Odlomek iz kazavnega nauka. /. Šola. Pri tej vaji gre posebno za to, da učenci pazljivo ogledujejo in prav odgovarjajo. Toda ravno ta vaja se zdi nekterim učiteljem neizrečeno pusta in dolgočasna. Pa to je tudi v resnici, ako se vedno le vpraša: Kaj vidiš še v šoli? — Zaspane oči učencev, njih utrudeno obnašanje, počasni in mlačni odgovori ali celo merzlo molčanje, počasi nastajoči nemir i. t. d. dovolj jasno dokazuje, da jih stvar ne mika. V takem primerljeji velja, da učitelj vse stori, da dolgčas iz šole odpravi, fer pravo življenje med učenci oživi. »Prizadevaj si, da bode nauk mikaven", — je eno najimenitnejših pedagogičnih pravil! — Enoličnost dolgočasi, prememba in razlika pa mika in oživlja. V naslednjih premembah je razvidno, kako se more popolno in pravo dušno življenje pri učencih oživeti. Opomniti mi je le treba, da naj učitelj, kolikor le more, malo govori, da tako učence nekako prisili, da mislijo in govore", kajti ravno ta modra varčnost v govorjenji pri učitelju spodbuja učence k pravemu mišljenju in govorjenju. 1. Po nekaterih vvodnih vprašanjih, naj učitelj nagovori učence, da naj se po sobi ozrejo, in mu povedo, kar v šoli vidijo. Vedno suhoparno vprašati: BKaj vidiš še v šoli?" jemlje učencem veselje do stvari. Bolje je, da učitelj pokaže stvar, na pr. deržeč bukve v roki, naj vpraša: Kaj deržim sedaj v roki? Kje so bukve? — Drugemu otroku naj le reč pokaže, a ne da bi ga kaj vprašal, in pravega odgovora naj si je svest! 2. Kedar so učenci na ta način veliko. reči že imenovali, potern naj jih učitelj napeljuje, da stvari še enkrat naštejejo, ne da bi jih učitelj kazal. Tudi tukaj ni treba vprašati, ampak le dotičnega učenca zaznamovati; kmalu naj po versti, kmalu zraešano po klopeh odgovarjajo. 3. Učitelj naj zapove, da ta otrok to, drugi pa drugo reč imenuje ia tretji naj obe reči zvezuje v stavek in s tem odgovarja. — To je izversten pomoček, da se pazljivost ohrani in pomnoži, kajti, ako tretji učenec ni pazil, kar sta imenovala perva dva, je očitno, da ne more odgovarjati. 4. Bolj spretni učenci naj imenujejo po dve reči, kteri skupaj spadati. To zbuja novo življenje med učenci. Pravih odgovorov se ne manjka. N. pr.: V šoli so učitelj in učenci; — tabla in goba; — pero in ročniki, i. t. d. (Spominjam se, da mi je enkrat neki učenec pri tej versti spreminjevanja odgovoril: nY šoli so Bžleht" fanti in šiba".) 5. Dalje imenuje učitelj sam kako reč, in od učenca zahteva, da poišče drago pripravno k imenovani, ter odgovori v popolnem stavku. N. pr.: Učitelj imenuje kredo! — Učenec mu naglo odgovori: V šoli vidim kredo in tablo. 6. Pervi učenec imenuje eno reč, drugi kako drugo, tretji tretjo in četerti vse tri zveže v popolni stavek; n. pr. A. imenuje mizo, B. stol, C. peč in D. odgovarja: V šoli vidim mizo, stol in peč. — Pri teh vajah otroci radi veznik Bina dvakrat rabijo, zato naj učitelj opomni, da se sme pervikrat izpuščati. 7. Ravno ta vaja, a s tera razločkom, da je pri združevanji vseh treh reči versta ravno nasprotna. * 8. Kedar so učenci v stavku dve reči imenovali, naj učitelj opomni, da se dostikrat kaj lepo glasi, ako se rabijo besedice nne le" nampak tudi". N. pr.: V šoli ni le učitelj, ampak so tudi učenci. Kaj radi se otroci v tem vadijo, ter poskušajo napravljati enake stavke. 9. Napeljujejo naj se, da pred navedene reči primerne pridevnike pristavljajo. N. pr.: V šoli viditn štirivoglato mizo, — belo kredo itd. 10. Ako so učenci zmožni, je tudi kaj dobra vaja, da iščejo pri- devnike, kteri nasprotno značijo, na pr.: V šoli je visoka miza in nizka klop. — Ta vaja je za veliko učencev kaj težavna, in dostikrat dobiva učitelj kaj čudne odgovore. 11. Kak večji učenec vpraša, ter imenuje tistega, kteri naj mu odgovarja; na pr. večji vpraša: I! ali vidiš v šoli omaro? — Manjši: V šoli vidim omaro! Ne manjka se pri tej vaji veselih obrazov. 12. Konečno naj tudi učitelj sam imenuje reči, da se tako spremeni poduk; učencem naj pa reče, da naj pri vsaki reči, ktero bode on imenoval in jo v šoli vidijo, roko vzdignejo, in potera zopet na lahko nazaj na klop polože, ako bi se pa utegnil kaj zagovoriti, naj tega nikar na store. Na pr.: Učitelj imenuje, ,,v šoli je peč," — (jsi učenci roke vzdignejo) — ,,miza" — (zopet so vse roke na kvišku) — »konj" — (le kako dvoje ali troje rok je na kvišku — vsi drugi se smejajo — raztresenci pa osramoteni roke hitro skrijejo) vaja se potem nadaljuje. Tako hitvo mine čas, ne dolgočasijo se ne učenci ne učitelj; kajti vaje so tako izbrane, da se jih tudi slabejšsi morejo vdeleževati. Samo po sebi se razumeva, da bo vsaki učitelj odbiral to, kar mu posebno služi, ter si tudi red določeval. — Za nameček naj se še vsi stavki prav pridno v dvojino in innožino postavljajo, kar malim novincem pozneje pri slovniškem in pravopisnem nauku kaj dobro služi. Govekar.