BLAŽENO  JUTRO,  KI RAZLILO
T i n  U j e v i ć
Blaženo jutro, ki razlilo
si slap svoj, da drhti vsa soba,
na novo me ne boš ranilo,
ker mrtev spim v objemu groba.
Morda pa le boš oživilo v pepelu plamen iskre tleče, saj iz otrplosti zdramilo si maj in sonce hrepeneče.
S slastjo me polniš pritajeno, ko vidim v luči vrh police kup knjig in pa temačno steno te svoje žalostne temnice.
Pa nekaj — hodi mi po glavi — le manjka v ječi brez razpela, smeh ljubih ust, da me pozdravi, v kozarcu roža razcvetela.
Blaženo jutro, ki razlilo si slap svoj, da prši v njem soba, na smrt me več ne boš ranilo, ljubezen vrni srcu Joba.
20   Naša sodobnost
305