časopis za kritiko znanosti; 1991; 140/141; 85-130	111
Znanost družbe Niklasa Luhmanna
Franc Mali
I.
Pri založbi Suhrkamp je v letu 1990 izšla več kot sedemsto strani obsegajoča knjiga Niklasa Luhmanna Die Wissenschaft der Gesellschaft (v nadaljevanju WdG). V tej knjigi Luhmann z izvirno sistemsko sociološko teorijo posega na področje analize znanosti in s teorijo znanosti povezanih problemov sjioznavnc teorije. Že naslov knjige -Znanost družbe (ne Znanost o družbi) - pove, daje avtor izhajal iz obče teorije avtopootičnih družbenih sistemov. V njegovi sistemski teoriji znanost nastopa kol funkcionalni družhoni sistem, ki sc je glede na zgodovinske in družliene okoliščine - v nasprotju s tradicionalnimi družbami je samolegitimirajoča funkcija raziskovanja strukturna kom-|H>nenla modernih družb - izdifeienciral v operativno zaprt, v odnosu do družbenega okolja avtonomen in samoreferenčen avtopoclični družbeni sistem.
\ Luhmannovern sistemskem pristopu je v ospredju družbena razsežnost znanosti, saj nobena izmed njegovih temeljnih epistemo-loških predpostavk - tudi kategorija resnice kot simbolno generalizirani medij znanstvene komunikacije ne - ni izključena iz horizonta družbenosti. To pomeni, da ne gre samo za nadaljevanje tradicionalnega sociološkega diskurza raziskovanja, temveč za njegovo nadomestitev z interdisciplinarno sistemsko teorijo znanosti. Četudi ga kritika klasičnih spoznavnih teorij pelje v smer sociologizacije epistemologije, se ne omejuje na ohlapno tezo o družbeni pogojenosti znanstvenega spoznanja.
Luhmann je z analizo nastanka in zgodovinskega razvoja metateorij funkcionalnih družbenih sistemov - v njegovi analizi nastopajo kot refleksivne teorije" - dokazoval, da je postuliranje družbenega kot apriornega v klasičnih teorijah sociologije vedenja neustrezna rešitev epistemoloških problemov. V razmerju do kantovske spoznavne teorije (mnogodimenzionalen kompleks razlikovanj je tu speljan na diferenco cmpiričnotranscendentalno), ki v raziskovanju možnosti spoznanja sicer nikoli ni eksplicirala implicitno navzočih momentov "temporali-
86
Fraru- Mali
•......
zacije in socializacije' (B<iC:500), pomeni vulgarni sociologizem prej nazadovanje kol napredek v razvoju sodobne leorije znanosti.
Luhmann v okviru svoje zgodovinsko-sociološke analize refleksivne teorije znanosti opozarja na dva ključna problema vseh avtopoetičnih funkcionalnih družbenih sistemov: t.i. problem cirkulanvosti in t.i. problem reduktivnega samoopazovanja (samoopisovanja) subsistemov. V prvem primeru gre za vprašanje, kako znolraj sistema samega pretrgati njegovo cirkularnost, jo asimetrizirati. V drugem primeru gre za vprašanje, kako samoopazovanje (sarnoopisovanje) sistema samega, četudi ta upošteva načelo selekcije, izpostavili opazovanju (opisovanju). V sistemu znanosli kol avtopoetičnem družbenem sistemu lahko vprašanje prenehanja cirkularnosti in reduktivnega samoopazovanja sistemov prevajamo v klasično episternološko vprašanje utemeljevanja znanstvenega vedenja. Luhrnann je izenačeval, kar je še dokaz več za njegovo zavezanost družbeni perspektivi preučevanja znanosti, relevantnost eksterne (družbene) z interno (notranjeznanstveno) lematiza-cijo kriterijev veljavnosti znanstvenega vedenja. Refleksivne leorije, spoznavne teorije, leorije znanosli izhajajo iz problema utemeljevanja znanstvenega vedenja. "N jihov cilj je razvoj samoreferenčnosti sistema, asimetrizacija cirkularnosti, označevanje simbola resnice, ki kroži v sistemu, s kako bolj dognano kategorijo (ravno: resnica!) in pogojevanje njegove u|iorahr (lraC:471).
Obstaja zveza med funkcionalno sistemsko diferenciacijo modernih družb in naraščajočo zahlevo po refleksivnih teorijah vzpostavljenih avtopoetičnih družbenih sistemov, ki prevajajo paradokse sa-moreferrnčnih konstilucij v obvladljive deskri|icije. Od tod izhaja razlika med klasičnimi filozofskimi spoznavnimi teorijami in sodobno sistemsko teorijo znanosti. Prva je problem veljavnosti znanstvenega spoznanja imanentno vezala na ontologijo (npr. kozmološka interpretacija kriterija znanstvene veljavnosti) ali gnozeologijo (npr. transcendentalna interpretacija kriterija znanstvene veljavnosti), druga na sodobno funkcionalno sistemsko družbeno teorijo. V okviru te zadnje (sistemsko-sociološke) perspektive pomeni razlikovanje konteksta znanstvenega odkritja (contcxt of scientific discovery) in konteksta znanstvenega upravičevanja (context of scientific justification) manj pomembno diferenco samoreferenčnega delovanja sistema znanosti. Za Luhrnarina je vztrajanje tradicionalne episternologije (logičnopozilivis-ličnega izvora pri strogem razlikovanju geneze in veljavnosti znanstvenega vedenja spoznavno-teorelsko neproduktivno. Po njegovem prepričanju lahko omenjeno diferenco uvrstimo zgolj v rang znanstveno specifičnih zvijač deparadoksacije (Entparadoxierungstrick). Ta nas
Znanost družbe Xiklasa Luhmanna
87
ne pelje iz krožnosti spoznavnoteoretske argumentacije, temveč na neki drug način znova potiska vanjo.
Luhmann svoje sistemsko sociološke teorije znanosti ni nikoli razumel v smislu dokončne rešitve tradicionalnih epistemoloških problemov; tudi rešitve problema konteksta odkritja in konteksta upravičevanja znanstvenih teorij ne. Že samo njegova splošna definicija kategorije refleksije je zgovoren dokaz za to. Po Lumanu refleksija pomeni opisovanje (opazovanje) v sistemu samem, s cil jem vzpostavili njegovo identiteto (ne enotnost). Ni pa pripisal refleksiji, ne glede na njene kognitivne stilizacije, oblike dovršenosti. 'Sistem je samemu sebi v ccloti netransparenten" (If'dG:483).
Zadnje velja toliko bolj za teorijo znanosti; vključno s kognitivnimi znanostmi v današnjem pomenu. Od refleksivnih teorij drugih funkcionalnih družbenih sistemov se ločuje v tem. da tu znanstvenega opazovanja (opisovanja) znanosti ne moremo ekslernalizirati. Avto-loškost (znanstvene) teorije znanosti šele omogoča soočanje s paradoksom interno ekslernega opazovanja (opisovanja). \ primerjavi s posameznimi znanstvenimi teorijami (na primer kvantno fiziko) vsebuje višjo stopnjo negotovosti. Zalo od nje, kar je v nasprotju s prepričanjem tradicionalnih metafizičnih spoznavnih teorij, ne moremo pričakovati končne utemeljitve znanstvenega vedenja. Teorija znanosti kot ena izmed refleksivnih teorij funkcionalnih družbenih sistemov • Luhmann je v knjigi na kratko predstavil tudi zgodovinski nastanek in razvoj vseh drugih refleksivnih teorij (političnih, teoloških itd.) - "..daje na razpolago samo vodilne diference, s pomočjo katerih se raziskovanje izkazuje kol 'znanstveno' - na primer diference resnično/neresnično, spoznanje/predmet, teorija/metoda, geneza/veljavnost" (RdC:186).
Luhmann je stopnjevanje (mela)ravni vedenja v vsakem primeru povezoval z naraščanjem njegove verjetnostne narave (verjetnost kot nasprotje gotovosti). To se kaže tudi v Luhmannovi opredelitvi razmerja med episteme in doza. Nemški sociolog je zavrnil prepričanje, razširjeno že od antike, da se znanstveno vedenje od vsakdanjega vedenja oz. zdrave pameti loči po svoji golovosti. Sklepal je, da velja ravno nasprotno. Če ta njegov sklep skušamo "prevajali" na raven (v sodobni filozofiji znanosti še vedno prevladujočih) polemik med induktivnim vcrifikacionizmom in deduklivnim falsifikacionizmom, ni dvoma, da je na stališču zadnjega. Ob tem je vendarle treba dodati, da je takšno prevajanje mogoče le pogojno. Sistemska teorija znanosti namreč uvaja povsem nov kalegorialni aparal. To se nenazadnje kaže tudi pri konceptu verjetnostne narave znanstvenega vedenja. Luhmann je sicer
88
Fraru- Mali
tnlil, da z znanostjo ne narašča gotovost spoznanja, temveč njegova negotovost, pristavil pa je, da to poteka v ravno še tolerantnih mejah. Negotovost v evoluciji kompleksnosti sistema znanosti je nadzorovana. Sistem znanosti ni samo rekurzivno delujoč, avtonomen, sa-moreferenčen sklenjen sistem, temveč tudi strukturno determinirajoč ¿istem.
"Od tega, katera razlikovanja si sistem prisvoji za svoje delovanje, je odvisen potek njegovega nadaljnjega delovanja; katera razlikovanja ima sistem na razpolago, pa je odvisno od rezultatov njegovih predhodnih delovanj" (WdC:326).
V strukturno-determinirajoči naravi samoreferenčnega delovanja sistema znanosti je vključeno načelo selektivnosti. To se kaže tudi prek razsežnosti sistemske "zmožnosti razčlenjevanja in rekomhinacije (H </C:330), pri čemer prevzame temeljno eksplanatorno funkcijo kategorija resnice kot simbolno generalizirani komunikacijski medij.
II.
Že iz l.uhmannovih (številnih) predhodnih spisov, izdanih pred WdG, je znano, da mu koncept resnice kol simbolno generalizirani komunikacijski medij pomeni osrednje načelo delovanja podsistema znanosti. Naj tu zgolj opozorimo na eksplikacijo koncepta resnice v njegovih Soziologische Aufklärung (v nadaljevanju S.4) iz začetka sedemdesetih let. V svojem zadnjem delu, kjer odpira nove razsežnosti v preučevanju znanstvene epistemologije, pa je mnogodimenzionalni koncept resnice v znanosti še posebej skrbno analiziral.
Abstraktni kod resnice je vodilna diferenca sistema znanosti. Je pogoj za izdiferenciranje družbenega sistema znanosti. Ta se od drugih funkcionalnih sistemov družbe ločuje po abstraktnem kodu resnice, ki je značilnost družbenega podsistema znanosti. Kodu resnice ne gre za diference, kot so na primer pravično - nepravično, pozicija-opozicija, imanentno-transcendentno, temveč za diferenco resnično-neresnično. "Kod resnice je rezultat znanosti, s katerim si znanost sama zagotavlja svojo lastno kontinuiteto, navkljub vsem teoretskim razkrojem in paradigmatskim revolucijam" (WdC:2H).
Pri poznavanje takšne vrste znanstvene kontinuitete, ki je utemeljena v binarnem kodu resnice (razcep resnično - neresnično ob upoštevanju načela izključevanja tretje vrednosti), je pri l.uhmannu v drugih pomenskih zvezah tudi drugače označena: na primer "samosubstitutiv-
Znanost družbe Xiklasa Luhmanna
89
ni red" (WWC:342). Samosubstitiitivni red pomeni, da je suhstitut resnice v znanosti lahko samo resnica, ne pa lojalnost, familiarnost, partijska disciplina ali kaj drugega. Glede na dosedanje interpretacije kuhnove teorije znanosti je zanimivo, da Luhmann v kutinovem modelu revolucionarnih sprememb znanstvenih paradigem zaznava prej radi kal izacijo načela substitutivnega reda - to radikalizacijo zavrača • kol pa njegovo odsotnost. Po njegovem prepričanju je v kutinovem modelu pojasnjevanja znanstvenega razvoja razkroj obstoječe paradigme na posameznem |xidročju znanstvenega raziskovanja mogoč le ob eksistenci njenega subsliluta - nove paradigme. Luhmann v nasprotju s takšnim razumevanjem zgodovine znanstvenih sprememb dopušča, da razkroju neke paradigme sledi tudi daljša ali krajša teoretska |>aztiina.
\ Luhmannovem binarnem kodu resnice je vsebovano načelo koherence. Teorije koherenc nosi i izključujejo apriorizem eksternega kriterija resničnosti. V zahtevi po izključitvi t.i. zunajreferenčnih kriterijev resničnosti - na tem poslulatu temelji korespondenčna teorija resnice -je bil Luhmann dosleden: "Resnica ni lastnost kakršnihkoli objektov, stavkov ali kognicij, temveč pojem označuje neki medij pojavljanja odprtih komunikacij: ali rečeno tudi: polje odprtih možnosti, v okviru katerih se komunikacije v posebnih okoliščinah avtopoetično organizirajo" (WdG: 173).
kljub temu, da Luhmann ni zavračal hevristične funkcije načela koherrnčnosti pri pojasnjevanju evolucijske leorije kompleksnih znanstvenih sistemov (to ne pomeni, daje kriterij koherence enak kriteriju kompleksnosti), je pojem koherence nadomestil s pojmom informacijske redundance. V osmem poglavju svoje knjige, naslovljenem Evolucija, jo je speljal na evolucionistično funkcijo stabiliziranja sistema.
Na tem mestu ni mogoče predstaviti vseh nadrobrtosli l.uhmannovega koncepta resnice kot simbolno generaliziranega komunikacijskega medija v znanosti. (V svojih teoretskih ugotovitvah se je opiral rned drugim ludi na Parsonsovo teorijo simbolno general i zi rani h medijev izmenjave in Heiderjevo teorijo percepcijskih medijev.) kljub temu pa se nam zdi potrebno opozoriti na tisto njeno strukturno značilnost, brez katere si ni mogoče zamišljali njene vloge - kot vodilne diference - v samoopazovanju (samoopisovanju) avtopoetičnega sistema znanosti. Gre za binarno strukturo koda resnice. Binarni kod v nasprotju z dualnim kodom (omejuje se na klasifikacijo) predpostavlja t.i. načelo izključevanja tretjega. Takšen artificiran tip binamosti je prvi pogoj
90
Frane Mah
abstrakcije, na osnovi katere se lahko šele oblikuje kod medija, ki specificira območje delovanja tega medija.
Luhmann je v zvezi s tem zapisal: "Sicer velja, kar velja za vsa razlikovanja, za vse bipolarne forme: da lo razlikovanje določa neko mejo, ki jo moramo prestopiti, če naj pridemo z ene strani na drugo • v našem primeru od resnice k neresnici oziroma obratno. Prestojwnje pred|>ostavlja čas, saj ne moremo bili istočasno na obeh straneh. Torej binarna kodiranosl sproža za|k>rcdrtost delovanja in kot učinek lega tvorijo sistema. Preslop meje dalje odpira uporabno možnost, da se v teku časa preko delovanja sistema oblikujejo kompleksni programi. Tako kodi kot programi delujejo neodvisno od okolja sistema. Gotovost realitete, ki jo sistem producirá za samega sebe, ne izvira iz načela adekvatnosti, temveč samo iz dejanskega izvrševanja lastnih operacij"
(WdC: 195).
Lahko bi dejali, da je v citirani misli o funkciji binarne struk ture koda resnice matrica za pojasnitev strukturnih lastnosti sistema znanosti in njegovega razmerja do družbenega okolja: znanstvenega sistema kot rekurzivno delujočega sistema, znanstvenega sistema kot (že omenjenega) strukturno- determinirajočega sistema, znanstvenega sistema kot avtonomnega sistema, znanstvenega sistema kot samoreferenčno zaključenega sistema. Za Luhmanna, ki je v WdC temeljilo obdelal vsako strukturno lastnost sistema posebej (in njihove medsebojne povezanosti), so binarne strukture kodov specializirane ravno za tvor-jenje sistemov. Obstaja empirično potrjena zveza med družbeno funkcijo, abstraktnostjo koda in zakonitostjo raziskovanja sistema znanosti. Rekurzivnost pomeni, di) so razlogi za spremembe stanj sistema znanosti le v delovanju sistema samega. Predpostavke o okolju sistema se odčilavajo in spreminjajo na temelju delovanja sistema samega. Omenili smo že, da se strukturno determinirajoča lastnost sistema nanaša na spoznavno- teoretsko cirkularnost (oziroma koherenčnost) znanosti. Avtonomnost sistema predpostavlja enotnost sistema znanosti na temelju lastnega delovanja. To pomeni, da meje sistema definira sistem sam in ne njegovo okolje. Avtonomija ne predpostavlja odprave vzročne povezanosti med sistemom iri okoljem. Vcrolar to ne spreminja dejstva, da sistem sam definira svojo enotnost in svoje meje. Sa-moreferenčna zakl j učenost sistema znanosti izključuje možnost, da bi t.i. eksterni inputi specificirali strukture sistema in determinirali njegova delovanja.
Lastnosti sistema znanosti, kol so rekurzivnost, samoreferenčnost, avtonomnost in strukturna determiniranost (tu smo se omejili le na njihovo naštevanje), se stekajo na skupni imenovalec • na avto-
Znanost družbe Xiklasa Luhmanna
91
poetičnost sistema znanosti. Avtopoetični sistem je po Luhmannu listi sistem, ki elemente oziroma omrežje elementov, iz katerih obstaja, sam producirá. Načelo avtopoetičnosli je ateleološko načelo, ki ima pomembno vlogo pri odpravi klasičnih "idealističnih" in transcendental-no-teoretičnih spoznavnih teorij.
III.
Zaradi avtopoetičnosli ni sistem znanosti nič tnanj družben. Na to dejstvo je treba v kontekstu naše obravnave vedno znova opozarjati. Za Luhmanna je izvedba avtopoezis znanosti istočasna izvedba avtopoezis družbe. Znanstveni sistem se lahko izdiferencira samo v družbi. Poseg družbe na znanost je dvojen - tako od zunaj kot od znotraj (preko drugih funkcionalnih sistemov družlienega okolja in preko avtopoetičnosli znanosti same). Rnako seveda velja za razmerje znanosti do družbe.
Luhmann je v uvodu svoje obravnave znanosti družbe zapisal, da mora t.i. spoznavno-sociološki (wissenssoziologische) problem resnice postati predmet razmisleka vseh znanstvenih disciplin. Sam je družbeno-strukturne predpostavke komunikacijskega medija resnice znanosti najbolj izrazito zaznaval v naravi in funkciji znanstvene reputacije kot vzporednega koda resnice. S tem je v kontekst svoje epislemologije znanosti vključil eno bolj konlroverznih lem sodobne sociologije znanosti. Izhajal je iz dveh predpostavk: družbeno strukturne diferenciacije interakcijskega sistema (celota možnih komunikacij - komunikacija navzočih) in specifičnega načela znanstvenih socializacijskih in komunikacijskih procesov, t.i; slopnjevanje pripravljenosti na konflikt ob hkratnem slabljenju diskreditivnih učinkov konflikta. (Zadnja Luhmannova predpostavka močno spominja na popperjanski raciona-lislični princip kritične znanstvene diskusije.)
Ob navzočnosti predhodno opisanih pogojev (in drugih pogojev: na primer nevidnost oziroma nekontroliranost "mehanizma" podeljevanja reputacije) prevzame kategorija znanstvene reputacije znotraj nepreglednega kompleksa modernih znanstvenih komunikacij selekcijsko funkcijo. "Keputacija zahteva koncentracijo pozornosti in izbiro tistega, kar z večjo verjetnostjo zasluži več pozornosti kot drugo" iff AG\2 Uj|.
Luhmann je izražal mnenje, da reputacija znanstvenika (znanstvene institucije itd.) v znanstveni skupnosti lahko kot vzporedni kod znanstvene resnice prevzame pomembno orientacijsko funkcijo v sistemu znanosti, spodbuja ali zatira motivacijo posameznih raziskovalcev za
92
Fraru- Mali
preučevanje določenega tematskega področja itd. Ne da bi se na tem mestu podali v obširnejši prikaz problema reputacijskega sistema kot vzporednga koda resnice, naj opozorimo na določeno genezo Luhman-novib (Higledov na to sociološko znanstveno vprašanje. Nemški sociolog je v svojem delu pred dvajsetimi leti (v prvem zvezku S.4, prva izdaja leta 1970), kjer se je že lotil tcmatizacije razmerja med resnico in rcputacijo v znanosti, še dopuščal vzpostavitev morebitne alternative sistemu rcputacijc, ko gre za določitev najustreznejšega selekcijskega mehanizma v vedno bolj netransparentnem kompleksu znanstvenih komunikacij. Luhmann je med drugim zapisal: "Neka primerjava družbenih znanosti s teoretsko bolj konsolidiranimi naravoslovnimi znanostmi dopušča domnevo, da bi lahko razvoj obsežnejših in vendarle v neki meri konsistentnih znanstvenih teorij zmanjševal območje listih selekcijskih mehanizmov, ki so vezani na reputacijo" (S.4, zv.
1:245).
V	svojem zadnjem delu WdG Luhmann takšne ali drugačne alternative sistemu znanstvene reputacije kot selekcijskega mehanizma v evoluciji znanstvenega vedenja ne omenja več. Kljub temu, da tudi on pri poznava v mehanizmu podeljevanja znanstvene reputacije v praksi morebitni obstoj pristranosti (v jeziku klasične norrnativistične sociologije znanosti gre za prevlado partikularnih nad univerzalnimi znanstvenimi normami), kar pa naj ne bi dolgoročno nikoli peljalo v prevlado načela samovolje v reputacijskem sistemu, sklepa, da "...bi svojevrsten spoj inkluzije in satnouravnave, ki je dosežen preko mehanizma reputacije, težko nadomestili" (W</G:354).
Razlog za to, da je sedaj Luhmann znanstveni reputaciji kot vzfiored-nemu kodu resnice pripisal neke vrste rekurzivno selekcijsko funkcijo - sam je menil, da je samostopnjujoča se reputacija (npr. pri posameznem znanstveniku ali drugem nosilcu reputacijskcga koda) povsem ustreza bistvenim karakteristikam avtopoetičnega sistema znanosti - je najbrž treba iskati tudi v dejstvu, da mu ločevanje med binarno strukturiranim kodom resnice sistema znanosti in njegovo programir-anosljo (sern je uvrstil teorije, metode itd.) pomeni iz hevrističnega zornega kota najpomembnejšo diferenco. Ne smemo namreč prezreti, da reputacija v znanosti, ne glede na to, da po svojih strukturnih lastnostih ni jKivsem istovetna s kodom rcsnice, v Luhmannovi sistemski teoriji znanosti deluje kot vzporedni kod resnice; lahko prevzame njegovo vlogo (teorija sama po sebi tega ne more storiti).
V	sklepnem delu našega razpravljanja moramo poudariti, da Luhman-nova sociologizacija epistemologije ni v nohenem trenutku pristala v spoznavno neproduktivnem relativizmu ali celo skepticizmu. (Ta dva
ZnanosI družbr Vi klasa l.uhmanna
93
prihajata na piano v nekaterih različicah sodobne sociologije znanstvenega vedenja). Nemški sociolog ni zanikal pomena konstrukti vizma v teoriji mišljenja pri odpiranju sistemske sociološke eksplanacije kategorije resnice v znanosti. Pristavil pa je, da konstruktivizem zunaj okvirov sistemske teorije znanosti še ni pripeljal k adekvatni sociologi-zaciji epistemologije. Njegov sklep v zvezi s tem je, da "...v sociologiji (še) ni nobenih vzporednic s tem, kar se že dolgo poizkuša v biologiji"
\WdG-. 71).
Predhodne Luhmannove misli ni mogoče razumeti samo kot kritičnega pri poznanja dejstva, da so naravoslovne vede v primerjavi s sociologijo v celi vrsti konceptov bližje sodobnim kognitivnim znanostim, temveč tudi kot njegov poziv k interdisciplinarnemu raziskovanju znanosti. Naj tu samo opozorimo na njegove odgovore Volpiju (v zbirki intervjujev, ki so izšli leta 1987 pod naslovom Archtniedes und wir). Dejal je, da konceptov in instrumentov, ki tvorijo arhitekturo njegove sistemske teorije, ni črpal iz tradicionalnih socioloških teorij, temveč iz interdisciplinarne perspektive. Zdi se, daje v njegovi epistemologiji znanosti - že zaradi narave preučevanega predmeta samega - ta interdisciplinarni diskurz dosegel enega svojih vrhov.
Luhmannovo zavračanje koncepta razlikovanja naravoslovnih in duhovnih znanosti je odsev njegove interdisciplinarne širine. Omenjeni tip diferenciacije znanstvenega vedenja je po mnenju nemškega teoretika znanosti opravil svoje zgodovinsko poslanstvo. Dualizern narava-duh je izgubil svoj smisel. Kar zadeva razvoj teorije znanosti, lahko govorimo sarno še o negativnih in pozitivnih bilaneah omenjenega spoznavnega razcejia. Zadnje (pozitivna bilanca) se kaže v dejstvu, da so koncepti t.i. tradicionalnih duhovnih znanosti, ob ustreznih prein-tcrpretacijah, našli pot v današnji konstruktivizem.
Čisto na koncu naj še enkrat ponovimo, da Luhmannova epistemologija znanosti, ki jo avtor razvija v WdG, kljub kritiki klasičnih (ontološko zasnovanih) konceptov resnice v teoriji znanosti, ni nikoli zašla v območje družbene vulgarizacije spoznavnih vprašanj znanstvenega vedenja. V tej luči ni pomembna samo zaradi svojega izvirnega sistemsko teoretskega obravnavanja znanosti, temveč tudi zato, ker ji je uspelo zadržati neko vrsto uravnoteženosti in konsistentnosti v času, ki je poln radikalnih zanikanj klasičnih epistemoloških načel.
94
Fraru- Mali
Literatura
LUHMANN, Niklas. (1990): Die Wissenschaft der Gesellschaft. Suhrkamp Verlag: Frankfurt/M.
LUHMANN, Niklas. (1970):Soziologische Aufklärung. Band 1. Westdeutscher Verlag GmbH: Opladen.
LUHMANN, Niklas. (1987): Archimedes und wir. Merve Verlag: Berlin.