©@ ©PRAŠUJg PRAVD KOSTANJ? Besedilo: Robert Brus, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Po objavi prispevkov o pravem kostanju v prejšnjih dveh številkah Slovenskega čebelarja se nam je oglasil čebelar Marjan Debelak in prosil za podrobnejšo razlago tega, kje natančno na pravem kostanju čebele nabirajo nektar. Po njegovih opazovanjih namreč čebele ženskih cvetov, na katerih naj bi bili nektariji, sploh ne obletavajo, temveč se zadržujejo samo na moških cvetovih. Poleg tega ga tudi zanima, kako se pravi kostanj v resnici sploh oprašuje. Ker so vprašanja zanimiva, je prav, da odgovorom nanje posvetimo nekaj več pozornosti. Dejstvo je, da se pri pravem kostanju lahko razvije več vrst cvetov. Občutno največ je enospolnih moških cvetov, precej redkejši so ženski cvetovi, obstajajo pa tudi po nastanku dvospolni cvetovi, ki imajo zakrnele prašni-ke in so na zunaj videti kot ženski; tudi te cvetove bomo v nadaljevanju obravnavali kot ženske. Tako moški kot ženski cvetovi rastejo na skupni pokončni osi in sestavljajo nekakšno dolgo mačico. Nekatere mačice so samo moške, na večini mačic pa poleg moških cvetov, ki so v skupinah razporejeni skoraj po vsej dolžini, v njihovem spodnjem delu najdemo tudi nekaj ženskih. Večina najpogosteje uporabljane čebelarske literature navaja, da na pravem kostanju čebele nabirajo cvetni prah in nektar (prim. Babnik et. al., 1998), nekateri avtorji pa so še natančnejši in celo navajajo, da čebele na moških cvetovih nabirajo pelod (cvetni prah), na ženskih cvetovih pa nektar (medičino) (Šimič, 1980, Krajnc, 1990). Vendar pa vse kaže, da ta navedba ni povsem točna. Čebele na moških cvetovih gotovo nabirajo cvetni prah, kot kaže, pa na njih nabirajo tudi nektar! Kako je to mogoče? Porsch (1950) je ugotovil, da so izrazito opazne, rumene dlakave tvorbe, ki so razporejene v dveh nizih po tri na dnu moških cvetov, v resnici nektariji, torej nektarne žleze. Njihova naloga je prav proizvodnja nektarja, ki je lahko tudi precej bogata. De-belakovo opažanje, da »nekatere čebele stikajo ob korenih pelodnih dlačic« pri moških cvetovih, je tako povsem korektno in jasno je, da čebele tam res nabirajo nektar. In kako je z morebitnimi nektariji na ženskih cvetovih? Porsch jih posebej ne omenja, navaja pa, da so lepljive sluzaste kapljice na nitastih brazdah ženskih cvetov zgodovinsko gledano pravzaprav tudi kapljice nektarja, značilne za žužkocvetke. Vendar je količina te lepljive snovi zdaj verjetno premajhna, da bi bila zanimiva za množičnejši obisk žuželk. Prav tako zanimiv je način opraševanja pravega kostanja. Pravi kostanj je žužkocvetka. Hegi navaja, da se njegov cvetni prah veliko laže kot z vetrom, prenaša z žuželkami, kot so mravlje, muhe, čmrlji, čebele in hrošči. Porsch (1950) je ugotovil, da kar 60 % obiskov cvetov pravega kostanja oprašijo hrošči. Skupaj je na kostanjevih cvetovih naštel 135 vrst obiskovalcev, med njimi 81 vrst hroščev, 27 vrst muh ter po 10 vrst metuljev in kratkorilih čebel. Porsch meni, da so kostanjevi cvetovi lep primer primitivne žužkocvetke na prehodu k vetrocvetnosti. Pravi kostanj tako ni več povsem žužkocvetna vrsta, vendar tudi še ne popolnoma vetrocvetna. Kostanjeve značilne žužkocvetne lastnosti so vab-ljivost moških cvetov za žuželke, ki jo povzročata opazna rumena barva in značilen, za ljudi po večini neprijeten vonj trimetilamina, ki pa izjemno močno REFRAKTOMETER - za merjenje vlage v medu zdaj dostopen tako velikim čebelarjem kot tudi ljubiteljem. Pridružite se številnim slovenskim čebelarjem, ki z lastnim refraktometrom ugotavljajo vlago v medu in optimalni čas za točenje. Kakovost medu je v veliki meri povezana z vsebnostjo vode. Odslej boste lahko sami ugotavljali delež vode. Na prizmo kanete nekaj medu, pritisnete pol