DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV
PISMO BREZ PISAVE
(O arheologiji, ključih in arhetipih)
TOMAŽ NABERGOJ
Narodni muzej v Ljubljani je od oktobra
1991 do februarja 1992 postavil na ogled
arheološko razstavo Pismo brez pisave.
Namenjena je bila počastitvi Svetovnega slo-
venskega kongresa v juniju lani in otvoritvi
novega muzejskega razstavišča v prenovlje-
nem atriju. Zaradi agresije na Slovenijo pa
smo jo lahko videli šele v jeseni. Razstava ni
bila obsežna, vendar je zastavila nemalo vpra-
šanj in odprla probleme, ki presegajo s podna-
slovom Arheologija o prvih stoletjih krščan-
stva na Slovenskem postavljeni okvir. Pred-
vsem je tovrstno arheološko gradivo, shranje-
no v različnih slovenskih muzejskih zbirkah
in v graškem Joanneumu, sploh prvič zbrala
na enem mestu in ga tudi objavila v
katalogu, kar je bil glavni namen avtorjev, dr.
Timoteja Knifica in Milana Sagadina.
Osnovni nivo branja razstave je bil arheolo-
ško-zgodovinski. Oprl se je na splošno pozna-
ni razvoj zgodnjega krščanstva pri nas, ki ga je
doslej najtrdneje začrtal in povezal z dogajanji
v širšem prostoru slovenski zgodovinar dr.
Rajko Bratož. Tako sta bili predstavljeni dve,
med seboj ločeni obdobji: pozna antika in
njen konec (4.-7. stoletje) ter slovanski zgodnji
srednji vek (8.-11. stoletje).
Z arheološkimi raziskavami odkriti mate-
rial je dvovrsten: ostanki tlorisov sakralnih
objektov in deli cerkvene opreme izpričujejo
topografijo krščanskih kultnih mest, drobne
najdbe, predvsem iz grobov in naključne, pa
odkrivajo duhovno življenje posameznika in
skupnosti v določenem času. Značilno je, da
sodijo ostanki cerkva večinoma v prvo obdo-
bje. Takšne najdbe izvirajo tako iz rimskih
mestnih središč 4. in 5. stoletja (Poetovio,
Emona, Celeia), kot iz utrjenih višinskih nase-
lij s staroselskega podeželja iz 5. in 6. stoktja
(Ajdovski gradeč nad Sevnico, Rifnik pri Šen-
tjurju, Kučar pri Podzemlju, Ajdna nad Poto-
ki, Korinjski hrib nad Velikim Korinjem...).
Te druge so bile na razstavi predstavljene z
maketo cerkve v naravni velikosti. Ostanke
cerkvene arhitekture in notranje opreme (npr.
steklo in omet z Ajdovskega gradca oz. Ajdne)
je dopolnjevalo drobno gradivo s krščansko
simboliko: z latinskim, grškim in tudi Salo-
monovim križem, s črkama alfa in omega, s
kristogramom, menoro, z likom nadangela
Mihaela, v podobi ptice (pava, goloba). Ome-
nimo svečnika iz Rogoznice pri Ptuju, kri-
stogram in ogledalo iz Emone, razne okrasne
zaponke, npr. pozlačeno iz Neviodunuma, pr-
stane, pašne spone, oljenke in novce z različ-
nih najdišč. Vsi ti predmeti sami na sebi in v
svojih poslednjih, arheoloških kontekstih os-
vetljujejo tista tri stoletja podirajočega se an-
tičnega sveta, ko so človeški, predvsem voja-
ški in ekonomski resursi zahodnega rimskega
imperija izgubili ravnotežje v svojih socialnih
soodvisnostih in klonili pred invazijami po-
tentnih barbarskih ljudstev. To je hkrati čas,
ko so izzvenela iskanja helenističnih misterij-
skih kultov, ko je v državljanskih vojnah osla-
bljena rimska oblast pripustila iz podzemlja
novo odrešujočo religijo, krščanstvo, in je
le-to v svoji ortodoksni obliki slavijo zmago
tako nad pogani kot nad heretiki. Čas, ki je
našel svoj odmev tudi na jugovzhodnem alp-
skem področju med Jadranom in Panonijo.
Tako pisni viri temu prvemu, arheološko
predstavljenemu obdobju, dodajajo svoj histo-
rični okvir, kije bil na razstavi zapolnjen z in-
timno uglašenimi verzi Gavdencijeve napisne
plošče. Z grobimi potezami pa zarisujejo tudi
drugo, zgodnjesrednjeveško obdobje. Tedaj so
se, kakor nam v duhu svojega časa hoče pove-
dati zgodba o Ingu iz Konverzije, slovanski
prišleki dali poučiti v sveti veri, tuji, salzbur-
ški in oglejski misijonarji, pa so položili teme-
lje novim duhovnim in civilizacijskim izkuš-
njam v tem delu nastajajoče Evrope. Poet pa
je v svoji viziji, opirajoč se na Slavo kranjske-
ga polihistorja, to umiranje starega, »krivega«,
in porajanje novega, »pravega« , naslikal vse
drugače - kot skrajno nasilno in krvavo sooče-
nje dveh pojmovanj, ki se v svoji globoki člo-
veški tragiki najbolj izkaže v duhovni združi-
tvi do smrti ločenih Bogomile in Črtomira.
Ta osebni, notranji vidik pokristjanjenja, in
onega občega, zunanjega, so dala zgolj slutiti
nam ohranjena »pisma brez pisave«: drobni
predmeti s svojo tu jasno, tam spet prikrito ali
komaj še razpoznavno krščansko motiviko.
To je nakit iz staroslovanskih grobov: okrasne
zaponke, obeski v obliki križa, prstani in uha-
ni. Ob spremembah pogrebnih običajev ti
predmeti po eni strani kažejo uveljavljanje
krščanskih simbolov, kot so križ, orel, ptici ob
drevesu življenja oz. ob vodnjaku življenja,
panter, motiv Danijela v levnjaku, Agnus Dei.
Po drugi strani pogosto neprikrito posnemajo
tako zahodne vzore visoke, dvorske umetno-
59
»Jaz sem luč sveta ...« (Janez 8,12), iz fototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič
sti, kot tudi splošno razširjeno ornamentiko,
npr. kamnit pleteninast okras karolinške
dobe. Kamnita plastika 9.-11. stoletja je bila
zastopana s primerki cerkvene opreme iz Pri-
morja, posebno iz Kopra in je skupaj s pre-
klado in reliefno ploščo iz kapele sv. Jurija na
Svetih gorah napolnila rekonstruirano zgod-
njesrednjeveško cerkev.
Arheološko -zgodovinska slika, ki nam jo je
ob pomoči poznanih historičnih dogajanj po-
nudilo razstavljeno gradivo, je resda rezultat
desetletij raziskovalnega dela, predvsem po 2.
svetovni vojni, vendar v sebi še zdaleč ni za-
ključena. Slovenska arheologija bo morala na-
črtno raziskati posebno čas 8. in 9. stoletja, to-
rej obdobje pokristjanjevanja Slovanov, za ka-
tero imamo doslej malo materialnih preostan-
kov. Tudi umetnostne zgodovinarje zanima
vprašanje predromanske cerkvene arhitekture
(pri nas je do sedaj potrjenih le pet tlorisov:
Blejski otok I, Sv. Jurij v Batujah, kapeli sv.
Jurija in sv. Martina na Svetih gorah ter ro-
tunda S. Elio v Kopru) in prehod od 9. stoletja
k prvim ohranjenim cerkvam 11. in 12. stole-
tja. Kar zadeva antiko, je v obsežni problema-
tiki rimske Poetovine potrebno opozoriti na
še manjkajočo arheološko topografijo kultnih
mest. Kakšen je bil npr. odnos med templji
rimskih oz. provincialnih božanstev, mitreji
in zgodnjekrščanskimi svetišči, ki so jih smelo
domnevali celo na šestih lokacijah? In kam
umestiti bronasta svečnika iz Rogoznice, ki
naj bi v zgodnjekrščanski občini Poetovione
kazala vplive koptskega liturgičnega obredja?
Med zanimivimi posameznimi najdišči naj
spomnimo na Tominčevo jamo v Škocjanu, ki
60
Nekoč je bila poznoantična cerkvica..., iz fototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič
bi glede na najdbe morda lahko bila služila
kot starokrščansko svetišče; tam so poleg treh
glinastih oljenk s podobo apostola Pavla, kri-
stogramom oz. menoro našli še kristogram iz
bronaste pločevine s črkama alfa (manjka) in
ornega, kije bil morda le skozi spodnjo luknji-
co pritrjen na ročaj kake bronaste svetilke. '
Pričujoča razstava je pokazala še nekaj. Na
Slovenskem imamo ohranjenih razmeroma
mnogo najdišč z ostanki starokrščanskih cer-
kva (vsaj 14 do 7. stoletja). To je pomemben
del naše kulturne dediščine, a kot sklop ar-
heoloških spomenikov »in situ« ni dovolj iz-
koriščen. Spomeniško varstvo je v nekaterih
primerih zanj dobro poskrbelo (Rifnik, Aj-
dovski gradeč, Ajdna), s spremembami v za-
dnjem času se je povečalo tudi zanimanje jav-
nosti. Tako so ponovno blagoslovili baziliko
na Rifniku (13. oktobra 1990) in nedavno še
cerkev na Ajdni (15. junija 1991), kamor je
vabil plakat z naslovom Romanje h koreni-
nam. Katerim koreninam? Daljnjim izvorom
našega slovenstva, da ne rečemo nacionalnega
zavedanja, ki pa ima svoje še bolj daljnje za-
četke slej ko prej na vzhodu in ne v starosel-
skem podalpskem svetu 5. in 6. stoletja? Ali
preprosto k duhovnim koreninam krščanstva
na tem ozemlju, ki pa, izruvane, s Črtomiro-
vim pokristjanjenjem tudi nimajo nobene zve-
ze? Na ruševinah naselbine pod Stolom so te-
daj gospodovali Ajdi... V televizijskem poro- j
čilu ob lanskoletni slovesni otvoritvi konser- i
virane cerkve na Ajdni smo lahko (ne iz ust j
arheologa) zaznali dovolj jasne poskuse pove- i
zovanja starih Slovencev s poznoantično sta-
roselsko kulturo. A tu smo že na spolzkih tleh
razbohotenih teorij o Venetih, »naših davnih
prednikih«, ki v ohranjenih arheoloških virih
sicer ne najdejo nobene potrditve. Mimogre-
de, lahko kdo zadovoljivo razloži, zakaj naj bi
bili potemtakem Slovenci-Veneti dvakrat po-
kristjanjeni?
Razstavo lahko ocenjujemo tudi z drugega,
muzeološkega vidika, ki je povezan z arhitek-
tovo prenovo atrija. Z njim je Ljubljana dobi-
la novo razstavišče, ki bo začasno in vsaj za
določen tip razstav razbremenilo tri osrednje
slovenske muzeje, utesnjene v stavbi na Pre-
šernovi 20. Arhitekt Marko Mušič je svoj pro-
jekt celovite prenove Treove zgradbe pojasnil
v članku v katalogu, kjer je pokazal tudi izho-
dišča za rekonstruiranje cerkva v naravni veli-
kosti. Sam atrij je kljub poudarjeno prisotni j
neorenesančni arhitekturi pustil dovolj zraka ;
obema belima gmotama, rekonstruiranima i
cerkvama, ki sta si stali nasproti ob osi razsta- j
višča. Popek razstave je bil ravno na začetku j
(ali koncu) te osi postavljeni kristogram, spo- i
znavno, dogovorjeno znamenje za vse, ki jim I
je bil krmar življenja Jezus Kristus. j
61
Vstopim v zgodnjesrednjeveško cerkev, izfototeke Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič
Cerkvi kot največja eksponata sta ponazar-
jali dve obdobji zgodnjega krščanstva pri nas.
Prva je združila tri bistvene tlorisne elemente
naših poznoantičnih cerkva iz podeželskih
naselbin-refugijev, posebno tiste z Ajdovskega
gradca, kijih V. Bierbrauer označuje za oglej-
sko-alpski tip: vhodno vežo, nerazčlenjen os-
rednji prostor za vernike ter prezbiterij s pro-
stostoječo polkrožno klopjo za duhovščino.2
V nevtralno belo leseno konstrukcijo, ki se je
zgledovala po še stoječih takratnih cerkvah iz
severne Italije in Istre, so bili vključeni ohra-
njeni arhitekturni členi in kopiji bronastih
svečnikov iz Rogoznice, medtem ko so bile v
stranskih stenah v vitrinah razstavljene neka-
tere najdbe, tudi dva rekonstruirana relikvi-
arija. Zgradba je skupaj s spolijami v veži in v
zahodni steni delovala dokaj skladno. Za obi-
skovalce prvotno predvideni stranski vhod v
bočni steni je izpadel, kar ni motilo. Tudi
druga cerkev je povezala ohranjene razno-
vrstne arhitekturne člene, predvsem dele ol-
tarnih pregrad in pilastrov ter dve transeni. V
pravokotni tlorisni zasnovi s polkrožno apsi-
do je povzela redka slovenska zgodnjesred-
njeveška najdišča (Bled, Batuje) in odkrila
oglejske vplive. Takšen, pri nas redek način
prezentacije arheoloških najdb, je bil vsekakor
na mestu, saj je ohranjene fragmente razložil z
njihovim prvotnim kontekstom in obnovlje-
nemu volumnu vrnil tudi delček minulega ob-
čutja.
Cerkvi sta bili tisti prostor v prostoru, ki so
ga kakor znamenja ob poti dopolnjevale vitri-
ne s sklopi drobnih arheoloških najdb. Nemi
marmorni podstavki so uspeli ohraniti njiho-
vo identiteto, ki so jo posebno izražale tudi
ptičke na vitkih kovinskih nosilcih ali srebrni
križec s Kučarja, medtem ko so povečevala
vabila k natančnejšemu opazovanju detajlov.
Ob stenah smo videli odlične aerofoto-
posnetke arheoloških najdišč, fotografije stil-
no ali simbolno paralelnih predmetov iz tuji-
ne ter v risbi povečane motive s slovenskega
gradiva. Kdor si je zaželel spominkov, je lah-
ko kupil kopijo bronaste okrasne zaponke-
ptičke z Ajdne, lično izdelano v zlatu, srebru
oz. glini, izvezene prtičke z istim motivom ali
glinasto oljenko s kristogramom. Tudi to je bil
del muzejske ponudbe ob razstavi, od katere
moramo pohvaliti zelo dobro muzejsko-
pedagoško službo. Ta je organizirala vodstva
za otroke in mladino, za katere je kustodinja-
pedagoginja Eva Kocuvan pripravila odlične,
62
Grobovi - zrcala življenja, iz fototeke Narodnega
muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič
delovne liste. Predvsem pa bo odslej na voljo,
kot že rečeno, kvaliteten in bogato ilustriran
slovensko-angleški katalog, katerega avtorja
sta dr. Timotej Knific in Milan Sagadin s so-
delavci. Katalog s 122 kataloškimi enotami, s
spremnima člankoma avtorjev in obsežno bi-
bliografijo nudi dobro izhodišče za nadaljnje
tovrstne raziskave. Sicer pa je to še eden v vr-
sti visokih oblikovalskih dosežkov Ranka No-
vaka iz Studia Znak in je skupaj s plakatom in
vabilom poskrbel za reprezentativno podobo
razstave.3
Splošni vtis je bil dober. Razstava je delova-
la čisto in premišljeno, kar je še poudarjala
belina cerkva in celotnega razstavišča^ ter
hladna, celo premočno izražena svečanost
marmornih tal. A bila je dokaj asketska in
skoraj preveč le vizualna - pogrešali smo glas-
beno spremljavo, ki bi prostoru vdahnila več
sakralnosti, in si zaželeli slišati oživljeno sta-
roslovensko besedo iz Brižinskih spomenikov.
Spremnega teksta je bilo (pre)malo. Čeprav je
šlo za »pisma brez pisave» (ali ne ravno za-
to?), smo razen nekaterih drugih pojasnil, npr.
o kristogramu, pričakovali zgodbo o Ingu iz
Konverzije. Obiskovalci večinoma porečejo:
»Lepa razstava.« A tu je kleč! Ne glejmo eks-
ponatov le kot materialne dokumente krščan-
stva ali celo le kot bolj ali manj estetske pred-
mete! Poiščimo tudi njihov skrivni, duhovni
pomen!
Ti drobni odkruški preteklosti (če pustimo
ob strani cerkvi z njuno opremo) so združeva-
li v sebi dve, med seboj prepleteni konstanti
razstave: prvič, njeno gradivo je priskrbela ar-
heologija, in drugič, razkrivala je del duhov-
nih (in ne le duhovnih) dogajanj določenega
prostora in časa, namreč krščanstvo na Slo-
venskem v pozni antiki in zgodnjem srednjem
veku. Simbolika je tisto, kar predmete določa
kot pričevalce krščanstva. Je razstava zmogla
(hotela?) odstreti to, tretjo raven berljivosti?
Zdi se, da le delno: predstavila je simbole,
vendar zaprte v skrinjicah, in prepustila obi-
skovalcu, da sam dvigne pokrov in odkrije
vsebino. Nekatere od skrinjic so bile resda
prozorne, pri drugih smo našli zraven navodi-
lo za odpiranje. Problem je seveda v tem, da
moraš imeti pravi ključ, npr. ustrezen svetopi-
semski citat. Marsikdo bi bil skrinjico odkle-
nil, če bi bil ključ priložen...
Rdeča nit razstave je bilo torej krščanstvo.
Vendar je bilo njeno sporočilo globlje, bolj
univerzalno. Razodela ga je prav simbolna
govorica razstavljenih predmetov, ki je prese-
gla krščanske okvire in se skozi spoznanja
zgodnejših civilizacij in kultur vrnila k arheti-
pom človekovega dojemanja in vrednotenja
sveta in življenja. Najlepši primer za to je sam
križ, ki izvorno ni krščanski simbol, ampak ga
je krščanstvo le uporabilo kot svoj glavni
znak.
Križ se pojavlja že od neolitika dalje v
okrasni in kultnosimbolni funkciji. V stari
Indiji je kot svastika (crux gammata) bil
simbol sreče (v sanskrtu svasti = srečen) in
zdravja, tudi sončnega kolesa. Egipčanom je
bil ank (crux ansata) simbol in hieroglifski
pojem za življenje. Celo v stari Mehiki so
poznali križ, simbol ponovne oživitve, in sicer
v podobi koruze, stiliziranega drevesa življe-
nja, saj je po majevskem mitu iz nje
nastal človek. Križ, ki gaje azteški bog vetra
Kako prikazati predmete? Primer., iz fototeke
Narodnega muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič
63
Rekonstruiran relikviarij iz jelšinega lesa in brona,
Ajdovski gradeč nad Sevnico, iz fototeke Narodne-
ga muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič
Quetzalcóatl-Ehécatl nosil na glavi, je bil
simbol štirih kardinalnih točk oz. štirih strani
neba. Križ Quetzalcóatlovega ogrinjala pa je
predstavljal princip dvojnosti, kazal je na
izvor bogov in izvor ljudi. Španski konkvista-
dorji in misijonarji, ki so v indijanskih tem-
pljih začudeni gledali znake v obliki križa,
njihovega izvora in pomena niso mogli razu-
meti, zato so križe stare Mehike interpretirali
v krščanskem smislu in jih seveda postopno
vključili v nastajajoči vrednostni sistem kolo-
nialne Mehike.5 Nasplošno ta grafični znak,
sestavljen iz horizontale in vertikale, lahko
ponazarja dvojnost: pozitivno in negativno,
dobro in zlo, svetlobo in temo, duha in mate-
rijo. Krščanstvo je ta dualizem nadgradilo
tako, da življenje (teza) in smrt (antiteza) po-
vežeta Kristusova daritev na križu in njegovo
vstajenje (sinteza). Krščanski križ tako posta-
ne simbol večnega življenja...
Na razstavi v Narodnem muzeju smo videli
križ posamično ali skupaj z drugimi motivi.
Na kamnitem stebru korne pregrade iz Ptuja
iz 4. stoletja (katalog št. 17) npr. spoznamo
vinsko trto z grozdom, ptico (goloba) in križ.
Enaki elementi se pojavijo tudi na delu
oltarne pregrade iz Kopra, ki je iz 9. stoletja
(katalog št. 83). Nosilec sporočila je križ,
medtem ko nam svetopisemske prilike in
parabole razložijo trto (Kristus), grozdje
(Kristusova kri), goloba (čistost, mir. Sv. Duh)
oz. ptice (verniki). Vendar je bil tak
ikonografski motiv znan že prej, posebno kot
prispodoba raja. Ptico in vinsko trto v
analogni pozi kot na ptujskem kosu najdemo
na znameniti Modri vazi - kameji iz Pompe-
jev (2. četrtina 1. stoletja n. št.), kjer posodo,
iz katere raste trta, zamenjuje moška glava.
Manjka seveda le križ. Ptujskemu precej
soroden in v antiki splošno razširjen motiv,
spet brez križa, pa odkrijemo tudi na Ennijevi
grobnici v Šempetru (čas Antonina Pija,
138-161). Vinska trta z grozdi je sicer že v
starozavezni Visoki pesmi (7, 8-9 in 8, 11-14)
poetična prispodoba za nevesto Sulamito oz.
Izrael - vinograd, medtem ko je ženin oz. Bog,
vinogradnik. Oboje je razlagano kot prefigura-
cija Cerkve in Kristusa. Že prej je ta
ikonografski motiv krasil stene staroegipčan-
skih grobnic, bilje simbol ponovnega rojstva.6
Še važnejšo vlogo v posmrtnih verovanjih je v
deželi ob Nilu imela ptica. Predstavljala je
BA, dušo, torej tisti aspekt človekove indivi-
dualnosti, ki mu je zaradi ptičje oblike dana
možnost, da se, osvobojena trupla in groba,
dvigne v onostranstvo, kakor ptica vzleti z ze-
mlje v nebo.'' To pojmovanje je bilo znano
tudi starim Grkom. Dušo so si zamišljali kot
krilato senco, ki po človekovi smrti zapusti
telo. In enako je krščanska umetnost že v svoji
najzgodnejši dobi ptico enačila s krilato dušo.
Bolj nejasna je simbolika ogledala. Pri
mnogih ljudstvih je veljalo, in ponekod še
dandanes velja, za magično stvar, ki zmore
posredovati med človekom in silami ono-
stranstva. V antiki so razni »preroki« z
zrcali napovedovali prihodnost udeležencem
ljudskih praznovanj.8 Stari Egipčani so ogle-
dalo imeli za kanonski del pogrebne oprave in
so zrcalno ploščo povezovali ne le s
soncem in luno, ampak temu ustrezno tudi z
življenjem in pomladitvijo po smrti. Za to je
bila zadolžena boginja neba, ki je kot krava
Hator s sončno kroglo med rogovi omogočala
ponovno rojevanje. Bila je torej tudi boginja
smrti in čuvarka pokojnikov. Razen tega je
bila pristojna za lepoto - in s tem za
kozmetiko, zato je njena podoba neredko
Bistvo je očem nevidno?, iz fototeke Narodnega
muzeja v Ljubljani, foto Marko Habič
64
krasila ročaje staroegipčanskih ogledal.9 Zrca-
lo je drugje, v rimskem svetu, bilo atribut
Venere. To staroitalsko boginjo pomladi in
vrtov so pod grškimi vplivi poistovetili z
Afrodito, boginjo lepote in ljubezni. Rimljani,
posebno Julijci s Cezarjem, so jo častili kot
Mater (Venus Genetrix). V renesansi pa je
bila pogosto upodabljana kot gola ležeča
ženska, ki ji Kupido podrži ogledalo (Veneri-
na toaleta). Nasplošno je bilo zrcalo v
antiki eden od simbolov boginje Matere. V
takšnem pomenu ga je sprejelo tudi krščan-
stvo in ga spojilo z Marijinim devištvom.
»Speculum sine macula« (brezmadežno ogle-
dalo), znano že v starozavezni Knjigi modro-
sti in ravno tam prispodoba božje razumnosti
(Knjiga modrosti, 7, 26), se tako pojavlja v
srednjeveškem motivu Device in samoroga.
Le-ta se je od davnine povezoval s čaščenjem
deviške boginje Matere in s plodnostjo. Rog,
falični simbol, ki ga samorog pomaka v izvir
vode, nakazuje oploditev in hkrati mistično
očiščenje Device, ki jo simbolizira voda in jo
Visoka pesem prefigurira kot »zaprt vrelec«
in  »zapečaten  studenec« (Visoka pesem.
!. Kljukasti križ (svastika, crux dissimulata) - 2.
Vrteči se kljukasti križ - 3. Sončni križ - 4. Egip-
tovski križ (ank, crux ansata) - 5. »Drevo življenja«
(crux virescens) - 6. Latinski križ (crux capitata,
crux ordinaria) - 7. Križ sv. Antona (»T« - križ,
crux commissa) - 8. Rogovilasti križ (»Y« - križ,
razbojniški križ) - 9. Grški križ (crux immissa, crux
quadrata) - 10. Andrejev križ (crux decussata) -11.
Filipov križ - 12. in 13. Konstantinov (monogram-
ni) križ - 14. Biserni križ (crux gemmata) - 15. Ga-
madia (crux gammata; sestavljen iz 4 črk gama) -
16. Ploščati križ - 17. Malteški križ - 18. Viličasti
križ (crux patibulata) - 19. Sidrasti križ (crux anco-
rata) - 20. Salomonov križ
4,12). Še več: Devica drži v roki ogledalo, v
katerem se zrcali na njenih kolenih počivajo-
ča samorogova glava - simbol Kristusa, sina
človekovega, ki je kot Bog v podobi svetega
Duha z Devico spočel samega sebe. 10 V sta-
rem Egiptu pa boginja neba zjutraj rodi son-
čnega boga in ko ta opravi svojo krožno pot,
se zvečer vrne k materi, z njo zaplodi samega
sebe in se naslednje jutro ponovno rodi...'l
Zdi se torej, da so se v razdelani srednjeveški
alegoriji ohranile sestavine starejših mitolo-
ško-religioznih pojmovanj, ki so v svojih za-
četkih razreševala temeljna človekova vpraša-
nja: o nastajanju, umiranju in ponovnem roje-
vanju človeka in vse narave. S tem kratkim in
zgolj skiciranim ekskurzom smo skušali sim-
bolno pojasniti ogledalo kot grobni pridatek
in alegorični predmet. Od Egipta prek grško-
rimske antike vse v krščanski srednji vek se je
povezovalo z ženskim božanstvom oz. božjo
materjo - kot simbol plodnosti (življenja, lju-
bezni) in lepote. Pri nas je bil tak, oblikovno
in simbolno izjemen, a vse doslej prezrt pred-
met, najden v grobu Emonke iz 2. polovice 4.
ali začetka 5. stoletja (katalog št. 67). O njego-
vi izrecni simbolni vrednosti za žensko, ki ji je
bil pridan, lahko sicer ugibamo in mu prejko-
ne pripišemo lepotilno funkcijo. Nedvomen
krščanski značaj mu dajejo štirje križi na hrbt-
ni strani, globlji pomen pa se razen tega skriva
v njegovi dvostranosti. Medtem ko prednja
stran odseva realno, tostransko podobo upo-
rabnika, kaže hrbtna tisto duhovno, nesmrt-
no, ki je v znamenju križa in po kateri naj člo-
vek edino stremi. Dvostranost so do nedavne-
ga poznali tudi na Slovenskem: ko je v družini
kdo umrl, so ogledalo na steni obrnili na hrbt-
no stran.
Podobno simbolno zanimivih predmetov je
bilo na razstavi Pismo brez pisave še nekaj.
Nanje v katalogu opozarja predvsem Milan
Sagadin, ki je v članku o krščanski motiviki
na staroslovanskih najdbah ponudil nekaj za-
nimivih novih hipotez. Tako bi figura na za-
gonetnem reliefu s Svetih gora (katalog št. 78)
lahko bila Noe, nekaj emajliranih uhanov pa
bi kazalo različno abstrahiran motiv Danijela
v levnjaku, ki bi ga morebiti prepoznali tudi
na glavniku s kranjskega Lajha iz 6. stoletja
(katalog št. 68). Točno razbiranje je pogosto
težavno, posebno zaradi grobe in nenatančne
izdelave in seveda zreduciranosti izvirnega
motiva. Npr. »palmetasta lista« na paru
kranjskih uhanov (katalog št. 103) bi lahko
enačili z domnevnimi »postavo in levoma«
na dveh ptujskih uhanih (katalog št. 117)^ in v
vseh videli le razdelan rastlinski motiv. Se en
zanimiv lik je »panter«, štirinožna žival, ki bi
po Sagadinu mogel nadomeščati leva v skraj-
no izpeljanem motivu Danijela v levnjaku.
Glede na to bi imel panter negativen pomen
(motiv simbolizira rešitev duše iz stiske), med-
tem ko ga znani zgodnjekrščanski grški tekst
65
Blejski kentaver - lokostrelec, iz fototeke Narodne-
ga muzeja v Ljubljani, foto Vid Nučič
Physiologus iz 2. stoletja ocenjuje pozitivno.
Panterjeva prijetno dišeča sapa namreč privla-
či vse živali, le zmaj (hudič) se pred njim
umakne v luknjo. Panter je po tem viru eden
od simbolov Kristusa. 12
Osnovni problem je seveda interpretiranje
predmetov, posebno če (kon)teksta, v katerem
so bili zapisani, ne poznamo ali pa ni dovolj
poveden. Je bil križ na oljenki s Ptuja-Hajdine
(katalog št. 50) krščanski simbol ali le geome-
trijski okras? Gre na langobardskem pašnem
okovu iz Solkana (katalog št. 77) za motiv Sa-
lomonovega križa, za stiliziran motiv živali,
npr. ptic, ki druga drugo zrejo, ali morda celo
za simbol sončnega kolesa? Je pozlačena
srebrna aplika iz vzhodnogotskega groba v
Dravljah (katalog št. 76) služila zgolj kot
okrasni predmet ali morda (krščanski?) sveče-
niški znak? Predpostavljena povezava križa
kot grafičnega znaka in križa kot krščanskega
simbola je tu in še kje lahko dvomljiva. Vpra-
šanja pogosto presegajo našo zmožnost razpo-
znavanja pretekle govorice: čeprav so simboli
v teh primerih vizualne metafore, se naše bra-
nje razlikuje od onega, ki so ga poznali v po-
zni antiki ali zgodnjem srednjem veku, »času
nepismenosti«, saj ne vemo za ustrezne sim-
bolne kode. Tako v celotni mentaliteti novih
epoh vse od antike dalje diskurzivno logični
način mišljenja počasi odriva bolj »arhaične«
načine mišljenja, simbolika v naši dobi pa se
je »desakralizirala« oz. »sekularizirala« in za-
čela vzpostavljati nove simbolne sisteme.'3
Smo se s tem preveč oddaljili od naše raz-
stave? Nikakor ne. Zadnji eksponat na njej je
bila namreč okrasna zaponka z Bleda-Brd (ka-
talog št. 122) s podobo kentavra-lokostrelca.
Motiv torej, ki nima nobene neposredne zveze
s krščanstvom, vendar je v njem skrita enaka
dvojnost, kot smo jo opazovali na razstavlje-
nih predmetih - krščanskih »pismih brez pi-
save«. To je dvojnost principov, živalskega in
človeškega; dva pola človeka, razpetega med
dobro in zlo, med ustvarjalno in destruktivno;
prelomna simbioza kozoroga in strelca, noči
in dneva, teme in svetlobe, smrti in življenja -
arhetipska diada pozitivnega in negativnega.
Človek je bil in ostaja »animal symboli-
cum«. Tudi tako smo lahko doživeli razstavo.
OPOMBE
1. Prim, bronasto svetilko iz Berlina, slika v: Max
Hauttmann, Die Kunst des frühen Mittelalters,
Propyläen- Kunstgeschichte, Band VI, 1929, str.
176 zgoraj. — 2. Dr. Rajko Bratož meje opozoril,
da so najnovejše raziskave dokazale takšne tlorise
tudi drugod, npr. v Siriji in Hispaniji, in je torej do-
sedanje poimenovanje treba popraviti. — 3. Prim,
kataloga razstav v Narodnem muzeju Ure skozi
stoletja, Ljubljana 1990, in Gradovi minevajo, fa-
brike nastajajo: industrijsko oblikovanje v 19. sto-
letju na Slovenskem, Ljubljana 1991. — 4. Prim,
prispevek Veselke Šorli-Puc, Pismo brez pisave.
Tretji dan, Ljubljana, december 1991. — 5. Jacques
Lafaye, Quetzalcóatl y Guadalupe. La formación
de la conciencia nacional en Mexico, Mexico 1985,
str. 230 si. — 6. Npr. v grobnici tebanskega dosto-
janstvenika Senneferja iz časa Amenofisa 11. Prim.
Ägypten. Götter. Gräber und die Kunst. 4000
Jahre Jenseitsglaube (dalje: Ägypten), Band II: Das
Grab des Sennefer, str. 58. — 7. Ägypten, Band I
(katalog razstave), str. 167. — 8. Hubert Jedin, Ve-
lika povijest crkve, I/III, Zagreb 1972, str 112. Ve-
deževalke to danes opravijo s stekleno kroglo. — 9.
Ägypten. Band I (katalog razstave), str. 248 si. —
10. James Hali, Riječnik tema i simbola u umjetno-
sti, Zagreb 1991, geslo Djevica Marija: 5, str. 64 si.
— II. Wolfhart Westendorf Stari Egipt, Umetnost
v slikah, Ljubljana 1969, str. 2. — 12. Arthur Char-
les Fox-Davies, The Art of Heraldry, An Encyclo-
paedia of Armory, London 1986, str. 136. — 13.
Prim. Janek Musek. Simboli, kultura, ljudje. Raz-
prave Filozofske fakultete, Ljubljana 1990, str. 54
si.
66