Poštnina plačana v gotovini.
Številka 36
Maribor, 2. oktobra 1937
Posamezna številka Din 1.89.
Loto II
Tednik za vsa javna vprašanja
Uredništvo in uprava: Maribor, Aleksandrova 47 — Telefon 26-16 — Rač. poetne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Iz uprave
Radi nepredvidenih težkoč, ki so nastale, ni mogla redno iziti 36. številka, kar naj cenjeni naročniki blagohotno ©proste. V danih razmerah je izdajanje listov, ki se bore za resnico in pravico zelo otežkočeno. Da pa ne bodo naši naročniki prav nlc oškodovani, bodo v oktobru prejeli pet številk.
Uprava.
Sporazum
Sporazum Združene opozicije s Kme-čko-demokratsko koalicijo v Zagrebu je zelo pomemben dogodek v naši notranji politiki. Težka politična kriza, ki se je jasno pokazala ob vprašanju konkordata, je dala vsem nazadnjaškim silam v državi možnost, da so razvnele strasti v množicah in jih skušale izkoristiti v svoje namene. Zagrebški sporazum pa je nagnil tehtnico v korist resničnih demokratov in v škodo vsem centralistom, ki kar plamte v želji, da bi se spet polastili oblasti in uvedli ponovno svojo odkrito, brezobzirno diktaturo.
Kot po demonstracijah proti živkoviču so JNS-arski politiki tudi sedaj dokazali, kako gibčni so v spreminjanju svoje taktike in kako nemoteno se polaste novih gesel, če so jim v korist. Po onih znanih demonstracijah so se poslužili najprej odkrite provokacije. Ko so uvideli, da tak način politične borbe odbija ljudi, so se skušali vriniti v sokolske vrste, v Društvo kmečkih fantov in deklet in so hoteli te organizacije izkoristiti za svoje centralistične in diktatorske namere. Tudi to se jim ni preveč posrečilo, čeprav jim današnja vlada ne dela prevelikih ovir njihovem protiljudskem delu. Zato vodijo podtalno še svojo posebno akcijo, s ka tero pripravljajo nasilen državni udar, izdajajo tajne liste, v katerih opozarjajo svoje pristaše, naj si zapomnijo dobro vse nasprotnike, da bodo po prevzemu oblasti lahko z njimi temeljito obračunali. Naši JNS-arski fašisti se pripravljajo torej na to, da bi v družbi z Ljotičevci, Hoderovci in drugimi »nacionalisti« uvedli pri nas diktaturo po Hitlerjevem ali Mussolinijevem vzorcu z vsemi njenimi »kulturnimi« pridobitvami kot so koncentracijska taborišča, obglavljanja itd.
Prav zagrebški sporazum pa je JNS-arje prisilil, da so svojo pravo zastavo s kljukastim križem skrili in razvili dru-, go demokratično, že ob svojem sestanku v Splitu so prvaki JNS preklicevali, da bi pomenil njihov sestanek zbiranje uni-aristično-hegemonističnih elementov. Slovesno so izjavili ti prvaki, da JNS ni he-gemonistična stranka. Kake velike politične sramežljivosti take izjave ne dokazujejo. To, kar je ljudstvo v Jugoslaviji na lastnih plečih čutilo šest let, hočejo JNS-arski politiki z besedami spremeniti v prazen dim. ^ sanje. Ne, gospodje, to niso bile samo težke sanje, to je bij! bridka resnica, ki je ljudstvo ne more in ne sme pozabiti!
In kakor so laž ti JNS-arski preklici, prav tako je lažno tudi veselje, s katerim pozdravljajo centralisti zagrebški sporazum. Zagrebški sporazum ni važen zgodovinski dogodek zato, ker ga hvalijo Kramer in njegova okolica, temveč je važen zato, ker bo omogočil odpravo vseh znanih plodov JNS-arskih režimov. Nihče ne verjame, da so pripravljeni reševati nacionalno vprašanje tisti, ki so borce za nacionalno svobodo metali v ječe. Nihče ne verjame, da se bodo borili za demo kracijo tisti, ki so ljudstvu zamašili usta in mu zaprli oči in ušesa, da ne more ne videti ne slišati tega, kar se okoli njega dogaja. Vsi vemo, da so lepe melodije, ki danes vrč iz JNS-arskih piščali, samo sirenski glasovi za ljudstvo. JNS arji na vladi pa bi obnovili diktaturo i mnogo strahotnejši obliki kot je bila ' znanih šestih letih.
Vsi resnični demokratje se morajo danes združiti, če nočejo priti pod peto domačih in tujih zatiralcev. Slovenski narod hoče zagotoviti svoj narodni obstoj in zato se bori za resnično demokracijo. Slo
Slovenci in naši interesi
Slovenci, čas je, da prečistimo svoje pojme!
Slovenci smo majhen narod. Od vseh strani nas obdajajo veliki in močni narodi. Razkosali so nas na tri dele: nad milijon nas živi v Jugoslaviji, 400.000 (s Hrvati okoli 700.000) v Italiji, 100.000 Korošcev pa v Avstriji. Vzlic vsemu temu ni med nami potrebne zavednosti in sloge, ne zavedamo se točno svojega položaja na ven in na noter. Mirno dovoljujemo, da postaja naša zemlja torišče tujih vplivov, še več, sami širimo ideje, ki niso niti najmanj v skladu z našimi interesi in podpiramo tako svoje sovražnike.
Slovenija je zemlja stikov, prehodov in razpotij; čez njo gredo velike prirodne poti; je izrazito stičišče v gibanju ljudstev ter kulturnih in političnih vplivov kakor tudi gospodarskih prometnih smeri. Od severozapada sega k nam velika nemška skupina, ki ji slovensko ozemlje zapira pot do Sredozemskega morja, Od jugozahoda sega do nas romanska skupina z Italijani kot neposrednimi sosedi. Sami prestavljamo skrajno vejo velike slovanske družine. Ob slovenskih mejah se stikajo torej zastopniki vseh velikih ljudskih skupin, ki odločajo v Evropi in ki kujejo danes njeno usodo.
Kakšno je danes naše razmerje do Nemcev? Predvsem moramo najprej pov-dariti, da Avstrija ne šteje nič, prej ali slej bo padla v roke hitlerizma, avstrijski klerofašizem bo prej ali slej odstopil svoje mesto hitlerjevskemu fašizmu. Kakšno mora biti torej danes naše razmerje do hitlerjevske Nemčije? Slovenski interesi, interesi malega naroda, se ne skladajo z interesi hitlerjevskega fašizma! Hitlerizem je diktatura velekapitala nad delovnim ljudstvom (kmetje, delavci, obrtniki, uradniki in mali trgovci) pa tudi diktatura nad majhnim kapitalom. Da je hitlerizem imperialističen, o tem ne dvomi nihče pri nas. Slovensko ozemlje kot točka najmanjšega odpora zapira hit lerizma najbližjo in prav za prav edino pot na Jadran, kamor le-ta z vso silo teži.
Kakšno pa je naše razmerje do fašistične Italije na jugozapadu? Na Italijo mejimo neposredno. Kar smo rekli za nemški hitlerjervski fašizem, to drži seveda tudi za italijanski fašizem. Abesinija je najzgovornejši primer, še nedavno je ležalo težišče italijanskega imperializma v Podonavju in na Balkanu. Abesinija jn Španija sta začasno zmanjšali italijansko zanimanje na ta del Evrope, toda le za čas. Danes veže Jugoslavijo z Italijo petletna prijateljska pogodba, ki naj krije Italiji hrbet. Prej ali slej se pa bo italijanski imperializem nujno obrnil zopet proti vzhodu, kot proti predelu najmanjšega odpora. Pot na Balkan in v Podonavje pa pelje zopet skozi Slovenijo.
Dianes veže fašistično Italijo in hitlerjevsko Nemčijo prijateljstvo. Dva fašizma, zakleta sovražnika malih narodov, torej zakleta sovražnika slovanstva, sta pozabila na trenutna nesoglasja in se združila, da vsilita Evropi svojo voljo, da jo pahneta v grozote nove vojne. Mi Slovenci seveda ne bomo na strani fašizma, temveč na strani demokracije, na strani demokratskih držav. V lastnem interesu se moramo nasloniti na veliko slovansko družico in na zapadne demokratične države, predvsem na Francijo, kar nam bo tem lažje, ker so povsod tod ljudske vlade na oblasti. (Upajmo, da bo po zadnjih dogodkih tudi na Poljskem kmalu konec diktature!) Kdor hoče torej zastopati slovenske interese, mora biti za slovensko politiko. Kajti, kdor podpira interese fašističnih držav, dela proti slovenskim interesom, dela proti miru, ki ga branijo samo demokracije, in za vojno, ki jo pripravljajo samo fašizmi, katerih žrtve so že: Abesinija, Španija, Kitajska!
Toda poglejmo, kako mizerno vlogo igra danes v tem oziru del slovenskega časopisja, ki vedno znova in znova zatrjuje, da zastopa slovenstvo, ki celo trdi, da ga edino zastopa. To časopisje obožuje Franca, se navdušuje za Hitlerjeve in Mussolinijeve metode, se veseli
japonskih zmag nad miroljubnim kitajskim narodom in veruje v Boga. Je li to propaganda za božji mir na zemlji?
Tipičen primer za to je Španija. Na eni strani špansko delovno ljudstvo, Špan ski kmet brez zemlje, španski delavec z beraško mezdo, srednji sloji, na ramenih katerih ležijo vsi davki in dajatve, na drugi strani fašistični velekapital, španski in mednarodni, španska cerkvena in posvetna veleposest z ogromnimi kompleksi zemlje, veletovarnarji Španci in tujci z ogromnimi profiti! Na eni strani španska ljudska vojska, na drugi strani italijanski in nemški »prostovoljci«, mohamedanski Maročani in pustolovci ter zločinci iz tujske legije! Kje so naši »pravoverni«? Na strani italijanskih latifun-distov, poganskih nemških junkerjev, Turkov in zločincev. Baski, najbolj katoliški španski narod, v borbi za svoje osnovne narodne pravice na eni, centralist Franco s svojimi framazonskimi generali na drugi strani! Ali niso Baski živ primer usode, ki jo je namenil fašizem tudi Slovencem? Ali se niso katoliški Baski, majhen narod kot smo Slovenci, borili proti centralizmu, kot se borimo mi? Ali ni general centralist Franco začuda podoben generalu in centralistu Petru živkoviču? Fašistični nemški in italijanski bombniki in topovi so zadušili krik Baskov po svobodi! In na čigavi strani so »Slovenec« in njegovi sateliti? Na strani centralistov, framazonov, morilcev žen in otrok, proti narodni samoodločbi, proti baskovskim katoličanom in katoliški duhovščini. Pa to ne trdimo samo mi! Profesor Kocbek, eden vedno številnejših nezadovoljnežev iz tabora bivše SLS, je v največji slovenski katoliški reviji »Doin in svet« napisal in opisal vse to in še več!
Ali tako početje nad slovenskim narodom ne pomeni njegov samomor? t
Slovenci, čas je, da prečistimo slovenske pojme, čas je, da smo si na jasnem!
Šo.
Srbska, hrvaška in
slovenska opozicija
Zadnjič smo že poročali, da je kmečko delavsko gibanje Slovenije na dan pri-loda delegatov Združene opozicije h Beograda v Zagreb sprejelo po svojem predstavniku vse informacije o odgovoru med združeno srbsko opozicijo in dr. tlačkom. Predsednik KDO dr. Vekoslav Kukovec je kot odgovor na sporočilo dogovora ŽO v Zagrebu odposlal pismo g. dr. Mačku, ,iz katerega povzemamo naslednje:
Velecenjeni g. predsednik! Ker sem prejel obvestilo, da so Vas v svrho dogovora posetili zastopniki srbskih opo-zi:c»°naMh strank iz Beograda šele v sredlo 15. t. m. in sem prispel v Zagreb, žal šele, ko ste Vi že odpotovali v Rogaško Slatino, sem se, kot preostali slovenski član odbora bivše KDK obrnil na dr.' Srgjana Budasavljeviča, ki me je o prevažnem dogovoru še natančnejše in formiral. Zagotavljam Vas, g. predsednik, da bo naše slovensko kmečko-delav. gibanje v smislu resolucije zbora naših zaupnikov v polna meri podprto blok opozicijskih strank ta je pripravljeno podpisati dogovor, ki ga opozicijski blok pripravlja.
Da še bolj utrdi vez, kj nas ve-
že v boilbi za socijalno pravičnost in narodno svobodo z hrvaškim narodom, kj je v pretežni večini v opozicnjl, je dr. Kukovec obiskal 22. t. m. dr. Mačka v Rogaški Slatini, kjer sta razgovarjaia o nastalem političnem položaju.
Iz Zagreba ie podal predsednik KDG Slovenile tudi pismo Liufo°mlru Davido-vlču, Iz katerega posnemamo:
Vaše spošt. pismo 23. avg. t. I. nas je zelo razveselilo in je bUo 5. t. m. predmet daljše razprave n« sefi izvršilnega odbora Kmečko-delavskega gibanja Slovenije  V Zagrebu sem hi odi nav
zočega člana KPK Srgjana BudBsavJjevi-ča natančno informiran o dogovoru ta sean z 'veseljem ugotovil, da je v skladu z našimi zahtevami. Zato Vam. g* Predsednik lahko izjavim, da se fovrševalni odbor Kmečko-delavskega gibanja Slovenije, kateremu imam po sklepu sestan ka zaupnikov v Zagrebu 4* oktobra 1936 £ast predsedovati, v polnem obsegu priključuje dogovoru srbskega ta hrvaškega opozicijskega bloka. Ker ni pii nas nikake svobode sestajanja, smo navezani predvsem na naše časopise... Vendar imamo največ pristašev med delovnim ljudstvom, torej ono ljudsko plastjo, ki
se v polni meri sme imenovati narod. V s trajamo odločno na tem, da si bo slovenski narod krojil svojo usodo sam, da ne bo dopustil kršenja svoje samobitnosti |n zato zahteva v tem smislu takojšno preureditev države.
Popohnoma se strinjamo z onimi mislimi iz Vašega pisma, Mer izvajate, da združevanje opozicije ne more biti omejeno na čisto taktično sodelovanje ad hoc in da je potrebno, da se strnemo v složen blok vsi, ki iskreno demokratski čutimo in želimo, da se nas pritegne k podpisu skupnega delovnega programi ^pozicijskega bloka.
venski narod je že preveč trpel, da bi ne razločil pravih od lažnih zastav in zato si svoje zastave ne bo dal iztrgati iz rok. Slovenski narod pa zamerja tudi vsem tistim, ki vidijo v boju za demokracijo samo »zračne« privide, ker razjedajo ti
ljudje s svojim strankarskim cinizmom enotnost slovenskega naroda in ga sku šajo ločiti ^ kitajskim zidom od Hrvatov in Srbov, kar pomeni za slovenski naroc izgubo narodne samostojnosti v Hitlerjevi in Mussolinijevi sužnosti.
Fašisti se posečajo. Te dni k Mussolini pase til Hitlerja in tako vrnil Hitlerjev obisk pred neikaj Isti. Zdi se, da se bosta vodii obeh fašističnih držav domenila še za tesnejše sodelovanje proti delovnemu ljudstvu in malim narodom, kot je to bilo doslej.
Japonci so še prekosili svoj vzor: špansko fašistično klanje nedolžnih starcev, žen in otrok. V nekaj dneh so bombardirali preko 70 msst ta pobili okrog 6000 Kitajceiv.
Nemška špljonaža na Češkem. Sodelovanje med nemško tajno policijo »Gestapo« in nemško fašistično Henleinovo stranko na Češkem je zelo tesno. Henleinovci organizirajo rasne »športne« in »turistične« kolone avtomobilistov in biciklistov, foto-ama-terjev, ki zbirajo podatke za nemško poročevalsko službo. Zlasti skušajo nemški fašisti utihotapljati svoje špijone na Špansko v ,podobi »emigrantov« iz Nemčije. Tako je praška policija odkrila razne take »emigrante«, ki so v Pragi osnovali cele knjigarne, druge pa spst, ki se jim Je posrečilo priti celo v policijsko službo.
1933 in 1937. Ob nastopu svoje vlade je Hitler grmel proti trustom in velikim pro-dajalnicam, ki uničujejo malega obrtnika. Danes, 1937, po štirih letih hitlerjevske vlade, izjavljajo fašistični voditelji na niirnberSkem kongresu, da je v Nsmčiji 300.000 malih obrtnikov — preveč. Trosti in velike pro-dajalnice pa stoje še dalje . . .
2
NEODVISNOST
Za enotno slovensko fronto
Pustimo politične koristolovce tam kjer so, a vse ostalo pravoverno in zavedno odločno in nepodkupljivo združimo v močno slovensko koalicijo
Ing. A. Š t e b i: Nedavno je prinesla »Slovenija« članek: >Ali je oolit'čen sporazum rned Slovenci mogoč?«, kateri članek je ztlo umesten in razveseljiv, ker ob pravem času in s pravega strankarskoipolitičnega stališča obravnava to važno vprašanje. Ta članek pa tudi predstavlja prvi in najresnejši odziv mojemu isto-smiselnemu Predlogu iz leta 1935. (»Slovenija« 21. 9. št. 29), s katerim sem pozval vse stranke v enotno slovensko fronto z edinim ciljem >kupne akcije v borbi za naš) samostojnost. Članek gospoda Fr. Z. je le v toliko — po moje mmnenju — nerealen, ker računa prvič z možnostjo, da se ;bi taki enotni fronti priključila tudi naša, h enotno najmočnejša organizirana stranka in drugič, da stavlja tej organizirani enotnosti preveč de-tajliran skupen program, ki pa nikakor ne ustreza samostojnemu gospodarsko - političnemu življenju Slovenije, V imenu prej omenjene stranke je »Slovenec« na moj prvi poziv že negativno odgovoril in sicer v smislu naše stare slovenske navade, odnosno napake, da ne prizna nikogar razen sebe kot edino zveličavnega in je obenem izjavil, da se naj vsakdo, ki hoče delati v enotni slovenski fronti, kar vipdše v JRZ in cilj bo dosežen. Na take odgovore moramo biti pripravljeni in se ne smemo čuditi, saj je bil strankarski egoizem v vseh dosedanjih političnih tvorbah v Sloveniji glavna gibalna sila, ki me pozna nobene kozmopolitične tolerance, nobene medstrankarske lojalnosti. Poziv gospoda Fr. Z. je v tem pogledu tudi zato nerealen, ker se obrača le do vseh sedaj f o r m a 1 n o priznanih političnih strank in pusti popolnoma ob strani vse one politične in kulturne skupine in gibanja, ki formalno niso priznana kot politične skupine ali stranke, ki pa dejansko obstoje in z veliko vnemo in doslednostjo delajo med uiarodom. Pisec se torej obrača le na prej 'imenovano vodilno stranko, ki nima večine naroda za seboj, in pa na JNS, Ljotičevo skupino »Zbor« in Hodjerovo stranko, ki pa sploh nimajo pristašev in so po svojem strankarskem programu a priori glavni in odkriti nasprotniki samostojne Slovenije. Drugih formalno priznanih strank nimamo. Ce to okolnost upoštevamo, potem sledi iz dejanskega položaja, da tudi ta član-kar nehote pripisuje sporazum samo eni obstoječi stranki, kar je nelogično ali pa namenoma prikrito, česar pa ne morem verjeti.
Kot drugo neprimerno dejstvo sem imenoval pogrošno stilizacijo skupnega programa te snujoče enotnosti političnih strank, ker navedene točke skupnega programa grešijo proti temeljnim pogojem in elementom samostojne Slovenije. Njegove točke programa govore o spremembi obstoječih zakonov, najbrže v istem državnopravnem telesu, kakor obstoji danes, in govori o banovini Ljulbljani, ki naj torej še dalje predstavlja neko imaginarno samoupravo. Ce zahtevamo gospodarsko in politično samostojnost Slovenije, potem je vsaka diskusija o obzirnosti prenosa gotovih politično-gospodar-skih ustanov odvišna, ker samoupravljana Slovenija brez teh samostojnih ustanov ni samoupravna Slovenija. Skupni program teh združenih 'političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij v enotno slovensko fronto ima po mojem mnenju glasiti: samostojnost Slovenije v zvezni državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ali samouprava Slovenije, kar je isto kot prvo, če se ima v mislih pravilno pojmovano samoupravo, kar sem že nedavno obrazložil v svoji knjigi.
Ne glede na omenjene neskladnosti članka mora vsak nezagrizen strankar priznati, da je stremljenje po končnem sporazumu naša življenska potreba. Od1 tedaj, ko sem pred dvemi leti napisal prvi slični poziv za realno zedinjenje vseh naših političnih sil v skupno fronto, pa do danes se na aktualnosti potrebe take enotne fronte ni nič spremenilo. ‘Nasprotno, od takrat dalje so se vsi politični dogodki in gospodarski ukrepi v našem življenju in vsi državno-politični akti tako sistematično razvijali dalje v izpodkopavanju naših narodnih pravic in gospodarske samostojnosti, da je tudi ta doba prinesla neizpodbitne dokaze, da brez, vse-na-rodne akcije in neupogljive odločnosti ne bomo dosegli tega, kar nam je potrebno in kar smo leta 1918. stavili kot pogoj za zedinjenje s Srbi in Hrvati. Ta doba je samo potrdila, da enostranske stranke — in če imajo one še tako lepo tradicijo — ob prisotnosti in preziranju drugih političnih grupacij ne morejo z aktivnim delom v vladi doseči tega, kar zahteva ves narod. Jasno je, da tako ne gre dalje in da moremo z našimi gospodarskimi, narodnimi in političnimi zahtevami uspeti samo s pomočjo imenovanega gibanja, z združitvijo vseh dejansko obstoječih političnih, gospodarskih in kulturnih skupin ali gibanj v enotno slovensko fronto, ki bo na pristojnih mestih uveljavila naše zahteve z onim DoVdarkom in efektom, da na teh mestih ne bo nobenega dvoma o resnosti položaja.
Po osemnajstih letih čakanja in vsemogočih poskusih in po razočaranju, ki je sledilo poslednji, dveletni ekstraturi enega dela bivše SLS, so prišli do gornjega zaključka vsi dobro hoteči in odkritosrčni opazovalci naSe javnosti, vsi gospodarski in kulturni delavci, kmetje in delavstvo, vsi trpeči sloji brez izjeme. Te potrebe pa niso hoteli razumeti in se niso hoteli pridružiti potrebni preusmeritvi edino izraziti samostrankarji, funkcijonarji in voditelji formalno priznanih
strank, ki so predvsem zainteresirani na tem, da v strankarskem koritu ne zmanjka enovrstne hrane, za ostala najvažnejša vprašanja slovenskega naroda pa odklanjajo odgovornost, češ, mi smo poskušali, pa nismo uspeli.
Vsakemu se vsiljuje vprašanje, zakaj in kako to, da do danes kljub tem perečim razlogom še nismo mogli ustvariti tega pri-rodnega narodnega zedinjenja, in da se kljub mnogim zahtevam in poskusom ustvarjenja enotne slovenske fronte ne premaknemo od razglabljanja tega problema. Odgovor na to vprašanje ni težak in leži v prvi vrsti v tisti breizprimerni ta zločinski površnosti, da kakor noj skrijemo glavo v varno, čim se pokaže potreba po akciji in žrtvovanju. Ravno v poslednjem času sem tozadevno ugotovil toliko primerov takega otresanja od-govornosti, da bi moral izgubiti prav vse upanje, če ne bi poleg množice teh brez-brižnikov našli še precej neustrašenih in požrtvovalnih delavcev, ki se vztrajno bore proti vsem pesimistom in razdejalcem. Nič za to, če se izjalovi deset poskusov, uspeti mora enajsti.
V drugi vrsti pa najdemo odgovor na to vprašanje v strankarski zakrknjenosti strankinih funkdjonarjev in voditeljev. Kolikor so eni tudi ambicijozni in aktivni, so v prvi vrsti zato, da dokažejo stranki svojo sposobnost v enostranskem razvoju obšdrnosti stranke, ne da bi svojo sposobnost tudi dokazali z umskim delom poglobljenja samostojne zavestnosti v masah naroda. In vendar zahtevajo narodni interesi predvsem to delo, ki, primerno organizirano, strankine pristaše kvalitativno dviga, ne pa samo kvantitativno razširja obseg stranke. Glavno važnost se polaga na gotove teaterske efekte raznih zborovanj in taborov, s katerimi se .predvsem povdarja, kolike množice so se jih udeležile, ne vpraša se pa, v koliko se je razgibalo ljudstvo za velike narodne pirobleme. V tem vrtincu strankarskega udejstvovanja vodi strankine funkcionarje in voditelje predvsem interes njih lastnih egoističnih pohlepov in malega kroga strankinih veljakov. Imamo nebroj dokazov za to, da se izvoljeni ali vsiljeni voditelji prila-godujejo do vseh mogočih kompromisov in da v večini primerov izdajajo prave narodne interese z najrazličnejšimi izgovori in zagovori. Ti funkoijonarji in voditelji, braneč domišljeno usposobljenost in osebno uveljavljanje, pa morajo na viseh koncih in krajih zadovoljiti razne politične pomagače, ki _so stebriči stranke in ki zahtevajo nadalme koncesije vseh mogočih vrst. Treba je te ljudi nasititi, preskrbeti jim razna svetni-štva in odborništva, upravništva in županstva, službe in materijelne podpore. Da se
ves ta kader obdrži pri zvestobi, izgublja stranka na svoji udarni sili in odločnosti v zadevi velikih vprašanj. Ker je nasprotniku znano, da rastejo take notranje strankine zahteve, mora ta stranka odjemjavati v najvažnejših državnih zahtevah. Naravni razvoj je potem tak, da korupcija rodi nove korupcije.
Ce hočemo odkloniti vse te težave, ki zastirajo svobodno pot našemu narodnemu razmahu v korist osvojitve vseh pravic samostojnega naroda, je potrebna popolna secesija naših političnih razmer ali z drugimi besedami povedano, pustimo politične koristolovce tam, kjer so, da nadalje uživajo sadove njihovega škodljivega dela, a vse ostalo, pravoverno in zavedno, odločno in nepodkupljivo združimo v mogočno slovensko koalicijo. O prvih nočem govoriti, ker niso in ne bodo nobenemu resnemu gibantju ne v čast in v posebno korist. Obračam se pa na one druge, javne delavce, skupine in organizacije, kmete in delavce, ki so čisti od strankarskega zastrupljenja, ki niso vezani na uživanje posebnih priznanj, da izvrše to secesijo, da čimprej pristopijo k ustanovitvi enotne slovenske fronte. Mnogo jih je, ki se iz malodušnosti še ne upajo do odločnega nastopa in mnogo teh je obremenjenih še s posebnimi napakami, ki so svojske slovenskemu življu: bojazen pred žrtvami, nerazpolo-ženje, da se podrede neki skupnosti, malodušnost, da bi mogli kaij doseči proti znani in navidelzno vsemogočni kliki odnosno skupini. Te napake so pa težke zavore, da se mnogi in mnogi ne morejo javno pridružiti dobri stvari, tudi, če so v notranjosti prepričani, da je ves naš boj neuspešen brez najširše skupnosti. Posamezniki gledajo vedno le posameznike, le sebe. Nikdar ne pomislijo, koliko je teh posameznikov in da s svojo pasivnostjo množe armado neodločenih in da ravno ta posamezniška ideologija ubija zaželjeno skupost in enotnost. Vsakomur je jasno, da razcepljeni nič ne pomenijo, ne stori pa nič, da bi zmanjšal to razcepljenost in najde takoj sto ralzlogov za svojo trditev, da združitelv ni dosegljiva.
Te naše manjvrednosti so se ravno v zadnjem času prav izrazito izpričale, ko smo na neki konferenci razmotrivali o možnostih združitve vseh razpoložljivih konstruktivnih sil v enotno slovensko fronto. Udeleženci te konference mi naj ne zamerijo, če govorim o tej zadevi in da jo s tem iznesem v javnost. Zagovarjam svoj korak s tem, da tako važne zadeve ne morejo ostati v kon-rventiklih, nego da morajo vse težave in zapreke na dan, ker le, če vso zainteresirano javnost seznanimo z obstoječimi težavami, bomo isto z lahkoto odstranili. Uspeh te konference je bil minimalen. Nekateri udeleženci so bili celo mneja, da je poizkus propadel. Vendar ne izgubim upanja v končni uspeh nadaljnah poizkusov. Da ‘bo ta uspeh popolnejši, je potrebno, da se te konference organizirajo v1 vseh ve&iih mestih Slovenije.
ptivsod" tam, kjer se nahaja večje število pristašev raznih političnih struj. Te konference razpravljajo o možnostih medstrankarskega sporazuma s sledečim skupnim programom:
(Dalje).
Premišljevanje
Nad kronami dreves je sinji svod nebes.
Tam avijon brni, za njim oči strme in komaj ga vlove, ga že nikjer več ni.
Samo za bežen hip občutil sem utrip jeklenega srca.
Bil mi je pozdrav prostranega sveta v jetniško celico, kjer sem zdaj doma.
Morda ni daleč niti dan, ko avijoni prineso nam ogenj, razdejanje, smrt, in strašni plini nas razžro.
V ozračje gledam ves zavzet: kaj vse še čaka naš planet?!
O, človek, ti se pneš v nebo, obvladaš morda vso zemljo; zakaj ljudem ta večni strah,	»
čemu naj vse zdrobi se v prah?!
Ali morda samo zato, da bodo vendar enkrat siti človeštva paraziti?!
T. C.
40 umi delavnik v Franciji
Blumova vlada je po svojem nastopu leta 1936. uzakonila 40urni delavnik, čigar izvajanje je nato francosko delavstvo izsililo s stavkami, ki so junija in julija leta 1936. zajele skoraj vso francosko industrijo. Delavstvo je stavkalo zato, ker podjetniki prvotno niso hoteli izvajati že vzakonjenega 40urnega delavnika.
Sedaj po enem letu izvajanja 40urnega delavnika je francoska desnica zopet začela ostro gonjo zoper 40urni delavnik, na katerega vali krivdo za vse težave v katerih se nahajata francosko gospodarstvo in finance. Da pa je ta očitek iz trte izvit, dokazujejo številke o porastu proizvodnje od leta 1936. na 1937., padec števila brezposelnih in porast tovor^ nega železniškega prometa. Tako je padlo število brezposelnih od 440.000 v juniju 1936 na 300.000 v avgustu 1937, kar pomeni, da se je zaposlenost povečala za 6.5%>. Porast proizvodnje beleži skok od 96 v juniju 1936 na 104 enote v maju 1937. Tovorni promet je narasel za 3.5%, poštni promet pa je narasel za 128,000.000 fr. Ta porast proizvodnje je predvsem predpisati dejstvu, da delavci, ki delajo manj časa, delajo zato boljše in da se je tehnika proizvodnje hitro prilagodila skrajšanemu delavniku. V kolikor nekatere industrije še tega niso dosegle kot n. pr. del kovinske industrije, pa to ne more biti razlog za odpravo 40urnega delavnika, ker zmanjšana vrednost jekla ali železa ne more odtehtati zdravja in koristi, ki jih prinaša delavcem 40urni delavnik.
Kulturne beležke
M. Gorki, »Mati«. »Hrvaitska nakladia«, Zagreb, Nikoličeva 14. III. nadstr., je izdala tudi pri nas že dvakrat izšel slavni Gorki-jev roman s problematiko proletarskega življenja na 400 straneh po nizki ceni 20 Din. Takih pojavov bi si želeli tudi pri nas, pa je tako, da naše profitarske založbe samo lovijo z dragimi izdajami proletarskih del najširše sloje, v katerih še tiči vroča želja po kulturi, in jih odirajo.
Vzgoja v Nemčiji. Nemške računice za otroke imajo takele »vzgojne in miroljubne« naloge: 1. naloga,. — Zrakoplov-bombarder napravi podnevi 280 km na uro, a ponoči 240 km; koliko časa potrebuje, da preleti ponoči iz Munchema v Strattburg (v Franciji), a podnevi iz Kolna v Prago? — 2. naloga. — Bskadrila, sestavljena iz bombarderjev meče bombe na mesto. Na vsakem letalu je 500 bomb težkih po 1500 gramov. Koliko eksploziva mora vreči eskadrila in koliko požarov bo napravila, če je za vsaki požar potrebnih 20 bomb?
Španski paviljon na pariški razstavi. Francu in njegovi nacijonalistični soldateski je pariška svetovna razstava že od vsega po-četka trn v peti, a o republikanskem paviljonu Španije piše nek njihov list, da »ne prikazuje prave Španije«. Zakaj? — Mogoče zato (se duhovito vprašuje pariški list »Ce soir«), ker ga ne morejo bombardirati tuji avijoni v Francovi službi. — (Po »Kulturi«.)
Urite ..NEODVISNOST"!
Vtisi s pariške razstave
Koncem maja je »Internacionalna razstava umetnosti in tehnike, Pariš 1937«, odprla na stežaj svoja vrata. Bila je sicer še neizgotovljena, vendar je že v stadiju gradnje napravila na gledalca mogočen vtis. Brez dvoma pomeni ta razstava za vlado ljudske fronte ogromen uspeh. Gospodarski neuspehi, katere so zakrivili prejšnji vladarji Francije, desničarji Dou-mergue, Laval, Sarraut, so bili v poslednjih mesecih odpravljeni. Odpor reakcije pri najrazličnejših podvzetjih in izvedbi socialnih reform je povzročil številne konflikte. Toda vlada in strokovne organizacije so se znale uvesti in vsa prerokovanja o krahu razstave so postala jalova. Jasno je, da priklene opazovalčevo pozornost prav nasprotnost Nemčije in Sovjetske Zveze, ki na noben način ne predstavljajo le arhitektonskega slučaja. Po obisku sovjetskega in nemškega paviljona se navadno o prednostih enega in drugega mnogo debatira. Večina je mnenja, da dobi gledalec ob pogledu na nemški paviljon vtis »kolosalne« praznote. Zunanjost in notranjost paviljona je izmaličena v pompoznost in lažno veličino. Vedoželjan obiskovalec, ki bi rad videl kaj konkretnejšega o razvoju sodobne nemške umetnosti in tehnike, je zmeden od ogromnega števila izredno neokusnih, z lažnim zlatom preobloženih lustrov, ki so bili pred kakimi 20. leti običajni v vežah predmestnih hotelov. Pa tudi italijanski paviljon, ki je za čuda podoben kaki ledenici — kipi starorimskih herojev na ravni strehi naj bi pač na vsak način opozorili, da to ni ledenica, temveč reprezentativna zgradba — zapušča vtis praznote vkljub preobloženosti fotografij in raznih predmetov, ki se naravnost vsiljujejo obiskovalcu. V paviljonih obeh fašističnih držav postane človek nerazpoložen in se ne more otresti občutka krčevite demonstracije napihnjene moči in zadrege razstavljalcev.
Nasprotno prevzame sovjetski paviljon
takoj prvi trenotek vsled svoje jasno dokumentirane problematske dinamike. Ni-kak slučaj ni, da ni naval ljudstva nikjer večji, nego tu in da v tem paviljonu grupe diskutirajočih gledalcev često ovirajo promet.
Omembe vredno je, da prikazuje cela vrsta manjših držav zelo zanimivo aranžirane razstave. Paviljoni Danske, Belgi-,e in Nizozemske nudijo obiskovalcu marsikaj okusnega in novega. Važno je, da je avstrijski paviljon urejen v taki obliki, da bi jo v Nemčiji gotovo obsodili kot »kulturni bolševizem«. Paviljoni čehoslo-vaške, Madžarske in vseh balkanskih dežel še do začetka junija niso bili dogo-tovljeni.
Naval na razstavo je ogromen. Slišijo se vsi jeziki sveta. Obiskovalci svetovne razstave bodo odnesli domov polno doj-mov, kajti ta razstava je v resnici svetovna in je daleko prekoračila običajen reprezentativen in estetičen okvir in določno kaže sliko sodobne stopnje razvoja umetnosti in tehnike skoraj vseh dežel.
(Europaische Stimmen.)
Zveza delavskih pevskih, umetn. in glasbenih društev Jugoslavije, Zagreb, podzveza Maribor priredi v soboto, dne 2. oktobra 1937 v dvorani Pivovarne »Union« v Mariboru svoj veliki vokalni in instrumentalni »KONCERT« pri katerem sodelujejo sledeča društva:	Glasbeno društvo železničarskih
delavcev in uslužbencev« (dirigent g. Maks Schonherr); »Glasbeno društvo tekstilnih delavcev in nameščencev« (dirigent g. Jos. Bračkoj); Tamburaški odsek pevskega društva pekovskih pomočnikov (dirigent gosp. Sl. Vihar); Delavsko pevsko društvo »Froh-sinn« (pevovodja g. R. Glabučnik); Železničarsko pevsko društvo »Krilato kolo« (pevovodja g. Al. German); Pevsko društvo pekovskih pomočnikov (pevovodja g. Albin Horvat); Delavsko pevsko društvo »Enakost« (pevovodja g. Maks Plevanč); Pevsko društvo »Grafika«. Skupni zbor mariborskih delavskih pevskih društev. Na sporedu so umetniške in narodne pesmi. — Vstopnina: 10, 8, 5 in 3 Din. — Začetek ob 20. uri. — Za obilno udeležbo prosi odbor.
mop VltHOlT
3
Klub prekmurskih akademikov je priredil v soboto, 18. sept. v Soboti »Prekmurski večer«. Namen sobotne prireditve je bil opozoriti na pereče prekmurske probleme in manifestirati za slovenstvo Prekmurja — in to v času, ko se zopet porajajo na različnih straneh načrti, ki imajo namen odtrgati Prekmurje od ostale Slovenije. Pod okriljem tega večera je klub organiziral prvi skupen nastop mladih prekmurskih književnikov in s tem najbolje dokazal, da je'pot prekmurstva v slovenstvo edino naravna. Dejstvo, da so iz prekmurskega preprostega ljudstva zrasli slovenski književniki, je gotovo najzgovornejše. Občinstvo je dobro razumelo misel prirediteljev in napolnilo veliko dvorano Sokolskega doma. Recitirali so iz svojih del po vrsti: gimnazijca šebja-nič in Šiftar; Katja špurova in Ferdinand Godina in na koncu Miško Kranjec. V svojih ustvaritvah prikazujejo življenje prekmurskega preprostega ljudstva in rešujejo težka vprašanja njegove eksistence. Uvod k recitacijam je imel prdf. Janko Liška, ki je v njem orisal literarni obraz naših književnikov. Referati so imeli namen še bolj direktno podčrtati namen večera. Obenem so bili tudi izpoved stremljenj naše študentske mladine.
Iz policijske kronike
Jesenice, 23. se,pt.
Poleg že omenjenih primerov zabeležu-jemo še nastopne dogodke. Za dne 7. febr. t. 1. je sklical takratni predsednik podružnice ZKJ »zvezni svet«, t. j. razgovor organizacijskih zaupnikov. Policijski komisarijat je kaznoval njega, Venclja- Perka, Franca Ravnika in Viktorja Stražišarja z denarno kaznijo, ker je smatral razgovor za sestanek, ki ni bil prijavljen. Pritožbo je banska uprava zavrnila, zadeva teče pred upravnim sodiščem. — Dne 10. julija t. 1. sta se mudila tov. delavca Viktor Stražišar in Pavel Štravs na jeseniškem kolodvoru. Pristopili so organi policijskega komisarijata, ju odvedli v urad in preiskali. Ker sta imela v žepih nekakšne pesmice, sta bila kaznovana zaradi razširjanja vznemirljivih vesti po Ma-rušičevi naredbi. Banska uprava je odločbo policijskega komisarijata razveljavila kot nezakonito. — Dne 14. julija t. 1. je izvršil organ policijskega komisarijata pri Ignacu Kralju telesno preiskavo in zalotil pri njem zvezek z beležkami, med njimi listek z nekaterimi imeni. Policijski komisarijat je radi tega kaznoval -Kralja po Marušič-Koroščevi naredbi o nabiranju prostovoljnih prispevkov na denarno kazen Din 500.—. Pritožba je uspela. — Poleti so taborili v Martuljku akademiki iz Zagreba in povabili dr. Štempiharja na obisk. Odzval se je vabilu dne 15. in 22. julija t. 1. in bil te dni od okrajnega glavarstva kaznovan z denarno kaznijo in zaporom, češ, da je sklical sestanke, ne da bi jih bil prijavil. Pritožba je v teku. — Župan Perko se je mudil 22. julija t. 1. po občinskih poslih v Gozdu in tam zvedel, da so v Martuljku, taborniki, med njimi njegovi znanci. Zato jih je obiskal. Okrajno glavarstvo ga je zaradi tega kaznovalo z denarno kaznijo in zaporom. Perko je vložil pritožbo, ki še ni rešena. — Dne 22. avgusta t. 1. so imeli gasilci na Koroški Beli proslavo. Ignacij Kralj ni imel pokrivala pri sebi in se
uasmL
iki večer
Akademik Kovač je v svojem referatu govoril o »Odnosih mladine do ustvaritev slovenskih kulturnih vrednot«. Obenem je prikazal težki gmotni položaj današnje mladine — študirajoče, kmečke, delavske in obrtniške, kar najbolj zavira stremljenja mladine po večji izobrazbi. Zelo stvaren referat »O ekonomskem položaju Prekmurja« je imel akademik Sapač. Orisal je gospodarske in socijalne razmere prekmurskega preprostega ljudstva. Mnogo pozornosti je posvetil izseljeništvu in njega vzroka. Čačinovič je govoril o »Kulturnih problemih slovenstva« in podčrtal dejstvo, da bo zdrav kulturni razvoj slovenskega naroda mogoč samo tedaj, kadar bo rešil težke osnovne probleme svoje narodne eksistence: razko-sanost, gospodarsko enotnost itd. Opozoril je s tem v zvezi na nevarnost propagande tujih imperijalistov na slovenskem ozemlju. Povdaril je, da je rešitev v trdni slovenski skupnosti navznoter in pa v naslonitvi na velike demokratične narode na zunaj.
Prireditev je podprl tudi ljubljanski Pen-klub s tem, da je sprejel pokroviteljstvo nad večerom in tako manifestiral trdnost vezi med ljudstvom na tej in na oni strani Mure.
zato med igranjem državne himne ni odkril. Policijski komisarijat ga je zaradi tega kaznoval na Din 500.— denarne kazni. Njegovemu zagovoril ni bila podeljena vera, ker so se uradna opazovanja glasila drugače. — Pri isti proslavi je gasilce nagovoril tudi župan Perko in odlično izvedel misel, da gasilci niso dolžni samo gasiti požarov v navadnem pomenu besede, temveč pomagati tudi pri gašenju požara, ki ga pripravljata kapitalizem in fašizem. Svoj nagovor je sklenil s kretnjo, zaradi katere teče zoper njega postopanje policijskega komisarijata, ki šteje dvignjeno pest za nedostopnost. Istočasno teče pri policijskem komisa-rijatu proti Perku tudi postopanje, češ, da je glasom uradnega opazovanja pri neki veselici ostal pokrit v času igranja državne himne. — Pred časom je bil izvršen vlom v blagajno tvrdke »Slograd« v baraki v bližini poslopja policijskega komisarijata. Preiskava je v teku, o izsleditvi storilcev še ni vesti.
Delavstvo pozdravlja sporazum
T e s e n i c e. 23. sept.
Delavstvo našega revirja je pozdravilo vesti o sporazumu med srbskim demokratičnim in med hrvaškim taborom s pristnim veseljem. Ogorčen, čeprav neviden boj, ki ga mora delavstvo voditi od leta 1935. dalje za svoje pravice z zakletimi nasprotniki, ga je politično izučil. Zato vidi delavstvo v tem sporazumu prvo znamenje, da boj ni bil brezuspešen in da se položaj jasni. Potrebno je seveda, da se za Slovenijo, kjer ni znano, kdo razpolaga z večino in kjer prav demokratične struje v glavnem niso v tradicionalnih strankah, pritegnejo k sporazumu predstavniki našega gibanja, v katerem sta slovensko in svobodno misleča kmet in delavec. V tem smislu je vodstvo ukrenilo že vse, kar je potreba. — Zaradi zadoščenja
nad sklenitvijo tega' sporazuma je delavstvo s tem večjim začudenjem zaznalo za vest, da bi se bil prav zdaj Davidovič razšel z dr. Mačkom, kakor jo je sočasno objavil neki list, o katerem bi bilo mogoče vse prej pričakovati, kakor to, da bo o sporazumu prišel v isto črto kot glasila druge vsedržavne stranke. Vse kaže, da je bila ta vest skovana v kakem ožjem sektarskem krogu v Beogradu iz maščevanja. Kmalu se je pa pokazalo, da je bila vest samo spletka. — Te dni smo imeli obilo dežja in še prav trmastega povrhu. Delavski humor je dež razlagal z žalostjo nad »zračnim sporazumom«.
Trboveljski rudarji v mezdnem boju
T r b o v 1 j e, 22. sept. 1937.
Vsled nastale draginje, katera je narastla za 25 odstotkov, smo rudarji bili primorani stopiti v mezdno gibanje.
Mezdno gibanje, ki je trajalo več tednov in katero so vodile pri pogajanjih vse tri strok, organizacije N. S. Z., J. S. Z., Z. R. J. in načelstvo II. rud. skupine, še ni popolnoma zaključeno. — Rezultat te borbe je Ibll, da ie pri pogajanjih dne 15. t. m., katera so še vršila pri generalnem ravnateljstvu T. P. D. v Ljubljani pod vodstvom generalnega ravnatelja Skubica in na strani del. zastopstva pod vodstvom zgoraj navedenih organizacij, vrgla T. P. D. svojim lačnim in sestradanim rudarjem obrano kost — oziroma malo peska v oči.
Da so pa rudarji s to kostjo nezadovoljni, ker ni na njej kaj obirati, je jasno. Kajti z Din 150 do 300 največ za I. kategorijo oženjenim, za enkrat se ob narastli draginji ni nič odpomoglo. Ce se ni hotelo priznati zahtevane draginjske doklade rudarjem, se s tem enkratnim izrednim nabav, prispevkom za oženjenega kopača Din 300, samca Din 250, uč. kopača ožen. Din 250, samca Din 210, vozača Din 180, a ženske Din 150 ni položaj rudarjev pač nič izboljšal. Izboljšal bi se naš položaj še le takrat, ako bi se priznale naše upravičene draginjske doklade na storjene šihte v taki obliki, da bi zadostile narasti! draginji in to po ključu dragonjskih doklad, izvojevane iz leta 1920.—21. od takratnega delavskega zastopstva. — K temu seveda potreba dobro organizirano rudarsko delavstvo!	Spektator.
Neznosen položaj lesnega delavstva
Martinjak, 29. septembra
Javnosti je malo poznan naš položaj. Mnogi pa hote vidijo tam belo, kjer je v resnici črno. Pa ti vedo, zakaj. Malo kje se tako brezobzirno izrablja delovna moč kot pri nas v lesni industriji. Mezda na uro se le s težavo prebija preko Din 1.50. Nekaterim se celo to zdi preveč. Priganjaštvo in šikaniranje delavstva za vsako malenkost je v polnem razcvetu. Tako se dogaja, da se delavec po pozivu sirene zakasni za eno minuto, pa se mu za to odtrga kar ena ura ali več od šihta. Pa so še hujše stvari. Tako /e bil delavec odpuščen, brez izplačila polne mezde, ki mu gre za odpovedno dobo 14 dni, samo zato, ker ni hotel iti na delo 15 minut preje, kot se običajno delo začne. Delavec je revež in si ne more poiskati pravice, pravdanje pa stane denarja. To so le drobci iz vsakdanjosti našega življenja.
Lesno delavstvo je pri nas organizirano v socijalistični strokovni organizaciji. Organizacija bi morala skrbeti, da se navedene razmere vsaj omilijo, če že ne odpravijo. Sliši se, da v organizaciji Vladajo malo čudne razmere, da organizacija že dolgo ne vrši tega, kar bi morala. V dokaz naj navedem le slučaj s kolektivno pogodbo, ki je delavstvo pustila na cedilu in je koristila le nekaterim, morda zaupnikom. Skrajni čas je, da se napravi red, da se skliče občni zbor, kjer si bo zbralo delavstvo voditelje, ki bodo spo-
Naročnikom!
Današnji številki smo priložili položnice in prosimo cenjene naročnike, ki niso plačali lista vnaprej, naj nam zanesljivo nakažejo naročnino za oktober najkasneje do 10. v mesecu.
Nekaterim naročnikom, ki so zaostali z naročnino, smo v posebnih pismenih obvestilih sporočili zneske zaostankov z vljudno prošnjo, naj nam nakažejo naročnino vsaj do 10. oktobra, da jim bomo mogli še nadalje redno pošiljati list.
K naročnini smo bili prisiljeni priraču-nati znesek Din 3.— za stroške pismenega obvestila, kar bodo naši cenjeni naročniki pri nakazilu naročnine, uvide-vajoč velike stroške, prav gotovo upoštevali.
Nekaterim naročnikom, ki so list naročili pred tremi ali dvemi meseci, a niso doslej še ničesar plačali na račun naročnine, smo bili primorani z današnjo številko list ustaviti. Tudi takšnim smo poslali posebna pismena obvestila s pripombo, da jim bo molist zopet redno pošiljali, čim bodo nakazali zaostalo naročnino*
Vse cenjene naročnike najvljudnejše opozarjamo, da nima naš list nobenih posebnih dohodkov, tudi posebnega tiskovnega sklada ne, in da ga ne podpira nobena kapitalistična skupina. Obstoj mu zagotavljajo zgolj njegovi zvesti in naročnino redno plačujoči naročniki. Ker mora uprava plačevati tisk za vsako številko vnaprej, ogroža vsak najmanjši zaostanek naročnine redno izhajanje in obstoj lista, upravi pa povzroča nepotrebne stroške.
Zato Vas ponovno prosimo, ne odla- * šajte z nakazilom naročnine. Storite takoj Vašo dolžnost do Vašega lista in nakažite takoj naročnino.
Uprava »NEODVISNOSTI«.
solbni voditi boj v prid celokupnega delavstva. Da sem se dotaknil razmer v delavski organizaciji, sem storil le z dobro vero, da bo samo kritika najboljše zdravilo, ki nas bo spametovalo in prepričalo, da samo složnost, odločnost in ne klečeplastvo vodi do-zmage.	S.	U.
Težko živimo...
V e 1 e n j e, 17. sept.
Pravijo, da je Šaleška dolina lepa. Mi od njene lepote imamo prav malo, mnogo pa od njenega gorja, ki ga ni malo. Cene živil se iz dneva v dan dvigajo, plače delavcev pa padajo. So že sramotno nizke. V lesni industriji se dela čez dvanajst ur na dan za borih 20 Din. Vsakemu bo jasno, da za 20 Din na dan 5 do 7-članska rodbina me more imeti nebes na zemlji in je njeno življenje pasje. Pa pravijo, da živina dosti prenese, S tem se tolažijo oni, ki imajo korist od nizkih mezd in od stiske delavstva, ki je vezano na skorjo kruha. Pa ti se utegnejo motiti. Smo ljudje, ki vemo, kaj je belo in črno, in ki imamo v veliko presenečenje marsikoga pri nas celo kulturne potrebe in smisel za red in zboljšanje družabnih prilik. Zato delavci, proč z občutkom manjvrednosti. Organizirajmo se V strokovni organizaciji, ker le potom nje si bomo priborili višje mezde, 8-urni delavnik! Le tako si bomo zboljšali svoj težak položaj!
Naša temeljna vprašanja
UMIŠLJENA ALTERNATIVA. ALI MOREMO SLOVENCI nehati BITI SLOVENCI? ZA SAMOSTOJEN NARODNI POLOŽAJ. POMEN SLOVENCEV ZA JUGOSLAVIJO IN JUGOSLAVIJE ZA SLOVENCE.
Ako bi hoteli Slovenci postati del izenačenega, združenega in zedinjenega naroda, ki bi po državi Jugoslaviji dobil novo ime Jugoslovani (Jugosloveni), ustvarjenega iz sedanjih treh narodov Srbov, Hrvatov in Slovencev, bi morali opustiti predvsem tudi svoj slovenski -jezik in svojo kulturo ter sprejeti srbsko-hrvaski jezik in srbskohrvalko kulturo, torej ne nekega jugoslovanskega jezika, ki ga ni, in ne neke jugoslovanske kulture, ki je tudi ni! Da bi 12-milijonski Srbohrvati sprejeli pri tej združitvi nas slovenski jezik, ali da bi zaradi nas spremešali svoj jezik s slovenskim v neki umetno ustvarjeni volapiik, je po>polnoma neverjetno in tudi praktično nemogoče.
Že to, brez vsega ostalega, je zadosten dokaz za gornjo trditev, da Slovenci v primeru narodne združitve s Srbi in Hrvati ne bi postali Jugoslovani (razen po imenu), ampak dejansko Srbohrvati.
Toda tudi tedaj, ako bi Slovenci res zamenjali svoj jezik za srbskohrvatški jezik in svojo kulturo za srbskohrvaško kulturo, s Srbohrvati še vedno ne bi bili zedinjeni v resnično en narod, kajti svojega samobitnega slovenskega narodnega značaja, kakor se nam je izoblikoval v poldrugo tisočletje dolgem razvoju v povezanosti s prvotno bitnostjo, strukturo tal, podnebjem, zgodovino, zahodno kulturo, gospodarskim in socialnim življenjem itd., ne bi mogli zamenjati za srbskohrvaški značaj (ki je sam usodno razklan!), ker to enostavno ni v moči svobodne narodove volje.
A tudi menjava jezika in kulture je mogoča dejansko le teoretično, kajti v praksi je združena s skoraj nepremagljivimi ovirami in dolgim razvojem stoletij. Tudi ako bi n. pr. uvedli ▼ vse šole, urade in tisk srbohrvaščino in iz njih popolnoma
izrinili slovenščino, bi se Slovenci po ogromni večini v govoru še vedno posluževali slovenščine, ki se tudi po generacijah ne bi izgubila, ampak kvečjemu zmaličila v neko neužitno mešanico. Uvedba srbohrvaščine v šole, urade in tisk bi pa pomenila usoden padec splošne izobrazbe množic, ker je moderna izobrazba zmožna obstanka in rasti samo v maternem jeziku. Primerov za to nam nudi svet dovelj; tudi na našem lastnem narodnem telesu jih poznamo (Koroško, Primorsko). Na vsak način pa Slovenci v tem primeru za dolgo, ne bi bili ne Slovenci in ne Srbohrvati (Jugoslovani) ampak samo neka mešanica brez višje stvarne koristi celo tudi za Srbohrvate.
Med našimi unitaristi, posebno med slovenskimi, se sicer tolmači »popolno narodno edinstvo Srbov, Hrvatov in Slovencev često tudi tako, da smo lahko en narod ne da bi opustili svoje »plemenske« bitnosti, torej brez opustitve imena, jezika kulture itd. To tolmačenje je pa stvarno in znanstveno neresno in nevzdržljivo. Oznanjajo ga lahko samo ljudje, ki ne vedo kaj je narod in zamenjujejo narodnost z državnostjo, dasi sta to dva popolnoma različna pojma. Nikjer na svetu ni naroda v smislu etnične enote z dvema jezikoma in dvema kulturama, še manj seveda s tremi. Ako ohranimo Slovenci svoje ime, svoj jezik in svojo kulturo, smo in ostanemo vedno samo Slovenci, samostojen slovenski narod, ter ne moremo nikoli biti le del nekega drugega, četudi še tako bližnjega naroda. Stopitve Slovencev s Srbohrvati v en jugoslovanski narod torej ni in ne more biti brez opustitve slovenskega imena, jezika in kulture ter brez sprejetja srbskohrvaškeot jezika in srbsko-hrvaške kulture (toda katere, vzhodne ali zahodne?). Vse to opuščanje svojega in sprejemanje tujega je pa zopet mogoče samo v teoriji, ne pa tudi v praksi.
Kakor je pravilno ugotovitil že filozof Baruh Spinoza, ne more izgrajen človek 'kot individij iz lastne volje bistveno spremeniti svoje temeljne karakterne bitnosti. Ta bitnost se zato izživlja stalno po svojih iz nje izvirajočih zakonih in se v vidnem izražanju spremeni le takrat, ako močnejša tuja volja človeka zasužnji in mu nasilno ter s sankcijami kazni ali celo
usmrtitve zaukaže njegovi bitnosti nasprotno izživljanje. Toda tudi tedaj samo v vidnem izražanju, torej le na zunaj, dočim ostane bitnost sama kot taka v svoji notranjosti nedotaknjena. Nasprotje med to zasužnjeno temeljno notranjo bitnostjo in gospodujočo tujo voljo pa ustvarja stalno napetost, ki se izraža pri individijih z močnejšimi goni v fizičnem uporu, pri indivi-dijih s šibkejšimi goni pa v duševnem odporu, iz katerega se v nemoči rodi kot daljnji nasledek lahko apatija ali oportunizem s hinavščino. (Hinavščina sužnjev!)
To, kar velja za človeka kot karakterni individij, velja v polni meri tudi za narode kot etične individije. Samo zagospodovanje volje močnejšega naroda nad šibkejšim s težnjami raznaroditve in postopne asimilacije, povzroči lahko večjo ali manjšo zunanjo spremembo izživljanja podjarmljenega naroda. To se pravi, da je vsak narod, majhen ali velik, kulturen ali nekulturen, pripravljen opuščati znake svoje temeljne narodne samobitnosti, značaj, jezik, kulturo itd., samo pod pritiskom tuje sile, ki je nad njim zagospodovala. Toda tudi to opuščanje se ne izvrši brez; odpora in napreduje samo postopoma v neprestanih bojih (med gospodujočim in podložnim, ki trajajo lahko stoletja in stoletja. Zgodovina boja med Irci in Angleži nam pa dokazuje, da podjarmljeni narod še celo tedaj ni popolnoma asimiliran in združen z gospodujočim, ako že pozabi na svoj prvotni jezik in kulturo!
Na vse to se mi je zdelo potrebno opozoriti, da dokažem, kako neresno in prazno je igračkanje »integralnih jugosloven. skih unitaristov« v pojmu narodnega edinstva in zedinjevanja glede na nas Slovence, in pribijem edino stvarno dejstvo: Slovenci ne moremo enostavno nehati biti Slovenci tudi ako bi teoretično to hoteli; naša samobitnost je naše najgloblje bistvo, je naša glavna vsebina, zato je njen obstoj ali neobstoj neodvisen od naše zunanje, politične volje. Ta samobitnost bi se dala odstranjevati samo postopoma in s silo, a ta sila bi, kot vsako nasilje, vzbujala odpor in upor, ki bi trajal lahko stoletja, preden bi popolnoma zamrl.
(Dalje).
vmrt/mnr,
'M>mi7rrv/rr?7mrT7T?r7777T))>yvrn?mr>7?7777?>
7515-90
Ženske copate, lahke in tople, rdeče, modre in rjave barve.
Stanejo samo Din 35*—.
7025-44
Nenadomestljive copate za gospodinje, izdelane so iz finega in toplega volnenega filca s fii-canim medpodplatom.
Stanejo samo Din 39*—.
701^-42
Udobne moške copate iz toplega volnenega filca z usnjatim podplatom.
Stanejo samo Din 49*—.
3515-9500'
Udobni damski domač« čevelj iz tople a filca s pol-visoko peto. Delamo jih v rdeči, rjavi in modri barvi. Stanejo samo Din 49*—.
iPSpPS
Cenjenemu občinstvu naznanjam, da sem odprl v četrtek, dne 30. septembra 1937 y: palaii Banovinske Hranilnice
Imel bom vsakovrstno v manufaktumo in modno stroko spadajoče blago tujega in domačega izdelka v veliki izbiri, da mi bo omogočeno s točno postrežbo nuditi cenj. odjemalcem prvovrstno blago po nizkih cenah.
Za obilen obisk se priporoča Sf8j JOSIP) MHribOfi pal8Ž8 BailOViliSkO jlfBHilniCft
Izdaja konzorcij »NeodwtaoaHc Odgovarja Šteta Ko,ai, odvetnBki pripravno, v Maribor«. Urejuje Stanko HM, novinar v Mariboru. Ttoka Mariborska ttekarna,
,	predstavnik	ravnatelj	Stanko	Detela,
M«OD»l»MOtT