Lojze Zupanc: Teden učitelja Mihe Hopsase »Učiteljski teden je takle: V ponedeljek spoved, v torek obhajilo, v sredo narodni praznik, v četrtek cerkveni praznik, v petek pouk, v soboto učiteljsko zborovanje ..'.« (Po nar. pesmi trubadurja \z 20. stol.) Miha Hopsasa je učitelj na enorazredni šoli na vrhu svetega Birokracija. Ne veste, kje je vrh svetega Birokracija? Tamkaj, onkraj devetih hribov je. Deseti je, najvišji od vseh je. Daleč je do njega. Leta in leta potuješ pa še nisi tam. Da, prav na vrfiu tega visokega hriba so ponižni hribovci, ubogo in pobožno ljudstvo, po dolgem obotavljanju le postavili nizko bajtico. Na vhodna vrata so obesili tablo z velikimi črkami: S O L A. In po treh letih vztrajnega moledovanja 6O dobili v šolo učitelja. In ko je Miha Hopsasa z dekretom za klobukom vlekel potlej svojega rojstva kosti po strmem hribu navzgor proti vrhu svetega Birokracija, je bil trikrat padel. Močno se je pobil po nosu. Še dobro, da trebuha skoro imel ni in da se je pri vsakem padcu z no som prej zaril v zemljo kakor s trebuhom. Kajti pravijo, da 6i po trebuhu tepen samo na Turškem. No, in je tako prav. Na.j se Miha Hopsasa le prepriča, da pri nas nismo na Turškem, eh! Brez nesreče pa vseeno ni šlo: padal je in padal in vsi gumbi na hlačah so mu odleteli. »Kaj?« je zamahnil v roko, »da bi se zdaj še za gumbi valil v dolino? Nak!« In je prijel hlače z obema rokama ter jih držal, da mu niso zlezle pod kolena. Atu županu pa je seveda samo prijazno pokimal v pozdrav. Ata župan je bil tudi tako zadovoljen. Imel je svitle štibale in vse gumbe na hlačah, z desnico pa je objemal nekakšno cajno. »Tak ste prišli«, je pozdravil Miho Hopsaso. »Tule notri bo menda vse, kar boste rabili v šoli: kreda, črnilo, ključi, goba ... Ampak, naj nikar ne bodo jezni gospod Hopsasa, kajti špampeta pa še nismo pripravili. Boste morali potrpeti kakšen mesec. No - ja, pa saj 60 klopi dolge ...« In je šel. Učitelj Miha Hopsasa pa tudi. Razred je bil za silo urejen, njegova sobica je bila temna in prazna. Od stropa navzdol so visele dolge pajčevine. »Prav je imel, ata župan«, si je mislil. »Klopi so res dolge, hvala bogu. Ampak, jutri je ponedeljek in bomo kar začeli.« Pa je poiskal v cajni dnevnik in pričel pisati, kako bo v delu za narodov blagor preživel jutrišnji dan. Ko je v ponedeljek zjutraj vstal, je zunaj snežilo kakor da bi se berači tepli s praznimi malhama. »Hm, malo lipovega čaja bi mi ne škodilo«, je zamrmral. Potlej pa se je popraskal, ker se je spomnil, da ni pri šoli vode. Da, prav na vrhu hriba je bila šola, le odkod naj se vzame voda! In je vzel Miha Hopsasa vedro in je videl, da je na dnu vedra luknjica. Čisto majcena, vendar tolikšna, da bi propuščala vodo. Oslinil je košček debelačnega kruha in ga pritisnil na luknjico. »Kaj hočem,« je mrmral, »klepar je onstran devetih hribov.« Potlej je poskočil — hopsasa! In ni minilo več kot pol ure, ko se je vrnil z vodo od studenca, nekje sredi hriba. Amoak, debelačni kruh ni nikakršen beli kruh. In je njegova krpica popustila in je moral Miha Hopsasa s prstom tiščati luknjico, da mu ni vsa voda odtekla. Komaj s polovico vedra vode se je vrnil. »Če bo šlo tako naprej,« mu je pričel strah lezti v kosti, »se še umivati ne bom smel. Komaj za kakšen lipov čaj in za močnik bo vode.« Potlej si je skuhal čaja. »Hm, limone tudi nimam«, se je spomnil. »Trgovina je onstran devetih hribov.« In je izpil kar takšen čaj. Potlej je učil. Vse dopoldne. Ko je opoldne odzdravil petdesetim nagajivim škratom, je brž naložil še nekaj polen v peč in potisnil na ogenj pisker z vodo. Močnik je bil brž kuhan. Piskra ni umil. »Kaj bi to,« je godrnjal, »saj bom jutri spet kuhal.« Po jedi je malo posedel in si mel roke. »Ha, kako prijetno de človeku toplota. Oh, vse ljubo dopoldne me je zeblo. Pa, saj bo popoldne boljše, počasi sc bo soba že ogrela, hja!« Ko pa je pogledal ob trinajsti uri venkaj, se je ustrašil. Nikjer nobenega otroka. Pa jih je bilo šestdeset vpisanih, da. Tisti čas pa je že potrkalo na vrata. Vstopil je preplašen in prezebel otrok. Od nosa mu: je visel smrkelj in si ga je kar z rokavom obrisal, ko se je spomnil, pred kom stoji. »Tole so dali gospod župnik za vas!« mu je pomolil pismo in brž stekel venkaj. In je bral potlej učitelj Miha Hopsasa v te-tem pismu, da je danes popoldne sveta izpoved, in da gospod duhovni sam ne more vsemu kaj, in da je otrok od sile veliko, in da so predpisi menda znani gospodu Hopsasi, hm, in da naj potemtakem izvoli popoldne inšpicirati otroke v cerkvi, da se ne bodo prepirali in prerivali in zmerjali in spovednika motili in si drug drugemu jezike kazali pred samo spovednico. Pa je res šel. Seveda je šel, saj je poznal tiste predpise. Pa sploh, si je mislil, z zamero ni dobro hoditi po lepi domovini. Nu, otrok je bilo res prida. Vse popoldne je trajala sveta izpoved. Pozno pod mrak je čepel učitclj Miha Hopsasa še vedno v mrzli cerkvi in se zavijal v tcnki plašč. »Cerkev je mrzla«, si je mislil. »Seveda, kdaj pa so še v cerkvah kurili peči, hja! Ampak, v šoli bi bilo le prijetneje. Tam je zdajle toplo, da.« Ko je tako premišljeval in od mraza šklepetal z zobmi, je stopil pred njega iz spoved- nice sam gospod župnik. Prijazno ga je potrepljal po ramenu. »2e dobro, Miha Hopsasa«, je dejal. »Zdaj greste lahko domov. Ampak, jutri pa ne bo pouka v šoli. Sem že povedal otrokom. Jutri bo skupno šolarsko sveto obhajilo.« Premražen do kosti se je primajal Miha Hopsasa v šolo. Za večerjo je popil skodelico lipovega čaja. Kar takšnega spet, seveda. Pa debelačni kruh je prigrizoval zraven. Drugo jutro so ga prebudili cerkveni zvonovi. K maši so vabili. »Sakra!« je zaklel Miha Hopsasa in skočil iz postelje. Kmalu bi zamudil. »No, z zajtrkom ne bo nič. Ne utegnem«, je mrmral in skočil v hlače. Maša je trajala dolgo. Se pravi, sama sveta maša ne. Ampak obhajila ni bilo konec. Kaj pa mislite, nad sto otrok! Opoldne si je šele zakuril sobo. Zeblo ga je ko še nikoli. »Hm, jutri je pa narodni praznik!« se je potlej domislil. In že je hitel v učilnico. Obesil je slike narodnih velikanov na tablo, jih okrasil za zastavicami in brž hitel v gozd še po smrečja, da ne bo manjkalo zelenja pri pomembnem slavju. Dobro se je upehal s tem delom. »Da, da«, je pričel sam sebi tožiti. »Ce bi učil, bi bilo le bolje. Tako sem se pa na smrt utrudil.« In se je utrujen zavalil na klop in je brez večerje zaspal. V sredo je bil torej narodni praznik. Bila je maša. V6e je bilo v zastavah. Otroci so hiteli v cerkev. Po sveti maši pa v šolo, kjer je bila šolska slovesnost narodnega praznika. Zeblo jih je in so pol ure topotali z okovanimi čevlji po podu, da so si vsaj za silo ogreli premražene noge. In ko je učitelj Hopsasa stopil pred tablo ter pričel z zanositim govorom, je bila ura že skoro deset. Potlej so bile še deklamacije, po tlej je še napisal Baltkovi mami prošnjo, ker je njena kajža pogorela, potlej še svetoval Vranetovemu Jakatu, s čim naj odpravi nahod, potlej še brž — hopsasa — z računi k ati županu, ki je v šolskem odboru beseda vseh besed, in bi bilo sitno kuhati kosilo posebej in večefjo posebej, pa je kar oboje hkrati opravil sredi poznega popoldneva. Pospravil je še pod večer zastavice in zelenje, ker jutri ni nikakršen praznik in bo — hvala bogu — spet pouk. Opral si je še srajco, da bo v soboto v tovariški družbi čeden, in utrujen legel k počitku. Zavil se je v svojo preperelo suknjo in legel na klop. »Hm,« je vzdihnil, »le kdaj se bo ata župan spomnil in postavil v mojo prazno sobico špampet. Ah, po takemle tekanju in prezebanju bi se mi kaj prilegel, sakra! Da, da, praznik je bil, pa sem bolj utrujen kakor da bi ves dan učil!« Drugi dan, bil je četrtek, je vendarle srečno učil. Dopoldne in popoldne. Ampak se je motil, če je mislil, da bo delo v šoli kaj boljše. Zvečer ga je bolela glava od jeze in naporov. In preden je popravil preko sto zvezkov, je bila ura polnoč. Zaspal je ko ubit. Ponoči se mu je sanjalo, da mjj je padla na glavo opeka. Seveda, tudi v spanju rri glavobol popustil. V petek je bil cerkveni praznik. Predpisi so predpisi in niso zato tukaj, da bi bili sarao na papirju, nak. Zgodaj je vstal in presedel spet do enajstc ure v cerkvi, kier je inšpiciral preljubo mladino, da se ne bi v cerkvi suvala, si kazala jezike in sploh uganjala norčije, ki v cerkcv ne spadajo. Popoldne je imel potlej z možmi šolskega odbora 6ejo. Sejali so pozno v noč. Ampak denarja ni bilo, šola je drag narodni šport in so se možje držali kislo, da se jim Miha Hopsasa ni upal niti črhniti kakšno o prepotrebnem špampetu ... V soboto pa je šel na zborovanje. Bil je organiziran, kajpa. Imel je svoje posebne nazore o tovarištvu in podobnem. »Eh«, se je zjutraj pretegoval po klopi. »Boljše bi bilo, ko bi bil danes pouk. Tako bi lahko poležal še kakšrti dve uriei. Če pa mislim pravočasno pridrsati do vlaka, se ne smem prav nič po- mišljati!« In je res brž vstal, za zajtrk ni bilo časa in je ves premočen komaj pritekel do devete ure do železniške postaje. Hodil je debeli dve uri. Jutranja telovadba, eh! Domov se je vrnil že okoli polnoči. Bil je dobre volje. Iz družbe tovarišev se je vrnil na svoj hrib poživljen in pokrepčan. Tudi četrt dalmatinskega vina si je privoščil. Na takšen praznik! »Saj nismo za samo preljubo trpljenje na svetu!« je dejal, ko je pil in se po dolgem času spet smejal v družbi. Potlej je bila nedelja. Spet je moral v cerkvi nadzorovati preljubo mladino, da se ne bo suvala in jezike kazala. Ko se je opoldne vrnil, ga je pred šolo čakala kopica ljudi. Vsi so imeli prošnje. Enemu je krava poginila in bi rad vložil prošnjo za podporo, drugemu so odvzeli invalidnino in bi se rad pritožil, pa ne ve kam, tretjemu so naložili v bolnišnici plačilo, ker se je tamkaj otrok zdravil. Pa ne zmore. Otrok je itak umrl. Zdaj pa še denar zahtevajo... Oh, učitelj Miha Hopsasa je bil zlata duša. Šel je za mizo in pisal do trde noči. »Da bi vse to le kaj zaleglo«, si je mislil zvečer in se prezebel vlegel na klop. Zaspal pa dolgo ni. Preveč ga je zeblo. In tudi lačen je bil. Ponoči je imel strašne sanje. Stal je na velikem odru. Okoli njega so plesali ljudje, mnogo ljudi. Plesali so čudno. Niti ni bil ples kakšno kolo niti kakšna polka. Držali so se za roke, vpili na vsa usta in peli hreščeče. Vso dolgo rajdo plesalcev je vodil trubadur. Moderni trubadur. Na glavi je imel cilinder, iz vsakega žepa pa mu je raolelo venkaj sedem tisočakov. In vsa njegova obleka je bila našita s samimi žepi. Strahovito je mahal s cilindrom, pomežikoval Mihi Hopsasi, pel in plesal: »Hopsasa, hopsasa, učiteljski teden ...« Potlej je udaril v tla, da se je potresel oder. Hopsasa se je zbudil — na tleh. V spanju je bil padel s klopi.