Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 32.000
Letna inozemstvo	Lir	50.000
Letna inozemstvo, USA dol.	35
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
m	i
	m
Leto XXXIX. - Štev. 27 (1956)
Gorica - četrtek, 2. julija 1987 - Trst
Posamezna številka Lir 700
Velik kot škof in uelik kot Slouenec SpOHli Obisk 17 Vatikanu
Bilo je v začetku julija 1937. V Ljubljani pri jezuitih na Zrinjskega cesti so delali bodoči novomašniki — med njimi tudi sedanji pomožni škof dr. Stanislav Lenič — duhovne vaje kot pripravo na mašniško posvečenje. Dva dni pred tem dogodkom — 2. julija —, so se zvonovi vseh ljubljanskih cerkva nenadoma oglasili. Naznanili so smrt naslovnega nadškofa Antona Bonaventure Jegliča, ki je tistega dne — bil je prvi petek in praznik Marijinega obiskanja — v stiškem samostanu nenadoma umrl. Ko se je pripravljal za mašo, se je zgrudil in izdihnil. Ker je bil rajni nadškof velik častilec Srca Jezusovega in pospeševatelj prvih petkov, obenem pa velik častilec Matere božje, je bila ta nenadna smrt še posebej zgovorna in pretresljiva. Tako pač umirajo pravični, ki imajo radi Marijo in častijo presveto Srce.
Nadškof Jeglič je bil nedvomno velika osebnost. Svoj pečat je našemu narodu globoko vtisnil ne samo na verskem področju, temveč tudi na družbenem, kulturnem in političnem. Žal so znali nekateri o njem povedati samo to, da je pokupil Cankarjevo zbirko pesmi »Erotika« in jo dal zažgati. Vse njegove velikanske zasluge za narod in Cerkev pa so bile zamolčane. Šele zadnje čase, ko skuša biti tudi zgodovina objektivna in ne več ideološko pobarvana, prihajajo na dan njegove zasluge. Tudi pričujoči članek naj k temu vsaj malce pripomore!
ŽIVLJENJSKA POT
Pokojni nadškof je bil po rodu klen Gorenjec, rojen 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem. V družini je bilo deset otrok; Anton je bil sedmi in njegova mati je ob njegovem rojstvu ohromela v kolenu. Do smrti je morala uporabljati bergle in voziček. Bilo mu je že 82 let, ko je v svoj dnevnik zapisal: »Učili so me inati častiti Mater božjo; naučili so me molitvico, ki jo molim še sedaj prav vsak dan.«
Pred Marijo Pomagaj na Brezjah, kamor je peš priromal, se je v nekem zgodnjem jutru odločil, da bo postal duhovnik. Sam si je dejal: Tako bom lahko največ storil za svoje ljudstvo! V duhovnika je bil posvečen v Ljubljani leta 1873, potem je nadaljeval bogoslovne študije na Dunaju in jih zaključil z doktoratom. Vrnil se je v prestolnico Slovenije, postal profesor dogmatike in podravnatelj bogoslovnega semenišča.
Kdo ve, če bi kdaj postal škof, če ga ne bi božja Previdnost poslala iz rodne Slovenije v Bosno, kjer je bila po zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878 s strani Avstrije tri leta nato vzpostavljena redna hierarhija, zagrebški teološki profesor dr. Josip Stadler, ki je postal prvi sarajevski nadškof, pa ga je osebno povabil, naj pride v Bosno, ki je bila tedaj v mnogo-čem misijonska dežela. Jeglič je vabilo sprejel in šel. Postal je kanonik v Sarajevu, veroučitelj, urednik katoliških listov, plodovit pisatelj, nato nadškofov generalni vikar in leta 1897 pomožni škof.
Pa je spet Bog posegel v dogajanje. Ljubljanski škof dr. Jakob Missia je bil imenovan za goriškega nadškofa. Tako dr. Stadler kot djakovski škof Strossmayer sta tedaj Jegliča priporočila cesarju Francu Jožefu, naj ga imenuje na izpraznjeno mesto v Ljubljani. Cesar je prošnji ustregel in proti koncu leta 1898 je Jeglič prišel v Ljubljano, kjer je deloval 32 let.
Ko je že prekosil 80. leto, se je 1930 škofiji odpovedal in bil imenovan za naslovnega nadškofa garelskega. Nato je preživel najprej pet let v Gorenjem gradu na Štajerskem, zadnji dve leti pa med cister-cijanci v Stični na Dolenjskem. Za svoje škofovsko geslo si je izbral »Pridi k nam tvoje kraljestvo po Mariji«, svojemu krstnemu imenu Anton pa dodal še tretjered-niško Bonaventura.
VODITELJ IN UČITELJ
Postal je pravi učitelj svojega ljudstva, napisal številne knjige s svetopisemsko in vzgojno vsebino, pospeševal Marijine družbe, češčenje Srca Jezusovega, ustanavlja-
i
nje verskih, prosvetnih in gospodarskih društev, skliceval katoliške shode, med njimi znameniti marijanski shod ob posvetitvi cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku pri Ljubljani leta 1924. Šestkrat je na dušnopastirskih obiskih in birmanjih obhodil vse župnije v škofiji, ki je bila tedaj večja od današnje, saj je obsegala tudi dekanije Idrijo, Vipavo, Postojno in Ilirsko Bistrico, ki sedaj spadajo pod Koper.
ZAVOD SV. STANISLAVA
Dve njegovi zaslugi pa še danes presegata delovanje nekega škofa. Prva je ustanovitev zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano leta 1905 s prvo popolnoma slovensko klasično gimnazijo. V zavodu je bilo prostora za 350 dijakov. Kakor lev se je boril pri cesarju, da je dosegel dovoljenje. Na svoje stroške je pošiljal svoje duhovnike, da so se na dunajski univerzi usposobili za profesorje, prvi ravnatelj pa je postal kasnejši škof v Skopju in svetniški kandidat dr. Janez Gnidovec. Novi profesorji so nato oskrbeli tudi slovenske učbenike, ki so bili ob nastanku Jugoslavije edini slovenski priročniki za srednjo šolo.
Iz zavoda je v 40 letih obstoja prišlo nad 700 maturantov, povečini kmečkih fantov. Več kot polovica se je odločila za duhovništvo, pet od njih: Vovk, Jenko, Lenič, Šuštar in Perko pa so postali celo škofje.
Žal je plodovito delo Škofovih zavodov prekinila leta 1941 najprej nemška zasedba, popolnoma pa uničila sedanja oblast. Tako so ti zavodi poleti 1945 postali mučilnica, odkoder so vrnjeni protikomunistični borci odhajali brez sodbe v množično smrt, zavod pa je kasneje postal vojašnica, v kateri se slišijo več neslovenske kot slovenske besede, zraven pa še tipične balkanske kletvine...
MAJNIŠKA DEKLARACIJA
Druga zgodovinska Jegličeva zasluga pa je bila njegova odločna podpora tako imenovani »majniški deklaraciji«, ki jo je sestavil slovenski ljudski tribun in bogoslovni profesor dr. Janez Ev. Krek, prvi pa podpisal škof Jeglič. S tem je podprl pot k združitvi južnih Slovanov v kasnejšo Jugoslavijo, čeprav je tedaj med precejšnjim delom duhovščine naletel na odpor. Tudi goriški nadškof dr. F. B. Sedej je odklonil podpis, češ da ni škof samo Slovencev, ampak tudi Furlanov.
VSE Z MARIJO
V	letošnjem Marijinem letu pa je primerno, da podčrtamo tudi njegovo veliko ljubezen do Matere božje. Ko je v novembru 1900 delal duhovne vaje, si je zapisal v dnevnik: »Vse bom delal z Marijo, zaradi Marije, v njej in po njej. Srce Marijino naj slopi namesto mojega srca in vse moje življenje naj bo tako, kakor bi izviralo iz Marijinega Srca, kakor bi Marija delovala; v vsem hočem zaviseti od Matere Marije.«
Svojim duhovnikom je tako rad ponav-
Po enem letu osamljenosti (izvoljen je bil lani v začetku junija z veliko večino) je avstrijskemu predsedniku Waldheimu uspelo prvič kot državnemu poglavarju oditi v inozemstvo. To mu je omogočil papež Janez Pavel II., ki ga je povabil na uradni obisk.
Verjetno v samem Vatikanu niso računali s tako silno reakcijo, ki so jo uprizorili vodilni judovski krogi tako v samem Izraelu kot v ZDA, kjer so še posebej vplivni kakor tudi drugod po svetu, kjer obstajajo močne judovske skupnosti. Tem so se pridružili razni levičarji (v Italiji demoproletarci, komunisti, radikali), ki ne zamudijo priložnosti, da ne bi udarili po Cerkvi. Koliko so v tem iskreni, se vidi iz tega, da ob drugih priložnostih isti levičarji ostro napadajo sioniste zaradi njihovega odnosa do arabskega sveta.
Da so bili protesti zoper Waldheimov obisk vodeni in da so imeli za cilj ne toliko njegovo osebo kot nastop zoper nacizem, je dokaz izjava rimskega judovskega rabina Toaffa, da je treba Waldheima obsoditi, ker je pač simbol za nacistične zločine, Filippo Genteloni pa je zapisal: »Je sicer res, da Waldheim doslej ni bil obsojen in da je vprašljivo njegovo sodelovanje pri teh zločinih, toda upravičeno ali ne, Waldheim je postal simbol nacizma.« Torej, ker je simbol, ga je treba obsoditi, oblatiti, umazati, čeprav se mu ne dokaže krivda. Kam tako ravnanje vodi, ni treba posebej poudariti.
Vse to so imeli v Vatikanu pred očmi, ko so se odločili, kljub predvidenemu nasprotovanju svetovnega judovstva, avstrijskega predsednika povabiti in sprejeti. Pred prihodom so se iz Vatikana obrnili na vladne kroge v ZDA, naj jim predložijo dokaze o Waldheimovi nacistični preteklosti, pa niso prejeli nobenega odgovora.
DEMONSTRACIJE ZOPER WALDHEIMA
Italijanske oblasti so za obisk v Vatikanu podvzele izredne ukrepe. Dale so izprazniti ves trg sv. Petra, kolona kakih desetih avtomobilov, v katerih je bilo poleg Waldheima vse njegovo spremstvo, med drugimi žena Elizabeta, podkancler avstrijske vlade in zunanji minister Alois Mock z ženo, pa je privozila na trg pred baziliko po stranskih ulicah in se ustavila na Damazovem dvorišču.
Demonstranti so se utaborili pred vhodom v ulico della Conciliazione, kjer jih je policija zadržala. Med njimi so bili nekateri judovski deportiranci v uničevalna taborišča Dachau, Auschwitz, Treblinka, Majdanpek in Mauthausen, rabini, pa seveda nepogrešljivi italijanski levičarji ter
Ijal besede: Ora, labora, Mariam honora (Moli, delaj in časti Marijo). Z Marijo je hotel prenoviti škofijo. Zato je tako vneto ustanavljal Marijine družbe fantov, deklet, žena in mater, dijakov in vajencev, da bi vsi stanovi šli skoz Marijino šolo. Premalo se zavedamo, da od te šole še danes v mnogočem živijo slovenski kristjani in z njimi slovenska Cerkev.
Zelo rad je obiskoval Marijina božja pota. Vsako leto je romal na Trsat, večkrat v Lurd in Loreto, posebno pa v domača Marijina svetišča. Vrhunec svoje sreče ob Mariji pa je doživel na angelsko nedeljo (prvo v septembru) leta 1907, ko je na Brezjah v papeževem imenu okronal Marijo Pomagaj za kraljico Slovencev. Kasneje je to posvetilo ponovil še v Lemontu v Sev. Ameriki, ko je Mariji izročil Slovence, razkropljene po vsem svetu.
* * *
Ob 50-letnici njegove smrti 2. julija letos bo v ljubljanski stolnici ob 18.30 slovesno somaševanje, ki ga bo vodil nadškof dr. Šuštar, člani stolnega kapitlja pa ta teden zjutraj in zvečer govorijo pri sv. maši o Jegličevem liku, delu in zaslugah. Prav je, da smo ob tem v duhu prisotni tudi mi, Slovenci s Primorskega.
(Po »Družini« priredil J. Jk.)
razni radovedneži. Ni manjkalo sramotilnih napisov in vzklikov zoper papeža in Waldheima.
Med prisotnimi je zlasti vzbujala pozornost Beata Karlsfeld, znana lovka na naciste, ki je pred leti v Boliviji odkrila nemškega vodilnega nacista Klausa Barbie-ja, kateremu sedaj sodijo v Lyonu in leta 1966 javno oklofutala tedanjega zahodno-nemškega kanclerja Kissingerja zaradi njegove domnevne nacistične preteklosti. Seveda ni hotela manjkati tudi ob Waldhei-movem obisku in mu pripraviti vroč sprejem, pa jo je policija že na letališču onemogočila v njenih namerah. Ko se je potem naselila v hotelu Columbus z nekaterimi rabini, je hotela za naslednji dan prižgati črne kadeče sveče, ki naj bi jih prižgala kot simbol črnega dima iz krematorijev, pa je povzročila v sobi požar, ki jo je čisto uničil. Ista je tudi dejala o Waldheimu, da je postal vojni zločinec od trenutka, ko so ga uvrstili v gradivo svetovnega judovskega kongresa v ZDA. Torej kriv, še preden obsojen. Niso mar ti judovski krogi na isti poti, ki jo je šel fašizem in nacizem? In potem se čudijo, da jih svetovno mnenje odklanja in je do njih nezaupljivo ali celo sovražno.
SREČANJE S PAPEŽEM
V	Vatikanu se je Waldheim zadržal s papežem v zasebnem pogovoru 35 minut, čemur je sledilo srečanje z vso dunajsko delegacijo. Najprej je spregovoril papež. Obudil je spomin na prvo srečanje leta 1979, ko je bil Waldheim generalni tajnik Združenih narodov ter s tem v zvezi dejal: »Mednarodna dejavnost, ki ste jo vodili kot diplomat, zunanji minister in tajnik OZN, je bila vedno usmerjena k iskanju miru med narodi. Življenjske in poklicne izkušnje, ki izhajajo iz te dejavnosti, pa lahko zdaj v svojstvu najvišjega predsednika avstrijskega naroda dajete na voljo vaši državi, ki jo tudi osebno zelo cenim.«
Sv. oče je še posebej pohvalil avstrijsko politiko nevtralnosti in njen politični ter zemljepisni pomen za zbliževanje zahodne in vzhodne Evrope. Zahvalil se je za pomoč Avstrije številnim poljskim beguncem ter za prispevke, ki jih dajejo avstrijske katoliške organizacije Cerkvi in njeni dobrodelni ciejavnosti. Sporne preteklosti sogovornika pa ni omenjal.
Waldheim se je v odgovoru posebej zahvalil za tako »časten sprejem«, omenil »nepozabni papežev obisk leta 1979 na sedežu OZN«, se pohvalno izrazil o vatikanski politiki miru, mednarodnega sporazumevanja ter akcije zoper lakoto v svetu. Izrekel je svoje veselje, da bo papež leta 1988 9pet obiskal Avstrijo, nazadnje pa dejal: »Varnosti in miru na svetu ni moč doseči le z razorožitvijo, ampak tudi s tem, da ne bomo videli v sosedu več sovražnika, temveč sogovornika, in to tako v odnosih med narodi kot v odnosih med rasami in verami.«
Po medsebojnem obdarovanju je Wald-heinia sprejel še vatikanski državni tajnik Casaroli, nakar ga je pozdravil, kot to zahteva protokol, še diplomatski zbor držav, ki imajo odnose z Vatikanom. Sprejema se je udeležilo samo 37 veleposlanikov, druge države, med njimi ZDA, Argentina, Vel. Britanija, ZR Nemčija, Italija, Jugoslavija in Japonska pa so se pustile zastopati (da ne bo zamere pri Judih) le po svojih odpravnikih poslov, medtem ko so bile kneževina Monakovo, Kostarika, Gvatemala in Honduras sploh odsotne. Tudi italijanski zunanji minister Andreotti je Waldheima ignoriral, sprejel pa je svojega kolega podkanclerja Mocka.
Naslednji dan popoldne je Waldheim znova obiskal Vatikan, to pot čisto zasebno. Tokrat ni bilo sovražnih manifestacij zoper njega. Med drugim se je sešel z osebnim prijateljem, kardinalom Sticklerjem, ki vodi vatikanski arhiv in knjižnico in kjer je trenutno razstava o tisočletju odnosov med Apostolskim sedežem in Avstrijo.
Vsekakor se je Waldheim vrnil zadovo-
ljen na Dunaj. Dejstvo je, da so se mu odprla vrata v svet. Kmalu bo šel v Jordanijo, »potem pa še v druge, tudi zahodnoevropske države«, je izjavil časnikarjem.
Toda judovski krogi še vedno ne mislijo popustiti. Tako največje ameriške judovske organizacije iz protesta, ker papež pri srečanju z Waldheimom ni niti z besedico omenil najhujšega greha (tj. judovskega rodomora), ki se je zgodil v zgodovini človeštva, grozijo z odpovedjo srečanja z Janezom Pavlom II., do katerega naj bi prišlo letos med septembrskim obiskom v ZDA v mestu Miami.
Ameriški židovski kongres pa je v listu »Ne\v York Times« objavil odprto pismo na papeža, ki zavzema celo stran. V njem je rečeno, da ni toliko sporen Waldheim kot človek, ampak kot simbol, ki ga predstavlja. Ujet da je bil na laži, da ni bil blizu mesta zločinov in da ni vedel, da so grške Jude iz Soluna pošiljali v Au-schwitz. Avstrijski in sedaj še vatikanski sloves sta potemnela od bivšega poročnika (tj. Waldheima), ki je veliko pozabil in se malo naučil.
J. K.
Papež avstrijskim škofom o družini
Ko je papež Janez Pavel II. nedavno sprejel v Vatikanu avstrijske škofe, ki so prišli na poročanje, jim je med drugim priporočil, naj bo osnova njihovega pastoralnega prizadevanja pospeševanje in oblikovanje krščanskih družin. Bistvena merila za to so že obvezujoče nakazana v apostolskem pismu Familiaris consortio, objavljenem po škofovski sinodi leta 1980.
Iz vsebine tega pisma je papež predvsem potegnil pravila, ki se nanašajo na zdravo spolno in zakonsko moralo. Povedal je, da v tem pismu povzema in razvija naprej odločbe, ki jih je iz celotne verske tradicije zbral papež Pavel VI. v okrožnici Humanae vitae. »Glede veljavnosti tam nakazanih nravnih pravil se ne sme dovoliti noben dvom!« Ce so bili nekateri po objavi te okrožnice presenečeni, je nadaljnji razvoj pokazal preroško smelost okrožnice papeža Pavla VI. Vedno bolj postaja očitno, da je nesmiselno poskušati preprečevati splav s pospeševanjem kontracepcije.
Ohraniti je treba nerazvezljivost zakona. Ko Cerkev odreka zakramente ponovno poročenim ločencem, ni to izraz pomanjkanja usmiljenja, ampak obramba ljubezni in zvestobe.
SSk pred izstopom iz občinskega odbora v Trstu
Kot napovedano, je pokrajinski izvršni odbor SSk v Trstu na svoji seji 24. junija nadaljeval razpravo o političnem položaju po volitvah. Preučil je obnašanje nekaterih strank koalicije na tržaški občini in še posebno vodilnih predstavnikov odbora, ki so, izkoriščajoč svoj uradni položaj, vodili volilno kampanjo v nasprotju, tako v tonih kot po vsebini, s sporazumom o koaliciji iz lanskega leta, predvsem v zvezi z vprašanji, ki zadevajo slovensko manjšino v Italiji.
Zato je pokrajinski izvršni odbor SSk prišel do zaključka, da sedanji odbor na tržaški občini in še zlasti njegove vodilne osebnosti ne morejo več predstavljati Slovenske skupnosti.
Na osnovi te ugotovitve in upoštevajoč dejstvo, da isti odbor ni izpolnil programskih obveznosti, pokrajinsko vodstvo SSk sodi, da se je izkušnja v odboru tržaške občine iztekla. Zato vabi ostale stranke koalicije, naj iz tega izvajajo dolžne posledice.
Za razpravo o nastalem položaju na tržaški občini in sprejetje dokončnih sklepov glede zadržanja SSk do strank koalicije je bil za sredo 1. julija sklican pokrajinski svet stranke.
Se ena beseda o zadnjih volitvah
Ribičič in Kavčič
dva različna komunista
Dasi sem že pred leti primerjal Kavčiča in Ribičiča, namreč v času, ko so se stvari, o katerih danes razpravljamo, resnično dogajale, mi je šele sedaj postalo popolnoma jasno, da gre za komunista dveh vrst, da ne rečem za človeka različnih kakovosti.
Stane Kavčič izhaja iz revne družine, je bil pravi proletarec, pameten in pošten. Služil je kruh kot lesni delavec na žagi in postal skojevec-organizator. Po vojni leta tečejo, Kavčič opravlja najrazličnejše organizatorske funkcije, premišljuje in se uči. Končno postane predsednik republiškega izvršnega sveta in začne zbirati okoli sebe ljudi, ki bi mogli izvleči gospodarski voz iz precej globokega blata.
Mitja Ribičič se je rodil v uičteljski meščanski družini. Ker je iz Trsta, se je pač nagibal k čemur smo pred vojno rekli »nacionalizem«. V Ljubljani je dodal temu levičarsko sokolstvo in končno odšel v partizane. V hipu spozna edino resnično idejo. Poslej več ne premišljuje, marveč ihtavo preganja vsakogar, ki ni prav tako prepričan o končni resnici, kot on sam. Kot politični komisar gre celo čez mero, ki je prav njegovim predpostavljenim.
Kljub temu ostane med najzanesljivejšimi in je poslan v Moskvo, da ga tam izpopolnijo v politično-policijskih metodah. Vrne se v Slovenijo ob koncu vojne, tako da lahko že sodeluje pri masovnem »sojenju brez dolgih procesov«. Kot polkovnik OZNE postane šef zasliševalcev v Centralnih zaporih za Ljubljanico, in kmalu šef OZNE za Slovenijo. Ko vsi šefi OZNE postanejo javni tožilci, postane to tudi on. Končno po uspešni režiji cele vrste političnih procesov napreduje za slovenskega notranjega ministra. Ko po Stalinovi izločitvi jugoslovanskega komunističnega vodstva totalitarizem nekoliko popusti, Mitja Ribičič nekaj časa ne igra vidne vloge.
Pride upor na Madžarskem, pride Praška pomlad. Predsedniku Titu ni ne eno ne drugo posebno po volji, ker je prepričan, da je edino pravilna ideja, ki jo mora Partija za vsako ceno uveljavljati. Ob obisku v Pragi priporoča Čehom in Slovakom, naj ohranijo vodilno vlogo Partije ne zato, ker meni, da bi to moglo odvrniti jezo Sovjetov, marveč ker sam v nujnost take vloge verjame.
Verjame v toliki meri, da začne razmišljati, kako bi okrepil svojo oblast doma, da se ne bi v Jugoslaviji ponovila Praška pomlad. Niso mu pogodu »liberalni komunisti« v Zagrebu in Beogradu in še kje. Na IX. kongresu sta se Tito in Edvard Kardelj odločila, da spet pritegneta vajeti. Za izvršilca sta namenila Staneta Kavčiča, ki naj bi postal član izvršnega biroja Partije, toda Kavčič je po poročilu Timesa z dne 17. marca 1969 to mesto odklonil. Namesto njega je bil izbran Mitja Ribičič, ki je postal predsednik omenjenega sveta.
Decembra 1971 izgubijo liberalni komunisti oblast na Hrvaškem, oktobra 1972 še drugje. Spet je govora o »razrednem značaju« sodstva in šolstva. Mitja Ribičič sam v Komunistu 22. marca 1973 napada Tepavca, Nikeziča in Kočo Popoviča, da so zapustili »razredne pozicije naše zunanje politike«, ker so izenačevali Sovjetsko zvezo in ZDA, medtem ko je Sovjetska zveza socialistična država. Nadalje imenuje udbovce 13. maja 1973 »nosilce socializacije obrambe človekovih pravic«. Vse kaže, da je Kavčič odklonil Titovo vabilo, ker se ni želel ukvarjati s takimi zadevami.
Kdor želi boljše spoznati stališča teh dveh vodilnih osebnosti, naj prebere njune članke v Teoriji in praksi leta 1968 in 1969. Takrat je Kavčič pisal o »nemajhnem potenoialu« osebnega dela in o tem, kako so skušnje pokazale, da ni vredno »nacionalizirati vseh proizvodnih procesov«. Ribičič se izgublja v frazah. Kavčič meni, da je ploden razvoj mogoč le z »odkrito konfrontacijo pogledov, mnenj in akcij«, Ribičič grozi (27.4.1969) s »sredstvi revolucionarnega pritiska«.
Ko je postal Ribičič predsednik zveznega izvršnega sveta (vlade v Beogradu), je pisala Ekonomska politika, »da je politik brez ožje specializacije« in da so »gospodarski problemi imeli v političnih preoku-pacijah Mitje Ribičiča skoro najmanjše mesto«. Toda Ribičič se je takoj po prevzemu premierstva izjavil za to, »da je potrebno dati več samostojnosti službam javne in državne varnosti« (Borba 1. junija 1969).
Sedaj beremo, da je Ribičič na kulturnem večeru v Mariboru očital Kavčiču, da je petelin, ki je prezgodaj zapel. Zakaj neki? že v začetku sedemdesetih let je bilo v resnici precej pozno za kritično petje, že takrat sta Jugoslavija in Slove-
nija zmagoslavno korakali v smeri današnjih težav, ker so si nekateri domišljali, da še vedno vse vedo in da je mogoče vse opraviti s silo.
Gledano nazaj je Stanetu Kavčiču v veliko čast, kar je posebno potrebno poudariti po njegovi nepričakovani smrti, da je odklonil oblast zato, ker se »ni strinjal s tistim večinskim stališčem v vrhu, ki je prevladovalo v jeseni 1972. leta v odnosu do ekonomije, demokracije in nacionalnega vprašanja«.
V	primerjavi s to načelno opredelitvijo je bila borba za cestne kredite manj pomembna. Morda bi pred borbo za cestne kredite takrat celo moralo imeti prednost iskanje boljših zvez z ostalimi liberalnimi komunisti v Jugoslaviji, ker bi jim le-to morebiti omogočilo večjo težo v debatah, katerih uradni rezultat je za 15 let in več zavrl resno reševanje jugoslovanske krize, da o gospodarskem in siceršnjem napredku sploh ne govorimo.
Decembra 1973 je Ribičič v televizijskem intervjuju naknadno napadel Kavčiča — ki ni imel besede — in ga kritiziral, da je hotel »visoko razvito Slovenijo kot samostojno državo v okviru razvite Evrope, vendar izven socialistične Jugoslavije«, češ da bi to spravilo Slovenijo v enak položaj kot Izrael.
Za Kavčiča sta se postavila Carl Gustav Strohm v Kleine Zeitung in Reissmiiller
v	Frankfurter Allgemeine. Spraševala sta, ali o slabem položaju Jugoslavije, zvezni podpredsednik, kar je Ribičič takrat bil, res nima boljšega opravila, kakor da napada odstavljenega slovenskega rojaka.
Reissmiiller je hvalil Kavčiča kot človeka izrednih političnih in osebnih kakovosti, Ribičiča pa označil za bledo figuro poklicnega funkcionarja. Zapisal je: »Kavčič je kot skoro vsi Slovenci prepričan pristaš jugoslovanske zveze, ki edina more zagotoviti njegovemu majhnemu narodu narodni obstoj. Hotel je edino, spet kot vsi Slovenci, odvesti Jugoslavijo na pot od poltotalitarnega k svobodnejšemu komunizmu.«
Res je menda, da se je Kavčič takrat bal, da bi se Slovenija znašla na brisanem prostoru med Italijo in Avstrijo, ko je del »maspoka« na Hrvaškem začel napadati Srbe in Jugoslavijo namesto zgrešeni sistem. Kako porazna je bila politika v naslednjih letih, najboljše kaže to, da taki premisleki dandanes komaj igrajo kako vlogo.
Nauk za sedanjost? Kavčič je bil razumen človek, ki je svoje okolje razumel vedno boljše, ker je venomer razmišljal. Še pred smrtjo je dejal: »... zadnjih 15 let (sem) vendarle hodil bližje tržišču, selekciji, znanju, poslovnosti, produktivnosti, ekonomski logiki...« Kako vse to doseči? »Podpiram usmeritev k demokratizaciji, odpiranju in razvoju slovenske družbe.« Kavčič do smrti verjetno še ni vsega domislil, toda ostal je pripravljen resno premišljevati in sprejemati nove ugotovitve.
Ribičič je tako elastičen, da ga imajo nekateri tuji časnikarji za liberalnega, toda elastičen je vedno na istem mestu. Pravi, da je treba na knjigo odgovarjati s knjigo, toda pri tem se nihče ne sme dotakniti »našega političnega sistema in revolucije«. Ne premakne se toliko, da bi vprašal, odkod današnja stiska, če so bile »pridobitve NOB in revolucije« tako dokončno pravilne.	Ljubo	Sire
Opomba ured. Ta članek je bil poslan reviji Teleks, ki ga pa do sedaj še ni objavila. Zato ga je avtor izročil našemu listu. Isti avtor je pred časom na prošnjo uredništva Nove revije poslal drug članek njenemu uredništvu, ki ga pa prav tako ni objavila. Je pač begunec, živi v Londonu, kamor se je umaknil, potem po je bil po vojni v znanem Nagodetovem procesu v Ljubljani krivično obsojen, čeprav ni bil ne četnik ne domobranec, ampak je med vojno simpatiziral z OF.
■	V Rimu je postal žrtev plačancev libijskega diktatorja Gedafija eden njegovih najbolj vidnih nasprotnikov 40-letni Jusef Kerbiš, ki je drugače živel v Kairu, kjer je sodeloval v vrstah »Narodne fronte libijske rešitve«. V Italijo je Kerbiš prišel pred desetimi dnevi, kjer je imel kot prodajalec italijanskih tekstilnih izdelkov v arabskih državah najeto stanovanje. Seveda mu je ta posel bil le pretveza, da je lahko zakrival svojo pravo dejavnost in se svobodneje gibal po svetu. Napadalci so bili trije. Tistemu, ki ga je speljal v zasedo, je uspelo pobegniti, dva pa je rimska policija po atentatu zajela in ju sedaj zaslišuje.
Parlamentarne volitve so za nami in glavni obračuni opravljeni. Tudi SSk jih misli napraviti, v kolikor jih ni že. Ne mislim se vtikati v njene notranje zadeve, želim le znova povedati besedo kot sem jo pred volitvami.
Z uvodnikom »Slovenskim volilcem v premislek« sem razburil duhove bolj kot sem mislil. Iz Trsta sem dobil pismo, ki sta ga podpisali dve starejši Slovenki. Pišeta: »Verjetno jih bo tudi med Slovenci veliko volilo DC, a da se v uvodnem članku nekega slovenskega katoliškega časopisa nekako govori v prid te italijanske stranke (ko imamo možnost voliti neko drugo slovensko reprezentanco), se tudi po vesti ne zdi pošteno...«
Po volitvah je prišlo dolgo pismo nekega mlajšega člana SSk iz Trsta, ki je zelo zaskrbljen zavoljo volilnih rezultatov za SSk in to pripisuje, vsaj deloma, tudi članku v Katoliškem glasu, še bolj pa dejstvu, da »naši voliloi ne dajejo glasov strankam, ki ne jamčijo nobenega predstavništva, saj se vsi, posebno mlajši, dobro zavedajo, da se tako glasovanje "iz principa” nikomur ne splača in izidi zadnjih volitev to potrjujejo«.
Neki tržaški duhovnik mi je dejal: Katoliški glas naj se ne meša v strankarsko politiko. Neki drugi pa: List je ob volitvah nihal sem in tja (ali po italijansko: Tira e molla).
Toda ves čas so prihajali tudi pozitivni in zelo pozitivni odmevi na isti članek; tako po telefonu kot ustno. Bili so duhovniki in laiki.
Iz povedanega sledi, da so bili običajni volivci SSk pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami razdvojeni, ali voliti sardinski znak štirih Mavrov ali kako drugo stranko, saj piše omenjeni mladi Tržačan: »Komunisti so med slovenskimi volivci prejeli glasove povsod; slovenski socialisti so naprej volili PSI, ne glede na zavezništvo z Listo za Trst...« Volivci SSk so pa ostali razdvojeni in svoje glasove razpršili.
To so dejstva, ki jih je pa treba prav razumeti in prav razlagati. Partija ima med Slovenci v Italiji najzvestejše člane in volivce; so bili in so ostali stalinisti. Tudi PSI so številni volili, četudi se je pred volitvami slovenska komponenta te stranke kritično izrekla o politiki PSI do Slovencev. Volivci SSk pa so glasovali »po vesti«. To se pravi, da so eni volili sardinsko stranko (računajo, da 60 % običajnih volivcev SSk), drugi, tj. kakih 40%,
Južna Koreja s 34 milijoni prebivalcev je gospodarsko ena najbolj uspešnih držav Daljnega vzhoda, ne more pa se pohvaliti z demokracijo zahodnega tipa, saj jo vodijo razni generali, ki se pri tem sklicujejo na dejansko nevarnost, ki drža-
vi	stalno grozi iz komunistične Severne Koreje.
Trenutno je na čelu Južne Koreje bivši general Chun Doo Hwan. Ko je pretekli teden naznanil, da bo februarja prihodnje leto oblast izročil svojemu prijatelju, tudi bivšemu generalu Roh Tae Wooju, so se začele po državi demonstracije, ki so dosegle svoj vrh v petek 26. junija ter zajele kar 32 mest, med njimi glavno mesto Seul.
Demonstracija v Seulu si je nadela ime »Mirovni pohod za demokracijo«, pa se potem izrodila, saj je bilo požganih 39 policijskih postaj, uničenih 27 tovornjakov policijskih sil, razdejanih 13 občinskih zgradb in sedežev vladne stranke, veliko oseb pa ranjenih. Samo v Seulu je nastopilo 25.000 policistov, ki so se pridno poslužili plina solzilca. Pohod je vodil sam voditelj opozicije Kirn Young Sama, pa je bil aretiran !(a kasneje izpuščen) med samo manifestacijo. Ponovno je bil postavljen v hišni pripor Kirn Dae Young, ki je bil svoj čas obsojen kot voditelj opozicije na smrt, nato izgnan v ZDA, se leta 1984 vrnil, pa je od tedaj doživel že 25 hišnih priporov.
Tudi katoliška Cerkev se je močno zavzela za demokratični razvoj korejske družbe. Katoličani, ki jih je bilo leta 1953 komaj 163.000, so dosegli v decembru 1986 število 2.148.607. Kardinal Stephen Kirn in škofje so zaskrbljeni zaradi tega hitrega porasta. Vsako leto je krščenih sto tisoč odraslih oseb.
Prav kardinal Kirn se je pretekli teden sestal z južnokorejskim predsednikom in ga pozval, da upošteva želje prebivalstva in uvede demokracijo. Med drugim je dejal: »Prebivalstvo vas bo blagoslovilo, če
pa je volilo druge stranke, največ DC. Zakaj tako?
Če pogledamo v polpreteklo zgodovino, najdemo, da so se pri parlamentarnih volitvah slovenski demokratični volivci vedno težko odločali, katero stranko voliti. Pojav torej ni nov in niti ne presenetljiv in da ga ne gre pripisovati ne Sporom v stranki niti ne Katoliškemu glasu, temveč občutljivosti volivcev, ki nočejo biti ovce, temveč ostati svobodni in odgovorni državljani. Kot taki se zavedajo, da na parlamentarnih volitvah ne gre za našo slovensko bit in zavest, temveč za obče demokratične vrednote. Eni vidijo v PCI stranko, ki naj vodi državo, drugi v PSI, tretji pa v DC.
Ali naj jim to zamerimo, kot zamerita omenjeni Slovenki iz Trsta? Po mojem mnenju ne, ker je konec koncev Krščanska demokracija bila vsa povojna leta tista stranka, ki je očuvala osnovno vrednoto demokracije, tj. svobodo. Poleg tega je bila edina, ki je nasprotovala splavu in razporoki. Po našem krščanskem prepričanju so svoboda, nerazvezljivost zakonske zveze ter spoštovanje človeškega življenja od spočetja dalje vrednote, ki jih moramo verni ljudje v vesti zagovar-jeti in se zanje tudi boriti.
Res je, da DC ne zagovarja naših narodnih pravic kot si mi želimo, vendar ko nam garantira demokratične svoboščine, nam daje tudi možnost, da se za svoje pravice borimo. In življenje, zlasti v politi-
Težke razmere v Mozambiku
Nadškof Pedro Jaime Gon?alves, ki vodi škofijo Beira v nekdanji portugalski koloniji Mozambik v vzhodni Afriki je na zasedanju mednarodne dobrodelne organizacije Caritas opisal težke razmere v tej državi.
Ljudje trpijo na različne načine že več kot deset let, vendar še ni videti konca vojne, lakote, zatiranja. Mozambiški škofje goreče vabijo k miru, vendar vse zaman. Caritas zelo težko pomaga, ker ni lahko priti v notranjost države. Škofje v zadnjem pismu pod naslovom Mir, ki si ga narod želi, opozarjajo, da je za konec nasilja nujno potrebno navezati dialog. Vlada in gverilci morajo prisluhniti zahtevam pogajalcev, kajti zaman je priča-
mu boste dali demokratično ustavo in nato odstopili.«
Tudi \Vashington je zaskrbljen in vznemirjen. Zato je poslal v Seul vodjo oddelka državnega tajništva za azijski jugovzhod, da prouči položaj. Vladni odposlanec Segur je ugotovil, da je položaj težaven. Predsedniku je izročil Reaganovo poslanico, v kateri poziva Chuna, naj se posluži dialoga z vsemi narodovimi silami in se ne zateka k sili, najmanj pa k državnemu udaru. Če bi se politični položaj poslabšal, se bodo ZDA morale zateči h gospodarskim kazenskim ukrepom, kar bi južnokorejsko gospodarstvo, ki je tesno povezano s severnoameriškim, zelo prizadelo. ZDA imajo velik interes, da se položaj v Južni Koreji tako kot lani na Filipinih normalizira na demokratičen način, saj imajo v državi nameščenih 40.000 vojakov, s katerimi vzdržujejo ravnotežje proti komunistični Kitajski in Severni Koreji.
Pa še nekaj vznemirja svetovno javnost: kaj storiti glede olimpijskih iger, ki naj bi bile prihodnje leto v Seulu. Ali so še umestne, če bo sedanji režim vztrajal na sedanjih zatiralnih ukrepih. Prav te igre pa so močan adut v rokah južnokorejskc opozicije. S svojimi demonstracijami lahko povzroči, da bodo igre odpovedane in prenesene kam drugam. Kandidatov pač ne manjka.
Gotovo so vse te okoliščine vplivale na sklep, ki ga je Roh Tae Woo, določen za naslednika sedanjemu predsedniku Južne Koreje Chun Doo Hvvanu, objavil nepričakovano na tiskovni konferenci, da bodo namreč novega predsednika republike neposredno volili; doslej ga je namreč imenoval svet 5.000 južnokorejskih uglednih veljakov. Razglasil je tudi amnestijo za vseh tri tisoč političnih zapornikov, zagotovljena bo svoboda tiska, avtonomija posameznih pokrajin in samostojno delovanje političnih strank. S tem je praktično sprejel vse bistvene zahteve opozicije.
ki, je boj. Če torej sodimo stranke po njihovem odnosu do občeveljavnih demokratičnih in etičnih vrednot, je DC tudi nam Slovencem kot kristjanom najbližja. Lahko bi rekli, da je »minus malum« (manjše zlo), ker ne moremo izvoliti svojih lastnih zastopnikov kot se to dogaja v Dolini Aosta in na Južnem Tirolskem. Vsled tega, po mojem mnenju, ne smemo obsojati, da so kot Slovenci ravnali nepošteno tisti, ki so volili DC. Vsak je izbiral po svojih osebnih kriterijih, kot se spodobi za svobodne in odgovorne ljudi.
Napačno pa je, ko sedaj nekateri na podlagi izidov parlamentarnih volitev presojajo moč SSk. To sem bral v slovenskem tržaškem dnevniku, to hočejo sedaj na krajevni ravni izvajati nekateri italijanski politiki, posebno PSI. Moč slovenskih demokratičnih volivcev se meri na deželnih in pokrajinskih volitvah in ne na parlamentarnih. Ker pa bomo imeli prihodnje leto ravno deželne in pokrajinske volitve, naj SSk čimprej zopet najde enotnost v vodstvu in takoj začne s pripravami za volitve prihodnjega leta.
Zaključim: SSk je kot stranka politično pravilno ravnala, ko se je povezala s Sardinsko akcijsko stranko, vendar bi politično ne sodila pravilno, če meni, da pomeni zanjo padec glasov na parlamentarnih volitvah tudi nezaupanje volivcev do nje in njene narodne politike.
K. H.
kovati pomoči iz tujine, dokler ne bo utihnilo orožje.
Protest pravoslavnih Grkov
Trideset tisoč pravoslavnih Grkov je protestiralo proti sedanji politiki grške vlade do Cerkve. Demonstracij v Patrasu na Peloponezu so se udeležili tudi trije mitro-politi. Demonstranti so proti zakonu grškega parlamenta, ki razlašča Cerkev velikega dela premoženja, napovedujejo pa tudi, da bodo toliko časa protestirali, dokler ta zakon ne bo ukinjen.
To so bile doslej že tretje množične demonstracije grških pravoslavnih vernikov proti atenski vladi v zadnjih mesecih. Demonstranti so vzklikali protivladna gesla in kritizirali politiko ministrskega predsednika Papandreuja.
Novi ukrepi proti katoliški Cerkvi
Burundijske oblasti so uvedle nove ukrepe proti katoliški Cerkvi. Ministrstvo za notranje zadeve je objavilo odlok, ki načelno prepoveduje maše ob delavnikih, češ da motijo red, varnost in delovno učinkovitost. Duhovniki bodo poslej lahko maševali le ob nedeljah in sobotah popoldne. Državni predsednik polkovnik Baptista Bagaza sicer zatrjuje, da ne načrtujejo omejevanja maš, krstov ali cerkvenih porok, pač pa vidi v te vrste cerkvenih dejavnosti oviro za edinost in napredek burundijskega ljudstva.
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Kosovo povzroča preglavice
V Beogradu je dva dni zasedal centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije ter obravnaval žgoče vprašanje Kosova, od koder se Srbi in Črnogorci zaradi javnega in prikritega pritiska tamkajšnjih Albancev vedno bolj izseljujejo. Cilj Albancev je narodnostno čisto Kosovo, ki naj bi postalo samostojna republika in če bodo razmere ugodne, kasneje tudi del velike Albanije. Jasno je, da bi to pomenilo konec sedanje Jugoslavije.
V času zasedanja se je več sto Srbov in Črnogorcev, ki so prišli manifestirat v Beograd, zbralo v mladinskem parku nasproti poslopja zvezne skupščine ter vzklikalo gesla kot »Glavo damo, Kosova ne!«, »Beograd, vstani!«, »Dol z vodstvom!« (v pokrajini Kosovo). Pridružili so se tudi režimski oporečnik prof. Vojislav Šešelj, srbski pisatelj Miodrag Bulatovič (ki bi rad odpravil vse jezike in jih nadomestil z »jugoslovanskim«, tj. srbskim) in profesor angleščine s prištinske univerze Vojislav Milanovič. Milica je demonstrante obkolila, Beograjčane, ki so jih prišli poslušat, pa zadržala na drugi strani ceste. Ko so se sklenili raziti, jih je pospremila do avtobusov, s katerimi so prišli.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Vrenje in napetost v Južni Koreji
Kronika	iz
Iz župnijskega življenja. Otroci, starši in vsa župnijska skupnost je bila dobro pripravljena na praznik prvega sv. obhajila (24. maja), za kar gre zahvala g. župniku Žarku Škerlju. Praznik sam je bil lep in slovesen, poln petja otrok, katerim so z veseljem pomagali vsi prisotni.
V	nedeljo, 21. junija, se je vršila procesija sv. Rešnjega telesa po vasi. Kot je običaj, so bili tudi letos postavljeni štirje oltarji. Mogoče je bilo tokrat v procesiji kaj manj ljudi, a bilo je čutiti pravo pobožnost ob splošnem sodelovanju s petjem in molitvijo. Prav lepa hvala otrokom, ki so trosili cvetje Jezusu na pot, gospodinjam, ki so primerno okrasile okna, cerkvenim pevcem, ki so polnoštevilno spremljali s petjem celotni obred, in vsem, ki so prispevali k uspehu procesije. Posebno priznanje pritrkovalcem v zvoniku.
Kulturno prosvetne dejavnosti. PD Mač-kolje je zaključilo svojo letošnjo delovno sezono s kresovanjem na predvečer godu sv. Ivana. Ob daleč naokoli vidnem kresu, ki je gorel na Trmunu nad vasjo, se je zbralo lepo število zlasti mladih. Istočasno je skupina mačkoljanskih žena gostovala z dvodejanko »Črješnje n’ prudej« na praznovanju kresnega večera v organizaciji PD Kolonkovec.
O letošnjem jubilejnem 25. Prazniku češenj je bilo nekaj malega zabeleženega v naših glasilih. Vendar se nam zdi umestno, da dodamo za to kroniko nekaj podatkov: v igro »Črješnje n’ prudej« je bil vključen tudi tamburaški orkester KD Fr. Prešeren iz Boljunca, ki je izvedel svojo vlogo zelo posrečeno. Uspešen je bil tudi koncert godbe na pihala iz Izole. Slavnostni govornik na tem praznovanju pa ni bil dr. St. Janežič, kakor stoji v poročilu. Bivši mačkoljanski župnijski upravitelj dr. Stanko Janežič je ob tej priložnosti prinesel iz Maribora svoje pozdrave in čestitke kot pobudnik in ustanovitelj Praznika češenj pred četrt stoletja. Slavnostni nagovor pa je imel predsednik Slovenske prosvete iz Trsta, Marij Maver. Med drugim je povedal tudi sledeče:
Starejši prireditelji, tukajšnji vaščani, se dobro spominjajo, kako in v kakšnih okvirih so potekali prvi prazniki sredi tega gozdička. Namenjeni so bili predvsem domačinom kot družabno srečanje enkrat v letu. Udeleževati so se ga začeli tudi ožji znanci in prijatelji iz sosednjih vasi in mesta, dokler se ni razvil do današnjega obsega tako po obiskovalcih kot po trajanju in programu.
Praznik je tako povsem naravno zadobil značaj prireditve, ki naj odraža misli, čustva ter narodno in kulturno življenje tukajšnjega domačega človeka, navezanega na svojo zemljo in njene plodove, na jezik in kulturno udejstvovanje, ki ga želi razvijati in posredovati novim rodovom v 'spremenjenih in spreminjajočih se razmerah.
S tem v zvezi se mi zdi pomembno poudariti, da je ta praznik ena redkih javnih prireditev slovenskih društev ali drugih organizacij, ki poteka povsem v slovenskem jeziku in s tem opravlja tudi svoje narodnoobrambno poslanstvo, ne samo v izjavah in poročilih na občnih zborih, kot se žal marsikje dogaja. Posebno je razveseljivo ugledati vsako pomlad okusno stilizirane lepake s slovenskim napisom, ki v ta kraj privabi ne samo nas Slovence, ampak tudi sodržavljane druge narodnosti, ki jih slovenski napis za slovensko prireditev prav nič ne moti.
Tudi s tega vidika gre torej prirediteljem priznanje za doslednost, ki prazniku prav nič ne škoduje, kar dokazuje velik obisk tako s strani slovenskega kot itali-
janskega prebivalstva. Še več, za kulturno odprte sodržavljane večinskega naroda pomenijo takšne pristne prireditve nekaj izvirnega in zanimivega, zato tudi radi prisluhnejo izvajanju slovenskega programa.
V	zabavnem in družabnem delu pa itak pridemo na svoj račun vsi brez razlike.
Skratka, povedati hočem, da se slovenska društva ne smejo odpovedati svoji narodnoobrambni vlogi, kajti cilj naših prireditev ne smejo biti samo zabava in zaslužek, temveč tudi gojitev pristne družabnosti in utrjevanje narodne zavesti, da svoje pravice ne samo zahtevamo, ampak jih tudi konkretno izvajamo v vsakdanjih odnosih in ob vseh drugih priložnostih — doma v družini, v cerkvi, v društvu, v javnosti, na volitvah —- vedno in povsod. Vse prepogostoma se dogaja, da razne prireditve in manifestacije ne odražajo naše prave podobe. Zavedati se moramo namreč, da enakopravnosti ne uveljavljamo s tem, da svojim ljudem govorimo v tujem jeziku, temveč da svojega uveljavljamo, kjer je to mogoče.
Na to vasico na robu Istre in na meji s Krasom nas vežejo lepi in prijetni spomini. V prvih povojnih letih — ko državna meja še ni bila odprta tako kot danes ■— so v tej vasi nekateri našli okolje, ki jim je zadišalo po pristni slovenski vasi. Tako je ta čudoviti cvetoči kraj prišel v slovensko literaturo! Mačkolje! Kako radi so sem zahajali pesniki, pisatelji, kulturni delavci! In tu so našli prijazne in zavedne ljudi, to je bila slovenska vas, ki ni štedila z gostoljubjem. In tu se je za nekaj let ustavil na svojem popotovanju duhovnik in pesnik Stanko Janežič — popotnik s kitaro; bil je prav zares župnik sredi cvetočega vinograda.
Te človeške vezi in ti spomini nas vežejo na Mačkolje. Iz tega prijetnega, domačega vzdušja prvih težkih povojnih let se je rodil praznik, ki je ostal: ta praznik češenj, ta praznik pozne pomladi in nastopajočega poletja. Naj bi še dolgo ostal tak, kot so ga organizatorji doslej ohranili: domač, prijazen, slovenski!
■ V..:--	,	■-	.
Čestitke
Ob rojstvu male
MARE
se veseli vsa družina tržaških skavtov ter staršema Ivici in Štefanu iskreno čestita.
Škof Bellomi na obisku v Avstraliji
V	četrtek 2. julija je odpotoval v Avstralijo tržaški škof L. Bellomi. Vrnil se bo 6. avgusta. Srečal se bo predvsem z izseljenci s Primorske. Upamo, da bodo med njimi tudi Slovenci, ki so se v velikem številu po zadnji vojni izselili v Avstralijo.
Duhovniška in ekumenska nedelja na Vejni
Nedelja 12. julija je nedelja novih maš po naši domovini in tudi duhovniških jubilejev. Zato bodo med nami poleg nekaterih primorskih novomašnikov še duhovniki, ki slavijo letos svojo zlato ali srebrno mašo. Skupaj z njimi se hočemo Bogu zahvaliti za veliki dar duhovniškega poklica in vseh dobrot, ki jih po rokah duhovnikov Bog naklanja našemu ljudstvu.
Je pa tudi naša ekumenska ali Cirilme-todova nedelja, ko se že četrt stoletja leto za letom zbiramo pri oltarju naših slovanskih blagovestnikov in si nabiramo novih moči za zvestobo in rast v veri, pa tudi ekumenskega duha v službi cerkvene edinosti.
Končno smo komaj pred dobrim mesecem začeli z Marijinim letom in nam tudi Marijino svetišče na Vejni nudi lepo priložnost, da poromamo k naši skupni Materi in se odpremo božjim darovom, ki prihajajo k nam po Mariji. Skupaj z Marijo se hočemo pripraviti na pot v tretje tisočletje odrešenja, ki že trka na vrata zgodovine, pa tudi na vrata naše skupnosti.
Iz teh razlogov nas Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu vabi tudi letos na Vejno in sicer v nedeljo 12. julija ob 17. uri. Slovesno bogoslužje bo vodil novo-mašnik iz Deskel na Goriškem g. Jože Jakopič. Zelo verjetno bo ob njem še vi-
LJUBKA ŠORLI
Pod obokom čarobnim
V	torek 16. junija je bila v Kult. domu v Gorici predstavitev nove pesniške zbirke Ljubke Šorlijeve »Pod obokom čarobnim«; predstavitev je bila naslednji dan tudi v Trstu. V Gorici je bila udeležba na predstavitvi zelo številna, saj ima pesnica Šor-lijeva veliko prijateljev med nami vsemi. Škoda le, da je bila javnost premalo seznanjena s tem večerom, sicer bi bila udeležba še večja.
Pesniško zbirko je predstavil njen urednik prof. France Bernik iz Ljubljane, ki je tudi napisal uvod v zbirko. Iz uvoda in njegovih besedi izhaja, da so v zbirki zajete pesmi predvsem iz zadnjih let in ki niso bile še objavljene v samostojnih zbirkah. Te so namreč že štiri: Venec spominčic možu na grob (1957 - Ta cikel je bil letos ponatisnjen v brošuri Nedolžni žrtvi svetal spomin). Potem Izbrane pesmi pod uredništvom Marijana Breclja (1973) v založbi Goriške Mohorjeve družbe, Veseli ringaraja, zbirka otroških pesmi v založbi Pastirčka (1982), ter Rumeni kot zlato so sedaj kostanji, cikel tolminskih pesniških izpovedi (1985).
Ljubka Šorli pa kar naprej snuje in pesni kot sama pravi v uvodni pesmi nove zbirke:
Pesem gre... V daljave in bližine spremlja jo ljubeče misel moja.
A srce, ki ne pozna pokoja že nov stih utrga iz tišine.
Tako se oglaša v koledarjih GMD, v Pastirčku, priložnostno tudi v Katoliškem glasu in še kje drugje. Iz teh po revijah razsejanih pesmi je sedaj nastala nova zbirka, ki jo je izdalo Založništvo tržaškega tiska v zbirki Leposlovje; slika na ovitku je delo Vladimira Klanščka.
Zbirka je razdeljena na štiri cikluse, ki štejejo vsak po 15, skupno 60 pesmi. Tudi v teh znova izstopa pesniška osebnost Ljubke Šorlijeve, ki je navezana na rojstne kraje (Tolminsko), na svojo zamejsko domovino (Goriška, Brda, Kras, Benečija, Kanalska dolina, Koroška); sega pa tudi v tujino (Pariz, Chartres). Pesnica čuti, upa, trpi, a se tudi veseli s svojim ljudstvom. Roma z njim na Sv. Višarje, moli na Vse svete, na Božič, ob Vstajenju. Poleg domovinskega njeno versko čustvo najbolj izstopa. Ker so tudi njeni verzi lepo tekoči, pevni, s polnimi rimami in brez izumetničenih prispodob in metafor, jih ljudje radi berejo in jih bodo brali podobno kot Gregorčiča; prof. Bernik je v Trstu pravilno poudaril, da je Šorlijeva ljudska pesnica, kar se je izkazalo tudi na predstavitvi v Gorici.
Knjiga se dobi v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici, a tudi v Sloveniji.
(r+r)
pavski rojak iz Velikih Žabelj, novomaš-nik Ciril Štokelj. Pričakujemo tudi nekaj duhovnikov-jubilantov.
Pri tej slovesnosti bodo sodelovali združeni cerkveni zbori iz mnogih kraških skupnosti z onkraj meje pod vodstvom g. Andreja Vovka iz Komna. Tako bo letošnja Vejna izzvenela v skupno pesem naših kraških vernih ljudi ob Mariji in svetih bratih Cirilu in Metodu.
»Amor vincit« v Trstu
Kot je bilo najavljeno, so v nedeljo 28. junija tudi v Trstu v cerkvi sv. Frančiška izvedli Ipavčev oratorij »Amor vincit«, ki prikazuje Marijino življenje v podobi in glasbi. Med izvajalci so bili solisti ljubljanske in zagrebške Opere, pevski zbori iz Avstrije, Italije in Slovenije, dramska skupina iz Kirschlaga ter orkester RTV Ljubljana. Dirigiral je Anton Nanut.
Med udeleženci je bil tudi tržaški škof Bellomi, ki je na koncu sproščeno spregovoril v slovenščini in italijanščini. Prisoten je bil tudi skladatelj Avgust Ipavec.
Sv. Ivan - Trst
Praznovanje domačega zavetnika. Tudi letos so v predmestju Sv. Ivana praznovali domačega zavetnika sv. Janeza Krstnika. Na predvečer so zagoreli kresovi, tako tudi v bližini Marijinega doma, kjer so se po maši zbrali na družabnem večeru Slovenci iz širšega svetoivanskega okraja. Tudi na sam dan rojstva sv. Janeza Krstnika sta bili dve maši v slovenskem jeziku. Prejšnja leta so bile maše v stari cerkvici. Ker pa jo sedaj obnavljajo, je bilo vse bogoslužje letos v župnijski cerkvi.
V	nedeljo pa je bila po svetoivanskih ulicah skupna procesija z italijanskimi verniki in z udeležbo številnih narodnih noš. Sledila je slovesna maša v slovenskem jeziku.
Občni zbor deželne zveze posojilnic
Deželna zveza kmečkih in obrtnih posojilnic je imela letos svoj redni občni zbor
v	Trstu v prostorih hotela Excelsior. Na dnevnem redu so bile številne točke: od poročil upravnega sveta in nadzornega odbora do volitev novih upraviteljev in nadzornikov za prihodnja tri leta.
Vredno je zabeležiti, da je v svojem pozdravnem nagovoru predsednik upravnega sveta openske posojilnice Pavel Milič spregovoril tudi v slovenščini. Njegov nastop je vsedržavni podpredsednik zveze inž. Sartori sprejel z naklonjenostjo in odobravanjem.
Izvoljena sta bila tudi dva predstavnika slovenskih hranilnic in posojilnic. To sta Pavel Milič, ki je bil izvoljen v upravni svet, in podpredsednik sovodenjske posojilnice Martin Pelicon, ki je bil izvoljen v nadzorni odbor.
•
Mesečna maša za edinost bo v Trstu, Marijin dom, ul. Risorta 3 v ponedeljek 6. julija ob 17.30. Sledi prikaz diapozitivov s potovanja v London.
Tabori SZSO - Trst 1987
Delovanje članov Slovenske zamejske skavtske organizacije (SZSO) bo tudi letos doseglo svoj višek v poletnih taborih. Kot običajno si po celoletnem zbiranju na tedenskih sestankih vsaka veja pripra-
vi	svoje tabore, ki odgovarjajo potrebam in željam različnih starostnih stopenj.
Letos je padla izbira tabornih prostorov izključno na Slovenijo, točneje na Gorenjsko in Dolenjsko. Veja VV (volčiči in veverice) se je odločila, da popelje najmlajše člane v Stranje pri Kamniku, kjer smo v zadnjih letih navezali res dobre stike z domačini. Datum odhoda je predviden za ponedeljek 3. avgusta, povratek za četrtek 13. avgusta.
Najštevilnejša veja v organizaciji, tj. veja IV (izvidnikov in vodnic), pa bo tudi letos priredila dva tabora. Tabor A, ki bo združeval 7., 3. in 5. steg, bo v Podgozdu pri Dvoru (Žužemberk) na Dolenjskem od 27. julija do 10. avgusta. Tabor B (2. in 4. steg) pa bo v Cerovem logu pri Šentjerneju prav tako na Dolenjskem od 20. julija do 3. avgusta.
Prvi na vrsti (začel se bo namreč že v ponedeljek 6. julija) pa bo običajni potovalni tabor, ki je namenjen starejšim članom v veji RP (roverjev in popotnic), predvsem pa novincem RP. Tabor, ki se bo zaključil 17. julija, bo tudi letos imel dva dela. V prvem, potovalnem, bodo udeleženci prehodili del Kamniških Alp, nato pa si bodo postavili šotore v vasi Vir pri Kamniku.
Pokrajinsko vodstvo SZSO Trst predvideva, da se bo letošnjih poletnih taborov udeležilo od 200 do 250 članov. Tem nudi naša organizacija možnost za alternativno obliko počitnic v neposrednem stiku z naravo, daleč od televizijskih zaslonov in radijskih sprejemnikov. To so namreč tisti trenutki, ki ostanejo človeku v trajnem spominu prav zavoljo enkratnosti okolja, družbe in vzdušja, ki prevevajo teh prekratkih petnajst poletnih dni.
Življenjska moč poljske Cerkve
Poljska po zadnjih statističnih podatkih šteje 36.910.000 prebivalcev. Katoličanov je 94,31 odstotka. Ima 27 nadškofij in škofij. Kardinalov, nadškofov in škofov je 89, škofijskih duhovnikov 15.956, redovnih pa 4.310. Redovnih bratov je 1.498, redovnic pa 24.965. Bogoslovcev je 7.727.
■	Po dolgi in polemični razpravi ter ob nasprotovanju desne struje, ki jo vodi Giorgio Napolitano, je bil za podtajnika PCI izvoljen Achille Ochetto. Ob naslednjem kongresu komunistične stranke bo po odstopu sedanjega glavnega tajnika partije Alessandra Natta postal njegov naslednik. Glasovanje je poteklo z dviganjem rok. Ochetto je prejel 194 glasov, proti jih je bilo 41, 22 članov centralnega komiteja pa se je vzdržalo. Novi podtajnik je star 51 let, član stranke že od leta 1953, po rodu iz Turina, ločen in znova poročen. Svoje študije je začel na filozofski fakulteti v Milanu, a jih ni dovršil, ker se je v celoti predal politiki.
V času novih maš v Sloveniji, ob vsakoletni Cirilmetodovi nedelji v juliju in na začetku Marijinega leta vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu tudi letos na
DUHOVNIŠKO IN EKUMENSKO SLOVESNOST
ki bo v nedeljo 12. julija ob 17. uri v Marijinem svetišču na Vejni nad Trstom. Slovesno bogoslužje bo vodil novomašnik Jože Jakopič iz Deskel na Goriškem.
HiiiiiiiiiiiiiiiiititiiiiitiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiititiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiimiiii ■'■itaiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiitiitiiiiiiiiiiiiiiiuitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitHiiiitiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiuiniiHiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiitiiiitiitiiiiitiHiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiHiniiiiiiiiiiitiiiiiitiiiitiiiiiiiiuiiiiu
Doživetja v Medjugorju
(V Mostarju nad Neretvo sem slišal slavčka pet...)
Z avtom.se zapeljemo do pod hriba in v senci male smreke uživamo hlad in lep razgled na celotno naselje. Kraj je obširna kraška planota, sredi planote stoji cerkev, akrog in okrog so posejane vasice, oddaljene od cerkve 15 do 20 minut. Vse so povezane z asfaltirano cesto. Ko sedimo v senci, slišimo ljudi, ki se vračajo s hriba. Mi pa se odločimo: oglejmo si vasi. Z avtom se peljemo okrog in vidimo, da se povsod veliko gradi in obnavlja. Domovi se ne zdijo revni, polja so skrbno obdelana in bogata.
Počasi se bližamo uri, ko bo glavna večerna maša. Ko sedimo in čakamo v senci dreves pred cerkvijo, privozi skupina kolesarjev, trinajst jih je. Ustavijo se pošteno trudni ob stopnicah pred cerkvijo za skupno spominsko fotografijo. Pribli-
žamo se jim, govorijo po italijansko.
»Od kod pa ste?«
»Iz Modene. Vsako leto pripravimo skupno romanje h kaki Marijini božji poti. Letos smo prišli v Medjugorje, za prihodnje leto imamo v načrtu čenstohovo na Poljskem. Nocoj bomo tukaj prenočili, jutri pa se vrnemo domov. Toda ne več na kolesih, temveč s pulminom.«
»Srečno pot,« jim voščimo.
Iz radovednosti pogledamo še k avtobusom na parkirnem prostoru. Naštejemo jih šestnajst, štirje so iz Italije (Bočen, Piacenza, Turin), eden iz Nemčije, eden iz Avstrije, ostali iz Jugoslavije, največ iz Dubrovnika. Ti so pripeljali turiste, ki letujejo v tem mestu. Eden je iz Celja. Prav tako je pisan izbor avtomobilov; so iz raznih mest Jugoslavije in iz številnih evropskih držav. To je zunanji videz Medju-gorja.
»VIDENJE« V ŽUPNIJSKI PISARNI
Ob 18. uri, eno uro pred večerno mašo,
se začne molitev rožnega venca. Nekateri gredo v cerkev, Kazimir in Viktor ostaneta pod drevesi, ker je po zvočnikih mogoče slediti skupni molitvi. Ivan pa se postavi v vrsto tistih, ki stojijo na dvorišču ob župnišču, kjer je sobica, v kateri molijo rožni venec »vidci« in se jim tam prikazuje Devica Marija. V sobico smejo samo duhovniki, ki so prvič v Medjugorju, ter še kaka druga priporočena oseba.
Skrivnosti rožnega venca napovedujejo v več jezikih, vse drugo se moli v hrvaščini ali vsak v svojem jeziku. Po tretji desetki častitljivega dela se molitev ustavi. Ljudje, ki so zunaj cerkve, se razgibajo, vznemirijo, se obrnejo proti soncu in strmijo vanj. Pred sabo — pravi Kazimir — vidim ženo, ki nepremično gleda sonce. Kaj vidi? Jaz vidim samo zahajajoče sonce, Viktor tudi.
Ivan pa je tačas molil v sobici prikazovanj in prisostvoval »videnju«. Kasneje nam je to takole opisal.
Soba je majhna, služi župniku za pisar-
no. V njej nas je bilo kakih deset duhovnikov. Bila sta tudi dva reporterja s filmskimi kamerami, ki naj bi snemala mladince ob prikazovanju Matere božje. Po-zorišče je bilo skoraj nekoliko preveč podobno snemanju kakega filma. To nas je motilo. Mlad redovnik frančiškan nas je vsakega posebej postavil točno na svoje mesto, potem se je začelo.
Ob 18. uri sta prišla v sobo Marija in Jakob, preprosta, skoraj v zadregi, pokleknila sta ob vratih v sobo in izmenoma molila desetke veselega in žalostnega dela ter tri desetke častitljivega dela rožnega venca. Vsi smo klečali tesno drug ob drugem in delali hudo pokoro, ker se zaradi tesnega prostora nihče ni mogel premakniti ali popraviti razbolela kolena. Lepo je bilo poslušati oba molivca, zlasti Marijo, ki ima zelo prijeten dekliški glas in moli zelo občuteno, posebno ko izgovori ime Marija.
Po desetki, ki je Svetega Duha poslal,
je frančiškan dal znamenje, da prenehamo moliti rožni venec, ker je prišel skrivnostni trenutek prikazovanja. Marija in Jakob vstaneta, se približata kakih 40 cm velikemu kipu Matere božje in tam začneta moliti posebno molitev, ki vsebuje prošnjo Mariji, da bi se jima prikazala. Med molitvijo oba hkrati umolkneta, negibno stojita in gledata v Marijin kip. Medtem se sliši samo brnenje filmskih kamer obeh snemalcev. Vsi so tiho, vsi pričakujejo, vsi upajo, vsi strmijo v Marijin kip... Marija in Jakob se spet mirno zdramita in nadaljujeta molitev do konca.
Ob koncu molitve povabi pater vse k sveti maši v cerkev. Vsi vstanemo nekoliko razočarani, vendar vdani, tihi, brez besed... Zunaj hiše je čakala množica romarjev z nekako zavistjo v pobožnih očeh in ploskala Mariji in Jakobu ter vsem, ki so bili z njima pri molitvi v hiši.
(Konec prihodnjič) Ivan in Kazimir
Obisk Slovenske skupnosti pri SZDL v Novi Gorici
V ponedeljek 29. junija sta se v Novi Gorici sestali odposlanstvi SSk Gorica, ki jo je vodil tajnik Marjan Terpin in Občinske konference SZDL Nova Gorica pod vodstvom predsednika Branka Dolenca. V delegaciji SSk so bili še dr. Mirko Špacapan, Gradimir Gradnik, inž. Karlo Mučič, Mirko Humar in Franc Kenda.
Najprej so si skupaj ogledali cementarno Anhovo, nato pa sta obe strani ob razgovorih ugotovili, da se je od zadnjega srečanja položaj Slovencev v zamejstvu zaradi ponovnih in stalnih poskusov obujanja narodnostne mržnje bistveno poslabšal. Vse to terja enoten in vsklajen nastop vseh Slovencev v Italiji. Nujno je tudi potrebno nesoglasja, ob katerih prihaja ob meji, sporazumno reševati in ne prekinjati dialoga.
Ob ponovni poživitvi sodelovanja med obema mestoma delegaciji z nezadovoljstvom ugotavljata, da odločitev Italije o uvedbi popisnic za jugoslovanske državljane ob prestopu jugoslovansko-italijan-ske meje ni v skladu z Osimskimi sporazumi, Videmskim sporazumom in z najbolj odprto mejo med dvema različnima potiličnima sistemoma v Evropi, zato je treba tako namero odločno obsoditi.
Obe strani pozorno in zainteresirano tudi spremljata izgradnjo avtoceste Razdrto-Gorica. Tudi ugotavljata smotrnost in potrebo gradnje kamnoloma na Krasu pri Lokvici ter izražata zaskrbljenost zavoljo nameravane zajezitve Soče pri Podgori, ki bi povzročila ekološko in gospodarsko škodo.
Petdeset let slovesnih obljub
V nedeljo 28. junija sta na Sv. gori slovesno obnovili redovne obljube ob zlatem jubileju redovniške zvestobe s. Karmela Milič in s. Cirila Dugolin iz kongregacije šolskih sester sv. Frančiška, obe doma s Krasa. Pripravili sta se skupno s 26 sestrami na ta dan z duhovnimi vajami v Zavodu sv. Družine v Gorici, ki jih je vodil frančiškan p. Silvin Kranjc.
V samostanski kapeli na Sv. gori se je zbralo nekaj sosester in sorodnikov obeh redovnic. Maševal je dr. F. Močnik, ravnatelj Alojzijevišča, saj s. Karmela že desetletja vodi gospodinjstvo v tem zavodu.
Obema jubilantkama želimo veliko moči in zdravja, da bosta še naprej naši skupnosti v pomoč, obenem pa naj bo to tudi naša zahvala za požrtvovalno delo
Zaživel bo v soboto 4. julija, ko se bodo ob 20. uri prižgale luči na dvorišču Sedejevega doma ali po naše »Med borovci« in bo nastopil prvi od 31 prijavljenih ansamblov. Zaradi del v Formentinijevem parku za izgradnjo bazena in golf-igrišča smo se spet vrnili »Med borovce«, pred Sedejev dom, tja, kjer so potekali prvi prvomajski prazniki in prazniki češenj v priredbi SKPD »F. B. Sedej«.
Letos je število nastopajočih rekordno, kar 31 ansamblov. Starim so se pridružili novi. Nekaj je tudi takih, -ki so nastopili na prvih festivalih in se sedaj vračajo. Prihaja tudi ansambel iz Benečije, kar nas posebno veseli.
Novost je tudi, da so letošnjo prireditev podprli vinogradniki in podjetja iz Števerjana. Zavedajo se namreč velike važnosti te prireditve, ki zahteva iz leta v leto več organizacijskih, zlasti pa še finančnih naporov. Posebno podporo prireditvi so zagotovili: vinogradnika Marčelo in Marino Humar, gostilna Vogrič, gradbeno podjetje Lojze Hlede, kmetijska zadruga St. Florjan, restavracija Grad For-mentini, vinogradnik Aleš Komjanc, vinogradnik Simon Komjanc, gostilna Mrak, vinogradnik Ciril Prinčič, vinogradnika Giorgio Marega in Jolanda Kreševec, vino-
v naših dveh goriških ustanovah, v Aloj-zijevišču in Zavodu sv. Družine.
Podgora
Na praznik sv. Petra in Pavla dopoldne je v podgorski cerkvi sv. Justa obhajal 40-letnico mašništva g. Hilarij Brezigar ob navzočnosti brata in dveh sester ter številnih vernikov. Navzoče so bile tudi nekatere pevke, ki so prav v tej cerkvi pele na njegovi novi maši. Sveto daritev je spremljalo ljudsko petje, med presledki pa sta počastila jubilanta še violina itn orgle. Po evangeliju je govoril sam g. Hilarij, pozdravil pa ga je tudi župnik g. Mauro, ki je kot otrok obiskoval kr-ščansiki nauk, ko je bil g. Brezigar v njegovem kraju župnik.
G. Hilariju, ki je zdaj kaplan v Domu za onemogle v Ločniku, voščimo tudi mi zdravja in božjega blagoslova pri njegovem delu.
DAROVI
Za Katoliški dom: Jože v spomin na pok. prof. M. Fileja 50.000 lir.
Za Katoliški glas: ACM - Trst 20.000 lir.
Za novi tlak cerkve na Vrhu: M. D., Vrh
100.000	lir.
Marija Žigon: za katoliški tisk 100.000; za Zavod sv. Družine 50.000 in za slovenske misijonarje 50.000; skupaj 200.000 lir.
Za sklad Mitja Cuk: dr. Ivan Černič ob krstu hčerkice Ivane 100.000 lir.
Darovi za obnovitev cerkve na Opčinah: dr. Ivan Černič ob krstu hčerkice Ivane 100.000; gospe, ki so nosile cvetje in sveče ob pogrebu Rafaela Perka 50.000; Mila Danev-Perko v spomin na moža Rafaela 100.000; N. N. v spomin na svoje pokojne 100.000; Milka Hrovatin-Emili v spomin na moža Mirota 200,000; Slavka Ferlat 100.000; N. N. 200.000; N. N., mesečni dar za nove lestence 310.000; Dora Koron-Gulič 50.000; druž. Sosič v spomin na očeta Viktorja 50.000; N. N. 100.000; Marinaz Nevio-Sker-lavai Licia, ob poroki 50.000; razni 10.000 lir.
Za CPZ Sv. Jernej - Opčine: Valerija Gombač v spomin na starše in brata 20.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda pri Domju: N.
N., Boljunec 10.000; E. P., Trst namesto cvetja na grob Marije Brajkovič 50.000; Gina in Rudolf Kosmač, Boršt ob svoji letošnji zlati poroki 50.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine 10.000; N. N., Opčine 20.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
gradnik Ignacij Maraž, vinogradnika Ar-mando in Jožef Skok, vinogradnika Boris in Anton Pintar, podjetje Hadrijan Corsi, podjetje Mario Leopoli, vinogradnik Alojz Mužič, zobotehnik Robert Beretta, podjetje Terpin ter še vinogradnik s Plešivega Gradimir Gradnik.
Kot znano, ima festival tekmovalen značaj, zato bosta delovali tudi dve ocenjevalni komisiji in sicer za glasbo Lojze Hlede, Franc Pohajač, Marjan Stare, Dušan Kobal, Tomaž Tozon, Nadja Fabris, Boris Hladnik, Martin Srebernič in Brane Golob, besedila pa bodo ocenjevali Loreta Humar, Bogomir Šefic in Saša Martelanc.
Pokrovitelja festivala sta tudi letos Kmečka banka in Briška gorska skupnost. Prireditev pa so z reklamo in prispevki podprla še razna druga podjetja in ustanove.
Po nekajletni odsotnosti se bo kot član komisije za glasbo udeležil festivala tudi Marjan Stare, naš stari prijatelj in sodelavec s prvih festivalov. Napisal je tudi uvodno besedo za brošuro, ki bo izšla ob festivalu. Izdalo jo je društvo »F. B. Sedej« in bo vsebovala najrazličnejše podatke o letošnjem in preteklih festivalih, poleg tega pa še fotografije nastopajočih ansamblov in program.
Sovodnje
Občinski praznik. Na seji 21. oktobra 1980 je sovodenjski občinski svet soglasno uvedel svoj občinski praznik, ki naj bi bil vsako leto 24. junija, to je na dan, ko se je leta 1951 prvič po zadnji vojni sestal občinski svet in je občina na novo zaživela.
Na isti seji je bilo tudi sklenjeno, naj se praznik obhaja vsako leto v drugi vasi občine, izvedbo pa naj prevzame eno izmed kulturnih društev tega območja. Tako je prvi praznik priredilo leta 1981 KD Sovodnje, leta 1982 KSD Vipava na Peči, leta 1983 in 1984 ponovno KD Sovodnje, leta 1986 ŠZ Soča in zbor Rupa-Peč. Letos je organizacija zadela KD Skala iz Gabrij.
Osrednja točka praznovanja je bila slavnostna seja v sredo 24. junija v občinski telovadnici. Ves program v obeh jezikih sta povezovala Mariza Florenin in Robert J uren. Tudi govor župana Primožiča je bil dvojezičen.
Seje so se udeležili številni predstavniki raznih organizacij in ustanov z obeh strani meje, nadalje župani pobratenih in prijateljskih občin (Števerjan, Doberdob, Nova Gorica, Sele na Koroškem, Medicina pri Bologni, Smederevska Palanka - Srbija). Prisotni so bili tudi predstavniki družbenopolitičnega življenja ter zastopniki krajevne borčevske organizacije, ki so tudi položili venec pred spomenik padlim.
Župan je v svojem govoru podal nekak obračun opravljenega dela (šolska stavba v Rupi, cesta h kulturnemu središču na Vrhu, cestni podvoz na Stradalti, urbanizacija obrtniške cone v Malniščah - Rubije) ter napovedal načrtovana dela. V zvezi z varstvom okolja je omenil zadevo upe-peljevalnika in zakonske zaščite za Slovence, z molkom pa prešel odstop občinskega zemljišča v prid tekstilne tovarne, ki že od lanskega oktobra buri duhove v občini. Vse, kar je v zvezi s tem dejal, je bilo, da je občinska uprava morala za napredek žrtvovati nekaj zemlje.
Po govoru je župan podelil razna priznanja. Nagrajeni so bili članice in trener odbojkarske ekipe Sovodnje-Agorest, ki so napredovale v C-2 ligo ter kotalkarja KSD Vipava Katja in Štefan Tomasi, ki sta bila uspešna na pokrajinskih in državnih nastopih. Odličje odporništva, ki ga podeljuje Rim, je prejel Milan Petejan. Priznanja in pokale so nadalje prejeli domači vinogradniki, ki so razstavljali svoja vina in sicer za belo vino prvi Venceslav Buzin, drugi Salomon Tomšič, tretji Jožef Batistič, vsi iz Rupe, za črno pa prvo nagrado Franc Lukman iz Sovodenj, drugo Salomon Tomšič in tretjo Venceslav Buzin. Razstavljenih vrst vina je bilo 14.
V	organizaciji KD Skala je bil nato izveden prikaz diapozitivov o zgodovini, naravnih lepotah, življenju in drugih zanimivostih v občini.
Kulturni program je zaključil harmonikarski ansambel »Miramar«. Prva točka je bila Prešernova Zdravljica, sledile so razne druge skladbe, zaključila pa je Ra-tezkyjeva koračnica. - R. D.
Drobne iz Slovenije
Predstojnik jezuitskega reda p. Peter Hans Kolvenbach je 15. maja imenoval p. Alojza Bratino za novega provinciala slovenske province Družbe Jezusove. Službo bo nastopil 15. septembra. Dosedanji provincial p. Jože Kokalj je vodil provinco šest let.
Slovenski provinciali, zbrani na srečanju 26. maja, so za novega predsednika Sveta višjih redovnih predstojnikov izvolili p. Tarcizija Kolenka, minoritskega provinciala.
Novi odbor Mohorjeve družbe v Celju je izvolil p. Hieronima Zvegliča za predsednika, dr. Zmago Kumerjevo in dr. Antona Stresa za podpredsednika ter dr. Marijana Smolika za tajnika Mohorjeve družbe.
Nemški učitelji na obisku v Sloveniji
Skupina katoliških učiteljev iz Bamberga (ZR Nemčija) je imela letos v Domu prosvete v Tinjah na Koroškem svoj študijski teden. V svoj program so vključili tudi obravnavanje slovenske problematike tako na Koroškem kot v SR Sloveniji. Pod vodstvom rektorja Doma Jožeta Ko-peiniga so v ponedeljek 15. junija obiskali tudi nekatere kraje v Sloveniji.
Tako so si dopoldne ogledali cistercijanski samostan v Stični, popoldne pa novo cerkev v Dravljah pri Ljubljani, ki jo vodijo jezuiti. Ob štirih popoldne jih je v škofijskem dvorcu sprejel nadškof Šuštar. V daljšem pogovoru jim je predstavil položaj Cerkve v Sloveniji. Na večer so gostje obiskali še Bled, svoje enodnevno potovanje pa zaključili pri Mariji Pomagaj na Brezjah.
Iz Slovenije
Škof dr. Lenič — zlatomašnik
Dr. Stanislav Lenič, ljubljanski pomožni škof in generalni vikar, bo 4. julija praznoval 50-letnico mašništva. Zlata maša bo v ljubljanski stolnici v nedeljo 12. julija ob 16. uri.
Dva nova slovenska diakona
Med 15.000 stalnih diakonov v katoliški Cerkvi, v glavnem poročenih mož, sta se v nedeljo 21. junija uvrstila tudi Alojzij Rojko in Imre Jerebic. Oba sta diplomirala na teološki fakulteti v Ljubljani. Prvi se je rodil leta 1930 v župniji Sv. Ana v Slovenskih goricah, sedaj pa živi v župniji Ljubljana-Štepanja vas. Drugi je bil rojen leta 1950 v Odrancih (Prekmurje), kjer je za župnika znani pisatelj msgr. Lojze Kozar. Oba, Rojko in Jerebic, imata po troje otrok, prvi je uradnik, drugi socialni delavec.
V	diakona ju je posvetil v cerkvi sv. Cirila in Metoda na Škofljici pri Ljubljani nadškof Alojzij Šuštar, za posvečenje pa se je zahvalil msgr. Kozar, »da je oba poklicana s toliko širino svojega duha in srca sprejel in ju v to sveto službo posvetil... Oznanjala naj bi božje kraljestvo in 'delala v Gospodovem vinogradu, ki mu je na več mestih popustila ograja in vanj vdirajo nekrščanske, nekulturne in nečloveške ideje, zastrupljajoč mladike na trti-Kristusu... Kakor so pri nas v gornjem Prekmurju več župnij pred 300 leti rešili licenciati, od Cerkve pooblaščeni, da niso postale nekatoliške, tako bodo v prihodnje marsikatero župnijo ohranjali v veri morda prav stalni diakoni«.
Slovenska izgnanca iz Burundija
Misijonarja Jože Mlinarič in Gusti Horvat sta morala zapustiti Burundi 18. maja. Zadela ju je ista usoda kakor blizu 400 drugih misijonarjev. Pot ju je peljala najprej v sosednjo Ruando, ki jo vodijo Cerkvi naklonjene osebe. Pred kratkim sta prispela v Ljubljano, na Rakovnik. Po dopustniških mesecih se bosta vrnila v Ruando, kjer bosta v neposredni bližini svoje prve misijonarske postaje še naprej na voljo Cerkve in njenega poslanstva. Nazaj v Burundi pa več ne smeta — niti na kratek obisk! Ta misel ju teži...
Takole pravi eden izmed njiju: Moj Burundi! Še danes ne morem verjeti, da sem te zapustil. Da sem te za vedno zapustil? Mar je to mogoče? Vraščen sem v tvojo rdečo zemljo, v tvoj črni narod, v tvojo večno pomlad. Slovo od črnih bratov je bilo tiho in pekoče kot afriško sonce. Ob poslednjih stiskih rok sem čutil eno samo hvaležnost in trajen spomin. Dobri Bog, ti vidiš naša pota! Naj bo tudi ta žrtev v dobro mojim črnim bratom!
j Radin Trst/I
Spored od 5. do 11. julija 1987
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Rdeči lev«. 11.40 Vera in naš čas. 15.00 Na obisku pri gostincu Jožku Sirku na Plešivem pri Krminu. 18.00 Neposreden prenos 17. zamejskega festivala domače glasbe v Števerjanu.
Ponedeljek: 8.10 Osebno. 9.00 Otroški kotiček: Ali jih poznaš? Okno v živalski svet. 10.10 Koncert RAI iz Milana. 12.00 Zapiski s poti. 13.20 Zbor G. B. Candotti iz Codroipa. 16.00 Poezija slov. zahoda.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Povejmo v živo! 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Pojte z nami! 15.00 Mladi mladim. 16.00 O ljubezni v književnosti. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 R. M. Rilke: »Kornet«.
Sreda: 8.10 Poti do branja. 10.10 Simf. orkester RTV Ljubljana. 12.00 Oddaja o življenju z naravo. 13.20 Tržaški oktet.
16.00 S poti po Afriki. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Obrazi in utrinki iz slovenske proze.
Četrtek: 8.10 Osebno. 9.00 Josip Vandot: Kekčeve zgodbe. 10.10 Orglar A. Klobučar in sopranistka L. Molnar Talajič. 12.00 Na obisku pri finančnem konzulentu Vinku Ozbiču. 16.00 Poezija slov. zahoda. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Zgodbe Lipeta Kosca.
Petek: 8.10 Ne prezrimo! 10.10 Komorni orkester iz Castelfranca Veneta. 11.20 Na počitnice. 1320 Komorni zbor »Collegium cantorum« iz Bonna. 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Razmišljanje ob slovenskih pravljicah. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana. 12.00 Glas iz Rezije. 16.00 Ko se obesi dan. Pesmi za poletni čas. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Poletni variete.
Za popravila cerkve v Ricmanjih: Alek-
sija Semenič, Ricmanje v spomin na pok. starše 50.000 lir.
Za cerkev v Pregarjih: Julka Urbančič
15,000	lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
S.K.P.D. »F. B. SEDEJ«	ANSAMBEL	LOJZE	HLEDE
vabita na
17. FESTIVAL DOMAČE GLASBE - ŠTEVERJAN ’87
»Med borovci« v Števerjanu v soboto 4. julija ob 20. uri in v nedeljo 5. julija ob 17.30 istotam.
Nastopilo bo 31 ansamblov iz Slovenije in naše dežele. Napoveduje in povezuje Marjan Šneberger. V nedeljo zvečer bo prosta zabava z ansambli, ki bodo prejeli nagrade.
ZAHVALA
Po dolgoletni bolezni in velikem trpljenju je 9. junija mirno in vdano v Gospodu zaspala draga mama in babica
Ivanka Kerševan vd. Prucar
Njeno življenje je bilo tiho in skrito. Vdana v božjo voljo je junaško prenašala vse udarce življenja, zadnja leta pa še veliko telesno trpljenje. Bila je vsem vzor potrpežljivosti in vdanosti. Veliko je za vse molila v svojem življenju, zlasti zadnje dni se je priporočala Materi božji za srečno zadnjo uro, kajti bila je do zadnjega trenutka pri zavesti.
Vsem, ki so jo spremili k večnemu počitku in vsem, ki so namesto cvetja darovali v dobre namene, naj Bog tisočkrat povrne.
Žalujoče hčere in ostali sorodniki
Trst, 30. junija 1987
Vaš Hotel	*
kf 1
34170 GORIZIA- GORICA (ITALY) TELEF. (0481) 82166/7/8 - TELE
17. festival domače slashe - Števerian '87