Listek.
187
in dunajsko obnebje nista bila v zdravje, koliko menj notranjska burja. Zaman je bilo moje odsvetovanje — šel je v Šempeter, kjer je bival do začetka oktobra meseca 1861. 1. in tam izdihnol svojo blago dušo —pre-rano! — Toliko na kratko o njegovem živenji in njegovi smrti.
Kar se tiče starih knjig, o katerih bi bil Jarnej pisal v „Mitth. d. hist. Ver. f. Krain 1857." ne morem ničesar povedati; le to vem, da je pokojni brat moj Jarnej izdajal koledarje in sicer — ako se ne motim —  za leto 1857.,   1858. in 1859.
Ti koledarji so izhajali pod naslovom: ^Slovenski Romar." Zalagala sta jih menim da Giontini in Ničman v Ljubljani."
Predno začnem, moram se še uljudno zahvaliti čestiti gospodi profesorjem dr. Fr Sedeju v Gorici ter A. Raiču in T. Zupanu v Ljubljani na njih velikej prijaznosti!                                       (Dalje prihodnjič.)
Listek.
Leopold Gorenjec f. Od kranjsko-hrvaške meje nam dohaja žalostno poročilo, da je v Adlešičah v črnomaljskem okraji dne 19. februvarija 1.1. po daljšem bolehanji za vodenico umrl ondotni župnik, čestiti gospod Leopold Gorenjec, jeden najmarljivejših pisateljev naših, ki je zlasti pod psevdonimom oPodgoriški" ali „Podg oričan" dobro znan in priljubljen do zadnje koče slovenske.
Leopold Gorenjec je bil porojen dne 12. novembra 1840. leta v Št. Eupertu na Dolenjskem, študiral je v Novem Mestu, kjer je 8 gimnazijami razred zvršil leta 1861. Potem je stopil v ljubljansko duhovensko semenišče. Tu je tista leta živelo več vrlih mladeničev, ki so dandanes na glasu pisatelji slovenski. Zdanji g. kanonik in državni poslanec Karal Klun, Ivan Vesel („Vesnin"), župnik Fr. Štrukelj (,,Jaroslav") in Gorenjec so bili sošolci; pesnik Janez Bile in spiritual J. Flis sta bila jedno leto pred Gorenjcem, zdaj že pokojni Jos. Ogrinec dve leti za njim. Ti mladeniči so takrat v semenišči spisovali slovenski časopis ,,Sava", v katerem so priobčili mai"sikateri dober spis ter se pridno učili slovanskih jezikov, posebno češčine. Zlasti Gorenjec se je v tem oziru odlikoval z veliko pridnostjo in vstraj-nostjo. Dne 30. julija 1865. v duhovna posvečenega so poslali najprej v exsilium — za kaplana v kočevski Koprivnik (Nesselthal), da bi si med nemškimi Kočevarji ohladil svoje pregoreče slovansko srce. Iz Koprivnika je bil 1. 1868. premeščen v Št. Lovrenc na Temenici, kjer je služil za kaplana štiri leta (1868—72), potem pa odšel v Slavino na Notranjsko (1872—74) in odtod k Sv. Juriju pod Kumom (1874 —77). L. 1877. je postal župnik v Adlešičah na kranjsko-hrvaški meji, kjer je poprej tako krepkega; živahnega, veselega in jedva 45letnega gospoda te dni pobrala bela smrt.
Javno pisateljevati je pričel Gorenjec leta 1861. v Janežičevem Jn Glasni ku", in tako rekoč pero v roci držečega je zalotila neusmiljena smrt. Brez dvojbe je bil Gorenjec jeden najplodovitejših pisateljev slovenskih, vendar samostalnega ni proizvajal nič. Bil je najprej znamenit nabiralec narodnega blaga in v »Glasniku" je priobčil dolgo vrsto prelepih narodnih pripovedek. V tem oziru je spomina vreden dopis s Poljan pri Kolpi v »Glasniku" 1. 1861. na 118. strani, v katerem Gorenjec pod naslovom   „Prijatelj  vsem  rodoljubnim dijakom" z mlade^
188
Listek.
niško navdušenostjo in domoljubno gorečnostjo pozivlje tovariše svoje, da bi pridno in vestno porabili počitnice v zbiranje narodnega blaga. — V drugi vrsti je Gorenjec znamenit kot prelagatelj novel, povestij in romanov, katere je zlasti iz češčine , poljščine in ruščine prevajal na slovenski jezik. S^vjLo_jtakih_spisov njegovih jejegijonj Od leta 1862. do leta 1886. je s svojimi prevodi zalagal do malega vse politične in leposlovne časopise slovenske. Pri tem je iz znanih razlogov večkrat menjaval svoje ime: časih se je imenoval L. Gorenjec, časih Podgoriški, časih Lavoslav, časih Podgoričan. Kadar se je bal, da bi morebiti kakšen zelot prevod njegov mogel prištevati ,,kužljivim prismodarijam", takrat se ni podpisal. Spisi njegovi se odlikujejo po izborni, lepodoneči slovenščini; oponašati bi se vendar moglo nekaterim izmed njih, zlasti tistim, ki jih je priobčeval zadnja leta, da je prelagatelj obdržal v njih preveč izrazov iz tistega jezika, iz katerega je ravno prelagal. Vendar mu ne štejemo v zlo te skoraj da neizogibne napake vseh prelagateljev, zlasti ker moramo hvaležno priznavati, da imven_Lokojnega Jurčiča nimamo niti jednega pisatelja, ki bil tak^JM^toojoj)ogatil_ pjrjj) ojy e_d_n_o literaturo j lovensko , kakor jo je Leopold Gorenjec. Veliko pjejgenitega ve-selja je porodil s svojimi zanimivimi prevodi v_tisoč_in^teo^č^sj^vejiskjh^rcih, in hyaležno_se_bode slovenski jiarod, čitajoč njegove mnogoštevilne povesti, še leta in leta spominjal ljubeznjivega, veselega pripovedovalca. Lahka mu zemlja in mi-lostiva sveta nebesa!
Nove knjige slovenske. Duhovno pastirstvo. Četrti del. Zakramentali; duhovno vladanje, pisarniška opravila. Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na ljubljanskem bogoslovnem učilišči. Z dovoljenjem prečastitega knezoškofijstva. V Ljubljani. Založil pisatelj. — Prodaja »Katoliška Bukvama" 1885. str. 761—903. Vel. 8. Cena 60 kr. Priložen je naslov, predgovor, zaporedno in stvarno kazalo. — Konec preteklega leta je izšel IV., dopolnilni zvezek krasnega dela Zupančičevega. Čestitamo slov. duhovščini! Ti^očlet-nica Metodova ji je bila nenavadno plodovita. Podarila ji je dve veleknjigi: Fli-sove stavbinske sloge in II. del Pastirstva. O prvih treh zvezkih poslednje knjigj poročal je naš list že lani (glej „Lj. Zv." 1885 str. 58—59 in str. 699). Poslednji zvezek razpravlja blagoslovila, običajna v sv. kat. cerkvi, predstavlja nam duhovnega pastirja kot vodnika ter dodaje navod, kako mu je zvrševati pisarniška opravila. Ni nam treba poudarjati, da je ves ta pouk premišljen, stvaren, tehtovit; ni nam treba hvaliti gladko tekočega jezika, knjiga sama kliče vse m slovenskim duhovnikom: Kupujte me! Spisal me je tovariš vaš, ki je dokaj let sam prenašal težo in vročino pastirskega dneva in mu srce gorko bije za vas in za blagor vaših slovenskih ovčic! — Zaboj za zabojem, napolnen z nemškim bogoslovskim književnim blagom, roma vsako leto na Slovensko. Žulji naših duhovnikov rede podjetne nemške knjigotržce. Dobra priznana slovenska knjiga, osvetljujoča okol-nosti, v kakeršnih živi in se giblje slovenski duhovnik, pa naj bi trohnela v kakšnem kotu „Katoliške bukvarne"! ! Zdaj je prilika, da naše vrlo duhovstvo dejanski pokaže, kako mu je mar za razvoj slovenske bogoslovske književnosti. Potem se smemo nadejati, da nas po vzgledu g. A. Zupančiča razvesele tudi drugi slovenski bogoslovski profesorji s slovstvenimi plodovi, spadajočimi v stroko svojo.       —n—
— „Ljudska knjižnica" objavlja v 24. zvezku obširno povest ,,Očeta Blaža otlina". Povest, posvečena dobrodušnemu čitateljstvu, zlasti vzrastli mla-dezni. Preložil jo je na slovenski jezik pokojni Leopold Gorenjec po dr. Vilj. Baubergerji.    S tem zvezkom zvršuje  ,,Ljudska knjižnica" prvo  leto  svojega  živ-