Skrito v raju - prvo poletje Kamp skrivnosti Anamarija Intihar S!Z superzalozba.si Avtor: Anamarija Intihar Naslov: Kamp skrivnosti Zbirka: Skrito v raju - prvo poletje Urednik zbirke: Boštjan Špetič Založba: Super založba d.o.o., Ljubljana Uredil: Hana B. Kokot Jezikovni pregled: Rok Dovjak Oblikovanje in prelom: Tadej Pavlič 1. elektronska izdaja, Ljubljana, 2024 Copyright © Super založba d.o.o., Ljubljana, 2024 Cena 10,00 EUR Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Zgodba v zbirki je priredba scenarija televizijske nadaljevanke Skrito v raju, ki sta jo scenaristično zasnovala Andreja Virk Žerdin in Boštjan Tadel. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 217219587 ISBN 978-961-96823-8-8 (ePUB) Vsebina NOV DAN V PARADIŽU PETSTO EVROV ZA DVE NOČI DRUŽINSKI ZAJTRK ZDRAVNIK NAJBOLJE VE SLUŽBA PRED UŽITKOM PIJAČA PRED TELOVADBO ODLOČILEN GLAS PAMETNA ŽENSKA SE NIKOLI NE ZADOVOLJI Z ENO MOŽNOSTJO SESTRSKA SKRB POTAPLJANJE NI ŠALA BIG BOSS JUTRI PRVI POTOP TELEFONSKI KLIC V SAMOTI NOČI NOV DAN V PARADIŽU Kamp Paradiso se je komaj prebudil v nov dan. Skozi borovce, ki so metali sence na prikolice na lično urejenih parcelah, je odmeval zvok škržatov. Šotori različnih barv in velikosti so stali kot tihi stražarji, med njimi so iglic polna tla polnili mizice in stoli. Ob plaži je valovalo mirno jutranje morje, zibajoče se boje pa so zarisovale jasno mejo območja, namenjenega kopalcem. V ta kotiček raja čolnom ni bilo dovoljeno. Ob potki, ki je vodila mimo plaže, je s hitrimi koraki tekel moški. Skoraj je padel, ko mu je pot nenadoma prekrižal pes, ki je trenutek zatem že izginil v valovih. Tekač se je zgrožen ozrl okoli sebe in opazil prebujajočega se moškega, ki se je s tresočimi koleni kobacal iz šotora, očitno presenečen nad nenadnim navdušenjem svojega kosmatega prijatelja. Moški je opravičujoče pomahal tekaču, ta pa je le zmajal z glavo in nadaljeval svoj tek. Pes je medtem veselo lajal, brodeč po vodi. Lajež še vedno ni ponehal, ko se je na parceli s prikolico nekaj borovcev stran počasi začela odpirati zadrga na vratih baldahina. Skoznje je pokukala zaspana dopustnica, oblečena je bila v majico s kratkimi rokavi in spodnjice. Stopila je izza baldahina in se močno pretegnila, videti je bilo kurjo polt, ko se je njeno telo nastavilo jutranjem vetriču. Mimo je prišla mlajša ženska, kljub počitnicam so bili na njenem obrazu jasno vidni podočnjaki. Pred sabo je porivala otroški voziček, iz katerega se je slišalo stokanje in jokanje dojenčka. Spogledali sta se, prva je mlado mamico razumevajoče pogledala, ta pa je le skomignila z rameni in se nemočno nasmehnila. Po poti do sanitarij je hitel moški v razvlečeni, zmečkani majici in boksaricah. V eni roki je nosil debelo rolo straniščnega papirja, v drugi pa telefon. Skoraj se je zaletel v drugega moškega, ki je s stranišča prišel z revijo pod pazduho. Hitro sta se umaknila drug drugemu in si pokimala v pozdrav. Neki šotor je bil ravno dovolj odprt, da je bilo v njem videti mladega moškega, ki je v poletni vročini spal gol. Pred šotorom obvezna oprema za kampiranje: majhna poceni mizica in dva plastična stola. Le meter stran je na podlogi za jogo mlada ženska v jutranji tišini z gibkim telesom prehajala iz ene asane v drugo. Med borovci se je po poti, ki je vodila do plaže, sprehajala starejša ženska. Šla je kar v spalni srajci, s skuštranimi lasmi, naravnost iz postelje ... v rokah je nosila mehko ležalko za na plažo, čez ramena pa si je vrgla veliko brisačo. Počasi je prišla do najgostejšega borovca in tam previdno položila najprej ležalko, nato pa še brisačo, ter vse skupaj skrbno obložila s kamni. Zadovoljna se je vzravnala in se z rokami v boke zazrla v morje. Globoko je vdihnila in se nasmehnila: to je bil njen raj. * Mark in Edvard Steiner sta se peljala po regionalni cesti skozi slikovito pokrajino Istre. Avtomobil, v katerem sta se vozila, je bil star, a skrbno vzdrževan kabriolet, ki je elegantno drvel po cesti. Mark, mlad in čeden fant, je samozavestno držal volan, medtem ko je Edvard, sivolas moški z izrazom samoumevne elegance, užival v vožnji na sedežu poleg. Oba sta bila sproščeno oblečena: Mark je nosil ohlapna in trendovska oblačila, Edvard pa je izžareval samoumevno prefinjenost tistih, ki si lahko privoščijo, da jim oblačila izberejo drugi. Oba potnika sta bila dobro razpoložena, in ko je Edvard skozi okno opazil, kako se je v daljavi zasvetlikala gladina morja, se je kot otrok veselo nasmehnil. »No, končno!« je vzkliknil z navdušenjem. Tudi Marka se je polotila otroška radost in pritisnil je na plin, da je avtomobil še pospešil. »Yeees!« je zaklical, medtem ko se je Edvard v šali oprijel ročaja vrat, kot bi se bal, da se bosta ponesrečila. »No, no, le glej, da prideva dol v enem kosu!« je šaljivo posvaril. »Plan je na morju uživat, ne zletet s ceste na poti do tja.« To je Marka le še bolj nasmejalo, a vseeno je rahlo zmanjšal hitrost. »Nič bati, deda, vse imam pod kontrolo,« ga je pomiril. »Ti raje razmišljaj o tem, da naju čaka epsko poletje, brez ljubljanskih sranj in ... določenega folka,« je pomenljivo dodal in s privzdignjeno obrvjo pogledal proti Edvardu. Edvard je zamišljeno prikimal in se ponovno zazrl skozi okno. »Predvsem to, ja,« je rekel, nato pa se spet veselo obrnil proti Marku. »A veš, česa se najbolj veselim?« Mark se je nagajivo ozrl k njemu: »Gemišta pred prikolico?« Edvard je z nasmehom odkimal. »Tudi, tudi, ja! Ampak najbolj se veselim vseh sončnih zahodov z ležalnika pred prikolico. Ne vem, ali je kje na Jadranu lepši razgled na sonce, ki pada v morje.« Mark je iskreno prikimal in nasmejan spet pritisnil na plin. Bila sta na cesti proti morju in oba sta vedela, da ju čaka poletje, ki bi lahko prineslo vse, kar sta si želela – in morda še več. PETSTO EVROV ZA DVE NOČI Hrvoje je ves prepoten sedel za mizo v recepciji kampa. Pred njim se je vila dolga vrsta kampistov, ki so čakali, da se jim posveti. Na začetku vrste je stal jogurtno bel Nemec, za njim mama z otrokom, ki je le s težavo nosila orjaško napihljivo igračo, za njima pa še nekaj drugih turistov, toliko jih je bilo, da vseh niti ni dodobra videl. Ob Hrvoju je stala Meri in z desno nogo neučakano udarjala ob tla; to ga je spravilo v nejevoljo, a se jo je trudil prezreti. Ravno se je namreč posvečal italijanskemu kampistu. »Allora, due notti, due ospiti, si?« 1 je vprašal Hrvoje, njegov glas je bil prijateljski, a hkrati tudi nekoliko utrujen. »Si, posto trenta-quatro,« 2 je odgovoril kampist in prikimal. »Ecco, un attimo …« 3 je rekel Hrvoje, ko je začel pisati račun. Meri se je naveličala čakanja. »Dajmo, Hrvoje, no, da ne čakam brez veze: parcela je fraj, jo vzamem. Poznamo se, samo številko mi dajte, pa bova že potem ostalo porihtala …« Hrvoje jo je med pisanjem računa dvakrat grdo pogledal. »Gospodjo Meri, dal vama trebaju naočale? Puna mi je recepcija, dogovorićemo se kad ču imat vremena,« 4 je odgovoril, njegov glas je bil hladen in brezoseben. Meri je nataknjeno zavila z očmi in vztrajala pri svojem. »Pa kaj komplicirate? Dajte mi številko, pa vi pridite do mene, ko boste imeli 'vreme',« je vztrajala, a Hrvoje je niti pogledal ni. Z roko je odmahnil proti njej, kot bi odganjal mrčes, končal pisanje računa in ga potisnil kampistu čez pult. »Eccola!« 5 Kampist je iz torbice izvlekel denarnico, mimogrede še ošinil račun in od šoka skoraj padel s stola. Zabodeno je pogledal Hrvoja in vzkliknil: »Ma che prezzi ha?« 6 »Stagione normale,« 7 je brezbrižno odgovoril Hrvoje. »Normale? Cinque cento Euro – per due notti?« 8 je bil kampist zgrožen. To je zadelo tudi Hrvoja. Petsto evrov?! Hitro je obrnil račun k sebi in začel odkimavati. »No, no, scusi, scusi – un zero troppo. Scusi, per favore,« 9 se je opravičeval in prečrtal eno ničlo. Kampistu je odleglo in iz denarnice je izvlekel bankovec za 50 evrov. »Grazie, arrivederci, grazie,« 10 je rekel Hrvoje, ko je kampist vstal in odšel, ter grdo pogledal Meri. »Dodjite kad nema gužve. Vidjeli ste šta sam uradio,« 11 je razjarjeno rekel. Meri je ignorirala njegovo jezo in se poskušala namestiti na stol, a jo je beli Nemec prehitel in jo z bokom odrinil. »Jetzt bin ich an der Reihe!« 12 je vzkliknil. Hrvoje mu je pokimal in se mu takoj posvetil, Meri pa je besna odvihrala ven in mimo spuščene zapornice na vhodu kampa, kamor sta se ravno pripeljala Mark in Edvard. Slednji je Meri dvignil roko v pozdrav, a ga v svoji jezi sploh ni opazila. Edvard pa ni pustil, da bi ga takšni dogodki vznemirjali, nasmehnil se je in odprl vrata svojega oldtimerja. Mimo njunega elegantnega avtomobila sta se sprehodili dve gospe, vsaka s svojim škafom umazane posode v rokah. Z zanimanjem sta si ogledovali nenavadno dvojico z opazno razliko v letih. Mark je medtem že izstopil iz avtomobila, skočil naokrog in izza Edvardovega sedeža potegnil zložen invalidski voziček. Spretno ga je postavil pred vrata in dedku pomagal sesti vanj. Kljub pomoči pa Edvard ni deloval nemočen. Še preden se je v Edvard v vozičku dobro namestil, je iz recepcije že prihitel Hrvoje. Njegovo veselje ob pogledu na novega gosta je bilo očitno. »Živjo, Hrvoje!« je Edvard dobrovoljno pozdravil starega prijatelja. »Jebote, Edi, pa šta si mi radio?« 13 je s presenečenjem v glasu vprašal Hrvoje. Edvard je vse skupaj pospremil z omalovažujočim zamahom roke. »Nič takega, rutinska menjava kolka. Nekaj tednov razgibavanja v morju pa bom kot nov,« je razložil. Hrvoje je brez odlašanja prijel ročice vozička in ga usmeril proti recepciji, pri tem pa Marka povsem spregledal. Toda mladeniču za to ni bilo prav nič mar. »Hajde, nećeš stajat na suncu – dodji kod mene da sredimo papire,« 14 je še navrgel Hrvoje in Edvarda odpeljal v recepcijo. Mark je zaprl sopotniška vrata, se pretegnil in zazehal. Nikamor se mu ni mudilo. Njegov pogled se je sprehajal po okolici ... Opazil je dve dekleti, stari malo nad dvajset let, ki sta bili na poti mimo, a njuni pogovori ga niso zanimali. Nenadoma pa je nekaj povsem pritegnilo njegovo pozornost. Oči so mu obstale na mladem dekletu, ki je z vedrom barve v eni roki in čopičem v drugi lovila ravnotežje na starem pokajočem pivskem zaboju ter osveževala napis na kažipotu po kampu: Beach, Bar, Sports, Services, WC. Oblečena je bila v visoko odrezan jeans in zgornji del bikinija. Mark je opazoval njeno postavo, ko se je stegovala navzgor, da bi dosegla vrh kažipota. S čopičem je tekoče drsela po zbledelih črkah. Dvajsetletnici sta se ustavili pri njej in začele so se sproščeno pogovarjati. »Komaj čakam prvi potop!« je vzkliknila ena izmed tečajnic. »Itak se prej vidimo na sestanku,« se je prijazno nasmehnila mladenka, ki je še vedno stalo na zaboju. »Se vidimo, Lara ...« je dodala druga tečajnica, preden sta odšli naprej. Mark, ki je še vedno stal nedaleč stran, pogleda ni mogel umakniti. Njegovo zanimanje zanjo je bilo očitno, a Lara je bila preveč zaposlena, da bi ga opazila. »Dve noči, dva gosta, kajne?« »Da, parcela štiriintrideset.« »Aha, trenutek ...« »Gospa Meri, ali potrebujete očala? Recepcija je polna, dogovorili se bomo, ko bom imel čas.« »Izvolite!« »Kakšne cene imate?« »Kot vedno.« »Redna? Petsto evrov za dve noči?« »Ne, ne, oprostite, oprostite – ena ničla preveč. Oprostite, prosim.« »Hvala, na svidenje, hvala.« »Pridite, ko ni gneče. Videli ste, kaj sem naredil ...« »Zdaj sem jaz na vrsti!« »Prekleto, Edi, kaj si počel?« »Pojdi, ne boš stal na soncu – pridi k meni, da uredimo papirje.« DRUŽINSKI ZAJTRK V prostorni jedilnici ljubljanskega stanovanja se je družina zbrala pri zajtrku. Julija Steiner, Markova mama, je oblečena v brezhiben poslovni kostim sedela za mizo in nežno mešala sladkor v svoji skodelici kave. Njena hči Ela, pripravljena za v šolo, je bila zatopljena v svoj krožnik, medtem ko je njen mož – David Kramarič –, oblečen v udobna domača oblačila, sproščeno prelistaval časopis. Vse je kazalo na prijetno jutro. »Poglej no, veseli me, da je Mark šel na morje s fotrom,« je spokojno tišino prekinila Julija. »Vedno sta se dobro razumela in mislim, da ga bo foter uspel spet navdušit za medicino.« Njene oči so se ob misli na pretekle mesece za trenutek zameglile. »Ne vem, zakaj je zadnje leto tako popustil ... ampak če jeseni naredi izpit ali dva, bo z malo sreče še vedno izgubil samo eno leto.« David je dvignil pogled iznad časopisa in poskusil pomiriti svojo ženo. »Itak. Mislim, da je Mark super, fant potrebuje samo malo motivacije in Edi je pravi za to.« Ela, ki se je do tedaj igrala s kašo na krožniku, je končno dvignila pogled. »Jaz bi bila tudi raje na morju kot pa junija v šoli,« je potarnala. David se ji je nasmehnil, njegove oči so se svetile od topline. »Joj, no, še en teden pa bodo počitnice! In tudi mi gremo še junija na morje.« Elin obraz je zasijal. »Ja, vsaj to!« Julija, ki je do tega trenutka delovala zelo umirjena, se je nenadoma zdrznila. Novica o dopustu jo je zadela kot strela z jasnega. Z resnim obrazom je pogledala svojega moža, njen glas je postal nekoliko bolj oster. »Ehm, David.« Ta se je presenečeno ozrl, takšnega tona ni pričakoval. »Ja?« »Ne preveč obljubljat – v tej situaciji jaz niti slučajno ne morem na dopust. Bomo še videli, kdaj in kako bomo šli ...« je zaključila suho, v sobi pa je ostala napetost, ki je prekrila prej lahkotno vzdušje. Mirno jutro je izpuhtelo v zrak. ZDRAVNIK NAJBOLJE VE Edvard Steiner je bil v kampu Paradiso pomembna oseba. Bil je ugleden ljubljanski lepotni kirurg in lastnik družinske klinike, kar mu je med pavšalisti zagotavljalo poseben položaj. A sosedje so ga spoštovali ne samo zaradi njegovega poklica, ampak tudi zaradi skrbnega in prijaznega značaja. Hrvoje, lastnik kampa, je imel izmed vseh gostov v kampu Edvarda skoraj najraje. Ko je v recepcijo pripeljal Edvarda, je pohitel s pogovorom z mamo in otrokom in ju pospremil do izhoda. »Da, da, gospodjo, nema problema, sredićemo do podne – a vjerovatno ranije,« 15 je še zagotovil, ko je zapiral vrata za odhajajočo gostjo, ki se je še vedno zahvaljevala za pomoč. Nato se je z nasmeškom obrnil k Edvardu. »Edi, jel ovo stvarno bilo potrebno?« 16 Edvard se je brezskrbno nasmehnil, medtem ko je Hrvoje segel po papirjih v plastični škatli, kjer je imel obrazce, in tako odslovil lastnikove skrbi. »Res ni nič takega, popolnoma rutinska zadeva: pozimi sem še normalno smučal, zagotovo bi še zvozil leto ali dve, ampak s to menjavo kolka pred poletjem sem vse skupaj izpeljal še najmanj problematično.« Hrvoje je počasi prikimal, čeprav s kančkom dvoma. »Dobro, valjda znaš šta radiš, sam si lječnik.« 17 »No, seveda ortopedija ni moje področje, ampak z vidika kvalitete življenja sem zagotovo izbral najboljši čas,« je pojasnil Edvard. Hrvoje ga je skeptično pogledal. »U kolicama na moru …« 18 »Ni boljšega za razgibavanje kot morska voda. Z malo sreče bom čez teden dni hodil že s palico, čez tri pa brez,« je samozavestno odvrnil Edvard. Hrvoje je prikimal, a še vedno ni bil povsem prepričan. »Kako ne, ti najbolje znaš,« 19 je rekel in z glavo pokazal proti vratom, kjer je še vedno stal Mark. »Ali … mogao si barem da dodješ sa nekom sladkom fizioterapevticom …« 20 Edvard se je ob Hrvojevi domislici zasmejal. »Ali ga nisi spoznal?« »Koga?« je vprašal Hrvoje. »Marka – mojega vnuka!« je ponosno razkril Edvard. Hrvoje ga je gledal sila presenečeno. »Nemoj – taj mladić vani je Mark?« 21 Edvard je prikimal in ponosno privzdignil brado. »Sin moje Julije.« »Tvoj mali Mark?« je Hrvoje nejeverno ponovil. Edvard je še enkrat prikimal. Hrvoje se je zamislil, nato pa počasi prikimal. »Pa … da! Nisam ni Julije video koliko? … Sigurno deset godina!« 22 »Samo res, bo kar držalo. Po Milenini smrti se otroci niso več prikazali tukaj,« je dejal Edvard, pogled se mu je skalil in zdelo se je, da se spominja preteklih let. Hrvoje se je sočutno zagledal vanj. »Majko moja, prijatelju – deset let?« 23 Edvard je počasi prikimal, nekatere misli so se še vedno zdele ujete v spominih. »Deset let.« Prijatelja sta se spogledala in si pomenljivo prikimala. Nato je Hrvoje vstal, stopil do omarice v kotu in iz nje vzel prozorno steklenico in dva kozarčka. »Imam jednu fenomenalnu travaricu sa obronaka Učke. Mekana a pogotovo i ljekovita!« 24 se je pohvalil, medtem ko je točil. Edvard se je iskreno nasmejal. »Kaj vse je že danes 'zdravilno' – pa da ne bi bila ena travarica!« Hrvoje je resno prikimal in podal Edvardu kozarček. Oba sta ga dvignila. »Za Mileno!« je nazdravil Hrvoje. Edvard je prikimal, nato pogledal navzgor – proti Mileni – in se blago nasmehnil, preden je zvrnil svojo merico. Hrvoje ga je posnemal in oba sta se za trenutek ponovno izgubila v spominih. Medtem je Mark slonel na prtljažniku Edvardovega avtomobila in še kar zamaknjen strmel proti Lari, ki je prav tedaj končevala sveženje kažipota. Z roko si je obrisala čelo in ob tem s kotičkom očesom ujela podobo postavnega fanta. Njuna pogleda sta se za trenutek srečala in v zraku sta začutila nenavadno napetost. Lara se je kaj hitro vrnila k svojemu delu, a še preden je znova pomočila čopič v barvo, je izza ovinka pridrvel električni avtomobilček. Zvok brnenja je bil nadležen in fantič, ki je tekel za njim z upravljalnikom v roki, Kevin, je slabo ocenil hitrost avtomobilčka. V ovinku ga je odneslo s ceste in treščil je v zaboj. Udarec je bil dovolj močan, da se je Lara dvakrat zamajala in – pazeč, da se ji barva ne razlije po tleh – izgubila ravnotežje ter se sesedla na tla. Poskušala se je ujeti na roko, a ji je zdrsnilo, in zoprno je začutila, kako ji je komolec podrgnil ob grob asfalt. Kevin je hitro pobral avtomobilček in prestrašeno izginil med drevesa ter prikolice, preden bi ga kdo lahko okaral. Mark je stekel do Lare in ji ponudil roko. »A si kul?« jo je vprašal in ji pomagal na noge. Lara, še kar pretresena in zmedena od padca, je pogledala svoje roke in noge ter opazila krvavo rano na komolcu. Končno je pogledala Marka in zardela zaradi neljubega dogodka. »Em … sem, ja,« je odgovorila, medtem ko je pogled usmerila na rano, iz katere je še vedno tekla kri. »Saj je samo praska …« Mark je z očmi spremljal Kevina, ki je izginjal med drevesi. »Barabica, ej …« je zamrmral. Nato se je spet osredotočil na Laro. »Čao – Mark,« je rekel in ji ponudil roko. Lara mu je podala svojo. »Oj – Lara,« se je predstavila tudi sama. Zastrmela sta se drug v drugega in zdelo se je, da se je svet okoli njiju za trenutek ustavil, dokler Mark ni ponovil njenega imena, kot bi bil omamljen. »Lara …« Lara se je nasmehnila, njena roka je bila še vedno v njegovi. »Mark ...« je v šaljivem tonu ponovila za njim. Ko sta iz recepcije glasno prišla Edvard in Hrvoje, sta Lara in Mark še vedno stala kot prikovana, nato pa sta Markov dedek in lastnik kampa hrupno prekinila urok. Lara in Mark sta se obrnila proti njima in hitro umaknila roki. »Ti, res, krasna travarica!« je dejal Edvard. Hrvoje pa je z vso resnostjo prikimal. »Je, je – ovu imam samo za najbolje prijatelje.« 25 Nista opazila iskrice med mladima. »Da, da, gospa, ni problema, uredili bomo do poldneva – verjetno še prej,« »Edi, je bilo to res potrebno?« »Dobro, moraš že vedeti, kaj delaš, saj si zdravnik.« »V vozičku na morju ...« »Seveda, ti že veš.« »Ampak ... lahko bi prišel vsaj s kako čedno fizioterapevtko ...« »Ne – ta mladenič zunaj je Mark?« »No ... da! Julije nisem videl že – koliko? Zagotovo deset let!« »Mati moja, prijatelj – deset let?« »Imam izredno dobro travarico z obronkov Učke. Mehka, predvsem pa zdravilna!« »Je, je – to imam samo za najboljše prijatelje.« SLUŽBA PRED UŽITKOM Julija je sedela za jedilno mizo in srepo strmela v telefon. Ela je ravnokar pojedla svoj zajtrk, tudi David se je pripravljal na delo. »Smo, ne? No, daj, pojdi si hitro umit zobe pa po torbo!« je hitro spodbudil Elo, ki se je obotavljala v kuhinji, potem ko je skodelico odnesla k pomivalnemu koritu. Ko je odšla, je David zaskrbljeno pogledal Julijo, ki je še vedno sedela za mizo, in vprašal: »Ti, ehm … kaj je bilo to, da ne moreš na dopust?« Julija si je vzela trenutek, kot bi se poskušala pomiriti, potem pa je dvignila pogled z zaslona. »David – veš, da čakam dokončno potrditev financiranja nove klinike iz EU-skladov. Dokler ne bo vse podpisano, ne morem nikamor.« David je nejeverno zmajal z glavo in se začel obuvati. »Že tri mesece smo vse zmenjeni: celo hotel si ti zbrala, da imaš golf pred hišo – midva z Eli se bova morala pa z avtom vozit do morja.« Julija je le odmahnila z roko, ne meneč se za Davidove ugovore. »Pač, bomo šli, ko to zaprem. Največ en mesec.« David je bil razočaran. »Joj, Julija, to je najhujša sezona – kaj pa veš, kaj bomo takrat še dobili. In videla si, kako se Eli veseli.« Julija je hladno zmajala z glavo. »Jaz sem se tudi – ampak če ne gre, ne gre. Eli bo šla na kakšne fine poletne šole in se bo imela čisto dobro. Morje nas bo počakalo, ta posel pa ne.« Davidovo razočaranje je le še raslo. »Pa kako si tako ziher, da bo to financiranje sploh šlo skozi?« Julija je telefon odložila na mizo in odločno odgovorila: »Lej, David, zato, ker imam zagotovila od ta pravih ljudi, a je prav? Tako to gre: usluga za uslugo. Je pa vse to tako velika stvar, da se moram pač jaz prilagajat temu, kako lavfa ena druga zgodba, ki je dosti večja od te moje z novo kliniko.« David je skeptično zmajal z glavo. »Ne vem, no. Telefoni delajo tudi v Španiji, laptopi tudi, ne vem, česa ne moreš dokončat tam?« Julija ga je pomilujoče pogledala. »David, ta posel ni tak kot pri tebi ... Tu ne gre, da malo programiraš, pa malo probaš, pa če ne dela, probaš še enkrat. V medicini ni popravnega izpita, v kirurgiji pa sploh ne.« David je naveličan vdano prikimal, odprl vrata in dejal: »Okej, ti že veš. Reci Eli, da jo čakam v avtu.« Brez pozdrava je odšel, Julija pa je ostala sama za mizo, še vedno zatopljena v svoje misli. EDVARDOV KOTIČEK RAJA Mark je na Edvardovi parceli dokončeval nameščanja baldahina, medtem ko je njegov dedek sproščeno sedel na udobnem počivalniku in z dvignjeno nogo opazoval lesketajoče se morje. Edvard se je morskega oddiha že dolgo veselil, medtem ko je Mark razmišljal samo o nedavnem srečanju z lepotico pri vhodu v kamp. »Zafrknil sem se, da nisem šel na operacijo v Valdoltro,« je začel Edvard. »Potem bi bil lahko še prej tukaj.« Mark je s cinizmom, ki se je pogosto zdel njegov zaščitni mehanizem, pripomnil: »No, tam bi se zih lahko zmenil tudi, da kar še malo ostaneš, ne?« Dedek ga je začudeno pogledal, kot bi preverjal, ali je prav razumel. »Zakaj bi bil kje drugje, če sem lahko tukaj, na svojem?« je vprašal Edvard. Ta kamp mu je pomenil veliko več kot le kraj za oddih. Mark je skomignil z rameni. »No, v zdravilišču bi imel vso strokovno podporo,« je odvrnil, a Edvard ni bil navdušen. »Saj sem dohtar – kaj pa je to kaj takega, ena menjava kolka?« je samozavestno odgovoril. »Pogovoril sem se z Vengustom in točno vem, kaj imam za delat. In tudi ti si medicinec, v sili imava pa avto in manj kot dve uri do Ljubljane.« Njegova samozavest je bila nalezljiva, in Mark je prikimal: »Itak. Ti si šef.« V njegovem govoru pa je bilo še vedno zaznati kanček cinizma. Edvard je bil zadovoljen. Opazoval je Marka, ki je preizkušal zadrge na baldahinu. »Ni mi jasno, kako da Juliji tukaj nikoli ni bilo preveč všeč,« je razmišljal na glas. »Škoda – ker za otroke je pa sploh idealno.« Raznežen se je obrnil k Marku: »Koliko se ti kaj spomniš, ko si sem hodil še z babi Mileno pa z mano?« Mark se je ob vprašanju za trenutek ustavil in pomislil. »Pa smo bili res v glavnem samo mi trije, ne?« je zamišljeno odgovoril, spominjajoč se časov, ko sta ga sem pripeljala dedek in babica. »Ja, ti pa Julija sta šla sama po navadi v kakšen all inclusive,« mu je pritrdil Edvard. Ob neprijetnih spominih se Mark skremži. »Ja, se spomnim – bil sem v nekih otroških skupinah, kjer nobeden ni znal slovensko. Kakšna mora!« A Edvard je že nadaljeval z drugimi, prijetnejšimi spomini. Sploh ni opazil, da je tudi Markov um zelo zaposlen. Z nečim drugim, seveda. Njegov pogled je občasno begal po kampu, kot bi nekoga iskal. Jasno, da je mislil na Laro, dekle, ki mu ni in ni šlo iz glave. »Zdaj se boš spet počasi navadil, kako je tukaj fino,« je nadaljeval Edvard in pomežiknil vnuku. »Predvsem bova pa midva uživala: šah, moške debate, malo kasneje bova šla s Hrvojem ribe lovit, ko pridem malo bolj k sebi, bova pa začela tudi z vodnimi športi.« Čez nekaj dni je že načrtoval sedenje na supu. »Kaj praviš?« je o svojih načrtih vprašal Marka, ki pa ni trznil. »Mark!« ga je Edvard zbudil iz misli. Njegov vnuk se je hitro zdrznil in ne vedoč, kaj je preslišal, zaskrbljeno pogledal dedka. »Ja, kaj je?« je vprašal, skesan zaradi svoje nepazljivosti. »Rekel sem, da se bova fino imela. A se tebi ne zdi?« je ponovil Edvard in s pogledom podrobno premeril Marka. »Ja, itak! Kul mi je, da sem spet tule. V redu bo, ja!« je Mark hitro odgovoril, čeprav so njegove misli še vedno begale drugam. »Seveda bo – tako kot je vsem, ki se sem vračamo že več deset let. Vsem, razen Juliji …« je rekel Edvard, v njegovem glasu pa je bilo obžalovanje, da s hčerjo nikoli nista delila ljubezni do tega kraja. Medtem je Lara stala ob pomivalnem koritu v baru na plaži in si izpirala odrgnino na komolcu. Dino, ki je stal na drugi strani točilnega pulta, jo je navihano opazoval. Zanj značilen nasmeh se mu je razlezel po obrazu, ko je začel pogovor. »Da si meni pustila da poslikam tablu, mene bi nanišanio … ali poznam ja tog klinca: njegov autić bi promenio u podmornicu,« 26 je rekel in se zasmejal. Lara se je nasmejala njegovi posrečeni grožnji, a se je še v istem trenutku zresnila. »Joj, Dino, no – to pa res ne! Veš, koliko je že tako plastike v morju,« je rekla z resnim tonom. Dino je dvignil roke v znak predaje in se nasmehnil. »Pa da – samo toliko da mu sjebe motor, onda bih majmuna naterao da ga sam donese iz vode i reciklira,« 27 je odgovoril. Lara je zadovoljno prikimala. »No, vidiš, da znaš,« je rekla. Dino se je zresnil: »Vidjećeš, kad začnemo tauhat u blizini obale, što sve nema u moru. Ko to vidi, neće ništa više bacit.« 28 Lara je zaprla pipo in rano poskušala previdno osušiti s papirnato brisačko. Dino je obšel šank in se ji približal, da bi si ogledal njeno poškodbo. »Jel boli?« jo je vprašal in skrbno pregledoval njeno odrgnino. Lara je brezbrižno odkimala. »Daj, da vidim!« je vztrajal. Prijel je njeno roko in si najprej čisto od blizu ogledal odrgnino na komolcu, jo poljubil, nato pa hitro napredoval proti rami, vratu in … Lara, ki so ji bili njegovi poljubi sicer prijetni, se mu je nazadnje vendarle izmaknila. »Ej, ej, ej – jaz tu delam!« je rekla v smehu. Dino se je zarežal in rekel: »Da – kod mene.« 29 Lara se je še kar smejala. »Ne, pri tvojem stricu!« A kaj hitro se je vdala in mu na hitro pritisnila poljubček, nato pa nadaljevala delo za šankom. Dino je svoje dekle še naprej opazoval z nasmehom, medtem ko je ona pridno čistila kozarce. KRALJEVI ŠVICARSKI KAMPI Hrvoje Hrvatin se je počasi peljal skozi svoj kamp na kampmobilu, medtem ko je na vse strani prijazno pozdravljal pavšaliste. Ko se je ustavil, ga je nagovorila gospa Jug, ženska v najboljših letih, očitno dolgoletna pavšalistka, ki mu je čestitala za menjavo desk na straniščih. »Res so lepe – doma imam tudi take!« Hrvoje se je zadovoljno nasmehnil in se dogovoril za kavo okoli poldneva. Ko je že hotel speljati, je pred njegovo vozilo stopila Meri, živahna in glasna kozmetičarka, ki je malo prej srdita zapustila recepcijo, v rokah je držala prosojno vrečko, v kateri je bil papirnat zavoj. Hrvoje ni mogel prikriti nesrečnega izraza, ki se mu je hipoma zarisal na obrazu, saj je vedel, da se je tokrat ne bo mogel zlepa rešiti. Meri se je sladko nasmehnila in ga vprašala, ali lahko malo prisede. Hrvoje, že vnaprej utrujen, je vdan v usodo prikimal. Meri se je zbasala zraven njega na sedež, vrečko pa odložila v svoje naročje. »No, torej! Imam mejle že od konca aprila, ko sem vam pisala, da planiram v kampu spet imeti svoj pop-up kozmetični salon. Zdaj smo že tretji vikend tukaj in tista parcela zraven Steinerja je še zmeraj fraj. To vse štima, a ne?« Vrečko je diskretno prestavila bliže Hrvoju. Ta je sicer kimal, a se je hkrati tudi kremžil, nezadovoljen s položajem, v katerem se je znašel. Vztrajal je, da ima parcela svoje omejitve. Tedaj je Meri potrepljala po vrečki, zdaj že tik Hrvojevih stegen: »Tole so pa tri sveže klobase, od mojega Frenka. Zakon za žar, prav take, kot jih imate radi!« Hrvoju so zasijale oči, a vrečko je vseeno odrinil od sebe. »Hvala, hvala, ljubazni ste … ali … ako je dobra sezona, zamislite, molim vas, kolko mogu ja zaraditi više ako je prodam običnim gostima.« 30 Meri je vztrajala. Stranke niso zanesljive, z njenim salonom na prostem pa bi bil prihodek zagotovoljen. Lastnik ji je le nesrečno prikimaval in zbiral pogum, da bi ji povedal pravi razlog. »Vi znate, gospodjo, da je doktor Steiner moja najzvestija mušterija. I više nego to – on ne samo unaprijed plati najviši paušal, on i svake godine donira za razne intervencije, optimizacije, čak i estetizaciju kempa.« 31 Meri je takoj zavohala novo priložnost in klobase potisnila nazaj k Hrvoju. »Pa saj, kaj pa bom jaz drugega delala kot 'estetizacijo'?« Pomenljivo ga pogleda, se zasuka v pasu in nagne k k njemu, s čimer mu je omogočila boljši razgled na zgornji del svojega bikinija: »Hrvoje, midva dobro veva, da so pri kakšnih kopalke pa razne navade precej neestetske, a ne?« »Nije moje da sudim kupaće kostime naših gostiju …« 32 se je branil Hrvoje. »Seveda ne,« je hitela Meri, »lahko pa bi bili bolj pozorni na kožne težave – lepo so vidne, ko ljudje pridejo iz morja.« Hrvoje je imel pogovora končno dovolj in ji je vrečko odločno vrnil. »Gospodjo, ovo je premijum kemp v hrvatskoj Istri – a vi od mene tražite standarde kraljevskog sanatorija u Švici. To nismo mi – kod nas čovek uživa takav, kakav je.« 33 Meri, ki je bila iz trenutka v trenutek bolj užaljena, se ni dala. »No, jaz pa kot vaša dolgoletna gostja mislim, da to ni nujno tako.« Razjarjeni lastnik je vztrajal: »Gospodjo Meri … gospodjo, stop! Kao prvo pobrinite se za svog klinca: danas je njegov autić zgazio moju konobaricu da je zamalo morala otići na hitnu pomoć.« 34 Meri ga je le prebodla s pogledom. »Moj Kevin?« »Pa da – on mi stalno pravi pizdarije po kempu,« 35 ji je prikimal Hrvoje. Meri je sumničavo priprla oči: »Grem vprašat mulca, kaj je res bilo – od vas pa pričakujem odgovor do konca tedna!« Da bi podpkrepila svojo zahtevo, je Hrvoja ošvrknila s strupenim pogledom, ob tem pa vrečko vendarle znova postavila na sedež in izstopila. Ko je odšla, je Hrvoju vidno odleglo. Segel je v žep, izvlekel robec in si obrisal potno čelo. Z zadovoljstvom je pograbil vrečko, ki jo je Meri pustila v kampmobilu, jo potežkal in se zadovoljno nasmehnil, nato pa počasi odpeljal naprej. »Nisi rekla do kraja kojeg tjedna …« 36 KAJ JE Z MOJIM FOTROM Julija je s previdnimi koraki vstopila v svojo pisarno. Bila je nekoliko bolj negotova in živčna kot običajno, pred njo je bil pomemben sestanek. Ob oknu je že stal gospod Pečnik, oblečen v brezhibno poslovno obleko, z namrgodenim izrazom na obrazu. »Dober dan, gospod Pečnik – nisem vas pričakovala tako zgodaj?« je začela Julija, prestopala se je na mestu. Pečnik jo je ošinil s pogledom, polnim suma. »Jaz pa si nisem mislil, da boste tako pozni. A se vi meni slučajno izmikate?« Julija je stopila bliže, presenečena nad njegovim obtožujočim tonom. »Izmikam?« Pogledala je na ročno uro, da bi preverila čas. »Dogovorjena sva bila čez četrt ure.« Pečnik je razdraženo zmajal z glavo. »Ja, če bi bilo vse po planu …« Julija je postajala vedno bolj zmedena. »Prosim?« Poskušala je zbrati svoje misli in umiriti situacijo. »Poglejte, očitno je nekaj narobe, ampak jaz res ne vem, kaj. Usediva se in se v miru pogovoriva.« Sedla je v eleganten naslanjač, toda Pečnik je ostal na nogah, njegovo nezadovoljstvo je bilo očitno. »Ne se mi fine delat!« je pihnil. Julija se je trudila ohraniti miren glas, a bila je užaljena in to je vedno teže skrivala. »Oprostite – ampak jaz res pojma nimam, kaj je narobe?« Pečnik jo je opazoval, kot bi želel oceniti njeno iskrenost, pustil je, da njeno nelagodje narašča. »A je možno, da vi res ne veste, kaj je?« »Ne – kaj?« je vztrajala Julija, njen glas je bil prepričljiv. Ko se je tišina nadaljevala, je skomignila: »Tudi prav, imam čas ... povejte mi, dve uri imam, več ne.« »Vaš oče,« je odgovoril Pečnik, pri čemer je opazoval, kako Julijina polt bledi. Julija je začutila, kako ji postaja slabo, njen obraz je postal pepelnato siv. »Kaj je z mojim fotrom? Danes je šel na morje na rehabilitacijo po zamenjavi kolka.« Pečnik je nadaljeval, njegov glas je bil hladnejši. »Ja, preden je šel, pa je poslal sporočilo, da ne bo sodeloval.« »Ne, nemogoče! Meni je včeraj rekel, da se je dokončno odločil in da je zadeva zaprta,« je vztrajala Julija, njen glas je bil poln obupa. »Očitno je zanj zaprta, ja,« je Pečnik poudaril z grozečim tonom. »Ampak za nas pa ni! Kaj bova pa zdaj? Oziroma kaj boste zdaj vi?« Julija je komaj opazno, živčno prikimala. V njenih mislih pa so se začela porajati vedno nova vprašanja in rešitve, s katerimi bi se mogoče izvlekla iz brezna, v katerem se je znašla. »Če bi meni dovolila, da popišem tablo, bi me nagnali ... ampak poznam tega mulca: njegov avto bi spremenil v podmornico.« »No – samo toliko, da mu uničim motor, potem bi smrkavca nagnal, da ga sam spravi iz vode in reciklira.« »Ko se začnemo potapljati v bližini obale, boš videla, kaj vse je v morju. Kdor to vidi, ničesar več ne odvrže.« »Ja, pri meni.« »Hvala, hvala, zelo ste prijazni ... ampak ... če je dobra sezona – predstavljajte si, prosim, koliko več lahko zaslužim, če to prodam običajnim gostom.« »Veste, gospa, da je dr. Steiner moja najzvestejša stranka. In ne le to – ne samo da plača najvišji pavšal vnaprej, vsako leto donira tudi za razne posege, optimizacije, celo olepšave kampa.« »Ni moja stvar, da ocenjujem kopalke naših gostov ...« »Gospa, to je vrhunski kamp v hrvaški Istri – vi pa od mene zahtevate standarde kraljevega sanatorija v Švici. To pa mi nismo – pri nas ljudje uživajo takšni, kot so.« »Gospa Meri... Gospa, nehajte! Najprej poskrbite za svojega otroka: danes je njegov avto povozil mojo natakarico, da je skoraj morala na urgenco.« »Ja – on stalno zganja norišnico po kampu.« »Nisi rekla, do konca katerega tedna.« PIJAČA PRED TELOVADBO Mark in Edvard sta šla počasi po prašni poti, ki je vodila skozi kamp do plaže. Edvard je sedel v vozičku, ki ga je Mark previdno potiskal, te poti še ni poznal. V zraku je bilo čutiti vonj po morju, ki se je mešal z duhom borovih iglic in sveže pokošene trave. Sonce je plaho kukalo izza oblakov in razsvetljevalo mali bar na plaži, kjer je Lara pomite kozarce pridno zlagala na police. Njeni lasje so se svetili v sončnih žarkih, njen obraz pa je bil obrnjen proč od njiju. Mark je Laro kljub temu opazil že od daleč. Z očmi je sledil njenim gibom, ki so bili lahkotni, na njih je bilo nekaj sproščenega in elegantnega, kar ga je pritegnilo. Edvard, ki je bil vedno pozoren na okoliške dogodke, tokrat ni takoj opazil Markovega zanimanja. Šele ko sta se baru približala, se je Lara obrnila in ju opazila. Prijazno ju je pozdravila, ko pa so se ji oči srečale z Markovimi, je njen nasmeh postal še bolj topel in vesel. Edvard tega ni spregledal. »Would we maybe have a drink before the workout?« 37 je Edvard pomenljivo vprašal, medtem ko je opazoval vnukov odziv. Mark se je znova uprl v voziček in poskušal prikriti, da mu je ob dedkovih besedah nelagodno. »Ma ne vem, mogoče pol; saj veš, da morava naredit vaje,« je odgovoril in se brez uspeha trudil zadržati brezbrižen obraz. Edvard se je nasmehnil in skomignil z rameni. »Okej – samo da ne bom jaz kriv, če bo potem pri šanku že kdo drug …« Mark je zavzdihnil in zavil z očmi. »Ha ha …« Kljub cinizmu pa ni mogel skriti nasmeha, ki se mu je prikradel na obraz. Edvard je bil dobro razpoložen in je zbadanje nadaljeval. »Malo me je prej skrbelo, da ti bo samo v moji družbi dolgčas. Zdaj pa vidim, da se boš kar hitro znašel …« Mark si ni mogel kaj, da se ne bi še enkrat ozrl proti baru. Njegove oči so se spet srečale z Larinimi, s pogledom ga je še vedno pozorno spremljala. Oba sta se nasmehnila, saj sta vedela, da sta drug drugega zalotila pri opazovanju. Vzdušje je bilo lahkotno in polno obljub prihodnjih srečanj, a čas zanje še ni prišel. Mark in Edvard sta počasi, a vztrajno nadaljevala svojo pot proti plaži, sonce pa ju je nežno božalo po obrazu. Pri Kovačevih pa je bilo jutro daleč od umirjenega. Meri, Frenk, Saška in Kevin so se zbrali pred baldahinom družinske prikolice, kjer so se pripravljali na nov dan. Frenk je na žaru z vso pozornostjo pekel klobasice, a čeprav je to počel rad, je bil očitno razburjen. Meri in Saška sta ga poskušali pomiriti, medtem ko je Kevin, ki je bil kriv za Larin padec, poskušal ostati čim bolj neopazen. »Kako more Hrvoje za vsako sranje v tem našem kampu krivit mojega fanta?« je Frenk jezno izbruhnil in po zraku mahal z rokami. »To je tako, kot če bi jaz rekel, da je tisti njegov nečak Dino kriv, če pada dež!« Saška, ki je bila takoj pripravljena braniti Dina, je hitro vprašala: »Kaj ti je pa zdaj Dino naredil?« A Meri je vskočila, preden bi Frenk lahko odgovoril. »Frenk, zakaj se moraš čisto zmeraj potegnit za tega mulca, ko pa sam dobro veš, da je svojega denarja vreden?« je rekla in z roko zamahnila proti Kevinu. Frenk se je zarežal in zarotniško pomežiknil svojemu sinu. »Kaj se če, po meni je!« je rekel z nasmeškom, kot bi bil ponosen na Kevinovo nagajivost. Meri je zavila z očmi, nato pa vsem z obema rokama dala znak, naj se ji približajo. »Ja, ja, saj drugače se strinjam – samo zdajle pa jaz Hrvoja pač rabim, da mi dá tisto ta dobro parcelo za moj salon. Samo se mi še zmeraj izvija, da noče jezit ta starega Steinerja, ki ima zraven parcelo in ki bi ga ne-vem-kaj tako motilo, če bi jaz zraven delala kozmetiko,« je razložila s kančkom borbenosti v glasu. Frenk je presenečeno dvignil obrvi. »Pa saj ta starega ni – prikolica je še konzervirana.« Kevin pa je hitro dodal: »Ne, danes je prišel! Njegov avto je bil na recepciji … takrat, ko sem zbil ta novo kelnarico.« Saška se je namrdnila: »Ko bi ji vsaj nogo zlomil – da bi se speljala!« Frenk je ošvrknil hčer: »Pa saj za kelnarico ni napačna!« »Za kelnarico mogoče – samo kaj ima po Dinotu za plezat?« je z nasprotujočim glasom vprašala Saška. Frenk je samo zmajal z glavo in jo vprašal: »Pa kaj ima tebe za brigat ta Dino – en sluzast Hrvatar …« Meri ga je hitela miriti: »Joj, Frenk, no – a ji je lahko en fejst fant malo všeč?« Frenk je skomignil z rameni. »'Mal všeč' ji je lahko – sam kaj več pa tudi slučajno ne!« je zaključil pogovor, medtem ko so klobasice na žaru že prijetno zadišale po kampu. »Bi pred telovadbo mogoče še kaj spila?« ODLOČILEN GLAS V moderni pisarni Klinike Steiner je Julija sedela za elegantno pisalno mizo, nasproti nje pa se je na kavču udobno namestil Pečnik, pomemben poslovnež s hladnim izrazom na obrazu. Julija je zlagoma prestavljala različne dokumente po mizi, medtem ko je Pečnik počasi mešal svoj espresso v dizajnerski skodelici, zdelo se je, da je premišljeval o nečem pomembnem. »Ja, seveda se razumeva. In tudi vi dobro veste, koliko mi je do tega, da naredim novo kliniko!« je bila odločna Julija, njene oči pa so se svetile z ambicioznim žarom. Pečnik je nataknjen zmajeval z glavo, kot da bi dvomil o resničnosti njenih besed. »Mislil sem, da vem. Mogoče sem se pa zmotil?« je priprl oči in ji namenil prodoren pogled. »Kaj se ima vaš foter zadnjo minuto še za zmišljevat?« je vprašal, kot da bi ga resnično zanimal odgovor. Julija je zavzdihnila in poskušala ostati mirna. »Poglejte, moj foter je tik pred penzijo. Če ne bi delal v lastni kliniki, ga že par let ne bi več gledali v službi …« je poskušala razložiti, a Pečnik je le slabe volje odkimaval, kot bi slišal nekaj, kar mu ni bilo po godu. »To mene čisto nič ne zanima – dejstvo je, da je njegov glas odločilen in da če ga ne dá, vi v momentu izgubite financiranje,« je rekel Pečnik, trdo in neizprosno. Pomenljivo jo je pogledal, kot da bi ji želel sporočiti, da se ne bo zadovoljil s praznimi obljubami. »Oba veva, koliko deset milijonov je v igri …« Julija je uslužno prikimala in poskušala zmanjšati napetost, ki je vladala v sobi. »Ne skrbite, gospod Pečnik, prosim: jaz sem absolutno zainteresirana za ta posel in bom na fotra pritiskala, dokler se ne vda,« je zagotovila, njen glas pa je bil napolnjen z odločnostjo in pripravljenostjo storiti vse, kar bi bilo treba, da bi dosegla svoj cilj. Bilo je jasno, da se ne pretvarja, celo to, da je pri njenih načrtih ne bodo ustavili niti najbližji. Pečnik se je končno zadovoljil. Zazibal se je nazaj na kavč, medtem ko je Julija z zmagoslavnim nasmeškom opazovala, kako se napetost v zraku počasi razblinja. PAMETNA ŽENSKA SE NIKOLI NE ZADOVOLJI Z ENO MOŽNOSTJO Mark in Edvard sta med razgibavanjem v vodi prijateljsko klepetala in vsak, ki je prikorakal mimo, je lahko začutil toplino, ki ju je povezovala. Edvard se je ob Markovi pomoči, opirajoč se na eno nogo, prebil do vozička. Pri tem sta se šaljivo spogledovala, ko je zazvonil telefon v torbi na vozičku. Njegovo klasično zvonjenje je pretrgalo zvok valovanja in istrskega miru. »Kolikokrat je že klicala?« je vprašal Mark, s kančkom zaskrbljenosti v očeh. Edvard je prhnil: »Ne znam do toliko štet …« Mark je pomislil. »Pa saj danes je petek. A nima normalne službe?« »Saj veš, ona je bolj direktorica kot zdravnica – to pomeni, da najrajši cele dneve visi na sestankih in na telefonih,« je odgovoril Edvard, skomignil z rameni in ohranil sproščeno držo. A Marku zadeva vseeno ni dala miru. »Kaj pa, če te res kaj nujno potrebuje?« Edvard je zmajal z glavo, samozavesten v svojem odgovoru. »Le zakaj bi me: operirat ne morem, njeni posli me pa popolnoma nič ne brigajo.« »No … ampak nekaj očitno je …« je previdno nadaljeval Mark, saj ga je skrbelo za dedka. Edvard je nataknjeno odkimal, a se je hitro nasmehnil, da bi Marka pomiril. »Ne, ni! Dobro vem, zakaj me kliče, in se ji ravno zato ne mislim javit. Sem sva prišla predvsem zato, da bi uživala! In točno to bova počela!« Marka je dedkova odločnost rahlo presenetila, a mu ni želel ugovarjati. »Okej, ti že veš.« Vnuk je Edvardov voziček zasukal stran od morja in proti rahli klančini, ki je vodila nazaj v kamp. Že sta se vzpela, ko se je Mark ustavil in se ozrl proti morju, njegov pogled je postal zamišljen. Zazdelo se je, da je v gladini, pod valovi, skrito nekaj, kar je vznemirjalo njegovo dušo. Njegove oči so se priprle, ustnice pa stisnile, kot bi skušal razvozlati skrivnost, ki jo je morje skrivalo pred njim. * Pomivalni kot pri sanitarijah v kampu Paradiso je bil tistega večera poln življenja. Meri in njena hči Saška sta se posvečali vsakodnevnim opravilom: spretno sta pomivali, splakovali in zlagali posodo, medtem ko so se njuni pogovori vrteli okoli bolj osebnih tem. Saška, vidno nerazpoložena, je vzdihovala za Dinom. Prejšnje poletje ji je naklonil dovolj pozornosti, da je bila popolnoma prepričana, da se iz tega lahko kaj razvije. Meri pa se ni pustila dosti motiti, za svojo hčer je imela drugačne načrte ... »A si ti sploh že videla to Laro?!« je vzkliknila Saška in zmedeno pogledala mamo. »Ne – a je huda?« je »zanimalo« Meri, čeprav se je zdelo, da si je mnenje o vsem skupaj že ustvarila. »Saj to! Ena scufana second-hand naraven look boring dila je,« 38 je odgovorila Saška. Le kaj Dino vidi na Lari? Meri je hčeri sočutno položila roko na ramo in zmajala z glavo: »Ma, veš, moški so včasih tako …« Saška je obupano pogledala mamo in ji potožila: »Ampak lani je bil pa Dino tako v redu do mene, ful sem bila zih, da sem mu všeč!« Meri se je ljubeče nasmehnila in začela predavati: »Ljubica, pametna ženska nima nikoli samo ene opcije: okej, Dino ima mogoče trenutno drugo, ampak ti sama veš, da tvoj ati niti slučajno ne bi bil zadovoljen z Dinotom. Celo poletje bi ti moril, kako si lahko z nekom, ki pač ni Slovenc.« Saška je odločno odkimala: »Ne, ne, ne – ne! Čustva nimajo potnih listov …« Meri je poskušala hčer pomiriti s prigovarjanjem: »Počasi – ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo … tudi ti že veš, da je danes končno prišel v svojo prikolo ta stari Steiner – in to ne sam!« Saška je postala radovedna: »Daj nehaj! Koliko mlajša bejbika ga je pa ujela? Trideset? Mislim, trideset let mlajša? Ne – a štirideset mlajša?« »Joj, no! Mark je z njim, njegov vnuk: jasno tudi študira medicino, star je ravno prav zate in sigurno ima več okusa kot ta zoprni Dino,« je nadaljevala Meri. Njena hči se je namrdnila in odkimala: »Ne, zame ni en tak zategnjen dohtar wannabe, ki misli, da je za vsako predober. Dino je kul lih zato, ker je ful na relaks … pa pač hot je … Mogoče bo pa tudi pozabil to kelnarico, zdaj ko se bova malo več podružila na tečaju!« Morda to ni bil odgovor, ki se ga je Meri nadejala, vsekakor pa je njena hči pokazala, da je lahko ognjevita kot ona sama, zato je Saški zadovoljno prikimala in ji dala petko: »To je moja punca!« Zunaj je noč počasi prekrivala kamp in pri sanitarijah je potihnilo, ko sta Meri in Saška končali svoj pogovor, polni upanja na nove priložnosti. ČUSTVA NIMAJO POTNIH LISTOV ... Pod nočnim nebom, na katerem je sijala luna, sta Dino in Lara sedela ob vhodu v šotor. Lara je bila vidno utrujena, a se je kljub temu sproščeno naslanjala na Dina, ki jo je ovijal s toplino svojih rok. Na njenem obrazu je počival miren nasmešek. »Mmm, meni je tule čisto kul,« je zasanjano rekla Lara. Dino se je zadovoljno nasmehnil in prikimal. »Šta 'kul' – super je.« Lara se je pretegnila in zadovoljno zapredla. »A se ti že mudi?« je vprašala z željo, da ta trenutek ne bi minil. Dino se je sklonil k njej in ji nežno poljubljal vrat. »Meni? Nama se mudi ...« Lara se je izmaknila iz njegovega objema, mu sedla nasproti in ga pogledala z nakremženim obrazom. »Joj, Dino, cel dan sem delala – res nimam energije še za žuranje …« Dino je vstal in popametnjačil: »Ma – za povjerenje medju kandidatima najbolja je fina žurkica na predveče prvog tauha: prvo sastanak, pa malo pića, malo zezanja i sve će biti lakše sutra.« 39 Podal ji je roko in jo povlekel na noge, a Lara je še vedno zmajevala z glavo. »Pač, no, jaz nisem tukaj samo na tečaju, no. Tvoj stric zih ne bo zadovoljen, če bom zjutraj v baru ful zaspana …« Dino se ji je le nasmehnil in jo nabrito pogledal. »Bejbi, sad si na moru. Navadila se boš ti na naš mediteranski ritam. Vojska u šest diže zastave, a mi gremo tek tad spat …« 40 »Tebi to mogoče znese, ampak jaz imam pa poleg šanka jutri še prvi potop,« je Lara poskušala pojasniti. Dino jo je ponovno objel. »Ma daj, i sama znaš, da je taj 'potop' pre svega za upoznavanje opreme; bićemo sasvim blizu obale na nikakvoj dubini.« 41 »Zate že – zame bo pa vse to prvič,« je Lara ostala previdna. Dino je že zapiral šotor, ko je rekel: »Hej, opusti se, na moru si! Sa Hrvojem sve ću ja srediti, a ronjenje je čista uživancija.« 42 Lara mu je hvaležno prikimala. »Ja, saj vem … samo … ti pa tudi veš, kakšna drama je to za mojo mami …« »Kad bismo u prošlosti ovako razmišljali, ne bih još sišli sa drveča … Valjda je sigurnije biti majmun nego čovjek …« 43 je rekel Dino in skomignil z rameni. Lara se mu je prisrčno nasmehnila, očarana nad njegovim sproščenim pristopom k življenju. »Verjetno se preveč sekiram, a?« »Ful 'preveč',« ji je skuštral lase Dino. »In verjetno grem res lahko malo na žur pogledat, a?« je z nagajivim nasmehom vprašala Lara. »Ne 'lahko' – moraš!« ji je odgovoril Dino, jo potegnil k sebi in jo poljubil. »Eno scufano neizrazito naličeno dolgočasno in neprsato dekle iz druge roke je.« »Za zaupanje med kandidati je najboljša fina zabava na predvečer prvega potopa: najprej srečanje, pa malo pijače, malo zabave – in jutri bo vse bo laže.« »Draga, zdaj si na morju. Navadila se boš na naš mediteranski ritem. Vojska ob šestih dvigne zastave, mi pa gremo takrat šele spat.« »Sama veš, da je ta 'potop' predvsem za spoznavanje opreme; bomo čisto blizu obale, na nikakršni globini.« »Hej, sprosti se, na morju si! S Hrvojem bom vse uredil, potapljanje je pa čisti užitek.« »Če bi v preteklosti tako razmišljali, se še ne bi spustili z dreves … Zagotovo je varneje biti opica kot človek.« SESTRSKA SKRB V minimalistično opremljeni mansardi je Jana Dolenc hodila sem in tja po dnevni sobi. Sredi noči je bilo slišati le njene copate, ki so podrsavali po tleh. Njene misli so bile polne skrbi za hčer – Laro. Zdaj se je, vsaj za trenutek, ustavila in govorila po telefonu z Nado, svojo sestro in zaupnico. »Joj, Jana, sama veš, da bolj odgovorne osebe, kot je Lara, ni,« je iz telefona odmeval Nadin glas. Jana je vzdihnila. »Vem – oziroma mislila sem, da vem. To pa, da gre sama za cel mesec ali pa celo še več – na morje! – tudi ti veš, da ne morem biti objektivna glede tega.« »Zakaj bi bila objektivna? Tudi subjektivno je normalno, da starši prej ali slej otroke spustijo na lastno pot,« je odgovorila Nada z značilno mirnostjo. Jana je stresla z glavo. »A pa je nujno, da je to ravno na morju? Ne moreš si misliti, koliko sem živčna od trenutka, ko je šla.« Nada je sočutno ponudila svojo pomoč: »Želiš, da pridem k tebi?« Jana se je poskušala nasmehniti. »No, tako hudo pa tudi ni.« V srcu pa je nosila bolečino, ki je ni mogla zlahka izpustiti. »Je pa pač dejstvo, da se je Blažu to …« Njene oči so se napolnile s solzami, a se je zadržala. »Zgodilo na morju, sori, se je! A ni normalno, da sem občutljiva za to?« Nada je z umirjenim tonom odgovorila: »Ja, seveda je normalno. Ampak normalno – celo nujno – je pa tudi, da Lari pustiš živeti tako, kot sama hoče.« Jana je hodila in kimala z glavo, poskušala je umiriti svoje srce, ki je glasno razbijalo, zdelo se ji je, da bo vsak trenutek skočilo iz njenega prsnega koša. »Ja, no, saj vem.« Globoko je zavzdihnila, a občutek teže na njenih ramenih je ostal. »Ja, ja, ja … samo je pa težko. Zelo težko.« »Je, ja. Taka stvar rabi ogromno časa. Samo nekaj je tvoja zgodba, nekaj pa Larina,« je rekla Nada, vedno pripravljena podpreti svojo sestro, a hkrati tudi zelo realna. »Okej, no, ja, bom poskusila nehati misliti na to.« Posmehnila se je sama sebi. »Saj mi ne bo uspelo – ampak poskusila pa bom!« Nada jo je še naprej spodbujala: »Ja, poskušati moraš … in zmeraj pogosteje ti bo tudi uspelo.« Jana je kimala in si res prizadevala. »Hvala, res. Čao.« »Lahko noč,« ji je zaželela Nada. Jana je odložila telefon na kavč in se usedla zraven njega. Zmajevala je z glavo, vedoč, da je misli, ki so jo mučile, ne bodo zapustile zlahka. POTAPLJANJE NI ŠALA Bar na plaži je bil poln živčnih, a navdušenih mladih, ki so se pripravljali na svoj prvi potop naslednji dan, medtem ko so valovi nežno in v ritmu udarjali ob obalo. Noč je bila topla in zvezde so žarele na nebu kot svetle točke, ki so osvetljevale temno modro nebo. Lara in Dino sta stala ob šanku, obkrožena z razigrano družbo, ki se je smejala in klepetala, medtem ko je srkala pivo iz steklenic. Samo Saška je v rokah držala kozarec živobarvnega koktajla s slamico. Dino je samozavestno vodil sestanek ekipe, njegov glas je bil poln mirne odločnosti. »Potapljanje nije šala – a nije ni neka jaka nauka,« 44 je dejal, medtem ko je s palcem pokazal čez ramo proti morju. Spomnil jih je na teorijo, ki so jo že obdelali, in na pomen spremljanja dogajanja okoli sebe, še posebej drugih potapljačev. Saška je z iskrivim pogledom vprašala: »Itak boš pa ti cel cajt pazil na nas, a ne, Dino?« Dino ji je pokazal dvignjen palec in se ji nasmehnil. »I ja i vi jedan na drugoga,« je poudaril in ponovil, kako pomembno je spremljati drug drugega. 45 V sproščenem vzdušju je Saška še naprej vsiljivo poskušala pritegniti Dinovo pozornost. »A sem jaz najmlajša?« je vprašala, medtem ko so se preostali tečajniki muzali ob njenih poskusih. Dino se je nasmehnil in skomignil z rameni. »Možda. Nisam zapamtio iz prijavnica,« 46 je odvrnil. Saška je vztrajala: »V vsakem primeru se pa midva najdlje poznava, a ne, Dino?« Dino ji je pomežiknil in se spomnil časov, ko sta bila še otroka. »Pa da, spomnim se ja, kad si bila ovolika,« 47 je dejal in z roko pokazal nekje okrog pasu. Lara je ob tem zavila z očmi in demonstrativno na dušek izpila ostanek piva v steklenici, nato pa glasno postavila prazno steklenico na šank. »Jaz bom še eno pivo. Še kdo?« je vprašala in s tem prekinila Saškino osvajanje. Vsi razen Saške so prikimali in hitro spraznili svoje steklenice. Lara je že stopila okoli šanka do hladilnika, Dino pa ji je sledil. »Da ti malo pomagam,« je ponudil pomoč in ni se upirala. Ko pa je odprla hladilnik in začela steklenice podajati Dinu, mu je z glasom, polnim lažne resnosti, zašepetala: »Ti, a me mora tale tvoja 'najmlajša' tečajnica kaj skrbet?« Dinu je šlo na smeh. »Halo? Ona me ganja od kad dolazim da radim kod strica Hrvoja. Njezini roditelji imajo paušal pa visi ovdje cijelo ljeto,« je odgovoril. 48 Lara je zavzdihnila: »Torej se je bom še nagledala …« Dino jo je nežno objel in jo na dolgo poljubil, kot bi ji želel zagotoviti, da so vse skrbi odveč. Njun trenutek je bil poln obljub in skupnih sanj. Medtem sta Edvard in Mark sedela za elegantnim vrtnim pohištvom na Edvardovi parceli, ki je bila resnično čudovita. Bila je na robu gozdička z razgledom na odprto morje, ki ga je zdaj osvetljevala mesečina. Na mizi pred njima je stala odprta steklenica rdečega vina, ob buteljki je dišala sveže pečena pica. Iz daljave se je slišala glasba, ki je odmevala iz bara na plaži. Edvard se je oziral okoli sebe, zdelo se je, da si želi prizor vtisniti v spomin za vselej. S pogledom je objemal razgled, vse do obzorja, kjer se je barva morja zlivala z barvo neba. »Česa bi si človek hotel še več? Na morju sem res doma,« je dejal z zadovoljstvom. Ob omembi morja se je Markov obraz pomračil. Obrnil se je stran, da bi prikril svoje nelagodje pred dedkom. Edvard je naredil požirek vina in nadaljeval. »Z Mileno sva imela res srečo: parcel za vikende takrat ni bilo več za dobit, ampak tole je itak boljše kot vsak vikend. Vsi plusi in nobenega minusa.« Zasanjano je zrl proti morju. »'Najin raj,' je govorila Milena. In zate je bil tudi, ko si bil majhen.« Zamislil se je in dodal: »Jaz sem zmeraj s takim užitkom plaval, zlasti zvečer: čisto mirna voda, pa nikjer nikogar …« Mark je medtem skušal obdržati nevtralen izraz na obrazu, a je bilo jasno, da Edvardovo navdušenje nad morjem ni bilo zanj. Edvard je prekinil tišino z vprašanjem: »Si rekel, da je tista punca za šankom Slovenka, ne?« Mark ni bil navdušen nad to temo pogovora. »Ja. In to je tudi vse, kar vem. Pač, sem ji samo pomagal vstati,« je odvrnil. Edvard je predlagal: »Mogoče bi šla pa ona s tabo na eno nočno plavanje?« Marku ni bilo do pogovora o tem. »Mogoče je pa celo že šla. Sama … ali pa s kom drugim,« je dejal posmehljivo, upajoč, da bo Edvarda to ustavilo. Njegov dedek pa je poskušal biti prijazen. »Kaj pa, če je tam, kjer imajo tole muziko? Zakaj ne greš pogledat?« Izpod baldahina se je zaslišalo zvonjenje Edvardovega telefona. Mark se je že dvignil. »Grem jaz!« se je ponudil, a ga je Edvard hipoma ustavil. »Ne, ne, pusti – saj oba veva, da je Julija.« Mark se je obotavljal. »Kaj pa, če se jaz oglasim in ji samo povem, da je vse v redu?« Edvard je zmajal z glavo in stoje na berglah počasi naredil požirek vina. »Saj ve, da je vse v redu. Če bi jo to zanimalo, bi poklicala še tebe,« je rekel in odkimal. »Nekaj pač hoče. In oba veva, da če nekaj hoče, zagrabi kot pitbul.« Mark se je kislo nasmehnil in še sam naredil požirek vina. »Taka pač je,« je dejal. Edvard se je namrdnil, dobra volja je izpuhtela z njegovega obraza. Zagledal se je v daljavo in nazadnje rekel: »Ne vem, ali je taka – ali je taka šele postala?« Skomignil je z rameni. »Ni važno, tokrat ji ne bo uspelo.« Naredil je nekaj korakov proti vhodu v predšotor. »Lahko noč,« je rekel vnuku in čez ramo dodal: »Pa na tvojem mestu bi telefon ugasnil.« Mark se je nasmehnil: »Lahko noč.« Edvard je odšel. Mark je ponovno sédel, naredil požirek vina in obrnil stol tako, da je gledal proti morju. Pred njim se je razprostirala temna gladina. Oklepal se je kozarca in zamišljeno zrl proti morju. Nekaj v zvezi z njim ga je navdajalo s tesnobnim občutkom. »Potapljanje ni šala – a tudi ni huda znanost.« »Jaz in vi – drug na drugega.« »Mogoče. Nisem si zapomnil iz prijavnic.« »Seveda, spomnim se te, ko si bila tako majhna.« »Halo? Ona me lovi, odkar prihajam delat k stricu Hrvoju. Njeni starši imajo pavšal in tukaj preživlja vse poletje.« BIG BOSS V pisarni Urbana Pečnika je vladala napetost. Sedel je na kavču, ki je bil po navadi namenjen strankam. Bil je vidno razdražen, njegova kravata je bila razrahljana, noge pa je prekrižane položil na klubsko mizico. Na naslonjalu za roke je imel telefon, zaslon je polnila telefonska številka in ime stika, s katerim je govoril: Big Boss. »A sem ti jaz rekel, da to s Steinerjem ne bo taka 'mala malica'?« je ostro vprašal Big Boss. Njegov glas je iz zvočnika telefona zvenel jasno in odločno. Pečnik je prikimal, čeprav ga sogovornik ni mogel videti. »Ja, saj sem tudi jaz vedel …« je odvrnil. »... samo nisem si pa mislil, da bo tako zajebano – fuck off in spizdi na morje.« Big Boss je nadaljeval s svojim vprašanjem: »Kaj pravi zdaj ta hčerka?« Pečnik je vstal, prijel telefon in začel hoditi po sobi. »Jah, pravi, da bo dostavila, samo … to je rekla že prej.« Big Boss je nezadovoljno komentiral: »Torej se nanjo pač ne moremo zanesti.« Pečnik je skomignil z rameni in poskušal pojasniti: »No, ja pa ne – prvič je ona zelo motivirana, drugič je pa hči od ta starega. Z malo sreče ga bo dobila na čustva, če se ga na keš ne da …« Big Bossov glas je postal napet. »Ne jemlji mi tega tako zlahka, Urban! Mi hočemo enkrat za zmeraj privatizirati slovensko zdravstvo – ta jebeni Steiner je pa predsednik komisije in ugleden privat zdravnik. Če on noče sesuti tega komunajzarskega javnega zdravstva, bo to rdeča luč za večino slovenskih dohtarjev. In za politiko.« Pečnik si je z eno roko masiral sence, očitno pod pritiskom. »Lej, dohtarji so realno na naši strani – saj to je njim v interesu.« Big Boss ga je prekinil: »No, enim je, drugim ni.« Pečnik je vztrajal: »Večini, ki imajo kaj besede, je …« Big Boss je bil neizprosen. »Jebenti, Urban, tudi Steinerju je v interesu, pa si nekaj izmišljuje. Že sama privatizacija je v interesu njihove klinike, kaj šele ta nova klinika …« Pečnik je kimal, kot da bi ga Big Boss lahko videl. »No, saj zato bi jaz še malo počakal. Čisto možno, da hčeri uspe,« je rekel in stišal glas. »Če ne bo šlo zlepa, imam pa jaz tudi v tem njegovem kampu svojega človeka – lahko smo tudi dosti manj prijazni, če bo treba …« Big Boss je ostro končal pogovor. »V resnici me čisto nič ne zanima, kako – hočem pa, da podpre zakon, in to hitro!« Pečnik je obsedel na kavču, z mislimi, ki so begale med nalogami, ki ga čakajo, in vsemi možnimi načini, kako jih izvesti. JUTRI PRVI POTOP Jana je nemirno sedela v svojem najljubšem kotičku dnevne sobe. V rokah je držala odprto knjigo, a romanu ni uspelo zadržati njene pozornosti. Nenehno se je živčno pačila ter, zatopljena v tok misli, knjigo spuščala iz svojega vidnega polja in odlagala v naročje. Zdelo se ji je, da se ji nekaj izmika, nekaj pomembnega, in misel jo je vznemirjala do te mere, da ni mogla najti miru. S težkim vzdihom je odložila knjigo na klubsko mizico ob kavču in posegla po svojem iPadu. Odprla je Facebook kampa Paradiso, kjer je Lara preživljala poletje. Larina mama je začela podrsavati med fotografijami, ki so prikazovale brezskrbno poletno vzdušje – plaže, športne objekte, bar in nasmejane obraze Hrvoja in Dina. Občasno se je ob kakšni fotografiji tudi nasmehnila, saj jo je prešinilo, da je vse skupaj resnično simpatično. A njen nasmeh je izginil v trenutku, ko je naletela na fotografijo skupine mladih, opremljenih s potapljaškimi jeklenkami. Med njimi je prepoznala tudi svojo hčer, ki se je široko nasmejana pripravljala na potapljanje. Jana je prebledela in se z grozo zazrla v zaslon. Bliskovito je povečala fotografijo, da bi se prepričala, ali res vidi prav. Pod fotografijo je pisalo: »Teorija položena – sutra prvo ronjenje!« 49 Jana je začutila, kako ji je srce poskočilo v prsih. Njena največja nočna mora se je uresničila. Lara se je udeležila potapljaškega tečaja, ne da bi ji o tem kaj povedala. Strah in jeza sta ji preplavila misli, medtem ko je še naprej strmela v fotografijo, da bi dojela, kako se je to lahko zgodilo brez njenega vedenja. »Teorija opravljena – jutri prvi potop!« TELEFONSKI KLIC Noč v baru je bila polna življenja. Glasba je mlade obiskovalce vabila, da so poplesavali v ritmu, vsak zase, razen Lare, ki je želela Saški jasno pokazati, čigav je Dino. Svojemu fantu je sklenila dlani okoli vratu in se nežno zibala v ritmu glasbe, da sta se njuni telesi usklajeno pozibavali kot morski valovi, ki udarjajo ob obalo. Saška ju je žalostno opazovala, hkrati pa jo je to podžgalo, da se je trudila še izpopolniti svoje plesne gibe, da bi jo Dino vendarle opazil. Lastnikov nečak, pa je užival v trenutku, eno roko je imel ovito okoli Larinega boka, v drugi pa je držal steklenico piva, iz katere je občasno ukradel požirek ali dva. V tistem trenutku je v Larinem žepu zavibriral telefon. Pogledala je, kdo kliče, in na zaslonu se je izpisalo: 'Mami'. Telefon je hitro pokazala svojemu fantu in mu nakazala, da se mora oglasiti. Umaknila se je od hrupne glasbe, njeno mesto pa je le sekundo kasneje zapolnila Saška. »Ej, čao – a ti si še …« je začela Lara, preden jo je prekinil izbruh njene mame. Poskušala je priti do besede, medtem ko je Jana na drugi strani nervozno govorila. Lara je zavila z očmi in zmajala z glavo, ko je končno dobila priložnost, da odgovori: »Mami, dobro veš … Ja, jasno, da vem.« Poslušala je, a potrpljenje jo je hitro minevalo. Nazadnje je izbruhnila: »Mami, stop! Ne, zdaj pa kar ti mene poslušaj! A ti mislš, da meni ni bilo hudo, ko je oči umrl? A misliš, da mene ne skrbi, da se bo še tebi kaj zgodilo? Ja, me – samo vem, da na ene stvari pač ne moremo vplivati, razen če greva obe v kakšen samostan na samotnem otoku – pa tudi tam bi se zih lahko zgodilo kakšno sranje. Samo – a bi to ti rada?« Čakala je na odgovor, medtem pa je hodila sem in tja ob obali, podobno kot je to počela njena mama po domači dnevni sobi. »No, povej! A bi to rada? Da se izolirava od sveta in samo še ena na drugo paziva. A bi to rada?« je dodala, preden je Jana začela govoriti z mirnejšim glasom, a Lara jo je ponovno prekinila: »Ja, vem, da nisi tega mislila, samo izgleda pa točno tako! To je profi PADI tečaj in jaz sem že zdavnaj polnoletna, tako da … samo relax, jaz te pa pokličem jutri po potopu. Lahko noč.« Z odločno kretnjo je prekinila zvezo in telefon pospravila nazaj v žep. Z rokama si je prekrila obraz kot bi se poskušala otresti preostale napetosti. Dino, ki se je že zdavnaj izvil Saški in je opazoval svoje dekle, kako je telefonirala, je stopil k njej. »Ej, bejbi, neka loša novica?« 50 jo je vprašal z zaskrbljenostjo v glasu. Lara je odkimala z očitnim razočaranjem. »Ne, samo … moja matka. Padla je v totalno paniko, ker sem na potapljaškem tečaju … brez veze.« Dino je skušal razumeti, zmedeno je namrščil obrvi. »Jel to … problem?« 51 Lara mu je nežno položila roko na lice in se mu utrujeno nasmehnila. »Itak da ne. Samo, je pa itak tudi že pozno: grem na en sprehod, da se skuliram, potem pa spat.« Dino ji je razumevajoče prikimal. »A lahko ti samo zakleneš, pospravila bom pa jaz zjutraj?« ga je še prosila. »Normalno,« je odvrnil Dino, Lara pa se mu je zahvalila: »Hvala, res. Sori.« »Sve okej, vidimo se sutra,« 52 je rekel Dino, preden sta se mimogrede poljubila v slovo in odšla vsak v svojo smer. Dino se je vrnil k baru, Lara pa je počasi hodila ob obali, poskušajoč se pomiriti. »Hej, ljubica, je kaj narobe?« »Ali je to … težava?« »Vse v redu, se vidimo jutri.« V SAMOTI NOČI Okoli Marka se je razprostiralo neskončno temno in grozeče morje, obzorje brez konca je mogočno valujoče morje stikalo s sinjim nebom. Zdelo se je, da so se v globini morja skrivale vse skrivnosti in strahovi sveta. Začel je toniti. Bil je ujet, nikamor se ni mogel premakniti, poskušal je, a prikovan je bil na mestu. Začel se je dušiti. Zdaj mora vdihniti zrak, vsaj malo, za en dih! A vse zaman. Vse, kar je videl okoli sebe, je bilo le vedno temnejše morje, samo še črna tema. Nikamor ni mogel. Noč je bila temna in hladna, luna je sramežljivo sijala skozi oblake nad malim istrskim kampom. Mark je ležal v viseči mreži, ujet v primež nočne more. Bil je ves prepoten, na koži je bilo videti kurjo polt, prsni koš pa se je hitro in vedno bolj vznemirjeno dvigoval, z vsakim dihom. Za hip je napel vse mišice na obrazu, močno zatisnil oči, nato pa jih nenadoma odprl. Kje je? Kaj se je zgodilo? Kaj se ni ravnokar rešil iz nevidnega primeža, ki ga je dušil? Srce mu je razbijalo. Še vedno je dihal plitvo in hitro, a tema, ki ga je obdajala, je bila drugačna – razločil je borove veje in brlive lučce na nebu, začutil topel vetrič, ki je prinašal najraznovrstnejše šume ... Upočasnil je dihanje. V kampu je, na varnem, med šotori. Ziba se v viseči mreži, ne sredi valov ... Rahlo pomirjen, a še vedno pod vtisom sanj se je usedel. Iz daljave je prihajala glasba iz bara, zdelo se je, da je ta na popolnoma drugem koncu sveta. Odmevi melodij so prekinjali nočno tišino, ki je obdajala kamp. Mark je še kar sedel v viseči mreži in se trudil sprostiti. Pogled se mu je ustavil na morju, ki je v temi mirovalo pred njim. Nekaj časa je premleval, nato pa se odločil, da bo pod okriljem noči pregnal svoje strahove. Odprl je zadrgo spalne vreče, v kateri je ležal, spustil noge na hladna tla in si čez spodnjice navlekel kavbojke, ki so bile vržene prek naslonjala bližnjega stola. V naglici je oblekel še majico, njegovi gibi so bili hitri in sunkoviti, kot bi želel ubežati lastnim mislim. Znova je pogledal proti morju, za nekaj sekund zadržal pogled, nato pa se je odpravil proti obali, preden bi si lahko premislil. Hodil je skozi gozdiček nad plažo in poslušal oddaljene zvoke glasbe. Z vsakim korakom je postala glasnejša. Ko je dosegel pot, ki je ločevala gozdiček od plaže, se je ustavil in se razgledal okoli sebe. Kakšnih deset metrov stran je opazil postavo. Sprva je nameraval nadaljevati pot v drugi smeri, a nekaj na postavi ga je pritegnilo, da se je ustavil in si jo bolje ogledal. Skozi mrak je prepoznal Laro. Mark je za trenutek okleval, ni vedel, ali naj se ji približa ali nadaljuje svojo pot. Že se je odločil, da se obrne stran, ko je za trenutek postal. Nekaj ga je vseeno vleklo k njej. Zbral je pogum in se odločil, da stopi do nje. Zvok valov, ki so plivkali ob obali, in glasba, ki je odmevala iz daljave, sta ustvarjala posebno vzdušje, zdelo se je, da se na plaži svetova morja in gozda z vsakim valom združujeta v eno. Lara je stala na obali, njena postava se je zarisovala proti temnemu morju. Mark je počasi pristopil, občutek napetosti in pričakovanja v njem je naraščal. Opazoval jo je, kako je zamišljena, njen pogled je bil popolnoma zatopljen v mirno nočno gladino. Zvok njegovih korakov je pretrgal nočni mir. Sunkovito se je obrnila, prestrašena in pripravljena braniti se pred neznanim. Ko je v temi prepoznala Marka, ji je po obrazu zavel val razdraženosti, kljub temi je Mark opazil rdečico, ki je preplavila njena lica. Tiho je zavzdihnila in se zopet zazrla v temno gladino, kot da bi želela prezreti njegovo prisotnost. »Sori, nisem te hotel ustrašit. A te motim?« jo je ogovoril. Zvenel je previdno, skoraj preplašeno, kot da ne bi bil prepričan, ali sploh želi odgovor. Lara, še vedno obrnjena stran, je zamišljeno gledala predse. Njene misli so bile daleč stran, nekje v globinah temne vode. Končno je odgovorila, njen glas je bil hladen: »Nisi me ustrašil. Motiš pa, ja.« Obrnila se je in ga pogledala naravnost v oči. »A ti mamica ni povedala, da sredi noči ni kul stalkat za bejbami?« Njene besede so bile prepojene z ironijo in sarkazmom. Mark je skomignil z rameni. »Nisem jaz … whatever.« Vedel je, da se ne more zagovarjati, in ni želel nadaljevati. Obrnil se je, da bi odšel. Besede, ki jih ni izrekel, so obvisele v zraku. Zdelo se je, da jih je Lara vseeno slišala. Pa saj si ni želela, da bi odšel. »Ej!« je poklicala za njim, njen glas je bil tokrat mehkejši, skoraj obžalujoč. Hitro je stopila za njim, ujela ga je za komolec, ko je že začel hoditi stran. Ustavil se je, njegove oči so bile prikovane na njeno roko, ki je počivala na njegovem komolcu. Pogled je dvignil proti njenemu obrazu. Zdelo se je, da sta se pogovarjala, ne da bi sploh odprla usta. »Sori,« je tišino prekinila Lara. »Res sem bedna, oprosti.« Povesila je glavo, se za trenutek obotavljala, nato pa spustila njegov komolec, kot bi se na njem opekla. Njen obraz so preplavila čustva, zdelo se je, da v mislih bije notranji boj. Ko sta se njuna pogleda ponovno srečala, je v njenih očeh videl zgolj obžalovanje. »Samo hotela sem bit malo sama,« je dodala. Mark se je nasmehnil, njegov pogled ni zapustil njenih oči. »Ja, jaz tudi,« je preprosto odgovoril. Njuna nasmeha sta se ujela v tih, a prijeten trenutek, vse neizrečene besede med njima so zrasle v nekaj več. Obstala sta, vpijala prisotnost drug drugega, pogleda nista mogla umakniti. Zdelo se je, da se je svet okoli njiju ustavil, vsak vdih je le še bolj poglobil napetost, ki se je sramežljivo prepletala z romantiko. A preden bi trenutek lahko zacvetel v nekaj več, ga je pretrgal nenaden krik iz temne vode. Glasen, obupan klic na pomoč je bil zadušen z zvokom davljenja, ko je morje zapolnilo grlo utapljajočega. Larin obraz se je takoj spremenil. »Fak! Nekdo je v vodi!« je zakričala, njena reakcija je bila nagonska in hitra. Ne da bi oklevala, je že začela slačiti majico, jo vleči čez glavo, medtem pa je že tekla proti morju. Mark je v trenutku obstal. Grozovit krik ga je prikoval na mestu, od šoka je bil kot paraliziran. Kriki pa so postajali vse bolj obupani. Zaskrbljeno je razmišljal, da bi moral kaj ukreniti, iti po pomoč, a noge ga niso ubogale in so se le še bolj vkopale v tla. Lara je bila do meč že v vodi, ko je odvrgla kavbojke in brez oklevanja planila v vodo. Njeno telo je razrezalo gladino, medtem ko je hitro plavala proti krikom. Vsa njena koncentracija je bila usmerjena v reševanje utapljajočega se neznanca. Mark je lahko le nemo opazoval. Moral bi pomagati, hotel je pomagati, a zmogel ni ničesar. Lara se je borila z morjem, v temi je hitela proti glasu, a Mark je lahko le gledal za njo, ki je z vsako sekundo bolj izginjala med nočnimi valovi.