XVII. leto
.GLASBENA MATICA“
V LJUBLJANI.
Sezona 1907./08.
V
nedeljo, dne 29. decembra 1907
popoludne ob 5. uri
v veliki dvorani hotela „UNION“
KONCERT
„Pevske zveze moravskih učiteljev“
(50 članov)
pod vodstvom gospoda prof. Fer*d, Vach-a.
ÜHJ m VZPORED:
1. S. Smetana: Pisen na mori. (Pesem na morju.)
2. V. Novak: Vanočni ukolebavka. (Božična uspavanka.)
3. Jos. Klička: Naš zpev. (Naša pesem.)
4. P. Krizkovsky: Utonulä. (Utopljenka.)
5. E. Grieg: a) Marna laska. (Brezuspešna ljubezen.)
b) Mariänskä. (Marijina pesem.)
6. Iv.pl. Zajc: Večer na Savi.
7. P. Krizkovsky: Dar za läsku. (Dar za ljubezen.)
8. L. Jandček: Klekanica. (Čarovnica).
9. a) H. Palla: Cibulička. (Čebuljica.)
b) J. Maldt: Ty klaštersky zvony.'(Ti samostanski zvonovi.)
10. B. Hegar: Tabor mrtvych. (Tabor mrtvih.)
0 @ @
Začetek točno ob 5. uri popoludne.
Cene prostorom: Sedeži po 6, 5, 4, 3 in 2 K, stojišča po 1 K 40 h, dijaške vstopnice po 60 h se dobivajo v trafiki gospe Češarkove v Šelenburgovih ulicah in na večer koncerta pri blagajni. — Češko besedilo s slovenskim prevodom in z razlago istotam brezplačno.
J. Blasniko.v.l nasledniki, Ljubljana.
Besedilo zborom.
i.	Pisen na mori.
(V. Hälek.)
Haiti! Již plachty riapnčte, stožar utužte lanem; již kotva z tune zvednuta, a vetiü prizen pänem!
Halo! Tak vesele vid korouhev! moi-e tak jasno, blalio, nuž na palubu k sklenici, h a 1 <3! halö! lialö!
Jen ještč pohled k pfistavu! Tam s bohem! kynou šatky, tam čapky leti, nuž, ade, necht' loučeni čas krätky!
Tam slzu vidim dokona, jež rosi tväfe blaho, necht’ loučeni čas krätky!
Nuž ade, adž, ade!
Ej, vina sem, at’ zavzni ^pčv!
A nym počnem vesele.
Jak ržva barvi bfehy, jak blednou mčsta, vesnice, jak vzduch tu plny nčhy!
A jak to mofe modravč, v n črn houpem se tak blaho! to teprv ducha rozpinä, halö! halö! halö!
Hie, zmizel kraj a more skvost již bez hranic a mezi, pod nebem druhä nebes bän, zem bez pouta a stezi.
A jak to mysl rozhrivä, tu citime, co blaho, tu teprv pisen z plna zni, halö! halö! halö!
Aj, hie ten ostrov rozmily, jak vynoril se z penyl Tam kormidlem ted’ zavesluj, jak močne rozlo2eny!
Hie, již näm v ruce tleskajf, zrak zniceny tak blaho, nuž, čapky vzhüru, vitejte, halö! halö! halö!
Pesem na morju.
Halo! Napnite že jadra, jambor pritrdite z vrvjo, že je sidro iz lokve dvignjeno in vetrov naklonjenost (je) gospodar!
Halo, tako veselo vihra zastava! morje tako čisto, ugodno, torej na krov h kozarcu, halo, halo, halo !
Le en pogled še k luki! tam »z bogotn !« mahajo robci, tam čepice letijo, hajd, adijo, naj (bo) ločitve čas kratek!
Tam solzo vidim brezkončno,
ki rosi lice blago,
naj (bo) ločitve čas kratek!
Hajdi, adijo, adijo, adijo !
Ej, vina sem, naj se razlega petje !
In zdaj začnemo veselo.
Kako trta barvi obalo, kako zbledevajo mesta, 'vasi, kako (je) zrak tu poln nežnosti!
In kako to morje modrikasto, v njem zibljemo se tako prijetno! to šele duha širi. halo ! halo ! halo!
Glej, zginila je zemljina in morja lesk že brez mej in konca, pod nebom drug nebeški svod, zemlja brez vezi in stez.
In kako to misel razgreva, tu čutimo, kaj (je) sreča, tu šele pesen na polno zveni,
I halo ! halo ! halo !
Aj, glej ta otok preljubeznjiv, kako se je pokazal iz teme !
Tja s krmilom zdaj zaveslaj, kakor mogoče se opri!
Glej, že nam z rokami tleskajo, oko žari tako srečno, hajdi, čepice kvišku, pozdravljajte, halo, halo, halo !
Pesem komponirana 1. 1877. Skozi komponiran zbor pričenja s fanfaro v c-dur in prehaja v bujno popevanje, namešano z vskliki halo! Naslednji del v as-duru prinaša poslednje vtise s celine, s katere se loči. Kratko pozvanje k ve-
selju privede k ljubeznjivemu opevanju morske plovbe (f-dur s prehodi do a-dura). V gradaciji, prehajajoči v e-dur, je izražena prostost misli in se vrača k početnemu bujnemu spevu, ki je sedaj širše razpreden. Skladba konča v c-duru.
2.	Vanočni ukolebavka.
Spi, Jezulätko, spi! zas chudycli lidi chudč dite do jesliček uloži te, ach, tolikrate lidstvu däno, a Jidaši vždy zaprodäno.
Spi, Jezulätko, spi!
Spi, Jezulätko, spi!
Spi sladce na tom sene holem, my dech tajime všichni kolem, vždyt’ Tobč, večne pravdy synku, je takč treba odpočinku.
Spi, Jezulätko, spi!
Spi, Jezulätko, spi! a naber v spänku novž sily, maš konat ješte mnohou mili: te cesty lidstva ku spaseni, te ješte dlouho konec neni.
Spi, Jezulätko, spi!
Spi, Jezutätko, spi!
Za Tve o bratrich naučeni svet vezme Te zas do mučeni a než se lidstva pouta zdrti, je treba ješte velkvch smrti.
Spi, Jezulätko, spil
Božična uspavanka.
Spi, Ježušček, spi!
Zopet revnih ljudij revno dete v jaslice polože te, ah, tolikokrat ljudstvu dano in Judežu vedno izdajano.
Spi, Ježušček, spi 1
Spi, Ježušček, spi!
Spi sladko na tem senu golem, mi dihanje zadržujemo vsi naokrog, kajti tebi, večne resnice sinček, je tudi treba odpočitka.
Spi, Ježušček, spi!
Spi, Ježušček, spi! in zberi v spancu nove moči, imaš še storiti mnogo milj : te poti k zveličanju ljudstva, te še dolgo konec ni.
Spi, Ježušček, spi!
Spi, Ježušček, spi!
Za Tvoje bratov poučenje Te svet vzame zopet v mučenje in predno se ljudstva okove zdrobi, je treba še mnogih smrti.
Spi, Ježušček, spi!
Skladba je sanjava, nežna, toploto dihajoča, že s prvim neobičajnim nastopom čveterozvoka zanimiva. Ta prvi čveterozvok dovede sicer do sladkega uspavanja, a zahteva od pevcev velike glasbene zmožnosti. S svojo formo pripada k slogu »pesni« z nežnim refrenom : »Spi Ježušček, spi!« Božič slika Novak z mirnostjo skladbe in z mrmranjem basa v kvartovem postopu. Poedine kitice oddeljuje kratki refren glasbeno zanimive strukture: nad zibajočim se drugim basom (f, c, f, c . . .) se zasliši akord gis, b, d, ki prehaja po melodiji prehodnih tonov do f-dura. Strofično komponovana uspavanka menjuje po vsebini teksta med f-durom, f-molom in des-durom ter končuje vedno z imenovanim refrenom na f-duru.
3.	Naš zpev.
(V. Hälek.)
Zem Čechu, velky kräsny hvozd, jenž zpevem močne zvuči, že srdce mile okHvä a srdcem lyt se uči.
A venku, tam at’ jakkoli se chteji na näs divat, tu pivdnost mame prjd svčtem, my dovedeme zpivat.
My mame pevcu knižata a zpevu statne reky, näm häje šumi pisnemi a zpivaji näm reky.
Naša pesem.
Zemlja Čehov, velki, krasni gozd, ki vsled petja močno zveni, da se srce blagodejno osvežuje in se uči biti srce.
In zunaj, tam naj, kakorkoli hočejo, na nas gledajo, to prednost imamo pred svetom, mi znamo peti.
Mi imamo pevcev prvake in petja brhke junake, nam gaji šumijo v pesmih 1 in pevajo nam reke.
Näs matky kojf ptsnemi,	!	Nas matere dojijo s pesmimi,
hoch uči zpfvat devu.	|	fant uči peti dekleta,
My mame po všech končinach	mi imamo po vseh kiajih
svč apoštoly zpevu.^	svoje apostole petja.
At’ tedy jiny dobyvä	|	Naj torej drug si osvaja
jen hromem, blesku revem,	le z gromom in bliska treskom,
my dovedeme krälovat,	j	mi znamo kraljevati,
leč vitčzime zpevem!	j	ali zmagujemo s petjem.
Velelepi zbor se dostojno pridružuje mogočnim češkim skladbam, Smetanovi »Pesmi na morju«, »Kmetovalska« in Vendlerovi »Nevihta«. Takoj na prvi po-slušek uvidiš v skladatelju mojstra na »Kraljevem inštrumentu« (orglah). Z vele-častnim orglskim zvokom zveni 1. del opevajoč zemljo češko. Koral postopa v mogočnih akordih, se ojačuje s crescendom in vzraste do velečastne himne. V drugem delu prehaja zbor v krepki ritem češke polke, ker se »dobra češka duša« nič ne stori iz domače in tuje neutešene politike, da ima le svojo češko »pesmico«. Z menjavo tempa se pripravlja 3. del, ki vsebuje široko, a lepote polno melodijo: »Nam gaji šumijo v pesmih« in izveneva z dolgim umirajočim akordom v pianis-simu. V 4. delu se glasovi menjujejo v divjih skokih in v hitrem tempu, glaseč se kakor nevihta ali boj: »Mi znamo kraljevati, a zmagujemo s petjem«. Poslednji verz izveneva v osmeroglasnih akordih s polnostjo in silo orkestra.
4. Utonulä.	Utopljenka.
(Ndrodni.)	(Narodna).
Bude, vojna bude, kdo pak na fiu püjde? Kterä mä mileho, sobe uprimnčho, ta narikat bude.	Bo, vojna bode, Kedo pa na njo pojde? Katera ima ljubega, sebi odkritosrčnega, ta bo tarnala.
Ja bych takč jela, kdybych kone mela, konička vrančho, pekne sedlaneho, sedla bych na neho.	Jaz bi tudi šla, če bi konja imela, konjička vranca, lepo osedlanega, sedla bi na njega.
Co bys tam, mA mila, co bys tam delala? U Dunaje stala, košulenky prala, to bych tam delala!	Kaj bi tam, moja ljuba, Kaj bi tam počela? Ob Donavi stala, srajčke prala, to bi tam delala!
Bež, mä milä domu, poruč pänu Bohu, až ja z vojny prijdu, ja si tebe vezniu.	Teci, moja ljuba, domov, pripusti (usodo) gospodu bogu, ko jaz z vojne pridem, j^z te poročim.
Šohaj z vojny prijde a on si mne vezme, bude-li jen Pan Büh chtet.	Ljubček z vojne pride in on me poroči, če bo le gospod bog hotel.
Sedum let dochäzi, milčho neslyšim, ach, Bože, rozbože, ach, jci se utopim!	Sedem let doteka, ljubega ne slišim oh, bog, o bog, oh, jaz se utopim.
K Dunaji bežela, dunaje se ptala: jsi-li tak hlubokä, jak su ja vysokä, bych do te skočila.	K Donavi je tekla, Donavo je uprašala: Si-li tako globoka, kakor sem jaz visoka, bi va-te skočila.
Jeji' bilč nohy do pisku sahaly, jeji biič ruce brehu se chytaly.
Jeji černč vlasy po vode plavaly, Jeji černč oči k nebi se zdvihaly!
Njene bele noge v pesek so segale, njene bele roke brega so se oprijemale.
Njeni črni lasi po vodi so plavali, njene črne oči k nebu so se dvigale.
Skladba je gotovo jedna najpopularnejših zborov, kar se jih poje na Moravskem. Sprva se je kritika izpodtikala nad individuelnim, nenavadnim izvajanjem skladbe po dirigentu prof. Vachu, kateri je to skromno narodno balado po svoje prečutil in z nežnim umetniškim okusom izcizeloval. Ali danes se ujemajo sodbe prvih strokovnjakov v tem, da če bi KHžkovsky vstal in slišal svojo skladbo v predavanju Vachovem in njegovega slavnega zbora, bi rekel, da si je tako in nič drugače predstavljal svoj zbor. — Kakor v poletni mesečni noči zbor mladeničev s temnozelenih gajev se nese pesem o fantu, ki gre na vojsko in za katerim joka njegovo dekle, ko sliši novico: »Vojska bode!«
5. a) Marna laska.
Ja v touze läsky dlouho lkal
a celkem bloud jsem byI, svč srdce jsem ti v pospas dal pro marnou vdšeri svou.
Co tys tak jen si myslila?
Jd vim, žes žal müj chäpala, leč ja ti mdlo byl.
Ted’, když zklamano žiti tvč svou naruč rozpinaš a räda bys mne zläkala, leč pozde, dite mč.
Tvč site vic mne nechvti, co myslila jsi o mne driv jen splädm tobe ja.
Brezuspešna ljubezen.
Jaz sem v koprnjenju ljubavi dolgo
plakal,
a v celoti bil sem blodnja, svoje srce dal sem ti radi prazne strasti svoje.
Kaj ti si si le tako mislila?
Jaz vem, da si žal mojo razumela, toda jaz sem ti premalo bil.
Zdaj, ko je razočarano življenje tvoje, svoji roki razpenjaš in rada bi me zvabila, toda prepozno (je), dete moje.
Tvoje mreže več me ne vjamejo, kar mislila si o meni preje, le povračam tebi jaz.
5.	b) Mariänskä pisen.
Bol co davno žhavy pdlil božskou duši
Tvou,
ach, ten tčž mne sevrel, lame šiji mou.
Vladneš nade svety, ldsky seješ kvety, v nitro vlej mi klid a mir, mne blaho
dej!
Veliki skladatelj s severja Ed. Ori običajno učinkujočima zboroma. Prva jt šani ljubezni, spremljana od zbora, ki ji očitaje, zdaj z breznadejno resignacijo, solom, je delo višjega sloga, a trd oreh nadmerno zanimivo, zlasti kar se tiče ve materi božji z milo prošnjo za mir in u
Marijina pesen.
Bol, ki je zdavnaj skeleč žgala dušo
Tvojo,
ah, ta je ravno tako mene uklenila, lomi tilnik moj. Vladaš nad svetovi, ljubezni seješ cvete, v notranjost vlij mi pokoj in mir, meni blaženost daj!
eg je zastopan z dvema krajšima a ne-■ melanhonična pesem baritona o neusli-daje karakteristično barvo, zdaj se glaseč »Marijina pesem«, tudi z baritonovim za poslušalce, za glasbene poznavalce pa denja glasov. Resna molitev je k žalostni teho razdvojenemu srcu.
6.	Večer na Savi.
(Dr Iv. Zahar.)
Tiha noč je krila prostrla, skromno šumi Sava srebrna, a mi mlada družba vesela pjesmu glasno pojmo!
Savo, Savo, rieko srebrna, što romoniš, zar si žalostna, tvoja voda zar su suzice?
Ne plač rieko blieda!
Dok smo mladi kano cviet, krvca burno vri!
Svud je zlato, sve je med, živjet znamo mi 1 Naše nebo, naš je sviet, pa nek briga spi!
Dok je u nas takov plam, blago si ga natn I Svak je od nas sokol siv, nikad mlitav, uviek živ; uman rukom radit zna,
srečan mu je mah I
O	djevojke, oj, rumen vi ste cviet,
sladko kao med,
mlade, hitre kao ptice,
ljubit, slavit vas,
slušat čašah glas,
to je slavno veseli!
Tiho, lahko, tiho I Sjaj mjeseče bliedi, sjaj, nek je vedar savski kraj I A ti Savo, naše slavo, burno šumi sad!
Mladi, veseli, kano angjeli, glasno kliknimo :
Tiha noč, i ti nam radost čuj, razglasi, Savo, pjesme naše zuj I Nek se ori širom svud, da nam kliče vedra grud : veselo !
I	iha noč je razprostrla svoja krila nad krajem in poletni vetrič tiho šumi nad srebrno Savo. Na bregu plešejo deklice z niladenči »Kolo«, čegar polkini ritem se menjuje v duru in molu. Bas jih spremlja z dolgo vzdržanimi toni. Razlega se po široki savski ravnini, zdaj glasno odmevaje, zdaj tiho umiraje kakor šepetanje bičevja ob bregu. A ognjevita kri južnih bratov ne vstrpi dolgega mirnega speva, in ples se razvname z nova. Po zopetnem mirnem spevu konča z naglim allegrom.
7.	Dar za lasku.
(Närodnf.)
A ja vini hruščičku planu, a pujdu vylezu na nu; vylezu, natresu, mej milej donesu, pro lasku vernti I
A vi'm o jablonce štepne, co rodi jablička pekne, mila je trhala a mnS je poslala pro läsku vernti I
A jä mäm galänku švarnti, chodiväm každy den za nu, chodiväm, chodiväm, dary ji nosiväm pro läsku vSrnti I
Dar za ljubezen.
(Narodna.)
In jaz veni za hrušico divjo in pojdem, zlezem na njo; zlezem, natresem, moji ljubi prinesem za ljubezen zvesto I
In vem za jablano cepljeno, ki rodi jabolčka lepa, ljuba jih je trgala in meni jih je poslala za ljubezen zvesto.
In jaz imam ljubico brhko, hodim -vsak dan za njo, hodim, hodim, darove ji nosim za ljubezen zvesto.
Mojster zborov, ljubljenec moravskih pevcev, velikan v glasbovanju narodne poezije Križkovsky je uglasbil tudi kratko narodno popevko o hrušici in ja-bolčku v krasen moški zbor, ki zveni, ako se precizno izvaja, kot lep narodni ples. Hitri tempo zahteva neizmernega vežbanja in naučenja na pamet, ako se hoče skladateljeva misel pogoditi. Ta zbor je v Nemcih provzročil senzacijo in dobro je karakteriziral vznos češke besede in gladkost češkega jezika po koncertu v Lipskem neki operni člen z besedami: »Das können wir absolut nicht nachmachen !«
8.	Klekanica.
Čarovnica.
(0. Pfikryl.)
Radile ste: Nechod’ na ves, dež se od hor strmiva, chetla be te, devečko mä, klekanica diva!
A ja šla a čekala sem, ešle na mne skoči, a on mne tam švarne senek chetil do naroči.
Matičko mä, te n k rät bela vaša rada vadnä, takoveto klekanice neleknem se žadrui!
Svetovali ste: Ne hodi na vas, ko se od gora temni, lotila bi se te, deklica moja, čarodejnica divja!
A jaz (sem) šla in čakala sem, če li na me skoči, ali tam me je zal sinko vjel v naročje.
Mamica moja, tokrat je bil vaš nasvet napačen, takošnje čarovnice se ne plaši nobena.
Šaljiv zbor sloni na znani narodni pripovedki, po kateri straši mati svoje otroke, ki bi radi po noči okrog pohajali. Naše dete pa je že odraslo takim pripovedkam, ne boji se strahov in se da vjeti v naročje čarovnice v podobi brhkega fanta, svojega ljubega. Strašiteljni motiv je izražen v neobičajnem 7/4 taktu, s katerim zbor konča in kateri s svojim kvintovnim padom zelo spominja na timpane. Na prvo in drugo kitico se ta godba ponavlja. Sestava predstavka temelji na vzdržavanju tona tis vi. basu, krog katerega se opletajo tereni pohodi z niolovimi trizvoki, sestavljenimi nad in pod tonom fis. Predstavek se konča z dvema ’/4 taktoma in prehaja v postavek, čegar melodija se opira na paralelno postopanje kvart-sekstakordov. Tretja kitica ima drugačen harmonični temelj. Njen postavek je predstavek prve in druge kitice s pretrgovanjem motivov na a in b.
9. a) Cibulička.
(Närodni.)
Hop, hej, cibuläri jedou, cibuličku vezou.
Cibulička sladkä, mä panenka hladkä.
Cibulari vezou cibuličku, budou ji prodävat po troničku.
Hop, hej 1
Jednostaven a zelo učinkujoč zborek iz čuje klicanje veselih Čebularjev: »hop, hej!«
Čebulica.
(Narodna.)
Hop, hej,
Čebularji gredo čebulico peljejo.
Čebulica sladka,
Moja deva gladka.
Čebularji peljejo čebulico, bodo jo prodajali po beliču.
Hop, hej!
Pallovih »plesov« prav dobro ozna-
9.	b) Ty klästersky zvony.
(NArodnl.)
Bim, bam, bim, bam.
Ty kläStersky zvony, to jsou hodny zvony pekne näm vyzvänejf,
ty jejich srdcata ze stHbra ze zlata chlapce näm priväbSji'.
Bim, bam, bim, bam.
Ti samostanski zvonovi.
Bim, bam, bim, bam.
Ti samostanski zvonovi, to so vrli zvonovi, lepo nam zvonijo.
Ta njih srčeca iz srebra, iz zlata fante nam privabljajo. Bim, bam, bim, bam.
To je eden izmed neštevilnih priredb Malätovih ljudskih napevov. Uvod, medigra in poigra po Malätu prekomponovane in izvor pesmi same z glasbenim slikanjem, glavno pa z dvojno ležečo uzdržavano kvinto razmajujejo se kakor bi zveneli zvonovi in zvončki. — V narodnem napevu o samostanskih zvonovih, katerih »srca so kakor iz zlata«, ki deklicam privabljajo fante, upodobljajo ljudski glasovi zvonenje zvonov in njih tiho, skoraj neslišano izvenenje na tak način, da jih skoraj ni ločiti od pravih zvonov.
io.	Täbor nirtvych.
(Balada.)
Kde sräzy tydalskych hör se pnou,
tam v pülnoci spatriš div, jak prapory mrtvych do zbrane jdou a tähnou tak tiše kol.
To tähla kdys vojska vltčzna, když na horäch radii mraz; na deset tisfc, co jich tu šlo, do okovu spjala smrt.
Ve hroznem a šilenem ryku šla rvouc
a zmenila krev jim v led, pak vojlny kladla na sirou zem,
dech slab’ jim a tich’, zvolna tich’.
Ze stinu tyči se obra pest, ach!
Zardousi v räz ten chiad,
2e z tela žiti unikä, a všecko tubne v led.
Tak mreli a tulili tu or i muž
a skldneli k pušče brud’, neb opi-eni stäli o jicny del, již dohrmeia na veky snad.
Bez konce byl ten voj strnuly, a vükoi trünil klid.
Ze sluji tdhla se divokä zvčr, šla shlednout ten mrtvy dav.
Ö vlasti, což nebe tvč muž’ jen mraz
za lidčl synüm tvym dät?
O dej jim aspon za rubaš z hebkčho snehu havl
Hagerjev »Tabor mrtvih« (Totenvolk) je v zborovi literaturi novost popolnoma nenavadnega obdelovanja, ki se po vsem loči od dosedanjih tradicij. »Tabor mrtvih« je balada na historični podlagi in slika s krasnim in vernim glasbenim slikanjem pogin 10.000 mož noriške vojske, ki je na potu, ko se je vračala iz zmagujoče bitke na mejah svoje domovine poginila v pustih gorskih soteskah od strašnega mraza. — Iz mračnega uvoda, ki se poje v pripovedovalneni načinu pianissimo, nastopi nepričakovano forte II. bassa, ki naznanja prihod smrti v mrzli severni nevihti. Pohitreni tempo, disharmonični vpadi ostalih glasov riše tu pretrgane navale severnih vetrov, ki spremene vročo kri v mrzli led. Mraz zime ne pozna usmiljenja, njegova velikanska pest mori in duši, da beži mraz po telesu pri usklikih groze (ki jo reproducira zbor), kateri so zmes divjega uragana (severne burje) in obupnih klicev umirajočih vojakov, kateri v brezupnem boju podležejo do zadnjega. — In konec velike tragedije izzveni v mogočnem koralu, ki zaori z glasovi orgel pod neobčutnim obokom nebesa široke in daljne severne očetnjave, katera je pripravila žalostno plačilo za nagrado svojim sinom vitezom.
»Tabor mrtvih« (c-mol), ena izmed mnogih Hagerovih balad, nam kaže njegovo zmožnost v polni moči vporabljati karakteristiko iz razmerja glasovih polog. V navedenem zboru so to pred vsem unisona in paralelne oktave, katere le varčno popolnujejo harmonijo. Enakomerni daktilični ritmus (ena doba dolga, dve kratki), ki je le v srednjem delu pretrgan s trislovniin ritmom zvoči v neodstranljivo strašno usodo.
Tabor mrtvih.
Kjer strmine tydalskih gorä se
vzpenjajo, tam v polnoči zapaziš čuda,
Kako se prapori mrtvecev oborožujejo in se vlačijo tako tiho okrog.
To je šla nekdaj vojska zmagovita, ko je na gorah razsajal mraz ; do deset tisoč, kar jih je tu šlo, v okove uklenila smrt.
V groznem in blaznem rjovenju je šla
tuleč
in spremenila kri jim v led, potem vojake polagala na osirotelo
zemljo,
dihanje (je postajalo) slabo in tiho — polagoma tiho.
Iz senc se dviga velikana pest, ah! Davi na mah ta hlad, da iz telesa življenje se umika, in vse se trdi v led.
Tako so mrli in dreveneli tu konj in
mož
in klonili k puški prsa
ali oprti so stali ob žrela topov,
ki so morda se izgrmela že za vedno.
Brez konca je bilo to krdelo okorelo, in okoli je vladal mir.
Iz brezna se' je privlekla divja zver, šla je pogledat to mrtvo množico.
O domovina, kaj, nebo tvoje more le
mraz
za delež sinom tvojim dati?
O, daj jim vsaj za mrtvaško srajco iz gibkega snega odejo!