V tej številki revije so recenzirani naslednji clanki: Tomaž Cater, Vinko Zovko – Analiza javnega financiranja športa v Republiki Sloveniji z vidika glavnih virov financiranja; Vinko Zovko, Tomaž Cater – Ureditev športne vzgoje clanic Univerze v Ljubljani; Petra Sluga, Marjeta Kovac in Blaž Jereb – Planinski športni dnevi v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole v dveh slovenskih regijah; Žiga Bauer, Vedran Hadžic, Maja Pori, Matej Majeric – Ali lahko s športno vadbo in uravnoteženo prehrano upocasnimo proces sarkopenije?; Milan Coh, Samo Rauter, Jožef Šimenko, Krzysztof Mackala – Programira­na in neprogramirana agilnost; David Martinc, Primož Pori – Unilateralni trening za moc; Nejc Camlek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic in Jožef Šimenko – Primerjava mišicne jakosti sprednje in zadnje stegenske mišice med tekmovalci in rekreativci v kikboksu; Tim Kambic, Mojca Doupona Topic – Telesna in kognitivna aktivnost starostnikov v dnevnih centrih aktivnosti v Ljubljani; Frane Erculj, Gregor Debeljak, Erik Štrumbelj – Analiza uporabe razlicnih tipov podaj pri mladih košarkarjih; Bojan Jošt, Maja Ulaga, Janez Pustovrh, Janez Vodicar – Tekmovalna uspešnost smucarjev skakalcev z longitudinalnega vidi­ka; Tim Kambic, Filip Stepišnik Krašovec, Anže Zdolšek, Frane Erculj – Bilateralne razlike razlicnih tipov košarkaric v odrivni moci. NAVODILA ZA AVTORJE CLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgošcene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenšcini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neoporecno. Izvlecek v slovenšcini in anglešcini naj v najvec 200 besedah (po možnosti manj) vsebinsko povzema pomembnejše dele clanka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlecka v anglešcino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge clanke. Rokopisov in slik ne vracamo. Besedilo prispevka mora biti urejeno v programu MS WORD, z razmikom med vrsticami 1.5 in 2.5 cm širokim levim in desnim robom. V celotnem besedilu naj bo uporabljena pisava Times New Roman, velikost 12. Prispevek pošljite po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran clanka naj vsebuje ime avtorja, naslov clanka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Ce je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondencnega avtorja (v kolikor je avtorjev vec je obicajno to prvi avtor), njegov naziv, naslov stalnega prebivališca, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo: »Podpisani (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo oz. avtorsko delo navedenih avtorjev clanka. Besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah. Avtorske pravice za objavo besedila in avtorskih slik prenašam(o) na revijo Šport. Potrjujem(o) tudi, da nihce od (so)avtorjev ni v konfliktu interesov.« Ce je avtorjev vec, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvlecek in kljucne besede (v slovenšcini in anglešcini), besedilo clanka in literatura. Strani morajo biti oštevilcene. Pri raziskavah besedilo clanka sestavljajo poglavja z naslovi: Uvod, Metode, Rezultati, Razprava, Zakljucek. Poglavja niso oštevilcena. Tabele in slike lahko vkljucite v besedilo. Ce so izdelane loceno od besedila, je potrebno z zaporedno številko oznaciti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, oznacevanje in oštevilcenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association) (www.apastyle.org). Citati morajo biti oznaceni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbrana literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Ce je bil del besedila že objavljen v kakšni drugi publikaciji je potrebno predložiti dovoljenje za objavo s strani te publikacije. Pri clankih, ki so (delno) financirani s strani privatnih ali javnih inštitucij je potrebno navesti vire financiranja. Raziskave morajo biti opravljene v skladu z eticnimi standardi, po potrebi lahko uredništvo zahteva soglasje eticne komisije. Upoštevana mora biti helsinška deklaracija o clovekovih pravicah. K clanku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino clanka (pazite na ustrezno locljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Mnenja izražena v clankih predstavljajo osebna menja avtorjev clankov in ne uredništva revije. Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine doloceno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva vec k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomembna za športno stroko in znanost. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Center za vseživljenjsko ucenje Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Fakultete za šport Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez Revija je vkljucena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscurs in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erculj (glavni in odgovorni urednik), dr. Stojan Burnik, Gorazd Cvelbar, dr. Aleš Filipcic, dr. Matej Majeric, dr. Tomaž Pavlin Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22 E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Narocniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 42 Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna narocnina 25 €, Posamezna številka (dvojna) je 15 € (v ceno je vkljucen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Mateja Rakovec; Prevodi v anglešcino: Nives Mahne Cehovin Oblikovna zasnova: Mojca Jakopic; Racunalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: PRESENT d.o.o. V letu 2016 revija izhaja s financno pomocjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji Slika na naslovnici: Foto: Arhiv KK Celje LETNIK LXIV • LETO 2016 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 ANALIZA JAVNEGA ŠPORTNA VADBA FINANCIRANJA ŠPORTA IN SARKOPENIJA PLANINSKI UNILATERALNI TRENING ŠPORTNI DNEVI ZA MOC TELESNA DEJAVNOST TEKMOVALNA USPEŠNOST V NOSECNOSTI SMUCARJEV SKAKALCEV Kazalo uvodnik/leading article 3 Ivan Cuk – Spoštovane bralke in spoštovani bralci revije Šport! aktualno/current topic 5 Tomaž Cater, Vinko Zovko – Analiza javnega financiranja športa v Republiki Sloveniji z vidika glavnih virov financiranja / Analysis of public financing of sports in the Republic of Slovenia in terms of main sources of finan­cing intervju/interview 12 Blaž Weiss, Andraž Teršek – Etika in šport: Norvežan se bo držal dogovora, Slovenec bo razmišljal o prelisice­nju športna vzgoja/sports education 14 Vinko Zovko, Tomaž Cater – Ureditev športne vzgoje clanic Univerze v Ljubljani / Regulation of physical educa­tion in the members of the University of Ljubljana 19 Petra Sluga, Marjeta Kovac, Blaž Jereb – Planinski športni dnevi v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole v dveh slovenskih regijah / Mountaineering sports days in the third primary-school triad in two Slovenian regions iz prakse za prakso/from practice for practice 24 Bojan Jošt, Janez Pustovrh, Maja Ulaga, Silva Jošt, Janez Vodicar – Ekspertni sistem »Sport manager« za spremljanje razvoja potencialne tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev / The “Sport manager” expert system for monitoring the development of ski jumpers’ potential competitive performance 33 Mateja Videmšek, Eda Bokal Vrtacnik, Darija Šcepanovic, Lidija Žgur, Naja Videmšek, Maja Meško, Damir Kar­pljuk, Jože Štihec, Vedran Hadžic – Priporocila za telesno dejavnost v nosecnosti / Recommendations for physical activity during pregnancy 42 Nejc Jurgec, Jernej Kapus, Matej Majeric – Ucenje plavanja v nekaterih evropskih državah / Systems of tea­ching swimming in some European countries šport in zdravje/sport and health 47 Žiga Bauer, Vedran Hadžic, Maja Pori, Matej Majeric – Ali lahko s športno vadbo in uravnoteženo prehrano upocasnimo proces sarkopenije? / Can a physical activity and a balanced diet slows the rate of sarcopenia? 55 Stanislav Pinter, Boštjan Jakše, Barbara Jakše – Telesna nedejavnost, vsakodnevno dolgotrajno sedenje in nezdravo prehranjevanje – »kuge« 21. stoletja / Physical inactivity, prolonged sedentary lifestyle and unhe­althy nutrition – the ‘plagues’ of the 21st century 68 Tim Podlogar – Pregled literature: Kako se hidrirati, da preprecimo padec zmogljivosti in nastanek z vadbo povezane hiponatremije / Literature review: how to hydrate during exercise in order to prevent performance decrease and exercise associated hyponatremia mnenja – polemike/opinion – polemics 77 Marta Bon, Zinka Kosec – Uporaba elementov korporativnega velnesa v športu / The use of corporate well­ness elements in sport dogodki – cas/time – events 81 Ivan Cuk – Otvoritev Murnikove sobe osebnosti slovenskega športa/personalities of slovenian sport 86 Stanislav Pinter – Profesor Drago Ulaga 100 + 10 let / Professor Drago Ulaga 100 + 10 years strokovna in znanstvena srecanja/expert and scientific meetings 88 Herman Bercic – Osmi evropski simpozij »Višinska fiziologija in praksa, Slovenija 2016« 91 Jožef Šimenko – Porocilo s 5. Svetovnega znanstvenega kongresa borilnih športov in borilnih vešcin – IMACSSS 92 Jožef Šimenko – 2. znanstvena in strokovna konferenca uporabne znanosti v JUDU šprtna tehnologija/technology of sport 93 Milan Coh, Samo Rauter, Jožef Šimenko, Krzysztof Mackala – Programirana in neprogramirana agilnost / Pro­grammed and non-programmed agility glas mladih/young experts 99 David Martinc, Primož Pori – Unilateralni trening za moc / Unilateral strength training 104 Nejc Camlek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic, Jožef Šimenko – Primerjava mišicne jakosti sprednje in zadnje stegenske mišice med tekmovalci in rekreativci v kikboksu / Muscle strength comparison of quadriceps and hamstrings between competitive and recreational kickboxers 107 Tim Kambic, Mojca Doupona Topic – Telesna in kognitivna aktivnost starostnikov v dnevnih centrih aktivnosti v Ljubljani / Physical and cognitive activity of elderly people in different daily activity centers in Ljubljana raziskovalna dejavnost/research work 115 Frane Erculj, Gregor Debeljak, Erik Štrumbelj – Analiza uporabe razlicnih tipov podaj pri mladih košarkarjih / Analysis of the use of different types of passes by young basketball players 120 Bojan Jošt, Maja Ulaga, Janez Pustovrh, Janez Vodicar – Tekmovalna uspešnost smucarjev skakalcev z longi­tudinalnega vidika / Ski jumpers’ competitive performance from a longitudinal perspective 127 Tim Kambic, Filip Stepišnik Krašovec, Anže Zdolšek, Frane Erculj – Bilateralne razlike razlicnih tipov košar­karic v odrivni moci / Bilateral differences in take-off power according to playing position in women basketball PRILOGA: Kegljanje,balinanje,»bowling«/SUPLEMENT: Nine-pin bowling, bocce volo, ten-pin bowling 137 Lado Gobec – Zgodovina kegljanja / History of nine pin bowling 145 Marko Torlakovic,Vedran Dumencic, Zlatan, Štefanec, Kristina Juras Kovac – Primerjava rezultatov ekip po tockah in podrtih kegljih / Analysis of wins according to points or fallen pins in nine pin bowling 148 Primož Pintaric, Ivan Cuk – Telesne znacilnosti kegljacev / Morphologic characteristics of nine pin bowlers 151 Jožef Šimenko, Ivan Cuk, Vedran Hadžic, Samo Rauter – Izokineticne meritve kolenskega sklepa kegljacev / Isokinetic measurements of knee joint in 9-pin bowling 154 Samo Rauter, Jožef Šimenko, Radoje Milic, Uroš Reisman, Janez Vodicar, Ivan Cuk – Spremljanje porabe kisika in frekvence srcnega utripa med simulacijo tekmovanja v kegljanju / Oxigen consumption and heart rate pulse during simulated nine pin bowling game 158 Bojan Bajec – Izkušnje iz poletnih priprav kegljacev / Experience from nine pin bowlers summer camps 162 Vedran Hadžic, Edvin Derviševic, Jožef Šimenko, Ivan Cuk – Prevalenca težav z gibali pri kegljanju / Injury Pre­ valence of Nine Pin Bowlers 166 Dušan Butinar, Ivan Breznik – Balinanje – športna panoga – v cakalnici za priznanje olimpijskega športa / Bo-cce volo – sport waitng to became olympic discipline 175 Aleš Borcnik – Razvoj balinanja na evropskih in svetovnih prvenstvih od leta 1998 do leta 2011 / The develo­pment of bocce volo at the European and World championships from 1998 to 2011 179 Ivan Cuk, Barbara Jakše, Maja Bucar Pajek, Sašo Letnikoski – Morfološke znacilnosti vrhunskih balinarjev / Morphologic characteristics of bocce volo players 183 Mihael Valencak – Kegljanje na deset kegljev – »bowling« / Ten-Pin Bowling Ivan Cuk Spoštovane bralke in spoštovani bralci revije Šport! Kot gostujocega urednika priloge Kegljanje, balinanje in »bowling« mi je bila tudi dodeljena cast, da napišem uvodnik. Slucajno je v tej reviji tudi moj clanek o nastanku spominske sobe dr. Viktorja Murnika, oceta slovenske telesne kulture. In ne morem mimo tega, da ne bi poudaril nekaj njegovih misli, ki se mi zdijo pomembne – tudi v luci priloge. Prva taka njegova mi-sel je »Slovenec sem in kdo je vec?«, ki jo je v casu Avstro Ogrske monarhije ob 50letnici Južnega Sokola izrekel na zletu. Naši športniki nas predstavlja­jo v mednarodni areni in biti uspešen kegljac ter sredi Nemcije – kjer je vec registriranih kegljacev kot vseh registriranih športnikov v Sloveniji – na svetovnem prvenstvu zmagati ekipno ali v dvojicah ali posamezno daje neizmeren narodni ponos vsakemu, ne samo zmagovalcu, temvec tudi vaditeljem, sodnikom in tudi navijacem. Enako velja za balinarje, le da je njihova Meka bolj južno na Mediteranu, saj sta Italija in Francija taki velesili, da jima ni para. Tisti, ki so se peljali skozi italijanska ali francoska obmorska mesta in vasi vedo, o cem govorim, ko je sredi naselja na glavnem trgu vecstezno balinišce, ki je zjutraj in zvecer vedno polno mladih in starih. Morda najmlajša panoga »bowlinga« še ni dobila tiste prave domovinske pravice na naših tleh, ampak ko bo Slovenec stopil na zmagovalni oder sredi ZDA in bo zavihrala slovenska zastava, bomo izjemno ponosni. Le koliko je podobnosti z naslednjim dogodkom, ko je ekipa slovenskih te­lovadcev prišla s svetovnega prvenstva leta 1911, na katerem je osvojila 4. mesto; telovadno vrsto je pricakala petindvajset tisoc glava množica, ki ji je Murnik ob tej priložnosti rekel: »Dosegli tega uspeha nismo zase, temvec za slovenski narod, ta mali, od bližnjih sosedov tako cesto zasramovani in poniže­vani, pa od nas s tako vroco ljubeznijo ljubljeni narod, da je ne more izruvati iz naših src nobeno zanicevanje sveta.« Ali se res zavedamo, da nas na svetov­nih prvenstvih ne glede na športno panogo zastopajo najboljši sinovi in hcere slovenskega naroda? Druga misel dr. Viktorja Murnika pa je: »Kakor se moralne vrline ne dado uciti iz knjige in predavanj, tako se tudi inteligenca ne da dobiti iz knjig in predavanj. Inteligenca ni kup znanja, pa naj bo ta kup še tako velik. Inteligenca je zdrava pamet in te ima vcasih nepismen clovek vec nego kdo, ki se je mnogo šolal, pa je malo prebavil.« V prilogi so predstavljeni Foto: Arhiv KK Celje športi, ki zahtevajo veliko vzdržljivosti in še vec natancnosti. In Slovenci smo ponosni na to, da smo delavni (vztrajni), natancni, a medijev kot da to ne zanima, zdi se, da ne zanima niti najpomembnejše organizacije OKS­ZŠZ. Omenjeni športi veljajo v teh organizacijah za manjvredne – samo zato, ker niso olimpijski? Kegljanje je npr. šport, ki je na slovenskih tleh sko-raj 500 let starejši kot olimpijsko gibanje in še nekoliko vec kot kateri koli slovenski telesno kulturni medij. Še vec, tisti, ki bi morali po uradni dolžno­sti skrbeti za enakopravnost (ne enakost), postavljajo športe za drugorazre­dne, zmanjšujejo pomen narodne samobitnosti in se klanjajo svetovnemu kapitalu. Zato je morda prav, da še kdaj obudimo kakšno misel dr. Viktorja Murnika ali preprosto vcasih citiramo Hansa Christiana Andersena »Cesar je nag«. prof. dr. Ivan Cuk Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ivan.cuk@fsp.uni-l Tomaž Cater, Vinko Zovko Analiza javnega financiranja športa v Republiki Sloveniji z vidika glavnih virov financiranja Izvlecek Ker je šport mešana (javna in zasebna) dobrina, je seveda smiselno, da se ga fi­nancira tudi z javnimi viri. Najvec javnega financiranja športa v Sloveniji odpade na lokalne skupnosti, sledijo sredstva drža­ve in EU, manjši delež pa prispeva še Fun-dacija za šport. Javna sredstva za šport so se nominalno v zadnjih 15 letih zelo povišala, ce pa iz tega nominalnega po­vecanja odstranimo vpliv inflacije in nato javna sredstva za šport preracunamo še na neko stalno raven BDP, pa je to pove-canje precej manjše. Prakticno vse vrste javnih sredstev za šport so tudi tesno po­vezane z gospodarsko situacijo v državi, kar pomeni, da se sredstva za šport po­vecujejo/zmanjšujejo hkrati s poveceva­njem/zmanjševanjem BDP ter državnega in lokalnih proracunov. Kljucne besede: šport, finance, javni viri, Slovenija. Analysis of public financing of sports in the Republic of Slovenia in terms of main sources of financing Abstract Because sport is a mixed (public and private) good it makes sense to be financed also with public funds. Most public funding of sport in Slovenia is associated with the local communities, followed by state and EU funds, while a smaller share is contributed by the Foundation for Sport. Public funds for sports over the last 15 years have increased much in nominal terms. However, if we remove the effect of inflation and adapt the numbers to a constant level of GDP, the increase of public funds for sports is much smaller. Virtually all types of public funding for sport is closely related to the economic situation in the country which means that the funds for sports increase/decrease when the GDP and the state and local budgets increase/decrease. Keywords: sport, finance, public sources, Slovenia. • Uvod Podobno kot na številnih drugih podro-cjih je tudi na podrocju športa eno glavnih vprašanj njegovo financiranje. To še po­sebej velja v obdobjih suhih krav oziroma zaostrenih narodnogospodarskih razmer, ko se javna sredstva na vseh podrocjih obi­cajno zacnejo krciti. Toda, koliko se zares spreminjajo sredstva, namenjena športu, in kakšen, ce sploh, vpliv ima na to gospo­darska situacija v državi? Ker jasnih izrazito dolgorocnih študij na tem podrocju v Slo­veniji nismo zasledili, je namen tega clan-ka prispevati k bazi znanja o spreminjanju (zmanjševanju oziroma povecevanju) jav­nih sredstev za šport v zadnjih 15 letih, torej tudi v obdobju, ko je šlo slovensko gospo­darstvo skozi recesijo. Naš cilj je analizirati glavne javne vire financiranja športa v Slo­veniji v obdobju 2001–2015 in njihovo spre­minjanje primerjati z osnovnimi kazalniki narodnogospodarskih aktivnosti. Ugotoviti in primerjati želimo tudi trend gibanja po­sameznih vrst javnih sredstev za šport, na koncu pa podati tudi nekaj predlogov za fi­nanciranje slovenskega športa v prihodnjih letih. Prispevek temelji izkljucno na upo­rabi sekundarnih podatkov, ki so dostopni v razlicnih javnih bazah, z metodološkega vidika pa predvsem na uporabi metod komparacije, analize in sinteze. Prispevek je v nadaljevanju strukturiran v tri glavne tocke: v drugi tocki najprej predstavljamo dosedanja teoreticna in empiricna spozna­nja na proucevanem podrocju, ki izhajajo iz dosedanje strokovne in znanstvene lite­rature, v tretji tocki analiziramo nominalne in realne spremembe posameznih vrst jav­nih sredstev za šport, nato pa v cetrti tocki te spremembe primerjamo še z gibanjem bruto domacega proizvoda (BDP) ter pro-racunov države in lokalnih skupnosti. • Teoreticno ozadje in dosedanje empiricne ugotovitve s podrocja javnega financiranja športa v Sloveniji Izvajalci športa financirajo svojo dejavnost na razlicne nacine oziroma iz razlicnih virov. Med najpogostejše razdelitve virov financi­ranja športa sodi Šugmanova idr. (2002) klasifikacija, ki deli vire na javne in zasebne. Prakticno edina resna mednarodna študija, ki je dokaj celovito analizirala in primerja-la financiranje športa med posameznimi evropskimi državami, je stara že vec kot 20 let (Andreff idr., 1994), od takrat naprej pa se morajo raziskovalci na tem podrocju vec ali manj zanašati le na študije po posa­meznih državah. Ugotovitve nekaterih slo­venskih študij o financiranju športa kažejo, da predstavljajo pri nas zasebni viri veliko vecino (kar dobrih 85 %) celotnega finan­ciranja športa (Bednarik idr., 2010; Jurak idr., 2014). Med njimi so dalec na prvem mestu izdatki prebivalstva, ki predstavljajo vec kot tri cetrtine vseh zasebnih virov, medtem ko izdatki podjetij predstavljajo manj kot cetr­tino vseh zasebnih virov (Jurak idr., 2010). S tega vidika je torej jasno, da je slovenski model financiranja športa nadvse podo­ben modelom, ki so znacilni za podrocje Evropske Unije (Bednarik idr., 1998). Ker v tem prispevku zasebnih virov ne ana­liziramo, v nadaljevanju nekoliko podrob­neje predstavljamo le posamezne vrste javnih virov. Javna sredstva za financiranje športa delimo na (Šugman idr., 2002): • državna sredstva, ki se vsako leto dolo-cijo v državnem proracunu, pri cemer ta sredstva zaradi nedostopnosti locenih podatkov obravnavamo skupaj s sredstvi EU za šport; • sredstva lokalnih skupnosti (obcin), ki se vsako leto dolocijo v obcinskih proracu­nih; • sredstva Fundacije za šport, ki jih ta pri­dobi od iger na sreco. Vloga javnih virov pri financiranju športa je povezana s koristmi športa za družbo kot celoto (zlasti pozitivni ucinki na zdravje in posledicno na zdravstveno blagajno, vecja produktivnost, socialna vkljucenost, naro­dna pripadnost prebivalstva itd.), v modelu trga športnih storitev (Bednarik idr., 2010; Jurak idr., 2010) pa igrajo javne finance zla­sti vlogo spodbujevalca povpraševanja po storitvah športnega trga. To svojo vlogo država izvaja zlasti s pomocjo nacionalne­ga programa športa (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000; Reso­lucija o Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014-2023, 2014), katerega namen je soustvariti pogo-je za razvoj športa kot pomembnega de­javnika razvoja posameznika in družbe ter prispevati k zmanjševanju neenakosti na podrocju dostopnosti do športne vadbe. Kljub socialisticni preteklosti, ko je bil šport v Sloveniji vecinoma financiran iz javnih virov, zlasti lokalnih skupnosti in velikih dr­žavnih podjetij (Bednarik idr., 1998), je delež javnih virov v vseh virih financiranja športa pri nas v zadnjih letih zelo nizek, celo manj­ši od 15 %. Ceprav je ta delež celo nekoliko nižji kot v sosednjih in v razvitih zahodno­evropskih državah (Sever idr., 2000; Bedna­rik idr., 2001), pa je slovenska posebnost ta, da je zaradi majhnega trga (in posledicno precejšnjega izpada sponzorskih sredstev in sredstev od TV pravic v primerjavi z ve-cjimi evropskimi državami) od javnih financ še vedno zelo odvisen tudi vrhunski šport (Bednarik idr., 2010; Jurak idr., 2014). Raziskovalci, ki se ukvarjajo s proucevanjem financiranja športa, ugotavljajo, da postaja šport vse pomembnejša gospodarska pa-noga (Jurak idr., 2010), ki se tudi vse bolj globalizira (Andreff, 2008). Posledicno je logicno pricakovati, da šport ne more biti neodvisen od gospodarskih in širših druž­benih razmer oziroma da se bodo naro­dnogospodarske razmere odražale tudi pri financiranju športa (Cater, 2009). Ekonomski razlog za takšno razmišljanje je predvsem v tem, da šport, ceprav je nedvomno po­membna, ni življenjsko nujna dejavnost. Ker ne gre za zadovoljevanje osnovne potrebe ljudi, je seveda dohodkovna elasticnost povpraševanja, opredeljena kot relativna sprememba povpraševanja zaradi relativne spremembe dohodka (Prašnikar, 1999), ve-cja od 1, kar pomeni, da enoodstotni padec BDP povzroci vec kot enoodstotni padec financiranja športnih dejavnosti. Gre pre­prosto za to, da se s krcenjem celotne vrece razpoložljivega denarja (pa naj bo to bodisi državni proracun, proracun podjetja ali pa družinski proracun) zgodijo strukturne pre­razporeditve njegove porabe, pri cemer se izdatki za financiranje osnovnih življenjskih dobrin (živila, zdravje itd.) v absolutnem smislu zmanjšajo za manj (manjša dohod­kovna elasticnost povpraševanja; e < 1) kot izdatki za financiranje manj nujnih oziroma »luksuznih« dobrin (vecja dohodkovna ela­sticnost povpraševanja; e > 1). Pretekle tuje študije o vplivu nedavne fi­nancne in ekonomske krize na financiranje športa, ki so se sicer vecinoma osredoto-cale na segment vrhunskega športa, ne kažejo povsem enotnih rezultatov. Vpliv krize je bil tako npr. relativno dobro viden v severni Ameriki (tako pri vseh petih glavnih profesionalnih ligah, kot tudi na podrocju univerzitetnega športa) (Humphreys, 2010; Denhart idr., 2009; Aughey idr., 2011), pre­cej manj pa npr. na podrocju evropskega klubskega nogometa, še posebej v najve-cjih ligah, kot so angleška, nemška, franco-ska, španska in italijanska (Deloitte, 2013). Po drugi strani pa o zelo hudih posledi­cah krize na šport porocajo raziskovalci iz nekaterih drugih držav, kot sta npr. Turcija (Coskuner idr., 2011; Devecioglu idr., 2011) in Moldavija (Cainarean idr., 2011). V Sloveniji izvedene raziskave o vplivu krize na šport kažejo na precej razlicen vpliv na razlicne tipe športnih organizacij. Medtem ko naj bi bile neprofesionalne športne organiza­cije zaradi stabilnega trenda prihodkov in strukture stroškov najmanj prizadete, so bile predvsem zaradi manjše kupne moci prebivalstva bolj prizadete polprofesional­ne športne organizacije, še najbolj pa so in bodo krizo obcutile profesionalne športne organizacije, razloga za to pa sta predvsem dva – manjša prodaja lastnih proizvodov in storitev ter nezmožnost nadaljevanja pozi­tivnega trenda financiranja iz javnih virov, ki je v preteklih letih deloval kot ucinek t. i. »javnofinancnega dopinga« (Jurak idr., 2014). .Analiza javnega finan­ciranja športa v Slove­niji po virih financira­nja Našo empiricno analizo javnih sredstev za šport v okviru tega poglavja delimo na dva dela, in sicer na analizo strukture in analizo spreminjanja javnih sredstev za šport v ob-dobju 2001–2015 (glej Tabelo 1). Struktura javnih sredstev za šport po virih financiranja Med vsemi javnimi viri v celotnem anali­ziranem obdobju najvecji delež predsta­vljajo sredstva iz proracunov lokalnih sku­pnosti, ceprav se njihov strukturni delež z leti nekoliko zmanjšuje (iz 80,9 odstotkov v letu 2001 na 63,4 odstotkov v letu 2015). 90 Sredstva za šport iz EU in državnega pro-racuna v celotnem analiziranem obdobju zasedajo drugo mesto, pri cemer pa se nji­hov strukturni delež v celotnem obdobju povecuje (iz 12,9 odstotkov v letu 2001 na 28,6 odstotkov v letu 2015). Najmanj k jav­nim virom za financiranje športa prispeva Fundacija za šport, pri cemer se tudi struk­turni delež teh sredstev pocasi povecuje (iz 6,2 odstotkov v letu 2001 na 8,0 odstotkov v letu 2015) (glej Sliko 1). Spreminjanje javnih sredstev za šport po virih financiranja Opazimo lahko, da so se skupna javna sredstva za financiranje športa od leta 2001 (63,4 mio EUR) do leta 2015 (130,5 mio EUR) nominalno vec kot podvojila (indeks nominalne rasti 2015/2001 znaša 205,7), pri cemer so k temu nominalnemu pove-canju prispevala nominalno vecja sredstva iz vseh treh glavnih virov. Ceprav se zdi, da gre za zelo dobro novico o ekstremnem povecanju javnih sredstev za šport, pa na­tancnejša analiza (ko iz podatkov odstra­nimo vpliv inflacije in spreminjanja BDP) vendarle pokaže precej manjše realno po­vecanje javnega financiranja slovenskega športa. Ce namrec zneske skupnih javnih sredstev za šport popravimo za vpliv infla­cije, znaša realna rast teh sredstev v obdo­bju 2001–2015 le še 39,6 odstotkov (indeks realne rasti 2015/2001 znaša 139,6). Pri tem lahko precejšnji del te realne rasti pripiše-mo povecanju v letu 2015, saj je bila v ob-dobju 2001–2014 realna rast teh sredstev le 9,1 odstotna (indeks realne rasti 2014/2001 znaša 109,1) (glej Sliko 2). Ceprav so realna povecanja javnih sredstev za šport, torej povecanja, pri katerih je od­stranjen vpliv inflacije, že precej manjša kot nominalna, pa je slika o javnem financiranju športa pri nas še malo bolj umirjena, ce re-alne stopnje rasti prilagodimo še za medle­tna povecanja BDP, torej ce realne stopnje preracunamo na neko stalno raven BDP. V ta namen smo za vsa javna sredstva za šport skupaj in loceno po posameznih virih financiranja v Tabeli 1 izracunali še t. i. po­pravljeno realno rast. Ugotovimo lahko, da je v tem primeru rast v obdobju 2001–2015 le še 12,9 odstotna (indeks 112,9), ce bi iz podatkov izvzeli leto 2015, pa bi šlo celo za zmanjšanje za 8,4 odstotkov (indeks 91,6). Poglejmo si v nadaljevanju spreminjanje javnih sredstev za šport še po posameznih virih teh sredstev, tj. sredstvih države in EU, sredstvih lokalnih skupnosti in sredstvih Fundacije za šport. Prvi sklop ugotovitev se nanaša na držav­na in EU sredstva za šport: • · državna in EU sredstva za šport so v pro­ucevanem obdobju znašala le med 0,2 (npr. v letu 2001) in 0,5 odstotka (v letih 2009, 2010 in 2013) celotnega proracuna države, zadnji razpoložljiv podatek pa znaša 0,4 odstotka (v letu 2015); • · nominalno so bila državna in EU sred­stva za šport leta 2014 vec kot 1,8-krat, leta 2015 pa vec kot 4,5-krat vecja kot leta 2001; • · realna rast državnih in EU sredstev za šport v obdobju 2001–2014 je znašala 22,6 odstotkov, v obdobju 2001–2015 pa 208,6 odstotkov; • · za rast BDP popravljena realna rast dr­žavnih in EU sredstev za šport v obdobju 2001–2014 je znašala 2,9 odstotkov, v ob-dobju 2001–2015 pa 149,4 odstotkov. 80 70 60 Država in EU 50 40 Lokalne skupnosti 30 Fundacija za šport 20 10 0 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 Slika 1: Struktura javnih sredstev za šport v obdobju 2001–2015. Drugi sklop ugotovitev se nanaša na sred-zadnji razpoložljiv podatek pa znaša 3,7 leta 2015 pa približno 1,6-krat vecja kot stva lokalnih skupnosti za šport: odstotkov (v letu 2015); ti deleži so torej leta 2001; gre torej za precej nižjo nomi­precej višji kot znašajo deleži sredstev za nalno rast kot v primeru državnih in EU • · lokalna sredstva za šport so v prouce­ šport v državnem proracunu; sredstev; vanem obdobju znašala med 3,5 (v letu 2014) in 5,2 odstotkov (v letu 2003) ce-• · nominalno so bila lokalna sredstva za • · realna rast lokalnih sredstev za šport v lotnega proracuna lokalnih skupnosti, šport leta 2014 približno 1,5-krat vecja, obdobju 2001–2014 je znašala le 0,6 od- Tabela 1: Višina, struktura in indeksi rasti (glede na leto 2001) posameznih vrst javnih sredstev za šport v obdobju 2001–2015 Spremenljivka Leto 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 Inflacija (indeks) 100,0 107,5 113,5 117,6 120,5 123,6 128,0 135,3 136,5 139,0 141,5 145,2 147,8 148,1 147,3 Realna rast BDP (indeks) 100,0 103,9 106,9 111,3 114,7 120,8 129,9 132,6 125,3 123,3 123,3 117,2 114,9 119,1 123,7 Državna in EU sredstva za šport (mio €) 8,2 10,4 11,1 13,5 13,7 14,0 23,9 29,6 35,0 37,9 33,2 23,0 42,6 14,9 37,3 Delež državnih in EU sredstev v javnem financiranju športa (%) 12,9 15,1 13,8 18,4 17,5 13,9 23,7 26,4 26,9 26,4 22,0 20,1 29,7 14,5 28,6 Nominalna rast državnih in EU sredstev za šport (indeks) 100,0 126,2 135,6 164,5 167,6 170,5 291,2 361,5 426,7 461,5 405,1 280,3 519,5 181,5 454,6 Realna rast državnih in EU sredstev za šport (indeks) (1) 100,0 117,4 119,5 139,8 139,1 138,0 227,5 267,2 312,5 332,1 286,3 193,1 351,6 122,6 308,6 Popravljena realna rast državnih in EU sredstev za šport (indeks) (2) 100,0 113,0 111,8 125,7 121,3 114,3 175,2 201,4 249,5 269,2 232,2 164,7 306,0 102,9 249,4 Delež državnih in EU sredstev za šport v celotnem proracunu države (%) 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,2 0,3 0,3 0,5 0,5 0,4 0,3 0,5 0,2 0,4 Rast deleža državnih in EU sredstev za šport v proracunu države (indeks) 100,0 123,1 111,5 124,2 117,7 110,1 178,3 202,3 270,6 292,0 247,0 169,7 319,0 102,5 254,6 Sredstva lokalnih skupnosti za šport (mio €) 51,3 53,8 63,5 53,9 58,1 76,1 68,2 69,1 85,1 91,9 104,3 82,4 89,3 76,4 82,7 Delež sredstev lokalnih skupnosti v jav­nem financiranju športa (%) 80,9 78,4 78,8 73,6 74,0 75,8 67,7 61,6 65,3 64,2 69,1 72,1 62,2 74,6 63,4 Nominalna rast sredstev lokalnih skupno­sti za šport (indeks) 100,0 104,9 123,8 105,0 113,2 148,3 132,9 134,7 165,8 179,2 203,3 160,6 174,1 149,0 161,2 Realna rast sredstev lokalnih skupnosti za šport (indeks) (1) 100,0 97,6 109,1 89,3 93,9 120,0 103,8 99,5 121,5 128,9 143,7 110,7 117,8 100,6 109,4 Popravljana realna rast sredstev lokalnih skupnosti za šport (indeks) (2) 100,0 93,9 102,0 80,2 81,9 99,4 80,0 75,0 97,0 104,5 116,5 94,4 102,5 84,4 88,5 Delež sredstev lok. skup. za šport v celo­tnem proracunu lok. skup. (%) 5,0 4,8 5,2 4,1 4,0 4,7 4,0 3,7 4,1 4,2 5,1 4,0 4,4 3,5 3,7 Rast deleža sredstev lok. skup. za šport v proracunu lok. skup. (indeks) 100,0 96,1 104,0 82,3 80,3 93,4 79,0 73,1 82,4 83,3 100,9 79,0 88,3 69,1 74,0 Sredstva Fundacije za šport (mio €) 3,9 4,5 6,0 5,9 6,7 10,3 8,6 13,5 10,2 13,5 13,3 8,9 11,5 11,1 10,5 Delež sredstev Fundacije za šport v jav­nem financiranju športa (%) 6,2 6,6 7,4 8,0 8,5 10,2 8,6 12,0 7,8 9,4 8,8 7,8 8,1 10,9 8,0 Nominalna rast sredstev Fundacije za šport (indeks) 100,0 115,2 153,1 149,7 170,6 262,0 220,3 344,5 259,7 345,0 340,7 227,8 295,1 284,4 267,5 Realna rast sredstev Fundacije za šport (indeks) (1) 100,0 107,2 134,8 127,3 141,6 212,1 172,1 254,6 190,3 248,2 240,8 156,9 199,7 192,1 181,6 Popravljena realna rast sredstev Fundacije za šport (indeks) (2) 100,0 103,1 126,1 114,4 123,5 175,6 132,5 192,0 151,9 201,2 195,3 133,9 173,8 161,2 146,8 Vsa javna sredstva za šport (mio €) 63,4 68,7 80,6 73,2 78,5 100,3 100,7 112,2 130,2 143,3 150,8 114,3 143,4 102,4 130,5 Nominalna rast vseh javnih sredstev za šport (indeks) 100,0 108,3 127,1 115,5 123,8 158,2 158,8 177,0 205,4 225,9 237,9 180,3 226,2 161,5 205,7 Realna rast vseh javnih sredstev za šport (indeks) (1) 100,0 100,7 112,0 98,2 102,7 128,0 124,0 130,8 150,4 162,6 168,1 124,2 153,1 109,1 139,6 Popravljena realna rast vseh javnih sred­stev za šport (indeks) (2) 100,0 96,9 104,7 88,2 89,5 106,0 95,5 98,6 120,1 131,8 136,3 105,9 133,2 91,6 112,9 Opombi: (1) Nominalna rast popravljena za inflacijo. (2) Realna rast popravljena za rast BDP. Viri: Arhiv razpisov Fundacije za šport v letih 2001–2015 (2016); Bilance proracunov obcin v letih 2001–2015 (2016); Bruto domaci proizvod in nacionalni racuni (2016); Cene življenjskih potrebšcin – inflacija (2016); Interno gradivo Zavoda za šport Republike Slovenije Planica (2016); Letna porocila o delu Fundacije za šport v letih 2001–2015 (2016); Zakljucni racuni proracunov Republike Slovenije v letih 2001–2015 (2016). Rast BDP 340 330 320 310 350 Rast 300 celotnega prora un 290 a dr ave 280 270 Rast 260 dr avnih 250 in EU sredstev 240 za port 230 Rast 220 celotnega 210 prora un 200 a lokalnih skupnosti 190 Rast 180 sredstev 170 lokalnih 160 skupnosti za port 150 140 Rast sredstev 130 Fundacije 120 za port 110 100 Rast vseh javnih 90 sredstev 80 za port 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 Slika 2: Indeksi rasti (glede na leto 2001) posameznih vrst javnih sredstev za šport v obdobju 2001–2015. stotka, v obdobju 2001–2015 pa le 9,4 odstotkov; tudi realna rast je torej precej nižja kot v primeru državnih in EU sred­stev; • · za rast BDP popravljena realna rast lo-kalnih sredstev za šport v obdobju 2001– 2014 je znašala -15,6 odstotkov, v obdobju 2001–2015 pa -11,5 odstotkov; za razliko od državnih in EU sredstev za šport je bila torej ta popravljena realna rast negativ­na. Tretji sklop ugotovitev se koncno nanaša še na sredstva Fundacije za šport: • · nominalno so bila sredstva Fundacije za šport leta 2014 približno 2,8-krat vecja, leta 2015 pa približno 2,7-krat vecja kot leta 2001; gre torej za rast, ki je manjša od rasti državnih in EU sredstev za šport, a vecja od rasti lokalnih sredstev za šport; • · realna rast sredstev Fundacije za šport v obdobju 2001–2014 je znašala le 92,1 odstotkov, v obdobju 2001–2015 pa 81,6 odstotkov; tudi realna rast je torej manjša kot v primeru državnih in EU sredstev, a vecja kot v primeru lokalnih sredstev za šport; • · za rast BDP popravljena realna rast lo-kalnih sredstev za šport v obdobju 2001– 2014 je znašala 61,2 odstotkov, v obdobju 2001–2015 pa 46,8 odstotkov; za razliko od lokalnih sredstev za šport je torej ta rast pozitivna, a vseeno manjša od rasti državnih in EU sredstev za šport. V zvezi s spreminjanjem javnih sredstev za šport v casu financne in gospodarske krize (še posebej med letoma 2008 in 2011) kaže opozoriti na dejstvo (ki se zelo lepo odraža tudi na Sliki 2), da so javni financerji v casu najbolj kriznih let športu namenili najvec javnih sredstev. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi nekateri drugi avtorji (npr. Ju­rak idr., 2014). Kot že receno, gre pri tem za efekt t. i. »javnofinancnega dopinga«, ko javni financerji prekomerno financirajo (zla­sti profesionalne) športne organizacije, da bi zagotovili njihovo nadaljnjo rast in uspe­šnost (s cimer jim na dolgi rok delajo med-vedjo uslugo, saj se te športne organizacije nato prevec zanašajo na javne vire, name-sto, da bi razvile poslovni model, s katerim bi generirale lastne prihodke, npr. s prodajo svojih proizvodov oziroma storitev), v pri­hodnjih letih pa tega tempa financiranja seveda ne morejo vec vzdrževati. .Analiza javnega fi­nanciranja športa v Sloveniji z vidika spreminjajocih se na­rodnogospodarskih razmer Da bi ugotovili, kako so povezane višine javnih sredstev za šport z nekaterimi na­rodnogospodarskimi kazalci, smo v Tabeli 2 izracunali nekaj preprostih korelacijskih koeficientov (prikazujemo pa tudi njihove stopnje znacilnosti). Pri tem se zavedamo, da uporaba korelacijskih koeficientov mor­da ni najboljši oziroma najbolj rigorozen metodološki pristop, vendar pa je bil v naši raziskavi edini možen, saj smo za vsako spremenljivko razpolagali le s 15 podatki (za preteklih 15 let). Prva relevantna ugotovitev je, da so s spre­membami BDP statisticno znacilno pozitiv-no povezane skoraj vse ostale analizirane spremenljivke, tj. spreminjanje višine ce­lotnih proracunov države in lokalnih sku­pnosti, kakor tudi spreminjanje višine vseh Tabela 2: Korelacije med spremembami posameznih vrst javnih sredstev za šport v obdobju 2001–2015 Spremenljivka Rast BDP Rast celotnega proracuna države Rast državnih in EU sredstev za šport Rast celotnega proracuna lokalnih skupnosti Rast sredstev lokalnih skupnosti za šport Rast sredstev Fundacije za šport Rast vseh javnih sredstev za šport Rast BDP Pearson R 1,000 0,885 0,645 0,804 0,358 0,817 0,608 stopnja znac. - 0,000 0,009 0,000 0,190 0,000 0,016 Rast celotnega proracu­na države Pearson R - 1,000 0,329 0,584 0,087 0,665 0,295 stopnja znac. - - 0,232 0,022 0,757 0,007 0,286 Rast državnih in EU sredstev za šport Pearson R - - 1,000 0,748 0,614 0,701 0,899 stopnja znac. - - - 0,001 0,015 0,004 0,000 Rast celotnega proracu­na lokalnih skupnosti Pearson R - - - 1,000 0,588 0,809 0,774 stopnja znac. - - - - 0,021 0,000 0,001 Rast sredstev lokalnih skupnosti za šport Pearson R - - - - 1,000 0,647 0,891 stopnja znac. - - - - - 0,009 0,000 Rast sredstev Fundacije za šport Pearson R - - - - - 1,000 0,805 stopnja znac. - - - - - - 0,000 Rast vseh javnih sredstev za šport Pearson R - - - - - - 1,000 stopnja znac. - - - - - - - javnih sredstev za šport skupaj, EU in držav­nih sredstev za šport ter sredstev Fundacije za šport. Pozitiven korelacijski koeficient z rastjo BDP ima sicer tudi rast lokalnih sred­stev za šport, le da tu povezava ni statistic­no znacilna. Pri tem se je vredno še enkrat spomniti na Sliko 2, iz katere je razvidno, da so amplitude gibanja sredstev za šport iz razlicnih virov precej vecje kot npr. ampli­tuda spreminjanja BDP. Po eni strani je moc te velike amplitude z ekonomskega vidika razlagati z elasticnostjo, ki je pri nenujnih dobrinah obicajno vecja od 1. Po drugi strani pa je moc razloge za velike amplitu­de gibanja javnih sredstev za šport pripisati zlasti izrazito nestabilnim EU sredstvom in sredstvom Fundacije za šport (kot je lepo vidno tudi s Slike 2), kar pa je že posledica dolocenih družbeno-politicnih okolišcin in strateških odlocitev, ki nimajo veliko sku­pnega z ekonomsko logiko. Nestabilnost pri EU sredstvih je tako posledica nacinov oziroma mehanizmov dodeljevanja, nesta­novitnost sredstev Fundacije za šport pa je posledica odlocitve Sveta fundacije, ki že od leta 2008 naprej ne sledi vec paradigmi stalnosti in oblikovanja poslovnih rezerv za svoje razpise. S tem se sicer v tem prispev­ku ne ukvarjamo podrobneje, vsekakor pa gre za pomembno vprašanje, ki je vredno poglobljene obravnave in razprave v pri­hodnje. Druga pomembna ugotovitev se nanaša na socasnost in istosmernost spreminjanja sredstev za šport iz razlicnih virov, kar je razvidno tako s Slike 2 kot tudi iz ustreznih korelacijskih koeficientov. Ko se torej pove-cujejo/zmanjšujejo EU in državna sredstva za šport, se hkrati in v isti smeri spreminjajo tudi sredstva lokalnih skupnosti za šport in sredstva Fundacije za šport (vsi trije kore­lacijski koeficienti so pozitivni in statisticno znacilni). Tretji sklop ugotovitev pa se nanaša še na korelacijo med spreminjanjem sredstev za šport v posameznem proracunu in spremi­njanjem skupne višine tega proracuna. Ce je na ravni lokalnih skupnosti ta korelacijski koeficient pozitiven (0,588) in statisticno znacilen, pa je na ravni države sicer poziti­ven (0,329), a ni statisticno znacilen. Zaklju-cimo lahko torej, da je rast sredstev lokal­nih skupnosti za šport tesneje povezana z rastjo celotnih lokalnih proracunov, kot rast sredstev za šport s celotnim proracu­nom na državni ravni. Razlago za to vidimo predvsem v dejstvu, da je delež sredstev za šport v celotnem proracunu na lokalni rav­ni precej vecji od deleža sredstev za šport v celotnem proracunu na državni ravni. .Sklep Ne glede na to, da pri nas šport ni v veli­ki meri financiran iz javnih virov (teh je le okrog 15 %), pa so javna sredstva še vedno pomemben del financiranja številnih špor­tnih organizacij. Zato je seveda longitudi­nalna analiza spreminjanja javnih sredstev za šport (v tem prispevku se naša analiza nanaša na zadnjih 15 let) nadvse pomemb­na za razumevanje problematike financira­nja športnih organizacij. Glavne ugotovitve naše raziskave lahko strnemo v tri sklope: • · Sredstva iz proracunov lokalnih skupno­sti predstavljajo v celotnem analiziranem obdobju najvecji delež javnih sredstev za šport (pri cemer se njihov strukturni delež z leti nekoliko zmanjšuje), sledijo sredstva iz EU in državnega proracuna (pri cemer se njihov strukturni delež z leti povecuje), najmanj pa k javnim virom za financiranje športa prispeva Fundacija za šport (pri cemer se tudi ta strukturni delež z leti po-casi povecuje). • · Skupna javna sredstva za financiranje športa so se v obdobju 2001–2015 no-minalno vec kot podvojila. Ce iz tega po­vecanja odstranimo vpliv inflacije, znaša realna rast teh sredstev v obdobju 2001– 2015 le še okrog 40 odstotkov, ce pa to re-alno rast preracunamo še na neko stalno raven BDP, pa ugotovimo, da je rast javnih sredstev za šport v obdobju 2001–2015 le okrog 13 odstotna (v obdobju 2001–2014 pa celo negativna, tj. okrog -8 odstotna). To pomeni, da se javna sredstva za šport v proucevanem obdobju spreminjajo s približno enako povprecno realno sto­pnjo kot BDP, pri cemer pa so medletna nihanja teh sredstev precej vecja (kar smo delno pripisali ekonomski logiki elastic­nosti, delno pa drugim družbeno-politic­nim vidikom) kot nihanja BDP. • · Javna sredstva za šport so pozitivno povezana s spremembami BDP. Ceprav tudi naša raziskava v najbolj kriticnih letih (2008–2011) ugotavlja efekt t. i. »javnofi­nancnega dopinga«, pa analiza skozi ce­lotno proucevano obdobje 15 let vseeno kaže, da so javna sredstva za šport pozi­tivno odvisna od gospodarskih razmer v državi. Zaradi nespornega dejstva, da je šport tudi javna dobrina (ima namrec pozitivne ucin­ke na zdravje, produktivnost, družbeno vkljucenost, narodno pripadnost, promoci­jo države itd.), je prav, da je financiran tudi iz javnih virov. To seveda ne velja enako za vse segmente športa Bolj mora veljati za športno rekreacijo ter šport otrok in mladi­ne, manj pa za vrhunski šport, ki je lahko in bi moral biti bolje komercializiran, kar po­meni, da bi morale profesionalne športne organizacije težiti k poslovnim modelom, ki bi jim vecino prihodkov prinesli s pro-dajo lastnih proizvodov oziroma storitev. Nadaljevanje tempa javnega financiranja vseh segmentov športa, kot smo ga po­znali v preteklosti, bo namrec prakticno nemogoce. Tudi ce predpostavimo, da so krizna leta za nami, se javna sredstva za šport ne bodo mogla bistveno povecevati še kar nekaj casa. Razlog za to je predvsem v tem, da je kriza med drugim vplivala na povecano zadolženost države in lokalnih skupnosti, hkrati pa bo od omejene poga-ce glede na svojo trenutno usmeritev vlada vecji kos odrezala zlasti za reševanje drugih problemov (npr. primanjkljaj v pokojninski in zdravstveni blagajni), ki naj bi dolgoroc­no izginili šele z resnimi strukturnimi refor­mami. .Literatura in viri 1. Andreff Wladimir (2008). Globalization of the sports economy. Rivista di Diritto ed Econo­mia dello Sport, 4 (3), str. 13–32. 2. Andreff Wladimir, Bourg Jean-François, Halba Bénédicte (ur.) (1994). The economic importance of sport in Europe: Financing and economic impact. Brussels: Committee for Development of Sport of the Council of Europe. 3. Arhiv razpisov Fundacije za šport v letih 2001–2015 (2016). Ljubljana: Fundacija za šport. 4. Aughey Todd, Danylchuk Karen, Lebel Katie (2011). The impact of the economic recessi­on on Canadian interuniversity sport (CIS) programs. Journal of Intercollegiate Sport, 4 (1), str. 147–157. 5. Bednarik Jakob, Kolar Edvard, Jurak Gregor (2010). Analysis of the sports services market in Slovenia. Kinesiology, 42 (2), str. 142–152. 6. Bednarik Jakob, Kovac Marjeta, Jurak Gregor (2001). The Slovenian model of sports fun­ding. V: Bednarik Jakob (ur.). Some econo­mic aspects of sport in Slovenia. Ljubljana: Committee for the Development of Sport of the Council of Europe & Faculty of Sport, str. 48–59. 7. Bednarik Jakob, Petrovic Krešimir, Šugman Rajko (1998). Funding of Slovenian sport du­ring transition. Kinesiologia Slovenica, 4 (1), str. 12–16. 8. Bilance proracunov obcin v letih 2001-2015 (2016). Ljubljana: Ministrstvo za finance. 9. Bruto domaci proizvod in nacionalni racuni (2016). Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. 10. Cainarean Nina, Veverita Eugenia, Veverita Petru (2011). The impact of the global finan­cial crisis on education and healthcare in the economies of the former Soviet Union: The case of Moldova. Warsaw: Center for Social and Economic Research. 11. Cene življenjskih potrebšcin – inflacija (2016). Ljubljana: Statisticni urad Republike Sloveni­je. 12. Coskuner Zeki, Gacar Atalay, Çoban Bilal, Devecioglu Sebahattin (2011). The effect of crisis of global economic to sport sponsor­ship in Turkey. URL: http://www.sportecono­micsprague.cz/presentations.htm. 13. Cater Tomaž (2009). Financiranje športa v Sloveniji s poudarkom na financiranju špor­tnih objektov. V: Prihodnost prostega casa, športa ter infrastrukture: strokovni seminar, Bled, 3 december 2009. Kranj: Združenje športnih centrov Slovenije, str. 21–42. 14. 1Deloitte (2013). Football money league 2013. URL: http://www.deloitte.com/view/ en_GB/uk/industries/sportsbusinessgroup/ sports/football/deloitte-football-money-le­ague/. 15. Denhart Matthew, Villwock Robert, Vedder Richard (2009). The academics athletic tra-de-off: Universities and intercollegiate athle­tics. URL: http://www.centerforcollegeaffor­dability.org/uploads/athletics.pdf. 16. Devecioglu Sebahattin, Cerrahoglu Necati, Çoban Bilal, Karademir Tamer (2011). Effects of global economic crisis on Turkish sports sector. URL: http://www.sporteconomic­sprague.cz/presentations.htm. 17. Humphreys Brad R. (2010). The impact of the global financial crisis on sport in North Ame­rica. V: Butenko Sergiy, Gil-Lafuente Jaime, Pardalos Panos M. (ur.). Optimal strategies in sports economics and management. Berlin: Springer, str. 39–57. 18. Interno gradivo Zavoda za šport Republike Slovenije Planica (2016). Ljubljana: Zavod za šport Republike Slovenije Planica. 19. Jurak Gregor, Andreff Wladimir, Popovic Stevo, Jakšic Damjan, Bednarik Jakob (2014). The impact of the global economic crisis on the finances of non-governmental sport or­ganizations in Slovenia remains to be seen. Motriz, 20 (2), str. 131–142. 20. Jurak Gregor, Bednarik Jakob, Kolenc Mar-ko, Kolar Edvard (2010). Analiza ekonomskih ucinkov športa v Republiki Sloveniji. V: Kolar Edvard, Jurak Gregor, Kovac Marjeta (ur.). Analiza nacionalnega programa športa v Re-publiki Sloveniji 2000-2010. Ljubljana: Fakulte­ta za šport, str. 61–82. 21. Letna porocila o delu Fundacije za šport v letih 2001–2015 (2016). Ljubljana: Fundacija za šport. 22. Nacionalni program športa v Republiki Slo­veniji (2000). Uradni list RS, št. 24/2000 in 31/2000 (popravek). 23. Prašnikar Janez (1999): Uvod v mikroekonomi­jo. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 24. Resolucija o Nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014-2023 (2014). Uradni list RS, št. 26/2014. 25. Sever Ivo, Bednarik Jakob, Šugman Rajko (2000). The financing of sports organisations in Croatia and a comparison with Slovenia. Kinesiologia Slovenica, 6 (1-2), str. 51–56. 26. Šugman Rajko, Bednarik Jakob in Kolaric Borut (2002): Športni menedžment. Ljubljana: Fakulteta za šport. 27. Zakljucni racuni proracunov Republike Slo­venije v letih 2001–2015 (2016). Ljubljana: Ministrstvo za finance. Zahvala Avtorja se za pomoc pri zbiranju podatkov iskreno zahvaljujeva g. Sašu Grujicu iz Za­voda za šport Republike Slovenije Planica. Brez njegove pomoci najina analiza ne bi mogla biti tako celovita oziroma ne bi mo-gla obsegati celotnega 15-letnega obdo­bja po letu 2000. Prof. dr. Tomaž Cater Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta Katedra za management in organizacijo Kardeljeva pl. 17 SI-1000 Ljubljana tomaz.cater@ef.uni-lj.si Blaž Weiss, Andraž Teršek Etika in šport: Norvežan se bo držal dogovora, Slovenec bo razmišljal o prelisicenju Pravo in etika sta pomembna ele­menta in vidika vsakega vrhunske­ga športa, tudi tenisa. Športniki in športni delavci pa se kljub temu zdijo še premalo pozorni na pomen prava za šport. To je mogoce razbra-ti tako iz ucnih nacrtov študijskih programov in smeri na Fakulteti za šport, kot tudi iz športnih publikacij in javnih aktivnosti v zvezi s špor-tom, v katere so vkljuceni tekmo­valci, trenerji in starši tekmovalcev. Vecja seznanitev s pravom športa se zato zdi koristna, v dolocenem oziru pa skoraj nujna. Nekaj vec pozornosti se v tekmoval­nem športu, pri vzgoji in treniranju športnikov in v procesih izobraževa-nih dogodkov, posebej namenjenih za novo razpravo o pravu in etiki nje namenja etiki. V marsikaterem prav vprašanjem etike in prava, tudi v športu, posebej v tenisu. Takšna pogledu je zato meja med pravom v smisleni povezavi s politiko in psi-razprava se zdi nujno potrebna. Pri in etiko zabrisana. Nekatera vpra­ hologijo. njej pa ne gre slediti cilju njenega šanja in problemi, ki so klasicno Posebno pozornost bi bilo dobro dokoncanja, v smislu popolnih in pravni, se celo obravnavajo (le) kot posvetiti etiki ravnanj, dogajanja in nespremenljivih odgovorov. Razu­eticna vprašanja. Odgovori nanje situacij, ki se pojavljajo na teniških me naj se kot pot, ki je trajna, ki jo zato vcasih niso dovolj pretehtani, tekmovanjih, pri delu teniških tre-poganja smoter posameznikovega predvsem pa za tiste, ki jih najbolj nerjev in ob robu teniškega sveta. nenehnega spoznavanja samega zadevajo (tekmovalci, trenerji, star­Vkljucno s problemom odnosa med sebe v vseh pogledih. Koncno pa ši), ne dovolj jasni. Zato je tudi pri­trenerji in starši tako pri treningih kot nacin, kako se ves cas truditi biti hodnje situacije, možne konflikte kot na tekmovanjih. Tudi trenerji bi cim boljši clovek in zrela osebnost. in težave znatno težje predvideti se s tem problemom morali soociti, ali se nanje ustrezno pripraviti. To To se zdi ne le pomembnejše kot in sicer organizirano. vrzel bi lahko vsaj deloma odpravili biti dober igralec ali trener, ampak tudi v okviru TZS in Trenerske orga-Intervju s prof. dr. Alešem Filipcicem sploh najbolj pomembna naloga v nizacije z organizacijo izobraževal-naj bo bran predvsem kot izhodišce življenju vsakega posameznika. Dr. Filipcic, kako pomembna se vam zdita vzgoja in ucenje mladih teni­ških igralk in igralcev o tistem, kar sodi pod športno, posebej pa teniško etiko? Po mojem bi to moralo biti osrednje po­drocje razvoja. Še posebej glede na trenu­tno odsotnost temeljnih vrednot v družbi. Po mojem so najpomembnejše športne in teniške vrednote predvsem naslednje: po­štenost, spoštovanje tekmeca, pravil, (trdo) delo, odrekanje, iskanje meja svojih zmoglji­vosti, odlocnost, odkritosrcnost, samokritic­nost in hrabrost ali pogum. Problem razvoja/doseganja teh vrednot je najveckrat v trenerjih, starših, drugih igralcih. Obstaja velik razkorak med tistim, kar trenerji zahtevajo od igralcev, in tistim, kar dejansko pocnejo sami. Kdor zamuja, nima pravice druge opozarjati na to. To je samo banalen primer, kako bi bilo šele pri trenerju in samo­kriticnosti ali staršu in odkritosrcnosti … Kako sami, kot nekdanji igralec in trener, celo selektor državne teniške reprezentance, razumete koncept "športna in teniška etika"? Koncep je po mojem širši in vsekakor druž­ben, ki pa potem pronica v šport in tenis. Kot primer dajem odgovor Filipa Gartnerja, ka­kšna je razlika med norveškim in slovenskim mladim smucarjem: odgovor je v spoštova­nju dogovora. Ce demonstrira ogrevanje, ki traja 30 minut obema skupinama, se bodo slovenski po 1 tednu ogrevali samo še 20 minut, po 1 mesecu samo še 10 minut. Po-tem poda primer poslovnežev: Norvežana si dasta roke in se držita dogovora, slovenska gresta vsak svojo pot in razmišljata, kako bo­sta drug drugega prelisicila, naplahtala. Kako naj kot trener sina tega istega poslovneža pripravim do tega, da bo spoštoval pravila? Samo tako, da ga opozorim, potem pa izlo-cim, ker slabo vpliva na druge igralce. Se vam je v spomin vtisnil kateri dogodek s teniških tekmovanj ali podobnih dogodkov, v katerem ste prepoznali pomembno eticno vpraša­nje in morebiti tudi eticno nespre­jemljivo ravnanje, vredno posebne pozornosti, razprave in dogovora o primernem ravnanju za v bodoce? Sem. Prvi primer je, ko so starši, ki bili hkrati funkcionarji, zahtevali, da v reprezentacno vkljucim poškodovanega igralca. Ker tega nisem storil, so vršili pritisk. In ker v odgo­vornih v TZS nisem dobil podpore, sem od­stopil. Drugi je primer strokovnega sveta TZS, ko se je izbralo kapetane. Potem jih je Upravni odbor TZS hotel izbrati na novo, po svoje. Podprl me je samo bivši direktor Revoza, Francoz Bernard Coursat. Oba sva potem odstopila. Se morda spomnite dogodka na teniškem igrišcu, ko je prišlo med igro do konfliktne situacije in spora o tem, kakšna so pravila teniške igre v tedanjem konkretnem primeru? Takšnih primerov je bilo precej v preteklosti, sedaj pa jih je manj. Sam nisem imel ravno veliko konfliktov. Poznam pa primere, ko sta se sprla ali celo kar stepla trenerja ali trener in starš. Menite, da so v smislu športne etike vecji problem otroci kot igralke in igralci ali starši? Najvecji problem so starši. Predvsem zato, ker ne poznajo pravil, napisanih in nenapi­sanih. Med trenerji, predvsem v višjih staro­stnih kategorijah, pa ni videti nekih težav. Lahko opišete kakšno konfliktno situacijo s starši ali primer njihovega neeticnega ravnanja? In kako sami rešujete takšne primere, ko pride do njih? Najbolj pogosto se dogaja, da starši zaradi slabših rezultatov išcejo razloge v trenerjih. Tukaj prihaja do pogostih konfliktov. Gre za nerealna pricakovanja. Problem trenerjev pa je, da nimajo pravih argumentov, podatkov in strategij, kako odreagirati v teh situacijah. Kako pomembno se vam zdi temeljno pravno znanje za igranje tekmoval­nega tenisa in za trenersko delo? Npr. o pravicah športnikov, odgovornosti za poškodbe, pogodbah, medijskih pravicah, oglaševanju, sponzorstvih ipd.? Pomembno, vendar pri nas popolnoma za­postavljeno. Podobno kot problem pogodb med igralci, trenerji in TZS. Ima TZS za pravno delo posebej zapo­sleno osebo? Ne, takšne osebe tam ni zaposlene. Pa to ne bi bilo slabo. Menite, da je mogoce kadarkoli zatrditi, da je lahko v dani situaciji na nekem pomembnem tekmova­nju v odlocilnem trenutku priti do želenega rezultata po bližnjici tudi tako, da se malo pogoljufa? Morda "ukrade" ena žoga? Ali da se to stori kot protiukrep, dejansko mašcevanje enega igralca drugemu, kadar je prvi preprican, da mu je pred tem njegov nasprotnik sam ukradel žogo? To je dokazano tek na kratke proge. Tisti mladi igralci, ki to pocnejo, ne uspejo. Zgo­di se jim izlocitev, problem s sodniki, pojavi se jim obcutek krivde ipd. Na dolgi rok se to vrne kot bumerang, negativno. Najboljši primer za eticne vrednote, za vzgojo v njihovem duhu so po mojem prepricanju vrhunski teniški igralci, njihova profesionalna in osebnostna preobrazba, osebnostna rast, razvoj v veliko športno osebnost. Tem zgledom velja tudi pri vzgo­ji in izobraževanju mladih igralk in igralcev bolj slediti, tudi osredotoceno in nacrtno. Post scriptum: Zanimivo je bilo prouciti (preko biografij, avto­biografij, spletno dostopnih clankov in video posnetkov) eticno samorazumevanje po na­jinem osebnem okusu najvecjih teniških asov: Agassija, Federerja, Nadala in Djokovica. Nji­hov odnos do samega sebe, do družine, tenisa, športa v širšem smislu, do profesionalizma, do etike, torej njihova celostna življenjska in špor­tna filozofija in psihologija se zdijo nepogrešljiv izvor informacij, dognanj in znanja za mlade, ki želijo vstopiti v svet tekmovalnega tenisa na najvišji ravni. Predvsem z vidika vrednot, kot so samospoštovanje (brez prevzetnosti in nadu­tosti), spoštovanje drugih, poštenje, pravicnost, dostojnost, izobraženost in razgledanost, sve­tovljanstvo potom znanja tujih jezikov, trdo delo, vztrajanje, brezkompromisnost pri nace­lih in prepricanjih, krepitev moci mišljenja in uma, zavezanost kategoricnemu imperativu biti predvsem dober clovek, ne le dober tenisac, humanizem in solidarnost z drugimi, nejema­nje samega sebe in tenisa vseeno prevec resno, odprtost duha in skrb za celostni razvoj lastne osebnosti. Blaž Weiss, prof. šp. vzgoje blaz.weiss75@gmail.com Vinko Zovko, Tomaž Cater Ureditev športne vzgoje clanic Univerze v Ljubljani Izvlecek Slovenske fakultete so se organiziranja športne vzgoje po bolonjski prenovi lo-tile zelo razlicno. V prispevku, ki temelji na empiricnih podatkih iz 17 od skupaj 26 clanic ljubljanske univerze, ugotavlja-mo, da je športne vzgoje kot obvezne vsebine vse manj, medtem ko se krepi športna vzgoja kot neobvezna vsebina. Iz tega izhaja, da se vlaganje truda in denarja posameznih clanic v izvajanje športne vzgoje ni bistveno spremenilo, medtem ko so pozitivne posledice te športne vzgoje (vec gibanja in bolj zdrav življenjski slog mladih) stalno manjše. Da je temu res tako, kaže predvsem hitro padajoca udeležba študentov pri špor­tni vzgoji. Naše ugotovitve seveda niso spodbudne, saj ima pomanjkanje fizicne aktivnosti za študente številne negativne posledice. Kljucne besede: športna vzgoja, obve­zna vsebina, univerza, Ljubljana. Regulation of physical education in the members of the University of Ljubljana Abstaract After the Bologna reform Slovenian faculties organized their physical education in different ways. In this paper, based on empiri­cal data from 17 out of 26 members of the University of Ljubljana, we find that compulsory physical education is being replaced by optional physical education. This means that while investing effort and money of individual faculties in the implementation of physical education have not changed much, the positive consequences of physical education (more exercise and a healthier lifestyle of young people) have decreased. This assertion is mainly based on our finding that students’ participation in physical education is rapidly declining. Our findings are of course not encouraging since the lack of physical activity has a number of nega­tive consequences for students. Keywords: physical education, compulsory course, university, Ljubljana. .Uvod Medtem ko je razprava o tem, kakšna naj bo vloga osnovnih in delno tudi srednjih šol pri športni vzgoji otrok in mladine, precej bolj enotna in vecinoma podpira obvezno športno vzgojo mladih do 18. leta starosti, pa so mnenja o tem, kako naj bo urejena športna vzgoja na fakultetah, precej bolj neenotna. Slovenske fakultete so se reševa­nja tega vprašanja lotile zelo razlicno. Že iz hitrega pregleda njihovih spletnih strani je moc opaziti, da nekatere fakultete športno vzgojo ohranjajo kot obvezen predmet, druge kot izbirni, tretje pa tovrstnih vsebin sploh ne ponujajo. Cilj tega prispevka je analizirati nacin izva­janja športne vzgoje na fakultetah v okviru Univerze v Ljubljani. Naš fokus je predvsem na proucitvi prisotnosti športne vzgoje in njenem statusu na posameznih fakulte­tah, prav tako pa tudi na analizi udeležbe študentov pri športni vzgoji. Z našimi ugo­tovitvami želimo predvsem opozoriti na verjetne dolgorocne posledice postopne­ga ukinjanja obvezne športne vzgoje na visokošolskih zavodih. Prispevek temelji na lastnih primarnih podatkih, ki smo jih zbrali s pomocjo spletnega vprašalnika, ki ga je izpolnilo 17 clanic ljubljanske univerze, po­datki pa se nanašajo na tri študijska leta, in sicer 2004/2005, 2009/2010 in 2014/2015. Pregled literature o ureditvi obvezne športne vzgoje na tujih fakultetah Prvi dokumentirani dokazi o obstoju špor­tne vzgoje na univerzah segajo približno 150 let nazaj. Po mnenju Welcha (1982) na­mrec organizirane športne vzgoje na uni-verzah pred letom 1860 sploh ni bilo. Prva univerza, ki naj bi uvedla obvezno športno vzgojo, je bil leta 1861 Amherst College iz Massachusetsa v ZDA. Cilj je bil študentom omogociti sprostitev in fizicno krepitev, da bi lažje prenašali mentalne napore, pove­zane z njihovim študijem (Friedrich-Cofer, 1985). Podobne cilje so v naslednjih letih in desetletjih sprejele tudi številne druge šole (najprej v ZDA), kar je pomenilo siste­maticno uvajanje obvezne športne vzgoje v univerzitetno izobraževanje. Vse vec šol je zacelo uvajati obvezno jutranjo telovad­bo (pred zacetkom pouka pri drugih pred­metih). Študenti so lahko postopoma tudi sami delno vplivali na obliko vadbe, ki je ustrezala njihovim fizicnim sposobnostim, šole pa so uvajale tudi vse vec predavanj o anatomiji, zdravem nacinu življenja ipd. (Lumpkin, 2011). Kljub temu da zgodovina obvezne špor­tne vzgoje na univerzah sega v 19. stoletje, pa sistematicnih študij o obvezni športni vzgoji svetovna literatura ne premore vse do leta 1920, ko je kar 97 % vseh visokošol­skih središc v ZDA od študentov pred do-koncanjem študija zahtevalo dokoncanje neke vrste športne vzgoje. Zgodovinsko gledano je torej obdobje okrog leta 1920 in še nekaj let po tem tisto, ko prakticno sko-raj ni bilo mogoce najti univerze v ZDA, ki ne bi poznala obvezne športne vzgoje. Od tedaj naprej se je ta delež le še zmanjševal (Cardinal, Sorensen in Cardinal, 2012). Tudi vse kasnejše resne študije o obvezni športni vzgoji, ki jih je moc najti v literaturi, se nanašajo na podrocje ZDA, medtem ko resnih poskusov mednarodnih študij na to temo nismo našli. Med bolj znane razisko­valce vkljucevanja obvezne športne vzgoje v predmetnike ameriških univerz se tako uvršcajo Cordts in Shaw (1960), Oxendine in Roberts (1978), Miller, Dowell in Pender (1989), Hensley (2000), Strand, Egeberg in Mozumdar (2010) ter Cardinal, Sorensen in Cardinal (2012). Hensley (2000), ki je svojo študijo izvedel leta 1998, je ugotovil, da je bilo med analiziranimi 363 institucijami s štiriletnimi študijskimi programi v ZDA 63,1 % takšnih, ki so obvezno športno vzgo­jo zahtevale od vseh svojih študentov, še nadaljnjih 6,1 % pa takšnih, ki so obvezno športno vzgojo zahtevale na nekaterih (ne pa na vseh) svojih študijskih programih. Zadnja resna nam dostopna tuja študija na tem podrocju je raziskava Cardinala, So-rensena in Cardinala (2012), ki so ugotovili, da je bilo leta 2010 v okviru 354 v raziskavo vkljucenih visokošolskih institucij s štirile­tnimi študijskimi programi v ZDA le še 39,5 % takšnih, ki so kot pogoj za pridobitev diplome od svojih študentov med drugim zahtevale tudi obvezno športno vzgojo. V slovenski literaturi so študije o obveznem vkljucevanju športne vzgoje na visokošol­skih institucijah še bolj redke. Zovko in Cater (2016) v raziskavi, v kateri sta analizirala 100 najboljših svetovnih univerz, ugotavljata, da je med njimi le 5 % takšnih, ki od svojih študentov zahtevajo, da med študijem vsaj delno skrbijo tudi za svojo fizicno kondicijo in zdravje. Ceprav nam to odkritje pri ar­gumentaciji nujnosti vkljucevanja športne vzgoje v študijske programe ne gre najbolj na roko, pa kaže vendarle opozoriti, da je odnos do tega vprašanja v ZDA vseeno oci­tno nekoliko bolj pozitiven kot v preostalih delih sveta ter da so med petimi najboljši-mi šolami na svetu, še vedno tri takšne (to so Stanford University, Massachusetts Insti­tute of Technology in California Institute of Technology), ki se dovolj mocno zavedajo dolgorocnega pomena športne vzgoje, da so le-to ohranile kot obvezno sestavino svojih študijskih programov. .Metode Raziskava o ureditvi športne vzgoje clanic Univerze v Ljubljani, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, temelji na lastnih primarnih podatkih, ki smo jih zbrali s pomocjo sple­tnega vprašalnika. Zbiranje podatkov je potekalo v februarju in marcu 2016, podatki pa se nanašajo na tri študijska leta, in sicer 2004/2005, 2009/2010 in 2014/2015. Podat­ki se torej nanašajo tako na obdobje pred bolonjsko prenovo študijskih programov, kot tudi na obdobje po tej prenovi, kar nam daje dobro osnovo za primerjavo razlicnih obdobij in ugotavljanje glavnih trendov v tem casu. Prav tako smo zbrali podatke loceno za prvostopenjski (visokošolski stro­kovni študij in univerzitetni) in drugosto­penjski (magistrski) študij. Vprašalnik smo poslali vsem clanicam lju­bljanske univerze, do zakljucka zbiranja po­datkov pa smo prejeli odgovore 17 od sku­paj 26 clanic, kar pomeni, da znaša stopnja odziva 65,4 %. Clanice, ki so se odzvale ozi­roma so vkljucene v proucevani vzorec, so Biotehniška fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za arhitekturo, Fakulteta za druž­bene vede, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za farmacijo, Fakulteta za grad-beništvo in geodezijo, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Fakulteta za mate-matiko in fiziko, Fakulteta za racunalništvo in informatiko, Fakulteta za strojništvo, Fa-kulteta za upravo, Filozofska fakulteta, Me-dicinska fakulteta, Naravoslovnotehniška fakulteta, Pravna fakulteta in Zdravstvena fakulteta. .Rezultati in razprava Izvedba in status športne vzgoje V raziskavi nas je najprej zanimalo, koliko clanic univerze (med 17 sodelujocimi v raz­iskavi) sploh izvaja kakršne koli oblike špor­tne vzgoje, pri cemer ni pomembno, ali gre za obvezno ali neobvezno obliko izvajanja. Podatki (glej Tabelo 1 in Sliko 1) kažejo, da se delež fakultet, ki so izvajale kakršnokoli obliko športne vzgoje v obravnavanih treh študijskih letih ni bistveno spremenil. Gle­de na leto 2004/2005 se je izvajanje špor­tne vzgoje v letih 2009/2010 in 2014/2015 nekoliko zmanjšalo v prvem in drugem letniku visokošolskega študija ter tretjem letniku univerzitetnega študija, medtem ko se je nekoliko povecalo v tretjem letni­ku visokošolskega študija ter obeh letnikih podiplomskega študija. Opazimo lahko, da je bila športna vzgoja pred bolonjsko prenovo dalec najbolj prisotna v drugem letniku visokošolskega in univerzitetne­ga študija, najmanj pa na podiplomskem študiju, medtem ko je po bolonjski pre­novi prisotnost športne vzgoje precej bolj enakomerno porazdeljena po posameznih letnikih študija. Ce torej podatki kažejo, da se delež fakul­tet, ki so izvajale kakršno koli obliko špor­tne vzgoje v obravnavanih treh študijskih letih ni bistveno spremenil, pa je povsem drugacna ugotovitev glede statusa špor­tne vzgoje kot obveznega predmeta. Kot je razvidno iz Tabele 2 in Slike 2, je namrec moc zelo jasno opaziti, da je bilo obvezne športne vzgoje v letu 2014/2015 precej manj kot v letu 2009/2010, in to tako na visokošolskem kot tudi na univerzitetnem študiju. Ravno obratna je seveda ugotovi­tev glede neobvezne športne vzgoje, in sicer tako tiste, ki se izvaja kot izbirni pred-met, kot tudi tiste, ki se izvaja kot popol­noma prostovoljna dejavnost za študente. Vec kot ocitno je namrec moc opaziti, da je bilo neobvezne športne vzgoje v letu 2014/2015 precej vec kot v letu 2009/2010, in to tako na visokošolskem in univerzite­tnem kot tudi na podiplomskem študiju. Tabela 1: Delež fakultet, ki izvajajo športno vzgojo kot obvezno ali neobvezno vsebino Slika 1: Delež fakultet, ki izvajajo športno vzgojo kot obvezno ali neobvezno vsebino. Opomba: Leva slika = visokošolski študij. Sredinska slika = univerzitetni študij. Desna slika = podiplomski študij. Tabela 2: Status športne vzgoje kot obvezne in neobvezne vsebine Slika 2: Status športne vzgoje kot obvezne in neobvezne vsebine. Opomba: Leva slika = visokošolski študij. Sredinska slika = univerzitetni študij. Desna slika = podiplomski študij. Udeležba študentov pri špor­ prispevka analiziramo, kako se je hkrati s študiju vseskozi zmanjševal. Leta 2014/2015 tni vzgoji spremembo statusa športne vzgoje (iz ob- je tako na tistih fakultetah, ki so kakršno koli Ugotovitev, da se sicer obseg truda, vlože­nega v izvajanje športne vzgoje na clanicah ni bistveni spremenil, da pa se je bistveno spremenila struktura obveznih oziroma ne­obveznih razlicic izvedbe športne vzgoje, seveda sama po sebi ne bi imela tolikšne teže, ce hkrati ne bi poznali tudi ucinkov teh sprememb. Zato v nadaljevanju tega vezne v neobvezno vsebino) spreminjala udeležba študentov na teh oblikah športne vzgoje. Kot je razvidno iz Tabele 3 in Slike 3, se je delež študentov, ki so športno vzgojo obiskovali pretežno (vec kot tricetrtinska prisotnost) ali delno (vec kot polovicna prisotnost) v proucevanih letih na prvosto­penjskem visokošolskem in univerzitetnem obliko organizirane športne vzgoje imele, le dobra cetrtina študentov le-to obisko­vala delno (vsaj polovicna prisotnost) in le dobra petina pretežno (vsaj tricetrtinska prisotnost). Enaka ugotovitev velja tudi za drugostopenjski študij, razen za obdobje med letoma 2004/2005 in 2009/2010, kjer pa gre po našem mnenju za porast le zato, Tabela 3: Udeležba študentov na športni vzgoji Slika 3: Udeležba študentov na športni vzgoji. Opomba: Leva slika = visokošolski študij. Sredinska slika = univerzitetni študij. Desna slika = podiplomski študij. Slika 4: Deleži študentov na posameznih fakultetah, ki športno vzgojo obiskujejo pretežno. 17 ker se je del izvajanja športne vzgoje iz prejšnjega dodiplomskega študija prenesel na podiplomski študij (ucinek prehoda na bolonjski sistem študija). Poleg skupnih povprecij za vse clanice ljubljanske univerze je seveda zanimivo pogledati tudi, kako se delež študentov, ki športno vzgojo obiskujejo pretežno, razlikuje med posameznimi clanicami uni-verze. Kot kaže Slika 4, so razlike res velike. Tako pred bolonjsko prenovo kot tudi po njej najvišje deleže pretežnega obiskova­nja športne vzgoje beležijo na Fakulteti za strojništvo, kolikor toliko zadovoljive še na Biotehniški fakulteti, Fakulteti za farmacijo, Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, Filozofski fakulteti in Ekonomski fakulte-ti, medtem ko je udeležba študentov na preostalih clanicah še bistveno nižja. Trend padanja udeležbe študentov je viden na prakticno vseh clanicah, najbolj zaskrblju­joca pa je slika leta 2014/2015, saj opaža-mo, da je športna vzgoja na vec fakultetah prakticno izumrla. • Sklep V prispevku analiziramo nacin izvajanja športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani oziroma na njenih posameznih clanicah. Ugotavljamo, da je športne vzgoje kot obvezne vsebine vse manj, medtem ko se prisotnost športne vzgoje kot neobvezne vsebine krepi. Iz tega izhaja, da se vlaganje truda posameznih clanic v izvajanje špor­tne vzgoje (vkljucno s stroški, povezanimi z izvedbo športne vzgoje, cesar sicer v tem prispevku ne analiziramo) ni bistveno spre­menilo oziroma se ohranja skozi celotno analizirano obdobje na približno enaki rav­ni, medtem ko je izplen te športne vzgoje (pozitiven ucinek na gibanje in bolj zdrav življenjski slog mladih) stalno manjši. Da je temu res tako, kaže tako hitro padajoc delež študentov pri športni vzgoji na vseh clanicah skupaj kot tudi analiza po posa­meznih clanicah. Naše ugotovitve seveda niso spodbudne, saj imajo ukvarjanje s športom in druge telesne aktivnosti za študente številne koristi. To še posebej velja v casu, ko vse vecja priljubljenost televizije, racunalnikov, video iger in družbenih omrežij povzroca, da so mladi vse bolj neaktivni, njihov nacin življenja pa vse bolj nezdrav. Sodelovanje v organiziranih športih ponuja študentom priložnost za druženje z vrstniki ter izboljša­nje njihovih fizicnih in socialnih spretnosti. Šport jim ponuja pomembno alternativo monotonosti njihovega vsakdanjega življe­nja, prav tako pa je lahko tudi vir zabave in sredstvo za druženje z vrstniki. Šport ima že dolgo vrsto let znanstveno dokazan pozitivni ucinek na zdrav mentalni in fizicni razvoj ljudi. Zdrava prehrana in zdrav (tudi športno aktiven) nacin življenja pomeni vec zdravja, manj potrebnega denarja za zdravstveno kurativo, vecjo produktivnost delovne sile in hitrejši gospodarski razvoj. Zato nikar ne glejmo kratkorocno in na uni-verzi ne »proizvajajmo« le vrhunskih stro­kovnjakov, ampak poskusimo prispevati k vecjemu številu zdravih vrhunskih strokov­njakov. Športna vzgoja na vseh ravneh iz­obraževanja, tudi na univerzah, zato mora ostati ali ponovno postati obvezna. .Literatura in viri 1. Cardinal, B. J., Sorensen, S. D. in Cardinal, M. K. (2012): Historical perspective and current status of the physical education graduation requirement at American 4-year colleges and universities. Research Quarterly for Exer­cise and Sport, 83 (4), 503–512. 2. Cordts, H. J. in Shaw, J. H. (1960): Status of the physical education required or instructional programs in four year colleges and universi­ties. The Research Quarterly, 31, 409–419. 3. Friedrich-Cofer, L. K. (1985): The legacy of Ed­ward Hitchcock. Journal of Physical Education, Recreation and Dance, 56 (9), 24–29. 4. Hensley, L. D. (2000): Current status of basic instruction program in physical education at American colleges and universities. Journal of Physical Education, Recreation and Dance, 71 (9), 30–36. 5. Lumpkin, A. (2011): Introduction to physical education, exercise science, and sport studies (8th edition). New York: McGraw-Hill. 6. Miller, G. A., Dowell, L. J. in Pender, R. H. (1989): Physical activity programs in colleges and universities. Journal of Physical Educati­on, Recreation and Dance, 60 (6), 20–23. 7. Oxendine, J. B. in Roberts, J. E. (1978): The ge­neral instruction program in physical edu­cation at four-year colleges and universities: 1977. Journal of Health, Physical Education, and Recreation, 49 (1), 21–23. 8. Strand, B., Egeberg, J. in Mozumdar, A. (2010): Health-related fitness and physical activi­ty courses in U.S. colleges and universities. The International Council for Health, Physical Education, Recreation, Sport, and Dance, Jo­urnal of Research, 5 (2), 17–20. 9. Welch, J. E. (1982): Pioneering in health edu­cation and services at Amherst College. Jour­nal of American College Health, 30, 289–295. 10. Zovko, V., Cater, T. (2016): Športna vzgoja na uglednih tujih univerzah. Šport, 64 (1-2), 30–34. mag. Vinko Zovko, predavatelj Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Kardeljeva plošcad 17, 1000 Ljubljana vinko.zovko@ef.uni-lj.si športna vzgoja Petra Sluga, Marjeta Kovac, Blaž Jereb Planinski športni dnevi v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole v dveh slovenskih regijah Izvlecek Zaradi bogate gorniške tradicije je planinstvo pri nas del vzgojno-izobraže­valnega programa v osnovnih šolah, ki ga šole izpeljujejo na športnih dnevih. Športni dnevi so del obveznega osnovnošolskega programa, ucni nacrt pa do­loca, da naj bi šola v vsakem razredu ponudila ucencem vsaj en planinski špor­tni dan. Glavni namen raziskave je bil ugotoviti, kako je z izpeljavo planinskih športnih dni v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju v dveh izbranih regi­jah – na Gorenjskem (GO) in Obalno-kraškem (OK). Rezultati raziskave kažejo, da med regijama ni razlik v pogostosti izvajanja športnih dni, na katerih je pla­ninstvo temeljna vsebina. Na GO pogosteje ponudijo planinstvo na športnem dnevu kot dodatno vsebino, pa tudi pogosteje diferencirajo planinske športne dni po težavnosti. Športni pedagogi iz OK se pogosteje srecujejo z ovirami pri organizaciji in izpeljavi planinskega športnega dne. Tudi vzroki za neudeležbo ucencev na planinskem športnem dnevu se na obalno-kraških šolah pojavljajo v vecji meri. Pri organizaciji in izpeljavi planinskega športnega dne na GO špor­tnim pedagogom najpogosteje pomagajo ucitelji drugih predmetov, medtem ko na OK najveckrat planinski športni dan izvedejo športni pedagogi sami. V obeh regijah najmanjšo pozornost posvecajo vsebinam nevarnosti v gorah in orientaciji, ki sta kljucni za varno gibanje v gorah. Kljucne besede: planinstvo, športni dan, osnovna šola, tretje vzgojno-izobra­ževalno obdobje, ovire, diferenciacija. Mountaineering sports days in the third primary-school triad in two Slovenian regions Abstract Mountaineering and mountaineering education are parts of educational system in primary schools in Slovenia because of a long and strong mountaineering tradition. Schools realize this at school sports days. Sports days are part of obligatory school curriculum; curriculum defines at least one mountaineering sports day per class per year. The main intention of this research was to determine the implementation of mountain­eering sports days in third educational period in two Slovenian regions, Upper Carniolan and Coastal-Karst region. There are no major differ­ences in quantity of mountaineering sports days in these two regions. Nevertheless, there are differences in sports days with mountaineering as an additional content, such sports days are more frequent in Upper Carniola. It is more common as well to differentiate mountaineering sports days by difficulty in Upper Carniola. On the other hand, sports teachers of Coastal-Karst region are more often faced with problems with organization of mountaineering sports days. Besides, nonattendance of pupils is more common in Coastal-Karst region. In Upper Carniola the organization of mountaineering sports day is usually implemented with help of other teachers, while in Coastal-Karst region these days are realized by sports teachers on their own. In both regions there is very little attention paid to mountain risks and orientation, although these are key elements of safe mountaineering. Key words: mountaineering, sports days, primary school, third education period, problems, differentiation. • Uvod Slovenija je alpska dežela z velikim številom gorovij, ki se med seboj razlikujejo tako po svoji nadmorski višini kot tudi zahtevnosti pristopa. Glede na to lahko vsak pohodnik v Sloveniji najde sebi primeren pohodniški cilj. Za oskrbo poti skrbijo planinska dru­štva, združena v Planinsko zvezo Slovenije, ki je ena izmed najmnožicnejših nevladnih organizacij v Sloveniji (»Šport v številkah«, 2011). V njej je bilo leta 2015 registriranih 54.574 Slovencev (2,6 % vsega prebival­stva) (»Letopis Planinske zveze Slovenije«, 2015), društva pa skrbijo za 1661 planinskih poti v skupni dolžini 9.000 km (Planinske poti in transverzale, 2016). Hoja, posebej še planinstvo, sta med najbolj priljubljenimi športno-rekreativnimi dejavnostmi pri nas (Pori in Sila, 2010). Hoja je za cloveka pomembna kot sredstvo mobilnosti (gibljivosti, premicnosti) v celo­tnem življenjskem obdobju (Jereb, 2009). Z redno hojo se lahko izognemo pogostim boleznim današnjega casa, kot so sladkor­na bolezen, previsok krvni tlak, prekomerna telesna teža, mašcobe v krvi in osteoporoza (Murphy, Nevill, Murtagh in Holder, 2007). Coalter, Dimeo, Morrow in Taylor (2010) opisujejo, da gore in s tem povezano pla­ninstvo pozitivno vplivajo tudi na psihicno pocutje cloveka. Med drugim vplivajo na clovekovo samopodobo in samozavest, saj vsakega ob uspešno usvojenem zastavlje­nem cilju preplavijo obcutki zadovoljstva in veselja, ko opazi, kaj je sposoben prema­gati s svojim telesom in trudom. Zaradi bogate gorniške tradicije sta planin­stvo in planinska vzgoja pri nas del vzgoj­no-izobraževalnega programa v osnovnih šolah. V ucnem nacrtu za športno vzgojo (Kovac idr., 2011) so planinske vsebine po­imenovane pohodništvo. Na šolah jih naj­pogosteje izvajajo v obliki športnih dni. Ucni nacrt v tretjem vzgojno-izobraževal­nem obdobju v vsakem letu opredeljuje vsaj en športni dan s planinsko vsebino (Kovac idr., 2011). Športni dan je posebna oblika izpeljave dela vzgojno-izobraževal­nega programa, v vsakem razredu pa mora šola skladno s predmetnikom organizirati pet športnih dni, ki so za ucence obvezni (Kovac in Jurak, 2012). Med vsebinskimi sklopi mora šola vsako leto ponuditi pla­ninski športni dan. Za kakovostno in varno izpeljan planinski športni dan v prvi vrsti potrebujemo ustre­zno usposobljene ucitelje ali zunanje sode­lavce, ki znajo planinsko dejavnost v naravi primerno prilagoditi opremi ucencev, nji­hovemu znanju, sposobnostim in telesni pripravljenosti. Da bi se izognili nevarno­stim, morajo športni pedagogi vnaprej nacrtovati cilje in ustrezne planinske poti. Pomembno je, da športni pedagog pri or-ganizaciji te vrste športnega dne pripravi razlicno zahtevne cilje (relativna nadmor-ska višina, cas hoje), tako diferencira športni dan in ponudi vec razlicno zahtevnih ciljev za razlicno sposobne ucence (Peršolja, 2008). Dokazano je, da so planinske vsebine po-leg smucarskih najpogosteje zastopane vsebine na športnih dnevih (Grmovšek, 2013; Zoran, 2010; Žakelj, Mrak, Masterl, Ber­goc in Škof, 2014). Kar nekaj raziskovalcev je preucevalo izvedbo planinskih športnih dni v prvem oziroma drugem vzgojno-iz­obraževalnem obdobju, raziskave, v katerih bi ugotavljali, kako je z izvajanjem planin­skih športni dni v tretjem vzgojno-izobra­ževalnem obdobju, pa nismo zasledili. Zato smo se v raziskavi osredotocili na izpeljavo planinskih športnih dni v zadnjem obdobju obveznega šolanja. .Cilji raziskave Ugotoviti smo želeli, v kolikšni meri športni pedagogi izvajajo planinske športne dni v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju v dveh regijah (GO in OK), ki po svojih geo­grafskih znacilnosti veljata za pravo naspro­tje. Regiji smo izbrali namensko, saj imajo gorenjske osnovne šole boljše pogoje za izvajanje športnih dni v svoji neposredni okolici, za pomoc pri organizaciji pa se lah­ko obrnejo na številna planinska društva, ki jih je vec kot v OK regiji. Zanimalo nas je še, ali se težavnost planinskih športnih dni iz leta v leto povecuje oziroma nadgrajuje, s katerimi ovirami se najpogosteje srecujejo športni pedagogi pri organizaciji in izpe­ljavi planinskih športnih dni, kako pogosto športnim pedagogom pomagajo zunanji sodelavci, kateri so najpogostejši vzroki za neudeležbo ucencev na športnih dnevih ter kako je z diferenciacijo planinskih špor­tnih dni glede na sposobnosti ucencev. .Metode V vzorec preizkušancev so bili vkljuceni vodje aktivov športnih pedagogov na vseh osnovnih šolah (57 šol) iz gorenjske (GO, 34 šol) in obalno-kraške statisticne regije (OK, 23 šol). Spletno anketo je izpolnilo 72 % celotne populacije oziroma športni pe­dagogi iz 41 osnovnih šol (25 iz GO in 16 iz OK regije). Podatke smo zbrali s pomo-cjo spletnega anketnega vprašalnika, ki je vseboval 17 vprašanj, obdelavo pa smo izvedli s statisticnim programom SPSS. Po-leg osnovne statistike smo za dokazovanje razlik med ciljnima skupinama uporabili še .2 test in t-test za neodvisne vzorce; pri tem smo upoštevali 5% stopnjo tveganja. .Rezultati in razprava Planinstvo kot temeljna in dodatna vsebina na športnih dnevih Veljavni ucni nacrt za športno vzgojo v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju opredeljuje najmanj en pohod letno v vsa­kem posameznem razredu, ucenci pa naj bi bili sposobni hoditi pet ur s krajšimi po­stanki in pri tem premagati višinsko razliko vsaj 600 metrov (Kovac idr., 2011). Ugotovili smo, da vecina športnih pedagogov izpol­njuje zahteve ucnega nacrta, med regija-ma pa ni statisticnih razlik v ponudbi šte­vila športnih dni s to vsebino (p = 0,747). V treh cetrtinah šol (72 % GO in 75 % OK) v 7. razredu ponudijo ucencem vsaj en planin-ski športni dan, na katerem je planinstvo temeljna vsebina, v cetrtini primerov (24 % GO, 25 % OK) celo dva. Na GO v 80 % špor­tni pedagogi v 8. in 9. razredu ponudijo en športni dan, kjer je planinstvo temeljna vsebina, medtem ko je na OK ta odstotek nekaj manjši (68,8 %), vendar 25 % šol te regije ponuja celo dva športna dneva (na GO je takih šol le 16 %). Pri športnih dnevih, kjer je planinstvo dodatna vsebina, obstaja med regijama statisticno znacilna razlika (.2 = 15,335; p = 0,000). Medtem ko kar 60 % športnih pedagogov na Gorenjskem po­nudi to vsebino kot dodatno na kakšnem od vsebinsko drugace zasnovanih športnih dni, športni pedagogi iz obalno-kraške re-gije v precejšnjem deležu (68,8 %) ucencem sploh ne ponudijo te dodatne vsebine. Str­nemo lahko, da so športni pedagogi na GO vseeno bolj naklonjeni izvajanju planinskih vsebin kot na OK. Razloga sta verjetno dva. Prvi je okolje, ki omogoca vec priložnosti za pohodništvo na GO. Drugi razlog je lahko v organizaciji in izpeljavi planinskih športnih dni, kjer se na GO srecujejo z manjšim šte­vilom ovir kot na OK. Diferenciacija z nadgrajeva­ njem težavnosti planinskih športnih dni Diferenciranje obremenitev na planinskih športnih dnevih bi moralo biti v dana­šnjem šolskem sistemu že stalnica, saj se ucenci med seboj zelo razlikujejo v gibalni ucinkovitosti (Starc in Strel, 2012). Izkazalo se je, da na GO v veliko vecjem deležu (44 % šol) in statisticno znacilno (.2 = 6,716; p = 0,013) pogosteje diferencirajo planinske športne dni kot na OK (le v 6,2 %). Doseda­nje raziskave, opravljene sicer na razredni stopnji, kažejo, da le majhen delež uciteljev (v povprecju le 19 %) diferencira težavnost pohodov (Bajt, 2000; Erzin,1998; Majhenic, 2009; Rozman, 2009; Tržok, 2000; Zoran, 2010). Neprilagojenost obremenitev na planinskih športnih dnevih predstavlja ve­lik problem za ucence – nekateri gibalno šibkejši ucenci so na ta nacin prikrajšani za užitek v hoji, saj jim njihova manjša gibalna ucinkovitost tega ne omogoca, zato je tak planinski športni dan za njih prezahteven in prenaporen, lahko celo prenevaren. Za bolj sposobne ucence pa je lahko prelahek pohod nezanimiv oziroma dolgocasen (Je­reb, Karpjuk in Burnik, 2003). Diferenciacija tako predstavlja korak naprej pri motivaciji ucencev za hojo, saj bi si na ta nacin lahko po lastni presoji izbrali ponujen pohod na podlagi razlicnih zahtevnosti poti. Hkrati pa bi lahko na ta nacin tudi ucence spodbudili k zunajšolski planinski dejavnosti. Poleg diferenciacije planinskega športnega dne po težavnosti je pomembno, da se ti sistematicno nadgrajujejo in iz razreda v razred vsebinsko poglabljajo. Zahtevnost poti je bila v vprašalniku definirana z dve-ma spremenljivkama, in sicer s casom hoje (v obe smeri) in premagano nadmorsko višino (samo vzpon). Pri vsaki od teh dveh spremenljivk so morali na dvostopenjski lestvici oznaciti, za kako zahteven planinski športni dan je šlo. Pri casu hoje so imeli na voljo odgovora: »manj zahtevno (do 4 h)« in »zahtevno (vec kot 4 h)« ter pri premaga­ni nadmorski višini »manj zahtevno (manj kot 500 m)« in »zahtevno (vec kot 500 m)«. Ugotovili smo, da športni pedagogi z GO v povprecju bolj sistematicno nadgrajujejo povprecni cas hoje kot na OK. Na GO cas trajanja pohoda iz 7. v 8. razred povecajo za 14 odstotnih tock, iz 8. v 9. razred pa za razred pa za samo 3 odstotne tocke, med-tem ko je na OK povecanje iz 7. v 8. razred za 15 odstotnih tock, iz 8. v 9. razred pa za 27. Zanimivo je še, da se na OK povprecna zahtevnost poti v 8. razredu v vecji meri po­vecuje samo na racun povecanja povprec­ne premagane nadmorske višine – kljub zmanjšanju povprecnega casa hoje. Ovire pri organizaciji in izved- bi planinskih športnih dni Ovire, s katerimi se srecujejo pri organizaciji in izvedbi planinskega športnega dne, so športni pedagogi ocenili na štiristopenjski lestvici, pri cemer je ocena 1 pomenila, da trditev ne predstavlja ovire, 2 majhno oviro, 3 srednje veliko oviro in 4 veliko oviro. Pri tem so najvecje in statisticno znacilne raz-like med regijama (Slika 1) ugotovljene pri izvedbenih normativih za vodenje skupine v gore (t = 5,579, p = 0,000), prezahtevni or-ganizaciji (prevoz, iskanje zunanjih sodelav­cev) (t = 2,575, p = 0,014) in pri premajhnem številu primernih izletniških tock v bližini šole za to starostno skupino ucencev (t = 2,277, p = 0,028). Vse tri ovire se pogoste­je pojavljajo na osnovnih šolah iz OK. Na OK najvecjo oviro predstavljajo izvedbeni normativi za vodenje skupine v gore, saj je povprecna vrednost (M) 3,00, medtem ko na GO nezainteresiranost ostalih uciteljev (M = 2,40). Raziskave, ki so bile narejene na razredni stopnji, kažejo, da najvecjo težavo pri organizaciji in izpeljavi planinskih špor­tnih dni uciteljem predstavljata pomanj­kanje financnih sredstev in premalo izle­tniških tock v bližini šole (Bajt, 2000; Erzin, OVIRE Moje znanje, pridobljeno v ˜asu študija 1998; Majhenic, 2008; Miklic, 2010; Tržok, 2000; Zoran,2010). Vracko (2010) je ugoto­vil, da je bil leta 2004 najpogostejši vzrok, da šole ne organizirajo planinskih športnih dni, njihovo daljše trajanje (obicajno cel dan), medtem ko športne dneve z drugimi vsebinami lahko šole zakljucijo že v dopol­danskem casu. Poudarja tudi, da bi šole morale zagotoviti vec materialnih sredstev. Leta 2010 šole kot najpomembnejša vzroka za neizvajanje športnih dni navajajo, da je dejavnost prenevarna, organizacija pa pre­zahtevna. Pri tem lahko izpostavimo problem neeno­tnih in ne dobro opredeljenih normativov za vodenje skupine v gore, saj so se pokazali kot pomembna ovira. V Pravilniku o norma­tivih in standardih za izvajanje programa osnovne šole ni normativov za planinske dejavnosti. Priporocila, ki so opredeljena v ucnem nacrtu, in normativi Planinske zve­ze Slovenije predstavljajo le priporocila, ne pa trdne zakonske podlage (Kovac in Jurak, 2012). Med seboj se tudi razlikujejo. V veliki vecini pri izpeljavi planinskega športnega dne v osnovni šoli upoštevajo priporocila, opredeljena v ucnem nacrtu, a tudi v njih ni natancno opredeljeno, kaj je sredogorje in kaj visokogorje oziroma kje je locnica glede zahtevnosti. Vzroki za neudeležbo ucencev Ucitelji so ocenjevali vzroke za neudelež­bo ucencev na tristopenjski lestvici (1 ne­pomemben, 2 manj pomemben in 3 zelo pomemben vzrok). Glede na regijo smo Pomembnost posamezne ovire glede na regijo Gorenjska Obalno-kraška U˜enci nimajo primerne opreme 2.08 2.31 Starši ne podpirajo te dejavnosti 1.32 1.5 Premalo primernih izletniških to˜k v bližini šole 1.20 1.69 * 1.08 1.31 25. Na OK se cas hoje iz 7. v 8. razred celo 1.56 zmanjša, v povprecju za 5 odstotnih tock, Prezahtevna organizacija 2.19 * iz 8. v 9. razred pa se poveca za 8 odsto­ 1.80 Pomanjkanje ÿnan˜nih sredstev 2.38 tnih tock. Tako je na OK v 9. razredu pov­ 2.40 precni cas hoje za samo 3 odstotne tocke Nezainteresiranost ostalih u˜iteljev 2.06 višji kot v 7. razredu. Povprecna premagana 1.88 Pomanjkanje strokovnega kadra 1.81 nadmorska višina se na OK povecuje bolj enakomerno in postopno, medtem ko je 1 1.5 2 2.5 3 3.5 na Gorenjskem povecanje bolj neenako- POMEMBNOST OVIRE merno. Na šolah z GO se iz 7. v 8. razred Slika 1. Pomembnost posamezne ovire glede na regijo. poveca za kar 31 odstotnih tock, iz 8. v 9. 1.48 Izvedbeni normativi za vodenje skupine v gore 3.00 * VZROKI vlja najpogostejšo oviro, medtem ko na OK Vzroki za neudeležbo u˜encev glede na regijo najpogosteje planinski športni dan izpelje­jo ucitelji športne vzgoje sami. Na GO jim Gorenjska Obalno-kraška tudi pogosteje pomagajo zunanji sodelav­ci (vodniki PZS, clani planinskega društva, 1.40 Planinski športni dan je v soboto študentje na pedagoški praksi), ceprav še 2.00 * vedno v majhnem obsegu. To je povsem 2.16 Zdravstveni problemi razumljivo, saj se športni pedagogi z OK na 2.13 drugem mestu po pomembnosti srecujejo 2.00 Nezainteresiranost u˜encev za hojo 2.19 Pomanjkanje ÿnan˜nih sredstev 1.24 1.56 s problemom pomanjkanja financnih sred­stev za placilo spremljevalcev. V primerjavi Slaba telesna pripravljenost 2.00 2.28 z raziskavami, ki so bile narejene na razredni stopnji (Bajt, 2000; Erzin, 1998; Majhenic, Slaba oprema u˜encev 1.72 1.63 2008; Miklic, 2009), je mogoce opaziti, da tudi razredni ucitelji najpogosteje prosijo 1 1.5 2 2.5 za pomoc predmetne ucitelje oziroma uci­ telje ostalih predmetov na šoli, sodelovanja POMEMBNOST VZROKA s planinskimi društvi pa skoraj ni. Slika 2. Vzroki za neudeležbo ucencev na planinskem športnem dnevu glede na regijo. dokazali statisticno znacilno razliko pri vzroku, da je planinski športni dan v sobo-to (t = 2,926, p = 0,002). Na OK ima ta vzrok vecji vpliv na zmanjšanje udeležbe ucen­cev (M = 2,00). S Slike 2 lahko vidimo, da nezainteresiranost ucencev za hojo na OK predstavlja najpogostejši vzrok neudelež-be (M = 2,19), medtem ko se na GO na prvo mesto uvršca njihova slaba telesna pripra­vljenost (M = 2,28). Omenili smo že, da se na GO športni pedagogi pri organizaciji in izpeljavi najpogosteje srecujejo z nezainte­resiranostjo ostalih uciteljev (M = 2,40 na štiristopenjski lestvici). Pri vzrokih za neu­deležbo ucencev pa se na tretjem mestu po pogostosti srecujejo tudi z nezainteresi­ranostjo ucencev za hojo (M = 2,00). Vzroka sta med seboj gotovo povezana, saj lahko nezainteresiranost uciteljev posredno vpli­va na zmanjšanje motivacije ucencev in posledicno na manjše zanimanje za hojo. Tu se poraja vprašanje, ali se mogoce uci­telji ostalih predmetov na šoli ne pocutijo dovolj kompetentne za spremljanje ucen­cev na planinskem športnem dnevu ali so morda kondicijsko prešibki. Na tem po­ Pomoc pri organizaciji in izpe­ ljavi planinskega športnega dne Ucitelji so ocenili pogostost razlicnih vrst pomoci pri organizaciji in izpeljavi špor­tnih dni na štiristopenjski lestvici (kjer po­meni 1 nikoli, 2 redko, 3 pogosto in 4 zelo pogosto). Statisticno znacilne razlike med regijama smo ugotovili pri pomoci ostalih uciteljev na šoli (t = -3,685; p = 0,001) in študentov na pedagoški praksi (t = -2,695; p = 0,010). Obeh oblik pomoci se na GO poslužujejo pogosteje. Na GO se pomoci ostalih uciteljev na šoli poslužujejo celo najpogosteje, ceprav smo dokazali, da jim ravno njihova nezainteresiranost predsta- Posredovanje teoreticnih vsebin Pogostost posredovanja dolocenih teo­reticnih vsebin so ucitelji ocenili na tristo­penjski lestvici (1 pomeni ne posredujem, 2 v majhnem obsegu in 3 v velikem obse­gu). Med regijama ni statisticno znacilnih razlik v obsegu posredovanja posameznih teoreticnih vsebin (Slika 3). Zanimivo pa je, da v obeh regijah športni pedagogi v naj­manjšem obsegu posredujejo vsebine o nevarnostih v gorah in orientaciji. Ravno poznavanje teh dveh vsebin pride najbolj prav takrat, ko se posameznik znajde v tež­ki situaciji in se lahko s primernim znanjem z njo uspešno sooci oziroma lahko situacijo že predvidi vnaprej in na ta nacin zmanjša tveganje (Volcanjk, 2016) za nastanek ne­srece. Posredovanje teoreti˜nih vsebin glede na regijo Gorenjska Obalno-kraška Vpliv hoje na organizem 2.60 2.69 Orientacija 2.32 2.31 drocju bi bilo treba razmisliti o sistemskih spremembah pri izobraževanju uciteljev. Z njimi bi lahko dosegli, da bi bili vsi ucitelji VSEBINA 2.60 Varovanje narave 2.69 2.64 Prehrana in pitje teko˜ine 2.69 dovolj kompetentni za spremljanje skupine 2.36 pri tehnicno nezahtevnih športnih dnevih. Nevarnosti v gorah 2.44 To bi lahko bila priložnost za povezovanje vsebin predmetov, ki jih poucujejo, s tem, 2.72 Primerna oprema 2.63 kar ucenci spoznajo na športnem dnevu (podrocje geografije, biologije, fizike, slo­ 1 1.2 1.4 1.6 1.8 2 2.2 2.4 2.6 2.8 3 venšcine ipd.), kar je tudi ena temeljnih iz­hodišc, ki jih opredeljuje Koncept dnevov POGOSTOST POSREDOVANJA dejavnosti (1998). Slika 3. Posredovanje teoreticnih vsebin glede na regijo. .Sklep Pri pridobivanju podatkov smo se srecali s slabo odzivnostjo oziroma nezainteresira­nostjo za reševanje spletnega anketnega vprašalnika. Po veckratnem pošiljanju elek­tronske pošte smo se odlocili še za telefon-ski poziv in tako prek osebnega stika pro-sili za pomoc pri pridobivanju podatkov. Skupno smo na koncu dobili 41 rešenih spletnih vprašalnikov oziroma 72 % celo­tne populacije, kar je ustrezno število za tovrsten raziskovalni pristop. Gotovo pa bi dobili bolj kakovostne podatke, ce bi oseb-no intervjuvali ucitelje. Kljub dolocenim pomanjkljivostim razi­skave lahko strnemo, da v izbranih dveh regijah v osnovnih šolah izvajajo planinske športne dni v obsegu, kot jih priporoca ucni nacrt, a jih športni pedagogi dife­rencirajo le v majhnem obsegu. Planinski športni dnevi bi morali biti diferencirani glede na sposobnosti ucencev in oboga­teni z vsebinami drugih predmetov, saj lahko le v obveznem šolanju vse ucence seznanimo s pravilno tehniko hoje, primer-nostjo opreme in varnostjo obiskovanja gora. Razmisliti bi bilo treba o sistemskih financnih podporah, ki bi omogocale izbi­ro zanimivih in tehnicno razlicno zahtevnih ciljev in ustrezno število spremljevalcev s primernim znanjem o varnem gibanju v gorah. Zato predlagamo spremembe pri iz­obraževanju in dodatnem izpopolnjevanju ostalih uciteljev, saj se ravno pri njih športni pedagogi srecujejo z veliko nezainteresira­nostjo za sodelovanje na športnih dnevih s planinsko vsebino. S tem bi lahko dosegli, da bi bili vsi ucitelji dovolj kompetentni za spremljanje skupine v tehnicno nezahtevne gore, da bi na planinskem športnem dnevu povezali vsebine razlicnih predmetov in da bi z osebnim zgledom znali tudi motivirati ucence. Na drugi strani bi bilo smiselno raz­misliti o poenotenju šolskih normativov za vodenje skupine v gore z normativi Planin­ske zveze Slovenije. Ti se med seboj razliku­jejo in športnim pedagogom predstavljajo veliko oviro pri organizaciji športnih dni. .Literatura 1. Bajt, D. (2000). Uresnicevanje planinske vzgoje na razredni stopnji v Posocju (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 2. Coalter, F., Dimeo, P., Morrow, S. in Taylor, J. (2010). The Benefits of Mountaineering and Mountaineering Related Activities: A Review of Literature: A Report to the Mountaineering Council of Scotland. Department of Sport Studies: University of Stirling. 3. Dnevi dejavnosti. Koncept. (1998). Pridobljeno iz http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs. gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetlet­ka/program_drugo/Dnevi_dejavnosti.pdf 4. Erzin, N. (1998). Uresnicevanje gorništva na razredni stopnji v kranjskem okolišu (Diplom­sko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 5. Grmovšek, P. (2013). Mnenje študentov Fa-kultete za šport o športnih dnevih (Diplom­sko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz http://www.fsp.uni-lj. si/cobiss/diplome/Diploma22090071Grmo­vsekPetra.pdf 6. Jereb, B., Karpljuk, D. in Burnik, S. (2003). Heart rate responses to uphill walking in 9- to 10­yr old boys and girls = Frekvenca srca 9- in 10-letnih deckov in deklic pri hoji navkreber. Kinesiologia Slovenica, 9(1), 18–27. 7. Jereb, B. (2009). Pomen vadbe pri starostni­kih za hojo po ravnem in po stopnicah. V V. Strojnik (ur). Vadba za starejše osebe z zmanj­šano mobilnostjo: zbornik clankov, (Tudi sta­rejši vadimo), (str. 44–55). Ljubljana: Fakulteta za šport. 8. Kovac, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje: didakticni pojavi, športni programi in ucno okolje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 9. Kovac, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I. … Muha, V. (2011). Ucni nacrt. Program osnovna šola. Špor­tna vzgoja [Elektronski vir]. Ljubljana: Ministr­stvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. 10. Letopis Planinske zveze Slovenije 2015. (2015). Planinska zveza Slovenije. Pridobljeno iz http://www.pzs.si/javno/javno/pzs-letopis­2015-splet.pdf 11. Majhenic, D. (2008). Uresnicevanje pohodni­štva, izletništva in gorništva na razredni stopnji (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Peda­goška fakulteta. 12. Murphy, M. H., Nevill, A. M., Murtagh E. M. in Holder, R. L. (2007). The effect of walking on fitness, fatness and resting blood pressure: a meta-analysis of randomized controlled trials. Prevention Medicine, 44(5), 377–385. Pri­dobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/17275896 13. Penca, J. (1991). Hoja za zdravje in moc. Lju­bljana: Državna založba Slovenije. 14. Peršolja, B. (2008). Gorniški športni dan. V M. Kovac in M. Majeric (ur.), Športni dan (str. 51–81). Ljubljana: Zveza društev športnih pe­dagogov Slovenije. 15. Planinske poti in transverzale (2016). Pridoblje-no iz http://vodnistvo.si/spletna-ucilnica/ planinske-poti-in-transverzale/ 16. Pori, M. in Sila, B. (2010). S katerimi športnore­kreativnimi dejavnostmi se Slovenci najraje ukvarjamo? Šport, 58(1–2), 105–107. 17. Rozman, D. (2009). Analiza športnih dni v prvi triadi (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 18. Starc, G. in Strel, J. (2012). Influence of the quality implementation of a physical eduati-on curriculum on the physical development and physical fitness of children. BMC public health, 12, doi: 10.1186/1471-2458-12-61. 19. Šport v številkah (2011). Pridobljeno iz http:// www.zsrs-planica.si/2011/11/29/publikacija­sport-v-stevilkah-012011 20. Tržok, M. (2000). Uresnicevanje izletništva, po­hodništva in gorništva na razredni stopnji OŠ v Beli krajini (Diplomsko delo). Univerza v Lju­bljani, Pedagoška fakulteta. 21. Volcanjk, B. (2016). Zaznava tveganja prože­nja snežnih plazov in njen vpliv na odlocanje v gorah (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 22. Vracko, P. (2011). Primerjava vkljucenosti pla­ninskih vsebin v šolski program leta 2004 in 2010 (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz http:// www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diplo­ma22068120VrackoPrimoz.pdf 23. Zoran, P. (2010). Analiza športnih dni v drugi triadi (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 24. Žakelj, M., Mrak, A., Masterl, S., Bergoc, Š in Škof, B. (2014). Izvajanje vsebin ucnega nacr­ta predmeta šport v zadnjem triletju osnov­ne šole. Šport, 62(3–4), 19–22. Mag. Petra Sluga, prof. šp. vzg. Kokra 15a 4205 Preddvor OŠ Cvetka Golarja petra.sluga8@gmail.com Bojan Jošt, Janez Pustovrh, Maja Ulaga, Silva Jošt, Janez Vodicar Ekspertni sistem "Sport manager" za spremljanje razvoja potencialne tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev Izvlecek Ekspertni odlocitveni sistem "Sport manager" temelji na modelu tekmovalne uspešno­sti športnikov. Model predstavlja vec med seboj cim bolj neodvisnih dejavnikov oziro-ma spremenljivk. Te tvorijo jedro odlocitvenega drevesa, ki ima hierarhicno zasnovo. V smucarskih skokih se ekspertni odlocitveni sistem "Sport manager" uporablja že od leta 1991. V vec kot 25 letih je bilo moc zbrati veliko kolicino spoznanj in ugotovitev, ki so bila pridobljena s pomocjo znanstveno raziskovalnega procesa. Omogoca uvid v potencialno tekmovalno pripravljenost razlicnih generacij slovenskih smucarjev skakal­cev. Analiza stanja izbranih vrhunskih slovenskih smucarjev skakalcev je pokazala, da je bil trend razvoja njihove morfološke in motoricne zmogljivosti dokaj podoben in da se je za vse tekmovalce koncal na ravni nadpovprecne ocene potencialne tekmovalne uspešnosti. Dobljena spoznanja s pomocjo odlocitvenega ekspertnega sistema pred­stavljajo dragoceni pripomocek pri nacrtovanju in programiranju procesa treniranja smucarjev skakalcev. V naslednji etapi razvoja ekspertnega sistema "Sport manager" bo potrebna njegova aplikacija na podrocje ovrednotenja tehnicne, specialno motoricne in psihološke pripravljenosti smucarjev skakalcev. Prav na teh podrocjih se skriva možnost pridobitve novih spoznanj, ki bodo prispevala k cim bolj celoviti in popolni oceni stanja potencialne tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev in skakalk. Kljucne besede: smucarski skoki, tekmovalna uspešnost, ekspertni sistem, longitudinalni vidik. The “Sport manager” expert system for monitoring the development of ski jumpers’ potential competitive performance Abstract The “Sport Manager” expert decision-making system is based on athletes’ competitive performance model. The model presents several maximally independent factors or variables. These make up the core of the decision tree, which is hierarchically designed. The “Sport Manager” expert decision-making system has been used in ski jumping since 1991. Over more than 25 years, an extensive body of findings and discoveries has been created through the scientific-research process. The system offers an insight into the potential competitive preparedness of different generations of Slovenian ski jumpers. An analysis of the status of elite Slovenian ski jumpers showed that the trend of the development of their morphological and motor abilities was quite similar and that all competitors achieved an above-average assessment of their potential competitive performance. When combined with the help of the expert decision-making system, these findings provide a useful tool in the planning and programming of ski jumpers’ training process. The next stage of development of the “Sport Manager” expert system will involve its application to the area of evaluating ski jumpers’ technical, special motor and psychological preparedness. It is in these areas that new findings may be made which will contribute to the more comprehensive and accurate evaluation of the potential competitive performance of male and female ski jumpers. Key words: ski jumps, competitive performance, expert system, longitudinal perspective .Uvod Smiselnost ekspertnih odlocitvenih siste­mov v vrhunskem športu je povezana z oblikovanjem takšnih modelov tekmoval­ne uspešnosti športnikov (TUŠ), ki bodo koristni za kakovostni razvoj športnikov v praksi in doseganje vrhunskih športnih dosežkov. Ti predstavljajo temelj kulture posamezne športne panoge in tekmoval­ne discipline. Vrhunski športni dosežki so dosegljivi le najbolj talentiranim in nadar­jenim posameznikom. Samo ti se ob pred­postavki vrhunskega procesa treniranja in optimalnih pogojih lahko povzpnejo na raven šampionske tekmovalne uspešno­sti, ki prinaša slavo športnikom (Malacko, 1982). Teh športnikov v posamezni športni panogi ni veliko. Tako je tudi v smucarskih skokih. Da bi lahko s pomocjo znanstve­nih modelov prispevali k razvoju mladih športnikov do šampionske tekmovalne uspešnosti, je potrebno razvijati teorijo tekmovalne uspešnosti in sistema priprave športnikov. Po Matwejewu (1981) se lahko to teorijo razume kot teorijo treniranja s širšega zornega kota. Znotraj te teorije ima pomembno vlogo ekspertno modeliranje, ki zajema problematiko dejanske (DTU) in potencialne tekmovalne uspešnosti (PTU). Poznavanje dejanske oz. realizirane tek­movalne uspešnosti omogoca predvsem prodiranje k odkrivanju posledic in vzrokov dejanske tekmovalne uspešnosti (Jošt, Coh, Cuk in Vodicar, 2015). Poznavanje vzrokov in posledic je pomembno za oblikovanje optimalnega sistema tekmovalne priprave športnikov, ki bo omogocila razvoj najvišje potencialne tekmovalne uspešnosti. Obli­kovanje optimalnega sistema tekmovalne priprave športnikov terja celosten pristop (Slika 1). Celotna priprava športnikov obsega vec sub sistemov priprave, ki so med seboj nelocljivo povezani in soodvisni. Vsako od navedenih podrocij priprave športnikov vkljucuje številne objektivne in subjektivne dejavnike (Bompa, 1983; Jošt, 2009; Jošt in Tušak, 2002). Te lahko obravnavamo z raz­licnih zornih kotov oziroma znanstvenih podrocij (antropometrija, fiziologija, medi­cina, biomehanika, sociologija, zgodovina, psihologija, pedagogika, didaktika itd.). S pomocjo modelov TUŠ se lahko obliku­jejo ekspertni odlocitveni sistemi, ki so na­menjeni odkrivanju in usmerjanju talentov v šport (Jošt in Leskošek, 1995; Jošt, Pusto­vrh in Ulaga, 2002), in tiste za spremljanje in ovrednotenje stanja potencialne tekmo­valne uspešnosti že usmerjenih športnikov (Jošt in Jošt, 2010; Jošt, Pustovrh in Ulaga, 1998; Jošt, Pustovrh in Vodicar, 2010; Pusto­vrh, Cernohorski in Jošt, 2006). Faza usmer­janja mladih talentov v otroški športni šoli se formalno zacne v kategoriji mlajših deckov in deklic v starosti 12 let in 13 let ter se potem nadaljuje v kategoriji starejših deckov in deklic v starosti 14 in 15 let. Po koncani osnovni šoli se faza usmerjanja v smucarske skoke in nordijsko kombinacijo praviloma konca. Šele pri starosti 16 let in vec se pricne selekcioniranje resnicnih ta­lentov in nadarjenih skakalcev. Kljucno vlo-go pri tem igrajo vecje skakalnice velikosti HS90m in vec, na katerih veljajo povsem drugacne fizikalne znacilnosti, kot so bile prisotne pri skokih na malih skakalnicah. In prav to zahteva specificno morfološko, motoricno in psihološko profiliranost mla­dih skakalcev. Pri mlajših deckih in deklicah je praviloma prisotna visoka variabilnost reducirane potencialne uspešnosti z vidika osnovnih morfoloških in motoricnih dejav-nikov. Na eni strani so najbolj talentirani športniki z najvišjimi ocenami reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti in na drugi strani manj talentirani športniki. Pri starejših deckih in deklicah se struktura modela reducirane potencialne tekmoval­ne uspešnosti vse bolj specialno oblikuje. Pri starosti 15 let se v morfološkem prosto­ru že lahko doseže najvišjo raven reduci­rane potencialne tekmovalne uspešnosti. Verjetnost, da se bo na podlagi visoko ovrednotene reducirane potencialne tek­movalne uspešnosti razvil resnicni talent za vrhunske rezultate v smucarskih skokih, se precej poveca (Jošt in Ulaga, 1995). V sta­rosti od 15 do 19 leta nastopi faza eksper­tnega spremljanja in ovrednotenja reduci­rane potencialne tekmovalne uspešnosti (RPTU), s katero se želi selekcionirati najbolj talentirane mlade skakalce in hkrati zago­toviti optimalno smer in intenzivnost dol­gorocno naravnane tekmovalne priprave športnikov. Pri mladih športnikih, ki se pri­pravljajo v okviru panožne športne šole, se morata obe obliki tekmovalne uspešnosti (PTU – potencialna tekmovalna uspešnost in DTU – dejanska tekmovalna uspešnost) enakomerno dolgorocno razvijati proti vr­hunski "šampionski" tekmovalni uspešnosti (Slika 2). Na zacetku razvojne poti se nahaja pravilo-ma najvecje število mladih športnikov. Po-tem se njihovo število pocasi zmanjšuje in ob koncu mladinske športne šole ostanejo najbolj talentirani. Vsak športnik na svoji razvojni poti doseže svoj maksimum, na katerem se razvoj zaustavi in višje prepro­sto ne gre vec. Koncno stanje potencialne tekmovalne uspešnosti se doseže preko razlicne konfiguracije stanja spremenljivk modela dejanske in potencialne tekmo­valne uspešnosti. Nekateri hitro dosežejo vrh potencialne tekmovalne uspešnost in še vedno napredujejo v dejanski tekmo­valni uspešnosti. Drugi hitro dosežejo vrh dejanske tekmovalne uspešnosti in še ve­dno napredujejo v potencialni tekmovalni uspešnosti. Pri obeh povsem razlicnih po­sameznikih se zaradi neusklajenega razvoja obeh tipov tekmovalne uspešnosti razvoj pocasi zaustavi. Najvišje se lahko razvijejo posamezniki z uravnoteženim in uskla­jenim razvojem obeh tipov tekmovalne uspešnosti. Ti so redki in zato jim je treba posvetiti posebno pozornost in skrb. Vodenje in upravljanje sistema tekmovalne priprave športnikov zahteva od trenerjev neprestano izmenjavo, obdelavo, skla­dišcenje in uporabo informacij oziroma upravljanje informacijskega sistema. Pri tem gre za informacijske procese, ki teme­ljijo na zapletenih miselnih procesih (Mulej, 1979). Trener mora neprestano izgrajevati miselne modele, ki mu bodo omogocali dvigovati kakovost stanja sistema pripra­ve športnikov in poskrbeti za vkljucevanje miselnih modelov v prakticno vodenje. Pri tem se trener lahko poslužuje enostav­nih miselnih modelov, ki so obvladljivi, ter obsežnih in zapletenih miselnih modelov. Slednji zahtevajo obdelavo velike množice informacij. To zahteva poleg miselnih ka­pacitet trenerjev ekspertov tudi dodatne "miselne" kapacitete, ki jih v zadnjem casu ponuja informacijska tehnologija oziroma ustrezni racunalniški programi. Z mnogo višjo kapaciteto obdelave informacij, ki jo ima racunalnik, je mogoce pridobiti drago­cena spoznanja, ki bi bila sicer za cloveka nedosegljiva. Trener, ki ima na voljo pomoc racunalnika, bo lahko hipoma "pametnejši". Lahko bo bolj uspešno reševal najbolj zah­tevne strokovne probleme. Njegove odlo-citve bodo slonele tudi na bolj veljavnih in spoznanih dejstvih. Za potrebe manage-menta tekmovalne priprave športnikov so najbolj zanimivi ekspertni sistemi in med njimi ekspertni odlocitveni sistemi (Boha­nec in Rajkovic, 1995). Ekspertni odlocitveni sistemi rešujejo pro-bleme z uporabo znanja, s kakšnega obi­cajno ozkega problemskega podrocja, in se pri tem obnašajo podobno kot ljudje (Mallach, 1994). V ta namen ekspertni sis-temi modelirajo tiste elemente cloveko­vega reševanja problemov, za katere velja, da so plod clovekove umske zmogljivosti: sklepanje, presojo, ocenjevanje, odlocanje, pogosto tudi na osnovi nepopolnih in ne­zanesljivih informacij ter zmožnosti poja­snjevanja svojih odlocitev. Ekspertni siste-mi lahko pripomorejo pri razvoju miselnih modelov vodenja in upravljanja trenerjev v kljucnih fazah managementa, to je dia­gnosticiranju, nacrtovanju, programiranju, izvedbi, evidentiranju, kontroliranju in kar je najpomembnejše, pri sprejemanju ustre­znih odlocitev. Ena najpomembnejših la-stnosti ekspertnih odlocitvenih sistemov je zmožnost pojasnjevanja odlocitvenih pro-cesov in dobljenih rešitev, s cimer postane sistem pregleden (transparenten), to je prozoren in uporabniku razumljiv (Puppe, 1993). Šele dobra komunikacija med upo­rabnikom in sistemom omogoca koristno uporabnost sistema. Sistem mora pojasniti svojo rešitev v taki obliki, da jo uporabnik lahko preveri in da takrat, ko se z rešitvijo ne strinja, ugotovi vzrok svoje napake ali napako sistema. Brez tega je lahko sistem povsem nekoristen ali celo škodljiv. Za potrebe ekspertnega modeliranja, pod-prtega z ustvarjalnim miselnim delom, se je izoblikoval ekspertni odlocitveni sistem, sestavljen iz treh modulov: baza znanja (vkljucuje znanja z izbranega problemske­ga podrocja), mehanizem sklepanja (omo­goca sklepanje oz. aktivno uporabo znanja iz baze znanja za reševanje problemov, npr. za izpeljavo novih dejstev, ki so eksplicitno shranjena v bazi znanja, ter pojasnjuje skle­panja oz. rešitve problema) in uporabniški vmesnik (omogoca komunikacijo med ekspertnim sistemom in uporabnikom). Pri modeliranju tekmovalne uspešnosti športnikov je bila razvita lupina ekspertne­ga odlocitvenega sistema SPEX – Racunal­niški program za analizo podatkov meritev športnikov (Leskošek, 1995), ki se je kasneje preimenoval in nadgradil v racunalniški program SMMS – Sport Measurement Ma­nagement System (Leskošek, 2000). Primer baze znanja v ekspertnem sistemu "Sport manager" je predstavljen na Sliki 3. Ekspertni odlocitveni sistem "Sport mana­ger" temelji na modelu tekmovalne uspe- iz prakse za prakso šnosti športnikov. Referencnost baze zna­nja v ekspertnem modelu predstavlja vec med seboj cim bolj neodvisnih dejavnikov oziroma spremenljivk. Te tvorijo jedro od­locitvenega drevesa, ki ima hierarhicno zasnovo. Na podlagi elementarnih spre­menljivk se v skladu z logiko enacbe spe­cifikacije doloci s pomocjo odlocitvenih pravil izpeljane spremenljivke višjega reda (dimenzijsko konfiguracijo baze znanja). Pri vseh elementarnih spremenljivkah se s pomocjo normalizatorjev opravi linearno transformacijo surovih vrednosti v nove normalizirane vrednosti. Te predstavljajo tudi kvalitativno lestvico vrednosti posa­meznih spremenljivk (Jošt, 2010). V smucarskih skokih se že od leta 1991 uporablja dokaj nespremenjena lupina odlocitvenega ekspertnega sistema "Sport manager" (Slika 4). Ta lastnost omogoca longitudinalno primerjavo kakovostne rav­ni pripravljenosti razlicnih generacij špor­tnikov (Ulaga, Coh in Jošt, 2006). Namen znanstvenega clanka je bil prikazati aplikacijo ekspertnega sistema »Sport ma­nager« pri vec kot 25-letnem spremljanju reducirane potencialne uspešnosti smu-carjev skakalcev. .Metode dela V raziskovalnem procesu so bili udeleženi smucarji skakalci, ki so se v zadnjih 25 letih udeleževali vsakoletnih meritev izbranih morfoloških in motoricnih dejavnikov mo-dela reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti. Na testiranjih so bili dvakrat letno izmerjeni najbolj talentirani sloven-ski smucarji skakalci, starejši od 12 let. Po-datki meritev so bili ustrezno preverjeni in obdelani s pomocjo metode ekspertnega sistema SMMS – Sport Measurement Mana­gement System (Leskošek, 2000). V skladu z vsebinskim namenom raziskovanja so bili izbrani posamezni primeri rezultatov ek­spertnega sistema, ki so bili kasneje obra­zloženi v razpravi. .Rezultati in razprava V letu 2013 je vec mladih športnikov v ka­tegoriji starejših deckov in deklic doseglo odlicno oceno reducirane potencialne tek­movalne uspešnosti (Slika 5). Najvišjo oceno reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti je dosegel talenti­rani 14-letni tekmovalec, ki ga je odlikovala tudi odlicna tehnika smucarskega skoka in Slika 5. Starejši decki in deklice z najvišjimi ocenami reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti (rezultati testiranja z dne 16. 11. 2013). odlicna dejanska tekmovalna uspešnost v kategoriji starejših deckov ter tudi mladin­cev. To se je v letu 2015 potrdilo tudi pri omenjenem tekmovalcu. Pri starosti 15 let je osvojil prvo zmago v celinskem pokalu in se brez vecjih težav na uvodnih nastopih v svetovnem pokalu uvrstil v prvo deseterico najboljših skakalcev na svetu. Vec kot 20-letno spremljanje mlajših smu-carjev skakalcev je potrdilo hipoteticno domnevo, da je za vrhunsko talentiranost v smucarskih skokih potrebno imeti nad­povprecno razvito stanje pripravljenosti na spremenljivkah modela potencialne tek­movalne uspešnosti. Pri mlajših smucarjih skakalcih so lahko med najbolj uspešnimi fanti tudi deklice. Pri testiranju finalnega stanja 16. 11. 2012 je bila v kategoriji starej­ših deckov in deklic najvišje s koncno oce-no 4.4 ocenjena deklica (Slika 6). Ocena reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti nadarjene 14-letne skakalke je bila že tako visoka, da je 19. 8. 2013 v Cour­chevelu pri 15 letih zmagala na poletnem tekmovanju za svetovni pokal. Žal jo je po­tem huda poškodba izlocila iz tekmovalne dejavnosti do leta 2015. V tem letu je po­novno zacela tekmovati in je tudi postala poletna clanska državna prvakinja. Njena potencialna tekmovalna uspešnost je zo-pet dosegla takšno kakovostno raven, da je lahko na celinskem pokalu v Oberwie­senthalu v Nemciji 28. 8. 2015 zmagala in pri tem premagala tudi dvakratno zma­govalko svetovnega pokala Japonko Saro Takanashi. V enem letu se lahko pri mladih športnikih stanje pripravljenosti izjemno spremeni. To se da še zlasti ugotoviti pri spremljanju mlajših športnikov v dobi hitrega telesnega razvoja v enotni starostni kategoriji, ki ob-sega dve ali celo vec let. Zaradi tega lahko v prvem letu starostne kategorije starejših deckov najbolj nadarjeni smucarji skakalci kažejo povprecno oceno reducirane po­ iz prakse za prakso Slika 6. V kategoriji starejših deckov in deklic je najvišjo oceno RPTU dosegla nadarjena mlada skakalka. tencialne tekmovalne uspešnosti. V okto­bru leta 2006 so bili trije, danes vrhunski smucarji skakalci, ocenjeni s povprecno oceno RPTU (Slika 7). Vsi trije nadarjeni mla­di skakalci so bili takrat stari med 13 in 14 let ter so bili še najmanj eno leto med starej­šimi decki. Njihova razvojna pot je bila ka­sneje dokaj uravnotežena in zelo uspešna pri obeh tipih tekmovalne uspešnosti. Razvoj dejanske tekmovalne uspešnosti pri vseh treh skakalcih je bil kasneje v mladin-ski starostni kategoriji velik (dva sta postala mladinska svetovna prvaka, eden je postal mladinski podprvak in je danes najbolj uspešen slovenski tekmovalec). Še zlasti je bil zanimiv razvoj reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti (RPTU) pri danes najbolj uspešnemu slovenskemu smucarju skakalcu na svetu (Slika 8). Pri starosti 15 let je bila njegova ocena RPTU, ovrednotena po clanskih merilih, še dokaj podpovprecna. Nato pa se je ocena hitro dvigovala in pri 19 letih je nadarjeni skakalec že dosegel visoko nadpovprec­no oceno (3,7). Njegova pot reducirane potencialne uspešnosti z vidika modela izbranih morfoloških in motoricnih znacil­nosti je bila pocasnejša in bolj dolgorocno usmerjena. Primerjava s štirimi vrhunskimi slovenskimi skakalci je pokazala, da so bili vsi izjemno visoko ocenjeni v modelu redu­cirane potencialne tekmovalne uspešnosti (Slika 8). Z vidika izbranih morfoloških dejavnikov so bili vsi vrhunski slovenski skakalci nadpov­precno visoko ocenjeni (Slika 9). Ocena razvoja reducirane potencialne uspešnosti z vidika izbranih motoricnih dejavnikov je bila pri vseh petih vrhunskih slovenskih skakalcih dokaj podobna. Pri vseh je šlo za dokaj enakomeren linearni trend razvoja motoricne zmogljivosti, ki se je koncala s prvim vrhom nekje pri 19 letih (Slika 10). Ocena Modela reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti »Sport manager«, starejši decki, oktober 2006 Znotraj dejavnikov energijske komponente njegovi karieri je prevladovala visoka tek­gibanja (ENKOGI) so bili trendi razvoja do-movalna uspešnost v smucarskih poletih. kaj podobni. Pri enem tekmovalcu je bil ra- Pri dejavnikih informacijske komponente zvoj pocasnejši in je dosegel visoko raven gibanja (INKOGI) so izbrani vrhunski slo­pripravljenosti šele pri 28 letih (Slika 11). V venski skakalci imeli dokaj podoben trend razvoja reducirane potencialne tekmoval­ne uspešnosti (Slika 12). Pri 19 letih so vsi dosegli izjemno visoko raven informacijske komponente gibanja. To jim je omogocilo vrhunsko realizacijo tehnike smucarskega skoka, ki pretežno temelji na informacijski komponenti gibanja (Jošt, 2009). Ce se ta komponenta ne razvije do visoke ravni po­tem to onemogoca tudi realizacijo energij­ske komponente gibanja. Doseganje vrhunske tekmovalne uspešno­sti smucarjev skakalcev je odvisno od op-timalne ravni pripravljenosti morfoloških dejavnikov, še prav posebej pa motoricnih dejavnikov oziroma energijske in infor­macijske komponente gibanja. Seveda je bila pri tem ovrednotena le reducirana potencialna uspešnost, ki temelji na dokaj enostranskem vidiku celovitega sistema pripravljenosti smucarjev skakalcev. Za bolj celovito in še bolj popolno oceno poten­cialne tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev bi morali razširiti oceno njihove pripravljenost na izbranih dejavnikih: tak­ticno-tekmovalne pripravljenosti, psiholo­ške pripravljenosti, tehnicne pripravljenosti in specialno motoricne pripravljenosti. .Zakljucek Ekspertni odlocitveni sistemi lahko pred­stavljajo dragoceni pripomocek pri vode­nju in upravljanju transformacijskega pro-cesa športnikov. V smucarskih skokih se ta pripomocek uporablja že od leta 1991. Na osnovi dobljenih rezultatov se lahko izbolj­ša kvaliteta izbora in usmerjenja v smucar­ske skoke ter predvsem kakovost vodenja in upravljanja procesa treniranja vrhunskih športnikov. Dosedanji rezultati ekspertne­ga modeliranja in uporabe ekspertnega odlocitvenega sistema "Sport manager" so potrdili veljavnost hipoteticnega modela reducirane potencialne uspešnosti smu-carjev skakalcev, ki temelji na izbranih mor­foloških in motoricnih dejavnikih. Na petih vrhunskih smucarjih skakalcih je bilo moc ugotoviti, da so v fazi mladinske etape specialnega razvoja vsi dosegli nad­povprecne rezultate pri oceni reducirane potencialne tekmovalne uspešnosti. To jim je pri starosti od 17 do 20 let omogo-cilo doseci vrhunske rezultate tudi v clanski kategoriji. Dobljeni rezultati odpirajo vpra­šanje o vlogi in pomenu ocene reducirane potencialne uspešnosti smucarjev skakal­cev z vidika izbranih morfoloških in moto­ricnih dejavnikov. Za vrhunsko tekmovalno uspešnost smucarjev skakalcev je potrebna nadpovprecna ocena, ki pa mora biti opti-tekmovalne uspešnosti do ravni šampion­malna. To pomeni, da bi prevelika težnja po skih rezultatov mora tekmovalec pridobiti dvigovanju te ocene lahko povzrocila zgolj oceno potencialne tekmovalne uspešno­ohranjanje tekmovalne uspešnosti ali pa sti na vseh temeljnih podrocjih celostne celo njeno upadanje. Za potrebe razvoja priprave smucarjev skakalcev – takticno tekmovalna priprava, psihološka priprava, tehnicna priprava in specialno motoricna priprava. .Literatura 1. Bohanec, M. in Rajkovic, V. (1995). Vecpara­metrski odlocitveni model. Organizacija, 28, 427–438. 2. Bompa, O. T. (1983). Theory and Methodology of Training – The Key to Athletic Performan­ce – 2. edit. USA: Kendall/ Hunt Publishing Company. 3. Jošt, B. (2009). Teorija in metodika smucarskih skokov (izbrana poglavja). Ljubljana: Fakulteta za šport. 4. Jošt, B. (2010). The hierarchical structure of selected morphological and motoric varia­bles in ski jumping. Human Movement, 11(2), 124–131. 5. Jošt, B. in Leskošek, B. (junij 1995). Zacetni izbor in usmerjanje otrok v smucarske skoke [Initial selection and advising of children to engage in ski jumping]. V M. Pavlovic (ur.). Zbornik referatov/II. mednarodni simpozij Šport mladih [Proceedings of the II. Interna­tional Symposium Sport of the Young] (str. 58–62). Ljubljana: Fakulteta za šport. 6. Jošt, B. in Tušak, M. (2002). The structure of reduced potential performance model in ski jumping. Journal of Human Kinetics, 8, 3–15. 7. Jošt, B. in Ulaga, M. (1995). Veljavnost in sta­bilnost ekspertnega modela uspešnosti pri spremljanju uspešnosti vrhunskih smucarjev skakalcev. V J. Šturm idr. (ur.), Racunalniško podprt sistem zacetnega izbora in usmerjanja otrok v športne panoge in evalvacija modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja (str. 312– 319). Ljubljana: Fakulteta za šport. 8. Jošt, B., Pustovrh, J. in Vodicar, J. (2010). Phi­losophy of expert modeling of sport per­formance of high level athletes. Journal of Human Kinetics, 20(49), 23–31. 9. Jošt, B., Pustovrh, J. in Ulaga, M. (1998). The follow-up of the development of a competi­tive and potentially successful performance of a top sportsman with the aid of the "sport-expert" system. Kinesiology, 30(2), 17–22. 10. Jošt, B., Pustovrh, J. in Ulaga, M. (avgust 2002). An Expert system for talent identification and successful performance in ski jumping. V World Congress of Biomechanics. Proceedin­gs of the IV. World Congress of Biomechanics, Proceedings CD. Omnipress, Omnipro-CD. 11. Jošt, B., Coh, M., Cuk, I. in Vodicar, J. (2015). Ekspertno modeliranje sistema priprave špor­tnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakul­teta za šport. 12. Jošt, S. in Jošt B. (2010). The structure of a morphological dimension model for ski jumpers. Šport, 58(3/4), 136–141. 13. Leskošek, B. (1995). SPEX – Racunalniški pro­gram za analizo podatkov meritev športni­kov. V V. Kapus in B. Jošt (ur.), Racunalniško podprt sistem zacetnega izbora in usmerjanja otrok v športne panoge in evalvacija modela uspešnosti v posameznih športnih panogah na podlagi ekspertnega modeliranja (str. 46–61). Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kine-ziologijo. 14. Leskošek, B. (2000). SMMS – Sport Measure­ment Management System [Racunalniški pro­gram]. Ljubljana: Fakulteta za šport. 15. Malacko, J. (1982). Osnove sportskog trenin­ga – kiberneticki pristup. Beograd: Sportska knjiga. 16. Mallach, G. E. (1994). Understanding decision support Systems and Expert Systems. USA: Ri­chard D. Irwin. 17. Matwejew, L. P. (1981). Grundlagen des sportli­chen Trainings. Berlin: Sportverlag. 18. Mulej, M. (1979). Ustvarjalno delo in dialekticna teorija sistemov. Celje: Razvojni center Celje. 19. Puppe, F. (1993): Systematic Introduction to Expert Systems. Knowledge Representations and Problem-Solving Methods. Berlin Heidel­berg: Springer - Verlag. 20. Pustovrh, J., Cernohorski, B. in Jošt, B. (2006). Monitoring of cross-country skiers by me­ans of an expert model of potentional per­formance. Collegium antropologicum, 30(4), 837–844. 21. Ulaga, M. (2001). Analiza strukture in poveza­nosti izbranih potencialnih dimenzij modela uspešnosti športnikov s pomocjo ekspertnega sistema "Sport manager" (Doktorska diserta­ cija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 22. Ulaga, M., Coh, M. in Jošt, B. (2006). Validity of the dimensional configuration of the re­duced potential performance model in ski jumping. Kinesiology, 38(2), 185–192. Prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si Mateja Videmšek, Eda Bokal Vrtacnik, Darija Šcepanovic, Lidija Žgur, Naja Videmšek, Maja Meško, Damir Karpljuk, Jože Štihec, Vedran Hadžic Priporocila za telesno dejavnost v nosecnosti Izvlecek V prispevku predstavljamo priporocila za telesno dejavnost nosec­nic, ki so bila leta 2014 sprejeta na razširjenem strokovnem kolegiju na Ministrstvu za zdravje za ginekologijo in porodništvo ter razšir­jenem strokovnem kolegiju na Ministrstvu za zdravje za fiziotera­pijo in leta 2015 objavljena v Zdravniškem vestniku (Videmšek idr., 2015). Ustrezna telesna dejavnost v nosecnosti ugodno vpliva na zdravje nosecnice in ploda ter je odlicna priprava na porod. Priporocamo, naj bodo nosecnice zmerno telesno dejavne vsak dan v tednu vsaj 30 minut. Program vadbe mora slediti splošnim nacelom športne vadbe ob upoštevanju fizioloških in anatomskih znacilnosti nosec­nic ter individualnih posebnosti posameznih nosecnic. Primerne oblike dejavnosti za nosecnice so hoja in tek, plavanje in vadba v vodi, kolesarjenje, pilates in joga, aerobika, fitnes in tek na smuceh, pri dolocenih športnih zvrsteh pa so potrebne posebne prilagoditve (alpsko smucanje, drsanje in rolanje, športi z loparji, moštvene igre z žogo, jahanje in potapljanje). Vsi, ki vodijo telesno vadbo za ženske v nosecnosti ter tudi telesno dejavne nosecnice same, morajo poznati absolutne in relativne kontraindikacije za vadbo v nosecnosti in znake, pri katerih je po­trebno takoj prekiniti vadbo. Kljucne besede: nosecnost, vadba, smernice, šport. Recommendations for physical activity during pregnancy Abstract The paper presents recommendations for physical activity for pregnant women, which were adopted by members of the extended professional board of the Ministry of Health for gynecology and the extended professional board of the Ministry of Health for physiotherapy in 2014. Recom­mendations were also published in 2015 in the Journal of Slovene Medical Society. Properly selected and prescribed physical activity during pregnancy has a favorable effect on the health of pregnant women and the fetus, and is excellent preparation for childbirth. It is recommended that pregnant women should be moderately physically active every day of the week for at least 30 minutes. Physical activity of pregnant women should follow the general principles of physical activity taking into account the physiological and anatomical characteristics of pregnant women and their individual characteristics. Appropriate forms of physical activity for pregnant women are walking and jogging, swimming and aquatic exercise, cycling, pilates and yoga, aerobics, fitness and cross-country skiing. Certain forms of physical activity need special adjustments (alpine skiing, ice skating and rollerblad­ing, racket sports, team ball games, horseback riding and scuba diving). Persons running exercise for women during pregnancy, as well as physically active pregnant women themselves should be aware of the abso­lute and relative contraindications for physical activity during pregnancy and the characters in which it is necessary to immediately stop the physical activity. Key words: pregnancy, physical activity, guidelines, sport. • Uvod Zmerna telesna dejavnost naj bi bila tudi v nosecnosti obicajen del vsakdanjika, ce ženska nima zdravstvenih problemov ozi­roma zapletov v zvezi z nosecnostjo. Ugo-dno vpliva na zdravje nosecnice in razvija­joc se plod, hkrati je tudi odlicna priprava na porod (Brown, 2002; Nascimento, Surita in Cecatti, 2012; Sports Medicine Australia, 2014). Združenje certificiranih fizioterapevtov za zdravje žensk (Association of Chartered Physiotherapists in Women's Health) oprede­ljuje naslednje možne koristi telesne vadbe za nosecnice (ACPWH, 2013): • vzdrževanje telesne pripravljenosti (src­no-žilnega, dihalnega in mišicno-ko­stnega sistema); • nadzorovano narašcanje telesne teže; • zmanjšanje nosecniških težav (bolecine v medenicnem obrocu ali ledvenem delu hrbtenice, bolecine v predelu spodnjih reber, bolecine v trtici, krcne žile, varice zunanjega spolovila, cezmeren razmik trebušnih mišic, krci v nogah, otekanje, tesnoba, nespecnost); • izboljšanje telesne drže, ravnotežja in ko­ordinacije gibanja; • izboljšanje cirkulacije in znižanje diasto­licnega krvnega tlaka; • vzpostavljanje pozitivnega odnosa do telesa in razvijanje zdravega življenjske­ga sloga; • izboljšan nevrološki razvoj otroka; • boljša rast posteljice in boljša rast ploda; • manj možnih težav med porodom – krajši cas poroda, manjkrat potreben carski rez (Melzer, Schutz, Boulvain in Kayser, 2010); • hitrejše okrevanje po porodu. Številne raziskave potrjujejo pomen te­lesne dejavnosti v nosecnosti, ki jih izpo­stavlja Ameriška akademija ginekologov in porodnicarjev – American Congress of Obstetricians and Gynecologists (ACOG, 2009). Nosecnice, ki so telesno dejavne, imajo boljšo telesno pripravljenost, manj nosecniških težav, v nosecnosti pridobijo manj telesne mase, imajo manj težav med porodom, po porodu se hitreje vrnejo v pr-votno formo (Podlesnik Fetih idr., 2010; He-gaard idr., 2011; Stafne, Salvesen, Romund­stad, Stuge in Morkved, 2012; Boissonnault, Pearcy in Klestinski, 2012; Pennick in Liddle, 2013). Telesna dejavnost zmanjša tveganje za nastanek obolenj, povezanih z nosecno­stjo – gestacijska hipertenzija in nosecno­stna sladkorna bolezen (Dempsey, Butler in Williams, 2005; Pivarnik, Chambliss in Clapp, 2006). Prav tako je tudi dokazan po­zitiven vpliv zmerne telesne dejavnosti na rast ploda (Campbell in Mottola, 2001). No-secnice, ki so telesno dejavne, imajo manj pogosto bolecine v medenicnem obrocu in ledvenem delu hrbtenice ter urinsko inkontinenco (Mihevc in Šcepanovic, 2011; Mørkved in Bø, 2013). Ceprav so nekateri avtorji izrazili pomisleke, da lahko vadba mišic medenicnega dna, ki ima za posledico vecjo zmogljivost mi-šic, vodi do obstrukcije porodnega kanala zaradi mišicne hipertrofije (UK Midwifwry Archives, 2014), pa so drugi mnenja, da lahko vadba mišic medenicnega dna v nosecnosti izboljša gibcnost, mišicno ja­kost in motoricni nadzor, kar pospešuje drugo porodno dobo in zmanjša potrebo pa instrumentalnih porodih (Baby Centre, Your pelvic floor in pregnancy, 2014). Re-zultati raziskav so pokazali, da vadba mišic medenicnega dna ni imela vpliva na dol­žino prve in druge porodne dobe, število zapletov ali potrebo po instrumentalnem porodu (Nielsen idr., 1988; Dias idr., 2011). Salvesen in Mørkved (2004) pa navajata, da so ženske, ki so v nosecnosti izvajale vadbo mišic medenicnega dna, imele krajšo dru-go porodno dobro v primerjavi s kontrolno skupino. Podobno so dokazale tudi neka­tere druge raziskave (Podlesnik idr., 2010). Telesna dejavnost po izsledkih mnogih raz­iskav (Bung, 1999; Brown, 2002; Podlesnik Fetih idr., 2008; Gaston in Cramp, 2011; Woj­tyla, 2011) sprošca in ugodno vpliva tudi na psihicno pocutje nosecnice. Izboljša se ji celotna telesna in psihicna kondicija; s tem nosecnica ohranja delovno sposob­nost do visoke nosecnosti (Podlesnik Fetih idr., 2008; Podlesnik Fetih idr., 2010; ACSM, 2010). Rezultati raziskav kažejo, da nosecnice, ki so telesno dejavne, bistveno manj kadijo in manj posegajo po alkoholu (Podlesnik Fetih idr., 2008), kar pa je zelo pomembno glede na dobro znane negativne ucinke kajenja in pitja alkohola (DiFranza, Aligne in Weitzman, 2004; BMA, 2004). Podlesnik Fetihova in sodelavci (2010) ugo­tavljajo, da so zmerna telesna dejavnost, ustrezna prehrana in izogibanje škodlji-vim razvadam kljuc do dobrega pocutja med nosecnostjo, varne donositve in rojstva zdravega otroka. Kot je razvidno iz raziskave, so imele nosecnice, ki so bile telesno dejavne, manj prezgodaj rojenih otrok (Owe, Nystad, Skjaerven, Stigum in Bo, 2012). Kljub temu da so dokazani pozi­tivni vplivi ustrezne telesne dejavnosti na zdravo nosecnico in plod (Borodulin, Even-son, Wen, Herring in Benson, 2008; Smith, Foster in Campbell, 2011; Haakstad in Bø, 2011; Ferraro, Gaudet in Adamo, 2012), se le-te na splošno še vedno premalo telesno dejavne Clapp, 2003; Leiferman in Evenson, 2003). Nekatere so celo mnenja, da so vse oblike telesne dejavnosti, vkljucno s hojo, v nosecnosti nevarne (Cannella, Lobel in Monheit, 2010). Glede na to, da poleg nosecih žensk tudi nekateri zdravniki, fizioterapevti, športni pedagogi niso povsem prepricani o tem, s kakšno obliko, kako pogosto in s kakšno in-tenzivnostjo naj bi nosecnica izvajala tele­sne dejavnosti, ne da bi bilo ogroženo nje-no in plodovo zdravje, vadba pa bi imela vse prej omenjene pozitivne ucinke na ka­zalce zdravja, smo na podlagi tujih smernic in izsledkov raziskav oblikovali priporocila za telesno dejavnost nosecnic (Videmšek idr., 2015). Namen prispevka je torej predstaviti izho­dišca, ki naj bi predstavljala osnovno vodilo pri vadbi žensk v nosecnosti, pri cemer pa je treba poudariti, da je nujno dejavnosti tudi nekoliko prilagoditi vsaki posamezni nosecnici. .Znacilnosti telesne dejavnosti nosecnic glede na telesno de­javnost pred nosecno­stjo Ženske se pred nosecnostjo ukvarjajo z raz-licnimi oblikami telesne dejavnosti in imajo razlicno stopnjo telesne pripravljenosti, kar seveda vpliva tudi na vrsto in intenzivnost telesne dejavnosti v obdobju nosecnosti. V obstojecih tujih priporocilih za telesno dejavnost v nosecnosti je najpogosteje zaslediti dve skupini priporocil, in sicer pri­porocila za telesno dejavnost za nosecnice, ki so bile pred nosecnostjo telesno dejav­ne, in za tiste, ki so bile telesno nedejavne. Nekatera priporocila pa vsebujejo vec sku-pin: popolnoma telesno nedejavne pred nosecnostjo, obcasno telesno nedejavne pred nosecnostjo, redno telesno dejavne pred nosecnostjo in vrhunske športnice pred nosecnostjo (ACPWH, 2013). Za vsako posamezno skupino nosecnic je natancno opredeljeno, kaj je za posamezno skupino primerno in kaj ni priporocljivo. Telesna dejavnost za ženske, Tabela 1: Absolutne in relativne kontraindikacije za vadbo nosecnic ki so bile pred nosecnostjo popolnoma telesno nedejavne Te ženske se najverjetneje tudi v nosecno­sti ne bodo odlocile za vadbo; svetuje se pogovor z ginekologom ter usposobljenim strokovnjakom za vadbo v nosecnosti, ki svetujeta ustrezno obliko dejavnosti, ki je varna glede na stopnjo telesne pripravlje­nosti. Vsekakor pa je priporocljiva vsako­dnevna hoja, še posebej sprehod v naravi. Telesna dejavnost za ženske, ki so bile pred nosecnostjo obcasno telesno dejavne Z novo obliko dejavnosti je potrebno za-ceti šele po 13. tednu nosecnosti. Priporo-cljiva je dejavnost, pri kateri so sklepi raz­bremenjeni telesne teže (kolesarjenje na sobnem kolesu, plavanje in vadba v vodi, ki je organizirana posebej za nosecnice). Usposobljeni strokovnjaki lahko svetujejo primerno obliko dejavnosti glede na trenu­tno stopnjo telesne pripravljenosti, želje in potrebe ter pomagajo vadbo postopoma stopnjevati. Sprva naj nosecnica vadi 15 minut dnevno, 3-krat na teden, kasneje lahko postopoma preide na vadbo, ki traja 30 minut, 4-krat na teden (RCOG, 2006). Telesna dejavnost za ženske, ki so bile pred nosecnostjo redno telesno dejavne Nosecnice lahko naceloma nadaljujejo z vadbo, ki so jo izvajale pred nosecnostjo; kljub temu se priporoca posvet z usposo­bljenim strokovnjakom, preden varno na­daljujejo z ustaljenim nacinom vadbe. Ce so bile ženske tik pred zanositvijo vrhunske športnice, naj sledijo priporocilom, ki velja­jo za nosecnice, ki so bile pred nosecnostjo redno športno dejavne. Telesna dejavnost za ženske s prizadetostjo oziroma gibalno ovirane ženske Ženske naj se posvetujejo s strokovno usposobljenim zdravstvenim strokovnja­kom (fizioterapevtom, medicinsko sestro) o ustrezni obliki telesne dejavnosti. .Absolutne in relativne kontraindikacije za vadbo v nosecnosti Ameriško združenje za medicino športa (ACSM, 2010) in Ameriška akademija gine- Absolutne kontraindikacije • resne srcne in pljucne bolezni, • grozec prezgodnji porod. • vecplodna nosecnost z grozecim pre­zgodnjim porodom, • predležeca posteljica, • slabost maternicnega vratu, • krvavitev iz nožnice v drugem in tretjem trimesecju, • gestacijska hipertenzija, • predcasen razpok mehurja, • preeklampsija – pojav hipertenzije (visok krvni tlak, beljakovine v urinu, edemi). kologov in porodnicarjev (ACOG, 2009) sta opredelila absolutne in relativne kontrain­dikacije za vadbo v nosecnosti (Tabela 1). Neko stanje je absolutna kontraindikacija, ali pa morda pod nadzorom zdravnika lah­ko relativna, ce se nosecnica prej posvetuje z zdravnikom. .Znaki za takojšnjo prekinitev vadbe no-secnice Nosecnice morajo takoj prekiniti vadbo v naslednjih primerih (ACPWH, 2013): • mocne bolecine v trebuhu, mecih; • bolecine v hrbtenici ali medenicnih skle­pih, ki imajo za posledico težave pri hoji; • krvavitev iz nožnice; • oteženo dihanje, omoticnost, slabost ali razbijanje srca; • trdovraten, mocan glavobol. ACOG (2009) poleg zgornjih primerov, ko je potrebno takoj prekiniti vadbo, nava­ja še: bolecine v prsih, nenadno otekanje gležnjev, vrtoglavico, zmanjšano dejavnost ploda in odtekanje plodovnice. Med telesno dejavnostjo morajo nosecni­ce prisluhniti svojemu telesu in opazovati njegov odziv. Pozorne naj bodo na zgoraj • kronicni bronhitis, • neocenjena motnja ritma srca pri mate-ri, • slabo urejena sladkorna bolezen tipa 1, • spontan splav v drugem trimesecju v • prejšnjih nosecnostih, • izjemno nedejaven življenjski slog pred nosecnostjo, • nenadzorovan visok krvni tlak, • zastoj plodove rasti, • huda slabokrvnost, • nenadzorovana epilepsija in obolenja šcitnice, • ortopedske omejitve, • huda debelost ali nizka telesna teža (in-deks telesne mase > 40 ali < 12), • hudo kajenje (vec kot 20 cigaret na dan). omenjena znamenja, ki opozarjajo, da je potrebno z vadbo prekiniti in se o nadalje­vanju vadbe nujno posvetovati z ginekolo­gom. .Pogostost, oblike in intenzivnost telesne dejavnosti v nosecno­sti Program vadbe za nosecnice mora slediti splošnim nacelom športne vadbe ob upo­števanju fizioloških in anatomskih znacilno­sti nosecnic ter ob zavedanju, da je namen vadbe v nosecnosti izboljšanje zdravja no-secnice ter ploda in ne doseganje vrhun­skih tekmovalnih rezultatov. Vadba naj se pricne z ustreznim ogrevanjem (najmanj 5 minut), ki naj mu sledi osrednji del vadbe, ki je osredotocen na aerobno (vzdržljivostno) vadbo ali pa na vadbo za moc, koordinaci­jo in ravnotežje, vadbo za medsegmental­ni nadzor hrbtenice in medenice. Vadbeni program naj se zakljuci z ustreznim ohlaja­njem po vadbi, katerega namen je psihicna in telesna umiritev po vadbeni enoti s po­udarkom na vajah za gibljivost. Vadba naj v celoti traja od 30 do 60 minut in naj se ne izvaja po vecjem obroku ali v izjemno vrocem, mrzlem, vlažnem ali neustrezno zracenem prostoru. Vadbo naj nosecnice izvajajo takrat, ko se pocutijo zdrave, nika­kor pa ne ob prisotnosti bolezni ali poviša­ne telesne temperature. Ob ustrezni vadbi je potrebno poskrbeti tudi za primerno hi-dracijo in prehrano. ACSM (2010) priporoca za zdrave ženske vsaj pol ure telesne dejavnosti na dan, po možnosti vsak dan ali vsaj vecino dni v te­dnu. Podobno velja tudi za nosece zdrave ženske; po priporocilih ACOG (2009) naj bodo nosecnice, ki nimajo zdravstvenih te­žav, zmerno telesno dejavne vsaj 30 minut na dan, vecino dni v tednu, še bolje pa vsak dan. ACPWH (2013) priporoca 20 do 30 mi-nut zmerne aerobne vadbe vsaj trikrat na teden. Zmerna intenzivnost je opredeljena kot vadba na stopnji 12 do 16 na Borgovi lestvici obcutenja napora (6 – zelo lahka aktivnost; 20 – aktivnost z maksimalnim naporom) (Borg, 1982). Ženska naj izvaja dejavnost s takšno intenzivnostjo, da diha skozi usta in ne skozi nos, a se kljub temu lahko pogovarja (Talk test – pogovorni test). Ce je vadba bolj intenzivna oziroma napor­na, je lahko ogroženo zdravje nosecnice in ploda (ACPWH, 2013). Ameriško ministrstvo za zdravje (Department of Health and Hu­man Services – DHHS) priporoca najmanj 150 minut zmerne intenzivne aerobne vadbe na teden, cetudi ženske niso bile telesno dejavne pred nosecnostjo. ACSM (2010) priporoca za nosecnice najmanj 15 minutno vadbo trikrat na teden – postopo-ma do 30 minut vsak dan v tednu. Podob­na priporocila imajo tudi v Kanadi, na Dan-skem, v Veliki Britaniji, Norveški in Avstraliji (Smith, Foster in Campbell, 2011). Glede na tuje smernice za telesno dejav­nost v nosecnosti in izsledke raziskav pri­porocamo, naj bodo nosecnice zmerno telesno dejavne vsak dan v tednu vsaj 30 minut pri zmerni intenzivnosti vad-be. Za spremljanje intenzivnosti vadbe svetu­jemo kombinirano spremljanje tako srcne frekvence kot tudi subjektivnega obcute­nja napora. Kot pripomocek pri dolocanju kolicine je lahko tudi priporocena tedenska poraba energije, ki naj bo minimalno 16 MET oziroma najbolje 28 MET (Zavorsky in Longo, 2011) (pojasnilo pojma MET je v legendi Tabele 2), saj se s tem manjša tveganje za nastanek nosecniške sladkor­ne bolezni in povišanega krvnega tlaka v nosecnosti. Za doseganje teh ciljev se se­veda lahko uporabljajo razlicne oblike pri­merne telesne dejavnosti za nosecnice, ki so podrobneje opisane v nadaljevanju. Pri vsaki obliki telesne dejavnosti smo dodali tudi okvirno porabo v MET, s cimer želimo spodbuditi lažje odmerjanje vadbe v skla­du s pricujocimi priporocili. Pri vadbi za moc se svetuje vadba z manj­šimi bremeni in vecjim številom ponovitev (15–20 ponovitev). Svetujemo previdno uporabo prostih uteži zaradi možnosti nehotenih udarcev v trebušno steno, pri­merna zamenjava pa so vsekakor elasticni trakovi za vadbo, ki ponujajo veliko vadbe­nih možnosti z enakimi koristmi vadbe za moc, vendar brez omenjenega tveganja. Z napredovanjem nosecnosti naj se po­stopoma zmanjša teža bremena in število izvedenih nizov (Avery, Stocking, Tranmer, Davies in Wolfe, 1999; Treuth, Butte in Puyau, 2005; ACPWH, 2013; SMA, 2014). Slike 1–5 prikazujejo nekatere primere vaj, ki jih lahko nosecnice brez tveganja izvajajo tudi samostojno, saj tovrstne vaje zajemajo vecje in pomembne mišicne skupine, kate­rih krepitev vsekakor prispeva k osnovne-mu namenu vadbe za moc v nosecnosti. Zaradi nevarnosti poškodb vezivnega tkiva medenicnega obroca se odsvetuje izvaja­nje izpadnih korakov. Med izvedbo vaj za moc naj se v drugem in tretjem trimesecju nosecnosti izogibajo ležanju na hrbtu dlje kot 5 minut zaradi nevarnosti pritiska na spodnjo votlo veno, kar lahko zmanjša pre­tok skozi posteljico (kot modifikacija se sve­tuje izvajanje vaj na boku, vseh štirih, sede oziroma stoje). Pomembno je, da med iz­vajanjem vaj nosecnice vseskozi sprošceno dihajo in ne zadržujejo diha (t. i. Valsalvov manever). Slika 1: Pocepi (Foto: B. Martincic). Nosecnica se iz vzravnanega stojecega polo-žaja spusti v pocep, tako da flektira kolke in kolena z ravno hrbtenico (ohranjati mora fizi­ološke krivine hrbtenice), kot bi se želela usesti na neviden stol. Nato se dvigne v zacetni po­koncni položaj (Slika 1). Slika 2: Veslanje stoje v predklonu z elastiko (Foto: B. Martincic). V razkoraku se nekoliko nagne naprej. Stopi na elastiko, prosta konca prime z rokami. Dvi­guje roke tako, da približa lopatici. To isto vajo lahko naredi tudi z lažjimi utežmi ali s plasten­kama (Slika 2). 36 sno z odmikanjem in primikanjem kolena dvi­ga in spušca tudi zgornjo roko; krepi trebušne in hrbtne mišice (Slika 4). Slika 5: Upogib zgornjega dela trupa (Foto: B. Martincic). Nosecnica leže na hrbet, eno nogo flektira v kolku, dlani položi pod ledveno krivino. Dvigne glavo in ramena nekoliko od podla­ge, tako da se upogne v prsnem delu in ne v ledvenem delu hrbtenice –ohranja fiziološko ledveno krivino (Slika 5). Za nosecnice je pomembna tudi vadba mišic medenicnega dna, ki je podrobno opisana v nadaljevanju kot tudi vadba za lokalne in splošne stabilizatorje trupa. Ker je za kakovostno izvajanje teh vaj potreben ustrezen strokovni nadzor vsaj na zacetku vadbenega programa, svetujemo, da se nosecnice pozanimajo o vodenih progra­mih vadbe za nosecnice, kjer se lahko na-ucijo pravilne izvedbe teh vaj. Pri razteznih vajah naj nosecnice vkljucijo vse vecje mišicne skupine, vendar naj pri izvedbi vaj pazijo, da je obseg raztega zno­traj fiziološkega obsega giba. Raztezne vaje naj izvajajo po koncu vadbenega progra-ma, ko so mišice primerno ogrete, vsaj 2- do 3-krat na teden, pri cemer naj posame­zni razteg traja do 15 sekund, vsako mišico oziroma mišicno skupino pa naj raztegnejo 2- do 4-krat (Stephenson in OConor, 2000). Dobro oblikovan program vadbe naj vse­buje tudi vadbo za koordinacijo in ravno­težje, ki pa mora biti v celoti prilagojena fiziološkim in anatomskim spremembam v nosecnosti (Šcepanovic, 2010), ki se smotr-no kombinira z izbranim osrednjim delom vadbe in se izvaja 2- do 3- krat na teden. .Vadba mišic medenicnega dna Mišice medenicnega dna so podporna plošca, na kateri pocivajo medenicni in trebušni organi, poleg tega sodelujejo pri zadrževanju blata in urina (Ashton Miller in DeLancey, 2007). Zagotavljajo podporo danki med iztrebljanjem blata ter pripo­morejo k stabilnosti hrbtenice in medenic­nega obroca. Mišice medenicnega dna so pomembne tudi za spolno doživljanje žen­ske in njenega partnerja; vsaka spolna ak­tivnost v casu nosecnosti, v kateri nosecni-ca uživa in ni namenjena le zadovoljevanju potreb partnerja, je v nosecnosti dovolje­na, ce za njo ni medicinskih kontraindikacij (Pauleta, Pereira in Graca, 2010). Nosecnost in porod sta glavna dejavnika tveganja za nastanek urinske inkontinen­ce v nosecnosti in po porodu. Vadba mišic medenicnega dna v casu nosecnosti pri prvesnicah prepreci urinsko inkontinenco v pozni nosecnosti in tudi takoj po poro­du (Hay Smith, Mørkved, Fairbrother in Herbison, 2008). Med dejavniki tveganja za nastanek urinske inkontinence je tudi težko fizicno delo ali naporna telesna de­javnost (National Institute for Health and Clinical Excellence, 2006). Ponavljajoc povi­šan pritisk v trebušni votlini, ki se pojavlja ob vecjih naporih, tudi pri teku ali kakšni drugi obliki vadbe, lahko poškoduje miši­ce medenicnega dna in ostale podporne vezivne strukture. Posledica so cezmerno raztegnjene in šibke mišice. Strokovnjaki opozarjajo na visoko prevalenco urinske inkontinence tudi med vrhunskimi športni­cami, še posebej med tistimi, ki se ukvarjajo z gimnastiko, atletiko in nekaterimi igrami z žogo (Ashton Miller in DeLancey, 2007). Kar nekaj je torej razlogov, da nosecnica v okviru splošne vadbe izvaja tudi vadbo mi-šic medenicnega dna (vcasih imenovano Keglove vaje). Vadba mišic medenicnega dna bo zgradila strukturno podporo me-denice. To želimo doseci preko dviga mišic medenicnega dna na trajno višjo lokacijo znotraj medenice in povecanja hipertrofije ter cvrstosti mišic medenicnega dna in ve­zivnega tkiva (Mørkved in Bø, 2013; Ashton Miller in DeLancey, 2007). To bo pospešilo bolj ucinkovito socasno krcenje mišic me-denicnega dna in preprecilo njihov spust med povecanjem pritiska v trebušni votli­ni. Po mnenju nekaterih avtorjev pa redna vadba mišic medenicnega dna v nosecno­sti izboljša tudi zavedanje mišic medenic­nega dna, saj se ženska nauci ne samo pra­vilne aktivacije mišic, ampak tudi pravilne sprostitve mišic (Gamberger, Videmšek in Karpljuk, 2005). To pa je pomembno med porodom, ko morajo biti mišice medenic­nega dna cim bolj sprošcene, kar omogoci Tabela 2: Dolocanje intenzivnosti vadbe nosecnic (prirejeno po Zavorsky in Longo, 2011) a – Rezerva srcne frekvence predstavlja razliko med maksimalno srcno frekvenco (to izracunamo po formuli 220-leta) in frekvenco srca v mirovanju (ta se izmeri po 5-minutnem sedenju na stolu); intenzivnost vadbe se predpisuje v odstotkih dobljene vrednosti rezerve srcne frekvence (vrednosti rezerve srcne frekvence se pred racunanjem vedno prišteje trenutna frekvenca v mirovanju; na takšen nacin se ohranja primerna, srcni frekvenci v mirovanju prilagojena intenzivnost vadbe); spodnje meje tarcne srcne frekvence vedno uporabljamo na zacetku vadbenega programa za nosecnice. b – Borgova lestvica obcutenja napora vsebuje stopnje od 6 do 20 (ocena 6 pomeni brez napora, ocena 20 pa zelo težek napor) in temelji na subjektivni oceni vadecega o intenzivnosti telesnega napora. c – MET pomeni metabolni ekvivalent in predstavlja kolicino kisika, ki ga telo porabi za doloceno telesno dejavnost ter se uporablja kot merilo intenziv­nosti vadbe. V mirovanju telo porablja 1 MET (3.5 mLO2/kg/min). Npr. poraba energije pri pocasni hoji znaša 2 MET/h, kar pomeni, da bi za doseganje priporocenih vrednosti med 3. in 26. tednom nosecnosti morala nosecnica hoditi 14 ur/teden oz. približno 2 uri/dan. Z dvigom intenzivnosti vadbe (to pomeni višje vrednosti MET) se potrebni cas za vadbo skrajša. Vrednosti MET za razlicne oblike dejavnosti so podane v besedilu. lažji porod. Najpomembnejše pri teh vajah je, da krcimo prave mišice in da je to krcenje pravilno (Ashton Miller in DeLancey, 2007). Program vadbe • Ženske naj stisnejo mišice medenicnega dna kar se da mocno in stisk zadržijo 6 do 8 sekund (ce lahko). Nato mišice spro­stijo in pocivajo nekaj sekund. • Stisk mišic ponovijo tolikokrat, kolikor so sposobne, najvec 8- do 12-krat. • Cez nekaj casa je potrebno intenzivnost vabe povecati. Prvih 5 ponovitev stiskov naredijo tako kot prej, zadnjih pet pono­vitev pa na nacin, da medtem ko stisk zadržujejo, dodajo še 3 do 4 maksimalne stiske z višjo hitrostjo (Bø, 1995). • Ob stisku mišic medenicnega dna ne zadržujejo dihanja. Ob stisku lahko zacu­tijo, da so se nekoliko napele mišice na spodnjem delu trebuha, kar je povsem normalno. Da bi pridobile moc in vzdr­žljivost mišic medenicnega dna, morajo vaje izvajati 3 do-5-krat na dan, vsak dan in celo nosecnost. Da bi ohranile in vzdr­ževale to zmogljivost, pa je potrebno iz­vajati vaje vse življenje. • Vadbo mišic medenicnega dna je pripo­rocljivo izvajati v razlicnih položajih: leže na boku, sede, cepe z oporo na kolena, stoje. .Vrste telesnih dejav­nosti, primernih za nosecnice Ce so bile ženske telesno dejavne že pred zanositvijo in obvladajo zvrst vadbe, je varno, ce nadaljujejo z dejavnostmi, kot so hitra hoja, tek, aerobika (nizko intenzivna), daljši sprehodi, veslanje, plavanje (vkljucno organizirana vadba v vodi za nosecnice), kolesarjenje, ples, drsanje, tek na smuceh in tenis (ACPWH, 2013). Davies in sodelav­ci (2003) priporocajo predvsem hojo, tek, aerobiko, kolesarjenje na sobnem kolesu, pohodništvo in plavanje. Mlakarjeva in sodelavci (2011) pa za zdrave nosecni­ce predlagajo hojo, tek, plavanje, pilates, jogo, ples, kolesarjenje na sobnem kolesu, aerobiko, fitnes, tek na smuceh. Pri najpo­gostejših oblikah vadbe smo pripisali tudi vrednosti v MET-ih, ki pa so prilagojene no-secnicam in izhajajo iz PIN3+ študije (Pre­gnancy, Infection, Nutrition), kjer so izmerili in ocenili vrednosti dolocenih oblik telesne dejavnosti tudi na populaciji nosecnic (Bo­rodulin, Evenson, Wen, Herring in Benson, 2008). .Druge vrste telesne dejavnosti Zaradi lastne varnosti in varnosti ploda naj se nosecnice izogibajo kontaktnim športom (košarka, nogomet, rokomet, borilni športi). Prenehajo oziroma omejijo naj športne dejavnosti, pri katerih je veli­ka nevarnost padcev (jahanje, smucanje, squash). Prav tako so nevarni potapljanje in napori nad 2500 metrov nadmorske višine (ACPWH, 2013). Tudi odbojka se odsvetuje zaradi pogostih padcev po skoku oziroma nerodnem doskoku. Nosecnice se lahko ukvarjajo tudi z ome­njenimi športi, vendar pod dolocenimi pogoji in ob upoštevanju dolocenih varno­stnih priporocil. Z narašcanjem nosecnosti obicajno ženske tudi same zacutijo, da tem športom niso vec kos. Rekreativnih športov, ki bi za noseco žensko lahko bili tvegani, je Tabela 2: Hoja in tek Plavanje in vadba v vodi Kolesarjenje • Tek je primeren za nosecnice, ki so tekle • Vadba v vodi je namenjena tudi nosec­ • Svetuje se uporaba sobnega kolesa, med- že pred nosecnostjo. nicam z blažjimi zdravstvenimi težavami, tem ko se kolesarjenje v naravi zaradi mo­ • Primerna je kombinacija teka s hojo. • V visoki nosecnosti naj se tek zamenja s hojo. na primer bolecino v medenicnem obro-cu in bolecinami v križu (Smith in Michel, 2006; Waller, Lambeck in Daly, 2009). • Absolutne kontraindikacije za plavanje in žnosti padca praviloma odsvetuje. • Položaj telesa na kolesu naj se prilagodi pocutju nosecnice (varna sta oba položaja na kolesu - s pokoncno držo in tudi klasicni • Hoja je primerna tudi za nosecnice, ki se vadbo v vodi: urinska inkontinenca, okuž­ bolj sklonjen položaj (O’Neill, Cooper, Bo- prej niso ukvarjale s športom (ACPWH, ba secil, nožnice, alergija na klor in neka­ yce in Hunyor, 2006). 2013). tera kožna obolenja (ACPWH, 2013). • Intenzivnost vadbe naj ves cas ostane • Pomembna je udobna in kakovostna • Primerna temperatura vode v bazenu je zmerna in na aerobni ravni (Podlesnik idr., obutev. od 28 do 32º. 2010; Mlakar idr., 2011). • Odsvetuje se hoja po asfaltu oziroma tr­ • Voda mora biti higiensko neoporecna. • Za zmerno obremenitev so ustrezna bre­ dih podlagah in po mokrem, spolzkem terenu. • Pri vadbi naj voda sega do žlicke (ACPWH, 2013). mena med 90 in 120 Wattov; poraba ener­gije znaša okrog 7 do 8 MET. • Hoja se lahko izvaja se po ravnem ali v klanec. • Ker gre za razbremenilno dejavnost, red-ko pride do poškodb (Katz idr., 1990). • Priporocljiva je uporaba palic. • Potrebna je previdnost pri hoji po spolzki • Izogibati se je potrebno nadmorski višini podlagi v neposredni bližini bazena. 2500 metrov in vec (ACPWH, 2013). • Poraba energije med rekreativnim plava- • Poraba energije v MET enotah je pri hoji njem je 7 MET za hrbtni slog in 10 MET za med 3.7 in 6.3 MET, pri teku pa med 7 in prsni slog. 9 MET. 38 Pilates in joga Aerobika • Poudarek je na dihalnih in sprostitvenih • Ob neustrezni prilagoditvi jo omejujejo tehnikah, vajah za stabilnost hrbtenice in dejavniki, kot so možnost pregretja, po­ medenice, vajah za mišice medenicnega škodb vezi in sklepov, stres, ki ga obcuti dna ter na ucenju in zavedanju pravilne plod in ga nosecnica ne zazna. telesne drže (King in Green, 2002; Selby, 2002). • Ce niso na voljo posebni programi za nosecnice, kjer ustrezno usposobljen va- • Zaradi nevarnosti poškodb vezivnega ditelj ustrezno prilagodi program, naj no- tkiva medenicnega obroca se odsvetuje secnica sodeluje pri nizko intenzivni sku­ izvajanje izpadnih korakov do maksimal­ pini, vaje prilagodi sebi (ne izvaja jih dalj nega raztezanja. casa leže na hrbtu, se izogiba poskokom, • Priporocljivi so programi pod strokovnim vodstvom, ki so prilagojeni za nosecnice. maksimalnemu raztezanju...) in upošteva splošne nasvete za telesno dejavnost v nosecnosti. Z nosecnostjo mora nujno • Pilates in joga sta priljubljeni vrsti telesne seznaniti tudi vaditelja. dejavnosti, kjer se ne porabi veliko ener­gije; 3.5 MET pri pilatesu in 2.5 MET pri jogi. • Poraba energije pri aerobiki je 5 do 9,3 MET. Ilustracija: Tasja Videmšek Fitnes Tek na smuceh • Fitnes je vadba na posebnih napravah, trenažerjih, ki obremenijo tocno dolo-ceno skupino mišic ali celo posamezno mišico, obenem pa omogocajo zelo na­tancno dolocitev intenzivnosti vadbe. To dolocamo s pomocjo spreminjanja • Pri teku na smuceh naj nosecnica kontro-lira hitrost in intenzivnost vadbe, ki mora­ta biti zmerni. • Nosecnica naj tece pocasi, in sicer po ure­jenih, ravnih in poznanih poteh. števila ponovitev, števila serij, trajanja in števila odmorov ter teže bremena. Manj­ša bremena z vecjim številom ponovitev pomenijo vadbo za lokalno mišicno vzdr­žljivost, ki je primerna za nosecnice (Mla­kar idr., 2011). • Pri sami tehniki naj bo pozorna predvsem na spremembo težišca telesa in s tem povezane spremembe v obvladovanju ravnotežja. • V zgodnji nosecnosti lahko izvaja klasicne in drsalne tehnike teka pod pogojem, da • Tudi ce se je ženska prej redno ukvarjala s fitnesom, naj se v nosecnosti izogiba ma-ksimalnih bremen in naj uporablja lažja bremena. • Ženskam v nosecnosti upade moc zgor­njih in spodnjih okoncin (Treuth, Butte in Puyau, 2005), kar je treba upoštevati pri izbiri teže bremena, ki naj bo manjša kot sicer. • Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdrav­ja (2005) nosecnicam na delovnem mestu prepoveduje rocno dvigovanje bremen, težjih od 5 kilogramov; trenirana ženska lahko v casu nosecnosti pri nekaterih va­jah uporabi tudi težja bremena, sledi naj obcutku in telesni kondiciji. • Kratkotrajna submaksimalna vadba pri nosecnici in plodu ne povzroci negativ­nih odzivov (Avery idr., 1999; Hefernan, 2000). • Energetska poraba med vadbo, ki ustreza tem priporocilom, je okrog 5 MET. je njena medenica dovolj stabilna. V po­zni nosecnosti je priporocljiva le klasicna tehnika (Podlesnik idr., 2010). • Raziskava na finskih nosecih vrhunskih športnicah, ki so se ukvarjale s tekom na smuceh (Arena in Maffulli, 2002) je pokazala, da vztrajnostni trening ni imel nobenih škodljivih vplivov na nosecnost in porod. • Energetska poraba pri teku na smuceh je okrog 9 MET. Ilustracija: Tasja Videmšek Ilustracija: Tasja Videmšek v zadnjem casu vedno vec. Razlicni adre­nalinski športi nudijo obilo zabave, vendar je potrebno dobro premisliti, ali se lahko z njimi ukvarja ženska tudi v nosecnosti. Naj­prej je vsekakor potrebno dobro poznati športno panogo in vse njene znacilnosti, potem se je potrebno posvetovati z zdrav­nikom in usposobljenim strokovnjakom ter šele nato zaceti razmišljati o nacinu prilago­ditve dolocenega rizicnega športa. Ženska sama najbolje pozna svoje telo, zato naj se po posvetu z zdravnikom in usposobljenim strokovnjakom ter ob zavedanju posledic sama odloci za ukvarjanje z dolocenim športom. Ob tem naj upošteva priporoci-la in opozorilna znamenja za prenehanje dejavnosti: bolecina, slabost, kratka sapa, omedlevica, vse vrste krcev, nenadna umi­ritev gibanja otroka, razbijanje srca in krva­vitev. Ekstremni športi se zaradi možnosti padca in poškodb med nosecnostjo od­svetujejo. Nosecnice naj se izogibajo vadbi s poskoki in pretiranemu obremenjevanju trebušnih mišic. • Sklep Na podlagi tujih smernic in številnih iz­sledkov raziskav o ugodnem vplivu ustre­zne telesne dejavnosti na nosecnico brez tveganja za zdravje otroka smo oblikovali sodobna priporocila, ki spodbujajo telesno dejavnost tudi v nosecnosti in predstavljajo premik od konservativnega pristopa v pre­teklosti, ki je bil precej zadržan glede pri­mernosti telesne dejavnosti v nosecnosti. Priporocamo, da telesno dejavnost za zdra­ve nosecnice vodijo diplomanti Fakultete za šport in fizioterapevti, ki imajo opravlje-no ustrezno izpopolnjevanje s podrocja telesne dejavnosti v nosecnosti. Prav tako lahko v okviru šol za starše telesno de­javnost v nosecnosti vodijo diplomirane medicinske sestre in diplomirane babice, ki imajo opravljeno ustrezno izpopolnjeva­nje s tega podrocja. Kadar ima nosecnica relativne kontraindikacije, pa lahko vadbo za nosecnice vodi ustrezno usposobljen fizioterapevt. • Literatura 1. American College of Obstetricians and Gynecologists (ACOG). Exercise during pre­gnancy and the postpartum period: ACOG Committee Opinion No. 267 (reaffirmed 2009). Obstet Gynecol. 2002; 99: 171–3. 2. American college of sports medicine (ACSM). ACSM’s guidelines for exercise testing and pre­ scription / American College of Sports Me­dicine; 8th ed. Philadelphia: Wolters Kluwer Health/Lippincott Williams & Wilkins; 2010. p. 380. 3. Arena B, Maffulli N. Exercise in Pregnancy: How Safe Is It Sports Med Arthrosc. 2002 Mar; 10(1): 15–22. 4. Ashton-Miller JA, DeLancey JOL. Functional anatomy of the female pelvic floor. In: Bø K, Berghmans B, Mørkved S, Van Kampen M, editors. Evidence-Based Phys Ther Pelvic Floor. Philadelphia: Churchill Livingstone Elsevier; 2007. p. 19–33. 5. Association of Chartered Physiotherapists in Women’s Health (ACPWH). Fit and safe to exercise in the childbearing year. ACPWH, editor. London; 2013. p. 24. 6. Avery ND, Stocking KD, Tranmer JE, Davies GA, Wolfe LA. Fetal responses to maternal strength conditioning exercises in late ge­station. Can J Appl Physiol. 1999;24:362–76. 7. Baby Centre. Your pelvic floor in pregnancy - BabyCentre [Internet]. 2014 [cited 2014 Feb 13]. Available from: http://www.babycentre. co.uk/a536339/your-pelvic-floor-in-pre­gnancy. 8. Bø K. Pelvic floor muscle exercise for the treatment of stress urinary incontinence: An exercise physiology perspective. Int Uro­gynecol J. 1995 Sep; 6(5): 282–91. 9. Boissonnault JS, Pearcy K, Klestinski JU. The role of exercise in the management of pelvic girdle and low back pain in pregnancy: A sy­stematic review of the literature. J Women’s Heal Phys Ther J Women's Heal Phys Ther. 2012; 36(2): 69–77. 10. Borg GA. Psychophysical bases of perce­ived exertion. Med Sci Sports Exerc. 1982; 14: 377–81. 11. Borodulin KM, Evenson KR, Wen F, Herring AH, Benson AM. Physical activity patterns during pregnancy. Med Sci Sports Exerc. 2008; 40: 1901–8. 12. British Medical Association (BMA). Smoking and reproductive life. The impact of smoking on sexual, reproductive and child health. Lon­don: British Medical Association Board of Science and Education & T obacco Control Resource Centre; 2004. p. 66. 13. Brown W. The benefits of physical activi­ty during pregnancy. J Sci Med Sport. 2002; 5:37–45. 14. Bung P. Schwangerschaft und Sport. Gyna­kologe. 1999. p. 386. 15. Campbell MK, Mottola MF. Recreational exercise and occupational activity during pregnancy and birth weight: a case-control study. Am J Obstet Gynecol. 2001; 184: 403–8. 16. Cannella D, Lobel M, Monheit A. Knowing is believing: information and attitudes to­wards physical activity during pregnancy. J Psychosom Obstet Gynaecol. 2010 Dec; 31(4): 236–42. 17. Clapp JF. The effects of maternal exercise on fetal oxygenation and feto-placental grow­th. Eur J Obstet Gynecol Reprod Biol. 2003 Sep; 110:S80–S85. 18. Davies GAL, Wolfe LA, Mottola MF, MacKi­nnon C. Joint SOGC/CSEP clinical practice guideline: exercise in pregnancy and the postpartum period. Can J Appl Physiol. 2003 Jun; 28(3): 330–41. 19. Dempsey JC, Butler CL, Williams MA. No need for a pregnant pause: physical activity may reduce the occurrence of gestational diabetes mellitus and preeclampsia. Exerc Sport Sci Rev. 2005; 33: 141–9. 20. Dias L a R, Driusso P, Aita DLCC, Quintana SM, Bø K, Ferreira CHJ. Effect of pelvic floor mu­scle training on labour and newborn outco­mes: a randomized controlled trial. Rev Bras Fisioter. 2011; 15: 487–93. 21. DiFranza JR, Aligne CA, Weitzman M. Pre­natal and postnatal environmental tobacco smoke exposure and children’s health. Pedi­atrics. 2004; 113: 1007–15. 22. Ferraro ZM, Gaudet L, Adamo KB. The po­tential impact of physical activity during pregnancy on maternal and neonatal out­comes. Obstet Gynecol Surv. 2012 Feb; 67(2): 99–110. 23. Gamberger Z, Videmšek M, Karpljuk D. Tre­ning mišic medenicnega dna. Šport. 2005; 53(4): 29–32. 24. Gaston A, Cramp A. Exercise during pregnan­cy: a review of patterns and determinants. J Sci Med Sport. 2011; 14: 299–305. 25. Haakstad LAH, Bø K. Effect of regular exer­cise on prevention of excessive weight gain in pregnancy: a randomised controlled trial. Eur J Contracept Reprod Health Care. 2011; 16: 116–25. 26. Hay-Smith J, Mørkved S, Fairbrother KA, Herbison GP. Pelvic floor muscle training for prevention and treatment of urinary and fa-ecal incontinence in antenatal and postnatal women. Cochrane database Syst Rev. 2008 Jan; (4): CD007471. 27. Heffernan AE. Exercise and pregnancy in primary care. Nurse Pract. 2000 Mar; 25(3): 42, 49, 53–6. 28. Hegaard HK, Damm P, Hedegaard M, Henri-ksen TB, Ottesen B, Dykes A-K, et al. Sports and leisure time physical activity during pre­gnancy in nulliparous women. Matern Child Health J. 2011; 15: 806–13. 29. Katz VL, Mc Murray RG, Cefalo RC. Exercise in pregnancy. In: Artal R, Mittelmark RA, Wi-swell RA, editors. Aquat Exerc Dur pregnancy. 2 Sub edit. Philadelphia: Williams & Wilkins; 1991. p. 271–8. 30. Katz VL, McMurray R, Berry MJ, Cefalo RC. Fe­tal and uterine responses to immersion and exercise. Obstet Gynecol. 1988; 72:225–30. 31. Katz VL, McMurray R, Goodwin WE, Cefalo RC. Nonweightbearing exercise during pre­gnancy on land and during immersion: a comparative study. Am J Perinatol. 1990 Jul; 7(3): 281–4. 32. King M, Green Y. Pilates Workbook for Pre­gnancy: Illustrated Step-by-Step Matwork Techniques. London: Ulysses Press; 2002. p. 96. 33. Leiferman JA, Evenson KR. The effect of re­gular leisure physical activity on birth outco­mes. Matern Child Health J. 2003; 7: 59–64. 34. Melzer K, Schutz Y, Boulvain M, Kayser B. Physical activity and pregnancy: cardiova­scular adaptations, recommendations and pregnancy outcomes. Sports Med. 2010 Jun 1; 40(6): 493–507. 35. Mihevc P, Šcepanovic D. Telesna dejavnost in njen vpliv na zmanjšanje pojava nevšecnosti v nosecnosti: pregled literature. Univerza v Lju­bljani, Zdravstvena fakulteta; 2011. p. 52. 36. Mlakar KK, Videmšek M, Vrtacnik-Bokal E, Žgur L, Šcepanovic D, Martincic B, et al. Z gibanjem v zdravo nosecnost. Ljubljana: Fakul­teta za šport; 2011. p. 58. 37. Mørkved S, Bø K. Effect of pelvic floor mu­scle training during pregnancy and after childbirth on prevention and treatment of urinary incontinence: a systematic review. Br J Sports Med. 2013; 1–13. 38. Nascimento SL, Surita FG, Cecatti JG. Physi­cal exercise during pregnancy: a systematic review. Curr Opin Obstet Gynecol. 2012; 24: 387–94. 39. National Institute for Health and Clinical Excellence (Great Britain). Urinary incontinen­ce: the management of urinary incontinence in women : quick reference guide. London: Nati­onal Institute for Health and Clinical Excel­lence; 2006. 40. Nielsen CA, Sigsgaard I, Olsen M, Tolstrup M, Danneskiold-Samsoee B, Bock JE. Trainability of the pelvic floor. A prospective study du­ring pregnancy and after delivery. Acta Ob-stet Gynecol Scand. 1988; 67: 437–40. 41. O’Neill ME, Cooper KA, Boyce ES, Hunyor SN. Postural effects when cycling in late pregnancy. Women Birth. 2006 Dec; 19(4): 107–11. 42. Owe KM, Nystad W, Skjaerven R, Stigum H, Bø K. Exercise during Pregnancy and the Ge­stational Age Distribution: A Cohort Study. Med Sci Sports Exerc. 2012; 44: 1067–74. 43. Pauleta JR, Pereira NM, Graça LM. Sexuality during pregnancy. J Sex Med. 2010; 7: 136– 42. 44. Pennick V, Liddle SD. Interventions for pre­venting and treating pelvic and back pain in pregnancy. Cochrane database Syst Rev. 2013; 8. 45. Pivarnik, JM, Chambliss, HO, Clapp, JF. Impact of physical activity during pregnancy and postpartum on chronic disease risk. Med Sci Sports Exerc. 2006; 38: 989–1006. 46. Podlesnik Fetih A, Videmsek M, Globevnik Velikonja V, Vrtacnik-Bokal E, Karpljuk D. The state of mind of less physical active and regularly physically active women in the second trimester of their pregnancies. Acta Univ Palacki Olomuc Gymnica. 2008; 38(3): 37–44. 47. Podlesnik Fetih A, Videmšek M, Vrtacnik-Bokal E, Globevnik Velikonja V, Karpljuk D, Pajntar M, et al. Športna dejavnost, prehrana, razvade in psihicno pocutje nosecnice. Ljublja­na: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziolo­gijo; 2010. 48. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri rocnem premešcanju bremen. Ur List Republi­ke Slov. 2005; (73): 7789. 49. Royal College of Obstetrics and Gynaeco-logy. Statement No. 4. Exercise in Pregnancy. London: RCOG; 2006. p. 7. 50. Salvesen KA, Mørkved S. Randomised con­trolled trial of pelvic floor muscle train­ing during pregnancy. BMJ. 2004 Aug 14; 329(7462): 378–80. 51. Selby A. Pilates for pregnancy : gentle and ef­fective techniques, for before and after birth. London: Thorsons; 2002. 52. Smith KM, Foster RC, Campbell CG. Accu­racy of physical activity assessment during pregnancy: an observational study. BMC Pre­gnancy Childbirth. 2011 Jan; 11: 86. 53. Smith SA, Michel Y. A pilot study on the ef­fects of aquatic exercises on discomforts of pregnancy. J Obstet Gynecol Neonatal Nurs. 2006; 35(3): 315–23. 54. Sports Medicine Australia (SMA). Exercise in Pregnancy [Internet]. 2014 [cited 2014 Feb 17]. p. 4. Available from: http://sma.org.au/ wp-content/uploads/2009/10/WIS-ExPreg. pdf. 55. Stafne SN, Salvesen KÅ, Romundstad PR, Stu-ge B, Mørkved S. Does regular exercise du­ring pregnancy influence lumbopelvic pain? A randomized controlled trial. Acta Obstet Gynecol Scand. 2012; 91: 552–9. 56. Stephenson RG, O’Connor LJ. Obstetric and Gynecologic Care in Physical Therapy [Pa­perback]. Second Edi. Thorofare, NJ: Slack Incorporated; 2000. p. 352. 57. Šcepanovic D. Telesna dejavnost v nosecnosti = Physical activity during preganancy. Ljublja­na: Zavod FIT; 2010. p. 1–7. 58. Treuth MS, Butte NF, Puyau M. Pregnancy-Related Changes in Physical Activity, Fitness, and Strength. Med Sci Sport Exerc. 2005 May; 37(5): 832–7. 59. UK Midwifery Archives. Horse-riding and the Pelvic Floor in Birth [Internet]. 2014 [cited 2014 Feb 17]. Available from: http://www. midwifery.org.uk/?page_id=713. 60. Videmšek, M., Bokal Vrtacnik, E., Šcepanovic, D., Žgur, L, Videmšek, N., Meško, M.,…Hadžic, V. (2015). Priporocila za telesno dejavnost no-secnic. Zdravniški vestnik, 84 (2), 87-98. 61. Waller B, Lambeck J, Daly D. Therapeutic aquatic exercise in the treatment of low back pain: a systematic review. Clin Rehabil. 2009 Jan; 23(1): 3–14. 62. Wojtyla A. Application of the hypothesis of Developmental Origin of Health and Disea­ses (DOHaD) in epidemiological studies of women at reproductive age and pregnant women in Poland. Ann Agric Environ Med. 2011;18: 355–64. 63. Zavorsky GS, Longo LD. Exercise guidelines in pregnancy: new perspectives. Sports Med. 2011; 41: 345–60. Prof. dr. Mateja Videmšek Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani Gortanova 22, 1000 Ljubljana mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si Nejc Jurgec, Jernej Kapus, Matej Majeric Ucenje plavanja v nekaterih evropskih državah Izvlecek V clanku smo raziskovali, kakšen sistem uce­nja plavanja imamo v Sloveniji, in kakšne­ga imajo nekatere druge evropske države. Analizirali smo sisteme ucenje plavanja v Španiji, na Portugalskem, v Veliki Britaniji, v Ceški republiki, na Slovaškem, v Nemciji in v Avstriji. V clanku smo poizkušali odgovoriti na vec razlicnih vprašanj. Zanimala nas je primerjava programa za neplavalce pri nas in drugod, primerjava nacina prilagajanja na vodo, primerjava organizacije programa plavanja v osnovnih šolah in kakšna licenca je potrebna za poucevanje plavanja. Po na­tancnem pregledu literature smo prišli do zakljucka, da so postopki ucenja plavanja pri nas in v drugih evropskih državah precej podobni. Vsem je skupno zacetno prilagaja­nje na vodo in nato poudarek na ucenju ene izmed osnovnih plavalnih tehnik (prsno, kravl, hrbtno). Do najvecjih razlik prihaja pri vrsti licenc, s katero lahko oseba poucuje plavanje, in pri organizaciji plavalnih tecajev v sklopu šole. Kljucne besede: plavanje, sistemi ucenje plavanja, Slovenija, Španija, Velika Britanija, Portugalska, Ceška, Slovaška, Nemcija, Avstrija Systems of teaching swimming in some European countries Abstract The aim of this study was to investigate what kind of systems of teaching swimming we have in Slovenia and some other Euro­pean countries such as Spain, Portugal, Great Britain, Czech Republic, Slovakia, Germany and Austria. In this study we've set a number of different questions. Our goal was to compare different programs for non-swimmers in Slovenia and abroad and differ­ent ways to adapt to the water. Also how the swimming programs are organized in elementary schools and what kind of a license is required for teaching or coaching swimming. After careful review we’ve come to a conclusion that the process of learning swim­ming is relatively similar in our country and in other European countries. What they all have in common is an initial adaptation to the water, then focusing on learning one of the basic swimming techniques (breaststroke, freestyle, and backstroke). The most significant differences occur regarding the type of license with which a person can teach swimming and organization of swim­ming courses within the school. Keywords: swimming, teaching swimming, Slovenia, Spain, Great Britain, Portugal, Czech Republic, Slovakia, Germany, Austria. .Uvod Varnost pred utopitvijo je eden od osnov­nih namenov ucenja plavanja. Doseda­nje izkušnje kažejo, da lahko število žrtev zmanjšamo s sistematicnim ucenjem plavanja, z ozavešcanjem ljudi, nacrtnimi preventivnimi ukrepi in ustrezno pripra­vljenostjo za zašcito, reševanje in pomoc. Najboljši preventivni ukrep pred utopitvijo je dobro znanje plavanja. Cilj varnega plavalca je osvojiti takšno pla­vanje, ki mu omogoca svobodno in varno spoznavanje vodnega okolja ob zavedanju svoje plavalne omejenosti. Znanje plavanja v Sloveniji opredeljujejo kriteriji za naziv plavalec in znacka bronastega delfina (Ju­rak idr., 2002). V clanku nas je zanimalo, kakšen je sistem ucenja plavanja v razlicnih evropskih drža­vah. Osredotocili se bomo predvsem na dr­žave srednje in zahodne Evrope. Te države so Španija, Portugalska, Velika Britanija, Ce­ška republika, Slovaška, Nemcija in Avstrija. Poizkušali bomo poiskati odgovore, kako je sestavljen program za neplavalce v evrop­skih državah, kakšen je nacin prilagajanja na vodo pri neplavalcih v evropskih drža­vah, kako imajo organiziran program pla­vanja v osnovnih šolah in kakšna licenca je potrebna za poucevanje plavanja pri nas in v tujini. Za izdelavo clanka smo pregledali tako slo­vensko kot tudi tujo literaturo. Smernice za izdelavo le tega pa smo dobili s pomocjo seminarskih nalog Erasmus študentov, ki so jih morali narediti pri predmetu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode. .Primerjava metod ucenja plavanja Ucenje plavanja neplavalcev pri nas pote­ka na dveh ravneh, in sicer prilagajanje na vodo ter ucenje plavalne tehnike. V Slove­niji poznamo klasicno metodo ucenja pla­vanja, ki je sestavljena iz vec zaporednih faz (Kapus idr., 2011): • prilagajanje na vodo (sestavljeno iz šestih stopenj): • ucenje osnovne tehnike: – ucenje položaja telesa, – ucenje udarca, – ucenje zaveslaja, – ucenje gibanja glave z dihanjem v ko­ordinaciji z zaveslaji, – ucenje koordinacije osnovne tehnike; • ucenje nadaljevalne tehnike. Ucitelj zacne najprej uciti gibanje z vajami na kopnem. Ko ucenec usvoji znanje na ko­pnem, se zacne uciti gibanja v vodi. Zapo­redje ucenja gibanja v vodi je sledece: na mestu, ob robu bazena, ucenje zaveslajev v hoji, s pomocjo partnerja, s pomocjo pla­valnih pripomockov in na koncu brez vseh pripomockov (Kapus idr., 2011). Ucenje plavanja neplavalcev je v Španiji razdeljeno na tri ravni. Na prvi je cilj preži­vetje v vodi, ki ga otrok doseže s prilagaja­njem na vodo (upor vode, potapljanje gla­ve, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost, in drsenje). Na drugi je cilj doseci popolnoma samostojno gibanje v vodi. Na tretji je cilj obvladati vse osnovne plavalne tehnike (prsno, hrbtno, kravl) (Barbero, Cu-evas in Arellano, 1984). Tudi na Portugalskem je program zace­tnega ucenja plavanja sestavljen iz treh ravni. Prva je prilagajanje na vodo. Druga je osvojitev osnov plavanja, kjer nacin plava­nja ni toliko pomemben, kot je pomemb-no, sprošceno gibanje otrok v vodi. Tretja predstavlja ucenje vseh osnovnih plavalnih tehnik (Barbosa in Queirós, 2004). V Veliki Britaniji poteka ucenje plavanja pod okriljem plavalne zveze (Amateur swimming association - ASA). Program je sestavljen iz štirih ravni. Prva je namenjena otrokom do 5. leta starosti in se imenuje ASA osnovni program plavanja, kjer poteka prilagajanje na vodo skozi igro. Druga je na­menjena otrokom od 4. do 11. leta starosti in se imenuje ASA naucimo se plavati. Njen namen je otrokom približati plavanje na nacin, da se bodo v vodi pocutili udobno in varno. Tretja raven nima starostne ome­jitve, edini pogoj je samostojno plavanje. Na tej ravni se otroci, ob izpopolnjevanju plavalnih tehnik, srecajo tudi z razlicnimi drugimi plavalnimi dejavnostmi, kot so tekmovalno plavanje, vaterpolo, skladno plavanja, potapljanje in osnove reševanja iz vode. Cetrta raven je namenjena otrokom starejšim od 14 let in odraslim, ki bi radi nadgradili svoje plavalno znanje (Learn to swim framework, 2016). Na Ceškem je program ucenja plavanja neplavalcev razdeljen na tri ravni. Prva je plavanje zacetnikov in je namenjena otro­kom do 6. leta starosti. Druga se imenuje osnove plavanja in je namenjena otrokom 2. in 3. razreda osnovne šole. Tretja se ime­nuje nadaljevalno plavanje in je namenjena otrokom, ki so popolnoma usvojili osnove plavanja in so pripravljeni na ucenje nada­ljevalnih tehnik. (Hofirková, 2006). Tudi na Slovaškem je program plavanja raz­deljen na tri ravni. Prva se imenuje uvajalno obdobje pred šolo, kjer je cilj prilagoditev na vodo. Otroci se privajajo na vodno oko­lje, na potapljanje glave in na drsenje v pr-snem in hrbtnem položaju. Druga raven je osnovna, kjer je cilj nauciti se treh osnovnih plavalnih tehnik (prsno, hrbtno, kravl). Tre­tja raven je nadaljevalna, kjer je glavni cilj do potankosti izpopolniti vsaj eno plavalno tehniko (Modrák, 2011). Sistem ucenja plavanja v Nemciji je razde­ljen na dve ravni. Prva je osnovna, kjer po­teka prilagajanje na vodo in razvoj osnov­ne motorike plavanja, s pomocjo katere se ucenec obdrži na vodni gladini. Na drugi se ucenec uci razlicnih plavalnih tehnik, kjer je poudarek na pravilnem in koordiniranem gibanju (Schramm, 1996). Kot pravi Schwimmen in der Schule (2015) je v Avstriji program plavanja razdeljen na tri ravni (prilagajanje na vodo, napredek v vodi, prvi zaveslaj). Prvi dve ravni se med seboj ves cas prepletata. Pri prvi je pou­darek na spoznavanju z vodo in preganja­njem strahu pred njo, medtem ko je pri drugi poudarek na spoznavanju enostav­nega nacina plavanja, ki otroku omogoca obstanek nad vodno gladino. Pri tretji rav­ni pa poteka poucevanje ene izmed treh osnovnih plavalnih tehnik (prsno, hrbtno, kravl), kjer je poudarek na pravilni izvedbi in koordinaciji gibanja. Primerjava programov prilaga­janja na vodo V Sloveniji je prilagajanje na vodo sestavlje-no iz šestih stopenj: prilagajanje na upor vode, prilagajanje na potapljanje glave, prilagajanje na gledanje pod vodo, prilaga­janje na izdihovanje v vodo, prilagajanje na plovnost in prilagajanje na drsenje. V Španiji prilagajanje na vodo delijo na tri stopnje. Prva stopnja pomeni stik z vodo, obicajno izven bazena. Najprej se otrok vode dotakne z nogami in nato z rokami. Druga stopnja se izvaja v vodi. Najprej si otrok zmoci obraz, da vodo obcuti. Nato se z obema rokama prime roba bazena in z nogami brca pod gladino. Pogumnejši otroci se držijo samo z eno roko in z noga-mi brcajo pod vodo. Nato se zacnejo otroci premikati po vodi. Pomikajo se ob robu ba­zena tako, da se z rokami vlecejo ob robu bazena, naprej, nazaj, najpogumnejši lahko naredijo tudi kakšen obrat ob robu. Tretja stopnja je tudi najtežja, saj mora otrok po­topiti celo glavo pod vodo. Ko glavo poto­pi, nastopi ucenje izdihovanja v vodo. Nato sledi prilagajanje na drsenje z glavo obrnje-no proti stropu in na koncu tudi s potoplje-no glavo. Na koncu pa sledi še prilagajanje na plovnost (Barbero idr., 1984). Na Portugalskem pricnejo otroci s prila­gajanjem na vodo zunaj bazena. Nato gre ucenec v vodo, kjer se zacne prilagajanje na: upor vode, na potapljanje glave, na gle­danje pod vodo, na izdihovanje v vodo, na plovnost in na drsenje (Barbosa idr., 2012). V Veliki Britaniji je prilagajanje na vodo del »ASA osnovnega programa plavanja«. Pro­gram je sestavljen iz treh razlicnih stopenj. Prva stopnja je najpomembnejša, saj se popolni zacetniki spoznajo z vodo s po­mocjo odraslih. Glavni cilj je izgubiti strah pred vodo. Druga stopnja je namenjena otrokom, ki se v vodi gibljejo samostojno in lahko sledijo navodilom. Pri tretji stopnji je cilj preplavati 10 metrov, se potopiti na dno in od tam prinesti igraco. Obvladati razlicna obracanja in imeti osnovno znanje o varnosti v vodi (Learn to swim frame­work, 2016). Na Ceškem prilagoditev na vodo poteka skozi razlicne igre, ki potekajo v vodi in ob njej. Glavni namen iger je pridobiti osnov­ne plavalne vešcine, kot so: potapljanje obraza, potapljanje glave, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, skok v vodo z roba bazena in drsenje v prsnem položaju (Hofirková, 2006). Na Slovaškem poudarjajo pomen staršev pri zacetnem prilagajanju na vodo(Modrák, 2011). Zacne se lahko že doma s kopanjem v kadi, kjer naj starši otrokom pripravijo ne­koliko hladnejšo kopel kot obicajno in naj si skupaj umivajo obraz in glavo. Kadar so skupaj na morju ali v bazenskih kopališcih, naj se igrajo razlicne igre s škropljenjem. Ko je otrok uspešno osvojil potapljanje glave, izdihovanje v vodo, drsenje in plovnost, se lahko postopoma zacne poucevanje osnovnih plavalnih tehnik. V Nemciji Kaiser (2007) pravi, da je glavni cilj prilagajanja na vodo premagati refleks mežikanja in doseci prsni položaj – položaj »pušcice«. Plavalna pripomocka, s kateri-ma si lahko pomagamo pri prilagajanju na vodo, sta obroc in plavalna deska. Prilagaja­nje na vodo delijo na dva koraka. Prvi korak je varnost v vodi in drugi prilagajanje na plovnost. Pri prilagajanju na vodo v Avstriji je pouda­rek na izdihovanju v vodo, potapljanju, sko­ku na noge z roba bazena, povezavi skoka in potapljanja (po skoku se mora otrok po­topiti s celotnim telesom), drsenju (odriv od roba bazena na hrbtu ali trebuhu), plavanju (premikanje rok z namenom povzrocanja valovanja vode). .Primerjava organiza­cije programa plava­nja v osnovnih šolah V Sloveniji ucni nacrt za šport opredeljuje tecaj plavanja kot del rednega šolskega po­uka v 2. ali 3. razredu osnovne šole. Šola je primorana organizirati 20-urni plavalni te-caj v prvem triletju. (Kovac, Novak, 1998, v Jurak idr., 2002). Po njem naj bi bili vsi otroci prilagojeni na vodo in zmožni preplavati 25 metrov. Svoje znanje plavanja imajo otroci možnost nadgraditi v letni šoli v naravi, ki naj bi potekala v drugem triletju. Na pre­verjanju plavanja ob koncu drugega triletja, naj bi vsi otroci varno preplavali 50 metrov v globoki vodi in pri tem skocili na noge v vodo ter izvedli vajo varnosti. V primeru, da otrok ne zna plavati, mora šola organizirati plavalni tecaj v tretjem triletju. Ucenje pla­vanja v okviru osnovne šole lahko vodijo športni pedagogi in strokovno usposo­bljeni vaditelji ali ucitelji plavanja (Jurak idr., 2002). V Španiji je plavanje del ucnega nacrta, vendar ni zakonsko doloceno, da se tudi mora izvajati. Tako v vecini šol nimajo orga­niziranih tecajev plavanja, saj se vsaka šola odloci, ali bodo plavanje vkljucili v njihov program ali ne. Eden izmed razlogov za ta­kšno odlocitev je dejstvo, da je vecina šol majhnih in nimajo ustreznega bazena. Zato je organizacija tecaja v javnih kopališcih za šolo kar zajeten strošek (Barbero idr., 1984). Na Portugalskem tecaj plavanja ni del uc­nega nacrta osnovnih šol. Zato jih organizi­rajo le redke (Barbosa in Queirós, 2004). V Veliki Britaniji je program plavanja tako kot v Sloveniji del ucnega nacrta. Šole morajo podobno kot pri nas organizirati 10-urne plavalne tecaje v osnovni šoli, ki trajajo dva tedna vsak dan po pol ure. Tecaje morajo organizirati znotraj prve in druge stopnje. V Angliji prva stopnja pomeni prvi in drugi razred osnovne šole, druga stopnja pome­ni tretji, cetrti, peti in šesti razred. Znanja, ki naj bi jih usvojili ucenci po koncanem plavalnem tecaju: tehnicno pravilno pre­plavati vsaj 25 metrov, obvladati vsaj eno plavalno tehniko (prsno, kravl, hrbtno) in uspešno opraviti samoreševanje v razlicnih okolišcinah (English programmes of study: key stages 1 and 2, 2013). Na Ceškem je plavalni tecaj del šolskega programa, ki je sestavljen iz devetih izo­braževalnih podrocij. Eno izmed teh je tudi podrocje »clovek in zdravje«, v okviru ka­terega se v osnovni šoli izvajajo tecaji pla­vanja: 40-urni v prvem, 20-urni v drugem (priporocljivo) in 20-urni plavalni tecaj v tre­tjem triletju. Ob koncu tecaja priredijo tudi plavalno tekmovanje in preverijo znanje plavanja ucencev. Da ucenec dobi potrdilo o uspešno opravljenem ucenju plavanja, mora izpolniti naslednje naloge: preplavati 200 m prosto, štartni skok, ujeti predmet v globoki vodi in obvladati osnove vseh pla­valnih tehnik (Hofirková, 2006). Na Slovaškem je tecaj plavanja del ucnega nacrta in se mora izvesti v enem izmed pr-vih štirih razredov. V primeru, da ima šola bazen, potem se tecaj plavanja izvaja tam, v nasprotnem primeru tecaj plavanja po­teka v najbližjem bazenu, ki je primeren za poucevanje. Na Slovaškem prve tecaje pla­vanja organizirajo že v vrtcu, vendar je tam poudarek na prilagajanju na vodo. Ta tecaj poteka v obliki desetih ur in vsaka ura traja 45 minut. Plavalni tecaj od 1. do 4. razred obsega 20 ur. Minimalni standardi znanja so preplavati 25 metrov brez pocitka z ma-limi tehnicnimi napakami in brez skoka v vodo. Plavalni tecaj od 5. do 9. razreda ob-sega 10 ur, oziroma v primeru šole v naravi obsega 20 ur. Minimalni standardi znanja so osvojiti vsaj eno plavalno tehniko (prsno, hrbtno ali kravl), v kateri mora preplavati vsaj 50 metrov brez pocitka s štartnim sko­kom in obratom. Višji standardi znanja pa so preplavati 200 metrov in obvladati vsaj dve plavalni tehniki (prsno, hrbtno, kravl) (Modrák, 2011). Poucevanje plavanja je del ucnega nacrta v Avstriji kot tudi v Nemciji. Cilj plavalnih tecajev v šoli je spoznati in osvojiti vse tri ravni: prilagoditev na vodo, postopno uce­nje ene izmed plavalnih tehnik in obvladati eno plavalno tehniko. V prvem in drugem razredu naj bi se prilagodili na vodo, spo­znali eno plavalno tehniko in pravila na bazenu. V tretjem in cetrtem razredu je cilj osvojiti eno plavalno tehniko in spoznati skok na noge z roba bazena. V petem in šestem razredu je cilj izpopolniti že po­znano plavalno tehniko in spoznati novo. V sedmem in osmem razredu je cilj izpiliti prvo nauceno tehniko in še izboljšati drugo (Schwimmen in der Schule, 2015). .Strokovna usposobljenost V Sloveniji lahko plavanje v organiziranih oblikah uci vsak, ki je pridobil ustrezno iz­obrazbo in/ali usposobljenost. Strokovna izobrazba pomeni s šolanjem nacrtno pri­dobljena ustrezna strokovna znanja in spo­sobnosti. Ko se kandidat ustrezno izobrazi, postne ucitelj plavanja (Kapus idr., 2011). V Španiji lahko poucuje plavanje vsak, ki je pridobil ustrezno usposobljenost,. Španska plavalna zveza je tista, ki vsako leto organi­zira tecaje za pridobitev licence. V sklopu tecajev je možno pridobiti vse licence od vaditelja pa vse do trenerja plavanja. Prav tako je licenco možno pridobiti v sklopu Španske zveze reševalcev iz vode. Obstaja­jo pa tudi privatna podjetja, ki imajo svo­je plavalne licence. Te veljajo samo v teh plavalnih šolah in niso splošno priznane v Španiji (Moreno in Gutiérrez, 1998). Na Portugalskem lahko vsak z ustrezno licenco poucuje plavanje. Brez licence za­konsko ni dovoljeno poucevati plavanja. Licenco za ucitelja plavanja pridobiš tako, da se udeležiš seminarja za bodoce ucitelje plavanja, ki jih organizira Nacionalna zveza. Licenco za trenerja 1. stopnje podeljuje Se-verna plavalna zveza Portugalske. Licenco za trenerja 2. stopnje pa podeljuje Portu­galska plavalna zveza. V Veliki Britaniji je vse v zvezi s plavanjem organizirano s strani ASA–e (Amaterska plavalna zveza). Ta organizacija vsako leto prireja tecaje za vaditelje, ucitelje in trener­je plavanja. Kadar oseba uspešno opravi tecaj za ucitelje plavanja, dobi svojo števil­ko in profil, kjer piše, katere vrste naziv ima (Learn to swim framework, 2016). Na Ceškem lahko plavanje poucujejo ucite­lji in trenerji plavanja ter diplomanti Fakul­tete za šport. Tecaje za ucitelje in trenerje plavanja organizira Ceška nacionalna pla­valna zveza. Preden oseba postane ucitelj plavanja, mora postati clan plavalne zveze, nato opravlja izpit in na koncu prejme li­cenco. Licenca velja štiri leta, nato pa jo je potrebno ponovno podaljšati (Instructor plavání, 2016). Na Slovaškem sodeluje Slovaška plavalna zveza skupaj s Fakulteto za šport. Skupaj or-ganizirata vse vrste tecajev za ucitelje pla­vanja, za trenerje plavanja, za ucitelje plava­nja dojenckov, instruktorja vodne aerobike itd. Ko oseba konca z usposabljanjem za zaželen naziv, prejme licenco. Licenca za ucitelja in trenerja plavanja velja štiri leta, nato pa je potrebno licenco podaljšati z udeležitvijo seminarja (Bazálik, 2009). Plavanje v Nemciji lahko poucuje vsaka oseba, ki je osvojila nemško bronasto znac­ko reševanja iz vode. Vsekakor je zaželeno, da se oseba kljub tej znacki udeleži semi-narja o poucevanju plavanja, ampak to ni pogoj (Rettungsschwimmen, 2016). V Avstriji za poucevanje plavanja ni potreb­na licenca za ucitelja plavanja. Vsak ucitelj ali trener, ki ima licenco asistenta reševalca iz vode, lahko v Avstriji poucuje plavanje. Vsekakor je zaželeno, da se oseba kljub tej usposobljenosti udeleži seminarja o pou-cevanju plavanja, ampak to ni pogoj. Prav tako lahko vsak, ki je diplomiral na Fakulteti za šport, Pedagoški fakulteti, Nacionalni akademiji športa, je clan zvezne oborože­ne sile, ali je opravil licenco na Plavalni zve­zi Avstrije, samostojno poucuje plavanje (Schwimmen in der Schule, 2015). Ali lahko z usposobljenostjo za poucevanja plavanja, prido­bljeno v Sloveniji, poucuješ tudi v drugih evropskih drža­vah? V Veliki Britaniji je od posamicne plavalne šole odvisno, ali lahko oseba z usposo­bljenostjo pridobljeno v Sloveniji poucuje ali ne. V kolikor plavalna šola ne omogoca poucevanja plavanja s slovensko licenco, je potrebno opraviti licenco, ki je priznana v Veliki Britaniji. Tako je najprej potrebno opraviti ASA pomocnik ucitelja plavanja 1. stopnje ter nato še ASA ucitelj plavanja 2. stopnje (P. Rowland, osebna komunikacija, 3. 7. 2016). Na Portugalskem se pred poucevanjem preveri in primerja program usposoblje­nosti s programom, ki velja tam. To opravi Zavod za šport Portugalske. V kolikor sta programa po stopnji enakovredna, lahko oseba pricne poucevati plavanje (L. Bapti­sta, osebna komunikacija, 5. 7. 2016). Slovenska usposobljenost za ucitelja plava­nja je priznana tudi na Slovaškem, tako da lahko oseba iz Slovenije nemoteno poucu­je plavanje tudi tam. Edini problem, ki lahko nastopi, je jezik, saj vse plavalne šole ne do-voljujejo poucevanja plavanja v angleškem jeziku (Z. Szabóová, osebna komunikacija, 8. 7. 2016). Prav tako kot na Slovaškem je tudi na Ce­škem dovoljeno ucenje plavanja s sloven-sko licenco za ucitelja plavanja (R. Šmerda, osebna komunikacija, 9. 7. 2016). V Avstriji za poucevanje plavanja ni potreb­na licenca za ucitelja plavanja. Tukaj že za­dostuje diploma reševalca iz vode. V kolikor oseba iz Slovenije opravi licenco reševalca iz vode v Avstriji, lahko nemoteno poucuje plavanje v Avstriji (Unger, osebna komuni­kacija, 5. 7. 2016). .Zakljucek Programi plavanja za neplavalce so vsebin­sko vec ali manj enaki v vseh državah. Vse države najprej pricnejo s prilagajanjem na vodo, saj je to osnova, in šele, ko je otrok prilagojen na vodo, lahko pricnemo s po­ucevanjem ene izmed osnovnih plavalnih tehnik (prsno, hrbtno, kravl). Tudi nacin prilagajanja na vodo je v vseh državah bolj ali manj podobni, saj je cilj prilagajanja na vodo, da je otrok prilagojen na upor vode, potapljanje glave, gledanje pod vodo, izdihovanje v vodo, plovnost in na drsenje. V Osnovnih šolah imajo ucenje plavanja organizirano v Veliki Britaniji, Ceški Repu­bliki, na Slovaškem, v Nemciji, Avstriji in v Sloveniji. Medtem ko na Portugalskem in v Španiji tecaji niso del ucnega nacrta. V Sloveniji, v Španiji, na Portugalskem, v Veliki Britaniji, na Slovaškem in na Ceškem lahko plavanje poucujejo samo osebe, ki imajo pridobljeno ustrezno izobrazbo ali usposobljenost. V Nemciji lahko plavanje poucuje vsaka oseba, ki je osvojila Nem­ško bronasto znacko reševanja iz vode. Za­želeno je, da se oseba kljub temu udeleži seminarja o poucevanju plavanja, vendar to ni pogoj. V Avstriji pa je za poucevanje plavanja usposobljena vsaka oseba, ki ima licenco asistenta reševalca iz vode. Ucitelji plavanja, ki imajo opravljeno licen-co za ucitelja plavanja v Sloveniji, lahko v Avstriji, Ceški republiki in na Slovaškem nemoteno poucujejo plavanje. Prav tako je tudi na Portugalskem dovoljeno pouceva­nje plavanja z licenco iz Slovenije, v kolikor je le-ta po stopnji izobrazbe enaka licenci pridobljeni na Portugalskem. Medtem ko je v Veliki Britaniji od vsake plavalne šole odvi­sno, ali je dovoljeno poucevanje plavanja z licenco pridobljeno v Sloveniji ali ne. • Literatura 1. Barbero, A., Cuevas, J., Arellano, R. (1984). Las escuelas municipales de natación. Madrid: In-stituto Municipal de Deportes. 2. Barbosa, T. M., Costa, M. J., Marinho, D. A., Sil­va, A. J., Queirós, T. M. G. (2012). A adaptação ao meio aquático com recurso a situações lúdicas. Educación Física y Deportes, 170, Pridobljeno 11. 4. 2016 iz http://www.efde­portes.com/efd170/a-adaptacao-ao-meio­aquatico.htm 3. Barbosa, T. M., Queirós, T. M. G. (2004). Ensino da natação: uma perspectiva metodológica para a abordagem das habilidades motoras aquáticas básicas. Lisboa: Xistarca. 4. Bazálik, J. (16. 12. 2009). Smernica slovenskej plaveckej federácie pre získavanie odborných spôsobilostí v jednotlivých kvalifikacných stupnoch. Slovenská plavecká federácia. Pridobljeno 15. 4. 2016, iz http://www. kpzbb.sk/sites/default/files/fotky/Smerni­ca%20SPF%20-%20Z%C3%ADskavanie%20 licenci%C3%AD.pdf 5. English programmes of study: key stages 1 and 2. (2013). Department for education. Pridobljeno 1. 5. 2016, iz https://www.gov. uk/government/uploads/system/uploads/ attachment_data/file/335186/PRIMARY_na­tional_curriculum_-_English_220714.pdf 6. Hofirková, P. (2006). Základní plavecký výcvik na školách s rozdílnými podmínkami. Brno: Masarykova Univerzita. 7. Instructor plavání. (2016). Dena. Pridobljeno 15. 4. 2016, iz http://www.matuska-dena. cz/rekvalifikace/instruktor-plavani/?utm_ source=seznam&utm_medium=cpc&utm_ campaign=Matuska-Dena.cz+­ +8103183862&utm_content=Instruktor+pla v%C3%A1n%C3%AD# 8. Jurak, G., Kovac, M., Strel, J., Kapus, V., Bed-narik, J., Pincolic, Šajber, D. idr. (2002). Ucenje plavanja v Sloveniji 1994–2000. Ljubljana: Za­vod za šport Slovenije. 9. Kaiser, D. (2007). Schwimmen. Das, was sie machen, machen sie sehr gut. Bochum: Ruhr-Universität. 10. Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Pincolic, Šajber, D., Vute, R. idr. (2011). Plava­nje, ucenje . Ljubljana: Fakulteta za šport, In-štitut za šport. 11. Learn to swim framework. (2016). The ASA le­arn to swim pathway. Pridobljeno 15. 4. 2016, iz http://www.theiosonline.com/shared/get­file.ashx?id=1987&itemtype=document. 12. Modrák, M. (2011). Organizácia, obsah a me-todika výucby plávania a aplikácia plávania v zdravotnej telesnej výchove. Prešov: Metodic­ko-pedagogické centrum. 13. Moreno, J.A., Gutiérrez, M. (1998). Bases me-todológicas para el aprendizaje de las activi­dades acuáticas educativas. Barcelona: INDE publicaciones. 14. Rettungsschwimmen (11. 4. 2016). DLRG. Pri­dobljeno 19. 4. 2016, iz http://www.dlrg.de/ lernen/breitenausbildung/rettungsschwim­men.html 15. Schramm,E. (1996). Sportschwimmen. Berlin: Sportverlag. 16. Schwimmen in der Schule. (23. 3. 2015). Jugen­drotkreuz. Pridobljeno 11. 4. 2016 iz http:// www.jugendrotkreuz.at/fileadmin/NOE/ Schwimmen/Schwimmen_in_der_Schu­le_NOEJRK_2015.pdf Zahvala Smernice za izdelavo clanka smo dobili s pomocjo seminarskih nalog Erasmus štu­dentov, ki so jih morali narediti pri predme­tu Plavanje 1 z osnovami reševanja iz vode.. Za uporabo se torej zahvaljujemo: Eva Alonso Hulsbos (Španija), Santiago de Lis Aguirregomezcorta (Španija), Jose Manuel Lojo Fernández (Španija), André Filipe Mota Cardoso da Silva (Portugalska), Ricardo Cur-to Pereira (Portugalska), Denisa Floriánová (Ceška repubilka), Markéta Šívrová (Ceška republika), Jirí Jaroš (Ceška republika), Vero­nika Cukanová (Slovaška), Michael Janning (Avstrija) in Tabea Wagner (Nemcija). Nejc Jurgec, dipl. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova ulica 22, 1000 Ljubljana nejc.jurgec@gmail.com Žiga Bauer, Vedran Hadžic, Maja Pori, Matej Majeric Ali lahko s športno vadbo in uravnoteženo prehrano upocasnimo proces sarkopenije? Izvlecek Namen prispevka je bil ugotoviti, ali lah­ko z uravnoteženo prehrano in športno vadbo vplivamo na potek sarkopenije po tem, ko se ta že pojavi. Pregled raziskav kaže, da lahko. Najuspešnejša metoda z vidika pridobivanja mišicne mase in mi­šicne moci je vadba za moc. Pozitivne rezultate pa je prinesla tudi funkcijska vadba. Ugotovili smo, da raziskav, ki bi preucevale ucinek uravnotežene pre­hrane na potek sarkopenije, žal primanj­kuje. Obstojece raziskave pa potrjujejo, da dodatek beljakovin v prehrani v pro-cesu sarkopenije ne igra kljucne vloge. V prispevku smo na podlagi dostopnih raziskav potrdili naša predvidevanja, da se proces sarkopenije s starostjo lahko upocasni, pri tem pa pomembno vlogo igrata prav športna vadba in uravnoteže­na prehrana. Kljucne besede: sarkopenija, pregled, raziskave, vadba, prehrana. Can a physical activity and a balanced diet slows the rate of sarcopenia? Abstract The purpose of this research was to identify if exercise and balanced nutrition have impact on sarcopenia, after sarcopenia has been diagnosed. Several researches show that decline in muscle mass and muscle strength with age can be prevented, where nu­trition and exercise play an important role. Review of researches shows, that we can have impact on sarcopenia, even after it is al­ready diagnosed. As one of key factors, strength exercise has been shown, mostly from gain of muscle mass and muscle strength point of view. On the other hand, functional exercise has shown an effective intervention for improving physical performance. There is a lack of researches, which research influence of balanced nutrition on sarcopenia, but current researches show, that pro­tein supplementation doesn’t play a key role. On a field of sarcopenia, there is definitely lack of researches, and non-standardized definition of sarcopenia and measurements play a key role. But no matter what, current researches show that sarcopenia can be prevented. And when it gets to sarcopenia, it can be slowed down with proper exercise and balanced nutrition. Key words: sarcopenia, review, researches, exercise, nutrition. • Uvod Mobilnost je eden glavnih pokazateljev kvalitete življenja, odvisna pa je od naših mišic, predvsem njihove sposobnosti raz­vijanja sile, kar omogoca gibanje. S staro­stjo se ljudje gibljemo manj, prav tako pa se zmanjšuje intenzivnost gibanja, kar ima za posledico izgubo mišicne mase. Zmanj­šanje mišicne moci pa pomembno vpliva na poslabšanje kvalitete življenja starejših oseb, saj vodi do zmanjšane sposobnosti mišice, da razvije silo. S starostjo tako na­zadovanje najvecje mišicne sile postaja ve­dno vecje (Strojnik, 2012). Omenjenemu procesu pravimo sarkope­nija, ki je opredeljena kot izguba skeletne mišicne mase in moci in je povezana s starostjo. Zacne se že v cetrtem desetletju življenja, podatki pa kažejo, da se mišicna masa in moc izgubljata linearno z do 50 % izgubljene mišicne mase do osmega de­setletja življenja. Glede na to, da mišicna masa predstavlja do 60 % celotne telesne teže, imajo lahko patološke spremembe tega pomembnega, metabolicno aktivne­ga tkiva, pomembne posledice za staro­stnike (Walston, 2012). Pojavnost sarkopenije sega od 5 % do 24 % pri starostnikih, mlajših od 70 let, in do 50 % pri starostnikih, starejših od 80 let (Waters idr., 2010). Nekateri raziskovalci (Cruz-Jen­toft idr., 2014; Waters idr., 2010) pa se stri­njajo, da pojavnost sarkopenije s starostjo narašca. Trenutno velja prepricanje, da sarkopenija vpliva na izgubo funkcije, šibkost in invali­dnost. Povezana je tudi s pocasnejšo hojo, slabšo vzdržljivostjo, nezmožnostjo dvigniti se s stola, akutnimi in kronicnimi bolezen­skimi stanji, povecano inzulinsko odpor­nostjo, utrujenostjo, padci, invalidnostjo in vecjo smrtnostjo. Med kronicnimi bo­lezenskimi stanji je sarkopenija povezana predvsem z revmatološkimi boleznimi, zla­sti revmatoidnim artritisom med ženskami (Mangione, Miller in Naughton, 2010; Wal­ston, 2012). Med kljucne vzroke za nastanek sarkope­nije po Walstonu (2012) spadajo predvsem okoljski vzroki (zmanjšanje telesne dejav­nosti, nezadosten vnos hranil), poleg njih pa tudi razlicni sprožilci bolezni, vnetni procesi, mitohondrijske nepravilnosti, izgu-be motoricnih plošcic, zmanjšano število satelitskih celic in hormonske spremembe. Številne raziskave (Arain in Obuchi, 2011; Kim idr., 2015b; Strandberg idr., 2015; Zenith idr., 2014) ugotavljajo koristi telesne dejav­nosti tako z vidika ohranjanja gibalnih spo­sobnosti, kot tudi mišicne moci in mišicne mase. In ravno zato je vkljucitev vadbe za moc v programe vadbe za starejše še toliko bolj pomembna (Strojnik, 2012). V preteklosti je bilo vecino programov vadb usmerjenih v izboljšanje aerobnih sposob­nosti, a novejše smernice poleg razvoja aerobnih sposobnosti izpostavljajo pomen predvsem razvoja mišicne moci, ravnotež­ja in gibljivosti. Na razvoj mišicne mase in mišicne moci pa najbolj vpliva vadba za moc (Csapo in Alegre, 2016; Roig idr., 2009; Tanner idr., 2015; Thiebaud idr., 2013; Vechin idr., 2015). Enega osrednjih dejavnikov za ohranjanje zdravja nedvomno predstavlja redna in uravnotežena prehrana (prehrana z za­dostnim vnosom vseh esencialnih hranil). V smislu zdravega življenjskega sloga sta uravnotežena prehrana in telesna dejav­nost tisti, na kateri najlažje vplivamo. Kljuc­no vprašanje danes pa je, kakšna prehrana je zdrava (Jakše, 2016). Campbell in Campbell (2012) ugotavljata, da je kakovostna in uravnotežena prehra­na najmocnejše sredstvo proti boleznim in slabemu zdravju. Z navedenim se strinjata tudi Derviševic in Vidmar (2011), ki trdita, da je ustrezna in uravnotežena prehrana de­javnik zdravstvene preventive. Pri obravnavanju povezanosti mišicne mase in mišicne moci z uravnoteženo pre­hrano, raziskovalci vecinoma preucujejo ucinek beljakovin. A kot ugotavljajo Boone idr. (2015) ter Hickson (2015), dodatek belja­kovin po sami vadbi ne prinaša bistvenega izboljšanja rezultatov – ne z vidika mišicne mase, ne mišicne moci ali gibalnih sposob­nosti. Predvidevamo lahko, da je bistvena uravnoteženost makro in mikro hranil. Wel­ch (2014) in Verlaan idr. (2015) v zvezi s tem ugotavljajo, da pri izgubi mišicne mase, povezani s starostjo, ne gre (le) za pomanj­kanje beljakovin, temvec igra pomembno vlogo predvsem bazicna prehrana (pre­hrana, ki preko uravnavanja ravnovesje H+ ionov znižuje povecanje pH krvi), pre­hrana z visoko vsebnostjo antioksidantov, vitaminov in mineralov. Ta predvidevanja potrjujejo tudi Kim, Lee, Kye, Chung in Kim (2015b), ki so ugotovili, da imajo starejše ženske, ki uživajo vec zelenjave in so hkrati telesno dejavne, višjo mišicno maso. .Metode dela Podatke smo zbrali maja in junija 2016. Takrat smo pregledali podatkovni zbirki SportDiscus in Medline, kjer smo uporabili iskalni niz »sarcopenia and excercise and nu­trition and older adults«. Dodatno iskanje v podatkovni zbirki SportDiscus in Medline je bilo uporabljeno za iskalni niz »sarcopenia and elderly and intervention and treatment«. Izmed vseh raziskav smo izbrali tiste, ki so ustrezale vnaprej dolocenim kriterijem. Kri­teriji ustreznosti so bili: raziskava mora biti v anglešcini; raziskava mora biti narejena na ljudeh; raziskava ne sme biti podprta/ financirana s strani podjetij/korporacij; pre­iskovanci v raziskavah morajo biti starejši od 50 let; preiskovanci v raziskavah morajo imeti zmanjšano mišicno maso in mišic­no funkcionalnost (moc in/ali vzdržljivost) pred zacetkom raziskave. Slika 1 prikazuje, da je bilo v zacetni fazi pregledanih 340 referenc, od tega 306 iz podatkovne zbirke Medline in 34 iz zbirke Sport Discus. Pri tem smo ugotovili, da je izbranim oz. dolocenim kriterijem ustreza-lo 82 raziskav, ki smo jih natancno preucili. Po pregledu smo dodatno izlocili 77 razi­skav. Ugotovili smo, da je 6 raziskav v celoti ustrezalo našim kriterijem ustreznosti. Pri teh raziskavah smo pregledali tudi njiho­ve citirane vire in tako pridobili dodatnih 5 raziskav, ki so ustrezale našim kriterijem ustreznosti. Za obravnavani problem smo tako analizirali 11 raziskav. .Rezultati Podrobno smo analizirali 11 raziskav, od ka­terih jih je 10 preucevalo vpliv telesne vad-be na sarkopenijo (Tabela 1), tri raziskave so preucevale vpliv prehrane (Tabela 2), ena raziskava pa je preucevala kombiniran vpliv vadbe in prehrane (Tabela 3). 10 raziskav, ki je izpolnjevalo kriterijem ustreznosti, je preiskovalo ucinke vadbe na razlicne mišicne parametre. Raziskave so bile izvedene na razlicnih vzorcih, starosti med 60 in 90 let (Tabela 1). Vpliv vadbe je bil ocenjen na podlagi parametrov sestave telesa (devet raziskav), mišicne moci (osem raziskav) in na podlagi funkcionalnih testov (šest raziskav). Ucinki vadbe moci so bili preucevani v šti­rih raziskavah. V treh raziskavah je vadba za moc kot samostojen dejavnik izboljšala mišicno moc, v treh raziskavah je izboljša-la rezultate funkcionalnih testov, zgolj ena raziskava pa je pokazala povecanje mišicne mase. Povezanost sarkopenije in funkcijske vad-be (oblika vadbe, namenjena razvoju vseh motoricnih sposobnosti – moci, hitrosti, gibljivosti, vzdržljivosti, ravnotežja, preci­znosti in koordinacije) je bila raziskovana v šestih raziskavah. V dveh raziskavah je prišlo do izboljšanja rezultatov v izvedenih funkcionalnih testih, pri dveh raziskavah pa je prišlo do povecanja mišicne mase. Ena raziskava je pokazala izboljšanje mišicne moci in zmanjšanje mašcobne mase. Vpliv elektro stimulacije sta raziskovali dve raziskavi, od tega je ena raziskava pokazala tako izboljšanje sestave telesa (višja mišic­na masa in nižja mašcobna masa) kot tudi povecanje mišicne moci, druga raziskava pa je pokazala le izboljšanje rezultatov v izvedenih funkcionalnih testih, ne pa tudi povecanja mišicne mase in izboljšanja mi­šicne moci. Dve raziskavi sta raziskovali vpliv kombini­rane metode vadbe (vadba moci in aerob­na vadba). V obeh raziskavah je prišlo do povecanja mišicne moci. Ena raziskava je pokazala izboljšanje rezultatov v izvedenih funkcionalnih testih, druga pa izboljšanje telesne sestave (povecanje mišicne mase in zmanjšanje mašcobne mase). Ugotovili smo, da je vecina raziskav za povecanje moci uporabljala kombinirano vadbo aerobne aktivnosti, gibljivosti in moci. Te raziskave pa so pokazale precej nezanesljiva izboljšanja rezultatov pri vseh parametrih. Kot najboljša metoda za pove-canje moci se je tako pokazala samostojna vadba moci. Nenazadnje je prav vadba za moc tista, ki lahko vpliva na povecanje mišicne moci in mišicne mase (Csapo in Alegre, 2016; Foster-Burns, 1999; Roig idr., 2009; Strojnik, 2012; Tanner idr., 2015; Thie-baud idr., 2013; Vechin idr., 2015). Z navede­nim se strinja tudi Evans (1996), ki trdi, da je vadba za moc ucinkovita tudi pri starejših, oz. kot pravi McCarty (2008), je vadba moci verjetno bolj pomembna za 70 letnika kot 20 letnika. Tri raziskave, ki so izpolnjevale kriterije ustreznosti, so preiskovale ucinke prehrane na razlicne mišicne parametre. Raziskave so bile narejene na razlicnih populacijah, sta­rosti nad 60 let (Tabela 2). Vpliv prehrane je bil ocenjen na podlagi parametrov sestave telesa (vse tri raziskave), mišicne moci (dve raziskavi) in na podlagi funkcionalnih te­stov (vse tri raziskave). Ucinki prehranskih dopolnil, katerih glavna sestavina so bile beljakovine, so bili razisko­vani v vseh treh raziskavah. Ena od raziskav je pokazala povecanje mišicne mase. Po-vecanje mišicne moci sta pokazali dve raz­iskavi, dve raziskavi pa sta pokazali izboljša­nje rezultatov v funkcionalnih testih. Ucinke vitamina D v prehranskih dopolni­lih je preucevala ena raziskava. Vitamin D je bil sicer le ena od sestavin prehranskega dopolnila, a je v kombinaciji pokazal izbolj­šanje tako mišicne mase kot tudi rezultatov funkcionalnih testov. Glede na dejstvo, da uravnotežena prehra­na predstavlja enega kljucnih dejavnikov zdravja, smo ugotovili, da na tem podrocju primanjkuje neodvisnih, dalj casa trajajo-cih raziskav, ki ne bodo omejene zgolj na prehranska dopolnila, ki bazirajo na belja­kovinah. Številne raziskave (Cesari idr., 2004; Kim idr., 2015a; Lauretani idr., 2008) namrec kažejo, da imajo velik pomen pri prepre-cevanju izgube mišicne mase hranila, ki jih najdemo pretežno v hrani rastlinskega izvora. Prav tako Kim, Lee, Kye, Chung in Kim (2015b) ugotavljajo, da imajo starejše ženske, ki uživajo vec zelenjave in so hkrati telesno dejavne, višjo mišicno maso. Veci­na raziskovalcev (Bauer idr., 2015; Bonnefoy idr., 2003; Cesari idr., 2004; Kim idr, 2015a; Lauretani idr., 2008; Shahar idr., 2013; Cesari idr., 2004) pa se strinja, da ima uravnoteže­na prehrana enega kljucnih pomenov tako pri preprecevanju kot pri zdravljenju sarko­penije. Kombiniran vpliv vadbe in prehrane je pre-ucevala ena raziskava, ki je pokazala izbolj­šanje tako rezultatov funkcionalnih testov kot tudi mišicne moci (Tabela 3). Zaradi pomanjkanja raziskav, ki bi prouce-vale vpliv vadbe in uravnotežene prehrane skupaj, na parametre sarkopenije je dejan-ski vpliv te metode težko oceniti. Z vidika preostalih raziskav, ki so pokazale pozitivne ucinke tako vadbe kot uravnotežene pre­hrane, lahko sklepamo, da oba dejavnika skupaj prav tako prinašata pozitivne spre­membe, a so to zgolj ugibanja. .Sklep Analiza in pregled raziskav je pokazala, da ni enotne opredelitve izraza sarkopenija. Mnogi avtorji raziskav sarkopenijo opisuje­jo kot s starostjo povezano izgubo mišicne mase, drugi pa jo opisujejo kot s starostjo povezano izgubo tako mišicne mase kot tudi mišicne moci in/ali funkcionalnosti. Zdi se, da je takšno opredeljevanje sarkopenije boljše, saj zajema vec parametrov, poveza­nih z zdravjem. Glede na to, da tocna defini­cija še ne obstaja, je toliko težje ugotavljati njeno pojavnost. S tem problemom smo 49 Tabela 1: Pregled in povzetek raziskav, ki so preucevale povezanost sarkopenije in telesne vadbe Raziskava Razisko­vanci Vzorec (M/Ž) Starost, leta (SD) [razpon] Trajanje raziskave (meseci) Intervencija Vadba Meritve rezul­tatov Koncni rezultat Fielding idr., 2007 Sedeci starejši, SPPB <9 424 [70–89] 12-18 GA; CG (izobraže­vanje o zdravju) SPPB GA skupina je izboljšala rezultate SPPB v primerjavi s CG (p = 0.017). Bonnefoyidr., 2003 Krhki (Frail) 57 83 [>72] 9 GA, GA+PD; CG (placebo) FFM; MS; HH; CR, SC PD skupina je povecala MS po 3 mesecih (p = 0.03), kasneje sprememba ni statisticno znacilna; FFM se je povecala, vendar sprememba ni statisticno znacilna (p = 0.10); Vadba ni povecala MS, izboljšala pa je CR (p00.01); BMI se je povecal pri PD skupini in zmanjšal pri CG skupini. Spremembe SC niso statisticno znacilne. Goodpaster idr., 2008 Sedeci starejši, SPPB < 9 42 (11/31) [70–89] 12 GA; CG (izobraže­vanje o zdravju) TT; MM (CT); MS TT se je zmanjšala v obeh skupinah; CT je pokazal izgubo stegenskih mišic v obeh skupinah; CG skupina je izgubila MS iztegovalk kolena, pri GA skupi­ni pa ta sprememba ni statisticno znacilna. Suetta idr., 2007 Postopera­tivni starejši 28 (13/15) [60–86] 3 VM, ES, CG (stan-dardna rehabili­tacija) MS; MB; MP; SC; MS se ni spremenila v ES in CG skupini, pri VM skupini pa je prišlo do pove-canja MS (p < 0.05); MB je pokazala povecanje vseh 3 tipov mišicnih vlaken v VM skupini, ne pa tudi v ES in CG skupini (p < 0.05); MP je pokazala 22 % povecanje kota penacije Vastus Lateralis pri VM skupini (p < 0.05), pri ES skupini sprememb ni bilo, pri CG skupini pa je prišlo do 11 % poslabšanja (p < 0.05); debelina vlaken Vastus Lateralis se je pri VM skupini povecala (p = 0.05), pri ES in CG skupini ni prišlo do sprememb; SC se je izboljšala pri VM in ES skupini (p < 0.05), pri CG pa ni prišlo do sprememb. Manini idr., 2007 Starejši, nesposobni opravljati dnevnih nalog, v ne­varnosti za invalidnost 32 75,8 2,5 VM; FV; VM+FV MS; BC (DEXA); HH; R; opravljanje dnevnih nalog (sesanje, nošenje košare) VM in VM+FV skupini sta izboljšali MS, pri FV skupini ni sprememb; vse tri skupine so izboljšale sposobnost opravljanja dnevnih nalog. Spremembe HH, spremembe R in BC niso statisticno znacilne. Liu idr., 2014 Sedeci sta­rejši, SPPB < 10, sarko­penicni in nesarkope­nicni 177 [70–89] 12–18 GA; CG (izobraže­vanje o zdravju) SPPB; HH; MM (DEXA) SPPB se je izboljšal pri GA skupini bolj kot pri CG skupini (p = 0.12, p = 0.04); HH se je izboljšala pri GA skupini bolj kot pri CG skupini (p = 0.36, p = 0.28); 3 udeleženci GA skupine so postali nesarkopenicni, 10 pa jih je postalo sar­kopenicnih (p = 0.20). 4 udeleženci CG skupine so postali nesarkopenicni, 3 pa so postali sarkopenicni (p = 0.85) Shahar idr., 2013 Sarkopenic­ni Malezijci 65 (47/18) [60–74] 3 GA; GA+PD; CG BIA; SFT; CR, MS rok; R; HS; HH; 8-foot up and go test Pozitivne spremembe BIA meritev so najvecje pri GA skupini (nižja FM, višja FFM), PD skupina je izgubila najvec teže in najbolj znižala BMI; CR se je najbolj izboljšal pri PD skupini; MS rok se je najbolj izboljšala pri GA skupini; R se je najbolj izboljšalo pri PG skupini, pri HS in HH ni sprememb. šport in zdravje Raziskava Razisko­vanci Vzorec (M/Ž) Starost, leta (SD) [razpon] Trajanje raziskave (meseci) Intervencija Vadba Meritve rezul­tatov Koncni rezultat Reid idr., 2008 V skupnosti živeci sta­rejši, SPPB < 9 57 74,2 [65–94] 3 hVM; sVM; CG (vadba gibljivosti) mMS (1RM LP in KE); MS (5 pono­vitev LP in KE pri 40% in 70% 1RM); BC (DEXA) mMS KE se je povišala tako pri sVM (41 %), kot pri hVM (49 %) skupini; mMS LP se ni statisticno spremenila; MS KE se je povecala pri 40 % in 70 % v obeh skupinah glede na CG (p < 0.01), razlik med skupinama ni; MS LP se ni stati­sticno spremenila; sprememb BC ni (p = 0.71). Kemmleridr., 2012 Osteo­penicne ženske, fokus na sarkopeniji 60 75 [> 70] 12 ES; CG (vadba brez ES) TT; MM; FFM; AFM; FM; mMS nog; mMS trupa TT se ni bistveno spremenila glede na skupini; razlike med ES in CG so bistvene pri MM (p = .009) in FFM (p = .008); AFM se je zmanjšala pri ES (p = .040) in povecala pri CG (p = .431); FM se je pri obeh skupinah nekoliko zni­žala; mMS nog in mMS trupa višja pri ES in enaka (mMS nog) ali nižja (mMS trupa) pri CG. Binder idr., 2005 V skupno­sti živeci, sedeci starejši, krhki 91 83 [> 78] 9 GA; CG (vadba doma) MS (upogib/izteg kolena, 1RM); BC (FFM, FM z DEXA; MRI) 1RM vecji za 17 % (upogib kolena) oz. 43 % (izteg kolena); FFM se najbolj povecala pri GA skupini (p = 0.005); MM nog se je najbolj povecala pri GA skupini (p = 0.03); FM se ni bistveno spremenila med skupinami. Legenda: 1RM – maksimalna obremenitev pri eni ponovitvi; AFM – abdominalna mašcobna masa; BC – sestava telesa; BIA – bioimpedancna analiza; CG – kontrolna skupina; CT – racunalniška tomografi ja; CR vstajanja s stola; DEXA – rentgen; ES – elektro-stimulacija; FFM – brez mašcobna masa; FM – mašcobna masa; FV – funkcijska vadba; GA – gibalna aktivnost, HH – hitrost hoje; HS – moc prijema rok – (handgrip strength); hVM – visoko obremenitveni hitri trening (high-velocity high-power training); KE – izteg kolena; LBM – pusta telesna masa; LP – potisk z nogami; M – moški; MB – mišicna biopsija; MM – mišicna masa; mMS – maksimalna mišicna moc; MRI – magnetna resonanca; MS – mišicna moc; MP – mišicna penacija; PD – prehransko dopolnilo; R – ravnotežje; SC – hoja po stopnicah; SFT – test zmogljivosti starejših; SPPB kratka baterija fi zicne zmogljivosti; sVM – visoko obremenitveni pocasni trening –(slow-velocity progressive resistance training); TT – telesna teža; VM – vadba moci; Ž – ženske. Tabela 2: Pregled in povzetek raziskav, ki so preucevale povezanost sarkopenije in prehrane Raziskava Razisko­vanci Vzorec (M/Ž) Starost, leta (SD) [razpon] Trajanje raziskave (meseci) Intervencija Prehrana Meritve rezul­tatov Koncni rezultat Bauer idr., 2015 Sarkopenic­ni starejši, SPPB 4-9 380 77,7 [> 65] 4 PD (40g sirotkinih beljakovin/dan; 1600IU vit. D/dan); CG (placebo) HS; SPPB; MM (DEXA); CR; HH; R HH in SPPB sta se izboljšala pri obeh skupinah; PD skupina je bolj napre­dovala pri CR (p = 0.018), HS (p = 0.005) in pridobila vec MM (p = 0.045); sprememb R ni. Bonnefoyidr., 2003 Krhki (Frail) 57 83 [> 72] 9 PD (400kcal, 30g beljakovin/dan); GA+PD; CG (placebo) FFM; MS; HH; CR, SC PD skupina je povecala MS po 3 mesecih (p = 0.03), kasneje sprememba ni statisticno znacilna; FFM se je povecala, vendar sprememba ni statisticno znacilna (p = 0.10); ITM se je povecal pri PD skupini in zmanjšal pri CG skupi­ni. Spremembe SC niso statisticno znacilne. Shahar idr., 2013 Sarkopenic­ni Malezijci 65 (47/18) [60–74] 3 PD (20g ali 40g sojinih beljakovin /dan); GA+PD; CG BIA; SFT; CR, MS rok; R; HS; HH; 8-foo up and go test PD skupina je najbolj zmanjšala TT in ITM, najbolj izboljšala CR, prav tako pa izboljšala MS rok, vendar ne toliko kot GA in GA+PD; 8-foot up and go test se je najbolj izboljšal pri PD skupini. Legenda: BIA – bioimpedancna analiza; CG – kontrolna skupina; CR – vstajanja s stola; DEXA – rentgen; FFM – brez mašcobna masa; GA – gibalna aktivnost, HH – hitrost hoje; HS – moc prijema rok (handgrip strength); ITM – indeks telesne mase; M – moški; MM – mišicna masa; MS – mišicna moc; PD – prehransko dopolnilo; R – ravnotežje; SC – hoja po stopnicah; SFT – test zmogljivosti starejših; SPPB – kratka baterija fi zicne zmogljivosti; TT – telesna teža; Ž – ženske. Tabela 3: Pregled in povzetek raziskav, ki so preucevale povezanost sarkopenije in telesne vadbe ter prehrane Raziskava Razisko­vanci Vzorec (M/Ž) Starost, leta (SD) [razpon] Trajanje raziskave (meseci) Intervencija Vadba in pre­hrana Meritve rezul­tatov Koncni rezultat Bonnefoyidr., 2003 Krhki (Frail) 57 83 [> 72] 9 GA+PD; CG (pla­cebo) FFM; MS; HH; CR, SC FFM se ni spremenila, prav tako ne rezultati funkcionalnosti; MS se ni stati­sticno povecala. Shahar idr., 2013 Sarkopenic­ni Malezijci 65 (47/18) [60–74] 3 GA+PD; CG BIA; SFT; CR, MS rok; R; HS; HH; 8-foo up and go test GA+PD skupina je izboljšala rezultate CR, ms ROK, 8-foot up and go testa, vendar je izboljšanje manjše kot pri PD skupini. Legenda: BIA – bioimpedancna analiza; CG – kontrolna skupina; CR – vstajanja s stola; FFM – brez mašcobna masa; GA – gibalna aktivnost, HH – hitrost hoje; M – moški; MS – mišicna moc; PD – prehransko dopolnilo; R – ravnotežje; SFT – test zmogljivosti starejših; SC – hoja po stopnicah. Ž - ženske se soocili tudi pri pisanju tega prispevka. S tega vidika bi bilo treba v prihodnje izraz sarkopenija natancno opredeliti. Proces sarkopenije se kaže v zacetni izgubi telesne funkcije, nezmožnosti opravljanja vsakdanjih nalog, do težjih, akutnih in kro­nicnih obolenj. Z upadom mišicne mase je posredno povezan tudi upad kostne mase, kar vodi do osteoporoze. Vse skupaj zdra­vstveno stanje in gibalne sposobnosti le še poslabša. Posledicno se poveca možnost invalidnosti in tudi smrtnosti. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da je vpliv sarkope­nije na vsakdanje življenje zelo velik. Glede na staranje prebivalstva se število starejših iz leta v leto povecuje, s tem pa se povecuje tudi pojavnost sarkopenije, za katero naj bi po nekaterih trditvah trpela že skoraj tretjina starejšega prebivalstva. Zara-di tega nas je zanimalo, ali je možno proces sarkopenije upocasniti. Pregled raziskav to potrjuje. Ugotovili smo, da ima najvecji vpliv na zmanjšanje ucinkov sarkopenije vadba za moc, ki v kombinaciji z obcasno funkcijsko vadbo prinaša najboljše rezul­tate na podrocju moci in mišicne funkci­onalnosti. Vpliv uravnotežene prehrane je zaradi pomanjkanja ustreznih raziskav težko dolociti, a številne raziskave kažejo, da ima uravnotežena prehrana v konceptu zdravega življenjskega sloga veliko vlogo pri preventivi pred sarkopenijo. Ugotovili smo, da bi bilo za natancnejša priporocila v zvezi s pojavom sarkopenije v prihodnje treba opraviti vec raziskav tako na podrocju uravnotežene prehrane kot tudi telesne vadbe. .Literatura 1. Arai, T. in Obuchi, S. (2011). Relationships be­tween nutritional status and the effects of exercise training in frail elderly people [ele­ktronska izdaja]. Nihon Ronen Igakkai Zasshi, 48(4), 369–377. 2. Bauer, J.M., Verlaan, S., Bautmans, I., Brandt, K., Donin, L.M., Maggio, M.,… Cederholm, T. (2015). Effects of Vitamin D and Leucine-Enri­ched Whey Protein Nutritional Supplement on Measures of Sarcopenia in Older Adults, the PROVIDE Study: A Randomized, Double-Blind, Placebo-Controlled Trial [elektronska izdaja]. Journal of the American Medical Direc­tors Association, 16(19), 740–747. 3. Binder, E.F., Yarasheski, K.E., Steger-May, K., Sinacore, D.R., Brown, M., Schechtman, K.B. in Holloszy, J.O. (2005). Effects of Progressive Resistance Training on Body Composition in Frail Older Adults: Results of a Randomized, Controlled Trial [elektronska izdaja]. Journal of Gerontology, 60(11), 1425–1431. 4. Bonnefoy, M., Cornu, C., Normand, S., Bouti-tie, F., Bugnard, F., Rahmani, A.,… Laville, M. (2003). The effects of exercise and protein-energy supplements on body composition and muscle function in frail elderly indivi­duals: a long-term controlled randomised study [elektronska izdaja]. British Journal of Nutrition, 89, 731–738. 5. Boone, C.H., Stout, J.R., Beyer, K.S., Fukuda, D.H. in Hoffman, J.R. (2015). Muscle streng­th and hypertrophy occur independently of protein supplementation during short-term resistance training in untrained men [elek­tronska izdaja]. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 40(8), 797–802. 6. Cesari, M., Pahor, M., Bartali, B., Cherubini, A., Penninx, B.W.J.H., Williams, G.R.,… Ferrucci, L. (2004). Antioxidants and physical perfor­mance in elderly persons: the Invecchiare in Chianti (InCHIANTI) study [elektronska izda­ja]. The American Journal of Clinical Nutrition, 79(2), 289–294. 7. Chittenden, R.H. (1904). Physiological Econo­my in Nutrition. New York: Cambridge 8. Cruz-Jentoft, A.J., Baeyens, J.P., Bauer, J.M., Boirie, Y., Cederholm, T., Landi, F.,… Zambo­ni, M. (2010). Sarcopenia: European consen­sus on definition and diagnosis [elektronska izdaja]. Age and Ageing, 39, 412–423. 9. Cruz-Jentofrt, A.J., Landi, F., Schneider, S.M., Zuniga, C., Arai, H., Boirie, Y.,… Cederholm, T. (2014). Prevalence of and interventions for sarcopenia in ageing adults: a systematic re­view. Report of the International Sarcopenia Initiative (EWGSOP and IWGS) [elektronska izdaja]. Age and Ageing, 43, 748–759. 10. Csapo, R. in Alegre, L.M. (2016). Effects of resistance training with moderate vs heavy loads on muscle mass and strength in the elderly: A meta-analysis [elektronska izdaja]. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 26(9), 995–1006. 11. Derviševic, E., Vidmar, J. (2011). Vodic športne prehrane. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa-kulteta za šport. 12. Evans, W.J. (1996). Reversing sarcopenia: how weight training can build strength and vitali­ty [elektronska izdaja]. Geriatrics, 51(5), 51–53. 13. Fielding, R.A., Katula, J., Miller, M.E., Abbott-Pillola, K., Jordan, A., Glynn, N.W.,… Rejeski, W.J. (2007). Activity Adherence and Physical Function in Older Adults with Functional Li­mitations [elektronska izdaja]. Medicine & Sci­ence in sports & Exercise, 39(11), 1997–2004. 14. Foster-Burns, S.B. (1999). Sarcopenia and decreased muscle strength in the elderly woman: resistance training as safe and ef­fective intervention [elektronska izdaja]. Jo­urnal of Women & Aging, 11(4), 75–85. 15. Goodpaster, B.H., Chomentowski, P., Ward, B.K., Rossi, A., Glynn, N.W., Delmonico, M.J.,… Newman, A.B. (2008). Effects of physical activity on strength and skeletal muscle fat infiltration on older adults: a randomized controlled trial [elektronska izdaja]. Journal of Applied Physiology, 105, 1498–1503. 16. Hickson, M. (2015). Nutritional interventions in sarcopenia: a critical review [elektronska izdaja]. The Proceedings of Nutritional Society, 74(4), 378–386. 17. Jakše, B. (2016). Kronicno bolni so biznis. Ma-ribor: SITIS. 18. Kemmler, W., Bebenek, M., Engelke, K. in Stengel, S (2014). Impact of whole-body electromyostimulation on body compositi­on in elderly women at risk for sarcopenia: the Training and ElectroStimulation Trial (TEST-III) [elektronska izdaja]. American Aging Association, 36(1), 395–406. 19. Kim, J., Lee, Y., Kye, S., Chung, Y.S. in Kim, K.M. (2015a). Association of vegetables and fruits consumption with sarcopenia in older adults: the Fourth Korea National Health and Nutrition Examination Survey [elektronska izdaja]. Age and Ageing, 44, 96–102. 20. Kim, J., Lee, Y., Kye, S., Chung, Y.S. in Kim, K.M. (2015b). Association between healthy diet and exercise and greater muscle mass in ol­der adults [elektronska izdaja]. Journal of the American Geriatrics Society, 63, 886–892. 21. Lauretani, F., Semba, R.D., Bandinelli, S., Dayhoff-Brannigan, M., Giacomini, V., Corsi, A.M.,… Ferruci, L. (2008). Low plasma carote­noids and skeletal muscle strength decline over 6 years [elektronska izdaja]. The Journal of Gerontology Series A: Biological Sciences and Medical Sciences, 63(4), 376–383. 22. Liu, C.K., Leng, X., Hsu, F.C., Kritchevky, S.B., Ding, J., Earnest, C.P.,… Fielding, R.A. (2014). The impact of sarcopenia on a physical acti­vity intervention: The lifestyle interventions and independence for elders pilot study (LIFE-P) [elektronska izdaja]. The Journal of Nutrition Health and Aging, 18(1), 59–64. 23. Mangione, K.K., Miller, A.H. in Naughton, I.V. (2010). Cochrane Review: Improving Physical Function and Performance With Progressive Resistance Strength Training in Older Adults [elektronska izdaja]. Linking Evidence And Practice, 90(12), 1711–1715. 24. Manini, T., Marko, M., VanArnam, T., Cook, S., Fernhall, B., Burke, J. in Ploutz-Snyder, L. (2007). Efficacy of Resistance and Task-Spe­cific Exercise in Older Adults Who Modify Tasks of Everyday Life [elektronska izdaja]. Journal of Gerontology, 62(6), 616–623. 25. McCarty, M.F. (2008). Low-Fat, Low-Salt, Who-le-Food Vegan [elektronska izdaja]. Pridoblje-no 4.6.2016 iz http://www.nutriguard.com/ eattolive.pdf 26. McDougall, J.A. in McDougall, M.A. (2011). McDougallov nacrt. Maribor: SITIS 27. McLean, R.R. in Kiel, D.P. (2015). Developing consensus criteria for sarcopenia: an update [elektronska izdaja]. Journal of Bone and Mi­neral Research, 30(4), 588–592. 28. Pori, P., Pori, M., Jakovljevic, M. in Šcepanovic, D. (2012). Zdrava vadba ABC. Ljubljana: Špor­tna unija Slovenije. 29. Reid, K.F., Callahan, D.M., Carabello, R.J., Phillips, E.M., Frontera, W.R. in Fielding, R.A. (2008). Lower extremity power training in elderly subjects with mobility limitations: a randomized controlled trial [elektronska izdaja]. Aging Clinical and Experimental Rese­arch, 20(4), 337–343. 30. Roig, M., O'Brien, K., Kirk, G., Murray, R., McKi­nnon, P., Shadgan, B. in Reid, W.D. (2009). The effects of eccentric versus concentric resis­tance training on muscle strength and mass in healthy adults: a systematic review with meta-analysis [elektronska izdaja]. British Jo­urnal of Sports Medicine, 43(8), 556–568. 31. Shahar, S., Kamaruddin, N.S., Badrasawi, M., Sakian, N.I.M., Manaf, N.I., Yassin, Z. in Jo­seph, L. (2013). Effectiveness of exercise and protein supplementation intervention on body composition, functional fitness, and oxidative stress among elderly Malays with sarcopenia [elektronska izdaja]. Clinical inter­ventions in Aging, 8, 1365–1375. 32. Strandberg, E., Edholm, P., Ponsot, E., Wahlin-Larsson, B., Hellmen, E., Nilsson, A.,… Kadi, F. (2015). Influence of combined resistance training and healthy diet on muscle mass in healthy elderly women: a randomized con­trolled trial [elektronska izdaja]. Journal of Applied Physiology, 119, 918–925. 33. Strojnik, V. (oktober 2012). Vadba za moc pri starejših osebah. V J. K. Djomba in M. Pori (ur.) Javnozdravstveni vidiki telesne dejavnosti: zbornik prispevkov (str. 80–84). Ljubljana: Me-dicinska fakulteta 34. Suetta, C., Andersen, J.L., Dalgas, U., Berget, J., Koskinen, S., Asgaard, P.,… Kjaer, M. (2008). Resistance training induces qualitatitev changes in muscle morphology, muscle ar­chitecture, and muscle function in elderly postoperative patients [elektronska izdaja]. Journal of Applied Physiology, 105, 180–186. 35. Tanner, R.E., Brunker, L.B., Agergaard, J., Bar­rows, K.M., Briggs, R.A., Kwon, O.S.,… Drum­mond, M.J. (2015). Age-related differences in lean mass, protein synthesis and skeletal muscle markers of proteolysis after bed rest and exercise rehabilitation [elektronska izda­ja]. The Journal of Physiology, 593, 4259–4273. 36. Thiebaud, R.S., Loenneke, J.P., Fahs, C.A., Ros-sow, L.M., Kim, D., Abe, T.,… Bember, M.G. (2013). The effects of elastic band resistance training combined with blood flow restric­tion on strength, total bone-free lean body mass and muscle thickness in postmeno­pausal women [elektronska izdaja]. Clinical Physiology and Functional Imaging, 33(5), 344–352. 37. Thompson, D.D. (2007). Aging and sarco­penia [elektronska izdaja]. Journal of Mu-sculoskeletal and Neuronal Interactions, 7(4), 344–345. 38. Vechin, F.C., Libardi, C.A., Conceicao, M.S., Da-mas, F.R., Lixandrao, M.E., Berton, R.P.,… Ugri­nowitsch, C. (2015). Comparisons between low-intensity resistance training with blood flow restriction and high-intensity resistan­ce training on quadriceps muscle mass and strength in eldery [elektronska izdaja]. The Journal of Strength & Conditioning Research, 29(4), 1071–1076. 39. Verlaan, S., Aspray, T.J., Bauer, J.M., Ceder-holm, T., Hemsworth, J., Hill, T.R.,… Brandt, K. (2015). Nutritional status , body composition, and quality of life in community-dwelling sarcopenic and non-sarcopenic older adults: A case-control study [elektronska izdaja]. Clanek oddan v objavo. 40. Walston, J.D. (2012). Sarcopenia in older adults [elektronska izdaja]. Current Opinion in Rheumatology, 24(6), 623–627. 41. Waters, D.L., Baumgartner, R.N., Garry, P.J. in Vellas, B. (2010). Advantages of dietary, exer­cise-related, and therapeutic interventions to prevent and treat sarcopenia in adult pa­tients: an update [elektronska izdaja]. Clinical Interventions in Aging, 5, 259–270. 42. Welch, A.A. (2014). Nutritional influences on age-related skeletal muscle mass [elektron-ska izdaja]. The Proceedings of the Nutrition Society, 73(1), 16–33. 43. Westcott, W.L., Winett, R.A., Anderson, E.S., Wojcik, J.R., Loud, R.L., Cleggett, E. in Glover, S. (2001). Effects of regular and slow speed resistance training on muscle strength [elek­tronska izdaja]. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 41(2), 154–158. 44. Zenith, L., Meena, N., Ramadi, A., Yavari, M., Harvey, A., Carbonneau, M.,… Tandon, P. (2014). Eight weeks of exercise training incre­ases aerobic capacity and muscle mass and reduces fatigue in patients with cirrhosis [elektronska izdaja]. Clinical Gastroenterology and Hepatology, 12, 1920–1926. Žiga Bauer, prof. šp. vzg. Suhor 16, 8000 Novo mesto ziga.bauer@gmail.com Stanislav Pinter, Boštjan Jakše, Barbara Jakše Telesna nedejavnost, vsakodnevno dolgotrajno sedenje in nezdravo prehranjevanje – »kuge« 21. stoletja Izvlecek Telesna nedejavnost, vsakodnevno dol­gotrajno sedenje in nezdravo prehra­njevanje so že dolgo spoznani dejavniki tveganja prekomerne telesne teže in kli­nicne debelosti (v nadaljevanju: debelost in debeli), kot tudi nastanka številnih kro­nicnih nenalezljivih bolezni. Kako se bo sodobni clovek znašel v spremenjenem okolju, je odvisno od številnih dejavni­kov, predvsem od stopnje zavedanja šte­vilnih izzivov, v katerih vidi potrebo po prilagoditvi, verodostojne informirano­sti, do možnosti, ki jih pri tem ima, in na koncu odlocitev, ki jih bo sprejel. Namen clanka je bralca natancneje informirati o dolocenih preživetih dogmah ter ga spodbuditi k sprejemanju zdravju kori­stnih odlocitev. Kljucne besede: telesna nedejavnost, dolgotrajno sedenje, nezdravo prehranje­vanje Physical inactivity, prolonged sedentary lifestyle and unhealthy nutrition – the ‘plagues’ of the 21st century Abstract Physical inactivity, a prolonged sedentary lifestyle and unhealthy nutrition were identified a long time ago as the risk factors of excessive body weight and clinical obesity (hereinafter: obesity and the obese) as well as of a number of chronic diseases. How a modern person finds their way through this changed environment depends on a range of factors, mainly on the level of aware­ness about the many challenges that give rise to a need for an adjustment, the authenticity of the sources of information and the emerging possibilities and, eventually, the decisions to be made. The aim of the contribution is to provide accurate information about specific obsolete dogmas and to encourage the reader to take decisions that benefit their health. Key words: physical inactivity, prolonged sedentary lifestyle, unhealthy nutrition • Uvod »Prevec sedimo, premalo hodimo,« je bila ena najpogostejših misli prof. Draga Ulage1 (Sešek, 2000, str. 7), s katero je še kot cil de­vetdesetletnik ob koncu 20. stoletja spod­bujal slovensko javnost v prizadevanju spremeniti sedece naravnan slog življenja ter nezdrave prehranjevalne navade. Obe­nem je nastavil ogledalo sonarodnjakom, ko je izjavil, da je »za mnoge praznik potica, obložena miza in veliko mesa, za Silvestro­vo tri vecerje in veliko vina…« (Sešek, 2000, str. 19). Vse našteto je tudi zaradi »praznicne miselnosti«, po kateri je »žur ali fešta za sle­herno priložnost« postal vrednota, ustvari-lo trend porasta prekomerne telesne teže, debelosti in vrste sodobnih civilizacijskih obolenj. Posledicno pa dvajset let pozneje telesna nedejavnost, vsakodnevno dolgo­trajno sedenje in nezdravo prehranjevanje predstavljajo glavni javnozdravstveni pro­blem, ki se kaže v obliki epidemije preko­merne telesne teže in klinicne debelosti ter kronicnih bolezni, kot so srcnožilne bolezni, nekatere vrste raka, diabetes tipa 2 idr., tudi v Sloveniji. V javnosti obstaja vprašanje o deležu pomembnosti telesne dejavnosti in zdrave prehrane pri nadzoru telesne teže. Prav tako tudi o tem, kakšni so dejanski ne­gativni ucinki vsakodnevnega dolgotrajne­ga sedenja kot posledica spremenjenega nacina življenja. V civilni iniciativi potekajo vedno bolj prodorne razprave, ki navajajo nepregledno številno verodostojnih doka­zov o tveganjih zaradi razlicnih nezdravih nacinov prehranjevanja, vkljucno z ura­dnim mešanim prehranjevanjem in razlic­nimi nizko ogljikohidratnimi (v nadaljeva­nju: NH) dietami ter nasploh problemom vpliva socialnega okolja na razlicne oblike odvisnega in »rekreativnega« prehranjeva­nja. Poleg tega je znanost nedvoumno in empiricno dokazala, katero je clovekovo optimalno prehranjevanje, ki omogoca trajni nadzor telesne teže, ter najbolj ucin­kovito preventivo zoper glavne vzroke umrljivosti in invalidnosti današnjega casa. V številnih primerih je šlo za spreobrnitev poteka srcnožilnih bolezni, nekaterih oblik raka, diabetesa tipa 2 in drugih kronicnih bolezni, s cimer se izrazito zmanjšajo po­ 1 Prof. Drago Ulaga (1906–2000) je od nekdaj veljal za nekakšno športno vest slovenskega naroda, za kar je imel kot prvi visokošolsko izo­braženi športni pedagog pri nas (diplomiral je leta 1930 v Berlinu) in starosta športnih strokov­njakov tudi »najboljša priporocila«. Objavil je vec kot 1500 ozavešcevalnih clankov, pri 90 letih pa svojo zadnjo knjigo z naslovom »Šport, ti si kakor zdravje«. Bil je clovek zgleda, ki je to, kar je ucil, vsak dan tudi živel (Pinter, 2006). trebe po zdravilih in posledicno podaljša pricakovana življenjska doba. .Telesna nedejavnost in vsakodnevno dol­gotrajno sedenje Ding idr. (2016) so v raziskavi na vzorcu 142 držav sveta ocenili, da samo telesna nede­javnost, po konzervativnih ocenah, pred­stavlja 53,8 milijard dolarjev obremenitve na zdravstveni sistem, ki jih v 58 % pokrije javni sektor. Murray, Phil in Lopez (2013) so primerjali vpliv razlicnih dejavnikov tvega­nja za nastanek bolezni in med 25 dejavniki telesno nedejavnost uvrstili na 10. mesto. Prehrambna industrija (proizvajalci sladkor­ja, mesnih in mlecnih izdelkov)2 želi preko vecdesetletnega razlicnega vplivanja na rezultate znanstvenih raziskav telesno ne­dejavnost ljudi oznaciti za najvecji javnoz­dravstveni problem 21. stoletja, ki povzroca prekomerno telesno težo, debelost in kro­nicne bolezni (Kearns, Schmidt in Glantz, 2016; O'Connor, 2015). Obstaja tudi 2-krat vecja verjetnost, da bodo telesno nedejav­ni ljudje v primerjavi z telesno dejavnimi v obdobju 10 let pridobili odvecno telesno težo (Haapanen, Miilunpalo, Pasanen, Oja in Vuori, 1997), oz. 8-krat vecja verjetnost, da bo njihovo stanje v roku 20 let v narav­nem teku napredovalo do debelosti3 (Bell idr., 2015). Nedavna spoznanja so pokaza-la, da imata telesna nedejavnost in vsako­ 2 Industrija sladkorja zadnjih 60 let sponzorira številne medicinske raziskave s ciljem, da v znan­stveni literaturi zmanjša pomembnost sladkorja pri epidemiji debelosti in srcnožilnih bolezni, za glavnega prehranskega krivca pa oznacuje prehranske mašcobe in holesterol. Prehrambna industrija na razlicne nacine, preko oblikovanja prehranske politike, raziskovalcev, urednikov revij, zdravnikov in novinarjev, ogroža zaupanje javnosti v znanost o prehrani ter vpliva na smer-nice zdravega prehranjevanja na nacine, ki niso najbolj v interesu javnega zdravja (Nestle, 2016). Sladkor in meso sta dva povsem primerljiva de­javnika, ki prispevata h globalni pojavnosti pre­komerne telesne teže in debelosti, neodvisno od ucinka ostalih skupin živil, socioekonomskih dejavnikov ali nacina življenja, ter neodvisno od drug od drugega (You in Henneberg, 2016). 3 Pri pregledu 8 raziskav so imeli t. i. »zdravi de­beli« ljudje v obdobju 10-letnega spremljanja za 24 % povecano tveganje za nastop srcnih infarktov, možganske kapi in prezgodnje smrti v primerjavi z ljudmi, ki so imeli normalno telesno težo. Avtorji zakljucujejo, da ne obstaja zdrava oblika prekomerno težkih ljudi (Kramer, Zinman in Retnakaran, 2013). Di Angelantonio idr. (2016) so uporabili 239 raziskav na 10 milijonih ljudi (vkljucenih 32 držav iz 5 celin), od katerih je bilo 189 raziskav na nekadilcih in brez kronicnih bo­lezni v casu rekrutacije, in potrdili sprejeto spo­znanje, da sta prekomerna telesna teža in debe-lost mocno povezana s krajšo življenjsko dobo v vsaki od preucevanih globalnih regij. dnevno dolgotrajno sedenje pomembne negativne ucinke na zdravje in umrljivost ljudi, neodvisno od pozitivnih ucinkov re-dne telesne dejavnosti. Analiza 43 raziskav, ki je preucevala vpliv poklicnega sedenja na ITM, srcnožilne bolezni, diabetes tipa 2 in umrljivost, je pokazala, da redna te­lesna dejavnost ne more nadomestiti ne­gativnega ucinka vecurnega sedenja (van Uffelen idr., 2010). Negativnega vpliva 6- in vec urnega sedenja ne more izniciti niti re-dna vadba tistih, ki tecejo ali plavajo vec ur dnevno vsak dan v tednu. Kombinacija vec kot 6-urnega sedenja in splošne telesne nedejavnosti je povezana celo s 94 % ve-cjim tveganjem za nastanek srcnožilnih bo­lezni pri obeh spolih v primerjavi s tistimi, ki so sedeli manj kot 3 ure in vadili vec kot 7 ur tedensko (Patel idr., 2010). Znanstvena sku­pina ameriškega združenja za boj proti src­nožilnim boleznim je prav tako preucevala negativne ucinke vsakodnevnega sedenja (doma, na delavnem mestu ali v šoli, med transportom, prostocasnimi dejavnostmi ipd.) in ugotovila, da ne »obstaja« dovolj velika kolicina telesne dejavnosti, ki bi se zoperstavila negativnim ucinkov vsako­dnevnega vecurnega sedenja na vecjo po­javnost diabetesa tipa 2 in srcnožilnih bo­lezni, povecano obolevnost ter umrljivost iz katerihkoli vzrokov (Young idr., 2016). Lar­sen idr. (2014) so preucevali razlicne strate­gije za omilitev vsakodnevnega vecurnega sedenja in ugotovili, da so razlicne oblike kratkih prekinitev dolgotrajnega sedenja z nizko do zmerno intenzivno telesno ak­tivnostjo, npr. 2-minutna hoja na vsakih 20 minut sedenja, znacilno povezane z nižjim krvnim tlakom. • Epidemija prekomer­ne telesne teže in debelosti ter vloga telesne dejavnosti Po podatkih McKinseyjevega inštituta svetovni gospodarski stroški, nastali samo zaradi debelosti4, znašajo astronomskih 2 4 V Sloveniji sta vsak tretji fant in vsako cetrto dekle v kategoriji do 15 let prekomerno težka, kar v Evropi v kategoriji fantov pomeni tretje, v svetovnem merilu pa cetrto mesto (OECD, 2013). Skupina raziskovalcev Mednarodne agencije za raziskave raka pri Svetovni zdravstveni or-ganizaciji je leta 2002 pregledala vec kot 1000 raziskav o povezanosti prekomerne telesne teže in debelosti s tveganjem za razlicne vrste raka in ugotovili so, da obstaja dovolj dokazov za zakljucek, da sta prekomerna telesna teža in debelost, poleg srcnožilnih bolezni, povezana s povecanjem nastanka skupno 13 vrst raka, kot trilijona dolarjev, kar skupaj z oboroženim nasiljem, vojnami, terorizmom ter kaje­njem spada med najvecja globalna eko­nomska podrocja clovekovega vedenja, ki povzrocajo družbene probleme. Poleg stroškov zdravljenja in strategij za omilitev posledic debelosti 70 % vseh stroškov de­belosti predstavlja nižja produktivnost ljudi (Dobbs in Manyika, 2015). Izvajanje primar­ne preventive zdravnikov bi, po podatkih ameriškega Centra za kontrolo bolezni in preventivo (v nadaljevanju: CDC), zmanj­šala zdravstvene stroške za 70 do 80 %, pri cemer je danes 75 % celotnih sredstev zdravstvenega sistema namenjenih zdra­vljenju kronicnih bolezni (Hever, 2016). Re-dna telesna dejavnost je navadno priporo-cen ukrep za izgubljanje odvecne telesne teže, vendar ta nikakor ne sme biti nado­mestilo za zdravo ali kompenzacija za ne­zdravo prehranjevanje. Poznamo tri glavne komponente energijske porabe, tj. poraba energije v mirovanju (pribl. 60–80 %), po­raba energije za presnovo hrane (pribl. 10 %) in poraba energije za telesno dejavnost (pribl. 10–30 %), pri cemer telesna dejav­nost vkljucuje spontane dnevne aktivnosti in organizirano telesno dejavnost. V kolikor zacne moški s težo 100 kg 3- do 5-krat te­densko izvajati srednje intenzivno vadbo v trajanju 60 minut, ne da bi pri tem spreme-nil kalorijski vnos, lahko po 1 mesecu izgubi okoli 2 kg telesne teže, kar teoreticno po­meni približno 10 kg v 5 mesecih, pri cemer pa je predpogoj zavezanost k redni srednje intenzivni vadbi. Raziskave kažejo, da pred­hodno sedeci in prekomerno težki ljudje zaradi obcutka lakote celo povecajo kalo­rijski vnos ali zmanjšajo spontano telesno dejavnost, ki je bila prisotna pred vpeljeva­njem redne telesne dejavnosti (Melanson, Keadle, Donnelly, Braun in King, 2013; Pa-ravidino, Mediano, Hoffman, Sichieri, 2016; Thomas idr., 2012). Pregled znanosti med leti 1966 in 2000 (Ross in Janssen, 2001) je pokazal pozitivno povezanost vpliva vadbe na izgubo odvecne telesne teže pri kratkorocnih raziskavah (trajanje krajše od so rak na želodcu, jetrih, žolcniku, šcitnici, jajc­nikih (najmocnejša povezava pri ženskah), rak trebušne slinavke, krvni rak, rak na možganih, rak debelega crevesja, požiralnika, ledvic, dojk in maternice. Podobno povezavo so raziskoval­ci našli tudi pri povezanosti med prekomerno telesno težo in povecano podkožno mašcobo pri otrocih, adolescentih in mlajših odraslih ter omenjenimi oblikami raka pozneje v odrasli dobi (Lauby-Secretan idr., 2016). Zhang idr. (2015) so našli povezanost povecane telesne mašcobe v otroški dobi s povecanjem tveganja za nastanek raka debelega crevesja in danke celo neodvisno od prekomerne telesne teže in debelosti v od­rasli dobi. 16 tednov), vendar ni pokazal povezanosti pri dolgorocnih raziskavah (trajanje daljše od 26 tednov). Razlog se najverjetneje skri­va v nerednosti izvajanja telesne dejavnosti in ponovno povecanem kaloricnem vnosu (Thomas idr., 2012). Wilks idr. (2011) so pri pregledu 6 raziskav ugotavljali povezanost med telesno dejavnostjo in odvecno ma-šcobo pri otrocih ter zakljucili, da telesna dejavnost ni glavni dejavnik prekomerne telesne teže. Pregled 43 raziskav je pokazal, da ima vadba pomembno vlogo pri nadzo­ru telesne teže zlasti takrat, ko je kombini­rana s spremembo v prehranjevanju (Shaw, Gennat, O'Rourke in Del Mar, 2006). To je potrdil tudi pregled nakljucno kontrolira­nih raziskav, kjer so med seboj primerjali kli-nicno ucinkovitost intervencije s prehrano, vadbo ali kombinacijo obeh, ki je pokazal, da je kombinacija spremembe v prehranje­vanju in telesne dejavnosti bolj ucinkovita strategija izgubljanja odvecne telesne teže kot intervencija samo s prehrano ali samo z telesno dejavnostjo (Johns, Hartmann-Bo­yce, Jebb in Aveyard, 2014). Razlicna telesna dejavnost in njena pogo-stost imata razlicen neposreden in posre-den ucinek na nadzor telesne teže. Redna vadba za moc, cetudi ne prinese izgube od­vecne telesne teže, ima pozitivne ucinke na številne dejavnike tveganja srcnožilnih bo­lezni (Donnelly idr., 2009). V doloceni meri lahko samo z redno aerobno vadbo (4-krat tedensko po 30 minut na 85 % VO2 max ali manj), neodvisno od sprememb v prehra­njevanju, zmanjšamo jetrno in visceralno mašcobo ter obseg pasu pri debelih ado-lescentih (starih v povprecju 15,6 let), tudi ce ta ne prinese znacilne izgube odvecne telesne teže (van der Heijden idr., 2010). Ta raziskava kaže na neodvisen pozitiven vpliv aerobne vadbe na zdravje, ne glede na to, da so bili ti debeli adolescenti dejansko na nezdravi NH dieti brez kalorijske restrikcije. Zmerno intenzivna telesna dejavnosti, kot je npr. hitra hoja po razgibanem terenu, ko­lesarjenje, neformalno organizirana oblika vadbe idr., ki jo lahko prakticno vsak vkljuci v nacin življenja in jo izvaja 150–300 minut tedensko (20–40 minut dnevno), zniža sto­pnjo umrljivosti za 14–26 % (Samitz, Egger in Zwahlen, 2011). V eni izmed raziskav je tipicno zahodno prehranjevanje dolgole­tnih vzdržljivostnih tekacev, ki so v 21 letih teka v povprecju pretekli 77 km na teden, pokazalo slabše stanje vratnih arterij kot pri sedece naravnanih ljudeh, ki so se pre­hranjevali z rastlinskim prehranjevanjem (Fontana, Meyer, Klein in Holloszy, 2007). Najvecja raziskava na ljudeh z mocnimi depresijami (adolescenti, odrasli, starejši) je ovrednotila pomembnost redne telesne dejavnosti (vadeci doma, vadeci pod nad­zorom, skupina na zdravilih) in ugotovila, da je telesna dejavnost lahko prva strate­gija zoper mocno depresijo in popolno-ma »primerljiva« (brez stranskih ucinkov) z zdravili za blažitev depresije (Blumenthal idr., 2007). Z vidika javnega zdravja je na koncu pomembna nelocljivost spodbuja­nja zdravega prehranjevanja in redne tele­sne dejavnosti tako za trajni nadzor ustre­zne telesne teže kot tudi za zmanjšanje tveganja za nastanek kronicnih bolezni in prezgodnje smrti (Ding in Hu, 2010). .Nezdravo in zdravo prehranjevanje Mešano prehranjevanje Smernice zdravega prehranjevanja že de­setletja priporocajo, naj uživamo manj ma-šcob, vendar pa jih v praksi vnašamo vedno vec, kot tudi sladkorja in skupnih kalorij, ob tem pa smo bolj sedece naravnani in tele­sno manj dejavni. Mešano prehranjevanje, ki je s strani medicinske stroke opredeljeno kot zdravo in uravnoteženo, je zelo malo povezano z verodostojno znanostjo ali in-teresom javnega zdravja, saj ne zagotavlja preventive zoper glavne vzroke umrljivosti, s cimer ljudem na razlicne nacine onemo­goca sprejemanje optimalnih odlocitev. S priporocili vsakodnevnega uživanja mesa5, mleka, rib, jajc in olj lahko zdravstveni sis-tem pozitivne ucinke mešanega prehranje­vanja prikaže le s primerjanjem z dejansko še bolj nezdravim vzorcem prehranjevanja (podobno pocnejo zagovorniki NH diet). Obstaja tudi velik razkorak med smerni­cami zdravega prehranjevanja in retoriko predstavnikov mešanega prehranjevanja v javnosti na eni strani, ter osebnim zgledom, konkretnimi jedilniki v ambulantni praksi, vzgojno varstvenih zavodih in delavskih organizacijah na drugi. Sistem javnega 5 Mednarodna agencija za raziskave raka pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO, 2015) je objavila porocilo, da je rdece meso najverjetneje kancerogeno (uvršca ga v skupino 2) za cloveka, predelano meso (hrenovke, šunke, salame) pa uvršca v skupino 1 (ob bok tobaku, azbestu in arzenu). Objektivno gledano je porocilo zgre­šilo bistvo, saj je izpustilo povezanost uživanja rdecega in predelanega mesa (ali drugih vrst mesa ali mlecnih izdelkov, ki imajo podobno problematicno makrohranilno sestavo) z drugi-mi boleznimi, npr. srcnožilnimi boleznimi in dia­betesom, vplivom na prekomerno telesno težo in debelost, ravno tako pa ni podalo pojasnila o stopnji tveganja za bolnike z rakom (ali po pre­bolelem raku). zdravja ljudi »z recepti« in brez verodostoj­nih informacij o zdravem prehranjevanju iz ordinacije pošilja nazaj v toksicno okolje, kar navadno pripelje do napredovanja ob­stojecih bolezni in razvoja novih. Ceprav imamo zgovorne podatke o pove­zanosti prehrane in bolezni v zadnjih 100 letih, pa posamezniki še vedno gledajo na to, kako se je clovek prehranjeval v zgodo­vini, ne glede na to, da se je v razlicnih zgo­dovinskih obdobjih in geografskih predelih razlicno. Poleg tega takratna pricakovana življenjska doba ljudi ni natancno znana. Znanost je v zadnjih letih dokaj zanesljivo dokumentirala, da je bil clovek v zgodo­vini zelo odvisen od rastlinskega prehra­njevanja (Hardy idr., 2015; Liu, Bestel, Shi, Song in Chen, 2013; Mariotti Lippi idr., 2015; Mercader, 2009), kar je povsem skladno s clovekovo anatomijo in prebavno kinetiko (Milton, 1999; Nestle, 1999; Perry idr., 2007). Da so živalska živila izredno škodljiva, med drugim, potrjuje tudi dejstvo, da je v svetu velika raznolikost v pojavnosti raka debele­ga crevesja in danke (drugi najpogostejši rak v razvitem svetu za pljucnim rakom), za katerega velja znanstveni konsenz, da so vzroki zanj prehranskega izvora6. Meša-no prehranjevanje, med drugim, vkljucuje dnevno uživanje 2–4 enot mlecnih izdel­kov, kar predstavlja dodatno tveganje za javno zdravje. Znanost je dokumentirala številne negativne ucinke uživanja mlecnih izdelkov na zdravje cloveka, med katerimi je ena najbolj konsistentnih povezav tista z rakom prostate. Epidemiološki dokazi, npr. na Japonskem, kažejo, da se je pri njih rak prostate od druge svetovne vojne pove­ 6 Afriški Americani imajo 50-krat vecjo pojavnost raka debelega crevesja kot domorodni Africani (Segal, Edwards in Walker, 2000; O'Keefe idr., 2007). Moderno afriško prehranjevanje, sploh v primerjavi s prehranjevanjem v preteklosti, kjer so dnevno zaužili od 60–100 g prehranskih vla­knin (Burkitt, 1991; Kieran, 2009), je visoko proce­sirano in z nizkim vnosom vlaknin (O'Keffe, Kidd, Espitalier-Noel in Owira 1999), delež telesne dejavnosti je danes podobno nizek, poleg tega postajajo podobno prekomerno težki in debeli. Vendar vse našteto nima za posledico vecje po­javnosti raka debelega crevesja in danke (Segal, Edwards in Walker, 2000). Kljub nezdravemu pre­hranjevanju je primarno razliko v pojavnosti raka debelega crevesja in danke med afriškimi Ameri-cani in domorodnimi Africani pokazala znacilna razlika med povprecnim skupnih holesterolom, saj je ta znašal 5,4 mg/dl pri domorodnih Afri-canih in 7,7 mg/dl pri ameriških Africanih (Ou, DeLany, Zhang, Sharma in O'Keefe, 2012), kar so pripisali vzdrževanju še vedno nizkega vnosa ži­valskih živil (O'Keefe idr. 1999; Ou idr., 2012). Epi­demiološki in eksperimentalni dokazi mocno podpirajo hipotezo, da je najmocnejši dejavnik tveganja za nastanek raka debelega crevesja in danke najverjetneje prav kolicina vnosa mesa in živalskih mašcob (O'Keefe idr., 2007). cal za 25-krat, kar je skladno s povecanjem vnosa mlecnih izdelkov (20-kratno), mesa (9-kratno) in jajc (7-kratno), medtem ko so bile ostale znacilnosti prehranjevanja rela­tivno podobne (Ganmaa, Li, Qin, Wang, Ta-keda in Sato, 2003). Ko te »pogojne« dokaze povežemo z raziskavo z izoliranim ucinko­vanjem organskega kravjega mleka na clo­veškega raka prostate v epruveti, kjer je ta v vseh 14 locenih eksperimentih stimuliral raka prostate v povprecju za 30 %, medtem ko je mandljevo mleko inhibiralo njegovo rast za 30 % (Tate, Bibb in Larcom, 2011), s pregledom 11 raziskav študij primerov, ki so pokazale pozitivno povezanost med uživa­njem mleka in raka prostate (Qin idr., 2004), s pregledom 13 neodvisnih kohortnih razi­skav, ki so prav tako pokazale, da je uživanje mleka dejavnik tveganja za nastanek raka prostate (Quin, Xu, Wang, Tong in Hoshi, 2007) in na koncu z nakljucno kontrolirano raziskavo (Ornish idr., 2005) na 93 obolelih za rakom prostate v zgodnji fazi, merjeno z biopsijo, kjer se je eksperimentalna skupi­na prehranjevala z rastlinskim vzorcem (ki izkljucuje živalska živila in rastlinska olja) in v enem letu inhibirala rakave celice 8-krat vec kot kontrolna (70 % proti 9 %), znižala PSA test ter povezanost uživanja mlecnih izdelkov s srcnožilnimi boleznimi, alergi­jami, diabetesom tipa 1 in 2, osteoporozo (vkljucno pri postmenopavznih ženskah)7, 7 Od leta 1975 do leta 2008 je bilo na temo mlec­nih izdelkov (in dodanega kalcija) v povezavi s tveganjem za zlome kosti objavljenih 141 razi­skav. Tretjina le-teh je podpirala povezavo med mlecnimi izdelki in manjšim tveganjem za zlome kosti, medtem ko jih dve tretjini ni (Lanou in Ca-stleman, 2009). Pregled 48 znanstvenih raziskav, od tega 10 nakljucno kontroliranih (od katerih jih je 9 pokazalo majhne koristi na kostno maso pri otrocih in adolescentih), ki so preucevale vpliv mleka in mlecnih izdelkov ali samostojne suple­mentacije s kalcijem na zdravje kosti, je pokazal, da 28 raziskav ni pokazalo povezanosti uživanja mlecnih izdelkov ali kalcija v obliki prehranskega dopolnila na zdravje kosti, medtem ko je osta­lih 9 raziskav pokazalo majhen ucinek. Avtorji zakljucujejo, da smernice prehranjevanja, ki se osredotocajo predvsem na povecanje uživanja mlecnih izdelkov otrok in mladostnikov, teme­ljijo na slabih znanstvenih dokazih (Lanou, Ber-kow in Barnard, 2005). Do podobnih rezultatov so prišli že Weinsier in Krumdieck (2000) skoraj deset let pred tem pregledom raziskav, ko 71 % od 21 dobro zasnovanih raziskav, vecinoma podprtih s strani mlecne industrije, ni dokazalo prednosti uživanja mlecnih izdelkov na zdravje kosti. Raziskava je vkljucevala tudi 7 nakljucno kontroliranih raziskav, kjer je bila ena raziskava (podprta s strani mlecne industrije) izvedena na postmenopavznih ženskah, ki lahko predstavlja­jo kriticno skupino za nastanek osteoporoze, pa še ta je v enem letu pokazala izgubljanje kostne mase na racun rednega uživanja 2,5 dl mleka dnevno. Raziskovalci pri pregledu 7 prospektiv­nih kohortnih raziskav (Bischoff-Ferrari idr., 2011), s 26 let dolgim spremljanjem ljudi, niso našli po­vezave med vnosom mleka in zmanjšanim tve­ganjem za zlom kolka niti pri najvecjih vnosih drugimi vrstami rakov in revmatoidnim artritisom (gl. Jakše, 2016), lahko z dovolj veliko gotovostjo zakljucimo, da mlecni izdelki niso del zdravega prehranjevanja. Najvec kar nam znanost trenutno ponuja v odgovor na vprašanje, »kje je meja« uživa­nja živalskih živil, do katere to še nima »zna-cilnega« negativnega vpliva na clovekovo zdravje, je bilo ugotovljeno s strani znan­stvenikov iz Tajvana. Chui idr. (2014) so pri­merjali dve skupini, ki sta se prehranjevali s tradicionalno azijsko hrano (žita, zelenjava, soja, oreški), pri cemer ena skupina striktno samo z rastlinsko hrano, druga pa je meso in mesne izdelke uživala »obcasno« (ženske 1-krat tedensko, kar je približno 3 % kolicine mesa in mesnih izdelkov, ki jo zaužije pov­precna Evropejka, in moški 2-krat tedensko, kar je pribl. 5 % kolicine mesa in mesnih iz­delkov, ki jo zaužije povprecen Evropejec), in ugotovili, da ima skupina, ki uživa samo majhne kolicine mesa, znacilno vecjo sto­pnjo diabetesa tipa 2 kot skupina, ki mesa sploh ne uživa (brez primera diabetesa)8. Ljudje, ki so prehranjevanje spremenili iz vegetarijanstva v nevegetarijanstvo (uži­vanje mesa vsaj 1-krat tedensko), so bili v obdobju 17 let izpostavljeni povecanemu tveganju za porast telesne teže, diabetes in kap, medtem ko se jim je v 12 letih po pre­hodu iz vegetarijanstva v nevegetarijan­ mleka. Do enakih zakljuckov je prišla raziskava 20 letnega spremljanja 61.433 žensk in 45.339 moških, ki je poleg vec vsakršnih zlomov pri ženskah, ki so zaužile vsaj 3 kozarce mleka dnev-no, pokazala tudi vec raka, srcnožilnih bolezni in hitrejšo umrljivost, medtem ko uživanje fermen­tiranih izdelkov (npr. sir, jogurt ali kislo mleko), najverjetneje zaradi nižje vsebnosti galaktoze, ni pokazalo negativnih ucinkov na kostno zdravje (Michaëlsson idr., 2014). Raziskovalci prav tako niso našli razlogov za uživanje mleka v puber­tetnem obdobju, kjer so za vsak dodatno zaužiti kozarec mleka na dan ugotovili 9 % povecano tveganje za nastanek zlomov kolka kasneje v življenju, kar po mnenju avtorjev delno razlaga dolgo trajajoco enigmo, da imajo tiste populaci­je, ki zaužijejo najvec mleka tudi najvišje stopnje zlomov kolka (Feskanich, Bischoff-Ferrari, Frazier in Willet, 2014). 8 Uživanje rdecega mesa je povezano z atero­sklerozo, diabetesom tipa 2 in povecanim tve­ganjem za nastanek raka (Pan idr., 2012; Samraj idr., 2015). Spencer, Appleby, Davey in Key (2003) so v raziskavi EPIC Oxford prikazali najmocnejšo in najbolj konsistentno povezavo med poveca-no telesno težo v vseh nacinih prehranjevanja (mešano, vegetarijansko, pescovegetarijansko, vegansko) in živalskimi beljakovinami ter nizkim vnosom vlaknin. Raziskava je toliko pomemb­nejša, ker je vsebovala »dobro« strukturirano mešano prehranjevanje (veliko sadja in zelenja­ve) ter slabo strukturirano vegansko prehranje­vanje (28 % vseh kalorij iz vira mašcob – dobro strukturirano jih ima do 15 %, 28 g vlaknin – do-bro strukturirano jih ima vsaj 45 g, ter 54 % vseh kalorij iz vira OH – dobro strukturirano jih ima vsaj 70 %), kar je skladno z rezultati raziskave (gl. op. 6) med afriškimi Americani in domorodnimi Africani (O'Keefe idr., 2007). stvo znižala pricakovana življenjska doba za 3,6 let (Singh idr., 2014). Meta analiza 96 opazovalnih raziskav (Dinu, Abbate, Gensi­ni, Casini in Sofi, 2016) je primerjala številne dejavnike tveganja za nastanek srcnožilnih bolezni, raka in kronicnih stanj, ter stopnjo umrljivosti med vegetarijanci, vegani in vsejedci, in na osnovi indeksa zdravega prehranjevanja ter ocene mediteranske­ga prehranjevanja ocenila, da je rastlinsko prehranjevanje najbolj zdravo prehranjeva­nje, medtem ko je mešano prehranjevanje prejelo najnižjo oceno obeh pokazateljev kakovosti prehranjevanja (Clarys idr., 2014). Ne glede na nepregledno število znan­stvenih raziskav, ki nedvoumno kažejo na preventivno in intervencijsko ucinkovitost rastlinskega prehranjevanja zoper glavne vzroke umrljivosti, izobraževanje o klinic­ni prehrani na medicinskih fakultetah ni zadostno niti v svoji osnovni obliki, niti v ZDA (Adams, Koklmeier in Zeisel, 2010) niti v Evropi (Chung, van Buul, Wilms, Nellessen in Brouns, 2014), zaradi cesar zdravnike pri­števamo med tiste, ki strukturno prispevajo h kronicnim boleznim9 (Morris, 2014). Vpliv socialnega okolja in nacina življenja na nezdravo prehranjevanje Generalna direktorica Svetovne zdravstve­ne organizacije (Chan, 2013) opozarja, da epidemiologija debelosti ni posledica po­sameznikovega pomanjkanja volje, ampak neuspeh politicne volje, da bi se zoperstavi-la velikim industrijam. Clovek dnevno sprej-me v povprecju 200 odlocitev povezanih s hrano, vecinoma podzavestno (Wansink, 2010), pri cemer je vsaka od teh odlocitev priložnost za posameznika ali prehrambno industrijo, da vpliva v smeri bodisi zdra­vega bodisi odvisnega prehranjevalnega vedenja. Prehranjevanje v družbi s preko­merno težkimi mladostniki spodbuja splo­šno prenajedanje (de Castro, 2000; Salvy, Howard, Read in Mele, 2009). Delež vecjega kaloricnega vnosa preko hrane in pijace se povecuje z vecanjem števila prijateljev (1 – 35 %, 4 – 75 %, 7 – 96 %), ki so vkljuceni v prehranjevanje v skupini (de Castro, 1994). Christakis in Fowler (2007) sta raziskovala, koliko vec kalorij zaužiješ v primeru, ko si vpet v razlicne socialne mreže, in ugotovila, da v povprecju pojemo 57 % vec kalorij oz. 71 % vec kalorij, ce imamo prijatelja istega spola, ki je prekomerno težak, 40 % vec, ce 9 Na Fakulteti za šport zdravniki in živilski tehno­logi prenašajo svoje znanje o zdravem prehra­njevanju na bodoce kineziologe, športne peda­goge in doktorante. imamo prekomerno težkega brata, 37 % vec zaužitih kalorij, ce imamo prekomerno težkega partnerja, medtem ko sosedje, ce niso naši prijatelji, nimajo vpliva na pre­hranjevalna vedenja. V eni raziskavi (Ello-Martin, Ledikwe in Rolls, 2005) kolicina za­užitih kalorij iz razlicnih nezdravih živil, kot so kola, sendvic, pašta, cips idr., ni vplivala na zmanjšanje zaužite kolicine naslednje­ga obroka – ni bilo kompenzacije zaužitih kalorij na racun tega, da so prevec pojedli v prejšnjem, oz. so zaužili celo od 25–56 % kalorij vec. Tako kot mašcobe tudi beljako-vine, v primeru, da se prehranjujemo do sitosti in pri enaki kolicini zaužitih mašcob, ne predstavljajo znacilnih razlik v zmanjša­nem obcutenju lakote, žeje in slabosti ali vecjem obcutku polnosti pred naslednjim obrokom, po njem ter v naslednjih urah med kosilom in vecerjo (Blatt, Roe in Rolls, 2011; Holt, Brand in Petocz, 1997; Marmoni-er, Chapelot, Fantino, Louis-Sylvestre, 2002). V eni raziskavi so bili ljudje, ki so se odlocili za shujševalno dieto, predhodno vprašani o oceni kalorij obicajne hrane, ki jo pozna­jo, in v vecini primerov niso pravilno ocenili, za kakšno kolicino hrane gre oz. koliko ka­lorij vsebuje (Lansky in Brownell, 1982). V tej raziskavi so debeli ljudje podcenili kolicino zaužitih kalorij za 30–40 %. Vecji kot je bil obicajen obrok, ki so ga ocenjevali, manj natancno so ljudje ocenili kolicino zaužitih kalorij. Poslabševanje ocene s poveceva­njem kolicine obroka ni bilo povezano s telesno težo ocenjevalcev, ki so bili na dieti. Obrok s 1800 kalorijami je bil v povprecju ocenjen s samo 1000 kalorijami (Chandon, Wansink, 2007). Prekomerno težki in tele­sno nedejavni starši imajo velikokrat preko­merno težke in telesno nedejavne otroke, obenem pa gojijo prepricanje, da imajo njihovi otroci, najverjetneje, ker so od ma-lega prekomerno težki, dedne dispozicije za to. Iz tega sledi, da je vkljucenost staršev v preventivne in intervencijske programe za dolgorocno ucinkovitost nadzorova­nja telesne teže otrok in njih samih nujno potrebna (Kalakanis, Goldfield, Paluch in Epstein, 2001; Mcknin idr., 2015). Zaradi ne­zdravega oz. nenaravnega okolja in okoli-šcin, ki so stalnica modernega cloveka, je popolnoma jasno, da se posameznik v ne­posredni praksi ne more zanašati zgolj na t. i. »zdravo pamet«, pac pa mora poznati in ozavestiti vplive okolja, poznati možnosti resnicno zdravega nacina prehranjevanja ter tako prevzeti osebno odgovornost za zdrav in aktiven življenjski slog. Tudi trenu­tni vpliv razpoloženja (pozitivnega – kadar smo srecni ali nam je dolgcas, oz. negativ­nega – kadar smo v depresiji ali se pocuti-mo osamljene) je povezan z emocionalnim hranjenjem oz. z uživanjem nezdrave hra­ne, kar lahko povzroca porast telesne teže in posledicno še vec negativnih custev oz. nadaljevanje zacaranega kroga. Glede na povedano je za ženske, ce jih primerjamo z moškimi, v primeru negativnih custev bolj znacilno prehranjevanje z nezdravo hrano (Wansink in Payne, 2007). Prav tako razmišljanje o hrani spodbuja vecji obcutek lakote, ce posameznik nima izdelane struk­ture prehranjevanja, tedenskega nacrtova­nja in rutine oz. zadovoljstva v zdravem in aktivnem nacinu življenja. Ta obcutek se še okrepi, ce je dostop do nezdrave hrane olajšan oz. je le-ta pri roki (Wansink, 2010). Zmanjšanje trajanja nocnega spanca prav tako okrepi odziv na nezdravo hrano v predelu možganov, ki ureja motivacijo za hranjenje. Ljudje, ki spijo manj, v eni izmed raziskav, v povprecju zaužijejo 600 kalorij iz neustreznega izbora hrane vec kot ljudje, ki spijo vec oz. gredo spat bolj zgodaj. Po-manjkanje spanca samo po sebi v primer-javi z zadostnim spancem sicer ni pokazalo razlik v teku cez dan (Greer, Goldstein in Walker, 2013), vendar pa je povezano s po­vecanim tveganjem za nastanek srcnega infarkta (Ikehara idr., 2009). NH in NH ketogenske diete NH in NH ketogenske diete temeljijo na omejevanju ali izlocitvi ogljikovih hidratov ter visokem vnosu živalskih beljakovin, na­sicenih mašcob in prehranskega holestero-la. Svojo priljubljenost zagovorniki NH diet gradijo na sprevrženem ucenju iz zgodovi­ne, na slabih znanstvenih dokazih o pred­nostih NH diet, vsesplošnem napadanju siceršnjega nezdravega prehranjevanja, prehranskih smernic uradnih zvez, vege­tarijanskih in veganskih prehranjevanj, pri cemer si nekatere argumente »izposodijo« od zagovornikov rastlinskega prehranjeva­nja. Avtorji pri pregledu prospektivnih ko­hortnih raziskav, ki ocenjujejo povezanost uživanja nasicenih mašcob s srcnožilnimi boleznimi, tako za glavnino raziskav upora­bijo »slabe« raziskave, z neustrezno meto-do preucevanja (npr. enodnevni vprašalnik o prehranjevanju pri opazovalnih raziska­vah) in primerjanjem z neustrezno kontrolo (Siri-Tarino, Sun, Hu in Krauss, 2010), nepri­merno statisticno metodo in prilagajanjem podatkov v statisticni obdelavi (Scarborou­gh, Rayner, van Dis in Norum, 2010; Stamler, 2010). Podobno netocno zagovarjajo po­zitiven vpliv prehranskega holesterola na srcnožilne bolezni, kjer je npr. pregled 17 raziskav nedvoumno pokazal visoko pove­zanost uživanja prehranskega holesterola z dejavniki tveganja za nastanek srcnožilnih bolezni (Weggemans, Zock in Katan, 2001). Nepomembno je, ali se pri povecanju LDL holesterola bolj povecajo manj gosti delci (vecji ucinek na aterosklerozo) ali bolj gosti delci (manjši ucinek na aterosklerozo), saj je razlika med njimi majhna. Zagovorniki NH diet menijo, da NH diete povecujejo vecje (bolj goste) LDL delce, ki nimajo »tako ve­likega« negativnega ucinka (kar ni enako pozitivnemu ucinku) na aterosklerozo, kar pa znanstveno ne drži. Vecji LDL delci pri ženskah povecujejo tveganje za nastanek srcnožilnih bolezni za 44 %, manjši LDL del­ci pa za 63 % (Mora idr., 2009), podobno pa tudi pri moških, kjer vecji LDL delci pove-cujejo tveganje za nastanek srcnožilnih bo­lezni za 31 %, manjši LDL delci pa za 44 % (Otvos idr., 2006). Robinson (2012), na temo vpliva velikosti LDL delcev na aterosklerozo navaja, da je LDL holesterol vzrocno pove­zan z nastajanjem ateroskleroze neodvisno od velikosti posameznih delcev. Uživanje prehranskega holesterola je nedvomno povezano s povišanjem serumskega ho-lesterola, kar je potrdil pregled 27 raziskav s kontrolnimi skupinami izpred vec kot 20 let (Hopkins, 1992). S pomanjkanjem znan­stvene poštenosti zagovorniki NH nadalju­jejo tudi, ko zadnje case v svojih raziskavah vendarle uporabijo kontrolno skupino, a neustrezno definirajo visoko ogljikohidra­tno dieto, npr. z 59 % vseh kalorij iz vira ogljikovih hidratov (namesto najmanj 70 %), kjer za vir ogljikovih hidratov (v nadalje­vanju: OH), poleg kakšnega sadja, navadno uporabijo mocno procesirane OH, za vir mašcob pa razlicna nezdrava olja in smeta-no. Poleg tega primerjani dieti ne vsebujeta enakega vnosa beljakovin, saj preucevana NH dieta temelji na znacilnem zmanjšanju kalorijskega vnosa v primerjavi z visoko OH dieto (Paoli idr., 2012; Volek idr., 2015). Ravno tako popacijo Ornishovo dieto, ki jo oznaci­jo za ekstremno nizkomašcobno, s tem ko ji pripišejo 29 % vseh kalorij iz vira mašcob, medtem ko njegova dieta v resnici vsebuje 10 % vseh kalorij iz vira mašcob (Gardner idr., 2007), z izbiro »idealnega« vzorca pre-ucevanja (prekomerno težki in debeli pre-ucevanci, pri katerih izkoristijo fiziološki ucinek platoja absorpcije prehranskega holesterola) ob socasni slabi primerjavi, npr. uživanja jajc s še slabšim vzorcem pre­hranjevanja (klobaso in sirom), in kaloricni restrikciji, ki sama po sebi vpliva na zniža­nje dejavnikov tveganja za srcnožilne bo­lezni (Njike, Fardi, Dutta, Gonzalez-Simon in Katz, 2010). NH diete v primerjavi s kon­zervativno »visoko« OH dieto povzrocijo vecjo izgubo mišicne mase (Hall, 2016), kar jih oddalji tudi od izgube odvecne telesne teže v prihodnje. Tovrsten nacin kopicenja znanstvenih dokazov daje vtis pozitivnega vpliva na dejavnike tveganja za kronicne bolezni (podobno vidimo pri kakršnikoli kaloricni restrikciji, uživalcih drog, izgubi telesne teže kot posledica kemoterapij idr.), kar pa še ne pomeni zaustavitve ali spreo­brnitve poteka nastanka bolezni. Rezultati nepreglednega števila raziskav, ki so na razlicne nacine merile negativne ucinke NH diet kot vzorcev prehranjevanja ali po­sameznih visoko mašcobnih obrokov/živil, so v znanosti že dolgo dobro znani (gl. Ja­kše, 2015). NH prehranjevanje je povezano s povecanim tveganjem za srcnožilne bo­lezni (Lagiou idr., 2012; Li idr., 2014) in višjo stopnjo umrljivosti (Fung idr., 2010; Li idr., 2010). Uživanje žit, po drugi strani, ne povecuje sistemskega vnetja10, prekomerne telesne teže, diabetesa tipa 2 idr., kot to trdijo zago­vorniki NH diet. Raziskave o celovitih žitih (pšenica, oves, rjavi riž ipd.) konsistentno kažejo, da so zdravju koristna. Pregled 45 prospektivnih kohortnih in 21 nakljucno kontroliranih raziskav (Ye, Chacko, Chou, Kugizaki in Liu, 2012) je pokazal, da je uži­vanje žit inverzno povezano s prekomerno telesno težo, medtem ko uživanje 3–5 por­cij dnevno (48–80 g) zmanjša tveganje za nastanek diabetesa tipa 2 za 26 % in tvega­nje za srcnožilne bolezni za 21 %. Navadno zagovorniki NH diet spregledajo glavnino verodostojnih raziskav na tematiko žit in iz konteksta vzamejo kakšno »slabo« raziska­vo, ki govori o negativnih ucinkih belega riža (ob tem pa pozabijo na rjavi ali crni riž oz. druge dejavnike, ki so »ocrnili« beli riž) in mu pripišejo glavni razlog za povecanje stopnje diabetesa tipa 2 pri Kitajcih11. Po­ 10 Uživanje rdecega mesa je povezano s poviša­nimi markerji za vnetje, medtem ko je uživanje polnozrnatega kruha povezano z manjšim sis-temskim vnetjem (Montonen idr., 2013). 11 Pojavnost diabetesa tipa 2 je bila na Kitajskem leta 1980 manjša od 1 %, medtem ko je danes 11,6 % (z najvecjim porastom v zadnjem dese­tletju), poleg tega ima polovica odraslih, tj. pribl. 500 milijonov ljudi, preddiabetes (Xu idr., 2013). Ceprav riž danes »hrani« skoraj polovico svetov­nega prebivalstva, je sistematicni pregled razi­skav pokazal, da je uživanje belega riža poveza-no z vecjim tveganjem za nastanek diabetesa, zlasti pri Kitajcih in Japoncih, ki pojedo najvec riža (Hu, Pan, Malik in Sun, 2012), kar je kasneje ovrgla prospektivna raziskava na 91 tisocih Ja­poncih, starih od 40–69 let, ki so bili spremljani v obdobju 15–18 let (Eshak idr., 2014). Tipicno pre­hranjevanje Kitajcev z ogljikovimi hidrati in zele­njavo ter minimalnim vnosom živalskih živil ne dobno velja za strocnice, ki že pri uživanju samo 20 g na dan (kaj šele 100 g) zmanjšajo stopnjo umrljivosti za 8 %, njihovo uživanje pa velja za najpomembnejšega globalne­ga prehranskega napovedovalca dolgega življenja (Dermadi-Blackberry idr., 2004). Naslednje OH živilo je krompir, ki ga zaradi nacinov priprave (olje, maslo, margarina, majoneza, kecap), ki jih raziskave navadno ne kontrolirajo, velikokrat smatramo za dežurnega krivca epidemije debelosti in diabetesa tipa 2. Krompir že stoletja pred­stavlja pomembno živilo v prehranskem sistemu številnih kultur in je danes na glo­balni ravni celo najbolj uporabljeno živilo, ce odmislimo žita (riž, pšenica in koruza). Leto 2008 so Združeni narodi razglasili za mednarodno leto krompirja, kateremu so pripisali številne hranilne koristi (FAO, 2008). Pregled 13 raziskav o vplivu krompir­ja na debelost (5), diabetes (7) in srcnožilne bolezni (1) je pokazal, da je uživanje ocvr­tega krompircka povezano z debelostjo in diabetesom tipa 2, medtem ko raziskovalci te povezave niso našli s samim krompirjem kot živilom (Borch idr., 2016). Beli krompir je hranilno bogato živilo (sladki krompir v razlicnih sortah še neprimerno bolj; Dre-nowski, 2013), ki zagotavlja znacilno kolici-no pomembnih hranil v majhnem številu kalorij, poleg tega pa vsebuje številne va­rovalne snovi za clovekovo zdravje, ki so v znanosti dokumentirane, da izboljšajo lipidni profil, glukozo v krvi in krvni tlak (Vi-svanathan, Jayathilake, Chaminda Jayawar­dana in Liyanage, 2016), zato si, pripravljen na zdrav nacin, zasluži pomembno mesto v smernicah zdravega prehranjevanja (King in Slavin, 2013). Zagovorniki prehranjevanja na NH ketogenski dieti ravno tako odsvetu­jejo uživanje sadja, sploh tistega z visokim glikemicnim indeksom. Christensen, Vi-ggers, Hasselström in Gregersen (2013) so v nakljucno kontrolirani raziskavi na diabe­tikih tipa 2 preucevali vpliv uživanja bodisi manj bodisi vec kot dveh kosov sadja, pri cemer med skupinama niso ugotovili raz­lik pri vplivu na telesno težo, obseg telesa ali HbA1c (odziv inzulina), ter zakljucili, da diabetikom tipa 2 ne bi smeli omejevati dnevnega vnosa sadja. Pregled znanosti o dolgorocnem ucinku uživanja dodane fruktoze je pokazal, da majhne kolicine obstaja vec (Popkin, 2008). Samo med leti 1989 in 1991 se je uživanje rastlinskih olj na prebivalca skoraj podvojilo. Danes je povprecen vnos odra­slega Kitajca v vec kot 1300 kalorijah sestavljen iz mesa, rib, jajc in mlecnih izdelkov. V zadnjih 20 letih se je pri Kitajcih dnevni vnos rastlinskega olja povecal iz 30 na 37 g na dan, svinjine iz 48 na 69 g, mašcob iz 23,6 na 35,9 %, uživanje žit pa se je zmanjšalo iz 600 na 420 g (Li idr., 2012). 60 fruktoze (10 g/obrok oz. 36 g/dan) dejansko zmanjšajo glikemicni odziv sicer visoko gli­kemicnega obroka za 15–30 %, in sicer brez negativnih ucinkov na porast telesne teže ali srcnožilne dejavnike tveganja (Sieven-piper idr., 2012). Problem dejansko nastane pri presežku uživanja dodane fruktoze, in sicer nad 50 g dnevno (za vecino ljudi je to mejna vrednost uživanja fruktoze, ki na telo deluje že toksicno), sploh ker je povprecni vnos dodane fruktoze pri odraslem clove­ku 51 g/dan, pri adolescentu pa celo 75 g/ dan (Lustig, 2013). Ta meja je pomembna za dodano fruktozo12 in ne skupni vnos fruktoze, v kolikor jo zaužijemo s sadjem. Jenkins idr. (2001) so merili ucinek 20 porcij sadja dnevno v trajanju 2 tednov, pri cemer niso izmerili negativnih ucinkov na zdravje oz. so izmerili celo znižanje lipidov, krvnega tlaka in povecanje volumna blata. Törrönen idr. (2013) so šli še dlje, ko so ugotovili, da v kolikor živilom z visokim glikemicnim inde­ksom (npr. belemu kruhu) dodamo sadje (npr. jagodicevje), ne povzrocimo doda­tnega dviga sladkorja v krvi. Prav naspro­tno, posameznikove potrebe po inzulinu za vzdrževanje normalnega metabolizma glukoze v krvi se zmanjšajo, poleg tega ne pride niti do zapoznele hipoglikemije. Prehranjevanje z rastlinsko hrano v vseh življenjskih ob- dobjih Z ustrezno prehrano in zdravim nacinom življenja lahko v kar 90 % preprecimo dia­betes tipa 2, 80 % srcnožilnih bolezni, 70 % kapi in 70 % rakov crevesja (Willett, 2002) oz. 90–95 % vseh rakov (Anand idr., 2008). Znanstvena literatura, ko govorimo o naj­bolj ucinkoviti preventivi zoper glavne vzro­ke umrljivosti, je brez kakršnegakoli dvoma na strani rastlinskega prehranjevanja13, ki ga zdravstveni sistem zmotno oznacuje 12 Meyer, de Bruin, Du Plessis, van der Merwe in Meyer (1971) so že pred 45 leti dokazali, da celo 200 g dnevno zaužite fruktoze v obdobju 12 do 24 tednov ni imelo negativnih ucinkov (temvec celo verjetne koristi) na telesno težo, krvni tlak, inzulin in lipide. 13 Katz in Meller (2015) sta v znanstveni objavi (z naslovom: Ali lahko recemo katero prehranjevanje je najboljše za zdravje?) izvedla pregled znano­sti za najbolj pogoste nacine prehranjevanja in zakljucila, da glavnina znanstvenih dokazov rastlinsko prehranjevanje mocno povezuje z zdravjem in preventivo zoper boleznim, poleg tega ponuja prednosti tudi za ostala bitja, okolje in ekologijo. Vegetarijanske diete so bile v eni izmed raziskav (Farmer, Larson, Fulgoni, Rainville in Liepa, 2011) dokazane kot hranilno zadostne, tudi pri kaloricni restrikciji s 500 kalorijami manj od ocenjene energijske potrebe, in so lahko brez zadržkov priporocene za kontrolo telesne teže. kot vegansko prehranjevanje14. NIJZ (Hla­stan Ribic, Blaznik, Gregorcic in Jarm, 2011) otrokom odsvetuje vegansko prehranjeva­nje, saj to lahko škoduje njihovemu razvoju, in zatrjuje, da pregled trenutno opravlje­nih raziskav kaže na premalo prepricljivih dokazov, ki bi govorili v prid primernosti veganske prehrane za razlicne starostne skupine. Prav nasprotno je dobro znano že od zacetka sodobne medicine. Ljudje, ki se prehranjujejo s pretežno rastlinskim (veganskim) prehranjevanjem, imajo nižji ITM (Spencer, Appleby, Davey in Key, 2003; Tonstad idr., 2009), manjšo pojavnost dia­betesa tipa 2 (Chiu idr., 2014; Satija idr., 2016; Tonstad idr., 2013) in daljšo pricakovano ži­vljenjsko dobo (Buettner, 2010; Orlich idr., 2013). Primerjava 105 dolgoletnih vegank in 105 mesojedih žensk (povprecne staro­sti 62 let), kjer so mesojede ženske zaužile 2-krat vec kalcija dnevno (zaradi mlecnih izdelkov), je pokazala, da imata obe skupini enako gostoto kostne mase (Ho-Pham idr., 2009). Rezultati, ki govorijo o varovalnih ucinkih rastlinskega prehranjevanja na dia­betes tipa 2 in negativnih ucinkih uživanja že majhnih kolicin mesa na diabetes tipa 2, sovpadajo z raziskavo v ZDA – Adventist He­alth Study-2 (Rizzo, Jaceldon-Siegl, Sabate in Fraser, 2013). Povezanost prehranjevalnega vzorca s preddibetesom in diabetesom (v Sloveniji je obojih skupaj pribl. 250,000) je pokazala tudi raziskava, ki je primerjala 150 bolnikov s preddiabetesom, starih manj kot 30 let, ki so bili bodisi prekomerno težki in debeli ter imeli zgodovino diabetesa tipa 2 v družini, s 150 zdravimi ljudmi. Raziskovalci so zakljucili, da je vzorec prehranjevanja, ki temelji na zelenjavi, sadju in strocnicah inverzno povezan s preddiabetesom in diabetesom, medtem ko je vzorec pre­hranjevanja, ki temelji na sladkarijah, trdih mašcobah, mesu in majonezi povezan s povecanim tveganjem (Bagheri idr., 2016). Švedska raziskava (Bellavia, Stilling in Wolk, 2016) je želela na 74.646 moških in ženskah odgovoriti na velikokrat zastavljeno vpra­ 14 Dihotomna segmentacija ljudi na tiste, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem za­radi eticnih razlogov, in tiste, ki se z veganskim prehranjevanjem prehranjujejo zaradi zdravja in dobrega pocutja, je neupravicena, saj tovrstno locevanje ne upošteva dejstva, da se številni po­trošniki za vegansko prehranjevanje odlocijo iz vec kot enega razloga. V raziskavi, ki so jo izvedli v 7 veganskih supermarketih v Nemciji, so opra­vili intervjuje s 329 potrošniki, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem. 69,3 % ljudi je kot enega izmed treh pomembnih motivov za ve­gansko prehranjevanje navedlo zdravje in boljše pocutje, 89,7 % ljudi eticne razloge povezane z živalmi, medtem ko jih je 81,8 % omenilo vec kot en razlog za spremembo v prehranjevanju (Janssen, Busch, Rödiger in Hamm, 2016). šanje, tj. ali lahko vecji vnos sadja in zele­njave, ob socasnem uživanju mesa, deluje kot protiutež pri povecanem tveganju za srcnožilne bolezni in prezgodnje umrljivo­sti. Raziskovalci so ugotovili, da imajo tisti, ki uživajo vec rdecega mesa, 29 % vecje tveganje za prezgodnjo smrt zaradi srcno­žilnih bolezni (21 % iz katerihkoli razlogov) kot tisti, ki uživajo manj rdecega mesa. Tudi najvecji vnosi razlicnega sadja in zelenjave ne morejo izniciti negativnega ucinka vno­sa mesa in posledicno povecanega tvega­nja smrti zaradi srcnožilnih bolezni15. Razi­skavi, objavljeni v ugledni medicinski reviji JAMA, sta na 131.342 ljudeh (Nurses' Health Study in Physicians' Health Study) ocenjevali povezanost med vzorcem prehranjevanja in boleznimi oz. umrljivostjo. Raziskovalci so znova potrdili visoko povezanost uži­vanja živalskih beljakovin (jajca, mlecni izdelki, meso, ribe) s povišano stopnjo umrljivosti zaradi srcnožilnih bolezni, med-tem ko so bili rastlinski viri (žita, strocnice, oreški) povezani s 33 % nižjo stopnjo umr­ljivosti, 40 % nižjo pojavnostjo srcnožilnih bolezni in 28 % zmanjšanim tveganjem za nastanek raka. Samo zamenjava uživanja jajc z rastlinskimi viri beljakovin bi znižala pojavnost smrti zaradi raka za 17 % (Song idr., 2016). Z nacinom življenja lahko neposredno vpli­vamo na vec kot 90 % dejavnikov, ki pov­zrocajo infarkt (Yusuf idr., 2004; Feign idr., 2016), kar je bilo potrjeno tudi v prospektiv­ni raziskavi (Harvard Health Professionals Fol­low-up), ki je pokazala, da imajo prihodnost v svojih rokah tudi bolniki, ki že uživajo zdravila za zniževanje krvnega tlaka ali ho-lesterola, saj lahko tudi ti znižajo tveganje za infarkt za kar 78 % (Chiuve, McCullough, Sacks in Rimm, 2006). Raziskava Univerze Loma Linda (Adventist Health Study-2), fi­nancna podprta s strani ameriškega Naci­onalnega inštituta za raziskovanje raka, je 15 Precna in intervencijska raziskava sta pokazali, da vegansko prehranjevanje, ali samo 14 dnev-no izogibanje mesu in ribam, lahko znacilno pozitivno vpliva na razpoloženje, stres in depre­sivnost ljudi (Beezhold, Johnston in Daigle, 2010; Beezhold, Johnston, 2012). Raziskavi na 869 src­nožilnih bolnikih nekadilcih in 997 ljudeh s samo povišanimi dejavniki tveganja za srcnožilne bo­lezni ali diabetesom tipa 2, oboji v depresivnem stanju, sta pokazali pozitivne ucinke rastlinskega prehranjevanja, telesne dejavnosti, sredstev za razbremenitev stresa in skupinske podpore na razlicne dejavnike tveganja za nastanek srcno­žilnih bolezni in psihosocialne dejavnike (Dau-benmier idr., 2007; Pischkea, Frendab, Ornish in Weidnerc, 2010). Sistematicni pregled 13 epide­mioloških raziskav je pokazal, da je vecji vnos sadja, zelenjave, rib in nepredelanih žit povezan z zmanjšanim tveganjem za depresije (Lai, Hiles, Bisquera, Hure, MyEvoy in Attia, 2014). pokazala, da tisti, ki se prehranjujejo z ra­stlinskim vzorcem prehranjevanja, nimajo samo najnižjega ITM, manjše pojavnosti diabetesa tipa 2 in drugih kronicnih bole-zni, pac pa tudi daljšo pricakovano življenj­sko dobo, in sicer 9,5 let daljšo pri moških in 6,1 let pri ženskah, v primerjavi s tistimi, ki se prehranjujejo z mešanim vzorcem prehranjevanja (Orlich idr., 2013). Skupni holesterol16 v dveh raziskavah na ljudeh, ki se prehranjujejo z rastlinskim prehra­njevanjem (De Biase, Fernandes, Gianini in Duarte, 2007; Resnicow idr., 1991), je znašal 3,4 oz. 3,6 mmol/l, LDL holesterol 1,8 oz. 1,7 mmol/l, HDL holesterol 1,3 oz. 1,4 mmol/l, trigliceridi pa 0,8 oz. 0,9 mmol/l. Po mnenju dr. Esselstyna Jr. vecji problem predstavlja neinformiranost javnosti o optimalnem clovekovem prehranjevanju za zdravje (Es­selstyn in Favoloro, 1998) kot pa sam izziv vzdrževanja optimalne vrednosti lipidov. Dr. Esselstyn Jr. navaja, da je z eticnega vidika nujno potrebno ljudi informirati o optimalnem clovekovem prehranjevanju in iz cesa je sestavljeno, oni pa naj potem odlocijo, do katere stopnje bodo v skladu s tem ravnali tudi v praksi. Dr. Esselstyn Jr. se sprašuje, »kakšen je odgovor« zdravnika na vprašanje pacienta, ki ne želi imeti src­nožilne bolezni ali ponovnega infarkta in je pripravljen narediti spremembo (Esselstyn, 1998). Rastlinsko prehranjevanje je edino prehranjevanje, za katerega je dokazano, da zaustavi, upocasni in v številnih prime-rih spreobrne potek srcnožilnih bolezni (Esselstyn Jr., Gendy, Doyle, Golubic in Ro­izen, 2014; Ornish idr., 1990), raka prostate (Ornish idr., 2013) in dojke (Barnard, Gon­zalez, Liva in Ngo, 2006), diabetesa tipa 1 in 2 (Anderson in Ward, 1979; Barnard idr., 2009; Dunaief, Fuhrman, Dunaief in Ying, 2012; Rinaldi, Campbell, Fournier, O'Connor in Madill, 2016) in številnih drugih kronicnih 16 Vecina infarktov se pojavlja pri osebah, ki ima­jo raven holesterola v krvi med 5,2 in 7,2 mmol/l (Steinberg, 2005), medtem ko so referencne vre­dnosti skupnega holesterola, ki so danes spre­jete kot normalne od 4–5,2 mmol/l. Nakljucno kontrolirane raziskave konsistentno kažejo, da je optimalen LDL holesterol med 1,3 in 1,8 mmol/l, medtem ko so danes referencne vrednosti LDL holesterola med 2 in 3,5 mmol/l, kar vodi k vi-sokemu tveganju za srcnožilne bolezni (O'Keefe idr. (2004). Povprecni skupni holesterol pri odra­slih Americanih, nadaljujejo raziskovalci, je 5,4 mmol/l oz. LDL holesterol 3,4 mmol/l (približno 2-krat višji od normalne fiziološke vrednosti), kar pomeni, da njihov povprecni holesterol ni nor-malen, saj je ateroskleroza prisotna pri približno polovici ljudeh, starih nad 50 let. V kolikor ljudje vzdržujejo svoje vrednosti znotraj referencnih vrednosti holesterolov, to pomeni, da ima med 40 in 50 % ljudi, starih 50 let, znacilne kolicine ateroskleroze, deloma tudi zaradi LDL holeste­rola, ki je približno 2-krat nad normalnim fiziolo­škim nivojem (O'Keefe idr., 2004). bolezni, s cimer se izrazito zmanjšajo po­trebe po zdravilih in podaljša pricakovana življenjska doba (Ornish idr., 2013; Tuso idr., 2013). Poleg tega so raziskovalci neprofi­tnega odbora zdravnikov za odgovorno medicino analizirali 15 raziskav na 755 pre-ucevancih iz Evrope in ZDA ter zakljucili, da je rastlinsko prehranjevanje tisto, ki po­maga izgubiti odvecno telesno težo brez štetja kalorij ali vkljucevanja redne vadbe (Barnard, Levin in Yokoyama, 2015), kar bi lahko korenito zmanjšalo narašcajoci trend prekomerne telesne teže in debelosti17. Šte­vilne raziskave (2013 Clarys idr., 2014; Rizzo, Jaceldon-Siegl, Sabate in Fraser), raziskava na najdlje živecih ljudeh (Buettner, 2010) in številna zdravstvena združenja so nedvo­mno potrdili, da je rastlinsko (vegansko) prehranjevanje zdravo in hranilno zado­stno v vseh življenjskih obdobjih, tudi med nosecnostjo in dojenjem (Craig in Mangels, 2009; DBA, 2015; Tuso, Ismail, Ha in Barto-lotto, 2013). Z Ameriškim združenjem die-tetikov se strinja celo sama ameriška pedia­trija (Hayes, 2015), ko navaja, da je ustrezen veganski vzorec prehranjevanja zdrav tako za dojencka kot tudi za malcka in otroka18. Pravilno strukturirano rastlinsko prehranje­vanje ni povezano s pomanjkanjem vnosa beljakovin19 ali s potrebo po zavestnem 17 Navadno velja splošno prepricanje, da sta­rejši ljudje v primeru izgubljanja odvecne tele­sne teže potrebujejo vecji vnos beljakovin. Ena izmed raziskav je prav v ta namen preucevala oboje. Raziskovalci so merili ucinek priporoce­nega vnosa beljakovin (0,8 g na kg telesne teže) ali visokega vnosa beljakovin (1,2 g na kg telesne teže) pri kaloricni restrikciji (pribl. 1400 kalorij pri obeh dietah) na 34 postmenopavznih debelih ženskah, v trajanju 28 tednov. Ugotovili so, da vi-soko beljakovinska dieta ne predstavlja zdrave­ga nacina izgubljanja odvecne telesne teže, ce­prav prispeva k ohranjanju puste mišicne mase (razlika je bila 0,5 kg), saj je ta majhna klinicna korist povezana z znacilnim poslabšanjem inzu­linske obcutljivosti in povecanjem oksidativne­ga stresa, medtem ko je skupina s priporocenim vnosom beljakovin izboljšala inzulinsko obcutlji­vost za 25–30 %, s cimer so zmanjšali dejavnike tveganja za srcnožilne bolezni in diabetes tipa 2 (High-Smith idr., 2016). 18 Raziskava pediatrov clevelandske klinike je pri­merjala ucinek rastlinskega prehranjevanja (brez živalskih živil in dodane mašcobe) z AHA dieto (30 % vseh kalorij iz vira mašcob, manj kot 7 % vseh kalorij iz vira nasicenih mašcob, manj kot 1500 mg soli ter manj kot 300 mg prehranske­ga holesterola, ribe, meso in olja »v zmernosti«) na 28 prekomerno težkih otrocih, starih od 9 do 18 let, s povišanim holesterolom. Otroci na di­eti AHA so v štirih tednih statisticno izboljšali 4 vrednosti spremenljivk, medtem ko so otroci na rastlinskem prehranjevanju znacilno izboljšali 9 vrednosti spremenljivk (ITM, sistolicni krvni tlak, telesna teža, obseg nadlahti, skupni holesterol, LDL holesterol, inzulin, encim mieloperoksidaza ter visoko obcutljivi CRP (Mcknin idr., 2015). 19 Zagovornike mešanega prehranjevanja bi moralo bolj kot to, »kje ljudje z rastlinskim vzor­cem prehranjevanja dobijo dovolj velik vnos ka­ kombiniranju rastlinskih živil (AHA, 2014; Golden, 2002; Mclaren, 1974; Young in Pe­llett, 1994; Waterlow, 1984). Sistematicni pregled 262 znanstvenih clankov, ki so za oceno tveganja veganskih in vegetarijan­skih diet med nosecnostjo skupaj upora­bili 2329 virov, je navkljub splošnemu po­manjkanju nakljucno kontroliranih raziskav pokazal, da je vegansko in vegetarijansko prehranjevanje v nosecnosti varno, pozor­nost pa je potrebno nameniti energijski zadostnosti ter v glavnem vitaminu B12 in železu (Piccoli idr., 2015). Ameriška organi­zacija za zdravstveno oskrbo (Kaiser Perma­nente) navaja, da se kljub trdnim dokazom o prednosti rastlinskega prehranjevanja in splošni pripravljenosti javnosti, vecini bol­nikov niti ne ponudi možnost prehranjeva­nja z rastlinsko hrano, najverjetneje zaradi pomanjkanja ozavešcenosti zdravnikov in pomanjkanja izobraževanja bolnikov (Tuso idr., 2013). Kaiser Permanente (Hever, 2016) zato ponovno navaja pregled prednosti rastlinskega prehranjevanja za clovekovo zdravje, konkretne prakticne korake pri zacetni komunikaciji z bolniki, napotke pri nacrtovanju ustreznega programa rastlin­skega prehranjevanja, ohranjanju motiva­cije bolnikov ter na koncu priporocila za podporni sistem, ki bi skrbel za izobraževa­nje ljudi20. .Zakljucek Na podlagi utemeljenih argumentov, na­vedenih v clanku, je moc trditi, da je da­našnji nacin življenja cloveka sestavljen iz številnih nezdravih okolišcin (vsakodnevno dolgotrajno sedenje) in vedenj (telesna nedejavnost ter nezdravo prehranjevanje). Poleg tega se mora posameznik zavedati, da je sistemsko vpet v toksicno okolje, ki preko paralizirane informiranosti (napac­ne ali protislovne informacije o prehrani in zdravju, rezultat katerih so kronicno bolni ljudje) ne prizanaša niti predstavnikom sistema niti obicajnim ljudem. Potrebno je ozavestiti dejstvo, da smo zdravi le toliko, kot je zdravo naše ožje in širše okolje. Pravil­ kovostnih beljakovin, kalcija ali železa«, skrbeti, od cesa si ljudje resnicno »prijedo« epidemijo prekomerne telesne teže, povišan krvni tlak, holesterol, srcnožilne bolezni, rak, diabetes tipa 2 ipd. 20 Poleg naštetega, bi premik k rastlinskemu pre­hranjevanju do leta 2050 znižal svetovno umr­ljivost za 10 % (8,1 milijona smrti letno manj), zmanjšal kolicino toplogrednih emisij, poveza­nih s pridelavo hrane, za 70 % oz. prihranil do 31 trilijonov ameriških dolarjev, porabljenih za zdra­vstvene stroške (Springmann, Godfray, Rayner in Scarborough, 2016). no strukturirano rastlinsko prehranjevanje je pomembno. Redna telesna dejavnost je pomembna. Rešitve za vsakodnevno dol­gotrajno sedenje so pomembne. Spanje in sprostitev sta pomembna. Kolicina stresa in odziv nanj sta pomembna. Pot k dolge-mu in aktivnemu življenju, s cim manjšim tveganjem za obolevnost, zahteva verodo­stojno informiranost javnosti ter na koncu prevzem osebne odgovornosti za nacin življenja. V delno potrditev zapisanega pa še napoti-lo zaslužnega prof. Draga Ulage o tem, kako ostati cil in zdrav do pozne starosti (osebna komunikacija): »Ni dobro kar naprej sede-ti… Jaz delam takole: kadar pišem – sedim, kadar pocivam – ležim in kadar razmišljam – hodim!«. .Literatura 1. Adams, K.M., Kohlmeier, M. in Zeisel, S.H. (2010). Nutrition Education in U.S. Medical Schools: Latest Update of a National Survey. Acad Med, 85 (9), 1537–1542. 2. AHA (2014). Vegetarian Diets. Pridobljeno 27. 12. 2014 iz http://www.heart.org/HEAR­TORG/GettingHealthy/NutritionCenter/Ve­getarian-Diets_UCM_306032_Article.jsp#. 3. Lai, J.S., Hiles, S., Bisquera, A., Hure, A.J., McE­voy, M. in Attia, J. (2014). A systematic review and meta-analysis of dietary patterns and depression in community-dwelling adults. Am J Clin Nutr, 99 (1), 181–97. 4. Anand, P., Kunnumakara, A.B., Sundaram, C., Harikumar, K.B., Tharkan, S.T., Ali, O.S. idr. (2008). Cancer is a Preventable Disease that Requires Major Lifestyle Changes. Pharmace­utical Research, 25 (9), 2097–2116. 5. Bagheri, F., Siassi, F., Koohdani, F., Mahaki, B., Qorbani, M., Yavari, P. idr. (2016). Healthy and unhealthy dietary patterns are related to pre-diabetes: a case-control study. Br J Nutr, 1-8. [Epub ahead of print]. 6. Barnard, N. D., Cohen, J., Jenkins, D. J., Turner-McGrievy, G., Gloede, L., Green, A. in Ferdo­wsian, H. (2009). A low-fat vegan diet and a conventional diabetes diet in the treatment of type 2 diabetes: a randomized, controlled, 74-wk clinical trial. The American Journal of Clinical Nutrition, 89 (5), 1588S–1596S. 7. Barnard, N.D., Levin, S.M. in Yokoyama, Y. (2015). A Systematic Review and Meta-Analysis of Changes in Body Weight in Clini­cal Trials of Vegetarian Diets. J Acad Nutr Diet, 115 (6), 954–69. 8. Barnard, R. J., Gonzalez, J. H., Liva, M. E., Ngo, T. H. (2006). Effects of low-fat, high-fiber diet and exercise program on breast cancer risk factors in vivo and tumor cell growth and apoptosis in vitro. Nutr Cancer, 55 (1), 28–34. 9. Beezhold, B.L., in Johnston, C.S. (2012). Re­striction of meat, fish, and poultry in omni­vores improves mood: A pilot randomized controlled trial. Nutrition Journal, 11, 9. 10. Beezhold, B.L., Johnston, C.S., in Daigle, D.R. (2010). Vegetarian diets are associated with healthy mood states: a cross-sectional study in Seventh Day Adventist adults. Nutrition Journal, 9, 26. 11. Bell, J.A., Hamer, M., Sabia, S., Singg-Manoux, A., Batty, G.D. in Kivimaki, M. (2015). The Natu­ral Course of Healthy Obesity Over 20 Years. Journal of the American College of Cardiology, 65 (1), 101–102. 12. Bellavia, A., Stilling, F. in Wolk, A. (2016). High red meat intake and all-cause cardiovascular and cancer mortality: is the risk modified by fruit and vegetable intake? Am J Clin Nutr, Pu­blished online August 24, 2016. 13. Bischoff-Ferrari, H.A., Dawson-Hughes, B., Baron, J.A., Kanis, J.A., Orav, E.J., Staehelin, H.B. idr. (2011). Milk intake and risk of hip frac­ture in men and women: a meta-analysis of prospective cohort studies. J Bone Miner Res, 26 (4), 833–9. 14. Blatt, A.D., Roe, L.D. in Rolls, B.J. (2011). Incre­asing the protein content of meals and its effect on daily energy intake. J Am Diet Assoc, 111 (2), 290–294. 15. Blumenthal, J.A., Babyak, M.A., Murali Dorais­wamy, P., Watkins, L., Hoffman, B.M., Barbour, K.A. idr. (2007). Exercise and Pharmacothe­rapy in the Treatment of Major Depressive Disorder. Psychosomatic Medicine, 69 (7), 587–596. 16. Borch, D., Juul-Hindsgaul, N., Veller, M., Astrup, A., Jaskolowski, J. in Ruben, A. (2016). Potatoes and risk of obesity, type 2 diabetes, and cardiovascular disease in apparently he­althy adults: a systematic review of clinical intervention and observational studies. Am J Clin Nutr, 104 (2), 489–98. 17. Buettner, D. (2010). The Blue Zones: Lessons for Living Longer From the People Who've Lived the Longest. National Geographic Society. 18. Burkitt, D. (1991). An Approach to the Reduc­tion of the Most Common Western Cancers The Failure of Therapy to Reduce Disease. Arch Surg, 126 (3), 345–347. 19. Chan, M. (2013). WHO Director-General ad­dresses health promotion conference. Ope­ning address at the 8th Global Conference on Health Promotion. Helsinki, Finland. Pridobljeno 12. 9. 2015, s http://www.who. int/dg/speeches/2013/health_promoti-on_20130610/en/. 20. Chandon, P., Wansink, B. (2007). “Is obesi­ty caused by calorie underestimation? A psychophysical model of meal size estima­tion.” Journal of Marketing Research, 44 (1), 84–99. 21. Chiu, T.H.T., Huang, H.-Y., Chiu, Y.-F., Pan, W.­H., Kao, H.-Y., Chiu, J.P.C. idr. (2014). Taiwanese Vegetarians and Omnivores: Dietary Compo­sition, Prevalence of Diabetes and IFG. PLoS ONE, 9 (2), e88547. http://doi.org/10.1371/ journal.pone.008547 22. Chiuve, S.E., McCullough, M.L., Sacks, F.M. in Rimm, E.B. (2006). Healthy lifestyle factors in the primary prevention of coronary heart disease among men: benefits among users and nonusers of lipid-lowering and anti-hypertensive medications. Circulation, 114 (2), 160–7. 23. Christakis, N.A. in Fowler, J.H. (2009). The Spread of Obesity in a Large Social Network over 32 Years. N Engl J Med, 357, 370–9. 24. Christensen, A.S., Viggers, L., Hasselström, K. in Gregersen, S. (2013). Effect of fruit restricti­on on glycemic control in patients with type 2 diabetes – a randomized trial. Nutrition Jo­urnal, 12, 29. 25. Chung, M., van Buul, V.J., Wilms, E., Nellessen in Brouns, F.J.P.H. (2014). Nutrition education in European medical schools: Results of an international survey. European Journal of Cli­nical Nutrition, 68 (7), 844–6. 26. Clarys, P., Deliens, T., Huybrechts, I., Deriema­eker, P., Vanaelst, B., De Keyzer, W. idr. (2014). Comparison of Nutritional Quality of the Vegan, Vegetarian, Semi-Vegetarian, Pesco-Vegetarian and Omnivorous Diet. Nutrients, 6 (3), 1318–1332. 27. Craig, W.J. in Mangels, A.R. (2009): Position of the American Dietetic Association: vege­tarian diets. American Dietetic Association. J Am Diet Assoc, 109 (7), 1266–82. 28. Daubenmier, J.J., Weidner, G., Sumner, M.D., Mendell, N., Merritt-Worden, T., Studley, J. in Ornish, D. (2007). The contribution of chan­ges in diet, exercise, and stress management to changes in coronary risk in women and men in the multisite cardiac lifestyle inter­vention program. 29. DBA (2015). The Association of UK Dietitians. Vegetarian diets. Pridobljeno 23. 12. 2014, s https://www.bda.uk.com/foodfacts/vege­tarianfoodfacts. 30. De Biase, S.G., Fernandes, S.F., Gianini, R.J. in Duarte, J.L. egetarian diet and cholesterol and triglycerides levels. Arq Bras Cardiol, 88 (1), 35–9. 31. de Castro, J.M. (1994). “Family and friends produce greater social facilitation of food in­take than other companions.” Physiol Behav, 56 (3), 445–55. 32. de Castro, J.M. (2000). “Eating behavior: les­sons from the real world of humans.” Nutriti­on, 16 (10), 800–13. 33. Dermadi-Blackberry, I., Wahlqvist, M.L., Ko­uris-Blazos, A., Steen, B., Lukito, W., Horie, Y. idr. (2004). Legumes: the most important dietary predictor of survival in older people of different ethnicities. Asia Pac J Clin Nutr, 13 (2), 217–20. 34. Di Angelantonio, E., Shilpa, N., Wormser, D., Gao, P., Kaptoge, S., Berrington de Gonzalez, A. idr. (2016). Body-mass index and all-cause mortality: individual-participant-data meta-analysis of 239 prospective studies in four continents. The Global BMI Mortality Colla­boration. The Lancet , 388 (10046), 776–786. 35. Ding, D., Lawson, K.D., Kolbe-Alexander, T.L., Finkelstein, E.A., Katzmarzyk, P.T., van Me-chelen, W. idr. (2016). The economic burden of physical inactivity: a global analysis of major non-communicable diseases. Lan­cet, DOI: http://dx.doi.org/10.1016/S0140­6736(16)30383-X. [Epub ahead of print]. 36. Ding, E.L. in Hu, F.B. (2010). Commentary: Re­lative importance of diet vs physical activity for health. Int J Epidemiol, 39 (1), 209–211. 37. Dinu, M., Abbate, R., Gensini, G.F., Casini, A. in Sofi, F. (2016). Vegetarian, vegan diets and multiple health outcomes: a systema­tic review with meta-analysis of observa­tional studies. Crit Rev Food Sci Nutr, doi: 10.1080/10408398.2016.1138447 [Epub ahe­ad of print]. 38. Dobbs, R. in Manyika, J. (2015). The obesity crisis. The Cairo Review of Global Affairs. Pri­dobljeno 16. 4. 2016, s http://www.mckinsey. com/mgi/overview/in-the-news/the-obesi-ty-crisis. 39. Donnelly, J.E., Blair, S.N., Jakicic, J.M., Manore, M.M., Rankin, J.W., Smith, B.K. (2009). Ame­rican College of Sports Medicine Position Stand. Appropriate physical activity inter­vention strategies for weight loss and pre­vention of weight regain for adults. Med Sci Sports Exerc, 41 (2), 459–71. 40. Drewnowski, A.J. (2013). New metrics of af­fordable nutrition: which vegetables provi­de most nutrients for least cost? Adv Nutr, 4 (3), 393S–401S. 41. Dunaief, D.M., Fuhrman, J., Dunaief, J.L. in Ying, G. (2012). Glycemic and cardiovascu­lar parameters improved in type 2 diabetes with the high nutrient density. Open Journal of Preventive Medicine, 2 (3), 364–371. 42. Ello-Martin, J.A., Ledikwe, J.H. in Rolls, B.J. (2005). The influence of food portion size and energy density on energy intake: impli­cations for weight management. Am J Clin Nutr, 82 (1 Suppl), 236S–241S. 43. 4Eshak, E.S., Iso, H., Yamagishi, H., Kokubo, Y., Saito, I., Yatsuya, H. idr. (2014). Rice con­sumption is not associated with risk of car­diovascular disease morbidity or mortality in Japanese men and women: a large popula­tion-based, prospective cohort study. Am J Clin Nutr, 100 (1), 199–207. 44. Esselstyn Jr., C.B. in Favaloro, R.G. (1998). In­troduction: more than coronary artery dise­ase. American Journal of Cardiology, 82 (10), 5–9. 45. Esselstyn, C.B. Jr., Gendy, G., Doyle, J., Golu­bic, M. in Roizen, M.F. (2014). A way to reverse CAD? J Fam Pract, 63 (7), 356–364b. 46. Esselstyn, Jr., C.B. (1998). Changing the treat­ment paradigm for coronary artery disease. Am J Cardiol, 82 (10B), 2T–4T. 47. FAO (2008). International year of potato. Pri­dobljeno 15.9.2016, s http://www.fao.org/ potato-2008/en/aboutiyp/index.html. 48. Farmer, B., Larson, B.T., Fulgoni, V.L., Rainville, A.J. in Liepa, G.U. (2011). A vegetarian dietary pattern as a nutrient-dense approach to we­ight management: an analysis of the natio­nal health and nutrition examination survey 1999-2004. J Am Diet Assoc, 111 (6), 819–27. 49. Feigin, V.L., Roth, G.A., Naghavi, M., Parmar, P., Krishnamurthi, R., Chugh, S. idr. (2016). Global burden of stroke and risk factors in 188 coun­tries, during 1990–2013: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2013. The Lancet Neurology, 15 (9), 913–924. 50. Feskanich, D., Bischoff-Ferrari, H.A., Frazier, L., in Willett, W.C. (2014). Milk Consumption During Teenage Years and Risk of Hip Frac­tures in Older Adults. JAMA Pediatrics, 168 (1), 54–60. 51. Field AE, Manson JE, Taylor CB, et al. Associa­tion of weight change, weight control prac­tices, and weight cycling among women in the Nurses' Health Study II. Int J Obes Relat Metab Disord, 28, 1134–1142. 52. Fontana, L., Meyer, T.E., Klein, S., Holloszy, J.O. (2007). Long-term low-calorie low-protein vegan diet and endurance exercise are asso­ciated with low cardiometabolic risk. Rejuve­nation Res, 10 (2), 225–234. 53. Fung, T.T., van Dam, R.M., Hankinson, S.E., Stampfer, M., Willett, W.C., in Hu, F.B. (2010). Low-carbohydrate diets and all-cause and cause-specific mortality: Two cohort Studies. Annals of Internal Medicine, 153 (5), 289–298. 54. Ganmaa, D., Li, X.M., Qin, L.Q., Wang, P.Y., Ta-keda, M. in Sato, A. (2003). The experience of Japan as a clue to the etiology of testicular and prostatic cancers. Med Hypotheses, 60 (5), 724–30. 55. Gardner, C.D., Kaizand, A., Alhassan, S., Kim, S., Stafford, R.S., Balise, R.R. idr. (2007). Compa­rison of the Atkins, Zone, Ornish, and LEARN Diets for Change in Weight and Related Risk Factors Among Overweight Premenopausal Women. The A TO Z Weight Loss Study: A Randomized Trial. JAMA, 297 (9), 969–977. 56. Golden, M.H.N. (2002). The Development of Concepts of Malnutrition. J Nutr, 132 (7), 2117S–2122S. 57. Greer S., Goldstein A. in Walker, M. (2013). "The impact of sleep deprivation on food desire in the human brain." Nat Commun, 4, 2259. 58. Haapanen, N., Miilunpalo, S., Pasanen, M., Oja, P. in Vuori, I. (1997). Association betwe­en leisure time physical activity and 10-year body mass change among working-aged men and women. Int J Obes Relat Metab Di-sord, 21 (4), 288–96. 59. Hall, K.D., Chen, K.Y., Guo, J., Lam, Y., Leibel, R.L., Mayer, L. idr. (2016). Energy Expenditure Increases Following An Isocaloric Ketogenic Diet In Overweight And Obese man. Am J Clin Nutr, 104 (2), 324–33. 60. Hardy, K., Brand-Miller, J., Brown, K.D., Tho­mas, M.G. in Copeland, L. (2015). The Impor­tance of Dietary Carbohydrate in Human Evolution. The Quarterly Review of Biology, 90 (3), 251–268. 61. Hayes, D. (2015). Feeding Vegetarian and Vegan Infants and Toddlers. Pridobljeno, 10.8.2016, s http://www.eatright.org/reso­urce/food/nutrition/vegetarian-and-speci-al-diets/feeding-vegetarian-and-vegan-in­fants-and-toddlers. 62. Hever, J. (2016). Plant-Based Diets: A Physician’s Guide. Perm J, 20 (3), 15–082. 63. High-Smith, G.I., Yoshino, J., Kelly, S.C., Reeds, D.N., Okunade, A., Patterson, B.W. idr. (2016). Protein Intake during Weight Loss Therapy Eliminates the Weight-Loss Induced Impro­vement inInsulin Action in Obese Postme­nopausal Women. Cell Rep, 17 (3), 849–861. 64. Hlastan Ribic, C., Blaznik, U., Gregoric, M. in Jarm, K. (2011). Strokovno mnenje glede ve­getarijanstva in Kitajske študije. Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno 28. 3. 2015, s http://www.nijz.si/strokovno-mne­nje-glede-vegetarijanstva-in-kitajske-studi­je. 65. Holt, Ha., Brand, J.C. in Petocz, P. (1997). An insulin index of foods:the insulin demand generatedby 1000-kJ portions of common foods. Am J Clin Nutr, 66, 1264–1276. 66. Ho-Pham, L.T., Nguyen, P.L., Le, T.T., Doan, T.A., Tran, N.T., Le, T.A. idr. (2009). Veganism, bone mineral density, and body compositi­on: a study in Buddhist nuns. Osteoporos Int, 20 (12), 2087–93. 67. Hopkins, P.N. (1992). Effects of dietary chole­sterol on serum cholesterol: a meta-analysis and review. Am J Clin Nutr, 55 (6), 1060–1070. 68. Hu, E.A., Pan, A., Malik, V. in Sun, Q. (2012). White rice consumption and risk of type 2 diabetes: meta-analysis and systematic revi­ew. The BMJ, 344, e1454. 69. Ikehara, S., Iso, H., Date, C., Kikuchi, S., Wata­nabe, Y., Wada, Y. idr. (2009). Association of Sleep Duration with Mortality from Cardi­ovascular Disease and Other Causes for Ja­panese Men and Women: the JACC Study. Sleep, 32 (3), 295–301. 70. Jakše, B. (2015). Karbofobija je »drag šport«. Šport, 63 (3–4), 9–21. 71. Jakše, B. (2016). Kronicno bolni so biznis. SITIS. 72. Janssen, M., Busch, C., Rödiger, M. in Hamm, U. (2016). Motives of consumers following a vegan diet and their attitudes towards ani­mal agriculture. Appetite, 105, 643–51. 73. Jenkins, D.J., Kemdall, C.W., Popovich, D.G., Vidgen, E., Mehling, C.C., Vuksan, V. idr. (2001). Effect of a very-high-fiber vegetable, fruit, and nut diet on serum lipids and colonic function. Metabolism, 50 (4), 494–503. 74. Johns, D.J., Hartmann-Boyce, J., Jebb, S.A., in Aveyard, P. (2014). Diet or Exercise Interventi­ons vs Combined Behavioral Weight Mana­gement Programs: A Systematic Review and Meta-Analysis of Direct Comparisons. Jour­nal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 114 (10), 1557–1568. 75. Kalakanis, L.E., Goldfield, G.S., Paluch, R.A. in Epstein, L.H. (2001). Parental activity as a determinant of activity level and patterns of activity in obese children. Res Q Exerc Sport, 72 (3), 20–29. 76. Katz,D.L., Meller, S. (2014). Can we say what diet is best for health? Annu Rev Public Health, 35, 83–103. 77. Kearns, C. E., Schmidt, L. A. in Glantz, S.A. (2016). Sugar Industry and Coronary Heart Disease Research: A Historical Analysis of Internal Industry Documents. JAMA Intern Med, doi: 10.1001/jamainternmed.2016.5394. [Epub ahead of print]. 78. 7Kieran, M. idr. (2009). Studying the Human Gut Microbiota in the Trans - Omics Era – Fo­cus on Metagenomics and Metabonomics. Current Pharmaceutical Design, 15, 1415–1427. 79. King, J. C. in Slavin, J. L. (2013). White potato­es, human health, and dietary guidance. Adv Nutr, 4 (3), 393S–401S. 80. Kramer, C.K., Zinman, B. in Retnakaran, R. (2013). Are metabolically healthy overweight and obesity benign conditions?: A systema­tic review and meta-analysis. Ann Intern Med, 159 (11), 758–69. 81. Lagiou, P., Sven, S., Lof, M., Trichopoulos, D., Adami, H.-O. in Weiderpass, E. (2012). Low carbohydrate-high protein diet and inci­dence of cardiovascular diseases in Swedish women: prospective cohort study. BMJ 344, e4026. 82. Lanou, A.J., Berkow, S.E. in Barnard, N.D. (2005). Calcium, dairy products, and bone health in children and young adults: a ree­valuation of the evidence. Pediatrics, 115 (3), 736–43. 83. Lansky, D. in Brownell, K.D. (1982). Estimates of food quantity and calories: errors in self-report among obese patients. Am J Clin Nutr, 35 (4), 727–32. 84. Larsen, R.N., Kingwell, B.A., Sethi, P., Cerin, E., Owen, N. in Dunstan, D.W. (2014). Breaking up prolonged sitting reduces resting blood pressure in overweight/obese adults. Nutr Metab Cardiovasc Dis, 24 (9), 976–82. 85. Lauby-Secretan, B., Soccianti, C., Loomis, D., Grosse, Y., Bianchini, F., Straif, K. idr. (2016). Body Fatness and Cancer--Viewpoint of the IARC Working Group. N Engl J Med, 375 (8), 794–8. 86. Li, H., Oldenburg, B., Chamberlain, C., O'Neil, A., Xue, B., Joelly, D. idr. (2012). Diabetes pre­ valence and determinants in adults in China mainland from 2000 to 2010: a systematic re­view. Diabetes Res Clin Pract, 98 (2), 226–35. 87. Li, S., Flint, A., Pai, J.K., Forman, J.P., Hu, F.B., Willett, W.C. idr. (2014). Low Carbohydra­te Diet From Plant or Animal Sources and Mortality Among Myocardial Infarction Su­rvivors. Journal of the American Heart Asso­ciation: Cardiovascular and Cerebrovascular Disease, 3 (5), e001169. 88. Liu, L., Bestel, S., Shi, J., Song, Y., in Chen, X. (2013). Paleolithic human exploitation of plant foods during the last glacial maximum in North China. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 110 (14), 5380–5385. 89. Lustig, R. H. (2013). Fructose: It’s “Alcohol Wi­thout the Buzz.” Advances in Nutrition, 4 (2), 226–235. 90. Mariotti Lippi, M., Foggi, B., Aranguren, B., Ronchitelli, A., in Revedin, A. (2015). Multi-step food plant processing at Grotta Pagli­cci (Southern Italy) around 32,600 cal B.P. Proceedings of the National Academy of Sci­ences of the United States of America, 112 (39), 12075–12080. 91. Marmonier, C., Chapelot, D., Fantion, M., Lo-uis-Sylvestre, J. (2002). Snacks consumed in a nonhungry state have poor satiating effi­ciency: influence of snack composition on substrate utilization and hunger. Am J Clin Nutr, 76 (3), 518–28. 92. Mcknin, M., Kong, T., Weier, A., Worley, S., Tang, A.S., Alkhouri, N. in Golubic, M. (2015). Plant-based, no-added-fat or American He­art Association diets: impact on cardiova­scular risk in obese children with hypercho­lesterolemia and their parents. J Pediatr, 166 (4), 953–9.e1-3. 93. Mclaren, D. (1974). The great protein fiasco. The Lancet, 304 (7872), 93–96. 94. Melanson, E.L., Keadle, S.K., Donnelly, J.E, Bra­un, B. in King, N.A. (2013). Resistance to exer­cise-induced weight loss: compensatory behavioral adaptations. Med Sci Sports Exerc, 45 (8), 1600–9. 95. Mercader, J. (2009). Mozambican grass seed consumption during the Middle Stone Age. Science, 326 (5960), 1680–3. 96. Meyer, B.J., de Bruin, E.J., Du Plessis, D.G., van der Merwe, M. in Meyer, A.C. (1971). Some biochemical effects of a mainly fruit diet in man. S Afr Med J, 45 (10), 253–61. 97. Michaëlsson, K., Wolk, A., Langenskiöld, S., Basu, S., Warensjö Lemming, E., Melhus, H. idr. (2014). “Milk Intake and Risk of Mortality and Fractures in Women and Men: Cohort Studies.” The BMJ 349, g6015. 98. Milton K. (1999). A hypothesis to explain the role of meat-eating in human evolution. Evol Anthropol, 8, 11–21. 99. Montonen, J., Boeing, H., Fritsche, A., Schle­icher, E., Joost, H.-G., Schulze, M.B. idr. (2013). Consumption of red meat and whole-grain bread in relation to biomarkers of obesity, inflammation, glucose metabolism and oxi­dative stress. European Journal of Nutrition, 52 (1), 337–345. 100. Mora, S., Otvos, J.D., Rifai, N., Rosenson, R.S., Buring, J.E. in Ridker, P.M. (2009). Lipoprote-in Particle Profiles by Nuclear Magnetic Re­sonance Compared With Standard Lipids and Apolipoproteins in Predicting Incident Cardiovascular Disease in Women. Circula­tion, 119 (7), 931–939. 101. Morris, N.P. (2014). The neglect of nutriti­on in medical education: a firsthand look. JAMA Intern Med, 174 (6), 841–2. 102. Murray, J.L., Phil, D. in Lopez, A.D. (2013). Measuring the Global Burden of Disease. N Engl J Med, 369, 448–457. 103. Nestle M. (1999). Animal v. plant foods in human diets and health: is the historical record unequivocal? Proc Nutr Soc, 58 (2), 211–8. 104. Nestle, M. (2016). Food Industry Funding of Nutrition Research: The Relevance of History for Current Debates. JAMA Intern Med.Published online September 12, 2016. doi:10.1001/jamainternmed.2016.5400. 105. 1Njike, V., Faridi, Z., Dutta, S., Gonzalez-Si­mon, A.L., in Katz, D.L. (2010). Daily egg con­sumption in hyperlipidemic adults - Effects on endothelial function and cardiovascular risk. Nutrition Journal, 9 (28), 1475. 106. O'Connor, A. (2015). Coca-Cola Funds Scien­tists Who Shift Blame for Obesity Away From Bad Diets. Pridobljeno 14.9.2016, s http:// well.blogs.nytimes.com/2015/08/09/coca­cola-funds-scientists-who-shift-blame-for-obesity-away-from-bad-diets/?_r=1. 107. OECD (2013). Change in self-reported overweight among 15-year-olds, 2001-02, 2005-06 and 2009-10, in Health at a Glance 2013, OECD Publishing, Paris. DOI: http:// dx.doi.org/10.1787/health_glance-2013­graph27-en. 108. O'Keefe, J.H. Jr., Cordain L., Harris, W.H., Moe, R.M. in Vogel, R. (2004). Optimal low-density lipoprotein is 50 to 70 mg/dl: lower is better and physiologically normal. J Am Coll Cardiol, 43 (11), 2142–6. 109. O'Keefe, S.J.D., Chung, D., Mahmoud, N., Se-pulveda, A.R., Manafe, M., Arch, J. idr. (2007). Why do African Americans get more colon cancer than Native Africans? J Nutr, 137 (1 Suppl), 175S–182S. 110. O'Keefe, S.J.D., Kidd, M., Espitalier-Noel, G., Owira, P. (1999). Rarity of colon cancer in Africans is associated with low animal pro­duct consumption not fiber. Am J Gastroen­terol, 94, 1373–80. 111. Orlich, M. J., Singh, P. N., Sabaté, J., Jacel­do-Siegl, K., Fan, J., Knutsen, S. idr. (2013). Vegetarian Dietary Patterns and Mortality 65 in Adventist Health Study 2. JAMA Internal Medicine, 173 (13), 1230–1238. 112. Ornish, D., Brown, S.E., Scherwitz, L.W., Bil­lings, J.H., Armstrong, W.T., Ports, T.A. idr. (1990). Can lifestyle changes reverse coro­nary heart disease? The Lifestyle Heart Trial. Lancet, 336 (8708), 129–33. 113. Ornish, D., Lin, J., Chan, J.M., Epel, E., Kemp, C., Weidner, G. idr. (2013). Effect of compre­hensive lifestyle changes on telomerase activity and telomere length in men with biopsy-proven low-risk prostate cancer: 5-year follow-up of a descriptive pilot stu­dy. Lancet Oncol, 14 (11), 1112–20. 114. Ornish, D., Scherwitz, L.W., Billings, J.H., Go­uld, K.L., Merritt, T.A., Sparler, S. idr. (1998). Intensive Lifestyle Changes for Reversal of Coronary Heart Disease. JAMA, 280 (23), 2001–7. 115. Ornish, D., Weidner, G., Fair, W.R., Marlin, R., Pettengill, E.B., Raisin, C.J. idr. (2005). Inten­sive lifestyle changes may affect the pro­gression of prostate cancer. J Urol, 174 (3), 1065–9; discussion 1069–70. 116. Otvos, J.D., Collins, D., Freedman, D.S., Sha­aurova, I., Schaefer, E.J., McNamara, J.R., Bloomfield, H.E. idr. (2006). Low-density lipoprotein and high-density lipoprotein particle subclasses predict coronary events and are favorably changed by gemfibrozil therapy in the Veterans Affairs High-Den­sity Lipoprotein Intervention Trial. Circulati­on, 113 (12), 1556–63. 117. Ou, J., DeLany, J.P., Zhang, M., Sharma, S. in O'Keefe, S.J. (2012). Association between low colonic short-chain fatty acids and high bile acids in high colon cancer risk po­pulations. Nutr Cancer, 64 (1), 34–40. 118. Pan, A., Sun, Q., Bernstein, A.M., Schulze, M.B., Manson, J.E., Stampfer, M.J. idr. (2012). Red Meat Consumption and Mortality: Results from Two Prospective Cohort Stu­dies. Archives of Internal Medicine, 172 (7), 555–563. 119. Paoli, A., Grimaldi, K., D'Agostino, D., Cenci, L., Moro, T., Bianco, A. in Palma, A. (2012). Ketogenic diet does not affect strength performance in elite artistic gymnasts. J Int Soc Sports Nutr, 9, 34. 120. Paravidino, V.B., Mediano, M.F.F., Hoffman, D.J. in Sichieri, R. (2016). Effect of Exercise Intensity on Spontaneous Physical Activity Energy Expenditure in Overweight Boys: A Crossover Study. PLoS One, 11 (1), e0147141. 121. Patel, A.V., Bernstein, L., Deka, A., Feigelson, H.S., Campbell, P.T., Gapstur, S.M. idr. (2010). Leisure Time Spent Sitting in Relation to Total Mortality in a Prospective Cohort of US Adults. Am J Epidemiol, 172, 419–429. 122. Perry, G.H., Dominy, N.J., Claw, K.G., Lee, A.S., Fiegler, H., Redon, R., W. idr. (2007). Diet and the evolution of human amylase gene copy number variation. Nature Genetics, 39, 1256–1260. 123. Piccoli, G.B., Clari, R., Vigotti, F.N., Leone, F., Attini, R., Cabiddu, G. idr. (2015). Vegan-ve­getarian diets in pregnancy: danger or pa­nacea? A systematic narrative review. BJOG, 122 (5), 623–33. 124. Pinter, S. (2006). Knjiga o Dragu Ulagi: V zbirki Pomembne osebnosti slovenskega športa, ki jo pripravlja Slovenska olimpijska akademija, je izšla knjiga o Profesorju. Do-godek, ki je pomemben za slovensko špor­tno publicistiko, je povezan s pocastitvijo 100-letnice rojstva profesorja Draga Ulage. Šport, 54 (4), 26-27. 125. Pischkea, C.R., Frendab, S., Ornish, D. in We-idnerc, G. (2010). Lifestyle changes are rela­ted to reductions in depression in persons with elevated coronary risk factors. Psycho­logy and Health, 25 (9), 1077–1100. 126. Popkin, B.M. (2008). Will China’s nutrition overwhelm its health care system and sloe economic growth? Health Aff (Millwood), 27 (4), 1064–1076. 127. Qin, L.Q., Xu, J.Y., Wang, P.Y., Kaneko, T., Ho-shi, K. in Sato, A. (2004). Milk consumption is a risk factor for prostate cancer: meta-analysis of case-control studies. Nutr Can­cer, 48 (1), 22–7. 128. Quin, L.Q., Xu, J.., Wang, P.Y., Tong, J. in Ho-shi, K. (2007). Milk consumption is a risk fac­tor for prostate cancer in Western countri­es: evidence from cohort studies. Asia Pac J Clin Nutr, 16 (3), 467–76. 129. Resnicow, K., Barone, J., Engle, A., Miller, S., Haley, N.J., Fleming, D. in Wynder, E. (1991). Diet and serum lipids in vegan vegetarians: a model for risk reduction. J Am Diet Assoc, 91, (4), 447–53. 130. Rinaldi, S., Campbell, E.E., Fournier, J., O'Connor, C. in Madill, J. (2016). A Com­prehensive Review of the Literature Su­pporting Recommendations From the Canadian Diabetes Association for the Use of a Plant-Based Diet for Management of Type 2 Diabetes. Can J Diabetes, pii: S1499­2671(15)30018–6. 131. Rizzo, N.S., Jaceldo-Siegl, K., Sabate, J., in Fraser, G.E. (2013). Nutrient Profiles of Ve­getarian and Non Vegetarian Dietary Pat­terns. Journal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 113 (12), 1610–1619. 132. Robinson, J.G. (2012). What Is the Role of Advanced Lipoprotein Analysis in Practice? J Am Coll Cardiol, 60 (25), 2607–2615. 133. Ross, R. in Janssen, I. (2001). Physical activi­ty, total and regional obesity: dose-respon­se considerations. Med Sci Sports Exerc, 33 (6 Suppl), S521–7; discussion S528–9. 134. Salvy, S.J., Howard, M., Read, M. in Mele, E. (2009). The presence of friends increases food intake in youth. Am J Clin Nutr, 90 (2), 282–7. 135. Samitz, G., Egger, M. in Zwahlen, M. (2011). Domains of physical activity and all-cause mortality: systematic review and dose-re­sponse meta-analysis of cohort studies. Int J Epidemiol, 40 (5), 1382–400. 136. Samraj, A.N., Pearce, O.M.T., Läubli, H., Crit­tenden, A.N., Bergfeld, A.K., Banda, K. idr. (2015). A red meat-derived glycan promo­tes inflammation and cancer progression. Proceedings of the National Academy of Sci­ences of the United States of America, 112 (2), 542–547. 137. Satija, A., Bhupathiraju, S.N., Rimm, E.B., Spi­egelman, D., Chiuve, S.E., Borgi, L. idr. (2016). Plant-Based Dietary Patterns and Incidence of Type 2 Diabetes in US Men and Women: Results from Three Prospective Cohort Stu­dies. PLoS Med, 13 (6), e1002039. 138. Scarborough, P., Rayner, M., van Dis, I. in Norum, K. (2010). Meta-analysis of effect of saturated fat intake on cardiovascular dise­ase: overadjustment obscures true associ­ations. Am J Clin Nutr, 92 (2), 458–9; author reply 459. 139. Segal, I., Edwards, C.A. in Walker, A.R. (2000). Continuing low colon cancer incidence in African populations. Am J Gastroenterol, 95 (4), 859–60. 140. Sešek, J. (2000). Profesor Drago Ulaga in njegov prispevek k športu in športni vzgoji na slovenskem. Diplomsko delo. Pedago­ška fakulteta Ljubljana 111 strani) 141. Shaw, K., Gennat, H., O'Rourke, P. in Del Mar, C. (2006). Exercise for overweight or obesi­ty. Cochrane Database Syst Rev, 4, CD003817. 142. 142. Sievenpiper, J.L., Chiavaroli, L., de Souza, R.J., Mirrahimi, A., Cozma, A I., Ha, V. idr. (2012). “Catalytic” doses of fructose may benefit glycaemic control without harming cardiometabolic risk factors: a small meta-analysis of randomised controlled feeding trials. The British Journal of Nutrition, 108 (3), 418–423. 143. Singh, P.N., Arthur, K.N., Orlich, M.J., James, W., Purty, A., Job, J.S. idr. (2014). Global epi­demiology of obesity, vegetarian dietary patterns, and noncommunicable disease in Asian Indians. The American Journal of Clinical Nutrition, 100 (1), 359S–364S. 144. Siri-Tarino, P.W., Sun, Q., Hu, F.B. in Krauss, R.M. (2010). Meta-analysis of prospective cohort studies evaluating the association of saturated fat with cardiovascular disea­se. Am J Clin Nutr, 91 (3), 535–46. 145. Song, M., Teresa, T.F., Hu, F.B., Willet, W.C., Longo, V.D., Chan, A.T. idr. (2016). Associ­ation of Animal and Plant Protein Intake With All-Cause and Cause-Specific Morta­lity. JAMA Intern Med, doi:10.1001/jamainter­nmed.2016.4182. 146. Spencer, E.A., Appleby, P.N., Davey, G.K. in Key, T.J. (2003). Diet and body mass index in 38000 EPIC-Oxford meat-eaters, fish-eaters, vegetarians and vegans. J Obes Relat Metab Disord, 27 (6), 728–34. 147. Springmann, M., Godfray, H.C., Rayner, M. in Scarborough, P. (2016). Analysis and va­luation of the health and climate change cobenefits of dietary change. PNAS, 113 (15), 4146–4151. 148. Stamler, J. (2010). Diet-heart: a problematic revisit. Am J Clin Nutr, 91 (3), 497–499. 149. Steinberg, D. (2005). Thematic review seri­es: the pathogenesis of atherosclerosis: an interpretive history of the cholesterol con­troversy, part II: mechanistically defining the role of hyperlipidemia. J Lipid Res, 46 (2), 179–190. 150. Tate, P.L., Bibb, R. in Larcom, L.L. (2011). Milk stimulates growth of prostate cancer cells in culture. Nutr Cancer, 63 (8), 1361–6. 151. Tonstad, S., Butler, T., Yan, R., in Fraser, G.E. (2009). Type of Vegetarian Diet, Body We­ight, and Prevalence of Type 2 Diabetes. Diabetes Care, 32 (5), 791–796. 152. Tonstad, S., Stewart, K., Oda, K., Batech, M., Herring, R.P., in Fraser, G.E. (2013). Vegetari­an diets and incidence of diabetes in the Adventist Health Study-2. Nutrition, Meta­bolism, and Cardiovascular Diseases: NMCD, 23 (4), 292–299. 153. Törrönen, R., Kolehmainen, M., Sarkkinen, E., Poutanen, K., Mykkänen, H. in Niskanen, L. (2013). Berries reduce postprandial insu­lin responses to wheat and rye breads in healthy women. J Nutr, 143 (4), 430–6. 154. Tuso, P.J., Ismail, M.H., Ha, B.P. in Bartolotto, C. (2013). Nutritional Update for Physicians: Plant-Based Diets. Perm J, 17 (2), 61–66. 155. Van der Heijden, G.J., Wang, Z.J., Chu, Z.D., Sauer, P.J., Haymond, M.W., Rodriguez, L.M. in Sunehag, A.L. (2010). A 12-week aerobic exercise program reduces hepatic fat accu­mulation and insulin resistance in obese, Hispanic adolescents. Obesity (Silver Spring), 18 (2), 384–90. 156. Van Uffelen, J. G., Wong, J., Chau, J.Y., van der Ploeg, H.P., Riphagen, I. Gilson, N.D. idr. (2010). Occupational sitting and health ri­sks: a systematic review. Am J Prev Med, 39 (4), 379–88. 157. Visvanathan, R., Jayathilake, C., Chaminda Jayawardana, B. in Liyanage, R. (2016). He-alth-beneficial properties of potato and compounds of interest. J Sci Food Agric, doi: 10.1002/jsfa.7848. [Epub ahead of print]. 158. Volek, J.S., Freidenreich, D.J., Saenz, C., Kunces, L.J., Creighton, B.C., Bartley, J.M. idr. (2015). Metabolic characteristics of ke-to-adapted ultra-endurance runners. Me­tabolism - Clinical and Experimental , 65 (3), 100–110. 159. Wansink, B. (2010). From mindless eating to mindlessly eating better. Physiology & Beha­vior 100, 454–463. 160. Wansink, B. in Payne, C. (2007). Mood Self Verification Explains the Selection and In­take Frequency of Comfort Foods. Advan­ces in Consumer Research, 34, 189-190. 161. Waterlow, J.C. (1984). Kwashiorkor revisited: the pathogenesis of oedema in kwashi­orkor and its significance. Trans R Soc Trop Med Hyg, 78 (4), 436–41. 162. Weggemans, R.M., Zock, P.L. in Katan, M.B. (2001). Dietary cholesterol from eggs increases the ratio of total cholesterol to high-density lipoprotein cholesterol in hu­mans: a meta-analysis. Am J Clin Nutr, 73 (5), 885–91. 163. Weinsier, R.L. in Krumdieck, C.L. (2000). Dairy foods and bone health: examinati­on of the evidence. Am J Clin Nutr, 72 (3), 681–689. 164. WHO (2015). World Health Organisation. In­ternational Agency for Research on Cancer. IARC Monographs evaluate consumption of red meat and processed meat. Prido­bljeno, 26. 10. 2015, s http://www.iarc.fr/en/ media-centre/pr/2015/pdfs/pr240_E.pdf. 165. Wilks, D.C., Sharp, S.J., Ekelund, U., Thomp­son, S.G., Mander, A. idr. (2011). Objectively Measured Physical Activity and Fat Mass in Children: A Bias-Adjusted Meta-Analysis of Prospective Studies. PLoS ONE, 6 (2), e17205. 166. Willett, W.C. (2002). Balancing Lifestyle and Genomics Research for Disease Prevention. Science, 296, 695–98. 167. Xu, Yu., Wang, L., He, J., Bi, Y., Li, M., Wang, T. idr. (2013). Prevalence and Control of Diabetes in Chinese Adults. JAMA, 310 (9), 948–959. 168. Ye, E.Q., Chacko, S.A., Chou, E.L., Kugizaki, M. in Liu, S. (2012). Greater whole-grain intake is associated with lower risk of type 2 di­abetes, cardiovascular disease, and weight gain. J Nutr, 142 (7), 1304–13. 169. You, W. in Henneberg, M. (2016). Meat con­sumption providing a surplus energy in modern diet contributes to obesity pre­valence: an ecological analysis. J Nutr Food Sci, 6, 517. 170. Young, V.R. in Pellett, P.L. (1994). Plant prote­ins in relation to human protein and amino acid nutrition. Am J Clin Nutr, 59 (5 Suppl), 1203S–1212S. 171. Young, D.R., Hivert, M.-F., Alhassan, S., Cam-hi, S.M., Ferguson, J.F., Katzmarzyk, P.T. idr. (2016). Sedentary Behavior and Cardiova­scular Morbidity and Mortality. A Science Advisory From the American Heart Asso­ciation. Circulation, 134 (7), DOI: 10.1161/ CIR.0000000000000440. 172. Yusuf, S., Hawken, S., Qunpuu, S., Dans, T., Avezum, A., Lanas, F. idr. (2004). Effect of potentially modifiable risk factors associa­ted with myocardial infarction in 52 coun­ tries (the INTERHEART study): case-control study. Lancet, 364 (9438), 937–52. 173. Zhang, X., Wu, K., Giovannucci, E.L., Ma, J., Colditz, G.A., Fuchs, C.S., … Wei, E.K. (2015). Early life body fatness and risk of colorec­tal cancer in US women and men – results from two large cohort studies. Cancer Epi­demiology, Biomarkers & Prevention : A Publi­cation of the American Association for Cancer Research, Cosponsored by the American Soci­ety of Preventive Oncology, 24 (4), 690–697. doc. dr. Stanislav Pinter Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport stane.pinter@fsp.uni-lj.si Tim Podlogar Pregled literature: Kako se hidrirati, da preprecimo padec zmogljivosti in nastanek z vadbo povezane hiponatremije Izvlecek V zadnjih nekaj desetletjih je prevladalo mnenje, da izguba telesne mase, vecja od 2 % kot posledica hipohidracije, ne­gativno vpliva na zmogljivost. Opažanja iz športnih priredi­tev kažejo, da velik delež športnikov v cilj pride tudi do 10 % lažjih,ne da bi imeli vidne znake zmanjšanja zmogljivosti in/ali vrocinskega stresa. Novejše raziskave kažejo, da clovek vecjo hipohidracijo (= -4 % spremembe telesne mase) dobro tolerira in ta ne zmanjša posameznikove zmogljivosti v pri­meru, da ne cuti žeje in pije ad-libitum. Priporocila vadecim morajo biti takšna, da preprecijo nastanek nevarne hipona­tremije in drasticne hipohidracije. Videti je, da je pitje ad-libi-tum zadostno v primeru, ko ima posameznik ves cas na voljo tekocino in ko okoljski vrocinski stres ni previsok. V naspro­tnem primeru se priporoca uporabo osebnega hidracijskega nacrta. Dodatek elektrolitov najbrž nima vpliva na zmoglji­vost, a je priporocljiv za tiste, katerih znoj vsebuje veliko ele­ktrolitov, ter osebe, ki imajo poslabšan obcutek žeje. Kljucne besede: hipohidracija, dehidracija, žeja, hiponatremi­ja, športna zmogljivost. Literature review: how to hydrate during exercise in order to prevent per­formance decrease and exercise associated hyponatremia Abstract Over the past few decades a notion that a loss of at least 2% of body weight, as a result of hypohydration, impairs exercise per­formance has been established, although observations from real sports events show that a large number of very good athletes finish lighter by as much as 10% without indices of deterioration of performance and/or heat stress. More recent research shows that larger hypohydration (=-4% BW) is well tolerated by humans and it does not impair performance provided that one is not thirsty and drinks ad-libitum. Hydration recommendation need to prevent dangerous hyponatremia and drastic reductions in body weight as a result of hypohydration. It appears that ad-libitum drinking strategy is sufficient for events where fluids are available at all times and when the heat stress is not too high, whereas in cases these criteria are not met, use of personalised hydration plan is recommended. Addition of electrolytes appears not to affect performance but is recommended for those with high electrolyte concentrations in the sweat and those whose thirst sensation is impaired. Keywords: hypohydration, dehydration, thirst, hyponatremia, exercise performance. .Uvod Voda predstavlja približno 60 % skupne telesne mase povprecnega odraslega in variira v razponu 45–75 % v odvisnosti od sestave telesa, spola ter starosti (Altman, 1961). Voda je porazdeljena v znotrajcelic­ne in zunajcelicne prostore, pri cemer zno­trajcelicni prostor predstavlja nekoliko vecji delež (Baker in Jeukendrup, 2014). Sprememba kolicine vode v telesu pred­stavlja možnost za motnjo homeostaze in posledicne motnje delovanja cloveškega organizma, predvsem termoregulatornih mehanizmov in delovanja krvožilnega sis-tema. Dejstvo je, da zmanjšana prostornina krvne plazme vodi v zmanjšanje utripne prostornine srca ter posledicnega zviša­nja frekvence srca. Lahko se zmanjša tudi dovod krvi do mišic in/ali kože, s cimer se zmanjša zmožnost opravljanja dela ali omeji odvajanje toplote, kar lahko vodi v povišanje temperature telesnega jedra. Po-drobnejše informacije bralec lahko najde v drugih pregledih raziskav (González-Alon­so, Crandall in Johnson, 2008; Nybo, Ra­smussen in Sawka, 2014; Sawka idr., 2007). Zaradi telesne aktivnosti ali razlicnih okolj­skih dejavnikov lahko pride do dviga tem­perature telesnega jedra. Clovek odvecno toploto izgublja predvsem z izlocanjem znoja, ki na površini kože izhlapi, s cimer telo izgublja odvecno toploto in znižuje vrocinski stres, ki v dolocenem trenutku deluje na telo. Zaradi znojenja telo izgublja vodo, kar vodi v hipohidracijo. Stopnja zno­jenja med aktivnostjo, ki poteka v okolju, ko telo z mišicnim delom proizvede vec toplote, kot jo je potrebno za ohranjanje normalne temperature jedra, se razlikuje od posameznikovih znacilnosti in z ozirom na intenzivnost, trajanje, aklimatizacijo, na vrocino, višino in okoljske razmere (tempe-ratura, vlaga, hitrost gibanja zraka ...) in se pri vecini giblje v razponu od 0,3 do 2,4 litra na uro (Sawka idr., 2007). Clovek se na motnje bilance vode odzove z obcutkom žeje, ki predstavlja dražljaj za vnos tekocine v telo. Spremembe bilance vode zaznavajo osmoreceptorji v hipotala­musu in arterijski baroreceptorji, že majhne spremembe v osmotskem pritisku (1–2 %) pa imajo sposobnost vzdraženja obcutka za žejo (McKinley in Johnson, 2004). Žeja se obicajno pojavi, ko osmolalnost plaz-me preseže vrednost 288 mOsmol/kg H2O (Verbalis, 2003), kar pa je sicer še vedno v normalnem fiziološkem obmocju 275–295 mOsmol/kg H2O, a je potrebno poudariti, da ta meja ni enotna pri vseh posame­znikih, kar velja tako za obcutek žeje kot za sprošcanje antidiureticnega hormona (Robertson idr., 1984). Na drugi strani ba­roreceptorji stimulirajo žejo, ko se prostor­nina plazme zmanjša za 10–15 % (Verbalis, 2003). Eksperimentalne študije sicer ne­dvomno kažejo, da posameznik, v kolikor pije po obcutku žeje (ad libitum), nepopol-no nadomesti izgubljeno tekocino, cemur pravimo tudi prostovoljna hipohidracija (»voluntary hypohydration«) (Cheuvront in Haymes, 2001), ki pa ni prisotna v casu, ko posameznik ni telesno aktiven (Baker in Je­ukendrup, 2014). Raziskave kažejo, da imajo starostniki lahko motnje pri zaznavi hipohi­dracije med telesno aktivnostjo (Leaf, 1984; Phillips, Bretherton, Johnston in Gray, 1991) in žejo obcutijo kasneje. Cilj tega prispevka je najprej ovrednotiti trenutno znanje o hidraciji med telesno ak­tivnostjo; ugotoviti, ce obstajajo dokazi za spremembo dogmaticnih trditev s podro-cja hidracije, in na koncu podati na podlagi zadnjih raziskav temeljujoce smernice o hidraciji med telesno aktivnostjo. Clanek se ukvarja tudi z vprašanjem preprecevanja z vadbo povezane hiponatremije, športniko­vo zmogljivostjo ter novejšimi idejami, da je žeja zadosten dražljaj za vnos tekocin in da kljub doloceni stopnji hipohidracije ne predstavlja tveganja za padec zmogljivosti ali vzpostavitvi nevarnega temperaturne­ga neravnovesja v telesu. .Razprava O pomembnosti hidracije se govori že desetletja. Ene izmed prvih objavljenih smernic priprave na tekaško prireditev, ki so vkljucevale tudi hidracijo („American College of Sports Medicine position stand on prevention of thermal injuries during distance running.“, 1984), so tekacem na­rekovale redno pitje (100–200 ml vsake 2–3 kilometrov) z namenom preprecitve hipohidracije in posledicnega vrocinske­ga stresa. Smernice American College of Sports Medicine (v nadaljevanju ACSM) so se skozi cas dopolnjevale (Convertino idr., 1996; Sawka idr., 2007), v zadnjih se pripo­roca, da vadeci stremi k temu, da ne izgubi vec kot 2 % telesne mase, saj naj bi vecja hipohidracija pomenila padec zmogljivo­sti. Vendarle pa zaradi problema hipona­tremije tekacem na maratonih priporocajo pitje ad libitum (po obcutku, z ozirom na obcutek žeje) oziroma 0,4–0,8 l/h, višji vnos pa priporocajo težjim in vecjim tekacem v toplem vremenu in lažjim tekacem, ki tekmujejo v hladnem okolju. Nekoliko dru­gace priporocajo smernice Mednarodne zveze maratonskih medicinskih direktorjev (»International Marathon Medical Directors Association«) (Noakes, 2002). Te priporoca­jo pitje ad libitum ne glede na odstotek iz­gubljene telesne mase zaradi izgube vode. V starejši svetovni športni literaturi je pre­vladovalo mnenje, da je potrebno izgubo telesne mase zmanjšati na < 2 %. Takšen pogled je prevzela tudi vecina slovenskih avtorjev (Derviševic in Vidmar, 2011; Ro­tovnik Kozjek, 2004). Derviševic in Vidmar (2011) navajata celo, da obstaja linearna povezanost med hidracijo in športno zmo­gljivostjo, v kateri 2 % izguba telesne mase pomeni že 20 % zmanjšano zmogljivost. Metode dolocanja stopnje hidriranosti Najenostavnejša in najveckrat uporabljana metoda dolocanja statusa hidriranosti je odklon telesne mase od osnovnih vredno­sti, pri cemer o hipohidraciji (dehidraciji) govorimo, kadar je telesna masa nižja od obicajne (stanja evhidriranosti), o hiper­hidraciji pa, kadar je telesna masa višja od stanja evhidriranosti. Cetudi ima ta metoda pomanjkljivosti (obrazložene kasneje), se zaradi enostavnosti najpogosteje upora­blja in bo uporabljena tudi v nadaljevanju tega prispevka, torej odstotek hipohidrira­nosti pomeni odstotek zmanjšanja telesne mase, 1 g izgube telesne mase pomeni 1ml izgubljene vode iz telesa. Med športno aktivnostjo se porablja gli­kogen, s porabo katerega se »sprosti« tudi voda, ki se veže ob shrambi le tega in te ni zanemarljivo malo – z vsakim gramom glikogena se veže 3–4 grame vode (Olsson in Saltin, 1970). Poleg tega med oksidacijo mašcob, ogljikovih hidratov in beljakovin nastaja voda, ki se »sprosti« v krvni obtok, del izgube telesne mase pa je tudi posledi-ca porabe energije (mašcobne in glikogen­ske zaloge) (Maughan, Shirreffs in Leiper, 2007). Merjenje spremembe telesne mase pred in po aktivnosti, navadno uporabljena metoda za merjenje hidriranosti, teh spre­memb ni sposobna zaznati, zato ni najbolj natancna metoda za dolocanje stopnje hi-driranosti, kar kažejo tudi raziskave iz špor­tnega okolja, ki dokazujejo, da je spremem­ba kolicine vode v telesu znatno manjša od izgube telesne mase (Nolte, Noakes in van Vuuren, 2011; Tam, Nolte in Noakes, 2011). Ob že omenjeni metodi tehtanja obstajajo še druge metode, ki so sicer manj praktic­ne ali dostopne, a bolj natancne. Najzane­sljivejši in natancni sta metodi merjenja osmolalnosti krvne plazme oziroma seru-ma in merjenje kolicine vode v telesu (naj­manj prakticna metoda), medtem ko sta merjenje specificne teže ter osmolalnosti urina neinvazivni in bolj prakticni metodi, a nista sposobni meriti akutnega stanja hidri­ranosti (Sawka idr., 2007). V športu se kljub vsem pomanjkljivostim najpogosteje upo­rablja metoda tehtanja, saj je najenostav­nejša in za potrebe športa dovolj natancna (za potrebe raziskav je metoda zaradi po­manjkljivosti najbrž premalo natancna), v profesionalnih športnih ekipah pa je poleg tehtanja vedno bolj pogosta uporaba pre­nosnih osmometrov za analizo urina. Zgodovinski pregled raziskav Vpliv hipohidracije v primerjavi z evhidra­cijo na zmogljivost so zaceli preucevati že v prvi polovici 20. stoletja, predvsem za potrebe ameriške vojske. Do sredine prve polovice dvajsetega stoletja je sicer veljalo prepricanje, da so tisti, ki med vadbo pije­jo, šibki in nepripravljeni. Ena izmed prvih študij je preucevala temperaturo telesnega jedra in nekatere ostale fiziološke parame­tre v treh scenarijih – s pitjem, ki nadome-šca izgubljeno tekocino, pitjem ad libitum (približno dvotretjinsko nadomešcanje) in brez pitja. Temperatura jedra je v primeru, ko tekocina ni bila popolnoma nadome-šcena, med vadbo pocasi, a vztrajno nara-šcala in na koncu dosegla nevarno visoke vrednosti. Avtorji zakljucijo, da je najboljša zmogljivost cloveka v vrocini v primeru, ko sproti nadomešca vso izgubljeno tekocino ter da dodatek soli ni potreben in da ima dodatek ogljikovih hidratov (OH-jev) ali zelo majhen ali nikakršen vpliv na zmoglji­vost (Pitts, Johnson in Consolazio, 1944). Kasneje so raziskovalci dveh razlicnih la-boratorijev ugotovili, da obstaja poveza­nost med stopnjo hipohidracije in telesno zmogljivostjo (Craig in Cummings, 1966; Pi-chan, Gauttam, Tomar in Bajaj, 1988). Ti dve raziskavi po vsej verjetnosti predstavljata temelj teoriji o obstoju linearne poveza­nosti med stopnjo hidriranosti in zmoglji­vostjo. Cetudi so bili rezultati precej jasni, ima metodologija obeh raziskav velike po­manjkljivosti. Pred zacetkom aktivnosti so morali udeleženci v poskusih hipohidrira­nosti sedeti v vrocem okolju brez možnosti pitja, vse dokler niso izgubili želene telesne mase. Temu je sledila vadba do utrujenosti, cas do nje pa predstavljal zmogljivost. Ude­leženci so tako v vrocini presedeli razlicno casovno obdobje, obenem pa ni jasno, ce so ob tem cutili žejo ali ne. Poleg tega velja pripomniti, da takšen nacin hipohi­dracije ni podoben telesni aktivnosti, saj med slednjo pride do porabe energije in sprostitve dolocene kolicine vode iz gliko­gena, iz cesar bi lahko sklepali, da odstotek hipohidriranosti ni najbolj reprezentativen za primere športa. Skozi leta je bilo narejenih mnogo študij, ki so preucevale vpliv hipohidriranosti na raz­licne telesne funkcije in pri katerih so merili zmogljivost. V Tabeli 1 so predstavljene kla­sicne študije, ki kažejo, da hipohidriranost poslabša športni rezultat, in so navadno citirane s strani strokovnjakov, ki trdijo, da hipohidracija, vecja od 2 %, poslabša špor­tnikovo zmogljivost. Rezultati študij so jasni. Pitje tekocin med vadbo v vrocini in toplem okolju izboljša zmogljivost ter pomaga ohranjati tem­peraturo jedra v obicajnih vrednostih. Iz rezultatov teh študij se je razvila tudi teza, ki pravi, da 2 % dehidracija poslabša špor­tnikovo zmogljivost. V kolikor upoštevamo te rezultate, lahko nedvomno potrdimo, da ta teza drži. Cetudi so rezultati izredno jasni, se neka­teri sprašujejo o kvaliteti izvedenih študij (Sawka in Noakes, 2007), saj je vecina študij uporabljala nerealne protokole dehidracije (odvajala, vecurna izpostavljenost vrocini); udeležencem v vecini primerov ni dovolje­vala pitja v eksperimentalnem poskusu (v scenarijih hipohidracije); ni upoštevala su­bjektivnega obcutka žeje in morebitnega padca zmogljivosti zaradi vplivov slednje­ga; vadba je potekala v nerealnih labora­torijskih pogojih s slabim zracenjem v ek­stremnih temperaturnih pogojih; nobena izmed študij ni bila »slepa« študija in tako ni mogoce izkljuciti vpliva placeba; ce našte­jemo le glavne pomisleke. Upoštevajoc vse te pomisleke, lahko še vedno zakljucimo, da je pitje med vadbo nujno predvsem v toplem in vrocem okolju. Z ozirom na vse pomanjkljivosti bi lahko sicer postavili hi-potezo in pozvali k nadaljnjim raziskavam, a težko bi zakljucili, da predstavlja hipohi­dracija, vecja od 2 %, tveganje za padec zmogljivosti in nevaren dvig temperature telesnega jedra, saj imajo eksperimentalni pogoji v navedenih raziskavah prevec po­manjkljivosti in razlik v primerjavi z realni-mi pogoji, sploh z ozirom na obzervativne študije iz športnih prireditev. Podatki o iz­gubi telesne mase na tekaških maratonih, ultramaratonih in triatletskih tekmovanjih (Hoffman, Hew-Butler in Stuempfle, 2013; Sharwood, Collins, Goedecke, Wilson in Noakes, 2004, 2002; Traiperm, Gatterer in Burtscher, 2013; Zouhal idr., 2011) kažejo, da športniki tekmovanja koncajo tudi 4–10 % lažji, vecina izmed teh raziskav pa pokaže celo obratno odvisnost od casa maratona in izgubo telesne mase. Prav tako študije, ki so preucevale temperaturo telesnega jedra, ne ugotavljajo povezanosti med sto­pnjo izgube telesne mase in temperaturo jedra. A ker iz asociacij ne smemo sklepati o vzrocnosti, lahko iz teh študij zakljucimo le, da: a) veliko število športnikov v cilj pri­tece mocno hipohidriranih in brez stran­skih ucinkov, o katerih so porocale zgoraj navedene eksperimentalne študije in b) ali bi bili športniki še hitrejši, ce bi pili vec in je zato potrebno javnost ozavestiti o po­membnosti pitja, ali pa da obstaja razlika med realnim športnim okoljem in labora­torijskim ter da laboratorijske študije niso nujno veljavne. Eden glavnih ocitkov pravi, da je vadba do utrujenosti, ki se jo navadno uporablja v raziskavah, drugacna od vadbe na vnaprej doloceni razdalji (Mündel, 2011). A ni le zmogljivost tista, ki vzbuja skrb, tem­vec tudi višja temperatura telesnega jedra, ki se pojavi zaradi zmanjšane stopnje zno­jenja kot posledice velike hipohidracije, kar potrjujejo mnoge študije. Zaradi spoznanj, da je temperatura jedra višja med aktivno­stjo, ki poteka v stanju vecje hipohidrirano­sti, se je sklepalo, da dehidracija predstavlja tudi veliko tveganje za razvoj vrocinskega stresa. Zaradi medicinske etike ta sklep eksperimentalno najbrž ne bo nikdar potr­jen. Hipotezo na nek nacin sicer potrjujejo obzervativne raziskave, ki kažejo, da je velik delež hospitaliziranih zaradi vrocinskega stresa tudi hipohidriranih (povišana osmo­lalnost seruma) (Carter idr., 2005). Cetudi se na prvi pogled zdi, da ti podatki potr­jujejo hipotezo, iz asociacije ne moremo in ne smemo sklepati o vzrocnosti. Podatki neke druge raziskave ponudijo nekaj vec informacij o etiologiji pojavnosti vrocin­skega stresa, in sicer da je vecina primerov vrocinskega stresa nastala spomladi, ko ljudje še niso prilagojeni na vrocino; da je pojavnost vecja pri debelih in tistih slabše kondicijsko pripravljenih; da do stresa pride v prvem delu aktivnosti, ko bi bil potencia­len vpliv hipohidracije še relativno majhen ter da je prevelika motiviranost lahko eden izmed vzrokov (Epstein, Moran, Shapiro, Sohar in Shemer, 1999). Iz teh podatkov gre tako sklepati, da je relativna intenzivnost aktivnosti pomemben dejavnik za razvoj 70 Tabela 1: Pregled klasicnih študij, ki potrjujejo, da hipohidracija negativno vpliva na zmogljivost vrocinskega stresa, saj nenazadnje pri vecji intenzivnosti nastaja vec toplote, znojenje pa je posledicno vecje, kar se odraža v ve-cji izgubi telesne mase in tako vrocinskega stresa ne moremo pripisati (le) hipohidra­ciji. omenjenih razlikujejo predvsem po bolj napredni metodologiji, kar dela rezultate veljavnejše in verodostojnejše ter omogo-ca izlocitev dolocenih dejavnikov, ki bi lah­ko poleg samega stanja hidriranosti vplivali na zmogljivost. Avstralska raziskovalna ekipa pod vod­stvom Laursena (Wall idr., 2013) je kot prva izpolnila pogoj sleposti študije in preuce­vala razlike v zmogljivosti kolesarjev pri 0 %, 2 % in 3 % hipohidraciji. Rezultati jasno kažejo, da niti dvoodstotna niti triodstotna hipohidracija ne zmanjšata športnikove zmogljivosti. Udeležencem raziskave so med prvim testiranjem izmerili stopnjo potenja, cemur so v naslednjih dneh sledila še tri eksperimentalna testiranja, v katerih so udeleženci zmogljivost na 25 km dolgi simulirani kolesarski dirki na cas preverjali v evhidriranem, 2 % in 3 % dehidriranem stanju. V prvem delu testiranja so vadili v vrocini in postali 3 % hipohidrirani. Sledilo je obdobje rehidracije, ki je bila izvedena intravenozno in prikrito udeležencem tako, da niso mogli ugotoviti, do kakšne stopnje hidriranosti so jih rehidrirali (randomizacija casa rehidracije, mrzel obkladek na mestu infuzije in ocem skrita vrecka z rehidracijsko tekocino). Po standardiziranem obroku je sledila 25 km simulirana dirka na cas, med katero so na podlagi podatkov iz uvodne­ga testiranja stopnje potenja nadaljevali z intravenozno rehidracijo (merjenci zo-pet niso vedeli, koliko tekocine so dobili). Rezultati so pokazali, da razlik med vsemi tremi protokoli z ozirom na zmogljivost ni bilo. Obcutek napora ali žeje je bil prav tako enak. Temperatura jedra je bila znacilno viš­ja le v 3 % dehidriranem stanju v primerjavi z evhidriranim stanjem, a je bila še vedno v obmocju normalnih vrednosti. Višina src-nega utripa se med protokoli ni razlikova-la. Ta študija najbrž kot prva kaže, da 2 % hipohidracija nima negativnega vpliva na zmogljivost, negativni ucinki pa niso vidni niti pri treh odstotkih hipohidriranosti. V Kanadi so delo Walla in sodelavcev (2013) nadgradili (Cheung idr., 2015) v študiji, kjer so poskušali ugotoviti, kakšen vpliv ima ob­cutek žeje na zmogljivost, saj prejšnja štu­dija tega ni bila sposobna ugotoviti. Ude­leženci so bili testirani štirikrat – v stanju dehidriranosti (2–3 %) z obcutkom žeje in brez ter v stanju evhidriranosti z obcutkom žeje in brez. Udeleženci so, tako kot v pred­hodno omenjeni raziskavi, intravenozno nadomešcali izgubljeno tekocino glede na eksperimentalni scenarij in imeli hkrati možnost, da namocijo usta s tekocino, se­greto na laboratorijsko temperaturo (35ºC), da potešijo žejo oziroma te možnosti niso imeli (nepotešena žeja). Razlik v zmoglji­vosti med vsemi štirimi protokoli ni bilo, s cimer se potrjuje teza, da 2 % dehidracija kot takšna ne zmanjša športnikove zmoglji­vosti. Zanimivo, obcutek žeje ni imel nobe­nega vpliva na zmogljivost, kar je lahko posledica vec dejavnikov. Najverjetnejši je verjetno dejstvo, da tekocine niso po­goltnili, zato doloceni receptorji niso bili vzdraženi. Požiranje vode namrec inhibira obcutek žeje (Baker in Jeukendrup, 2014). V zadnjem obdobju je bilo objavljenih tudi vec raziskav, ki so preucevale pitje ad libitum in ga primerjale s pitjem, ki na­domešca izgube. Rezultati vseh novejših študij kažejo, da se športnikova zmoglji­vost ne zmanjša, v kolikor se športnik sam odloca, kdaj in koliko bo pil v primerjavi s pitjem, ki preprecuje, da pride do hipohi­dracije, ki je vecja tudi od 2 % izgube tele­sne mase (Cheung idr., 2015; Dion, Savo­ie, Asselin, Gariepy in Goulet, 2013; Dugas, Oosthuizen, Tucker in Noakes, 2009; Lee idr., 2014; Lopez idr., 2016; Wall idr., 2013). Nedavno opravljena meta-analiza (Gou-let, 2011) ugotavlja, da dehidracija zmanj­ša športnikovo zmogljivost le v primeru, da športnik obcuti žejo, kar potrjuje tudi še novejša meta analiza (Goulet, 2013), ki dokazuje, da manj kot 4 % izguba vode v telesu z upoštevanjem žeje ne poslabša športnikove zmogljivosti, v kolikor vadba poteka v obicajnem športnem oziroma laboratorijskem okolju, v katerih pogoji ter potek aktivnosti ustrezno replicirajo resnicno športno okolje. Videti je torej, da je žeja, cetudi se pojavi ob precejšnji hipohidraciji, dovoljšen dra­žljaj za vnos tekocine med vecino telesnih aktivnostih. Problem zastrupitve z vodo V zadnjih desetletjih je v znanstveni litera­turi viden porast porocil o hiponatremiji, ki ima lahko tudi smrten izid (Hew-butler idr., 2015; Myers in Hoffman, 2015). Pojav so poimenovali z vadbo povezana hipo­natremija (»exercise associated hypona­tremia«), o razlogih zanj pa se je v zadnjih letih veckrat razpravljalo. Trenutna defini­cija pravi, da je to pojav, ko koncentracija natrija v serumu ali plazmi pade pod 135 mmol/l (Hew-Butler idr., 2008). Simp­tomi med drugim vkljucujejo glavobol, bruhanje, zmedenost ter izgubo zavesti, razlog pa je navadno v otekanju možga­nov (Hew-butler idr., 2015). Glavobol je sicer lahko tudi posledica hipohidracije (Shirreffs, Merson, Fraser in Archer, 2004). Sprva so trdili, da je za pojav odgovorna rehidracija s tekocino, ki ne vsebuje elek­trolitov. Ta pogled je prevladal tudi v slo­venskem prostoru (Derviševic in Vidmar, 2011; Rotovnik Kozjek, 2004). A zadnji kon­senz znanstvenikov (Hew-butler idr., 2015) ugotavlja, da ta trditev ni popolna in da je glavni razlog za ta pojav prevelik vnos hi­potonicnih tekocin z ozirom na osmotsko aktiven natrij v kombinaciji z neosmotsko sekrecijo antidiureticnega hormona (Hew-butler idr., 2015). Glavni dejavniki, ki botru­jejo k nastanku hiponatremije, so predsta­vljeni v Tabeli 2. Tabela 2: Dejavniki, ki prispevajo k pojav­nosti z vadbo povezane hiponatremije (Hew-Butler idr., 2008) • Prevelik vnos vode, športnih napitkov in ostalih hipotonicnih napitkov • Pridobivanje telesne mase med vadbo • Trajanje aktivnosti > 4 ure • Neizkušenost in nepripravljenost na tekmo­vanje • Pocasen tek oziroma ritem • Visok ali nizek ITM • Velika dostopnost tekocin med vadbo Izguba soli Znoj vsebuje manj natrija kot kri (~40 mmol/l; razpon: 15–90 mmol/l) (Baker, Sto-fan, Hamilton in Horswill, 2009), zato krvna plazma zaradi potenja postaja hipertonic­na. Kolicina natrija v znoju pa je odvisna od mnogih dejavnikov. Adaptacija na vrocino lahko zmanjša kolicino NaCl v znoju za vec kot 50 % (Allan in Wilson, 1971). Eksperi­mentalni podatki kažejo, da imajo ljudje, ki uživajo v svoji vsakodnevni prehrani vec soli, tudi v znoju vecjo koncentracijo soli, tisti z nižjim vnosom pa manj (Hargreaves, Morgan, Snow in Guerin, 1989). Prilagoditev je vidna že po enem samem dnevu spre­menjenega vnosa soli (Armstrong, Costill, Fink idr., 1985). Poleg tega, bolj kot smo de­hidrirani, vecja bo izguba natrija (Morgan, Patterson in Nimmo, 2004). V javnosti velikokrat slišimo, da je potreb-no med vadbo piti izotonicne napitke, saj »z njimi nadomešcamo izgubljeno sol«, poleg tega naj bi takšni napitki preprecili nastanek hiponatremije. Zaradi nepozna­vanja fizikalnega ozadja so takšne trditve nepopolne in zavajajoce. Cetudi je vecina športnih napitkov izotonicnih (Mettler, Ru-sch in Colombani, 2006), to ne pomeni, da vsebujejo enako natrija kakor krvna plazma, saj napitki navadno vsebujejo velik delež ogljikovih hidratov, torej osmotsko aktivnih delcev, ki ne igrajo vidne vloge tudi v krvni plazmi. Z drugimi besedami povedano, na­trija (najpomembnejše soli) je v izotonicnih napitkih navadno veliko manj kot v krvni plazmi. To pomeni, da bi v hipoteticnem scenariju, v katerem bi oseba pila tak na­pitek in sproti ne izgubljala tekocine, le-ta postala hiponatremicna. V praksi je situacija nekoliko spremenjena. Znoj vsebuje nižjo koncentracijo natrija kot kri, zaradi cesar kri scasoma postaja hiper­tonicna. V kolikor bi oseba nadomešcala tekocino s koncentracijo natrija, ki je enaka znoju, v idealnem scenariju ne bi prišlo do hiponatremije. Napitki navadno vsebujejo natrij v koncentraciji, manjši od 30 mmol/l (Manthey, 2010), znoj pa pri vecini nekoliko vec, zato vendarle lahko pride do hipona­tremije. To kažejo tudi eksperimentalni podatki raziskave, ki je primerjala hidracijo z vodo in športnim napitkom (Gatorade) in ni ugotovila razlik v osmolalnosti krvi po pitju vode ali športnega napitka (Dugas, 2006). Študija, ki je bila izvedena na starejši populaciji (Baker, Munce in Kenney, 2005), je ugotovila, da je tako pri nadomešcanju z vodo kot tudi s športnim napitkom z elek­troliti (18 mmol/l NaCl) po stopnji, ki nado­mešca izgubo (ohranjanje evhidriranosti) in pri nekoliko vecjem vnosu (hiperhidrira­nost) prišlo do padca koncentracije natrija v krvi, kar na dolgi rok vodi v hiponatremijo. Podobno kažejo rezultati študije (Tweren-bold idr., 2003), v kateri je bil dodatek natrija v napitku vecji (30 mmol/l). Med štiriurno vadbo v hladnem okolju in nadomešca­njem tekocine po stopnji litra na uro, so udeleženci pridobili nekaj telesne mase (~1,9 kg). Dodatek soli v napitku ni prepre-cil padca koncentracije natrija v krvi in ob koncu so bili udeleženci hiponatremicni ne glede na vrsto napitka, ki so ga uživali. Ven­darle pa velja pripomniti, da je bil padec natrija obcutno vecji v skupini, ki je pila le vodo (-2,5 mmol/l oziroma -6,2 mmol/l). Iz dostopnih podatkov lahko zakljucimo, da dodatek soli v napitku ne bo preprecil možnosti nastanka hiponatremije, v kolikor posameznik med telesno aktivnostjo pije v kolicinah, ki so vecje ali podobne izgubi telesne mase. Glavni razlog za to je, da je koncentracija natrija v vecini napitkov ve­liko nižja od koncentracije v krvni plazmi ter da ima vecina napitkov nižjo vsebnost natrija kot znoj. V idealnem scenariju bi tako morali vsakemu posamezniku izmeriti koncentracijo natrija v znoju in mu na pod-lagi tega predpisati koncentracijo natrija v športnem napitku. A tudi ta teorija ima po­manjkljivosti, saj – kot že omenjeno – koli-cina soli v prehrani vpliva tudi na vsebnost natrija v znoju, se z višanjem dehidracije povecuje izlocanje natrija v znoju in mor­da najpomembneje, visoke koncentracije soli (= 50 mmol/l) zmanjšajo željo po pitju (Wemple, Morocco in Mack, 1997), kar bi lahko zmanjšalo vnos tekocin in posledic­no vecjo stopnjo hipohidriranosti. Z ozirom na zmogljivost nedavna raziskava (Hoffman in Stuempfle, 2016) sicer ugota­vlja, da dodatek soli v napitku pri dolgotraj­ni vadbi poveca uživanje tekocin in s tem zmanjša vodni deficit, a hkrati zakljuci, da dodatek soli nima vpliva na zmogljivost. To potrjuje rezultate preteklih raziskav (Shar-wood idr., 2002). Tisti, katerih znoj vsebuje visoke koncentra­cije soli, naj bi v športne napitke dodajali elektrolite, s cimer bi zmanjšali izgubo le­teh (Montain, Cheuvront in Sawka, 2006). Po naših podatkih študije, ki bi ugotavlja­le, ce višji vnos soli med vadbo poveca izlocanje soli v znoju, kakor se to zgodi z vsakodnevno prehrano, ni na voljo, zato je na tem podrocju potrebno dodatno razi­skovanje. Poleg tega ni jasno, ce bi imela izpostavljenost prehrani z nizko vsebnostjo soli kot del priprav na tekmovanje poziti­ven vpliv na bilanco elektrolitov med tek­movanjem. Koliko pijejo najboljši športni­ ki? Pregled literature (Garth in Burke, 2013) ugotavlja, da obstajajo velike interindividu­alne razlike v tem, do kakšne mere športni­ki pridejo v cilj hipohidrirani/hiperhidrirani. Veliko vrhunskih športnikov v cilj pride hi-pohidriranih do stopnje, ki je višja od doslej priporocenih 2 %. Vecina študij na žalost ni preucevala vrhunskih športnikov, temvec sub-vrhunske in rekreativne. Poleg tega podatki o teži pred in po tekmovanju ne morejo govoriti o ucinkovitosti posame­znega hidracijskega plana. Študije ugota­vljajo, da najboljši tekaci na maratonih pi-jejo nekje okoli 0,550 l (Beis, Wright-Whyte, Fudge, Noakes in Pitsiladis, 2012) oziroma 0,604 litra na uro (Stellingwerff, 2012), kar je v skladu s trenutnimi smernicami ACSM (Sawka idr., 2007) v delu, ki se nanaša na ko-licino, a ne na odstotek izgubljene telesne mase, saj je izguba telesne mase navadno višja od 3 %. Podatki ene izmed ekip na dir­ki po Franciji v letu 2016 kažejo, da pride-jo najboljši v cilj navadno vec kot 3 % lažji (osebna korespondenca z ekipo), cetudi imajo kolesarji tekocino skorajda ves cas na voljo (v primerjavi s tekaci). Glede na podatke študije (Costill in Saltin, 1974), ki je preucevala razlicne kolicine te­kocine in hitrost absorpcije, je videti, da obstaja omejitev, kolikšno kolicino vode je telo sposobno absorbirati, a da je ta pre­cej visoka in znaša vec kot 1500 ml/h, kar nakazuje, da je vecino izgubljene tekocine možno nadomestiti. Poleg tega ista študija ugotavlja, da se absorpcija znacilno upoca­sni, ko intenzivnost kolesarjenja preseže 70 % VO2max, ni pa navedeno, do kakšne mere. Upocasnjeno absorpcijo pri visokih inten­zivnostih napora potrjujejo tudi ugotovitve nedavne meta-analize (Horner, Schubert, Desbrow, Byrne in King, 2015). Glede na to, da vecina vrhunskih športnikov tekmuje pri intenzivnosti, višji od 70 % VO2max, je potreb-no te okolišcine prav tako vzeti v zakup, saj zastajanje vode v prebavilih lahko povzroci gastrointestinalne motnje in z njimi pove­zano neprijetno pocutje. Dehidracija in mišicni krci Dehidracijo velikokrat povezujejo z na­stankom mišicnih krcev in/ali pomanjkanju elektrolitov, a za to v literaturi ne obstaja trdnih dokazov. Nekatere starejše, a meto­dološko nepopolne študije namigujejo, da bi lahko dodatek soli v tekocini preprecil mišicne krce (Talbott in Michelsen, 1932). Nasprotno, novejše eksperimentalne (Brau-lick, Miller, Albrecht, Tucker in Deal, 2013; Miller idr., 2010) kot tudi kohortne študije (Schwellnus, Allie, Derman in Collins, 2011; Sulzer, Schwellnus in Noakes, 2005) kažejo, da so krci najverjetneje povezani z nevro­loškimi spremembami in ne hipohidracijo ali premajhnim nadomešcanjem elektroli­tov (pri hipohidraciji se koncentracija ele­ktrolitov v krvi pravzaprav poveca). Zadnja raziskava, ki je ugotavljala, kakšne so razlike med posamezniki, ki se jim krci pojavljajo, in tistimi, ki se jim ne (Hoffman in Stuem­pfle, 2015), je ugotovila veliko povezanost s poškodbo mišic zaradi vadbe, kar nami­guje na to, da je nastanek krcev povezan s stopnjo napora. Pojavnost dehidracije ali kolicina nadomešcanja elektrolitov ni bila povezana z nastankom mišicnih krcev. Osebni hidracijski nacrt Poleg pitja ad libitum je v športu prisotna tudi uporaba osebnega hidracijskega nacr­ta. Ta je navadno sestavljen na podlagi me-ritve stopnje potenja, torej tehtanja pred vadbo in po njej ter izracuna izgube tele­sne mase v dolocenem casovnem inter-valu. Na podlagi tega naj bi športnik med tekmovanjem spil toliko oziroma nekoliko manj, kolikor naj bi tekocine izgubil ter s tem preprecil tako visoko stopnjo hipohi­dracije in preprecil nastanek hiponatremije. 73 Nedavno objavljena raziskava je primerjala športno zmogljivost med takšnim protoko­lom in pitjem ad libitum med 20 km tekom v vrocini v naravi (Lopez idr., 2016). Cetudi je osebni hidracijski nacrt preprecil izgubo telesne mase, vecje od 2 % (1.3 %) v primer-javi z intervencijo ad libitum (2.6 % hipohi­dracija), razlik v casu teka ni bilo. To potrjuje podatke nekoliko starejše, a podobne raz­iskave na polmaratonski razdalji (Dion idr., 2013). Žal primerjave med pitjem ad libitum in osebnim hidracijskim nacrtom med dalj­šo aktivnostjo ni. Osebne hidracijske nacrte športniki upora­bljajo predvsem na pomembnih tekmova­njih, ki potekajo v ekstremnih okoljskih po­gojih in ko je vrocinski stres izjemno velik z namenom, da omejijo stopnjo hipohidrira­nosti, navadno do okoli 5–6 % in predvsem na prireditvah, kjer je dostopnost tekocin omejena (vsakih nekaj kilometrov, odmori ...). Tako visoka stopnja hipohidriranosti je posledica visoke stopnje znojenja (nava­dno vec kot 1,5 l/h pri vrhunskih športni­kih). Priporocila o vadbi in tekmovanju v vrocini (Racinais idr., 2015) sicer ugotavljajo, da novejše raziskave dokazujejo, da < 4 % hipohidracija ne poslabša športnega rezul­tata, a hkrati priporocajo, da naj v izogib preveliki stopnji hipohidracije, ki bi nastala zaradi zelo velike stopnje potenja, in mo-rebitnim posledicam vrocinskega stresa športniki poskušajo cim bolj minimizirati izgubo telesne mase, kar je najlažje doseci z osebnim hidracijskim nacrtom. V kolikor se športnik ali športna ekipa od­loci za hidracijski nacrt, je potrebno upo­števati, da se stopnja znojenja spreminja glede na okoljske pogoje in da je v primeru spremembe vremena (ohladitev, bolj suh zrak, vec vetra) tak nacrt lahko neuporaben in predstavlja tveganje za hiponatremijo. • Zakljucek Smernice morajo biti sestavljene tako, da zadostijo naslednjim zahtevam: 1. Glede na dejstvo, da so si znanstve­niki trenutno enotni, da je navkljub vecji prevalenci hipohidracije (povi­šanje koncentracije natrija v serumu) v primerjavi s hiperhidracijo (padec koncentracije natrija v serumu) hipo­natremija vecje zdravstveno tveganje (Hew-butler idr., 2015; „Nutrition and Athletic Performance.“, 2016; Sawka idr., 2007) in zahteva takojšnje medicinsko ukrepanje ter da je najpomembnejše, da z uporabo smernic posameznik prepreci to stanje. 2. Prepreciti je potrebno padec športne zmogljivosti ter prepreciti nastanek vrocinskega stresa, ki bi lahko poten­cialno nastal zaradi prevelike stopnje hipohidriranosti. Na podlagi raziskav lahko zakljucimo, da: – je nemogoce kvantificirati kolicine tekocine, ki naj bi jih posameznik spil med telesno vadbo, saj je stopnja potenja razlicna od posameznika do posameznika in se razlikuje tudi od okoljskih pogojev. Priporocljive ko­licine bi tako predstavljale tveganje za nastanek prekomerne dehidraci­je, vrocinskega stresa, hiponatremije in padca zmogljivosti; – nadomešcanje tekocin ne sme pre­segati izgube zaradi velike možnosti nastanka hiponatremije; – je pitje ad libitum zadostno v hla­dnem in toplem okolju (do vkljucno srednje stopnje tveganja za vrocin-ski stres (Racinais idr., 2015)) v prime-ru, da ima športnik ves cas dostop do tekocine in da hipohidracija do < 4 % ne bo poslabšala športne zmo­gljivosti (Goulet, 2014; Hew-Butler, Verbalis in Noakes, 2006; Hoffman, Cotter, Goulet in Laursen, 2016; Ma-haram idr., 2010), poleg tega pa tak nacin pitja preprecuje nastanek z vadbo povezane hiponatremije, – je v visoki vrocinski izpostavljenosti (od vkljucno visoke stopnje tveganja za razvoj vrocinskega stresa (Racina-is idr., 2015)) in v primeru aktivnosti, kjer je dostop do tekocin omejen na doloceno casovno (odmor, polcas ...) enoto ali razdaljo (vsakih 5 km ...), pri­porocljivo narediti hidracijski nacrt, ki bo preprecil hipohidracijo vecjo od 4–5 %, – je dodatek elektrolitov priporocljiv predvsem za športnike z visoko sto­pnjo potenja in visoko koncentracijo elektrolitov v znoju ter za posamezni­ke, ki slabo obcutijo žejo (starostniki), saj dodatek soli med drugim stimuli-ra obcutek žeje, a velja poudariti, da uživanje dodatnih elektrolitov ne bo preprecilo nastanka hiponatremije v primeru prevelikega vnosa tekocin. Elektroliti v napitku naj bodo po­dobni koncentraciji znoja, in sicer: ~30 mmol/l (~0,69 g/l) natrija in ~5 mmol/l (~0.2 g/l) kalija. .Literatura 1. Ali, A. in Williams, C. (2013). Isokinetic and is­ometric muscle function of the knee exten­sors and flexors during simulated soccer activity: effect of exercise and dehydration. Journal of sports sciences, 31, 907–16. 2. Allan, J. R., in Wilson, C. G. (1971). Influence of acclimatization on sweat sodium con­centration. Journal of Applied Physiology, 30, 708–712. 3. Altman, P. (1961). Blood and other body fluids : analysis and compilation. Washington DC: Fed. of American Societies for Experimental Biology. 4. American College of Sports Medicine posi­tion stand on prevention of thermal injuries during distance running. (1984). Medicine and science in sports and exercise, 16, ix–xiv. 5. Armstrong, L. E., Costill, D. L., in Fink, W. J. (1985). Influence of diuretic-induced dehy­dration on competitive running performan­ce. Medicine and science in sports and exercise, 17, 456–61. 6. Armstrong, L. E., Costill, D. L., Fink, W. J., Bas­sett, D., Hargreaves, M., Nishibata, I., in King, D. S. (1985). Effects of dietary sodium on body and muscle potassium content during heat acclimation. European journal of applied physiology and occupational physiology, 54, 391–7. 7. Baker, L. B., in Jeukendrup, A. E. (2014). Opti­mal composition of fluid-replacement beve­rages. Comprehensive Physiology, 4, 575–620. 8. Baker, L. B., Munce, T. A., in Kenney, W. L. (2005). Sex differences in voluntary fluid intake by older adults during exercise. Me­dicine and Science in Sports and Exercise, 37, 789–796. 9. Baker, L. B., Stofan, J. R., Hamilton, A. A., in Horswill, C. A. (2009). Comparison of regional patch collection vs. whole body washdown for measuring sweat sodium and potassium loss during exercise. Journal of applied physi­ology (Bethesda, Md. : 1985), 107, 887–95. 10. Barr, S. I., Costill, D. L., in Fink, W. J. (1991). Flu­id replacement during prolonged exercise: effects of water, saline, or no fluid. Medicine and science in sports and exercise, 23, 811–7. 11. Beis, L. Y., Wright-Whyte, M., Fudge, B., Noa­kes, T., in Pitsiladis, Y. P. (2012). Drinking beha­viors of elite male runners during marathon competition. Clinical journal of sport medici­ne : official journal of the Canadian Academy of Sport Medicine, 22, 254–61. 12. Below, P. R., Mora-Rodríguez, R., González-Alonso, J., in Coyle, E. F. (1995). Fluid and car­bohydrate ingestion independently improve performance during 1 h of intense exercise. Medicine and science in sports and exercise, 27, 200–10. 13. Braulick, K. W., Miller, K. C., Albrecht, J. M., Tucker, J. M., in Deal, J. E. (2013). Significant and serious dehydration does not affect skeletal muscle cramp threshold frequency. British journal of sports medicine, 47, 710–4. 14. Carter, R., Cheuvront, S. N., Williams, J. O., Kolka, M. A., Stephenson, L. A., Sawka, M. N., in Amoroso, P. J. (2005). Epidemiology of ho­spitalizations and deaths from heat illness in soldiers. Medicine and Science in Sports and Exercise, 37, 1338–1344. 15. Cheung, S. S., Mcgarr, G. W., Mallette, M. M., Wallace, P. J., Watson, C. L., Kim, I. M., in Gre­enway, M. J. (2015). Separate and combined effects of dehydration and thirst sensation on exercise performance in the heat. Scan­dinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 25, 104–111. 16. Cheuvront, S. N., Carter, R., Castellani, J. W., in Sawka, M. N. (2005). Hypohydration impairs endurance exercise performance in tempe­rate but not cold air. Journal of applied physi­ology (Bethesda, Md. : 1985), 99, 1972–6. 17. Cheuvront, S. N., in Haymes, E. M. (2001). Ad libitum fluid intakes and thermoregulato­ry responses of female distance runners in three environments. Journal of sports scien­ces, 19, 845–854. 18. Convertino, V. A., Armstrong, L. E., Coyle, E. F., Mack, G. W., Sawka, M. N., Senay, L. C., in Sherman, W. M. (1996). American College of Sports Medicine position stand. Exercise and fluid replacement. Medicine and science in sports and exercise, 28, i–vii. 19. Costill, D. L., in Saltin, B. (1974). Factors limi­ting gastric emptying during rest and exer­cise. Journal of Applied Physiology, 37. 20. Craig, E. N., in Cummings, E. G. (1966). Dehy­dration and muscular work. Journal of Appli­ed Physiology, 21. 21. Derviševic, E., in Vidmar, J. (2011). Tekocina - voda in športna aktivnost. V Vodic športne prehrane (str. 56–64). Univerza v Ljubljani, Fa-kulteta za šport. 22. Dion, T., Savoie, F. A., Asselin, A., Gariepy, C., in Goulet, E. D. B. (2013). Half-marathon running performance is not improved by a rate of flu­id intake above that dictated by thirst sen­sation in trained distance runners. European journal of applied physiology, 113, 3011–20. 23. Dugas, J. P. (2006). Sodium ingestion and hyponatraemia: sports drinks do not pre­vent a fall in serum sodium concentration during exercise. British journal of sports medi­cine, 40, 372. 24. Dugas, J. P., Oosthuizen, U., Tucker, R., in Noa­kes, T. D. (2009). Rates of fluid ingestion alter pacing but not thermoregulatory responses during prolonged exercise in hot and humid conditions with appropriate convective coo­ling. European journal of applied physiology, 105, 69–80. 25. Epstein, Y., Moran, D. S., Shapiro, Y., Sohar, E., in Shemer, J. (1999). Exertional heat stroke: a case series. Medicine and science in sports and exercise, 31, 224–8. 26. Fallowfield, J. L., Williams, C., Booth, J., Choo, B. H., in Growns, S. (1996). Effect of water in­gestion on endurance capacity during pro­longed running. Journal of sports sciences, 14, 497–502. 27. Garth, A. K., in Burke, L. M. (2013). What do athletes drink during competitive sporting activities? Sports Medicine, 43, 539–564. 28. González-Alonso, J., Crandall, C. G., in John­son, J. M. (2008). The cardiovascular challen­ge of exercising in the heat. The Journal of physiology, 586, 45–53. 29. Goulet, E. D. B. (2011). Effect of exercise-in­duced dehydration on time-trial exercise performance: a meta-analysis. British journal of sports medicine, 45, 1149–56. 30. Goulet, E. D. B. (2013). Effect of exercise-indu­ced dehydration on endurance performan­ce: evaluating the impact of exercise pro­tocols on outcomes using a meta-analytic procedure. British journal of sports medicine, 47, 679–86. 31. Goulet, E. D. B. (2014). Performance effects of dehydration. V R. J. Maughan (Ur.), Sports Nu­trition (str. 185–198). Wiley-Blackwell. 32. Hargreaves, M., Morgan, T. O., Snow, R., in Guerin, M. (1989). Exercise tolerance in the heat on low and normal salt intakes. Clinical Science, 76, 553–557. 33. Hew-Butler, T., Ayus, J. C., Kipps, C., Maughan, R. J., Mettler, S., Meeuwisse, W. H., … Wha-ram, P. (2008). Statement of the Second Inter­national Exercise-Associated Hyponatremia Consensus Development Conference, New Zealand, 2007. Clinical journal of sport medi­cine : official journal of the Canadian Academy of Sport Medicine, 18, 111–21. 34. Hew-butler, T., Rosner, M. H., Fowkes-godek, S., Dugas, J. P., Hoffman, M. D., Lewis, D. P., … Verbalis, J. G. (2015). Statement of the Third International Exercise-Associated Hypona­tremia Consensus Development Conferen­ce, Carlsbad, California, 2015. Clinical journal of sport medicine, 25, 303–320. 35. Hew-Butler, T., Verbalis, J. G., in Noakes, T. D. (2006). Updated Fluid Recommendation: Position Statement From the International Marathon Medical Directors Association (IM­MDA). Clin J Sport Med, 16, 283–292. 36. Hoffman, M. D., Cotter, J. D., Goulet, É. D., in Laursen, P. B. (2016). VIEW: Is Drinking to Thirst Adequate to Appropriately Maintain Hydration Status During Prolonged Endu­rance Exercise? Yes. Wilderness in enviro­nmental medicine, 27, 192–5. 37. Hoffman, M. D., Hew-Butler, T., in Stuempfle, K. J. (2013). Exercise-associated hyponatre­mia and hydration status in 161-km ultrama­rathoners. Medicine and Science in Sports and Exercise, 45, 784–791. 38. Hoffman, M. D., in Stuempfle, K. J. (2015). Muscle Cramping During a 161-km Ultra-marathon: Comparison of Characteristics of Those With and Without Cramping. Sports Medicine - Open, 1, 24. 39. Hoffman, M. D., in Stuempfle, K. J. (2016). Is Sodium Supplementation Necessary to Avo­id Dehydration During Prolonged Exercise in the Heat? Journal of strength and conditioning research / National Strength in Conditioning Association, 30, 615–20. 40. Horner, K. M., Schubert, M. M., Desbrow, B., Byrne, N. M., in King, N. A. (2015). Acute Exer­cise and Gastric Emptying: A Meta-Analysis and Implications for Appetite Control. Sports Medicine, 45, 659–678. 41. Ladell, W. (1955). The effects of water and salt intake upon the performance of men wor­king in hot and humid environments. Jour­nal of Physiology, 127, 11–46. 42. Leaf, A. (1984). Dehydration in the Elderly. New England Journal of Medicine, 311, 791– 792. 43. Lee, M. J. C., Hammond, K. M., Vasdev, A., Poo­le, K. L., Impey, S. G., Close, G. L., in Morton, J. P. (2014). Self-selecting fluid intake while maintaining high carbohydrate availability does not impair half-marathon performan­ce. International journal of sports medicine, 35, 1216–22. 44. Lopez, R. M., Casa, D. J., Jensen, K. A., Stearns, R. L., DeMartini, J. K., Pagnotta, K. D., … Ma-resh, C. M. (2016). Comparison of Two Fluid Replacement Protocols During a 20-km Trail Running Race in the Heat. Journal of strength and conditioning research / National Strength in Conditioning Association, 30, 2609–2616. 45. Maharam, L. G., Siegel, A., Siegel, S., Adams, B., Pujol, P., in Lourega De Menezes, P. A. (2010). IMMDA’s health recommendations for runners inamp; walkers. Pridobljeno 26. september 2016., od http://immda.org/ wp-content/uploads/2015/08/Spring-2010­Health-Recommendations-for-Runners-Wal­kers.pdf 46. Manthey, E. K. (2010). Electrolyte (Na+, K+, Cl-) Concentrations in Assorted Sports Drinks and Milk. Drake University. 47. Maughan, R. J., Shirreffs, S. M., in Leiper, J. B. (2007). Errors in the estimation of hydration status from changes in body mass. J Sports Sci, 25, 797–804. 48. McConell, G. K., Burge, C. M., Skinner, S. L., in Hargreaves, M. (1997). Influence of ingested fluid volume on physiological responses during prolonged exercise. Acta physiologica Scandinavica, 160, 149–56. 49. McKinley, M. J., in Johnson, A. K. (2004). The Physiological Regulation of Thirst and Fluid Intake. News in Physiological Sciences, 19, 1–6. 50. Mettler, S., Rusch, C., in Colombani, P. C. (2006). Osmolality and pH of sport and other drinks available in Switzerland. Schweizeri­sche Zeitschrift fur Sportmedizin und Sporttra­umatologie. 51. Miller, K. C., Mack, G. W., Knight, K. L., Hop­kins, J. T., Draper, D. O., Fields, P. J., in Hunter, I. (2010). Three percent hypohydration does not affect threshold frequency of electrical­ly induced cramps. Medicine and science in sports and exercise, 42, 2056–63. 52. Montain, S. J., Cheuvront, S. N., in Sawka, M. N. (2006). Exercise associated hyponatrae­mia: quantitative analysis to understand the aetiology. British journal of sports medicine, 40, 98-105-105. 53. Morgan, R. M., Patterson, M. J., in Nimmo, M. A. (2004). Acute effects of dehydration on sweat composition in men during prolon­ged exercise in the heat. Acta physiologica Scandinavica, 182, 37–43. 54. Mudambo, K. S., Leese, G. P., in Rennie, M. J. (1997). Dehydration in soldiers during wal­king/running exercise in the heat and the effects of fluid ingestion during and after exercise. European journal of applied physio­logy and occupational physiology, 76, 517–24. 55. Mündel, T. (2011). To drink or not to drink? Explaining „contradictory findings“ in fluid replacement and exercise performance: evi­dence from a more valid model for real-life competition. British journal of sports medici­ne, 45, 2. 56. Myers, T. M., in Hoffman, M. D. (2015). Hiker Fatality From Severe Hyponatremia in Grand Canyon National Park. Wilderness in Enviro­nmental Medicine, 26, 1–4. 57. Noakes, T. D. (2002). IMMDA Advisory state­ment on guidelines for fluid replacement during marathon running. New Studies in Athletics, 17, 15–24. 58. Nolte, H. W., Noakes, T. D., in van Vuuren, B. (2011). Protection of total body water con­tent and absence of hyperthermia despite 2% body mass loss (’voluntary dehydrati­on’) in soldiers drinking ad libitum during prolonged exercise in cool environmental conditions. British Journal of Sports Medicine, 45, 1106–1112. 59. Nutrition and Athletic Performance. (2016). Medicine and science in sports and exercise, 48, 543–68. 60. Nybo, L., Rasmussen, P., in Sawka, M. N. (2014). Performance in the heat-physiologi­cal factors of importance for hyperthermia-induced fatigue. Comprehensive Physiology, 4, 657–89. 61. Olsson, K. E., in Saltin, B. (1970). Variation in to­tal body water with muscle glycogen chan­ges in man. Acta physiologica Scandinavica, 80, 11–8. 62. Phillips, P. A., Bretherton, M., Johnston, C. I., in Gray, L. (1991). Reduced osmotic thirst in healthy elderly men. The American journal of physiology, 261, R166-71. 63. Pichan, G., Gauttam, R. K., Tomar, O. S., in Ba-jaj, A. C. (1988). Effect of primary hypohydra­tion on physical work capacity. International journal of biometeorology, 32, 176–80. 64. Pitts, G. C., Johnson, R. E., in Consolazio, F. C. (1944). Work in the heat as affected by intake of water, salt and glucose. American Journal of Physiology. 65. Racinais, S., Alonso, J. M., Coutts, A. J., Flou­ris, A. D., Girard, O., Gonz??lez-Alonso, J., … P??riard, J. D. (2015). Consensus Recommen­dations on Training and Competing in the Heat. Sports Medicine, 45, 925–938. 66. Robertson, G. L., Gary, D., Robertson, L., Co­hen, J. J., Harrington, J. T., Kassirer, J. P., … Zusman, C. J. (1984). Abnormalities of thirst regulation Discussion. Kidney International, 25, 460–469. 67. Rotovnik Kozjek, N. (2004). Prehrana, regene­racija, dehidracija - Gradivo za inštruktorje športnega plezanja. 68. Saltin, B. (1964). Aerobic and Anaerobic Work Capacity After Dehydration. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 19, 1114–1118. 69. Sawka, M. N., Burke, L. M., Eichner, E. R., Ma-ughan, R. J., Montain, S. J., in Stachenfeld, N. S. (2007). Exercise and fluid replacement. Medicine and Science in Sports and Exercise, 39, 377–390. 70. Sawka, M. N., in Noakes, T. D. (2007). Does dehydration impair exercise performance? Medicine and Science in Sports and Exercise, 39, 1209–1217. 71. Schwellnus, M. P., Allie, S., Derman, W., in Col­lins, M. (2011). Increased running speed and pre-race muscle damage as risk factors for exercise-associated muscle cramps in a 56 km ultra-marathon: a prospective cohort study. British journal of sports medicine, 45, 1132–6. 72. Sharwood, K., Collins, M., Goedecke, J. H., Wilson, G., in Noakes, T. D. (2004). Weight changes, medical complications, and per­formance during an Ironman triathlon. Br J Sports Med, 38, 718–724. 73. Sharwood, K., Collins, M., Goedecke, J., Wil­son, G., in Noakes, T. (2002). Weight changes, sodium levels, and performance in the South African Ironman Triathlon. Clinical journal of sport medicine : official journal of the Canadi­an Academy of Sport Medicine, 12, 391–399. 74. Shirreffs, S. M., Merson, S. J., Fraser, S. M., in Archer, D. T. (2004). The effects of fluid re­striction on hydration status and subjective feelings in man. The British journal of nutrition, 91, 951–8. 75. Smith, M. S., Dyson, R., Hale, T., Harrison, J. H., in McManus, P. (2000). The effects in humans of rapid loss of body mass on a boxing-rela­ted task. European journal of applied physio­logy, 83, 34–9. 76. Stellingwerff, T. (2012). Case study: Nutriti­on and training periodization in three elite marathon runners. International Journal of Sport Nutrition and Exercise Metabolism, 22, 392–400. 77. Sulzer, N. U., Schwellnus, M. P., in Noakes, T. D. (2005). Serum electrolytes in ironman triathletes with exercise-associated mu­ scle cramping. Medicine and Science in Sports and Exercise, 37, 1081–1085. 78. Talbott, B. Y. J. H., in Michelsen, J. (1932). Heat cramps: a clinical and chemical study. The Journal of Clinical Investigati­on, 12, 533–549. 79. Tam, N., Nolte, H. W., in Noakes, T. D. (2011). Changes in Total Body Water Content During Running Races of 21 . 1 km and 56 km in Athletes Drinking Ad libitum, 218–225. 80. Traiperm, N., Gatterer, H., in Burtscher, M. (2013). Plasma electrolyte and he­matological changes after marathon running in adolescents. Medicine and Science in Sports and Exercise, 45, 1182– 1187. 81. Twerenbold, R., Knechtle, B., Kakebee­ke, T. H., Eser, P., Müller, G., von Arx, P., … Speedy, D. (2003). Effects of different sodium concentrations in replacement fluids during prolonged exercise in women. British journal of sports medici­ne, 37, 300–3; discussion 303. 82. Verbalis, J. G. (2003). Disorders of body water homeostasis. Best practice in rese­arch. Clinical endocrinology in metaboli­sm, 17, 471–503. 83. Wall, B. A., Watson, G., Peiffer, J. J., Ab-biss, C. R., Siegel, R., in Laursen, P. B. (2013). Current hydration guidelines are erroneous: dehydration does not im­pair exercise performance in the heat. British journal of sports medicine, 1–8. 84. Walsh, R. M., Noakes, T. D., Hawley, J. A., in Dennis, S. C. (1994). Impaired high-intensity cycling performance time at low levels of dehydration. International journal of sports medicine, 15, 392–8. 85. Wästerlund, D. S., Chaseling, J., in Bur-ström, L. (2004). The effect of fluid consumption on the forest workers’ performance strategy. Applied ergono­mics, 35, 29–36. 86. Wemple, R. D., Morocco, T. S., in Mack, G. W. (1997). Influence of sodium replace­ment on fluid ingestion following exer­cise-induced dehydration. International journal of sport nutrition, 7, 104–16. 87. Zouhal, H., Groussard, C., Minter, G., Vin­cent, S., Cretual, A., Gratas-Delamarche, A., … Noakes, T. D. (2011). Inverse rela­tionship between percentage body weight change and finishing time in 643 forty-two-kilometre marathon runners. British journal of sports medici­ne, 45, 1101–5. Tim Podlogar Diplomant kineziologije tim@kineziolog.si Marta Bon, Zinka Kosec Uporaba elementov korporativnega velnesa v športu Izvlecek Skrb (lastna ali organizacije) za dobro pocutje posameznika v njegovem de­lavnem okolju imenujemo korporativni velnes. Namen prispevka je osvetliti pomen dobrega pocutja ljudi, ki delujejo ali so zaposleni v športu. V prispevku so predstavljene osnovne smernice k sistematicnemu pristopu k zmanjševanju tveganja, da bi slabo pocutje športnika negativno vplivalo na kakovostni tek­movalni nastop in slabo pocutje delavcev v športu negativno na ucinkovitost športne organizacije. Korporativni velnes je sicer v poslovnem svetu in vecini javnih organizacij vedno bolj razširjena in po ucinkih zelo cenjena dejavnost, med slovenskimi strokov­nimi delavci v športu pa se skoraj ne uporablja. Po drugi strani pa je dejstvo, da se elementi športa in gibalnih dejavnosti uporabljajo kot sredstvo za dobro pocutje v prakticno vseh drugih poklicih in dejavnostih. Z vidika aplikacije raz­licnih elementov korporativnega velnes programa na podrocju športa je smi­selna delitev na strokovne delavce v športu in pa na športnike – tekmovalce. Športnike preko programa korporativnega velnesa usmerjamo v sprejemanje odgovornosti za lastno uspešnost in ucinkovitost s koncnim ciljem, da skrb za lastno zdravje in dobro pocutje postane njihova osebna usmeritev v športni ka­rieri in po njej. Za strokovne delavce, ki skrbijo za podporne storitve v športu, pa veljajo podobna priporocila kot za ostale poklice ob upoštevanju specificnosti delovnega mesta. V osnovi gre za dolgorocni, sistematicni, merljiv pristop ter za sistematicno uravnoteženje telesnega, socialnega, duševnega, duhovnega in custvenega zdravja. Kljucne besede: dobro pocutje, korporativni velnes, športnik. The use of corporate wellness elements in sport Abstract Care for the well-being of a person in their working environment (by themselves or their organisation) is called corporate wellness. The aim of the contribution is to shed light on the importance of the well-being of people engaged or employed in sports. The article presents the basic guide­lines for setting up a systematic approach to reducing the risk of an athlete’s poor well-being negatively affecting the quality of their competitive performance as well as the poor well-being of sports employees negatively affecting the efficiency of a sports organisation. Corporate wellness is increasingly gaining ground in the business world and most public organisations and, judging from its effects, it is a highly valued activity, whereas Slovenian sports professionals rarely use it. On the other hand, it is a fact that the elements of sport and motor activities are used as a means to achieve well-being in practically all other professions and activities. In terms of the application of different elements of a cor­porate wellness programme in the field of sports, it is reasonable to distinguish between sports professionals and athletes/competitors. Through corporate wellness programmes athletes are guided into accepting responsibility for their own performance and efficiency, with the final aim to ensure that care for one’s own health and well-being becomes their personal philosophy in their sports career and afterwards. For sports profes­sionals who provide support services in sports, similar recommendations apply as for other professions, taking the specifics of individual jobs into account. Basically, this is a long-term, systematic and measurable approach as well as a systematic balancing of physical, social, mental, spiritual and emotional health. Key words: well-being, corporate wellness, athlete • Uvod Ljudje na delu preživimo velik del svoje­ga odraslega življenja, zato delovno me-sto oziroma delovno okolje nedvomno pomembno vpliva na zdravje zaposlenih (Petruša in Remec, 2010). Skoraj vsak se vsaj v enem delu srecuje tudi z najrazlic­nejšimi zahtevami sodobnega casa, kar je pogosto dodaten stres za zaposlenega, ki je v nenehnem strahu ali bo uspel slediti zahtevam. Njegovi nadrejeni pa od njega zahtevajo vsaj dolocen standard kvalite­te opravljenega dela, vse pogosteje tudi odlicnost (Kosec, 2016). Svetovna zdravstvena organizacija je zdrav­je opredelila kot stanje popolnega telesne­ga, duševnega in socialnega blagostanja, ne le odsotnost bolezni ali napake (Kališnik in drugi, 2004). Splošno je namrec znano, da sta zdravje in dobro pocutje med seboj povezana. V svetu dobro pocutje razumejo kot »well­being«, delovanje na tem podrocju pa so poimenovali wellness, slovensko jo zapisu­jemo velnes. Dunn je besedo velnes sesta­vil iz dveh besed: »well-being« in »fitness«. Tako sta v besedi velnes zajeti dve gibanji, ki sta se razvili po drugi svetovni vojni v ZDA v sklopu novega globalnega mišljenja na podrocju zdravja (Gojcic, 2014). Gojciceva (2005) navaja velnes kot sistem sestavljen iz petih elementov: o telesnega, o socialnega, o duševnega, o duhovnega in o custvenega zdravja. Glede na to, da je telesni element zagota­vljanja dobrega pocutja v športnem okolju osnovni element, bi bilo smiselno prila­goditi program za posameznike v športu tako, da se v vecji meri pokriva ostale štiri elemente. Aktivna populacija v Sloveniji glede va­rovanja in krepitve zdravja spada med ogrožene skupine prebivalcev (Mrak, 2014). Slovenija spada po raziskavah Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (2010) med najbolj ogrožene države med clanicami Evropske unije z vidika izposta­vljenosti zaposlenih stresu. Zato vec stro­kovnjakov in študij (npr. Bizjak, 2014; Bon, Dolenc in Kajtna, 2014) navaja, da mora biti skrb za psihofizicno zdravje zaposlenih stalna in sistematicna, še posebej v stresno izpostavljenih poklicih, kar je tudi zakonsko opredeljeno v Zakonu o varstvu zdravja pri delu (2011), kjer so bile dolocene pravice in obveznosti tako delodajalca kot delavca v zvezi z varnim in zdravim delom. Kot dolo-cata 6. in 32. clen zakona mora delodajalec nacrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu ter zagotoviti sredstva in možnost spremljati izvajanje tega (ZVZD-1, 2011). .Dobro pocutje v poklicih v športu Posamezniku na delovnem mestu v špor­tu želimo omogociti dobro pocutje tudi v casu izvajanja delavnega procesa. Gre za to, da velnes postane obcutek in ne zgolj prostor. Skrb (lastna ali organizacije) za dobro pocutje posameznika na delavnem mestu imenujemo korporativni velnes (Kosec, 2016). Šport in telesna vadba ima­ta preverjeno pomembno mesto v razlic­nih celostnih obravnavah posameznikov v današnjih zahtevnih družbenih dogajanjih, tudi na primer v modelu »moc polne anga­žiranosti« (Šterbucl in Bon, 2016). V športu je poleg vloge vrhunskega tekmo­valca eno najbolj izpostavljenih delavnih mest najvišji organ ali oseba poslovode­nja; najbolj pogosto v športu nastopa kot (športni) direktor kluba. Iz pridobljenih em­piricnih spoznanj je Retar (2015) prišel do zakljucka, da so za slovenske športne ma-nagerje najpomembnejše specificne kom­petence predvsem razvijanje pozitivnega delovnega okolja, predstavljanje strokovne in moralne avtoritete ter ustrezno organizi­ranje in delegiranje nalog. Prav tako so jim zelo pomembne splošne kompetence, kot so sposobnost sodelovanja z ljudmi, upo­raba pridobljenega znanja v praksi in spo­sobnost ustvarjanja novih idej. Na podlagi splošnih kompetenc uspešnost slovenskih športnih managerjev najbolj pojasnjujejo faktorji ustvarjalnosti, raziskovalnega zna­nja, znanja managementa, znanja športne stroke in sposobnosti dela z ljudmi. Splo­šne kompetence dopolnjujejo specificne s faktorji poslovnih – organizacijskih znanj in sposobnosti, financno – tržnih znanj, spo­sobnosti uravnavanja odnosov z okoljem, ravnanja z ljudmi in ravnanja s športniki (Retar, 2015). Za ostale strokovne delavce v športu, kot so trenerji, kondicijski trenerji, fizioterapevti in maserji ter strokovno organizacijsko ose­bje (sekretarji klubov in zvez, racunovodje, PR službe itd.) pomembnejših raziskav v domacem prostoru ni zaslediti. Omenimo lahko le študijo na clanih strokovne ekipe med pomembno tekmo (Bon in sodelav­ci, 2011). Izsledki merjenja napetosti preko meritev srcnega utripa med pomembnimi tekmami (Liga prvakinj) kažejo najvišje vre­dnosti pri prvem (glavnem) trenerju. O percepciji dobrega pocutja športnikov in trenerjev je bila v Avstraliji narejena ob-sežna študija (Gastin, Meyer in Robinson, 2013) na igralcih avstralskega nogometa, ki so podajali subjektivno oceno telesnega in psihicnega pocutja. Ocenjevali so utruje­nost, splošno mišicno moc, bolecine, mišic­no togost, obcutek moci, kakovosti spanja, stopnjo stresa in dobro pocutje. Analizirali so spremembe obcutij v posameznih de­lih tekmovalne sezone in glede na zuna­nje okolišcine. Ugotovljeno je bilo, da so ocene pocutja igralcev koristno orodje za trenerje in strokovne delavce v športu, saj na ta nacin lažje razumemo razlicne odzive igralcev na zahteve treninga, njihovo uspe­šnost in za splošno razumevanje delovanja profesionalnih športnikov. Program korporativnega velnesa, ki je lahko oblikovan tudi pod okriljem pro-mocija zdravja na delovnem mestu, je (dolgotrajen) proces. Omogoca, da ljudje bolje spoznajo, ozavestijo in tako tudi ob-vladujejo dejavnike, ki vplivajo na njihovo dobro pocutje in zdravje, posledicno tudi na kakovost lastnih izdelkov oziroma sto­ritev. Avtorji prispevka želimo opozoriti na posamezne parametre, ki so lahko vzrok za zmanjšano vztrajnost, osredotocenost ali angažiranost tudi na podrocju športa – tekmovalcev in pa delavcev v športu. Program korporativnega velnesa za špor­tnika bi lahko v osnovi usmerjali na tehnike, ki sprošcajo utrujenost telesa in opolno­mocijo športnika, da suvereno nastopa v skupnih prizadevanjih vodstvenega tima (in soigralcev) za cim vecjo koncno – rezul­tatsko – uspešnost. Z izboljšanjem dobre­ga pocutja lahko posledicno pricakujemo, da bodo doseženi zahtevani standardi kakovosti in bo športnikom v vsakem tre­nutku omogoceno delovati tako, da bodo lahko izkoristili vse svoje potenciale na indi­vidualni ravni ter da bodo hkrati lahko cim vec storili za skupino oz. za klub. Ker smo v Sloveniji v obdobju velike financne neu­rejenosti v športu oz. športnih klubih (dru­štvih), so športniki še dodatno v stresnih situacijah in se tako težje osredotocajo na vrhunski nastop. Delovanje v vrhunskem športu je eden naj­bolj stresnih poklicev, zato je pomembno poudarjati pomen obvladovanja stresa in s tem povezanim varovanjem zdravjem. Uvodoma je smiselno uporabiti smernice Ministrstva za zdravje RS (2014), ki je do-localo sistematicne cilje in aktivnosti na podrocju: izboljšanja organizacije dela in delovnega okolja, spodbujanja zaposle­nih, da se aktivno udeležujejo aktivnosti za varovanje in krepitev zdravja, omogocanja izbire zdravega nacina življenja in spodbu­janja osebnostnega razvoja. Ostaja pa dejstvo, da je vsaka od teh vlog specificna. Splošnih priporocil ne moremo reprezentirati na vse poklice in na vse or-ganizacije, zato naj bo podlaga za izdelavo programa korporativnega velnesa analiza zdravja in pocutja doticnih tekmovalcev ali športnih delavcev. Za vrednotenje uspešno­sti je tudi smiselno spremljanje podatkov o bolniškem staležu, fluktuaciji, poškodbah, napakah pri delu, invalidnosti, ugotovitvah preventivnih pregledov in drugo. Nacrt korporativnega velnes programa (tudi) za delavce v športu naj vkljucuje: • posnetek stanja ali zacetna analiza, • cilje (etapne in koncne), • vsebino po posameznih ravneh, • vodjo in odgovorno osebo, • udeležence, • izvajalce, • nacine in prostor izvedbe, • casovnico (po dejavnostih in skupno tra­janje), • financno ovrednotenje, • pricakovane koristi za udeležence in or-ganizacijo ter • pricakovano koncno oceno izvedenega. Kot že omenjeno, gre za okvirni nacrt, ki mora biti prilagojen športnikom in špor­tnim delavcem, upoštevaje specificnosti posameznih poklicev v športu, pa tudi individualnim znacilnostim, predvsem v primeru vrhunskih športnikov. V osnovi se seveda pricakuje, da predvsem športniki (pa tudi strokovni delavci v športu) pobližje poznajo elemente telesnega zdravja. Prica­kuje se tudi vecja vlaganja v vzpostavljanje ravnovesja na socialnem, duševnem, du­hovnem in custvenem podrocju. .Zakljucek Delovanje v športu je specificno, predvsem zaradi velike vloge custev in zaradi javne iz­postavljenosti, še posebej na ravni vrhun­skega športa. Šport je torej poseben zaradi custvene komponente in zaradi posebne družbene vloge, hkrati pa v športu delujejo posamezniki, ki bi morali uporabljati smer-nice vseh ostalih poklicev in delovnih mest. Odlocitev vodilnih v športu, da svojim so-delavcem in športnikom ponudijo oziroma omogocijo potrebne elemente korporativ­nega velnes programa, je tudi konkurencna prednost organizacije. Tako bodo njihovi kadri lahko vzdrževali zdrav življenjski slog in dolgorocno skrbeli za zdravje in dobro pocutje. To se kaže navadno na ravni vecje uspešnosti, hkrati pa zvišuje obcutek pripa­dnosti športni organizaciji, saj posamezniki zacutijo, da so v športni organizaciji (klubu) pomembni in vredni. Vsakemu ozavešce­nemu športniku je pomembno, da lahko ob zahtevnem trenažnem procesu poskrbi tudi za svoje zdravje. Korporativni velnes program naj bi postal del celotnega poslovnega ali trenažnega procesa in imel enak pomen kot vsa ostala podrocja delovanja športne organizaci­je. Po drugi strani pa seveda ne gre brez upoštevanja želja športnikov, v realnosti pa predvsem usmeritev glavnega trenerja ali pa športnega direktorja, ce ga klubi imajo. V slovenski klubski praksi je pac tako, da klubi s kadri ne delajo dolgorocno. Zaradi dokaj neurejenih razmer in placne nediscipline športniki odhajajo v druge klube. Kot pravi teorija po Maslowu je potrebno imeti naj­prej zadovoljene nižje ravni potreb, ko želi-mo stremeti k višjim ciljem. Realno življenje zahteva, kot pravijo mnogi športniki, da je potrebno najprej imeti placno disciplino in v osnovi urejene življenjske razmere, po­tem lahko razmišljajo o dobrem pocutju, ki bi jih pripeljalo v vecjo sistematicnost in v vecjo uspešnost. Ce bi lahko manj razmi­šljali, kako preživeti, bi v vecji meri skrbeli za lastno dobro pocutje tudi prek razlicnih programov. Na osnovi vedenja o poveza­nosti telesa in duha lahko trdimo, da bo clovek dobrega pocutja uspešneje prema­goval tudi tovrstne stresne situacije in bil v vsakem primeru uspešnejši in ucinkovitejši kot v okoljih, kjer se caka, »da se stvari ure­dijo same po sebi«. Zavedamo se, da je v športu odprtih veliko zadev, med drugim tudi na podrocju zakonodaje. Podrocje kor­porativnega velnesa v športu je neraziska-no in omogoca veliko nadaljnjih možnosti in razsežnosti vplivanja na zadovoljstvo in uspešnost v športu. Tukaj bi se šport lah­ko »ucil« od poslovnega sveta, ki elemente korporativnega velnesa pospešeno uvaja v svoje delovanje, in zdi se, da se ljudje v mnogih poklicih zavedajo prednosti, ki jih lahko ustvarjajo kot urejeni in vitalni posa­mezniki. Zavedanje pomena dobrega po-cutja se postopoma širi tudi med strokov­nimi delavci v športu. Mnogi delujejo na elementih korporativnega velnesa pred­vsem na delu, ki spodbuja telesnost. S kon­kretnimi programi korporativnega velnesa pa želimo doseci, da bi zainteresirani zapo­sleni v športu in v ostalih poklicih delovali na teh principih in nacrtno iskali model, ki bi jih pripeljal do najvišje ravni splošnega vsestranskega zdravja zadovoljstva. .Literatura 1. Bizjak E. (2014): Delovno okolje in psihofizicno zdravje zaposlenih, zbornik 5.konferenca coa­chinga za zdravje in dobro pocutje zaposle­nih, Glotta Nova, Center za novo znanje, d. o. o., 30.5.2014. Ljubljana, str. 32–44. 2. Bon, M., Bracic, M., Šibila M in Pori P.(2015): Handball team staff heart rate monitoring during women's champions league match. V: Science and analytical expertise in han­dball : (scientific and practical approaches). Vienna: European handball federation, 2011. 3. Bon M., Dolenc, M. in Kajtna T.(2014): Various lifestyle factors of flight crew members. Acta Universitatis Carolinae. Kinanthropologica, 2014, vol. 50, no. 1, str. 71–82. 4. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, Managing safety and health at work (2010), Evropska anketa v podjetjih o novih in nastajajocih tveganjih (ESENER). http:// www.e-shaw.net/, zajeto 1. 10. 2016 5. Gastin, PB, Meyer, D in Robinson, D (2013): Perceptions of Wellness to Monitor Adaptive Responses to Training and Competition in Elite Australian Footbal. Journal of Strength & Conditioning Research: 27 (9) 2518–2526. 6. Gojcic S., (2015): Velens in velneška dejavnost, Glotta nova, Ljubljana, 2014. 7. Gojcic S. (2005), Wellness: Zdrav nacin življe­nja, nova vrsta turizma, GV, 2005, Ljubljana, 2005. 8. Kališnik, Grilc I, Kus B. in Tomc J. (2004): Slo­venski medicinski slovar, Medicinska fakulte­ta, Ljubljana. 9. Karan M. (2016): Uvedba velneškega programa v podjetju, www.velnes.si zajeto: 1. 10. 2016. 10. Kosec Z. (2016): Dobro pocutje posameznika v digitalni družbi je kljucno za njegovo ka­kovost in odlicnost, Slovensko združenje za kakovost in odlicnost, Portorož, 2016. 11. Ministrstvo za zdravje,: Nacionalni program spodbujanja telesne dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012. Republika Sloveni­ja, 2007. Dostopno 21. 6. 2016 from: http:// www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageu­ploads/javno_zdravje_09/Nacionalni_pro­gram_telesna_dejavnost_slo.pdf 12. Mrak J. (2014) Zdravje in dobro pocutje zapo­slenih, zbornik 5.konferenca coachinga za zdravje in dobro pocutje zaposlenih, Glotta Nova, Center za novo znanje, d. o. o., Ljublja­na, str. 10–13. 13. Retar, I. (2015). Kompetence športnega mene­džerja. Koper: Univerzitetna založba Annales. 14. Šterbucl, J. in Bon, M. (2016):. Telesna vadba kot pomemben del celostne obravnave po­ sameznika - model "moc polne angažirano­sti". Šport, 2016, letn. 64, št. 1/2, str. 39–44. dr. Marta Bon. doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marta.bon@fsp.uni-lj.si 80 Ivan Cuk Otvoritev Murnikove sobe Izvlecek Odprtje Murnikove sobe je velik prelom v oblikovanju zgodovinskega spomina do oceta slovenske telesne kulture dr. Viktorja Murnika. Kar dve leti je trajalo, da se je ideja uresnicila. Še pred idejo pa je trajala kar dolga inkubacijska doba. V Murnikovi sobi so med drugim na ogled najstarejša slovenska diploma na med-narodnem tekmovanju iz leta 1895 in najstarejši pokal za slovensko vrsto na svetovnem prvenstvu leta 1911 ter orden legije casti, s katerim je francoski predse­dnik odlikoval dr. Murnika. »Iz roda v rod duh išce pot,« je lepa misel Otona Župancica in tudi najbolje predsta­vlja celotno dogajanje, kako je prišlo do ureditve Murnikove sobe. Seveda pa je soba samo posledica morda na videz pov­sem nepovezanih dogodkov, ceprav sedaj, ko je soba odprta za obiskovalce že skoraj pol leta, vidim celotno zgodbo v nekoliko drugacni luci. V moji mladosti je bil prvi ju­nak športa Miroslav Cerar in ko smo se v petem razredu osnovne šole preselili v Lju­bljano, sem v TVD Partizan Spodnja Šiška najprej srecal Isusa (Dragiša Nikolic, z oce-tom sta bila znanca), nato Tonija Bolkovica, ki sta predlagala ocetu zame vadbeno sku­pino. Za novo leto sem lahko cisto slucajno Cerarju zaželel zdravja in srece in morda je bilo tudi to odlocilno za mojo nadaljnjo Prvi slovenski športni pokal za slovensko ekipo na svetovnem prvenstvu 1911. pot. Dokler sem vadil, o Murniku nisem nic slišal, še o Štuklju bolj malo. Ob zacetku štu­dija so bili o Bloudku slavospevi, o Murniku stavek. Ko sem prišel leta 1981 v TVD Parti­zan Narodni dom kot vaditelj deckov, je marljiva prostovoljka Tanja Skrbinšek (ucen­ka Jelice Vazzas, Jelica je bila Murnikova ucenka) enkrat letno organizirala Murnikov vecer, moji telovadci pa so vedno nastopili 81 s tocko. Takrat mi je bilo celo malo odvec skoraj 14 dni vadbe nameniti za nastop, saj sem imel pred seboj predvsem tekmoval­ne cilje. Tudi o Murniku nisem veliko razmi­šljal, saj sem bil mnenja, da je to bolj dru­štvene narave, ker ga pri študiju nihce ni poudaril. Leta so minevala in v obdobju 130 letnice Južnega Sokola sem postal predsednik društva, pripraviti je bilo po­trebno marsikaj za proslavljanje jubileja in sem se prvic zakopal v zgodovino. Prebral sem samo Stepišnikovo knjigo o Telovadbi v Sloveniji, vendar je bilo to dovolj, da sem spremenil mnenje o Murniku. Tudi polurni dokumentarni film v sklopu oddaj Sedma steza, ki smo ga pripravili skupaj z Igorjem E. Bergantom in Majo Dokl Marin, je bil po­seben, saj je Igor izbrskal celo droben film-ski izsek, ko Murnik razlaga gibe z rokami. Sreca je bila tudi, da sem postal nosilec predmeta na Fakulteti za šport, kjer sem moral narediti tudi sklop predavanj o ra­zvoju telovadbe. Prava preokretnica v raz-mišljanju in znanju pa je prišla ob pripravi 140 letnice društva. Za ta jubilej mi je Jelica pomagala odkrivati dolocene stvari, celo­tno slikovno gradivo, ki je bilo v Muzeju novejše zgodovine, je Bogomira Berložnik prenesla v digitalno obliko, Janez Brodnik in Tatjana Zupancic sta pregledala arhivsko zbirko Južnega Sokola do druge svetovne vojne in izbrane dokumente sem prenesel v digitalno obliko. Sam sem pregledal celo­tni arhiv društva po drugi svetovni vojni in pomembne dokumente prestavil v digital-no obliko. Ogromen projekt, ki ga je zazna­movala lepa knjiga z naslovom V pesti sila, v srcu odlocnost, v mislih domovina. Tu sem prvic res spoznal Murnikovo velicino. V sko-raj vsakem drugem dokumentu se namrec pojavlja njegovo ime. Zaradi tega dejstva sem preprical sodelavce, da bi pripravili po­svet o dr. Viktorju Murniku. Leta 2006 smo imeli ta posvet v Muzeju novejše zgodovi­ne, kjer so imeli pozdravne govore dr. Jože Dežman, direktor muzeja, dr. Milan Žvan, prodekan Fakultete za šport, posvet pa je moderiral dr. Aleks Leo Vest, ki je zakljucil posvet z besedami: ”Vprašanje je, ali naj bi Murnik dobil Bloudkovo nagrado ali naj bi Bloudek dobil Murnikovo nagrado?” Za ta posvet sem želel preveriti prejem Murniko­vih državnih odlikovanj, zato sem poklical v Belgijo slovenskega veleposlanika Boruta Trekmana, za katerega mi je Jelica dejala, da je podedoval Murnikovo dedišcino. Go-spod Trekman mi je prijazno razložil, da zaradi tehnicnih težav do dedišcine ne more priti, je pa preveril ordene preko svo­jih prijateljev. Posvet je dobro uspel, naredi­li smo zbornik, žal pa smo bili v medijih ož­igosani kot prevratniki in revizorji zgodovine ter rušilci mita o Bloudku. Leta 2012 je Naro­dna galerija prejela evropska sredstva za obnovitev starega dela Narodnega doma in društvo se je moralo po vec kot sto letih izseliti iz »svojih« prostorov. Narodna galeri­ja je ob tem ponudila prostor za razstavo ob 150 letnici društva. Predsednik društva Dejan Crnjek je povabil dr. Tomaža Pavlina, Iztoka Durjavo (direktorja Muzeja športa) in mene k pripravi razstave. Ker sem se najbolj vpregel v delo, sem tako kmalu postal nosi­lec razstave, želel pa sem pokazati tudi Murnikova državna odlikovanja, zato sem zopet poklical Boruta Trekmana. Tokrat je bila sreca naklonjena, Borut se je upokojil, preselil v Ljubljano in zopet zacel opremlja-ti svoje stanovanje. Skupaj sva šla v skladi-šce in pogledala zapušcino. Zame je bilo to odkritje, kot bi pristal na Marsu. Z Murniko­vo zapušcino sem spremenil osnovni moto razstave iz športnih dosežkov v spomin na ucitelje sokolske misli. Po razstavi v Narodni galeriji smo imeli razstavljeno Murnikovo dedišcino še na znanstvenem posvetu ob 150 letnici Južnega Sokola v Muzeju novej­še zgodovine in državnem svetu ob posve­tu ob 150 letnici Južnega Sokola. Na oble­tnico Murnikovega rojstva 25. 3. 2014 sta Borut Trekman in dr. Milan Žvan podpisala pismo o nameri ureditve Murnikove sobe na Fakulteti za šport. RTV Slovenije je v letu 2015 posnela enourni dokumentarec o dr. Viktorju Murniku, režiser Klemen Dvornik je dodal tudi kader prihoda Murnikovega kipa na fakulteto in s tem simbolicni poklon ocetu slovenske telesne kulture. Fakulteta na razpisih Fundacije za šport s projektom ureditve sobe ni bila uspešna, zato je fakul­teta iz svojih sredstev in pomocjo Loterije Slovenije pripravila obnovo sejne sobe v Murnikovo. Dekan dr. Milan Žvan, predstoj­nik Inštituta za šport dr. Janez Vodicar sta vodila prenovo. Z arhitektkama Katjo Flor-janc in Ajdo Vogelnik smo se spoznali ob pripravi razstave v Narodni galeriji, njuno poznavanje muzealij je bilo odlocujoce pri pripravi nacrta sobe, najvecji izziv pa so bile omare, saj so morale veliko pokazati, kaj tudi skriti, pa tudi v obiskovalcu vzbudi-ti željo po odkrivanju. Po izbiri izvajalcev so se dela zacela v decembru 2015. Slavnostna otvoritev je bila 4. aprila v nabito polni veli­ki predavalnici Fakultete za šport. Med mnogimi gosti je potrebno izpostaviti predsednika republike Boruta Pahorja, rek­torja Univerze v Ljubljani Ivan Svetlika, predsednika Sokolske zveze Slovenije in podžupana Ljubljane Dejana Crnjeka, po­slanca v državnem zboru Primoža Hainza, predstavnika ministrstva za izobraževanje, znanost in šport državnega sekretarja dr. Tomaža Boha, podpredsednik OKS-ZŠZ Ja­neza Sodražnika, direktorico Narodne Gale-rije dr. Barbaro Jaki ter vrhunske telovadce, nosilce odlicij s svetovnih in evropskih tek­movanj. Miro Cerar, Aljaž Pegan, Mitja Pet-kovšek, Tine Šrot, Lojze Kolman, trener vrste na OI 1968 in SP 1970 Janez Šlibar, ostali cla­ni ekipe SP 1970 ter eden najstarejših Soko­lov Savo Bensa s Tabora so bili spontano pozdravljeni s stojecim aplavzom. Priredi­tev je povezoval naš diplomant in tudi ko­mentator na slovenski televiziji Peter Kav-cic. Prireditev so odlicno zacinili Sokoli iz Metlike in društva Sokol Bežigrad. Prvi s ca-stno uniformirano stražo s praporom in drugi z nastopom na bradlji. Za umetniški del sta poskrbeli Bojana Cibej in Mateja Ko­pina, ki sta ob zvokih lutnje prepevali staro­slovanske pesmi. Govorci so bili trije, dekan dr. Milan Žvan je opisal pomen sokolstva, Borut Trekman vlogo dr. Viktorja Murnika in dr. Ivan Cuk, kako je prišlo do nastanka Murnikove sobe. Potem so se gostje prese­lili v drugo nadstropje, kjer je predsednik republike Borut Pahor slavnostno otvoril Murnikovo sobo in predal kopijo listine or-dena zlatega reda za zasluge na civilnem podrocju športnega društva Narodni dom za spominsko sobo. In kaj ponuja Murniko­va soba na ogled. Na razstavi ima najvecjo vrednost pokal, ki so ga dobili slovenski te­lovadci na svetovnem prvenstvu leta 1911 v Torinu za cetrto mesto. Po prihodu v Slo­venijo je vrsto pricakala 25.000 glava mno­žica in Murnik jim je ob tem dejal: „Dosegli tega uspeha nismo zase, temvec za slovenski narod, ta mali, od bližnjih sosedov tako cesto zasramovani in poniževani, pa od nas s tako vroco ljubeznijo ljubljeni narod, da je ne more izruvati iz naših src nobeno zanicevanje sve­ta.« To je tudi najstarejši športni pokal za slovensko ekipo na svetovnih prvenstvih. Nad pokalom je slika Maksima Gasparija s podpisi vseh Murnikovih telovadcev v ob-dobju do leta 1922 (med drugim tudi pod-pis Leona Štuklja). Na razstavi so prve slo­venske športne diplome iz leta 1895 in tudi diploma Murniku, kjer je leta 1906 prejel od 10 možnih tock na bradlji 11 tock. Veliko je predstavljenih informacij s prvega svetov­nega prvenstva na slovenskih tleh leta 1922, kjer so Sokoli v Ljubljani postavili sta­dion za vec kot 55.000 gledalcev. Nad okni so roloji z Murnikovimi udarnimi mislimi, prav posebno mi je všec tale: »Kakor se moralne vrline ne dado uciti iz knjige in predavanj, tako se tudi inteligenca ne da dobiti iz knjig in predavanj. Inteligenca ni kup znanja, pa naj bo ta kup še tako velik. Inteligenca je zdrava pamet in te ima vca­sih nepismen clovek vec nego kdo, ki se je mnogo šolal pa je malo prebavil. (Sokol­stvo in življenje, 1932)«. Morda je tole le vsaj mali delcek vsebin, ki naj vas pripeljejo v Murnikovo sobo. Na otvoritvi me je dolete-la še posebna cast, Savo Bensa mi je predal sokolski cikoš (cepico) Antona Maleja (telo­vadca, ki se je smrtno ponesrecil leta 1930 na svetovnem prvenstvu), njemu jo je dala Antonova sestra; dokaz vec, da iz roda v rod duh išce pot. Obiski so zaenkrat po do-govoru (na naslovu ivan.cuk@fsp.uni-lj.si), med obiskovalci pa smo že gostili po­membne tuje predstavnike, kot so kitajski namestnik ministra za izobraževanje in šport Liu Limin, direktor akademije pri Mednarodni telovadni zvez Hardy Fink, predstavnik olimpijskega centra na Koro­škem, olimpijski prvak Karl Schnabl. Tudi zakljucim lahko z lepo mislijo Otona Žu­pancica: »Moja duša je srecna, kot bi pila kraški teran.« prof. dr. Ivan Cuk Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ivan.cuk@fsp.uni-lj.si Stanislav Pinter Profesor Drago Ulaga 100 + 10 let Izvlecek Prof. Drago Ulaga (1906 - 2000) je bil eden vodilnih jugoslovanskih strokov­njakov za telesno kulturo, sicer pa prvi vi-sokošolsko izobraženi pedagog telesne vzgoje na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Bil je tudi nestor slovenskega športnega novinarstva in eden najbolj plodovitih piscev s podrocja športa, »ki je namenjen vsakemu cloveku – mlademu, staremu, inva­lidu in zdravemu, in ne le Cerarju in Danevu...« (kot je jeseni 1971 o njem na kratko zapi­sal Janez Virk). Leta 1988 pa je postal prvi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani s podrocja športa. Professor Drago Ulaga 100 + 10 years Abstract Prof Drago Ulaga (1906–2000) was one of the leading Yugoslav experts on physical culture as well as the very first physical educa­tion teacher with a higher education degree in the territory of the former Yugoslavia. He is also regarded as the doyen of sports journalism and one of the most prolific writers on sports that “is intended for every person – young, old, disabled and healthy, and not only for Cerar and Daneu…” (as Janez Virk wrote briefly about him in autumn 1971). In 1988, he became the first Professor Emeritus at the University of Ljubljana in the field of sports. Proti koncu leta 2006 smo se na Fakulteti za šport spomnili 100- letnice njegovega rojstva in pripravili svecano akademijo, s pestrim programom, ki jo je zrežiral njegov ucenec in kasneje sodelavec ter prijatelj, legendarni TV režiser Beno Hvala. Skozi filmske posnetke je predstavil življenjsko pot fantica, ki se je rodil na Globokem pri Rimskih Toplicah, nedalec stran kot pesnik Anton Aškerc. Oce Tomaž (železnicarski cuvaj) in mati Marija sta ob Dragu vzgoji-la še štiri fante in štiri dekleta v spoštljivem odnosu do narave, ljudi in Slovenstva. Ula-govi so bili poznani kot glasbena, igralska, zelo socialna a obenem svobodomiselna družina. Vse te vrline so se prepletale tudi v življenju mladega Draga, ki si je izbral pe­dagoški poklic, do katerega ga je vodila pot preko nižje gimnazije v Celju in uciteljišca v Mariboru. Prelomen dogodek za njegovo usmeritev v šport je bil telovadni nastop v bližnjih Radecah, ki si ga je kot drugošolec nižje gimnazije ogledal z ocetom. Takrat se je odlocil, da bo tudi on telovadec in bo jav-no nastopal. Zacel je prakticno iz nic, na domacem dvorišcu, kjer so mu pomagali postavit drog in bradljo. Bil je sam sebi uci­telj in trener. Morda je bil tudi zato precej kriticen do svojih uciteljev na Uciteljišcu v Mariboru, ki so mladenicem, polnim ener­gije, posredovali po njegovem le »teore-ticno telovadbo« - terminologijo prostih vaj. Dijakom niso dovolili lastne izraznosti, temvec so jih pripravljali le za delo - poslu­šnost. Takšen pa Drago Ulaga ni bil, zato si je za izjavo, da: »on kaj takega ucencev že ne bo ucil«, prislužil negativno oceno in celo opomin. A izzivi so ostali. Po maturi z odliko se je leta 1926 uspešno vpisal na Nemško Visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu, ki je takrat veljala za najbolj priznano kadrovsko šolo za šport in telesno vzgojo v Evropi. Njegov vzornik in mentor je bil legendarni prof. dr. Carl Diem, osebni prijatelj in sode­lavec Pierra de Coubertina. Tudi mentor ga je spoštoval in mu med drugim zapisal: »Bili ste eden izmed najbolj zmožnih in ljube­znivih študentov, ki smo jih kdaj imeli«. Ker pa je malo pred zakljuckom študija izgubil štipendijo Akademske orlovske zveze, ki so jo takrat razpustili, ga je iz stiske »rešil« ing. Stanko Bloudek. Financno ga je podprl in ga obenem povezal s ŠD Ilirija v Ljubljani, kamor se je leta 1930 po diplomi - tudi z nazivom profesor vrnil. V njegovih nadaljnjih 70 letih ustvarjalne­ga delovanja je bilo precej mejnikov, ki so zaznamovali posamezna obdobja. Zacelo se je s trenerskim delom v ŠD Ilirija, na po­drocju plavanja, atletike in smucanja, ki ga je dopolnjeval še s pohodništvom. Po od­služeni vojašcini na podoficirski šoli v Bileci, je nastopil mesto ucitelja telesne vzgoje na klasicni gimnaziji v Splitu, saj zanj v Sloveniji niso našli ustreznega delovnega mesta... Tu je pustil pomemben pecat kot pedagog, v zgodovino športa v Splitu pa se je zapisal s svojim delom v Planinskem društvu Mosor, kjer je bil skupaj z rojakom ing Pavletom Lavrencicem najzaslužnejši za ustanovitev smucarske sekcije in izvedbe številnih te-cajev, pohodov na smuceh, zimovanj ter tekmovanj. Leta 1936 je bil zaradi svoje prepoznav­nosti (kot pedagog in strokovni pisec) s strani takratne vlade imenovan za vodjo jugoslovanske delegacije na mednaro­dnem kongresu pedagogov v Berlinu, ki je potekal v casu poletnih olimpijskih iger. Po zelo uspešnem nastopu celotne odpra­ve in obisku takratnega ministra dr. Josipa Rogica, je bil Drago Ulaga naslednje leto premešcen v službo na Ministrstvo za te­lesno vzgojo ljudstva v Beogradu, kjer je bil zelo dejaven vse do zacetka II. svetovne vojne. Velja za enega od snovalcev ustano­vitve prve jugoslovanske kadrovske šole, ki je kasneje prerasla v znameniti beograjski DIF. Socasno je delal pri projektu ustanovi­tve posebne katedre za telesno vzgojo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ker pa se je zataknilo pri nacinu financiranja te nove or-ganizacijske enote s strani vlade. Zato smo v Sloveniji dobili prvo enoletno kadrovsko šolo šele leta 1946. Kot profesor je preda-val na vseh njenih naslednicah, jih seveda sooblikoval, upokojil pa se je leta 1977. Ob tem je nekoc zapisal: »Zelo rad sem kot pro-fesor na Visoki šoli predaval študentom, toda bistvo mojega dela vidim v prispevkih, katere objavljam v množicnih medijih…« Redna telesna vadba in možganski trening sta mu omogocila, da je do konca svojega bogatega življenja, ki se je izteklo le dva tedna pred dopolnjenim 94. letom starosti, ohranil zanj znacilen vitalizem. To dokazuje njegov zadnji prispevek za casopisno rubri­ko »Športna kultura za vsakogar«, ki ga je naslovil »Tudi starajoci se ljudje so igrivi«. V njem je med drugim opozoril na lestvi-co vrednot, ki bi jih morali upoštevati že od mladih, najnežnejših let, da bi kasneje doživeli zdravo, polno in cloveka vredno življenje. Med pomembne vrednote je uvr­stil tudi šport, v njegovih razlicnih pojavnih oblikah. Toda Profesorjevo pojmovanje športa presega zgolj vidik gibalne aktivno­ sti. Ob neki priložnosti je zapisal: »Šport naj ne bo samo vir mišicne moci, hitrosti in vzdr­žljivosti, temvec tudi vir veselja, razvedrila, do-bre volje, samozavesti, življenjskega optimiz-ma, igrivosti in ustvarjalnosti in ne nazadnje tudi dobrih odnosov med ljudmi (fair play).« Zapisanega se je Profesor vedno držal. Še kot aktiven tekmovalec in trener ter ka­sneje kot visokošolski ucitelj, v govorjeni in pisani besedi pa kot radijski reporter in publicist. Profesorja Draga Ulago smo, še ko je bil med nami, poimenovali »športna vest našega naroda«. Naziv si je zaslužil, ker je svoje bogate a hkrati preproste, iskrive in vcasih kriticne besede o športu vselej pod-krepil z dejanji; še vec, z osebnim zgledom. Po njegovem trdnem prepricanju smisel ljudskega športa ni v atrakcijah za gledalce, temvec v vztrajnem navajanju ljudstva na bolj zdrav, pošten in srecen nacin življenja. Ob letošnji obletnici njegovega rojstva si zastavljam nekatera vprašanja: Kolikšen del Profesorjeve zapušcine smo v zadnjih desetih letih vtkali v dejavnost Fakultete za šport v Ljubljani in koliko v slovenski šport nasploh? Ali se nam zdi vre­dno v lastna spoznanja vkljuciti njegove za­pisane in izrecene besede v zvezi zdravim nacinom življenja in vsestransko razvitostjo cloveka, ki ima tako vsaj na podrocju tele­snosti vse pogoje za srecno življenje? Ali verjamemo, da tudi za nas velja Profesor­jeva maksima… »da bi bili srecni, moramo imeti telo atleta in duh modrijana…« Je lahko nagrada profesorja Draga Ulage primerna oblika potrditve odlicnosti za študijske dosežke slušateljev Fakultete za šport? Se lahko v kateri od športnih dvoran FŠ ali drugod po Sloveniji pojavijo citati njegovih modrih misli in življenjskih vodil? Z oblikovanjem spominske sobe dr. Viktor­ja Murnika – Ata smo pokazali, da to zelo dobro znamo. Na naslednji korak pa nam ni treba cakat naslednjih deset let! Morda sta zdaj na vrsti njegov rojstni kraj in osnovna šola v Rimskih Toplicah… Profesor bi bil ob tem zelo pocašcen in vesel. Mi pa korak bli­že k njegovim prizadevanjem - postati res športen narod. doc. dr. Stanislav Pinter Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport stane.pinter@fsp.uni-lj.si 87 Herman Bercic Osmi evropski simpozij »Višinska fiziologija in praksa, V dneh od 9. 9. do 11. 9. 2016 je bil v Natu centru odlicnosti za gorsko bojevanje v Poljcah organiziran osmi mednarodni simpozij, ki je obravnaval problematiko gibanja posameznika ali skupin v vi-sokogorskem svetu skozi prizmo fizioloških procesov in ucinkov na cloveški organizem. Takoj na zacetku naj povem, da to ni strokovno podrocje, na ka­terem bi deloval kot ucitelj, raziskovalec ali publicist in usmerjal svoja prizadevanja k širjenju znanj in spoznanj. Ker nimam raziskav s tega podrocja, zgolj prebiram študije in se seznanjam z izsledki ter spoznanji kolegov, strokovnjakov in raziskovalcev, ki so jim te vsebine poznane in so se s svojim raziskovalnim delom uveljavili tudi v mednarodnem prostoru. Tako potrditev in uveljavitev slo­venskih raziskovalcev smo doživeli tudi na navedenem mednaro­dnem simpoziju v Poljcah. Na tem mestu moramo izpostaviti kolega prof. dr. Antona Ušaja, ki je bil poleg prof. dr. Thomasa Kupperja »spiritus agens« celotnega simpozija. Njegove predstavitve in prispev­ki so na osnovi poglobljenega znanstveno­raziskovalnega dela na tem izbranem po­drocju obogatili spoznanja, ki so povezana z gibanjem ljudi (vojakov) v visokogorskem svetu, kar so prepoznali tudi visoki castni­ki slovenske vojske. Naglašena je bila tudi aplikativna (prakticno uporabna) vrednost njegovih izsledkov. Viden pa je bil tudi pri­spevek doc. dr. Janeza Vodicarja, športne­ga delavca in funkcionarja ter strokovnjaka in poznavalca ožjega (zimskega) izseka vr­hunskega športa v slovenskem prostoru. Ob tem se samo po sebi zastavlja vpraša­nje, kaj pa naj bi ucitelj, ki se je vse življenje ukvarjal s problemi in vprašanji športno rekreativnega udejstvovanja razlicnih slo­jev slovenskega prebivalstva (tudi z raz­iskovalnim in znanstveno-raziskovalnim delom), delal na takem simpoziju in od kod zanimanje za tovrstno tematiko. Namesto odgovora naj navedem dejstvo, da sem že Slovenija 2016« vec let clan Združenja vojaških gornikov Slovenije in v okviru te organizacije poskušam uresnicevati poglede in posredovati neka­tera spoznanja športne stroke in znanosti (kineziologije), kadar gre za ustrezno tematsko obravnavo. Vselej pa me veselijo srecanja s strokovnjaki in še zlasti z ljubitelji gora, ki so obogatena z novimi spoznanji in izkušnjami. Ker je vecini bralcev revije Šport navedena gorniška organizacija manj poznana, naj samo v nekaj stavkih opišem bistvo njenega obstoja in delovanja. Organizacija združuje vse tiste clane, ki so tako ali drugace povezani z vojaškim gorništvom, pa tudi sicer z gorništvom, planinstvom, alpinizmom, turnim smucanjem, gor-skim vodništvom, reševanjem v gorah in z drugimi aktivnostmi povezanimi z gibanjem v gorskem svetu. Velika vecina clanov je bivših ali aktivnih pripadnikov gorskih enot, ki pa so hkrati tudi clani Planinske zveze Slovenije. V vrstah združenja je blizu trideset clanov Gorske reševalne zveze Slovenije, pet je clanov Združenja gorskih vodnikov Slovenije ter dvajset uciteljev smucanja. V jedru delovanja organizacije je izobraževanje clanstva, publicira­nje gorniške literature, raziskovalna in študijska dejavnost, dopolni­tev zbirk v muzejih o vojaškem gorništvu in smucanju, sodelovanje s sorodnimi mednarodnimi organizacijami in z vojaškima institu­cijama nacionalno Gorsko šolo slovenske vojske in mednarodnim NATO centrom odlicnosti za gorsko bojevanje, ki deluje v Poljcah. In prav slednji je bil skupaj s Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani tudi organizator navedenega mednarodnega simpozija. Temeljni namen simpozija oz. srecanja številnih strokovnjakov, raziskovalcev in znanstvenikov z navedenega strokovnega in znanstvenega podrocja je bil izmenjati strokovne in znanstvene izsledke ter izkušnje, ki naj bi bile kar najbolje uporabljene v prime-rih, ko se posameznik (tudi vojak) nahaja v normalnih ali posebnih pogojih gibanja v gorskem svetu. Viden poudarek simpozija je bil dan obravnavi posameznih tem s podrocja vpliva povecane nad­morske višine na delovanje vojaških enot ter zadnja dognanja na podrocju gorskega bojevanja. Simpozija se je udeležilo 78 strokovnjakov, raziskovalcev in znan­stvenikov iz enajstih držav. Med njimi pa jih je 34 prišlo iz tujine. Otvoritveni del simpozija je pripadal dekanu Fakultete za šport, prof. dr. Milanu Žvanu, ki je v nagovoru poudaril pomen sodelo­vanja športne stroke in znanosti (kineziologije) pri preucevanju vojaških aktivnosti oz. bojevanja v gorskem svetu. Z izbranimi be-sedami poznavalca vojaške doktrine je nato zbrane udeležence simpozija nagovoril direktor Centra odlicnosti za gorsko bojevanje Poljce, polkovnik Boštjan Blaznik. Tudi on je naglasil pomen po­vezovanja raziskovalnih (visokošolskih) institucij pri pridobivanju novih znanj in spoznanj ter izkušenj, ki so pomembne tudi za slo­vensko vojsko. Svecani del posveta je obeležil trenutek podpisova­nja listine o sodelovanju med Fakulteto za šport v Ljubljani (dekan prof. dr. Milan Žvan) in Centrom odlicnosti za gorsko bojevanje Poljce (direktor polkovnik Boštjan Blaznik). Prakticni del simpozija, ki ga je programsko uspešno vodil in ure­snicil prof. dr. Stojan Burnik, se je v bistvu zacel že dan prej z orga­nizacijo pohoda na Triglav z gorskimi vodniki, pripadniki slovenske vojske. Namen prakticnega dela je bil v spoznavanju gora v državi organizatorici. Za tuje udeležence je bil ob tem pohodu pripra­vljen tudi zanimiv spremljevalni program. Simpozij je bil vsebinsko razdeljen v pet med seboj povezanih se­gmentov, tako da med njimi ni bilo mogoce potegniti ostre locni­ce. Pri posameznih segmentih so bili ob obravnavi v ospredju ne­kateri zunanji dejavniki, predvsem aktivnosti na razlicnih višinah in v razlicnih pogojih gorskega okolja. Organizacijsko so bili prispevki predstavljeni v sedmih sekcijah. V prvem tematskem segmentu so se razpravljavci osredotocili na problematiko aktivnosti cloveka in njegovih organskih sistemov ter podsistemov v gorskem okolju na višinah med 4000 m in 8864 m. V ospredju so bile študije, ki so obravnavale clovekove sposob­nosti in fiziološke procese v posebnih okolišcinah (zmanjšana kon­centracija kisika na velikih višinah, vremenski pogoji – veter, nizke temperature). Posamezni strokovnjaki in raziskovalci so odgovarjali na vprašanja delovanja srcno-žilnega in dihalnega sistema v eks­tremnih višinah in pogojih gorskega okolja. Sledili so prispevki, ki so obravnavali problematiko aklimatizacije (prilagajanja) na velikih višinah in ustrezne prehrane, ki mora biti za gibanje v tovrstnih po­gojih posebej izbrana in prilagojena. Opravljene so bile primerjal­ne študije v posebnih pogojih udejstvovanja, ki so slonele na spo­znanjih medicinske stroke in znanosti. Predstavljeni so bili izsledki posameznih raziskav v okviru alpinisticnih (himalajskih) ekspedicij, pa tudi vojaških operacij. V tem segmentu so bili torej podrobneje predstavljeni in analizira­ni pojavi stanja nizke ali zmanjšane koncentracije kisika v telesu ali delih telesa, ki je s tujko opredeljeno kot hipoksija. To je bila tudi nosilna tema, ki je opredeljevala vsebino simpozija (8th European Hypoxia Symposium). Kot je zapisano v dosegljivih virih, je hipoksija stanje, ko celice in tkiva ne dobijo potrebne kolicine kisika, kar se kaže kot motnja v delovanju posameznega organa ali sistema v ce­loti. Najpogosteje se z njim srecujemo v gorah zaradi zmanjšanega tlaka na vecji nadmorski višini. Vse to smo na simpoziju razumeli tudi manj pouceni. V drugem segmentu simpozija so bili predstavljeni prispevki, ki so s posameznih strokovnih in znanstvenih gledišc obravnavali aktiv­nosti na višinah med 1500 in 4000 m. Tako kot v prvem segmentu je bilo tudi v tem delu precej prispevkov namenjenih gibanju in bojevanju vojakov v visokogorskem svetu. Morebitne vojaške ope-racije v prihodnje (upamo, da pri nas, razen na vadbenih poligonih in tudi v gorah, nikoli ne bodo v resnici potrebne) bodo morale v celoti upoštevati izsledke posameznih raziskav, v kolikor želijo na-crtovalci dosegati vojaške uspehe. Veliko je bilo govora o medicinski podpori vojaških operacij, po­sebej v luci posameznih vojaških dogodkov v daljni in bližnji pre­teklosti, pa tudi v sedanjem obdobju. Posebej so bili obravnavani trenažni procesi za potrebe gibanja in bojevanja v gorah tudi v povezavi z alpskim smucanjem in pohodi na smuceh. Tretji in cetrti vsebinski del simpozija sta bila namenjena obravna-vi aktivnosti in dejavnosti v ekstremnih pogojih in na ekstremnih višinah. V zadnjem delu simpozija pa so poslušalci sledili prispev­kom, ki so bili povezani s športnim plezanjem in tudi s fiziološkimi procesi, ki spremljajo cloveka v vsakdanjem življenju. Izhajajoc iz številnih prispevkov, ki so obravnavali ucinke manjše ali vecje višine na clovekov organizem in ljubiteljskega odnosa do gora, sem tudi sam pripravil kratek diskusijski prispevek, ki je bil povezan z gorniškimi dejavnostmi posameznikov ali skupin v tre­tjem življenjskem obdobju. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, kakšne fiziološke reak­cije lahko pricakujemo pri ljudeh gornikih, ki so stari vec kot 65 let in odhajajo v gore, visoke 2500 m, 3000 m ali višje. Vprašanje je povezano tudi s starejšimi gorniki clani Združenja vojaških gornikov Slovenije in starejšimi castniki slovenske vojske in ne nazadnje tudi s starejšimi clani slovenske planinske organizacije. Planinska zveza Slovenije ima zaradi svojega delovanja in poslanstva ter spoštovanja vredne dolge tradicije posebno mesto v slovenskem družbenem prostoru. Konec leta 2015 je štela 54.574 clanov, kar je predstavljalo 2,7 % celotne populacije Slovenk in Sloven-cev. Od tega je bilo 6.716 clanov starejših od 65 let, kar je pomenilo 21,3 % njenega clanstva. Zaradi relativno zdravega življenj­skega sloga, ki ga živijo, lahko upraviceno domnevamo, da vsi ti starejši planinci oz. gorniki (ali vsaj velika vecina), še vedno za krajše ali daljše obdobje zahajajo v gore. Naj mi bo ob tem dovoljeno navesti še svoj študij primera, brez ambicij po znanstveno raziskovalni obravnavi, ki zahteva ustrezen metodološki pristop in izpolnjevanje vseh drugih pogojev za pri­dobivanje izsledkov in sprejemanje dolocenih zakljuckov. Ker sem tudi sam v zrelejših letih oz. v tretjem življenjskem obdo­bju, sem zadnjih 10 let vsako leto odhajal z morja (torej nadmor­ske višine 0 m) in se naslednji dan povzpel na Jalovec (2.643 m). Zapisoval sem si subjektivne obcutke (poleg frekvence pulza) in reakcije na gorniški turi glede na višino ter poslušal svoj notranji glas, kot nas je ucil nestor slovenskega športa prof. Drago Ulaga. Ti obcutki so bili razlicni, tako kot so se nalagala leta. Zato sem av-ditoriju strokovnjakov, raziskovalcev in znanstvenikov predlagal ne le razpravo o tem, marvec tudi zasnovo raziskovalnega projekta, s pomocjo katerega bi dobili ustrezne odgovore na vprašanja, kaj se v resnici dogaja s posameznimi organskimi sistemi (zlasti srcno­žilnim in dihalnim) planincev in gornikov pri pohodih na gore v tretjem življenjskem obdobju ter z njihovo prilagoditvijo na razlic­ne (tudi vecje) višine. V veliko zadovoljstvo vseh prisotnih, še zlasti tujih udeležencev, je tridnevni simpozij dosegel svoj namen, nacrtovalci in izvajalci pa so uresnicili zastavljene cilje. Kljub nekaterim polemicnim razpra­vam je bilo med udeleženci cutiti veliko spoštovanja in želja po ohranjanju medsebojnih stikov in vzpostavljanju novih. Nasploh je mreženje akademskih povezav in preverjanje dobljenih izsledkov in rezultatov v mednarodnem prostoru odlika resnicoljubnih, sa­mokriticnih in tudi uspešnih raziskovalcev, kot nam je nekdaj govo­ril izvrsten in svetovno uveljavljen raziskovalec prof. dr. Konstantin Momirovic. To še vedno velja, zato so smiselne pobude za nadalj­nje tesno medsebojno sodelovanje številnih evropskih raziskoval­nih in tudi vojaških instituciji na izbranih raziskovalnih podrocjih in tudi širše v svetu. Posamezni prispevki na katerem koli simpoziju, posvetu ali kon­gresu (še zlasti na mednarodni ravni) dobijo svojo veljavo šele, ko so javno predstavljeni in na voljo kriticni strokovni analizi in presoji. Zato so tudi vsi povzetki prispevkov, ki so bili predstavljeni na sim-poziju v Poljcah, zbrani v pisni obliki in na voljo strokovnjakom in zainteresiranim bralcem. Dr. Herman Bercic Fakulteta za šport Profesor v pokoju herman.bercic@gmail.com Jožef Šimenko Porocilo s 5. Svetovnega znanstvenega kongresa borilnih športov in borilnih vešcin – IMACSSS Svetovni znanstveni kongres borilnih športov in borilnih vešcin je letos (6–8. oktober) že petic potekal na Portugalskem v mestu Rio Maior. Kongres je letos potekal v soorganizaciji Politehnicnega inštituta Santarem in Fakultete za šport v Rio Maiorju, mednaro­dnega znanstvenega združenja za borilne športe in borilne vešci­ne (IMACSSS – International Martial Arts and Combat Sport Scientific Society) in pod pokroviteljstvom znanstveno-strokovnih revij Ido Movement for Culture – Journal of Martial Arts Anthropology, Revista da UIIPS, Physical Activity Review, Human Kinetics Europe in Revista de Artes Marciales Asiaticas. V slednji so v posebni številki dostopni tudi vsi povzetki 65 del. Kongres je potekal tudi v sodelovanju z Portugalskim olimpijskim komitejem, Portugalskim para olimpij-skim komitejem, portugalskim združenjem trenerskih organizacij, portugalsko karate, rokoborsko in capoera zvezo, portugalskim združenjem trenerjev karateja, juda in taekwondoja ter v sodelo­vanju z olimpijskim pripravljalnim centrom DESMOR. V znanstve­nem odboru konference je bil prisoten tudi doc. dr. Rudolf Jakhel iz Slovenije. Kongres je združil vse najvecje strokovnjake iz borilnih športov in borilnih vešcin z zanimivim in predvsem aktualnim programom. Program je zajemal tako biološke, fiziološke in kineziološke, kot tudi pedagoške, trenerske, zdravstvene, psihološke, didakticne, zgodovinske, sociološke, filozofske in tudi adaptivne poglede bo­rilnih športov ter borilnih vešcin. Na prvem plenarnem predavanju je prof. Dr. Wojciech J. Cynarski predstavil pogled na splošne teorije borilnih vešcin in borilnih športov, medtem ko je prof. Dr. Abel Figueiredo na drugem ple­narnem predavanju predstavil mednarodne okvirje treninga v borilnih športih in borilnih vešcinah v povezavi s športno znano­stjo in nove izzive za nadaljnje raziskovanje. V tretjem plenarnem predavanju je prof. dr. Jose Manuel Garcia predstavil aliostaticni napor in metode meritev za spremljanje trenažnega procesa. Ce-trto plenarno predavanje je predstavil prof. dr. Pierluigi Aschieri na temo motoricne inteligence z vrstami in metodami meritev. Za­dnje plenarno predavanje je predstavil prof. dr. Oscar Martinez de Quel na temo perceptivnih in kognitivnih metod s povezavo od znanosti k praksi. Zraven pestrih predavanj in predstavitev sta potekali tudi dve de­lavnici. Prva na temo bio-mehanicne analize gibanja v borilnih ve-šcinah in borilnih športih, medtem ko je druga delavnica predsta­vljala metode meritev mišicne sile in aplikacije prikazanih metod v trenažnem procesu borilnih vešcin in borilnih športov. V program je bila vkljucena tudi sekcija predstavitev posterjev in tudi sekcija ustnih prezentacij za izbor nagrade za mladega raz­iskovalca v treh kategorijah: kvalitativne študije, kvantitativne študije in najboljši poster. Nagrado za najboljši poster je prejela Ruth Lorenzo-Couso is Španije, nagrado za najboljšo predstavitev kvalitativne študije je prejel Simon Dodd iz Velike Britanije in na­grado za najboljšo predstavitev kvantitativne študije je prejel Jožef Šimenko iz Slovenije. Pestremu programu so sledila tudi organizirana neformalna sre-canja, na katerih je lahko vsak ob prijetnem klepetu navezal stike z raziskovalci s celega sveta. Z odlicno organizacijo ter dobro logi­stiko je lahko v tridnevnem kongresu vsak odnesel domov veliko aktualnega znanja in še vec novih raziskovalnih idej. pred. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana jozef.simenko@fsp.uni-lj.si Jožef Šimenko 2. znanstvena in strokovna konferenca uporabne znanosti v JUDU Drugi znanstveni in strokovni kongres o judu s tematiko uporab­nega raziskovanja v judu je letos drugic potekal v na Hrvaškem v Porecu. Kongres se je sovpadal tudi s tretjim znanstveno-razisko­valnim simpozijem o judu pod okriljem Evropske judo federacije. Kongres je trajal 2 dni in je potekal v okviru evropskega judo festi­vala v so-organizaciji Kineziološke fakultete Univerze v Zagrebu, Hrvaške judo zveze in Evropske judo federacije pod budnim oce­som predsednika organizacijskega odbora Franca Capellettija. Na kongresu so se obravnavale naslednje teme: analiza judo tehnik, biomehanika v judu, kondicijska priprava v judu, meritve in analiza elitnih judoistov, takticna analiza judo borbe, proces treniranja v judu, analiza rizika poškodb v judu, analiza in testiranje mlajših ju­doistov, moderne tehnologije in analiza tekmovalne ucinkovitosti v judu ter etika v judu. Glede na dejstvo, da je kongres združil veliko svetovno priznanih strokovnjakov iz juda, je bil kongres programsko ter vsebinsko bo­gat, aktualen in predvsem je skušal poudariti uporabnost razisko­vanja v judu. Kongresa so se udeležili raziskovalci in trenerji iz 12 držav. Na prvem plenarnem predavanju je Pierantozzi Emanuela, itali­janska judoistka in dobitnica 2 olimpijskih medalj iz Barcelone in Sydneyja, predstavila vzorce prehoda v borbo na tleh vrhunskih judoistov. Drugo plenarno predavanje je vodil prof. dr. Hrvoje Ser­tic iz Hrvaške, predstojnik katedre za judo na Zagrebški kineziolo­ški fakulteti, na temo tehnicne analize med razlicnimi nivoji tek­movanj. Iz Portugalske je prof. dr. Luis Monteiro predstavil analizo razvoja maksimalne sile in eksplozivne moci pri elitnih judoistih. Zadnje plenarno predavanje je predstavil prof. dr. Wieslaw Blach, dobitnik bronaste medalje na Svetovnem prvenstvu v judu leta 1985, na temo analize napora na podlagi kolicine laktata na tekmi in treningu pri ženskih judoistkah. Zraven pestrega programa so potekale tudi prakticne delavnice. Prvo delavnico sta predstavila Slaviša Bradic in dr. Mike Callan na temo osae-komi waze (koncnih prijemov) in vrednosti metodicnih in prakticnih postopkov koncnih prijemov. Drugo delavnico sta predstavila prof. dr. Hrvoje Sertic in dr. Ivan Segedi na temo tre­ninga ravnotežja pri razlicnih kakovostnih nivojih judoistov. Tretjo prakticno delavnico je vodila Pierantozzi Emanuela na temo didak­tike in treninga razlicnih prehodov v napadu judo borbe. Na kongresu je bilo predstavljenih 20 posterjev in tudi 16 prezen­tacij ter 40 prispevkov, ki so objavljeni v knjigi povzetkov. Zraven povabljenih predavateljev na plenarnih predavanjih so svoja dela predstavili tudi drugi strokovnjaki iz podrocja juda, kot so dr. Ivan Segedi, dr. Husnija Kajmovic, dr. Sandra Corak, Slaviša Bradic, dr. Attilio Sacripanti in mnogi drugi. Kot edini predstavnik iz Slovenije sem na konferenci predstavil prispevek, ki je nastal v soavtorstvu z asist. dr. Samom Rauterjem in doc. dr. Vedranom Hadžicem na tematiko profila izokineticne moci sprednje in zadnje stegenske mišice pri mladih judoistih v težnostni kategoriji do 73 kg. Pester program je bil kot obicajno prepleten z neformalnimi sre-canji, na katerih je lahko vsak ob prijetnem klepetu navezal stike s tujimi raziskovalci. Z odlicno organizacijo je lahko v dvodnevnem kongresu vsak odnesel domov veliko aktualnega znanja in še vec novih raziskovalnih idej s podrocja juda. Pred. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana jozef.simenko@fsp.uni-lj.si športna tehnologija Milan Coh1, Samo Rauter1, Jožef Šimenko1, Krzysztof Mackala2 Programirana in neprogramirana agilnost Izvlecek Agilnost je sposobnost hitrih sprememb gibanja v prostoru in casu glede na pricakovane ali nepricako-vane zunanje dražljaje . Namen študije je bil ugoto­viti razlike v testih programirane in neprogramirane agilnosti na vzorcu športnikov moškega in ženskega spola. Pri testih programirane agilnosti (nereaktivne) je bila gibalna naloga vnaprej znana, pri testih nepro­gramirane (reaktivne) agilnosti je bila gibalna naloga povsem neznana. V eksperimentalnem postopku smo za merjenje casovnih parametrov agilnosti upo­rabili novo tehnologijo »Fitlight Trainer«. Izvedli smo 8 testov programirane in neprogramirane agilnosti. V vzorec merjencev je bilo vkljucenih 45 študentov in 31 študentk Fakultete za šport. Ugotovili smo, da obstajajo statisticno znacilne razlike med programi­rano in neprogramirano agilnostjo med sub vzor­cema. Prav tako obstajajo znacilne razlike med testi agilnosti, pri katerih je gibanje je vnaprej znano in pri testih, pri katerih je gibanje neznano. Razlike med testi reaktivne in nereaktivne agilnosti se gibljejo v razponu 9.9 % do 14.0 % . Merska tehnologija, ki smo jo uporabili v pricujoci študiji, je lahko zelo koristno sredstvo diagnostike v procesu treninga športnikov. Kljucne besede: agilnost, reaktivna, nereaktivna, motorika, testi Programmed and non-programmed agility Abstract Agility is the ability to make fast changes of movement in space and time depending on the expected or unexpected external stimuli. The study aimed to establish the differences in programmed and non-programmed agility tests using a sample of male and female athletes. In the programmed (non-reactive) agility tests the motor task was known beforehand, whereas in the non-programmed (reactive) agility tests it was completely unknown. The new “Flight Trainer” technology for measuring the time parameters of agility was applied in the experimental procedure. Eight tests of programmed and non-programmed agility were carried out. The sample of subjects included 45 male and 31 female students of the Faculty of Sport. Statistically significant dif­ferences were established between the subsamples in terms of programmed and non-programmed agility. Significant differ­ences were also established between the agility tests where movement was known beforehand and those where movement was unknown. The differences between the reactive and non-reactive agility tests ranged from 9.9% to 14.0%. The measurement technology that was applied in his study can be a very useful diagnostic tool in the athletes’ training process. Key words: agility, reactive, non-reactive, motor abilities, tests 1 Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 2 University of School of Physical Education, Department of Track and Field, Wroclaw, Poland • Uvod Agilnost je kompleksna biomotoricna spo­sobnost, ki je odvisna od številnih zunanjih in notranjih dejavnikov. Glede na razlicne kriterije obstaja vecje število definicij te sposobnosti. Po Bloomfieldu, Acklandu in Elliotu (1994) je agilnost sposobnost hitre in natancne spremembe smeri gibanja. Novejše definicije upoštevajo štartno reak­cijo, kontrolo gibanja in ohranjanje ravno­težja telesa pri hitrih spremembah smeri (Little,Williams, 2005; Cronin, Hansen 2005; Markovic in sod. 2007; Sporis, Jukic, Mila­novic in Vucetic, 2010). Da realizacija hitrih sprememb gibanja ni odvisna samo od bi­omotoricnih sposobnost, temvec tudi od kognitivnih faktorjev, ugotavljajo v svojih študijah Cox (2002); Young, James in Mont­gomery (2002); Sheppard in Young (2006). Najvecjo povezavo v prostoru kognitivnih faktorjev na agilnost ima tehnika vizualne percepcije, hitrost vizualne percepcije in anticipacija (Little in sod., 2005; Sheppard in Young, 2006, Spasic, 2013). Pomembni ka­zalci uspešnosti agilnosti so hitrost, hitrost pospeševanja, eksplozivna moc, ravnotežje in morfološke karakteristike (Sekulic in sod., 2012; Miller in sod., 2006; Nimphius in sod. 2010; Salaj, Markovic, 2011). Elaticna moc, ki se manifestira zlasti pri globinskih skokih (ang. drop jump), je izjemno mocan pre­diktor agilnosti (Sassi, Dardouri, 2009; Salaj, Markovic, 2011 ). Nedvomno je tudi tehnika gibanja (agilnostna gibanja) pomemben dejavnik uspešnosti agilnosti. Pri športniku, ki ima visok nivo motoricnih sposobnosti, ucinkovit gibalni transfer in integracijo teh sposobnosti z kognitivnimi funkcijami, lah­ko pricakujemo visok nivo realizacije agil­nosti (Young in sod. 2001; Young in sod, 2002; Enoka, 2002, Gabbet in sod., 2008). Veliko gibalnih situacij v športu je poveza­nih s spremembo gibanja na dolocen signal (ang. stop'n'go). Agilnost se tako lahko mani­festira preko odprte zanke (ang. open skill), kjer je gibanje neznano, nenacrtovano, ali pa preko zaprte zanke, kjer je gibanje vna­prej znano oziroma nacrtovano (Sheppard in Young, 2006). Tiste gibalne situacije, ki niso predhodno nacrtovane, definiramo kot reaktivno agilnost, tiste gibalne situ-acije, ki pa so vnaprej znane (predhodno planirana agilnost, ang. change of direction speed, CODS), pa kot nereaktivno agilnost (Sheppard in Young, 2006). Zato Sheppard in Young (2006) predlagata spremenjeno definicijo agilnosti: »Agilnost je hitro premi­kanje celotnega telesa s spremembo hitro­sti ali smeri v prostoru in casu kot odgovor na stimulus.« V gibalnih strukturah zlasti kompleksnih športov se neprogramirana (reaktivna agilnost) manifestira mnogo bolj pogosto kot planirana agilnost, ker so »športne situacije« v osnovi nepredvidljive in je na njih potrebno reagirati in jih realizi­rati v optimalnem casu in prostoru. Namen te študije je bil ugotoviti razlike med motoricnimi nalogami – testi progra­mirane (nereaktivne) agilnosti in testi ne­programirane (reaktivne) agilnosti na vzor-cu merjencev športnikov obeh spolov. Do sedaj je bilo opravljenih zelo malo število tovrstnih študij zaradi pomanjkanja ustre­znih tehnologij merjenja. Nova tehnologija »FITLIGHT TRAINER« nam omogoca testi­ranje programiranih in neprogramiranih gibalnih situacij ter njihovo neposredno primerjavo. Cilj študije je ugotoviti, ali obstajajo sta­tisticno znacilne razlike med športno populacijo merjencev (moški – ženske) v programirani in neprogramirani agilnosti v izbranih testih. .Metode dela Vzorec merjencev V raziskavi je bilo vkljucenih 45 študentov in 31 študentk drugega letnika Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Povprecna višina pri moških je znašala 181,6 cm (± 8.31 cm), pri ženskah pa 167.7 (± 5.03 cm). Povprecna telesna teža pri moških je znašala 78.9 kg (± 11.33 kg), pri ženskah pa 63.3 kg (± 8.65 kg). Moški so bili v povprecju stari 21.2 let (±1,78), ženske pa 20,6 (± 1,27). Vsi merjen­ci so bili športno aktivni in v casu meritev niso imeli poškodb lokomotornega siste-ma. Merjenci so bili seznanjeni z namenom eksperimenta in merilnimi postopki, stri­njali so se z izjavo o sodelovanju v skladu s Helsinško-tokijsko deklaracijo, da sodelu­jejo prostovoljno in da lahko sodelovanje kadarkoli tudi prekinejo. Izvedba eksperimenta V raziskavi smo uporabili brezžicni sistem med seboj povezanih svetlobnih senzorjev proizvajalca »Fitlight Trainer« iz Italije (Slika 1). Sistem se uporablja za merjenje casa reakcije, hitrosti in koordinacije. Sistem je sestavljen iz 8 LED elektrod, ki se upra­vljajo preko android aplikacije. Prekinjen snop svetlobe elektrode zabeleži casovni parameter. Nastavimo lahko oddaljenost in obcutljivost delovanja elektrod. V naši raziskavi oddaljenosti je bila obcutljivost nastavljena na srednjo in prekinitev snopa svetlobe na razdalji 20 cm. Meritve so potekale v casovnem razponu enega meseca v atletski dvorani Fakultete za šport. Podlaga v dvorani je bila tartan, ki omogoca optimalno realizacijo eksperi­menta. V casu enega sklopa testiranja (60 min) so merjenci lahko izvedli najvec 2 testa. Po 15 min ogrevanju so bili merjen­ci najprej seznanjeni s potekom testiranja, nato je sledila demonstracija testov. Vsak test so izvedli dvakrat. V statisticno obdela­vo je bil izbran boljši rezultat. Med ponovi­tvami so imeli 3–5 minutni odmor. Izvedba reaktivne agilnosti pri vseh testih je bila povsem neznana, saj je bila kombinacija izvedb racunalniško nakljucno programira­na. Izbrani so bili 4 testi programirane in 4. testi neprogramirane agilnosti: 1. test – SMREKA (Slika 2) 2. test – ZVEZDA (Slika 3) 3. test – PAHLJACA (Slika 4) 4. test – YTEST (Slika 5) Izbrani testi programirane – neprogramirane agilnosti Vse štiri teste smo izvajali v enakih pogojih na nacin programirane in neprogramirane izvedbe. Pri vseh testih je glede na struk­turo gibanja prisotna frontalna agilnost, la-teralna agilnost, krožna agilnost in agilnost s spremembami gibanja za 180 stopinj. Statistika rezultatov je bila v nadaljevanju obdelana z racunalniškim paketom SPSS. Za vse teste smo izracunali osnove deskrip­tivne statisticne parametre (povprecno vrednost, standardni odklon, minimum, maksimum). Razlike med programirano in neprogramirano izvedbo posameznega testa smo ugotovili s pomocjo t- testa za neodvisne vzorce. Da bi analizirali pove­zanost programirane in neprogramirane agilnosti v izbranih testih, smo uporabili korelacijsko analizo. .Rezultati in razprava Na podlagi osnovne statistike rezultatov (Tabela 1) in t-testa lahko ugotovimo, da se sub vzorca merjencev razlikujeta v vseh izbranih testih programirane in neprogra­mirane agilnosti. Boljše rezultate dosega­jo merjenci moškega spola, razen v testu ZVEZDA – programirana izvedba, kjer ne moremo ugotoviti statisticno znacilnih razlik. Celo vec, to je edini test, kjer v pov­precju dosegajo boljše rezultate ženske. Najvecja razlika med vzorcem moških in žensk je v testu frontalne agilnosti SMREKA – neprogramirana izvedba (D = 2.82 sek), sledi test SMREKA – programirana izvedba (D = 2.43 sek), temu sledi test krožne agil­nost PAHLJACA – programirana izvedba (D = 2.10 sek). Relativno majhne razlike, ven­dar statisticno znacilne med sub vzorcema lahko ugotovimo pri testu lateralne pro-gramirane in neprogramirane agilnosti – YTEST-u (D = 1.55 sek, D = 1.32 sek). Razlike med spoloma merjencev generirajo poleg kognitivnih in perceptivnih dejavnikov še v vecji meri motoricne sposobnosti, zlasti hitrost pospeševanja, hitrost zaustavlja­nja (deceleracija), eksplozivna in elasticna moc. Moški v prostoru »agilnostne moto­rike« (Cronin in Hansen, 2005; Miller in sod., 2006) izrazito dominirajo glede na ženske. Glede na Tabelo 2 lahko ugotovimo stati­sticno znacilne razlike znotraj testov pro-gramirane in neprogramirane agilnosti pri sub vzorcu moških. Reaktivna in nereaktiv­na agilnost sta absolutno razlicni kategori­ji. Podobne rezultate so ugotovili v svojih študijah tudi drugi avtorji (Sheppard in Young, 2006; Sporiš in sod., 2010; Sekulic s sod., 2014). Gibalne situacije so podobne, Tabela 1: Osnovne statisticne znacilnosti testov programirane in neprogramirane agilnosti ter primerjava med spoloma Tabela 2: T-test, razlike med testi planirane in neplanirane agilnosti – moški Tabela 3: Korelacije med testi planirane in neplanirane agilnosti – moški Tabela 4: T-test, razlike med testi planirane in neplanirane agilnosti – ženske Tabela 5: Korelacije med testi planirane in neplanirane agilnosti – ženske Slika 6. Izvajanje »Y-testa«. razlika je v hitrosti reagiranja, sposobnosti anticipacije in skeniranja prostora. Nepro­gramirana agilnost zahteva visoko stopnjo koncentracije, optimalno reakcijo na kom­pleksen dražljaj in koordinirano gibalno izvedbo. Najvecja razlika med reaktivno in nereaktivno agilnostjo je razvidna pri testu SMREKA (test frontalne agilnost) ter znaša 14 %. Pri pregledu korelacijskih koeficientov (Ta-bela 3) je razvidna najvišja korelacija med programirano in neprogramirano izvedbo testa lateralne agilnosti YTEST. Korelacija je visoka R = 0.66. Ocitno na realizacijo obeh testov vplivajo podobni dejavniki v prosto­ru dinamicnega ravnotežja, vizualizacije in lateralne hitrosti. Statisticno neznacilna korelacija je med reaktivno in nereaktivno izvedbo testa kompleksne agilnosti ZVEZDA. Medtem ko je gibalna struktura pri programirani – nereaktivni varianti tega testa znana, je pri neprogramirani reaktivni varianti gibalna izvedba povsem »odprta«. Izvedba gibanja je zelo kompleksna, kontrola gibanja je ote­žena, merjenec mora reševati vec dimenzi­onalni prostor. Senzorji se vkljucujejo zunaj vidnega polja v smeri naprej, vstran in v smeri nazaj. Pri testu je ocitno v vecji meri prisotna kognitivna in senzoricna kompo­nenta gibanja (Cox, 2002) in v manjši meri energetska komponenta. To je tudi edini reaktivni test agilnosti, kjer so merjenke v povprecju boljše od merjencev. Pri vzorcu merjenk so razlike znotraj testov programirane in neprogramirane agilnosti statisticno znacilne (Tabela 4). Gibanje, ki ni vnaprej definirano, ocitno zahteve drugac­ne biomotoricne in senzo-motoricne spo­sobnosti kot pri gibalnih strukturah, kjer je vzorec gibanja vnaprej znan. Razlike so pri-cakovane, diferenciacija tipa programirane in neprogramirane agilnosti kaže na potre­bo konstruiranja novih agilnostnih testov, ki bodo imeli visoko predikcijo z specificno športno panogo. Neodvisnost testov agilnosti programira­nega in ne programiranega tipa se kaže v nizkih korelacijah (Tabela 5). Najvišji ko­relacijski koeficient ima programirana in neprogramirana PAHLJACA (R = 0.53). Po-vezanost temelji na relativno enostavnem vzorcu gibanja z možnostjo vizualne kon­trole senzorjev in optimalnega timinga. .Zakljucek Agilnost kot kompleksna biomotoricna sposobnost je pomemben dejavnik uspe-ha v mnogih športnih panogah. Glede na to, ali je gibalni vzorec vnaprej znan ali ne­znan, lahko agilnost definiramo kot progra­mirano ali neprogramirano. V konkretnih športnih situacijah se pogosteje pojavlja tip neprogramirane – reaktivne agilnosti. Razvoj sodobnih tehnologij nam danes omogoca konstruiranje testov in poligo­nov za razvoj neprogramirane agilnosti, katerih realizacija je odvisna tako od ener­getskih, kognitivnih in senzomotoricnih dejavnikov. Rezultati študije so pokazali statisticno znacilne razlike v testih progra­mirane – nereaktivne in neprogramirane – reaktivne agilnosti med sub vzorcema. Prav tako obstajajo znacilne razlike znotraj testov reaktivne in nereaktivne agilnosti tako moških kot pri ženskah. • Literatura 1. 1. Cox, R. H. (2002). Sport psychology: Con­cepts and applications. Journal of sports sci­ences, 5th edn. 2. 2, Cronin, J. B. in Hansen, K. T. (2005). Strength and power predictors of sports speed. [Clini­cal Trial]. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 19(2), 349–357. 3. 3. Enoka, R. (2002). Neuromechanics of hu­man movement Human Kinetics 3rd edn. 4. 4. Gabbett, T. J., Kelly, J. N. in Sheppard, J. M. (2008). Speed, change of direction spe­ed, and reactive agility of rugby league players. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 22(1), 174–181. doi: 10.1519/ JSC.0b013e31815ef700 5. 5. Little, T. in Williams, A. G. (2005). Specifi­city of acceleration, maximum speed, and agility in professional soccer players. Journal of strength and conditioning research / Natio­nal Strength & Conditioning Association, 19(1), 76–78. doi: 10.1519/14253. 6. 6. Markovic, G., Sekulic, D. Markovic, M. (2007). Is agility related to strength qualities?­-Analysis in latent space. Evaluation Studies. 7. 7. Miller, M., Herniman, J., Ricard, M., Che-atham, C. in Michael, T. (2006). The effects of a 6-week plyometric training program on agility. Journal of sports sciences, 5, 459–465. 8. 8. Nimphius, S., McGuigan, M. R. in Newton, R. U. (2010). Relationship between strength, power, speed, and change of direction per­formance of female softball players. Compa­rative Study. 9. 9. Salaj, S. in Markovic, G. (2011). Specificity of jumping, sprinting, and quick change-of-di­rection motor abilities. Comparative Study. 10. 10. Sekulic, D., Spasic, M., Mirkov, D., Cavar, M. in Sattler, T. (2012). Gender-specific influen­ces of balance, speed and power on agility performance. Journal of strength and conditi­oning research / National Strength & Conditio­ning Association. 11. 11. Sheppard, J. M. in Young, W. B. (2006). Agi­lity literature review: classifications, training and testing. [Review]. Journal of sports scien­ces, 24(9), 919–932. 12. 12. Sporis, G., Jukic, I., Milanovic, L. in Vuce-tic, V. (2010). Reliability and factorial validity of agility tests for soccer players. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 24(3), 679–686. 13. 13. Spasic, M. (2013). Morfološki i biomotoric­ki prediktori agilnostiu pubertetu. Doktorska disertacija, Kineziološki fakultet Split. 14. 14. Sassi, R. H. in W. Dardouri. (2009). Relative and Absolute Reliability of a Modified Agili­ty T- Test and Its Relationship with Vertical Jump and Straight Sprint." Journal of Strength and Conditioning Research 23(6): 1644–1651. 15. 15. Young, W. B., James, R. in Montgomery, I. (2002). Is muscle power related to running speed with changes of direction? The Jour­nal of sports medicine and physical fitness, 42(3), 282–288. 16. 16. Young, W. B., McDowell, M. H. in Scarlett, B. J. (2001). Specificity of sprint and agility training methods. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 15(3), 315–319. Prof. dr. Milan Coh, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport milan.coh@fsp.uni-lj.si David Martinc, Primož Pori Unilateralni trening za moc Izvlecek Unilateralni trening v zadnjih letih pred­stavlja vse bolj pomemben pristop k treningu moci. Namen prispevka je bil opraviti pregled raziskav s tega podrocja ter podati nekatere prakticne napotke za trening. V uvodu smo predstavili raziska­ve, ki so obravnavale morfološke in živc­ne prilagoditve unilateralnih vaj za moc. Pri živcnih prilagoditvah smo še posebej izpostavili pojav bilateralnega deficita ter križnega efekta. Analizirali smo tudi najpomembnejše raziskave s podrocja primerjav v aktiva­ciji mišic med razlicnimi bilateralnimi in unilateralnimi vajami kot tudi opisali ucinke unilateralnega treninga na ne­katere pojavne oblike moci. Unilateralni trening lahko predstavlja zelo ucinkovit nacin pridobivanja moci in ga je mogo-ce vkljuciti tako v vrhunski in rekreativni šport kot tudi v terapevtske namene. Kljucne besede: moc, uniteralni trening, bilateralni deficit, križni efekt Unilateral strength training Abstract In the recent years the unilateral training has become an important and effective approach to the strength training. The purpose of the article was to conduct a review of researches from this field and to provide some practical guidance for training. In the in­troduction, we presented the researches, which dealt with the morphological and neural adaptations unilateral exercise of power. Inside neural adjustments we especially highlighted the bilateral deficit phenomenon and crossover effect. We also analyzed the most important researches in the field of comparisons in muscle activation between different bilateral and unilateral exercises as well as describe the effects of unilateral strength training on some forms of power. Unilateral training could be a very effective way to gain strength and can be incorporated into both the top and recreational sport as well as for therapeutic purposes. Key words: strength, unilateral training, bilateral deficit, cross effect • Uvod Najveckrat uporabljena pojma pri cloveški anatomiji, ki definirata pojem lateralnosti, sta bilateralno (obojestransko) in unilateral-no (enostransko). Pri bilateralnih gibanjih sodelujeta obe okoncini istocasno in najveckrat v isti rav­nini, s ciljem izvedbe giba in produkcije sile v isti smeri. Pri tem je pomembno, da se delo, ki ga opravljajo mišice, razporedi cim bolj simetricno in enakomerno na obe okoncini. Unilateralna gibanja opredeljujejo premik oz. gib, ki je izveden enorocno ali enono­žno, najveckrat neodvisno od druge okon-cine. Unilateralnost Meja med športi, kjer prevladujejo unilate­ralni ali bilateralni vzorci gibanj, je težko do-locljiva, saj gre najveckrat za preplet obeh nacinov. Doloceni aciklicni športi zaradi svojih znacilnosti in specificnosti gibanja zahtevajo vec unilateralnosti – enorocnih in enonožnih gibalnih akcij. Vsi odrivi, skoki, doskoki, meti, streli, udarci in brce se pogo-steje izvajajo z dominantnejšo okoncino, od športne panoge pa je odvisno, ali se bo unilateralnost pojavljala na zgornjih ali spo­dnjih okoncinah. Poznavanje morfoloških in živcnih prilago­ditev je kljucnega pomena v nacrtovanju procesa vadbe moci. V kakšni meri pa bodo uporabljene bilateralne ali unilateralne vaje za moc, pa je odvisno od prilagoditev, saj se morajo le te cim bolje približati karakte­ristikam in zahtevam športa. V naslednjih poglavjih so opisane prilagoditve, ki nasta­nejo kot posledica uporabe unilateralnih vaj za moc. • Morfološke prilagodi­tve unilateralnih vaj za moc Morfološke prilagoditve pri treningu moci so v mocni korelaciji z endokrinim odzivom anabolnih hormonov po treningu in v mi-rovanju (Migiano idr., 2010). Vecino avtorjev je zanimala predvsem primerjava akutnega odziva anabolnih hormonov pri unilateral-nem in bilateralnem treningu moci. Kolici­na testosterona v unilateralni in bilateralni skupini je primerljiva, kljub temu da gre pri unilateralnem pocepu za manjše celotno absolutno delo (Jones, Ambegaonkar, Nin­dl, Smith in Headley, 2012). Prav tako med unilateralno in bilateralno skupino ni prišlo do statisticni razlik v kon­centraciji laktata (Costa, Moreira, Cavalcan-ti, Krinski in Aoki, 2015). Slika 1: Prikaz koncentracije laktata v krvi med unilateralno in bilateralno izvedbo (Costa idr., 2015). Migiano idr. (2010) pa so raziskovali neko­liko bolj podroben endokrin odziv med bilateralnim in unilateralnim vajami za moc za zgornji del telesa. Ti so ugotovili, da so vaje, opravljene po bilateralnem protokolu, sprožile vecji hormonski odziv (iGH, lak-tat) kot posledica vecje kolicine vkljucene mase. Vendar razlik v stopnji koncentracije testosterona in inzulina med razlicnima protokoloma niso dokazali. Razlik v morfoloških prilagoditvah pa niso ugotovili niti pri netrenirani ženski popula­ciji, saj po 12 tednih ni prišlo do bistvenih razlik med unilateralno in bilateralno skupi-no (Botton idr., 2015). Po zgornjih ugotovitvah lahko zakljucimo, da za nastanek morfoloških prilagoditev ni kljucni dejavnik nacin izvedbe vaj za moc, ampak kolicina mišicne mase, ki je vkljuce­na v samem treningu. Unilateralne in bila­teralne vaje za moc za spodnji in zgornji del v obeh študijah niso nakazovale spre­memb v koncentraciji testosterona. .Živcne prilagoditve unilateralnih vaj za moc Po Daneshmandi, Hosseini in Afsharnejad (2007) in Krentz in Farthing (2010) se živcne adaptacije unilateralnega treninga kažejo podobno kot pri bilateralnem. Govorimo o povecanju moci v agonisticni mišici in zmanjšano aktivacijo v antagonisticni mi-šici. Avtorji so zakljucili, da se živcne prila­goditve pri unilateralnem treningu kažejo v izboljšani znotrajmišicni in medmišicni koordinaciji v trenirani in netrenirani okon-cini. Bilateralni deficit Ena izmed glavnih in najpomembnejših razlik med unilateralnim in bilateralnim tre­ningom moci je nastanek bilateralnega de­ficita (BLD) (Dickin, Sandow in Dolny, 2011). BLD je definiran kot razlika med maksimal-no silo pri bilateralnem gibanju in vsoto maksimalnih sil, proizvedenih z levo in de­sno okoncino med unilateralnim gibanjem (Jakobi in Caferalli, 1998; Jones idr., 2012; Serrau idr., 2012). Tu gre za fenomen, kjer je maksimalna sila, proizvedena pri simulta­nih bilateralnih gibanjih, manjša v primer-javi z vsoto maksimalnih sil, proizvedenih med identicnim unilateralnim gibanjem. Njemu nasprotni pojav imenujemo bilate­ralna facilitacija oz. BLF. Sila, proizvedena v bilateralnih kontrakcijah, vecja od vsote sil med unilateralno kontrakcijo (Howard in Enoka, 1991). BLD je najverjetneje posledica centralnih (spinalnih, kortikalnih) in perifernih živcnih mehanizmov (Jakobi in Chilibeck, 2001). Manjša produkcija sile med bilateralno maksimalno kontrakcijo je torej posledica manjšega proženja signalov iz centralnega živcnega sistema ali zaradi povecane koak­tivacije antagonista – povecane inhibicijske vloge na alfa motornevron agonista (Jako-bi in Cafarelli, 1998). Vec avtorjev opisuje, da fenomen BLD nastopi kot živcna inhibi­cija pri socasni (bilateralni) kontrakciji dveh homolognih okoncin in prav zaradi tega pride do manjše produkcije proizvedene sile (Sale, 2005). BLD naj bi se pogosteje pojavljal pri vec­sklepnih gibanjih (Jakobi in Chilibeck, 2001) in pri submaksimalnih kot tudi maksimalnih kontrakcijah (Janzen, Chilibeck in Davison, 2006). Pojavlja se pri vseh populacijah, ven­dar se s starostjo njegova velikost znatno povecuje (Beurskens, Gollhofer, Muehlbau-er, Cardinale in Granacher, 2015). Prisotnost BLD so potrdili tudi pri treniranih moških, kjer so ugotavljali, do kakšnih razlik pride med maksimalno zavestno kontrakci­jo pri unilateralnem in bilateralnem iztegu kolena (Costa idr., 2015). Slika 2: Prikaz razlik v maksimalni moci pri unila­teralnem in bilateralnem iztegu kolena (Costa idr. 2015). Graf nakazuje 11 % razliko v moci med uni-lateralnim (135 ± 20.2 kg) in bilateralnim (120.0 ± 11.9 kg) nacinom izvedbe vaj. Pretirana uporaba bilateralnega treninga zmanjšuje BLD, specificni unilateralni tre­ning naj bi ga poveceval (Taniguchi, 1997). Transfer unilateralnega treninga se pozitiv-no odraža tudi pri bilateralnih testih moci, skupina, ki je vadila samo v bilateralnih pogojih, pa je svoje vrednosti izboljšala le v bilateralnih testih moci (Botton idr., 2015). Tako se transfer moci bilateralnega nožne­ ga treninga ne izraža kot dodana vrednost pri unilateralnih gibanjih (Boyle, 2007). Po pregledu literature je v trenažni pro- ces zaradi možnega pojava BLF potrebno vkljucevati tudi unilateralne vaje za moc, predvsem v panogah, ki zaradi svojih zna-cilnosti zahtevajo ciklicen nacin gibanja z obema okoncinama (kolesarjenje, boks, veslanje) (Jakobi in Chilibeck, 2001). Iz tega sledi, da s pojavom BLD pri unilateralnem treningu ustvarimo vecje sile, kar se lahko odraža v vecjih morfoloških spremembah (npr. vecja mišicna masa). Prav zaradi tega fenomena pa naj bi unilateralne vaje za moc uporabljali pri ljudeh z zmanjšano produkcijo sile in zmanjšano mišicno maso (npr. starostniki). Nasprotno-lateralni efekt/kri­ žni efekt Pojav pri treningu moci, kjer treniranje ene strani telesa poveca mišicno moc v mišicah na drugi (nasprotno lateralni) strani, je po­stal poznan kot nasprotno lateralni ali .kon­tralateralni. efekt treninga moci (Caroll idr., 2006). Križni efekt se kaže kot posledica unilate­ralnega treninga, povzroci sposobnost po­vecanja generacije maksimalne zavestne sile na drugi, netrenirani strani. Unilateralni trening je v povprecju povecal moc netre­nirane okoncine za 7,8 %, moc na trenirani strani telesa pa se je povecala za 35 % (Lee in Caroll, 2007). Povecanje moci na netreni­rani strani telesa in odsotnost morfoloških prilagoditev mocno nakazujeta dejstvo, da gre za spremembe v živcnem sistemu oz. da je za križni efekt odgovoren central-ni živcni sistem (Magnus, Boychuk, Kim in Farthing, 2014 ). Kljub relativno majhnim napredkom v moci lahko lastnosti križnega efekta izkorišcamo predvsem v terapevtske namene (imobi­lizacije, poškodbe, bolezenska stanja …). Fenomen unilateralnega treninga – torej pojav križnega efekta je velikega pomena, saj treniranje zdrave okoncine ohranja moc obeh okoncin (Magnus idr., 2014). • Razlika v aktivaciji mi-šic med bilateralnim in unilateralnim nacinom izvajanja vaj za moc Glavni namen številnih raziskav je bil pri­merjati elektromiografsko aktivnost razlic­nih mišicnih skupin med unilateralnim in bilateralnim nacinom izvajanja vaj za moc. Prav zaradi potreb po vkljucevanju le teh v športno prakso smo opisali raziskave, kjer so primerjali razlike v EMG aktivnosti mišic na zgornjih in spodnjih okoncinah z ozirom na stabilizacijske mišice. Stabiliza­cijske mišice, obravnavane v raziskavah, so bile razdeljene po topološki delitvi, in sicer: stabilizacijske mišice okrog ramenskega, kolcnega in kolenskega sklepa ter stabiliza­cijske mišice trupa. Unilateralni potisk zahteva vecjo stabilnost in živcno-mišicno kontrolo mišic trupa. Amplitude EMG signala so pokazale, da se pri unilateralnem nacinu izvajanja vkljucuje nasprotno-lateralna stran mišic trupa, da telo ohranja v ravnotežnem in stabiliza­cijskem položaju (Santana, Vera-Garcia in McGill, 2007). Prav tako so Bray, Lake in Shorter idr. (2010) dokazali, da enorocni potisk poveca aktiva­cijo stabilizacijskih mišic na kontralateralni strani – v primeru izvajanja giba z levo roko se mocno poveca aktivacija desne strani poševnih trebušnih mišic, saj preprecujejo rotacijo v levo. Patterson, Vigotsky, Oppen­heimer in Feser (2015) ter Behm in Ander­son (2006) so predpostavili, da je v primeru nestabilne površine povišana ko-kontrakci­ja mišic; torej gre pri unilateralnih gibih (ne­stabilna površina) za povecanje aktivacije mišic trupa. Slika 3: EMG aktivnost zunanje poševne trebušne mišice pri sedecem in stojecem potisku z rameni (povzeto iz Saeterbakken in Fimland, 2012). Saeterbakken in Fimland (2012) sta primer-jala EMG aktivnost stabilizatorjev trupa med unilateralnim in bilateralnimi potiski. Unilateralni potisk z rockami stoje vpliva na vecjo živcno-mišicno kontrolo stabilizator­jev, v primerjavi z bilateralnim. Slika 3 prika­zuje povecano funkcijo zunanje poševne mišice pri unilateralnem potisku, saj je nje­na primarna funkcija rotacija hrbtenice na nasprotno stran in stabilizacija trupa (upira­nje lateralnim fleksijam). Pri bilateralnih va­jah za moc, zaradi bremena v obeh rokah, do tega ne prihaja in to zmanjša rotacijske sile. Zaradi znacilnosti športa veliko gibalnih akcij (doskok, odriv, sprememba smeri) zahteva generiranje sile spodnjega telesa preko ene noge. McCurdy idr. (2010) opi­sujejo razlike v EMG aktivnosti mišic med bilateralnim in unilateralnim pocepom pri športnicah. Unilateralni pocep zahteva za­radi zmanjšane medio-lateralne podporne površine vecjo živcno mišicno aktivnost z namenom podpiranja telesa v frontalni ravnini. Prav zaradi tega zahteva podobne specificne vložke moci in proprioceptivne zahteve kot pri sami športni aktivnosti. Pri unilateralnem pocepu so opazili vecjo akti­vacijo pri srednji zadnjicni mišici in zadnjih stegenskih strunah. Torej se vkljucevanje unilateralnega pocepa zaradi boljše skle­pne stabilizacije kolka, medenice in kolena priporoca v športih, kjer je prisotno veliko doskokov in hitrih sprememb smeri. Pri bilateralnem pocepu je bila izražena po­vecana aktivnost samo sprednje štiriglave stegenske mišice zaradi boljših potencialov izvedbe iztega kolena na stabilni površini. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi dru­gi, saj so ugotovili, da je najvecja aktivnost zadnje stegenske mišice opažena pri unila­teralnem pocepu in se prav zato priporoca pri ljudeh, ki imajo porušeno ravnovesje v moci med sprednjo in zadnjo stegensko mišico (Deforest, Cantrellin Schilling, 2014). Uporaba unilateralnega pocepa vpliva tudi na manjše kompresijske sile na hrbtenico, hkrati pa vpliva na vecjo aktivacijo kljucnih stabilizatorjev medenice in kolena (Boyle, 2007). Slika 4: Prikaz EMG aktivnosti mišic med bilate­ralnim in unilateralnim pocepom (povzeto po Jones idr., 2012). Jones idr. (2012) so pri treniranih moških analizirali aktivacijo mišic med unilateral-nim in bilateralnim pocepom. Ugotovili so primerljivo aktivacijo mišic, kar nakazuje spodnji graf (Slika 4). • Uporaba unilateralnih vaj za moc za razlicne pojavne oblike moci, za odpravljanje asi­metrij ter za rehabili­tacijo Iz zgornjih opisanih študij o aktivaciji opa­zimo, da omejitvena dejavnika aktivacije agonisticnih mišic postaneta povecana stabilizacija trupa in nestabilni pogoji, zato je pri unilateralnem treningu maksimalne moci potrebno ustvariti optimalne pogoje, ki bodo vadecemu nudili razvoj maksimal­ne sile agonista. Jansson in Skarphagen (2012) ter Speirs, Bennett, Finn, in Turner (2016) so primerjali vpliv unilateralnega in bilateralnega poce-pa na povecanje maksimalne moci, šprin­ta in agilnosti. Ugotovili so, da z uporabo unilateralnih vaj dosežemo primerljiva, v nekaterih primerih celo vecja izboljšanja v maksimalni moci, agilnosti in šprintih na kratki razdalji. Uporaba unilateralnih vaj za moc pri pliometricnem trenin­ gu V eni izmed raziskav so primerjali efekt uni-lateralnih in bilateralnih vaj na eksploziv-no moc spodnjih okoncin pri netrenirani populaciji (moški in ženske). Skupina, ki je vadila v unilateralnih pogojih, je vrednosti višine in produkcije moci pri unilateralnem skoku bolj izboljšala (McCurdy idr., 2005). Pri netrenirani ženski populaciji so ugoto­vili razlicno dolgo trajajoce ucinke pliome­tricnih vaj za moc. Izvajanje unilateralnih pliometricnih vaj za moc je ucinkovitejše, takrat ko mora športnik dvigniti svoj nivo pripravljenosti v kratkem casu ali pred po­membnejšimi tekmami ter v makrociklu z vec vrhovi. Pri uporabi bilateralnih pliome­tricnih vaj za moc gre za vzdrževanje viso­kega nivoja eksplozivne moci tudi do štirih tednov po koncu treniranja pliometrije, zato jo uporabljamo predvsem v športih, ki zahtevajo vzdrževanje moci skozi daljše tekmovalno obdobje. Pri bilateralnih plio­metricnih vajah za moc gre torej za linear-no povecanje vrednosti v nekem obdobju, pri unilateralnih pa govorimo o hitrejšem prirastku (Makaruk, Winchester, Sadowski, Czaplicki in Sacewicz, 2011). Kombinacija unilateralnih in bilateralnih pliometricnih vaj za moc se izkaže za naju-cinkovitejšo metodo za cim boljši dosežek v športu (Ramirez-Campillo, 2015). Pri uporabi unilateralnih pliometricnih vaj za moc se zaradi razporeditve teže posa­meznika na eno samo okoncino pojavijo velike sile v fazi doskoka. Prav zato je pri izbiri unilateralnih vaj za moc potrebno upoštevati sposobnosti posameznika in postopnost obremenjevanja. Vpeljava unilateralnih pliometricnih vaj za moc je v procesu treninga moci smiselna pri izkuše­nejših vadecih, saj njihova prehitra upora­ba povzroci preobremenjevanje gibalnega aparata in poškodbe. Vpliv unilateralnih vaj za moc na odpravljanje asimetrij in njihova uporaba v rehabilita­ ciji Pretirana uporaba samo ene vrste okon-cin in samo ene strani telesa, zgodovina poškodb in športno specificne zahteve so eni izmed najpogostejših možnih dejavni­kov, ki vplivajo na nastanek neravnovesij v telesu. Te se lahko pokažejo kot razlika v razlicnih motoricnih sposobnostih (moc) med okoncinama, kar se posledicno kaže v nastanku asimetrij. Bilateralna asimetrija v mišicni moci je de­finirana kot relativna razlika v maksimalni mišicni ucinkovitosti med dvema okonci­nama in je pogosto uporabljena kot funk-cionalni deficit, ki je povezan s poškodba-mi (Ceroni, Martin, Delhumeau in Farpour Lambert, 2012). Bilateralna asimetrija je prisotna tudi pri izvajanju bilateralnih vaj za moc (pocep). Z vecanjem zunanjega bremena se je sta­tisticno povecevala razlika med nogama, in sicer navor v gležnju in kot v kolku (Kobaya­shi, idr. 2010). Z uporabo unilateralnih vaj za moc vpliva-mo na izboljšano simetrijo med okoncina-mi, saj poudarek na krepitvi ene okoncine (neodvisno od druge) vpliva na izboljšano delovanje oslabelih in nefunkcionalnih mi-šic. Glavna primarna vloga unilateralnih vaj za moc je izboljšanje stabilnosti sklepov, ravnovesja moci mišic med okoncinami in preventiva pred poškodbami. Torej, z unilateralnimi vajami za moc izboljšamo stabilnost sklepov, prav ta pa se pozitivno kaže tudi pri izvajanju bilateralnih vaj (Ro­bertson, 2004). Unilateralne vaje za moc se v veliki meri uporabljajo v rehabilitacijske namene, saj eno okoncino krepimo neodvisno od dru­ge. Pozitivni ucinki unilateralnega treninga v procesu rehabilitacije se kažejo tudi za­radi nasprotno-lateralnega efekta (Lee in Carroll, 2007). .Vpeljava unilateralnih vaj v trenažni proces moci Trenutne študije nam ne ponujajo tocnih in konkretnih dolocil, s katerimi bi definirali, kdaj zaceti z uporabo unilateralnih vaj za moc. Izbira osnovnih bilateralnih vaj za moc v zacetnih fazah trenažnega procesa ni na­pacna, toda najveckrat se zgodi, da trenerji zaradi želje po cim hitrejšem napredku po­zabljajo na vkljucevanje unilateralnih vaj. Z pretirano uporabo samo bilateralnih vaj za moc lahko vplivajo na monotonost trenin­ga in na upad gibalnih sposobnosti (pojav bilateralne facilitacije). Vloga kondicijskih trenerjev je vpeljati uni-lateralni trening že v zacetne faze (brez uni-lateralne pliometrije), saj z manj bremena dosežemo, da se telo lažje prilagaja na po­stopno obremenjevanje. Z uporabo unila­teralnih vaj za moc varujemo posameznika pred prehitrim obremenjevanjem z utežmi, predvsem pri nižji starostni skupini, saj so takrat sklepne, obsklepne in mišicne struk­ture še v fazi rasti (Jones idr., 2012). Vkljucevanje unilateralnih vaj za moc je nuj-no potrebno tudi pri vrhunskih športnikih, ker s svojimi specificnimi odzivi vplivajo na boljšo športnikovo zmogljivost. Uporaba unilateralnih vaj za moc je smiselna tudi po koncu tekmovalnega obdobja in v fazi priprav, saj z uporabo majhnih bremen razbremenimo telo, izboljšamo proprio­ceptivno delovanje, istocasno pa vplivamo na razvoj stabilizacijskih mišic (Robertson, 2011). .Sklep V clanku smo podali glavne ugotovitve in izsledke raziskav o vkljucevanju unilate­ralnih vaj za moc. Zanimalo nas je pred­vsem to, ali lahko z unilateralnimi vajami za moc vplivamo na podobne prilago­ditve kot pri bilateralnih vajah za moc. Pojem unilateralnosti je zaradi svoje spe­cificnosti zanimiva tema za obravnavo, re-zultati raziskav nam pokažejo velik korak na podrocju športnega treniranja. Najbolj po­drobno raziskovana in izpostavljena sta bi-lateralni deficit in križni efekt, ki nastaneta kot posledica živcnih prilagoditev pri uni-lateralnih vajah za moc. Rezultati raziskav pokažejo, da so unilateralne vaje za moc ucinkovit nacin pridobivanja moci, ki je primerljiv z bilateralnim. Kombinacija upo­rabe unilateralnih in bilateralnih vaj za moc je torej nepogrešljiv element trenažnega procesa. Za potrebe športne prakse pa je v prihodnosti potrebno oblikovati smernice, ki bi definirale in dolocile, kdaj je smiselno zaceti z vkljucevanjem unilateralnih vaj za moc. .Literatura 1. Arin, A., Jansson, D. in Skarphagen, K. (2012). Maximal unilateral leg strength correlates with linear sprint and change of direction speed. Department of Food and Nutrition, and Sport Science: University of Goteborg. 2. Behm, D. in Anderson, K.(2006). The role of instability with resistance training. Journal strength Conditioning Research, 20(3), 716– 722. 3. Beurskens, R., Gollhofer, A., Muehlbauer, T., Cardinale, M. in Granacher, U. (2015) Effects of heavy resistance strength and balan­ce training on unilateral and bilateral leg strength performance in old adults. PLoS ONE, 10(2), 1–13. 4. Botton, C. E., Radaelli, R., Wilhelm, E. N., Rech, A., Brown, L. E. in Pinto, R. S. (2015). Neuro­muscular adaptations to unilateral vs bila­teral strength training in women. Journal of Strength and Conditioning Research, Aug 29. (Epub ahead of print). 5. Boyle, M. (2007). The Case for single limb training. Pridobljeno 7. 7. 2013 iz https:// www.t-nation.com/training/case-for-single­limb-training Bray W., Lake J. in Shorter K. (2010). Can muscle activation be increased when modifying the dumbbell chest press? An electromyographic comparison. V XXVIII International Conference on Biomechanics in Sports, July 2010. 6. Carroll, T.J., Herbert, R. D., Munn, J., Lee, M., in Gandevia, S. C. (2006). Contralateral effec­ts of unilateral strength training: evidence and possible mechanisms. Journal of applied physiology, 101, 1514–1522. 7. Ceroni, D., Martin, X.E., Delhumeau, C. in Far-pour-Lambert, N. (2012). Bilateral and gender differences during single-legged vertical jump performance in healthy teenagers. Journal of Strength and Conditioning Resear-ch,26(2), 452–457. 8. Costa, EC., Moreira, A., Cavalcanti, B., Krinski, K. in Aoki, MS. (2015.). Effect of unilateral and bialteral reistance exercise on maximal vo­luntary strength, total volume of load lifted, and perceptual and metabolic responses. Biology of Sport, 32(1), 35–40. 9. Daneshmandi, H., Hosseini, S.A. in Afsharne­jad, T. (2007). Intermuscular and intramuscu­lar neural adaptations of trained and contra-lateral untrained limb following unilateral resistance training. I. J. Fitness, 3 (2), 1–10. 10. DeForest B. A., Cantrell, G. S. in Schilling, B. K. (2014). Muscle activity in single-vs. Double leg squats. International journal of Exercise Science, 7(4), 302–310. 11. Dickin, D. C., Sandow, R. in Dolny, D. G. (2011). Bilateral deficit in power production during multi-joint leg extensions. European Journal of Sport Science, 11(6), 437–445. 12. Jakobi, J. M. in Cafarelli, E. (1998). Neuromu­scular drive and force production are not altered during bilateral contractions. Journal of applied physiology, 84, 200–206. 13. Jakobi, J. M. In Chilibeck P. D. (2001). Bilateral and unialteral contractions: possible diffe­rences in maximal voluntary force. Canadian journal of applied physiology, 26(1), 12–33. 14. Janzen, C. L., Chilibeck, P. D. in Davison, K. S. The effect of unilateral and bilateral streng­th training of the bilateral deficit and lean tissue mass in post-menopausal women. (2006). European Journal Applied Physiology, 97, 253–260. 15. Jones, M. T., Ambegaonkar, J. P., Nindl, B. C., Smith, J. A. in Headley, S. A. (2012). Effects of unilateral and bilateral lower-body heavy re­sistance exercise on muscle activity and te­stosterone responses. Journal of Strength and Conditioning Research, 26(4), 1094–1100. 16. Kobayashi, Y., Kubo, J., Matsuo, A., Matsu­bayashi, T., Kobayashi, K. In Ishii, N. (2010). Bilateral asymmetry in joint torque during squat exercise performed by long jumpers. Journal of Strength and Conditioning Resear­ch, 24(10), 2826–2830. 17. Krentz, J. R. in Farthing, J.P. (2010). Neural and morphological changes in response to a 20­day intense eccentric training protocol. Euro­pean journal applied physiology,110, 333–340. 18. Lee, M. in Caroll, T. J. (2007). Cross Education: possible mechanisms for the contralateral effects of unilateral resistance training. Sport Med, 37(1), 1–14. 19. Magnus, C. R. A., Boychuk, K., Kim, S. Y. in Farthing, J. P. (2014). At-home resistance tu­bing strength training increases shoulder strength in the trained and untrained limb. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sport. 24, 586–593. 20. Makaruk, H., Winchester, J. B., Sadowski, J., Czaplicki, A. in Sacewicz, T. (2011). Effects of unilateral and bialteral plyometric training on power and jumping ability in women. Jo­urnal of Strength and Conditioning Research, 25(12), 3311–3318. 21. McCurdy K., O`Kelley E., Kutz M., Langford G., Ernest J. in Torres M. (2010). Comparison of lower extremity EMG between the 2-leg squat and modified single-leg squat in fe­male athletes. Journal of sport rehabilitation, 19, 57–70. 22. McCurdy, K. W., Langford, G. A., Doscher, M. W., Wiley, L. P. in Mallard, K. G. (2005). The ef­fects of short-term unilateral and bialteral lo-wer-body resistance training on measures of strength and power. Journal of Strength and Conditioning Research,19(1), 9–15. 23. Migiano, M. J., Vingren, J. L., Volek, J.S., Mare-sh, C. M., Fragala, M. S., Ho, J., ... Kraemer, W. (2010). Endocrine response patterns to acute unilateral and bialteral resistance exercise in men. Journal of Strength and Conditioning Re­search, 24(1), 128–134. 24. Patterson, J., Vigotsky, A. D., Oppenheimer, N. E. in Feser, E. H. (2015). Differences in uni­lateral chest press muscle activation and ki­nematics on a stable versus unstable surface while holding one versus two dumbbells. PeerJ. 25. Ramirez-Campillo, R., Burgos, C. H., He-nriquez-Olguin, C., Andrade, D. C., Marti­nez, C., Alverez, C., Castro-Sepulveda, M., Marques, M. C. in Izquierdo, M. (2015). Effect of unilateral, bilateral, and combined plyo-metric training on explosive and endurance performance of young soccer players. Jo­urnal of Strength and Conditioning Research, 29(5), 1317–1328. 26. Robertson, M. (2004). Single-leg supple­ments. Pridobljeno 7. 7. 2013 iz https:// www.t-nation.com/training/single-leg-su­pplements 27. Robertson, M. (2011). The thruth about sin-gle-leg training. Pridobljeno 7. 3. 2013 iz 28. https://www.t-nation.com/training/single­leg-training 29. Saeterbakken, A. H. in Fimland, M. S. (2012). Muscle activity of the core during bilateral, unilateral, seated and standing resistance exercise. European journal applied physiolo­gy,112, 1671–1678. 30. Sale, D. G. (2005). Neural adaptations to resi­stance training. Medicine and Science in Sport and Exercise, 20(5), 135–145. 31. Serrau, V., Driss, T., Vandewalle, H., Behm, D. G., Lesne-Chabran, E. in Le Pellec-Muller, A. (2012). Muscle activation of the elbow flexor and extensor muscle during self-resistance exercises: comparision of unilateral maximal cocontraction and bilateral self-resistance. Journal of Strength and Conditioning Resear­ch, 26(9), 2468–2477. 32. Speirs, D. E., Bennett, M. A., Finn, C. V. in Tur­ner, A. P. (2016). Unilateral vs. Bilateral squat training for strength, sprints and agility in academy rugby players. Journal of Strength and Conditioning Research, 30(2), 386–392. 33. Taniguchi, Y. (1997). Lateral specificity in re­sistance training: the effect of bilateral and unilateral training. Eur J Appl Physiol Occup Physiol, 75:144–150. David Martinc Spodnje Stranje 17 f 1242 Stahovica david.martinc56@gmail.com Nejc Camlek, Damir Karpljuk, Vedran Hadžic, Jožef Šimenko Primerjava mišicne jakosti sprednje in zadnje stegenske mišice med tekmovalci in rekreativci v kikboksu Izvlecek Cilj raziskave je bil z izokineticnimi meritvami ugotoviti maksimalne navore in razmerja mišicne jakosti kvadricepsa in zadnje lože stegna med tekmovalci in rekreativci v kikboksu. Na podlagi teh razmerij smo ugotavljali medmišicne in znotrajmišicne asimetrije. V raziskavi je sodelovalo 10 kikbokserjev iz dveh razlicnih klubov v Sloveniji, ki so bili razdeljeni na tekmovalce (n = 5) in rekreativce (n = 5). Merjence smo testirali na izokineticnem dinamometru iMoment (SMM, Slove­nija), ki nam je podal maksimalne navore kvardicepsa in zadnje lože, ki smo jih potem uporabili za izracun in primerjavo medmišicnih in znotrajmišicnih razmerij ter asimetrij. Tekmovalcem (T) in rekreativ­cem (R) so bile zabeležene naslednje maksimalne vrednosti navorov (Nm) za kvadriceps (Q) in zadnjo ložo (H) za levo (L) in desno (D) stran posebej: TQL – 280.7 (± 49.0) in TQD – 238.1 (± 56.7), THL – 149.2 (± 19.0) in THD – 151.0 (± 20.7); RQL – 265.7 (± 41.7) in RQD – 265.8 (± 55.9), RHL – 145.6 (± 28.8) in RHD – 153.2 (± 25.7). Analiza rezultatov bilateralnih razlik HQR, kvadricepsa in zadnje lože ni pokazala stati­sticno znacilnih razlik med tekmovalci in rekreativci (HQR p = 0.266, kvadriceps p = 0.208 in zadnja loža p = 0.660). Pridobljeni rezultati pa vseeno nakazujejo na morebitne razlike med tekmovalci in rekrea­tivci, in sicer v smer vecjih bilateralnih asimetrij pri tekmovalcih. Kljucne besede: kikboks, asimetrije, mišicna jakost, izokineticna moc nog, kvadriceps, zadnja loža. Muscle strength comparison of quadriceps and hamstrings between competi­tive and recreational kickboxers Abstract The purpose of this study was to compare muscle strength of quadriceps and hamstrings and then to establish lower limb asymmetries between competitive and recreational kickboxers using isokinetic dynamometry. The sample comprised 10 volunteer male kickboxers, 5 competitive (C) and 5 recreational (R) from 2 different kickboxing gyms in Slovenia. Each participant was after standard warm-up tested on isokinetic dynamometer iMoment, recording peak torque values, which were used to calculate lower limb asymmetries. Peak torque values (Nm) for quadriceps (Q) and hamstrings (H) for both left (L) and right (R) lower limb were the following: CQL – 280.7 (± 49.0) in CQR – 238.1 (± 56.7), CHL – 149.2 (± 19.0) in CHR –151.0 (± 20.7); RQL – 265.7 (± 41.7) in RQR – 265.8 (± 55.9), RHL – 145.6 (±28.8) in RHR – 153.2 (± 25.7). Analysis of bilateral differences of HQR, quad­riceps and hamstrings did not show statistically significant differences (HQR p=0.266; Q p=0.208; H p=0.660) between competitive and recreational kickboxers, however higher bilateral diffreneces were observed among competitive kickboxers. Key words: kickbox, asymmetry, isokinetic leg strength, hamstrings, quadriceps. .Uvod Kikboks je nastal iz karateja v Združenih državah Amerike konec 60. let 20. stoletja. V strokovni literaturi je sicer opredeljen kot oblika boksanja, znacilna tako po uporabi udarcev z nogami, kakor tudi z orokaviceni-mi pestmi (Sitar, 2001). Rocni in nožni udar­ci v kikboksu imajo izvor v razlicnih borilnih športih in vešcinah, kot so boks, karate, ta­ekwondo in sorodne discipline. Kikboks se v današnjem casu deli na (Sitar, 2004): • discipline, ki se izvajajo v ringu s polno mocjo (full kontakt, low kick, K-1 in tajski boks), in • discipline, ki se izvajajo na tatamiju s kon­trolirano mocjo udarcev (semi kontakt, light kontakt in kick light) ter glasbene for-me, kjer se tekmovalec ob glasbeni spre­mljavi bori proti namišljenmu nasprotniku s tehnicno cim bolj pravilnimi udarci. Zaradi nenehne uporabe, obremenjeno­sti in izpostavljenosti spodnjih okoncin v kikboksu predstavlja potreba po zagota­vljanju in ugotavljanju razmerij zadostne mišicne moci v kolcnem, kolenskem in skocnem sklepu pomemben dejavnik za zmanjšanje možnosti nastanka poškodb. Za ugotavljanje razmerij mišicnih jakosti in asimetrij spodnjih udov smo uporabili metodo izokinetike, ki predstavlja sodob-no, uveljavljeno in najveckrat uporabljeno metodo za ocenjevanje mišicne jakosti in moci dinamicnih stabilizatorjev kolena (Bracic, Hadžic in Erculj, 2009; Derviševic in Hadžic, 2009). Izokineticne meritve so pred­vsem pomembne pri primerjavah agonista in antagonista skozi njuna razmerja in s primerjavo bilateralnih razlik maksimalne moci med udoma (Hadžic idr., 2010). Dinamicna stabilizacija kolenskega sklepa je še posebej pomembna v kikboksu, kjer lahko zaradi neustreznega medmišicnega razmerja pride do poškodb kolena. Verje­tno so najbolj tvegane situacije za poškod-be kolenskega sklepa, kadar borec zgreši udarec in zaradi zmanjšane moci zadnje lože (slabše zaviranje udarca) napram kva­dricepsu pride do hiperekstenzije v kolen­skem sklepu. Machado idr. (2009) so bilateralno (oboje­stransko) primerjali najvecje navore kva­dricepsa in zadnje lože pri kikbokserjih in ugotovili najvecjo razliko 4.3 %. To po Sa­fran, Seaber in Garrett (1989) predstavlja manjšo možnost poškodb kolena, saj raz-like bilateralne primerjave spadajo v okvir do 10 %. Asimetrije lahko povzrocijo velike telesne posledice, ki omogocajo nastanek idealnih pogojev za razvoj poškodb (Stra­dijot, Pittorru in Pinna, 2012). Namen te raziskave je bil ugotoviti razmerja mišicne jakosti in asimetrije spodnjih udov med tekmovalci in rekreativci v kikboksu ter skozi dobljene podatke ugotoviti, ce je katera izmed obeh skupin zaradi asimetrij bolj nagnjena k poškodbam. .Metode dela Preizkušanci V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 10 kikbokserjev (vsi moški) iz dveh razlicnih klubov v Sloveniji. Razdeljeni so bili na dve skupini: tekmovalce (n = 5) in rekreativce (n = 5). Povprecna starost merjencev je bila 26.6 (± 5.9) let, povprecna višina 177.8 (± 8.9) cm in povprecna teža 81.7 (± 8.3) kg. Povprecno število tedenskih treningov pri tekmoval­cih je bilo 7.6 (± 3.7) in pri rekreativcih 2.8 (± 1.3). Pripomocki Meritve so bile izvedene v Laboratoriju za izokineticne meritve na Fakulteti za šport v Ljubljani. Testiranje se je zacelo s 6-minu­tnim ogrevanjem na kolesarskem ergome­tru pri obremenitvi 100 W. Po kolesarjenju so merjenci izvedli tudi 15 s pasivno razte­zanje zadnje lože in kvadricepsa. Za izoki­neticno testiranje mišicne jakosti zadnje in sprednje stegenske mišice je bil uporabljen izokineticni dinamometer iMoment (SMM, Maribor, Slovenija). Telesna višina je bila izmerjena s pomocjo antropometra GPM (Swiss), telesna teža pa je bila izmerjena s pomocjo bioelektricne impedance Inbody 720. Postopek Testiranje smo izvedli v sedecem položa­ju, merjenci so bili vpeti na dinamometer tako, da jim je bilo onemogoceno gibanje v smer naprej in nazaj z uporabo štiritock­ovnega pasu. Gibanje stegna gor in dol je bilo onemogoceno s pomocjo posebnega pasu pritrjenega cez zgornjo stran stegna. Uravnana je bila anatomska os merjenceve­ga sklepa z osjo dinamometra z referencno tocko zunanjega femoralnega kondila (Ši­menko, Rauter in Hadžic, 2016). Testiranje je bilo izvedeno pri kotni hitrosti 60°/s tako za sprednjo kot zadnjo stegen­sko mišico v koncentricnem nacinu. Zabe­ležena je bila tudi napaka gravitacijskega navora (gravity torque error). Pred meritvijo je vsak merjenec naredil 20 submaksimal­nih poskusnih ponovitev pri izbrani testni hitrosti (60°/s), nato je sledilo 60 s pocitka pred testno serijo. Po poskusnih ponovi­tvah je vsak izmed merjencev naredil 5 maksimalnih koncetricnih kontrakcij. Po testiranju ene strani je sledilo 3 minute od­mora, med katerim se je naprava ustrezno nastavila še za testiranje nasprotne noge. Noga, ki smo jo prvo testirali, je bila izbra­na nakljucno, med samim testom ni bilo verbalnih napotkov merjencem (Šimenko, Rauter in Hadžic, 2016). Podatke smo obdelali s pomocjo racunal­niškega programa za statisticno obdelavo podatkov SPSS 22.0. Za primerjavo razme­rij mišicnih jakosti in ugotavljanje asimetrij spodnjih udov smo izbrali naslednje spre­menljivke: • Maksimalni navor (Nm) • Relativni maksimalni navor (Nm/kg) • Razmerje med maksimalnim koncentric­nim navorom zadnje lože (Hc) in kvadri­cepsa (Qc) x 100%=HQR (%). • Bilateralne asimetrije med HQR, Hc in ter Qc Za vsako izmed naštetih spremenljivk smo izracunali povprecne vrednosti in jih nato primerjali med tekmovalci in rekreativci. Za izracun statisticne pomembnosti razlik in variabilnosti spremenljivk med tekmo­valci in rekreativci v kikboksu smo uporabili t-test za neodvisne vzorce. Kriterij statistic­ne pomembnosti je bil sprejet z alfa napa­ko 5 % pri dvosmernem testiranju. .Rezultati Rezultate prikazuje Tabela 1, iz katere je razvidno, da se vrednosti maksimalnih na­vorov kvadricepsa in zadnje lože stegna, preracunane glede na telesno težo (Nm/ kg), statisticno ne razlikujejo med tekmo­valci in rekreativnimi kikbokserji (p > 0.05 za vse primerjave). Prav tako nismo ugotovili statisticno po­membnih razlik v medmišicnih razmerjih, ceprav je iz Tabele 1 razvidno, da so priso­tne dolocene razlike, saj imajo tekmovalci (53.65 ± 4.37 %) slabše razmerje kot rekre­ativci (54.52 ± 3.69 %) na levi nogi, na de­sni nogi pa so rezultati ravno obratni (tek­movalci: 65.59 ± 14.69 %, rekreativci: 58.10 ± 3.68 %), ki pa niso dovolj izrazite, da bi presegli mejo statisticne znacilnosti. Ceprav imajo tekmovalci (15.13 ± 15.08 %) vecji bilateralni deficit kvadricepsa v pri­ Tabela 1: Primerjava izbranih parametrov izokineticnega testiranja kvadricepsa in zadnje lože stegna pri tekmovalcih in rekreativnih kikbokserjih merjavi z rekreativci (4.88 ± 4.11 %) ter ka­žejo malce manjši bilateralni deficit zadnje lože (6.59 ± 4.1 %) kot rekreativci (8.65 ± 9.23 %), pa tudi v tem primeru razlike med obema skupinama niso bilo statisticno znacilne (kvadriceps: p = 0.208, zadnja loža: p = 0.660). • Razprava V raziskavi smo s pomocjo izokineticnih meritev proucevali mišicno jakost, razmerja mišicnih jakosti ter asimetrije mišicnih jako­sti med tekmovalci in rekreativci v kikbo­ksu. Rezultati kažejo, da med tekmovalci in rekreativnimi kikbokserji ni statisticno znacilnih razlik v izbranih parametrih izoki­neticnih meritev kolena. Ugotovitve iz naše raziskave sicer nakazujejo v smer potenci­alno vecjih asimetrij pri tekmovalcih, kar se sklada z ugotovitvami Maly, Zahalka in Mala (2014), kjer so izokineticno testirali za­dnjo ložo in kvadriceps pri profesionalnih in polprofesionalnih ceških nogometaših. Ugotovili so, da imajo profesionalni no-gometaši vecje bilateralne razlike zadnje lože in kvadricepsa v primerjavi s polpro­fesionalnimi, razlike so bile tudi statisticno znacilne. Obstajajo pa tudi raziskave z na­sprotnimi ugotovitvami (Zakas, Galazoulas, Doganis in Zakas 2005), kjer so izokineticno testirali zadnjo ložo in kvadriceps pri elitnih in rekreativnih grških nogometaših ter ugo­tovili, da so asimetrije tako znotraj obeh skupin kot tudi med skupinama statisticno neznacilne. Eden od možnih vzrokov, da pri nas nismo opazili statisticno znacilnih raz­lik, je prav gotovo tudi zelo majhen vzorec merjencev. Rezultati naše raziskave pa tudi kažejo, da je HQR pri obeh skupinah še znotraj okvira 50 %–80 %, za kar Devan idr. (2004) ugoto­valjajo manjše možnosti poškodb spodnjih udov. Isti avtorji pa tudi navajajo, da kadar pride do razlik, vecjih kot 10 % pri bilate­ralni primerjavi mišicnih jakosti zadnje lože in kvadricepsa, se to kaže v vecji možnosti poškodb spodnjih udov. .Sklep Iz dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da se razlike nakazujejo v smer vecjih asime­trij pri tekmovalcih, ceprav razlike niso bile statisticno znacilne. V nadaljnjih raziskavah bi bilo dobro ponoviti testiranje z vecjim vzorcem merjencev, s cimer bi potem lah­ko potrdili nakazane razlike med tekmoval­ci in rekreativci. Vidimo pa tudi lahko, da moramo med sabo primerjati vec parame­trov, ce želimo dejansko ugotoviti, kje se nahajajo asimetrije. Izokineticna testiranja imajo torej velik potencial za nadaljnje raz­iskovanje na podrocju kikboksa, saj lahko pride zaradi velike kolicine nožnih udar­cev ter tudi hitrih sprememb smeri med gibanjem do neprijetnih poškodb zaradi neustreznega znotrajmišicnega in med-mišicnega razmerja. Ta raziskava naj služi zgolj kot izhodišcna referencna tocka za nadaljne raziskave na tem podrocju in kot pomoc trenerjem, da bi le ti v proces tre­ninga vkljucili vaje, s katerimi bi zmanjšali oz. odpravili potencialne asimetrije ter po­sledicno zmanjšali tveganje za poškodbe. .Literatura 1. Bracic, M., Hadžic, V. in Erculj, F. (2008). Kon­centricna in ekscentricna jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih. Šport, 58(3-4), 84–89. 2. Derviševic, E. in Hadžic, V. (2009). Izokinetic­no ocenjevanje kolena. Rehabilitacija, 8(1), 48–56. 3. Devan, M. R., Pescatello, L. S., Faghri, P. in Anderson, J. (2004). A prospective study of overuse knee injuries among female athle­ tes with muscle imbalances and structural abnormalities. Journal of Athletic Training, 39(3), 263–267. 4. Hadžic, V., Sattler, T., Markovic, G., Veselko, M. in Dervisevic, E. (2010). The isokinetic streng­th profile of quadriceps and hamstrings in elite volleyball players. Isokinetics and Exerci­se Science, 18(1), 31–37. 5. Machado, S. M., de Souza, R. A., Simao, A. P., Jeronimo, D. P., da Silva, N. S., Osorio, R. A. L., in Magini, M. (2009). Comparative study of is-okinetic variables of the knee in taekwondo and kickboxing athletes. Fitness Performance Journal, 8(6), 407–411. 6. Maly T., Zahalka F. in Mala L. (2014). Muscular strength and strength asymmetries in elite and sub-elite professional soccer players. Sports Science, 7(1), 26–33. 7. Sitar, V. (2001). Kikboks: nastanek in razvoj v svetu in pri nas. Ptuj: samozaložba. 8. Sitar, V. (2004). Kikboks = Kickboxing: tehnike in taktike borbe. Ptuj: samozaložba. 9. Stradijot, F., Pittorru, G. M. in Pinna, M. (2012). The functional evaluation of lower limb symmetry in a group of young elite judo and wrestling athletes. Isokinetics & Exercise Science, 20(1), 13–16. 10. Šimenko, J., Rauter, S. in Hadžic, V. (2015). Un­der 73 kg category isokinetic quadriceps and hamstring strenght profile of youth judokas. V H. Sertic, S. Corak in I. Segedi (Ur.), 3rd Euro­pean Science of Judo Reasearch Symposium and 2nd Scientific and professional confe­rence on Judo: Applicable research in judo: Proceedings book, Porec, 20th - 21th of June 2016 (p. 65–69). 11. Zakas, A., Galazoulas, C., Doganis, G. in Zakas, N. (2005). Bilateral Peak Torque of the Knee extensor and Flexor Muscles in Elite and Amateur Male Soccer Players. Physical Train­ing, 1–10. Nejc Camlek, dipl. šp. tren. Turiška vas 21, 2383 Šmartno pri Slovenj Gradcu nejc.camlek@gmail.com Tim Kambic, Mojca Doupona Topic Telesna in kognitivna aktivnost starostnikov v dnevnih centrih aktivnosti v Ljubljani Izvlecek Staranje samo po sebi prinaša spremembe v telesno motoricnih, mental-nih sposobnostih in psihosocialnih dejavnikih. Raziskave kažejo, da se na te dejavnike lahko uspešno vpliva s telesno in mentalno vadbo. Namen raziskovalne naloge je bilo ugotoviti pogostost, namen, vrsto in poveza­nost psihofizicnih aktivnosti, ki jih ponujata Dnevni center aktivnosti (DCA) Puhova in Center aktivnosti Fužine (CAF), ter razlike med njima. Podatke smo pridobili s pomocjo anketnega vprašalnika in intervjujev, v katere smo vkljucili 37 starejših oseb, ki obiskujejo aktivnosti v dnevnih centrih. Rezul­tati raziskave so pokazali, da je glavni razlog obiskovanja centrov aktivno­sti za vecino preiskovancev ohranjanje ali izboljšanje zdravja. Po njihovem mnenju telesne aktivnosti pozitivno vplivajo na ohranjanje splošne telesne pripravljenosti, delujejo kot sredstvo proti boleznim staranja, zmanjšanju bolecin pri kronicnih poškodbah in prispevajo k boljši splošni opravilnosti. Kognitivne dejavnosti za njih predstavljajo sredstvo za krepitev možganov, saj ohranjajo hitre, ciste misli, predvsem pa preiskovanci vec razmišljajo tudi na dejavnostih izven centrov aktivnosti. Obe vrsti aktivnosti pa vplivata na vecje druženje starejših oseb in ustvarjanje ter ohranjanje prijateljskih vezi. Centri aktivnosti so za starostnike odlicna naložba za zdravo in polno sta­rost. Kljucne besede: starejši, psihofizicna aktivnost, dnevni centri aktivnosti, zdravje. Physical and cognitive activity of elderly people in different daily activity centers in Ljubljana Abstract Aging itself involves changes in motoric, mental abilities and psychosocial factors. Research suggest that these factors can be successfully influ­enced by the physical and mental interventions. The aim of this study was to determine the frequency, purpose, type and correlations of psycho­physical activities offered by the Daily Center of Activity (DCA) Puhova and Center of Activity Fužine (CAF) alongside differences between them. Data was collected with questionnaires and interviews, in which we included 37 elderly people who regularly attend activities at Daily centers. The results showed that the main reason for attending activities is for the majority of subjects maintaining or improving health. In their view, physical activity positively affect the preservation of general physical condition, acts as agent against diseases associated with aging, reduces the pain as­sociated with chronic injuries and contribute to improving overall self-sufficiency. For them the cognitive activities present means for strengthening the brain functions which is expressed with good cognitive function. Part of daily cognitive tasks are also carried outside of centers with homework assignments from educational workshops. The elderly population are in both types of activities influenced with greater socialization, which is associated with creating and maintaining friendships. Regular physical activity and educational workshops in daily centers of activities are great investment for a healthy ageing. Keywords: elderly population, psychophysical activity, daily centers of activity, health. • Uvod Staranje in starost sta pojma, ki ju obrav­nava gerontologija, veda, ki z biološkega in sociološkega vidika proucuje staranje. Pomembnost te vede je prišla do izraza šele v 20. stoletju, ko se je zacelo svetov-no prebivalstvo starati, življenjska doba pa je postala vse daljša (Novak, 2011). Starost je opredeljena kot obdobje nad 65 let. Po merilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) naj bi se to obdobje delilo na 4 ob-dobja starosti: zgodnje starostno obdobje od 65 do 74 let, srednje starostno obdobje od 75 do 84 let, pozno starostno obdobje od 85 do 99 let in zelo staro obdobje nad 100 let (Spirduso, Francis in MacRae, 1995; Shephard, 1997 v Novak, 2011). Pojma sta­ranje in starost sta si zelo podobna, razliku­jeta se le po pomenu. Staranje je proces, ki traja od rojstva do smrti in nastane zaradi progresivnih fizioloških sprememb v tele­su, ki vodijo k starosti oziroma k upadu bio-loških funkcij in sposobnosti organizma, da se prilagodi metabolicnemu stresu (Cecic Erpic, 2014), starost pa je trenutno stanje, v katerem se clovek nahaja (Kladnik, 2000; Novak, 2011). Staranje samo po sebi prinaša spremem-be v telesno motoricnih sposobnostih, mentalnih sposobnosti in psihosocialnih dejavnikih. Spremembe telesa se kažejo kot spremembe na koži, okostju in mišicju, srcno-žilnem sistemu, dihalih, živcevju in cutilih, prebavilih, spolovilih, izlocalih ter na imunskem in hormonskem sistemu. Kot pogoste bolezni se zlasti pojavljajo sladkorna bolezen tipa 2, ateroskleroza in osteoporoza ter upad mišicne mase. Zaradi neaktivnega življenja v starejšem obdobju, predvsem pretiranega sedenja, so pogoste bolezni tudi bolezni srcno-žilnega sistema, kap, rak debelega crevesa in rak dojke (Ber­cic, 2005). Motoricne spremembe se kažejo predvsem v upadu mišicne moci (najvecje hotene sile) za 1–2 % letno, eksplozivno­sti za 3–4 % letno, aerobne kapacitete za 1 % letno, kostne gostote za 1 % letno pri moških in pri ženskah za 2–3 % na leto po menopavzi, poslabšanju gibljivosti, ravno­težja, propriocepciji in kinesteziji, reakcij­skih casih, koordinaciji gibanja ipd. Doda­tna omejitev oziroma pomanjkanje gibanja pa lahko te procese še pospeši. Tako eno­tedensko ležanje v postelji mišicno maso zmanjša tudi do 20 %, gostoto hrbtenic­nih kosti pa za 1 % (Strojnik, 2005 v Bercic, 2005). Poleg upada funkcionalno-motoric­nih sposobnosti pa je možno skoraj pri po­lovici populacije starejših od 60 let ugoto­viti upad mentalnih sposobnosti, ki se kaže v slabšem pomnjenju in pojavu demence (Ball idr., 2002). S starostjo prihaja tudi do sprememb v psihosocialnem zdravju posa­meznika, ki se izraža v upadu subjektivne­ga blagostanja. Poleg zgoraj omenjenega upada telesnih sposobnosti in slabšega zdravstvenega stanja pa se psihosocialne spremembe kažejo v tesnobi, povezani s socialno-ekonomskim statusom, socialni izolaciji, odvisnosti od družinskih clanov in drugih osebnih težavah, ki so pogojene z družbenim okoljem (Cecic Erpic, 2014). V svetu se vedno bolj uveljavlja pojem »uspešno staranje«, ki služi kot paradigma za ohranjanje življenjskega stila oziroma bi-vanjske in delovne samostojnosti ter neod­visnosti tudi v starosti. Vendar ta pojem ne zajema le storilnostnih vidikov, povezanih z gibanjem, temvec tudi sociološke, inte­lektualne in emocionalne, ki obsegajo vsa podrocja clovekovega delovanja. Socialne posledice gibalne dejavnosti se kažejo v ohranjanju socialnih mrež in socialni inte­griranosti, ustvarjanju novih prijateljstev, ohranjanju svoje pozicije/vloge, okrepitvi medgeneracijskih odnosov ipd. S psiho­loškega vidika gibalna dejavnost v starosti ohranja kognitivno delovanje, zmanjšuje stres, depresijo in anksioznost, omili odri­njenost in zmanjša osamljenost. V bistvu bi lahko rekli, da psihološki in socialni de­javniki v najvecji meri dolocajo kakovost življenja, zadovoljstvo s samim seboj, ki se celostno kaže skozi svojo samopodobo (Strojnik, 2005 v Bercic, 2005). Pojem uspešno staranje so preverjale šte­vilne študije, ki so z vadbo ali ostalimi ko­gnitivnimi intervencijami dokazale poziti­ven vpliv le teh na psihosocialno in telesno zdravje starejših oseb. Hurley in Ruth (2000) sta v svoji metaanalizi dokazala pozitivne vplive na funkcionalne sposobnosti, ki se kažejo v povecanju mišicne mase, moci in povecanju mineralne gostote kosti ter zmanjšanju vpliva sarkopenije. Njun pre­gledni clanek je dokazal, da vadba za moc vpliva še na nekatere druge dejavnike, kot so ureditev krvnega tlaka pri ljudeh s po­višano vrednostjo, izboljšanje zmogljivosti in opravilnosti cloveka, zmanjšanju inzu­linske resistence, zmanjšanju celokupne in znotraj trebušne mašcobe, poviša se poraba energije v mirovanju, preprecuje izgubo gostote kostne mase, zmanjšuje možnosti za padec ter zmanjšuje bolecine in izboljšuje funkcije pri ljudeh z obrabo kolen (Hurley in Roth, 2000). Novak (2011) je po obsežnem pregledu literature ugo­tovila, da poleg pozitivnih vplivov vadbe za moc aerobna vadba ugodno vpliva na srcno-žilni sistem ter preprecuje koronarne bolezni srca, ima pozitiven ucinek pri zdra­vljenju sladkorne bolezni, osteoporoze in njenih klinicnih znakov, izboljšuje aerobno kapaciteto, uravnava telesno težo in delu­je pomirjujoce na mnoga živcna iztirjanja, nespecnost ter celo depresivna razpolo­ženja. Številne raziskave porocajo tudi, da telesna aktivnost ugodno vpliva tudi na psihosocialno komponento zdravja. Redna športna dejavnost je izjemno pomemb­na tudi za duševno zdravje (Mlinar, 2007). V starosti lahko preprecuje celo nekatere duševne bolezni, kot so depresija, demen-ca in Alzheimerjeva bolezen, ter izboljšuje psihicno dobro pocutje in vpliva na dobro razpoloženje (Fox idr., 2007; Geda idr., 2010; Blumenthal idr., 1999; Laurin, Verreault in Lindsay, 2001). Je uspešna metoda za pre­magovanje stresa, saj pomeni prijetno raz­vedrilo in sprostitev (Tušak, 2002). Namen prispevka je ugotoviti trenutno psihofizicno aktivnost v primerjavi z obdo­bjem pred upokojitvijo in morebitne razli­ke v psihofizicni aktivnosti med razlicnimi dnevnimi centri aktivnosti v mestni obcini Ljubljana. Poleg prvotnega cilja pa nas za­nimajo morebitne povezave in razlike med izbranimi sociološkimi kazalci in psihofizic­no aktivnostjo v obdobju po upokojitvi. .Metode Raziskava je bila sestavljena iz dveh delov. Prvi del je obsegal anketni vprašalnik, drugi del pa intervjuje. Oba dela raziskave smo izvedli na dveh razlicnih centrih aktivnosti za starostnike, ki se nahajata na razlicnih delih Ljubljane. Prvi se imenuje Center dnevnih aktivnosti Fužine (CAF), drugi pa Dnevni center aktivnosti (DCA) in se nahaja na Puhovi 6. Vzorec preiskovancev V raziskavi je sodelovalo 37 preiskovancev v obdobju zgodnje starosti, od tega jih je 30 sodelovalo pri anketnem vprašalniku, 3 so sodelovali pri reševanju anketnega vprašal­nika in intervjuju, 4 pa so sodelovali le pri izvedbi intervjuja. Vecina preiskovancev je bilo ženskega spola (26), manjšino predsta­vljajo predstavniki moškega spola (7). Pov­precja starost je bila 64,9 ± 4,4 let. Vecina preiskovancev je imelo zakljuceno srednjo šolo (33,3 %), temu so sledili preiskovanci z visokošolsko (27,3 %) in višje šolo (21,2 %). Predpogoj za vkljucitev v vzorec je bila glas mladih telesna aktivnost v obdobju upokojitve in obiskovanje enega izmed vkljucenih cen­trov aktivnosti vsaj enkrat tedensko. Vzorec spremenljivk Prvotno je bilo razdeljeno 37 anketnih vpra­šalnikov, po predhodnem pridobljenem dovoljenju s strani vodstev obeh ustanov. Vrnjenih smo prejeli 33 ustrezno izpolnje­nih anket. Anketa je bila sestavljena iz 16 vprašanj. Vecina vprašanj (13) je bilo zapr­tega tipa, 2 sta bile odprtega tipa in ena v obliki 5 stopenjske Likertove lestvice s 5 tr-ditvami. Anketa je bila vsebinsko sestavlje­na iz zacetnih demografskih vprašanj, ki so jim sledila vprašanja o pogostosti, tipu in vrsti telesnih ter mentalnih dejavnosti pred upokojitvijo in po njej. Intervju je bil sestavljen iz 4 vprašanj odpr­tega tipa. Vprašanja so se nanašala na pozi­tivne lastnosti in ucinke telesnih aktivnosti in kognitivnih delavnic v povezavi z socio-loškimi vidiki obeh aktivnosti. Vsi intervjuji so bili zvocno snemani. Metode obdelave podatkov Podatke s prejetih anket smo obdelali s staticnim programom IBM SPSS (verzija 21, SPSS Inc., Chicago, ZDA) in Microsoft Excel (verzija 2013, Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Poleg izracuna osnovne opisne statistike vseh odgovorov (deležev in števila odgovorov) smo za izracun pri­merjanih opisnih spremenljivk uporabili dvosmerni hi kvadrat. Za izracun korelacij med preucevanimi spremenljivkami smo glede na merski nivo spremenljivk upora­bili Cramerjev ali pa Spearmanov koeficient korelacije. Vse podatke smo obdelali pri stopnji 5 % tveganja. Intervju je analiziran s kodiranjem in paradigmatskim modelom. Na podlagi pridobljenih rezultatov smo izdelali grafikone in preglednice, v katerih smo primerjali spremenljivke v skladu s po­stavljenimi cilji. .Rezultati in razprava Telesna aktivnost pred upoko­ jitvijo Rezultati, ki se nanašajo na pogostost ukvarjanja s telesno aktivnostjo pred upo­kojitvijo, kažejo neenotnost, saj je bila veci­na preiskovancev telesno aktivna od 2 do 3 tedensko pa do nekajkrat mesecno (30,3 %) (Slika 1). Najmanjši delež populacije pa se je 35% 30.3% 30.3% 30.3% s telesno aktivnostjo ukvarjalo 4 do 6-krat tedensko. Vecina preiskovancev se je pred upokoji­tvijo posluževala neformalnih oblik telesne aktivnosti (60,6 %). Te aktivnosti so v vecini potekale brez nadzora usposobljenih ali izobraženih vaditeljev, trenerjev, kinezio­logov. Velik delež preiskovancev, ki so se ukvarjali s neformalnimi oblikami telesne aktivnosti, se kaže tudi v vrstah telesne aktivnosti, ki so prikazane na Sliki 2. Najvec ljudi se je ukvarjalo s pohodništvo/plani­narjenjem (45,5 %), temu je sledilo plavanje in ostale aktivnosti (39,4 %). Med pogostej­šimi odgovori so bili tudi kolesarjenje (33,3 %), tek in zimski športi (alpsko smucanje, tek na smuceh, turno smucanje, ipd.) s 24,2 %. Najmanj preiskovancev se je ukvarjalo z moštvenimi športi z žogo (košarka, ro­komet, odbojka, nogomet, ipd.) (12,1 %). Pretežno so se s moštveni športi ukvarjali le moški. Druženje med telesno aktivnostjo je za­gotovo pomemben faktor vsake telesne aktivnosti. Naši preiskovanci so najvec casa preživeli sami ali pa s prijatelji (oboje po 33,33 %). Ostali pa so v glavnini telesno aktivnost najraje preživeli s soprogo ali so-progom (30,30 %). Zelo majhen del (3,03 %) pa je telesno aktivnost najraje preživel s sodelavci in ostalimi znanci, ljudmi. .Telesna in kognitivna aktivnost po upokoji­tvi Vecina populacije zaradi dejavnikov, po­vezanih s staranjem (podrobneje smo jih opisal v uvodu prispevka), zniža svojo te­lesno in mentalno aktivnost, kar vodi do izrazitejših zdravstvenih problemov. Naši rezultati kažejo, da je vecina preiskovancev (87,9 %) bolj aktivna sedaj v casu pokoja, kot so bili pred upokojitvijo (12,1 %). Kot razlog za vecjo aktivnost so preiskovanci nava­jali vec casa, ki ga pred upokojitvijo niso imeli. Do podobnih dognanj so prišli tudi 50.0% 45.0% 40.0% 35.0% 30.0% 25.0% 20.0% 15.0% 10.0% 5.0% 0.0% Tek Kolo Pohodni tvo Plavanje Mo tveni Zimski porti Vodene Ostale porti z ogo vadbe v telesne aktivnosti Slika 2: Vrsta telesne aktivnosti pred pokojem. Slika 3: Pogostost ukvarjanja s telesno aktivnostjo v casu upokojitve. Izboljšanje ravni energije 48.5% Izogibanje dolg˜su 9.1% Boljša opravilnost in samooskrba 21.2% Druženje in spoznavanje novih ljudi 30.3% Dobro po˜utje,69.7% zadovoljstvo in sprostitev Ohranjanje ali izboljšanje zdravja 78.8% 0.0% 10.0% 20.0% 30.0% 40.0% 50.0% 60.0% 70.0% 80.0% 90.0% Slika 4: Namen obiska telesne aktivnosti v centru aktivnosti. Feng, Croteau, Kolt in Astell-Burt (2016), ki ukvarjajo s telesno aktivnostjo kot so se so preverjali telesno aktivnost med raz-pred pokojem. licnimi skupinami glede na ekonomsko­zaposlitveni status. Ugotovili so, da se vsi Vecja telesna aktivnost se izraža tudi v vecji preiskovanci ne glede na ekonomski status pogostosti ukvarjanja s telesno aktivnosti, po upokojitvi vec in pri vecji intenzivnosti ki je predstavljena na Sliki 3. Rezultati so pokazali, da je vecina preiskovancev aktiv­na vsaj 2 do 3-krat tedensko (51,52 %). Temu sledijo preiskovanci, ki so telesno aktivni 4- do 6-krat na teden (39,39 %). Najmanjši delež preiskovancev pa je telesno aktiven celo vsak dan (9,09 %). Glede na trenutna priporocila s strani Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2010) dosega nivo nor-malne dnevne aktivnosti le 39,39 % celo­tnega vzorca preiskovancev. Rezultati, ki se navezujejo na namen, s ka­terim se preiskovanci udeležujejo vadbe telesne aktivnosti v centrih aktivnosti, so predstavljeni na Sliki 4. Rezultati kažejo, da so izraziti trije nameni. Najpomembnejši namen je ohranjanje ali izboljšanje zdravja (78,8 %), sledita mu dobro pocutje, zado­voljstvo in sprostitev (69,7 %) ter izboljšanje ravni energije (48,5 %). Najmanj izrazit na-men za obisk vadb telesnih aktivnosti pa je izogibanje dolgcasu (9,1 %). Vrste telesnih aktivnosti, ki se jih v sklopu centrov aktivnosti udeležujejo preisko­vanci, so prikazane na Sliki 5. Prevladujeta aktivnosti, kot sta telovadba (38,6 %) in raz­licne vrste plesov (20,0 %). Med ostale bolj priljubljene spadajo joga/tai-chi, pilates in nordijska hoja (10,0 % vse tri). Med manj pri­ljubljene pa spadata aktivnosti, kot sta na­mizni tenis in druge aktivnosti (5,7 % obe). Vrste kognitivnih vsebin, ki se jih v sklopu centrov aktivnosti udeležujejo preiskovan­ci, so prikazane na Sliki 6. Med najbolj obi-skane vsebine spadajo ucenje tujih jezikov (anglešcine, španšcine, nemšcine, franco-šcine ipd. ) (66,7 %), ustvarjalne delavnice/ rocna dela (24,2 %) in strokovna predavanja in delavnice (21,2 %). Med najmanj obiskane pa sodijo delavnice ucenja racunalništva, ki se tudi izvajajo le obcasno. Velik delež (6,1 %) je še vedno ljudi, ki se ne udeležuje vse-bin kognitivnega znacaja. V Tabeli 1 je prikazana pogostost obiska vsebin kognitivnega znacaja. Rezultati nam kažejo, da se najvec preiskovancev udeležuje vsebin kognitivnega znacaja 2- do 3- krat tedensko (36,4 %). Vecji delež preiskovancev pa se vsebin kognitivnega znacaja udeležuje le enkrat tedensko (33,3 %). Presenetljiv je delež ljudi, ki se teh vse-bin ne udeležuje (5 preiskovancev oz. 15,2 %). Pomembno je tudi omeniti, da je vecina preiskovancev (84,8 %) psihofizicno aktivna tudi izven delavnic aktivnosti, ki jih organi­zira center aktivnosti. Glede na primerjavo v pogostosti ukvarjanja s telesno aktivnostjo pred in po upokojitvi smo ugotovili, da ne prihaja do statisticno Na podlagi štirih vprašanj smo oblikovali paradigmatski model, ki je prikazan na Sliki 7. Rezultati intervjuja kažejo, da se starejše osebe psihofizicno udejstvujejo na tele­snih in kognitivnih aktivnostih, ki jih ponu­ja center aktivnosti. Telesna aktivnost in ko­gnitivne delavnice so odvisne od številnih dejavnikov. Udejstvovanje v telesni aktivnosti je bilo v našem primeru pri starejših odvisno od treh glavnih komponent: psihosocialnega pomena, strukture vadbe in zdravstvenega pomena. Psihosocialni pomen udejstvova­nja v telesni aktivnosti se je izkazoval preko ugodnega pocutja in dobre volje na vadbi in po njej, zadovoljstva po vadbi, optimiz-ma, druženja v skupini in skrbi za sovadece ter v veselju, pozitivni energiji in sprošce­nosti po vadbi. Na drugi strani se je zdra­vstveni pomen izkazoval v obliki splošnega boljšega pocutja in zdravja, v vzdrževanju in izboljšanju kondicije, izboljšanju mo­toricnih sposobnosti (moci in gibljivosti), manjši bolecini v sklepih, izboljšanju stanja poškodb in bolezni, kot odlicna preventiva starostnih bolezni, v znižanju in vzdrževa­nju primerne telesne teže ter v izboljšanju vsakodnevne opravilnosti. Kot zadnjega izmed glavnih komponent udejstvovanja v telesni aktivnosti pa je potrebno omeniti še strukturo vadbe, ki so ji preiskovanci dali velik pomen. Struktura vadbe in pogostost telesne aktivnosti je po njihovem mnenju odvisna od nabora, raznovrstnosti in prila­goditve vaj glede na njihove zdravstvene omejitve. Sicer so pa mnenja glede tele­sne aktivnosti izven centra deljena. Vecina preiskovancev je telesno aktivna tudi izven centra aktivnosti. Pri vecini preiskovancev, ki ni dodatno aktivna zunaj centra aktivno­sti, pa se kaže tendenca po zacetku aktiv­nosti tudi zunaj aktivnosti centrov. Vecino od tega loci vecja samodisciplina. znacilnih razlik v strukturi odgovorov (p = 0,19) (Tabela 2 ). Glede na zgornjo subjek­tivno oceno telesne aktivnosti pred in po upokojitvi smo tukaj ugotovili ravno obra­tno. Kljub temu pa je tu potrebno dodati, da gre za relativno majhen vzorec, kar bi-stveno lahko vpliva na izracun testne stati­stike zaradi majhnih pricakovanih frekvenc pri dolocenem odgovoru. Primerjava pogostosti ukvarjanja s telesno aktivnostjo med Centrom aktivnosti v Fuži­nah in Dnevnim centrom aktivnosti je po­kazala, da med njima ne prihaja do razlik (p = 0,27) (Tabela 3). Podobne rezultate smo ugotovili pri primerjavi razlik v pogostosti udeleževanja na kognitivnih delavnicah (p = 0,41) (Tabela 4). Pri preverjanju povezanosti med pogosto­stjo ukvarjanja s telesno aktivnostjo pred in po upokojitvi s stopnjo izobrazbe smo ugotovili nizke korelacije (oba koeficienta sta dosegala vrednosti manjše od 0,32, p > 0,05). Podobno povezanost smo ugotovili tudi pri primerjavi let v pokoju s pogosto­stjo ukvarjanja s telesno aktivnostjo v casu upokojitve (Spearmanov koeficient = 0,10, p > 0,05). Ti rezultati kažejo, da ne stopnja izobrazbe in ne leta upokojitve bistveno ne vplivajo na pogostost ukvarjanja s tele­sno aktivnostjo v casu upokojitve. Tabela 2. Primerjava pogostosti ukvarjanja s TA pred in po upokojitvi Legenda. .2 – hi kvadrat (testna statistika), p – statisticna znacilnost testa. Tabela 3: Primerjava pogostosti ukvarjanja s TA pokoju med centroma aktivnosti Legenda. .2 – hi kvadrat (testna statistika), p – statisticna znacilnost testa. Tabela 4: Primerjava pogostosti udeleževanja na kognitivnih delavnicah v pokoju med centroma aktivnosti Legenda. .2 – hi kvadrat (testna statistika), p – statisticna znacilnost testa. Udejstvovanje na kognitivnih delavnicah je odvisno od pomena, ki ga starejši pripi­sujejo delavnicam, ucinkom, raznolikostim in razlogom, ki vodijo do neudeležbe na delavnicah. Glavni pomen udejstvovanja v kognitivnih delavnicah se izraža v veselju, radosti, druženje, želji po raziskovanju in ustvarjanju, v uresnicitvi vecletnih želja, no-vih izzivih, zanimivosti vsebin, želji po na­doknadenju zamujenega casa in predvsem kot sredstvo za zapolnitev odvecnega casa. Na vecjo pomensko izraznost pa zagotovo vpliva raznolikost vsebin, ki je precej ob-sežna. Najvec se preiskovanci udeležujejo ucenja tujih jezikov, zdravstvenih delavnic, umetniških delavnic slikanja in rocnih del, delavnic spomina in potopisnih predavanj. Ucinki teh dejavnosti se kažejo v lažjem in hitrejšem razmišljanju, krepitvi in vzdrže­vanju normalnega delovanja možganov, predvsem pa delavnice dodatno spod­bujajo vec razmišljanja doma z raznimi domacimi nalogami. Majhen delež ljudi, ki so sodelovali na intervjujih, pa se nekoliko manj udeležuje kognitivnih delavnic zaradi sedecega delovnika, ki je globoko zakore­ninjen v njih in se ga zaenkrat skušajo zne­biti zgolj s telesno aktivnostjo. Nekakšen vidik, ki povezuje telesno in mentalno aktivnost starejših, je zagotovo druženje. Redno druženje poteka po vad-bah s pogovorom ob kavi, sladkarijah in kosilu ter v sklopu razlicnih dogodkov v centru aktivnosti (praznovanje rojstnih dni, vecjih praznikov, plesni nastopi ipd.). Poleg druženja znotraj centra aktivnosti pa je ve-cina preiskovancev oblikovala prijateljske vezi, ki se izražajo z druženji izven centra vanje znotraj skupin in centra, ohranjanje na raznih izletih in v bližnji soseski, v kateri dobrega odnosa in povezanost v enotno vecina živi. Kot znacilnosti dobrega druže-skupnost. Veliko vlogo igra tudi prijazno nja preiskovanci navajajo odlicno razume-osebje v centrih aktivnosti, kot so vaditelji vadbe, vodje delavnic, predavatelji, sveto­valni delavci ipd. Opazili pa smo, da obsta­jajo dejavniki, ki vplivajo na povecanje ali zmanjšanje druženja. Na pogostost dru­ženja precej vpliva bivanje v bližini centra aktivnosti, morebitne ostale dnevne ob-veznosti in skrb za vnuke. Te razlike so bile precej vidne v primerjavi izjav med obema centroma aktivnosti. Vecina preiskovancev iz DCA Puhova prihaja iz razlicnih delov Ljubljane in to v veliki meri vpliva na krajše druženje po vadbah in izven vadbe. Bivanje v bližnji soseski Fužin, kot je to primer CAF-a, omogoca starejšim pogostejše druženje po vadbah in izven dejavnosti centra. Tu je potrebno poudariti tudi raznolikost vsebin in ponudbe, ki je precej vecja v CAF-u, saj to bistveno prispeva k vecji udeležbi in vecjemu druženju med starejšimi. Vseka­kor pa na druženje lahko vplivajo poleg zgoraj naštetih dejavnikov še mnogi drugi. Eden izmed najbolj motecih je zagotovo vznemirjanje, žaljenje in motenje ostalih udeležencev med aktivnostmi. Zato smo v zadnjem vprašanju izpostavili ravno ta problem. Izkazalo se je, da v obeh centrih aktivnosti ni motecih dejavnikov ali vade-cih, ki bi povzrocali nemir. V obeh centrih so preiskovanci mnenja, da se znotraj aktiv­nosti vzdržuje dobra disciplina in red ter da bi vsak moteci dejavnik odstranili sproti na miren in dostojen nacin. .Zakljucek Staranje je neobhoden pojav vsakega po­sameznika, ki poleg biološkega staranja za­jema tudi psihološko in sociološko staranje. Da bi negativne pojave staranja zmanjšali oz. odložili na kasnejši cas življenja, je eden izmed najbolj priporocenih dejavnosti te­lesna aktivnost. Glede na to, da s starostjo prihaja tudi do slabšega in pocasnejšega delovanja možganov, je tudi mentalna ak­tivnost kljucnega pomena. Namen raziskovalne naloge je bilo ugoto­viti pogostost, namen in vrsto psihofizicnih aktivnosti, ki jih ponujata DCA Puhova in CAF. Ugotovili smo, da so starejši po upo­kojitvi vec aktivni kot so bili v dobi odraslo­sti. Najvecji razlog tega je vec casa glede na preteklost, ko so bili redno zaposleni. V na­šem vzorcu smo ugotovili, da je še vedno premalo ljudi aktivnih glede na priporocila Svetovne zdravstvene organizacije. Vecina preiskovancev se zaveda pozitivnih ucin­kov psihofizicne aktivnosti v dobi starosti. Kot glavni razlog obiskovanja aktivnosti centrov aktivnosti vecina navaja ohranjanje ali izboljšanje zdravja. Psihofizicne aktivno­sti pozitivno vplivajo na vecino vidikov sta­ranja. Telesne aktivnosti pozitivno vplivajo na ohranjanje splošne telesne priprave, de­lujejo kot sredstvo proti boleznim staranja, izboljšanju gibljivost in moci, zmanjšanju bolecin pri kronicnih poškodbah in prispe­vajo k boljši splošni opravilnosti. Kognitiv­ne dejavnosti predstavljajo sredstvo za kre­pitev možganov, saj ohranjajo hitre, ciste misli, predvsem pa se kolicina dnevnega mišljenja zaradi dodatnih domacih nalog prenese tudi na dejavnosti izven centrov aktivnosti. Psihofizicne aktivnosti vpliva­jo na vecje druženje med starostniki, ki se kaže v sklepanju novih prijateljskih vezi, skrbi drug za drugega, povezovanju ljudi v enotne skupnosti, skupnem praznovanju praznikov in druženje tudi izven prostorov centrov aktivnosti. Centri aktivnosti za starostnike so odlicna naložba za zdravo in polno starost. Me-stna obcina Ljubljana je s svojim sistemom poskrbela za široko ponudbo po številnih delih Ljubljane. Kot eden izmed najvecjih ponudnikov pa je tudi Center aktivnosti Fužine, kjer beležijo najvec obiska. V veci­ni centrov pa obstaja problem prostorov in strokovnega kadra. Vadba in kognitivne delavnice so najveckrat v rokah prostovolj­cev, ki so omejeni s casom in prostorom. Številni starostniki v želji po psihofizicni aktivnosti zato ostajajo na cakalnih vrstah. Zato je potrebno v prihodnje razmišljati o odprtju novih centrov, vecji promociji ak­tivnosti med starejšimi in predvsem zago­toviti ustrezne prostore in strokovni kader. .Literatura 1. Adams, J. M. in White, M. (2004). Biological ageing.The European Journal of Public He­alth,14(3), 331–334. 2. Ball, K., Berch, D. B., Helmers, K. F., Jobe, J. B., Leveck, M. D., Marsiske, M., ... in Unverzagt, F. W. (2002). Effects of cognitive training in­terventions with older adults: a randomized controlled trial. JAMA, 288(18), 2271–2281. 3. Baltes, M. M. in Carstensen, L. L. (1999). So-cial-psychological theories and their appli­cations to aging: From individual to collec­tive. V Beengston, V.L., Schaie, K.W. (uredniki). Handbook of theories of aging. Springer, New York, 209–226. 4. Bercic, H. (2005). Šport starejših za danes in jutri: strokovni posvet. Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije. 5. Bercic, H. (2012). Vpliv telesne vadbe na kvalite-to življenja starostnikov. Pridobljeno iz http:// www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovo­stna-starost/clanek.html?ID=1183 . 6. Blumenthal, J. A., Babyak, M. A., Moore, K. A., Craighead, W. E., Herman, S., Khatri, P., ... in Doraiswamy, P. M. (1999). Effects of exercise training on older patients with major de­pression. Archives of internal medicine, 159(19), 2349–2356. 7. Cecic Erpic, S. (2014 ). Psihosocialni vidiki vad-be za zdravje: Izbrane teme. Neobjavljeno štu­dijsko gradivo. Ljubljana: Fakulteta za šport. 8. Feng, X., Croteau, K., Kolt, G. S. in Astell-Burt, T. (2016). Does retirement mean more physical activity? A longitudinal study. BMC Public He­alth, 16(1), 605. 9. Fox, K.R., Stathi, A., McKenna, J. in Davis, M.G. (2007). Physical activity and mental well­being in older people participating in the better ageing project. European Journal of Applied Physiology, 100(5), 591–602. 10. Geda, Y. E., Roberts, R. O., Knopman, D. S., Christianson, T. J., Pankratz, V. S., Ivnik, R. J., ... in Rocca, W. A. (2010). Physical exercise, aging, and mild cognitive impairment: a population-based study. Archives of neurolo-gy,67(1), 80–86. 11. Horvat, S.A. (2011). Telesna aktivnost staro­stnikov. (Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pedagoška Fakulteta). Pridobljeno iz http://www.dmsbztsg.si/2011/images/ stories/A.Horvat_Telesna_aktivnost_staro­stnikov.pdf . 12. Hurley, B. F. in Roth, S. M. (2000). Strength training in the elderly. Sports Medicine, 30(4), 249–268. 13. Kladnik, T. (1998). Skupine starih za samopo­moc: od skromnih zacetkov do evropskega projekta. Ljubljana: Kakovostna starost, 1(1), 9–11. 14. Laurin, D., Verreault, R., Lindsay, J., MacPher-son, K. in Rockwood, K. (2001). Physical ac­tivity and risk of cognitive impairment and dementia in elderly persons. Archives of neu­rology, 58 (3), 498–504. 15. Marmot, M. (2005). Social determinants of health inequalities. The Lancet,365 (9464), 1099–1104. 16. Mlinar, S. (2007). Športna dejavnost in življenj-ski slog medicinskih sester, zaposlenih v inten­zivnih enotah klinicnega centra v Ljubljani. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani. 17. Požarnik, H. (1981). Umetnost staranja. Lju­bljana: Cankarjeva založba 18. Prevc, P. in Topic, M. D. (2009). Age identity, social influence and socialization through physical activity in elderly people living in a nursing home. Collegium antropologicum, 33(4), 1107–1114. 19. Rattan, S. I. (2006). Theories of biological aging: genes, proteins, and free radicals. Free radical research, 40(12), 1230–1238. 20. Sapolsky, R. M. (2005). The influence of so­cial hierarchy on primate health. Science, 308(5722), 648–652. 21. Shephard, R. J. (1997).Aging, physical activity, and health. Human Kinetics Publishers. 22. Spirduso, W. W., Francis, K. L. in MacRae, P. G. (1995). Physical dimensions of aging. 23. Stoppard, M. (1991). Življenje po petdesetem. Vodnik za starejše. Ljubljana: DZS. 24. Strojnik, V. (2007). Thenapa 2- stanje v Slo­veniji. V V.Strojnik(ur.), Zbornik 2. simpozija: Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobil­nostjo, Ljubljana: Fakulteta za šport, 12–3. 25. Turner, B. S. (1989). Ageing, status politics and sociological theory. The British journal of sociology,40(4), 588–606. 26. Wood, L.A. (1986). The Social Construction of Emotions. Basil Blackwell, str. 189. 27. World Health Organization. (2010). Global re­commendations on physical activity for health. Geneva: World Health Organization. .Zahvala Avtor Tim Kambic se zahvaljuje Mestni obcini Ljubljana za podporo pri študiju in raziskovanju. Tim Kambic, dipl. kin. študent magistrskega študija Kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Vrhovci cesta 17/8, 1000 Ljubljana tim.kambic@gmail.com Frane Erculj, Gregor Debeljak, Erik Štrumbelj Analiza uporabe razlicnih tipov podaj pri mladih košarkarjih Izvlecek V clanku analiziramo strukturo podaj pri košarkarjih v starostnih kategorijah mlaj­ši decki in kadeti. S pomocjo programa VnosDogodkov 0.1.1. smo skušali ugoto­viti, kateri so tisti nacini (tehnike) podaj, ki se najpogosteje uporabljajo v igri in ali obstajajo razlike v strukturi podaj med omenjenima starostnima kategorijama. Ugotovili smo, da tako mlajši decki kot kadeti najpogosteje uporabljajo podajo z obema rokama. Sledita podaja z do-minantno roko in podaja z nedominan­tno. Najvecja razlika v strukturi podaj med mlajšimi decki in kadeti je v podaji z nedominantno roko, ki so jo pogosteje uporabljali kadeti. Mlajši decki so imeli vec neuspešnih podaj kot kadeti. Kadeti so na minuto igralnega casa izvedli vec podaj kot mlajši decki, tudi povprecna dolžina podaje je bila pri kadetih daljša kot pri mlajših deckih. Kljucne besede: košarka, kadeti, mlajši decki, podaje. Analysis of the use of different types of passes by young basketball players Abstract The article analyses the structure of basketball players’ passes in the younger boys and cadet men age categories. Using the VnosDogodkov 0.1.1. event recording software application, we tried to identify the different passing techniques most frequently used in a game as well as establish the differences in the structure of passes between the abovementioned age categories. We found that younger boys and cadet men most often employ two-handed passes. They are followed by passes with the dominant and with the non-dominant hand. The biggest difference in the structure of passes between the younger boys and the cadet men was found in passes with the non-dominant hand, which were used more often by the latter. The younger boys threw more unsuccessful passes than the cadet men. In one minute of playing time, the cadets made more passes than the younger boys and the average pass length of the cadet men was longer than that of the younger boys. Key words: basketball, cadet men, younger boys, passes 115 • Uvod Košarka je moštvena športna igra, ki je teh-nicno in takticno zahtevna in raznolika. Ko­šarkarji v igri izvajajo razlicna gibanja z žogo in brez nje. Gibanja z žogo so zahtevnejša in kompleksnejša. Žogo lahko vodimo, ko­talimo, podajamo, odbijamo in mecemo na koš. Tehnika košarkarskih gibanj (tehnic­nih elementov) mora biti usklajena s pravili igre, biomehanicnimi zakonitostmi in takti­ko reševanja igralne situacije. Hkrati mora izkoristiti vse trenutne gibalne in psihicne zmožnosti igralca. Tehnicne elemente lah­ko med seboj sestavljamo v razlicnih pove­zavah (kombinacijah). Poznamo zacetne, vezne in sklepne tehnicne elemente (npr. lovljenje-vodenje-podaja) (Dežman, 2004). Podaje predstavljajo najhitrejši in najucin­kovitejši nacin gibanja žoge (Krause, Meyer in Meyer, 1999). Uporabljamo jih pri proti­napadu in hitrem prenosu žoge iz obramb­ne v napadalno polovice (v fazi tranzicije). Hitre podaje omogocajo zagotavljanje številcne prednosti napadalcev tudi pri postavljenem napadu (v fazi pozicije) in posledicno tudi možnost cim bolj neovira­nega meta na koš. Samo na ta nacin lahko doseženo glavni cilj igre v napadu – podati žogo prostemu igralcu in ustvariti prilo­žnost za neoviran met na koš (Mirt, 2014). Noben element košarkarske igre ne demo-ralizira obrambe tako kot dobra in pravo-casna podaja, ki omogoci doseganje t. i. lahkega koša (Gerjevic, 1999). Izbira nacina podaje je odvisna od igralnih okolišcin. Raznovrstnost v obvladovanju razlicnih tehnik podajanja žoge omogoca košarkarju vecjo uspešnost in ucinkovitost v igri. Zelo pomembno je, da so podaje hitre, tocne, dovolj mocne, pravocasne ter hkrati nepredvidljive in nepricakovane za nasprotnega, tj. obrambnega igralca. Ce je potrebno, lahko pred podajo izvedemo varanje meta, prodora ali podaje (Dežman, 2004). Dobro obvladovanje osnovnih tehnik podajanja žoge, njihova nadgradnja, kot tudi obcutek za pravocasno in ucinkovito podajo daje posameznim igralcem vecjo veljavnost v sami igri. Kakovostni košarkarji naj bi obvladali cim širši repertoar tehnic­no-takticnih elementov, ki se uporabljajo na razlicnih igralnih mestih v napadu. To velja tudi za podajanje žoge. S tem se je potrebno spopasti že v mlajših starostnih kategorijah, zaradi cesar je naloga trener­jev, da mlade košarkarje naucijo cim vec vešcin in tehnik podajanja žoge (prirejeno po Cilenšek, 2001). Znano je, da pri mlajših športnikih še ni pri­šlo do polnega razvoja telesnih sistemov in so posledicno mišicno šibkejši (Škof, 2007). Predvidevamo, da zaradi slabše moci rok in ramenskega obroca mlajši košarkarji upo­rabljajo prilagojeno (modificirano) tehniko podaj, kar še posebej prihaja do izraza pri daljših podajah. Predpostavljamo, da po­sledicno mlajši košarkarji vec podajajo z obema rokama, pri podajah z eno roko pa v vecji meri uporabljajo dominantno roko kot starejši košarkarji. Zaradi nižje ravni raz­vitosti moci starejši košarkarji uporabljajo vecje število podaj, ki so v povprecju daljše kot pri mlajših košarkarjih. Z namenom preverjanja navedenih pred­postavk smo v pricujoci raziskavi želeli ana­lizirati strukturo razlicnih tipov podaj, ki jih uporabljajo mladi košarkarji oz. košarkarske ekipe. Skušali smo ugotoviti, kateri so tisti nacini (tehnike) podaj, ki se najpogosteje uporabljajo v njihovi igri in ali obstajajo raz-like v strukturi, številu in povprecni dolžini podaj med starostnima kategorijama mlaj­ših deckov in kadetov. .Metode V raziskavo so bili vkljuceni košarkarji: • štirih ekip mlajših deckov/U12 (po novem U13), in sicer: KK Krka, KK Koš Koper A, AKK Branik in KK Stražišce Kranj, ki so sodelo­vali na tekmah zakljucnega turnirja držav­nega prvenstva Slovenije mlajših deckov v sezoni 2012/13, ki je potekal v športni dvorani Planina v Kranju. • štirih kadetskih ekip/U16 (po novem U17), in sicer: KK Krka, KK Helios Domžale, KK Geoplin Slovan, KK Union Olimpija, ki so sodelovali na tekmah zakljucnega turnirja državnega prvenstva Slovenije kadetov v sezoni 2012/13, ki je potekal v športni dvorani Leona Štuklja v Novem Mestu. Na zakljucnem turnirju za mlajše decke so sodelovali igralci, rojeni leta 2001 in mlajši. Skupno je bilo teh igralcev 53. Analizirali smo podaje na obeh polfinalnih tekmah (AKK Branik : KK Koš Koper A in KK Krka : KK Stražišce Kranj), na tekmi za 3. mesto (KK Stražišce Kranj : AKK Branik) ter na finalni tekmi (KK Krka : KK Koš Koper A). Na zakljucnem turnirju za kadete so sode­lovali igralci, rojeni leta 1996 in mlajši. Sku­pno je bilo igralcev 51. Tudi na zakljucnem turnirju za kadete smo analizirali podaje na obeh polfinalnih tekem (KK Krka : KK Helios Domžale in KK Union Olimpija : KK Geoplin Slovan), na tekmi za 3. mesto (KK Helios Domžale : KK Geoplin Slovan) ter na finalni tekmi (KK Krka : KK Union Olimpija). Na zakljucnem turnirju mlajših deckov (U12) je bilo skupno izvedenih 1290 podaj, na zakljucnem turnirju kadetov (U16) pa 2293 podaj. Na obeh turnirjih smo analizirali štiri tekme, pri tem pa je potrebno poudariti, da je bil igralni cas v starostni kategoriji mlajših deckov 4 x 8 min (skupno na štirih tekmah 128 minut), pri kadetih pa 4 x 10 min (sku­pno na štirih tekmah 160 minut). Podaje smo klasificirali in vnesli v racunalnik s po­mocjo programa VnosDogodkov 0.1.1 (av-tor: Erik Štrumbelj). Program VnosDogodkov omogoca hiter in sistematicen vnos dogodkov (v našem primeru podaj), ki jih lahko beležimo med košarkarsko tekmo ali na podlagi posnetka košarkarske tekme. Omogoca uporabo po­ljubne klasifikacije dogodkov, ki jo program naloži iz locene datoteke 'hierarhija.txt'. Po-leg klasificiranja dogodkov omogoca tudi beleženje uspešnosti dogodka, lokacije dogodka in nekaterih drugih spremenljivk, povezanih s potekom košarkarske tekme. Vnešene dogodke lahko shranimo v obliki, ki je primerna za nadaljnjo statisticno ob-delavo. V našem primeru smo tako najprej izbrali igralca, ki je izvedel podajo, nato do-locili vrsto podaje ter mesto izvedbe poda­je, na koncu pa še mesto sprejema podaje (Slika 1). Za potrebe raziskave smo izdelali posebno hierarhicno klasifikacijo podaj (spremen­ljivk), ki v osnovi deli košarkarske podaje na dva tipa: sorocne in enorocne (Slika 2). Znotraj obeh tipov so zajete vse možne tehnike podajanja žoge in njihove razlicice ter razmere oz. pogoji izvedbe podaj. Za statisticno analizo in obdelavo vnesenih podatkov smo uporabil programa Micro­soft Excel in IBM SPSS Statistics verzija 20. .Rezultati in razlaga Na zakljucnem turnirju mlajših deckov je bilo na štirih tekmah oz. v 128 minutah igre, skupno izvedenih 1290 podaj, kar predsta­vlja 10,1 podaje na minuto igralnega casa tekme. Na zakljucnem turnirju kadetov pa je bilo na štirih tekmah oz. v 160 minutah igre skupno izvedenih 2293 podaj, kar je 14,3 podaje na minuto igralnega casa (Slika 3). raziskovalna dejavnost ekip (Evroliga) v povprecju izvedejo 535 podaj ali 13,4 podaje na tekmo (Erculj, Mirt in Štrumbelj, 2016), kar je celo manj, kot smo mi ugotovili na vzorcu kadetov. Oci­tno je model igre, kar se tice števila podaj, v starostni kategoriji kadetov že precej po­doben clanskemu modelu. Na Sliki 4 lahko vidimo, da je bila povprec­na dolžina podaje pri mlajših deckih (5,33 m) 30 cm krajša kot pri kadetih (5,63 m). Predvidevamo, da se razlika pojavi pred­vsem na racun bolj razvite moci pri starej­ših košarkarjih. Kadeti torej vec podajajo žogo in v povpre-cju na vecjo razdaljo. To seveda pomeni, da v našem primeru pri kadetih žoga opravi precej daljšo pot kot pri mlajših deckih. Ugotovimo lahko, da opravi v minuti igral­nega casa kadetov žoga s podajami 75,4 m dolgo pot, pri mlajših deckih pa le 53,8 m. Posledicno to seveda pomeni, da je igra kadetov precej hitrejša, medtem ko mlajši Ugotovimo lahko torej, da kadeti skupno izvedejo v igri kar približno 40 % vec podaj v enaki casovni enoti kot štiri leta mlajši ko­šarkarji. Ce vemo, da je igralni cas na tekmi pri kadetih daljši za 8 minut, se absolutno gledano razlika v številu podaj še poveca. Za primerjavo lahko navedemo, da košar­karji najboljših evropskih clanskih klubskih 5.7 5.65 5.6 5.55 5.5 5.45 5.4 5.35 5.3 5.25 5.2 5.15 Slika 4: Povprecna dolžina podaj. Razdalja [m] Mlaj i de ki (U12) Kadeti (U16) 70.0% Mlajši de˜ki (U12) 62.6% Kadeti (U16) 59.9% 60.0% 50.0% 40.0% 36.7% 30.4% 30.0% 20.0% 10.0% 7.0% 3.4% 0.0% Podaja z obema rokama Podaja z dominantno roko Podaja z nedominantno roko Slika 5: Deleži treh osnovnih nacinov (tehnik) podaj. 80.0% Mlajši de˜ki (U12) 72.6% 66.1% Kadeti (U16) 70.0% 60.0% 50.0% 40.0% 27.3% 30.0% 22.7% 20.0% 10.0% 5.6% 3.9% 0.8% 1.0% 0.0% Izpred prsi Iznad glave Vro˜anje Nedeÿnirane podaje Slika 6: Primerjava podaje z obema rokama med mlajšimi pionirji (U12) in kadeti (U16). 100.0% Mlajši de˜ki (12) Kadeti (U16) 91.8% 94.0% 90.0% 80.0% 70.0% 60.0% 50.0% 40.0% 30.0% 20.0% 10.0% 7.0% 2.7% 0.0% Bo˜no Iznad rame (baseball podaja) Slika 7: Dva glavna nacina (tehniki) podaj z dominantno roko. decki ocitno vec vodijo in zadržujejo žogo. Zanimivo je, da je povprecna dolžina poda­je pri vrhunskih evroligaških košarkarjih le 4,92 m (Mirt, 2014), torej manj kot pri kade­tih našega vzorca. Ocitno gre za posledico manj tvegane (daljše podaje so v principu bolj tvegane) in bolj takticne igre, mogo-ce pa tudi manjšega števila protinapadov in prehodnih napadov, saj so podaje pri tovrstnih napadih v povprecju daljše (Mirt, 2014). Kot je razvidno iz Slike 5, so tako kadeti kot tudi mlajši decki najvec uporabljali podaje z obema rokama (cca. 60 %), sledijo podaje z dominantno roko in nato z nedominan­tno. Ceprav smo predpostavljali drugace, se je izkazalo, da kadeti uporabljalo soroc­ne podaje celo bolj kot mlajši decki (razli­ka ni velika), medtem kot so pri enorocnih podajah rezultati pricakovani. Kadeti v vecji meri podajo žogo z nedominantno roko kot mlajši košarkarji. Košarkarji Evrolige 62 % vseh podaj izvedejo z obema rokama, 29 % z dominantno in 9 % z nedominantno roko (Erculj, Mirt in Štrumbelj, 2016). Ugoto­vimo lahko, da se deleži skoraj v celoti skla­dajo s tistimi, ki smo jih v našem primeru ugotovili na vzorcu kadetov. Ce bolj podrobno analiziramo podaje z obema rokama, lahko ugotovimo, da pri obeh starostnih kategorijah mocno pre­vladuje podaja izpred prsi, ki jo v nekoliko vecjem deležu uporabljajo mlajši decki, medtem ko je pri podaji iznad glave ravno obratno. Pri obeh starostnih kategorijah lahko zasledimo še manjši delež sorocnih vrocanj, ki jih v nekoliko vecji meri upora­bljajo kadeti. Ce ponovno naredimo vzpo­rednico z vrhunskimi clanskimi košarkarji, lahko vidimo, da delež podaj izpred prsi pri evroligaških košarkarjih pade na približno 60 %, nekoliko se poveca delež podaj iznad glave, medtem ko delež sorocnih vrocanj ostane približno enak (Erculj, Mirt in Štrum­belj, 2016). Na osnovi tega lahko zakljucimo, da se s starostjo in kakovostjo košarkarjev ocitno zmanjšuje delež sorocnih podaj iz­pred prsi, ki je sicer najbolj pogosta podaja v košarki (Debeljak, 2014; Mirt, 2014). Skupaj smo pri izbranih košarkarjih zaznali šest razlicnih podaj z dominantno roko. Pri obeh starostnih kategorijah mocno prevla­duje bocna podaja (Slika 7). Gre za podajo, pri kateri igralec žogo poda med bokom in ramenom. V manjši meri mladi košarkarji koristijo še podajo iznad ramena, medtem ko se ostale podaje pojavljajo v zanemarlji­vem deležu. Struktura je zelo podobna tudi pri podajah z nedominantno roko, kjer je 118 120.0% Uspešne podaje Neuspešne podaje 100.0% Število podaj 80.0% 60.0% 40.0% 20.0% 0.0% Slika 8: Delež uspešnih in neuspešnih podaj. delež bocnih podaj še za kakšno odstotno tocko vecji. Pri vrhunskih evroligaških igral­cih pade delež bocnih podaj na okoli 50 %, hkrati pa se v vecjem deležu pojavljajo tudi druge enorocne podaje (vrocanje, za hrb-tom …) (Mirt, 2014). V nadaljevanju nas je zanimala še uspe­šnost podaj pri igralcih obeh starostnih ka­tegorij. V obeh primerih je uspešnost podaj presegla 90 % (Slika 8), je pa pricakovano nekoliko vecja pri kadetih, predvidevamo, da predvsem na racun višje ravni tehnicno­takticnega znanja. .Zakljucek V pricujocem clanku smo ugotavljali in ana­lizirali strukturo podaj, ki jih uporabljajo v igri mladi košarkarji v starostnih kategorijah mlajših deckov in kadetov. Zanimala nas je tako primerjava med omenjenima staro­stnima kategorijama, kakor tudi z vrhun­skimi košarkarji na ravni Evrolige, ki smo jih analizirali v eni od predhodnih raziskav. Ugotavljamo, da je struktura podaj pri ka­detih že precej bolj podobna clanskim ko­šarkarjem, kar pripisujemo predvsem višji ravni razvitosti gibalnih zmožnosti in spo­sobnosti ter tudi višji ravni tehnicno-taktic­nega znanja. Vendar pa v vseh starostnih kategorijah košarkarjev velja, da prevladuje uporaba sorocnih podaj, katerih delež – ne glede na starostno kategorijo – znaša pri­bližno 60 %. Med sorocnimi podajami je dalec najbolj pogosta podaja izpred prsi, za katero lahko recemo, da je najbolj pogosta košarkarska podaja. Njen delež se ocitno s starostjo zmanjšuje. Med enorocnimi po­dajami v vseh starostnih kategorijah pre­vladuje bocna podaja, vendar se tudi njen delež s starostjo in kakovostjo košarkarjev zmanjšuje. Nasprotno pa lahko ugotovi-mo, da se s starostjo povecuje delež podaj z nedominantno roko. Na splošno lahko ugotovimo tudi, da se s starostjo in kakovo­stjo košarkarjev povecuje število razlicnih podaj, ki jih ti uporabljajo oz. da struktura podaj postaja vse bolj raznovrstna. Verjamemo, da bodo ugotovitve raziskave prispevale k razvoju teorije, predvsem pa prakticnih usmeritev v treningu podaj mla­dih košarkarjev, ki mu moramo nameniti ustrezno pozornost že pri najmlajših staro­stnih kategorijah. Glede na to, da obstajajo doloceni indici o razlikah v številu podaj in deležu uspešnih podaj med košarkarji in košarkaricami (Theoharopoulos idr., 2010), bi bilo v prihodnje potrebno raziskovalno delo usmeriti še v analiziranje strukture po­daj pri košarkaricah oz. odkrivanje podrob­nih razlik med spoloma, kakor tudi tipe ko­šarkarjev (košarkaric) in tekmovanj razlicnih kakovostnih ravni v clanski kategoriji. .Literatura 1. Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 2. Debeljak, G. (2014). Analiza strukture podaj mladih košarkarjev. Diplomsko delo, Ljublja­na: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 3. Cilenšek, M. (2001). Osnove tehnicne in taktic­ne priprave mladih košarkarjev. Celje: Agencija Studio Trg. 4. Erculj, F., Mirt, G. in Štrumbelj, E. (2016). Ana-liza uporabe razlicnih tipov podaj vrhunskih košarkarskih ekip. Šport, 64(1-2), 113–117. 5. Gerjevic, M. (1999). Podajanje in lovljenje žoge v košarki. Sežana: Samozaložba. 6. Krause, J., Meyer, D. in Meyer, J. (1999). Basket­ball Skills and Drills. [Košarkarske spretnosti in vaje]. Champaign, IL: Human Kinetics (Se­cond Edition). 7. McGee, K. (2007). Coaching Basketball Tech­nical and Tactical Skills. [Treniranje košarkar­skih tehnicnih in takticnih spretnosti]. Ameri­can Sport Education Program (ASEP). 8. Mirt, G. (2014). Analiza uporabe razlicnega tipa podaj igralcev najboljših štirih evropskih ekip Evrolige v sezoni 2012/2013. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 9. Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mla­dostnikov (pedagoško – psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 10. Theoharopoulos, A., Laparidis K. Galazoulas, C., in Tsitskaris, G. (2010). A comparative stu­dy relating pass between male and female basketball. Journal of Physical Education and Sport, 26(1), 44–50. prof. dr. Frane Erculj Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport frane.erculj@fsp.uni-lj.si Bojan Jošt, Maja Ulaga, Janez Pustovrh, Janez Vodicar Tekmovalna uspešnost smucarjev skakalcev z longitudinalnega vidika Izvlecek Tekmovalni vidik smucarskih skokov daje razvoju kulture tega športa glavni pomen in družbeno odzivnost. Tekmovanja v smucarskih skokih so za gledalce ob skakalnicah in televizijskih ekranih dokaj privlacna in zato tekmovanja najvišjega ranga spremlja veliko gledalcev. Vpogled v zgodo-vino tekmovanj v smucarskih skokih že na prvi pogled pokaže tradicionalno dominacijo nekaterih držav, ki so prav gotovo tudi stalno najbolj kakovostno razvijale splošne družbene dejavnike poten­cialne tekmovalne uspešnosti. Zgolj obcasno in le v posamicnih primerih so se na najvišja mesta najvišjih mednarodnih tekmovanj uspeli uvrstiti tudi tekmovalci držav, ki so dosegle nižji razvoj splošnih družbenih dejavnikov. Na splošno visoke korelacije med elementarnimi spremenljivkami tekmovalne uspešnosti in skupno tekmovalno uspešnostjo so potrdile hipotezo, da obstaja mocna prva skupna komponenta generalne tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev. Prvi generalni faktor je zajel vec kot polovico skupne variance celotne tekmovalne uspešnosti (60,3 %). Na drugem bolj specificnem faktorju (23,3 %) je dominirala faktorska projekcija spremenljivke olimpijske igre – zlata medalja. Na osnovi teh rezultatov bi vsaj hipoteticno lahko ugotovili, da so olimpijske igre neka posebna oblika tekmovanja, kjer je možno tudi presenecenje (npr. zmaga Wojciecha Fortu­ne na ZOI v Sapporu leta1972). Slovenski smucarji skakalci so bili na koncni lestvici vseh osvojenih medalj na najvišjih mednarodnih tekmovanjih v smucarskih skokih in poletih uvršceni na 6. mesto. Glede na trenutno razmerje moci v svetovnem pokalu se slovenska ekipa na celu svetovnim šampi­onom Petrom Prevcem približuje najboljšim trem ekipam Avstriji, Norveški in Nemciji. Kljucne besede: smucarski skoki, tekmovalna uspešnost, longitudinalni vidik. Ski jumpers’ competitive performance from a longitudinal perspective Abstract The competitive aspect of ski jumping gives proper meaning to the development of this sports culture and social responsiveness. Ski-jumping competitions are quite attractive to spectators along the ski jump and in front of their TV sets, which is why top competitions are viewed by a large number of spectators. An insight into the history of ski-jumping competitions quickly reveals the traditional dominance of some countries which have most probably been constantly developing the general social factors of peak competitive performance. Only rarely and sporadically have the best positions in the top international competitions been occupied by competitors from countries where development of the general social factor was weaker. The generally high correlations between elementary variables of competitive performance and the overall competitive performance confirmed the hypothesis that there exists a strong first common component of ski jumpers’ general competitive performance. The first general factor covered more than one-half of the total variance in the overall competitive performance (60.3%). The second, more specific factor (23.3%) was dominated by the factor projection of the Olympic Games – Gold Medal variable. Based on these results, one can establish at least hypotheti­cally that the Olympics are a special type of competition where surprises are possible (e.g. the victory of Wojciech Fortuna at the Winter Olympics in Sapporo in 1972). Slovenian ski jumpers occupied 6th place in the final world ranking, including all medals won at top international ski jumping competitions. Given the current balance of power in the World Cup, the Slovenian team, led by the world champion Peter Prevc, approaches the best three teams of Austria, Norway and Germany. Key words: ski jumping, competitive performance, longitudinal perspective .Uvod Smucarski skoki sodijo med zimske olim­pijske športne panoge. Po svoji naravi in namenu so izrazito tekmovalna športna panoga. V svetu se s smucarskimi sko­ki sistematicno in nacrtno ukvarja okrog 20 držav. V nekaterih državah pa imamo zgolj nekaj posameznikov. Celotno število tekmovalno aktivnih smucarjev skakalcev in smucark skakalk na svetu je približno 10.000. Najvecje število vrhunskih smucar­jev skakalcev se nahaja v evropskih alpskih državah in skandinavskih državah z bogato smucarsko tradicijo. Smucarski skoki sodijo med športne zvr­sti, pri katerih prevladuje tekmovalni na-men. Športno rekreativni smotri so manj pomembni, saj se s to športno zvrstjo rekreativno ukvarja zgolj pešcica ljubite­ljev smucarskih skokov. Tekmovalni vidik smucarskih skokov daje razvoju kulture tega športa glavni pomen in družbeno od­zivnost (Jošt, 2011). Tekmovanja v smucar­skih skokih so za gledalce ob skakalnicah in televizijskih ekranih dokaj privlacna in zato tekmovanja najvišjega ranga spremlja veliko gledalcev. V smucarskih skokih se je razvil široko razvejani tekmovalni sistem, ki zajema tekmovalce in tekmovalke raz­licnih starosti. Za tekmovanja na medna­rodni ravni skrbi Mednarodna smucarska zveza FIS, za tekmovanja na državni ravni pa Smucarska zveza Slovenije. Tekmovanja se nacrtujejo, organizirajo in izvajajo po pravilih Mednarodne smucarske zveze za mednarodno raven in pravilih Smucarske zveze Slovenije na državni ravni. Razvoj tekmovanj v smucarskih skokih sega v sre­dino 19. stoletja, kjer so bila izvedena prva tekmovanja v rojstni domovini smucarskih skokov – Norveški ("Ski jumping", 2016). Konec 19. stoletja so se tekmovanja zacela širiti v skandinavske države in z emigracijo Skandinavcev v Ameriko tudi na podrocju ZDA in Kanade. Smucarski skoki so bili uvr-šceni tudi na prve zimske olimpijske igre v Chamonixu leta 1924. Za razvoj smucarskih skokov so bila zgodo­vinsko predvsem pomembna tekmovanja na ravni olimpijskih iger, svetovnih prven­stev in svetovnih pokalov. Ostala medna­rodna tekmovanja imajo relativno šibko družbeno odzivnost in pomembnost. Po-membna sestavina razvoja tekmovalnega sistema v smucarskih skokih so bile tudi tekmovalne discipline. Te so sprva zajema­le tekmovanja na manjših skakalnicah, ka­sneje so se tekmovanja razširila na manjše in vecje skakalnice. Konec 20. stoletja so se tekmovanjem v posamicni konkurenci pri­družila še ekipna tekmovanja. Z razvojem ženskih smucarskih skokov so se ob zacetku 21. stoletja zacela pospešeno razvijati tudi tekmovanja v ženski in mešani konkurenci. To je dalo smucarskim skokom novo osve­žitev in še vecji družbeni razmah. Poleg smucarskih skokov so se s povecevanjem skakalnic in razvojem smucarskih poletov v drugi polovici 19. Stoletja zacela izvajati tekmovanja tudi v tej, za gledalce zelo zani­mivi in privlacni tekmovalni disciplini. Mo­can razvojni impulz k tem tekmovanjem je prispevala tudi Planica z rekordno bero tekmovanj in svetovnih rekordov. K nada­ljevanju uspešne tradicije bo prav gotovo pomembno prispevala izgradnja povsem prenovljenega smucarsko skakalnega cen­tra v Planici (Slika 1). V Planici je clovek na smuceh prvic poletel preko 100 m in 200 m. Obstajajo pa tudi potencialne možnosti, da se v Planici prvic poleti tudi preko 300 m (Jošt, Coh in Vodi-car, 2013). Doseganje vrhunskih tekmovalnih dosež­kov smucarjev skakalcev je odvisno od številnih dejavnikov, ki na nek nacin tvori­jo jedro enacbe specifikacije tekmovalne uspešnosti v smucarskih skokih (Jošt, 2009) in kakovosten sistem treniranja (Malacko, 1982; Matwejew, 1981). Za razvoj smucar­skih skokov je pomembno pozitivno druž­beno vzdušje in prepoznavnost te športne panoge. To lahko pomaga pri dvigu prilju­bljenosti tega športa in tako pozitivno vpli­va na sistem vrednot in motivacijo mladih za vkljucevanje v smucarske skoke (Umer, Ulaga in Jošt, 2012). Pri proucevanju dejav­nikov tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev se hipoteticno locijo tri ravni – makro, mezo in mikro raven. Na nek nacin se vse tri ravni med seboj prepletajo v hi­erarhicnem in tudi vzrocno posledicnem odnosu (Jošt, Pustovrh in Vodicar, 2010). Na splošni makro ravni se ustvarjajo splošni kontingencni dejavniki, ki mocno vplivajo na tekmovalno uspešnost smucarjev ska-kalcev. Vpogled v zgodovino tekmovanj v smucar­skih skokih že na prvi pogled pokaže do-minacijo nekaterih držav, ki so prav gotovo tudi stalno najbolj kakovostno razvijale splošne družbene dejavnike potencialne tekmovalne uspešnosti. Zgolj obcasno in le v posamicnih primerih so se na najvišja mesta najvišjih mednarodnih tekmovanj uspeli uvrstiti tudi tekmovalci držav, ki so dosegle nižji razvoj splošnih družbenih de­javnikov. Na podlagi vpogleda v zgodovin-ski vidik tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev si lahko na nek nacin ustvarimo tudi boljšo sliko o nadaljnjem poteku po­tencialne tekmovalne uspešnosti tekmo­valcev in tekmovalk v smucarskih skokih. Ta namen zasleduje tudi pricujoca raziskoval­na študija, ki želi prikazati zgodovinski vidik razvoja tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev na najvišji mednarodni ravni. Pri tem je generalna tekmovalna uspešnost razmejena na smucarske skoke in smucar­ske polete. Osnovni cilj študije je ugotoviti strukturo najvišjih dosežkov tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev in pove­zanost med dosežki posameznih držav na razlicnih tekmovanjih najvišje mednarodne ravni (olimpijske igre, svetovna prvenstva, svetovni pokal, mladinsko svetovno prven­stvo). • Metode dela Analiza tekmovalne uspešnosti v smucar­skih skokih je bila izvedena na doslej izve­denih tekmovanjih na olimpijskih igrah (OI), svetovnih prvenstvih (SP), svetovnih poka­lih (WC) in mladinskih svetovnih prvenstvih (MS). Analiza tekmovalne uspešnosti v smu-carskih poletih je bila izvedena s pomocjo rezultatov na dosedanjih svetovnih prven­stvih (PO). Pri analizi so bili upoštevani vsi dosežki posamezne države ne glede na obliko tekmovanja, spol oz. posamicnega ali ekipnega nastopa. Pri analizi tekmoval­ne uspešnosti so bile upoštevane pri vsaki posamicni obliki tekmovalnega sistema zgolj dosežene uvrstitve med tri najbolje uvršcene tekmovalce oziroma ekipe. Za vsako obliko tekmovalnega sistema so bile oblikovane tri elementarne spremenljivke, število osvojenih zlatih medalj (OIz, SPz, POz, MSz, WCz), število osvojenih srebrnih medalj (OIs, SPs, POs, MSs, WCs) in število osvojenih bronastih medalj (OIb, SPb, POb, MSb, WCb). S pomocjo elementarnih spre­menljivk je bilo izracunano število medalj za posamezno državo po posameznih tek­movalnih sistemih. Na osnovi uvrstitev na posameznih tekmovalnih sistemih je bila oblikovana še skupna tekmovalna uspe­šnost v smucarskih skokih ter poletih. Tudi ta kategorija absolutne tekmovalne uspe­šnosti je bila ugotovljena s številom zlatih medalj in številom vseh medalj skupaj. Za vse spremenljivke so bili v prvi fazi zbrani osnovni podatki, ki so bili pridobljeni na osnovi vpogleda v arhiv rezultatov pri Med-narodni smucarski zvezi FIS ("FIS", 2016). V drugi fazi obdelave podatkov je bila izra-cunana linearna korelacija med spremen­ljivko skupno število osvojenih medalj in vsemi elementarnimi spremenljivkami. V tretji fazi pa je bila na teh spremenljivkah izvedena še faktorska analiza. .Rezultati Pregled podatkov po posameznih državah in oblikah tekmovalnega sistema je prika­zan v Tabeli 1. Korelacije med posameznimi elementar­nimi spremenljivkami in koncno sumarno spremenljivko tekmovalne uspešnosti (šte­vilo vseh osvojenih medalj skupaj) so bile vecinoma visoke in statisticno pomembne pri petodstotnem statisticnem tveganju (Tabela 2). Na splošno visoke korelacije med elemen­tarnimi spremenljivkami in skupno tekmo­valno uspešnostjo so potrdile hipotezo, da obstaja mocna prva skupna komponenta generalne tekmovalne uspešnosti smucar­jev skakalcev (Tabela 3). Ta potem v veliki meri doloca tudi potencialno tekmovalno uspešnost smucarjev skakalcev in predsta­vlja mocan prediktor pri napovedi bodocih dosežkov tekmovalcev posameznih držav na najvišji ravni tekmovanj. .Razprava Na dosedanjih olimpijskih igrah je najvecje število medalj osvojila Norveška, ki je bila tudi zacetnica razvoja smucarskih skokov (Slika 2). Poleg Norveške so bile med najuspešnej­šimi državami na dosedanjih olimpijskih igrah v smucarskih skokih še Finska, Avstrija in Nemcija. Med posamezniki je bil najuspe- Tabela 1: Osvojene medalje po posameznih oblikah tekmovalnega sistema ("FIS", 2016) Legenda. OIz, OIs, OIb – olimpijske igre zlate, srebrne in bronaste medalje (moški in ženske individualno in ekipno); SPz, SPs, SPb – svetovno prvenstvo zlate, srebrne in bronaste medalje (moški in ženske individualno in ekipno); POz, POs, POb – svetovno prvenstvo v poletih zlate, srebrne in bronaste me-dalje (moški individualno in ekipno); MSz, MSs, MSb – mladinsko svetovno prvenstvo (moški in ženske individualno in ekipno); WCz, WCs, WCb – svetovni pokal (moški in ženske individualno); Skupaj – seštevek medalj na vseh tekmovanjih; Število držav – število držav, ki so osvojile vsaj eno medaljo. raziskovalna dejavnost Tabela 2: Koeficienti korelacije med posameznimi spremenljivkami in sumarno spremenljivko tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev Legenda. OIz, OIs, OIb – olimpijske igre zlate, srebrne in bronaste medalje (moški in ženske individualno in ekipno); SPz, SPs, SPb – svetov-no prvenstvo zlate, srebrne in bronaste medalje (moški in ženske individualno in ekipno); POz, POs, POb – svetovno prvenstvo v poletih zlate, srebrne in bronaste medalje (moški individualno in ekipno); MSz, MSs, MSb – mladinsko svetovno prvenstvo (moški in ženske individualno in eki­pno); WCz, WCs, WCb – svetovni pokal (moški in ženske individualno); r – Pearsonov korelacijski koeficient; * – povezava je statisticno znacilna na nivoju 0,05 ; ** – povezava je statisticno zna-cilna na nivoju 0,01. šnejši tekmovalec na olimpijskih igrah fin-ski skakalec Matti Nykänen s štirimi zlatimi odlicji in eno srebrno medaljo. Do leta 1960 so na olimpijskih igrah prevladovali norve­ški skakalci na celu z Birger Ruudom in do leta 1952 so osvojili vse naslove (6) olimpij­skih prvakov. Slovenski skakalci so osvojili tri posamicne (Matjaž Debelak – bronasta, Peter Prevc – srebrna in bronasta) in dve ekipni medalji (srebrna medalja Calgary 1988 – Primož Ulaga, Matjaž Zupan, Matjaž Debelak, Miran Tepeš in bronasta medalja Salt Lake City 2002 – Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec, Peter Žonta). Tudi na dosedanjih svetovnih prvenstvih v smucarskih skokih je bila najuspešnejša Norveška (Slika 3). Poleg Norveških skakalcev so na svetovnih prvenstvih v obdobju do druge svetovne vojne prevladovali tekmovalci skandina- Tabela 3: Rezultati faktorske analize Legenda. OIz, OIs, OIb – olimpijske igre zlate, srebrne in bronaste medalje (moški in ženske ter indivi­dualno in ekipno); SPz, SPs, SPb – absolutno svetovno prvenstvo zlate, srebrne in bronaste medalje (moški in ženske ter individualno in ekipno); Poz, POs, POb – svetovno prvenstvo v poletih zlate, srebrne in bronaste medalje (moški ter individualno in ekipno); MSz, MSsMSb – mladinsko svetovno prvenstvo (moški in ženske ter individualno in ekipno); WCz, WCs, WCb – skupno svetovni pokal (moški in ženske ter individualno); Lambda – lastna vrednost znacilnih faktorjev; % VAR – procentu­alni delež pojasnjene variance. vskih držav. Šele leta 1962 so tekmovalci ska ekipa osvojila bronasto medaljo (2005 ostalih držav zaceli osvajati medalje ena-– Primož Peterka, Jure Bogataj, Rok Benko­kovredno skandinavskim skakalcem. Med vic, Jernej Damjan; 2011 – Peter Prevc, Jurij svetovne prvake sta se vpisala tudi slo-Tepeš, Jernej Damjan, Robert Kranjec). venska skakalca Franci Petek (1991 – Val di Fiemme) in Rok Benkovic (2005 – Oberst-Danes predstavlja vse bolj pomembno dorf). Med nosilci odlicij je bil s srebrno in merilo tekmovalne uspešnosti smucarjev bronasto medaljo tudi Peter Prevc (2013 – skakalcev koncna posamicna uvrstitev v Val di Fiemme). Na svetovnem prvenstvu v svetovnem pokalu. V tem tekmovanju, ki je Oberstdorfu 2005 in v Oslu 2011 je sloven-bilo prvic izvedeno v letu 1979, so bili do sedaj najuspešnejši avstrijski skakalci (Slika 4). V svetovnem pokalu že od vsega zacetka redno nastopajo tudi slovenski smucarji skakalci in v zadnjih letih tudi skakalke. Med skupne zmagovalce svetovnega pokala se je dvakrat vpisal Primož Peterka (sezo­ na 1996/97 in sezona 1997/98) in v zadnji tekmovalni sezoni 2015/16 Peter Prevc z rekordnim številom posamicnih zmag in osvojenih tock. Trend koncne ekipne uvr­stitve slovenskih skakalcev v zadnjih de­vetih sezonah je bil usmerjen k napredku. Zadnje štiri sezone so se slovenski skakalci uvršcali med štiri najboljše ekipe na svetu in v zadnji sezoni 2015/16 osvojili odlicno drugo mesto v skupni razvrstitvi narodov ("FIS", 2016). Na mladinskih svetovnih prvenstvih v smu-carskih skokih je bila doslej najuspešnejša Avstrija (Slika 5) s skupaj osvojenimi 58 me-daljami. Sledi ji Nemcija, potem pa sta dokaj izenaceni reprezentanci Finske in Slovenije. Finska je najvecje uspehe dosegala pred le-tom 2000, Slovenija pa po letu 2000. V obdobju 2006–2013 so bili slovenski mladinci med zelo uspešnimi tekmovalci na mladinskih svetovnih prvenstvih. Preko njih je slovenska šola smucarskih skokov postala ena od najuspešnejših tvornic vr­hunskih mladih skakalcev na svetu. Ti so ka­sneje tradicionalno postajali nosilci tekmo­valne uspešnosti tudi v clanski kategoriji. V zgodovini smucarskih skokov so najboljši slovenski mladinci dosegali tudi vrhunske clanske rezultate (Primož Ulaga, Franci Pe­tek, Primož Peterka, Rok Benkovic, Peter Prevc). Lep primer povezanosti rezultatov na mladinskem svetovnem prvenstvu in svetovnem pokalu se kaže tudi pri avstrij­skih tekmovalcih, kjer so bili pri obeh tek­movanjih dalec najuspešnejša država. Prav zaradi tega se mora mladinski in otroški šoli smucarskih skokov tudi v bodoce posvetiti najvišjo mero strokovne odgovornosti in kvalitete (Jošt, Vodicar, Jošt in Ulaga, 2012). Smucarji skakalci so tekmovalno aktivni tudi v posebni športni disciplini – smucarski poleti. Na dosedanjih svetovnih prvenstvih v smucarskih poletih je bila najuspešnejša država Avstrija (Slika 6). Slovenija se je po številu medalj razvrstila za tradicionalno štiri najuspešnejše države. Med dosedanje svetovne prvake v poletih sta se vpisala tudi Robert Kranjec (Vikersund, 2012) in Pe­ter Prevc (Kulm, 2016). Z osvojitvijo malega kristalnega globusa v smucarskih poletih v zadnjih treh sezonah je Peter Prevc pokazal, da je trenutno najboljši letalec na smuceh. Zgodovinsko gledano so bili na najvišjih mednarodnih tekmovanjih do sedaj naju­spešnejši avstrijski smucarji skakalci (Slika 7). Njihov dosežek ima še vecjo aktualno vrednost, ker so bili njihovi najvišji dosežki pretežno doseženi v zadnjih 60 letih oziro-ma v obdobju po drugi svetovni vojni. Avstrija je v obdobju po drugi svetovni vojni mocno prispevala k razvoju kulture smucarskih skokov in še zlasti tekmovalne uspešnosti smucarjev skakalcev. Številni avstrijski smucarji skakalci so se vpisali med legende in najvecje svetovne skakalne šampione (Sepp Bradel, Toni Innauer, Ar­ raziskovalna dejavnost min Kogler, Andreas Goldberger, Thomas Morgenstern, Gregor Schlierenzauer itd.). Avstrija je dvakrat priredila zimske olimpij­ske igre v Innsbrücku in veckrat svetovno prvenstvo v nordijskem smucanju (clanska in mladinska konkurenca). Veliko pozornost je namenila izobraževanju in usposabljanju mladih skakalcev in trenerjev. V Stamsu na Tirolskem je že leta 1967 odprla smucarsko gimnazijo, ki se je razvila v svetovno pre­poznano kovnico mladih talentov v smu-carskih športnih panogah (Baumgartner in Riedmann, 1993). Pomembno število vrhunskih talentov je gimnazija v Stamsu dala tudi v smucarskih skokih. Poleg Avstri­je sodijo med svetovne skakalne velesile še Norveška, Nemcija in Finska. Slednja je v za­dnjih 15 letih storila neverjeten korak nazaj in danes sodi med tretjerazredne skakalne države. Tako so danes med prvokategorni­cami ostale le še tri, že omenjene države. Tik za njimi se nahaja skupina drugorazre­dnih držav na celu z Japonsko in Slovenijo. V tej skupini sta še Poljska in Ceška. V skupi-no tretjerazrednih držav sodijo Švica, Italija, Švedska, Rusija in Francija. Švica v tej sku­pini prevladuje predvsem po zaslugi nekaj posameznikov, med katerimi je bil nekoc najbolj znan Walter Steiner in danes Simon Ammann. Velik korak nazaj je storila Šved­ska, ki danes sodi med skakalno šibko razvi­te države, kjer se nahajajo še vse preostale države, ki razvijajo smucarske skoke. Slovenska clanska ekipa smucarjev skakal­cev je trenutno v svetovnem pokalu med štirimi najuspešnejšimi državami na svetu. K temu je najvec pripomogel mladi šampion Peter Prevc, ki je že pri 23 letih postal naj­uspešnejši slovenski skakalec vseh casov. V zadnji tekmovalni sezoni je bil prepricljivo najboljši skakalec na svetu in je osvojil vse najvišje tekmovalne naslove (zmagovalec svetovnega pokala v smucarskih skokih in poletih, svetovni prvak v poletih in zmago­valec Novoletne skakalne turneje). Poleg tega je kot prvi clovek poletel na svetovni rekord 250 m. Peter Prevc se trenutno na lestvici najboljših skakalcev vseh casov na­haja na 10. mestu. Na tej neuradni lestvici še vedno kraljuje finski super šampion Matti Nykäenen pred poljskim skakalcem Adamom Malyszem in Fincem Jannejem Ahonenom. Na 17. mesto je uvršcen Primož Peterka ("Svetovni pokal", 2016). Rezultati faktorske analize vseh v raziskavo zajetih spremenljivk so pokazali na obstoj treh znacilnih faktorjev tekmovalne uspe­šnosti smucarjev skakalcev. Prvi, generalni faktor je zajel vec kot polovico skupne vari­ance celotne tekmovalne uspešnosti (60,3 %). Na drugem, bolj specificnem faktorju (23,3 %) je dominirala faktorska projekcija spremenljivke olimpijske igre – zlata me-dalja (OIz). Na osnovi teh rezultatov bi vsaj hipoteticno lahko ugotovili, da so olimpij­ske igre neka posebna oblika tekmovanja, kjer so možna tudi presenecenja (npr. zma­ga Wojciecha Fortune na ZOI v Sapporu leta 1972). Z minimalno kolicino skupne variance (11,0 %) celotne tekmovalne uspe­šnosti smucarjev skakalcev se je oblikoval povsem specificni in unikatni tretji faktor. Ta faktor nekako kaže, da so lahko olim­pijske medalje in medalje na svetovnih prvenstvih odraz povsem nepredvidljivih in slucajnih faktorjev. Prav gotovo so se ta presenecenja dogajala bolj cesto v obdo­bju pred drugo svetovno vojno, kot potem po njej. Na najvišjih tekmovanjih so lahko dosegli medalje tudi skakalci iz skakalno manj uspešnih držav. Vendar pa pri tem niso posegli po zlatih medaljah. Te so pra­viloma ostale v domeni najkakovostnejših držav, med katere je vedno bolj vpeta tudi Slovenija. .Sklep Slovenski smucarji skakalci so bili na koncni lestvici vseh osvojenih medalj na najvišjih mednarodnih tekmovanjih v smucarskih skokih in poletih uvršceni na 6. mesto. Glede na trenutno razmerje moci v sve­tovnem pokalu se slovenska ekipa na celu s svetovnim šampionom Petrom Prevcem približuje najboljšim trem ekipam Avstriji, Norveški in Nemciji. Tradicionalno uspešna država Finska, ki se je v obdobju klasicne tehnike smucarskih skokov ponašala s sve­tovnim šampionom Mattijem Nykänenom, je v zadnjih 15 letih storila velik korak nazaj in danes sodi med tretje razredne skakalne države. Poleg Slovenije je v zadnjih 15 le­tih storila velik napredek tudi Poljska ekipa na celu z Adamom Malyzsem in Kamilom Stochom. Doseganje medalj na najvišji ravni tekmo­vanj v smucarskih skokih je praviloma v domeni kakovostno najrazvitejših držav (njihov delež je bil približno 60 %). V precej manjši meri in bolj ali manj izjemoma pa lahko osvajajo medalje tudi skakalci iz manj razvitih držav. Za bolj dolgorocni preboj med prve tri sve­tovne velesile smucarskih skokov (Avstrija, Nemcija in Norveška) bo Slovenija morala vložiti velike napore v zagotavljanje najviš­je kvalitete pri razvoju najpomembnejših kontingencnih dejavnikov potencialne tek­movalne uspešnosti v smucarskih skokih. Med te se predvsem uvršca: • stalni kakovostni razvoj baze smucarjev skakalcev in skakalk od najmlajših katego­rij do vrhunskih tekmovalcev; • zagotavljanje vrhunsko usposobljenih trenerjev na vseh stopnjah vzgoje tekmo­valcev; • zagotavljanje visoko kakovostnega tek­movalnega sistema na vseh stopnjah in ravneh; • zagotavljanje visoko kvalitetne tehnologi­je priprave smucarjev skakalcev, med ka­tero predvsem sodijo smucarske skakalni­ce in spremljajoca infrastruktura, vadbeni objekti in površine, splošna in specificna vadbena oprema ter pripomocki, itd.; • zagotavljanje visoko kakovostne šole smucarskih skokov na državni, regijski in klubski ravni; • izvajanje najvišjih mednarodnih tekmo­vanj in skrb za družbeno odzivnost in mednarodno prepoznavnost teh tekmo­vanj; • zagotavljanje kakovostnega sistema iz­obraževanja in usposabljanja strokovnih kadrov na celu s trenerji; • skrb za razvoj teorije in metodike priprave smucarjev skakalcev podprte z znanstve-no raziskovalnim delom; • zagotavljanje najvišje kvalitete pri nacr­tovanju in realizacije programov priprave vrhunskih tekmovalcev; • skrb za družbeno odzivnost športne pa-noge na nacionalni in mednarodni ravni z njeno umešcenostjo v aktualni medijski prostor in sistem javnega obvešcanja; • skrb za kakovostno upravljanje in vode­nje smucarskih skokov na ravni panoge in medpanožne organiziranosti tako na nacionalni kot tudi mednarodni ravni in • zagotavljanje financnih virov za izvajanje programov na vseh ravneh procesa treni­ranja in tekmovanja. .Literatura 1. Baumgartner, V. in Riedmann, O. (1993). 25 Jahre Internatsschule für Schisportler Stams. Innsbruck: Universitätsverlag. 2. FIS. (2016). Results. Ski jumping. Pridobljeno iz https://data.fis-ski.com/ski-jumping/re­sults.html 3. Jošt, B. (2009). Teorija in metodika smucarskih skokov (izbrana poglavja). Ljubljana: Fakulte­ta za šport. 4. Jošt, B. (2011). Nordijsko smucanje kot del kulture športa. Šport, 59(3/4), 51–59. 5. Jošt, B., Coh, M. in Vodicar, J. (2013). Design of a Ski flying Hill with the Profile HS300m. Ham­burg: Verlag. 6. Jošt, B., Pustovrh, J. in Vodicar, J. (2010). Phi­losophy of expert modeling of sport per­formance of high level athletes. Journal of Human Kinetics, 20(49), 23–31. 7. Jošt, B., Vodicar, J., Jošt, P. in Ulaga, M. (2012). Analiza stanja baze športnikov v slovenski športni šoli smucarskih skokov in nordijske kombinacije. Šport, 60(3/4), 25–33. 8. Malacko, J. (1982). Osnove sportskog trenin­ga – kiberneticki pristup. Beograd: Sportska knjiga. 9. Matwejew, L.P. (1981). Grundlagen des sportli­chen Trainings. Berlin: Sportverlag. 10. Ski jumping. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https:// en.wikipedia.org/ wiki/Ski_jumping 11. Svetovni pokal v smucarskih skokih. (2016). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridoblje-no iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Svetov­ni_pokal_v_smucarskih_skokih 12. Umer, R., Ulaga, M. in Jošt, B. (2012). Vrednote smucarjev skakalcev. Šport, 59(1/2), 125–130. Prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si Tim Kambic, Filip Stepišnik Krašovec, Anže Zdolšek, Frane Erculj Bilateralne razlike razlicnih tipov košarkaric v odrivni moci Izvlecek Trenažno-tekmovalni proces v košarki lahko privede do številnih razlik v moci in jakosti mišic spodnjih okoncin, ki lahko vodi do številnih poškodb in slabše tekmovalne uspešnosti. Z raziskavo smo želeli preveriti morebitne bila­teralne razlike v odrivni moci pri treh razlicnih skokih gle­de na tipe igralk. Vzorec je zajemal 19 košarkaric clanskih ekip košarkarskih klubov Grosuplje in Triglav, ki nastopata v 1. slovenski košarkarski ligi. Med njimi je bilo 8 branilk, 6 krilnim igralk in 4 centri. Rezultate smo zbrali s pomocjo bilateralne pritiskovne plošce in programa ARS. Ugotovili smo, da pri vseh treh izmerjenih skokih ne prihaja do stati­sticno znacilnih razlik v izbranih parametrih odrivne moci glede na tip igralk. Kljub temu pa razlike v povprecnih vre­dnostih (predvsem med branilkami in centri) nakazujejo doloceno stopnjo diferenciacije med njimi in po našem mnenju izhajajo iz igralnih specifik košarke oziroma spe­cifik trenažno-tekmovalnega procesa. Rezultati nakazuje­jo, da je le-ta morda premalo usmerjen v sistematicen in bilateralen razvoj odrivne moci. Predlagamo, da naj se v trenažno-tekmovalnem procesu vec pozornosti namenja ucenju in izpopolnjevanju pravilne tehnike skokov. Kljucne besede: bilateralne razlike, ženska košarka, odrivna moc, tenziografija. Bilateral differences in take-off power according to playing position in women basketball Abstact Basketball is a sport where success is largely dependent on explosive power, which is differed by playing position according to muliple studies. Training process can lead to many differences in strength and power of muscles of the lower limbs, which can lead to a number of injuries and decline in performance. This aim of this study was to evaluate the possible differences in the bilat­eral take off power with three different vertical jump tests according to the playing position. 19 basketball players from women's basketball club Grosuplje and Triglav participated in this study with mulityear playing experiences nationally and abroad. Among them were 8 guard, 6 forwards and 4 centers. Average age was 21.39 ± 3.05 years, height 176.61 ± 5.83 cm and weight 69.72 ± 7.18 kg. The results were collected by bilateral force plate and program ARS. We have found that in all three jump tests there were no significant difference in the measured take off parameters according to the playing position. Greatest differences were found in majority of the measured parameters between guards and centers. We suggest that in training process more time should be dedicated to learning the proper technique of jumps and to systematic development of explosive power, which should be ac­companied by regular measurements of explosive power on the bilateral force plate. Keywords: bilateral differences, women´s basketball, take-off power, tensiography. • Uvod Košarka je kot šport izjemno popularna med moškimi in ženskami po vsem svetu. Košarkarska igra je sama po sebi telesno zelo zahtevna, saj je sestavljena iz števil­nih intervalov visoko intenzivnih gibalnih akcij (šprintov, sprememb smeri in skokov) z vmesnimi kratkimi odmori nizke intenziv­nosti, kot so hoja in pocasen tek (Abdelkrim, Chaouachi, Chamari, Chtara in Castagna, 2010; Abdelkrim, Faza in Ati, 2006; McInnes, Carlson, Jones in McKenna, 1995). Številne raziskave so ugotavljale obremeni­tve razlicnih tipov košarkarjev in košarkaric med košarkarsko tekmo (Janeira in Maia, 1998, Abdelkerim idr., 2007; Drinkwater idr.). Na tekmi v povprecju profesionalni igralci pretecejo od 3500 do 5000 metrov (Janeira in Maia, 1998). Vsak izmed igralcev med igro izvede okoli 1000 razlicnih gibalnih akcij, ki se izmenjujejo na vsaki dve sekundi igre. Analize gibanj v realnem casu so pokaza­le, da se te kratke gibalne akcije razlikujejo glede na tip igralca (Abdelkerim idr., 2007). Branilci so v vecji meri in pogostejše vklju-ceni v gibalne akcije visoke intenzivnosti (šprinti in vodenja), kot pa krila in centri. Centri veckrat skocijo v napadu in obrambi ter dlje casa hodijo in stojijo kot branilci in krila. Med drugim pa krila veckrat mecejo na koš in vec hodijo ter stojijo kot branilci in centri (Abdelkerim idr., 2007; Drinkwater idr., 2008). Vertikalni skoki sodijo med najpogostejše gibalne akcije v košarki. Izvajamo jih tako v napadu (podaje, skoki za odbito žogo, meti …) kot v obrambi (blokiranje meta, skoki za odbito žogo in ukradene žoge) (Ziv in Lidor, 2009). Mcinnes, Carlson, Jones in McKenna (1995) so ugotovili, da v povprecju vsak košarkar med tekmo izvede 46 ± 12 ver­tikalnih skokov, podobne rezultate (44 ± 7) so ugotovili tudi Abdelkrim, Fazaa in El Ati (2007). Ugotovitve številnih raziskav, ki so ocenjevale moc spodnjih okoncin in višino vertikalnega skoka pri razlicnih tipih košarkarjev, so deljena (Ziv in Lidor, 2009). Nekateri avtorji so porocali o neznacilnih razlikah (Bale, 1991; Hoare, 2000; Ostojic, Mazic, Dikic, 2006, Ziv in Lidor, 2009), med-tem ko drugi porocajo o znacilnih razlikah med centri in branilci ter krilnimi igralci in branilci (Latin, Berg in Baechle, 1994, Smith in Thomas, 1991; Soares, Castro Mendes, Neta in Matsudo, 1986). Primerjava bilateralnih razlik v funkcionalni moci spada med pomembnejša sredstva za oblikovanje kondicijskih in rehabilitacij­skih programov vadbe. Bilateralne asime­trije so povzrocitelj povišanega tveganja za pojav poškodbe in negativno vplivajo na športnikovo zmogljivost (Croisier, Frothom-me, Namurious in Vanderthommen, 2002; Impellizzeri, Raminini, Maffiuletti in Mar-cora, 2007; Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006; Newton, idr., 2006; Skelton, Kennedy in Rutherford, 2002; Stephens, Lawson in Reiser, 2005; McElveen, Riemann in Davies, 2010). Razvoj bilateralnih razlik je odvisen od številnih dejavnikov, kot so prej­šnja poškodba (Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006; Newton, 2006), specificne obremenitve posameznega športa (New­ton, idr., 2006), geometricne razlike v razvo­ju kosti (Bluestein in D'Amic, 1985), živcne inervacije (Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006) ali težave z mišicno aktivacijo (Lawson, Stephens, DeVoe in Reiser, 2006; McElveen, Riemann in Davies, 2010). Tradicionalno gledano se za primerjavo bi-lateralnih razlik v moci in jakosti uporablja izokinetika oz. izometricna dinamometrija (Croisier, Frothomme, Namurious in Van-derthommen, 2002, Impellizzeri, Ramini­ni, Maffiuletti in Marcora, 2007; Newton idr., 2006; McElveen, Riemann in Davies, 2010). Prednost izokineticnih meritev lahko najdemo v razlicnih razmerjih med navori in silami v izmerjeni mišici, ki so relativno preprosti za interpretacijo. Kljub temu pa vecina izokineticnih meritev zajema meri­tve v odprti kineticni verigi z izokineticno aktivacijo mišic, ki pa ni niti približno enaka športno specificnim skokom v košarki (Im-pellizzeri, Raminini, Maffiuletti in Marcora, 2007), poleg tega pa je na izokineticnih napravah nemogoce izvesti ekscentricno­koncentricno preklope v gibanju spodnjih okoncin (McElveen, Riemann in Davies, 2010). Zaradi zgornjih dejavnikov izokine­ticnih meritev se kot alternativa uporablja­jo ostali funkcionalni testi, ki vkljucujejo razlicne skoke in poskoke (enonožni, sono­žno skoki) ter teste odrivne moci (Drouin in Riemann, 2004; Noyes, Barber in Mangine, 1991). V rehabilitaciji se v vecji meri upora­bljajo enonožni skoki in poskoki, medtem ko se pri oceni odrivne moci spodnjih eks­tremitet uporabljajo sonožni vertikalni sko­ki (Bosco, Luhtanen in Komi, 1983; Cordova in Armstrong, 1996; Drouin in Riemann, 200; Impellizzeri, Raminini, Maffiuletti in Marcora, 2007, Newton idr., 2006; McEl­veen, Riemann in Davies, 2010). Pri oce­njevanju vertikalnih skokov so se kot zlati standard ocene moci spodnjih okoncin izkazale pritiskovne plošce (Cronin, Hing in McNair, 2003; McElveen, Riemann in Davi­es, 2010). Z merjenjem reakcije sil podlage in ostalih kineticnih spremenljivk se da na­tancno dolociti športnikovo odrivno moc, ki je vezana na športno specificna gibanja (McElveen, Riemann in Davies, 2010). Namen pricujoce raziskave je bil ugotoviti razlike med tremi osnovnimi tipi košarkaric v izbranih parametrih odrivne moci, izmer­jenih na bilateralni pritiskovni plošci, pri ce-mer so nas še posebej zanimale bilateralne razlike. Glede na zgoraj opisane športno (košarkarsko) specificne obremenitve in trenažni proces, ki izhajajo iz razlicnih igral­nih vlog in opravil, ki so znacilne za razlicne tipe košarkaric, pricakujemo, da se bodo v izbranih testih odrivne moci pojavile dolo-cene razlike med omenjenimi skupinami (tipi) košarkaric. Poleg tega pricakujemo tudi dolocene bilateralne razlike med levo in desno nogo. Slednja predpostavka te­melji na dejstvu, da se tako v košarkarski igri kot v trenažnem procesu pojavlja pre­cejšen delež gibanj, pri katerih košarkari­ce v vecji meri obremenjujejo eno nogo (enonožni skoki, enonožna in dvotaktna zaustavljanja, spremembe smeri, prehodi v tek in vodenje). Ob tem predvidevamo, da pri tovrstnih gibanjih vecina košarkaric bolj obremenjuje dominantno (odrivno) nogo. .Metode Vzorec preiskovank V vzorec je bilo vkljucenih 19 košarkaric (10 clanic ženskega košarkarskega kluba Gro­suplje in 9 ženskega košarkarskega kluba Triglav), ki nastopajo v 1. slovenski košarkar-ski ligi za ženske. Vse so bile predhodno se­znanjene s potekom raziskave in so pisno privolile v sodelovanje v raziskavi. Med ko­šarkaricami je bilo 8 branilk, 6 krilnim igralk in 4 centrov. V povprecju so bile stare 21,39 ± 3,05 let, visoke 176,61 ± 5,83 cm in težke 69,72 ± 7,18 kg, z vecletnim igralnim stažem na najvišjem državnem (1. SKL za ženske) in mednarodnem nivoju (Liga ABA). Vsem merjenkam je bilo predhodno verbalno razložen potek meritev z dodatno demon-stracijo pred izvedbo dolocenega skoka. Postopek meritev Meritve so potekale na Fakulteti za šport v Laboratoriju za športno- medicinsko di­agnostiko in nutricistiko v maju in juniju 2016, v sklopu trenažnega procesa po kon-cani tekmovalni sezoni 2015/16. Rezultate smo pridobili s pomocjo meritev izbranih parametrov odrivne moci na bilateralni Tabela 1: Prikaz merjenih spremenljivk pri izbranem skoku plošci (s2p d.o.o., Ljubljana, Slovenija) in v programskem vmesniku ARS (s2p d.o.o., Ljubljana, Slovenija). Predhodno smo prei­skovankam izmerili še telesno višino in težo. Meritve so bile sestavljene iz treh razlicnih skokov (SJ, CMJ in DJ), ki smo jih izvedli v enem merilnem terminu. Za namen clanka smo uporabili spremenljivke, prikazane v Tabeli 1. Po uvodnem ogrevanju na cikloergometru, ki je trajalo 5 do 7 minut z obremenitvijo 100 W in kadenco 70 obratov/minuto, smo vsem merjenkam razložili in demonstrirali izvajanje posameznega skoka. V prvem delu raziskave smo merili skok s polcepa (SJ). Preiskovankam je bilo naro-ceno, naj zacnejo gibanje iz polcepecega položaja (kot v kolenu in kolku je 90°). V zacetnem položaju so obmirovale vsaj dve sekundi, s cimer smo preprecili izvedbo ek­scentricne kontrakcije (predhodno razteza­nje mišic) in izvedli skok le na koncentricen nacin (krajšanje mišic). Roke so v casu odri­va položene na bok, s cimer je zagotovlje-no gibanje le iz trupa in nog (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014). Vsaka izmed preiskovank je imela na voljo 1 do 2 poskusna skoka in 3 do 4 skoke, ki smo jih izmerili. V drugem delu raziskave smo merili skok z nasprotnim gibanjem (CMJ). Preiskovan­kam je bilo naroceno, da se iz vzravnanega položaja spustijo do polcepa, kjer naj sledi hiter preklop v vertikalni skok. Skok z na­sprotnim gibanjem so izvedle z rokami v bokih in rokami prosto, tako da so bile lah­ko roke v pomoc pri gibanju trupa in nog. Vsaka izmed preiskovank je imela na voljo 1 do 2 poskusna skoka in 3 do 4 skoke, ki smo jih izmerili. V zadnjem delu raziskave smo merili glo­binski skok (DJ). Preiskovankam je bilo naro-ceno, naj zacnejo gibanje s prednoženjem poljubne noge pred odskokom z vnaprej dolocene višine. Po sonožnem pristanku na plošco je moral slediti hiter preklop v vertikalni skok. Zacetna višina je bila 20 cm, pri cemer smo bili pri povecevanju višine (po 10 cm) pozorni na vrh krivulje odnosa sila-cas. Kjer je bil izrazit drugi manjši vrh na desni od najvišjega, kot je to prikazano na Sliki 1, smo prenehali s povecevanjem višine pricetka skoka. Manjši vrh na krivulji je namrec posledica udarca s peto ob pod-lago, ki je obicajno posledica slabe jakosti Tabela 2: Rezultati skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) z rokami v bokih glede na tip mišic in tetiv iztegovalk gležnja (Bavdek, igralke Štirn in Dolenec, 2014; Strojnik, 1997). Pri vecini preiskovank smo po dveh poskusnih skokih izmerili 3 do 4 skoke na višinah 20, 30 in 40 cm, pri najboljših pa smo prišli celo do višine 60 cm. V koncno analizo smo vzeli izbrane parametre skoka za vse merjenke pri višini 40 cm. Vsi postopki so povzeti po protokolu, ki je bil podrobno opisan v prispevku Bosca, Luhtanen-a in Komi-ja (1983). Metode obdelave podatkov Podatke iz prejetih anket smo obdelali s staticnim programom IBM SPSS (verzija 21, SPSS Inc., Chicago, ZDA) in Microsoft Excel (verzija 2013, Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Najprej smo vsem spre­menljivkam izracunali mere osnovne sta­tistike (povprecje in standardni odklon). Za izracun razlik med tipi igralk glede na izbran parameter odrivne moci smo upo­rabili enosmerno analizo variance (ONE­WAY ANOVA). Predhodno smo preverili predpostavke o normalnosti porazdelitve s Shapiro-Wilkovim testom in histogramom ter homogenost varianc z Levenovim te­stom. Kjer smo ugotovili kršitev ene izmed predpostavk, smo uporabili neparame­tricno obliko enosmerne analize variance (Kruskall-Wallisov test). Vse podatke smo obdelali pri stopnji tveganja 5 %. .Rezultati Primerjava parametrov odriv­ ne moci med igralnimi mesti Skok z nasprotnim gibanjem (CMJ) Rezultati primerjave med tipi igralk v izbra­nih parametrih odrivne moci za skok z na­sprotnim gibanjem (CMJ) so predstavljeni v Tabelah 2 in 3 glede na položaj rok med izvajanjem skoka. Rezultati v Tabeli 2 kažejo, da ne prihaja do statisticno znacilnih razlik med tipi igralk v izmerjenih parametrih. Tendenca obstoja razlik se kaže le pri razmerju L/D noga v re-lativni maksimalni moci (p = 0,06). Podatki se pri višini skoka bistveno ne razlikujejo. Najvišje so skocile branilke (0,29 ± 0,07 m), najmanj pa centri (0,24 ± 0,05 m). Glede na dosežen cas skoka prihaja do najvecjih razlik med krilnimi igralkami in centri, kjer so imele krilne igralke za 0,05 s hitrejši cas skoka. Rezultati razmerij med levo in desno nogo kažejo, da imajo pri vseh izmerjenih razmerjih najvišje vrednosti branilke, naj­ 130 Tabela 4: Rezultati skoka s polcepa (SJ) glede na tip igralke nižje pa centri. Te vrednosti kažejo, da se branilke mocneje odrivajo z levo nogo, medtem ko centri to izvajajo bolj izrazito z desno nogo. Pri krilnih igralkah gre to raz­merje v smeri mocnejše desne noge (pod 100 %). Rezultati v Tabeli 3 kažejo, da ne prihaja do statisticno znacilnih razlik med igralnimi po­zicijami glede na izmerjene spremenljivke. Najvišje so skocile igralke na poziciji beka in krila (0,31 ± 0,06 m), najmanj pa igralke na poziciji centra (0,28 ± 0,07 m). Glede na dosežen cas skoka prihaja do najvecjih raz­lik med beki in centri, kjer so imele igralke na poziciji beka za 0,03 s hitrejši cas skoka. Podobno kot v Tabeli 2 smo tudi tukaj ugo­tovili, da imajo pri vseh izmerjenih razmerij med levo in desno nogo najvišje vrednosti igralke na poziciji beka, najnižje pa igralke na poziciji centra. Te vrednosti bekov in centrov kažejo, da se beki mocneje odri­vajo z levo nogo, medtem ko centri to iz­vajajo bolj izrazito z desno nogo. Pri krilnih igralkah gre to razmerje v smeri mocnejše desne noge. Potrebno pa je omeniti, da so te razlike malenkostno nižje kakor pri rezultatih skoka z nasprotnim gibanjem z rokami v bokih. Skok s polcepa (SJ) Rezultati primerjave med igralnimi mesti v izbranih parametrih odrivne moci med skokom s polcepa (SJ) so predstavljeni v Tabeli 4. Rezultati v Tabeli 4 kažejo, da ne prihaja do statisticno znacilnih razlik med tipi igralk glede na izmerjene spremenljivke. Zopet se pri razmerju L/D noga v relativni maksi­malni moci kaže tendenca po obstoju zna-cilnih razlik (p = 0,06). Tudi pri tem skoku so najvišje skocile branilke (0,26 ± 0,05 m) in najmanj centri (0,20 ± 0,03 m). Razlika med njima znaša 6 cm. Razmerja med levo in desno nogo v treh primerih kažejo po­dobno kot v zgornjih dveh tabelah. Tu se vidi manjša dominantnost moci leve noge pri branilkah in centrih (oba nad 100 %) in dominantnost odrivne moci desne noge pri krilnih igralkah (pod 100 %). Globinski skok (DJ) Rezultate primerjave med tipi igralk v iz­branih parametrih odrivne moci pri globin­skem skoku (DJ) so predstavljeni v Tabeli 5. Rezultati v Tabeli 5 kažejo, da ne prihaja do statisticno znacilnih razlik med tipi igralk v izmerjenih spremenljivkah. Ne glede na to pa lahko ugotovimo, da se kažejo precej­šnja odstopanja pri dolocenih spremen­ljivkah. Najboljše rezultate lahko ponovno zasledimo pri branilkah (0,29 ± 0,12 m), ki so v povprecju skocile kar 8 cm vec kot centri (0,21 ± 0,03 m). Najboljše razmerje med vi-šino skoka in kontaktnim casom so imele krilne igralke (1,32 ± 0,23 m/s), katerih rezul-tat se je za 0,24 m/s razlikoval od najslab­šega rezultata, ki so ga dosegli centri (1,07 ± 0,29 m/s). Enak kontaktni cas so dosegle krilne igralke in branilke (0,20 s), ki so ime­le za 0,02 s hitrejši kontaktni cas kot centri. Rezultati razmerij med levo in desno nogo zopet kažejo dominanco odrivne moci pri levi nogi v primeru branilk v vseh treh pri­merih (nad 103 %). Za razliko od zgornjih rezultatov pa smo tukaj ugotovili najvecjo dominanco desne odrivne noge pri centrih pri štartni intervalni relativni moci (92,06 ± 9,25 %) in relativni maksimalni moci (91,99 ± 9,38 %). Pri razmerju relativne maksimal­ne sile pa smo najvecjo dominanco desne noge ugotovili pri krilnih igralkah (89,68 ± 7,40 %). • Razprava Z raziskavo smo želeli preveriti morebitne bilateralne razlike v odrivni moci pri treh razlicnih skokih in odstopanja v odrivni moci med desno in levo stranjo glede na tip košarkaric. Rezultati meritev skoka z nasprotnim gi­banjem so pokazali statisticno neznacilne razlike med igralnimi mesti. Kljub vsemu pa glede na precejšnje razlike v povprec­nih vrednosti rezultatov ne moremo reci, da teh razlik ni ali da so zanemarljive. Tu mislimo predvsem na razlike v višini sko­ka, casu skoka in vseh treh razmerjih sil in moci med levo in desno nogo. Podobne, sicer statisticno znacilne razlike v odrivni moci pri skoku z nasprotnim gibanjem so porocali tudi nekateri drugi avtorji (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014; Delextrat in Cohen, 2009). V obeh prispevkih so bile vrednosti pri vseh igralnih mestih nekoliko višje kot v našem primeru. Do razlik med našimi rezul­tati in tistim, o katerih porocata Delextrat in Cohen (2009), lahko prihaja tudi zaradi raz­licne uporabljenega merskega postopka. Podobno kot pri košarkaricah, tudi pri ko­šarkarjih porocajo razlicni avtorji o najnižjih vertikalnih skokih centrov, medtem krila dosegajo v nekaterih primerih celo boljše rezultate kot branilci (Abdelkrim, Chaoua-chi, Chamari, Chtara in Castagna, 2010; Kö­klü, Alemdaroglu, Koçak, Erol in Findikoglu, 2011). Pri primerjavi med meritvama skokov z nasprotnim gibanjem z rokami v bokih in v prostem gibanju (pomoc pri odrivu) smo ugotovili razlike v višini skokov. Višje vrednosti so naše preiskovanke dosegale v primeru, ko so roke aktivno uporabljale pri odrivu. Podobne rezultate so porocali tudi ostali raziskovalci (Ziv in Lidor, 2009; Schiltz, Lehance, Maquet, Bury, Criellard in Croisier, 2009). Rezultati, ki se nanašajo na razmerje sil in moci med levo in desno nogo, so po našem mnenju posledica razlik v dominan­tni odrivni nogi in se razvijejo skozi trena­žno-tekmovalni proces. Dodatne tuje in domace literature na podrocju merjenja bi-lateralnih razlik v košarki s tenziometrijo ni­smo zasledili, saj se vecina raziskav nanaša na uporabo izokineticnih meritev (Schiltz, Lehance, Maquet, Bury, Criellard, Croisier, 2009). Ugotovljena odstopanja v razmerjih med levo in desno nogo so pri vseh tipih igralk pod 10–15 %, kar po porocanju vecjih raziskav ne pomeni povišanega tveganja za poškodbo (Knapik, Bauman, Jones in Va­ughan, 1991; McElveen, Riemann in Davies, 2010; Kanus, 1994). Podobno kot rezultati meritev skoka z na­sprotnim gibanjem (CMJ) so tudi rezultati skoka s polcepa (SJ) pokazali neznacilne razlike med tipi igralk, vendar pa tudi v tem primeru teh razlik ne moremo zanemariti. Gre predvsem za razlike v povprecnih vre­dnostih pri višini skoka, razmerju v impulzu sile v obeh polovicah odriva ter vseh treh razmerjih sil in moci med levo in desno nogo. V višini skoka so bile zopet dominan­tne branilke s povprecoi višino 26 ± 5 cm. Tudi v tem primeru so naši rezultati primer-ljivi s porocanji ostalih avtorjev, kjer so pa bile te razlike v vecini primerov tudi stati­sticno znacilne (Bavdek, Štirn in Dolenec, 2014; Ziv in Lidor, 2009), skoki pa podobno visoki. O nižjih vrednostih višin skokov so porocali ostali avtorji (Hakkinen, 1991, 1997; Pannoutsakopoulos, 2013). V raziskavi Ha-kkinena so leta 1991 skocile 21,5 ± 2,4 cm, leta 1993 pa 24,2 ± 2,4 cm. O precej nizkih vrednostih poroca tudi Pannoutsakopou­los (2003). Kot smo omenili že pri rezultatih skoka z nasprotnim gibanjem, lahko tudi tu bilate­ralne razlike pripišemo specificnim zahte­vam košarkarskega trenažno-tekmovalne­ga procesa. To tezo potrjuje tudi prispevek o mišicnih nesorazmerjih spodnjih okoncin (Newton idr., 2006). Primerjava med višina-mi skokov CMJ in SJ je pokazala, da so pov­precne vrednosti višje pri prvem skoku (te­stu), kjer se v vecji meri uporablja elasticna energija v primerjavi s skokom s polcepa, kjer je sila pretežno generirana s koncen­tricno kontrakcijo (Ziv in Lidor, 2009). Kot receno smo pri globinskem skoku (DJ) zaradi lažje primerjave izbranih parametrov odrivne moci uporabili le rezultate z višine 40 cm, ki so jo zmogle vse preiskovanke. Statisticno znacilnih razlik tudi tu nismo ugotovili, vendar so se pri vecini spremen­ljivk pojavile razlike, o katerih je vredno raz­pravljati. Višina skoka se je med tipi igralk razlikovala za 8 cm. Najvišje vrednosti so dosegale branilke (29 ± 12 cm) , najnižje pa centri (21 ± 3 cm). Razlike v kontaktnih ca-sih so bile zanemarljive in so znašale le 0,02 s, vendar so z vidika trajanja vsi skoki – ne glede na tip igralke – v povprecju predolgi, da bi lahko izkorišcali val M3 miotaticnega refleksa, ki traja do 180 ms (Enoka, 2008). To za prihodnje študije in trenažni proces pomeni, da se mora vadba globinskih sko­kov izvajati z manjših višin, saj se lahko le na tak nacin zagotovo ustrezno korišcenje refleksa na nateg, ki pripomore k vecji pro-izvodnji sile in s tem višjemu skoku. Malce višje skoke skupaj z neznacilnimi razlikami v kontaktnih casih je ugotovil tudi Bavdek s sodelavci (2014). Razlike med tipi igralk v razmerju med višino skoka in kontaktnim casom so po našem mnenju predvsem posledica nižjih skokov centrov glede na branilke. Pomislek glede dominantnosti odrivne moci leve noge pri branilkah in desne pri krilih in centrih smo omenili že v prejšnjih odstavkih. .Zakljucek Košarka je šport, kjer je v veliki meri uspe­šnost odvisna od napadalnih in obrambnih akcij, povezanih z odrivno mocjo igralcev, ta pa se po porocanju številnih raziskav razlikuje glede na tipe igralcev in igralk, ki se pojavljajo v košarki. Trenažno-tekmoval­ni proces lahko privede do številnih razlik v moci in jakosti mišic spodnjih okoncin, ki lahko vodi do številnih poškodb in slabše tekmovalne uspešnosti. Za merjenje bilate­ralnih razlik v moci spodnjih okoncin se kot zlati standard uporablja izokinetika, katere rezultati pa se ne približajo športno-speci­ficnim eksplozivnim gibalnim akcijam ko­šarke (ekcentricno-koncentricnim kontrak­cijam med skoki). V vecini raziskav odrivne moci košarkarjev se zato uporablja metoda tenziometrije. Z raziskavo smo želeli preveriti morebitne razlike v odrivni moci pri treh razlicnih skokih in treh razlicnih tipih košarkaric, pri cemer smo bili še posebej pozorni na bilateralne razlike v odrivni moci oz. raz­merja sil in moci med levo in desno nogo. Ugotovili smo, da pri vseh treh izmerjenih skokih ne prihaja do statisticno znacilnih razlik v izbranih parametrih odrivne moci glede na tip igralke. Kljub temu pa razlike v povprecnih vrednostih nakazujejo dolo-ceno stopnjo diferenciacije med njimi, ki je ne smemo zanemariti in po našem mnenju izhaja iz igralnih specifik košarke oziroma specifik trenažno-tekmovalnega procesa, ki je premalo usmerjen v sistematicen in bilateralen razvoj odrivne moci. Najvecje razlike v vecini izmerjenih pa-rametrov se pojavljajo med branilkami in centri. Bilateralne razlike v moci in sili spodnjih okoncin je potrebno po našem mnenju reševati z zmanjševanjem mišic­nih nesorazmerij in dodatnim razvojem eksplozivne moci še posebej pri tistih tipih igralk, ki so najbolj odvisne od uspešnosti odrivne moci spodnjih okoncin (predvsem centri in krila). Glede na rezultate, ki jih je dala raziskava, smo mnenja, da obstaja po­treba po dodatnem raziskovanju te temati­ke na vecjem vzorcu, saj obstaja velika ver­jetnost, da bi bile v tem primeru razlike tudi statisticno znacilne. Predlagamo, da naj se v trenažno-tekmovalnem procesu vec casa posveca ucenju pravilne tehnike skokov in sistematicnem razvoju odrivne moci. Ves napredek naj se redno spremlja z izvaja­njem meritev odrivne moci na bilateralnih pritiskovnih plošcah, ki poleg spremljanja napredka odrivne moci nog kažejo tudi izboljšanje nekaterih mišicnih nesorazmerij med levo in desno nogo. .Literatura 1. Abdelkrim, N. B., El Fazaa, S. in El Ati, J. (2007). Time–motion analysis and physiological data of elite under-19-year-old basketball players during competition. British journal of sports medicine, 41(2), 69–75. 2. Abdelkrim, N. B., Chaouachi, A., Chamari, K., Chtara, M. in Castagna, C. (2010). Positional role and competitive-level differences in elite-level men's basketball players. The Jour­nal of Strength & Conditioning Research, 24(5), 1346–1355. 3. Bale, P. (1991). Anthropometric, body compo­sition and performance variables of young elite female basketball players. The Journal of sports medicine and physical fitness, 31(2), 173–177. 4. Bavdek, R., Štirn, I. in Dolenec, A. (2014). Pri­merjava odrivne moci med razlicnimi tipi košarkaric slovenske clanske in mladinske reprezentance. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 62. 5. Bosco, C., Luhtanen, P. in Komi, P. V. (1983). A simple method for measurement of mecha­nical power in jumping. European journal of applied physiology and occupational physiolo­gy, 50(2), 273–282. 6. Blustein, S. M. in D'Amico, J. C. (1985). Limb length discrepancy. Identification, clinical significance, and management. Journal of the American Podiatric Medical Association, 75(4), 200–206. 7. Cronin, J. B., Hing, R. D. in McNair, P. J. (2004). Reliability and validity of a linear position transducer for measuring jump performan­ce. The Journal of Strength & Conditioning Re­search, 18(3), 590–593. 8. Croisier, J. L., Forthomme, B., Namurois, M. H., Vanderthommen, M. in Crielaard, J. M. (2002). Hamstring muscle strain recurrence and strength performance disorders. The Ameri­can journal of sports medicine, 30(2), 199–203. 9. Drinkwater, E. J., Pyne, D. B. in McKenna, M. J. (2008). Design and interpretation of anthro­pometric and fitness testing of basketball players. Sports medicine, 38(7), 565–578. 10. Drouin, J. M. in Riemann, B. L. (2004). Lower extremity functional performance testing, part 2. Athletic Therapy Today, 9(3), 49–51. 11. Enoka, R. M. (2008). Neuromechanics of hu­man movement. Human kinetics. 12. Häkkinen, K., (1991). Force production cha­racteristics of leg extensor, trunk flexor and extensor muscles in male and female ba­sketball players. The Journal of sports medici­ne and physical fitness. 31(3): 325–31. 13. Häkkinen, K., (1997). Changes in physical fitness profile in female basketball players during the competitive season including explosive type strength training. The Journal of Sports Medicine and Physical Fitness, 33(1): 19–26. 14. Hoare, D. G. (2000). Predicting success in junior elite basketball players—the contri­bution of anthropometic and physiological attributes. Journal of Science and Medicine in Sport, 3(4), 391–405. 15. Hoffman, J. R., Fry, A. C., Howard, R., Maresh, C. M. in Kraemer, W. J. (1991). Strength, Speed and Endurance Changes During the Course of a Division I Basketball Season. The Jour­nal of Strength & Conditioning Research, 5(3), 144–149. 16. Hoffman, J. R., Tenenbaum, G., Maresh, C. M. in Kraemer, W. J. (1996). Relationship Betwe­en Athletic Performance Tests and Playing Time in Elite College Basketball Players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 10(2), 67–71. 17. Hoffman, JR and Maresh, CM. Physiology of basketball, In: Exercise: Basic and Applied Sci­ence. Garrett, WE and Kirkendall, DT, (eds.). Li- ppincott Williams & Wilkins: Baltimore, 2000. pp. 733–744. 18. Hunter, G. R., Hilyer, J. in Forster, M. A. (1993). Changes in Fitness During 4 Years of Inter­collegiate Basketball. The Journal of Strength & Conditioning Research, 7(1), 26–29. 19. Impellizzeri, F. M., Rampinini, E., Maffiuletti, N. in Marcora, S. M. (2007). A vertical jump force test for assessing bilateral strength asymme­try in athletes. Medicine and science in sports and exercise, 39(11), 2044. 20. Janeira, M. A. in Maia, J. (1998). Game inten­sity in basketball. An interactionist view lin­king time-motion analysis, lactate concen­tration and heart rate. Coaching and Sport Science Journal, 3, 26–30. 21. Kannus, P. (1994). Isokinetic evaluation of muscular performance. International journal of sports medicine, 15(S 1), S11–S18. 22. Knapik, J. J., Bauman, C. L., Jones, B. H., Harris, J. M. in Vaughan, L. (1991). Preseason streng­th and flexibility imbalances associated with athletic injuries in female collegiate athletes. The American Journal of Sports Medicine, 19(1), 76–81. 23. Köklü, Y., Alemdaroglu, U., Koçak, F., Erol, A. in Findikoglu, G. (2011). Comparison of cho­sen physical fitness characteristics of Turkish professional basketball players by division and playing position. Journal of human kine­tics, 30, 99–106. 24. Latin, R. W., Berg, K. in Baechle, T. (1994). Physical and Performance Characteristics of NCAA Division I Male Basketball Players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 8(4), 214–218. 25. Lawson, B. R., Thomas, M. Stephens, I. I., DeVoe, D. E. in Raoul F. Reiser, I. I. (2006). Lo-wer-extremity bilateral differences during step-close and no-step countermovement jumps with concern for gender. The Journal of Strength & Conditioning Research, 20(3), 608–619. 26. McInnes, S. E., Carlson, J. S., Jones, C. J. in McKenna, M. J. (1995). The physiological load imposed on basketball players during competition. Journal of sports sciences, 13(5), 387–397. 27. McElveen, M. T., Riemann, B. L. in Davies, G. J. (2010). Bilateral comparison of propulsion mechanics during single-leg vertical jum­ping. The Journal of Strength & Conditioning Research, 24(2), 375–381. 28. Newton, R. U., Gerber, A., Nimphius, S., Shim, J. K., Doan, B. K., Robertson, M. ... in Kraemer, W. J. (2006). Determination of functional strength imbalance of the lower extremities. The Journal of Strength & Conditioning Resear­ch, 20(4), 971–977. 29. Noyes, F. R., Barber, S. D. in Mangine, R. E. (1991). Abnormal lower limb symmetry de­termined by function hop tests after anterior cruciate ligament rupture. The American jour­nal of sports medicine, 19(5), 513–518. 30. Ostojic, S. M., Mazic, S. in Dikic, N. (2006). Profiling in basketball: physical and physi­ological characteristics of elite players. The Journal of Strength & Conditioning Research, 20(4), 740–744. 31. Panoutsakopoulos, V. (2013). Sport specifi­city background affects the principal com­ponent structure of vertical squat jump per­formance of young adult female athletes. Journal of Sport and Health Science, 1–9. 32. Schiltz, M., Lehance, C., Maquet, D., Bury, T., Crielaard, J. M. in Croisier, J. L. (2009). Explo­sive strength imbalances in professional ba­sketball players. Journal of Athletic Training, 44(1), 39–47. 33. Skelton, D. A., Kennedy, J. in Rutherford, O. M. (2002). Explosive power and asymmetry in leg muscle function in frequent fallers and non-fallers aged over 65. Age and ageing, 31(2), 119–125. 34. Smith, H. K. in Thomas, S. G. (1991). Physio­logical characteristics of elite female basket­ball players. Canadian journal of sport scien­ces= Journal canadien des sciences du sport, 16(4), 289–295. 35. Soares, J, Castro Mendes, O, Neta, CB, and Matsudo, VKR. (1986). Physical Fitness Cha­racteristics of Brazilian basketball team as related to game functions. In: Perspectives in Kinanthropometry: The 1984 Olympic Sci­entific Congress Proceedings. Day, JAP, (ed.). Champaign,Illinois: Human Kinetics, pp. 127–133. 36. Stephens 2nd, T. M., Lawson, B. R. in Reiser 2nd, R. F. (2004). Bilateral asymmetries in max effort single-leg vertical jumps. Biomedical sciences instrumentation, 41, 317–322. 37. Strojnik, V. (2007). Conditioning and sprinting technique. V: MENZEL, Hans-Joachim (ur.), CHAGAS, M.H. (ur.). Proceedings of the 25th International Symposium on Biomechanics in sports : papers list. [S.l.]: [s.n.], 2007, 4 str. 38. Tavino, L. P., Bowers, C. J. in Archer, C. B. (1995). Effects of Basketball on Aerobic Capacity, Anaerobic Capacity, and Body Composition of Male College Players. The Journal of Streng­th & Conditioning Research, 9(2), 75–77. 39. Ziv, G. in Lidor, R. (2010). Vertical jump in fe­male and male basketball players—A review of observational and experimental studies. Journal of Science and Medicine in Sport, 13(3), 332–339. .Zahvala Avtor Tim Kambic se zahvaljuje Mestni obcini Ljubljana za podporo pri študiju in raziskovanju. Tim Kambic, dipl. kin. študent magistrskega študija Kineziologije Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport tim.kambic@gmail.com