izvirni znanstveni članek UDK 811,132'282.8'373(450.36:497.4) prejeto: 2005-06-07 LEKSIKALNI VPLIVI SLOVENSKIH ZAHODNIH GOVOROV NA OBSOŠKO FURLANŠČINO Mitja SKUBIC Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 IZVLEČEK Članek skuša predstaviti jezikovne prvine, ki so v obsoški, goriški furlanščini slovenskega izvora. Omejuje se na besedje. Samo bežno se ukvarja s tehničnim, neljudskim izrazjem, ki je iz slovenščine prišlo v furlanščino prek strokovne literature, pri čemer gre za resnične prevzete besede. Srž prispevka je ugotavljanje izrazov, ki so jih obsoški furlanščini dali slovenski zahodni govori (dejavnosti, poklici, ljudsko izročilo, navade, jedi, oblačila), kar priča o stoletni simbiozi obeh etnij, obenem pa o medsebojnem jezikovnem sovplivanju in dolgotrajni dvojezičnosti. Ključne besede: obsoška furlanščina, slovenski zahodni govori, prevzete besede, dvojezičnost INFLUSSI LESSICALI DELLE PARLATE SLOVENE OCCIDENTALI SUL FRIULANO SONZIACO SINTESI L'articolo cerca di analizzare gli influssi lessicali nel friulano sonziaco, goriziano, attribuibili alle parlate slovene occidentali. Solo di sfuggita si occupa di veri prestiti ("Lehnwörter"), quelli di stampo professionale. Il nucleo dell'articolo e dedicato agli elementi lessicali che sono dovuti al secolare contatto tra le due etnie e al susseguente bilinguismo sloveno-friulano, visibile nei termini riguardanti varie attivita umane, folklore, usi e abitudini, vestiti, pietanze. Parole chiave: friulano sonziaco, sloveno occidentale, prestiti, bilinguismo Mitja SKUBIC: LEKSIKALNI VPLIVI SLOVENSKIH ZAHODNIH GOVOROV NA OBSOSKO FURLANSCINO, 155-160 1. V pričujočem članku bo govor o vplivu slovenščine, natančneje slovenskih zahodnih govorov, na furlanščino, in sicer samo v besedju, čeprav bi se kaj našlo tudi v skladnji. Pri tem bo pozornost namenjena obsoški, goriški furlanščini. V načelu se torej ne ukvarjamo s tistimi leksikalnimi enotami, ki so prišle v furlanščino iz slovenskega literarnega ali strokovnega jezika, kot npr. izrazi za kraške pojave dolina, draga, uvala. Dolina je strokovni termin in je znana več evropskim jezikom; kot kraška geomorfološka značilnost je prišla tudi v furlanščino, najbrž neposredno iz zahodnih slovenskih govorov, ne nujno prek strokovne literature. Beremo v Macorju (Macor, 1991): jenfra li' dolinis e 'cret dal Ciars. 'med dolinami in skalovjem Krasa'. Izraz je vezan na kraške oblike tal. Bindo Chiurlo, sestavljalec antologije furlanske književnosti, objavljene leta 1927, govori v opombi k zgodbi o priorju samostana sv. Valentina in zlodeju (motiv furlanskega Fausta) o 'veliki dolini pod Sabotinom': Chi ricorda l'inferno del 19161917 su quella contesa altura, e, appunto, la grande dolina, trovera questa leggenda demoniaca mirabilmente intonata al calvo e sanguinoso monte, "kdor se spominja pekla v letih 1916-1917, ko je ta vzpetina, in še posebej velika dolina, neprestano menjala gospodarja, bo čutil v tej demonski legendi dih gole, okrvavljene gore". Gian Battista Pellegrini je v svojem delu o arabiz-mih v romanskih jezikih uporabil slovensko besedo v učeni sestavljenki doliniforme, kar kaže, da je za strokovno literaturo izraz docela domač: pojasnjuje namreč arabsko besedo žubbia kot 'cavita doliniformi'. Za strokovni termin imamo tudi pustoto, 'neobdelan svet'. Slovenski vir ni sporen. Izraz je v furlanščini zelo star: ne bo zmotno, če trdimo, da se je uveljavil v času, ko so oglejski patriarhi po koncu madžarskih vdorov v Furlanijo, v drugi polovici 10. stoletja, na opustošeno, zapuščeno zemljo, navadno imenovano Vastata Hunga-rorum, poselili slovenske kolone in termin je obstal, kakor so obstala krajevna imena tudi potem, ko se je slovanski živelj v nekaj stoletjih poromanil. Toponimi so očitno bolj odporni do vsakršnih pretresov kot ljudje: Belgrado, Gradisca, Gradiscuta, Lonca, Virco. Izčrpno študijo o "pustoti" je objavil zgodovinar Milko Kos v Slavistični reviji, III; za pozni srednji vek navaja kakih 50 toponimov. Kar nekajkrat najdemo izraz v neliterar-nih besedilih s konca 14. stoletja, npr. It(em) ricet di zuan durl) per la pustota forment star II, 'za pustoto je prejel Janez Dominik dve meri žita', in celo kot vzdevek Toni della pustota paga de fit ,'Toni s pustote plača za najem'. Obe mesti je objavil furlanski jezikoslovec Ugo Pellis. Videnski romanist Federico Vicario je v statutih usnjarskega ceha iz Vidna našel v latinskem tekstu: Duo bona alia posita in dicta villa de Sancto Laurentio sunt in pustota, 'dve drugi posesti v navedenem Sv. Lovrencu sta zapuščeni, - neobdelovani'. In pustota je v furlanščini obstala: furlanski pesnik naše dobe Celso Macor je vzkliknil: No stet la via, 'a cressera la grama pardut, ta brajdis in pustot, tai roncs, 'ne hodite stran, povsod bo spet zrasla trava, na zapuščenih brajdah (slov. nekako na ozarah), na obronkih'. Na izraz naletimo tudi v prevodni literaturi, tako v Bibliji (1994), prevajalec je bil Antoni Bellina, rojen v Pušji vasi/Venzonu: Mose e il predi Eleazar ur fevelarin tes pustotis de Moab (Numeri, 26, 3), 'Mojzes in Eleazar sta jim govorila na moabski goli planjavi'; La pustote ur ufris nudriment pai fis (Job, 24,5), 'pustinja jim daje kruha za otroke'. Najbolj znani in čaščeni furlanski pesnik 17. stoletja Ermes di Colloredo pa je uporabil samostalnik s predlogom za pridevniško enoto, skoraj s pomenom prislova: Par passion ses in pustot, 'zaradi svoje strasti ste obupani'. Oboje potrjuje, da je leksikalna enota vrasla v jezik, ki tujo prvino sprejema. Literarni prevod je bolj tog kot izvirna pesniška kreacija: prevajalec mora spoštovati literarno normo. Ravno tako je prepričljiva raba samostalnika v strukturi s predlogom, kjer je očiten preneseni pomen. 2. V našem gradivu je mogoče najti tudi po kak izraz, za katerega lahko trdimo, da v furlanščino oz. v italijanščino nikakor ni mogel priti prek slovenščine. Tak primer je stravizzo, stravizio, nedvomno iz slovanske zdravice in ne, kakor se je dolgo mislilo, iz lat. extra-vitium. To interpretacijo so zavrgli že italianisti (npr. Giovanni Alessio v italijanski jezikoslovni reviji Lingua nostra, 20), in sicer zaradi glasovne podobe, ki jo beseda kaže že v starih zapisih, a tudi zaradi pomena ni preveč verjetna. Seveda pomeni 'nezmerno, pretirano pitje', tudi pitje akademikov visoke florentinske Acca-demia della Crusca, ampak v nekem pismu iz leta 1497, pisanem v beneškem narečju in poslano v Benetke s Kandije, se bere: mando a dire che andasse a far sdravizza co lui, el qual vi ando 'povabil ga je, naj gre z njim na pijačo, in res je šel'. Slovanski vir je zaradi pomena potrjen tudi v delu Alberta Fortisa, (Fortis, 1774, 78), torej v 18. stoletju: Queste feste nuziali, dette Zdrave dagli antichi Unni, sono chiamate Zdravize da' nostri Morlacchi, d'onde certamente e derivata la voce italiana stravizzo. "I Morlacchi" so bili za Benečane in tako tudi za Fortisa slovanski prebivalci Dalmacije. V našem gradivu najdemo ta izraz pri pisateljici Caterini Percoto, v prevodu biblijske parabole o izgubljenem sinu, Luka, 15, 11 -32, kjer pravi starejši brat očetu, da je razsipni sin pognal vse svoje denarje cun ogni sorte di femenadis e in mil stravizis. Pomen 'nezmerno pitje' ne preseneča: gre za ljudsko etimologijo, ki je glasovno podobo slovanske besede povezala z latinskim izrazom za 'greh'. Za italijanski stravizzo slovanski vir ni sporen, ni pa prevzet iz slovenščine, saj za tako razlago nimamo opore v nobenem slovenskem zahodnem govoru, pa tudi ne v kakem furlanskem tekstu z mešanega ali stičnega jezikovnega območja, kar bi dalo misliti na furlansko posredovanje. Objavljena mesta kažejo kot vir dalmatinsko obalo, verjetni posrednik pa je beneščina. Kot je beneščina najbolj možni vir za več slovenskih Mitja SKUBIC: LEKSIKALNI VPLIVI SLOVENSKIH ZAHODNIH GOVOROV NA OBSOŠKO FURLANŠČINO, 155-160 besed v severnih italijanskih narečjih, npr. za britulo, ki je ugotovljena tja do podnožja Sentgotarda. Drugačna je stvar za gubano; ta prihaja na italijanske mize kot gubana friulana in vir za rabo so gotovo zahodni slovenski govori, posrednik pa obsoška furlan-ščina, saj lahko kot posrednika izključimo celo Trst, kjer se je uveljavila putiza. Strolic 1875, str. 61, furlanski koledar, sladico hvali: Elogio a Zambarlan di Cividad pes gubanis che al fas e che l'a fatis, 'hvalnica zam-barlanu iz Čedada, za gibanice, ki jih peče in kar jih je že spekel'; Pulente, pan di sorc, par simpri adio, Como tortis, budfns, colaz, gubanis, (D'Aronco, 1960, 343), 'polenta, koruzni kruh, za zmeraj zbogom!, zdaj sladice, pudingi, šarkeljni, gibanice'. Reči smemo, da je gubana izposoja iz nuje, kajti take vrste sladice italijanska kuhinja prej ni poznala. Ravnotako so iz nuje prevzete besede (izrazu izposojenka se izogibam) ravno kulinarični izrazi, štrukul, tudi zganja, čeprav ima večina Furlanije za to pijačo izraz iz nemščine. Se večkrat so prevzeti izrazi, ki so vezani na ljudsko izročilo, oblačila, ples, igre: ruta, štajera, majolciza in nasploh tisti, kjer je slovenski izraz prinesel nekaj novega, dotlej še nepoznanega ali vsaj natančnejšega. Pomembno je vedeti, ali je neki izraz iz slovenskih zahodnih govorov obstal samo na stičnem oziroma etnično in jezikovno mešanem ozemlju in takrat bi lahko rekli, da gre za ostalino že izginule ali izgubljajoče se dvojezičnosti (s Pellegrinijevim terminom Reliktwort), ali pa je znan tudi zunaj stičnega območja. Samo v teh primerih gre za resnično prevzeto besedo (Lehnwort). Ponavljam: izrazu izposojenka se izogibam, ker nekako zahteva vračilo izposojenega. "Cavallo di ritorno" je bil priljubljen termin padovanskega jezikoslovca Carla Ta-gliavinija. Romanistika pozna kot eno najbolj znamenitih izposojenk španski alcázar, 'grad, utrdba'. Lat. castrum se je prek arabskega alkásr vrnil v romansko sfero. Včasih pride izposojenka nazaj samo v delnem pomenu, za kar nudi lepe primere francosko-angleški jezikovni stik, npr. francoski parlement v današnji rabi kot 'zakonodajno telo', takega pomena pa francoščina še nekaj stoletij ni poznala, saj ga zaradi močne kraljeve oblasti ni potrebovala. Nekaj seveda mnogo skromnejših primerov vračanja najdemo tudi v našem gradivu. Najbolj presenetljiv je stanaco: ASLEF ga ugotavlja za Pieris in za Trst in še za Tramonti (pokrajina Pordenone) v množinski obliki stagnacs, 'vedra za mleko', kar potrjuje furlanski slovar Il Nuovo Pirona, s.v. Neposredni vir je zahodnoslovenski narečni štanjak, resnični, daljni vir pa gotovo ital. stagnato ali morda tudi frl. stagnade, 'lonec iz bakra'. Manj prepričljiva sta fant, seveda iz lat. INFANTEM, a v obsoški furlanščini v pomenu 'občinski sel', ali pa robida, ESSKJ "rubus fruticosus", sicer zanesljivo iz severnoital. rovo. Reliktwörter, ostaline izginulega ali počasi izgublja-jočega se jezika, so predvsem ali samo tiste besede, ki jih sicer zunaj stičnega območja ne najdemo. Drugo žgoče vprašanje pa je, zakaj je neka tuja beseda, tu slovenska, prodrla v furlansko besedje, kaj je razlog za tak pojav, razen za tisto, kar smo poimenovali prevzemanje iz nuje. Primerjava z romunščino nam ne pomaga veliko. Ne samo, da je romunščina preplavljena s slovanskimi elementi, in ne zgolj leksikalnimi. A za besedje je mogoče navesti, razen pridevnikov, vesel, slab, bolnav, in glagolov, celo glagol iz tako intimne sfere, kot je a ¡ubi, semantična polja, kjer je slovanski element izrinil latinščino Dakov: religija, upravna ureditev, še posebej pa besedje za kmetijstvo. Romanizirani Daki so bili očitno predvsem pastirji, umno kmetovanje so jim prinesli Slovani. Nič takega ni v slovenskem vplivu na furlanščino, razen za nekaj poklicev. Zato tehtamo iz slovenščine prevzete besede od primera do primera. Najbolj prepričljiva je razlaga Pellegrinija za terminologijo košar-stva: i cestai, 'pletilci košev', so bili po njegovem prepričanju Slovenci, (Pellegrini, 1985, 20). Že v statutih Vidna iz 14. stoletja se bere cistis vel cossis. Nekako tako, kot pravi Doria za Trst: i peki ¡era tuti carsolini, da so bili torej s Krasa. Ali pa pesterna. ASLEF jo ugotavlja tako za Trst kot za Gorico. In izraz je produktiven: za triestinščino je znan izpeljani glagol pesternar, 'pesto-vati, ujčkati'. Da sta ali da sta vsaj bili semantični polji 'peka kruha' in 'pestovanje dojenčka' v Trstu docela v slovenskih rokah, dokazuje ljubka metafora, ki jo najdemo navedeno v Dorijevem slovarju, s.v. struza; geslo sicer začenja z osnovnim pomenom 'il filone di pane', 'štruca kruha', a dodaja (scherz) 'bambino in fasce': La go vista andar fora de caza co la struza in braso, videl sem jo, da je šla ven s štručko v naročju'. 3. Našo pozornost sta pritegnili dve imeni iz živalskega sveta: žaba in raca. Za prvo, frl. 'zave', je mogoče najti veliko primerov, celo v prenesenem pomenu, tako pri Spangherju 1990: Cun lis frutis, inveze, zujavin /.../ di "crota" che i sclafs la clamavin "zava", 's puncami smo se igrali "kroto", kar so Slovenci imenovali "žaba"'; cjapa i croz e lis 'savis, (Sgorlon, 1982, 72), 'loviti krote in žabe'. Je pa splošno sprejeto prepričanje, da je frl. 'zave iz slovenščine, (Meyer-Lübke, 1935) in tako že Strekelj, v nam bližjih časih Marchetti, Pellegrini, Cortelazzo. Proti temu gre Hugo Plomteux v razpravi Un presunto slavismo in friulano: zave 'rospo', (Plomteux, 1972, 200). Belgijski romanist vidi namreč za slovanski vir dve tehtni prepreki: lenizacija b>v po njegovem ni mogla biti več dejavna ob stiku slovanstva in romanstva od 6. stoletja dalje. Predvsem pa, tako misli Plomteux, je beseda zave, in tako tudi izpeljanke, znana daleč prek meja stičnega ozemlja, ne samo v Fur-laniji, tudi v Dolomitih in drugod po romanskem svetu, celo v južni Italiji, južni Franciji in na Iberskem polotoku, kjer res ni mogoče zastopati ideje o vplivu slovenščine. Zato je Plomteux mnenja, da je treba kot najbolj možni vir sprejeti predlatinski etimon *sappus, ki ga Mitja SKUBIC: LEKSIKALNI VPLIVI SLOVENSKIH ZAHODNIH GOVOROV NA OBSOSKO FURLANSCINO, 155-160 je kot verjetnega postavil na začetku preteklega stoletja švicarski romanist Jakob Jud. Komični, v teatrskem žargonu, v beneški dialektalni sferi dokaj znani ukaz muci, muci zaba! nam ni v veliko pomoč. Prevzeta beseda ne kaže lenizacije, a Cortelazzo je vseeno mnenja, da je za furlanščino verjetnejši slovenski vir (Cortelazzo, 1984, 70). Raca je problematična zaradi daljne etimologije: hrvaški romanist Petar Skok navaja kot vir lat. pl. od ratis, 'barka, splav', iz domnevne oblike *ratia. Za drugačen romanski vir je Strekelj: lat. anitra/anatra je s pripono -acea postala (anat)razza. Ne gledé na daljnjo etimologijo je slovenski vir za furlanščino verjetnejši, četudi je čudno, da je slovenski izraz tako docela izrinil lat. anitra. Ta je potrjena samo v severnozahodni Furlaniji. Raco ugotavlja ASLEF celo v sicer nemško govorečem kraju Sauris. Vraslost race v furlansko besedje potrjuje tudi raba v rékih: bagnat tanche une razze. Poleg tega se raca in izpeljanke kot razzat, razzUt v furlanskih zapisih pojavljajo zelo zgodaj. Najdemo jo zapisano v znamenitih vajah čedajske notarske šole iz 14. stol. Ta je vzgajala bodoče notarje (v tistem širokem srednjeveškem pomenu) in ti so se učili latinščine tudi s pomočjo prevajanja iz maternega jezika, furlanščine. Tam je zapisano: Achesto raqo, graso e grando, com tu non divedes /u/nyan uno altro - Istam anat/r/em, pinguem et magnam, qualem et quantam tu non vidisti hoc anno unam aliam, 'to raco, tolsto in veliko, kot ji letos še nisi videl enake'. Strolic (Zorutti, urednik Koledarja) ima zapisano: Valentin Danelutt incapugat te'l Strolic di Zorutt 'a mi puarta dos razzis in regal par viodi il canoghal, 'Valentin Danielut, zavit v Zoruttijev Koledar, mi je prinesel v dar dve raci, da bi pogledal daljnogled'. V pesniku našega časa Celsu Macörju najdemo: Al fossal 'l era anciamo li, ma no erin plui razzis a slapagna, 'jarek poln vode je bil še zmeraj tam, a ni bilo več rac, ki bi s krili udarjale po vodi'. Raca v Macorjevi poeziji se mi zdi dragoceno potrdilo, da je ime za to ptico docela vraslo v furlansko jezikovno tkivo; pesniška podoba o minljivosti našega sveta s kakim strokovnim izrazom ne bi bila mogoča. Nekako nas spominja na oú sont les neiges d'antan" Frangoisa Villona in na zadnje besede Cervantesovega junaka: ya en los nidos de antaño no hay pájaros hogaño. Po Marchettiju naj bi bilo iz slovenščine v furlanščino sprejetih kakih sto besed, k temu je prišteti še izpeljanke; že Strekelj ni bil tako širokogruden in tudi poznejše obravnave so marsikatero etimologijo izločile ali jo vsaj označile za ne preveč verjetno. Slov. modras, na primer, je dolgo veljal kot vir za frl. madrac, -s. Tako že Miklošič in pozneje Oštir, ki sta videla v besedi izraženo barvo. Bezlaj, ESSKJ II, s.v. modras, zelo odločno sprejema romanski, verjetno galoromanski etimon mata-ris 'kopje'. Frl. madrac je oblika za ednino, ker je bila tista s končnim -s razumljena kot množinska. 4. Vedno zapeljiva je za nas usoda etnonima slo-van/sloven. Naši zahodni sosedje že stoletja mešajo sla-vo/sloveno in šele v zadnjih desetletjih postaja raba bolj izčiščena.V romanskih jezikih je kar nekaj etnonimov, ki so zdrsnili v občna imena. Bolgarski romanist Ivan Pet-kanov jih je obdelal močno natančno, tudi etnonim svojega lastnega naroda: francoščina pozna od srednjega veka sem bougre (