Gomila.
:l§lfva hrasta tam nad senožetjo stojita sjyn veje med veje si križem molita ;$f In rasteta, drugi na drugem sloneč, Orjaški mejnik košenini In koscem za senco v vročini, Dve celi stoletji in morda še več.
Na bratskih drevesih pa čudno gibanje, Je tožno ihtenje in milo ječanje, Naj miren je, ali naj giblje se zrak;
Ko noč se čez zemljo razlije,
Na hrastih ti nekdo upije, Da jadno razlega na daleč se v mrak.
Tu koscev petero noč nekdaj zaloti; Reko si med sabo: »Tema bo po poti, Saj imamo ogenj in vino in kruh:
Pri ognju večerjo povžijmo.
Pod hrastoma mirno zaspimo, Le naj se repenči in straši nas duh.«
zasveti se ogenj in možtvo poleže, Vsak vreze si kruha, po sodčeku seže, In glasno smejanje v temo se gubi.
Nad kosci pa dih zašepeče,
In čuj, čuj glasove ječeče: Pravice, pravice — med svetom več ni!
Vsa družba umolkne, jej sapa zastaja, A klic se ponavlja in zopet prihaja; Pod hrastoma koscem postaja tesno,
Nihče se ne upa dahniti,
Domu se bojijo oditi, Pa glas ne poneha, razgraja celo.
Glej, mož se najmlajši vjunači in pravi: »He, kosci, možje, ne bodimo metljavi: Nekdo je prisegel — ljudje govore —
Po krivem za hrasta mejnika,
Zato se tod duša potika; Gemu bi se bali, bodimo možje!«
Že pozna je noč, in še bolj duh upije, Da votlo razlega se v gorske samije: »Pravica, pravica, ki v svetu je ni!«
In jadno odmeva lesovje,
In drage, čeri in hribovje: »Pravice dandanes med svetom res ni!«
Ko zopet in zopet kriči jokajoče,
Da groza pretresa možake čujoče,
Pa glej ga, kaj pravi najmlajši možak:
»Zakaj bi zadiral se gori?
Le tiho! Molče se pokori! Zakaj pa prisegaš po krivem, dušak!«
Oj groza, oj groza, kaj žvižga, rujove, In znaša sem listje, seno in mahove . . .? Možaki beže, kar je možno, domu,
Le eden razsrjen se ruje,
Usiplje se nadenj zmir huje Za kupom kup listja, sena in mahii . . .
In danes je tukaj orjaška gomila, Ki kosca predrznega je udušila, Zdaj ljud senožeti »Gomila« veli, Kjer dvojen zdaj glas se razlega: »Gorje mu, kdor krivo prisega«, In drugi: »Pravice med svetom več ni!«
A. H.