BLAŽENO JUTRO, KI RAZLILO T i n U j e v i ć Blaženo jutro, ki razlilo si slap svoj, da drhti vsa soba, na novo me ne boš ranilo, ker mrtev spim v objemu groba. Morda pa le boš oživilo v pepelu plamen iskre tleče, saj iz otrplosti zdramilo si maj in sonce hrepeneče. S slastjo me polniš pritajeno, ko vidim v luči vrh police kup knjig in pa temačno steno te svoje žalostne temnice. Pa nekaj — hodi mi po glavi — le manjka v ječi brez razpela, smeh ljubih ust, da me pozdravi, v kozarcu roža razcvetela. Blaženo jutro, ki razlilo si slap svoj, da prši v njem soba, na smrt me več ne boš ranilo, ljubezen vrni srcu Joba. 20 Naša sodobnost 305