št. 10.	15. -oktobra 1858.	VII. tečaj.
Keršansko - katoljška simbolika. Oktober.
1.	Sv. Rem i g i, škof. v Sv. Remigi, ki se je na Francozkem od žlahtnih pa tudi bogaboječih staršev rodil, ter poznej škof v Remsu (Rheims) bil, ima po škofovsko napravljen goloba pri sebi; golob oljeno steklenico v kljunu derži. Ko je namreč sv. Remigi Klodovika, kralja Francozkega, imel kerstiti, sv. olja ni imel; pa! glej golob mu gaje v steklenici prinesel. Nar lepši je ovi kerst Klodovika kralja v cerkvi sv. Bonifacia v Monakovem malan viditi. Remigi škof kerščuje kralja Francozkega. Kralj ima v desnici navzdolj obernjen meč ter pred kerstnim kamnom kleči. Golob priferči nad medenico; za kraljem je njegova so-pruga s krono na glavi ter roke križema sklenjene ima. — Leta sv. steklenica se je dolgo hranila , je bila iz bele steklenine, zlat golob z razpetimi habami jo je deržal, kljun njegov je bil s koralov in pa rudeče noge. Olej je bil rudečkast, čist in le malo tekočen; kader so kralji bolehali, seje zmanjšal, kader so pa ozdraveli, se je spet pomnožil. L. 1793 se je bila steklenica spet zlomila. V neki cerkvi v Parizu so 4 kipi ali štatve viditi namreč Klodomira, Klodovika in Klotilde, kakor tudi sv. Remigia. Klodovik ima žezlo , kterega verh ima podobo postojne; Remigi pa kot škof ima pod nogami strahoto s človeško glavo, kar gotovo pomenja, da je svetnik nar več v spreobernjenje Klodovika pripomogel. Vsi 4 kipi imajo žar okoli svojih glav.
Drugo znamnje sv. Remigia so vrabci, kteri So se prav privajeni njemu bližali.
2.	Sv. Leodegar, škof in mučenec. Od ovega svetnika se le toliko ve, da je bil škof v Otenu (Autun) na Francozkem; frankiški kraljevi namestnik Ebroin ga je preganjal, mu jezik izrezali, ter s vedrom očesa izpuliti ukazal; Leodegar je pa še brez jezika dalej pridigal. To v razjasnjenje podob njegovih, kterih mi še nismo vidili.
3.	Sv. Marija sv. Roženkranca. Kot kraljica sv. rožen-kranca imaMarija božje dete na rokah ter obedva patnoštre ali molke v
rokah imata. Okoli nju je pa navadno malanih 15 skrivnost ro2en-kranca, namreč oznanenje in obiskanje Marije device, rojstvo, darovanje in najdba Jezusa Kristusa v tempelnu; njegove težave na oljski gori, njegovo bičanje, kronanje , noša težkega križa in križanje; njegovo od smerti ustajenje, njegov vnebohod in prihod sv. Duha, vnebovzetje in kronanje Marije Device. Ove skrivnosti obdaja venec iz belih, radečih in zlatih rož, ktere veseli, žalostni in častitljivi del sv. roženkranca pomenjajo. So podobe , na kterih Marija božje dete na krilu molek podaja sv. Dominiku (poleg njega je krogla in pes z gorečo bakljo *]) in sv. Rozi Limanski iz reda sv. Dominika, ktera ima ternjevo krono na glavi. Na nekterih podobah usmiljeni Jezus svetemu Dominiku molek, Marija pa rožen venec podaja. Slikar Dra-gutin Loth je izdelal podobo, na kteri Marija sv. Dominiku molek podaja , v tem, ko Roza Limanska božje dete na roke jemlje. Še je tudi podoba, na kteri Marija z božjim detetom na prestolu sedi; na eni strani je sv. Roza, na drugi pa sv. Dominik.
Menzel v svoji »simboliki" II. stran 286 do kaj lepega in zanimivega od sv. roženkranca ima.
4. Sv. Frančišk Sera finski, spoznovavec. Le malo bo svetnikov , kteri na svojih podobah toliko simbolov ali znamenj imajo , kakor sv. Frančišk, kteri se zavolj goreče ljubezni do Boga Sera finski, kakor tudi Asiški od mesta Asisi na Laškem imenuje, kder je 1. 1182 luč sveta vgledal. Da lilija v njegovih rokah čistost njegovo naznanuje, že vemo. On derži razpadajočo palačo Lateransko, kakor se je bilo papežu sanjalo. Ima križ patriarhov, ter z nogo na kroglo stopa, (pomenja svet, kterega je zaničeval). Tudi ima mert-vaško glavo v rokah ali pa pred seboj. Enkrat se mu je bil Seraf s 6 perutami prikazal, ki je na križu visel; pet žarov je seglo do peterih ran , ktere je svetnik na svojem telesu prejel, kar se tudi večkrat malano najde. Tudi on je otroka od smerti zbudil, zatoraj ga pred seboj ima. Viditi je pri njem večkrat jagne, ktero je vselej pred sv. hostijo na kolena padalo. Znamenita podoba, ktero je slavni Murillo malal, nam kaže, kako se ovi svetnik po ternju semlertje valja, iz vsakega ternja pa roža priraste. Nekteri ga malajo, da ima roko z dvema mečema križema prebodeno , kakor ga je Pacifiko, preden da se je bil spreobernil, v prikazni vidil. V časih je tudi volk pri sv. Frančišku viditi, kterega je bil k sebi privadil. Sploh se ga tudi ptice niso bale; tako je brati, da je lastovkam zapovedal , naj da molčijo in njegovo pridigo poslušajo in ubogale so ga. Legenda tudi pripoveduje, da, ko je svetnik umeri,
*] Glej kerš. kat, simboliko mesca augusta.
so se po noči vsi škerjanci na strehi njegove bajtice zbrali in peli. Da je bil ovi svetnik vtemeljitelj reda Frančiškanov, je obče znano, tudi „Djanje svetnikov" mnogo lepega in zanimivega od njega pripoveduje.
5.	Sv. Placid, mueenec. On je bil redovnik sv. Benedikta, ter od njega na otok Sicilijo poslan, kder ga je mučen-stvo čakalo. Morski ropar Mamuha iz Afrike mu je vkazal jezik izrezati, ga potem na sidro ali mačko kakor na križ privezati, ter potem mu glavo odsekati. Ravno to se je tudi njegovim bratom zgodilo. Zatoraj vidimo ga v redovni obleki benediktinarjev in sidro v roci, ali pa z mečem na svoj izrezan jezik kaže. Kdaj da se je to zgodilo, se za gotovo ne ve.
6.	Sv. Bruno, spoznovavec. Ta svetnik se je v Koloniji 1. 1030 rodil. Vtemeljil je red Kartajzarjev, v kterih obleki ga tudi navadno malajo ; namreč v dolgi suknji iz belega sukna z ravno tako kapuco in škapulirjem, ki se pri kolenih po dveh belih trakih vkup derži. Ima tudi navadno križ , kterega konci lepenje ali listje poganjajo; ali pa sveto martro in mertvaško glavo, ki včasih na knigi leži. Zvezda na njegovih persih ali zarja iz zvezd okolj njegove glave nas opominja, da je sv. Hugon škof v Grenoblu 7 zvezd v prikazni vidil, ktere so Brunona in tovarše njegove naznanovale, ki so se bili v pu-stotnem kraju njegove škofije naselili. Umeri je 1. 1101.
7.	Sv. Justina, devica mučenica. Ze enkrat smo svetnico ovega imena omenili, namreč 28. augusta; imamo pa pred seboj spet drugo , kteri je tudi Justina ime, in ktera v znamnje svojega mučeništva palmo v rokah ima; zakaj Ariani in neverniki so njo in njenega brata sv. Aurea med božjo službo v Mogunciji usmertili ter njune trupli v nek studenec vergli, dokler jih ni nadškof Rihulf našel in slovesno pokopati dal.
8.	Sv. Brigita, vdova. (Glej kerš. kat. simboliko 21. febr.)
9.	Sv. Dionizi škof in mučenec. Sv. Dionizi v Atenih na Gerškem rojen je bil izmed sodnikov, kteri so se Areopa-giti imenovali. Ko je Jezus na križu umiral, je solnce izvan-redno merčalo. Dionizi je to vidil in neki rekel: „Ali že sam Bog terpi ali pa razpada svet!" Sv. apostelj Paul ga je bil v Kristusovi veri podučil ter ga za pervega škofa v Atenih postavil. Poznej je bil Dionizi v Rim prišel in papež Klemen ga je v Galijo poslal. V Parizu so njega in njegova dva tovarša, mašnika Rustika in diakona Elevterija prijeli, bičali in razno mučili, slednič pa na gori Montmartri obglavili. Ravno 101 leto je bil star, ko je palmo mučeništva dosegel. Po obglavljenju pa se je njegov trup vzdignil, roke so za odsekano glavo prijele, ter tako je šel od gore Montmartre do kraja, kder so poznej po njem imenovano opatijo St. Denis
postavili, v kteri je tudi pokopan. Tako namreč opat Hilduin pripoveduje, kteri je življenje ovega svetnika popisal. Vidimo ga pa po škofovsko napravljenega nesti svojo odsekano glavo, ki ima še škofovsko kapo. Le malokdaj je viditi, da ima mitro na glavi, in še eno odsekano glavo na knigi pri sebi. Sv. Dionizi je zaštitnik Francozkega, in „st. Denis" je bilo geslo Francozov. Tudi ovi svetnik se v versto 14 pomočnikov šteje.
Pa je bilo še več svetnikov, ki so kakor Dionizi svojo odsekano glavo nosili; vonder nekteri mislijo, da to le pomenja , da so svojo glavo Bogu darovali.
Leti svetniki so: 1. Sv. Alban, 2. sv. Valeria, 3. ssv. Feliks in Regula, 4. sv. Nikasi škof, 5. sv. Ursicin škof, 6. sv. Prokul, 7. sv. Didier škof, 8. sv. Venerand, kterega pa ne malajo z odsekano glavo, 9. sv. Feliks papež, ki ima papeško krono na odsekani glavi, 10. sv. Elifi, 11—14. sv. Frontazi in njegovi tovarši, sv. Severin, Severian in Silan, 15—19. ssv. Lu-cian, Osita, Placidi, Urs in Viktor.
10.	Sv. Frančišk Borgia spoznovavec. Ovi svetnik je bil poprej vodja v Gandii in Španski grand ali velikaš. Poznej pa je stopil v red jezuitarski, kterega tretji general je bil. Le na papežovo povelje je vzel klobuk kardinalov, toraj ga kot kardinala pa tudi v redovni obleki jezuitarjev vidimo , poleg njega pa knezovski klobuk v spomin njegove prežlahne rodbine. Umeri je 1. oktobra 1572, 1. 1683 je pa Inocenc XI. papež njegov spomin 10. oktobra obhajati vkazal.
11.	Sv. Burk ar d, spoznovavec. Kar ovega svetnika zadeva, nam je le to za gotovo znano, da zavolj njegove goreče pobožnosti k zakramentu presvetiga Rešnjega Telesa sv. hostijo ali pa monštranco v rokah derži. On je zaštitnik mest Bormacije in Vircburga na Nemškem, tudi ga na pomoč kličejo v boleznih ledij in udov.
12.	Sv. Maksimilian, škof in mučenec. Drobtince 1. 1847 nam prav lepo podobo ovega svetnika kažejo. V škofovski obleki je in obdan od nebeške zarje, dva angelja sta pri njem, nad njim pa meč in palma, v znamnje mučenstva njegovega , pa tudi venec, ki nas njegove nedolžnosti opominja. Pod njim v lepi rodovitni dolini leži staro mesto slovensko Celje, kder je za pravo vero svojo kri prelil in ktero ga svojega posebnega zaštitnika časti.
13.	Sv. Koloman, mučenec. Ta je rojen lrc iz kraljeve rodovine in je romal v svete dežele; ko je skoz Avstrijansko potoval, so ga kot ogleduha prijeli in med dvema razbojnikoma obesili 1. 1012, zatoraj so vislice njegovo navadno znamnje. svetnik je pa po romarsko napravljen. Njegova nedolžnost in
svetost se je pa v tem spoznati dala, da njegovo truplo ni strohnelo , trupla tolovajev so divje ptice pojedle. Tudi drevo , na ktero so ga bili obesili, je v sredi zime ozelenelo in cvetelo. Vse to se je v Štokeravu na Austrijanskem zgodilo, od kodar so njegovo truplo v Meličanski samostan prenesli, ter slovesno pokopali. Sv. Kolman je poseben zavetnik Austrijancov. Kot drugo znamnje mu nekteri divje race pripisujejo, ktere si je bil privadil.
14.	S v. Kal is t, papež in mučenec. Zastran ovega svetnika koj to omenimo, da so mu 1. 226 mlinski kamen na vrat privezali ter ga tako v nek studenec vergli; zatoraj je oboje, mlinski kamen in studenec njegovo znamnje.
15.	Sv. Terezija, devica in duhovska mati nun. Leta slovita svetnica se je 1. 1515 v mestu Abula na Španskem rodila; umerla je pa 4. oktobra 1582; papež Gregor XV. je pa njen spomin 15. oktobra obhajati ukazal. Bog jo je z mnogimi gnadami obla-godaril. Podobe jo nam kažejo v redovni obleki karmelitarc; pla-meneče serce ima v rokah, ktero včasih angelj z ognjeno pušico prebada, v brevirju je namreč brati, da je to sama vidila na sebi storiti. Tudi ima pri sebi večkrat križ s 4 ali 5 dragimi kamni okinčanega, kar je pa le ona sama vidila, in kar bi petere rane pomeniti utegnilo. V spominj, da je sv. Terezija toliko izverstnega in lepega spisala, tudi pero v rokah ima. Ona je spet pervo ojstrost v Karmelitarski red vpeljala, kteri nek od Elijaza svoj začetek in od gore Karmel svoje ime ima. Zatoraj se tudi najdejo podobe, ktere nas tega skrivnostnega začetka opominjajo; n. pr. podoba, na kteri je Elijaz viditi na tleh ležati, pri njem sta pa dva vrana. Iz njegovega krila se uzdiguje križ, na kterega koncih tri nar slovitejši svetniki karmelitarskega reda stoje, vsak s svojo prislovico, namreč: z ver-hja sv. Terezija (aut pati, aut mori — ali terpeti ali umreti), na desni sv. Janez od križa (pati pro te — terpeti za te), na levi pa Magdalena od Pacis (pati non mori — terpeti ne umreti)
16.	Sv. Gol, opat. Kakor marsikteremu, tako se je tudi nam v otročjih letih, ko smo kolede pregledovali, čudno zdelo, kako da pod podobo medveda ime svetnika, namreč sv. Gola stoji. Kar zastran tega vemo, hočemo tukaj povedati. Sv. Gol, sred 6. stoletja na Irskem rojen, je^ bil učenec sv. Kolumbana ter je slovito št. Golsko opatijo na Švajcarskem vtemeljil. Podobe ga nam kažejo puščavnika, ki ima palico (včasih škofovsko) v roci, pri sebi pa medveda, ki mu derva nosi; zakaj takega si je bil privadil, da mu je derva in druge reči donašal. Umeri je 16. oktobra 627 ter je za-štitnik zgoraj imenovane opatije in varli petelinov, to gotovo zavolj tega, ker njegovo ime „Gallus" petelina pomenja. V basiliki sve-tiga Bonifacija v Monakovem je viditi, kako sv. Gol svoje učence podučuje in razpošilja. Med vrati samostanskimi sedi mnih s knigo v rokah. Pred njimi je pa sv. Gol kot opat, ki dva persta na glavo
mniha polaga, kteri romarsko palico v levi derži. Na desnici slednjega je drug mnih, na odhod napravljen ter ima v desni tudi romarsko palico, čez levo ramo pa žakelj. Cesar Miroslav iz Švabskega je I. 1215 vitežki red medveda vpeljal v hvaležen spomin, da so opat št. Golški in plemenifaši v Švicu pomagali za nemškega cesarja voliti ga. Udje ovega reda sorna zlati ketini okolj vrata nosili medveda, znamnje sv. Gola. Vender tega reda zdaj ni več.
17.	Sv. Jadviga (He dviga), vdova. Ponosno pozdravimo ovo svetnico kot našo rojakinjo, ktera je bila hči Bertolda , vojvoda Koroškega in mejnega grofa Moravskega; toraj gotovo na Koroškem rojena, potlej pa sopruga Henrika, vojvoda Polskega in Šlezkega, s kterim sta si obljubo storila, tudi v zakonu čisto živeti. Po tem takem je bila ona opatica ali predstojnica samostana Cister-ciensarc, kterega je bila vtemeljila; toraj jo navadno vidimo v redovni obleki s knezovsko krono na glavi; v rokah pa čevlje derži, ker je vedno bosa hodila ter le pred ptujimi ljudmi se obula. Tudi podobo usmiljenega Jezusa in njegove matere Marije ima. Umerla je J. 1243.
Obl etnica posvečenje vseh cerkev. Križ v sredi venca nas opominja blagoslovljenja ali posvečenja cerkev; zakaj ravno takih znamenj je v vsaki cerkvi 12, kder so škof stene mazilili, in pomenijo 12 apostolov.
18.	Sv. Luka evangelist. Zakaj da sv. Luka evangelist podobo vola ali junca pri sebi ima, smo že v kerš. kat. simboliki mesca aprila str. 202 omenili; zdaj koj še to pristavimo, da je večkrat tudi v tem viditi, ko podobo matere božje mala; zakaj zraven da je bil zdravnik in lekar je nek tudi malati znal , toraj ga malarji in podobarji svojega zavetnika častijo. Bil je v Antiohii od nevernih staršev rojen, pa od sv. Pavla v keršanski veri podučen, ter potem njegov pomagovavec in tovarš. Že silno starega so nek na oljko obesili.
19.	Sv. Peter A1 k an t ar j a n, spoznovavec. Ako ravno je več imenitnih in čudnih reči od sv. Petra Alkantarjana slišati in brati, vender je na podobah na tem spoznati, da ga v redovni obleki Frančiškanov malajo, ter goloba pri svojem ušesu ima; zakaj zavolj svoje svetosti je ovi svetnik prejel od Boga dar prerokovanja in ptujih jezikov govoriti. Tudi ima v rokah bič v spomin svojega spokornega življenja. Rojen je bil v Alkantari na Španskem 1. 1499, je stopil v red Frančiškanov, ter v tem 1, 1562 zameri.
20. Sv. Hi! ari on, spoznovavec. Ovi hrabri preinagovavec hudiča in čudodelni mož, ki seje 1.291 po Kristusu v Jabati blizo mesta Gace na Afrikanskein od nevernih staršev rodil, je bil učenec sv. Antona puščavnika ter je tudi od mladih let ves čas v samoti kot puščavnik preživel. Po znamnju sv. križa je strašnega zmaja na zapaljeno germado zagnal, na kteri je zgorel, Na podobah ga
vidimo kot puščavnika v same kože oblečenega, pri njem pa ger-mado, na kteri je strašni zmaj zgorel. Umeri je 80 let star 1. 371.
21. Sv. Uršula in tovaršice, device in mučenice. Leta že od starodavnih časov sloveča svetnica, kteri v čast toliko cerkev po hribih in dolinah posvečenih stoji, tudi toliko keršanskih deklet njeno sv. ime nosi, je bila ajdovskega kralja na Angležkem hči. Zakaj in kako da se je z enajst tisuč devicami na barko podala, nam legenda pripoveduje kakor tudi, da jih je po čudnem naklonu božjem silni vihar proti Nemškemu zagnal v reko Rin, po kteri so brez mornarjev same jadrale in veslale. Tam pa so jih divji Hunci napadli, s pušicami nektere postreljali, nektere pa z mečem posekali 1.440. Tako toraj vidimo sv. Uršulo ali že na barki, ali pa kako svoj plajš nad svoje tovaršice razprostira. Tudi je viditi, da ona kakor njene tovaršice pušice v rokah imajo, poleg njih je pa barka viditi, na nekterih podobah še škofe med njimi vidimo, sv. Uršula ima krono na glavi, in včasih bandero v rokah. Podobar Peter Kandid je malal sv. Uršulo, da ima v desnici dve pušici in lovorovo vejico; njena tovaršica, sv. Kordula pa ima v levi vejico, desno na persi polaga, oči pa v Kristusa obernjene ima, ki jih od zgoraj blagoslovlja. Med Uršulo in Kordulo so Hunci viditi. Od sv. Kordule še pove legenda, daje poprej bila boječa, se prikrila in ubežala; ali hitro je svojo maloserčnost spoznala ter se povernivši tudi veličasten venec devic in mučenic prejela. Njeni spomin se 22. oktobra obhaja. Golob pri njenih nogah nas opominja, da je golob sv. Kunibertu pokazal mesto, na kterem da je sv. Uršula pokopana.
23.	Sv. Joanez Kapistran, menih. Ta je bil Franciš-kanarskega reda in v Kapistrani na Napolitanskem doma, od tod toraj njegov priimek. Ko se je vojska kervoločnega trinoga Mahomeda II. proti Vogerskemu valila ter pokončanje protila vsemu svetu kristjanskemu, tedaj je papež Kalikst III. poslal Janeza Kapistrana, izverstnega pridigarja, oznanovati in klicati na križansko vojsk*o. Kot pridigar križanske vojske on tudi oddelk napeljuje ter pomaga Turke zmagati. Umeri je I. 1456 ter ima na podobah križ na persih kakor tudi bandero križa v roci.
24.	Sv. Rafael, arhangel. Sv. Rafael, zdravnik blagosti, angelus medicus salutis, ima po romarski navadi tikvicoin dolgo palico, zakaj spremljal in varoval je mladega Tobia na njegovem potovanju, ima tudi vselej perute. Večkrat ima ribo, pred ktero je svojega tovarša branil, da ga ni požerla. Leto prigodbo narvečkrat malano vidimo, kako Tobija grozno ribo zagrabi. Slikar Viktoors je pa malal, kako stari Tobija s svojo družino Boga hvali za spet prejeti pogled, v tem ko Rafael med oblaki zgine. Nekteri menijo, daje Rafael bil, ki se je bil pastirjem pri Betlehemu prikazal.
25.	Ssv. Krispinin Krispinian, mučenca. Ta dva svetnika sta si brata bla od keršanskih staršev v Rimu rojena, ter
sta tudi vkup palmo mučeništva dosegla. Kako da so ju mučili, je u Djanji svetnikov brati; pa nimata takih znamenj pri sebi, ktere bi to naznanovale, ampak vidimo le pri njima orodje čevljarsko, ker sta obadva čevljarja bila; toraj tudi ju čevljarji in tkavci svoja zaštitnika imajo. Palmo mučencov sta dosegla v mestu Soisson v Galiji za cesarja Diokleciana. — Dans se tudi obhaja spominj sv. Krisanta in njegove žene Darije mučencev, ktera so med drugimi mukami z gorečimi bakljami žgali; toraj tudi take v znamnje svojega mučeništva pri sebi imata.
28.	Ssv. Simonin Juda, apostola. Kakor je sploh znano, sta si leta dva apostola brata bila. V razloček od Simona Petra je imel pervi primek Kananejec od vasi Kana v Galileji in tudi Serd-nik zelotes, zakaj s svetim serdom je skerbel za čast svojega svetega učenika in za izpolnovanje svete postave. Juda pa, da bi se razločil od Judeža izdajavca, seje tudi Tadej imenoval, ter sije bil po D. Mariji, sestri svoje matere Marije Kleofe, s samim Jezusom v žlahti. Ne bodemo ponavljali, kar se v „Djanju svetnikov" in drugod o njunem življenju in oznanovanju Kristusove vere čita, le samo omenimo, da sta obadva v Perzii venec mučencov dosegla; sv. Simona so namreč prežagali, toraj tudi žago v rokah ima; sv. Judo so pas sekiro glavo odsekali, kar sekira v njegovih rokah naznanuje. Vonder niso vsi cerkveni pisatelji zastran smerti ovega apostola enakih misel, kakor ga tudi nekteri podobarji le z gorjačo alj pa navzdol obernjenim križem malajo. Tudi ima Jezusovo podobo na persih, ker je nek svojemu nebeškemu učeniku podoben bil.
29.	Sv. Narcis, škof. Ta ima na podobah vere pri sebi; zakaj bere se od njega, daje o veliki noči, ko je olja v svetilnice zmanjkalo, po goreči molitvi vodo v olje premenil. Bil je v 2. stoletju škof v Jeruzalemu, kder je še več drugih čudežev storil ter 116 let star umeri.
31. Sv. WoIfgang (Volbang), škof. Popisovaje življenje ovega svetnika pravi nDjanje svetnikov" II. str. 5f3: „Med toliko učenimi in svetimi možmi kateri so redovno sv. Benedikta kinčali, slovi posebno sv, Volbang, škof mesta Ratisbona na Nemškem. Rodil se je od bogatih staršev v Svevii v devetem stoletji. Vonder naša naloga ni, vse to ponavljati, kar je že tam tako mikavno in lepo pisano; toraj koj poglejmo na njegove podobe, kako se on na tajistih lo ci in spozna od drugih svetnikov. Pervo in poglavitno znamnje njegovo je bradlja ali sekira, ktero je sv. Volbang iz gore vergel, ktera je čudovitno daleč daleč zletela ter se tam v tla zasadila in obtičala, kder so poznej njemu v čast kapelo pozidali. Pri njem je včasih tudi pesmica brati, ktero na sekiro kleplje ki je namreč namenjena: „sordes resecare pudendas" to je: gerde pregrehe iztrebiti. Tudi ima včasih cerkev v rokah ali pa pri sebi, ktera je gotovo velika cerkev v Ratizboni. Umeri je 1. 994. Bavarsko, Ratisbon in Etingen ga svojega zaštitnika,častijo, tudi ga zoper mertvoud na pomoč kličejo.
Pridiga za vseh svetnikov god.
(Od keršanske popolnamosti; gov. L. D.)
»Iščite nar popred božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drngo vam bo pri-verženo. Mat. 6, 33,
Vvod.
»Hvalite Gospoda v njegovih svetnikih, ker z gnado božjo so, kar so in njegova gnada v njih ni bila prazna, in Jezus Kristus jim je s svojim sv. Duhom pomagal, da so svoje slabosti premagovali. Karkoli jim je bilo potrebnega, pobožno in bogoljubno živeti, vse jim je bilo darovano s pomočjo božjo. On jih je posvetil v resnici, in jim je dal, da so sadu obrodili v sv. Duhu: »Ljubezen, veselje, mir, poterpežljivost, prijaznost, dobroto, prizanesljivost, krotkost, vero, pohlevnost, zatajanje, čistost." Obvaroval jih je, da niso padli in niso grešili, kajti čuli so, so bili trezni, stanovitni, nepremakljivi v veri; in ko se je čas njih razveze približeval, ko so se že dobro vojskovali, svoj tek že dokončali, sv. vero ohranili, jim je Gospod dal krono pravice, ki je bila za nje pripravljena! Tako glejte, Gospod sam te svoje zvoljene spoštuje in časti, ali jih mar mi ne bomo častili ? Nar bolj jih bomo pa častili, če si bomo prizadevali jih zvesto posnemati; tudi nam je namenil Gospod zadobiti večno zveličanje, in nas je odločil, da čisto in brez greha živimo, kot pred njegovim obličjem, njegova volja je naše po-svečenje; zakaj gotovo je, da nihče ne bo gledal Gospoda, ki ne bo spodobno živel po poklicu, h kteremu je poklican.
Kaj nam pa je storiti, da bi po po klicu spodobno živeli, in enkrat k tej popolnamosti prišli, kakor so prišli vsi tisti naši bratje in sestre, kterih god dans obhajamo? Na to vprašanje vam bom dans v Jezusovem imenu odgovoril, le lepo se pripravite!
Razlaga.
Bodite popolni, kakor je vaš Oče nebeški popolnoma, tako je učil Jezus; vsi svetniki in svetnice božje so si prizadevali popolnoma biti in svojemu Očetu nebeškemu bolje in
bolje se približevati. Srečno so to sveto in imenitno delo dognali; sedaj so pri svojem Očetu in uživljajo večno plačilo in veselje.
Kaj pa nam je storiti, česa se nam je treba varovati, kaj pa spolnovati, da to sveto delo tudi nam srečno izpod rok pojde ? če hočemo popolnoma biti.
a)	ne smemo pervič keršanskega nauka vnemar puščati, in si ne prevzetno domišljevati, da ga že zadosti znamo, da nam ni potreba pridig poslušati, ne h ker-šanskemu nauku hoditi, ne pobožnih pesem prepevati, ne pobožnih bukev brati. Dete začne v zibeli Boga spoznavati, pa Boga na smertni postelji v svoji visoki starosti še dosti ne spozna. V nebesih še le bomo Boga spoznavaje gledali in ga gledaje vekomaj vživali. Velika nevednost božjih resnic je med ljudmi zato, ker jih za božje navke malo ali nič ne skerbi. Kar se od matere naučijo, je clo malo in hitro pozabljeno, kar v cerkvi ali pri spraševanju slišijo, pozabijo, in tako se jih veliko najde, da od sv. zakramentov,"od štirih poslednjih reči vse pomanjkljive zapopadke imajo. Takim kristjanom se godi, kar Bog v skrivnem razodenju pravi: Ti praviš, da si bogat in premožen, in da nobenega ne potrebuješ, pa ne veš, da si reven, sromak, vbožen, slep in gol. Pa sveto živeti, se moramo neprenehoma učiti. Ko je sv. Anton puščavnik stezo popolnosti nastopil, je skerbno svoje sosede obiskoval, ki so sveto živeli, da se je naučil od pervega lepo moliti, od drugega premišljevati božje reči, od enega pridno delati, od drugega terpeti. Kar je pri drugih čednega vidil, je vse ohranil in posnemal in z rastel je toliko popolnama mož, da so ga cesarji visoko spoštovali, škoQi ga za svet prašat hodili, kajti bil je poseben ljubcek božji. Tudi vaša duša naj bo pridna čebela, ki od rože do rože pridno leta, in si skerbno nabira sv. popolnosti nebeškega medu iz rožic lepih naukov in sv. zgledov. Blagor jim, pravi Jezus, ki so pravice lačni in žejni, oni bodo nasiteni.
b)	Če hočemo popolnama biti, ne smemo nikoli misliti, da že pred Bogom kaj veljamo; ne glejmo tega, kar že imamo, ampak le na to, kar si imamo še pridobiti. Mislimo, pravi sv. Francišk Zalezi, da vse to, kar smo do-
zdaj dobrega storili, še nič ni, in s kraljemDavidom recimo : Rekel sem in začel Boga ljubiti, in njemu samemu služiti. Kar pa obljubimo, moramo tudi vsak dan zvesto storiti. Tako je sv. Anton vsako jutro s to mislijo vstal, da še le začne Bogu služiti, kakor bi bilo vse poprejšno, kar je storil, vse nič. Tudi na smertni postelji je to svojim učencom priporočal rekoč: Dragi moji otroci! če hočete po poti pobožnosti in popolnosti naprej priti, mislite vsak dan, da še le dans začneteBogu služiti, in neprenehoma tako ravnajte, kakor pervi dan, ko ste jeli v resnici po stezi popolnamosti hoditi, čversti popotniki ne mislijo na to, koliko pota so že storili, koliko težav prestali, ampak le gledajo, koliko imajo še hoditi. Pozabi vse pretočeno, pravi sv. Auguštin, in misli vsak dan, da še le začneš.
c)	Hočemo srečno po stezi popolnosti hoditi, ne smemo počivati in postajati, ampak serčno in stanovitno naprej stopati. Veliko jih je, ki dobro mislijo, tudi pričnejo, pa kmalo zastanejo. V duhovski hoji, pravi sv. Bazili, se za toliko vtru-dimo, za kolikor počivamo. Kakor hitro sam sebi dopadeš, se spodtakneš ; ko pa rečeš: Zadosti je! padeš. Ne kakor bi bil že dosegel, ali bi že popolnama bil, pravi sv. Paul, ampak ženem se, da bi dosegel, za kar sem poklican od Jezusa Kristusa. Bratje! jaz ne mislim, da sem že dosegel, ter sem pozabil, kar je za meno, in za tim tečem, kar je pred meno, in hitim k predpostavljenemu koncu. Vsak dan nam mora biti ena stopnja, vsaka nedelja ena postaja dalej na poti popolnosti k sv. nebe-som. Po poti popolnosti ne dalej iti, se pravi nazaj iti.
d)	Hočemo popolnama biti, moramo svojo voljo zatajiti, in se božji volji v vseh rečeh izročiti, rekoč: Naj bo, kakor Bog hoče. Neskončno modri Bog vodi svoje po raznih potih, da bi popolnoma postali. Enega po ternju terpljenja, drugega po rožah veselja ; tega po stezi bolezni, unega po poti zdravja; enega skoz puščavo revšine, drugega po polju bogastva, kakor spozna, da bi za njega bolje bilo. Sv. Feliks iz Kantalicie reda Kapucinarskega je bil tako v božjo voljo vdan, da je pri vsih rečeh, kar se mu je pri— godilo, le rekel: Deo gratias — hvala Bogu. Mi pa bi radi vse po svoji volji imeli, ter ne pomislimo, da si s tim veliko
krivico storimo, ker hočemo Bogu le po svoji volji služiti, ne po njegovi. Če Bog hoče, da smo bolni, hočemo mi zdravi biti; hoče on, da naj mu s terpljenjem služimo, mu hočemo z delom služiti; ko Bog hoče, da naj mu ljubezni kaj skažemo, mu hočemo le ponižnost skazovati; ko hoče, da bi se popol-nama v njegovo voljo podali, bi radi le službo božjo opravljali in molili. In vse to hočemo, ne zato, da bi Bogu bolj dopadli, ampak le zato, ker se nam bolj prijetno zdi. Ravno to je pa tudi nar večji zaderžek naše popolnosti, uči sv. Fran-cišk Zalezi; zakaj gotovo je, da nikdar zveličani ne bomo, če bomo se le po svoji volji zveličevali. Kdor se hoče zveličati, se mora po volji božji zveličati. Kdor le po svoji volji vse imeli hoče, Boga s svojo termo tako dolgo žali, da ga Bog zapusti; in naj ložej se tisti pogubi, komur se vse po njegovi spačeni volji godi, ki je božji volji nasproti. Ali nas ni vsmi-Ijeni Jezus moliti učil: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemli ?
e) Hočemo po stezi keršanske popolnamosti hoditi, moramo pri malem pričenjati, ne hrepeneti po čudežih velike svetosti, ampak v domačih vsakdajnih čednostih se moramo skerbno vaditi. Ako hočeš kdaj v visok turn priti, moraš od perve stopnje na drugo stopiti; kdor previsoko na enkrat stopa, mu rado spodleti. Tavžent majhnih priložnost se v čednostih vaditi vsak dan imamo ; postavim: prestati kako zo-pernost, ali kako sitnost svojega bližnega voljno poterpeti, kako majhno nejevoljo poderžati; kako majhno žal besedo požreti ali krivico poterpeti, zatreti kako malo nagnenje ali poželenje hudih reči, kako nespamet bližnemu ne zameriti, jenjati bližnemu v pripuščenih rečeh. To so take reči, ki jih vsakdo lahko stori, in zakaj bi se ne storile ? Tudi kupec le malokdaj priložnost dobi, veliko dnarjev na enkrat pridobiti, tolikanj bolj pa skerbi, da vsak dan več majhnih dobičkov stori, in če jih le prav oberne, lahko obogati. Oh kako sveti in bogati v za-služenju božjem bi lahko tudi mi postali, ko bi vse priložnosti prav v dobro obračali, ki jih v svojem stanu najdemo. Ali nar večja škoda za tiste, ki dobro voljo imajo, je to, da hočejo kaj takega biti, kar ni mogoče. Želijo storiti velike reči, do kterih ne bojo nikoli priložnosti imeli; majhne reči pa vne-
mar puščajo, ki jih jim Bog v roke daje. Bog je enkrat sv. Makarju v molitvi pokazal, da še ni višej v svoji popolnosti, kakor dve ženski v bližnjem mestu. Sv. Makari se kar vzdigne, in gre v mestu tiste dve ženski obiskat, da bi od nju zvedel, kako da tako popolnoma živite; pa nič kaj čudnega in posebnega v njunem življenju ni našel. Samo to je zvedel, da ste že petnajst let vkupej, pa se še niste nikoli sporekle, ne skregale, ne ena drugo žalile ne v besedi, ne v djanju. Oh, kako marsktera dekla je bolj popolnama in bližej nebes, ki je v malem zvesta, kaker imenitna gospodinja, ki prave popolna-mosti še prav ne pozna. Mnogoter preprost pa bogaboječ pastirček pred Bogom več velja, kakor imeniten gospod, ki si ne prizadeva po stezi čednosti hoditi. Lepo sv. Ignaci opominja: Ne zamudi nobene priložnosti, s ktero si kaj za svojo dušo prislužiti zamoreš; posluži se je v svoj dušni dobiček; postavim, ko ti kdo kako zoperno besedo reče, ali ti kaj vkaže, kar ti po volji ni, ko imaš priložnost se ponižati, ali kaj po-terpeti. Vse tako priložnosti so k tvojemu dušnemu dobičku, in iskati bi jih imel, ter si jih pridobiti. Tisti dan, ko si več takih priložnost našel, bi mogel iti bolj vesel spati, kakor kupec takrat, ko veliko dobička v svoji kupčiji stori. Se morebiti v peto zbodeš ali pa ob kamen vdariš, lahko eno stopinjo popolnosti storiš, če le bolečino poterpiš, in jo Bogu daruješ.
f) Ne zaupajmo pa preveč v svojo lastno moč, ampak kličimo vedno v božjo pomoč, da na poti popolnosti ne obnemagamo; le Bog je, ki nam moč daje, po njem vse zamoremo, brez njega pa nič. Sv. Peter se je sam na se preveč zanašal, ter je Kristusu djal: Ko bi se vsi nad tebo pohujšali, jaz se ne bom! če je potreba grem s tebo v ječo in smert. Kaj se mu pa zgodi ? Revno dekle se toliko prestraši, da svojega preljubega mojstra trikrat zataji. Oh, kako slab je vender človek, če mu Bog ne pomaga 1 Jaz sem vinska terta, pravi Jezus, vi mladike, brez mene nič ne zamo-rete. Le kdor v meni ostane, obrodi veliko dobrega. — Hočemo srečno po stezi svoje popolnosti shoditi, se moramo pogosto svojih slabost v zakramentu sv. pokore očistiti, in s Kristusom v zakramentu presvetega rešnega Telesa se skleniti. Nikoli nikar ne reci: £ čemu bi že tako pogosto k spovedi,
tolikokrat k božji mizi hodil; saj je enkrat ali k večemu dvakrat med letom zadosti. Tvoje stopinje k svete mu zakramentu, če jih vredno prejemaš, so srečne stopinje popolnosti, so stopinje k sv. nebesom. Po spovednicah in po mizi božji se večidel pozna, ali hodi kaka keršanska fara po stezi popolnosti, in nam kaže, kako deleč da je prišla fara v dobrem ali v hudem, naprej ali nazaj ? Kaj pa pri nas ta sv. obhaja spričuje ? Dragi moji! ko vaša živinca slabši prihaja, polje od leta do leta manj rodi, in celo pohištvo po rakovi stezi gre, se taki hiši slabo kaže; in vi sodite, da ni gospodar ali gospodinja kaj prida, ali pa, da je zemlja za nič. Ako pa fara vsako leto slabej prihaja, otroci brez nauka rastejo, mladenči in dekleta čedalje huj razujzdano živijo, število nezakonskih otrok raste, in se ljudje hujšajo, kaj porečete od take fare ? Ali dušni pastirji nič ne veljajo, ali niso ljudje za nič. Drevje, ki dobrega sadu ne prinese, bo posekano in v ogenj verženo.
Sklep.
Oh, dragi! bodite popolnoma, kakor je vaš Oče v nebesih popolnama. Tje v dolgo večnost, kjer so naši srečni bratje in sestre, dve poti peljete, steza poboljšanja v večno življenje, cesta pohujšanja v večno pogubljenje. Kam pa pot našega življenja gre ? Ali v nebesa ali v pekel ? Kakor sv. Pavi za svoje Efežane, oh Oče nebeški! za svoje drage ovčice prosim, daj nam vsem po poti keršanske popolnosti zvesto hoditi, in srečno tje priti med število zvoljenih po Jezusu Kristusu. Amen.
Pridiga za vernih duš dan.
(Kaj nas učijo grobovi; gov. gosp. t)
„Per vseh svojih delih spomni se svojih poslednih reči, in ne boš nikdar grešil."
Sir. 7, 40.
V vo d.
Kdo prešteje toliko milijonov in milijonov ljudi, ki so enkrat na tem svetu živeli, kterih pa zdaj med nami več ni. Po grobih zdaj spijo, po grobih jih brez števila veliko trohni; od veliko ljudi že skoraj praha ni več. Kdo pre-
šteje toliko sto in sto ljudi, ki so tudi tukaj, tudi v našem kraju, v naši fari pomerli! Ni jih več med nami. Tukaj počivajo v hladni zemlji, in mi gledamo tiste hribčke, ki jih pokrivajo. Pa trupla mertvih vender zmirom v grobih ostale ne bojo. Prišel bo enkrat Gospodov dan. Glas trobente bo mertve zopet obudil. Na besedo božjo: „Uslanite mertvi in pridite na sodbo," se bodo mertvi iz svojih grobov zopet vzdignili in se podali na božjo pravico. In tudi z nami, ki smo zdaj še pri življenju se bo ravno tako godilo. To imenitno resnico nam danes vsak grob glasno oznanuje. Mati katoljška cerkev obhaja danes spomin vseh vernih duš, ona se v černo oblačilo žalosti obleče in svoje otroke v procesii na britof pelja; pa ne samo zato, da bi tamkej grobe svojih rajnih staršev, znancov in prijatlov obiskali, in molili za tajiste uboge duše, ki se še v vicah znajdejo, ampak tudi iz tega cilja in konca se danes na britof podamo : da bi se tamkaj, kakor v neki imenitni šoli veliko lepega in za blagor naše duše potrebnega učili. Zakaj boljše šole na svetu ni, kakor je žegnani britof; boljšega pridgarja nikjer ne najdeš, kakor je temni grob, v kterem človeško truplo počiva. V to čudno šolo temnih grobov vas hočem danes peljati, in mnogotero imenitno resnico, mnogoter imeniten nauk bote v tajisti zaslišali; spoznali bote, kako dobro je za človeka, si te resnice večkrat prav k sercu vzeti in iz njih se učiti pravo, keršansko modrost. —
Kaj nas grobovi učijo? to hočemo danes premišljevati ; pripravite se!
. V v o d.
1. Kader danes na britof stopim, mi temni grob že naproti kliče: O človek! tudi ti si moj brat. Spomni se o človek, da si prah in pepel, in da se boš zopet v prah spremenil. Kar sem jaz zdaj, boš v kratkem tudi ti 1 Jaz sem zemlja, tudi ti si iz zemlje; in v nekterih letih bo tvoje truplo pri meni počivalo. Ti boš umeri. Cela natura ti ravno sedaj smert napoveduje. Kakor listje na drevju zdaj obleduje, tako bo tudi tvoje lice enkrat obledelo; kakor list
za listom z drevja pada, tako bo tudi duša padla od drevesa tvojega trupla; kakor bo suho listje v zemlji zgnilo, tako bo tudi tvoje truplo v maternem krilu černe zemlje zgnilo in strohnelo. Da boš moral tedaj umreti, o človek! to sam dobro veš. Ali tega vonder ne veš: kdaj boš umeri, v kteri starosti, v kterem letu, v kterem mescu, v kterem dnevu, ob kteri uri; ali po noči ali po dne, tega ne veš: kje boš umeri, ali domž ali na poti, ali boš dolgo poprej bolen, ali pa pojdeš na naglem iz tega sveta, tega ne veš: kako boš umeri, ali lahko ali prav težko, ali srečno ali nesrečno, ali boš imel to srečo, še s svetimi zakramenti , s to zadnjo popotnico previden biti ali pa ne. Vsega tega, o človek! ti ne veš. Zakaj resnične so besede, ktere je Jezus govoril: „Čujte tedaj; zakaj vi ne veste, ob kteri uri vaš Gospod pride." Mat. 24, 42. „Sin človekov bo prišel ob uri, kader se bote nar manj zanašali."
To je tedaj perva imenitna resnica, ktero nam danes vsak grob glasno oznanuje: da smert nam je gotova; ali ure naše smerti vender ne vemo, in kakšna bo naša smert; vse to nam je neznano in čisto zakrito. Kaj pa iz tega sledi, kaj se pa iz tega učiti imamo? Iz tega se učimo, da moramo za smert tedaj zmirom pripravljeni biti. To nam tudi Jezus priporoča, ker pravi: „Boaite tedaj pripravljeni; zakaj ob uri, ktere ne veste, bo Sin človekov prišel." Mat. 24, 44. In na drugem kraju sveto pismo pravi: „BIagor tajistim hlapcom, ktere Gospod, kader pride, pripravljene najde!" Luk. 12, 37. Celo naše življenje mora biti vedno pripravljanje za srečno smert. Skerbimo tedaj nar poprej za to, da bomo v gnadi božji se znašli, da si bomo takega bogastva napravili, ki ga bomo tudi po smerti seboj vzeli v večnost; skerbimo za to, da bomo veliko dobrih del in lepih čednosti si pridobili; tako bomo pa za srečno smert zmirom pripravljeni. Če smo v gnadi božji, potem se nam smerti nič bati ni. Naj pride kader hoče; naj nas že v mladosti ali v sivi starosti pokosi, za to nam nič ni mar; saj je dobra smert naša naj boljša prijatlica, ktera nas iz te doline solz in terpljenja v večno deželo nebeškega veselja preseli!
2. Druga imenitna resnica, ki nam jo časni grob ozna-nuje, je ta: da nam je treba poboljšati se. če se hoče grešnik poboljšati, je naj pervo, da sam sebe prav spozna, da spozna, v kakem nevarnem stanu se njegova duša znajde, če tega ne spozna, se tudi nikdar poboljšal ne bo. Glejte kristjani moji! kako veliko je tedaj na tem ležeče, da človek sam sebe prav spozna. In vender je veliko ljudi, ki sami sebe, svojega dušnega stanu nič ne spoznajo. Lastna ljubezen jih veliko tako oslepi, da sami sebe zmirom za dobre in pravične štejejo, če so ravno čisto popačenega, hudobnega serca. Pregrešna ljubezen do sam sebe jih tako oslepi, da svojih grehov več ne vidijo, ali če jih vidijo, vender za tako velike ne deržijo, kakor so v resnici. Od tod pride, da je toliko velikih grešnikov na svetu, ki v svojih grehih mirno živijo, v svojih hudobijah zmirom ostanejo, in se nikdar ne poboljšajo. Lastna ljubezen je tista gosta megla, katera jim njih dušni stan čisto zakriva. Ali kakor juterna megla pred svetlim soncom zbeži, tako se bo gosta megla samosvoje ljubezni, katera grešnika obdaja, čisto razkadila, ako se na britof poda in posluša tamkje, kar ga tihi grobi učijo.
Ti zastarani grešnik! ki nočeš svojih gerdih navad zapustiti, ki zmirom greh za grehom delaš, poskusi enkrat to storiti, kar ti zdaj povem: Pojdi tje na britof — tje, kjer mertvi v grobih počivajo, tje, kamor tudi tebe enkrat zakopali bojo. In poprašaj tamkej sam sebe: „Kadar bom jaz enkrat tukaj počival, ali mi bo takrat dopadlo tako živeti, kakor zdaj tukaj na svetu živim; kadar bom tudi jaz enkrat v grobu ležal, kaj si bom takrat želel, kako bi takrat rad imel, da bi poprej na svetu živel bil ? ali mi bo takrat ljubo, da sem tako živel, kakor sadaj živim?" Ti nečistnik! ki zdaj nedolžnost zapeljuješ, ki se zdaj valjaš po ostudni mlaki nečistosti, ki se zdaj svojim lastnim grehom posmehuješ, jaz te prašam danes: ali se boš tudi posmehoval svojim hudobijam, kadar boš enkrat v grobu gnil? Ti krivičnik! ki zdaj svojega bližnjega tako rad goljfuješ, okradaš in v škodo pripravljaš in nikdar te krivice ne popraviš — prašam te danes: ali bo tebe to življenje tudi takrat veselilo, kadar boš en-Prij. za cerkev.	38
krat v grobu trohnel ? — O grešnik! kateri zdaj po široki cesti pogubljenja hodiš, in vender svoje življenje zagovarjaš , povej mi enkrat: ali bo tebe tvoje zdajno življenje tudi takrat veselilo, kadar bo tvoje pregrešno truplo tamkaj počivalo, kjer jih že zdaj toliko tavžent in tavžent počiva? Oh, kdor svojo smert, svoj grob, svoj konec večkrat premišljuje, pa vender svojega pregrešnega, pohujšljivega življenja ne zapusti, tajistemu je pač težko, težko pomagati. Grešnik! premišljuj smert, in poboljšal se boš!
3. Tretja imenitna resnica, ki nam jo danes temni grobi oznanujejo, je ta: Spomni se, o človeld da je vse neči-merno, vse minljivo, karkolj ta svet nam podaja. Nečimerno je vse posvetno; čast, bogastvo, imenitnost, veselje tega sveta, vse je minljivo, vse enkrat svoj konec ima; le dobro, kar iz ljubezni do Boga storimo in poter-pimo, le to ostane vekomaj. Čast, bogastvo, sladnosti in posvetna lepota, te reči človeka rade oslepijo in v greh pripravijo. Ne dali bi se pa od njih tolikokrat vkaniti, in v greh zapeljati, ako bi si, da so minljive, in nečimerne, prav živo pred oči postavili. To se pa naj ložej pri grobu godi. Pridi sem, moj kristjan! Poglej, tukaj leži žlahten gospod ; kako so se mu nizko priklanjali, dokler je na svetu živel. Pred njim in za njim je vsa čast in hvala šla. Ali pa zdaj kak razloček najdeš med tim žlahtnim gospodom in med njegovim nar zadnjim služabnikom? Umreti morata kralj in berač; v smerti in grobu sta si oba enaka. Pa samo ta razloček je med njima, da bo imenitni gospod, ki je visoko postavljen bil, pred Bogom veliko bolj težko odgovor dajal od svojega hiševanja, kakor njegovi podložni in tajisti, ki so tukaj v nizkem stanu živeli. In ti kristjan! si tako nespameten, da le iščeš čast, imenitnost in hvalo tega sveta, ki tako hitro mine; ki je le prazna pena; ki se komaj prikaže, pa je ni več! Pridi sem, moj kristjan! poglej tukaj je grob nekega bogatina, ki je vsega zadosti imel, karkoli je serce poželelo, dokler je na svetu živel. Zdaj pa nag in reven v grobu leži, kakor zadni berač. Ali gorje njemu, ako svojega bogastva v dobro obračal ni, morebiti ga ravno njegovo bogastvo teži, njegovo bogastvo mu zdaj
nič več ne pomaga, in njegovi duši se morebiti huda godi. Iu ti nespameten človek po posvetnem bogastvu toliko hrepeniš , ki le kratek čas terpi in tako hitro mine ? Pridi sem, moj kristjan! poglej, tukaj počiva zdaj tista zala peršona, tisto lepo lice, po kterem so se poprej radovedne, posvetne oči tolikokrat ozirale. Kje pa je zdaj lepota tega obličja, kam je zginila? jaz vidim le golo mertvaško glavo in pa nekoliko smerdljivih kosti, ki so jih gladni červi čisto obrali. Glej, tak konec človeška lepota ima, kako nespameten si ti, ki lepoto in meseno sladnost toliko štimaš. Gorje človeku, ki le na lepoto lica gleda, na čistost serca pa pozabi, za njo pa nič ne skerbi! Grobi nam tedaj glasno pridigujejo ta nauk: da vse je nečimerno, vse je minljivo, karkolj nam ponuja ta svet; le Boga ljubiti in Njemu služiti, to vekomaj ostane, in srečnega stori. —
4. Mi hodimo danes po britofu in se po grobih žalostno okoli oziramo. In tako nam grobi tudi ta navk priporočajo: d a b i se posebno danes spomnili tajistih vbogih duš, ki še božjega obličja v nebesih ne gledajo, ki se še znajdejo v strašnem ognju očiščevanja, dokler se čisto ne spo-korijo in vsakega, tudi nar manjšega madeža očistijo. Tim ubogim dušam v vicah smo dolžni pomagati; kakor nas sveta cerkev danes opominja, zakaj keršanska ljubezen ali pa tudi hvaležnost proti rajnim, nam to sladko dolžnost naklada. Kader je Job od vseh zapuščen, na svoji bolni postelji ležal, je žalostno klical, rekoč: ^Usmilite se mene vsaj vi moji prijatli." S temi besedami tudi danes, ko po grobih okoli hodimo, verne duše iz vic k nam kličejo za pomoč. Usmilite se nas vsaj vi, naši otroci! jaz — vaš oče, — jaz, vaša mati hude bolečine terpim. Usmilite se nas, vsaj vi, naši starši! jaz, vas sin — vaša hči — hude bolečine terpim. Usmili se mene, vsaj ti — moja žena! vsaj ti moj mož! jaz tvoj zvesti tovarš — tovaršica v življenju tukaj v vicah grozovitno terpim! Usmilite se nas, vsaj vi naši stari znanci in prijatli! mi se tukaj v strašnih martrah znajdemo, in za naše male grehe , za naše časne kazni, veliko , veliko terpimo! — Tako nas milo kličejo uboge duše danes na pomoč. Usmilimo se njih, hitimo jim pomagat, njih martre polehčat, ohladit, da bodo
38*
skorej rešene, da skoraj pred božje sveto obličje pridejo, po kterem tako željno — željno hrepenijo! Darujmo naše pobožne molitve, naše milošne, naše druge dobre dela, posebno nar svetejšo daritev sv. maše nebeškemu Očetu v ta namen, da bi milost skazal vernim dušam v vicah, da bi jih kmalo, kmalo rešil njih terpljenja — da bi jih milostljivo sprejel v nebeško mesto Jeruzalem , v sveti paradiž, kjer jim je večna krona pripravljena, kjer bodo po časnem terpljenju se z vsemi zvo-Ijenimi vekomaj veselile, pa tudi za nas prosile, da tudi mi enkrat srečno za njimi pridemo !
Sklep.
Ajdovski modrijan, Ceno po imenu, enkrat orakelj pobara, kaj mu je početi, da bo lepo in Bogu dopadajoče živel? In orakelj mu odgovori: „Pojdi k merličem, in uči se od njih I" Tudi jaz sem danes vas peljal na britof, in vam pokazal grobove ljubih rajnih, tudi sami pridete na britof, in bote hodili in klečali okolj malih hribčkov ljubih znancov; zatoraj tudi jaz pravim: Pojdite k merličem in učite se od njih! Grobovi so učeniki, ki nas učijo lepih naukov, nas učijo tako glasno, da nam spreleti vse žile in kosti. Poslušajte toraj zvesto in globoko si vtisnite v serca, kar nas učijo tamni grobovi : človek, ne veš ure ne dneva svoje smerti, zatoraj pripravljaj se modro in skerbno; — grešnik, kaj bo s teboj, ako tako dalej živiš, v grobu boš trohnel in s teboj vse grešne sladnosti, kaj ti bo tedaj pomagalo tvoje gerdo, grešno življenje. Zatoraj spokori in poboljšaj se; — človek, vse posvetno je minljivo in goljufivo, zatoraj nabiraj si zakladov , ki gredo za tebo tudi unkraj groba in le bojo veselili vekomaj; človek, pod grobovi spijo tvoji znanci in prijatli, prosijo in kličejo: Usmilite se nas, usmilite se ; jdaruj zatoraj za verne duše v vicah ssv. maše, moli za nje , dajaj ubogajme in kliči k Bogu, da jih skoraj vzame k sebi v sveti raj! Te svete nauke, ki jih nam dajejo grobovi, radi poslušajte, zvesto jih v sercu nosite, in po njih se ravnajte. To bo nam vsem in tudi vernim dušicam v večno zveličanje. Amen.
Pridiga za 24. nedeljo po binkoštih.
(Od dobrih del gov. gosp. L. D.)
„Gospod, ali nisi dobrega semena usejal na svojo njivo." Mat. 13, 27.
V vod.
V današnji priliki od sejavca nam Jezus pripoveduje, da se je Ijulika, ki jo je sovražni človek med čisto pšenico vsejal, od nje še le takrat ločila, ko je pšenica klasovati jela. Kaj pa iz tega smemo skleniti ? To, da se dobro in slabo seme po sadu poznata, ki ga prinašata. In tako se poznajo tudi dobre in slabe lastnosti človeka po sadu, ki ga prinaša, po dobrih ali slabih delih, ki jih opravlja. Od človeka, ki je zvest v spolnovanji svojih dolžnost; ki skazuje Bogu čast in pokornost, ki jo od nas tirja; ki dolžnosti pravice in ljubezni do svojega bližnega spolnuje; ki je trezen, čist in lepega zaderžanja, od takega zamoremo reči, da je dobro drevo, ker dober sad doprinaša, da je pšenica, ktero poneso angeli božji v nebeško žitnico. Od človeka pa, ki vedno preklinja, druge opravlja, ki ima slabe pogovore in ljubi pregrešne marnje, s svojim nerodnim zaderžanjem druge pohujšuje, in svoje premoženje po krivičnih potih skupaj spravlja, od takega smemo reči, da je slabo drevo, ki zasluži, da bi se posekalo in v ogenj verglo, da je Ijulika, ktero bojo angelji božji v snopke povezali in v ogenj vergli. Zastonj tak človek nosi ime kristjana. Zakaj ne ime, ampak le dela, ki so temu imenu primerjene, nas bodo zveličale. Ni tedaj, dragi moji! zadosti, da smo kristjani, tudi ni zadosti, da se le hudega varujemo, ako hočemo zveličani biti, ampak potreba je, da tudi dobrega kaj storimo, da dobre dela doprinašamo. Kakšne dobre dela pa naj doprinašamo ? Na to vprašanje bom danes odgovoril, in vam pokazal:
1. Kakšne dobre dela da naj doprinašamo, 2. kako da naj jih opravljamo. Pripravite se !
Razlaga.
1. Bog je neskončno usmiljen in dobrotljiv; zatoraj je tudi njegova sv. volja, da bi vsi ljudje k spoznanji resnice
prišli, in enkrat nebeškega veselja deležni bili. Bog pa je tudi neskončno pravičen in svet, zatoraj je tudi njegova sv. volja, da le tisti nebeško kraljestvo posedejo, ki na tem svetu doprinašajo dobre dela in si nebesa zaslužijo. Kakšne dobre dela pa Bog tirja, bi znal kdo tukaj vprašati ? Morebiti bojo enkrat le tisti med izvoljene šteti, ki so tukaj med molitvami vsi zamaknjeni, ki prerokujejo, hudiče izganjajo, bolnike ozdravljajo, mertve k življenju bude, in mnogih drugih čudežev storijo, kakor so jih tudi znani svetniki in svetnice delali ? Ko bi le taki upanja do nebeškega veselja imeli, ko bi le taki svetniki imenovani biti zaslužili, bi bil res žalosten naš stan; zastonj bi se na tem svetu trudili in potili, in vsi bi morali obupati. Vender tega Bog od nas ne tirja. Veliko jih je bilo, ki so sveto in popolnama živeli, od kterih se nikjer ne bere, da bi bili kak čudež storili, kakor je postavim sv. Janez Kerstnikhil. Desiravnoje Jezus, sam od njega spričeval, da ga ni bilo med ženami rojenega, ki bi bil njemu v svetosti podoben, vendar se nič ne ve od njega, da bi bil kak čudež storil: nasproti pa so čudeže delali, kot jih je na priliko Jezusov izdajavec, Judež Iškarjot, vender svetosti niso dosegli. Tako nas tudi Jezus pri svetem Matevžu lepo podučuje, da na sodnji dan ne bo spoznal svojih izvoljenih po čudežih. Veliko jih bo tisti dan, so njegove besede, k meni reklo: Gospod ali nismo mar v tvojem imenu prerokovali? Nismo tudi v tvojem imenu hudiče izganjali? Nismo tudi v tvojem imeni čudeže delali? Kako plačilo bomo zavoljo tega od tebe dobili? Potem jim porečem: Jaz vas nisem nikoli poznal, poberite se spred mene, ki ste hudobije doprinašali!
Morebiti le tisti dobre dela doprinašajo, morebiti bo v večnosti le tistim obljubljena dežela pripravljena, ki na tem svetu v radovoljni revščini žive ? Oh ko bi Jezus vsakemu iz med nas to zapovedal, kar je mladenču v sv. evangelju vka-zal: Ako hočeš popolnama biti, prodaj vse, kar imaš, in daj vbogim, potlej pridi, in hodi za meno, bi jih gotovo veliko kot mladeneč žalostnih postalo, in bi jih proč šlo. Na tako vižo bi ne bila keršanska popolnamost in svetost za veliko ljudi po mnogih stanovih, v ktere jih je Bog po svoji previdnosti poklical. Vsi bi morali svoje službe in kupčije popustiti,
in švet v klošter spremeniti, O ne ! Bog hoče, da si v vseh stanovih za svetost in popolnost prizadevamo; tedaj ona ne obstoji le v revščini, ampak tudi še v kaki drugi reči, ki jo vsak v svojem stanu opravljati zamore. Abraham, Izak, Jakop so bili bogati; Job, ko je prestal vso nesrečo, ki jo je Bog bil čez njega poslal, je še pol več od Boga dobil, kot je po-pred imel. In vender so ti in veliko drugih, dasiravno so od Boga obilnega bogastva sprejeli, sveto in Bogu dopadljivo živeli.
V čem tedaj prava svetost in popolnost obstoji? me bole . skerbno popraševali. Kakšne dobre dela da naj opravljamo, da bomo zavoljo njih enkrat večnega plačila deležni ? Kar Bog od vas tirja, dragi moji! je leto, da dolžnosti svojega stanu natanko spolnujete, in dela doprinašate, kiso vam primerjene;poslušajte,kako da je Bog že nekdaj po preroku Mojzesu govoril: »Zapoved, ki ti jo dans dam, ni visoko nad tebo, ali delječ od tebe; ni v nebesih, da bi zamogel reči: kdo od nas zamore v nebesa iti, in jo doli prinesti, da bi jo slišali in v djanji spolnovali, tudi ni za morjem, da bi zamogel kdo reči: kdo zmed nas bo čez morje šel, in jo semkaj prinesel, da bi jo slišali in v djanji spolnovali, ampak zapoved je blizo tebe, v tvojih ustih in v tvojem sercu, da jo spolnuješ. In ktera je ta zapoved : Ta, če hočeš popolnama biti in sveto živeti, da v stanu gnade božje vselej le to storiš, kar Bog od tebe hoče, da zmi-raj dolžnosti svojega stanu natanko spolnuješ. V tem obstoji prava svetost, ki nas dela nebeškega veselja vredne. To so dobrevdela, ki jih Bog od nas tirja, ako ga hočemo vekomaj uživati. Da je temu taka tudi Jezus sam v djanji kaže. Le pojdite z meno v tisto hišo v Nacaret, tam bomo vidili očiten in ču-doviten zgled nad Jezusom Kristusom, ki se je vsem ljudem za zgled vseh čednost in popolnost postavil. Ktere dobre dela je Jezus v tej hiši celih 30 let opravljal? Nič drugega nam sv. evangelje od njegovega 12. do 30. lefa ne pove, kot to, da je s svojimi stariši k prazniku šel, v Nacaret prišel in jim pokoren bil, revnemu tesarju, svojemu redniku in revni devici, svoji materi! In v kakšnih rečeh jima je bil pokoren ? Gotovo le v takih, ki so rokodelstvo ubogega rednika in vsakdanje opravila njegove matere zadevale! Kdo zamore to za-
popasti ? Kako ? So bile dela Sina božjega, nar modrejšega in vsegamogočnega stvarnika nebes in zemlje, tako nizke in malovredne ? Ali bi ne bil zamogel lepi in dragi čas od treh let boljši obračati ? zakaj ni kar po svetu šel, in vse ljudi v svoji sv. veri podučeval, jih z čudeži od svoje božje nature prepričeval? Ali bi ne bil na tako vižo slavo in čast svojega nebeškega Očeta bolj poviševal ? svoj cilj in konec, ljudi odrešiti in jim pravo pot proti nebesom kazati, ložej dosegel? Zakaj ostane toliko časa pri tako zanikernih revnih opravilih ? Zato, ker je med tim časom nebeški Oče le take opravila od njega tirjal. In glejte! nebeški Oče je med tim časom ravno tako dopadanje imel, kakor potlej, ko je v mestu Jeruzalemu pridigoval in čudeže delal, zato, ker je tukaj in tam njegovo sv. voljo vselej spolnoval. Iz lega dragi moji ! si zamorete skleniti, da svetost in pobožnost kristjana ne obstoji v imenitnih delih, kakor se jih veliko domišluje, temuč v tim, da leto vedno storimo, kar Bog ravno takrat od nas tirja, ali da dolžnosti svojega stanu spolnujemo. Dobro tedaj zamerkajte, da dolžnosti svojega stanu moramo zvesto opravljati, ako hočemo enkrat nebeškega veselja deležni biti? Vi zakonski! ki lepo v nasprotni ljubezni, edinosti in zastopnosti živite, terpljenje in vsakdanje težave prenašate, svoje otroke v sv. veri pridno učite, jih opominjate, Boga se bati in greha skerbno varovati, ko se kaj pregreše, jih posvarite, ali po zasluženji tudi kaznujete, z lepim zgledom jih pobožno živeti napeljujete, in jih tako po postavah keršanstva, ne pa po šegah spačenega sveta redite, nad svojimi posli vedno čujete, jih z besedo in djanjem od hudega odvračate, jih k dobremu napeljujete, vi ljubi zakonski ! dolžnosti svojega stanu spolnujete, in vam so zato v nebesih že večne krone pripravljene. Posli, ki svojim gospodarjem vedno zvesti ostanete, opravljate brez godernjanja svoje dela, ki se vam naložijo, z voljo prenašate vse težave, ki vas v vašem stanu zadevajo, vse iz pokoršine do Boga storite, ki vas je v ta stan postavil, vi ubogi posli ste Bogu bolj dopad-ljivi, kakor ko bi vsak dan bili pri vseh sv. mašah, veliko sv. bukev prebrali, zraven pa svoje dolžnosti vnemar pustili, in ne vbogali, kar vam gospodarji storiti veljevajo. Vi revni bolniki! ki svoje bolezni keršansko poterpežljivo prenašate, v
duhu pokore kot zaslužene kazni za svoje grehe voljno terpite, imate vedno zgled Jezusov pred očmi, ki je veliko več terpel še kot vi, in ki želite njemu podobni biti v terpljenji, bote imeli pred Bogom veliko več zasluženja kot ko bi vedno v cerkvi klečali, molili in se postili, zraven pa svojega terpljenja nejevoljni bili, ali zoper božjo previdnost godernjali. Če v svojih stanovih vsak dan to storimo, kar nam Bog po naših prednikih in predpostavljenih zapoveduje, se vsega ogibljemo, kar nam je prepovedanega, dolžnosti svojega stanu spolnujemo, dobre dela doprinašamo, in tedaj vse storimo, kar k svetemu in pobožnemu življenju sliši, tedaj večno plačilo v nebesih zaslužimo, kterega bomo po dokončanem popotovanji na tem sveti tudi gotovo deležni.
2. Da nam bo pa spolnovati dolžnosti pred Bogom za-služenje imelo, je treba skerbeti, da bomo svoje dela in opravila iz dobrega namena opravljali; to je iz tega namena, ker je božja volja tako, da to in to delamo, da se nam tako in tako godi. Zares dragi moji! kar je našemu telesu oko; kar je drevesu korenina; kar je celemu svetu drago solnce, to je dober namen pri naših opravilih. Kakor telo brez očesa po temi tava, kakor je drevo brez korenine nerodovitno, in svet brez solnca temna puščava, ravno tako je vsako delo, dasi-ravno je samo na sebi še tako lepo in imenitno, brez dobrega namena le maloprida in v božjih očeh nima nobene cene. To nam Jezus sam spoznati daje, ko pravi: Ako je tvoje oko svitlo (odkritoserčno), bo svitlo celo tvoje telo, je pa poka-ženo tvoje oko, bo temno vse tvoje telo. Tako sv. Augustin in sv. Gregor menita, da je pod odkritoserčnim ali pokaženim očesom zastopiti dober ali slabi namen, s kterim svoje dela pričenjamo in jih doprinašamo. Je tedaj namen dober, so dobre tudi naše opravila, je namen slab ali ga clo storjenega ni, so pokaž«ne naše dela. Dober namen je tako rekoč korenina in duša duhovnega življenja; je znaminje, po kterem se otroci božji spoznajo in razločijo od otrok sveta.
Brez dobrega namena nimajo tudi nar imenitniše dela nobenega zasluženja. Kar je nekdaj učil sv. Paul; kako potrebna da je ljubezen, to velja tudi od dobrega namena. On nam naravnost pove, da so vse dela brez ljubezni mertve, in da člo-
veku v večno zveličanje clo nič ne pomagajo. V listu do Ko-rinčanov takole piše : Naj bi jaz vse angeljske in človeške jezike govoril, bi pa ljubezni ne imel, bi bil le doneča ruda in zvončeča kragulja. Ko bi imel dar prerokovanja, in vedel vse skrivnosti, in mi znane bile vse učenosti, * in bi vero terdno imel, da bi ž njo hribe prestavljal, bi ljubezni ne imel, clo nič nisem. In ko bi tudi vse svoje premoženje med vboge razdelil, in tudi svoje telo sožgati dal, da bi zgorelo bilo, ljubezni pa bi ne imel, mi vse to nič pomagalo ne bo. Tako lehko zdaj spoznate , da po besedah sv. Paula vse dobre dela brez ljubezni nič niso, in ravno tako smemo reči, da vse dobre dela brez sv. namena človeku nič zasluženja ne po-dele. Kaj ti bo pomagalo, o pobožna duša, če si v svojem govorjenji še tako pametna in modra, ter v vsem svojem obnašanju ponižna in pohlevna bila, ko bi pa vse to le zato storila in počela, da bi te ljudje vidili, hvalili, za boljšo, kot druge imeli; oh vse to ti nič pomagalo ne bo, in v božjih očeh je tvoja brumnost farizejska ! Kaker kragulja si veliko šuma in govorjenja naredila, zasluženja pa nič si ne pridobila. Kaj ti pomaga dragi kristjan! ko bi vbogim še tako obilne darila dajal, ko bi to pa le zavoljo nečimerne časti storil, da bi reveži od tebe pripovedovali, kako da si dobrotljiv, ali zavoljo kakega lastnega prida, posvetnega dobička, bi bil .veliko slabši, kakor tisti, ki le en sam krajcar iz dobrega namena podeli. Kaj bi nam pomagalo dragi moji! naj se tudi vse dni svojega življenja o suhem kruhu in vodi postimo; naj bi tudi jetnikom po ječah, bolnikom po bolnišnicah veselega serca stregli, naj bi po celem svetu hodili, da bi nevernike, krivoverce in druge grešnike spreobračevali; naj bi tudi nar svetejše dela opravljali, ko bi pa to ne iz dobrega, ali clo slabega namena storili, bi nam vse v zveličanje clo nič ne pomagalo! Zato pravi Kristus nam pri sv. Matevžu: Varovajte se, da ne bote pred ljudmi pravični, zato, da bi vas vidili, in hvalili, scer ne bote imeli nobenega plačila pri vašem Očetu, ki je v nebesih.
Nasproti pa, ako ne iščemo pri svojih delih in opravilih, kakor le Bogu dopasti, le božje časti in zveličanja
svoje duše, bo njemu gotovo dopadlo vse, karkoli storimo, in nam bo v zveličanje pomagalo. Naj vbogim le kozarc merzle vode podelimo v imenu Jezusa Kristusa, to je iz dobrega namena, ne bomo zgubili svojega plačila nikoli. Vdova, ki je v tempeljnu le dva vinarja vbogajme dala, je Jezusu bolj dopadla, kot farizeji, ki so cele pesti dnarja darovali, ker je bil nje namen med vsemi nar boljši. Bog ne gleda tolikanj na delo ali dar, ampak na voljo, s ktero da se delo stori ali dar podeli. Še več dragi moji! tudi vsakdanje dela in opravila, ki jih malo porajtamo, kot jesti, piti so za-služljive za nebesa, ako jih zavoljo Boga storimo. O imeniten pripomoček, ki ga imamo na svoji duši obogateti, in si zakladov za nebesa nabirati!
Sklep.
Spolnujmo dragi moji! svoje vsakdanje opravila, le iz tega namena Bogu dopasti, iščimo v vseh le božje ne pa svoje časti, po tem smo vse storili, kar nam je k resnični svetosti potrebnega. Zavoljo Boga vse storiti, to naj bo naša perva in zadnja misel. Prec zjutraj, ko vstanemo, naj vstajamo v Jezusovem imenu, zavoljo božje časti; k božji časti vse reči opravljati, zavoljo njega vse križe in terpljenja voljno prenašati, ta misel naj nas med dnevom povsodi spremljuje; njemu trud in pot celega dne darovati, to naj bo zvečer naša zadnja misel. Koliko nedolžnega veselja bojo po tem takem naše čiste serca uživale, ko na večer premisliti smemo, da smo celi dan v božji službi doprinesli. Kako nebeško sladko in veselo bo za nas na smertni postelji, ko nam bo pokojna vest pričevala, da je bilo vse naše življenje, ves naš trud, hvaliti Boga, in povišati njegovo čast! Kakšno veselje za nas v večnosti, kjer bomo zvedeli, kako da so naše vsakdanje revne, nizke dela postale rodovitno seme večnega plačila ; kjer bomo živo spoznali resnico Jezusovih besed, ko pravi: Kdorkoli stori voljo mojega nebeškega Očeta, ta je, ki pojde v nebeško kraljestvo. Amen.
Pridiga za 25. nedeljo po binkoštih.
(Od majhnega, odpustljivega greha, gov. gosp. L. A.)
„Je scer (ženefovo zerno) naj manjše vseh semen, kadar pa zraste, je večje, kakor vse zelišča in je drevo." Mat. 13, 32.
V v o d.
Postava natorna je, da iz malega zraste veliko in kar je slabega, s časom moč zadobi. Vsadi zerno na njivo in zrastlo bo s časom drevo , da se bo pod košatim drevesom trudni popotnik hladil. Majhna iskra naj pade v suhljad ali v kako drugo vnemljivo reč in večkrat vstane velik požar, ki mesta in vasi posmodi. Samo par ljudi je bilo s perva na zemlji in zdaj jih je 1000 miljonov. Majhno dete, ki besedice ne more spregovoriti, postane prebrisan mož, kogar pisanju in govorjenju se ves svet čudi. Tukaj je eden , ki je še majhen, poln slabosti in pomankljivosti, pa zraste in doseže naj višjo stopnjo popolnosti. Tukaj je zopet eden, ki se še majhen vstraši naj manjše pregrehe, pa v svoji možati starosti zgubi ves strah božji in je velik hudodelnik. Glejte, tako iz majhnega zraste veliko.
To imenitno resnico nam Jezus dans pred oči stavi. Majhno je ženofovo zerno, pa s časom zraste iz njega drevo, tako da pridejo ptiči spod neba in prebivajo na njegovih vejah. Le malo kvasa je potreba in skvasi veliko moke. Ne smemo tedaj malega pregledati in zaničevati, ker če je kaka stvar še tako malovredna na videz, zamore poznej vender še imenitna biti. Zenofovo zerno je majhno, pa ima v sebi začetek velikega drevesa, in malo kvasa ima v sebi moč veliko testa v prijetni kruh premeniti. Obe priliki zamoremo tudi na majhni ali odpustljivi greh oberniti. Velikrat na tak greh malo porajtamo, ker je majhen; pa tudi odpustljivi majhni grehi so za nas veliko hudo, naj jih premislimo samo na sebi ali pa po tem, kar se iz njih rodi. To resnico hočemo dans nekoliko bolj prevdariti. Rečem torej: Majhni odpustljivi greh je veliko hudo, velik zleg: 1. sam na sebi in 2 zavolj nasledkov, ki iz njega pridejo. Poslušajte!
Razlaga.
1. Ko rečem da so tudi majhni grehi veliko hudo, ne mislim tistih malih pregreškov, ktere tudi goreči kristjan iz neprevidnosti, iz naglosti ali iz človeške slabosti večkrat stori in kterih se nikdo brez posebne božje milosti ne more ogniti. »Ker vsi se po besedah sv. Jakoba v veliko rečeh pregrešimo," in tudi »pravični pade večkrat na dan," pravi sv. Duh. Taki pregreški pa nam prav za prav dosti ne škodjejo. Bog se bo nas usmilil, ker ve, da ga tudi v naj manjših rečeh ne žalimo nalaš, iz hudobnega serca, ampak samo iz slabosti. Ti majhni pregreški in majhne nepopolnosti so nam velikrat celo koristne, ker nas vadijo v ponižnosti, nas naklonijo, da čujemo, molimo in hrepenimo po večji popolnosti in svetosti. Od teh bolj neradovoljnih malih grehov torej dans ne govorim, ampak od takih majhnih odpustljivih grehov, ktere kdo z zavednostjo, radovoljno, nalaš tako rekoč s premislikom stori. In od teh rečem, da so veliko hudo, velik zleg, ker Boga žalijo, našo dušo omadežajo in jih gotova kazen zadene ali že tukaj na zemlji ali pa v večnosti.
a) Z grehom in scer tudi z odpustljivim grehom se ne more nobena nesreča na zemlji primerili, ne zgubiti poštenje, ne bolezen, ne smert ne nobena druga nesreča. Ker vse to nas vboge revne stvari zadene, greh pp zadene Boga samega. Naj zgubi človek poštenje, dobro ime, ali celo življenje, je pač zanj to velika nesreča, pa Boga s tim ne razžali; če se pa enkrat tudi samo iz norčije zlažeš, se pregrešiš zoper Boga, svojega Gospoda in onečastiš njegovo sveto ime. Naj ti ogenj vse premoženje požge, naj ti toča vse do zadnje bilke pobije, si pac revež, pa veliko bolj pomilovanje še zaslužiš, če imaš v svojem sercu le majhno piko do bližnjega, ker s tem Boga samega razžališ. Ja naj manjši greh je večje hudo od naj večje nesreče na zemlji, ker ta samo stvari zadene, greh pa Boga sramoti, ga one-časti in njegovo presveto voljo zaničuje. In mislite, da je to kaj malega? Bog je neskončno popolnama bitje, torej vreden vse naše časti in ljubezni. On je Gospod vojskinih
trum, pred komur angelji na tla popadajo. On je listi sveti Bog, pred kogar veličastvom se vse kolena priklanjajo v nebesih, na zemlji in pod zemljo. On ima vso moč, samo hip — in vse stvari in miljone svetov se v nič preoberne. On je Bog ljubezni, ki je po besedah sv. Pavla svojega edinorojenega Sina za nas v smert dal, da se nihče , kdor vanj veruje, ne pogubi, ampak imajo vsi večno življenje. On je Bog pravice, ki pregleda naše oserčje in bo odgovor tirjal od vsake nepotrebne besede. In tega Boga razžaliti, ga tudi z naj manjšim grehom razžaliti, sodite sami, ali ni to grozovita prederznost? O tako so vsaj sodile pobožne duše. Britko so jokale, ako so z naj manjšim grehom Boga razžalile in do smerti, do zadnje ure so ga milosti in odpuščenja prosile. Sv. Anzelm, sv. Tomaž Akvinčan sta rekla, da bi raje nedolžno v peklu gorela, kot pa z majh-hnim grehom omadežana se v nebesih veselila. Sv. Katarina, goreča ljubezni božje, je rekla, da bi ložej terpela v pogubljenju, kot pa Boga z naj manjšim grehom razžalila. In sv. Bazili pravi: „Nič ni majhno, tudi naj manjša reč ne, kar Boga razžali in njegovo vsegamogočnost in ljubezen zaničuje."
b) Ako je torej majhni greh že zato velik zleg, ker se Bog ž njim razžali, je tudi zato, ko dušo omadeža in njeno lepoto in imenitnost otamni. Nič ni ljubeznivšega kakor duša, ki je čista brez madeža; ozaljšana s posve-čujočo gnado in božjo ljubeznijo. Kolikor žarko solnce v luči in svitlobi zvezde preseže, toliko preseže čista duša v ljubeznjivosti in visokosti vse druge stvari. Ona je podoba božja, ki vse, kar je lepega in imenitnega v sebi ima, in Lolj ko je čista, bolj ko je sveta, bolj je Bogu podobna, in toliko večja je nje lepota, ki jo obdaja. Sv. vera pa nas uči, da vsak še tako majhen greh lepoto duše omadeža in otemni njeno imenitnost in ljubeznjivost. Kakor majhen oblak solnce zatamni vsaj nekoliko, tako zatamni majhen greh našo dušo. Neprevdarjeno misliti, radovedno pogledati, nepremišljeno govoriti že dušo omadeža in njo v zamiro pripravi pri Bogu. če vam kdo lepQ obleko, nove bukve pomaže, kako ste nevoljni. In človek bi nič ne porajtal,
ko se mu duša, ktero je Jezus s svojo neprecenljivo kervjo otel, če tudi z malimi ogerdi in omadeža? Ali pa ali si mislimo, da nas Bog zavolj malih grehov ne bo na odgovor tirjal? O jako bi se motili, On nas bo veliko več tukaj in tamkaj čistil, da bo omadežana duša čista kakor čisto zlato.
c) Odprite sv. pismo in prepričali se bote, da je to res. Maria, Mojzesova sestra, je samo nekoliko zoper brata go-dernjala in precej jo je Bog z gobami po vsem životu udaril. Bog zapove Mojzesu ob skalo vdariti, da bo voda iz nje pritekla. Mojzes ni terdno zaupal v božjo vsegamogočnost in se s tim Bogu tako zameril, da je moral v puščavi umreti. David je ukazal iz nečimurnosti svoje ljudstvo prešteti, da bi vidil, koliko podložnih da ima, pa glejte! zavolj te na videz majhne pregrehe ga je Bog tako kaznil, da mu je 70,000 mož kuga umorila. O vsak kdor si misli, da le ni smerten greh, kaj majhen greh — pomisli naj kako ostro je Bog te majhne pregrehe kaznoval in spozna naj iz tega, da je tudi majhni greh veliko silno veliko hudo pred Bogom. Ako je majhen greh na vagi božje pravice toliko vagal, da ga je z gobami, s smertjo, s kugo strahoval, kdo bi bil še tako prederzen, da bi ga za majhno hudo imel? In nikar si ne mislimo, da Bog dandanašnji majnših pregreh ne bo tako ostro pokoril. On ni kakor oče, ki v starosti svojim otrokom bolj prizanaša. On se ne premeni, njegova pravica je vekomaj ravno tista. Tudi dan današnji 011 greh tepe. Od kod nesreče, ki jih je toliko po svetu ? Ali so bili tisti, kterim je toča pobila, ktere je kuga pomorila, vsi veliki grešniki ? Gotovo ne. Več zmed njih je keršansko živelo. Imeli so samo manjše pregrehe na sebi. Ce tedaj Bog tudi dan današnji odpustljive grehe s točo, z boleznijo, s smertjo in z drugimi stiskami kaznuje, kdo bi še rekel : Da majhni greh niso veliko hudo?
Pa če tudi človeka zavolj majhnih grehov tukaj ne zadene božja kazen, ga bo gotovo unkraj groba. Bog je neskončno svet in pravičen, nič omadeženega ne pojde v nebesa. Do zadnjega vinarja mora grešnik vse poplačati, če človek umerje v majhnih grehih, ne sme priti pred božje obličje, ne more uživati nebeškega veselja, ampak se mora v vicah čistiti, da vse svoje madeže opere. In kakšno je terpljenje v vi-
cah ? Vsi cerkveni očaki enoglasno terdijo, da strašno. Sv. Auguštin pravi: »Ogenj v vicah, čeravno vekomaj ne terpi, vendar na prečudno vižo peče, ker je večji, kakor vse terpljenje, ktero človeka na tem svetu zadene". 0 kdo bi potem takem ne spoznal, kako veliko hudo, kako velik zleg je tudi majhni greh, kajti majhni ali odpustljivi greh razžali Boga, ki je neskončno svet in vse ljubezni vreden, omadeža in ogerdi dušo, božjo podobo, in podeli božji pravici šibo v roko, s ktero nas tukaj in tamkaj tepe. Varite se tedaj tudi majhnega od-pustljivega greha, ker on je že sam na sebi veliko hudo, še večje hudo pa je zavolj nasledkov, ki iz njega pridejo.
2. Odpustljivi greh je veliko hudo zavolj tega, kar iz njega pride; kajti odpustljivi greh nam pomanjša božjo ljubezen in njegovo milost in velikrat odpre pot v velike pregrehe in hudobije. Premislimo še to nekoliko bolj.
a) Večje sreče za človeka ja ni, kakor ako živi v posvečujoči gnadi božji in ima božjo ljubezen. Imaš to, blagor ti in ko bi bil tudi naj večji siromak na zemlji, kajti po tem življenju dosežeš večno zveličanje. Nasproti pa je človek, če je tudi tukaj srečen, pa nima božje gnade, ne njegove ljubezni, naj večji revež, kajti po tem kratkem življenju bo večno pogubljen. Že iz tega lahko sklenete, koliko je tisto hudo, ktero ljubezen božjo pomanjša, ali jo pa še počasi popolnoma pokonča. In to stori majhni greh. Bog gotovo kristjana ne ljubi več tako, ako ga kristjan z majhnimi grehi žali. Mislite si dva človeka, gospodarja in hlapca. Perve leta hlapec gospodarja celo nič ne razžali in mu prav zvesto služi, zmiraj je priden, v vsem zvest in svoje dolžnosti na tanko spolnuje. Pozneje pa je bolj mlačen, bolj tožljiv. Va;-je se sicer, c.a gospodarja v velikem ne razžali, v malih rečeh pa mu že zoper njegovo voljo dela. Sodite sami, ali bo gospodar tega hlapca znaj še tako ljubil, kakor ga je poprej? Mislim da ne. Toliko manj ga bo gospodar ljubil, kolikor manj priden je hlapec. Sperva je bil gospodarju prav ljub , zdaj mu pa ni več tako, in če ravno ga še nekoliko rad ima, ga vendar nima več tako rad kot poprej. Glejte tako je tudi z Bogom in z nami. Bog je naš gospod in mi smo njegovi služabniki. Ljubimo Boga čez vse, in se prav skerbno varujemo slehernega še tako majh-
nega greha, nas tudi Bog rad ima in nos ljubi. Smo pa mlačni in merzli do njega in ga večkrat žalimo v majhnih rečeh in si nič iz tega ne delamo, ne gleda več Bog tako dopadljivo na nas in tudi njegova ljubezen do nas oslabi. Torej Bog sam govori v skrivnem razodenju Laodicejskemu škofu : »Poznam tvoje dela, da nisi ne merzel ne gorak, o da bi bii vsaj mer-zel ali pa gorak. Ker si pa mlačen in nisi ne merzel ne gorak, te bom iz svojih ust plunil." To pomanjšanje ljubezni božje ste lahko že sami na sebi občutili, če količkaj na to porajtale, kar se v vašem sercu godi. Bili ste večkrat cele dni, cele tedne nepokojni, otožni, žalostnega in pobitega serca. Niste dobili tolažbe ne v molitvi, ne v sv. zakramentih, ne v drugem pobožnem djanju. Močne skušnjave so vam vero nadlegovale, nagnjenje do greha je bilo močneje, zaupanje v Boga je bilo kaj slabo in vse dušne moči so skoro popolnoma opešale. Od kod vse to ? Velikrat zavolj kake nezvestobe, s ktero ste se pri Bogu zadolžili, zavolj majhnih pregreh, s kterimi ste se Bogu zamerili. Zavolj vaše nehvaležnosti vam je Bog pomanjšal studenec svojih gnad in ljubezen prikrajšal, zato ste bili slabi, revni, sadiki podobni, ki žalostno glavo pobesi, ako ji vertnar o poletni vročim ne priliva. Glejte torej, koliko nam majhni greh že s tim škoduje, da nam ljubezen božjo, ta dragi zaklad nebeški, pomanjša in preslabi.
b) Ah kako velika, kako grozovitna pa bi bila škoda, ko bi nam ljubezen božjo popolnoma odvzel in ugasnil. In tudi to se zgodi. Ker majhni greh zapelje človeka v večje pregrehe in hudobije in s tim zgubi človek popolnoma božjo ljubezen. Kristjan, ki se malih grehov ne boji, je gotovo mlačen in noben stan ni bolj nevaren kot ta, ker mlačnost zapelje v zmeraj večje grehe. Zakaj, to je očitno. Mlačni kristjan se veliko ne zmeni za svoje zveličanje, ne porajta dosti na mnogotere skušnjave, ki ga od vseh strani zapeljujejo, ni vajen resnoben biti po potrebi, se ne zna krotiti, ne zatajevati; kako lahko se torej v takih okoljšinah zgodi, da smertno greši in celo hudoben postane, posebno ko Bog mlačnim samo po malem svojo gnado deli. Torej govori sv. Duh: »Kdor malega ne čisla, bo po času padel". Sirah 19, 1. Tako govore tudi sv. očetje. Sv. Gregor Veliki pravi: »Ako se majhnih grehov
Prij. za cerkev.	39
navadimo, se tudi ne bomo bali velikih storiti." Sv. Krizostom pravi, „da je veliko ljudi poznal, ki so bili na videz pobožni, ko se pa niso varovali majhnih pregreškov, so se pogreznili v brezen hudobij". To pravi tudi sv. Izidor: »Bog pripusti, da tisti, ki se majhnih grehov ne varujejo, zavolj svoje. nemarnosti v smerlne zaidejo. Kar nas cerkveni očaki uče, to tudi sv. pismo poterdi. Pomislimo samo pervi greh, ki so ga naši starši v raju storili in spoznali bomo, kako so tako deleč zašli. Bog jima je bil prepovedal, da ne smesta jesti od drevesa spoznanja dobrega in hudega. Kaj ju je napeljalo, da sta to zapoved prelomila ? Majhni grehi. Iz lahkomiselnosti in radovednosti se Eva zoper božjo zapoved drevesu približa. Iz tega pregreška pride še eden, pogleda namreč prepovedani sad. Iz tih dveh pride tretji, se začne namreč pogovarjati s kačo. Iz tih treh pride četerti še zmiraj majhni greh, začne jo namreč mikati po prepovedanem sadu. Ko se pa tih majhnih grehov ni varovala in se skušnjavam ni zoperstavila, spozabi zadnjič na Boga, hudoba jo premaga, Eva stegne roko , uterga prepovedani sad in je. Ne zadovoljna, da je sama grešila, gre strasti oslepljena in zapelje še tudi nedolžnega Adama. Ta vekomaj žalosti vredni greh, kogar nasledke vsi čutimo, zavolj kogar je Jezus na križu svojo kri prelil, ta greh, ki je kriv toliko, ja vseh nesreč in nadlog, in zavolj kterega jih bo na miljone vekomaj pogubljenih — zakaj je bil storjen ? Ah ! zavolj majhnega greha, ko se je Eva nepremišljeno drevesu spoznanja približala! O kako resnične so besede sv. Jakoba, ki pravi: »Glej, kako majhen ogenj velik gojzd zažge!" (3, 5). Naj lepšega, naj prijetnišega dnu poleti se pokaže delječ nad glavo majhen oblačič, zmiraj se širi in večji postaja, veterca ga ni od nobene strani. Čez eno uro je oblak že dalječ okoli nebo za-gernil, zdaj se zabliska in zagromi, in kmalo začno kanci na-letavati, ploha se vsuje, oblak se vdere, toča bije in v petih minutah je vse žito po polju končano. Ah! majhen oblačič in tolika nesreča, kdo bi si bil to mislil ? Pa grešnik poglej v svoje serce in spoznaj, kako se je s teboj zgodilo, da si tako globoko padel. Ti si zdaj malopriden gospodar, zapraviš v kerčmi svoj zadnji vinar in ko domu prideš, ženo in otroke zmirjaš, preklinjaš in pretepaš. Kako da si se tako delječ zmo-
til, tako delječ padel? Ali si bil od nekdaj tak hudobnež? Sperva si le malokdaj in za kralekčas šel v kerčmo, si le pO vinarju, po pol krajcarju igral, in o zdravi Marii si prišel domu. Ker se pak teh manjših pregreškov nisi varoval, so se ti zmiraj bolj vkorenili, in so ti v navado, železna srajica, in si zdaj tak gospodar, komur beseda sv. Paula velja: „Kdor pa za svoje, posebno za svojo družino ne skerbi, je vero zatajil in je hujši od ne vernika." 1 Tim. 5, 8. Preklinjavci, nečist-niki, prešestniki, zapeljivci in vsi grešniki obojega spola, ki hudiču služile, resnično, ali ste bili odnekdaj taki ?
Ah ne niste bili. Mala radovednost, nepremišljen pogled, tudi le za malo časa slaba družba, hudobna misel, ki je niste prec zaterli, osebe drugega spola, s kterimi ste se pajdašili, nespodobni pogovori itd. to so bile stopnice, po kterih ste šli v ostudi,o mlako, v kteri zdaj hudičeve dela uganjate. In vsak, kdor je tako nesrečen, da je v smertnih grehih, naj premisli svoje življenje in spoznal in obstal bo, da je le zato tolikrat in tako hudo grešil, ker se ni majhnih grehov varoval in se jih ni ogibal. Kakor zraste iz majhnega ženofovega zerna veliko drevo, tako pride iz majhnega greha veliki smertni greh, in kakor malo testa veliko moke vzdigne, tako se poprime malo slabo nagnjenje človeškega serca, ga spridi in popolnoma hudobno stori. „0 kdor malega ne čisla, se počasi pogubi."
Sklep.
Bojte se tedaj ne le smertnega greha, ampak tudi majhnih grehov se bojte, ker tudi majhni grehi so veliko hudo sam na sebi, ker Boga žalijo, dušo omadežajo, in jih Bog ostro kaznuje, so veliko hudo zavolj nasledkov, ker ljubezen božjo zmanjšajo in človeka zapeljajo v velike pregrehe in hudobije. Terdno torej dans sklenimo nikolj lahkomiselno in nalašč tudi majhnega greha ne storiti! Cujmo čez svoje počutke in serce, da nas nikolj skušnjave nepripravljenih ne najdejo. Ker satan sperva noče veliko od nas, zadost mu je le en las. In ko tega ima,, že ve si še toliko pridobiti, da si verv splete in nas ž njo v pogubljenje potegne. Smo nalaš kak majhen greh storili, nikar si ne mislimo: Saj je le majhen greh, ampak obžaljujmo ga prec iz vsega serca, prosimo Boga odpušenja in obljubimo
39*
mu, ga se za naprej bolj varovati. Sprašujmo vsak dan svojo vest in preglejmo dobro, ali ne ljubimo kakega greha in če je to, skerbimo, da ga prec zapustimo, da nam ne pride v navado in nas ne zapelje v velike grehe. Tako hodimo v božjem strahu, varimo se greha, majhnega in velikega, da bodo čiste naše serca. Amen.
Pridiga za 26. nedeljo po binkoštih.
(Poslednja sodba; gov. gosp. L. F.)
„Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bojo prešle." Mat. 24, 35.
V vod.
„Zadnje sodbe strašna šila, bode svet v pepel skadila, David pravi in Sibila", tako se začne lista pesem, ktera se v černih mešah po zamertih pred evangeljem po latinsko bere. Te besede so začetek zadnje sodbe. „Tromba strašni glas bo dala, grobe čudno razorala, vse nas k božjem tronu gnala; bukve bojo pred se dale, in v njih reči vse stale, ki v sodbo bojo se jemale". Pa vunder dovolj je zdaj od te strašne pesmi, ktero kedar sem jo slišal peti, se mi je dozdelo, kakor da slišim šumenje angeljev, ki hitijo na vse štiri strani, oznanovat veliki den zadnje sodbe. Spet in spet le slišimo strašni glas angelske trombe, nam morebiti nemilo in neprijetno v ušesa doni; pa vender še ni sam le ta glas. K temu glasu grozno pokanje, sonce bode otemnelo, mesene ne bo dal svetlobe in zvezde, te velike luči, kterih je vsaka 100 ali 1000 krat večja ko naša zemlja, bojo se pogreznile. In v tej grozno strašni noči bode se zažgal strašni plamen, uči sv. Peter, vse zemeljske moči bojo se v tem strašnem plamenu raztopile. Bog bode k sodbi vstal. Kakor blisk pride od sončnega izhoda, in se zasveti do zahoda, tako bo prihod Sinu človekovega. Enkrat se je razodela božja pravičnost v vesoljnem potopu, drugi potop bo v vesoljnem plamenu. In ko bo vse v groznem plamenu pokončano, bomo le mi ostali. Kakor šumenje strašnega viharja, od kterega ne vemo, od kod se
vzame in kam verši, tako bode šumelo od vseh štirih strani sveta. Kaj pa pomeni to šumenje! Trupla so zaslišale glas mogočne trombe; vsaka duša se je s svojim truplom obdala, zbujajo se, vstajajo in neka čudna moč jih žene k božjemu tronu. Trepetajo in tresejo se, prišel je den, na kterega niso verovali, niso se spominjali, sedaj pa ni jim več mogoče njemu vteči: „Kaj sirota čem začeti, koga za prošnika vzeti, kdar pravični bo v trepeti". Vse, kar se je živega od Adama do slednjega otroka rodilo, vse je zbrano k vesoljni sodbi. Kakšen strah, kakšno trepetanje in obupanje med zbranimi; zdaj se bližajo svitli oblaki, na njem koga zagledajo ? Na svitlih oblakih spoznajo tega, kterega pred niso poznali. Nepoznani križani Jezus je besedo spolnil in pride v vsi svoji česti kakor kralj nebes in zemlje: Jezus odrešenik pride kakor sodnik. Obdaja ga nesošteta svitla truma angeljev, pred naši an-gelji varhi bojo zdaj pričali za nas ali zoper nas.
Ljube keršanske duše! peljal sem vas v duhu pred poslednjo sodbo; pri poslednji sodbi hočenfo tudi danes ostati in jo še dalej premišljevati. Le pripravite se in zvesto poslušajte ! —
Razlaga.
Janez v svojem skrivnem razodenju pravi: „ Vidil sem svitli tron, in na njem nekoga sedeti; pred njegovim obličjem je ležalo nebo, in je ležala zemlja, ni bilo več mesta za nju. Vidil sem mertve, majhene in velike, prositi pred tronom; morje je dalo svoje mertve, tudi smert je dala vse merliče." Tako je vidil od sv. Duha razsvetljeni apostelj. Zabobnela bo trobenta in nje glas bode segel v nar globljejše predale zem-ljenske, bode segel v nar bolj skrite votline po gorah, bode .. segel v globočino morja in smert bo dala vse merliče, kar jih je pebrala od začetka do konca sveta. Poklicani bojo vsi z mogočno močjo, noben ne bo pozabljen, noben ne bo se mogel zoperstaviti. Zbrali se bojo in stali pred sodnikom, kralj zraven berača, bogatin z svojo revno vestjo, pošteni siromak z dobro srečno vestjo, zapeljivec bode preplašeno gledal zapeljano nedolžnost. Pred njimi bo stal sodnik, pravični, vsevedoči Je-^•us Kristus, pa nikar tako borno in sramotno, kakor je stal
pred Kajfežem, vidile se boje še rane, pa nikar več kervave, le svitle in lepe, vidil se bo tudi križ, znamnje odrešenja, pa nikar več Kristus na njem, križ bo le v Kristusovih rokah. Deržal bo vago tako pravično, da bi jo vsak sončni prah globoko potegnil, in zraven bo stal angelj in deržal bo v rokah dve posodbi. Ena je polna, v nji so zbrane vse solze, kar jih je bilo za pokoro prelitih, in revežem pa siromakom posušenih. Druga posodba je polna kervi; v nji so zbrane vse kapljice kervi, po nedolžnem prelite, od Abelnove kervi do te, ki je nar zadnja tekla, in pridjal bo angelj na vago iz perve ali druge posodbe, kakor bo vsak zaslužil, da bo vleklo v pogubljenje ali zveličanje. Kako dolgo bo sodba, nihče ne ve, ker sonca ne bo, tudi ne bo več časa, začela se bo že neskončna večnost. „Bukve bojo pred se dale, in v njih reči vse stale." Tako je vidil Joanez v skrivnem razodenju. Ktere so pa te bukve. Dvojne so: Ene bukve, nam vsem dobro znane, bukve sv. evangelja, v njih stoji in bo stalo, kar bi bili imeli storiti; • druge bukve so bukve božje vsevedočnosti, in v njih bo zapisano vse, kar smo storili ali smo opustili. Kadar se bode to godilo, bo vse skrito ge odkrilo, nič brez kazni se pustilo". Tedaj se ne bode več moglo kaj izbrisati, zapisano bo in nikolj več izbrisano. Ali sedaj, j sedaj je čas. Sedaj je še čas gnade, potem bo pela le pravica, ojstra pravica. Odperle se bojo perve bukve. Bukve sv. evangelja. Kako bo nam tedaj pri sercu, kedar bomo spel zagledali te bukve, ktere smo v življenju tolikokrat zaničevali ali zanemarjali. In vidili bomo, da je vunder le resnica, živa resnica, -kar je Gospod govoril, kar so apostelni učili, in keršanski učeniki oznanovali. Zvezde in svetovi so se pogreznili, sonce je otemnelo, mesec ne da svitlobe, ali Gospodova beseda še stoji: Nebo in zemlja nista več ali Gospodova beseda je resnica. Pred očmi nam bojo te bukve, ki so nas tako milo, resno ljubeznivo klicale in opominjale, pisane so kakor z žarečimi čerkami, kakor gromenje je njih beseda. Ah odperle se bojo pa tudi še druge veliko strašnejše bukve, bukve božje vsevednosti. Strah in groza jih je zaperte gledati, ah zdaj se že odpcrajo, v njih je zapisana naša sodba. »Ubogi grešnik jaz zdihujem, Yelki krivec obledujem, prosim, da naj milost čujem."
Ah gorje nam! Na eni strani so v bukvah zapisane vse gnade, ki so nam bile ponujene, na drugi pa tiste, ktere smo zavergli, vsi grehi in pregrehe, ktere smo doprinesli. Zapisani so tudi vsi nauki, vse posvarjenje staršev in učenikov in angelja varha, vse solze, ki so zavolj nas tekle, vsi talenti, ktere smo zapravili, vse ure, dni, leta, ktere smo tukaj na zemlji v službi peklenskega preživeli, vse nevredne spovedi in nevredne obhajila. Zapisane so vse nemarne, zapeljive besede, vse dela krivice in tmote, naj si jih po dne ali v černi noči doprinesel ; zapisano vse, tudi nar manjša krivica, ki je nisi še popravil. Dokler ti človek na Boga pozabiš in misliš, da to nihčer ne vidi, ko hudobo doprinašaš, božja roka za oblaki vse tvoje dela zapisuje. Gorje, o Bog, kdo bo obstal pred tvojim pravičnim serdom. O strašna grozovita podoba! pred nami bo sodnik, krog njega 12 apostelnov na 12 sedežih, in vsa truma angeljev, zraven bode zijal grozni pekel z večnim strahovitim plamenom, nebesa z večnim veseljem. In sodnik bo govoril : „Odkriti hočem vsakemu njegove hudobije". Grešil si človek morebiti v terdi temoti, in si mislil, temota bode mojo hudobijo prikrila, ali glej, vidila sta tvojo hudobijo dva, Bog in ti. Z lažjo si hotel zakriti svojo hudobijo. Pa vender dva sta vedela za njo, vedel je Bog in tvoja vest. Z hinavščino in z zvijačo si se, o človek, obdal, in si rekel, da te noben rie bo poznal. Poznala sla te vender dva, Bog in ti. Glej vsi grehi, tudi nar bolj zakriti, bojo očitni, prišli na beli den, pregrešne besede, ktere si drugim govoril, bojo glasno te tožile, in vse laži bojo v nebo za maščevanje vpile.
Pravični sodnik bode odperl pravične svoje usta in govoril. Ali si veroval v mene, zaničevanega in križanega Jezusa. Ali si hodil za menoj v križu in terpljenju, pohlevnosti in poterpežljivosti, nedolžnosti in ljubezni ? Kaj si ti za mene storil, kaj si terpel ? Dal sem ti časne dari, kako si jih obračal, bil sem lačen, ali si me nasitil, bil sem nag, ali si me oblekel, kakor revež sem prosil za tvojo milost, ti si me pa spred dur odrinil, potisnul. Pristopili bojo potem tožniki. Tožnik bo naš angelj varh, ki nas je tolikokrat svaril, tože-vala nas bo sama vest, tožile nas bojo Kristusove rane, njegova sv. rešnja kri in križ; vse bo zoper nas govorilo in pri-
čalo. In kdo bode nas zagovarjal, ako smo bli hudobni ? »Spomni Jezus se ljubljeni, da si bil zveličar meni, v pogubljenje me ne ženi." — Zdaj so obsojeni vsi, pa vender sodbe sodnik še ni izgovoril. Zdaj pa se vzdigne Jezus obdan z ve-ličastvom v bliščečej svitlobi, vstane, in noben ne more njegovega pogleda prenesti, Oberne svoje svitlo obličje proti desnej, razširi svoje svete roke, vse pravične objeti — ljubeznivost se mu sviti iz oči, veselje diha iz vseh njegovih-ran. Govori in reče vesele besede: Pridite, pridite k meni izvoljeni mojega Očeta, posedite kraljestvo od začetka vam pripravljeno ; lačen sem bil in vi ste me nasitili. Padejo pravični na kolena : »O Gospod, kdaj smo te vidili lačnega, da bi te bili nasitili ? In Jezus jim odgovori: »Resnično resnično vam povem, kar ste nar manjšemu storili, ste meni storili." Padejo spet na obličje v svetem strahti, čestijo in molijo pravičnega sodnika rekoč: Hvaljen in češčen bodi Jezus, edini Sin Očeta od vekoma do vekoma. Amen! Amen se oglasi iz angeljskih trum. Oberne se sodnik na levo stran pa nikar milega temuč strahovitega obličja, vzdigne svojo desno roko, in strašni bliski švigajo po neizmernem prostoru, in spet postane tihota grozna tihota, in slišijo pogubo noseče besede sodnika; »Preč, preč od mene vi prekleti v večni ogenj, kteri je hudiču in njegovim angeljem pripravljen". Preč od mene vi pogubljeni daleč spred božjega obličja, kterega nikdar ne bote vidili. Zazijal bode strašni pekel z žarečim ognjem, s strašnim pokanjem — gromenjem in preklinjevanjem. Sodba bo dopolnjena in spet bo tihota — začela se je večnost vesela in strašna. Tudi mi bomo zraven, tudi za nas večnost vesela ali strašna. — Tebe pa o Jezus, ki boš naš sodnik, mi dans prosimo, »le med ovce nas postavi, in od krivih preč nas spravi, tje na srečni kraj — na pravi!" Amen.
Pridgia za pervo adventno nedeljo.
(Ne odlašaj pokore od dne do dne. Gov. gosp. A. L.) »Bratje! vemo, daje že ura, da ustanemo od spanja." Rimlj. 11, 13.
Y vod.
Spet stojimo dans na pragu novega cerkvenega leta. Ako se ozremo nazaj v minulo leto, kaj vidimo? Vidimo, kako se
je utopilo veselje in žalost, sreča in nesreča, sladkost in brit— kost preteklega leta v morje večnosti; vidimo na pokopališču mnogo novih grobov, v ktere smo zagrebli toliko bratov in sester, ki so šli pred nami v neznano večnost, ter nesli seboj svoje dobre in slabe dela, za ktere vživajo zdaj zasluženo plačilo, eni v nebesih, eni pa — o groza in strah, ko moram povedati, v peklenskem večnem ognju. Sli so, pravim, pred nami, in mi gremo za njimi po enakem potu, v enako osodo, ali v nebesa ali pa v pekel. Ako se ozremo nazaj v minulo leto, kaj vidimo še? O moj Bog! vidimo, ako nismo slepi na duši, kako malo dobrega smo storili, veliko veliko hudega pa in greha. Spet smo preživeli eno celo leto v nečistosti in nesramnosti, v požrešnosti in pijanosti, v kregu in prepiru, z besedo: v razžaljenji božjem. In kam gremo tudi mi ? Vsi gremo skozi smertne tamne vrata po zasluženo plačilo v večnost. In kakšno plačilo nas čaka tamkej ? Jezus sam pravi: Ako se ne spreobernete, bote vsi pogubljeni. In sv. Duh govori: „Ne odlašaj spreoberniti se k Gospodu, in ne odkladaj od dne do dne , zakaj naglo bo prišla njegova jeza, in ob času maščevanja te bo razdjal." Zato nas opominja v današnjem berilu sv. Paul, ko pravi: »Bratje, vemo, da je že ura, da ustanemo od spanja. — Verzimo od sebe dela tame, in oblecimo orožje svitlobe!" Ali Bogu bodi milo, ko živi toliko ljudi v grehih, pa jim ni nič mar za pokoro, ampak odlašajo jo od dne do dnč. Takim bi dans rad pokazal, kako nevarno je odlašati spreobernjenje in pokoro na prihodnje dni. Kdor odklada s pokoro, po besedah sv. Au-guština, umerje po navadi brez nje. Poslušajte!
Razlaga.
Kadar zbolt kdo na telesu, si prizadeva na vso moč, spet ozdraveli. Kadar sedi v smert obsojeni v ječi, gleda, kako bi se rešil in ušel. Kadar piči koga strupena kača, si prec pomaga, kakor ;ve in zna. Kdo bi ležal le eno noč v postelji , v kteri je ravnokar eden umeri za kužno boleznijo, ali kdo bi spal mirno v hiši, v kteri je njegov smertni sovražnik? Glejte, taka ječa, taka kača, laka kuga, tak smerlen sovražnik je greh, in ti nesrečni grešnik, si tako nor in nespa-
meten, da odlašaš, znebiti se ga, na jutre, na prihodnje, celo na sivo starost. V serce mora boleti človeka, kadar bere v sv. pismu, kako oterpnjen je bil egiptovski kralj Faraon, ki se mu niso hotle oči odpreti, da bi bil vidil bližnjo pogubo in se ji umaknil, akoravno je Bog tepel njegovo ljudstvo, in njega s tako hudimi šibami. Mozes ga je prosil, naj mu pove, kdaj da hoče Boga zanj prositi, naj bi odvzel nadloge, in on je odgovoril: Jutri. (Eksod. 8, 10) Norec! Na kraju brezna stojiš, in še odlašaš ponujene pomoči? Jutri, praviš, čemu ne dans, čemu ne zdajci? Ali tvoje serce je zakerknjeno, in ti boš čakal, da te bodo pokrili morski valovi in pokopali tvojo dušo v brezno strahote.
Ali ne govorim resnice, nesrečni grešnik? Govori! ko-likrat te je klicah Bog k pokori, da bi se te bil usmilil in pomagal tvoji revni duši! Klical te je po spovednikih, po prid-garjih, po dobrih prijatlih, po notranjem glasu v tvoji vesti: Kdaj boš zapustil uno zastarano sovraštvo ? kdaj boš odpustil svojim razžalnikom po Jezusovem izgledu ? kdaj se boš ustavil, lakomna pijavka, tisti nenasitljivi dobičkariji? kdaj boš povernil toliko krivic, bližnjemu storjenih? kdaj boš vstal, nesramni holljivec, iz gerde mlake, v kteri se valjaš kakor živina ? kdaj , za Boga, boš poderl altar, ki si ga postavil v svojem sercu nečistemu moliku ? kdaj se boš ognil tistih krajev, tistih brezbožnih tovaršij, v kterih si se tolikrat omadežal z grehom? kdaj boš zapustil tisto pregrešno znanje, v kterem si zgubil nedolžnost, poštenje, dobro ime, prijaznost z Bogom? kdaj boš začel, hišni oče, spolnovati svoje dolžnosti, ko vidiš in slišiš, da se v tvoji hiši nič prida ne govori in godi ? Grešnik sploh, kdaj boš zapustil greh in se spravil z Bogom?
Pa ah, ti odgovarjaš, če ne z besedo, pa z djanjem : Dans še ne, jutri. In ta jutri bo napočil za marsikterega še Je zadnjo uro, ko bo s smertjo rinjal. Ko stoji že z eno nogo v grobu, z eno pa tik brezna večne pogube, ali se je čuditi potem, ko še ni prave pokore, in še odlaša na jutri , beseda mu zastane in neopravičen se pogrezne v večno nesrečo , iz ktere ni nobene rešitve več. Zato pravi sv. Paul: „Nikar se ne molite, z Bogom se ni šaliti. Dans še, ko sli-
site Gospodov glas, ne zakerlinite svojih sere." Jutri bo morebiti že prepozno. In sv. Ciril govori; „ Kteri pravijo : bodimo dobre volje, dokler smo mladi, za pokoro je že še čas na zadnje . . . take satan grozno goljfa; ker taki imajo le prav malokrat ali pa nikoli priložnost, spreoberniti se, terdni še padajo pod smertno koso in se pogube."
Bog skerbi za pravičnega, da ga ne pobere smert prezgodaj, ker „draga je smert svetih v očeh Gospodovih." (Ps. 115, 6) ali kakor govori Modri: „Duše pravičnih so v božjih rokah, in terpljenje smerti jih ne bo zadelo." (Modr. b. 3, 1.) to je , ne pred pravim časom, pa če tudi umerjo, nima smert nič grenkega za nje. Hudobne pa pobira in seka smert brez razločka, mlade in stare, močne in slabe, bogate in revne, zdrave in bolne. Med hudobnimi smert nič ne prebira, berač, kmet, gospod, kralj, cesar, vse je eno. Zakaj pa mori smert tako brez razločka? Kristus je že zdavnej povedal, zakaj, ko je rekel : „Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo posekano in v ogenj verženo." (Mat. 3, 10.) Nikar se ne tolaži: Mlad sem še, zdrav, terden in bom še živel dolgo. Grešnik si, malopridno drevo, ki bo v ogenj verženo.
Ko bi si vzeli k sercu, kar se okoli nas godi, koliko žalostnih izgledov bi imeli. Tukaj, post. je umeri hišni gospodar v naj boljših letih. Moj Bog, kdo bi se bil nadjal, da bo tako hitro sklenil? Bil je še mlad, terden, imel je še mlado ženo in male otročiče. Kaj mu je vendar bilo ? Mera njegovih grehov je bila polna, „želo smerti je pa greh," pravi sv. pismo. (1 Kor. 15, 56.) Ko bi mu bilo bolj mar za božjo službo, ko bi ne bil po krivici premoženja skupej dergnil, ko bi ne bil zatiral ubogih in sirot itd., bi bil še dans živel. Tako se je pa poterdilo na njem, kar govori sv. Duh Jobu, ko pravi: „Preden se l^do dopolnili njegovi dnevi, bo poginil in njegove roke bodo sperhnele," (15, 32.) in v 54. psalmu: „Kerviželjni in goljufni ljudje ne bodo polovice svoje starosti doživeli." (Ps. 54, 24.) Pred časom zapade torej smerti, ker neovergljiva je resnica: želo smerti je greh. Greh priganja smert, da pride pred časom. Prav je imel toraj sv. Ciril, ko je rekel, da tisti, kteri od dne do dwč greh nakladajo, imajo le prav malokrat priložnost, spokoriti
se, ker jih prehiti po navadi smert. Pozna pokora je pa po navadi slaba pokora, pravi sv. Auguštin. Izmed tistih, ki odkladajo pokoro do zadnjega, bo zveličan le malokdo, med tisuč komej eden. Tega imamo prav primerno podobo v sv. pismu. V Jeruzalemu je bila neka kopel. Okoli nje je bilo zmeraj polno bolnih, slepih, kruljevih itd., ki so čakali, kdaj da bo prišel angelj in vodo plivkal. Kdor je nato pervi stopil notri, je ozdravel, počasnim in pa zamudnim ni pa nič pomagalo. Kaj je pač drugega človeško življenje kot tekoča voda, kakor je rekla una modra žena iz Tekue: „Vsi umerjemo in se raztečemo kakor voda v zemljo, ktera se ne verne več." (2. kr. 14, 14.) Gorje mu, kdor zamudi angela, to je nagibajočo milost božjo, gorje mu, kdor odlaša za zveličanja skerbeti, tako dolgo, da se mu že začne kaliti voda njegovega življenja, to je, da mu že bližnja smert dušo omami, serce vnepokoji, telo z mnogoterimi bolečinami potare, da že žena, otroci in družina okoli njega vpijejo in jokajo. Gorje, gorje! kdo bi še mislil v tolikem ne-pokoju, v tolikih stiskah s prav zbranim duhom na dušo in na zveličanje ? Izmed tisuč se bo komaj eden vdal vdihljejem sv. Duha in grehe resnično objokoval. Vsi drugi bodo rop smerti, večne smerti.
Bere se v življenji sv. Antona Padovanskega, da je bil poklical enkrat nekega lakomnika iz pekla. Ta lakomnik je imel, dokler je živel, zakupnika na svojem zemljišu, ki mu je odrajtoval zakupnino pošteno vsako leto. Plačivnih listov pa ni tirjal od njega, ker si je mislil, da zapisuje gospod pošteno vse v svoje bukve. Gospod umerje , in zakupnik bi bil sko-rej ob vse premoženje prišel; dediči niso namreč nič zapisanega našli v bukvah in so ga tožili za vse leta. Zakupnik vidi, da se ne more spričati, da mu bod<^ tožniki pobrali vse premoženje, obupa in gre vtopit se v morju. Na tej strašni poti se mu prikaže sv. Anton, pelje ga na verh Vezuva blizo Neapoljna, in zaroti hudiče, naj pripeljejo unega lakomnika, pove ga po imenu. Zgodi se, in svetnik vpraša pogubljenega: „Ali poznaš tega moža?" »Poznam ga". „Ali ti ni plača! vselej pošteno ?" „Je". „Zakaj pa nisi tudi vselej zapisal, da ti je plačal ? Zato sem pa tudi vekomej zaveržen".
„Zapovein ti, podpiši to pobotnico". Zgodi se, in zakupnik se verne potolažen domu. Ali je morebiti ta nesrečnež kdaj dvomil nad božjim vsmiljenjem ? ali ni nikoli mislil spreoberniti se, spokoriti, in z Bogom spraviti se ? To je da, pa ni hotel, dokler je bil mogel, in ni mogel, kadar je hotel. Preveč se je bil vdal dobičkariji, lakomnosti in krivicam. Smert ga je prehitela. Zdaj še le med zaverženimi spoznava, pa prepozno, da je sam sebe goljfal pokoro odlašaje.
O ko bi se odperle našim očesom še bolj peklenski prepadi, vidili bi brez števila takih nesrečnežev, ki še le zdaj obžalujejo, pa prepozno, da so odlašali spreobernjenje od dne do dne. Zdaj zdihujejo v tistih strašnih ječah, kjer je jok in stok in škripanje z zobmi na vekomej. Uni lahkomiseljni mladenči in dekleta, uni prešerni možje in žene .... ali niso nikoli mislili spreoberniti se ? Mislili so pač včasi na dušo, pa zaupali so pregrešno na božje usmiljenje, oterpnjeni so bili za lepo opominovanje, v grehih so se postarali in jih nesli v grob. Zdaj preklinjajo tisto nesrečno uro, ko sosepervič zapletli v nečisto znanje, tiste prešerne oči, ki so jim vžgale pervič poželjivost, sami sebe, da so se tako lahkomiseljno vergli hudobiji v naročje.
Res strašen pogled, pogled v pekel. Tam so tiste neusmiljene serca, ki so v svojem življenju kri pili svojemu bližnjemu, zdaj divjajo med seboj, ogenj se utrinja iz njih oči, grozovito se tergajo med seboj. Tam uni pajdaši bogatega pojeduha, ki so živeli le za trebuh, zdaj terpd večno lakot in žejo, le kapljice hladila ni za njih suhi jezik. Tam spet pa zagernimo strašno prizorje in vprašam vas samo: Ali niso mislili ti reveži na pokoro ? Mislili so — pa vkovani v železno navado niso hotli, dokler je bilo mogoče, smert jih je prehitela, zdaj spoznajo pa prepozno, da so se sami pogreznili v večno pogubo. Bog molči dolgo, kakor prijenljiv kralj, ki bi rad z dobrim povernil podložne k pokorščini. Spominja jih prejetih dobrot, žuga jim z ostrostjo, tepe jih hudo, pa da bi jih poboljšal. Ako pa vse to nič ne pomaga, jih zadnjič vdari s silo, s smertjo. Zdaj pojdi, pomisli človek, ki praviš, da je še čas spokoriti se, valjaj se naprej v živinskih sladnostih, odlašaj s pokoro do jutri, od dne do dne. Neprevidoma te
bo zgrabila smert, in tirala pred božjo pravico. Vedimo torej da je ura, da vstanemo od spanja! Obračajmo te svete ure, ki smo jih spet doživeli, v naše večno zveličanje; delajmo pravo resnično pokoro ! Amen.
Keršanski nauki.
IXL. Glej katekizem. Od sv. Obhajila.
V vod.
Veliko ljubezen nam je Jezus skazal, ker je prišel z visokih nebes k nam na ta svet, nas učit in pot nam pokazat, po kterem tudi mi v nebesa priti znamo in moremo. Še večjo ljubezen nam je On skazal, kader je za naše odrešenje tolike martre terpel in na križu svoje življenje dal za nas. Ali nar večjo ljubezen nam je Jezus v tem skazal, ker nam je nar svetejši zakrament altarja vpostavil; ker nam je v tem zakramentu svoje lastno telo, svojo lastno kri našim dušam v življenje zapustil. To je celo morje ljubezni božje, ki ga nobena človeška pamet obsegla ne bo! Bilo je že slišati, da je prijatel za svojega prijatla se v veliko nevarnost podal in tudi svoje življenje daroval za njega. Bilo je že slišati, da je mati za svojega otroka življenje dala. Bilo je že slišati, da je sker-ben pastir za svoje ovčice smert storil. Da bi pa kdaj bil prijatel svojemu prijatlu, ali mati svojemu otroku, ali pastir svojim ovcam svoje lastno meso in kri za jed in pijačo dal, tega pa še nikdar ni bilo slišati. In glejte! Jezus je pa vender ravno to storil. V svetem obhajilu nas k svoji mizi vabi, in na tej mizi nam svoje lastno telo , in svojo lastno kri v jed in pijačo daje. Vse to se resnično zgodi, kolikorkrat k svetemu obhajilu pristopimo. Tam pri tisti nebeški mizi se zavživa Jezusovo meso in pije Jezusova kri. In od te svete mize božje, od svetega obhajila vam dones govoriti želim. Razložil vam bom danes sledeče tri reči:
1.	Kdaj in zakaj moramo sveto obhajilo prejemati;
2.	Kako se moramo pripraviti, da ga bomo vredno prejeli; in
3. Ktere velike gnade in dobrote mi tamkaj za-dobimo od Jezusa.
Imeniten in potreben navk za vsakega kristjana; toraj zvesto poslušajte!
Razlaga.
1. „To delajte v moj spomin!" tako je Jezus pri zadnji večerji govoril, kader je svojim učencom svoje lastno Telo in svojo Kri v podobi kruha in vina zavžiti dal. In kar je Jezus s temi besedami zapovedal, se je tudi od nekdaj godilo, se zdaj godi po celem keršanskem svetu, in se tudi godilo bo do konca sveta. Ucenci Jezusovi so pogosto spreminjali kruh in vino v Jezusovo rešnje Telo in sveto Kri, in nju zavži-vali v spomin terpljenja in smerti Jezusove. Pa tudi drugim vernim so od tega nar svetejšega Jezusovega Telesa zavžiti dajali. Bere se, da so pervi kristjani vselej tudi se obhajali, koljkorkrat so pri daritvi svete maše bli. In ker so tako pogosto presveto rešnje Telo zavživali, so pa tudi tako sveto živeli, da, koljkor je bilo kristjanov, je bilo tudi skoraj toliko svetnikov. Pogosto sveto obhajilo je pervim kristjanom toliko moč in sercnost dajalo, da so tako lepo, pobožno živeli med seboj, kakor bratje in sestre Kristusa v sveti, keršanski ljubezni.
V poznejih časih pa, ko se je keršanska vera dalej po svetu razširila, je pa gorečnost, prejemati sv. obhajilo, začela pešati. Kristjani niso več tako pogosto k božji mizi pristopali. Nekleri so to sveto dolžnost dolgo časa čisto zanemarjali. Zatoraj je sveta katoljška cerkev zapoved dala, da morajo vsi kristjani vsako leto trikrat, in scer: o božiču, o veliki noči, in o binkoštih zakrament sv. rešnega Telesa prejeti. Dolgo časa je pri tem ostalo. Ali mlačnost nekterih kristjanov je zmirom večja postajala. Nekteri še vsako leto enkrat svetega obhajila prejeli niso. Zatega del je mati katoljška cerkev v rimskem cerkvenem zboru leta 1215 pod papežem Inocenciom III. zapoved dala, da mora vsak veren kristjan obojnega spola vsako leto nar manj enkrat in scer o velikonočnem času presveto rešnje Telo vredno prejeti. Kdor pa tega ne dopolni, se iz družbe katoljških kristjanov sam izklene, in če v tem stanu umerje, tudi v žegnano zemljo pokopan ne bo. To je
zapoved matere katoljške cerkve, ki še dandanašni za vse kristjane velja. Ali ne mislite, ljubi moji! da bi že zadosti bilo, po zapovedi svete cerkve samo enkrat v letu k svetemu obhajilu hoditi. Ta zapoved je dana samo za mlačne, lene kristjane. Dobri, goreči kristjani, ki jim je mar za svoje zveličanje , sami od sebe k božji mizi večkrat radi pristopajo, da se tamkaj združijo z Jezusom, s svojim nar boljšim prijatlom. In tudi mati katoljška cerkev želi, da bi se verni kristjani pogosto okoli božje mize zbirali, in s svetim rešnim Telesom svoje duše redili za večno življenje. Tako pa tudi dobri kristjani delajo. Če se že vsak mesec ne zgodi, tako pa vonder o štirih kvalrih, ob praznikih Gospodovih in Marije device radi svete zakramente prejemajo in zavživajo Jezusovo rešnje Telo. Zakaj oni dobro vejo, kaj je Jezus sam govoril, rekoč: „Ako ne bote jedli od tega kruha, in ne bote pili od tega kelha, ne bote življenja v sebi imeli. Kdor pa je moje Telo, in pije mojo Kri, ostane v meni, in jaz v njem."
Posebno je pa tudi dolžnost, sveto obhajilo v vsaki nevarni bolezni prejeti kakor popotnico v večno življenje. Pot v večnost je neznana in nevarna, če pa Jezusa za to-varša imamo, se nam kaj žalega bati ni; srečno bomo v večnost došli, in tamkaj bomo sprejeti v vesele prebivaljša izvoljenih. Jezus sam nas tega zagotovi. On pravi: „Kdor moje meso je in mojo kri pije, ima večno življenje, kadar umerje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." Ali za to gnado, da bi zamogli tudi na zadnjo uro Jezusovo rešnje Telo vredno prejeti, v srečno večnost za popotnico, za to gnado moramo že zdaj prositi Jezusa vsak dan!
Sveto obhajilo moramo tedaj prejemati: 1. o velikonočnem času; 2. tudi večkrat med letom: večkrat ko Jezusa vredno prejmemo, boljši je. 3. Na smertni postelji za popotnico v večno življenje. < In dolžnost je naša, sveto obhajilo zavživati, ker nam je Jezus sam to naročil. On pravi: »Resnično, resnično vam povem: Ako mesa Sina človekovega ne bote jedli in njegove kervi ne bote pili, ne bote življenja v sebi imeli." In kateri bi iz lenobe k tej sveti večerji ne hotel pristopiti, bi tudi od nebeške večerje enkrat izver-žen bil. Da je tedaj sveta dolžnost, Jezusovo rešnje Telo
večkrat prejemati, to vsak dober kristjan sam spozna. Ali potreba je pa tudi vedeti:
2. kako se moramo pripravljati, da ta nar svetejši * zakrament vredno in k svojemu zveličanju prejemamo?
Kader posveten kralj v kako mesto priti ima, je vse po koncu; cesta, po kteri se bo kralj pripeljal, se lepo poravna in osnaži, ulice ozaljšajo in z rožnimi venci prepletejo. Posebno skerbno se pa tista hiša lepo napravi in za prijetno prebivališče pripravlja, v kateri bo ljubljeni kralj nekaj časa prebival. Glejte, ljubi moji! če že ljudje toliko skerb imajo, posvetnemu kralju v svojem mestu lepo prebivališče pripraviti, koliko skerb moramo še le mi takrat imeti, kader k svetemu obhajilu gremo, da Jezusu, kralju nebes in zemlje v kamerci našega serca prav lepo, čedno in prijetno prebivališče pripravimo. Tudi k nam pride Jezus, nebeški kralj prebivat, kader ga v zakramentu rešnjega Telesa zavžijemo. O kako veliko si moramo tedaj prizadevati, da Jezusa, ki ga spremlja brezštevilna truma nebeških angelov, v čedno prebivališče sprejmemo, da ga vredno zavžijemo, in da bo Jezus zmirom s svojo gnado ostal pri nas!
Hočemo pa Jezusa v zakramentu rešnjega Telesa vredno prejeti, nam je potreba dveh reči: moramo se pervič na duši, in drugič tudi na truplu k temu prav dobro pripraviti.
Dušna priprava pa zopet obstoji v dveh rečeh: 1. v tem, da svojo vest vsega greha očistimo; in 2. da svoje serce z lepimi čednostmi ozaljšamo. Pervo se zgodi, ako zakrament svete pokore vredno prejmemo in se v tej duhovni kopeli vsega dušnega madeža skerbno očistimo. Gorje pa tajistemu, kateri bi se podstopil, le z enim smertnim grehom na svoji vesti k božji mizi se bližati; zakaj ne k zveličanju, ampak k svojemu pogubljenju bi tak človek Jezusa prejel! Zatoraj nas sveti apOstelj Pavi tako skerbno opominja, da bi se pred svetim obhajilom vselej sami sebe prašali: ali smo zadosti čisti na svoji duši ali pa ne, ali smo vredni k tako sveti mizi pristopiti ali ne. Sveti Pavi tako govori : „Naj pa presodi človek sam sebe, in tako naj je od tega kruha in pije od tega kelha. Zakaj kdor je in pije nevredno, si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospo-Prij. za cerkev,	40
dovega." (I. Kor. 11.) Zatoraj se vselej čisto spovejmo vseh svojih grehov in postavimo se v stan posvečujoče gnade . božje ; ker le takrat, kader je naša duša s svatovskim oblačilom gnade božje oblečena, bo Jezusu, svojemu ženinu dopadla, in ga vredno k svojemu zveličanju sprejela.
Kadar pa imeniten gospod v vašo hišo pride, ne bote samo pometli svoje hiše in je osnažili vsega, kar je nečednega; gotovo jo bote tudi napravili z lepimi podobami in drugo pripravo, da imeniten gospod v vaši hiši lepo prebivališče najde. Glejte, ljubi kristjani! tako še tudi zadosti ni, da sv. spoved lepo opravimo in svoje serce vsega grešnega madeža očistimo; moramo ga tudi z lepimi čednostmi okinčati in ozaljšati, da Jezus v njem prijetno prebivališče najde, in rad v tajistem prebival bo.
Kadar se k svetemu obhajilu pripravljamo, moramo posebno sledeče čednosti v svojem sercu obuditi: 1. Živo vero, da je Jezus pričujoč v zakramentu altarja. Živo si moramo naprej postaviti, da je v tej sveti hostiji, ki jo zavžili bomo, ravno tajisti Jezus cel in popolnama pričujoč, ki se tamkej v nebesih znajde, kjer sedi na desnici Boga Očeta vsegamogoč-nega. Molimo ga tedaj v ponižnosti. 2. Moramo obuditi terdno zaupanje v neskončno zasluženje terpljenja in smerti Jezusa Kristusa. Le po njegovem neskončnem zasluženju upamo večno življenje doseči. 3. Obudimo gorečo ljubezen do Jezusa; pa tudi pravo ljubezen do svojega bližnjega. Jezus nas je tako neskončno ljubil, da je svoje življenje dal za nas ; ljubimo ga tudi mi iz serca celega; kakor sami sebe pa tudi vse ljudi, kakor brate in sestre v Kristusu. 4. Živo si pa tudi Jezusovo britko terpljenje in smert na križu pred oči postavimo, kader sveto rešnje Telo zavžiti hočemo. Zakaj ravno tajistega Jezusa bomo v svetem obhajilu prejeli, ki je nekdaj terpel in na gori Kalvariji na križu umeri za nas. 5. Obžalujmo še enkrat vse grehe celega življenja; zakaj le naši grehi so bili krivi, da je Jezus tako neizrečeno veliko za nas terpeti moral. 6. Ponižajmo se globoko pred Jezusom. On je vsegamogočni Gospod in Bog; mi pa smo prah in pepel, červiči te zemlje; mi nismo vredni, da tako visok Gospod v naše serca priti hoče. Z ginjenim sercom govorimo tudi
mi z evangeljskim stotnikom, rekoč: „0 Gospod! jaz nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak le reci eno besedo, in moja duša bo ozdravljena." 7. Moramo serčno, goreče poželjenje imeti po Jezusu, našemu ljubemu zveličarju! Tako bo duša pripravljena, kakor lepo okinčana nevesta svojemu nebeškemu ženinu, Jezusu naproti šla.
Pa tudi na truplu se moramo pripraviti, kader k svetemu obhajilu gremo. Moramo zavolj spoštovanja, ki smo ga Jezusu dolžni skazati, od polnoči pretečene noči tešč biti; moramo pa tudi čedno in snažno oblečeni biti in z velikim zunajnim spoštovanjem božji mizi se bližati. In tako bomo na duši in truplu dobro pripravljeni Jezusovo rešnje Telo vredno prejeli, in svojo dušo nahranili za večno življenje. Zdaj vam pa še
3. hočem pokazati, ktere velike gnade in dobrote nam iz vsakega vrednega obhajila tečejo. Po svetem obhajilu se nam 1. posvečujoča gnada pomnoži in z Jezusom se na tanko sklenemo. 2. Sveto obhajilo oslabi naše hude nagnjenja, in nas k vsemu dobremu poterdi: „Ce Jezus v naše serca pride, pogasi vročino hudih strast in zaceli naše dušne rane," tako sveti Ciril govori. „Kdo bi bil brez pomoči tega božjega zakramenta kdaj v stanu, divji poželjivosti zoperstati, ki je tudi po kerstu tako silna ? Gotovo nihčer ne! Zakaj če se vi moji bratje! toljkokrat in tako močno k jezi ne skušate; če vas grešna poželjivost ne premaga, se tega ne smete štimati, kakor bi to bilo delo vaše čednosti. Saj se vidi, koliko se jih vsak dan skoz jezo pregreši; koliko jih huda poželjivost, premaga, da v gerde pregrehe zapadejo. Ce ste pa vi vseh takih grehov prosti, se le temu božjemu zakramentu, kolikor vam naj več mogoče je, hvaležni skazujte; in spoznajte se za dolžnike njegove prečudne moči, ki vas je toljkih grehov obvarovala." Tako sveti Bernard govori. Sveto obhajilo pa ne oslabi samo hudega nagnenja, ampak nas tudi k vsemu dobremu močne stori. Tega nas sam Jezus zagotovi, ker pravi: „Jaz sem vinska terta, vi ste mladike; kdor ostane v meni, in jaz v njem, obrodi veliko sadu." (Jan. 15, 5.) Veliko dobrega tak človek stori, kateri Jezusovo Telo vredno zavžije. 3. Sveto obhajilo zbriše odpustljive grehe in nas zavarje, da v velike, smertne grehe ne zapademo. Cerkveni očetje
40*
terdijo, da nas sveto obhajilo tistih madežev, tistega malega zadolženja očisti, kar se iz človeške slabosti pregrešimo vsak dan. Pa tudi pred velikimi grehi nas zavarje. To nam zopet sveti Bernard pričuje, ki pravi: »Dve reči dela ta skrivnost v nas : pervič pomajnša nagnenje do malih grehov, in drugič stori, da v velike grehe ne privolimo." 4. Sveto obhajilo nam je tudi zastava častitljivega ustajenja in večnega zveličanja. „Kdor moje meso je, in mojo kri pije, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan." Tako sam Jezus govori.
To so tedaj tajiste velike gnade in dobrote, ki jih v svetem obhajilu zadobimo od Jezusa. Zatoraj se mu pa tudi po vsakem obhajilu za tajiste lepo in priserčno zahvalimo!
Sklep.
Ko bi vas posvetni kralj na kosilo povabil, bi si to pač k veliki časti šteli, in z veseljem in velikim spoštovanjem * bi k njegovi mizi prišli. Ali glejte! čudež ljubezni božje proti nam! Nas je pa nebeški Gospod, kralj vseh kraljev, Jezus Kristus na kosilo povabil. Vsak čas nam je njegova hiša odperta, njegova miza zmirom pogernjena. In nebeška jed nam je tamkaj pripravljena. Angelski kruh se nam deli. Jezusovo meso se zavživa tamkaj in pije se njegova sveta kri. Oh radi in pogosto tedaj pristopajte, bratje in sestre moje! k tej sveti mizi; z čistim in ponižnim sercom se tej sveti večerji bližajte, da bote Jezusa vredno zavživali in svoje duše redili za večno življenje! Kakor nježna nevesta po svojem ženinu zdihuje in mu na ženitvanski dan z veseljem naproti gre: tako naj tudi naša duša, ki je nevesta Jezusova, vselej po Jezusu serčno poželjenje ima; na dan vsakega svetega obhajila mu naj z veseljem naproti gre; z Jezusom združena vedno naj živi, dokler da jo bo čisti ženin Jezus na nebeško ženitvanje enkrat pripeljal! Amen.
Nauk od gnade božje.
(Dalje.)
c) Bog je po svoji neskončni dobroti, modrosti in svetosti človeku v čuvaja njegove duše ve'st dodelil, ktera njega
kot dober prijatel k dobremu napeljuje, in od hudega zavra-čuje. Blagor človeku, kteri ta glas posluša in njemu pokorščino skazuje! Blagor tudi njemu, kteri ima še tudi čuječo, nezmo-teno, nezadušeno vest. Vender njega, kteremu Bog svoje gnade odtegne, zraven drugih nesreč še tudi ta strašni nasledek zadene, da dar čuječe vesti zgubi, ktera je v njem kakor zadušena. Dokler je še gnado imel, se je bal greha, se je sence greha ali skušnjave prestrašil, miru ni imel, ko bi bil dobre dela ali službo božjo opustil i. t. d. Kar mu je pa gnada odvzeta, se ne boji greha, temuč ga ljubi, se ne boji skušnjave, temuč jo mirno išče, opušča brez nepokoja dobre dela, greh na greh naklada, in mirno živi, mirno zaspi, in še clo ne čuti in ne ve, v koliki nevarnosti da je, in da je grešnik. Zgodi se mu, kot sv. Gregor od takih govori: Ker prevzetneži nočejo spolniti, kar spoznajo, bojo s tem udarjeni, da še hudega ne spoznajo, kar store, da, ker so bili poprej v vednosti pun-tarski, nato oslepe, in ne spoznajo, kar store. Ravno ta strašni nasledek nam Bog tudi v zgorej imenovanih besedah dopoveduje, rekoč : „Ali zdaj bom pokazal, kaj bom svojemu vinogradu storil; njegov plot (vest) bom preč vzel, da bo obrezan : njegovo kamnito ograjo bom poderl, da bo poteptan." Torej sv. Duh po Modrem govori : »Kadar hudobni v globo-čino grehov pride, zaničuje." Od tega je viditi, da tudi Jezus govori, ko pravi: „Oni vas bojo iz shodnic metali, ja ura pride, da slehern, kdor vas umori, bo menil, da Bogu službo stori." Ta nasledek zapuščenja božjih gnad je toliko strašnejši, kolikor manj ga človek pozna, kolikor manj se ga zave: torej Izaija v imenu takih grešnih duš zdihuje Izaij. 38, 17. „Glej, moja nar britkejša britkost je v miru."
d) Z eno besedo, kakor je človek z gnado božjo v lepi in častiti tempelj sv. Duha posvečen, tako postane brez gnade z dušnimi in telesnimi močmi v razvalino ali gnjusobo raz-djanja. Kakor so mu, volja, vest pokažene, tako so pokaženi spomin in vse dušne moči, nepripravni za opravila božjo časti: taka je s peterimi počutki našega telesa. Vse je okuženo, vse le grehu, vse razžaljenju božjemu vdano.
2. Drugi nasledek, s kterim pravični Bog nemarčnega za-pravljivca njegovih gnad tepe, je, ko mu svoje gnade za pri-
hodnje odvzame, da tiste drugemu podeli. Mi moramo sicer želeti, in smo dolžni še vsak dan posebno Boga prositi, da bi Bog vsem ljudem, pravičnim in grešnikom, vernim in nevernim dal vedno tekoči studenec svojih gnad teči, kakor pusti svoje solnce vzhajati nad hude in dobre in dežiti nad pravične in nepravične, kar nas tudi sam Jezus uči moliti: „Pridi k nam tvoje kraljestvo ... daj nam danes naš vsakdanji kruh". In veseliti nas mora, če Boga in bližnjega ljubimo, viditi ali slišati, da Bog koga s svojimi gnadami obogati: kakor se nam je nasprot še le bati, komu zavolj božje gnade nevošljivim biti, kar bi hilo strašen greh v svetega Duha. Vender nam pa pri vsem tem ni nič manj skerbeti, da sami gnad božjih ne zapravimo, da ne bojo nam odvzete in drugim bolj pridnim in skerbnim dodeljene: zakaj Bog luči svojih gnad ne ugasne, temuč kakor sv. Janez 2, 5 v skrivnem razodenju govori „le svečnik iz svojega mesta premakne". In to je zanj, kterega zadene, strašna šiba, ne sicer zato, ker so gnade drugemu v duhovno obogatenje dodeljene, temuč ker so njemu, in veči del za večno odvzete.
Tudi ta strašni nasledek nam svete bukve z besedo in z zgledi oznanujejo. Ali mar ne uči ravno to Jezus v priliki od žlahtnega človeka, ki je pred svojo odhodnjo svojim poklicanim hlapcom darove ali talente izročil, da bi z njimi dobro obračali, in do njegovega prihoda, kar je mogoče, pridobili. Kadar pa o njegovem prihodu hlapec predenj pride, kteri je prejeti talent zakopal, in z njim v lenobi ni nišesar pridobil, se je Gospod razserdil, in reče k zraven stoječim Mat. 25, 15.: „Vzemite tedaj njemu talent, in dajte ga njemu, kteri ima deset talentov. Zakaj vsakteremu, kteri ima, mu bo dano, in bo obilno imel: od tistega pa, kteri nima, bo še to vdvzeto, kar meni, da ima. In tega nepridnega hlapca verzite v zunanje tame: tam bo jok, in škripanje z zobmi." — Ravno to Jezus omeni, ko Judom pravi Mat. 21, 43.: „Zato vam povem, da božje kraljestvo vam bo odvzeto, in bo dano ljudstvu, ktero bo sad prineslo". In če je gnada komu drugemu dodeljena, da je pervi nigdar več nazaj ne zadobi, (kar ravno to kazen ali štrafo prav strašno stori) nam tudi Jezus sam s svojo besedo priterdi, in sicer v priliki od večerje, ko povabljeni niso hotli priti, in ko Gospod svoje hlap-
ce druge k pripravljeni večerji poklicat pošlje, takrat reče Luk. 14, 24.: „Povem vam pa, da nobeden od unih mož, (kteri so vabivno gnado zavergli) kteri so bili povabljeni, ne bo moje večerje okusil". Ravno to so tudi aposteljni spričevali: sv. Pavel in Barnaba sta namreč terdovratnim Judom v An-tiohii tako kazen zavolj zametovanja božjih gnad zažugala, rekoč Dj. ap. 13, 46. „Vam je bilo pervim božjo besedo ozna-novati: ker jo od sebe pahate, in se sami nevredne večnega življenja storite, polej, se mi k nevernikom obernemo."
Pa rekel sem tudi, da nam to strašno kazen ali ta strašni nasledek sv. bukve v žalostnih zgledih odkazujejo, poslušajmo tedaj nektere. Ker kraljica Vasti ni hotla kraljevega poklica sprejeti, je bila od kralja Asvera časti odstavljena, z kraljevega dvora odgnana, v nje mesto pa ponižna Estera postavljena. Kaj je v tej prigodbi Bog še drugega učil, kot da duša, ktera kot Vasti svojega poklica noče spoznati, svojo čast zapade, ktera bo nato drugi vredniši duši dodeljena. V mesto nevrednega kralja Saula je bil pravični David povzdignjen ; in čast apostoljške službe, z ktere je Juda izdajavec odpadel, je bila vrednišemu in svetejšemu, Matiju dodeljena, kot je bilo v bukvah psalmov izgovorjeno: „Njih stanovanje naj v pustoto pride in nihče naj v njem ne prebiva : in njegovo škofijo naj drug prevzame." Kakor pa Bog po svoji neskončni pravici pri posameznih dušah ravna, tako jo tudi pri celih ljudstvih in narodih obrača. To vidimo jasno nad Judovskim ljudstvom. To nekdaj Bogu toliko ljubo ljudstvo je zdaj neverno; oni so njega zavergli in on je nje zavergel. Oni so bili nekdaj sosebno božji otroci, in deležniki njegovega kraljestva: Bog jih je z nebeško jedjo, z mano preredil, njim in njih deželi je ohranil pravo spoznanje sebe, njim je dal pravico do edino pravovernega tempeljna na vesoljnem svetu. O kako srečni bi bili pač, ko bi se bili hotli prav njegove gnade poslužiti! Ali oni spozabijo od dobrot obsuti na svojega dobrotnika, in njegovo ljubezen mu s puntanjem, z vednim ustavljanjem povračujejo, dokler njegove poterpežljivosti ne vtrudijo, da jih je popolnoma zapustiti sklenil, in jih tudi res zapustil, studenec svojih gnad pa na druge narode obernil. Kje so zdaj njih altarji, kje njih darovi, kje njih
molitve, kje oni sami ? O razkropljeni otroci Abrahamovi ! kako se klatijo, kot iz svoje hiše izgnane sirote po vsem svetu, vender brez domačije, brez tempeljna, brez altarja , brez daritve. Od vsega nekdanjega ne posedejo drugega, kakor ime; pa kako ime ? Ime, ki je skorej vsem narodom zaničljivo in prigrajano. Ravno tako je Bog zopet pozneje že inarsikteremu drugemu ljudstvu gnado prave vere odvzel, in je svečnik iz svojega mesta prestavil; takošne žalostne prigodbe obširnej dopovedovati mi pa čas ne pripusti.
(Dalje sledi.)
Listnica.
* Celovec. Prečastiti in visokovredni gospod infulirani prost in stolni korar T. M. so nam življenje svojega žlahtnika rajnega Ožb. Ravša kaj lepo in zanimivo popisali; č. g. L. F. na Peravi so ga nam pa poslovenili. Mislimo, da vsem Slovencom lepo postrežemo.
O. Ožlialt It it vi,
goreč duhovnik, učen Slovenec, mož po volji božji.
Spominjam se, da je nedavno na vertu nekega fužinarskega gospoda izcvetela imenitna cvetlica. Od daleč in široko so dohajali gospodje občudovat milino malokdajne cvetlice. Koliko nar krasnejših cvetlic na tihem in skritem ocveti, nevidnih in neobčudovanih; to jim pa ne krati lepote. Kar cvetlicam se tudi ljudem rado primeri. So nektere zares žlahtne cvetlice, ktere s svojim duhom ves vert nadi-hujejo, in nihče se ne zmeni za nje.
Pol ure hoda od Celovca je velik prostoren britof. Mnogo so jih že zanesli tje počivat. Tri leta je, kar so tam pokopali častivrednega starčeka, gorečega duhovnika, ki je po besedah svetega pisma bil kot drevo vsajeno pri potoce. Naša ljuba domovina ga je rodila, odredila in učila, našim slovanskim bratom je večidel služil s svojimi telesnimi in dušnimi močmi, zatoraj ga Ti ljubi slovenski Prijatel v spominu ohrani.
Precej visoko na levem sončnem obrežji bistrosive Drave stoji čedna, sloveča Zihpoljska cerkev. Daleč po Podravju se lesketata njena bela stolpa. Se več kot lepa lega privabi sveta kri, ktero je Botrinjsk menih iz Jutrovega prinesel, dosti pobožnih romarjev. Verh Zihpolj, še višji na hribu je farna ves, popred podružnica Radiške fare, na Golšovem. Ondi se je 8. Oktobra 1. 1780 pridnim in pobožnim staršem vlegel ljubezniv sinček.
Bajta ali kajža pri nas svoje stanovnike (prebivavce) terdo in pičlo redi, pridne in marljive roke so njih nar boljše premoženje. Takšne so pa imeli starši našega Ožbalta. Od svita do mraka so se trudili skerbljivi oče in pridna mati, da bi oskerbeli ljubo družino. Pridni, pokorni otroci so staršem v čast in jim olajšajo in oslajšajo trude in težave.
tJmen delavec gleda, kje mu nar bolj ka^e, in gre po starem govoru, s trebuhom za kruhom. Ko je naš deček še le dve leti star bil, prodajo oče kajžo na Golšovem, in se z družino blizo Celovca ga tako imenovani Lerhenfeld naselijo. Še marljivši so sedaj pri delu; od ranega jutra do poznega mraka so cepili škodlje in v dveh letih so si toliko prihranili, da so si kupili lastno hišico in k hišici pridobili nekaj polja. Svojo streho sedaj imajo, ta je pa blizo mesta veliko vredna.
»Imaš sinov? uči in uklanjaj jih od mladih nog. Imaš hčere? varuj njih telo"; te besede modrega Siraha bi imeli biti vodila ker-šanskiin staršem. Oče našega Ožbalta so po njih ravnali. Zgodaj so otroke k delu priganjali, jih odverniti tolikanj škodljive lenobe, tudi uka niso zanemarali, in prav skerbno so jih v šolo pošiljali. Šola je mladosti vselej bla velika dobrota , sedajne dni je pa živa potreba. Mnogokrat sem slišal pametne možje in ženske reči: „Ko bi mi bili starši nali v šolo hoditi, bi mi bilo sedaj ljubše, kot ves denar, kterega so mi zapustili." Prevdarite starši! Ukaželjnemu mladenču se pot do šole nikdar ne stoži, da bi bil še tako daleč; tudi naš deček se ni vstavljal precej daljni pot do šole vsak dan skakljati. Bil je zbrihten fantič in prebrisana glavica , ki je svoje sošolce lehko prekosil; svojim učenikom se je prikupil s tim, da se je spodobno vedel ' in nosil in zelo priden bil. Vse pohvale je vredno, kedar prost kme-tišk mladenč odlikuje se med drugimi sošolci. Bistra glavica in navdušenost mora nadomestiti mnogotere pripomočke gosposkih mladenčev. — Hitro je prekorakal latinske šole, 1. 1800 jih doverši z veliko pohvalo in častjo, 1. 1801 in 1802 dokonča tudi dve modroslovske šoli ali 7. in 8. latinsko. Marsikteri mladenč pride tedaj v veliko zadrego, ne ve, kam bi se obernil, kteri stan bi izvolil; mnogo se jih je že na tem razpotji zgubilo, da niso več našli prave steze. Našemu mladenču ni bilo težko voliti svoj prihodni stan.
L. 1803 si izvoli duhovski stan. Nevtrudljivo se sedaj loti du-hovskih vednost in je tako srečen v dveh letih jih popolnoma dover-šiti. Ze 1. 1804 je izverstno prestal preskušnje v bogoslovskih vednostih in še tisto leto so ga visokorodni grof Salm — tedajni knezovladika kerški posvetili mašnika. Nadepolni mladenč je na svojem cilju — Gospoda si je v svoj delež izvolil. Tih, pobožen in zvest v svojih dolžnostih je bil ljubej predpostavljenih in vreden nositi krono katoljškega duhovništva. Izvolje<i je bil po previdnosti. Nove maše se veselijo starši, če so še živi, vsa žlahta, cela soseska, od daleč privrejo ljudi k novi maši.

Vse se veseli novega delavca v vinogradu Gospodovem, in vse rado pripomaga, da se prav slovesno obhaja pervo sveto opravilo novo-posvečenega inašnika. Naš gospod Ravš so na tihem opravili veselo opravilo perve presvete daritve, in so se na tihem z angelji veselili prevelike sreče katoljškega duhovna. Na praznik sladkega imena prečiste device Marije so v Zrelcu peli pervo sveto mašo, in koj po sv. opravilu jo odrinejo na odločeno mesto za duhovnega pomočnika k sv. Valburgi.
Prejeli so več kot edini talent: jih pa tudi niso zakopali, ampak umno so ž njjmi gospodarili. Niso se učili samo za šole, tiinveč z» življenje. Že v latinskih šolah se lotijo taljanskega in francoskega jezika, ter se v njih dobro izurijo. Verstnik so jim bli slavnoznani učnik Matija Ahacel. Sedaj, ko so nastopili novo službo, se iskre-niši primejo bogoslovskih vednost. Kdor skerbno in zvesto pastiruje, ima vedno dosti opraviti: goreč duhovnik se ne bo zavoljo dolgega časa pritoževal, njegove svete opravila mu kratek čas delajo. Cel teden si nabira drobtinc, da ima o praznikih in nedeljah svojim ovči-cam dušnega kruha polagati. V pobožni molitvi mora vsak dan stopati pred prestol Vsegamogočnega, da usmiljenja prosi in blagoslova nebeškega.
Odraščenim je prijatel, otrokom varh in oče, ubogim in betež-nim tolažnik in pomočnik; k njirn mora sam v šolo hoditi, v nji se poterpežljivosti in zadovoljnosti uči in občuduje čudne pote previdnosti božje. Vsaka fara je vinograd božji, ki da veliko veliko opraviti skerbnemu vincarju, če noče, da bi ljulika in osat vse tersje zadušila. Blagor fari, ki skerbnega pastirja ima, velik dobrotnik je od Boga. Svoj kruh z ubogimi deli, otare solze udov in sirot, in oserčuje star-čeka, ki jemlje slovo od sveta. Visoki poklic ima, osrečiti verne časno in večno. Ves nadušen visokega poklica pridejo naš g. Ravš na svoje pervo mesto. Pervi mesci v duhovski službi niso preveč vabivni. Mlad duhoven, dosti sicer podučen,-ali ne zadosti skušen, marsikterokrat napčno zadenejo, če ne pridejo k fajmoštru, ki so jim oče in brat.
Ravša nobena težava ne omami. K sveti Valburgi je podružnica na stermem visokem hribu v Mirniku. Tje morajo duhovni pomočniki večkrat opravljat hoditi; koliko potnih srag si morajo mladi rahli duhovnik obrisati, predenj da dospejo? Izverstno so se obnašali naš gospod že kot izurjen duhovnik.
Le eno samo leto jihv ondi pustijo , potem pa jih prestavijo za duhovnega pomočnika v Št. Jajnž. 4 leta so delali pri novi čedi vselej kot nar zvestejši pastir. S svojimi predpostavljenimi so vedno v lepi zastopnosti živeli. Prepir ali ostudno razsajenje so grozno čertili. Sloga jači, nesloga tlači, ta prislovica se nikjer morebiti bolj ne vresniči, kakor v duhovni hiši. Kako pohujšljivo je za celo faro, če dva duhovna brata nimata ljubezni in zastopnosti med seboj, ko bi si imela eden drugemu roke podajati, in vzajemno (zastopno) delati.
Ko so 5 let v kerški škofiji služili, se jim naenkrat zbudi stara misel (namemba) stopiti v red č. č. O. 0. Jezuitov.
Prosijo škofa, da bi jim dovolili, stopiti iz kerške škofije, kar jim tudi privolijo. Št. Vidški dehant in prošt v Hribah Engelbert Svarc jim pri odstopu izročijo pohvalno pismo 8. novembra 1. 1809.
Hvalijo v njem čedno duhovsko obanašanje, njih marljivost za šolo in povzdigo cerkvenega petja, njih omiko; prav priserčno jih priporočijo visokemu škofijstvu. Višjemu pastirju je bilo žal, zgubiti pridnega in zvestega delavca ali njihovemu poklicu vendar niso stavili over. 3. januarja 1. 1810 dobijo dovoljenje in se nemudoma na Dunaj odpotijo. Ondi se potrudijo za potni list na Rusko, kajti njih novo stanovanje je bilo daleč, daleč na Ruskem. Oskerbljeni s potnim listom jo odrinejo skoz Galicijo in Poljsko čez Rigo v Dunaburg, kjer so O. O. Jezuiti imeli Noviciat.
10. novembra pripotujejo do Dunaburga, ali že od 20. septembra jih je čakalo pismo Paderbornskega škofa, v kterem jih za misionarja v severnih misijonih pooblastijo.	(Dalje sledi.)
*	Z Celovca. Visokočast. gosp. misijonar v Ameriki Lovrenc Lavtižar pišejo v „Danici" št. 15.: „PoslaI sem rokopis: zgodovina indijanskih misijonov, ki sem ga poslovenil, v Celovec do Hermagorovega družtva. To prosim povedati, naj vedo, da siin bil mož beseda, ako se spis zgubi." Tudi v daljni Ameriki se uneti domorodec spominja nas Slovencov, se spominja našega domorodnega društva, in spisuje med toliko obilnih in težavnih opravil za naše društvo po slovenski. Komu se ne širi domorodno serce, komu ne poskakuje sladkega veselja! — 4. oktobra smo res v roke dobili celi obširni rokopis. Obsega 60 tesno pisanih pol in nosi naslov: „Zgodovina katoliških misijonov med Indijanskimi narodi v Zedinje-nih Deržavah v Severni Ameriki; 1529— 1854; spisal v angleškem jeziku Janez Gilmary Shea; poslovenil slovensk domorodec." Malo smo rokopis že pregledali in povemo, da nam vse prav lepo do-pada; prihodnje leto ga mislimo družtvenikom podati. Imamo še drug rokopis pri roci. Visokovr. gospod kaplan Peter Zizej so kaj lepo poslovenili nemško občno pohvaljeno knigo: »Humberts Gedanken", in že cel rokopis družtvenemu odboru zročili. Lehko bi se vse te lepe in imenitne reči tiskale in naše slovensko slovstvo bi veselo rastlo, ako bi čč. gg. družtveniki svoje letnine plačevati ne zabili in zabili družtvo podpirati, kakor so obljubili in se zavezali.
*	Z Celovca. K. D. Kdor koli je bil kedaj v tukajšni bolnišnici in je vidil staro kapelico, je moral spoznati, da bi živa potreba bila, kapelico kje drugod narediti. Po lesenih stopinjah ali prav za prav po kratki lojtri si se splazil v prav majhno tesno kapelico. Potrebo nove kapelice spoznavši je sedajni vodja bolnišnice tega dela se lotil in tudi srečno ga dognal. Napravili so kapelico na bolj primer-
nem kraju, lepo so jo izmalali in štatue stare kapelice, namreč: kri-žanega Zveličarja, Mater božjo in sv. Janeza so popravili. 14. avgusta ob 10. uri so v. č. g. korar in dehant J. Reber ni k novo kapelo blagoslovili: č. O. Ouardian tukajšnega kapucinskega samostana, Norbert Briks, so potem pervo sveto mašo v novi kapelici brali z 2 levitoma. Pričujoči so bili g. vodja bolnišnice Dr. Birnbacher in drugi zdravniki, oskerbnik g. Nekerman in veliko drugih pobožnih. Priča so tudi bili stari moži in ženke, kteri si nič več zaslužiti ne morejo in v tej hiši se oskerbe. Tudi tista deklica je bila pri sv. opravilu, kteri se je lani ob vseh Svetih na britofu obleka pri luči nekega groba vnela, sedaj je pa že precej zdrava. —
Bog daj, da bi zdravniki mimo grede pri kapelici si sprosili pravo razsvetlenje, spoznati bolezni, — pomoč od zgorej pomagati bolnikom, strežaji poterpežljivosti in ljubezni. Bog daj, da bi se bolniki v duhu h križanemu Jezusu obernili in ga prosili za ljubo zdravje, če pa je njegova volja, za srečno smert. Bog daj! da bi ozdravljeni nikolj iz hiše ne šli, prej da niso Bogu čest in hvalo dali v njegovi novi hiši. Tako sem mislil ob blagoslovljenju nove kapele.
* Iz Gorice. „Slov. Prijatel" je bil I. 1857 nekoliko zastran šolstva v Cerniškem šolskem okrogu na Goriškem prinesel, naj naznani letos v tej zadevi, kaj je važnišega od Gorice in goriškega šolskega okroga. — Po letošnjem šematizmu je bilo 69 tukajšnih bo-goslovcev, kteri so razun dveh v seminišču hrano in stanje imeli. Goriških je bilo 34, Teržaških 17, Poreških 9, Kerških 9. Četertoletnike, kterih je 12, ima Teržaški škof doma v svojem seminišču. 21. p. m. to je v praznik sv. Matevža so naš prevzv. knezo-nadškof tu v svoji domači kapelici mašnikovo posvečenje delili 7 bogoslovcom, in sicer 5 seminiškim rejencom, in 2 frančiskanerjema. Letos imamo tu le 5 novincov za vinograd Gospodov. Prihodnje leto bo v tej reči bolje. —
Kar zadene naše gimnazialne šole je bilo vsled dotičnega letnika, ki ima na čelu dva lepa sostavka: „Beitrag zur Behandlungsweise der Aesthetik in der obersten Gymnasial-Classe" in „Die Tempora und Modi im Slovenischen mit Rucksicht auf das Deutsche und die clas-sischen Sprachen", na tukajšni gimnazii 248 učencov, 244 katoličanov, 3 izraelci, 1 protestant^ po narodnosti 138 Slovencov, 82 Furlanov, 14 Italijanov in 14 Nemcov. — Učenikov, poterjenih in namestovavnih je bilo z g. zač. direktorjem vred 17, zmed kterih sta slovenščino učila gg. Šolar in Marušič, slovenska korenjaka. — Po letopisu spodnje realke je bilo v dotičnih 3 razredih vsih dijakov konec t. 1. 146. Po veri: 143 kaloličanov, 2 protestanta, 1 izraelc: po narodu: 50 Slovencov, 76 Furlanov, 19 Italijanov, 1 Nemec. Realnih učiteljev z g. vodjem vred je bilo 7, med kterimi je g. Hladnik, verli Slovenec, slovenščino učil. Škoda, da mu ni bilo dano več ko eno samo uro v tednu v vsakem razredu jo učiti. — Razne verstitve nam
dalje pokažejo, da je bilo tu v zgledni veliki šoli, in sicer v IV. razredu italijansko-nemškega oddelka — 1. 2. sekc. — 118, in slorven-sko-nemškega oddelka 71; III. razredu italijansko-nemškega 80, in slovensko - nemškega 69; v drugem razredu italijansko-nemškega oddelku 73, in slovensko-nemškega 73; v I. razredu- italijansko-nemškega oddelka 80, in slovensko-nemškega 51; nedelske 189, in risarske šole 128, vsih skupej 932 učencov. — Trivialka, ali ko se imenuje mestno-ljudska šola je imela s 3 nedelskimi vred 266 učencov, in 350 učenk. — Častite Uršulinarce so učile v 4 raznih razredih 234 učenk. — Zavod za gluhoneme je letos 73 — med njimi 25 slovenskih gluhomutcov odrejeval. V napravi za zanemarjene dečke
je teh 31.--Se neke druge naprave, v ktere se otroci obojnega
spola jemljejo in učijo, sq v Gorici, od kterih bi se vtegnilo kaj hvale vrednega povedati, pa bi bilo preobširno. Iz vsega je očevidno, koliko kaj da se tu zastran omike in odgojenja stori. Kako je o tem zunaj mesta v goriškem šolskem okrogu drugi pot. —
* S Krašnje. Dragi prijatel! Med drugimi se posebno ti, Družtvo svetega Mohora, Danica in naše ljube Drobtince trudite, marsikaj kratkočasnega, podučnega in koristnega med slovenski narod zasijali; pa povem ti, vi vsi pojte spat proti neki baži pisavcov, kteri so jeli v današnih dneh za izobraženje Slovencov skerbeti. Njih pisarijo kako so vse drugačne od vaših! Čista slovenščina teče v njih ko med, zdrava domišlija razveseljuje serce, in kar je še posebne hvale vredno, sveta, zveličanska vera se kaže tukaj v svoji nar lepši lepoti in bla-gosti. Pa si boš mislil, kaj hoče ta kave s to zabavljico ? Koga tukaj meni? Ktere bukve so tolike prednosti pred vsemi drugimi? Le počasi, nočem ti jih zamolčati, in vem, kakor hitro ti jih imenujem, moral mi boš prav dati in se — smejati. Da pa vendar, ako jih šo nemaš, si tudi bukvice, se ve da v svoj posebni duhovni prid pri-skerbiš, ti jih hočem ne le samo imenovati, ampak tudi nekaj imenitnega zapopadka prav kratko tu naznaniti. Bukvice pa so: „Svesek zhudapolnih pravliz", in ena teh pravlic ima naslov: (/Trojno refhenje dufli, ali trije vitesi po fmerti ob glavo djani." Kaj ne, kako vabljivo, mikavno?! Pa poslušaj!
Nočem govoriti kaj več o slovenščini in domišlii, te hočem le opomniti duha, ki veje po teh bukvicah v verski zadevi. Govori se tukaj od nekega pobožnega Petra, kako moli in v cerkev hodi, kako je dobrotljiv in poterpežljiv, kako si nabera dobre dela, ter živi, da ga vse spoštuje in rado ima! Pa čudno! Šestdeset let je živel keršansko, pravično in nič posebnega se mu ni pripetilo, in še le po tem času, ko se je žganja prav dobfo navlekel in omamljen zaspal, se mu prikaže angelj božji, mu naznanuje bližno srečno smert, in kar mu je še poprej storiti tu na svetu.
Čudno! bral sem dozdaj vedno v katehiztnu, da je požrešnost eden poglavitnih grehov, in sem tako tudi vun in vun sebi izro-
cene učil; pa glej, temu ni taka. Upijaniti se, nI? more greh biti, ker . no treznemu, ampak žganja polnemu Petru se angelj božji prikaže, ter mu naznanja, ne morde nesrečno, ampak srečno smert. Peter poprej moli, potem je in zadnjič se naseka žganja, zaspi, in glej: Bog se veseli truda žganja omamljenega Petra, ga o takem stanu posebno pomilosti ter mu napove po angelu bližno zveličanje. Kako lepo, kako veselo, kako keršansko!!! — Aj, aj!
Vendar to še ni vse. Nek oče Anzelm pravijo, da so Petrove sanje gotovo od Boga, zakaj, kader se ena reč, ki ni z hudobijo v zvezi, zaporedoma trikrat človeku sanja, je to gotovo znamnje, da je od Boga. Dozdaj ni cerkev kaj takega nikoli terdila, nikoli učila, toraj glej tukaj novo versko resnico, nov dogma!
Še več: Neki trije vitezi so bili grozovitni hudobneži, veliki, veliki grešniki pred Bogom, ni brati besedice, da bi se bili kesali svojih pregreh, se jim odpovedali in se na pot pokore vernih; temveč ravno ob času, ko so več ljudi s strupom pomoriti hotli, pa ali po nesreči ali nalaš, sami sebi zavdali; ravno ko so zavdani brez keršanskega kesanja tako rekoč pojemali, in je mera njih hudobij po zaslišanem glasu že bolj ko polna, in sicer prepolna bila, in oni zreli za smert, se jih je Bog usmilil, ter dal trupla sicer strohneli, vendar pa pustivši duše v strohnjenih truplih tako dolgo , da jih reši usmiljen človek s tem, da jih ob glavo dene. Ni ga brati tudi nar manjšega dobrega dela, katero bi jim bilo milost božjo naklonilo, tudi ne iščejo tiste, vendar pa jo najdejo — Bog jim jo tako rekoč posili, posili terdovratnim hudobnežem, njim, kterih mera hudobij je bila že prepolna, in oni že zreli za smert, toraj zreli za pogubljenje. V za-resnem življenju, v kterem je grešniku mogoče, šo zadnji trenutek časnega bivanja milost pred Bogom doseči, ne razodevajo vitezi nobenega spoznanja, nobenega kesanja , nobenega poboljšanja; v čudnem stanu duš, ki morajo v strohnjenih telesih ostati in živeti, toraj v stanu, ki ne sliši več k zaresnemu časnemu bivanju torej ne več v tisti čas, v kterem se zamore za večnost delati, vitezi sicer žalujejo, pa ne zato, ker so grešili in Boga žalili, temuč edino le, ker morajo terpeti. Tudi tukaj v tem prečudnem stanu ni sledi nobeno pokore , kakoršna bi kesanje in poboljšanje razodevala; in vendar Bog jih ne pogubi, Bog se jih usmili in za nebesa prihrani. Koliko čudni, čudni nauki. Človek naj po tem takem greši, kakor hoče, naj uganja, kar se mu le koli poljubi, ni se mu treba pogubljenja bati. Bog se ga bo brez poboljšanja usmilil, ter ga zveličal po kakem kratkem časnem terpljenju. Berem sveto pismo stare in nove zaveze skoz in skoz in na vse strani, prebiram življenje svetnikov, in premišljujem nauk svete vere, nikjer ne najdem, da bi bil kterikrat kak grešnik milost dosegel ter se zveličal brez kesanja in poboljšanja, ali da bi smel upati terdovratnež srečne večnosti. Sveti Dismaz je bil sicer tudi ropar, ali on je na križu viseč spoznal svojo
hudobijo, se kesal doprinesenih pregreh, zadovoljno v duhu pokore smert križa terpel, in kakor tak Gospoda usmiljenja prosil. Vendar tega zanaprej ni potreba. Po čmu spoznanje in kesanje, po čmu zinagovanje in spreobernjenje ? Saj se je Bog usmilil tudi teh toliko hudobnih vitezov, tudi jim ni bilo potreba ga prositi usmiljenja, ter poboljšati se! Ni to nauk, da je kaj? In ta nauk se skuša katoljški cerkvi podtikati! — Aj, aj!
Preveč, ljubi Prijatel, bi se pričujoči list liarastel, ko bi hotel celo pravlico natanjko pretresli. Le nekaj sem torej iz nje posnel, in čas je, da pismo doveršim. Vendar pa nehati ne morem, predenj ne omenim vsaj še ene reči. Pripoveduje se, da pretekle so še le štiri leta, kar so znani hudobni vitezi v znanem , prečudnem ne živem ne mertvem stanu bivali in terpeli. Štiri leta tedaj so še le minule, kar so ž njimi vred minuli tudi njih ropi in vse druge hudodelstva; vedelo se je tedaj še dobro vse, kar je bilo kje vzetega, ali tatinsko ali roparsko; lahko po tem takem bi se bilo tudi vse, kar so naropanega našli, nazaj dalo njegovim pravim gospodarjem, in s tem popravila storjena krivica vsaj po večem. Pa temu ni bilo tako.
Soditi po najdenem zakladu, ni bilo le troje cerkev oropanih, ampak gotovo brez dvombe, veliko več. Tudi posestnikov premožnih, bogatih je moralo od te strani biti lepo število. In če prevdarimo okoline, bi se bili brez vse težave celo lahko našle cerkve, našli gospodarji ukradenih in poropanih reči, pa ti se niso iskali.
Sicer ni obderžal Peter Krunov za-se ali za svoje tudi nar manjše reči, nič od vzdignjenega zaklada, pa tudi ni dal temu, komur je slišal. Zidal je ž njim cerkev v čast sv. Trojice, torej zidal cerkev s ptujim, naropanim dnarjem, z dnarjem krivičnim. —
Bazdelil je cerkvene posode med tri bližne cerkve, torej je dal tem cerkvam tudi posode, ki so slišale drugim cerkvam, ktere so jih še verh tega morde bolj ko te potrebovale. Razdelitev taka, ker razdelitev ptujega blaga med ptuje , je bila potem takem krivična, pregrešna.
Dal je vsaki ravno omenjenih cerkev deset tavžent tolarjev, in kaj misliš zakaj ? Glej čudo! Za štiftane maše! Deset tavžent tolarjev vsaki cerkvi, trideset tavžent vsem trem — neizrečeno veliko maš! Kako bi jih bilo moč opraviti v treh cerkvah! In za koga so bile štiftane? Cuj novo čudo prečudno! Za te tri hudobne, in zdaj že rešene viteze! Torej so bile maše štiftane ne za oropane in poškodovane gospodarje, ampak za roparje same; bile so štiftane za viteze, ki so bili že rešeni, in so šli kakor takšni v pokoj, torej v zveličanje. So bili pa zveličani, po čmu še maše za nje ? Ali pa so maše tudi za te potrebne, ki so že v nebesih? —
Vidiš tukaj krivice nakopičene na krivice, prismodije, da drugači ne rečem, na prismodije! In vse to nekako ko nauk katoljški za priprosto slovensko, čisto katoljško ljudstvo! Med tem, ko celo sveto
pismo, ustno izročilo, cerkveni očaki, z besedo: mati katoljška cerkev -z enim glasom uči in tirja, da se ima ukradeno, krivično blago nazaj dati temu, kateremu je vzeto bilo, uči pravlica od treh vitezov ravno narobe, oznanuje nauk katoljški cerkvi na ravnost nasproten. In take bukvice so odmenjene Slovencom po domači slovenski zemlji v krat-kočas in kaj pa da tudi v podučenje ? Kaj ljubi prijatel, pač k temu porečeš? Niso li te bukvice, kakor sem že zgoraj omenil, spomina vredne in imenitne zadosti, da jih ti, ki široko po Slovenskem prideš, tudi med Slovenci oznaniš, pa, kakor se že samo zastopi, oznaniš zavolj pcednost, ki jih imajo v zadevi čiste slovenščine, zdrave domišlije, in kar je več, v zadevi čudolepih naukov, ki jih ponujajo našemu slovenskemu vernemu narodu? Nočem se na dalje v pretres teh bukvic spuščati, hotel sem s tem le slovensko ljudstvo opomniti na novo bažo pisarjev, in sicer zdaj še bolj šaljivo; se pa prikaže še kaka taka buzarija na svitlo, ti hočem, ljubi Prijatel, zopet pisati, takrat pa nekoliko resnobniše pojasnovati mlakužni strupni vir takih čenč. Kritiko le kritiko!	J. V.
Duhovske zadeve.
*	Kerška škofija: C. g. Lovre Štangl je dobil faro Ločani; e. g. Ba-lant Lesjak mlajši pride za kapi. v Božak; umeri je Mih. Loffelman deficient v Praze. E. L P. t
*	Lavantinska škofija: Lokalijo Šent-Vencesl je prejel čast. gospod Ant. Frohlich, kapi. na Laškem. Prestavljeni so naslednji gg. kaplani: Jožef Šehel na Vransko; Mat. Pogelšek v Trebovlje; Franc Trafenik v Gornji grad; Franc Janežic na Laško; Ant. Hobel k Materi božji na jezerji; Janez Krener v Olimje; Franc Švarc v Gotovlje; Jož. Štor v Zibiko; Matija Ar-zenšek v Sromlje; Melliior Goličnik v Monsberg; Mih. Baumkirher v Pi-šece; Matija Stoklas v Šmartin pri Zaleku; Eajmund Ko celi v Loko; Matija Kertna v Kalobje; Gregor Kokal na Eudo; Simon Pihler v Klošter (Stift Griffen); Martin Godinavv Šmarje; Henrik Križan za namestnega kaplana v Dobje; Korl Simandl v Šmihel pri \Volfsbergu; Blaž Trunk v Šetale; Jožef Matoh naPako. Vmestenje novoposvečenih gospodov: Jak. Bohinc k Novi cerkvi; Jož. S ker t a v Eeiclienburg;; Matevž Steiner v Uoberlo ves; Jož. Sever v Kapele; Jož. Skerbinc na Černo; Jan. Slomšek na spodnjo Polskavo; Matevž Novak v Pilštanj. — Umeri je čast. gosp. Blaž Artverič, fajmošter v Podče-tertku. E. I. P.!
*	Ljubljanska škofija. Ker so prečastljivi gosp. korar in dosedanji duhovni vodnik in špiritual Juri V o 1 c vodstvo mladenšnice, Aloljzjeviša, sprejeli, so namesto njih visokoč. gosp. dr. Henrik Pavker, stolni kaplan, v špirituala izvoljeni. Gosp. Ant. Košmerl pride za duh. pom., učenika keršanskega nauka in začasn. šols. vodja v škofjo Loko; gosp. Em. Ehen za namestnega prefekta v Alojzjeviše; gosp. dr. Jan. Gogala, duh. pom. na Verhniki, pride za duh. pom. v stolno cerkev v Ljubljano; gosp. Mat. Strucelj na Verhniko; g. Jan. Oblak v Ternovo na Notrajnskem; gosp. Mih. Kotnik, novoposvečenec, v Senožeč; g. Jan. Germ v doljni Log; gosp. Mat. Markič v Koprivnik; gosp. Gorišek, novoposvečenec, v Metliko; goSp. Fr. Pleš ko v Cemšenik; gosp. Mart. Indof, novoposvečenec v Šent-Gothard. — Špitalič je podeljen gosp. Flor. Prelesniku; lokalija sv. Urha pa gosp. Golmajerju. — Gosp. Val, Eazinger, kaplan v pokoji, je 18, kim. umeri. E. I. P.!
Odgovorni izdaj, in vredn. Andr. Einšpieler. — Natisnil Janez Leon u Celovca.