— 82 -
Pridnost in lenoba.
§ 6. Delo bodi resno in vztrajno.
Delo je resna reč, ni igrača. Torej ni vse eno, ali ga resno opravliamo ali lenobno opuščamo. Po-sebno jc vsakdo v vesti zavezan, da točno opravlja ona deia, ki rnu jih nakladajo stanovske dolžnosti. Na to nas katekizem dvakrat opozarja, ker nas opo-minja, da moramo ob izpraševanju vesti premisliti, , ali smo izpolnjevali dolžnosti svojega stanu, in nam i nalaga, da moramo pri obujanju trdnega sklepa skle-niti, da bomo n a t a n k o izpolnjevali v s e dolžnosti svojega stanu. To zatiteva katekizem od vseh ljudi, kcr si pač ne moremo misliti človeka, ki bi ne imel nebenih stanovskih dolžnosti.
V tem oziru se mnogo, mnogo greši v sedanjem času. Kdo bi se že ne bil prepričal, da je mnogo takih »delavccv«, ki k večjemu takrat bolj pridno de-lajo, ko jih vidi gospodar, mojster, nadzornik . . ., sicer pa le polagoma, malo, ali nič!
To je zelo napačno, brezvestno, grešno! In celo več grehov imajo na vesti tako zanikarni ljudje: 1 c n o b o, ki sem vam jo že tolikrat grajal; h i n a v-š č i n o, ker delajo le na oko, postopajo pa, če jih niliče ne opazuje; goljufijo, ker so plačani za delo, ne pa za lenobno postopanje. Krivično ravnajo tudi oni, ki prepozno prihajajo na delo, ali pa prezgo-daj zopet odhajajo, ali le slabo in površno opravljajo svoje delo. Sicer bi še zelo zameril tak len delavec, , ko bi mu kdo rekel, da je tat ali goljuf; v resnici je pa še slabši, zakaj goljufa in tatu je še mogoče tožiti in ga gosposka kaznuje, za Iene delavce pa menda j svetna postava se nima paragrafov.
Pa ne le telesno ali hlapčevsko delo je tako res-nobna in vestna dolžnost, marveč tudi dušno; le-to še morda bolj, ker je imenitnejše. O dušni lenobi se le zato ne govori tolikrat in se ne obsoja tako ogor-čeno, ker je bolj zakrita in se ne kaže vselej tako naravnost v javnosti. Kako brezvestno ravna n. pr. leni dijak, ki trati dragoceni čas in zapravlja težko
\ (
— 83 —
prisluženi denar svojih staršev ali oskrbnikov! Kako bodo mnogi vekomaj obžalovali svojo malomarnost, ker so zanemarjali svoje verske dolžnosti ter se niso resno trudili za lepoto svojega srca!
Posebno pa nasprotuje površnost in lahkomi-šljena lenoba naši vztrajnosti. In vendar je vztrajnost ali stanovitnost pri vsakem delu najime-nitnejša zahteva: ne s prvim, marveč z zadnjim vbo-dom se dodela obleka; ne vsled prvega, marveč vsled zadnjega mahljaja pade drevo; slab potnik, ki opeša že sredi pota; malovreden dijak, ki omaga in obsedi v nižjih razredih itd.
Torej le začeti in nekaj časa pridno delati, to še ni nič posebnega; a vztrajno delati, — marljivo de-lati vse svoje življenje, do večera »prenašati vročino dneva«, to se pravi: izvrstno rešiti svojo nalogo!
Da se pa premnogi prehitro naveličajo svojega dela, ni vselej kriva lenoba, marveč tudi neka s t r a-hopetna bojazljivost, češ, da je delo pre-težko, da ga ne bodo zmagali, da ne bode inielo uspeha itd.
Temu nasproti priporočamo za tako potrebno vztrajnost dvojno sredstvo. Najprej naj bi skrbel vsak človek že v prvi mladosti, da polagoma spozna s v o j p r a v i p o k 1 i c in da se zanj prav priprav-lja, ker le ona dela, za katera ima kdo zmožnost in veselje, se morejo vztrajno opravljati s potrebno vnemo in natančnostjo. Ko bi pa bil kdo morda po neprevidnosti izgrešil svoj poklic in mu res ni mo-goče izpolnjevati stanovskih dolžnosti, naj hitro iz-premeni svojo službo in se loti take, za katero je zmožen. Kdor n. pr. nima ne pevskega glasu, ne po-sluha, naj se ne sili med pevce in glasbenike; kdor nima potrebne nadarjenosti, naj se ne ukvarja z viš-jim učenjem in modrovanjem ter naj v miru pusti učenjaške kroge itd.
Druga zahteva za vztrajno pridnost pa je k o -renita značajnost, ki se ne usttaši potreb-nega truda in napora. O, človek silno veliko pre-more, ako le resno hoče! Naj se torej vsakdo, ki premalo zaupa sam sebi, ozira na one junake seda-
6*
— 84 —
njih in preteklih dni, ki so z vztrajno pridnostjo do-segli čudovito velike uspehe. Potlej pa naj se s sv. Avguštinom resno vpraša: »Ako so mogli le-oni in le-te, zakaj bi pa ne mogel ti?« A naj tudi res deluje po njegovem vzvišenem vzoru!
*    *    *
Koliko se doseže z vztrajnim delom, nam že vrlo lepo kaže med pogani slavni Demosten. Njegov prvi govor je bil tako slab in nedovršen, da se mu je vse smejalo. Pa spoznal je svoje napake in ni prei jenjal, dokler jih ni popolnoma odpravil. Toda stalo ga je neizmerno veliko truda!
Imel je jezikovo napako, da nekaterih besedi ni lepo izgovarjal, sape pa tako malo, da ni mogel dalj-šega stavka povedati brez odmora. Da bi odpravil to hibo, se vsak dan vadi v deklamovanju; kamen-čkov si dene v usta in gorpadol grede glasno dekla-muje. Celo h morju hodi in na bregu — ob času naj-hujših viharjev — obrnjen proti bobnečim in šurne-čim valovom glasno poizkuša svoje govore, da bi se privadil vrvenja in šumenja nemirne množice. — Imel je tudi še to slabo navado, da je med govorom eno ramo višje držal, kar je bilo zelo neprikupno in bi ga bilo utegnilo pripraviti ob ves uspeh. Da bi od-pravil tudi to napako, si da pri ozkem odru, kjer se je pripravljal za govore, tikoma nad ramo narediti zba-dasto železo, da bi ga takoj zbodlo, ko bi se v govor-niški navdušenosti izpozabil in po stari navadi pre-visoko vzdignil ramo.
Zgodovina   nam   spričuje,   kako   obilno   so   mu
bile poplačatie take trudapolne vaje. In ko so ga vprašali, s kakšnim sredstvom je tako zelo napredo-val v govorništvu, je odgovoril: »Porabil sem v e č o 1 j a n e g o v i n a.« Hotel je s tem reči, da ne s kratkočasnim in razkošnim življenjem, marveč le z vztrajnim delom, ki se nadaljuje še pri luči v po-nočnih urah, se da doseči kaj izvrstnega.
Sv. Izidor, škof in cerkveni učenik, je dosegel svoje visoko dostojanstvo — le z izredno marlji-vostjo.   V začetku se mu je učenje tako ustavljalo,
— 85 —
da je že obupaval nad uspehom in popustil šolo. Nekega dne pa pride k staremu vodnjaku in ogleduje, kako je vrv že globoko razorala in razglodala staro vreteno, kamen pa, na katerega je voda kapala, je bil že globoko izvotljen. Dečku se to kaj čudno zdi ter vpraša ženo, ki je tedaj prišla po vode, kako se je moglo to zgoditi. Žena ga pouči: »Vrv je napravila v lesenem vretenu tako globoke brazde, ker se že dolgo vrsto let na njein navija in razvija; votlino v kamen pa je napravila voda, ki kaplja nanj, odkar za-jemajo iz tega vodnjaka.« Ubežni učenček se zamisli ter reče sam pri sebi: »Ako je mogla mehka vrv v teku dolgih let napraviti tako globoke zareze v vre-tenu in če je voda le s kapanjem mogla izvotliti trdi kamen, zakaj bi si pa moja glava ne mogla pridobiti potrebne učfnosti, ako se resno popnn.em nčenjd." Vrnil se je nemudoma in napredoval je vrlo dobro z vztrajno pridnostjo.
¦     .....     •     Sg^2