Ä" flp ü LETO 1873 • ZAČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM [t! uuium f ji 35686 --Ät 0^ tm ČfbfLflR Št. 10 1. OKTOBER 2005 glasilo čebelarskih organizacij slovenije contents 261 Franc Šivic: Apimondia 2005 Took Place in Ireland Franc Šivic: Apimondia 2005 je bila na Irskem ČEBELARJEVA MESEČNA OPRAVILA Branko Obranovič: Čebelarjeva opravila v AŽ-panju v mesecu oktobru 264 Branko Obranovič: Beekeeper’s Work in AŽ-Beehives in October Vladimir Tumpej: Čebelarjeva opravila v nakladnih panjih v mesecu oktobru BEEKEEPER’S MONTHLY WORK Borut Preinfalk: Veterinarski nasveti za oktober 2005 VZREJA MATIC Tanja Magdič: Odprli prenovljeno plemenilno postajo Antona Janše in Izobraževalno-vzrejni center na Zelenici Stane Plut: Deseto srečanje semiških čebelarjev in odprtje plemenilne postaje Rog-Ponikve BOLEZNI ČEBEL Vlado Auguštin: Naša prihodnost, naša izbira MEDOVITE RASTLINE Martin Bajc: Medovite rastline: Kanadska zlata rozga (Solidago canadensis L) SVETOVALNA SLUŽBA Marjan Papet Andreja Kandolf: Program Čebelarske svetovalne službe (ČSS) v letu 2005/2006 Marjan Papet Seznam terenskih svetovalk in svetovalcev ČEBELJI IZDELKI Marjan Slanic: Tradicionalno srečanje čebelarjev v Mariboru Janez Mihelič: Podjetje Logar trade seje preselilo v novo poslovno stavbo v industrijski coni v Šenčuiju ČEBELJI KONGRES Peter Komu: Utrinki o znanstvenem delu na Apimondii 2005 Iztok Holz: Kako čebelarijo Irci? Lidija Senič: O možnostih za prevoz čebel na Hrvaško Jote Šimec in Branko Obranovič: Skupina CARNIOLA IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Goran Kalister: Obalno čebelarsko društvo Koper je sprejelo mednarodno skupino mladih Franci Šivic: Shod slovenskih kmetov na Ponikvi Drago Kotnik: Razvitje prapora Čebelarskega dmštva Bohinj Janko Prebil: Strokovni izlet polhograjskih čebelarjev Mitja Košnik: Zdravljenje alergije na pike in samopomoč pri alergijski reakciji V SPOMIN Vladimir Tumpej: The Beekeeper's Work in Barred-up Beehives in 266 October 268 BorutPreinfalk: Veterinary’s Advice for October 2005 QUEEN BEE BREEDING Tanja Magdič: Opening of the New Breeding Station of Anton Janša And the 268 Educational Breeding Centre on Zelenica Stane Plut: Tenth Beekeepers Meeting in Semič and Opening of the Breeding 270 Station Rog-Ponikve BEE DISEASES 271 Vlado Auguštin: Our Future, Our Choice HONEY PLANTS 273 Martin Bajc: Honey Plants: Canadian Goldenrod (Solidago Canadensis L) ADVISORY SERVICE Marjan Papet Andreja Kandolf: Beekeeper’s Advisory Service 274 Programme for the year 2005/2006 275 Marjan Papet List of Advisors in the Field BEE PRODUCTS 276 Marjan Slanič: Traditional Beekeepers’ Meeting in Maribor Janez Mihelič: The Company Logar Trade Moved Into the 277 New Office Building in the Industrial Zone in Šenčur BEE CONGRESS 278 Peter Kozmus: Aphorisms About the Scientific Work at Apimondia 2002 279 Izlok Holz: How Do the Irish Keep Bees? 282 Lidija Senič: About the Possibilities to Transport Bees to Croatia 282 Jote Šimec and Branko Obranovič: CARNIOLA Group FROM ASSOCIATION LIFE Goran Kalister: The Coastal Bee Association Koper Welcomed the International 283 Youth Group 284 Franci Šivic: Slovene Farmers Assembly in Ponikva 284 Drago Kotnik: Bee Association’s Bohinj Banner Untwining 285 Janko Prebil: Professional Trip of Beekeepers from Polhov Gradec 286 Mitja Košnik: Bite Allergy Healing and Self-Help at Allergic Reactions IN MEMORY OF MALI OGLASI SMALL ADS Slika na naslovni strani: Posnetek s slavnostne otvoritvene slovesnosti Apimondia 2005 v Dublinu. Z leve proti desni stojijoa, irski minister za kmetijstvo, predsednik irskega organizacijskega odbora, predsednik slovenskega organizacijskega odbora in predsednik Apimondie. Foto: S. Šivic Apimondia 2005 je bila na Irskem Franc Šivic Večina naših bralcev ve, da sta svetovni čebelarski kongres in čebelarska razstava, ki ju organizira Apimondia, vsaki dve leti v dmgi državi. Letos je čebelarje, trgovce z medom, znanstvenike, knjižne založbe, izdelovalce čebelarske opreme, farmacevtke hiše, čebelarske pisce in vse tiste, ki jih kakor koli zanimajo čebele, sprejela irska prestolnica Dublin. Ker sem bil ves čas kongresa v samem središču dogajanja, sem se že dan po vrnitvi domov poln vtisov lotil pisanja in moram reči, da so mi misli kar same letele na papir. Na enem od letošnjih sestankov predsedstva smo se dogovorili, da bom tokrat uradno zastopal ČZS samo jaz. Razlog za takšno odločitev je bilo poročilo našega tajnika, da moramo skrajno varčevati s sredstvi naše organizacije, ker nam sicer ob koncu leta grozijo rdeče številke. In to kljub temu, da smo našo Apimondio 2003 sklenili s kar lepo pozitivno razliko. Je že tako na tem svetu, da je denar laže porabiti, kot ga zaslužiti. S seboj mi je uspelo zvabiti še štiri sopotnike, ki so si bili pripravljeni sami poiskati denar za plačilo stroškov, hkrati pa sodelovati na Apimondii ter mi po svojih močeh pomagati. To so bili moja soproga Silvana, predsednik regijske zveze Petra Pavla Glavarja g. Mirko Pavlin, kustosinja Čebelarskega muzeja iz Radovljice ga. Ida Glinšakter čebelar in strokovnjak za čebelarsko klasifikacijo g. Janez Hočevar. Ker pa si ČZS ni mogla privoščiti stroškov za lasten razstavni prostor, sem se dogovoril z vodstvom podjetja Medex, da nam je zastonj odstopilo del svojega. Tako smo dobili sicer majhno informacijsko točko, vendar je bila na zelo vidnem mestu blizu glavnega vhoda v razstavno dvorano, zato ob njej nikoli ni manjkalo obiskovalcev. Naj se na tem mestu zahvalim predsednici uprave Medexa ge. Aleši Kandus za razumevanje in podporo. Bil sem torej edini uradni predstavnik ČZS, in ker sem nastopal v različnih vlogah, sem skušal svoj čas čim bolj smotrno razporediti. Kot predsednik slovenskega organizacijskega odbora Apimondie 2003 sem moral irskemu kolegu Philipu McCabeju slovesno izročiti insignije svetovne čebelarske organizacije in tako simbolično končati svojo nalogo. To se je zgodilo v nedeljo zvečer, ob začetku otvoritvene slovesnosti. Ob zvokih dude smo slovesno prikorakali na oder irski minister za kmetijstvo, novi predsednik organizacijskega odbora, za njim predsednik Apimondie in končno še jaz kot stari predsednik slovenskega odbora. Moja naloga pri tem je bila, da sem kolegu Philipu obesil okoli vratu težko častno bronasto verigo in mu zaželel uspešen potek kongresa v Dublinu. To uvodno dejanje lahko nekako primerjamo s prihodom naših praporščakov na oder Cankarjevega doma pred dvema letoma, ki bo v zgodovini svetovnih čebelarskih kongresov ostal zapisan kot nekaj edinstvenega in neponovljivega. Naslednji dan so se v več dvoranah in dvoranicah začela predavanja, seminarji ter delavnice po ustaljenem redu, ki ga poznamo s prejšnjih kongresov. Trajala so do vključno četrtka. O vsebini teh predavanj, posebej še o novostih, bom poročal v prihodnji številki Slovenskega čebelarja. Nekatera predavanja so bila bolj, druga manj obiskana. Ne morem pozabiti nekega grškega predavatelja, ki je očitno govoril o tako dolgočasni temi, da sta se predavanja udeležila samo njegova žena in dežurni prostovoljec. Največ zanimanja je bilo spet za varozo, vendar to ni nič presenetljivega, saj se podobno dogaja tudi na naših seminarjih. O vplivu oksalne kisline na smrtnost čebelje zalege je v okviru te teme govoril naš strokovnjak dr. Informacijsko središče ČZS je bilo ves čas dobro obiskano. Silvana je vsakega obiskovalca prijazno sprejela in ga o novicah obvestila v tistem svetovnem jeziku, ki ga je razumel. Irski zunanji minister izroča predsednici uprave podjetja Medex zlato medaljo za najlepši razstavni prostor na Apimondii 2005. Foto F. Šivic Medexov razstavni prostor, ki je za svojo ureditev prejel zlato medaljo, je obiskal tudi slovenski veleposlanik na Irskem g. Franc Mikša Ina skrajni levi). V spomin na ta dogodek smo mu podarili knjigo Živeti s Aleš Gregorc. Upam, da ho o rezultatih svojih raziskav poročal tudi v našem glasilu. Janez Hočevar je že na Apimondii v Ljubljani predstavil svoj projekt čebelarske klasifikacije in kodiranja ter z njim zbudil zanimanje predsednika stalne komisije za tehnologijo. Za tokratni kongres ni prijavil nadaljevanja svojega predavanja, a ko ga je predsednik komisije Gill Ratia vprašal, ali bi lahko vskočil v program, je Janez na presenečenje vseh brez vsake zadrege nastopil pred mednarodnim občinstvom. Seveda je vnaprej nekoliko računal na takšen razplet dogodkov in že doma skrbno pripravil svoje predavanje, tako da je vse skupaj teklo brez zapletov. Obljubil mi je, da bo o pomenu svojega dela za našo stroko napisal nekaj tudi za Slovenskega čebelarja. Moja naslednja vloga je bila novinarska. Osebno poznam celo vrsto urednikov in novinarjev čebelarskih glasil, predvsem iz zahodnoevropskih držav. Že pred šestimi leti sem začel načrtno spoznavati zlasti odgovorne urednike čebelarskih revij z največjo naklado, to pa se mi je zelo obrestovalo kakšno leto pred Apimondio 2003. Zaradi znanstev in prijateljskih stikov z njimi mi je uspelo v različnih revijah objaviti vsaj približno 50 različnih člankov o Sloveniji, naši čebelarski tradiciji in svetovnem kongresu v Ljubljani. Na ta način je bila svetovna čebelarska javnost seznanjena z našo državo in njenim čebelarstvom kot še nikoli doslej. Posledica takšne promocije je bil seveda rekordno velik obisk v Cankarjevem domu. Zdaj smo se v Dublinu spet našli stari znanci. Dr. Schwenkei, urednik nemške revije Die Biene, je povedal, da je moj članek z naslovom “Slovenija: čebelarstvo s tradicijo”, objavljen v sedmi letošnji številki te revije, zbudil med bralci veliko zanimanje in da so že zdaj prijavljeni trije avtobusi, ki bodo prihodnje leto pripeljali v Slovenijo številne radovedne nemške čebelarje. Na tem sestanku smo se dogovorili, da si bomo v prihodnje pogosteje izmenjavali različne informacije in slikovno gradivo ter tako s skupnimi močmi bogatili vsebino revij. Mimogrede, revija Die Biene je na tekmovanju v kategoriji čebelarskih glasil prejela zlato medaljo. Na enem od obeh pultov našega majhnega informacijskega središča sem imel od ponedeljka naprej vključen tudi računalnik. Na ekranu so si obiskovalci lahko ogledali mojo multimedijsko predstavitev “Slovenija - domovina kranjske čebele” z angleškimi podnapisi in s slovensko glasbo. Nekega dne si jo je z zanimanjem ogledal tudi Richard Jones, direktor založniške hiše IBRA (Mednarodnega združenja za čebelarske raziskave), sicer tudi sam pisec strokovnih čebelarskih knjig. Na Apimondii v Ljubljani je njegova založba prejela kar dve zlati medalji, tukaj pa je bila s srebrno nagrajena njegova čebelarska revija Bee World Po ogledu mi je predlagal, naj svojo zgoščenko zamenjam z njegovo najnovejšo o zgodovini čebelarstva, to pa naj bi hkrati označevalo začetek najinega prihodnjega sodelovanja na področju izdelave izobraževalnih in promocijskih zgoščenk. Kot je predlagal, naj bi si izmenjavala ideje in jih usklajevala. Sam naj bi prevzel izdelavo kakovostnega slikovnega gradiva, Richard pa bi napisal ustrezno besedilo v angleščini. Njegova založba bi seveda poskrbela tudi za ustrezno reklamo in prodajo po svetu. Vsekakor obetaven projekt za prihodnost, prek katerega bom skušal čim bolj promovirati Slovenijo in čebelarski turizem. Poleg mojih slik in razglednic s temo čebela in cvet je obiskovalce našega majhnega informativnega središča zanimal tudi miniaturni lesen voz, naložen s poslikanimi kranjiči, ki ga je mojstrsko izdelal Robert Sodja iz Bohinjske Bistrice. Prvotno smo ga hoteli poslati na tekmovanje, vendar bi ga morali prijaviti že pred tremi meseci in zanj plačati tudi kotizacijo. Tako je bil ves čas postavljen na posebnem pultu in številni so ga tudi fotografirali. Zanj so se zanimali Japonci in Korejci, vendar smo ga zadnji dan prodali Špancem. To je dokaz, da lahko Robert Sodja že v bližnji prihodnosti s svojimi čebelarskimi miniaturami prodre v svet. Potreboval bo samo še nekoliko več iznajdljivosti in promocije. Po številu razstavljavcev je bila razstava manjša od naše v Cankarjevem domu. Vsi obiskovalci so si bili enotni, da je najlepše urejen razstavni prostor podjetja Medex iz Ljubljane, to pa je potrdila tudi mednarodna žirija, saj ga je nagradila z zlato medaljo. V zvezi z razstavo naj omenim še svojo tretjo vlogo na letošnjem kongresu na Irskem. Sistematično sem obiskal vse pomembnejše izdelovalce opreme in zdravil, se z vsakim pogovoril in mu izročil posebej izdelano vabilo na čebelarski sejem v Celju. Vabilo v angleščini je na moj predlog pripravila uprava Celjskega sejma. Razstavljavcem sem predlagal, naj natančno preberejo vabilo in se nato odločijo. V interesu slovenskih čebelarjev je, da postane ta V tekmovalnem delu je v kategoriji embalaža osvojil Medex vse tri Mirko Pavlin iz Semiča pred čebelarsko šolo nedaleč od Belfasta. Foto F. Šivi sejem mednarodni, saj bo tako pritegnil Se več obiskovalcev kot doslej. Tekmovanja v kategoriji fotografija se nisem udeležil, ker mi niso ustrezali razpisni pogoji, to pa je nadvse razveselilo preostale tekmovalce, kot so mi pozneje tudi odkrito povedali. V kategoriji embalaža za med je v hudi konkurenci spet zmagal Medex, in to prepričljivo, saj je pobral vse tri medalje, torej zlato, srebrno in bronasto. V četrtek zvečer se je uradni del kongresa slovesno končal. Tedaj sem opravil še svojo zadnjo nalogo: kot uradni predstavnik Slovenije, redne članice Apimondie, sem volil kandidata za organizacijo kongresa leta 2009. Kandidaturo so pripravile Argentina, Avstrija, Bolgarija, Francija ter Granada in Madrid iz Španije. V prvem krogu glasovanja je sicer največ glasov dobila Argentina, vendar ne dovolj za zmago. V drugi krog sta se uvrstili Argentina in Francija. Ker smo vsi Evropejci zdaj oddali glas za Francijo, je ta seveda prepričljivo zmagala. Eden od adutov, ki je bil v prid kandidaturi zmagovalke, je bila gotovo tudi obljuba predsednika francoske čebelarske organizacije, da bo kotizacija za njihov kongres v sredozemskem mestu Montpelier največ 200 evrov, torej precej manj od 350 evrov, kolikor sem jih moral plačati za irski kongres. Povedal je, da računa na udeležbo vsaj 10.000 obiskovalcev. Irski minister za zunanje zadeve je v svojem krajšem nagovoru ob koncu kongresa povedal, da kongres Apimondie za vsako državo, ki ga pripravi, ni samo velika čast, ampak tudi večstransko ugodno vpliva na razvoj panoge v prihodnosti in na turizem. Zato je med članicami Apimondie vsako leto več kandidatk za organizacijo kongresa, predstavitve pa so vse bogatejše in vse bolj inovativne. Naslednji dan, torej v petek, je bil na vrsti strokovni izlet. Naša skupinica je izbrala najdaljšo možno pot, to je 600 kilometrov dolgo pot do skrajnih obal severne Irske. Ker smo bili na Apimondii dejavni vse dni od jutra do večera, smo si zaželeli vsaj en dan videti čim več te zelene dežele. V bližini Belfasta smo med drugim obiskali manjšo čebelarsko šolo, v kateri so nas sprejeli domači čebelarji in nas pogostili s pijačo. Šolo so zgradili s sredstvi Evropske unije in domačim vložkom v obliki prostovoljnega dela, v njej pa za člane svoje organizacije ter za šolarje od blizu in daleč organizirajo tečaje različnih stopenj težavnosti. Nikakor niso mogli skriti, kako ponosni so na svojo čebelarsko šolo. Ko bi vedeli, kako lepo šolo imamo mi na Brdu pri Lukovici! Ko sem jih poslušal, se mi je samo od sete vsiljevalo vprašanje, ali znamo slovenski čebelarji dovolj ceniti to, kar imamo. Zdi se mi, da vedno manj. Odkar je država začela finančno podpi- rati ukrepe za izboljšanje čebelarstva v Sloveniji, je vedno več hlastanja za denarjem in vedno manj pripravljenosti za resno in odgovorno delo, vse to pa slabi našo enotnost. Omenil sem, da sta za organizacijo Apimondie kandidirali tudi španski mesti Granada in Madrid. Pivo je dobilo samo en glas, drugo pa nobenega. Denar, ki ga za pospeševanje čebelarstva namenjajo v Bruslju, je čebelarje sprl med seboj in nekdaj močna španska čebelarska zveza je razpadla na regionalne organizacije, ki se med seboj prepirajo, zato jih nihče več ne jemlje resno. Bojim se, da se nekaj takšnega začenja tudi pri nas. Če vodstvo naše zveze ne bo hitro in odločno ukrepalo proti samovolji nekaterih ter uredilo razmer, se nam slabo piše. Če bi me kdo vprašal, naj z eno besedo povem, kakšen je bil čebelarski kongres Apimondia 2005 v primerjavi z našim, bi mu odgovoril: “Skromen." Za našega lahko na podlagi zdajšnje izkušnje in z oddaljenosti dveh let rečem, da je bil razkošen. Prepričan sem, da bo skromen tudi prihodnji kongres v Avstraliji, vsaj tako kaže dokaj klavrna reklamna predstavitev njihovega organizacijskega odbora. Vse dni so nas v našem informativnem središču obiskovali ljudje, ki so bili pred dvema letoma v Ljubljani, zdaj pa so z nostalgijo obujali spomine na takratne dogodke. “Takšnega kongresa ne bo več,” so nam govorili. “V Sloveniji smo se počutili kot doma. Dali ste nam več, kot je bilo na takšnih prireditvah v navadi doslej. Sprejeli ste nas tako, kot bi sprejeli prijatelje.” Prav radi smo jim verjeli. Samo za primerjavo: okusno in izdatno kosilo ali večerjo smo v šotoru ob Cankarjevem domu dobili za enako vsoto, kot smo jo morali v Dublinu plačati za preprost sendvič. Takšnih primerjav bi lahko naredili še veliko. Pri nas smo kongres pripravljali z veliko mero navdušenja in z željo, da Slovenijo v najlepši luči predstavimo svetu tudi za ceno manjšega dobička. Tega razvite zahodne države ne zmorejo več. Kjer je gibalo vsega dogajanja samo denar, srce in duša nimata več kaj početi. No Apimondii 2005 so prvič volili medeno Maketa Janševega voza za prevažanje kraljico. Letos je zmagala kranjičev - izdelek Roberta Sodje iz kandidatka iz Velike Britanije. Bohinjske Bistrice. Foto F. Šivic Čebelarjeva opravila za mesec oktober Branko Obranovič, Salka vas Ta mesec se število zaleženih celic občutno zmanjša. Še posebej se bo to * zgodilo to leto, ki je bilo čebelarsko zelo sušno. V drugi polovici oktobra večina matic preneha zalegati, predvsem če smo konec septembra v družinah zatirali varoo z mravljinčno kislino. Družina si zdaj izbere mesto, na katerem bo oblikovala gnezdo. Po navadi jo to tam, kjer se izleže zadnja čebela. Satne celice, iz katerih se izležejo čebele, družine sproti zapolnijo s sladkorno raztopino. V tem poznem času najdejo na obronkih gozdov in na jesenski resi le še kakšno kapljico medičine ali košek cvetnega prahu. Tiste čebelje družine, ki imajo premajhno zalogo cvetnega prahu, bodo v zimskem obdobju le stežka ostale zdrave. Pomanjkanje peloda jim škodi zlasti spomladi, ko matice spet začnejo zalegati v večjem obsegu. No, če je jeseni okoli čebelnjakov v izobilju peloda, se nimamo česa bati. Gnezdo, ki je na robu panja, premaknemo v sredino, da čebele dobijo hrano z obeh strani. Čebeljim dmžinam pustimo, da si brez našega vmešavanja uredijo gnezdo, se umirijo in počasi preidejo v obdobje zimskega počitka. Če smo jih avgusta in septembra nakrmili, jim v tem mesecu ne dodajajmo hrane. Čebelarji, ki čebeljih družin iz kakršnih koli razlogov niso nakrmili, naj to storijo nemudoma, kajti zdaj je zares zadnji čas za to opravilo. Sladkorni raztopini dodajte izvleček česna ali čaj rmana. Izkoristite vsak topel dan. Ta mesec čebele prenašajo med iz obrobnih satov v sredino gnezda, tja, kjer bodo začele zimski počitek. Nekatera pasišča so včasih še oktobra na udaru maninih paš (hoje), vendar se čebele na takih pašah po navadi izčrpajo. To občuti tudi matica kot kraljica panja in nemalokrat je v čebeljem gnezdu še konec oktobra po dva do tri sate zalege. Čebele, ki se izlegajo v tem obdobju, niso več tako odporne, da bi brez problemov pričakale pomladne dni. Po navadi je v takih dmžinah veliko varoj, te pa čez zimo dodobra izčrpajo že tako oslabelo in na zimo nepripravljeno čebeljo družino. V vsakem primeru smo ta mesec končali čebelarsko leto. Za november ali december nam tako ostane le še zimsko zatiranje varoe z oksalno kislino. Kratki nasveti za oktober — Tiste čebelarje, ki iz kakršnega koli razloga čebeljih družin niso nakrmili dovolj in nameravajo to narediti še oktobra, opozarjam, naj bodo pri tem opravilu skrajno previdni, saj lahko povzročijo rop med družinami v čebelarstvu. — Če je ta mesec še sončen in topel, čebele samo stikajo po okolici. Krmite jih pozno zvečer, in to v tolikšnih količinah, da bodo sladkorno raztopino prenesle v satje do jutranjih ur. — Če je vreme ugodno, zdaj, ko še ne zmrzuje, pobarvajte panje, na vsaka tri do štiri leta pa tudi čebelnjak. Zaradi barve na vodni osnovi panjev ni dobro barvati, če se zunanja temperatura ponoči spusti pod 0 °C. — Vse prazne panje popravite, očistite in obžgite z odprtim plamenom, da jih boste spomladi spet lahko uporabili. — Poskrbite, da je v okolici čebelnjaka mir. Mišim in rovkam nastavite pasti z vabami. Večkrat jih tudi preglejte in odstranite morebitno ujeto žival. — Pripravite si pažni material. Nekateri pažijo že oktobra, sam pa panje zapažim šele konec decembra, po navadi tik pred božičem. Po mojem prepričanju paženje prej ni potrebno, ker matica šele konec januarja zaleže prva jajčeca. — Čebelarji v Evropski uniji dve tretjini svojega medu prodajo na domu, eno tretjino pa grosistom. Tisti, ki želite, da bo vaš med v kozarcih tak, kot mora biti, in da ga bo vsak kupec z veseljem kupil, ga dajte vašemu daištvenemu pregledniku v ocenitev. Na tej podlagi vam bo namreč izdal prelepke kolektivne blagovne znamke ČZS “Slovenski med kontrolirane kakovosti". Varoa, prisesana na drugem čebeljem hitinskem obročku. Košarica z napisom "APIMONDIA 2003" gre še zdaj dobro v prodajo. Posledica tihega ropa - družina ie zaradi pomanjkanja hrane odmrla konec januarja. — Na Kočevskem čebelarji večino medu prodajamo z blagovno znamko “Kočevski gozdni med”. Za ta namen imamo v Združenju Kočevski med tri preglednike, ki pregledujejo in ocenjujejo med in nam na tej podlagi izdajajo prelepke. — Oktober je mesec, v katerem za različna podjetja oz. podjetnike pripravimo ponudbe za novoletna darila. Morda se vam 1x3 v začetku zdelo, da ste porabili nekaj več tolarjev za nakup nalepke in prelepke in da vam bo zaradi tega ostalo manj denarja v denarnici. To je res, toda le za kratek čas. Že prihodnji mesec ali leto boste prodali veliko več lepo pakiranega medu in z njim razveselili zveste kupce, tako da se Ixxlo vračali Se v večjem številu. Sam svoj med prodajam pod zaščitno znamko med z geografskim poreklom oz. “Kočevski gozdni med” in s prodajo nimam nikakršnih težav. Toliko kot ga pridelam, toliko ga na svojem domu tudi prodam. Ker je bilo to leto čebelarsko sušno, bodo morali nekateri čebelarji po med kar k prijatelju čebelarju. Po med pojdite k tistemu čebelarju, za katerega ste prepričani, da je vesten in pošten in da v njegovem medu ni ostankov najrazličnejših zdravil za zdravljenje čebeljih bolezni. — Če ste ta mesec pobrali satje iz medišč, ga sortirajte in do pomladi shranite v omaro. Če je omara s satjem na toplem, . ga zažveplajte in dobro zaprite, da ga ne uniči voščena vešča. Staro satje izrežite in ga pretopite v vosek, pozimi pa zamenjajte za satnice. Če nimate topilnika za satje, ga pri predelovalcih satja lahko tudi zamenjate za satnice. Presežke voska uporabite za izdelavo sveč in različnih novoletnih okraskov za božično drevo ali novoletno jelko. — Prevozne enote dvignite s tal na nosilce, saj boste na ta način razbremenili pnevmatike na kolesih. Z akumulatorja snemite kontakte, akumulator pa do naslednjega prevoza shranite v toplo garažo. Do vrha napolnite rezervoar za gorivo, saj boste s tem preprečili nabiranje kondenza v njem. Ta se namreč spreminja v vodne kapljice, ki padajo na dno rezervoarja, zato lahko med delovanjem motorja zaidejo do čistilcev in črpalke goriva. Če je v vozilu motor na vodno hlajenje, preverite hladilno tekočino (da vam pozimi ne zmrzne). Če je v motorju voda, pa jo izčrpajte tako iz hladilnika kot iz motorja. — Pripravite si pribor za zimsko zatiranje varoe, saj ga toste potrebovali novembra, če bo vreme ugodno. Primer družine, ki je imela oktobra 2004 štiri sate zalege Čebele nas neštetokrat presenetijo, tudi mene. Oktobra lani sem opazoval družino, ki je tedaj izletavala bolj kot katera druga. Od^rl sem vrata panja in jo primerjal s preostalimi družinami. Številčno je bila morda celo nekoliko slabša kot druge, vendar so čebele bolj izletavale in verjetno prinašale vodo, tu in tam tudi kak košek cvetnega prahu. Kje so ga dobile, ne vem, saj 15. oktobra v okolici čebelnjaka ni cvetelo prav nič. Pripravimo ponudbo različnih novoletnih daril, da jo bomo še ta mesec poslali različnim podjetjem in posameznikom. Pogoj za dobro družino prihodnjo pomlad je mlada plodna matica. Čebelarski pregovor: Učimo se pri čebelah: Pridnost nas bogali, pogum nam daje moči, čebelja lekarna nas krepi. Odločil sem se odpreti panj. V njem je bila na štirih satih zalega (na dveh je je bilo za dlan odraslega človeka, na dveh pa za otroško dlan). Na enem satu je bila na približno 25 cm? enodnevna zalega. Na hitro sem pogledal še dva panja, v njih pa sem na enem satu našel le pokrito zalego. Spomladi se je ta družina lepo razvila, vendar 14 dni pozneje kot druge družine. Dolgo sem premišljeval o vzroku tako obilnega poznega zaleganja matice. Po pregledu zapiskov o posameznih družinah sem ugotovil, da je ob zatiranju varoe z mravljinčno kislino pri tej družini odpadlo nenavadno veliko število pršic. Tako sem po prvem zatiranju preštel 1800 odpadlih varoj, po einigem pa še 800. Prvo zatiranje sem opravil v začetku avgusta, drugo pa v drugi polovici avgusta. Predvidevam, da se je ta družina na svojevrsten način lx>je-vala proti varoi. Ker je imela zaradi reinvazije varoe (ta je bila neznanega izvora) premalo zimskih čebel, si je očitno hotela priskrlxjti še dodatno število zimskih čebel. Oktobra sem družino tako kot druge zdravil še z oksalno kislino in odpadlo je še 280 varoj. To me je znova prepričalo, da je treba varoo pri nas zdesetkati takoj po lipovi paši, na območjih Primorske, Štajerske in Bele krajine pa po kostanjevi paši. Kako uničevati varoo z oksalno kislino v zimskem času? Oksalno kislino prodajajo v obliki kristalov. Je bele barve in podobna kuhinjski soli. Preden začnemo uničevati varoo s to kislino, se moramo prepričati, da v panju ni zalege. Zimsko zatiranje po navadi izvedemo novembra, decembra ali januarja. Če je le možnost, to naredimo novembra, tako da dolgo- Zaradi katastrofalno slabega vremena je letos zatajila tudi hoja. So pa leta, ko hoja medi še septembra ali oktobra, zlasti v višjih legah. žive zimske čebele prezimijo s čim manjšim številom varoj na sebi. Načini zatiranja z oksalno kislino: Znani so trije načini uničevanja varoe z oksalno kislino, in sicer: a) pršenje, b) kapanje in c) izparevanje. Pred zatiranjem vstavimo na podnico plodišča mrežasti lovilec varoj. Za pršenje, ki ga izvajamo poleti pri narejencih ali mladih družinah, preden čebele pokrijejo zalego, uporabljamo raztopino v razmerju 1 liter vode in 35 g oksalne kisline. Vodo in kislino zmešamo, da se kislina raztopi, potem pa raztopino natočimo v brizgalko in jo po 3-4 ml razpršimo na vsako stran polno zasedenega sata. Kapanje in izparevanje sta načina, ki ju uporabljamo predvsem pozimi. Kapanje izvedemo, ko je zunanja temperatura zraka najmanj 7-8 °C, izparevanje ali termosublimacijo pa lahko izvedemo že pri +2 °C. Za kapanje uporabimo raztopino v razmerju 1 liter mlačne vode (35 °C), 500 g sladkorja in 65 g oksalne kisline. 5 ml te raztopine z injekcijsko iglo pokapamo v vsako zasedeno ulico posamezne čebelje družine, prej pa dvignemo matično rešetko. Čebele kapljice raznesejo po gnezdu in si jih razmažejo po svojih telesih. Ob tem opravilu se gnezdo čebelje družine po navadi nekoliko razpusti, še posebej če je zunanja temperatura višja od 10 °C. Najbolje je, da to opravilo izvedemo okoli poldneva. Delno zaužita raztopina oksalne kisline, sladkorja in vode gre prek hemolimfe (čebelje krvi) na prisesano varoo. Po navadi odpade do 95 % varoj. Po končanem opravilu lahko čebelje Čebelarjeva opravila mesecu oktobru VLADIMIR TUMPEJ, univ. dipl. inž. kmet. - PTUJ V drugi polovici tega meseca delno še lahko uredimo, kar smo zamudili pri pripravi čebel na prezimovanje. Če smo katero družino premalo nakrmili ali so jo čebele delno izropale, jo zdaj še lahko dokrmimo s cvetličnim medom, ki ne kristalizira. Med, ki ga dodajamo čelx;lam, mora biti iz domačega čebelnjaka, vedno ga moramo tudi segreti na 60 °C, da uničimo spore noseme. Za tako pozno zasilno krmljenje ga razredčimo v razmerju 1 del vode in 5 delov medu. Krmimo lahko tudi s sladkorno raztopino v razmerju trije deli sladkorja in dva dela vode. Oktobra se lahko vreme hitro spremeni, tako da čebele redkih raztopin medu ali sladkorja ne bi mogle zgostiti in invertirati, zato bi med v satju začel vreti, taka dmžina pa navadno ne dočaka pomladi. Še vedno moramo pregledovati vložke za ugotavljanje števila odpadlih varoj, posebej pa moramo biti družine tudi zapažimo. Pri delu uporabljamo gumijaste zaščitne rokavice. Sam čebelarim na kočevskem območju, zato to delo v Kostelu opravim novembra ali decembra, ko je vreme ugodno. Temperatura naj bo vsaj +2-3 °C. Za izparevanje uporabljam termosublimatorje tipa Jurkovič. Priredil sem jih tako, da za izparevanje oksalne kisline ne uporabljam sveče iz voska, temveč cvet, ki ga dobim od prežiga pri žganjekuhi. Pri delu z izparilniki obvezno uporabljam zaščitno plinsko masko. Letos bom ta način zatiranja opravil že petič, saj sem z njim brez večjih naporov kos varoi, tako da zaradi tega zajedavca ne propade nobena čebelja družina. Priprava in izvedba Na izpraznjeno medišče in čisto matično rešetko položim celoten termosublimator, v katerega vstavim 1 g dehidrata oksalne kisline, za segrevanje pa v spodnjo posodico z injekcijsko iglo vbrizgam 2 ml cveta ali špirita. To opravim v celotni spodnji etaži (sedem panjev). Potem prižgem vsako posodico posebej in zaprem vrata panjev. Za pol ure se oddaljim od čebelnjaka, da se v prah spremenjena oksalna kislina poleže po satju v družini, potem pa panje odprem in sublimatorje prenesem eno etažo višje ter postopek ponovim. Na enak način poteka postopek tudi v zgornji etaži. Prednosti termosublimacije: — za posamezen panj porabimo 50 % manj oksalne kisline, — to opravilo lahko izvedemo ob dosti bolj neugodnih vremenskih razmerah (+2 °C), — z dvigovanjem matične rešetke ne razburjamo čebel. Slaba stran je, da moramo uporabljati zaščitno masko. Sublimator lahko pri posamezni generaciji čebelje družine uporabimo samo enkrat. v nakladnih panjih v pozorni na dobre in močne dmžine, ki zjutraj prve izletavajo, zvečer pa se zadnje vračajo v panj. Take družine so lahko lx)lj podvržene ropanju in poleg medu v panj prinesejo tudi vartx), ki lahko že pred zimo uniči družino. Če kakšno brezmatično ali slabo družino napadejo roparice, je najbolje, da panj izpraznimo, satje pa shranimo v zaprtem prostoru, da čebele ne morejo do njih. Panj pustimo odprt, da ropanje preneha. Če panj zapremo, se roparice preselijo v sosednje panje in jih uničijo. Če smo dmžine avgusta ali septembra dobro oskrbeli z zimsko zalogo, jih obvarovali pred varoo, zamenjali dve- ali večletne matice, bodo čebele “srečne”, če jih pustimo čim bolj pri mini. Invazija varoe je povznx'ila čebelarstvu veliko škodo. Vsako leto je pomrlo veliko število dnižin, tako da so znanstveniki po vsem svetu začeli mrzlično iskati rešitve za čebele, ki so bile zelo ogrožene. Najprej so rešitev za zatiranje varoe našli v kemičnih sredstvih, sčasoma pa spoznali, da ta rešitev ni prava, saj se v medu pojavljajo njihovi ostanki. Ker je med zdravilo, porabniki takšen mal zavračajo. Čebelarji so postali bolj ozaveščeni, vedno bolj so iskali načine za uničenje varoe z alternativnimi sredstvi, npr. z organskimi kislinami in eteričnimi olji, ki so sestavni del številnih rastlin in tudi medu. Razvijati so začeli biološki način zatiranja varoe z apitehničnimi ukrepi. Ker v tem mesecu pri čebelah ni več veliko opravil, bom opisal biološko zatiranje varoe brez kemičnih sredstev, kot ga v svojem čebelarstvu izvaja znani ameriški strokovnjak dr. Bob Horr (ABJ-1998/11). Podobna metoda z lovilnimi Rotovškimi sati za varoo je pri nas znana že dalj časa. Njegova ima nekaj posebnosti, ki olajšujejo določitev stopnje odpornosti čebelje družine na varoo in tako omogočajo vzrejo matic iz bolj odpornih čebeljih družin. “Prvi korak zatiranja varoe je zagotovitev satja, ki je popolnoma brez trotovskih celic za plodiščne naklade. Takšno satje si najlaže priskrbimo, če čebele gradijo satje ob dobri paši v medišču. Čebele namreč zelo redkokdaj gradijo trotovino v medišču. Ko iztočijo med, satje skrbno sortirajo, za plodišče pa uporabijo samo satovje brez vsake trotovske celice. Sate, v katerih so tudi trotovske celice, uporabijo izključno za medišče. Take sate označijo, da jih takoj prepoznajo in uporabijo v medišču. Seveda pa tega izbora satja ni mogoče narediti čez noč, niti v eni sezoni. To delo je sistematično, začnemo pa ga pozimi, ko se začnemo pripravljati na novo sezono. Temno, poškodovano in neprimerno satje izločimo in stopimo v vosek. Prekuhamo tudi stare, temne sate; s tem delamo uslugo sebi in čebelam. To je dobro tudi za preprečevanje hude gnilobe čebelje zalege in poapnele zalege. Navadno je pod srajčkami, ki jih čebele ne morejo odstraniti iz celic, primemo mesto za spore mikroorganizmov, ki povzročajo številne bolezni čebel. Čebele srajčk iz celic ne morejo odstraniti, zato so celice po vsaki izleženi generaciji vedno manjše. Manjše pa so tudi čebele, ki se izležejo iz takega satja. Čebele, ki se izležejo iz mladega satja, povečajo donos medu za 10-15 % in zmanjšajo izdatke za zdravila. Drugi korak je priprava gradilnih satnikov za graditev trotovskih satov. Nosilne letvice označimo z barvo, da jih v panju takoj prepoznamo. Za vsako družino potrebujemo dva satnika. Na zgornjo letev prilepimo 3 cm širok trak satnice, da čebele začnejo graditi trotovsko satje. Za roje in slate družine satnik razdelimo na dva dela: navpično po sredini ali vodoravno po polovici višine. To delajo tudi številni naši čebelarji. Tako pripravljene satnike čebele gradijo hitreje in enakomerneje, tako da je v njih približno enako stara zalega. Takoj, ko se aprila začne sezona, vstavijo v vsako družino po en gradilni satnik. V tem obdobju čebele zelo rade gradijo satje, še posebej trotovsko. Po navadi so trotovski sati zgrajeni in zaleženi v nekaj dneh. Dobro je tudi, če imamo nekaj trotovskih satov od prejšnjega leta. Vstavimo jih zelo napadenim dmžinam, da jih matice čim prej zaležejo, in tako že zgodaj pre-strežemo čim več varoj. Ko je trotovska zalega po 20—21 dneh pokrita, jo izrežemo. Z vilicami za odkrivanje medu odkrijemo celice in izvlečemo bube. Tako ugotovimo število varoj v celicah in podatek zapišemo na panjski list. Varoj na bubah ni treba šteti, temveč jih ocenimo po skali, ki smo jo določili (1 - brez varoj, 5 - hudo napadene). To ni zelo natančen način, vendar če ocenjuje vedno ista oseba, je tudi napaka vedno enaka. Podatke uporabimo tudi v našem selekcijskem programu za matice, ker poznamo napadenost posameznih daižin in lahko določimo stopnjo odpornosti na varoo. Satje stopimo v sončnem topilniku, satnike očistimo in jih vstavimo nazaj v panj, po 20-21 dneh pa postopek ponovimo. Izrezovanja pokrite trotovine ne smemo nikoli zamuditi, sicer bomo razmnoževali varoo. Trotovski sat deluje na varoe podobno kot magnet, saj varoe v družini zelo privlači mesto z vstavljenimi trotovskimi sati. Močnim družinam vstavimo enega ali dva gradilna satnika, dvomatičnim dolžinam pa dva ali tri. Tratarjem na plemenilni postaji najprej vstavimo gradilni satnik, ga 20.-21. dan odvzamemo in takoj vstavimo dnigega ter pustimo, da se troti izvalijo. S prvim satnikom smo uničili večji del varoj, tako da jih je v dmgem satniku manj. Tak način zatiranja varoe pa ni zastonj. Za zgraditev sata in vzrejo trotov, ki so v njih, bodo čebele porabile približno kilogram medu in nekaj čistega voska. Med izvajanjem tega načina zatiranja varoe intenzivneje spremljamo dogajanje v družini. Če čebele gradijo po večini čebelje celice, to pomeni, da je v družini mlada matica, če družina gradi izključno trotovske celice, pa je družina v močnem rojilnem razpoloženju. Včasih nosijo čebele med v gradilni satnik. To opozarja na dobro pašo ali pomanjkanje prostora v mediščnih nakladah. V takih primerih moramo med iztočiti ali dodati naklado s praznimi sati ali samicami. Sočasno spet odbiramo sate, tiste, ki so brez trotovskih celic, in take, ki imajo samo trotovske celice in so primerni samo za medišče. Gradilni satnik je kazalec razpoloženja, ki bo v družini vladalo vso sezono. S takim načinom čebelarjenja z dobrim satovjem v plodišču in gradilnim satom odstranimo 70-90 % varoj. Z našo odporno ameriško selekcijo kranjske čebele je ta odstotek pri nas še višji. Čeprav za zatiranje varoe že več let ne uporabljamo apistana, na čebelah ne opažamo varoe in čez zimo nismo izgubili še nobene družine. Kljub temu pa priporočamo, da z enim od sredstev, ki uničuje varoo, njeno navzočnost preverjate na dve do tri leta, ne zaradi zatiranja varoe, temveč zaradi ugotavljanja, kako deluje in kako učinkovit je ta biološki način uničevanja varoe. Če so ob pregledu vložkov na njih številne varoe, je to znak, da smo nekje naredili napako. Navadno imajo italijanske čel)ele več težav zaradi varoe kot kranjice, ker zlasti v južnih delih Italije vso zimo vzrejajo zalego. Primeren čas za ugotavljanje stopnje okuženosti družine z varoo je pomlad. Za kranjsko čebelo je značilno, da jeseni prekine zaleganje in spet začne zalegati decembra ali januarja. Naše matice so posebej selekcionirane na to lastnost. Nekateri čebelarji v Evropi ob koncu sezone matice zaradi prekinitve zaleganja zaprejo ali izolirajo, potem pa jih spet izpustijo. Veliko bolje je imeti selekcionirane matice, ki jeseni same prekinejo zaleganje. Ugotovili smo, da je najprimernejši biološki način zatiranja varoe, saj zmanjša ali popolnoma prepreči uporabo kemičnih sredstev. Zelo pomembno je, da celo poletje spremljamo dnižine in okuženost čebel z varoo. Varoe zelo redkokdaj vidimo na čebelah, lahko pa vidimo poškodovane bube in mlade čebele. Prvi znaki okuženosti so varoe na trotovskih bubah. Če ta znak zanemarimo, ima to lahko katastrofalne posledice za družino. Kot povsod so tudi pri tem dobre in slabe strani. Slaba stran biološkega načina zatiranja varoe je, da je več dela z izrezovanjem trotovine in opazovanjem družine, slaba stran je tudi izguba medu zaradi graditve trotovskega satja in nege zalege, dobre strani pa so čist in kakovosten med in vosek ter nižji stroški za zdravila ter zdrave dnižine brez zimskih izgub.” Ta metoda je učinkovita predvsem v manjših čel>elarstvih, vendar bi vsakogar, ki namerava uvesti le biološki način zatiranja varoe, opozoril, naj metodo preizkusi na manjšem številu družin (dve ali tri), in ko lx) metodo dobro spoznal, naj jo razširi na vse čebelje družine. Pri tem pa naj nekaj dmžin redno kontrolira s kakšnim učinkovitim registriranim sredstvom, da ne bo razočaran. Seveda moramo, da pozimi, ko v panjih ni zalege, varoo zatirati tudi s kapanjem z oksalno kislino. Veterinarski nasveti za oktober 2005 Borut Preinfalk, dr. vet. med., Nacionalni veterinarski inštitut VF Oktober je mesec, ko dokončno prenehamo aktivno posegati v čebelje gnezdo. Čebelam smo že dodali vso potrebno zimsko zalogo hrane. Če naše čebele pogosto mučijo spomladanske driske in nosema, je v zadnje obroke sladkorne raztopine priporočljivo dodati sok česna ali čaj iz rmana in kamilic. Zelo priporočljiv je dodatek raztopine KAS-a. Recepturo za pripravo te raztopine najdete v knjigi dr. Riharja “Varoza čebel”. KAS dokazano deluje tudi proti varoi. Ker antibiotiki v čebelarstvu niso več dovoljeni, so poleg apitehničnih ukrepov čez leto zeliščni zvarki edino sredstvo, s katerim čel^elar lahko pomaga svojim čebelam. Preden čebele prepustimo zimskemu mirovanju, preverimo količino zimskih zalog. Letos spomladi sem opazil, da je bila večina čebeljih družin, ki so zbolele za hudo gnilobo čebelje zalege, tako rekoč na praznem satju. Take družine so porabile vse zaloge medu, tudi tistega, ki je bil verjetno okužen s sporami hude gnilobe in so ga čebele naropale v prejšnjih letih. Ta “plen" čebele praviloma skladiščijo okrog gnezda in ga v sili porabijo za krmo zalege. Posledica je pojav bolezni ob slabih letih za čebele, kot je bilo na primer letošnje. Zelo pomembna preventiva je preprečevanje ropanja, ki je najpogostejši način širjenja hude gnilobe med čebelnjaki. Isti vzroki, ki so povzročili povečan obseg pojava hude gnilobe, so povzročili tudi občutno večji pojav poapnele zalege. Toliko, kot sem jo videl letos, je ni bilo še nobeno leto, odkar delam na tem delovnem mestu. Zdravil za to obolenje ni. Najboljše zdravilo je dobra paša, ki pa je letos, žal, povsem odpovedala skoraj po vsej Sloveniji. Čeljeljih družin ta mesec še ne zapažimo. Gnezdo bo nekoliko hladnejše in matica lx> morda nekoliko prej nehala zale-gati, vendar bo to samo v prid našim prizadevanjem v boju proti varoi. Proti koncu meseca v nekaterih panjih preverimo stanje zalege. Če ugotovimo, da zalege ni več ali da jo je zelo malo ter da ni več mlade zalege, se čim prej lotimo zimskega zatiranja varoe. Prej ko bomo uničili varoe na zimskih čebelah, več nepoškodovanih čebel lx> ostalo za pomladanski začetek prihodnje leto in hitrejši bo razvoj družin. Če pa je na več satih še zalega, moramo seveda zimsko zatiranje preložiti na november ali celo pozneje. Vse je odvisno od vremena v oktobru oz. novembru. Kdor je bil uspešen pri poletnem zatiranju, bo tudi pri zimskem, kdor pa je poleti zamudil, bo imel novembra že prazne panje in ne bo imel skrbi z zimskim zatiranjem. Opažam namreč, da se je veliko čebelarjev odločilo za zatiranje varoe šele konec avgusta ali celo šele septembra, to pa je bilo letos absolutno prepozno. Po slabi kostanjevi paši letos namreč ni bilo nobene omembe vredne paše več, tako da so matice julija že kmalu omejile zaleganje. Zaradi tega je varoa zelo obremenila preostalo zalego in že konec julija smo v družinah lahko opazili pohabljeno zalego oz. pohabljene čebele. Kdor čebelam ni pomagal z dodajanjem sladkorja in pravočasnim zatiranjem varoe, je začel izgube preštevati že pozno poleti. Tudi rojenja, ki je zelo pomemben dejavnik v boju proti varoi, letos skoraj ni bilo. Na sploh nam bo to leto ostalo v spominu bolj po tem, kako ohraniti čebelje družine, kot po rekordnih donosih. Odprli prenovljeno plemenilno postajo Antona Janše in Izobraževalno-vzrejni center na Zelenici Tanja Magdič, univ. dipl. kom. V zgodovini čebelarstva bo brez dvoma kot eden pomem- plemenilna postaja Antona Janše, ki jo je vsa ta leta vzorno bnejših datumov ostal zapisan tudi 20. avgust 2005. Na ta dan vodil g. Ciril Jalen, z Izobraževalno-vzrejnim centrom na je namreč odprla vrata prenovljena in posodobljena 40 let stara Zelenici, o katerem je bilo v zadnjih mesecih toliko govora. Program se je z manjšo zamudo začel ob 14.30. Slovesna otvoritev je obsegala pester kulturni program z nastopom Pihalnega orkestra Lesce in svetovno znanega tenorista Janeza Lotriča, ki ga je spremljala pianistka Tina Hribar. V imenu občine Žirovnica je vse navzoče pozdravil župan občine g. Pfajfar. Ob tej priložnosti je Čebelarska zveza Zgornje Gorenjske po protokolu razvila svoj prapor, katerega botri so župani občin Žirovnica, Bled, Cerklje in Radovljica. Slavja so se s prapori udeležila tudi številna čebelarska društva iz vse Slovenije. Predsednik Čebelarske zveze Zgornje Gorenjske g. Boštjan Noč je na kratko je predstavil pomen prenove plemenilne postaje Antona Janše in odprtja izobraževalno-vzrejnega centra na Zelenici ter se zahvalil svojemu timu, vsem gorenjskim čebelarjem, ki so sodelovali na delovnih akcijah, sponzorjem za darovana sredstva in vsem drugim, ki so kakor koli pomagali pri projektu. Administrativna vodja projekta ga. Vanja Resman je predstavila potek celotnega projekta, za katerega jim je uspelo pridobiti tudi sredstva iz evropskega programa PHARE. Pomen posodobljene plemenilne postaje pa je veliko večji kot sama vzpostavitev izobraževalno-vzrejnega centra. Gre za idealne naravne razmere za vzrejo čistokrvne kranjske sivke, saj je območje tako rekoč nedostopno za druge čebele. Plemenilna postaja namreč stoji pod visokimi gorami, vanije pa jo tudi zakon, ki prepoveduje dovoz čebel na območje v premeni 6 km. “Gorenjska je dežela kranjske čebele, zato je pomembno, da se njena vzreja nadaljuje tu,” je povedal župan občine Žirovnica g. Pfajfar. Sledili so pozdravni nagovori vseh najpomembnejših gostov, projektnih partnerjev iz avstrijske Koroške, župana občine Žirovnica g. Pfajfarja, predstavnika priznane rejske organizacije in podpredsednika ČZS g. Kapuna, državnega sekretarja na ministrstvu za kmetijstvo mag. Buta in drugih. Vsi so s ponosom pozdravili prenovljeno plemenilno postajo. Predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije g. Babnik in g. Noč sta prvim 32 slušateljem, ki so junija, julija in avgusta uspešno končali tečaj o vzreji matic na Zelenici, podelila certifikate o vzreji matic. Vodil ga je dr. Aleš Gregorc, ki je tudi strokovni vodja projekta in avtor prircx'nika Vzreja matic, prve- ga priročnika o vzreji matic v Sloveniji, ki ni namenjen samo tečajnikom, ampak vsem čebelarjem. Slušatelji so bili s tovrstnim izobraževanjem izjemno zadovoljni, zato so prepričani, da IxxJo ti seminarji veliko pripomogli k boljši lastni vzreji čebeljih matic in s tem k boljši zaščiti kranjske sivke. Kmetijski inštitut Slovenije in ČZZG sta ob tej priložnosti g. Jalnu za njegovo 40-letno delo na področju vzreje matic podelila posebno priznanje, g. But pa je napovedal, da bo g. Jalen za svoje dolgoletno delo na področju vzreje kranjske sivke v kratkem prejel tudi najvišje priznanje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Uradno so plemenišče odprli župan občine Žirovnica g. Pfajfar, predsednik ČZZG g. Noč, vodja gradbenega odbora g. Kozinc in g. Jalen, ki je tudi, kot se spodobi, prerezal slavnostni trak. Po uradnem odprtju so si vsi udeleženci lahko ogledali notranjost plemenilne postaje in se na lastne oči prepričali o stxlobni opremljenosti laboratorija. Po trditvah organizatorjev bodo pod Zelenico potekale številne eno-, dve- ali tridnevne delavnice pod vodstvom strokovnjakov, prihodnje leto pa bodo spet pripravili tudi 6-dnevni tečaj o vzreji matic, zato vabijo vse čebelarje, naj se jih udeležujejo. Program delavnic bo objavljen na spletni strani Čebelarske zveze Zgornje Gorenjske in v vseh strokovnih medijih. Ob koncu naj navedem še izjavo predsednika ČZZG g. Noča: “Plemenilna postaja Zelenica in Izobraževalno- vzrejni center Zelenica morata delovati v dobro vseh slovenskih čebelarjev. Naloga slovenske čebelarske stroke pa je, da vzrejevalcu matic na rodovniškem plemenišču zagotovi res kakovosten genski material in da strogo nadzira selekcijo in vzrejo matic na Zelenici.” Kljub slabemu vremenu se je odprtja prenovljene plemenilne postaje udeležilo veliko število čebelarjev in gostov, celo več, kot smo jih pričakovali. Fse udeležence je povezovala ena sama misel- OHRANITI NAŠO KRANJSKO SIVKO. Organizatorji projekta si brez dvoma zaslužijo vse pohvale za brezhibno izvedeno prireditev na Zelenici. Prav nikomur, ki je ta dan preživel z nami, ni bilo žal njegove odločitve, lahko pa je žal vsakomur, ki se te prireditve ni udeležil! Čebelarska zveza zgornje Gorenjske je razvila Prizadevnim čebelarjem je čestital za ta velik Posebno priznanje je prejel vzrejevalec Ciril svoj prapor. Foto: Marjan Papež uspeh državni sekretar z MKGP g. Franci But. Jalen za 40-letno delo na selekciji. Deseto srečanje semiških čebelarjev in odprtje plemenilne postaje Rog-Ponikve Stane Plut Odprtja plemenilne postaje Rog-Ponikve so se udeležili (od leve proti desni) Stane Plut, Janez Movern, Ivan Bukovec, Ludvik Govor župana Ivana Bukovca Ivanetič in Alojz Dichelberger. Letos mineva deset let, odkar smo se semiški čebelarji prvič srečali pri čebelnjaku čebelarja Franca Klopčiča na Golišu. Od takrat smo se srečevali vsako leto pri drugem čebelarju in hkrati tudi v različnih delih semiške občine. Prijetna druženja so nam prišla v navado in brez njih bi bilo društveno življenje precej bolj prazno. Za jubilejno deseto srečanje smo se prvič zbrali na svojem, in to ob novo zgrajeni plemenilni postaji. To je bil za društvo dogodek, kakršnega še ni bilo v naši društveni zgodovini. Praznovali smo ga slovesno, a skromno. Pripravili smo kratek kulturni program in veseli smo bili, da so se nam ob tej priložnosti pridružili tudi gostje in krajani. Program so popestrile učenke osnovne šole iz Semiča pod vodstvom mentorice Anice Jakša, ki je tudi povezovala program. Nastopil je še pevski zbor bratov Konda in ljudski godec, pevec in čebelar Martin Pečavar. Potem pa je ob slastni pečenki in žlahtni kapljici potekalo prijetno druženje. Nagajalo nam je predvsem vreme, saj se to v Ponikvah, na višini 830 m nad morjem, kaj hitro rado skvari. Semiško društvo spada med manjša društva, saj šteje vsega 31 članov. Od teh je nekaj že ostarelih, tako da je bilo breme graditve na ramenih le nekaj čebelarjev. Čeprav so si vsi po vrsti zaslužili priznanje, so ga iz rok predsednika društva prejeli le nekateri. Med temi sta Bojan Pavlin in Jože Mausar prejela odličje Antona Janše III. stopnje, Franc in Janez Movern, ki je bil predsednik gradbenega odbora, sta prejela najvišje društveno priznanje - zlati znak ČD Semič, posebno priznanje pa je za prizadevno delo prejel tudi Andrej Sever. Plemenilno postajo Rog-Ponikve je v ponedeljek, 15. avgusta 2005, v spremstvu najstarejših članov Ludvika Ivanetiča in Alojza Dichelbergerja ter predsednika gradbenega odbora Janeza Movema in predsednika društva Staneta Pluta slovesno odprl semiški župan Ivan Bukovec. Z odprtjem plemenilne postaje Rog-Ponikve in z odprtjem prenovljene plemenilne postaje Anton Janša na Zelenici le pet No uspešno delo v novi plemenilni postaji! dni pozneje smo slovenski čebelarji brez dvoma dosegli velik uspeh v naših prizadevanjih za ohranitev kranjske čebele. Kako se je vse skupaj sploh začelo? Začelo se je leta 2000, ko so se začele porajati prve ideje o vzreji matic in plemenilni postaji nekje v Kočevskem rogu. Sledila sta izbira lokacije in nakup zemljišča, z začetkom graditve gospodarskega objekta konec avgusta lani pa so se naše zamisli začele tudi uresničevati. Ves čas smo imeli pred seboj jasne cilje: 1. ohraniti kranjsko čebelo; 2. zgraditi plemenilno postajo na takšnem kraju, da bo mogoča rodovniška vzreja matic; 3. plemenilna postaja ne sme biti tujek v naravi, ampak mora prispevati k ohranjanju biotske raznolikosti tako glede čebel kot rastlinstva; 4. če gradimo gospodarski objekt, mora biti ta ličen, hkrati pa mora vzrejevalcem omogočati potrebne delovne razmere. Čeprav objekt še ni v celoti končan, menimo, da smo na dobri poti in da IxxJo vsi zastavljeni cilji uresničeni. Pri svojih usmeritvah smo upoštevali priporočila pokojnega dr. Jožeta Starca, ki nam je pogosto govoril, da se slovenski čebelarji ne zavedamo dovolj, kaj imamo. Opozarjal nas je, naj ohranimo svojo čebelo takšno, kot je, ter nas svaril pred uvažanjem različnih, domnevno boljših in pridobitnejših križancev, predvsem pa nam svetoval, naj vzrejamo matice iz najtoljših družin iz domačih četelnjakov. V tem letu je Kmetijski inštitut Slovenije, ki lx;di nad vzrejo matic v državi, plemnilno postajo Ponikve že registriral kot odobreno vzrejevališče gospodarskih čebeljih matic. Poskusno že vzrejamo matice iz lastnega izbranega genetskega materiala, predvsem za lastne potrebe, za prihodnje leto pa načrtujemo, da bomo že lahko začeli proces vračanja čiste kranjice v vse Janez Movern (levo) prejema najvišje društveno priznanje ■ zlati znalt CD Semič. Andrej Sever (levoI prejema posebno priznanje za požrtvovalno delo pri graditvi plemenilne postaje. Jože Mausar (v sredini! prejema za svoje požrtvovalno delo v društvu odličje Antona Janše III. stopnje. naše čebelnjake in pridobili tudi status rodovniškega vzreje-vališča. Na plemenišču bodo prihodnje leto “zrasli” novi hramčki za prašilčke, zato naj bi bilo število vzrejenih matic precej večje od letošnjega. Kljub letos neugodnim vremenskim razmeram kažejo poskusne matice iz Ponikev odlične rezultate, s tem pa se potrjuje naša domneva o ugodni legi plemenilne postaje. Ker je v Ponikvah tudi bivalni prostor medveda, smo morali postoriti vse potrebno za sobivanje, saj bi sicer čebele lahko postale medvedja poslastica. Čebelje panje z genetskim materialom smo v objektu postavili tako visoko, da so vami pred medvedom, plemenilčke pa smo postavili v žične kletke, v katerih so prav tako vami. Hkrati je tudi divjadi, ki je tam ne manjka, zagotovljen neoviran prehod. Zakaj je matice sploh treba vzrejati? Slovenija je domovina kranjske čebele, ki ima posebno mesto med čebeljimi pasmami. Ta naravna dediščina pa se je v preteklosti zaradi prevažanja in trgovine s čebelami nekoliko spremenila od svoje prvobitnosti. Zaradi bližine italijanske čebele se pojavlja neželeno in nekontrolirano križanje obeh pasem. S širjenjem križancev počasi izginja avtohtona pasma, tega pa si nikakor ne želimo in ne smemo dovoliti, saj s tem izginja tudi del naše nacionalne identitete. Bela krajina pri tem ni nikakršna izjema. Da bi lahko izboljšali to stanje, je treba izbrati čiste rodove čebel z dobrimi lastnostmi, ki živijo na tem območju, in iz njih pridobiti genetski material za vzrejo matic. Na območju, na katerem je veliko čebel, sta odbira in vzreja jalov posel zaradi bližine drugih čebelnjakov in vnovičnega križanja, zato je edini izhod vzreja matic na odmaknjenih območjih brez čebel. Takšna območja pa so v državi že redka in po navadi so tudi zaščitena. Takšno območje so tudi Ponikve, zato smo se po svojih močeh taidili, da naša plemenilna postaja ne bi bila tujek v neokrnjeni naravi. Upamo, da nam bo skupaj z vsemi tistimi, ki si želijo, da bi Ponikve ostale takšne, kot so, to tudi uspelo, seveda pa so za dosego “višjih” (ne samo čebelarskih) ciljev včasih potrebne tudi minimalne žrtve. Vse lepo in prav, vendar vsi nimajo takšnih pogledov na čebelarjenje, kranjico in njeno ohranjanje. Veliko težav nam je povzročal in nam še povzroča Zavod za gozdove RS. Tega smo sicer slovenski čebelarji, predvsem tisti, ki svoje čebele prevažajo na gozdne paše, že vajeni. Tako smo bili prisiljeni sklepati kompromise, kljub temu pa smo morali plemenilno postajo odpreti pred pridobitvijo vseh potrebnih dokumentov, vendar pričakujemo, da se bodo razmere v kratkem končno uredile. Naša prihodnost, naša izbira Vlado AUGUSTIN, predsednik komisije za zdravstveno varstvo čebel Številni škandali, povezani z varnostjo živil, vse bolj pretresajo države članice Evropske unije. Omenimo le bolezen norih krav, epidemije slinavke in parkljevke, piščančje meso, ki vse- buje dioksine, mleko, ki vsebuje antibiotike, izbruh ptičje gripe, zastrupljene vodne vire... Javno mnenje se je v Evropi pregrelo do te mere, da je bila evropska politika prisiljena hitro in odločno ukrepati. Prst je bil usmerjen v industrijsko kmetijstvo, pogled uprt v predolge in nepregledne prehranjevalne verige, v kemične tovarne hrane ter v drugo kemijsko bratovščino, ki že dolga leta intenzivno zastruplja okolje in s tem tudi človeka. Zato je Evropska unija leta 2001 pod geslom “Naša priluxl-nost, naša izbira!” sprejela program “Okolje 2010”, ki vsebuje tudi tematsko strategijo trajnostne rabe pesticidov. Skupaj s “previdnostnim načelom” je bil postavljen nomiativni okvir za ukrepanje. Odločno je bilo poudarjeno, da imata zdravje prebivalstva in stanje okolja prednost pred količino pridelane hrane! Na novo ustanovljen Evropski urad za prehrano ni odlašal niti za hip. Udaril je v samo jedro problema, in to seveda po pesticidih. Od tedaj dovoljenih 834 aktivnih snovi je leta 2003 izgubilo dovoljenje za prodajo kar 470 substanc. Pomembno je dodati, da lx) komisija pod drobnogled postavila še vse drugo, kar je v industrijski proizvodnji hrane prikrito, npr. mikroorganizme, rastlinske ekstrakte, feromone in celo tako vsakdanje snovi, kot so kuhinjska sol, apno za posip in voski. Posebna pozornost je namenjena tudi kopičenju strupov, njihovemu kumulativnemu učinku in pogostnosti uporabe, pa tudi splošno znanim nemarnostim, kot so nepravilna raba škropiv, pranje škropilnic v bližnjem potoku, vsesplošno odmetavanje embalaže in neuporabljenih ostankov strupov in dnigi biseri iz naše kulture bivanja. Začel se je projekt razstrupljanja Evrope, ta pa se bo dotaknil tudi nas, čebelarjev. V boju proti največjemu sovražniku čebel varoi, čebelarji p vsem svetu uporabljamo številna kemična sredstva, tudi pesticide. Ta sredstva pa zaradi ostankov v čebeljih proizvodih negativno vplivajo na njihovo kakovost. Za zatiranje varoj v čebeljih družinah so preizkusili že več kot sto kemičnih substanc, le nekatere pa so se izkazale tudi za učinkovite. Te so uporabili v najrazličnejših sredstvih, pod različnimi trgovskimi imeni. V Sloveniji so tako za uporabo pri zatiranju varoe registrirani trije pesticidi: flumetrin (bayvarol), amitraz (hemovar) in kumafos (perizin). Amitraz je že postal tarča razstrupljanja Evrope, zato ga pri veterinarjih oz. v prosti prodaji v trgovinah s fitofarmacevtskimi sredstvi zdaj ni več mogoče dobiti. V prihodnosti lahko pričakujemo še kakšno plj delovalo!!!” Posledica tega je bila presežena vrednost ADI, zato je bila visoka tudi nedovoljena koncentracija kumafosa v vosku. Ta se je povečala tudi zaradi nekaterih nevestnih čebelarjev, ki so uradno registrirani perizin zamenjali s cenejšim, vendar nevarnejšim praškom asuntol, ki vsebuje isto aktivno skupino pesticida kumafos. Kumafos namreč spada med lipofilne substance (topne v maščobah), ki se aktivno vežejo z voskom. Ta sredstva so zato stabilna in se kopičijo v čebeljem vosku, prek čebeljih nog in teles pa se širijo po celotni čebelji družini. Vsa notranja mesta čebeljega panja, po katerih se gibljejo čebele (satniki, podnice, pokrovi ter stene), so prevlečene s tankim slojem voska. Lipofilne substance, ki jih najdemo prav na takšnih mestih, pa z njih počasi prehajajo tudi v čebelje proizvcxle, kot so med, deviški vosek in propolis. Ko koncentracija kumafosa v vosku doseže vrednost 1 mg/kg, začne ta prehajati v med. Po Uredbi EU 2377/90 je maksimalna dovoljena količina (MRL) za aktivno snov kumafos 0,1 mg/kg v medu. Zavedati se moramo, da med, onesnažen s kumafosom, ni primeren za humano uporabo, saj blokira encim acetilholinesteraza. To povzroča kopičenje acetilholina, posledice tega pa so npr. nespečnost, znojenje, motnje vida, nesposobnost koordinacije gibov in še druge, hujše težave. Uporaba lipofilnih akaricidov, zlasti če so stabilni kot kumafos, je zaradi dolgoročnega kopičenja ostankov zelo tvegana tako za zdravje čebel kot tudi za uporabnike čebeljih proizvodov, zato se jim je bolje izogibati in jih ne uporabljati za zatiranje varoe. Razlog več za takšno odločitev je oksalna kislina, za katero imamo čebelarji uradno dovoljenje in jo uporabljamo na enak način kot perizin. Ta kislina se je pokazala kot zelo učinkovito sredstvo proti varoi, zlasti v obdobju, ko v čebelji družini ni zalege. Je sestavni del medu in v čebeljih proizvodih ne pušča nevarnih ostankov. Vama hrana - tudi varen med - je piva zahteva, ki jo moramo čebelarji izpolniti, da bomo dokazali svojo odgovornost do porabnikov medu. Odgovornost vsakega čebelarja je, da za zatiranje varoe uporablja registrirana in dovoljena sredstva v predpisanih količinah, saj v nasprotnem ne škodi samo sebi, temveč predvsem dobremu slovesu slovenskega medu. Zaradi vsega tega Čebelarska zveza Slovenije v skladu z usmeritvami Evropske unije izvaja program VAROZA ČEBEL. Namen tega programa je čebelarjem olajšati prehod na odgovornejši način obvladovanja varoe. Program bo ČZS izvajala od leta 2005-2007, v tem obdobju pa se bodo imeli vsi čebelarji možnost usposobiti za postavitev novih odnosov v verigi čebelar - čebela - varoa - med - porabnik medu. Čebelarji, naša prihodnost je naša izbira - ne izpustimo je iz rok! * (Vrednost ADI določa skupno količino ostankov toksinov v vsakodnevni hrani, ki naj 60 kg težki osebi v življenjskem obdobju ne bi povzročala zdravstvenih težav.] Medovite rastline: Kanadska zlata rozga (Solidago canadensis L.) MARTIN BAJC, univ. dipl. inž. gozdarstva naselij. Najraje imata vlažna rastišča, vendar se prilagodita tudi bolj sušnim tlem. Podobno je pri svetlobi, saj najbolje uspevata na sončnih mestih, najdemo pa ju lahko tudi pod zastorom redkega drevja. V domovini je kanadska zlata rozga ena od prvih vrst, ki naseli pogorela območja. Razmnožuje se s semenom, ki ga raznaša veter, večina pa ga pade v premeru 1 m od matične rastline. Zelo hitro se razmnožuje in širi tudi vegetativno z rizomi. Oprašujejo jo žuželke, predvsem čebele, vendar lahko med cvetenjem na njej opazimo pisano druščino različnih vrst insektov. Sam sem opazil različne vrste os, muhe, trepetavke in kar nekaj vrst hroščev. Cveti od julija do septembra in v tem brez-pašnem obdobju je lahko precej pomembna paša za ohranitev moči družin in za dober razvoj zimskih čebel. V izjemnih primerih lahko čebelar tudi kaj iztoči. Za konec naj omenim še našo vrsto zlate rozge, to je navadno zlato rozgo (Solidago virgaurea L.). Njeni koški so široki od 7-18 mm in združeni v grozde. Najdemo jo v svetlih gozdovih, na posekah, tako v nižinah kot na nekoliko višjih legah. V gorskem pasu pa raste planinska zlata rozga (Solidago virgaurea subsp. minuta). Ta podvrsta je nižja, saj zraste le do višine 20 cm, nima razraslih stebel, grozdi pa so enostavnejši. Čeprav sta naši domači vrsti manj razširjeni, sta zlasti avgusta in septembra koristni predvsem za čebele. «"WC. <9 !*t*. Domovina kanadske zlate rozge je Severna Amerika, zato je razširjena po celotnem ozemlju Združenih držav Amerike in Kanade. K nam so jo prinesli kot gojeno rastlino. Iz vrtov se je hitro razširila in dandanes jo najdemo predvsem podivjano ob potokih in rekah ter ob železnici in trasah novih avtocest. Zelo pogo_sta je v okolici Ljubljane, ob reki Savi in Dravi. Rastlina lahko zraste do 1 m visoko. Ima trda stebla, ki poganjajo iz rizomov in sestavljajo tesne skupine. Na vrhu stebel zrastejo metlasta socvetja zlato rumene barve. Pri kanadski zlati rozgi je steblo gosto dlakavo, jezičasti cvetovi pa so le nekoliko daljši od ovojka. Daiga tuja vrsta zlate rozge, ki jo lahko opazimo v naravi, pa je orjaška zlata rozga. Ta ima steblo golo, jezičasti cvetovi pa so opazno daljši od ovojka. Obe vrsti imata podobne ekološke zahteve in sta zelo prilagodljivi. Naseljujeta predvsem opustela zemljišča ob vodotokih, cestah, zapuščene vlažne travnike in okolico Kanadska zlata rozga v po/nem razcvetu. Foto: M. Bajc Čebela nabira nektar in cvetni prah. H** Slovenski čebelar 10/2005 - letnik CVII 273 Čebelarsko društvo Ljubljana Moste-Polje Vabilo na trinajsto ocenjevanje slovenskih medov Čebelarsko društvo Ljubljana Moste - Polje letos že trinajstič organizira ocenjevanje slovenskih medov. Na ocenjevanje se lahko prijavi vsak/-a čebelar/-ka, ki je član/-ica ČZS in ki odda ustrezne vzorce. Od vsake vrste medu lahko odda v ocenjevanje samo po en vzorec. Vzorci morajo biti oddani v 720 ml steklenih kozarcih brez oznak. Na kovinskih pokrovih mora biti nalepka s točnim naslovom čebelarja, telefonsko številko, z naslovom njegovega čebelarskega društva in oznako vrste medu. Zainteresirani čebelarji naj vzorce prinesejo osebno v soboto, 22. oktobra 2005, od 9. do 15. ure, v zadružni dom v Zadvoru, Cesta H. grupe odredov 34. Za vsak vzorec, izročen v ocenjevanje, je treba ob oddaji plačati 2.500 SIT kotizacije. Hkrati lastnik vzorca dobi izjavo, ki jo mora izpolniti in oddati skupaj z vzorci. S to izjavo jamči, da so med, ki ga je oddal v ocenjevanje, nabrale njegove čebele na ozemlju Republike Slovenije, in izjavlja, da med podarja v dobrodelne namene. Vzorcev in kotizacije ne vračamo, ne glede na to, ali je bil vzorec nagrajen ali ne. Ocenjevanje vzorcev bo 22. in 23. oktobra. Rezultati ocenjevanja bodo objavljeni na spletni strani društva: www.geocities.com/cebeIarsko_drustvoJjmp. Slovesna izročitev priznanj bo v nedeljo, 11. decembra 2005, ob 9. uri, v prostorih zadružnega doma v Zadvoru. Novo: Kdor vzorca ne more prinesti osebno, ga lahko pošlje na naslov Anton Kremesec, Novo Polje c. XD /10,1260 Ljubljana - Polje. Tako poslani vzorec mora biti primemo zaščiten in opremljen z oznako lomljivo. Vzorcu je treba priložiti prijavo z oznako vrste medu, osebnimi podatki in telefonsko številko, izjavo o poreklu in odstopu vzorca ter skupni znesek kotizacije za vse poslane vzorce. Čebelarsko društvo Ljubljana Moste-Polje se zavezuje, da bo ocenjevanje izvedeno v skladu s pravilnikom o ocenjevanju medu. Podrobne informacije lahko dobite po telefonu št.: 031/ 683-015,040/ 556-852 in na spletni strani društva www.geoc-ities.com/cebe!arsko_drustvoJjmp. Na tej strani najdete tudi pravilnik, obrazca za prijavo in izjavo, po ocenjevanju pa bodo tam objavljeni tudi rezultati. Vljudno vabljeni! _____________________________________________________________________________________________________________Predsednik Jože Rus S* Program Čebelarske svetovalne službe (ČSS) v letu 2005/2006 Marjan Papež, vodja ČSS Andreja Kandolf, specialistka za zagotavljanje varne hrane V začetku junija je pri Čebelarski zvezi Slovenije začela delovati Čebelarska svetovalna služba, avgusta pa nas je več čebelarjev vprašalo, kakšno bo pravzaprav delo te službe oziroma na podlagi kakšnega programa dela bo delovala. Ker smo v drugi polovici avgusta oddali predlog programa dela, ki obsega približno 30 strani, je prav, da ga vsebinsko predstavimo tudi širši čebelarski javnosti. Ekonomika Čebelarska svetovalna služba bo v svojih prizadevanjih sledila dvema osrednjima ciljema. Prvi je izboljšati in povečati vzrejo matic, seveda ob upoštevanju ohranjanja biodiverzitete v okvim rase kranjske čebele, drugi pa povečati pridelavo medu na panj. Ta hip je stanje pri vzreji matic in njihovi prcxlaji na domačem trgu sicer še znosno, vendar vzrejevalci matic pogrešajo boljšo organiziranost pri prcxlaji. Težave jih pestijo zlasti pri izvozu. Podoben izziv čaka tudi tržne pridelovalce medu. Ker je po vstopu v Evropsko unijo sproščen tudi pretok blaga, lahko na naše tržišče pride kateri koli za trg ustrezen med, zato je izjemen tudi pritisk na znižanje cen medu in drugih čebeljih pridelkov, in to tako v prodaji na veliko kot v prodaji na drobno. ČSS si bo v obeh primerih prizadevala tako za zniževanje stroškov pri predelavi kot za doseganje boljših cen na trgih. Zato bo tržno usmerjenim pridelovalcem pomagala predvsem pri vzpostavitvi organiziranega nastopa na trgu, hkrati pa ne bo zanemarila niti posameznikov. Tehnologija Na področju tehnologije se v čebelarstvu pojavljajo številne novosti, naša naloga pa bo pomagati čebelarjem pri uvajanju teh v prakso. V sodelovanju z opazovalno-napovedovalno službo (ONS) bomo pripravili predvsem podlage za poenotenje čebelnjakov (tipski čebelnjaki glede na območje, na katerem stojijo), mladim čebelarjem začetnikom pa bomo svetovali, naj se odločijo za panjske sisteme s spremenljivo prostornino. Skupaj z ONS načrtujemo ludi pripravo podlag za tipiziranje prevoznih enot za mala, srednja in velika čebelarstva, za različne panjske sisteme. Zagotavljanje vame hrane Dandanes je vse več govora o vami hrani in notranjem nadzoru živil. Po novi zakonodaji, ki bo začela veljati 1. januarja 2006, se bo povečala zlasti odgovornost nosilcev dejavnosti. Čebelarjem torno na podlagi smernic dobre higienske prakse, ki jih pripravlja ČZS, pomagali pri pridelavi kakovostnih in za porabnika varnih čebeljih pridelkov. V laboratoriju na ČZS se usposabljamo za določanje botaničnega porekla medu. Za ta namen pripravljamo zbirko značilnosti posameznih vrst slovenskega medu. Laboratorij bo v pomoč vsem čebelarjem pri zagotavljanju varnih in kakovostnih čebeljih pridelkov, ena izmed zahtev za to pa je tudi pravilno označevanje medu. Ukrepi Skupne kmetijske politike (SKP) Pred podobnim izzivom, kot je bila kmetijska svetovalna služba, ko je postala servis za pridobivanje neposrednih plačil in sredstev za razvoj panoge, je zdaj tudi ČSS. Glede na to, kdo je upravičen do pridobitve sredstev, je z neposrednim plačilom mogoče primerjati tudi uredbo “panjski list", čeprav ta pravzaprav uvaja izvajanje rejskega programa za kranjsko sivko. Do teh sredstev je upravičen vsak čebelar, ki je vpisan v centralni register in ki izvaja ukrepe, predvidene v uredbi “panjski list”. Od začetka tega leta so lahko tudi čebelarji, ki imajo več kot 40 gospodarskih čebeljih družin, kandidirali za sredstva v okvim enotnega programskega dokumenta (EPD). Med več razpisi so na nekatere lahko kandidirali tudi čebelarji. Ker pa je rok za prijavo na večino razpisov potekel do konca junija, v okviru CSS letos čebelarjem še nismo mogli pomagati pri pripravi razpisne dokumentacije. V načrtu dela za leto 2006 pa smo zapisali, da bomo pripravili vsaj 15 projektov za pridobitev sredstev za naložile v čebelarstva. Če povzamemo: v okviru ČSS bomo nudili predvsem pomoč pri pridobivanju sredstev za čebelarje. Za ta namen smo že konec avgusta pripravili poskusno delavnico z naslovom Kako do sredstev EU za čebelarstvo? \}de\eti\o se je je 26 čebelarjev, od teh pa jih je 19 izpolnilo tudi vprašalnik. V njem je 12 udeležencev zapisalo, da bodo pri svojem delu koristno uporabili številne ali vse vsebine, ki so jih slišali na seminarju. Za zagotovitev dolgoročnega napredka sloveaskega čebelarstva bomo pooblaščenim označevalcem pomagali pri vzdrževanju podatkov za centralni register čebelnjakov ter pri končni ureditvi pašnih redov. Čebelarska svetovalna služba bo delala po predlaganem programu, če ga bodo potrdili člani upravnega odbora CZS. Če pa lx> program kakor koli spremenjen, vas bomo o tem obvestili v prihodnji številki. Seznam terenskih svetovalk in svetovalcev Marjan Papež, vodja ČSS V poletni številki Slovenskega čebelarja smo objavili naslove in telefonske številke, na katerih sva dosegljiva svetovalca specialista na Brdu pri Lukovici. Tokrat objavljamo imena terenskih svetovalk in svetovalcev (ki niso polno zaposleni). Navedene so njihove uradne ure in naslovi prostorov, na katerih so dosegljivi med uradnimi urami, ter njihove telefonske številke in elektronski naslovi, na katere jim lahko pišete. Jožica Kapun Maršik, terenska svetovalka za Pomurje in Podravje Uradne ure: sreda od 10.-14. ure Mirna ul. 14a 9000 Murska Sobota GSM: 040/436 517, tel.: (02) 548 16 39 Faks: (02) 548 16 39 e-pošta: ceres@email.si Vlado Auguštin, terenski svetovalec za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje Uradne ure: ponedeljek od 10.—14. ure Mestni trg 4, 8330 Metlika GSM: 040/436 516, tel.: (07) 30 60 236 Faks: (07) 30 60 235 e-pošta: vlado.augustin@sioLnet Lidija Senič, terenska svetovalka za celjsko, šaleško, zgomje-savinjsko ter koroško območje Uradne ure: torek od 12.-16. ure Vinska Gorica 10, 3204 Dobrna GSM: 040/436 515 e-pošta: lidija.senic@siol.net Tanja Magdič, terenska svetovalka za Gorenjsko Uradne ure: ponedeljek od 12.—16. ure Janšev čebelnjak na Breznici GSM: 040/436 513 e-pošta: tanja.magdic@wecocommerce.si "SMERNICE DOBRIH HIGIENSKIH NAVAD V ČEBELARSTVU PO NAČELIH SISTEMA HACCP" Spoštovani čebelar! Čebelarska zveza Slovenije je ob pomoči svojih zunanjih strokovnih sodelavcev pripravila gradivo “Smernice dobrih higienskih navad v čebelarstvu po načelih sistema HACCP” in jih julija 2005 poslala v uradno presojo in vednost Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Veterinarski upravi RS (VURS), Zdravstvenemu inšpektoratu RS (ZIRS), Zvezi potrošnikov ter podjetjema Medex, d.d., Ljubljana in Božnar Čebelarstvo, d.o.o., Polhov Gradec. Konec avgusta smo od vseh naslovnikov prejeli njihova uradna mnenja. Vsa so pozitivna. Vsem omenjenim institucijam in podjetjema se iskreno zahvaljujemo tako za sodelovanje kot za konstruktivne pripombe in mnenja. Pripombe, ki smo jih prejeli, smo smiselno upoštevali in jih dodali gradivu “Smernic”. Čebelarska zveza Slovenije je tako dopolnjeno besedilo v začetku septembra posredovala v uradno potrditev Ministrstvu za zdravje. “Smernice dobrih higienskih navad v čebelarstvu po načelih sistema HACCP” bodo v pomoč vsem čebelarjem pri izpolnjevanju zakona in drugih predpisov, sprejetih na podlagi Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Ur. 1. RS, št. 52/00, 17. člen (HACCP) in dopolnitve). O poteku in nadaljnjih dejavnostih v zvezi s “Smernicami” vas bo Čebelarska zveza Slovenije obveščala pravočasno. [ep pozdrav čzs Tradicionalno srečanje čebelarjev v Mariboru Podeljena letošnja priznanja za medice, likerje, medena žganja in medove Marjan Slanic Čebelarji ČZD Maribor smo se 3- septembra 2005 spet zbrali na tradicionalnem letnem draženju v čudovitem okolju Betnavskega gradu v Mariboru. Prireditve so se udeležili tudi številni gostje iz drugih čebelarskih društev in Čebelarske zveze Slovenije, ki jo je zastopal podpredsednik g. Franc Sivic. Tokrat so se nam pridružili tudi nagrajenci 5. vseslovenskega ocenjevanja medic ter 3. vseslovenskega ocenjevanja medenih likerjev in medenih žganj. Po svoja priznanja so prišli tudi udeleženci 6. odprtega regijskega ocenjevanja medu ter 14 slušateljev začetnega in 23 slušateljev 3. izpopolnjevalnega tečaja, ki so uspešno končali svoje izobraževanje. Komisija za ocenjevanje medic s predsednikom, mag. ANTONOM VODOVNIKOM na čelu, sicer priznanim enološkim strokovnjakom iz KGZ v Mariboru, je podelila 16 srebrnih in 36 zlatih medalj, g. JOŽE KOSOVEL iz Nove Gorice pa je za svoj vzorec prejel naziv ŠAMPIONA. Od skupaj 61 vzorcev jih je komisija zaradi napak oz. pomanjkljivosti izločila osem, to pa je za pridelovalce jasen znak, kako potrebna je stalna skrb za dodatno izobraževanje. Od 1. ocenjevanja do letos se je število oddanih vzorcev podvojilo, letošnja povprečna ocena pa je bila 18,13 tcx'ke. Komisija za ocenjevanje medenih likerjev, ki ji je predsedoval g. ANDREJ SORŠAK, univ. dipl. inž., iz KGZ Marilx)r, je -hotita. Na parcelah, ukleščenih v te meje, so pašniki, polja in redki nasadi predvsem iglavcev, recimo iz rodu picea. Pokrajina je razmeroma obsežna. Od severa do juga meri 470 km, od vzhoda do zahcxla pa 290 km. Na območju, po katerem smo se vozili, široke doline ledeniškega nastanka obrobljajo gorski grelx;ni, ki se dvigajo največ do 1000 m visoko. Prepletena je z vodotoki -največji je reka Shanon -, močvirji in jezeri. Tudi na teh gorskih grebenih ni drevja, tako da njihova pobočja prav tja do vrha dokaj gosto pokrivajo bele pikice ovčjih kožuhov. Ohranjenih pa je precej resišč. Iz nekaj močvirij izkopavajo šoto, ki je tradicionalna irska kurjava. Irska je bila do nedavna predvsem agrarna dežela, to pa se zadnje čase dokaj hitro spreminja. Na vsej poti so nas spremljala gradbišča sodobnih avtocest. Vrsto kmetovanja seveda določa predvsem podnebje. V zahodnih delih so vlažne zračne mase iznad Atlantika razlog za pogosto oblačnost in pogoste padavine, saj jih pade kar do 2000 mm na leto, in občutili smo jih tudi sami. Ti deli so primernejši za živinorejo, ponekcxl pa zadnje čase dopuščajo tudi zaraščanje. Vzhodnejši deli, na katerih pade povprečno po 800 ml padavin na leto, so žitnica Irske, opazili pa smo celo zelenjavo. Povprečne zimske temperature (januarja in februarja) so od 3-5 °C, poletne pa cxl 15-20 “C. Najtoplejši je avgust. Snega ni, majhna količina ga je padla pred dvema letoma, a je takoj skopnel. Med našim obiskom se je ogrelo na 18-20 °C. Za dokaj enakomerne temperature skrbijo stalni vetrovi in oblaki. Po navadi se dnevi začnejo z dežjem, proti poldnevu pa se začne oblačnost trgati v delno sončno vreme. Mi smo imeli srečo, saj je deževalo le dvakrat ali trikrat, pa še takrat smo bili na poti. Po mnenju znanstvenikov je Irska geološko precej stara. Pred 4 milijoni leti je bila razdeljena na dva dela. Eden je bil povezan z zgodnjo ameriško celino, drugi pa z evropsko. Njun medsebojni trk je stisnil in dvignil ozemlje zdajšnje Irske na raven morske gladine. Topitev ledeniških vrhov in dvig vodne gladine pred 200.000 leti sta povzročila ločitev Irske od Velike Britanije. Tako se je Irska prej ločila cxl evropske celine kot Velika Britanija, zato je raznolikost živalskih in rastlinskih vrst tam manjša. V primerjavi z Veliko Britanijo ima Irska le 70 % njenih rastlinskih in 65 % živalskih vrst. Številne rastlinske vrste pa so tudi nekoliko spremenjene. Tako hrast ni samo hrast, ampak je irski hrast, vendar, žal, ni več pogost. V Sloveniji skoraj ni bolj znane drevesne vrste ali gnnovnice, ki je ne bi vsaj v nekaj primerkih opazil tudi na Irskem. Med drevjem sta najpogostejša jesen in vrba, sledijo jima divji kostanj, javor, lipa in breza, opazil pa sem tudi brest, domači kostanj, češnjo, jerebiko, jelšo, smreko, cedro in brinje. Nekoliko nenavadni prizori so, ko druga ob drugi rastejo drevesne vrste, kot sta breza, ki je značilnejša za hladnejše kraje, in cedra, značilnejša za Sredozemlje. Araukarija, pri nas bolj znana kot sobna smreka, na Irskem sicer nima domicila, saj je doma v Južni Ameriki in Avstraliji (pri nas uspeva ob obali), kljub temu pa se je na otoku razbohotila v prav mogočna drevesa, ki rodijo obilje storžev. Na nekaj mestih je prav lepo cvetela bmistra. Vso pot po zahodni obali smo čakali napis “Bee have" (tj. panj), zato smo se hitro ustavili, plačali po 2 evra in pri starodavnih kamnitih bivališčih iz ploščatega kamenja, zloženega v obliki iglujev, ugibali o povezavi s čebelami. Kar nekaj časa smo porabili za to, da smo se prepričali, da so bila ta bivališča le za ljudi in ovce, njihovo ime pa opozarja na podobnost s čebeljimi koši. Zato smo bili med vračanjem s polotoka Dingle neizmerno veseli, ko so sokolje oči naših čebelarjev na dnu dolinice, nad katero nas je vodila pot, izsledili skupino kakšnih desetih prosto stoječih panjev, lepo razporejenih v polkrog. Šele naslednji dan smo se potem končno srečali s prvim pravim irskim čebelarjem. Jack Ryan, 75-letni drobni možiček živahnih oči, nas je tega dne sprejel na svoji “Honey Farni” v Pallas Greenu v okrožju Limerick. Pred seboj ima še lepo prihodnost, saj je njegova mati dočakala kar 109 let. Že nekaj sto metrov pred ciljem so nas ob cesti pozdravile pisane medovite rastline, ki jih je sam zasadil. Avtobus smo nekako stlačili pred vhod ob ozki asfaltirani cesti in vstopili v bujen vrt. Za predstavitev svojega in irskega čebelarjenja je za nas pripravil nekaj klopi in nas povabil, naj sedemo. Že zelo mlad se je odločil, da bo živel med pticami in čel)e-lami, podobno kot njegov stric. Po odsluženju vojaščine je nekaj let kot prostovoljec preživel v Afriki, potem pa se je odločil, da mora nekaj storiti tudi zase. Vrnil se je na Irsko, ustanovil čebelarstvo, si ustvaril družino in si izključno z dohodki od čebelarjenja zgradil dom. Prostor za svoje čebelarstvo je izbral v osrednji Irski, ne preveč zahodno, kjer je več oblačnosti in padavin, ne preveč vzhodno, kjer je poljedelstvo intenzivnejše. Pravi, da je imel pri izbiri srečno roko, saj je njegovo čebelarstvo na sredini terena, na katerem so na eni strani voda in pašniki, na drugi, nekoliko dlje, pa gričevje z bogatejšim divjim cvetjem in reso. Zase trdi, da je edini poklicni čebelar na Irskem. V najaktivnejšem obdobju je čebelaril s 500 družinami v krogu 20 milj od svojega posestva, na enem stojišču pa je imel po deset panjev. Zdaj je že dve leti upokojen. Delno zaradi tega, delno pa zaradi varoe, zdaj čebelari s približno stotimi družinami, in to v krogu 10 milj od svojega posestva, na enem stojišču pa tudi zaradi zmanjševanja števila medovitih rastlin postavi le po pet panjev. Po njegovem mnenju je za ekonomsko preživetje poklicnega čebelarja potrebnih najmanj 200 družin. Na celotnem območju njegovega čebelarjenja ni obdelovalnih površin, zato svoj pridelek trži kot produkt čiste narave. Na svojem posestvu je zasadil predvsem medovite rastline, ki rodijo jagode. Tako bo za čebele dovolj medu, za ptice, ki jih v goščavi ne manjka, pa dovolj jagod. Pokazal nam je drog, na katerega je pritrdil gnezdišče za sovo, nanj pa je napeljal kozje parkeljce, ki so prav tedaj cveteli. Dejaven je tudi v svoji lokalni skupnosti. Številni ga sprašujejo, kakšne rastline naj posadijo, in on jim seveda vedno predlaga medovite rastline. Jezik narave je najbolj razumljiv, zato je za predstavitev medovitih rastlin pripravil kar nekaj listov. To so bili listi javorja, ozkoliste vrbe, ive, robide, panešplje, divjega kostanja in lipe, ki na Irskem medi vsake štiri do pet let. Druge medovite rastline so še bela detelja, spomladi pa najprej cvetica z belimi povešenimi cvetovi, najverjetneje zvončki, in regrat. Toči enkrat na leto, med pa pomeša. Letos bo točil po Apimondii. Čebelarskega naslednika nima, pri točenju mu ix> letos pomagal sin. Večletna povprečna letna bera je 15 kg/družino. Že vsa leta svojega čebelarjenja prodaja izključno le med. Matic nikoli ni kupoval, vzrejal jih je le nekoliko za svoje potrebe, zdaj pa jih dobi izključno ob rojenju. Je velik nasprotnik pogostih posegov v panj. To je ponazoril še z zgodbo o drugih čebelarjih, ki prihajajo k njemu po nasvete. Eden striže maticam krila, da ne bi Čebele na Irskem rade gradijo prizidke. Napolnile pa so letos eno naklado z medom. Večina medov na Irskem je svetlih. Naprava za izsekovanje medu v satju. Čebelarju Jacku Ryanu je g. Pušnik izročil po ogledu čepico z znakom čebele in napisom Slovenija. rojile, drugi ne zna odgovoriti na vprašanje, ali so mu čebele rojile, prvi ob točenju nima česa točiti, drugi ima polno satje. Sam se raje sprehodi med panji in po stanju na žrelih presodi moč družin. Pri tistih, za katere presodi, da so rojile, tega leta ne toči. Po njegovem rojenje čebel najlaže nadzira žena skozi okno med kuhanjem kosila. Samo naročiti ji je treba, naj občasno opazuje drevesne krošnje. Zanimiv je tudi njegov pogled na zatiranje varoe. Po točenju zdravi čebelje dmžine s kristali oksalne kisline na kovinski ploščici, ki jo priključi na avtomobilski akumulator, drugi irski čebelarji pa prisegajo na apiguard. Za te je zastavil tudi vprašanje: "Koliko izmed teh se jih preživlja izključno s čebelarjenjem?'’ Morda je izoliranost otoka zavrla tudi prodor varoe nanj. Kot kaže, so se s temi težavami začeli spopadati šele pred približno petimi leti, zato se pravzaprav še vedno učijo. Ena od njegovih daižin je bila močno okužena z varoo, in kot je dejal, se je odločil, da jo ozdravi ali uniči. V družini je varoe zatiral trikrat s presledkom po 7 dni. Po drugem zdravljenju je na tleh med ulicami gomazelo umirajočih čebel, kljub temu pa jih je zdravil še enkrat. Preživelo je zadosti čebel, da je bila to naslednje leto njegova najmočnejša družina. Po tej svoji izkušnji meni, da zadoščata največ dve zdravljenji. Ne strinja se tudi z zdravljenjem v obdobju, ko so čeliele stisnjene v zimsko gručo. Po njegovem to zdravljenje vznemiri tako čebele kot matico, čebele pa razpustijo gručo in ubijejo matico. Drugi del obiska pri g. Jacku Ryanu - sam pravi, da je med ljudmi bolj znan kot “Jack the beekeeper" (Jack čebelar) - smo mu zastavljali vprašanja in si ogledali njegovo čebelarstvo (“Honey farm"). Čeprav ima Irska 4 milijone prebivalcev (Republika Irska), 2 milijona Ircev pa živi tudi v britanski grofiji Ulster (Severna Irska), je med njimi le 2000 čebelarjev, ki čebe-larijo povprečno s petimi družinami. Drugi največji irski čebelar čebelari s približno 300 družinami, vendar potrebna sredstva pridobiva tudi iz drugih dejavnosti. G. Ryan ne prisega na nobeno vrsto čebel, še najbliže mu je A. m. Ligustica. Ob hiši ima le nekaj starih panjev s slabšim izletom, v katerih so nastanjene čebele, ki kažejo značilnosti A. m. Camica, pomešane z A. m. Ligustica. Naši čebelarji so pri njih opazili po dva rumena obročka. Za rezervne dmžine uporablja le nekaj manjših panjev. Zadnjih pet let čebel pred zazimitvijo ne krmi več, nepotrebnost tega opravila pa pripisuje globalnemu segrevanju. Kot predstavnike države, ki je nedavno postala nova članica Evropske unije in ki ji pripisuje še dokaj neokrnjeno naravno okolje, je večkrat opozoril, naj storimo vse za njegovo ohranitev, preden bo prepozno. Čebelarji na Irskem ne prejemajo nikakršnih subvencij. Zelo slabo mnenje ima o birokraciji, predvsem v Evropski uniji, to pa je tudi slikovito opisal: “Ovčar, ki želi pridobiti evropsko subvencijo, pri ustreznih službah izve, da mora za njeno pridobitev povečati čredo za pet glav. Po povečanju črede pa ovce razpoložljivo površino preveč popasejo in ovčar pri ustreznih službah spet zaprosi za subvencijo za zmanjšanje črede.” G. Ryan je trdno prepričan, da v Bruslju ne vedo ničesar. Že ob prilxxlu smo mu podarili čebelarsko čepico z napisom Slovenija, saj je našo državo pred tem stalno zamenjeval z Estonijo, ob odhodu pa smo se mu zahvalili in ga povabili v bližnji “pub", kjer smo izpraznili nekaj pintov “guinesa” in zapeli nekaj slovenskih pesmi, ki jim je z zanimanjem prisluhnil. Ob odhodu z njegovega posestva pa naše raziskovanje čebelarjenja na Irskem še ni bilo končano. V približno 200 let starem parku Powerscourt v bližini Dublina smo si lahko ogledali še visoka starodavna drevesa. Videli smo sekvoje, nič manjše smreke in jelke, družbo pa jim je delal enako visok in primemo zaobljen domači kostanj z veličastno krošnjo. Oskrbnik ima na obrobju parka tudi čebele in na razkošnem cvetju smo opazili, da so to temne čebele, morda nekoliko večje od naše kranjice. Obisk na Irskem smo sklenili z obiskom razstave, ki so jo pripravili v okviru Apimondie. Tam smo lahko občutili delček svetovnega popotništva. Občudovali smo arome medov iz Kašmirja, Kitajske, Argentine, Francije, le irskega medu nikakor ni bilo najti. Edini irski trgovec je prodajal argentinski med, pri irskem predstavništvu pa smo izvedeli, da celotna letina irskega medu poide že v 14 dneh po točenju. V prodaji na drobno stane pol kilograma medu od 3-4 evre. Za tolažbo smo se lahko posladkali pri stojnici severnoirskih oz. ulsterskih, čebelarjev. Na razpolago so imeli med bele detelje, robidov med in temen, nekoliko kiselkast med višavskega grmičevja. Vsem, ki smo ga poskusili, je zelo ugajala aroma robidovega medu. Na Apimondii je neki irski trgovec razstavljal nam znana LR- in D15-panja, poleg teh pa še tretjega Y ... Tudi ta panj je nakladni, vendar njegovi satniki spominjajo na AŽ-satnike, zasukane za 90 °. Za zelo uspešno potovanje na Irsko in obisk Apimondie naj se v imenu vseh udeležencev zahvalim turistični agenciji Aritours, ki je obisk organizirala, in vodnici Alenki, ki nas je varno vodila prek vseh kontrol in po zgodovini Irske. Vodnici Alenki se še posebej zahvaljujem za posredovanje v članku objavljenih pcxlatkov. POPRAVEK UČNEGA PROGRAMA ČEBELARSTVO, ki je bil objavljen v letošnji 9. št. revije Sloveaski čebelar, str. 230 Spremenjeni so naslednji roki: 5. Koledar izvajanja 1. del: ČEBELJA DRUŽINA a) teoretično izobraževanje - od 17. 10. 2005 do 31. 12. 2005 3. del: ČEBELARJENJE V RAZLIČNIH PANJSKIH IZVEDBAH a) teoretično izobraževanje - od 17. 10. 2006 do 15. 03. 2007 Rok za oddajo predprijavnice: - za 1. del - do 20. septembra 2005, - za 2. del - do 20. decembra 2005, - za 3- del - do 20. septembra 2006. Za napako se opravičujemo. ČZS O možnostih za prevoz čebel na Hrvaško Lidija Senic, Čebelarska svetovalna služba V okviru Kmetijsko-živilskega sejma v Gornji Radgoni je Čebelarska svetovalna služba (ČSS) na pobudo g. Franca Ruparja, predsednika komisije za prevoznike čebel pri ČZS, pripravila okroglo mizo o možnostih za prevoz čebel na pašo na Hrvaško. V uvodu je g. Rupar izrazil obžalovanje zaradi izgube pasišč na Hrvaškem, saj to povzroča veliko škodo našemu čebelarstvu. V Sloveniji je registriranih približno 1.000 prevoznih enot, od tega jih je včasih tretjina vozila čebele na Hrvaško. Zanimalo ga je, kakšne so možnosti, da bi spet prevažali čebele na pašo v sosednjo državo. G. Franc Pižmoht, predsednik komisije za čebelje paše pri ČZS, se je strinjal z g. Ruparjem. Možnosti so velike, odnosi pozitivni, paše dobre. Treba pa je vzpostaviti stike s Čebelarsko zvezo Hrvaške in izvedeti, kolikšen je njihov interes, prav tako pa tudi, kakšen je interes naših prevoznikov čebel, kajti samo na podlagi tega se bomo odločili za sprožitev celotnega procesa. G. Matjaž Klemenčič z Veterinarske uprave Republike Slovenije (VURS) je povedal, da je treba to možnost resno pretehtati, saj promet čebel s Hrvaško, če bi bil uveden, ne bi veljal samo za Slovenijo, ampak za vse članice Evropske unije, to pa je lahko za slovensko čebelarstvo dvorezen meč. G. Zlatko Kafel s kmetijskega ministrstva je opozoril, da je treba pri teh pobudah misliti tudi na sistem nadzora, saj ta na Hrvaškem še ni vzpostavljen. Ob tem je g. Pižmoht dodal, da bi bilo treba pri nas najprej urediti pašne rede (v Sloveniji sta izrabljena samo 2 % čebeljih paš!), register in davčno politiko, saj bi le na ta način lahko preprečili nekontrolirane prevoze. Skupina CARNIOLA — nakladni panj (NP): http://groups.yahoo.com/group/nativehive-CARNIOLA/ Jože Šimec in Branko Obranovič Fotografija: Branko Obranovič To je naslov spletne strani Yahoo Group — skupine, ki povezuje slovenske in tudi hrvaške čebelarje, ki čebe-larijo z nakladnimi panji. Člani skupine imajo manjše ali večje število teh panjev. Stran je namenjena tudi združljivosti različnih nakladnih panjskih sistemov, kot jo pozna že nekaj drugih držav članic Evropske unije, je zanimiva in praktično ustvarjalna, saj se navezuje tudi na preostali svet, torej je globalna. Naš član Ivan Jurkovič iz Črnuč pri Ljubljani je predstavil svoj kompatibilni nakladni panj, tako imenovani GJ-panj (Gerstung-Jurkovičev panj). Ta panj ima tudi posebno patentirano “univerzalno visoko podnico” (IM3), ki je prav tako združljiva z drugimi vrstami nakladnega panja. Poudarimo naj, da je GJ-panj vse bolj všeč tako slovenskim kot tudi hrvaškim čebelarjem. Panj omogoča enostavno tehnologijo čebelarjenja, poleg tega pa uporablja popolnoma enako mero satnika (410 x 260) kot AŽ-panj. Ta panj ima prihodnost tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem predvsem zato, ker se navezuje na Alberti-Žnideršičev panj, poleg tega pa je popolnoma združljiv tildi z vsemi panji po svetu (združljivost je 70-odstotna), kot so: LR-panj, DB-panj, Zanderjev panj ... itd. (Ta tip panja sam uporabljam za pridobivanje medu s sokom rdeče pese, drugega pa za graditev satja v kozarcih.) Skupina ni zaprtega tipa, pogoj pa je članstvo v skupini. Glede na to mora vsak član ob prijavi skupini poslati tudi svojo fotografijo. Kako je to videti, je prikazano na naslovnici. Torej, skupina CARNIOLA je odprta za vsakogar, ki se navdušuje za čebelarjenje z ip mm, Ivan Jurkovič na svojem stojišču nakladnih GJ panjev v Mavercu pri Kostelu. nakladnimi panji. Naša skupina je povezana tudi z mednarodno skupino, ki ima več kot 600 članov. Moderator skupine NP je Jože Šimec iz Ljubljane. Obalno čebelarsko društvo Koper je sprejelo mednarodno skupino mladih GORAN KALISTER Obalno čebelarsko društvo Koper je kot pridniženi član Mladinskega sveta Mestne občine Koper sodelovalo pri izvedbi projekta mednarodne mladinske izmenjave Koper 2005, ki je ckI 2. do 9. avgusta potekal na Obali. Skupaj se je letošnje mednarodne izmenjave udeležilo 40 mladih iz Češke, Slovaške, Poljske, Litve, Portugalske, Italije in Slovenije. V okviru projekta smo organizatorji uspešno izvedli tudi dejavnosti, ki naj bi mlade seznanile s čebelarstvom na našem območju. V sredo, 3- avgusta, so predstavniki vsake države v okviru programa pripravili in predstavili svojo tradicionalno hrano oziroma pijačo. Slovenci smo se med drugim predstavili tudi z domačim medom. V nedeljo, 7. avgusta, smo udeležence srečanja odpeljali na Šared, kjer sta jih sprejela predsednik Obalnega čebelarskega društva Koper g. Rajko Kalister in gostitelj, čel:>elar g. Alojz Palčič. G. Palčič je svoje mlade goste povabil tudi v čebelnjak. Žal nam je nekoliko nagajalo vreme, tako da so se mladi razdelili na dve skupini: g. Kalister je prevzel eno, Čebelar g. Alojz Palčič in Goran Kalister sto mladim prikazala delo čebelarja. .. «•*. ■i*S Skupino mladih iz sedmih držav, ki so obiskali koprske čebelarje. drugo pa g. Palčič in koordinator celotnega projekta, g. Goran Kalister. Vsaka skupina si je ogledala prikaz čebelarjevih opravil, poleg tega sta jim predstavila tudi slovensko in obalno čebelarstvo ter jih poučila o značilnostih naše avtohtone čebele, kranjske sivke. Mladi so bili navdušeni tako nad gostiteljem, g. Palčičem, kot tudi nad prikazanim, zato so ob tej priložnosti čebelarjem zastavili številna vprašanja, povezana z življenjem čebel ter s pridelavo medu in Čebelji pridelki namenjeni za degustacijo. drugih čebeljih pridelkov. Zanimala jih je tudi organiziranost Čebelarske zveze Slovenije, naša osrednja čebelarska organizacija pa je udeležencem projekta med drugim podarila tudi brošure. Zaradi očitnega navdušenja in zanimanja mladih se nam je porodila ideja, da bi v prihodnje v sodelovanju s ČZS pripravili projekt mednarodne mladinske izmenjave, katere osrednja tema bi bilo čebelarstvo. Morda nam bo to uspelo že prihodnje leto. v* Razvitje prapora Čebelarskega društva Bohinj V soboto, 25. junija 2005, je Čebelarsko društvo Bohinj pri rojstni hiši Jana Strgarja na Lomah nad Nemškim Rovtom razvilo svoj prapor. Ob tej priložnosti so člani društva poskrbeli tudi za kulturni program, v okviru katerega so nastopili bohinjska godba na pihala, bohinjski lovski rogisti in domača otroška folklorna skupina. Prapor je razvil njegov boter g. Marjan Odar. Sledilo je pripenjanje trakov. Trak botra je pripel g. Marjan Odar, trak Občine Bohinj direktor občinske uprave g. Boris Marjan, trak slovenske zastave pa podpredsednik Čebelarskega društva Bohinj g. Uroš Vidmar. Prapor sta blagoslovila župnika Jože Dolenc in Ivan Jagodic. Predsednik Čebelarskega društva Bohinj se je poimensko zahvalil vsem, ki so prispevali za zlati žebljiček. V imenu Čebelarske zveze Slovenije in Čebelarske zveze Zgornje Gorenjske je vse navzoče pozdravil g. Boštjan Noč, v imenu Občine Shod slovenskih kmetov na Ponikvi Znova vabimo čebelarje, da se 2. oktobra udeležijo slovesnosti na Slomu in Ponikvi, kot smo to objavili v prejšnji številki SČ. Podrobnejše informacije dobite pri vodji svetovalne službe na ČZS. Franc ^jvjc komisija za ohranjanje čebelarske kulturne dediščine Bohinj pa direktor občinske uprave g. Boris Malej. Letos je Čebelarska zveza Zgornje Gorenjske že drugič podelila priznanje za najžupana. Za leto 2004 je to priznanje pripadlo županu Radovljice g. Janku S. Stušku. Sedemsatni panj s čebelami mu je izročil Pripenjanje trakov. predsednik komisije g. Frančišek Medja. Po nastopu bohinjske otroške folklorne skupine je za dobro razpoloženje poskrbel ansambel Storžič. Besedilo in slike Drago Kotnik Strokovni izlet polhograjskih čebelarjev Lepega sončnega nedeljskega jutra, kakršno je bilo 26. junija 2005, se je pred kulturnim domom na Dobrovi zbrala skupina čebelarjev Čebelarskega daištva Dolomiti. Na zamudnike nam ni bilo treba predolgo čakati, saj jih večina noče zamuditi nedeljske maše. Naš cilj je bil ogled plemenilnih postaj na Zelenici in v Završnici, ki ju upravlja Čebelarska zveza Zgornje Gorenjske. Po kratkem pogovoai o vsakdanjih dogodkih in stanju pri čebelah smo se s štirimi osebnimi avtomobili in kombijem prek Ljubljane in po avtocesti mimo Kranja odpeljali pod vznožje Stola v Karavankah. Pri lovski koči v Žirovnici nas je, kot je bilo dogovorjeno, sprejel podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč in skupaj smo se po ozki makadamski cesti ob jezu elektrarne Žirovnica odpeljali do plemenilne postaje Kranjska čebela Završnica. Tam sta nas pričakala še Brane Kozinc in dr. Aleš Gregorc. Najprej nam je gospod Boštjan Noč predstavil lokacijo in pojasnil pomen plemenilne postaje, Brane Kozinc pa je predstavil razpored plemenilne postaje ter pomen izbranih panjev za čistost pasme kranjske sivke. Zelo pomembno je, da so troti čistokrvni, tj. brez primesi itali- janskih oz. drugih ekotipov. V dolini Završnice so prvi čebelnjaki tudi do 10 km oddaljeni od plemenilne postaje, to pa je seveda preveč, da bi tja priletel kakšen nepovabljen trot. Dr. Aleš Gregorc nam je pokazal mirnost čebel pri odprtem panju, ki je zelo pomembna prvina za izbiro vzrejnega materiala. Pri še tako dobrem materialu se sicer pojavijo tudi presenečenja, namreč, da mlada matica ni tisto, kar smo od nje pričakovali. Potem smo si skupaj s tečajniki (za vzrejo matic) ogledali vzrejo matic v posebnih gorenjskih prašilčkih. Ti so večji od tistih, ki smo jih pred leti videli pri g. Dremlju, zato nas je to še posebej zanimalo. V večjih prašilčkih matica resnično zaleže večje površine satja, le po tem pa lahko ocenimo njeno kakovost. Zvedeli smo, kako spomladi pripravijo prašilček za vzrejo, kako dodajo matičnik in kako se opraši mlada matica. Dr. Aleš Gregorc nam je praktično pokazal odvzem matice iz prašilčka, njeno oštevilčenje in popis njenih podatkov za evidenco na vzrejni postaji. Matica v matičnici sestavlja skupaj s šestimi čebelami, ki matico hranijo, novo osnovo za panj s čisto kranjsko sivko. Za nakup ene matice se je odločil tudi naš čebelar g. Jakob Končan. V primerjavi s komer- Novi prapor CD Bohinj. Pozorno smo poslušali strokovne nasvete strokovnjakov. cialnimi maticami, ki jih lahko dobimo po približno 2.500 tolarjev, te stanejo kar 5.000 tolarjev. Potem nas je pot vodila še 5 km po dolini Završnice na Zelenico, kjer stoji nova plemenilna postaja, zgrajena letos spomladi. Del poti smo prehodili peš in se pri tem tudi nekoliko naužili svežega zraka. Na 1000 metrih je vročina popustila, tako da smo veliko lažje zadihali. G. Zdravljenje alergije r pri alergijski reakciji Doc. dr. Mitja Košnik Zaradi pikov žuželk iz reda kožekrilcev (Hyme-noptera), tj. čebel, os, sršenov in čmrljev, večina ljudi nima večjih težav. Takoj po piku sicer začutijo bolečino, na mestu vboda se pojavi rdečica, vendar te težave v nekaj urah minejo. Pri nekaterih ljudeh pa beljakovine v strupu žuželk spodbudijo tvorbo specifičnih protiteles razreda IgE. Boštjan Noč nam je razkazal lepo novo bainarico, v kateri so predsoba, kuhinja in predavalnica oz. laboratorij. V poslopju naj bi potekala usposabljanja tečajnikov za vzrejo matic, izvajali pa naj bi tudi laboratorijske analize čebel na bolezni, kot so nosemovost oz. pršičavost. V bližnji okolici so še stali stari prašilčki, vendar so bili po večini prazni. Staro postajo na Zelenici je vrsto let zelo uspešno vodil g. Jalen. Tudi sam sem že pred leti od njega na njegovem domu v Žirovnici kupil nekaj matie. Potem smo se poslovili od naših gostiteljev, znanih gorenjskih čebelarjev, in si zaželeli vnovičnega snidenja. Nekdo je celo predlagal, da bi se spomladi udeležili ene izmed delavnic, ki jih bodo pripravili na Zelenici. Peš smo se odpravili do avtomobilov in se počasi spustili v dolino. Kosilo nas je le čakalo v brunarici lovske koče. Prileglo se je, saj je bila ura že skoraj ena popoldne. Po uri počitka smo posedli v naše avtomobile in odbrzeli proti Ljubljani. Polni vtisov in novih izkušenj ter ob pogovoru o letošnji beri smo hitro prispeli do Dobrove. Upam, da smo si tudi na tokratnem izletu pridobili dodatne izkušnje za naše nadaljnje uspešno čebelarjenje v Polhograjskih Dolomitih. Predsednik Čebelarskega društva DOLOMITI Janko Prebil pike in samopomoč Ob naslednjem piku se iz senzibiliziranih celic sprostijo histamin in drugi mediatorji, ki povzročijo alergijsko reakcijo. Alergija torej ni posledica delovanja staipa žuželke, temveč nepotrebnega in burnega odziva imunskega sistema na nekatere sestavine v strupu. Ker se mora organizem alergijskega odziva “naučiti”, se alergijska reakcija nikoli ne pojavi po prvem piku. (/t^odno — kozarci za med. ^ ^ / 3TENK0 d a a -hjfffJcl / Šprtilia 3 - TRZIN -9 (01) 562 17 22 Čebelarjem ponujamo steklene kozarce po ugodnih cenah: 720 ml (grlo 0 82 mm) po 32,64 SIT/kos, pakirani po 37,44 SIT/kos, 370 ml (grlo 0 66 mm) po 26,40 SIT/kos, pakirani po 30,40 SIT/kos, pokrove, zlato lakirane, 0,82 mm po 15,60 SIT/kos in 0,66 mm po 12,60 SIT/kos. - Po dogovoru naročeno blago tudi dostavimo. Ko pa se alergija pojavi, alergijsko reakcijo pričakujemo po vsakem vnovičnem piku enake (ali sorodne) žuželke. Alergijsko reakcijo po piku žuželk ima približno 0,5 % ljudi. Tudi nekateri čebelarji so alergični na čebelji strup, saj se alergija lahko pojavi nenadoma. Strupa čebele in čmrlja sta podobna. Čmrlj ni napadalen in le redkokdaj piči. Alergijska reakcija po piku čmrlja je po navadi posledica senzibilizacije s strupom čebele. Čebela po piku pusti želo v koži, čmrlj pa ne. Tudi strupa ose in sršena sta podobna. Zato bolniki, alergični na strup ose, pogosto reagirajo tudi po piku sršena. Ose gnezdijo pod zemljo v bližini hiš ali v ostrešjih. Hranijo se s sladkorjem ali razkrajajočimi se snovmi. Sršeni gnezdijo v votlih delih dreves ali v ostrešjih. Sršene privlačita sladkor ter meso. Pri osah zimo preživi le matica. Zato so piki os in sršenov mogoči le v poletnih in jesenskih mesecih, nasprotno pa so piki čebel mogoči celo ob toplejših zimskih dneh. Kožokrilci pikajo v obrambi, kadar se čutijo ogrožene ali kadar so ogrožena njihova bivališča. Kadar se počutijo ogrožene ali kadar pičijo, sprostijo v okolico posebne substance, ki jih imenujemo feromoni, ti pa povečajo agresivnost dingih žuželk iste vrste, ki so v bližini. Agresivnejši postanejo tudi, kadar sta visoki temperatura in zračna vlaga. Pik žuželke je vedno boleč. Na mestu pika nastane srbeča rdečica in oteklina, ki v premeni obsega nekaj centimetrov. Ta izgine v dveh urah. Če žuželka piči človeka v usta ali vrat, lahko nomialna oteklina oteži dihanje ali povzroči celo zadušitev. Če človeka piči roj žuželk (več kot sto), se lahko pojavi sistemska za-strupitev. Alergijska reakcija se lahko pokaže z veliko oteklino na mestu pika, ki ostane več dni. Sistemska reakcija se navadno pojavi nekaj minut po piku in skoraj vedno prej kot v eni uri. Simptomi so lahko blagi (srbež, izpuščaj po vsej koži telesa, otekanje okrog Oči), zmerni (cmok v grlu, krči v trebuhu) ali hudi (omotičnost, dušenje, izguba zavesti zaradi znižanja krvnega tlaka). Sistemska alergijska reakcija se navadno ugodno konča tudi brez zdravniške pomoči, vendar ljudje, ki so preživeli hudo alergijsko reakcijo, nenehno živijo v strahu pred vnovičnim pikom. Bolniki s sistemsko alergijsko reakcijo imajo pri naslednjem piku največkrat podobne ali blažje težave, redkeje je reakcija hujša. Bolniki, ki so imeli po piku žuželke le generalizirano kožno reakcijo, po nasled- njih pikih skoraj nikoli nimajo simptomov na dihalih in obtočilih. Vendar so tudi izjeme. Pri otrocih preobčutljivost pogosto izzveni. Bolnik, ki je imel alergijsko reakcijo, se dva do tri tedne po tej reakciji manj burno odzove na vnovični pik. Preobčutljivost na strup pri nekaterih bolnikih izgine, če jih žuželka ni več pičila. - Pomembno je izogibanje vnovičnemu piku. Zato morate poznati biološke značilnosti kožokrilcev in ukrepe, ki zmanjšajo možnost vnovičnega pika. - Stalno morate imeti pri sebi zdravila za samopomoč, ki jih uporabite ob morebitnem piku žuželke. - Morda vam bo zdravnik svetoval posebno imunoterapijo. Takojšnji ukrepi po piku Če ste že imeli hujšo alergijsko reakcijo, morate vedno imeti pri sebi osnovna zdravila, ki vam jih je predpisal zdravnik. Po morebitnem piku takoj odstranite želo, če je to ostalo v koži. Pri tem pazite, da ne stisnete stmpnega mešička. Potem zaužijte tablete antihistaminika (npr. CLARITINE) in glukokortikoida ter pripravite adrenalin (predvsem je to pomembno, če imate adrenalin v obliki ampule). Koristno je, da se takoj odpravite do najbližjega zdravnika ali pokličete zdravniško pomoč. Če se kljub tabletam antihistaminika in glukokortikoida začne razvijati hujša sistemska alergijska reakcija (izrazito dušenje ali občutek kaljenja zavesti), si adrenalin vbrizgajte v podkožje stegna. Uležite se tako, da dvignete noge nad raven prsnega koša. S tem povečate pretok krvi v srce in možgane. Zbirka zdravil za samopomoč za odrasle naj vsebuje: hitro delujoči sistemski antihistaminik v maksimalni dnevni dozi (npr. CLARITINE po 2 tableti), glukokoitikoid (npr. metilprednizolon, 64 mg) in adrenalin. V pripravljenih setih naj bodo sredstva za podkožno uporabo (fastjekt, epipen, anakit, anahelp). Če vam zdravnik izroči adrenalin v obliki ampule (hkrati vam mora dati tudi brizgalke in igle), vas mora tudi naučiti, kako jo pravilno odpiramo ter vnesemo zdravilo v brizgalko. Ob morebitni samopomoči uporabite tretjino do polovico ampule. Zbirka za samopomoč za otroke naj vsebuje: hitro delujoči sistemski antihistaminik, in sicer: za starost do 7 let: 5 mg, za starejše otroke: 10 mg; glukokortikoid (npr. metilprednizolon): za otroke, stare do 7 let: 12 mg, za starejše: 24 mg; adrenalin: v pripravljenih setih za podkožno uporabo (epipen jr). Namen imunoterapije je, da ob morebitnem vnovičnem piku žuželke zmanjša tveganje alergijske reakcije, ki ogroža življenje. Devetdeset odstotkov bolnikov po imunoterapiji nima več anafilaktične reakcije (dušenje itd.) na pik kožokrilca, pri preostalih pa je reakcija blažja kot pred imunoterapijo. Izvajamo jo s podkožnim vbrizgavanjem prečiščenega stmpa, postopek pa začnemo izvajati v bolnišnici. Vzdrževalni odmerek dosežemo v 4—5 dneh. V tem času že dosežemo toleranco, saj bolnik prenese večjo količino strupa, kot jo dobi pri piku žuželke. Vzdrževalni odmerek nato ponavljamo v čedalje daljših intervalih (npr. na 4—8 tednov). Imunoterapija traja 3—5 let. Če namreč postopek prekinemo prej, se alergija povrne. Ker z imunoterapijo lahko povzročimo anafilaktično reakcijo, jo smemo izvajati le v tistih zdravstvenih ustanovah, v katerih sta zagotovljena možnost takojšnjega ukrepanja in intenzivno zdravljenje. Pred uvedbo imunoterapije je treba presoditi, ali bolezen (stopnja prejšnjih reakcij, tveganje vnovičnega pika, preostale bolezni) odtehta tveganje zapletov in neprijetnosti, povezanih z imunoterapijo. Imunoterapije praviloma ne izvajamo pri otrocih, mlajših od 5 let. Ne začenjamo je med nosečnostjo, vzdrževalne imunoterapije pa med nosečnostjo ni treba prekinjati. Vse pisce osmrtnic prosimo, da pri imenu pokojnika navedejo tudi datum ali vsaj letnico rojstva in smrti. Ta podatek pogosto potrebujejo pisci različnih zgodovinskih spisov, npr. društvenih zbornikov, kot tudi drugi. Vsem lepa hvala. Uredništvo JANEZ BUKOVEC (1936-2005) Maja letos smo se člani CD Britof - Predoslje poslovili od prijatelja in čebelarja Janeza Bukovca. Rodil se je leta 1936 na Sv. Ožboltu nad Zmincem v Poljanski dolini. Večji del mladih let je preživel na Suhi pri Škofji Loki. Pozneje si je ustvaril lep dom v Britofu pri Kranju. Poleg pklicnega dela v zavarovalništvu je bil zelo dejaven tudi na različnih drugih področjih, najbolj pri srcu pa so mu bile čebele. Cebelariti je začel leta 1971 in je skrbel za več kot 30 čebeljih družin. Ves čas je bil zelo dejaven v matičnem čebelarskem društvu,vkot tajnik pa je bil zaslužen tudi za preoblikovanje v zdajšnje CD Britof - Predoslje. Vsako sezono je čebele prevažal na pašo v svojo rodno vas. Svoje izkušnje in znanje je nesebično prenašal na druge čebelarje. Tudi zadnjih šest let je bil tajnik društva. Za svoje dobro in izjemno marljivo delo v društvu je prejel tudi odličji Antona Janše III. in II. stopnje. Spoštovanega prijatelja in skrbnega čebelarja bomo ohranili v lepem spminu. ČD Britof - Predoslje LADO JANEŽIČ (1927-2005) "Življenje je knjiga spominov, ki nikoli ne zbledi. Neodvisno od naše volje smo rojeni, neodvisno od našega hotenja gremo v smrt. Narava nam je podarila čas, da ustvarimo novo življenje in tlakujemo neskončno pot za prihodnje rodove.11 Tako razmišlja pesnik o življenju in smrti. Vsako pomlad se prebudi narava iz zimskega spanja in začnejo se pretakati življenjski sokovi. Cvetovi vabijo in ponujajo medičino čebelam, da jo prenesejo v panj Ob čebelnjaku pa ni več čebelarja Lada, ki je dolga leta z ljubeznijo skrbel zanje. Bolezen, ki se ji je dolgo trmasto upiral in jo vztrajno premagoval, je bila vendarle močnejša. Kot velik ljubitelj narave se je že v mladih letih odločil za čebelarjenje, saj je čebelaril že njegov oče. ki ga je tudi uvedel v skrivnostni svet čebel. Znanje si je nabiral tudi iz literature, pri prijateljih in v čebelarskem društvu Loška dolina. Njen član je postal že leta 1940. Ves čas je imel do 30 čebeljih družin. Za svoje delo je prejel odličji Antona Janše III. in II. stopnje. Čebele, njegove ljubljenke, so bile zanj sprostitev po napornem vsakodnevnem delu. Pri njih si je nabiral moči za nove izzive. Prijatelji in čebelarji se ga spominjamo kot poštenega, skromnega in pokončnega človeka, vedno pripravljenega pomagati s svojimi bogatimi izkušnjami in znanjem. CD Loška dolina JOŽEF VERBIČ Maja leta 2004 smo se na pokopališču v Dramljah poslovili od dolgoletnega člana CD Dramlje Jožefa Verbiča. Pokojni Jožef je bil velik ljubitelj narave. S čebelarstvom se je ukvarjal od svoje mladosti. Z neizmernim optimizmom si je zgradil nov čebelnjak, ga napolnil s panji, vendar mu je huda bolezen podrla vse načrte in v 74. letu njegovega skromnega življenja se je čas zanj ustavil. Spomin nanj bo ostal živ v vseh, ki smo ga poznali in se z njim srečevali na čebelarskih shodih. . CD Dramlje LOJZE HORVAT Čebelarje ČZD Maribor in ČD Zgornja Kungota je neprijetno presenetila novica, da je naše vrste zapustil dolgoletni čebelarski prijatelj Lojze Horvat. Lojze je bil vse od leta 1946 strasten čebelar. Čebelariti je začel z 20 panji, v najboljših letih pa je čebelaril tudi s 320 čebeljimi družinami. V svojih 83 letih življenja je Lojze na področju čebelarstva opravil veliko pot. Čebelarstvo je spoznal in se navdušil zanj že v rosnih letih v Sodincih pri Veliki Nedelji, kjer se je leta 1922 tudi rodil. Resneje se je začel s čebelarstvom ukvarjati pri svojih 24 letih, pozneje pa je postal priznan čebelarski mentor in funkcionar, pa tudi organizator tečajev, razstav, ekskurzij in izletov. Zadnja leta je kljub svoji starosti in bolezni čebelaril s 100 panji čebeljih družin. Lojze pa ni bil samo največji čebelar, bil je tudi odličen organizator in vesten funkcionar našega društva. Bil je dolgoletni predsednik ČD Zg.Kungota, član UO CZDM in mentor mladim. Za svoje delo na področju čebelarstva je Lojze prejel najvišja čebelarska priznanja in odličja, od pdličij Antona Janše III., II. in I. stopnje do posebnega priznanja ČZDM decembra lani. Prijatelji čebelarji bomo Lojzeta zelo pogrešali, saj ne bo več njegovih satnic iz predelanega voska, pogrešali pa bomo tudi njegove roje, ki jih je rad daroval prijateljem, ki so izgubili čebele, ali tistim, ki so šele začeli čebelariti. Čebelarji se Lojzetu še zadnjič zahvaljujemo za njegovo koristno delo v naravi, drugi pa za zdrave pridelke njegovih ljubljenk čebel. Čebelarska družina Zg. Kungota IVAN ŠKERLJ (1936-2005) Aprila, ko se je prebujala narava in se je obetala „ čebelja paša, je nenadoma umrl Ivan Škerlj. Odšel je čebelar z najdaljšo družinsko čebelarsko tradicijo. Njegov oče Ludvik, ki je čebelaril 60 let, je umrl star 85 let, Ivan pa je čebelarstvo prevzel od strica, ki je čebelaril 40 let. Ivan je začel čebelariti pri 12 letih, saj mu je oče naročil, naj ogrebe roj. To je bila njegova prva čebelja družina. Od tedaj sta z očetom skupaj čebelarila s 30 do 50 čebeljimi družinami vse do očetove smrti. Ivan je vrsto let čebelaril z več kot 60 gospodarskimi in 30 rezervnimi družinami. Svoje čebele je imel na treh lokacijah v čebelnjakih in zabojnikih, tako AZ-panje kot zabojnike, pa je izdeloval sam. Ivan je bil dolga leta član ČD Rakek, dve leti pa je bil tudi tajnik tega društva. Bil je eden od pobudnikov za ustanovitev ČD Begunje pri Cerknici leta 1982. Vse do leta 2003 je bil tajnik društva, dve leti pa tudi njegov predsednik. Bil je eden izmed organizatorjev proslav, ki so ob 60-letnici čebelarstva na Notranjskem potekale leta 1977 v Cerknici. Dejaven pa je bil tudi v Zvezi čebelarskih društev Cerknica, zelo je v društvu skrbel tudi za razporeditev prevaževalcev na tamkajšnja stojišča. Ivan je bil v društvu zelo priljubljen in spštovan. S svojimi bogatimi čebelarskimi izkušnjami je vedno rad pomagal mlajšim in jim podaril nič koliko rojev in matic. Leta 2004 je opravil tudi izpit za poklicnega čebelarja. Prejel je tudi odličji Antona Janše III. in II. stopnje. Zdaj upamo, da bo družinsko čebelarsko tradicijo nadaljeval sin Dušan. Ivana bomo ohranili v spominu kot delavnega in skromnega tovariša. Čebelarsko društvo Begunje pri Cerknici JAKOB PUKŠIČ (1943-2005) Prav v dneh, ko se je prebujala pomlad in so topli sončni žarki zvabili prve čebele na pašo, je prenehalo biti srce našemu čebelarju, 62-letnemu Jakobu Pukšiču. Na velikonočno soboto, 26. marca, nas je presenetila žalostna vest, da je preminil sredi dela. Rodil se je v Gornji Radgoni v veliki družini z desetimi otroki. Odraščal je v težavnih razmerah med vojno in po njei. Izučil se je za zidarja. Svojo sopotnico je spoznal v Ivanki iz Malečnika. V Metavi sta si zgradila hišo in ustvarila družino. Rodile so se jima tri hčerke. Zaposlen je bil pri Jugoslovanskih železnicah kot kurjač, pozneje mu je uspelo postati strojevodja. Član našega društva v Malečniku je postal leta 1985. Več let je bil član upravnega odbora in gospodar društva, zadnja leta pa je bil predsednik nadzornega odbora. Doma si je zgradil čebelnjak in ga naselil z 18 AZ-panji. Imel je tudi stojišče, na katerem je začel čebelariti z nakladnimi panji. Po upokojitvi leta 1993 je ves svoj prosti čas namenil čebelarjenju, zelo dejaven pa je bil tudi v društvu. Tako je ob 45-letnici ČD Malečnik in 25-letnici delovanja čebelarskega krožka na OS Malečnik pridobil sponzorje za dobro organizirano čebelarsko razstavo, vsako leto je za mlade čebelarje krožkarje pripravil ogled čebel in piknik na svqjem domu, kot prizadeven čebelar je oit izvoljen v upravni odbor CZD Maribor, dejavno je pomagal pri zidavi in obnovi čebelarskega centra mariborske zveze na Betnavi, ob 85-letnici Čebelarske zveze društev Maribor leta 2003 pa je pomagal tudi pri postavitvi velike čebelarske razstave na Betnavi. Poleg tega je za naše društvo postavil in opremil paviljon ter v njem razstavil zanimive čebelarske predmete in pridelke. Za njegovo delavnost in prizadevnost sta mu tako mariborska čebelarska zveza kot naše društvo podelila številna priznanja in odličje Antona Janše III. stopnje. Na njegovo zadnjo pot smo ga pospremili številni čebelarski prijatelji. Cast in zahvalo za njegovo delo so mu s čebelarskimi prapori izkazali CZD Maribor, ČD Pobrežje, CD Duplek in ČD Malečnik. Izgubili smo dobrega prijatelja in prizadevnega člana. Ohranili ga bomo v lepem spominu CD Malečnik Ignac Harb STANE PALČIČ (1936-2005) Junija letos smo se poslovili od našega dolgoletnega člana Staneta Palčiča. Rojen je bil v družini s šestimi otroki, družina pa se je preživljala prav s čebelarjenjem. Palčičevi rodovi so bili že dolgo zapisani čebelarstvu, saj je Stanetov stari oče že leta 1904 pripeljal prve panje iz Amerike. Tako sta bila Stanetu že v zibelko položena čebelarsko znanje in modrost. Palčičevi iz roda v rod negujejo in prenašajo ljubezen do čebel in čebelarstva. So ena redkih družin, pri katerih ta trdna ljubezen traja že polno stoletje. Po drugi svetovni vojni se je Stane učil čebelariti pri čebelarju Udoviču iz Loža, in ker je bil zelo prizadeven učenec, mu |e Udovič podaril tudi nekaj panjev. Že od leta 1945 je skupaj z bratom Ivanom čebelaril s 40 panji. Od leta 1970 naprej pa je čebelaril sam, in to s 30 panji. Član društva je postal leta 1948, že kot 12-leten fantič. Ob redni zaposlitvi je še kmetoval in čebelaril. Največ veselja in zadovoljstva je doživljal v krogu svoje družine, saj je svo|e veliko znanje lahko posredoval sinu. Stane je za uspešno čebelarsko delo prejel odličji Antona Janše III. in II. stopnje. Vse to, kar si po navadi želimo v odnosih z ljudmi, je Stane našel pri delu s čebelami. Njegovo skrb, delo in nežnost so mu vračale ne samo s pridnostjo, ampak tudi z veseljem ob prebujanju vsake pomladi in vsakega toplega dne, pa tudi z veseliem ob dobri beri medu in z zadoščenjem, ko si človek ob koncu dneva, leta - in ne nazadnje tudi svoje življenjske poti - lahko mirno reče: "Naredil sem vse, kar je bilo v mo|i noči in kakor sem najbolje vedel in znal." Takega Staneta homo ohranili v svojem spominu in v svojih srcih. CD Loško dolina Živa Meljo Rodil se je januarja leta 1927. Po končani poklicni železničarski šoli na Reki se je zaposlil kot vozovni preglednik pri Železniškem transportnem podjetju v Ljubljani. Leta 1 y54 ga je pot zanesla v Borovnico, kjer se je ustalil, si ustvaril družino in se prvič srečal s čebelami. Bil je najstareiši dejavni član našega društva. Prizadevno je sodeloval pri vsen de|avnostih in akcijah ki smo jih izvajali borovniški čebelarji. Dejavno se ie vkl|učil tudi v priprave na praznovanje 100-letnice našega društva, a je, žal, ni dočakal. Ohranili ga bomo v lepem spominu. ČD Borovnica Ludvik K .UDVIK KLUN 1926-2005) un se je rodil oktobra leta 1926 v vasi Vince v občini Ribnica na Dolenjskem kot najstarejši od treh bratov in sestre. Osnovno šolo in višjo državno osnovno šolo je obiskoval v Ribnici ter jo končal manj kot leto pred izbruhom druge svetovne vojne. Med vojno se je vključil v narodnoosvobodilni boj. Leta 1948 je končal poklicno šolo in si pridobil poklic telegrafsko-telefonskega mehanika za visoko frekvenco, leto dni pozneje pa je uspešno opravil tudi nižji tečajni izpit. Čez nekaj let je šolanje nadaljeval na Srednji tehniški šoli v Ljubljani in ga leta 1958 konča) z odličnim uspehom. Ker je bil že zaposlen, se je kot izredni študent (študij ob delu) vpisal na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Študij je končal leta 1965 in si pridobil naziv inženir elektrotehnike. Vse od leta 1948 do svoje upokojitve leta 1972 je bil g. Klun zaposlen v Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Prejel je tudi več državnih odlikovanj. S čebelarstvom se |e začel dgjavno ukvarjati šele po svoji upokojitvi. Bil je dolgoletni član ČD Ljubljana Center. Za svoje delo v čebelarski organizaciji je prejel tudi več čebelarskih priznanj, tako med drugim odličje Antona Janše I. stopnje, spominsko plaketo ZČDS ob 80-letnici slovenske čebelarske organizacije in častno diplomo Antona Žnideršiča za inovacijo. Bil |e dolgoletni član uredniškega odbora Slovenskega čebelarja in tudi odgovorni urednik našega glasila. Kot eden prvih pri nas se je zavzemal za uvedbo nakladnega panja v čebelarstvo. Udeležil se je tudi več čebelarskih kongresov in spdeloval pri prvih tradicionalnih čebelarskih posvetovanjih v OS Moste Polje. Kot prizadeven čebelar bo ostal zgled tudi prihodnjim rodovom naših čebelarjev. CD Ljubljana Center z' u% **, ' w. ANTON OSTERC (1927-2005) Borovniški čebelarji smo se februarja letos poslovili od našega člana Antona Osterca. Utrujen od življenjskega dela nas je zapustil komaj mesec dni po praznovanj 78. rojstnega dne. JOŽE SORC (1923-2005) Ko so se aprila letos odprli prvi cvetovi divje češnie in so čebele začele v panje prinašati dišeči češnjev nektar, je po dolgotrajni bolezni ugasnilo življenje Jožeta Sorča. Pokojni Jože se je rodil junija leta 1923 v Knežaku ob vznožju Snežnika. V svojem rojstnem kraju je preživel večino svojega življenja. Dolga leta je bil kot voznik tovornjaka oz. cisterne zaposlen pri podjetju Transport Ilirska Bistrica. V Knežaku je zgradil lep dom in si ustvaril družino. S čebelarjenjem se je začel ukvarjati razmeroma pozno, šele leta 1993, vendar je bil je zelo aktiven čebelar, ki se je stalno izobraževal, tako da s soprogo nista zamudila nobenega predavanja ali čebelarskega izleta. Lebelaril je s 15 AZ-panji in izdelal tudi prevozni čebelnjak, s katerim je prevažal svoje čebelice na gozdno pašo v mašunske gozdove. Poleg tega je izdeloval tudi različna čebelarska orodja. Pokopali smo ga v Knežaku. Na njegovi zadnji poti so ga spremljali trije prapori, med drugim tudi naš čebelarski, in množica tovarišev, vaščanov, prijateljev in čebelarjev. Poslovili smo se od dobrega človeka in prijatelja, skrbnega očeta in moža ter pridnega gospodarja. Njegovi družini izrekamo iskreno sožalje. CD Aniona Žnideršiča Ilirska Bistrica RAJMUND - RAJKO MIUC (1938-2005) Hladnega marčevskega dne je čebelarje CD Selnica ob Dravi pretresla novica, da nas je po Kratkotrajni bolezni zapustil naš prijatelj in čebelar Rajmund - Rajko Miuc. Od njega smo se poslovili na selniškem pokopališču. Pokojni Rajko jev bil rojen leta 1938 v kmečkem okolju prelepega Kozjaka. Že takrat je bila določena njegova življenjska pot, saj je bila ta v veliki meri posvečena naravi, lovstvu in čebelarstvu. Januarja, ko se zaradi bolezni prvič ni udeležil seje UO in občnega zbora, smo vsi upali, da se Domo kmalu znova sešli. Na tem občnem zboru mu je društvo za njegovo dejavnost v UO in za prizadevanja na področju poverjeništva za paše in pašni kataster podelilo odličje Antona Janše III. stopnje, odličje pa smo mu izročili takoj po seji v začetku februarja. Ob tej priložnosti je izrazil željo, da bi naslednjo sejo UO sklicali na njegovem domu. Ko smo se v začetku marca tam res sešli, nismo niti slutili, da je bilo to srečanje tudi naše zadnje in da se je R.ajko pravzaprav želel posloviti od svojih prijateljev v društvu. Se tedaj je koval načrte, kaj vse je še treba storiti, da bomo v okviru izdelanega pašnega reda tudi letos poleti pripravljeni dočakali prve dovoze čebel na zanje določena začasna stojišča. Kruta usoda, ki ga je iztrgala iz naših vrst, je v našem društvu povzročila veliko vrzel, ki jo bomo le s težavo zapolnili. Na srečo pa je za čebelarjenje navdušil in vzgojil dostojnega naslednika, tako da bo posle| lanko skrbel za njegove čebelice. CD Selnica ob Dravi PRODAM kostanjev in akacijev med ali ga zamenjam za cvetličnega, inf. 041/947-836. PRODAM dvajset naseljenih AŽ-panjev 10S ali samo čebele na satju, inf. 041/834-066. PRODAM ohranjen in vzdrževan TAM 110 T10, predelan za prevoz čeliel in z zaščito proti medvedu, 15 let razložen in garažiran, z veliko rezervnimi deli, ter dvainšestdeset naseljenih AŽ-panjev 10S ali samo čebele na satju. Inf. Jamnik, 01/365-12-87 in GSM: 031/732-114. PRODAM štiri nove naseljene AŽ-panje, družine so že nakrmljene za zimo, inf. 04/595-80- 36. PRODAM dvajset AŽ-panjev 10S, inf. 041/353-534 in 01/ 836-61-55. PRODAM medovita drevesa eodijo, japonsko soforo, katalpo, kitajski mehumik, okrasne javorje in akacije ter medovite grmovnice, inf. 041/929-562 ali 04/514-13-97. KUPIM nerjaveče točilo na 3 do 4 sate, inf. 05/625-98-81. PRODAM akacijev, cvetlični in hojev med inf. 041 403 960. KUPIM ali najamem zemljišče za postavitev čebelnjaka, na območju dobre gozdne paše, do 50 km iz Ljubljane, Inf: GSM 04l 648 649, zvečer. PRODAM gozdni, cvetlični, kostanjev in lipov med, inf. 040 719 650. Dodatni mali oglasi 10 - 05 KUPIM 300 kg čistega lipovega medu in 300 kg gozdnega medu inf. 04l 395 502. PRODAM nekaj AŽ 10S, 7S in 5S, lahko jih tudi menjam za les inf. 07 49 87 836 po 19 uri. PRODAM čebelnjak z 12 praznimi AŽ panji v okolici Ptuja inf. 02 740 86 93- m APIS M & D, d. o. c MARKO DEBEVEC ČUŽA 7, 1360 VRHNIKA »I.: (01) 735 12 82 fakt: (01) 755 73 52 Odprto: ob delavnikih od 9.-12. in od 16—18. ure, ob sobotah od 9.-12. ure • POLNOVREDNE BELJAKOVINSKE POGAČE ZA KRMLJENJE ČEBEL • • APNENOGEL - NOSEMAGEL - STIMULANS - VAROGEL NAROČENO BLAGO POŠLJEMO TUDI PO HITRI PAKETNI POŠTI. ■ PO IZJEMNO NIZKI CENI VAM IZ VAŠEGA VOSKA IZDELAMO SATNICE -180 SIT/KG • VOSEK STERILIZIRAMO PRI 125° C« VOSEK ODKUPUJEMO PO 800-900 SIT ZA KILOGRAM • SATNIKI _________________________ AŽ - vrun. kpl|en, /M V/panji IO-satni PRAŠIM Kk AŽ 5- in LR - slandard LK US 7-talni PREDELAVA VOSKA V SATMCi: samo ISO SIT/ka U-frictažni panj I H-M.mil.ml i/3 lU-panji h KAKOVOSTNE BELJAKOVINSKE POGAČE V OBLIKI PASTE. IZDELANE SO PO POSEBNEM POSTOPKU IN SE NE STRDIJO. KAKOVOSTNE ČEBEIARSKE ROKAVICE IZ NAJBOIJŠEGA USNJA .... TRANSPORTNA PVC- iwnnmwH m TICNICA. CENA JE 17 SIT. CENAH Kvalitetne RSF-toiila po ugodni ceni PAI\JI SO IZDEIANI NATANČNO IN KAKOVOSTNO. VPORABIjmO VODOODPORNE MATERIALE IN LEPIL 1. KAKOVOSTNA IZDELAVA PO U60DNI CENI. PO UGODNI CENI VAM NUDIMO SLADKOR OD 168 ■ 173 SIT, ODVISNO OD KOLIČINE TUDI CENEJE. « IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME IN TRGOVINA V mesecu septembru vam nudimo 8% popust za modele na zalogi. Na voljo so brezplačni katalogi za modele za svečo. Oglejte si akcijsko ponudbo na naši internetni strani: www.logar-trade. si w m LOGAR TRADE, d.o.o. Zupanova 1, 4208 Šenčur : 04 25 19 410, faks: 04 25 19 415 e-pošta: lnfo@logar-trade.si Internet:: wwwJogar-trade si Hlapllnlk NASSENHEIDERJe razvit In namenjen za kontinuirano Izhlapevanje mravljlnčne kisline za zatiranje varoe. Hlapllnlk Je namenjen za vse tipe panjev. Primeren Je za različne koncentracije mravljlnčne kisline. Uporaben Je ob različnih zunanjih temperaturah. Je edini testiran In zakonsko dovoljeni hlapllnlk z dolgotrajnim delovanjem v Nemčiji. Pri gotovinskem nakupu čebelarske opreme Delovni čas trgovine: v vrednosti nad 10.000 SIT priznamo čebelarjem od ponedeljka do petka z veljavno čebelarsko Izkaznico 4% popusta. od 9.00 do 17.00 NAROČENO blago vam LAHKO ob sobotah od 9.00 do 12.00 ODPOŠLJEMO S PAKETNO pošto. 3., 10. in 17. septembra bo trgovina ZAPRTA! NOVO J IZDELOVANJE ČEBELJIH PANJEV jQl [mizarstvo] jOs C^)|k r ž IDRIJSKA 10, 1360 VRHNIKA TIL: 01 755 13 17 - GSM: 041 420 200 AŽ-panji (9s, 10s, 12s) pravilčki (5s, 7s) lipovi satniki zaklade Debelak (9s, I Os) pitalniki Frančič distančni vložki vehe za povezavo AŽ-panjev trietažni AŽ (10s) AŽ-Kozinc 11 + 3 Po želji izdelamo tudi druge vrste panjev. - Panji so iz masivnega smrekovega lesa, rogljičem (cinkani). - Blago vam lahko pošljemo po hitri pošti. Povpraševanje po satnicah iz lastnega čebeljega voska je veliko! HÖDL Predelava voska Ponujamo Vam možnost, da opazujete kuhanje Vaših starih satov in surovega voska. Ker je treba priti samo enkrat, prihranite čas in denar. Pričakujemo vašo predhodno najavo po telefonu +43(0)3475/2270. Vosek predelujemo s tehnološko najmodernejšo opremo. Segrevanje s paro in obsevanje z ultravijoličnimi žarki izključujeta možnost kakršne koli okužbe. Uporaba originalne tehnologije Grander omogoča, da Vaš vosek ostane popolnoma naraven. Najmanjša možna količina lastnega voska za predelavo v satnice je 20 kg surovega voska ali 50 kg starih satov. Čas kuhanja je približno 3 ure pri 20 kg surovega voska in 4 ure pri 50 kg starih satov. Po naročilu izdelamo satnice kakršne koli debeline in velikosti. Predelava voska poteka vse leto. Storitve ponujamo po izjemno ugodni ceni. Stare sate in surov vosek je mogoče kadar koli zamenjati za satnice. Ponujamo Vam tudi možnost, da plačate samo predelavo. HÖDL Informacije Wachsverarbeitung Imkereiartikel Deutsch Haseldorf 75 A-8493 Klöch - Steiermark, Austria Tel./faks: +43(0)3475/2270 E-pošta: info@wachs-hoedl.at Spletna stran: www.wachs-hoedl.at Delovni čas: ponedeljek-petek 8.00-12.00,13.00-18.00 sobota 8.00-12.00 Sporazumevamo se v nemškem jeziku. Kako nas najdete: Časopis Slovenski čebelar je ustanovilo -Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko- leta 1898. Izdaja ga Čebelarska zveza Slovenije, Brdo pri Lukovici 8, 1225 Lukovica. Tel.: tajništvo (01) 729 6l 00, uredništvo (01) 729 61 14 (Janez Mihelič, GSM: 040/209 004), faks (01) 729 61 32, Barbara Zajc 041/370 409, Anton Tomec (01) 729 61 02. Elektronska pošta: tajnik Anton Tomec: anton.tomec®cebelarska-zveza-slo.si - pisarna Barbara Zajc: barbara.zajc®cebelarska-zveza-slo.si -urednik Janez Mihelič: cebelarska.zveza.slo@siol.net Izdajateljski svet: predsednik Franc Šivic, univ. dipl. inž. gozd. - člani: Miro Cetina, univ. dipl. inž. gozd., Vlado Auguštin, univ. dipl. inž. kem. tekst, teh., dr. Stanko Kapun, Vlado Pušnik, Janko Prebil Uredniški odbor: Janez Mihelič, univ. dipl. biol., Vlado Auguštin, univ. dipl. inž. kem. tekst, teh., Franc Grajzar, dr. Aleš Gregorc, Janez Gregori, prof. biol., dr. Janez Grad, Martin Bajc, dipl. inž. gozd. Glavni in odgovorni urednik: Janez Mihelič, univ. dipl. biol., lektorica: Nuša Radinja, prof. Letna naročnina za leto 2005 za nečlane je 10.000 SIT. Posamezna številka stane 900 SIT za člane oz. 950 SIT za nečlane skupaj z 8 % DDV. Članarina skupaj z naročnino za Sloveaski čebelar je 8.500 SIT. Člani lahko objavijo en brezplačen oglas (20 besed) na leto, nadaljnja beseda je 60 SIT. Reklamni oglasi: cela barvna stran na ovitku 120.000 SIT, v sredini 72.000 SIT, pol strani 36.000 SIT, tretjina strani 24.000 SIT, četrt strani 16.800 SIT, pasica 4.000 SIT. Popust pri ceni za 3- do 5-kratno objavo je 10 %, za 6- do 10-kratno objavo 20 %, za celotno objavo 30 %. Splošni oglasi po 50 SIT za besedo, enako tudi za osmrtnice, ki vsebujejo več kot 40 besed. Cene so brez DDV. Transakcijski račun ČZS: 18300-0013332037, matična številka ČZS: 5141729, davčna številka ČZS: 81079435, šifra dejavnosti: 91.120. Za naročnike iz tujine - devizni račun: LJ BA SI 2X-900-27260-6274/0 - je letna naročnina 50 USD. Priprava za tisk: Tiskarna Grafika Soča - Nova Gorica. Oblikovanje naslovnice: Boštjan Debeljak, dipl. inž. arh. Oddaja tekstov: članki do petega, obvestila, reklame do desetega, mali oglasi do petnajstega v mesecu. Tisk: Grafika Soča, Nova Gorica. Glasilo Slovenski čebelar, ki ga izdaja Čebelarska zveza Slovenije s sedežem na Brdu pri Lukovici 8, je vpisano v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 585. Pri financiranju revije Slovenski čebelar sodeluje Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS Mnenje avtoijev člankov ni nujno mnenje uredništva. ČEBELARSTVO RIHAR KOCJAN Robert Kocjan s. p. Gabrje 42, 1356 Dobrova Tel.: ++386(0)1/ 364 11 06, faks: ++386(0) 1/ 364 13 07 GSM: 031/351 964 - e-pošta: robineli@s5.net Avtomatska škropilnica za zdravljenje čebel z oksalno kislino DELOVNI ČAS: pon.-pet. od 8.-12. in od 15.-18. ure Trgovina bo do konca leta ob sobotah ZAPRTA. ČEBELARJEM Z VELJAVNO ČLANSKO IZKAZNICO PRIZNAMO POPUST ČEBELARSTVO - IZDELAVA ČEBELARSKE OPREME - TRGOVINA ZMERNOST CEN - TRADICIJA - KVALITETA IZKUŠNJE, PRIDOBIJENE V LASTNEM ČEBELARSTVU NOVO Koniyevi panji z vrtilnim plodiščem • zaustavi nastajanje varoe • preprečuje rojenje ČEBELARNA v čebelarskem centru Slovenije Tel: 01 /729 61 18; Faks: 01 / 729 61 31; email: cebelarna@siol.net ČEBELARSKI CENTER MARIBOR Tel: 02/320 53 46; Faks: 02/3318010; email: ccmb@siol.net DAR SONCA - Tyrševa 26, Maribor - Tel / fax: 02 / 251 6012 Delovni Čas: od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure, sobota.od 8. do 13. ure; v nedeljo zaprto. ® NOVO NONOS - sonaravno sredstvo za tretiranje in preprečevanje želodčnih infekcij. MEHPATIKA - sonaravno sredstvo za tretiranje poapnene zalege in za zmanjševanje okuženosti z varoo. APlINVERT Krmni sirup Točimo v vašo ali našo embalažo Cena za 1Kg samo 239,00 SIT, Ob nakupu nad 50.000 SIT je cena za 1Kg samo 215,10 SIT. UGODNO Satnice AŽ iz EU 1 kos samo 1 79.00 SIT « -r Kozarec 720 ml s pakiranje 10/1 cena za paket samo 373.00 SIT VELETRGOVINA Vse informacije in naročila: Telefon:02/320-64~52 e-mall:embalaza@vema.si Faks:02/320-64-38 WWW.VeiTia.Si