/ 71060 Balkanska vojna v karikaturah in pesmih. Priloga „Dnevu“ štev. 473 in 474 □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ n □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ n □ □ □ □ □ □ a □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ :: Ljubljana 1913. :: Založila »Učiteljska tiskarna". dne 20. aprila :: leta 1913. :: ■■■■■■■■■HHaEDHHHHBHHHaBBBa v „DAN“ v Neodvisen političen dnevnik. Izhaja vsak dan ob 1. uri zjutraj. Naročnina znaša za celo leto 20 K, pol leta 10 K, četrt leta 5 K, mesečno 1*70 K. Za Ljubljano: letno 18 K, mesečno v hišo do¬ stavljeno 1'50 K. Za inozemstvo 30 K. Po- ::: samezna številka 6 vinarjev. ::: ■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■H Lieto 1912. bo stalo z zlatimi črkami zapisano v zgodovini Evrope. To leto je prineslo s seboj odločilni boj in končno »Osvobojenje Balkana*. Leto 1912. pa bo za vse veke pomenilo najslavnejšo dobo v življenju naših jugoslovanskih bratov, ki so se proti volji Evrope z lastno silo osvo¬ bodili 600letnega turškega jarma. Zato bo to leto pomenilo: »Osvobojenje Jugoslovanov*. S tem pa bo leto 1912. dobilo velikanski pomen v zgodovini slovan¬ stva sploh, ker bo stalo kot mejnik med dvema dobama: med suženjstvom in svobodo. Leto 1912. se je končalo z zmago, ki pomeni »Zmagoslavje Slovanstva*. Naravno je, da je imelo v tem času časopisje mnogo dela. Spoznali smo, kako malo smo poznali svoje južne brate. Zato smo takoj ob začetku vojne posvetili v njih preteklost, v zgodovino, v dobo njih stare slave in težke sužnjosti — v čase njih trpljenja in bojev. Šele potem smo mogli razumeti njih velike zmage. „Dan“ je v tem oziru vestno vršil svojo dolžnost. Kdor ga je čital vsak dan, je dobil jasno sliko o velikem boju, ki se je vršil na jugu. „Dan“ je prinašal zgodovinske spomine, popise krajev — zanimiva poročila z bojišč. „Dan“ je prinašal tudi karikature, ki so v pravi luči pokazale Turke in njihove prijatelje. Bilo bi škoda, ako bi te slike ostale pozabljene, zato smo se odločili, da jih izdamo svojim čitateljem v spomin in zabavo. Cez desetletja bodo gledali naši otroci, kako se je bil boj na Balkanu. i. 1 Vojna sama je prinesla s seboj mnogo trpljenja in žalosti, toda to, kar so počeli razni turški prijatelji, je imelo v sebi toliko smešnega, da to za¬ služi svoj spomin. Za uvod podajamo pregled glavnih dogodkov na Balkanu, na to pa popis cele vojne — kakor jo je prinesel »Dan" v slikah in pesmih. „Dan“. Jek z Balkana. Kaj od Balkana sem grmi črez polje in gorovje? Ko burja divje jek buči, ubran ko spev zvonov je? Vesel ko bojna pesem je — ko psalm slovesnoresen je! »Marica šumi čez ravan, med brati hitro teci! Oznanjaj jim veliki dan, povej jim, šumno reci: Zedinjen je bolgarski rod, na zemlji svoji sam gospod!" »Raduj nad nami se, raduj, o Balkan, oče stari! Nad nami vsemi zdaj kraljuj, nad svojimi Bolgari! A s hrbtom svojim brani nas, če vrag ločiti kani nas!“ Evropa, maneš si oči, strmite, diplomati? Kar modro ste gradili vi, da htelo ni vam stati! Ej, silnejša je moč idej, ko grozni zid papirnih mej . . . »Marica, šumi celo pot, valovi poskakujte! Gredoč novico to povsod veselo razglašujte: Svoj, prost če biti moj Bolgar — podjarmljen več ne bo nikdar!" A. Aškerc. 2 Kratka zgodovina balkanskih držav. Turčija. Okoli leta 1200 se pojavijo Turki v Mali Aziji. 1326—1359. Sultan Orchan pridete v Evropo in zavzame Galipolis. Glavno mesto Brussa. 1359—1389. Murad L si podvrže cel vzhodni del Balkana — razven Carigrada. Drinopolje je glavno mesto (1365—1453). 1389. Zmage nad Srbi na Kosovem polju. Sultan Murad umorjen. 1393. Zmaga nad Bolgari pri Tirnovu. 1453. Carigrad pade (29. maja) v turške roke. Mohamed II. 1470. Cel Balkan v turški oblasti. 1472. Turki v Ljubljani. 1520—1560. Sultan Soliman II. Turška država doseže najširše meje. 1566. Turki pred Sigetom. Nikola Zrinj¬ ski. Začetek propadanja turške moči. 1571. Velika pomorska bitka pri Le- pantu. Don Juan d’ Austria uniči turško brodovje. 1683. Turki pred Dunajem. Poljski kralj Jan Sobieski osvobodi Dunaj od Turkov. 1699. Mir v Karlovcih. Turčija izgubi zapadne pokrajine (Ogrsko, Hrvatsko). 1744. Mir v Kičik-Kairnadže. Turčija izgubi Taurijo in Krim. 1804. Srbska vstaja pod Kara-Gjorgjem. 1821. Grška vstaja. 1827. Grško-turška vojna. Poraz tur¬ škega ladij evja pri Navarinu. Od leta 1840. skušajo evropske sile preprečiti popoln razpad onemogle Turčije? 1856. Krimska vojna. 1876. Bolgarska vstaja. 1876—1909. Abdul Hamid II. 1877. Rusko-turška vojna. 1908. Mladoturška revolucija. Ustava. 5. oktobra 1908. Aneksija Bosne in Hercegovine. 1909—? Mohamed II. 1912??? Bolgarska. 580—600 prihod slovanskih rodov v Tracijo in Macedonijo. 680. Bolgari podjarmijo slovanske ro¬ dove — in postanejo Slovani. 864. Bolgari postanejo kristjani. Knez Boris Mihael (f 893). 890—927. Bolgarsko carstvo sega do Adrije. Srbija in Carigrad plačujeta Bol¬ gariji davek. Simeon Veliki. Zlata doba Bolgarije. 971. Vzhodno Bolgarsko z glavnim mestom v Preslavi in — 1018. Zapadno Bolgarsko z glavnim mestom Ohrido — postaneta bizantinski provinciji. 1186—1393. Vzhodno Bolgarsko samo¬ stojno. 3 1218—1241 sega bolgarsko ozemlje do Belgrada in do Drača. Glavno mesto Timovo. Šišmani. 1393. pade bolgarska samostojnost v bitki proti Turkom pri Tirnovu. 1393—1878. Turška sužnost 1876. Prva bolgarska vstaja. Botev. 1877—1878. Rusko-turška osvobodilna vojna. Po miru pri San Štefanu je imela Bolgarija obsegati Macedonijo, Vzhodno Rumelijo in Drinopolje. Berlinska pogodba je določila samo kneževino Bolgarijo in Rumelijo. 1885 —1886. Bolgarija se združi z Vzhodno Rumelijo. 1886. Srbsko - bolgarska bratomorna vojska. 1887—? Ferdinand, knez bolgarski. 1908. Samostojnost Bolgarske. Bolga¬ rija postane carstvo. 1912??? Srbija. Okoli leta 600. prihod Srbov na Balkan. 1090. Srbi ob Limu in Ibaru. 1190. Stepan Nemanja razširi svojo oblast od Črne gore do Niša. 1220. Srbija postane kraljestvo. Sveti Sava. 1241. Srbija sega do Belgrada in do Timoka. 1275—1331. Zmaga Srbov nad Bolgari. Severna Macedonija v srbski oblasti. Glavno mesto Prizren. 1331—1355. Srbija kot carstvo naj¬ močnejša država na Balkanu. Dušan Silni. Srbija obsega: Črno goro — Staro Srbijo — Albanijo s pobrežjem — Macedonijo (brez Soluna in Kalkidike) — Epir in Tesalijo. Najslavnejša doba srbske zgodovine. 1355. Dušan Silni gre z vojsko proti Carigradu in umrje na poti. Razpad. 1389. Bitka na Kosovem polju. Car Lazar pade s celo srbsko vojsko. Srbija turška, kot provincija plačuje davek. 1427—1456. Pod Brankoviči se Srbija zopet kot turška pokrajina razširi čez Ma¬ cedonijo. 1459. Pade glavno mesto Smederevo. Konec srbskega odpora. 1717. Princ Evgen vzame Turkom Bel- grad. 1718—1739. Severna Srbija pod Av¬ strijo. 1804. Začetek vstaje proti Turkom. Črni Jurij (Kara-Gjorgje). 1806—1812. Srbi skupno z Rusi proti Turkom. 1817. Miloš Obrenovič Turški vazal. Kara-Gjorgje umorjen. 1830. Avtonomija Srbije pod ruskim in turškim pokroviteljstvom. 1877—1878. Vstaja v Bosni in Herce¬ govini. V rusko-turški vojni zmagajo Srbi proti Turkom. 1878. Berlinska pogodba. Srbsko po¬ stane neodvisna kneževina. (Sanštefanski mir je obljubljal Srbom tudi Novi Pazar — Berlin je odločil Pirot in Vranjo — Av¬ strija zasede Bosno in Hercegovino. 1882. Vstaja v Hercegovini. Srbija po¬ stane kraljestvo. 1889—1903. Aleksander I. poslednji Obrenovič. 1903—? Peter I. Karagjorgjevič. 1908. Aneksijska kriza. 1912—??? Črna gora. Do leta 1360 pod srbsko oblastjo. 1360—1421 vladajo v nji Balšiči. 1421—1455 pod beneško nadoblastjo. 1455—1506 vlada Crnojevičev. 1699—1735. Danilo Petrovič Njeguš. Vlada vladik. Boji proti Turkom. 1851—1860. Danilo I. 1860—? Nikita Petrovič. 1910. Črnogorski knez postane kralj. 1912??? Grška. V starem veku se je razvila grška na bregovih egejskega morja. Kraj, kjer stoji Carigrad, je bila grška kolonija. 330. po Kr. proglasi Konstantin Veliki Carigrad (Bizanc) za glavno mesto vzhod¬ nega rimskega cesarstva. 395—1453. Boj bizantinskih cesarjev proti novopriseljenim narodom: Avarom, Slovanom, Bolgarom, Rusom, Mažarom, 4 Benečanom, Arabom, Seldžukom in proti Turkom. 1453. pade Carigrad v turške roke. 1350—1500. izgube Grki vso oblast tudi na otokih. 1821—1829. Osvobodilni boj Grkov s pomočjo evropskih velesil. Navarino. 1830. Grška se proglasi kot neodvisna kraljevina. 1863—1913. Jurij, kralj Helenov. 1881. Grki dobe Tesalijo in Epir. 1897. Grška vojna proti Turkom za¬ radi Krete. Turki zmagajo Grke. 1908. Kreta pride provizorično pod grško upravo. Princ Jurij od velesil do¬ ločen kot guverner. 1912—??? Pregled vojnih dogodkov na Balkanu 1.1912. Prva vojna na Balkanu je trajala dva meseca: oktober in november. Ta dva me¬ seca vojnih dogodkov na Balkanu bodeta stala z zlatimi črkami zapisana v zgodo¬ vini slovanstva. Ta pregled je pravi slavo¬ spev slovanskega orožja. Dan za dnem se vrste zmage, kakor verzi v jugoslovanski narodni pesmi. Iz stoletnega trpljenja in robstva je nastala najkrasnejša epopeja zmage. Meseca oktober in november leta 1912. se bodeta svetila v svetovni zgodo¬ vini kot čas največjih zmag evropske kul¬ ture nad azijatskim barbarstvom. Ta dva meseca sta preobrnila zastarele evropske nazore in sta dvignila iz trdih razvalin staro balkansko — slovansko slavo. Do¬ godki teh dveh mesecev bodo dokaz, kaka sila leži v narodni samozavesti. Prva vojna se deli v tri dele: Od prvih začetkov — črnogorsko-tur. ški boji do 18. oktobra, ko stopijo druge tri balkanske države na bojišče. — Drugi del je čas največjih zmag od 18. oktobra do bitke pri Lile Burgas dne 1. novembra. — Tretji del od bitke pri Lile Burgas do premirja na Čataldži. L 29. septembra: splošna mobilizacija v Bolgariji, Srbiji in na Grškem. 1. oktobra: mobilizacija črnogorske in turške armade. 4. oktobra: Essad-paša zasede s 3000 možmi Skader. 5. oktobra: prva črnogorska brigada prestopi pri Neser-tera turško mejo. 7. oktobra: Turške železnice ustavijo osobni in tovorni promet — začne se prevoz čet in municije. 8. oktobra: Črnogorski poslanik Pla- menac izroči porti pismo, v katerem Črna gora Turčiji napoveduje vojno — in odide iz Carigrada. Turški poslanik v Cetinju dobi potne liste in odpotuje. 9. oktobra: Črnogorci začno boje pri Podgorici. Princ Peter sproži prvi top. Črno¬ gorske čete začno prodirati proti Tuzi in Beranam. 10. oktobra: Boji pri Beranah. Posadka v Dečiču se vda s toj ovi in orožjem. — Velesile podajo v Carigradu skupno noto, da bi vojno preprečile. Turčija mobilizira svoje ladjevje. 11. oktobra: Boj pri Tuzi. 12. oktobra: Črnogorci napadejo Ro- game — in obkolijo Tuzi. — Prvi streli pri Vrani. — Turčija pošlje 120 anatolskih bataljonov v Evropo. Albanci prosijo za orožje. 13. oktobra: General Vukotič vzame Bjelopolje. Pri Tuzi in Berani se boj na¬ daljuje. Grška armada 130.000 mož je pri¬ pravljena. 14. oktobra; General Vukotič vzame Gusinje, poveljnik v Tuzi se pogaja. 15. oktobra: Turški poslaniki v Sofiji, Belgradu in Atenah so odpoklicani. — Tuzi se vda brezpogojno z 2300 vjetniki, 5 to¬ pov, 8 mitraljez in 7000 pušk pade Črno¬ gorcem v roke. — Hum se vda Črnogor¬ cem. — Glavno poveljstvo se preloži iz 5 Podgorice v Milesi. — Srbska armada se koncentrira pri Vranji. 16. oktobra: Praske na srbsko-tui-ški meji. — Južna črnogorska divizija zadene na hud odpor Turkov pri Tarabošu. — Be- rane padejo. — Črnogorci dobe zopet bogat plen. 17. oktobra: Srbski in bolgarski po¬ danik v Carigradu dobita svoje potne li¬ stine. Oba oddasta porti pisanje, v katerem se napoveduje Turčiji vojna. Porta izda takoj ukaz, da turške čete napadejo srbsko in bolgarsko mejo. Turki poskusijo nov napad na Bjelopolje. Turki napadejo Črno¬ gorce pri Plavi in osvoje višave okoli Ve¬ like. Daljši turški poskusi se ponesrečijo. Vojna izbruhne na celi črti. II. 18. oktobra: Grška napove Turčiji vojno. Bolgarska armada prestopi turško mejo. Prednje straže zadenejo skupaj pri Kir- džali. — Srbi napadejo Sjenico in Novi- pazar. Črnogorci osvoje pod generalom Vukotičem Gusinje in Plava. 19. oktobra: Bolgari vzamejo Kurtkale in Mustafi-pašo. Ena bolgarska divizija za¬ sede Barskoje Belo. Turške ladje blokirajo Varno in Burgas. — Grki zadenejo pri Li¬ gami na prve turške čete in obkrožijo Elasono. 20. oktobra: Pri Kirk-Kilisi se začno prvi boji med Turki in Bolgari. Dve turški ladji streljati na Varno. Srbi se začno po¬ mikati proti Kumanovu, Prištini in Egri- palanki. Srbske čete zasedejo Carevo selo in Sultan-tepe. Grki napadejo Turke pri Elasoni. — Črnogorci oblegajo Taraboš. 21. oktobra: Grki napadejo Turke pri Diskata. Turki se umaknejo na Serfidže. 22. oktobra: Bitka pri Kirk-Kilisi. 23. oktobra: Bitka pri Kirk-Kilisi. Zmaga se nagiblje na bolgarsko stran. Bolgari za¬ sedejo Malo Timovo. — Srbi vzamejo Pri¬ štino in Novipazar. Črnogorci prodirajo proti Skadru. 24. oktobra: Bitka pri Kirk-Kilisi se konča s popolno zmago Bolgarov. Beg Tur¬ kov. Srbska armada napade turške čete pri Kumanovu. Prvi dan ugoden za Turke. 25. oktobra: Turki se umikajo na Bunar Hisar. — Bolgari zasedejo Kočano. — Srbi primejo turško armado pri Kumanovu in jo zapode v beg. Beg na Skoplje. — Grški prestolonaslednik zasede Serfidže. — Pri Kumanzades zmagajo Turki nad Grki. — Črnogorci pred Skadrom. 26. oktobra: Skoplje pade brez boja’v srbske roke. Pred Drinopoljem se začno prvi boji. Bolgari zasedejo nekaj utrdb. — Črno¬ gorci obkolijo Skader od južne strani. — J Grki začno boje pri Kiafi in zasledujejo tri dni umikajoče se turške čete. Turki za- puste Kozani. 27. oktobra: Bolgari vzamejo Baba Eski in zaplenijo cel vlak municije. — Srbi vza¬ mejo Mitrovico. — Grki pri Filipiades in Strelini. 28. oktobra: Bolgari začno prodirati proti Bunar-Hisar in Lile Burgas. — Srbi zasedejo Veles in Štiplje. — Grki zavza¬ mejo Prevezo. — General Vukotič pri Ro- zaju. — Črnogorci vzamejo Plevlje. 29. oktobra: Turške čete začno z na¬ padom proti Kirk-Kilisi in Marašu. — Grki zasedejo Katerino in Lemnos. 30. oktobra: Bitka pri Lile Burgas. — Turki napadejo pri Vizi in Maraš Bolgare. Abdulah-paša odstavljen. — Nazim-paša prevzame poveljstvo. — Grki vzamejo Verijo. 30. oktobra: Bolgari zasedejo Demotiko. Grki zasedejo otok Samotrake. Odločilna bitka pri Lile Burgas se nagiblje na bolgarsko stran. — Usoda turške armade je odločena. ni. 1. novembra: Bolgari zmagajo pri Lile Burgas. Beg turske armade proti Čorlu. Bolgari postavijo težke topove proti Drino- polju. 2. novembra: Srbi zasedejo Prilep in Tetovo. Grška torpedovka v solunskem za¬ livu. Beg Turške armade od Čorlu. 3. novembra: Bolgari obkrožijo Drino- polje in zavzamejo Kenan in Kojinli. 4. novembra: Izpad turške posadke iz Drinopolja. Bolgari jo zapode nazaj. Srbi zasedejo Geogeli in Demirkapu. Bolgari za¬ sledujejo turško armado. 6 5. novembra: Bolgari dohite bežeče turške čete pri Čorlu in Saraju. Bolgarski glavni stan se preseli iz Stare Zagore v Kizil Agaz pri Drinopolju. — Srbi nada¬ ljujejo svojo pot proti Solunu in Bitolju. Turčija prosi velesile za posredovanje. 6. novembra: Drinopoljska turška po¬ sadka poizkusi pri Kudinkoj izpad — in je odbita. — Srbi zasedejo Kičevo. — Esad- paša v Skadru in Riža bej na Tarabošu kljubujeta napadom Črnogorcev. Črnogorci zasedejo Djakovo. Grško ladjevje zavzame Tenedos. 7. novembra: Bolgari zmagajo pri Čorlu. Grozen beg turške armade na Čataldžo. Bolgari zasedejo Drama. Turška sklene vojno nadaljevati. Evropske ladje so pri¬ pravljene, da rešijo kristjane v Carigradu. — Črnogorci zasedejo Medno in Lješ. — Grki prodirajo preko Jenice in Kerdjelar proti Solunu in obkrožijo mesto. 8. novembra: Solun se uda s celo po¬ sadko 25.000 mož. 9. novembra: Srbi prodirajo proti Bi¬ tolju. General Vukotič pred Skadrom. 10. novembra: Črnogorci vzamejo nekaj utrdb južno od Taraboša. — Srbi prodi¬ rajo proti Draču. 11. novembra: Turška ladja v Radosti strelja na Bolgare, ki se morajo umakniti. 12. novembra: Bolgari zadenejo na turške čete pri Čataldži. 13. novembra: Srbi v Dibri. Boji z Al¬ banci. Grki prodirajo proti Bitolju in so zadržani pri Florini. — Grški kralj Jurij gre slavnostno v Solun. — Pogajanja med Bolgari in Turki se začno. 15. novembra: Grki zasedejo polotok Kalcidiko. Turške ladje bombardirajo Ra- dosto. — Srbi se bližajo Bitolju. 16. novembra: Bitka pri Mederi. Boji pri Katranici, Ostrovu in Soroviču. Začetek bitke pri Bitolju. 17. novembra: Črnogorci zasedejo Me- duo. Bitka pri Bitolju. 18. novembra: Bitolj pade. Turki se umikajo na jug. — Grki zasedejo otok Nikarija. 20. novembra: Kratko premirje pri čataldži. 21. novembra: Turki sklenejo vojno nadaljevati. Bolgarski napad pri Čataldži odbit. Bolgari zasedejo Malgara in Dedea- gač. Izpad pri Drinopolju odbijejo Bolgari nazaj. — Turška križarka ,Hamadieh“ na¬ padena v Črnem morju od bolgarske tor- pedovke in dobi težke poškodbe. 22. novembra: Srbi na poti čez Alba¬ nijo proti Draču. 23. novembra: Napad bolgarskih čet na severni strani Čataldže. Zavezniki sku¬ šajo na kopnem napasti Galipolis, da bi prišli skozi Dardanele. 24. novembra: Pogajanja za premirje v Bakčeiskbju se prično. — Boj pri Chrys- soviki v Epiru. Turki se umikajo na Janino. 25. novembra: Izpad pri Drinopolju. — Srbi zasedejo višave nad Dračem. 26. novembra: Drinopolje gori. — Srb- sko-avstrijski spor doseže svoj vrhunec. 27. novembra: Afera Prochazka se pojasni. — Ruska mobilizacija. Dogovor v Berlinu. 28. novembra: Srbi zasedejo Drač. — Albanci v Valoni proklamirajo avtonomijo Albanij e. — Srbi ^zmagajo pr i Derbi na d Turki infAlbanci ter zasedejo gRisno in Ohrido. _29. novembra: Dve diviziji Turkov se udasta Bolgarom pri Marhanli. Priprave za premirje. 30. novembra: Črnogorski kralj Nikita prevzame poveljstvo armade pri Skadru. — Grške torpedovke pred Dardanelami. — Srbi zasedejo brez boja Elbasan v Al¬ baniji. 1. decembra: Pogoji za premirje se for¬ mulirajo. 2. decembra: Grški pomorski topovi streljajo na Kabel pri Valoni. 3. decembra: Novi napadi na Taraboš. 4. decembra: Ob 8. uri zvečer podpi¬ sano premirje. — Grki si izgovore še 24 ur pomisleka. — Evropska situacija obeta mir. Po 4. decembru je nastopilo pre¬ mirje — potem so sledila londonska po¬ gajanja. Dne 3. februarja je vojna na celi črti zopet izbruhnila — začel se je boj za Skader in Drinopolje. 7 Črnogorsko-turška vojna. Nihče na svetu ni pričakoval, da bomo v teku enega meseca doživeli tako velike dogodke. Tekom enega meseca se je iz- premenil zemljevid Balkana — pa tudi po¬ litični zemljevid Evrope. Dne 9. oktobra so telegrami poročali, da je kralj Nikita dal ukaz, da čete pre¬ stopijo mejo. — Kaj so dosegli Črnogorci v enem mesecu? Črna gora je imela pripravljene štiri divizije. Vodili so jih: general Vukotič, general Martinovič, prestolonaslednik Danilo in general Bozovič. Divizija ge¬ nerala Vukotiča je marširala v treh ko¬ lonah. Ena je šla na zapadu iz Kolašina čez Lepenac na Bjelo polje in Sjenico; druga je šla od Adrijevice čez Berane in Novi Pazar, tretja pa čez Brskut na Gu- sinje in Plave na Peč. Te kolone so za¬ čele boj 10. oktobra. — 10., 11. in 12. so bili boji pri Bjelem polju, pri Beranih in pri Gusinjah. Dne 13. oktobra je zapadna kolona vzela Bjelo polje. 16. oktobra je srednja kolona vzela Berane in 20. oktobra je južna (tretja) kolona vzela Plava in Gu- sinje. Dne 25. oktobra je šla zapadna ko¬ lona ob Limu navzgor in 26. oktobra se je združila s srbsko armado pri Sjenici. Dne 27. oktobra je šla srednja kolona proti Rozaju. 28. oktobra ga je vzela — in 31. je bila v Peču. Divizija prestolonaslednika Danila je operirala pri Podgorici čez Tuzi proti Skadru in Lešu do iztoka Drine. V dneh 11. in 12. oktobra je dosegla zmage pri Dečiču, Vranju, Šipčaniku in Rojani. Dne 14. oktobra je padel Tuzi. Dne 16. je šla kolona naprej proti Skadru. Divizija generala Martinoviča je šla proti Tarabošu na Skader. Dne 10. oktobra je začela boj in 20. oktobra je zasedla Be- laje. Dne 21. oktobra se je začelo obleganje Taraboša. Brigada generala Božo vica je šla iz Bukovice na Plevlje in je 28. oktobra mesto zavzela. To so uspehi enega meseca. Črno¬ gorska armada je zasedla tudi obe prista¬ nišči in je s tem izvršila svojo nalogo. Edino Skader je bil trd oreh, ki je zahteval še mnogo žrtev. Za zmagovito črnogorsko armado so kmalu stopile na bojišče druge armade in po enem mesecu boja so bile že pred So¬ lunom in pred Carigradom. Ko je nastalo premirje, je morala tudi črnogorska armada počivati. Ko pa je bilo premirja konec, je takoj dne 4. februarja za¬ čela zopet naskoke na utrdbe okoli Skadra. Boji so zahtevali velike žrtve. Kljub temu so Črnogorci 7. februarja zavzeli po hudem boju Dardanjol in nekaj pozicij pred Tara- bošem. Od tu so nadaljevali boj. Bolgarsko-turška vojna. Bolgarija je postavila tri armade. I. armada, zapadno bolgarska armada, 30.000 do 40.000 mož, je imela prodirati od Dubnice čez Džumajo, Kresno, Demir- hisar in Seres na Solun. Ta armada je marširala v treh kolonah. Srednja kolona je vzela 19. oktobra Barakov in Džumajo. Vzhodna je bila dan nato v Mehomiji, zapadna pa v Carevem Selu. Dne 22. ok¬ tobra je bila srednja kolona v Kresni. Dne 23. oktobra so bile vse tri kolone v boju. Dne 24. oktobra je vzela vzhodna kolona Mehonico in Elisnico in dan nato je bil boj za Nevrokop, ki ga je dne 25. oktobra vzela zapadna kolona. Dne 2. novembra je stala ta armada na liniji Petrčevo-Kresna- Nevrokop — 140 kilometrov ali 7 do 8 dnij od Soluna. Pozneje jo odšla na vzhodno bojišče, kjer je dovršila svoje delo. n. armada. 80.000 do 100.000 mož, v dolini Tundže pod poveljstvom generala Ivanova. Nje naloga je bila prodirati ob 8 Marici in Tundzi proti Drinopolju in čez Čorlu na Carigrad. Dne 18. oktobra je pre¬ stopila ta armada mejo in je po kratkem boju zasedla Kurtkio in Mustafi paša. — 19., 20. in 21. je med neprestanim bojem prodirala naprej in 22. je vzela Čermen. Dne 23. oktobra se je ta armada že boje¬ vala na gričih okoli Drinopolja pri Kadikbj, Kiredži, Haskdj, Kalimandza in Maraš v do¬ lini Arde. V dneh 24. in 25. oktobra je bilo Drinopolje obkoljeno. Dne 26. oktobra so bile zasedene utrdbe Cazaš, Havaraš in Sufistar, dne 27. oktobra je bil vzet Kir¬ kih. Dne 29. oktobra so Bolgari začeli stre¬ ljati na Drinoplje. Dne 31. oktobra je bol¬ garska straža zasedla Dimotico, 2. novembra je bil oddelek te armade v Čorlu in v Ro- dosto. Dne 30. oktobra je bila tam že bol¬ garska kavalerija. III. armada, takozvana vzhodna bol¬ garska armada, pod generalom Savovom. Z 80.000 do 100.000 možmi je šla od Jam- boli na Kizil, Agač, Molkoclar, Kirk-Kilise, Lile Burgas, Čorlu na Carigrad. Ta armada je 19. oktobra zasedla Malkoclar, 20. ok¬ tobra je poseben oddelek zavzel Timovo, dne 22. oktobra so predstraže dospele pred Kirk-Kilise. V dneh 23. in 24. oktobra se je vršila velika bitka pri Kirk-Kilisi, ki je pri¬ nesla bolgarski armadi slavno zmago. Bol¬ gari so drugi dan zasedli mesto. Dne 25. ok¬ tobra se je pojavila ogledna straža v Va- siliki ob Črnem morju. Dne 26. oktobra so Bolgari brez boja zasedli Baba Eski, dne 28. pa so vzeli Bunar-Hisar. — V dneh 29., 30. in 31. se je bila velika bitka pri Lile Burgasu, pri kateri je bilo 140.000 Turkov mrtvih in ranjenih. Bitka se je končala z groznim porazom turške armade, ki je be¬ žala proti Čorlu. Do Carigrada so imeli Bol¬ gari še 150 kilometrov. Sedem do osem dnij hoda. Dne 6. in 7. novembra so se raz¬ vili boji pri Čorlu. Po zmagi pri Čorlu so začeli Bolgari operirati okoli Čataldže, od 10. novembra dalje so se vršile priprave, ki so 14. in 15. novembra prinesle novih zmag. Tako je ostala bolgarska armada pred Čataldžo, kjer stoji dolga vrsta trdnjav, ki branijo nadaljno pot v Carigrad. Obleganje teh trdnjav je težavno, zato so se začela pogajanja. Dne 4. decembra je nastalo pre¬ mirje, temu so sledila mirovna pogajanja v Londonu. Ker pogajanja niso imela u- speha, je dne 3. februarja 1913 izbruhnila nova vojna. Glavni boj je bil za Drino¬ polje. Bolgari so se za novi boj dobro pri¬ pravili. Drinoplje je bilo obsedeno okrog in okrog. Prišle so na pomoč tudi srbske čete. Napadi na Drinopolje so se ponav¬ ljali dan na dan. Druga bolgarska armada pa je šla na polotok Galipolje, kjer so se začeli hudi boji za trdnjave, ki branijo vhod v Dardanele in pot po morju v Carigrad. Dne 25. marca je padlo Drinopolje — Sukri-paša se je vdal. Začeli so se novi boji na Čataldži. Srbsko-turška vojna. Srbija je bila tako pohlevna, da je pustila Turke celo čez mejo. Ko so po¬ ročali 17. oktobra listi, da so Turki na meji vdrli v Srbijo, so marsikoga ostrašili. V par dneh se je pokazalo, da je bil to le manever. Podamo tu pregled srbskih čet in njihovih zmag. Srbija je postavila 4 armade: 1. armada (glavna) 40—50.000 mož P°d komando prestolonaslednika Aleksan¬ dra je imela nalogo iti čez Vranjo na Ku- manovo na Skoplje. V dneh 18., 19. in 20. oktobra so zadele predstraže na Turke in so se začele prve praske; dne 21. je padla Biljaca in 22. Presovo. V dneh 23. in 24. oktobra je armada zmagala pri Ku- manovu in je zasedla mesto. Bitka je tra¬ jala 10 ur — od obeh strani je bilo okoli 70.000 mož v ognju. Dne 26. oktobra so šli Srbi zmagovito v Skoplje. Dne 28. je bila ka- 9 valerija že v Tetovu in je s tem ta armada izvršila tekom desetih dni svojo nalogo. II. a r m a d a, 30—40.000 mož, pod ge¬ neralom Stepanovičem je šla iz Kistendila na Egripalanko, Kumanovo, Skoplje, na Kocano, Stiplje in na Veles. Dne 19. okto¬ bra je zasedla obmejne trdnjave, 21. okto¬ bra je bila v Trnovem in v Egripalanki. Severna kolona je drugi dan vzela Kra- tovo, južna kolona se je bojevala pri Ko¬ cani. 23. oktobra sta obe koloni zasedli svoje pozicije. Dne 24. oktobra je bila se¬ verna kolona pri Kumanovu — južna je zasedla Kocano. Dne 25. oktobra je južna kolona dospela v Štiplje in 26. oktobra je vzela mesto po hudem boju. Dne 26. ok¬ tobra je severna kolona zasedla Kliseli ob Ovčjem polju, južna pa je vzela Veles. Od tu se je armada združena obrnila na jug in je 31. oktobra vzela Prilep. Od tu je šla pred Bitolj, ki je padel 18. no¬ vembra. IIL armada. General Jankovič s 30 do 40.000 mož je imel nalogo prodreti čez Kuršumlje na Podujevo, na Prištino in Mitrovico. Predstraže so bile 18. oktobra v boju pri Prepoljcu, Mrdarju in Podujevu. Dan nato so bili hudi boji z Albanci pri Prepolju in Kuršumlju. Dne 21. oktobra je padlo Podujevo, 22. oktobra Priština, 26. oktobra Gilan. Dne 28. oktobra se je udala Mitroviča brez boja, na poti proti Skoplju so čete zavzele prelaz Kačanik. Dne 30. oktobra je armada zasedla Prizren — od tu je šla pot na jug proti morju. IV. armada, srbska zapadna armada, 20—30.000 pod poveljstvom generala Živ- koviča je prodirala v dveh kolonah od Ivanjice na Sjenico, Nova Varoš in od Raške na Novi Pazar. Njena naloga je bila zasesti Sandžak. Po kratkih bojih je se¬ verna kolona zasedla 21. oktobra Novo Varoš in 23. oktobra je južna kolona po trdem boju zavzela Novi Pazar. Dne 25. oktobra je severna kolona zasedla Sjenico, kjer se je združila s črnogorsko armado. Dne 31. oktobra je armada zasedla Priboj — potem je nadaljevala pot na jug. III. in IV. srbska armada sta imeli namen združiti se s črnogorsko armado in preiti albanske gore. Z velikanskimi te¬ žavami in napori je srbska armada prešla celo Albanijo, skozi oborožene albanske vasi in je le z največjo vztrajnostjo končno dospela na svoj cilj k morju. Zasedla je Meduo in Drač in je držala ti mesti ter čakala, kaj sklene Evropa. I. in II. srbska armada pa je odšla po dobljeni zmagi naprej proti Solunu — od tu pa pred Drinopolje, kjer je zasedla za- padni del utrdb. Pohod na Drač in na Bitolj pomeni največje zmagoslavje srb¬ skega orožja. Grško-turška vojna. Grki se po hrabrosti na suhem ne morejo meriti s slovanskimi balkanskimi narodi. Turki tudi proti njim niso postavili posebnih čet — ker jih niso imeli. Več so Grki dosegli na morju, ker so se dobro izkazali. 18. oktobra. Grki napovejo Turčiji vojno. 19. oktobra. Prvi spopadi med Turki in Grki pri Ligarini. 20. oktobra. Boj pri Elasoni. 21. oktobra. Boj pri Diska ta. 25. oktobra. Boj pri Serfidže. Pri Ku- manzades zmagajo Turki nad Grki. 26. oktobra. Grki začno pri Kiaffi pri¬ tiskati Turke. Turki zapuste Kozani. 27. oktobra. Grki pri Filipiades in Strelini. 28. oktobra. Grki zavzamejo Preveso. 29. oktobra. Grki zasedejo Lemnos. 30. oktobra. Grki vzamejo Verijo. 31. oktobra. Grki zasedejo otok Sa- mothrake. 6. novembra. Grško ladjevje zavzame Tenedos. 7. novembra. Grki se bližajo Solunu in obkrožijo mesto. 8. novembra. Solun se vda grški ar¬ madi s celo posadko 25.000 mož. 13. novembra. Grški kralj slavnostno jezdi v Solun. 15. novembra. Grki na polotoku Kal- cidike. 18. novembra. Grško ladjevje vzame otok Nikarijo. 30. novembra. Grške torpedovke pred Dardanelami. 2. decembra. Grki pred Valono. 4. decembra, Grki pred Janino. Grki se ne pridružijo premiku, ampak nadalju¬ jejo vojno. Med premirjem je imelo grško ladjevje nalogo paziti, da niso Turki mogli prosto prevažati vojakov iz Male Azije. Bojem na suhem so se izogibali — zato pa tembolj zasledovali turške ladje. Turško ladjevje se je previdno umikalo. Po premirju so se začeli novi boji okoli Janine, ki so se bojevali z neodloč¬ nimi zmagami. Dne 6. marca se je Janina udala z 22.000 mož. Grško ladjevje pa je stalo pred Dardanelami in čakalo, kdaj se posreči četam na kopnem uničiti trdnjave in odpreti vhod. Dne 18. marca je bil v Solunu umor¬ jen grški kralj Jurij. Prestolonaslednik Kon¬ stantin je postal grški kralj. Evropa ob času svetovne vojne. 11 Požar na Balkanu. — V svitu tega požara se je razsvetlila tema Evrope. Pesem od vojske. Je Turek iz Azije prišel in ves Balkan je podse vzel, Bolgara, Srba in Hrvata, še Kranjcem trkal je na vrata. Prešlo med tem je več sto let, in Turčin uničil je ves svet, vse kar je podse spravil, je ropal, kradel, davil. Zaslišal se je bojni klic: od severa je ruski stric pripeljal bojne brate — tja k Turčinu na svate. Takrat je Turčin v škripcih bil, ko Rus ga je nazaj podil, ga v Carigrad je spodil, Bolgare osvobodil. Pa Turek še ni mira dal, dokler v Evropi je ostal: je mučil Macedonca, trpljenju ni bilo konca. Je šel tja v Tripolis Taljan — od tam je Turek bil izgnan — otoke je zasedel — in Turku glavo zmedel. Albanci tudi so prišli in Turku delali skrbi, svobodo so hoteli — in vojsko so začeli. Je Turčin svoje čete zbral in proti vstašem jih poslal, da zemlje bi ne zgubil — reforme je obljubil. Pa Turku nihče ni verjel — orožje vsak je rajše vzel, „ Dovolj smo ti služili — zdaj bomo mi — delili." Bolgar zdaj Grka je pozval, da z njim bi vkup se vojskoval in Srbin dobre volje — je šel v Kosovo polje. A Črnogorec je junak, on dal je prvi bojni znak: on vajen je na boje — pozna junake svoje. Čez mejo je na Turško šel in Turka krišpati začel — že zmagal je Berane po težkih bojih znane. 12 To drugim je užgalo kri že združene njih trope na Turka so junaško šli — pode ga iz Evrope. © Balkanski narodi pokopujejo »status quo“. Pogrebci žalostno gredo, in rakav na ramah neso, a v rakvi pa leži nekdo, o ta nesrečni „status quo“. Kdo bil je to, ta »status quo“? Govoril vedno je tako: »kot bilo je — tako naj bo“. Tako v Evropi so sklenili, da bi državni mir rešili, da v Turčiji, kakor je zdaj, ostati mora vekomaj. In Turčin se jim je smejal, tako pri sebi je dejal: »Če prav tako je, kot je zdaj, pa naj ostane vekomaj. Mi dobro bodemo živeli, v Evropi boste mir imeli, mi bomo kradli in morili na tuje stroške se gostili; saj nam veleva „ status quo“: kot bilo je, tako naj bo. Če upre se Srb, al’ Grk, Bolgar, Evropa pravi: oh nikar, če boste delali prepir, ni varno za evropski mir. Zato le dalje potrpite, in kakor morete živite, saj vas varuje »status quo“: kot bilo je, tako naj bo“. Možato Turčin je sedel, kristjanov svojih glave štel: 13 Le čakajte, kristjanski psi, jaz delam, kar se meni zdi, saj mene brani »status quo“: kot bilo je, tako naj bo." Divjal je Turčin bolj in bolj to bilo drugim je dovolj, zato so skupaj se združili ušesa Turčinu navili: »Dovolj zdaj Turčin te imamo, mi ne priznamo »status quo“, gospodstva mi več ne priznamo: kot bilo je, tako ne bo. In rakev so na rame djali, na njo pa Turka privezali — tako stoletni nosi rob zakopat »status" s Turkom v grob. Na rakvi Turčin zdaj sedi, prav milo stoka in ječi: »Ojej, ojej, kaj bo, kaj bo — zdaj v grob grem jaz in »status quo".“ Nosači štirje: Srb, Bolgar in z Grkom Črnogorec v par. v pokop Turčina nosijo — za večni mir mu prosijo. Dovolj ste nam gospodovali, med seboj z nami kupčevali, za mir evropski vam mar ni, če Turčin kolje in mori, vam mar ni za uboge brate, vam za dežele je bogate; in to delal je vaš »status quo“ — kot bilo je, tako ne bo!" Da mirno bi tam v grobu spal, in nikdar več od smrti vstal — in zraven molijo tako: »Da z njim bi zginil »status quo“.“ A zadaj stopa Rus molče — in misli si, kam ta pot gre, pa zraven pravi: »Harašo, naj vzame vrag te, »status quo“. 14 A poleg njega gre Anglež: „Ubogi Turek, kam zdaj greš? Kako pa zdaj z Turčijo bo, ko pal si ti in „ status quo“ ... Za njim pa stopa tih Francoz: »Kako bi sam bil štirim kos?" A ta preljubi »status quo“, procente nosil je od sto. A Nemec briše si solze, nerad za tem pogrebom gre, ker je pokojni »status quo", pripravljal zanj — politiko. Vihar Za goro kuka Italijan: in misli si: „To ni slab plan zdaj vzame vrag naj »status jaz imam svojo Libijo". Avstrijca za pogrebom ni —• on žalostno doma sedi, pri srcu njemu je hudo: ker je umrl »status quo“. Topovi za pogreb pojo in zraven pravijo tako: zdaj pokopan bo »status quo nikdar več ga nazaj ne bo. © na Balkanu. Turčin sedel na preprogi, križema je držal nogi, mirno črno kavo pil, se življenja veselil. Glasno alaha je hvalil, da bi mu miru ne skalil, da ostalo bi tako, kot velel je »status quo“. Da evropski diplomati bi ne dali se ugnati, da bi bilo kot doslej dolga leta še naprej. Da sedel bi na preprogi križema bi držal nogi, mirno turško kavo pil, se življenja veselil. Vstali temni so oblaki — zemljo so pokrili mraki, strašen je nastal vihar — strela vdarja vdar na vdar. Staroslavna Črna gora, prva v boju biti mora — tam je počil prvi strel cel Balkan se v njem je vnel. Srbija je čete zbrala in na mejo jih poslala, že nad Skopljem tam grmi, Turka uničiti preti. 15 S severa prišli Bolgari so junaki hrabri stari. Grozen bliža se vihar — Turka uničil bo požar. Grška tudi se je zbrala ladje čez morje poslala — Nemški listi Tokaj Turčija sedi — se prav žalostno drži — pa kako b’ se ne držala, kaj bi reva ne jokala — ker je vse, kar je imela, Zveza ji balkanska vzela. Tukaj Turčija sedi — in prav bridko se solzi, kaj b’ se reva ne solzila, vedno bliže vihra gre zdaj ti Turčin bo gorje. — Ko se bodo vsi združili, točo bodo na te zlili — in narasle te vode — v Črno odneso morje. © tolažijo Turčijo. kak bi bridkih solz ne lila — nihče neče pomagati, nihče roke ji podati. Prišli so prijatelji — da bi jo tolažili! to so razni nemški listi in različni žurnalisti — žalostno krog nje klečijo in tako ji govorijo . . . 16 Pester Lloyd: Oj preljuba Turčija, nič ne bodi žalostna — mi te bomo varovali — zate vsi se vojskovali, kar si dosedaj zgubila, lahko boš nazaj dobila. Deutsch. Volksblatt: Draga moja Turčija, naša ljubljena gospa: tu se klanjam ti globoko in poljubljam tvojo roko: ne pustimo na Balkanu nikdar vladati Slovanu. Wiener Journal: Tu gospa, globok poklon, jaz sem namreč Moric Kohn. Vedno kaj smo trgovali, dobro vam blago smo dali, zmaga naj kultura naša — Alah! Zmaga! Heil Goltz-paša 1 Grazer Tagblatt: O presveta Turčija, naša ti zaveznica — ti si mučila Slovane, in tako naj še ostane — da boš še naprej morila, naša ti pomore sila —. Turčija: Hvala vam prijatelji, zvesti ste zavezniki! Če še vi me zapustite me za veke izgubite — ker v največji moji sili so me vsi — ah zapustili. Vsi: Nič Bolgarov se ne boj, saj smo zvesti mi s teboj, nibelunška je zvestoba, i ki ostane ti do groba. Mi ti bomo pomagali — in Balkan nazaj ti dali. Turčija: To me srčno veseli, toda kdaj se to zgodi? Saj sem vsem pravična bila le podložne sem morila, toda to je že navada, tako dela vsaka vlada. Vsi: Slava tebi Turčija — Ti vzor vsega si sveta: tudi mi tako velimo, in Slovane k.tlom tiščimo: kjer si rob želi svobode — je nevarno za — gospode. Turčija: Kaj pomaga mi vse to, vlade moje konec bo, — že pred vratini Carigrada združena stoji armada — Skoplje Srbi so zavzeli — Grki so Solun zaseli. Vsi: Mi ti najdemo pomoč, vse premaga naša moč — mi smo sedma velesila, ki cel svet je obkolila, nas poslušajo države — in visoke vladne glave. Turčija: Alah vam v zahvalo daj pri huriskah večni raj! Če pa mene bi segnali in me v Azijo poslali, si Albanijo vzemite in jo med se razdelite. Vsi: Hvala milostna gospa — prosta bo Albanija mi zato ti poskrbimo, da bo vojna še to zimo. Srbe bomo kaznovali, ker so tebe razdejali. 2 17 Bolgari pred carigrajskimi vrati. Bolgar (zunaj): Hej, odprite, hej odprite! Kaj se pa tako bojite? — Turki: Oj, tiščite, oj, tiščite — zdaj Bolgar gre k nam v vizite! Bolgar: Hej, odprite, hej, odprite! Kaj se pa tako bojite? Turki: Alah, Alah, kaj bo s tega, že na vrata nam posega. Bolgar: Hej, Turčini, hej, junaki, kaj vas strašijo koraki? j Kaj kričite, kot brez uma — ali nimate poguma? Saj ste vedno govorili, da nas bodete pobili — zdaj prišel sem — zdaj odpri i - zdaj, junaki, govorite! Turki: Čujte, čujte, kaj nam pravi, nas gotovo vse podavi. Turek (pri strani): Alah, Alah, ti se usmili, reši nas v veliki sili, pred sovražnimi Bolgari, Alah, Carigrad obvari, če Bolgar nam v mesto stopi, konec Turka bo v Evropi. 18 Bolgar: Hej, Turčini, hej, odprite, nič se dolgo ne branite, če ne boste nam odprli, bomo s silo v mesto vdrli. Turki: Oj, slušajte, kaj grozi, zdaj je konec naših dni. Tjirek (na strani): Da bi Nemci se zavzeli, in nam Carigrad oteli — da bi slavni diplomati nam hoteli pomagati. Bolgar: Nič ne čakajte pomoči, kaj zvonili bi po toči — nihče več vam ne pomaga, nikdar več ne grem spred praga. Turki: Jej, o jej, kaj bo iz tega, to velika je zadrega, če ne gre spred Carigrada, vsi poginemo od glada. Turek: Alah, Alah, čuj molitve, ali ni nikjer rešitve? Mi smo zate se borili, pse kristjanske smo morili — zdaj je konec tvoje slave, konec naše je države . . . Bolgar: Hej, Turčini, hrabra jata, brzo mi odprite vrata. Dosti dolgo smo trpeli? Kar ste zla nam prizadeli ? . . . Vas prosili smo pravice, vi ste delali krivice, dolgo čakali smo dneva, da konča se naša reva, zdaj je konec — hej, odprite, zdaj vi milosti prosite! Turki: Ali slišite, kaj hoče, nas usmili se, mogoče? Bolgar: To bom storil svoje volje kakor bo kazalo bolje. Dokler jaz sem bil še rob — niste milosti poznali, če si damo zob za zob, lahko vse bi vas poklali, vse zločine prejšnjih dob, bi nad vami maščevali. Turki: Alah, Alah, o pomozi, trepetamo v smrtni grozi. Turek: Mohamed, ti čudež stori, diplomate pregovori . . . Bolgar: Kaj junaki trepetate? Upate na diplomate? Vaša ura je odbila — hej, odprite — zdaj prišel je dan plačila. (Odpre vrata.) Evropski koncert. Bolgari peljajo ključ za Drinopolje. 19 Na bojišču. Na bojno polje je prišla tudi Ese- les-devojka in je prinesla vinar ranje¬ nemu Turku. Vprašal jo je Turčin: „ Odkod si?" »S Kranjskega," mu je odgovo¬ rila Eseles-devojka. „ Ali iz one dežele, kjer smo nekdaj ropali, morili in požigali krščanske cerkve?" je vprašal Turčin. „Da,“ je odgovorila Eseles-de¬ vojka, „toda to smo ti v krščanski ljubezni že davno odpustili. Tudi to ti odpuščamo, da si mohamedan, da nas sovražiš in moriš naše brate. Tako nam zapoveduje naša vera. Svojim slovenskim bratom pa ne moremo od¬ pustiti, da so napredni, zato ne mo¬ remo niti svojih darov dajati tja kakor oni — in zato sem ti prinesla ta vinar ? Nemški vol pred Balkanom. Nemški vol se je hodil past na Balkan. Tam je bila dobra paša in vračal se je vselej sit in debel. „Kako je dobro," si je mislil, „da ni nobene ograje. Pasem se tu že toliko časa, da sem si zaslužil zgodovinske pravice." — Tako si je mislil nemški vol. Kako pa se je začudil, ko je ne¬ kega dne prišel zopet na pašo in je našel ograjo in vrata zaprta. Na vratih je stalo zapisano: „Ulazka nema više. . .“ Ko je nemški vol to prečital — so ga polile debele solze, potem pa je začel rjoveti in divjati in je iskal,, kje bi prišel zopet na svojo pašo! Mladoturška revolucija. Nemški »Drang naeh Osten" — ne more naprej. 20 Prepir dveh sultanov. Čudna je usoda skrita, čudno se spreminja svet — sultana tu dva sedita: Abdul Hamid — Mehumed. Abdul Hamid, sultan stari, in pa mladi Mehumed, kako slabo se vladari, vsak nam daje boljši zgled. Pravi Abdul Mehumedu: „Vidiš, kaj se vse zgodi, pojdemo vsi k Mohamedu, če se Čudež ne zgodi." Mehumed mu odgovarja: „Ti si kriv, da je tako, — dela slabega vladarja je popravljati težko." Abdul Hamid: Jaz sem vladal dolga leta, pse kristjanske sem krotil, gledal sem, kdo več obeta, ta je tudi več dobil. .. Mehumed: Tvoj sistem je bil zastaran, delal je po svoje vsak, bil si mnogokrat prevaran, ker verjel si vse, bedak. Abdul Hamid: K meni hodil na posete je sam Edvard, slavni kralj dobre mi je dal nasvete in denar mi je dajal. Mehumed: Vsi so delali kupčijo, vsak le zase je skrbel — že delili so Turčijo, preden ti si v pokoj šel. Abdul Hamid: Poskrbela je Evropa, da sem red imel in mir, če je kaka grška tropa delala mi kje prepir. Mehumed: To za nas je slabo bilo — ker pravilo se glasi: da zahteva vsak plačilo, če kaj vrednega stori. Abdul Hamid: Mi smo modro varovali Turčijo novotarij — vi pa ste reforme dali, ki jih koran ne pusti. Mehumed: Mi res dali smo reforme, toda tiho ti povem — kake da so bile reforme, še do danes sam ne vem. Abdul Hamid: Vislice ste naredili turške besili ljudi — proti Alahu grešili, ki se zdaj na nas jezi. Mehumed: Vi premalo ste morili uporne te kristjanske pse, 21 po reformah iztrebili bili mi bi vse, prav vse! Abdul Hamid: Kaj pa bomo zdaj počeli, ko nesreča je prišla — saj ne bomo se oteli brez pomoči Alaha. Mehumed: Nič ne boj se, diplomati sami poskrbe za nas, to prijatelji so zlati — in veljaven je njih glas. Abdul Hamid: Kaj ko harem bi odprli in hurisk jim dali sto, če Bolgari k nam bi vdrli, itak vsega konec bo. Mehumed: Slišal sem, da v nemškem Gradcu imamo prijatelje, tudi še po zadnjem padcu nam ostane — upanje. Abdul Hamid: V nemškem Gradcu pri „Tagblattu“, a, to je tam v Avstriji. Tam smo bili, kot brat bratu, nekdaj že prijatelji. Mehumed: To zato, ker naša raja iz slovanske je krvi — Nejcem to zato ugaja, ker jih tlačijo sami. Abdul Hamid: Te bo treba pridobiti, to rešitev bo za nas, dajmo jim kaj obljubiti, dokler ni še skrajni čas. Mehumed: Nemci mnogo princev imajo in ta rod brez dela je: radi jih za vlado dajo, če jih kdo zahteva kje. Abdul Hamid: Alah, varuj nas te kazni, vladati le Turčin sme; če so Nemci nam prijazni, le za njih dobiček gre. Mehumed: Glej, tako zagospodaril tvoj nesrečni je sistem — Alah na hudo je udaril, kje rešitev bo, ne vem, Abdul Hamid: To ste Mladoturki krivi, ker armada je za nič — proti bandi nagajivi jaz bi rabil en sam bič. Mehumed: Saj učil je nas Goltz-paša,. ki še ti si ga najel, kaj je delal, to se vpraša, da je vse Bolgar nam vzel. Abdul Hamid: Dal sem zidati trdnjave Kirkilise — Jedrenje — Prusi razbijali glave, bi na njih tri mesece. Mehumed: Pa prišli so tja Bolgari in so vzeli vse v par dneh — V Skoplju Srb že gospodari, po Evropi pa je smeh. Abdul Hamid: V Azijo bo treba iti, druge poti ne poznam, drugim Carigrad pustiti in Sofije svete hram. Mehumed: To je kizmet, je usoda, ki jo Alah je poslal. Konec turškega bo roda, ko se rob je maščeval. Opomba. Leta 1908 je doseglo na Turškem gibanje takozvanih mladoturkov. To so bili nekaki napredni Turki, ki so 22 hoteli nekoliko oprostiti Turčijo od zasta¬ relih razmer. S tem so hoteli le utrditi in oživiti turško moč, ki je propadala. Na¬ stala je revolucija, pri kateri je bil stari sultan Abdul Hamid odstavljen. Mladoturki so imeli moč v vojski in so hoteli vzeti svojim kristjanskim podanikom še zadnje človeške pravice. Za svojega sultana so postavili Mehumeda V. Ker je imel stari sultan tudi še nekaj pristašev, je nastala protirevolta, pri kateri so mladoturki obesili v Carigradu več uglednih staroturkov. Te slike smo takrat videli v Evropskih listih. Od te dobe so si mladoturki in staroturki bili vedno v laseh in so drug drugemu očitali slabo gospo¬ darstvo. Tudi polom zdaj zvračajo drug na drugega. Abdul Hamid kot staro- turek inMehumed kot mladoturek. © Konec Turčije. Je Turčin sredi polja stal in vsemu svetu se smejal, z rokami krog je mahal in se takole bahal: „Le pridite kristjanski psi, da vam pokažem, kdo smo mi, dal vse bom vas pobiti, na kole natakniti/ Sosedje mali so prišli od južnih severnih strani, krepko si v roke segli, zvestobo si prisegli. Je rekel Črnogorec brat: »Jaz zbil sem Turka mnogokrat, junakov Črne Gore nikoli ne premore." A Srbin rekel je tako: „Kosovo polje moje bo tam so junaki pali — tam bomo zopet vstali." Pritrdil njima je Bolgar: »Naš boj je boj za sveto stvar, pripravljene stojijo že čete za Turčijo." Od juga Grk se je odzval in svojo je besedo dal, da pošlje svoje čete, Turčinu na posete. »Če trdna nam bo naša vez, lahko začnemo bojni ples, in Turka pogubimo, in zemljo razdelimo ..." Na boj nad Turka so prišli krog vrata vrgli mu vrvi so dobro ga ovili — in krepko pritegnili. Ubogi Turčin zdaj ječi, »Ojej, ojej, kak to boli — vsaj malo me pustite, in malo odpočijte!" »Ne bomo te pustili mi, dovolj smo ti služili vsi, zdaj bomo te zvezali in v Azijo poslali." »»Reforme vam obljubim rad, in to gotovo zadnjikrat, svobodo bom podaril in boljše gospodaril. ““ 23 »Darov nam tvojih zdaj ni mar", — pogumno reče mu Bolgar, »Kdor more kaj zastonj dobiti — ni treba mu prositi." In stoka Turčin in kriči: »Le čakajte, kristjanski psi: Evropa vam bo dala, bo mene maščevala." »Evropa več te ne drži, zdaj imamo te v pesti mi, hej bratje, pritegnite in dobro zadrgnite." Se zvija Turčin: »jej, o jej: če pojde to tako naprej — kje je pomoč preroka, kje moja oporoka . . Nič oporoke treba ni, deliti znamo tudi mi — nič več ti ne pomaga, že stopa smrtna sraga." »Pomoč", zdaj Turčin zakriči, »evropski vi zavezniki, če mene zadušijo, kako bo pa s Turčijo?" »Ne boj se Turčin, nič ne boj, saj kmalu bo končan ta boj, mi bomo poskrbeli za mir v Evropi celi." »Oj stojte, stojte, kaj pa bo, če spremenite status quo? Kje Mehmud, Goltz je paša, kje je armada naša?" »Armada tvoja, ta beži, in statusa nikjer več ni — hej bratje, pritegnite, Turčinu vrat zavite!" In dobro pritegnili so, Turčinu vrat zavili so, končali boj so slavno za slavo starodavno. Turek na polmescu. Turek (svoji) huriski: Slaba nam prede, Selima. Ako pojde tako dalje, ne bo kazalo drugega, nego da se vsi Turki — preselijo — na polmesec. (»□□□□□□□□□□□□aaaaaDuaritina □□ DO 24 Sultanov konec. Iz turških dvomih krogov se sliši, da je sultan Mehmed dobil krce od strahu, ko je sli¬ šal, da Bolgari naprej marširajo, Sultan seje moral z alkoholom omamiti. Ker so njegovi osebni zdravniki odšli, mu nihče več ne brani piti. O tem, da bo iz-, gubil evropski del Turčije infor¬ mirajo sultana evnuhi in ha- remske dame. Poročilo listov. Ko je turški sultan zvedel, da bo vse Bolgar mu vzel — jezno je za mizo sedel, vino piti je začel. Drugega mu ni kazalo, kaj pa revež naj počne, kdor se ga naleze malo — lahko vsaj pozabi vse. Da bi lažje vse pozabil, kar doživel je nesreč, vse huriske je povabil, ki so mu bile kaj všeč Z njimi pil do zjutraj rano in zabaval se lepo, ko je bilo vse pijano — jim govoril je tako: »Mohamed je prav govoril — vse karkoli je učil — eno le ni dobro storil — namreč, — da ni vina pil. Da ni pil — da prepovedal ga je piti Turkom vsem — prerok pač se ni zavedal, kaka je tolažba v njem. Kaj, da so dobili zmago, pravite — kristjanski psi, bodo jo plačali drago — če mi pridejo v pesti. Kje pa je armada naša, kje veliki je vezir, kje je Zekki, kje Goltz paša, da napravijo mi mir? če ne uženejo mi kmalu te uporne gjaure pse — glavo jih bo to veljalo — jaz pobesiti dam vse. Dajte, vina mi nalite, da se jeza pohladi, pijte Turki, vino pijte, Alah vam vse odpusti. Zdaj bo konec — zdaj živimo še ni konec Turčije — saj to lahko govorimo, tudi če drugače je . . .!“ Sultan pil je prav do dneva in napil se je hudo — potlej vstal je uboga reva in govoril je tako: »Pojdi, Selima mi draga, ti edini up si moj, ti me spremiš tja do praga, pojdeš v Azijo z menoj." Culo sultan skup je spravil in na pot se je podal — 25 vso državo je zapravil — kdo bo zdaj denarja dal? Selima pa ga tolaži: ,,Nič se, sultan moj, ne boj, kakor hočeš, le ukaži — me ostanemo s teboj. Vino tam boš mogel piti in ljubiti noč in dan in tako vse pozabiti, kar skrbi, ima tvoj stan. Vladati to je težava — vino piti težko ni, lahko bi bolela glava od velikih te skrbi. Zdaj boš — lahko prost počival kakor tebi bo ljubo — lahko boš penzjon užival — drugi naj pa vladajo. “ Sultan pravi: „Res je taka, kaj bi se zato jezil —“ Težko revež zdaj koraka, ker preveč je vino pil. © Turška baharija. Jaz sem Turčin, me poznate ? pasje duše! Bliže, bliže, če poguma kaj imate! — Sablja moja dobro striže! Hrabra mi je moja roka, marsikdo pač bridko stoka, bridko stoka, bridko joka — kadar ta po hrbtu poka. Ako jaz se razjezim — vse na kosce razdrobim. Jaz sem bogat in močan, vsej Evropi sem poznan. Pridite sosedje mali, kaj bi se pritoževali? Mi vam bomo pokazali, da se Turčin nič ne šali. Srbi, Grki in Bolgari Črnogorci in magari še vsi Rusi in Taljani — pridite mi v pest, kristjani, jaz vam svojo moč pokažem, z nožem hrbte vam namažem, da ne boste pozabili, kdaj smo zopet skupaj bili. Milosti jaz ne poznam — kakor pse vas pomandram. Če se jaz na vojsko spravim, to gorje bo vam — to pravim, pojdem v Sofijo — in tam glave bom posekal vam, dalje pojdem v Beli grad, Srbom tam zavijem vrat, potlej bom Cetinje vzel in Nikiti glavo snel, z Grkom hitro bom končal, 26 in ga v morje bom pognal, in nazadnje pojdem v Rim — tam Taljane polovim, Se pa Rusa kje dobim, vse kosti mu razdrobim. Jaz sem Turčin, kdo je več? Dobro znan je vam moj meč, milosti jaz ne poznam, vsakemu plačilo dam. — Vojske imam nad miljon denarja več stotisoč kron, pušk, orožja in topov imam za več sto vozov, pridite, junaki vi, Turčin se vas ne boji. Jaz imam doma trdnjave, ki so delo nemške slave, — zraven imam Zekki paše druge generale naše, ki se znajo dobro biti, svoje čete prav voditi. Pridite sosedje mali, priliko mi boste dali, da se rnoji generali dobro bodo izkazali . . . Dolgo vas že nismo bili, in zato ste pozabili, kaka moč je v naši sili! Mi vas bomo poučili. . . Hej! Junaki zdaj na boj, le poskusite z menoj! * Tak se Turek je napenjal in ni nehal, ni prej jenjal, da nekoliko je skočil — in se je razpočil. Edina zmaga Turkov, ki so jo dosegli v neki srbski vasi, predno je tja dospela srbska osvobodilna vojska. 27 Sultanova mogočnost. Sultan je tako govoril: Dobro vas sem izpokoril, vas na stebre sem privezal — lahko vam bi glave rezal; — jaz mogočen sem gospod in mogočen je nas rod! Ko bi nam se poljubilo — davno vas bi konec bilo, milost vam smo izkazali in vas malo privezali, da bi nam se ne uprli — in miru nam ne razdrli. Dobro, dobro vas poznamo, kar pod sabo vas imamo — duše vaše so uporne, vaše sile pa so borne; še predobro se godi vam, kristjanski moji psi. Nič ne upajte pomoči, nihče kos ni moji moči; kralji, vojvodi, vladarji, diplomati in cesarji — moji so prijatli znani, in zato na moji strani. Vem, da upate vi nanje, toda, to so prazne sanje. Petsto let že vam vladarim in vam modro gospodarim, slavna naša je država, cel svet polni naša slava. Naši dedje so sloveli: Iz Azije so pridrveli, Carigrad z naskokom vzeli bili strah Evropi celi. Vas smo zmagali za šalo. Malo vam je pomagalo, da ste vojske skupaj zbrali, proti nam jih v boj poslali. Sle naprej so čete naše — slavni jih vodili paše, nesli slavo so preroka 28 do zahoda in iztoka — Siget, Dunaj, Peč, Ljubljana, tam je naša sila znana. Tja hodile naše čete — so pogosto na posete, tresel se pred nami svet celih dolgih 500 let. — Tudi dandanašnje dni se Evropa nas boji — in krotiti vas pomaga, ker to miru je podlaga. Torej mirno potrpite, misli uporne zapustite, ker ste meni vi podložni — in za vlado niste zmožni. Srb (zase): Ko bi roka prosta bila — bi na mestu ga ubila. Črnogorec (zase): Ako se osvobodim — glavo mu s pestjo zdrobim. Bolgar (zase): Če odnehajo vezi, ej, gorje ti, sultan ti. Grk (zase): Če se bomo razvezali — mi ti bomo pokazali. Sultan: Slabe imate okove, poskrbimo vam za nove. — Ker reforem si želite, lahko jih od nas dobite; take bomo napisali, da vas bomo bolj držali. So junaki se zganili, se okov se oslobodili — skup na Turka se zagnali in ga v Azijo poslali: „Pada tvoja moč tiranska vstaja svoboda balkanska.“ 29 Pri Bitolju. Pesem o koncu Zekki-paše. Tam pri Bitolju ponosnem bila bitka je krvava. — Tja je bežal Zekki-paša, ko je padlo Kumanovo, ko se je udalo Skoplje, ko so Srbi vzeli Veles . . . Pol je Turkov obležalo ,— pol jih je naprej bežalo — njim na čelu Zekki-paša, Zekki-paša — slavni paša. Bitolj močna je trdnjava — tam je bival Džavid-paša, Džavid-paša — s celo vojsko, ki je polstotisoč štela. Tja je bežal Zekki-paša, ker rešitve več ni bilo — in junaška srbska vojska zvesto je za njim sledila. Je govoril Zekki-paša v Bitolju vojakom svojim: »Dobro smo dozdaj se bili, mnogo zemlje priborili, tu pri Bitolju končamo — s Srbi tu se poigramo. , Moj prijatelj Džavid-paša mnogo ima še vojakov, kaj med njimi je junakov, ki žele krvave bitke in po bitki — slavne zmage. Ko smo šli na boj, na Vranje, častno vam sem dal besedo: da bo zajtrk tam na Vranji, da opoldne bomo v Nišu a zvečer že v Belem Gradu. Toda Alah je mogočni nam prisodil vse drugače. Zmage res smo priborili — a potem se umaknili. Toda to je le zvijača, da ukanimo sovrage. — Moj prijatelj Džavid-paša mnogo ima še vojakov, 30 mesto polno je kanonov, in smodnika polni sodi, Alah nas bo vodil k zmagi. Srbi pridejo za nami, mi si bomo odpočili — potlej s Srbi bitko bili- —“ Res se Turki so počili, dobro so si oddahnili, dobro se oborožili potlej s Srbi bitko bili. Štiri dni je bilo klanje, bila bitka je krvava, peli srbski so topovi, pokale so turške puške, štiri dni so se borili, padali junaki hrabri. Bitolj Srbi obkolili peti dan so — mesto vzeli. Mesto vzeli — in armado celo turško — v mestu vjeli. Se jezil je Zekki-paša : in tako-le je govoril: »Nas učil je sam Goltz-paša kak je treba bitke biti, a dozdaj nobene zmage nismo znali priboriti. Mnogo je junakov padlo, vse topove smo zgubili, kaj bo rekel sultan Mehmed ko se bomo povrnili ?“ To premišlja Zekki-paša in si zmisli misel pravo. Ven na polje, bojno polje šel je slavni Zekki-paša, in tako-le je govoril: »Ali imate junaka, ki bi spustil v boj se z mano? Naj mi pride, če si upa in naj poskusi se z mano!“ Se oglasi Srbin hrabri in tako-le paši pravi: »Pridi, hrabri, Zekki-paša, da se malo poigrava, pridi ti z orožjem v roki, jaz pa s praznima rokama." Se zasmeje Zekki-paša in tako mu odgovarja: »Čudna je predrznost vaša, malo misli — mnogo vdarja. Torej pridi, kdor se upa — in se v boju meri z mano. — “ Pride Srbin paši bliže in začne se boj na zmago. Paša poln je orožja Srbin vso moč — v roki ima. Paša vdarja z mečem ljuto, Srbin bije ga z rokami. »Alah, zmaga!" vpije paša, »kmalu bodeva gotova." »Kmalu, kmalu," Srbin pravi, »le potrpi malo, paša." Zgrabi Srbin Zekki-pašo, zgrabi ga za vrat krvavo. »Pusti, pusti," stoka paša, pusti; sapa mi pohaja." »Dobro, dobro," pravi Srbin, »to je meni dobro znano, kogar jaz za vrat zagrabim, temu kmalu sape zmanjka." In krepkeje Srbin stisne. Vrže paša proč orožje — na kolena svoja pada, rad bi milosti že prosil, pa beseda mu zastaja .. . Enkrat le je še pogledal, enkrat »Alah" še je zdihnil enkrat še je vzkliknil »zmaga", potlej pal je in utihnil . . . Tam na vzhodu v jutru ranem pa je vstalo novo solnce, gledalo je bojno polje, videlo je vse krvavo. Solnce se je potemnilo kakor da se je solzilo: »težek boj je vam junaki, za svobodo in za slavo." 31 Povest o balkanskih stenicah. Vsled nemirov na Balkanu — ker se je miroljubna armada umikala in je kul¬ turni albanski narod doživel bridko prega¬ njanje — so se napotile stenice, bolhe, uši in druga golazen — ki ne ljubi nemira — v Evropo. Ker so namreč v »Simpli- cissimu", v »Mušketi“ in v drugih nemških listih toliko čitale o sebi — so mislile, da v ostali Evropi ne živi njih rod in so odšle na pot. Toda kako so se začudile, ko so dobile takoj v prvih mažarskih in drugih mestih — ko so prišle čez mejo — vsa bivališča tako napolnjena — da so morale oditi naprej. Zato so šle čez nemški Gradec in Semerink proti Dunaju. Tam pa jim je prišla nasproti posebna deputacija — ki je čitala o njih pohodu v nemških listih — in jih je za božjo voljo prosila, naj ne gredo na Dunaj, ker je znano, da je tam največ te vrste rodu. »To je čudno", so se čudile balkanske stenice, me »smo mislile, da jih tu sploh ni, ker so vedno samo o nas pisali! Kam bi sedaj ?“ »Pojdite v Berlin ali pa v Mona¬ ko vo,“ so svetovale dunajske sestrice, »tam so tudi pisali o vas". Procesija črnih romaric z Balkana se je razdelila in je šel vsak del svojo pot. Zraven so pele tisto lepo pesem: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo . . .“ Velika disonanca dveh evropskih trompet. Nemški cesar čestita Grkom k pa 110 ” Janine. 32 Boj za Albanijo. Prvi je deček djal: „Ptičica mala, moja vrvica bo dobro držala® . . . Drugi je deček djal: „Moja bo, moja, jaz jo za rep držim, nič ne bo tvoja." Ptičca to slišala, pa je zletela — Bila je ptičica, ptičica mala — z njo sta se dečka dva skupaj igrala. Vsak je zase učil ptičico peti — vsak bi jo zase bil hotel imeti. Ptička pa svojo le pesem je pela — kakor je znala — je žvrgolela. »Moja bo“ — „„Moja bo““ dečka sta djala, ptička oba je lepo poslušala. Svobodo ptičica ta je ljubila — v kletki zaprta še nikdar ni bila. srečna bo vejica, kjer se bo vsela. Londonski poročevalec: 3 33 Turške solze Turek: 0 vi vsi, ki mimo greste — ustavite se in poglejte, kaka se godi krivica, vstavite se in povejte, kje na svetu je pravica? Ali vi še zanjo veste? Grozna zveza je balkanska, v nji je sila velikanska, ta me je za vrat prijela — vse iz mene je izžela ... Če me bo naprej stiskala, dihati mi ne bo dala, usmiljenja nič ne pozna, več živeti mi ne da . . . Kam po svetu ste odšli, moji vi prijatelji? . • . Nemški žurnalisti: Oj, le toči solze, toči, Turek dragi, oj, le moči, zemljo moči, Turek blagi, res brez srca so sovragi. V tej veliki grozni sili — te ne bomo zapustili. Solze tvoje bomo zbrali — in tja v London jih poslali, konferenci, diplomatom tam jih bomo pokazali, čutimo s teboj kot z bratom, vedno zate smo — lagali. Turek: Hvala, hvala, dragi bratje, mnogo zame ste storili, vi me niste zapustili — kakor drugi diplomatje, kaj — povejte — vas je gnalo, da ste peli meni hvalo? Nemški žurnalisti: Ti pobijal si Slovane, sekal si krvave rane, ti si znal jih še krotiti — niso mogli se zganiti, — zdaj pa dvigajo že glave, svojevoljne in bahave, če bi se osvobodili — težko bi jih mi krotili. Turek: Dobro, dobro, bratje dragi, pojdite tja v London slavni, pišite o naši zmagi — in o slavi starodavni. Roke me osvobodite, ki zdaj stiska me za vrat, vse Balkancem odvzemite, kar prišli so mi jemat — jaz pa vam obljubim rad, da moril bom še Slovane, sekal jim krvave rane, dokler moj bo Carigrad — in tako jih bom krotil — kot bo kdo iz vas učil." — Tak je Turek solze točil žurnali stom vse naročil — žurnalisti solze brali in“so v London se podali, — kako pa je bilo tam, — bomo sporočili vam. 34 Premirje na Čataldži. Turek sedi na Čataldži v Azijo noge drži — tiho sam s seboj modruje in tako-le govori: Kaj se bo zgodilo z mano, to še dobro sam ne vem to edino mi je znano — da v napotje sem ljudem. V Azijo me vsi podijo — ker se jim nevaren zdim — treba reci bo „adijo“ — kaj sirota naj storim? Nekdaj gospodar mogočen — sem obvladal pol sveta — da sem hud in krvoločen — vsa Evropa me pozna. Moji davni, stari dedi so iz Azije prišli — Solimani, Mohamedi so Evropo zmagali. Naša bila je Bolgarska, Srbija, Albanija, Macedonija, Valaška, Tracija in Grška vsa. V Sofiji in Belemgradu - bili smo i v Bitolji — dalje šli smo prot’ zapadu kjer kristjanski pes živi. Križe s cerkev smo metali in požigali vasi, ropali, morili, klali — kakor prerok nam veli. V prah so padali gradovi, mesta padala so v prah, koder šli smo, med rodovi širili smo grozo, strah. Naša bila je Hrvatska, Srem in vsa Slavonija, naša Ogrska in Kranjska, naše vse do Dunaja. Car se je pred nami tresel, poljski kralj in cesar z njim, papež komaj se je rešil —- da mu nismo vzeli Rim. Zdaj pa vse so nam odvzeli, na Čataldži zdaj sedim — če pod mano poč’jo streli — lahko v Azijo zletim. Sklenil sem zato premirje, da se malo okrepčam, stepli so me bratje štirje, da se komaj še spoznam. Črnogorec me je zgrabil — malo vojske — mnogo mož — zdaj bo kmalu padel Skader pal bo kmalu Taraboš. Srb od Vranje je prihitel, — Jankovič in Živkovič — Kumanovo, Skoplje, Bitolj — ni jih zadržalo nič. Vzel Bolgar je Kirk-Kilise in napravil Lozengrad, Lile Burgas, Čorlu, Strandža skoraj pal je Carigrad. 35 Grki šli so do Janine vzeli so Solun za se v morje položili mine na otokih zdaj sede. Zdaj mi zadnja ura bije — na Čataldži še sedim — konec lepe bo Turčije, če rešitve ne dobim. Znamenit dogodek dveh slovenskih prostovoljcev. Ko so slavni Črnogorci bili zmagovite boje proti Turkom, sta se napotila na črnogorsko bojišče tudi dva slovenska prostovoljca: Miha Čop in Blaž Lipar. Na bojišču sta se izkazala, da sta korenine prave. Pod Tarabošem, ob Lješu in na bregovih Medue sta se bila z ono sloven¬ sko hrabrostjo, ki sta jo podedovala po svojih davnih dedih. Delala sta prave ču¬ deže junaštva — tako, da so se jima celo junaški Črnogorci čudili. Miha Čop je celo videl, kako je star Črnogorec nasadil Turka na svojo puško, dvignil ga visoko nad glavo in prepeval pri tem junaško pesem, pri čem er? je Turek z vsemi štirimi taktiral. Blaž Lipar pa je bil vsled svoje brezobzirne bojaželjnosti ranjen v prst. Da bi imela kak spomin na svoje junaške čase, sta spravila enega Turka v špirit in sta ga zmagonosno prinesla v domovino, da ga izpostavita v ogled vsem onim, ki hočejo Turka od blizu videti. Natančneje poročilo o tem dogodku bomo kmalu čitali prihodnjič v „Dnevu“. 36 Sultanova molitev. Sultan moli: Alah, Alah, potolaži ine v tej boli! . . . Kamor gledam naokoli vsepovsod po bojnem polji Turkov trope — ki ne vstanejo nikoli . .. Naj premišljam kakorkoli — vem, da ni ti to po tvoji volji, Alah, Alah . .. Rekel nam si: kolji, kolji, kjer dobiš kristjane, to molitev je najbolji. Toda, Alah, blagovoli zdaj spoznati, da smo bili preoholi. Oj, poglej zdaj, Alah, doli, saj smo skoraj nagi, goli, tu teže nam Anatoli, majejo se nam prestoli, Kaj sedaj bi? Alah, Alah — potolaži me v tej boli, ali v raj k huriskain, priti mi dovoli .. . 37 Turek na koncu leta 1912. Turek: O, Alah, zdaj poglej na me, kako se mi godi — tam v Aziji so vislice — pod njimi Skutari. Pred letom bil sem še močan in strahovit gospod — pred manoj tresel se Balkan in ves krščanski rod. Taljani so šli v Tripolis in so začeli boj — od takrat šlo je vse navskriž — zdaj slabo je z menoj. Albanci so uprli se hoteli so pravic — takrat pa se od vseh strani odzval je bojni klic. Balkanska zveza je prišla, naj vzame jo sam vrag — kjerkoli je marširala, je bilo polno zmag. Zdaj zvezane imam roke in zanjko krog vratu — če pojde to tako naprej — bo konec brez miru. Če mi odvzamejo Odrin, je desna noga preč — če se Čataldža razleti — potem ni leve več. V Evropi vendar še sedim čeprav slabo mi gre, kje bom sedel čez leto dni — o Alah, kdo to ve. 38 66 aaauaaaaananunnnaaaaaaanaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaoaaaaaanoaaaaa r*fej)nfz un qo irep 5p?SA ufeqzi na * * * * na amiaaaaanaaaaaaaaaaaanaaaaaaaaaaaaauaaaaaaaaaaanaannaaaaaoaanaimno n .- 11 .. 11 II - .—n 'ofizy a rpu8eqod jbjoui of up ‘a{B5|ido oipp b3 os jo; B^rnj, a opqap?z os os Ul £}ST?I BSBU pBS BJ lu qy ^upz Bd oureun 1'bjjbz £ uiopaui uhCoas s usprnj, ounpoj oui nuiao : oii[aj os ui apq -unds 9pq90 as os ud ;bj>[uobn , apq -aa apsou Mn^s bS nui os pf ‘pom ppaf joj O|sja o3[op af ip-mj, \repqo2 O I...... .!■■■■........m«............. .m.J. . . . . aooooa a a □ o □ a uaoannooninunnnonnn aa ...-■ 'isifcMun O z/ g I „nvq“ i g | na na aaaaaaaaaaaaaaaaau •op[ oaou ouoais idojAg jja? njim p8uy •UBjnifS runfu pod — oarfsiA os ifizy a uib| — ipoS IUI OS 03{B5( ‘oui bu ta[žtod fspz ‘qBiy o — qBJA IUI ofetlABZ — otouSajod nuopuoq a oa ‘Pbj3ijb3 iqsjn| SBU Coqas pod uiqna oupaA ag Londonska mirovna konferenca. Angleški poslanik: Bolgarski poslanik: V London k nam od vseh strani Skleniti lep in pošten mir so poslaniki prišli, je resna naša volja — mi ne moremo za to, vendar ne pustimo če uspehov pravih ni. Turkom Drinopolja. Nemški poslanik: Zdi se mi, da moj uspeh bo za Nemce nezadosten — če ne rešim Turčije — kam naj gre naš „Drang nach Osten? Ruski poslanik: Žrtvovali za Balkan smo miljonov sto in sto — če bi dali Nemci mir — vse bi bilo „harašo!“ . . . Avstrijski poslanik: Biti dober diplomat za koristi Avstrije — to je težko — kdo pozna — meje naj Albanije! . . . Srbski poslanik: Lahko nekaj mesecev tu bi presedeli — vendar ne pustimo, kar smo z orožjem vzeli. Grški poslanik: Iz prepirov teh se nam še največ obeta — nam ostane cel Solun, otoki in Kreta. Črnogorski poslanik: Boga mi, da skupaj vse vredno enega ni groša — če se Skader nam otme — zaradi Taraboša. Francoski poslanik: Naj boj je tukaj ali tam, le eno vem, le eno znam — (povedati pa to ne smem), da z Nemci še račun imam. Italijanski poslanik: Trozvezo za sedaj smo neradi obnovili — vprašanje je, kako bi Albanijo dobili . . • 40 Turški poslanik: Ker ob Čataldži se doma mi nove čete zbirajo — skrbim, da se pogajanja po možnosti ovirajo. Golob miru: Če enkrat ti možje se iz spanja prebude — Evropa vsa veselo vest o miru naj izve. POŽARE V A C. Poročilo nemškega aviatika. (Izvirno brzojavno poročilo graškemu „Tagblattu“.) Moj zrakoplov je plaval od severa proti jugu. Že od daleč se je kazala srb¬ ska dežela, v nji pa same črede ovac in konj. Ko pa sem priplul nad Belgrad, se je odprla mojim očem grozna slika, ki kaže, kako malo smo informirani o pri¬ pravah naših sosedov. Belgrad je obdan okoli in okoli z debelim zidovjem, kakor v onih časih, ko sta ga princ Evgen in ge¬ neral Lavdon oblegala. Najmočnejši stolp je obrnjen proti Donavi in ima menda 7 metrov širok zid. Od mesta na sever in jug se vrste na bregovih Save in Donave — top pri topu. Spočetka sem mislil, da so to stenice, ki lezejo iz mesta. Tako se je videlo iz daljave. Ko sem se spustil niže — sem spoznal, da so topovi. (Glej to sliko od daleč!) V trdnjavi sem videl one topove, ki so jih Srbi še nerabljene vzeli pri Kumanovu in so jih postavili na trdnjavo; njih števila nisem mogel dolo¬ čiti; naravnost velika množica topov stoji na meji proti Obrenovcu, ki je dobro utrjena trdnjava. Obrnil sem svoj zrakoplov ob Donavi navzdol. Isti grozni pogled. Tja do Semendrije — top pri topu. Od tu dalje je celo obrežje takorekoč zagrajeno s to¬ povi. Topove popravljajo v Požarevcu. Obrnil sem svoj zrakoplov proti jugu in sem videl to mesto, kjer se izdelujejo to¬ povi, puške, patroni in bombe. Najrajše bi bil iz zrakoplova doli interpeliral mini¬ stra. Ali je vaši ekscelenci znano . .. Toda pri tem so začeli streljeti name iz topov, ki so pripravljeni za zrakoplove. Zato sem hitro zavil proti severu, da vam to spo¬ ročim. 41 Sultan Mehmed piše pismo turškim poslanikom v London. Karkoli premišljujem, si izgovore zmišljujem, vedno jih je še premalo, slabo se bo to končalo. Pisal mi je Rešid-paša, da z odgovorom odlaša, kaj da naj bi odgovoril — to se vpraša, to se vpraša, Rešid moj je modro storil diplomate bo spokoril, da se spolni volja naša. V Londonu vsi diplomati bodo morali zaspati, preden jim odgovor damo — dobro varati jih znamo. To že davno dobro vemo popustiti mi ne smemo — naj nam drugi popustijo, če si vojne ne želijo. Odrina, otokov, Krete ne pustijo naše čete. Misel ta nam v glavo sili, da preveč smo popustili. Pravzaprav je to nasilno, da so nam dežele vzeli, bilo bi najbolj pravilno, da bi vse še mi imeli. Sandžak, Skoplje, Drač, Valona, Bitolj, Odrin in Janina in Solun ti vseh mest krona, to vse naša je lastnina. Kdo ima pravico vzeti, kdo ima to moč na sveti? Zato pravim: Rešid-paša naj še toliko odlaša, da iz Azije se snide vsa armada vrla naša — potlej naj, kar hoče, pride. Vojske vsi se bodo zbali in nam rajše kaj pridali, nego da za košček mali bi se z nami vojskovali. Moja misel je zdaj taka, Rešid-paša naj počaka, če pa kdo odgovor hoče — reče naj, da ni mogoče. Mnoga leta nam služila ta politika je prava, zdaj pa dobra bi ne bila — Sultan, ti si zvita glava! Torej pišem Rešid-paši: „Ne popuščaj diplomatom, rajši z vojno jih zastraši, mir bodo plačali z zlatom/ Mehumed V. 42 Stara pesem. Turki in mirovna pogajanja. Pridite, pridite, azijski bratje, dokler so v Londonu zbrani diplomatje. Pridite skrito čez Dardanele — od tam vas pot dalje v Evropo popelje. V Londonu hočejo vrat nam zaviti — mi jim pokažemo, da smo bolj zviti. Težko že čaka vas Rešid — naš paša v stiskah na vašo pomoč se zanaša. Tam pri Čataldži so čete se zbrale — ki pred Bolgari, so v boju bežale. Tam se postavite, tam se zberite — bratom evropskim pomoč prinesite! Tiho, le tiho, da nihče ne čuje — cela Evropa že mir pričakuje. Urno, le urno, vsak naj koraka — dokler konferenca za odgovor nas čaka. Ko bodete čete nam pomnožili — mi bomo Evropi — odgovorili. Vedno politiko delamo dvojno — v Londonu mir, na Balkanu pa vojno. Ako nas v Londonu bodo spoznali — V Azijo bodo, vse skupaj poslali. Tiho, le tiho — da kdo vas ne čuje - uboga Evropa miru pričakuje. 43 Turški kragulj in balkanski sokol. Turški kragulj: Drinopol je lepo mesto, s krempljev ti ga ne spustim, varoval ga bodem zvesto, tudi če poginem z njim. Balkanski sokol: Sem prepodil te z Balkana, kjer stoletja si sedel — moja sila ti je znana — tudi Drinopol bom vzel. Turški kragulj: Pustil sem ti prazne skale, kjer sem prej že vse pokral — tebi v krempljih so ostale — jaz pa tukaj bom ostal. Balkanski sokol: Prazne so te tvoje nade moj postane Drinopol; • sem postavil že armade po vseh gričih naokol. Turški kragulj: Tam dovolj je plena zate, kjer Albanija leži — tu zaklade sem bogate, zbiral že od davnih dni, Balkanski sokol: Jaz preplaval sem višave in prepodil sem tvoj rod, bil si priča moje slave, ko pobegnil si povsod. Turški kragulj: Res pobegnil sem pred Jabo, toda jaz se ne udam, bo se ti godilo slabo, ko se zopet okrepčam. Balkanski sokol: Ni med nama še končano, spred oči te ne spustim, — smrtno ti zasekam rano in te v Azijo spodim. Turški kragulj: Jaz ne pojdem iz Evrope skrival se bom v nji kot tat — saj pošilja nove trope na pomoč mi Carigrad. Balkanski sokol: Zdaj smo dobro te spoznali, malo še veljave imaš. Ko te bomo tu pregnali, tudi Carigrad bo naš. Hej, na boj junaški, brate, dvigni krila, hajd na boj, prišel je dan sodbe zate, prišel dan je zmage moj. □□□□□□□EinaannnDL3riaaBnaEiannnnnnnDaDaannaDanESDarjDant3aDaaaanaanaanaQn aa an | ,DAN‘ se prodaja povsod po 6 vin. številka, i □□ □□ 44 Turek in evropski mir. Turek luka, Turek kuka: „Alah, čudno to diši!“ — Bolj ko se krog soda suka, bolj se mu nevarno zdi. Sod ves poln je smodnika, vsaka iskra lahko vžge, to nevarnost je velika — lahko bi razneslo vse . . . Kar od vojske je ostalo — vse so spravili v ta sod — če bi to-le se zažgalo — bi potreslo se povsod. Vso Evropo bi pretreslo, hej, to bi nastala zmes’ Turka najprej bi razneslo: „Alah, to je tudi res . . .“ Vendar Srbe in Bolgare, Grke bi pometlo vse, Ruse, Švabe in Mažare, druge vse nevernike. Turek luka, Turek kuka: »Kaj če vendar bi prižgal Alah to je huda muka — ko bi zase se ne bal . . . Poslanci in diplomati pri delu za mir. 45 Sultan in Uradniki: Sultan, sultan, daj denarja, lačni smo in žejni vsi, kdo naj se z uradi vkvarja, če nič plače ne dobi. Sultan: Tiho, tiho ; dragi moji, kje naj vzamem, da vam dam, vse so vzeli težki boji, vidite, da suh sem sam. Uradniki: Že spraznili smo vse kaše — kar še v njih ostalo je, davno smo pobrali zase — in še to premalo je. Sultan: Potrpite, dragi moji, da dežel spet kaj prodam, vsak dobi po plači svoji, drugo pa si vzamem sam. turški uradniki. Uradniki: Pa kje vzemi posojilo — saj si tudi prej ga vzel — toliko se bo dobilo, da dobimo vsak en del. Sultan: Prej imeli smo kredita mnogo, mnogo — še preveč zdaj ni vojska nikdar sita — naš kredit pa ves je preč. Uradniki: Nismo že dobili plače, kar je vojna — mesce tri vsak ima skrbi domače — kdo za žene naj skrbi. Sultan: To je res. Toda poglejte: tudi z mano je tako — zraven tudi to prištejte, da jaz žen imam tri sto. 46 Uradniki: Nam že kruli po trebuhu, dalje iti to ne sme, delati ob suhem kruhu, dragi sultan, to ne gre. Sultan: Vemo, vemo, kaj vas tare toda to je težka stvar — uradniki so uboge pare — če brez novca je vladar. Turško-bolgarsko premirje. Tur čin: Dovolj sva prelivala kri; sedaj skleniva premirje. Bolgar: Za pošten mir sem vedno pripravljen dati roko. Turški angel miru: Pridite, pridite naši verniki iz Azije. Preden bo premice poteklo vas bo v Evropi kot listja in trave — potem naučimo Balkance, kaj se pravi: mir. aa Anglež in Rus brusita meč za bojaželjne Nemce. Bolgarsko-rumunski spor. 47 Nemci ob Bosporu. Čujte, kaj se je zgodilo, tam ob slavnem Bosporu — kjer je mnogo bojev bilo, nikdar ljubega miru. Mladoturki so se vprli — ker je konec Turčije, z Enver-bejem v porto vdrli in so tam razbili vse. „Da Odrina ne predajo/ 1 — to njih bojni klic je bil, ker moči dovolj imajo — pal je starček Kiamil. Mladoturek je ponosno — staroturku brco dal — on bo vladal neizprosno, vojno z zmago dokončal. Kdor bi čudil se veliko, kje je tak pogum dobil — ta pogleda naj to sliko, videl bo, kje vzrok je bil. Nemec stal mu je ob strani in učil ga je tako — ker prek Turkov njega plani v daljno Azijo gredo. Mislil je: če Turki stari drugim prepuste Odrin, da ga vzamejo Bolgari: Meine politik ist hin . . . Ko so v Londonu to brali, Nemcu pisal je Anglež: „Kaj na azijski obali — hočemo — to dobro veš. Ako delal boš prevrate, kot se tebi pravo zdi — ne bo dobro, bratec, zate, ker smo mi — pripravljeni/ 1 S tem je bila stvar končana in začel se nov je boj — Turka, Nemca iz Balkana vrag odnesel bo s seboj. 48 Nova vojna. Balkanska zveza: Hajd junaki, hajdmo bratje, dobro meče nabrusimo. Ker molčijo diplomatje, mi z orožjem govorimo. Srbin: Moje delo je končano, toda ni še naša zmaga, dokler vse ni poravnano, bratu zvesto brat pomaga. Brusi meč se moj nabrusi, reši me v veliki sili — ti mi rešiti poskusi, kar so drugi izgubili. Turčin: Prišli bodo hudi časi, kje še koncu je viharja — a v državni naši kaši — davno že ni več denarja. Črnogorec (vrti brus): Dobro brata mi brusita, meč nabrušen dobro rani, Predno Turka pokosita, moj bo Skader na Bojani. Turčin: Slabo kaže, slabo kaže, kos za kosom nam propada, če se vojska ne izkaže — pridejo do Carigrada. Bolgari: Bratje, težek boj nas čaka ne pustimo mi Odrina, sladka smrt je za junaka, kadar kliče domovina. Turčin: Brez orožja in brez hrane, slaba je armada naša, kaj potem nam še ostane, če ne reši nas Goltz paša? Balkanska zveza: Trdna bodi naša zveza, nič ne dajmo se motiti, naj kdorkoli vanjo dreza, hočemo edini biti. 4 4» Balkanska boginja osvete nad Skadrom in Odrinom. Mesece že tri razlega grom z balkanskih se planin, mesece že tri oblega — vojska Skader in Odrin. Mnogo je junakov palo, mnogo pa jih §e živi; kar junakov je ostalo, se neustrašeno bori. Za resnico in pravico so sklenili trdno vez: nož v levico — meč v desnico, puško v dlan — in pas počez. Tak na boj so šli junaki — in pred njimi Turki v beg, koder šji so njih koraki — je odmeval dol in breg. Eden v levo, drugi v pravo, v južno in zapadno stran, in pod združeno zastavo so očistili Balkan. A nazadnje sta ostali mesti Skader in Odrin — v njih so Turki vojsko zbrali — že povsod preti pogin. Mesto Skader na Bojani brani Hasan Rizza-bej — Črnogorcem ga ne ubrani — hrabra vojska gre naprej. Črnogorce je ustavil na njih poti Taraboš — mnogo škode je napravil padal je pri možu mož. Zdaj prišla je nova sila, srbski top nad njim grmi, sila ta ga bo zdrobila — Skader že na nit’ visi. Odrin brani Šukri-paša slaven rad junak bi bil — z učenostjo se ponaša, ker ga je von Goltz učil. A Bolgari so obdali mesto slavno krog in krog, lahko bi ga izstradali, ker je malo v njem zalog. 50 Srbska prišla je armada, severno zasedla stran — mesto Odrin zdaj napada skupna vojska noc in dan. Noc in dan se jek oglaša — v mesto strel topov grmi, Šukri-paša, Šukri-paša — Odrin že na nit’ visi. Tak bo zmagala pravica, ker se druži z bratom brat. Šukri-paša — Hasan Rizza — njena pot gre v Carigrad! Prvi Albanec: „Ali imaš kaj denarja?" Drugi Albanec: „Nič.“ Prvi Albanec: „Jaz tudi nič“. Turek rešuje, kar se da rešiti. Angel mi ru: Dajte mir, gospodje, ako hočete, da bo mir med vami. Moj glas je: Balkan balkanskim narodom! 51 Pismo. nad Rusijo vlada — naj Bog ga živi! Te prve čestitke pošiljam ti, car, Rusije velike mogočni vladar! . . . A zraven še drugo željo imam — za mir in za spravo ti roko podam. Ena ptička letela je tja v Petrograd — eno pisemce imela — na njem en pečat. .. Na dvor se je vsela zapela tako: „Za ruskega carja je pisemce to . . Na ruskem so dvoru imeli gosti . . . Kdo piše zdaj carju iz daljnih strani?. .. So pisemce vzeli, pregledali prav — in rekli so: Z Dunaja to je pozdrav! A vojni minister se kislo drži, pozdravov si z Dunaja on ne želi. Pa pismo sam car v roke je vzel — pečat je odtrgal — in čitati jel. Car čital je pismo s tresočo roko, a v pismu je stalo napisano to: »Rod stari Romanov stoletja že tri — Po mojih se mislih mi zdi bolj in bolj, da tam na Balkanu — je vojne dovolj. Dovolj na bojiščih je padlo ljudi, dovolj jih v bolnicah in v grobu leži. Če vojna na jugu še traja naprej — nevarnost nastala vsled novih bo mej. Če dalje med nami ostane prepir — v nevarnosti z nami, evropski bo mir. A vojna, car dragi, mnogo velja, denarja pa danes vsak malo ima. Že parkrat med nami prišlo je tako, da vsak je obupal nad dobro stvarjo. Na meji čet dosti smo zbrali, o car — to dragi so gosti — to stane denar. Vprašanja balkanska pereča so res — poseči pa treba — previdno bo vmes. 52 In upam, da ene si misli z menoj — dovolj naj bo vojne — končajmo ta boj. . Ko pismo prečital — premišljal je car, potem pa je rekel: „To resna je stvar . . Je čakal tri dneve tri cele noči — ni vedel, kako naj — odgovori . . . Četrti dan šele je pismo končal, in ptičko na Dunaj nazaj je poslal. In kaj je prinesla? — Vojno al’ mir? To vemo, da zbolel je carski kurir. . . 53 Boj za Drač. (Prepir dveh vojakov.) Prvi vojak: Drača ti ne smeš imeti, ker to važen je pristan, z njega daleč tja po sveti jadraš lahko v tujo stran. Drugi vojak: Jaz pa moram si ga vzeti, ker edini je izhod, da iz njega smem imeti čez morje svobodno pot. Prvi vojak: Ako imaš pot do Drača, svobode preveč imaš — iz navadnega berača bi postal še bogataš. Drugi vojak: Jaz pa hočem bit svoboden in si vzeti, kar mi gre, Drač edini je ugoden pot do tuje mi zemlje. Prvi vojak: Ako vzameš Drač, ponosen boš postal in hud gospod, sosed boš postal neznosen — proti meni boš povsod. Drugi vojak: Nečem biti ti sovražnik s taboj sem prijatelj rad, ti mi hočeš biti stražnik, da bi jaz ne bil bogat. Prvi vojak: Jaz zato nad tabo čujem, ker se vedno te bojim, ko bi šel po svetu tujem, bi kupčije delal z njim. Drugi vojak: Meni ni le za kupčijo, meni je za sveti dom: ko premagal sem Turčijo tudi druge zmagal bom. Prvi vojak: Ti preveč se mi šopiriš, preveliko govoriš — in predaleč se mi širiš, nezaupnost mi budiš. Drugi vojak: Jaz ne maram tuje lasti, svoje hočem le imet — jaz ne maram tebi krasti, toda to-le je moj svet. 54 Prvi vojak: To ni tvoj svet. Svoja prava davno sem si tu svojil — koder moja ladja plava, tam bom zemljo jaz dobil. Drugi vojak: Jaz sem Turčina premagal in Albanijo zavzel — zdaj bom sam z njo razpolagal, nihče mi ne bo je vzel. Prvi vojak: Jaz Albance protežiram, da jih ti ne razdeliš. Drugi vojak: Jaz Albancev ne požiram lahko meni jih pustiš! Prvi vojak: Vari, vari, bratec dragi, da preveč me ne jeziš — tudi pri največji zmagi lahko vse še izgubiš. Drugi vojak: Pridi, če je tebi drago — kaj jezil bi se, ne vem: to plačilo je za zmago, kar dobil sem — vzeti smem. Prvi vojak: To ne pojde, dragi brate, Drača mi ne obdržiš — jaz pokličem diplomate, če se mene ne bojiš. Drugi vojak: Le pokliči diplomate, kadar vojsko dokončam, vi braniti dobro znate, jaz se pa braniti znam. Turki oznanjajo sestradanim množicam v Cari¬ gradu turške zmage. Turki slišijo poročilo o groznem porazu njih vojske. d: ggottDaDaaDaDaDaDDDDnDaaatniaatuniaanDODaaDDoaDaanaonoimDaanoiiaaDaDDO “ a « g a □a I e - DAN“ 010 M noDna aB»iaaDaDanaDnannDDDDnDDDDDnDDDDDDDDnaouDDDnm»3cmEHinDDaaDDDnaa 55 Albanec in velesile. Albanec: Na mejah svojih zdaj sedim — junaško, krepko se držim, svet name se ozira — in zame se prepira! Doslej pozabljen in neznan, sovražen in zaničevan, postal sem slaven kar čez noč — in s slavo raste moja moč. — Poprej sem svetu bil divjak, sedaj postal se mu junak, prelil sem res dovolj krvi — zato Evropa me časti. Države tri skrbe za me, prijazno z manoj govore, ker Srbi Turke so spodili — bi radi drugi me dobili. Pod Turki pravzaprav za nas je bil zelo ugoden čas, vse drugim smo jemali, nič davkov nismo dali. Sedaj pa še drugače bo, če Nemci nas prevzamejo, svobodo bodo dali in drago nas — plačali Da se krivica ne zgodi nam nekaj mest se prideli — in nekaj Srbov bodo dali, da bomo lahko kraljevali. Če pojde to tako naprej — ne bo tu konec naših mej, lahko do Carigrada — bo segla naša vlada. Ker Srbi vzamejo svoj del, jaz svojega bom zase vzel, od Donave do Save bo meja naše šla države. Postal sedaj sem velikan, kakor je Nemec, Italijan, saj vse evropske velesile — bi rade z manoj se — združile Kakor na tronu tu sedim, na Dunaj vidim in tja v Rim, 56 z Berlinom tudi zvezan sem — kaj mislijo — vse dobro vem. Moj Skader bo in Prizren, Peč, in karkoli mi bo všeč, Valona, Drač in Ohrida — velika bo Albanija. — Puščava bila je nekdaj — a zdaj postane pravi raj, ljudje iz celega sveta, prinesli bodo mi zlata. Za mali pa sosedov rod, dovolj bo Zacherlina sod, z njim Nemec naj jih poškropi, da konec tujih bo uši! Nemec: Albanska ta država, to moja bo trdnjava, ker skozi njo gre moja pot — na morje in na — Vzhod. Rus: A vstrij ec: To ti pravim, dragi brat — vedno ti pomagam rad, toda dobro si zapomni: narodi naj bodo — avtonomni. Italijan: To kar tukaj se godi, meni nič po volji ni, nerad vsak drugim daje — kar sam bi imel najraje. Francoz: E, gospoda, glavna stvar, za države je denar, lepi vaši so načrti — ko bili le — podprti! Anglež: Nemci to navado imajo, da preradi se bahajo — plane tudi mi imamo, njih politiko poznamo. Dovolj je vojske in krvi — če ta junak tu obsedi — grmel topov in pušk bo grom: Balkan balkanskim narodom! Avstrija da ultimatum Črni Gori. 57 Turški bolnik in nemški zdravnik. Zdravnik: Gospod Turek, kaj vas boli? Turek: Hudo, hudo se meni godi. Zdravnik: Žila vam res že slabo utriplje. Turek: Pa me tudi po trebuhu ščiplje. Zdravnik: Kje pa vas vendar najbolj pritiska? Turek: Mislim, da bo nastala driska. Zdravnik: Kaj pa sicer? Ali imate tek? Turek: Jedel bi lahko vse povprek. Zdravnik: Drugega vam ničesar ne manjka? Turek: To vem, da bi pil brez prestanka? Zdravnik: Kje so pa vas tako nabili? Turek: V boj so me vragi štirje zvabili. Zdravnik: Prej ste bili lepo debeli, zdaj ste res mnogo dol vzeli. Turek: Komaj, da sem življenje odnesel, najraje bi se iz obupa obesil. Zdravnik: Upamo, da še ni tako hudo — bomo že pomagali kako. Turek: Batine hude ščeme me na grbi. Zdravnik: Najhujse vam prizadjali so Srbi. Turek: Na glavi bole me hudi udari . . . Zdravnik: Teh so največ vam dali Bolgari. Turek: V rebrih in bokih čudno me trka. Zdravnik: Tam vas zadele so brce od Grka. Turek: Celo po nogah so bili me, norci. Zdravnik: Tam so lotili se vas Črnogorci. Turek: Na celem telesu nič zdravega ni. Karkoli potipljete, vse me boli. Zdravnik: Težko je dati zdaj dobre nasvete, ker prej se niste držali dijete. Turek: Prej sem res jede) malo preveč, zato pa naenkrat vse zdravje je preč. 58 Zdravnik: Najprej bi bilo konec historij, če bi šli v kak nemški sanatorij. Turek: Nikamor ne grem. Na cel svet sem jezen Kakšna pa je ta moja bolezen? Zdravnik: Gospod, vaš delirij je hud — bojim se, da bo zastonj ves moj trud. T urek: Ojej, ojej, ali moram umreti? Turek: Ali za mene nikjer ni zdravil? Zdravnik: Jaz mislim, da jih bom kje v Evropi dobil. Turek: Ali ste kdaj o njih že kaj culi? Zdravnik: Da, imenujejo se: „nemški piluli . . Turek: Ali jih bo treba mnogo vzeti? Zdravnik: Le par milijonov in boste oteti. Zdravnik: Težko, težko vas bo smrti oteti. Turek: Oh, dajte, jih dajte, le brž jih dobite, ubogemu revčku življenje rešite. Kaj neki išče mož tako? Hm, kam je izginil status quo . . . Kje bi neki ga našli? . . • Hm, tam v preljubi — Avstriji. H^OTnnnononntMJonnnciDianonnnoHMinDnnnBnannannnnnunannonnncraootianntnia □□ S ss b=- -._^ =3 „DAN“ je neodvisen političen list. g ODOonnocMjnuDDnDnanBaannanarjnannnouaaunannuoaaannaananauaannnnnnnaa 59 Turški konkurz Pridite, kupite, mesta, mošeje vse vam prodamo mnogo ceneje — Mnogo blaga smo preje imeli — nekaj prodali smo — drugo so vzeli! . . . Najprej prodali smo Avstriji Bosno, to je podjetje — dobičkanosno. Potlej Talijanom smo Tripolis dali, dobro tam bodo zdaj trgovali. Grkom dajali smo Kreto za dnarje, zraven vabili smo druge vladarje. Pridite, kupite, vse se prodaja — turška se firma v konkurzu nahaja . . . Lepih izdelkov polna je miza — k temu prignala nas huda je kriza! Prej smo za druge kovali okove — s tem pa smo delali same dolgove. Ko se je vprl krščanski nam rod — smo napovedali svoj bankerot! Tudi drugod je zdaj malo denarja, ker vsa se Evropa z vojsko ukvarja. Toda v Evropi kredit še imate, napumpate lahko Rotschilde bogate. Pri nas pa denar in kredit je ves preč — nam ne posodi nihče nič več. Zato si pa tu za spomin kaj zberite, in znancem svojim v Evropo nesite. Mesta, trdnjave, džamije, minarete preproge, prestole, mošeje, tapete. Vzemite, kupite za gotov denar — sicer zastonj vzame jih Grk, Srb ali Bolgar. 60 Pesem od Šukri-paše. To si voli Šukri paša, ki se Turkom prav obnaša, kak bi vojsko skupaj spravil in Bolgarom pot zastavil. Car bolgarski je govoril: »Jaz bom Turku konec storil, mnogo smo pod njim trpeli, mnogo potrpljenja imeli.« To so slišali Bolgari, skušeni junaki stari, rekli vsi so: »to je pravo, vsi na boj za staro slavo.« Eno pismo so spisali, in ga v Carigrad poslali, ko pa Turki so ga brali — so od srca se smejali. V pismu pisano je stalo: »Ker krščanska naša raja v težki bedi se nahaja, smo Bolgari to sklenili, da jo bomo osvobodili. To vam dajemo na znanje, da končate svoje klanje, če vam je krvi premalo, z nami skusite se malo.« Turki so se veselili in tako so govorili: »to imamo za zahvalo, ker smo klali jih premalo. Ko še bolj bi jih morili, vsi bi zadovoljni bili, ker predobro se imajo, zdaj z orožjem ropotajo.« To je slišal sultan stari: »Vojno hočejo Bolgari? — Brž njih želji ugodite, in naproti jim hitite. Kaj ti pravim Zekki paša, ti učena glava naša: skupaj zberi čete svoje, vodi k Srbom jih na boje. Kjer je mesto Skoplje slavno, tam mi vladali smo davno, tam vse čete skupaj spravi, proti Srbom jih postavi. Cesta gre čez Kumanovo, dal sezidati sem novo, od tam cesta gre na Vranje, tam začne se bojno klanje. Za en dan imel boš boja, cela Srbija bo tvoja — Srbi bodo vsi zbežali — Vi v Belgradu boste spali. Kaj ti pravim Džavid paša, ti si stara slava naša: ti na Bitolj se odpravi, svojo vojsko tam postavi. A ti hrabri Šukri paša, ti največja sila naša, ti odrini v Drinopolje, čete zberi tam najbolje. Stori vse po svoji glavi, kar ti tvoja pamet pravi, potlej čete skupaj zberi, proti meji jo uberi. Tam poišči mi Bolgare, puntarje nevsečne stare, potlej v Solijo mi stopi, po vsem svetu jih razkropi. Turki so se zasmejali, in tako pri sebi djali: »to jih bomo zapodili — njih dežele razdelili.« Paše so vsi čete zbrali in napot so se podali, jih na turške meje gnali, in o zmagah so sanjali. To premišlja Šukri paša, ki se Turkom prav ponaša, kak bi meje prekoračil — in Bolgare kje zasačil. A Bolgari so junaki, dobro skušeni vojaki,. 61 dobro skrivati se znajo in ujeti se ne dajo, — To si misli Šukri paša: »Močna je še vojska naša: bom Bolgare z meje zvabil — in od vseh strani jih zgrabil.« Paša stopa ob Marici, slišijo se bojni klici — »že se bližajo Bolgari — zdaj, o paša, nanje vdari!« Paša gleda na nižavo — vidi reko vso krvavo: v nji za glavo turška glava, v nji za truplom truplo plava. Paša zre v vode rudeče in tako pri sebi reče: »to je huda bitka bila, mnogo čet je pomorila...« Paša stopa ob Marici čujejo se bojni klici: »Hitro, hitro se umaknite, v Drinopolje vsi bežite.« Tako pravi Šukri paša: »Močna je še vojska naša nič se nam ni treba bati, ne v trdnjavo se skrivati.« V ravnem polju Turek jaše urno dirja tja do paše: »Beži, beži Šukri paša zmagana je vojska naša. Močna vojska tam vali se že so padle Kir Kilise — nihče vojske več ne vstavi, nihče nič več ne opravi. Cela nam beži armada, do obzidja Carigrada, da v najhujši zadnji sili bomo Carigrad rešili. Zadaj nam sledi armada, tebe bi zajela rada — Drinopolje bo obdala celo mesto izstradala ...« To si misli Šukri paša: »Ce je taka vojska naša v Drinopol se bom nastanil mesto pred Bolgari branit...« Toda general Ivanov, hrabri poglavar Slovanov, se obleganja ne straši pismo piše Šukri paši: »Hrabri paša — Šukri-paša eno le še zdaj se vpraša: Ali hočeš se udati. ali se hočeš bojevati.« Odgovarja Šukri paša: »To je trdna volja naša, nikdar nečem se podati se do smrti bojevati.« Pravi general Ivanov, hrabri poglavar Slovanov: Hej, junaki moji smeli, trd boj bodemo imeli, Ker se paša neče udati, moramo ga izstradati, mesto dobro obkrožite in se v zemljo zakopljite. Drinopolje ne pustimo, rajši čakamo vso zimo, v rovih bomo zimovali in pomladi počakali. So vojaki tak storili Drinopolje obkolili, v rove so se zakopali dobro mesto varovali. Paša stopa ob Marici, slišijo se bojni klici, paša pravi: »Pasja truma, ali nimate poguma? Kaj po rovih mi sedite — rajši mesto napadite, polni naši so še hrami — hej, poskusite se z nami.« Odgovarja mu Ivanov, hrabri poglavar Slovanov.. »Čakaj, dragi Šukri paša enkrat pride ura vaša.« Pa mu Šukri paša pravi; »Stavim kaj pii moji glavi. 62 prazne vse so tvoje nade, Drinopol nikdar ne pade.« Pravi mu gospod Ivanov, hrabri poglavar Slovanov: »Drinopolje bomo vzeli — tebe s celo vojsko vjeli.« Se posmeje Šukri paša: »Napačna ni misel vaša: Al’ ne boste mesta vzeli mene z vojsko nikdar vjeli. Ce bo sila prevelika bom zažgal en sod smodnika, v zrak bom spustil mesto celo da se bode razletelo.« Reče mu na to Ivanov hrabri poglavar Slovanov: »Stori kot je tebi drago, — jaz bojujem boj za zmago.« Mesecev je pet minulo kar se mesto obkolilo, zima je minila huda, ki je bila vsem zamuda. Govori gospod Ivanov hrabri poglavar Slovanov: Hej. junaki, zdaj vstaiaite na napad se pripravljajte!« Čakali smo celo zimo, zdaj orožje zagrabimo. Konec bodi Šukri paše — Drinopolje bodi naše! So junaki iz rovov vstali na trdnjave se zagnali, srbski pokajo topovi turški padajo zidovi. Tri dni so se bojevali, boja niso prej končali, da so Drinopolje vzeli, Šukri pašo z vojsko vjeli. Ko to vidi Šukri paša, pravi: »Kje je slava naša? Morali smo se udati težko vojsko dokončati. Hej vojaki zdaj hitite mesto urno mi zažgite predno dan današnji mine —' bodo same razvaline.« Govori gospod Ivanov hrabri poglavar Slovanov: »Ce ga boste vi razdjali, mi ga bomo sezidali.« So se Turki v beg spustili lepo milosti prosili — Kar so mesta zapalili, so Bolgari pogasili! — Govori gospod Ivanov: »Zdaj junaki si počite — dobro s plenom se gostite, ker je padel Šukri paša k Carigradu pot gre naša.« Sukri-paša junak Drinopolja. 63 BBBBB»BBBBanB0QiSEiaEfflQ£BiBBSSCISSSBSafiB»aBSBKIKE! ■■■■KBansBSBKasaaHRsesisscKaKaBBEDnissBnaiiBa Junak-Šukri-paša, kakor so ga sla¬ vili nemški listi pred padcem Drinopolja. BBBBBBBBBBBBBBBBCBBBBBBBBBMBBBBBBBBBBBBBBB WBBBBBB«BBW«BBB«BrBBBH»«»»B»B»®»H"»* K > , "*»" !111 * Turška ladja Hamidie, ki je bila podobna avstrijski križarki. Kaj bo pa zdaj? Pred mesecem sem klical: v Sofijo ali smrt — zdaj pa pri vsaki luknji bolgarski top v mesto gleda. Ako izstrelijo — je konec. BBBBBBaBBttttBBBBRfiBBfilSBBBRMBnHKBMBBBBBMBBBlIBKHMBBSBBBB« BRBR»BBBMBHeBBaHBBNR|OaKSinBKBBBVIIK*KR«iBaiBBBBB«IBBBBB«B*B Turški polmesec po vojni. BMBB**)*M*IBKNBMB*BB*BBBBBBilBliBBBriMBMMBBBBViMBBBBBB*BBBB*BiBNtlliBBBBBWBBBBBBBBBB*KB W*****VBMMMMBMBBBBB*B a 64 Demonstracija velesil pred Črno Goro. Ker so vsi Črnogorci na vojni, gledajo črnogorske žene, kako prihajajo velesilne ladje. Nova država Albanija. Albanec in evropska kultura. Nemški šmok pri delu. (Židovski časnikar piše v potu svojega obraza o turških zmagah.) 5 65 v Črna Gora: »Komaj sem osvobobila svojega otroka, že mi ga hoče vzeti peteroglavi zmaj. Francija in Nemčija. Avstrijski dualizem. 66 Bridke skušnje, ki jih je doživel Figi Lipe na secirski mizi drž. pravdnika v noči dne 27. novembra leta gospodovega 1912, ker je dajal nove dobre nasvete slovenskim žurnalistom. Po njegovem lastnem pripovedovanju napisal Pepe Radirka. Kakor vam je znano, sem bil zadnjič konfisciran. To se je tako zgodilo. Ob eni popolnoči me je nesel Janez iz Učiteljske tiskarne na državno pravd- ništvo, ker smo dandanes vsi javni de¬ lavni ljudje v Ljubljani pod policijskim nadzorstvom in brez dovoljenja gospoda državnega pravdnika ne smemo resnice govoriti. Gospod državni pravdnik je dre¬ mal pri mizi in je bil menda zelo slabe volje, ko so me prinesli tja. Janez me je zavitega v „Dan“ položil na mizo in je rekel: »Tu-le ga imate, pa ga preglejte/ Državni pravdnik je stopil k mizi in je pozvonil. Prišla sta dva pomagača in sta stopila vsak na eno stran. „V Carigradu je kolera, gospod cen¬ zor", je rekel eden izmed slug. »Vem, vem“, je rekel gospod cenzor. „Ta kolera za nas ni nevarna", popravil si je ščipalnik in začel čitati. Nasmehnil se je in je vzel rdeči svinčnik v roke. „Tu je pismo iz Belgrada", je rekel in je potegnil črto čez celo stran. Ker sem bil zadnjič v Carigradu sem si mislil, da me bodo preiskovali zaradi kolere — posebno, ker so tudi na ljub¬ ljanskem magistratu sklenili, da izdajo razglas proti turški koleri. Toda kmalu sem videl da se bo vršila drugačna operacija. „Ta-le Lipe Figi“, je rekel gospod cenzor, „to je nevaren človek. Dokler je popival v Ljubljani in zabavljal čez kleri¬ kalce, se je dalo z njim izhajati. Odkar pa se je vrnil iz Carigrada — je postal cel rebelant. Sicer ne vem, po kateri poti je hodil — ampak zdi se mi, da je šel skozi Srbijo. Zato ga moramo natančneje preiskati." Neki sluga je med tem prinesel nože in škarje in druge aparate, ki so potrebni pri operaciji. »Ampak jaz sem popolnoma zdrav, gospod cenzor", sem rekel, ko sem videl, kaj se pripravlja. „To pravi skoraj vsak, ki ne ve, kako je ž njim," je rekel gospod cenzor. »Sami ne veste, kako ste potrebni operacije, ki naj vas reši zgodnje smrti". Pomočnika sta me prijela in sta me razgrnila po mizi. Da bi me operacija pre¬ več ne bolela, so mi dali nekaj poduhati jaz mislim, da je bil nikotin. Ker pa sem Opomba uredništva. Figi Lipe je stalen sotrudnik »Dneva". Za svoj poklic je zelo poraben, ker ima zelo dobre oči in zelo tanka ušesa. Zato zasledi marsikaj, kar bi sicer ostalo skrito pred svetom. — Ko se je začela vojna, se je odpeljal v Carigrad, pa se je kmalu vrnil, ker tam ni našel nič posebnega. Toliko pa je takoj spoznal, da Turki ne bodo zmagali. Ker j e povedal svetu to resnico, ki se je zdaj popolnoma potrdila, se je zelo zameril ljubljanskemu državnemu pravdniku. Pri¬ šla sta si večkrat navskriž, posebno zaradi konzula Prochazke in zaradi dobrih na¬ svetov, ki jih je dajal Figi Lipe redakciji »Dneva" v onih hudih časih, ko smo bili skoraj vsak dan konfiscirani. Tako je Figi Lipe doživel tudi bridke skušnje, o katerih tu pripoveduje. 67 z vsemi žavbami namazan, me ta narkoza ni omamila — zato sem se pa potuhnil, da bi slišal, kako bo gospod cenzor sodil o meni: Gospod cenzor mi je najprej pregledal jezik in ni našel nikakih sumljivih znakov. »Jezik je slovenski", je rekel. — »Ven¬ dar se mi zdi, da nekoliko smrdi po srb¬ skem. Poglejmo dalje —“. Sluge so me prijeli krepkeje in so mi odprli glavo: gospod cenzor je vzel ven možgane in jih je dolgo ogledoval: »Mo¬ žgani so v redu," je rekel »vendar vidim, sumljive simptome — mislim, da se jih loteva neka srbska bolezen". Gospod cenzor je zmajeval z glavo in je položil možgane previdno na njih mesto — pomagača sta glavo zopet zaprla. »Tega, kar iščem, še ni", je rekel cenzor, »vendar je povsod kaj sumljivega—" Nato je gospod cenzor zasadil nož v prša in mi je vzel ven srce. Vrtil ga je dolgo in ga je ogledoval od vseh strani. »Srce je zdravo," je rekel, »in bije redno, samo zdi se mi, da ima preveč južni utrip. Pozna se, da je včeraj še pelo: »Onamo, onamo" in »Šumi Marica". Srčna žila se mi zdi zelo sumljiva: zdi se mi, da boleha na entusiasmo Slavico meridionali." Gospod cenzor je položil tudi srce na svoje mesto in je posegel nekoliko niže. »Videli bomo, kaj ima v želodcu", je rekel: Stikal je precej dolgo nazadnje je pri¬ vlekel ven nekaj, kar me je res že nekaj dni tiščalo. »A, konzul Prochazka mu je ležal v želodcu", je rekel gospod cenzor, »zato je bil tako slabe volje. No, tega moramo ta¬ koj konfiscirati". Ko ga je položil na mizo, se je vlil rdeč curek krvi — iz njegovega rdečega svinčnika. Nato mi je gospod cenzor preiskal obisti. Pregledal jih je natančno in je rekel: »Tudi obisti niso zdrave, to pride od jeze. Morebiti mu bo zdaj odleglo, ko bo imel boljši tek". Potem je gospod cenzor mignil obema pomagačema. Položili so me na hrbet in so me začeli pritiskati. »Najnevarnejši bak- cili", je rekel gospod cenzor, »se skrivajo v notranjem blatu". Nehote sem se za¬ smejal — pomagača sta pritisnila — in po vseh zakonih prirode je dobil gospod cen¬ zor v roke, kar je hotel. Njegov obraz se je razveselil in je vzkliknil: »Poglejte, gospodje. Tu imate jasen dokaz, da moje sumnje niso bile brez vzroka. Ali vidite, kaj se giblje tu na roki: vidite: to je srbofilski bakcil — (»baccilus serbophilicus"). Tega sem hotel najti. Ker je trebuh in njega vsebina podlaga vsemu življenju — ni čuda, da je bilo v celem telesu videti simptome nevarne bolezni. Zapisal mu bom primerno zdravilo, ki ga bo izčistilo. Najbolja bo »confiscatio ofi- ciosa" — ta ga bo najbolje ozdravila. Gospod cenzor je vzel na to šivanko in mi je zašil razporke, potem me je zo¬ pet zavil v »Dan" in me je po slugi poslal nazaj v Učiteljsko tiskarno. Naravno je, da sem bil po taki ope¬ raciji grozno utrujen in sem zaspal. Ko sem se drugi dan zbudil, ni bilo konzula Prochazke več v mojem želodcu zato pa sem bil grozno lačen. Ker sem slišal, da ima gospod cenzor vsako jutro za zajtrk »Grazer Tagblatt", sem šel v ka¬ varno in sem si ga naročil. Bil sem res kmalu sit, da sem se bal, da bo treba nove operacije. Priznati moram, da me je gospod cen¬ zor izborno operiral in da sem od onega dne popolnoma zdrav. (Samo za čitatelje: zadnje besede sem dal zapisati zato, da bi ne bil zopet operiran.) Velikonočni piruh 1.1913. 68 Neplačan račun. rna Gora in velesile. Mačke rade 4 miško bi napale, ko bi druga druge se ne bale. Načrt za diplomo, ki jo bodo dobili evropski diplomati po dokončani vojni. 69 Nikita in Evropa. Časnikar: Veličanstvo, Evropa je v velikih skrbeh za vašo usodo. Nikita: A jaz za usodo Evrope. Blokada Črne Gore. Kralj Nikita: Što me briga Evropa. 70 Zapeljiva; Evropa. Kralj Nikita je prišel v hude skušnjave: na eni strani Skader na drugi 20 mili¬ jonov. Odločil se je tako: „Milijone vzamem sedaj — Skader pozneje". Evropska gugalnica. Evropa je kakor na gugalnici. Na eni strani trozveza: (Avstrija, Nemčija, Ita¬ lija) — na drugi strani triplententa (Rusija, Francija, Anglija). Podlago tvori Skader in ravnotežje odločuje nagajivi Nikita. — »Dan" z dne 10. aprila 1913. (»Evropa na prelomu.") 71 Konec komedije. NARODNA IN IJNIUERZITETNR KNJI2NICA 0000007B496 Učiteljska tiskarna izdaja: „DAN“ Neodvisen političen dnevnik. Izhaja vsak dan zjutraj. »Učiteljski Tovariš“ Glasilo Zaveze jugoslov. učiteljskih društev. Izhaja vsako soboto. Stane 10 kron na leto. „Zvonček“ Leposloven list za slovensko mladino. Izhaja vsak mesec. Stane 5 K na leto. „Popotnik“ Pedagoško znanstvena revija. Izhaja vsak mesec. Stane 6 kron na leto. JDomače ognjišče^ List za starše in vzgojevalce slov, mladine. Izhaja vsak mesec. Stane 2’50 K na leto. ■■■ ■■■■■■■ □□□□□□□□□□□ Zaloga mladinskih spisov. □□□□□□□□□□□ izvršuje vsa naročila ukusno in točno. Ima v zalogi vsakovrstne tiskovine za šole, županstva in :::::: razne urade. """ □□□□□□□□□ □□□□□ □□□□□□□□□ □□□□□□□□□ □□□□□ n □□□□□Dano □□ □□ | Lepaki. Vizitke. Notni stavek | □□ OO na □□ I pr Litografija I □□ □□ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D Učiteljska tiskarna :: Ljubljana :: O D Frančiškanska ulica 6 D