LISTEK.Izkušnje gos:oda Wil!iamsa. Angleški spisal Mark Twain. (Dalje.) «To je dobra misel! Ampak kdo bo pa tebi poma-gal?« «Ti mi lahko pomagaš, če bo treba. Sicer pa« — je'dejala s prezirnim postranskim pogledom name — «za -upam v takih resnih in usodiiih trenutkih najbolj samasebi —!« Sram me je, sem jej ugovarjal, da bi jaz ležal inspal, ona pa da bi se mučila in trudila krog otroka vsonoč. Pa rckla je, naj zaradi tega le kar mirno grem —spat, da bo že ona sama vse naredila — 1 — da je totnaterinska njena dolžnost —. Šel sem torej spat, Marija pa se je naselila v sobici pri fantku. — Penclopa je dvakrat zakašljala v spanju. «Oh, — oh, da ne pride zdravnik —!« je jadikovala žena. — «Mortimer, soba je prevroča! Prav gotov >, da je prevroča! Odpri okno, prosim te, hitro odpri okno!« Vstal sem in odprl okno ter med potom poglc-lal na toplomer in se čudil, zakaj bi bilo «prevroče« v sobi pri sedmih stopinjah Celzijevih —. Naš kočijaž se je med tem vrnil iz mesta in prinesel novico, da je naš hišni zdravnik bolan in da mora Dstati v postelji. Z umirajočimi očmi me je pogledala žena in je dejala z umirajočim glasom: «Božja volja je —! O —! Bog tako hoče! — Nikdar še ni bil bolan, nikdar! — Mortimer, dragi mož, midva nisva živela, kakor bi bila moralal Kolikokrat sem ti to pravila! In sedaj naju Bog kaznuje! Vidišl Otrok ne bo nikoli več ozdravell To je kazen božjal — Skušaj, ako moreš samemu sebi odpustiti, jaz si ne morem in si ne bom nikoli!« Ne da bi jo hotel žaliti, sein jej mirno in brez okolnosti rekel, da ne uvidim, kedaj bi bil živel tako strašno pregrešno življenje. «Mortimer —! Ali hočeš poklicati božjo sodbo tudi na fantka —?« Zajokala je —. Pa naglo se je spet nečesa spomnila. »Mortimer —! Ali iij zdravnik poslal nobenih zdravil —? Oh --!« . Rckel sem: »Seveda! Tule so! Že prej sein ti jih hotel dati, pa nisem prišel do besede.« »Nesrečni človek —! Hitro mi jih dajl Ali ne veš, da je vsak trenutek neizmerno dragocen!« — In obupno je pridjala: «Pa kaj pomagajo zdravila, — saj zdravnik sam ve, da je bolezen neozdravljival« Odgovoril scm, da morava upati, dokler je še kaj življenja v otroku. «Upati —! Mortimer, ti ne veš, kaj govoriš! Manj veš, ko novorojeno dete!« — Pogledala je zdravila. «Zdravnik pravi, da naj dobi otrok vsako uro po eno kavino žličko. — Vsako uro —! Kakor bi imel otrofe še celo leto čas, da ozdravi —! Mortimer, hitro, prosiml Daj ubogi umirajoči Penelopi eno veliko žlico zdravila, — pa hitro, hitrol« «Ampak — prosim le, ena velika žlica zdravila bi utegnila —.« «Nikar me ne pripravi v blaznost! —« Vzela mi je žlico in je sama ulivala otroku zdravilo v usta. «Takole —! Takole —! Le pridna bodi, Nelica, m> ja draga, moja cdinica! Bridko je ,oh, tako bridko, detece, tole zdravilo, pa dobro je za Nelieo! Dobro je za matcrinega ljubčka —! In zdrava bo Nelica! — Takole —! Sedaj pa lepo položi glavico na materinc prsi p*. zaspančkaj, — Oh, saj vem, da ne bo jutra dočakal« —! Mortimer, ena velika žlica vsake pol ure bi —. Oh, še bezovega čaja bi jej bilo dobro dati, vem, da bi jej pomagal —. In strdi na mleku tudi —1 Poišči strd, — Mortimer, v moji omarici jel — Pa ne, pusti, bom že sama poiskala. Moški ne razumejo takih reči!« Postavil sem zibelko tesno k ženinemu zglavju m scm legel spat. Neprestano preseljevanje in vedno vslajanje me je zelo zmučilo in v dveh minutah sein bil sredi trdega spanja. Kar me zopet zbudi žena. «Mortimer —! Ali ni okno odprto?« «Da!« — (Saj je vendar sania naročila, naj ga odprem!) — «To sem si mislila! Prosim te, zapri ga! Soba j« mrzla!« Hm! -- Zlezel sem iz postelje in sem zaprl okno. In kmalu sem spet spal trudno spanje zdelanega človeka. — Pa še enkrat me je zbudila. «Mortimer! — Ali bi ne hotel potegniti zibelke k svoji postelji? Bo bliže okna in otrok bo imel več svežega zraka!« Pokorno sem potegnil zibelko k svoji postelji, pa sem se spotaknil ob preprogi, padel in zbudil otroka. In nazaj sem legel trudno in koj zaspal. Žena pa je mirila jokajočo Penelopo. — Pa v sanjah in kakor iz velike daljave sem čul nejasne glasove in klice: «Mortimer —! Mortimer —! Oh, da bi imela vsaj nialo gosje masti! — Ali bi pozvonil, Mortimer —?« Zaspano sein lezel iz postelje, — pa sem stopil na mačko. Krepko je ugovarjala in prepričevalno bi jo bil sunil z nogo, da nisem mesto nje zadel v temi stola, ki se je z glasniin ropotom prevrgel. Jaz pa sem se hudo udaril na nogi. »Mortimer dragi, čemu pa prižigaš luč? Ali hočeš popolnoma zbuditi ubogega deteta?« «Rad bi videl, če sem se hudo ranil na nogi, Karolina!« <Dobro, pa še poglej po stolu! Gotovo si ga čisto polomil! — Uboga mačica! Bojim se, da si jo —.« ««Za mačko se pa prav nič ne bojim! Sploh pa bi vseh teh neprilik ne bilo, da je Marija ostala blizu naju. Pomagala bi ti, — saj je to njen posel, ne pa moj!« «Mortimer, Morlimer! Ali te ni sram, da tako govorišl Žalostno zadosti, da se braniš teh malenkosti in pustiš mene samo skrbeti in bedeti, ti pa spiš in smrčiš, in to v takem resnem, usodnem času, ko je liajin otrok Hm —!— Pa človek pogoltne tudi take ženske nedoslec'nosti in pozabljivosti, posebno, če je srečno oženjen, zaradi hišnega miru, vestel Nisem jej očital, da me je malo poprej gonila spat — Mimo sem odgovoril: «Dobro, dobro! Vse bom storil, karkoli hočeš! Pa s svojim zvonjenjem ne bom nikogar privabil. Vse je 51o spat! — Kje je gosja mast?« «Na omarici v otročji sobi. Ce bi hotel iti po Marijo —.« šel sem in prinesel gosjo mast. «Sedaj pa bo že vendar enkrat mir!« sem mrmral napol v spanju, ko sem legel k počitku. Zaspal sem —. In še enkrat me je poklicala. «Mortimer —! Zelo nii je neprijetno, da te motim v spanju, pa soba je premrzla in gosjo mast je treba toplo namazati otroku na prsi. — Ali bi hotel zakuriti? Vse je pripravljeno, le užigalico ti je treba prižgati in podtekniti.« Z vdano potrpežljivostjo ubogega Joba sem spet lezel iz postelje in sem zakuril. Obupan sem sedel na stol. «Mortimer —! Kaj sediš lam na mrzlem! Da se mi prehladiš! Pojdi v posteljo!« Pokorno sem iibogal. Pa na pol poti me je uslaviba. «Počakaj še nekoliko! Daj prosim detetu spet žlico zdravila!« Tudi to sem storil. žena pa je nadrgnila otroka gosjo mastjo po prsih in po cdem telesu. — Prav nič se nisem čudil, da me je kmalu spet zl* dila. Sj^»Mortimer —! čutim, cia vleče! Prav razločno 6 timl Ni nevarnejše reči za bolnega otroka ko prepib. Prosim te, potegni zibelko čisto blizo k ognju!« Potegnil sem zibelko čisto blizu k ognju, se zof spoteknil ob preprogi in jo jezen vrgel v peč. Preplašena je skočila žena za njo in jo rešila. SW gala sva se —. Spet sem malo zadremal in spet sem moral vst*ter narediti obliž iz lanenega semena. Privezala ga otroku na prsi. Ogenj v peči ne gori lia večno. Vsakih 20 ra& sem moral vstati in naložiti drva in skrbna žena je porabila priliko in skrajšala čas za «žličico zdraviH na — deset minut. Kar jo je zelo pomirilo. Vrhu te sem vmes od časa do časa še obnavljal laneni obl* napravljal nove obliže 'z gorčičnega semena in razli" druge obliže tcr jih polagal otroku, kjer je še bil fc košček prazne kože na njem. In proti jutrj je zmanjkalo drv in žena vn» je $ sila, naj grem v kiet in prinesem novih. Povedal sem jej: «Ljuba Karolina, drva nositi iz kleti, to je tdj posel! Sicer pa mora biti otroku že itak dovolj top saj je dobro odet in vsevprek namazan z mastjo in &ložen z različnimi obliži in —« J(Dalje prihodnji&)