Naši dopisi. Iz Ljubljane. (f Andrej Lukežič.) Zopet je zahtevala bleda smrt žrtev iz naših vrsta. Ni si pa izbrala morebiti sivolasega starca, ki se je že navelical življenja in si itak sam želi srarti; zamorila je marveč mlado, krepko bitje, mladeniča, ki je, dovršivši že skoro študije, dospel do zaželenega zmotra, a je nioral poln nadej in želja leči v hladno zemljo. Umrl je namreč dne 12. p. m. Andrej Lukežič, četrtoletnik na tukajšnjem učiteljišču. Rajnik je bil rojen dne 12. listopada 1879. v Ljubljani, kjer je tudi z izvrstnim uspehom dovršil pet razredov ljudske šole in spodnjo giranazijo. Iz veselja do učiteljskega stanu pa je vstopil na učiteljišče, kjer je bil vedno med boljšimi učenci. Ljubili so ga učitelji in součenci, ker je bil tih in blagega znacaja In ravno sedaj, ko bi bil imel dospeti do zmotra, po katerem je hrepenel toliko časa, ga je pograbila kruta smrt in mu uničila krasne nade. Pokojnik je bolehal že več let za sušico, a vendar je hodil v šolo do zadnje Velike noči. Zadnje dni se sicer ni inogel več ganiti iz sobe, a upal je še vedno, da okreva kot ucitelj na kraetih. A bilo je prepozno! Ko so pošla pljuča, je preminil lahko, brez bolesti. Pogreba so se udeležili vsi gg. profesorji, večina gojencev z obeh učiteljišč in vadniški učenci. Tudi več ljubljanskih učiteljev je spremilo na zadnjem poti blagega mladenica, ki bi bil tako rad deloval v njihovih vrstah za prospeh narodov. Ganljivo je bilo videti doma ubogo mater, ki boleha že več let, da ni mogla za pogrebom. Oko se je porosiio človeku, ko so zapeli sošolci ob grobu ljubljenega tovariša zadnjo pesera. — A ti, dragi nTovariš% postavi s temi vrsticarai trajen poranik mladeniču, ki bi bil tako rad deloval za šolo in narod, pa mu je kruta usoda prezgodaj prestrigla nit življenja. Iz Gradca. (Iz risarskega tečaja.) Zadnje svoje pismo sem končal z besedami: Več prihodnjič. Od tedaj sem si bil ves čas v svesti dane svoje besede, vendar do izvršitve ni prišlo in to — radi preobilega dela. Dnevni red nam predpisuje sedaj okroglo 7 ur dela na dan, faktično pa delamo povprečno do 9 ur na dan. Nehote si predstavljam, da se udeležujem dirke, ki traja 5 mesecev in katere se udeležuje 14 dirkačev, med katerimi hoče biti vsak prvi. V takem stanu rni pač ni bilo možno rešiti svoje obljube. Storiti hočem danes vsaj deloma to, kar sem zamudil. Prestani bi bili do sedaj izpiti iz treh predmetov in sicer iz prostoročnega risanja, geom. in projekcijskega risanja (nauk o obsenčevanju) in iz redov stebrov v zvezi z uraetno-obrtniškim oblikoslovjern. Pri prvem se gleda samo na izvršene risbe. Drugače pa je bilo pri drugem in tretjem predmetu. Vsak izmed nas je moral poleg zgoraj omenjenih ur žrtvovati še obilo časa za ponavljanje učnega gradiva kot pripravljanjo za izpit. Da srao prebavili obsežno gradivo iz geoin. in proj. risanja, je zasluga izbornega prof. vit. Siegla, kateremu se je izrekla po izpitu prav zaslužena zahvala celega tečaja za njega neumorno delo. V svojem odgovoru se nara je laskal, kar je trdil pozneje tudi prof. Theyer, da ni imel še tako marljivega tečaja in to nam je v bodrilo. Tudi po trudu g. prof. R. Bakalowitsa srao si pridobili mnogo naukov iz umet.-obrt. stroke. Pod njegovira vodstvom smo pohodili tukajšnji muzej ,,Ioanneum% za katerega iraamo od vodstva permanentne vstopnice, v katerera nas je opozoril na vse stvari, ki spadajo v njegovo stroko. Ogledali smo si izdelke raznih obrtov iz prejšnjih in sedanjih časov, opazovali in določevali na njih razne sloge. Lep je zlasti oddelek keraraičnih izdelkov. O teh predraetih smo imeli pred tednom dni pismeni in ustmeni izpit. Vprašanja so se nanašala na rede stebrov, na ornamentiko sploh, sloge, keramiko, kovinoslovje, pohištvo itd. V svrho izpita smo ogledali tudi arheološko zbirko tukajšnje univerze. Vseučiliščni prof. V. Gurlitt nam je razložil okraske na raznih amphorah, hidrijah itd., opisal krasoto tam razpostavljenih kipov največ iz grške zgodovine, kateremu predavanju smo. kakor umevno, sledili z živitn zanimanjem. Prof. Altmann nam je obljubil, da nas popelje v livarnico in tvornico za stroje v Andritzu, kjer nam hoče razkazati tamošnje zanimivosti. Iz tega je lahko izprevideti, da nam ni moči misliti na žalostne pojave, ki razjedajo tukajšnje družabno življenje. Zaradi teh oudnih razmer mi, žal, ni dano slišati vojaških koncertov, katere zelo pogrešam. Za zabavo skrbe razna pevska društva, meščanska in veteranska godba, BVolkssangerji" in v zadnjem času imajo Gradčani tudi svoj ,,Orpheum", kamor si hodijo preganjat dolg čas. Meni in raojim kolegom pa tudi to ne more pregnati hrepenenja po domu in zavest, da traja vse še nekaj tednov, nam sladi tukajšnje bivanje. Dotle pa kolegijalni pozdrav! J. Krulec.