498
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
Pri detetu bolnem mati sedi
In to beseduje, to govori.
Pa dete ne sluša njene besede
In neče več čuti vzdihov nje bede.
Zaman so vse njene grenke solze,
Zaman so besede njene sladke,
S katerimi drami ona otroka:
Koščena že smrtna grabi ga roka.
V  očeh, glej, njegovih ognja več ni, Cvetoče prej lice naglo bledi;
Nič več ne šepeče, rokic ne vspenja, —
Že v njem je zamrla iskra življenja . . .
Pri lepem mrličku mati sedi
In bridko ihti in milo ječi:
„Oh, nimam več svoje cvetke — otroka!" ...
V  brezmerni bridkosti reva se joka.
Radi byša Slo veni, jako slvšaša veličija božija svoim jazjkom.                  Nesfor
Pripomenek.
Beseda liturgija, grški \zvzovpyia, od XšTto? naroden, javen, in špvcv delo, služba, znači prvotno v obče kako javno delo, očitno službo.') V svetem pismu ozir. Luk. 1, 23, Apost. 13, 2, Hebr. 9, 21 je služba božja v templu, nabožno delo; a zato v cerkvenem jeziku kristijanska služba božja, bogočastje. Zatem pomeni „liturgija" posebej opravila duhovnikov, zlasti delitev sv. zakramentov in blagoslovila; in v najožjem zmislu je daritev sv. maše, način mašo služiti, masni obred.
Eus. Renaudot: Liturgiarum orientalium collectio, I. 152 opredelja liturgijo tako-le: „Pod imenom liturgij se morajo razumevati obredne knjige, spisane po javni oblasti cerkveni in po njeni uporabi potrjene, v katerih se nahajajo obredi in molitve za sveto mašo in za delitev sv. zakramentov." (Pariš. 1715, Frcft. 1847).   —  V rimski   cerkvi  so
') Dr. J. Alzog: Univ. Kirchgesch. I. 9, 244.
Pod nebom pa nočnim angel leti, V noč tiho spev njega tak se glasi: „Kako je pač lep rod čisti v svetlobi, Spomin mu bo večen, ko je že v grobi! Čeprav se prezgodaj loči s sveta, Cestito že starost rod ima ta: Saj čisto življenje, to ti je dika, To častna je starost, starost velika. Ker všeč je bil Bogu, bil je odvzet, Iz grešnikov srede bil je otet; K počitku je mlad, pa čist se ulegel, Častitljivo starost on je dosegel . . . Kaj starost pregrešna hasni ljudem, Ko starost ta všeč ni božjim očem! Vse lepše od nje se bo lesketala, Mladost, ki je zgodaj tek svoj končala!"
M. Prelesnik.
izza tridenškega cerkvenega zbora (sredi XVI. veka) take knjige liturgijske: „Ceremoniale Romanum" za papeža; „Pontificale ro-manum" in „Ceremoniale episcoporum" za škofe; pa „Missale", „Breviaruim" in „Ri-tuale" v obče za mašnike.
Kakor je Kristusova cerkev prvotno jedna jedina, tako je tudi liturgija njena, daritev svete maše in delitev svetih zakramentov, v glavnih oblikah bila in je ostala od začetka sem jedna in ista. Vendar so se v raznih časih in po raznih krajih z ozirom na svoj-stva dotičnih narodov in ljudstev dodajali razni obredi, primerni svetosti bogočastja. Vsled tega so se razločevale v nebistvenih stvareh liturgije na iztoku od liturgij na za-padu; in od todi zgodovina raznih liturgij: tam jeruzalemske, aleksandrijske, konstanti-nopelske, armenske i. dr., tu rimske, medio-lanske, galske, španske ali mozarabske itd.
Od liturgije, bogoslužbenega reda ali obredstva, je ločiti liturgijski jezik, t. j. jezik, v katerem se opravlja služba božja. Liturgija nikakor ni isto kakor liturgijski jezik. Ista liturgija, n. pr. rimsko-katoliška, je lahko izražena v latinskem, (staro)-sloven-skem in še drugih jezikih;   nasprotno   pak
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovčnih.
499
lahko rabi isti jezik za različne liturgije, n. pr. latinski za rimsko, mediolansko, gal-sko itd. Vsi jeziki, ki se rabijo pri liturgiji, smejo se imenovati liturgijski jeziki, n. pr. hebrejski, asirski, grški, arabski, koptovski, armenski, latinski, poslednjič slovenski (staro-slovenski), uveden po svetem Cirilu in Metodu.')
Pri nas Slovencih je sedaj, kakor znano, rimsko-katoliška liturgija v latinskem jeziku.
Kar se posebej dostaje slovenske liturgije, o kateri tu govorimo, treba pomniti, da je ta liturgija, ki sta jo uvedla Ciril in Metod, zaprav liturgija cerkve kon-stantinopelske, prevedena iz grškega jezika na slovenski. A kakor je urejena dandanes in se je ohranila še deloma pri Hrvatih, kateri so ostali zmerom v cerkveni zvezi z Rimom, je rimska, rimsko-katoliška liturgija, t. j. po rimskem obredu, samo da je v jeziku staroslovenskem, in s pismom glagoljskim, odkoder se tudi včasih imenuje „glagoljska liturgija". Popolni naslov Cirilove-Metodove liturgije bi torej sedaj bil: „Rimska liturgija v slovenskem jeziku z glagoljskim pismom." Skrajšani izraz je tudi: „slovensko-latinska, liturgia slavo-latina."
Drugi Sloveni, kateri so pozneje pristopili v veri k Carigradu, n. pr. Bolgarji, Srbi, obdržali so sicer bogoslužbeni jezik slovenski, a v liturgiji imajo svoje obrede grške cerkve, ter se po teh kakor tudi z nekaterimi predmeti cerkvene discipline razlikujejo od katoličanov, posebej rimskih. A mnogo predrugačena je sv. Cirila in Metoda slovenska liturgija pri Rusih, kateri so naposled (1660) postali neodvisni od grškega patri-jarha carigrajskega ter imajo od tedaj svojega patrijarha-metropolita v Moskvi. Sicer pak tudi jezik pri teh Slovenih v liturgiji dandanes ni več čisti izvirni „slovenski", ampak je več ali manj izpremenjen po živem narodnem dotičnega plemena; kakor tudi v cerkvenih knjigah cirilo-metodijskega obreda sedaj namesto glagoljskega pisma rabi tako-zvano „cirilsko".
') Liturgični jeziki. A. Žnidarčič. 1892.
I. Ciril in Metod.
„Radostni so bili Sloveni, ko so slišali veličja božja v svojem jeziku".
S temi preprostimi besedami nam je ruski letopisec menih Nestor kratko označil delovanje slovenskih apostolov sv. Cirila in sv. Metoda, kakor nam je še po drugih zgodovinskih poročilih znano posebe v deželah Veliki Moravski in Dolenji Panoniji.')
Razna slovenska plemena na jugu in s te strani Karpatov so bila že za rana in ponajveč le z neznatnim odporom sprejela vero Kristusovo. Nekateri od teh pokrščencev so se oprijeli iztočne cerkve in ž njo grškega življa in grške omike; tako Srbi in Bolgarji. Drugi pak so se oprijeli zapadne cerkve ter rimskega življa in rimske prosvete, kakor Hrvati in Slovenci; a ti so bili porazdeljeni med razne cerkvene pokrajine: Hrvati so bili pokorni metropolitu spletskemu, Slovenci patrijarhu akvilejskemu in nadškofu salcbur-škemu; panonski in moravski Sloveni pa tudi salcburškemu nadškofu in pasavskemu škofu.
Krščanstvo je bilo torej do polovice IX. veka prilično daleč razširjeno med Sloveni. A vera Kristusova še ni bila prodrla popolnoma med slovenski narod, ni bila v njem še živa. Razven tega je bilo pa še tudi mnogo poganskih ostankov, katere je isto-tako trebalo odpraviti. Ta posel sta prevzela in ga izvela brata Solunjana, Ciril in Metod. „Po delu Cirila in Metoda so Sloveni ne samo sprejeli katoliško vero, kar je vendar največje, temveč tudi dostojno nravnost in olikanost običajev v življenju. A ta blago-vestnika sta tudi prva iznašla znakove za njihovo pisavo, pretolmačila največji del svetega pisma v narodno besedo in uredila sta svete obrede primerno narodnemu duhu. In iz teh vzrokov bo Cirilovo in Metodovo ime proslavljalo vse potomstvo pri vseh Slovenih, od Jadranskega morja do zadnje Novgo-rodske pokrajine." 2)
') Matija Mesic: Povest Isusove cerkve. U Zagrebu 1865. Sime Ljubic: Ogledalo književne po-viesti jugoslavjanske. U Rieci. I. 1864.
2) Papež Leon XIII. 5. mal. srpana 1881.
32*
500
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
Ciril in Metod med Jugosloveni.
O Cirila in Metoda neposrednem delovanju med južnimi Sloveni imamo malo pristnih virov.
Takozvana bolgarska legenda ali životo-pis sv. Klementa škofa bolgarskega pripoveduje, da je Konstantin, to je naš Ciril, v Carigradu, odločen z bratom za misijonarja v Moravsko, s pomočjo božjo „zložil pismena in začel pisati evangeljsko besedo: Isprva be Slovo", to je prevajati iz grškega na slovenski jezik sv. evangelista Janeza. Metod pa da je krstil bolgarskega kneza Borisa in se mnogo trudil, da zatre zmoto (?!), ki je prišla od Frankov k Bolgarjem, namreč, da sv. Duh ne izhaja samo od Očeta, temveč tudi od Sina. — V Bolgariji bi se bila torej mudila Ciril in Metod na potu v Veliko Moravsko leta 863. Vendar ta povse z bolgarskega stališča pisana legenda glede verjetnosti ni posebno zanesljiva v tem, kar se tiče poslovanja naših blagovestnikov med Bolgarji.
Ciril in Metod sta delala štiri leta in pol za sv. vero v Moravski pri knezu Rastislavu, utrjevala sta ondotni narod v sveti veri, mladeniče pa učila in pripravljala za cerkveno službo. Nato sta se napotila koncem 1. 867. v Rim, kamor ju je bil pozval papež Nikolaj L Na tem potu sta prišla v Dolenjo Panonijo k Blatenskemu jezeru, kjer je tedaj vladal slovenski knez Kocelj. Kocelj je sv. apostola lepo sprejel, z veseljem pozdravil slovenske knjige ter jima izročil petdeset učencev, da jih poučujeta, kakor nam to priča Življenje sv. Konstantina. Knjige slovenske pa so bile liturgijske knjige, katere rabijo pri službi božji, t. j. sv. maši in pri ostalih cerkvenih obredih, pisane s tako-zvano glagoljico, kakor jo je bil zložil Ciril bržčas po starejih primerih (a ne z ono az-buko, ki se sedaj navadno imenuje cirilica). To delo sta sveta provzročitelja baje začela bila že v Carigradu, kakor govori o tem tudi Življenje sv. Metoda, ter sta zatem v Moravski dalje prevajala sv. pismo in obredoslovne knjige na slovenski jezik.
Potujoča takoj iz Panonije dalje proti Rimu sta morala Ciril in Metod iti ali skoz severno Hrvaško ali pa skoz južno Slovenijo. O tem nam nobeno istodobno sporočilo ne pove ničesar. Šele poznejši pisatelji omenjajo nekaj tega. Tako veli dalma-tinsko-hrvaški letopisec sredi XII. veka, da je bil tam „filosof imenom Konstanc", koji v zemlji Budimira „naredi popove i knjigu harvatsku i utvrdi zemlju u viru Isukrstovu"; in koroški historiograf Hieronim Megiser v „Annales Carinthiae" 1612 pravi str. 568, „da je Metod baje prišel tudi na Štajersko, Koroško in Kranjsko k Slovencem''. No, ker je bil Metod še pozneje sam dvakrat v Rimu, 1. 869. in 879., ter je torej v vsem šestkrat prehodil pot med Italijo in Panonijo, oziroma Moravsko, pač je spoznal oboje, t. j. zgornje posavske ali celo dalmatinske Hrvate in Slovence na južni strani Drave. Qjril je umrl v Rimu že dne 14. svečana 1. 869.
V Metodovi nadškof i j i. Metod, na prošnjo kneza Kocelja leta 868. posvečen v Rimu od papeža Hadrijana II. v škofa in zatem 1. 869. povzdignjen v nadškofa, je bival najpreje v Dolenji Panoniji. Jedro Metodove nadškofije je bila Gorenja in Dolenja Pano-nija, zatem na južni strani Dunava Srbija in na severu kneževina Velika Moravska. Ta nadškofija je torej obsegala pokrajine, po katerih so vladali knez panonski, veliki župan srbski in knez velikomoravski. Segala je na jugu do Drave ter na zapadu do tedanje Koroške in Iztočne marke; a na iztok in sever najbrže do severnih državnih mej Velike Moravske. Slovenci, stanujoči na zemlji sedanje Ogerske in severoiztočne Štajerske, živeli so v Metodovi nadškofiji, žal, da le prav kratko.
Že naslednje leto 870. so vrgli Metoda bavarski škofje v ječo ter so ga imeli v Nemčiji zaprtega tri leta. Osvobojen s pomočjo papeža Janeza VIII. (873) je šel Metod za kratko v Moravsko h knezu Svetopolku, a nato se zopet vrnil v Panonijo. Ali po Ko-celjevi smrti, že 1. 874., ni mogel slovenski nadškof tukaj več tako lahko opravljati svoje službe, ker je sedaj dobil to deželo v vrhovno
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
501
obla'st nemški kralj Karlman, kateri jo je povse združil s Karantanijo, pa je takoj zopet razprostrl nad njo svojo cerkveno moč škof saleburški. Zato je Metod moral spoznati, da mu tu ni obstanka, ter je tako odšel v severni del svoje metropolije, t. j. v Moravsko, kjer je pa tudi moral še mnogo trpeti od veternjaka kneza Svetopolka in od svojega podškofa, zvijačnega Wichinga nitranskega, do 1. 882. Umrl je 6. mal. travna 1. 885. na Velehradu.1)
Slovenska liturgija.
P o č e t e k.
Kakor je papež Hadrijan II. osnoval pa-nonsko-moravski cerkvi hijerarhijo, tako je povlastil ali avktoriziral tudi slovensko li-turgijo. Ko je odpustil škofa Metoda 1. 869. v dežele slovenske, dal mu je poslanico, v kateri je očito odobril njegovo in pokojnega Cirila delovanje ter izrecno dopustil porabo slovenskega jezika v službi božji.
Ta velevažna poslanica papeža Hadri-jana II., ki se je ohranila v staroslovenskem prevodu v Življenju sv. Metoda, glasi se v dotičnem odstavku:
„Hadrijan, škof in služabnik božji, k Rastislavu in Kocelj u ... Mi pa troje radosti polni smo stvar premislivši sklenili poslati v vaše kraje Metoda, posvetivši ga z učenci, sina našega, moža dovršenega razumom, da vas pouči, kakor ste prosili, in da prevede knjige v vaš jezik, po vsem cerkvenem pravilu popolno, in s sv. mašo, to je s službo božjo, in krščenjem. Kakor je filozof Konstantin začel z božjo milostjo in s prošnjo k sv. Klementu: tako, ako more tudi kdo drugi dostojno in pravoverno učiti, bodi sveto in blagoslovljeno od Boga in od nas in od vse katoliške in apostolske cerkve, da se lahko naučite zapovedij božjih. Ta jedini pa ohranite običaj, da se pri maši najpreje čita apostol in evangelij po rimski, zatem slovenski, da se izpolni beseda sv. pisma . . . Ako bi se pa kdo od izbranih vam učiteljev in učencev, ušesa vaša od resnice odvraču-
') Dr. Fr. Kos: Spomenica tisočletnice Metodove smrti. V Ljubljani. 1885.
jočih na zmote, predrznil zavajati vas, grajajoč knjige vašega jezika, ne bodi izobčen, ampak samo v sodbo dan cerkvi, dokler se ne popravi ..."
Ko je dobil Metod tako oblast od papeža, nastavil je po deželi svoje v Rimu v duhovnike posvečene učence in tudi sam posvečeval sposobne može v mašnike, ozna-njeval je sveto vero in uvajal v službo božjo slovenski jezik. Tudi je dokončal prevod še nekaterih knjig svetega pisma na slovenski jezik in to s pomočjo dveh brzopiscev, kakor svedoči pisalec njegovega življenja.
In radostni so bili Sloveni, ko so slišali veličja božja v svojem jeziku. Uredba Metodova, zlasti slovenska služba božja, je bila ljudstvu toliko ljuba, da se je vse prijelo slovenskega škofa in narodnega duhovništva.
Toda čim uspešneje se je razvijalo Metodovo delovanje, tem večja nevarnost se je pripravljala zanj in za njegovo škofijo. Nemški škofi, namreč saleburški, frizinški in pa-savski nikakor niso hoteli priznati Metoda za škofa. Obsodili so ga na zatvor in mu zabranili vsako delovanje v Panoniji in Moravski, pa ga še tudi pozneje hudobno in lažnivo tožili pri rimski stolici in na knežjem dvoru, da je krivoverec in nepokornež, pa da ne jenja od slovenskega bogoslužja.
Papež Janez VIII. sicer ni mirno gledal, ko so se kratile pravice Metodove, ampak je karal njegove nasprotnike: vendar dočim se je mnogo brigal za panonsko metropo-lijo, ni bil izprva prijazen slovenski litur-giji. Mislil je namreč tudi on, da se sme služba božja opravljati samo v hebrejskem, latinskem in grškem jeziku, in potem je upal, da bo odpornike panonske metropolije nekaj potolažil, ako odpravi porabo slovenskega jezika v službi božji. Pa tudi v tem pogledu je premenil pozneje svojo misel, ko je začel z vso marljivosti urejati cerkvene razmere med Sloveni, posebno na jugu, pri katerih so se ravno godili velevažni dogodki in se je odločevalo, ali k Rimu ali k Carigradu. Pozval je namreč Metoda v Rimu, da iz njegovih ust sliši, ali veruje in uči tako, kakor je bil obljubil rimski stolici.
592
Prof. dr. Simon Šubic: Andreejevo potovanje proti tečaju.
Metod se je zagovarjal v zboru mnogih škofov. Kakšen je bil uspeh te obrambe, spoznamo iz pisma papeža Janeza, pisanega knezu moravskemu Svetopolku rožnika 1.880. Ta regest se nahaja v vatikanskem arhivu ter slove poleg latinskega izvirnika tako-le:
Janez, škof, služabnik služabnikov božji, ljubemu sinu Svetopolku, slavnemu grofu . . . Metoda, častitljivega nadškofa vašega smo vprašali vpričo postavljenih bratov naših škofov ... On pa je izpovedal, da po evangeljskem in apostolskem nauku, kakor sveta rimska cerkev uči in je od očakov izročeno, veruje in peva. Mi pa, vide, da je on v vseh cerkvenih naukih in koristih pravoveren in pospešen, poslali smo ga vam zopet, da vodi sebi izročeno cerkev božjo, ter za-povedamo, da ga kot lastnega pastirja sprejmete z dostojno častjo in spoštljivostjo in z veselim srcem; zakaj mi smo vsled svoje apostolske oblasti njemu potrdili predpravico njegovega nadškofovstva in odločili, da za zmerom z božjo pomočjo trdna ostane .. .
Pismena slovenska naposled, od pokojnega Konstantina filozofa iznajdena, s katerimi se Bogu hvala dostojno glasi,  pravom
(Dalje.) Nekaj pred poltretjo uro je bil Andree v vsem pripravljen za odpotovanje. Podajal je roko vsem, kolikor jih je dosegel. Z krepkimi besedami se je poslavljal od vseh pričujočih. Živo je izjavljal srčno zahvalo za njih pomoč in za toliko prijaznost, da so ga počastili s svojim spremstvom do današnjega vzleta. Tudi Frankel in Strindberg sta k slovesu krepko podajala in stiskala roke. Andreeju se je videla na obrazu hladnokrvnost, odločnost, srčnost, energija in Čvrsta volja, ne umakniti se pred nobeno zaviro, ne prestrašiti se pred nobeno nevarnostjo.
hvalimo, in zapovedamo, da se v istem jeziku Kristusa Gospoda našega slava in dela oznanjujejo; ne namreč samo v treh, nego v vseh jezikih Gospoda hvaliti nas sveto pismo opominja . . . Niti je zdravi veri ali nauku kaj nasprotno, ali maše v istem slovenskem jeziku pevati, ali sv. evangelij ali berila božja novega in starega zakcfna dobro prevedena in raztolmačena citati, ali druga časoslovna opravila vsa sloviti; zakaj kateri je naredil tri glavne jezike, hebrejski namreč, grški in latinski, isti je ustvaril tudi vse druge na hvalo in slavo svojo. Zapovedamo vendar, da se v vseh cerkvah vaše zemlje zaradi večjega veličastja evangelij latinski čita, in potem naj se, v slovenski jezik preveden, oznanja ušesom ljudstva latinskih besed ne razumevajočega, kakor je videti, da se v nekaterih cerkvah godi ..."
Tako je torej papež Janez VIII. s to pre-znamenito poslanico Metoda proglasil pravovernega in cerkvi koristnega in ga potrdil v njegovi metropoliji ter v imenu cele cerkve odobril in zopet dovolil porabo slovenskega jezika v službi božji.                        (Dalje.)
Ko potem Andree na glas pokliče: ,Strind-berg, Frankel!' stopila je trojica v gondolo pod balonom. In spremljevalca sta hitro odvezovala vrvice, ki so, pripete po straneh kolibe, nosile in držale balon, da se ni prezgodaj izmuznil iz kolibe.
Spremstvo se je zavzelo in je strmelo, ko je videlo, da se v resnici odpelje trojica junakov v smrtno nevarnost. Tihi in nekako otrpnjeni so poslušali navzoči zadnje Andreejevo povelje, ko je štel z naglasom: „Jedna, dve, tri!" — In ko so pomagalci, stoječi pod balonom, odvezali zadnje vrvi, s katerimi je bil  balon  privezan  na  tleh, je   ,te-
Andreejevo potovanje proti tečaju.
(Spisal prof. dr. Simon Šubic.)
530
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Književno delo slovensko.
Pi smo. Življenjepis sv. Konstantina pravi, da je Ciril, ko je odhajal iz Carigrada na Moravsko, molil k Bogu, in nadaljuje: „Na skoro pa se mu razodene Bog, ki posluša molitve svojih služabnikov; in brž zloži pismena." — Življenjepis sv. Klementa, Cirilo-vega in Metodovega učenca in pozneje škofa bolgarskega, pa veli, da je Klement „izumil tudi druge znake pismen, razločnejše od onih, katere je iznašel modri Ciril".
Povestnica nam torej pripoveduje o dveh početnikih slovenskega pisma. Res so stare slovenske knjige pisane z dvojno pisavo: z glagolico in cirilico. Dolgo niso mogli določiti, katera pisava je Cirilova in katera Klementova. Dandanes učenjaki v obče trde, da je glagoliško pismo starejše od cirilskega; večinoma pripisujejo „glagolico" Cirilu, „ci-rilico" pa Klementu. Ako teh pisem morda nista izumila sama, vsaj uvedla sta ji v občno rabo.1)
Književni jezik. Jezik, v katerem sta Ciril in Metod učila, pisala liturgijske knjige in vršila službo božjo, imenuje se v starih izvirnikih vedno „jezik slovenski". A katero narečje slovensko bi to uprav bilo, o tem so razni učenjaki trdili in še nekoliko trde različno. — Malone vseh sedanjih plemen rojaki so si ga svojili; zlasti pa so ga prisojali ali slovaščini, ali bolgarščini, ali slovenščini.
Navajam tukaj samo mnenje najodličnejših učenjakov: Kopitar je trdil, da je „slovenski" jezik v bližnjem sorodstvu s starim karan-tanskim ali s sedanjim slovenskim narečjem; Miklošič pa je trdil, da so stari Slovenci in Bolgarji bili jedno slovensko pleme, in da je staroslovenščina mati novoslovenščini in bolgarščini.
') Vid. J. Marn: Jezičnik XXVI. 20 si.
A prof. V. Jagic je v svojem načrtu o slovenskem prevodu sv. evangelija izkušal ovreči dotedanja mnenja, dokazujoč po povestnici in jezikoslovju to-le: Sv. evangelij se je (po življenjepiscu Metodovem) prevel v onem jeziku, ki se je govoril pri Solunu, namreč v starobolgarskem; isti jezik so takrat govorili panonski Slovani. Prevod se je začel v Solunu in nadaljeval v Panoniji, zato so v njem nekatere besede, izposojene od nemških sosedov. Sedanji Slovenci niso neposrednji potomci panonskih Slovenov, kakor dokazujejo brizinški odlomki; nikjer se sedaj ne govori v jeziku sv. Cirila in Metoda, zakaj Ogri t. j. Madjari so zatirali slovenski živelj v Panoniji, a v Bolgariji se je tekom vekov zelo izkvaril.1)
Knjige slovenske. Razna stara poročila (Življenjepis sv. Konstantina, Življenjepis sv. Metoda, pisma papeža Hadrijana II., papeža Janeza VIII., Joana eksarha bolgarskega, poročilo Nestorjevo i. dr.) nas uče, da sta spisala Ciril in Metod s svojimi učenci te-le cerkvene knjige z glagoliškim pismom in v slovenskem jeziku:
Ciril je začel prevod svetega pisma z evangelijem sv. Janeza. Zatem je z bratom Metodom poslovenil „ Apostol, evangelije, psal-tir", to je: iz novega zakona odlomke (peri-kope) dejanj in listov apostolskih in svetih evangelijev, ki se čitajo v cerkvi pri službi božji, in iz starega zakona psalme in dele ostalih knjig, kolikor se čitajo v cerkvi; priredil je torej takozvani Praxapostolar in Evangelistar, pa Psaltir in Paremejnik (par oimiai, proverbia, pregovore).
Razven tega je Ciril prevel in slovenski spisal strogo obredne ali liturgijske knjige, ki so: Služebnik (liturgiarium, missale), Caso-slov (horologium, breviarium),Trebnik (obred-nik ali rituale), Ustav (kanon, čin cerkveni,
') Tisučnica Slovjenskih Apostolah. 1863.
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
531
ceremoniale), Oktoich (osmoglasnik t. j. spev-nik na osem glasov) s Stiherarom (slavo-spevom na čast svetnikom) in z ostalimi spevniki. Da mu je tudi pri tem pomagal Metod, o tem ni dvojbe; vsaj „Zitje sv. Metoda" izrecno pripomenja: „s izbrannvmi službami i cerkovnvmi s Filosofom preložil per-vee."
Po Cirilovi smrti je Metod živel še šestnajst let. V tem času je nadaljeval sam prevod ostalih knjig sv. pisma s pomočjo dveh brzopiscev, t. j. dveh učencev, ki sta znala jako hitro pisati. To nam svedoči „Žitje svetega Metoda", ki pripoveduje o njem: „prežde že ot učenik svojih posaž dva popy skoro-pisca zelo, preloži k borze vse knigy ispoln, razve Makkavej, 6t grečeska jezvka v slo-vensk." In Joan eksarh bolgarski, omenivši smrt Cirila, naravnost veli, da je njegov brat Metod prevel poslej iz grškega šestdeset ustavnih t. j. kanoniških knjig Svetega pisma (Joan eksarh se naslanja na sv. Janeza Da-maščana, kateri jih toliko šteje) ter pravi, da se je on, Joan, zato odločil prevajati svete očete, ker je sv. pismo bilo že prevedeno po sv. Metodu: „preloži vse ustavnve knigy 60 ot elinska jezvka, ježe jest grčesk v slo-vensk . . . 6ny bo 60 preložil beaše uže Methodij, jakože slyšah", slišal namreč od Metodovih učencev, prišedših tedaj v Bolgarsko. — Metod je popolnil torej Cirilov prevod tako, da je potomstvu zapustil celo sveto pismo poslovenjeno, razven tako imenovanih devtero-kanoniških knjig, namreč: Modrosti, Siraha, Makabejcev, Estere, Judite in Tobije. Vse je prevel po grškem prevodu, po takozvani septuaginti.
Metodov življenjepisec veli, da je preložil še „Nomokanon" (= zakonu pravilo, t. j. knjiga cerkvenih zakonov), in „Otečskye knigy" (paterikon, kratke povesti o svetnikih); in „Žitje sv. Konstantina" trdi, da je Metod prevel iz grščine na slovenski jezik osem Cirilovih govorov proti mohamedan-skim in židovskim učiteljem med Kazari.
To književno delo prvoučiteljev in vero-vestnikov Cirila in Metoda je torej prvi plod cerkvene slovenščine,  a tudi glavni temelj
slovenske naobraženosti in književnosti. Pomagali so jima njuni učenci, zlasti Gorazd, Klement, Naum, Angelar in Sava. Zato se vsi skupaj, sveta učenika in njiju učenci, imenujejo „sveta sedmorica, sedmipočetnici,
Najstarejši rokopisi evangelij a so: Ostromirov, pisan s cirilico, najden v Rusiji 1. 1056.—1057., in Assemanov (vatikanski), pisan z glagolico, najden v jugo-zapadni Bolgarski iz XI. v. itd.; — Apostola: Pogodinov v Moskvi 1. 1195., Ochridski pri Grigoro-viču itd.; — Psa 1 tir a: Pogodinov s tolmačem iz XI. veka itd.; — Pare mejnik a: v .petrograjski knjižnici od 1.1271; — Nomo-kanona: iz XIII. veka; — Paterika: v petrograjski knjižnici iz XI. veka; — S t i-herara: iz XI. veka v isti knjižnici; — a celega svetega pisma s cirilico: v moskovski sinodalni knjižnici od leta 1499. na 1002 listih, prepisan iz več rokopisov, včasih glagolskih, razne dobe v Novgorodu od di-jakonov Vasilija, Gride in Klimenta; knjige so tu po istem redu, kakor v latinski „vul-gati". Jezik v teh rokopisih je sicer izkvarjen po ruskem, no vendar ima v sebi znake najdaljnjeje starine.1)
Razširjanje slovenske liturgije.
Dolenja Panonija je bila središče Metodovega delovanja, ki se je pozneje premestilo v Veliko Moravsko; in v Panoniji se je bila počela slovenska liturgija, katera je, po apostolski stolici zakonito potrjena, zatem razširila se tudi k drugim Slovenom.
„Ko je namreč Metod sam h katoliški veri bil privel Bofivoja, kneza Cehov, zatem Ljudmilo, njegovo ženo, s pomočjo nekega mašnika, je v kratkem dosegel, da se je v onem narodu krščansko ime daleč okoli razširilo. Takrat je skrbel, da je evangelija luč zasvetila v Poljski; in ko je bil on tja dospel sredi skozi Galicijo, postavil je škofovski sedež v Lvovu. Od ondod je odšel, kakor nekateri poročajo, v uprav tako imenovano Moskovijo,  ter je ustanovil sto-
') Dr. Fr. Rački: Tisučnica Slovjenskih Apo-sto.lah.
34-
532                                 Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
lico škofovsko v Kijevu." ') S krščansko vero je pa k vsem onim severnim in iztočnim Slovenom prišla tudi knjiga in liturgija slovenska. Vendar se je ta do današnje dobe obdržala tam samo pri mogočnih Rusih, kjer sta jo vzdržavala pravoslavna cerkev in država.
V Veliki Moravski in Panoniji sami pa so takoj po Metodovi smrti zadele slovensko liturgijo tri velike nesreče. L. 886. so izgnali iz Panonije in Moravske Metodove učence, kateri so odšli ponajveč v Bolgarijo. Zatem je nemški kralj Arnulf 1. 892. pozval zoper Svetopolka silovite Madjare, kateri so opusto-šili Panonijo in razpodili stanovnike. In naposled je po usodni bitki pri Požunu 1. 907. padla Velika Moravska, tedaj središče slovenske vzajemnosti, in na njenih razvalinah so se uselili sovražniki Slovanstva: tu Nemci, tam Madjari, ki so bili takrat še pogani, v vseh stvareh podobni nekdanjim Hunom in Avarom.
Po Metodovi smrti so se iz njegove nad-škofije umaknili le bolj sloveči duhovniki slovenski; po prihodu Madjarov in po smrti Svetopolkovi jih je pobegnilo še več; a po razpadu Velike Moravske so se prejšnji od smrti ali robstva preostali prebivalci razpršili na vse strani; nekaj jih je pobegnilo do Tater, nekaj k Bolgarjem, nekaj k Hrvatom in drugam. Od te dobe ni več slovenske li-turgije v onih zemljah, v katerih sta jo bila najpreje uvela naša sveta apostola. A od ondod iztisnjena, našla si je utočišča pri drugih Slovčnih, kateri so že prej spoznali vero Kristusovo. Radostno so se je oprijeli, ker so vedeli, da jim je čvrst pomoček h krščanski in narodni prosveti.
Zlasti južni Sloveni so sprejeli gostoljubno moravsko-panonske prognance; od njih so dobili ne samo pridnih delavcev v vinogradu Gospodovem, ampak tudi svetih prvoučiteljev Cirila in Metoda dragoceno dedščino: knjigo slovensko in slovensko liturgijo.
Pa kakor je vsak jezik podvržen izpre-membam, tako se je zgodilo tudi slovenščini:
') Leo XIII. 30. kimovca 1.1880.
„Vzbudila je cerkveno in narodno književnost ter jo pospeševala, dokler se ni živi jezik narodov ločil in si osnoval lastno slovstvo. Izpremenjena po njem je ostala v litur-giji, a ondi se postarala in deloma zamrla; le deloma še živi pri Bolgarjih, Srbih in Rusih po cirilici v pravoslavju, dokler se še to vzdrži."
Hitreje pa je propadala glagolica. Že rano se je morala umakniti cirilici od iztoka na zapad k Hrvatom, kjer se je do danes ohranila le še v majhnem ostanku slovenskega bogoslužja.1)
Govoreč torej v naslednjem o slovenski liturgiji pri južnih Slovenih omenil bom poleg tega tudi nekaj o cerkveni književnosti dotičnih plemen; kajti obe, i knjiga i bogoslužje, sta navadno tesno združeni, da, tu in tam celo neločljivo zjedinjeni.
Slovenska liturgija pri Čehih, Poljakih, Rusih.
„Iz Panonije so se torej slovenske knjige razširile z jedne strani na sever k Mora-vanom in Slovakom, k Čehom in Poljakom, a z druge strani na jug k Hrvatom, Srbom in posebno k Bolgarjem, morda tudi k ostalim Slovenom v Daciji, naposled v Rusijo, zlasti iz Bolgarije, no verjetno še preje iz Panonije in Dacije." Da bo spis celoten, hočem kratko popisati, kako usodo je imela slovenska liturgija pri severnih in južnih Slovenih.
Na Češkem je pospeševala liturgijo in knjigo slovensko kneginja Ljudmila, in njo je posnemal vnuk Vaclav (f 935). Vendar se je tam slovenska liturgija umikala latinski, zlasti ko je dežela prišla leta 907. pod duhovno upravo nemških škofov v Regens-burgu. Leta 973. so v Pragi utemeljili škofijo tudi zato, da bi hitreje uvedli splošno latinsko liturgijo. Najdalje se je slovenska služba božja v Čehih obdržala v Sazavi v ondotnem samostanu benediktincev, ki ga je bil ustanovil vojvoda Oldfih in mu dal prvega  opata Prokopa,  namreč  od 1. 1030.
l) Jos. Marn: Jezičnik XXVI. 32, 37.
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
533
do 1097. Na dvor kralja Vaclava II. (1283 do 1305) so prišli še tudi menihi, kateri so vršili službo božjo v jeziku slovenskem. Kralj Karol IV. je 1. 1347. v Pragi postavil samostan na čast sv. Jeronimu, Cirilu in Metodu, Vojtehu in Prokopu, zavetnikom češkega kraljestva, ter je v njem naselil redovnike glagoljaše iz hrvaškega Primorja, da so vršili ondi (v Emavzu, na Slovanech) službo božjo v slovenskem jeziku, in to se je opravljalo do 1. 1419. Prvi menihi so bili hrvaški, a poslej i češki, kateri so se učili in so pisali v jeziku cerkveno-slovenskem. V glagolici se je spisala češka biblija leta 1416.
Na Poljsko je prišla krščanska vera mnogo preje, nego nam omenja povestnica. Stara izročila trde, da je bila v tej deželi slovenska služba božja preje uvedena nego latinska. To je tudi verjetno in povse naravno; kajti Poljska je bila od treh stranij obdana z zemljami, ki so imele službo božjo slovensko. Metod je baje krstil silnega poganskega kneza Visljana. Razširilo se je krščanstvo za kneza Mečislava L, katerega je krstil češki duhovnik Bohovid v Gnjeznu 1. 966. Gotovo je bilo med Poljaki že pred Mečislavom mnogo kristijanov, kateri so imeli službo božjo po nekod v slovenskem, po nekod pa v latinskem jeziku, kakor so namreč kam prišli ali slovenski ali nemški verovestniki. Slovenska liturgija je propala na Poljskem večinoma zato, ker je bila novo-utemeljena škofija v Poznanju leta 968. podrejena zopet nemškemu nadškofu v Magde-burgu. V Krakovu pa k so v ondotnem benediktinskem samostanu vršili službo božjo v slovenskem jeziku še v letih 1390.—1470. menihi glagoljaši, ki so dohajali iz Prage. Cerkveni jezik se deloma vjema s slovenskim.
Na iztočni strani so Sloveni po stari Daciji (severo-iztočni Ogrski, Sedmograški, po Valahiji in Moldavi) v oblast prišli Ma-djarom in zatem Rumunom (Vlahom). Ker so bili Rumuni pravoslavni, sprejeli so slovenski jezik s cirilskim pismom v svojo li-turgijo ter ga obdržali do srede XVII. veka, ko so začeli  cerkveni jezik   zamenjavati  z
narodnim. V XVIII. veku so jeli pisati z latinico, in v začetku sedanjega XIX. stoletja šele so med njimi z jezikom vred izmrli poslednji Sloveni.')
V Rusijo, katero so pokristijanili za kneza Vladimira I. leta 988., prišla je iz Bolgarije po obrednih knjigah tudi slovenska književnost v cirilski pisavi; glagolskih spo-minikov na Ruskem ni. Iz ,kurilovice' je leta 1047. knjigo prerokov prepisal Upir Lichvj, in ono pismo je bilo baje glagolsko. Jezik, v katerem so bile spisane prve knjige, bil je slovenski, kateri je Rusom postal tudi cerkveni in književni jezik. Spisovalo se je v njem v drugi polovici IX. veka, tiskalo v XV. Nasilna doba tatarska ali mongolska (1224—1480) je bila skozi poltretji vek zelo neugodna slovenščini in književnosti v obče; znanosti so pešale, zatirano ljudstvo je bilo brez pouka, duhovnikom so homilije bile naukazane, za obredne knjige so malo skrbeli, jezik se je pačil in kvaril z mongolizmi itd. Tu in tam so si prepisavali potrebne litur-gijske stvari, a vsakdo je premenjeval in pre-narejal po svoji glavi. Tako so nastale v njih razlike in pomote. Ko je car Ivan Veliki oslobodil Rusijo tujega jarma ter osnoval državo z novim zakonikom, želeli so zatem tudi urediti si liturgijo slovensko in popraviti dotične knjige. Na prošnjo carja Vasilija Ivanoviča 1. 1512. pri carigrajskem patri-jarhu je prišel v Moskvo Maksim Grek, učen menih z Atoške gore, imajoč s seboj slovenskih in grških izvirnikov, po katerih je popravljal in prevajal mnogo let; a njegovo delo ni ugajalo domačim knjižnikom, kateri starega jezika niso prav umeli, pa so celo pripravili Maksima v ječo! Novi razkoli so nastali zaradi popravljanja cerkvenih knjig 1. 1652. pod patrijarhom Nikonom, dokler ni bila poprava liturgijskih knjig ruskih 1. 1667. vendar zvršena. (Kakšna je ta poprava v dogmatiškem oziru, na tem mestu ne preiskujemo.) Ko se je tiskarska umetnost razvila, prišle so hitro na svetlo tudi knjige liturgijske pa  svetopisemske  v  slovensko-
') J. Marn: Jezičnik XXVI. 32—37; Mesic o. c. 245 Si. 338.
S34                                Prof. dr. Simon Šubic: Andreejevo potovanje proti tečaju.
ruskem jeziku. Prva ruska biblija je bila gotova 1. 1499., a tiskana z naslovom: „Biblija sirečb knigy vethago i novago zaveta po ja-zyku slovensku" v Ostrogu 1581, zatem v Moskvi 1663 itd. — In tako še dandanašnji pri mogočnih Rusih caruje v liturgiji jezik slovenski, vendar pomešan z narodnim ruskim.
IV. Severna luč.
Priroda, ki je na videz pozabila na potrebe prebivalcev v arktičnih deželah, je te siromake nekoliko odškodovala z veličastno severno lučjo. Z neprimerljivo bleščobo sveti ta luč po zimi v posameznih nočeh leto za letom ter preganja temo predolgih nočij. Ne smemo reči, da te luči po leti ni, a vidna je le po zimi od meseca kimovca do sušca. Med tem časom pomaga svetiti luni, ki tudi postaja po več tednov nad obzorjem. A najjačja severna luč ne dospe nikdar do svetlobe lune na jasnem nebu. Ob čisti luni moreš citati srednje debeli tisek: ob severni luči skoro ne spoznaš besedij. Tega ni kriva le slabe j ša svetloba, temveč tudi nekako tresoče gibanje in migljanje te luči.
Kdo ve, ali ni svetila tudi Andreeju in tovarišema po odljudnih ledenih puščavah?
Ta čarodejna luč se ne loči le po svoji podobi, temveč tudi po kraju, kjer se prikazuje na obzorju, od severne luči, ki sveti Evropcem po toplih deželah. Po Evropi in po drugih zmerno toplih deželah se razpenja in razmika ta luč po višavah severnega neba in nam kaže deloma mirne, mnogobarvene svetle trakove. Severnim pokrajinam ledenih dežela pa se kaže naša severna luč na „južnem nebu", in od juga se razpenja njeno sijajno žarjenje čez glavo ogledovalčevo — pa ne vselej do severnih mej  obzorja.   V arktičnih   krajih   bi   se   ta
Ko so se Rusi gališke in vladimir-s k e kneževine koncem XVI. in XVII. veka ob jednem s svojimi škofi in ostalimi duhovniki v velikem broju zjedinili z rimsko cerkvijo, pridržali so obrede iztočne cerkve, a tudi porabo slovenskega jezika v službi božji.                                                           (Dalje.)
krasna svetloba morala imenovati „južna luč".
V arktičnih deželah ne sveti severna luč pravilno in mirno, temveč jako nemirno, živo, premenljivo in pregibljivo. Deročim vodam podobna se razliva nje čarobna svetloba po višavah neba. Kakor bi se vilo stotero kačjih svetlobarvenih životov, leti njena svetloba po nebu, sedaj od jutra proti večeru, sedaj pa tudi od večera proti jutru, kakor nanese naključje.
Hipoma in le za nekaj trenutkov se strinjajo njeni živobarveni kačji trakovi tamkaj na nebu, kamor moli kompas svoj južni konec — tam se pokaže spleteni venec sijajne lepote, krona se vidi, pa izgine kakor polnočni duh, ko si ga hočeš dobro ogledati.
„Kaj težko, skoro nemogoče", tako trdi I. Payer, „je popisati značaj podob zaradi njihovih razlik, in še posebno zaradi neprestanega menjavanja. Sedaj ti kaže podobo s plamenom gorečih obokov, posutim z ognjenimi kepami, med katerimi švigajo sem-tertje svetli valovi; takoj potem jo pa vidiš v podobi čvrstejše razsvetljene ,rimske ceste'. Gibanje in migljanje svetlih valov dela včasih vtisek, kakor bi vihar podil te valove; drugič pa je videti, kakor bi se iz nevidnega mo-tovila motale na vrvico nabrane mnogobarvene svetle kepe, in kakor bi iz teh kep kvišku vreli ognjeni soparji."
Andreejevo potovanje proti tečaju.
(Spisal frof. dr. Simon Šubic.) (Dalje.)
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
599
Žejna je vzorov mladost — ti vzorov si dal mi najblažjih,
Z mehko, dobrotno roko v dušo si pisal njih sled. Vir si modrosti odprl, nekaljene meni modrosti,
Da se nemirni je duh vanjo zatapljal željan. Z vencem najlepšim vovil, s svečeniškim si vencem mi glavo,
Od nerazrušne Cen' božje oblasti mi dal . . . Zdaj mi je iti od tod — o koliko dragih spominov,
Koliko miljenih sanj, koliko radostnih ur; Koliko ljubljenih src zapuščam v naročaju tvojem,
Rim, presrečni ti Rim — ko mi je iti od tod! Z Bogom, oj z Bogom tedaj ti mesto moje ljubezni,
Z Bogom ve blažena tla, polna svetniške krvi! Z Bogom moj prvi oltar, ki na njem sem v tihem trepetu
Z darom najvišjim Bogu, kar sem imel, daroval . . . Vse naj ostavim — oh ne! Ljubezen vsaj nesem naj s sabo,
Zarno ljubezen za te, mesto najdražjo vseh mest!
M. O.
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Slovenska liturgija pri Bolgarjih.
Kakor so bili že preje takoj po Metodovi smrti nekateri njegovi učenci zbežali na Bolgarsko, tako jih je mnogo iskalo zavetja pri Bolgarjih tudi tedaj, ko je bila Velika Moravska razdejana. Najimenitnejši med temi prognanci so bili že omenjeni Go-razd, Klement, Naum, Angelar in Sava. Bolgarska jih je radostno vsprejela; a oni so jej prinesli slovenski jezik v cerkev in seznanili jo s slovensko knjigo. Za Bolgarsko je bila to veliko izprememba: do sedaj so jej namreč bili učitelji Grki, a od sedaj Sloveni, katerim je torej izročila svoje cerkve in samostane.')
Tedanji bolgarski knez Boris, ki je pri krstu sprejel ime Mihaela, svojega kuma in zaveznika grškega cesarja, občeval je sam mnogo z Metodovimi učenci ter je, kakor veli o njem Klementov življenjepisec, „željno in rad vsak dan se razgovarjal ž njimi, učeč se od njih stare povesti in življenja svetnikov   in   slušajoč   sv.   pismo   iz   njihovih
') M. Mesic o. c. 240; S. Ljubic. I. 300.
ust." Gorazd, rodom Moravec, prešinjen z Metodovim duhom, postal je nadškof bolgarski v Ohridi, uprav tam, kjer sta se stikali meja bolgarska in srbska v južnem koncu; knez Boris-Mihael je poveril upravo moravskim beguncem, da bi ves narod vzgojili v duhu krščanstva. Tako je Bolgarska postala predhodnica v prosveti celemu Slovenstvu, Bolgarska je sprejela pravoverni katoliški nauk, in Rim ji je varoval slovensko liturgijo, dasi je bila ta liturgija slovenska nekaj različna od one prvotne v Panoniji in Moravski. Tako je Bolgarija tudi cerkveno stala v sredi med iztokom in za-padom, ki sta se bila uprav tedaj pomirila, z izobčenjem namreč carigrajskega patri-jarha razkolnika Fotija (881) ter po smrti grškega cesarja Vasilija (886) in na početku vladanja Leona VI. filozofa. Knez bolgarski Mihael se je vse dni do konca svojega vladanja (888) trudil, da povzdigne svoj narod versko in politično. To je nadaljeval še z večjo gorečnostjo in sijajnejšim uspehom njegov sin in naslednik car Simeon. Odlični Metodovi učenci, med njimi posebno Klement, rodom Bolgar, kateri je najprej bil za
600
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
škofa v Velici, a po Gorazdovi smrti za me-tropolita v Ohridi, napolnili so z duhom apostolov slovenskih vso Bolgarsko, pre-porodili jo in duhovno okrepili. V kratkem je Klement imel do 3500 učencev; najboljše je odločil za duhovnistvo in uciteljstvo ter jih pošiljal v razne kraje, da so pastirovali in učili. Življenjepisec njegov veli o njem, da „nikdar ni bil brezposlen, temveč je ali poučeval deco, nekaterim pokazujoč pismena, nekaterim tolmačeč zmisel sv. pisma, druge vadeč v pisanju, ali pak je molil, ali čital, ali pisal knjige". Umrl je 1. 916. Omenil sem že, da je tudi pisavo izboljšal. Klement je namreč nekoliko težko Cirilovo glagoliško pismo prenaredil, da je bilo bolj podobno grškim črkam, katerih so Bolgari že bili navajeni, ter je sestavil poleg grške in gla-goliške novo azbuko (abecedo), katera se sedaj imenuje „cirilska", a bi se dosledno imela z vati „Klementica". In tako so Bol-garji popustili svoje prvotno glagoliško pismo in je zamenili s (pogrešno tako zvanim) „ci-rilskim", katero so v naslednjem sprejeli tudi Srbi in naposled še Rusi.
Klementovi učenci so širili nauk svojega učitelja in delovali v njegovem duhu. Med njimi se omenjajo posebno: Ivan, poznejši eksarh bolgarski; Teodor Doksov, redovnik; pop Grigorij, črnorizec Hraber, kateri so poleg mnogih drugih m6ž Bolgarsko v kratkem času učvrstili v veri in posvetili s pomočjo narodne knjige. Ta doba se imenuje zato zlata doba bolgarska. Velik del slave zaradi tega toliko sijajnega razvitka gre pa tudi učenemu carju Simeonu. Sam seje trudil za duhovni pokret; bil je jeden izmed redkih slovenskih vladarjev," kateri je bil jednako vešč meču in peresu. Premagal je Grke, obrnil se v Rim ter dobil od papeža Janeza X. carsko krono (923). Razven škofa in zatem nadškofa Klementa postavil je Simeon tudi Konstantina, Cirilovega in Metodovega učenca, za bolgarskega škofa. Kle-mentov življenjepisec pa veli o njem tj. o Simeonu carju, da je bil krepostnega in blagega srca kakor oče, in da je želel blagor cerkve božje.
In tako se je Bolgarska povspela na vrhunec svoje slave uprav tedaj, ko je Velika Moravska razpadla; in kakor je nekdaj za kneza Mihaela stala v prijateljskih odno-šajih z rimsko stolico, tako se je sedaj zopet k njej obrnila. V veliko nesrečo pa je pahnil Bolgarsko car Simeon, ko je prestopil k carigrajskemu razkolu. Od njegove smrti (927) pa tje do zatona carstva bolgarskega pod grški jarem (1018) slabela je stopnjema ka-
Slikal f Ant. Cej. Sv. Jožef.
kor politiška moč tako tudi književnost bolgarska. Ta si je sicer nekoliko opomogla za carja Asiena I. (1186—1196), in se zopet vsaj do neke višine povzdignila za Ivana Asiena II. (1215—1241) in za Ivana Aleksandra (1330—1371). Ali tu treba pripomniti tudi to, da se je za grškega suženjstva in za silnih vojen, ki jih je imela Bolgarska po obnovitvi svojega carstva, jezik slovensko-bolgarski polagoma kvaril. Ta izprememba je bila tako nagla,  da  se v drugi  polovici
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.                                 601
XIV. veka bolgarski jezik  komaj  razlikuje od sedanjega.1)
Pod Turki in Grki.
Leta 1396. so barbarski Turki porušili bolgarsko carstvo in v naslednji dobi zatirali in uničevali lepo bolgarsko deželo. Propala je tudi bolgarska književnost in ž njo cerkveno slovstvo. Samo majhni ostanki so se ohranili med  duhovniki  in  v samo-
Slikal f Ant, Cej. S V. J O š t.
stanih, kamor grabljiva pest turška na srečo ni dosegla.
Ali ko vzame sultan Muhamed II. Carigrad ter zruši grško cesarstvo 1. 1453., svetujejo Grki s svojim patrijarhom na čelu turškemu sultanu, da, ako mu je kaj do mira v Bolgarski, naj čisto zatere bolgarski narod, a zlasti njihovega patrijarha in duhovništvo; zviti razkolni Grki so se nadejali, da bodo
s tem prisilili Bolgare, da vendar naposled pripoznajo vrhovnost grške cerkve, od katere so se bili zopet odvrnili, ter da sprejmejo grški jezik in grško prosveto. Turčin seveda rad z vrši ta nasvet, poruši patrijar-hijo bolgarsko, a namestu nje posadi v Trnovu grškega metropolita z naslovom: „eksarh cele Bolgarije", podložnika grškega patrijarha v Carigradu.
Takoj so poplavili bolgarsko zemljo grški popi, katerih glavna naloga je bila, javne in zasebne knjižnice uničiti, šole bolgarske odpraviti, a zlasti narodno duhovništvo zatreti ali iz dežele pregnati. Zato ni ostala do danes ni jedna tiskana knjiga na bolgarskem zemljišču, akoprem se zna, da so tam bile tiskarne, posebno v Samokovu in v Solunu. Samo nadškofija ohridska, kjer se je takoj izprva bolgarski živelj nekaj krepkeje uprl grški zvijači, ohranila je še nekoliko časa svojo samostalnost in pridržala v svoji oblasti do 48 eparhij, ponajveč v Arbaniji, v Epiru, v Tesaliji, a samo nekatere v Macedoniji. Izmed mnogobrojnih samostanov, kateri so krasili to slavno zemljo, ušli so propasti samo trije, ker so bili skriti v gorovju, namreč hilandarski in zografski na Sveti gori in rilski na Balkanu, kjer se mejita Bolgarska in Macedonija; v zadnjem se je ohranilo nekoliko jako važnih in dragoce-njenih starin in rokopisov.
Carigrajski razkolni patrijarh je neprestano delal proti Bolgarjem. Nagovoril je sultana Mustafo III., da je zatrl tudi bolgarsko nadškofijo v Ohridi. Malo pozneje so strogo zabranili vsako uporabo slovenskega jezika v službi cerkveni in v šoli med Bolgarji ter so povsod uvedli grški jezik po grških popih in učiteljih, kateri so rabili vsa sredstva, da povsem zatro Slovanstvo tudi v teh krajih. Tako se je dogodilo, da je cel6 bolgarsko ime izginilo še s sultanovega dvora.1)
V tej burni in nesrečni dobi si je našla književnost bolgarska utočišče ne samo v podunavskih deželah, v Valahiji in Moldavi,
') Mesic 241; Ljubic 299 si.
') Ljubic 306; Mesic 337.
602
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
kjer je ostala do XVIII. veka slovenščina izključivo cerkveni in državni jezik, nego tudi v Erdelju (na Sedmograškem), kjer so jo rabili v cerkvi. Ali pocetkom XVIII. veka sta hinavstvo in zvijačnost grška dosegli, daje sultan tudi iz Podunavja iztrebil ostanke bolgarske prosvete. Sultan, nahujskan od grškega patrijarha, izžene najprej iz te dežele vojvode, kateri so do tedaj bili plemena bolgarskega, in postavi druge vojvode grškega rodii; a malo pozneje zapove, da se v cerkev in v vse državne posle mesto slovenskega uvede grški jezik. Tako je bilo do 1. 1820., ko so Rumunci, ne mogoči več trpeti tujega nasilstva, s silo izgnali turške in grške be-gove (gospodarje). No vendar je ostalo tedaj v deželi ne malo grških duhovnikov; zato se je grški jezik večji del pridržal v cerkvi, dokler ga ni knez Aleksander Kuso (1862) popolnoma pregnal iz dežele.
Na Bolgarskem pa je trajalo najhujše robstvo do 1. 1830. V vojni, ki so jo tedaj Turki imeli z Rusi, bili so naposled prisiljeni zopet službeno pripoznati, da res živi v njihovi državi narod, kateri se imenuje bolgarski. Krimska vojna 1.1854—1856. je nekoliko razjasnila bolgarsko vprašanje, s katerim se je začela baviti evropska diplomacija. Vstanek bolgarski 1. 1861. je končal v Bolgariji nasilja grške cerkve carigrajske. Bolgarji so si od te dobe na novo uredili svoje hiše božje po narodnem duhu in jeziku in dobili duhovnike iz svojega rodu. Bog daj, da se ta nesrečni rod, kateri je toliko trpel od nevernih Turkov in krivo-vernih Grkov, otrese zvijačno mu vsiljenega razkola in se združi s katoliško cerkvijo, katera je mati njegovega slovstva in njegove moči.
Knjige.
Cisti bolgarsko-slovenski jezik se nahaja samo v najstarejših rokopisih. Tu omenjamo samo cerkvene in posebno liturgijske knjige v Bolgarjih. Naslednji rokopisi iz XI. in XII. veka se hranijo v Rusiji: „Obštnik", „Žaltar", „Sbornik", „Otečnik", „Cvetnik" itd. Najstarejša tiskana knjiga bolgarska je naj-
brže: „Evangelije naprestoljnoje", morda tiskana v Tergovištu 1. 1512. V XVI. veku je bilo natisnjenih nekoliko cerkvenih bolgar-sko-slovenskih knjig, posebno v Valahiji in Moldavi, za Vlahe, ali ni v jedni ni jezik čist, nego je že tedaj tu manj tu več pomešan z ruskim. Najstarejše v Valahiji tiskane slovenske knjige so: „Trebnik" 1. 1534.—1536., „Evangelie" (v Ogrovlaški) v prvi polovici XVI. veka, „Evangelie" (v Vlaški) ok. 1.1537., „Apostol v Tergovištu" 1. 1547.1)
Slovenska liturgija pri Srbih.
Po Cirilovih in Metodovih učencih so se seznanili tudi Srbi s posebnimi cerkvenimi uredbami slovenskih apostolov ter so sprejeli knjigo in liturgijo slovensko od Panoncev, Bolgarjev in Hrvatov. No, ali so tudi Srbi iz početka cerkvene svoje knjige pisali z glagolico, ne da se natanko dokazati, a je verjetno. Vendar so skoro zatem začeli tudi oni po vzgledu sosedov Bolgarjev rabiti Klementovo pismo „cirilico", katera je v XI. in XII. veku pri Srbih že povse zavladala i v cerkvenih i v svetnih spisih.
Sosedstvo in vsakdanje občevanje z Grki in z bizantinskim cesarstvom je brez dvojbe že izprva naklonilo Srbe k Carigradu, kateremu so tedaj tudi politiški pripadali; zato se je pozneje, za Fotijevega razkolništva, večina srbskega naroda, zlasti na iztoku in na jugu, odcepila od rimske cerkve ter se združila z grško-iztočno. Pa zaradi mnogih in pogostih domačih nemirov in krvavih bojev s sosedi, kateri so drug za drugim poskušali, da si podvržejo srbsko zemljo, ni mogla pri Srbih knjiga in liturgija slovenska dolgo časa napredovati. Uprav tedaj, ko se je Bolgarska okrepila in ojačila po novem slovenskem duhu, propadala je Srbija politično, zapletajoč se v neprestane notranje boje in v vojne z Bolgarji in Grki, kateri so jo najpreje večkrat oplenili in opustošili, a končno tudi spravili pod svoj jarem (1018). V tej temi ni moglo vzkliti niti slabo drevce na književnem polju srbskem.
') Ljubic 305, 54.
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
603
V drugi polovici XII. veka, za vlade velikega župana Stepana Nemanje, zasijalo je sicer blago solnce samostalnosti in prosvete tudi Srbom, posebno še zatem, ko je Ste-panov najmlajši sin Sava, prvi srbski nadškof (1221), uredil v Srbiji še cerkvene stvari, utemeljivši dvanajst škofij. Ali ta samostal-nost in prosveta nista bili plod postopnega razvijanja narodnega duha. Srbija, toliko časa carigrajska sužnjica, bila je jako otopila svojo naravo v bizantinizmu, kateri ji je bil prodrl v žile in jo pokvaril do mozga. Srbski vladarji so trdno upirali svoje oči na Carigrad; tje so stavili svoje nadeje; po iztočnem vzgledu so urejali svoj dvor in državno upravo; iztočne običaje so udomačevali, grški jezik in grško književnost so negovali, kakor da srbščina ne bi bila vredna višjih stanov. Zato ni čudo, da sta narodni jezik in narodna naobraženost v Srbiji ostala v povojih ter bila čisto neplodna tudi tedaj, ko se je Srbija dvignila do največje politiške sijajnosti.1)
Jezik in spisi.
Slovenski jezik je ostal v prvi dobi samo pri bolgarski cerkvi nepokvarjen od tega iztočnega upliva; a tudi srbski cerkvenjaki so opazili za časa, da v obrambi tega jezika je njihova rešitev od grške cerkve, katera je zmerom čakala ugodne prilike, da poplavi Srbijo kakor i Bolgarsko, in da ji usili svoj jezik. Zato so se srbski duhovniki učili posebno slovenskega jezika, kateri pa kot mrtva beseda in ne izvirajoča iz domačega življenja jim ni mogla vzbuditi prave ljubezni in navdušenosti.
Cerkveni stan pak je imel v Srbiji kot jedini zastopnik naobraženosti močen upliv tudi na državno upravo, in njemu so bile izključivo poverjene vse službe in vsa dostojanstva dvorne in državne pisarne. To je jedini vzrok, da so zakoni in drugi spisi teh pisarn iz večine bili napisani slovenski, a ne grški. Pa ker je bilo večkrat potrebno, da jih razume tudi prosti narod, kateri ni bil vešč slovenščini,  zgodilo   se je,  da   so
a) S. Ljubic I. 319; Mesic 245.
pisarji cesto uvajali v spise oblike navadnega govora, da bi preprosto ljudstvo misel za-konodavca lože razumelo; včasih so pa tudi nehote iz navade rabili kak domač izraz.
Iz te nedoslednosti in iz tega neznanja je nastala neka brezlična zmes slovenskega in narodnega jezika v javnih spisih srbskih. No, mogla bi vendar zaradi pomanjkanja tedanjih spominikov biti na veliko pomoč marljivemu filologu, da na njej osnuje sliko ljudskega jezika one dobe. Tam pak, kjer niso neposredno pisali za preprosti narod, nego samo za cerkev ali za cerkveni stan, niso se prav nič ozirali na narodov jezik, ampak rabili slovenščino. A ker je ta, kakor smo rekli, bila Srbom mrtva beseda, niso je dobro znali; poučevanje v slovenščini je slabo uspevalo in rodilo jako malo sadii; celo odtujevalo je izobražence narodnemu značaju in zaviralo duševni razvitek.
Zato nimajo poskusi v slovenščini, kateri so proizšli iz srbske šole tje do XVIII. veka, nobenega skupnega načela, nobene jednotne smeri; brez tega pa ni pravega značaja, ni jedinstva književnega. Zato so ti književni poskusi srbski v obče slabi in brez notranje zveze, obsegajo samo življenjepise srbskih vladarjev in cerkvenjakov, mršave letopise in slične zbirke, iz katerih se navadno spozna podlost tedanjih pisateljev, kajti oni hvalijo tudi najgrje kraljevske čine, in še tedaj, če so pisali v sami kraljevski hiši. Vse pak je prav v razkolnem bizantinskem duhu s po-božnostjo in z misticizmom pobarvano in namenjeno za bogoslužje; tu niti govoriti ne moremo o kritiki, o pravem književnem življenju, ali o svobodnem razvijanju narodnega duha: „vse in povsod je le robsko posnemanje in slaba kopija   slabega originala." ')
Ruski vpliv.
Z bitko na Kosovem polju leta 1389. je bilo zrušeno srbsko carstvo Stepana Dušana, in Srbija je pala v pest divjim azijatom Turkom. Tedaj se je srbska moč zlomila, a stara slava jako potemnela kakor na politiškem tako tudi na književnem polju, a ostala na-
l) Ljubic 320.
604
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
deja, da o svojem času silneje in sijajneje zablišči. Zato ni čuda, ako je tudi v cerkvenem in nabožnem slovstvu, katero je-dino je doslej med Srbi živelo, nasledila še večja tema, nego-li je dosedaj bila. Kakor po morju zadnje valčke pred tišino, zapazimo še nekaj spominikov srbske delavnosti, v katerih se je še za nekoliko časa ohranil vsaj   čisti izraz srbske slovenščine.
Ko so početkom druge polovice XV. veka izumili umetnost tiska, niso ni Srbi ostali dolgo brez tiskanih knjig. Pa ko so Turki vse silneje širili in utrjevali svojo moč po jugoslovenskih pokrajinah, izginjale so narodne tiskarne s površja. In kako tudi ne bi, ko so bili samostani opustošeni, razva-ljeni in požgani, a znatneji in bogateji ljudje poubiti ali iztirani! Ker se ni več toliko tiskalo, nastalo je naravno pomanjkanje cerkvenih in nabožnih knjig. V tem so Rusi hiteli tiskati cerkvene knjige v izpremenje-nem jeziku slovenskem — v zmesi iz slovenščine in ruskega govora —, katere so Srbi, ne imajoči svojih, začeli kupovati in uporabljevati, ter se s tem učiti novega cerkvenega jezika. In tako so Srbi malo po malo pozabili svoj cerkveni jezik, a tudi za novega se niso posebno ogreli. Cerkvene knjige srbske so izgubile svojo značilno uredbo, in za tem že oddavna v Srbiji vladajočim srbizmom je nastopil še blodneji od njega rusizem, kateri je v Srbiji pokvaril cerkveni jezik in narodno književnost.
Pa vendar so Srbi službo božjo ali litur-gijo vršili zmirom v jeziku slovenskem, ter so ga ohranili do današnjega dne zjedinjeni in pravoslavni Srbi.1)
Liturgijske knjige.
Najstarejše srbske knjige ozir. rokopisi za cerkveno porabo niso se večinoma ohranile v izvirnikih, nego samo v prepisih. In teh se nahaja še velika množica po samostanih in cerkvah na raznih krajih, v katerih žive Srbi. Posebno mnogo jih. imajo Krušedol, Remeta, Vrdnik, Opovo, Sišatovac, vseh strok liturgijskih, kakor so: Služebnik
') Ljubic 328.
ali liturgiarion t. j. misal, Trebnik ali ritual, Casoslovec ali horologiont.j. breviar, Oktoich t. j. osmoglasnik, Triod t. j. tripesnec, Minej t. j. zbornik o svetcih, Molitvoslov — mo-litvenik, Stihirar — slavospev svetcem, Typik in dr., a vsi ti prepisi so ponajveč iz novejše dobe, iz XVI.—XVII. veka, pisani sicer v slovenskem jeziku, a tako, da se jim pozna vpliv srbščine.
Ne dolgo po iznajdbi tiskarstva so pa poskrbeli tudi Srbi, kakor že omenjeno, da svoje domače pismo ,cirilsko' in ,slovenski' jezik po tiskanih knjigah tembolj utrde in ohranijo v narodu in zlasti v svoji cerkvi. Prva tiskana srbska knjiga liturgijska je „Casoslovec" — horologion, ki ga je izdal Andrej de Thoresanis iz Asule v Benetkah leta 1493. V istem času je začel menih Ma-karij v Črni gori na povelje vojvode Jurija Crnojeviča tiskati svoj „Oktoich" ali osmoglasnik na Cetinju 1494; zatem „Psaltir" 1495; in morebiti še „Molitvenik" ali Euchologion.
Nadalje je bilo mnogo srbskih cerkvenih knjig tiskanih v Benetkah pri Božidaru Vu-koviču, kateri je tje pozval Črnogorca Pa-homija v ta namen; te so: „Liturgion" ali „Služebnik" z evangelji 1519, „Psaltir" s „časoslovcem" 1519, „Psaltir"s„sinaksarom" in ,časoslovcem' 1520, ,Služebnik' 1527, „Ka-tihizis" 1527, „Molitvoslov" 1527, „Oktoich" ali osmoglasnik 1536, „Oktoich" ali peto-glasnik 1535—37, „Minej prazdnični" ali „Sbornik" 1538, „Molitvenik" ali Euchologion 1538—40; zatem „Psaltir" 1546, „Molitvo-slov" ali Svetopisanje 1547 in 1560, „Slu-žebnik" ali Liturgion 1554, „Tripjesnec" ali Tridion 1560, „Psaltir" s Troparom 1561, „Farizeovac"  1561.
Razven te glavne tiskarne v Benetkah so bile v oni dobi tudi med Srbi samimi še cirilske tiskarne, v katerih je izšlo tedaj več bogoslužnih knjig. Tako v Goraždju v Hercegovini, kjer je bil tiskan „Psaltir" 1529 in „Molitvenik" ali „Trebnik" 1531; v Ru-jani blizu Užice: „Jevandjelie" 1537; v Mi-leševu v Hercegovini: „Psaltir" s „Sinaksa-rom" dnevnim in postnim, s „Troparom" in s „časoslovcem" z dnevno in nočno službo
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
605
1544 in verjetno tudi „Minej" 1544, pa „Mo-litvenik" 1545 in „Psaltir" 1557; v Biogradu (Beratu) v Arbaniji: „Evandjelie" o. 1552; v Skadru v Macedoniji: „Tripjesnec" ali „Tridion" 1561, 1563 in „Pentikostar" 1563; v Mrkšini cerkvi v Črni gori: „Tetrojevan-gelj" 1562 in „Petinkostar" ali „Triod cvjet-nyj" 1566. No vsem tem srbskim tiskarnam je bil le kratek obstanek; zdi se, da so jih Turki zopet zatrli.
Od XVII. veka pak so dohajale, kakor smo slišali, cerkvene knjige pravoslavnim Srbom iz Rusije. S tem so torej Rusi nekako povrnili darilo, ki so jim je prej dali južni Slovenci s prvimi cerkvenimi knjigami. O omenjenem Božidaru Vukovicu, ki je bil iz Podgorice v Hercegovini pred Turki pobegnil v Benetke in tam osnoval srbsko cirilsko tiskarno, katero delo je njegov sin Vinko nadaljeval, veli Ivan Kukuljevič (Arkiv L 131.): „Knjige, katere so iz njegove in njegovega sina tiskarne izšle, bile so mnogo stoletij jedino duševno blago našega naroda iztočne cerkve. Pa še tudi sedaj ni skoro cerkve iztočnega obreda, v kateri se ne bi poleg novejših ruskih cerkvenih knjig našlo katero Božidarovo delo. Njega ima posredno narod naš zahvaliti, da se je v iztočni cerkvi vzdržal slovenski jezik, a ž njim tudi krščanski zakon (vera) v turški carjevini." ')
Op. „Srbska obitelj, pobližnja carigradskomu uplivu, izostaviv rimsko a obljubiv iztočno vieroizpo-viedanje, primi istina bo i ona glagoljicu i staro-sla-vensku rieč, ali ovu ne samo posveti cerkovnim obredom, no uvede ju i u vse svoje državne porabe; a kad u Bugarskoj popravi Kliment po grčkoj novu azbuku, izostavi glagoljicu, a skloni se ka kli-mentici, da tako i raznošču pismena to bolje ob-znači raznost svoje od hrvatske viere. Ovo je uprav ono doba, u kom ove dvojačice, Hrvatska naime i Srbska, koje su do sada sjale neogranično na istom polju, kao nerazdiljene seke (sestre), zasiekoše medje izmedj sebe, koje su se vriemenom žalibože pomno-žavale i učvrstjivale, no ne tako ipak, da ni je lasno i dan danaska porušiti jih u mah tako, da ne ostane ni traga njihova dojakošnjega obstanka." (S. Ljubic I. 74).
Slovenska liturgija pri Hrvatih.
Raz ven Bolgarske je bila Hrvaška ona zemlja,   v  katero   so   se   zatekli   Metodovi
') Ljubic 54 si.; Šafafik IIL
učenci. Omenili smo že, da je prišlo na Hrvaško nekaj slovenskih duhovnikov že o prvem proganjanju kmalu po Metodovi smrti. Gotovo pa je nekaj Metodovih učencev s svojimi zvestimi verniki pribežalo na Hrvaško tudi takrat, ko so Madjari napadali Vel. Moravsko in posebno Panonijo.
Ta misel se nam zdi verjetna, ako samo uvažimo položaj Hrvaške napram Panoniji, iz katere je slovensko prebivalstvo bilo razpršeno. A popolnoma nas uverjuje o tem sve-dočanstvo iztočnega cesarja Kostantina Porfy-rogeneta (sredi X. veka), kateri določno veli, da ko so po Svetopolkovi smrti v nastalem uporu in domačem boju prodrli Turki t. j. Madjari v Panonijo ter stanovnike zatrli, razpršila se je preostala množica in pobegnila k sosednjim ljudstvom, namreč k Bolgarom, Turkom, Hrvatom in drugim narodom; tudi starodavno predanje v narodu hrvaškem o Svetopolku, o Cirilu in Metodu, je dospelo samo po tem potu med Hrvate, in knjige, „ke pri Hervatih ostaše i pri njih se na-hode, a zovu se Metodios", kakor piše stari hrvatski letopisec, spominjajo nas knjig, ki so jih Metodovi učenci prinesli s seboj.')
Borbe v cerkvi.
Hrvaška, ki je v oni dobi bila sicer razdeljena v dve državi, v dalmatinsko in posavsko, vladala se je vendar politiški in cerkveno samostalno. Imela je svojega škofa na tedaj novo osnovani stolici v Ninu blizu Zadra, dočim je bil latinski nadškof za dalmatinsko primorje na starodavni prvostolici salonski, katera je sedaj v Spletu. Ninski škof Teodozij se je takoj leta 879. ločil od carigrajske cerkve, h kateri sta se bili nekaj preje nagnili Hrvaška in Dalmacija, in se vrnil k rimski cerkvi, spletski nadškof pa je i nadalje ostal združen s Carigradom. Tako je Teodozij postal v resnici katoliški hrvaški škof, neodvisen od Spleta. Zato so nastale borbe med hrvaškim škofom in spletsko stolico, katere so se rešile najprej na korist spletskega metropolita.
') M. Mesic 241; Ljubic I. 308. A str. 105: Metodios = (is9-' bboc, = meje občin, torej zakoniki!
606
Književnost.
V tem času so prišli Metodovi učenci na Hrvaško. Lepo priliko so imeli torej Hrvati sedaj, da slovensko knjigo brez upora uvedejo v svojo cerkev. Duhovništvo latinske Dalmacije je bilo še pod carigrajskim pa-trijarhom, z druge strani pa se je hrvaški škof Teodozij ninski trudil na vse moči, da raztegne svojo oblast tudi na one Hrvate, kateri so bili podložni primorskim škofom latinskim. Teodozij je zato radostno vsprejel slovenske bogoslužne knjige za cerkveno porabo; hrvaški duhovniki so istotako veselo pozdravili glagoljico kot sposobnejo od grškega in latinskega pisma za svoje glasove; a tudi narodu hrvaškemu je jako ugajala služba božja v razumljivem jeziku.
Ali to ni trajalo dolgo časa. Latinski škofje v Dalmaciji so se po smrti grškega cesarja Vasilija I. (886) povrnili k rimski cerkvi in takoj je nastala borba med spletsko in hrvaško škofijo, kakor malo prej med solnograško in moravsko Metodovo. V tej cerkveni borbi pa je zmagal Splet: ninska škofija mu je postala zopet podložna in začel je nasprotovati uporabi slovenščine v cerkvenih obredih.
Škofi rimsko - dalmatinski, na čelu jim spletski nadškof Janez IIL, so papeža Janeza X. prosili, da zabrani slovensko litur-gijo kot protivno cerkvenim zakonom. Papež se je bal nestanovitnosti primorsko - latinskega duhovništva in se je izrekel v pismih do duhovnih in svetskih poglavarjev zoper slovensko liturgijo v hrvaški cerkvi. A ninski
Slovenska književnost.
JVa rasstanku. Spisali slovenski o s m o-š o 1 c i (Slovanske knjižnice snopič 78 — 81). V Gorici 1898. Mala 8°. Str. 375. Cena 1 gld. — Šest pisateljev-abiturijentov je stopilo pred svet s plodovi svojega mladega duha. Pač lepa je misel: ob razstanku podati si v spomin knjižico, skupno spisano! Radovedni smo jo prečitali. — J. M. Aleksandrov je na čelu pisateljskemu kolu z „Mladimi pesnimi".    Res   so   mlade   po   obliki   in   po   mislih,
škof Gregorij jo je hrabro in odločno branil; upal je namreč, da se osvobodi od latinskega spletskega metropolita, če bo imel slovensko liturgijo. Ali cerkveni zbor v Spletu, ki sta ga sklicala papeževa poslanika Janez ankonski in Leon prenestinski leta 925. in kjer so bili prisotni vsi omenjeni škofi, hrvaški kralj Tomislav in srbski knez Mihael, odločil je o slovenščini v cerkvi: „Da ne sme nijeden škof naše (spletske) pokrajine posvečevati duhovnikov za slovenski jezik; vendar more tak duhovnik v nižjem redu in v samostanu Bogu služiti; tudi ne sme v svoji cerkvi dopustiti, da se slovensko mašuje, raz ven ako mu nedostaje mašnikov, a da more dovoliti mašniku, da božjo službo opravlja v slovenskem jeziku, prositi mora rimskega  papeža  posebnega pooblaščenja".
Zastonj je posredoval knez Tomislav pri rimski stolici, da zavrže ta sklep, ki je zelo vznemiril Hrvate in latince. Papež Janez, zapeljan od zvijačnih spletk primorskih latincev, poslal je malo poznej svojega poslanika Madal-berta drugič v Splet; cerkveni zbor 1. 928. je zopet zabranil slovenščino, in papež je potrdil ta sklep. Škofa Gregorija so premestili na skradinsko stolico, škofijo ninsko pa so zatrli ter njeno ozemlje podredili primorskim škofom.
Privrženci latinskega jezika so dobili vso oblast v roke in so po malem odvzemali tla slovenski liturgiji.')
') Ljubic 29, 105; Mesič 242 si.
četudi se pesnik zavija v neprodirno meglo tajne modrosti. Njegov nemirni duh niha med realizmom in dekadentizmom sem ter tje, a nagiba se k deka-dentizmu. Pesnik ima brez dvojbe lep dar, a je imel slabe učitelje, ki so ga zavedli na stranske poti, s katerih se bo moral vrniti. Za svarilen vzgled tega „modernizma" bodi tukaj pesem:
Morske rože. Ah ve rože, poznam hrepenenje Sredi temnih, samotnih valov,
Književnost.
630
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
slovnega sestava ne spravil v obliko najlepših govorov. In naj bi povedal in dokazal mnogo modroslovnih resnic, imeli bi ga vsi zvedenci za velikega modroslovca ne glede na govorniško obliko. Ali niso znane ocenjevalcu Fichte-jeve „Reden an die deutsche Nation" ?
Kar nam razklada ocenjevalec o govorniškem dokazovanju, temu oporekamo najodločneje, ako se imajo besede umevati v pravem pomenu. Pač je res, da je zapeljivcem, demagogom, kričačem in brezvestnim hujskačem vsak „razlog dober, bodisi sofističen in slepilen", a to vendar ni pravilo in tako
Slovenska liturgija prepovedana.
Hrvati so se v nauku čisto skladali z rimsko cerkvijo, a. so tako cenili dedščino sv. Cirila in Metoda, da se nikakor niso dali od nje odvrniti. Ko je bila zatrta hrvaška škofija v Ninu, oropana je bila tudi slovenska liturgija svoje velike podpore. A še vedno se je držala v velikem delu hrvaške zemlje, ker jo je ljubilo ljudstvo in je bilo tudi precej duhovnikov glagoljašev, kateri so vkljub temu, da je papež potrdil sklep zbora, i nadalje vršili službo božjo slovenski.
Ali v drugi polovici XI. veka je nastala večja nevarnost. Takrat je rimska stolica odpravljala v Španiji razlike od obče rimske liturgije; prav razumljivo je, da je tudi pri Hrvatih hotela izvesti to, kar v Španiji, posebno, ako se ji je slovenska liturgija opisala kot krivoverska. Takrat so učeni krogi tako malo vedeli o Slovenih in o početku slovenske liturgije, da so Slovene, zlasti pa Hrvate, zamenjavali z Goti; ker so Goti bili arijanci, zato so tudi Metoda, učitelja teh „Gotov", t. j. Slovenov, imeli za krivoverca in njegovo uredbo za krivoverno.
govorništvo ni koristno. Še manj pa ima ta primera kaj opraviti z namenom našega mo-droslovnega spisa: z resnico koristiti rojakom. Dobro vemo, da se zdi nekaterim bralcem vsak spis tendencijozen, ako ga je spisal mož, ki ni njih mišljenja. Tendencijozno se jim zdi, kar pišemo mi; v takih spisih — mislijo — ni resnice, ampak v službi so sebičnih namenov. Tako sodijo naši neprija-telji. Zato niti ne ber6 cele knjige, ampak le nekaj odlomkov, in po tistih obsodijo vso. Kdaj pride vendar čas, da se ne bodo nauki cenili po ljubih in neljubih osebnostih, ampak jedino po dokazih?                          (Dalje.)
Zato se ne čudimo temu, kar nam pripoveduje Tomaž, spletski arhidijakon (umrl 1. 1268.) o usodi, ki je zadela glagoliško slovensko bogoslužje za vladanja hrvaškega kralja Krešimira Petra in papežev Nikolaja II. in Aleksandra II. L. 1059. je namreč zboroval pokrajinski cerkveni zbor v Spletu pod predsedstvom papeškega poslanika kardinala Mavnarda, kateri je glede porabe slovenskega jezika v službi božji ponovil sklep spletskega zbora od 1. 925. ter odločil: da se odslej nikdo ne drzni službo božjo obhajati v slovenskem jeziku, in da se naj sveti redovi nikomur ne podele, ki ne zna ali latinski ali grški. Tomaž arhidijakon navaja ta razlog: „Pravili so namreč, da je gotska pismena iznašel neki Metod krivoverec, kateri je mnogo lažnjivega pisal proti nauku katoliške vere v istem slovenskem jeziku, zaradi česar je bil baje po božji sodbi z naglo smrtjo kaznovan." (!) Tudi papež Nikolaj II. je ta odlok spletskega zbora potrdil.
Hrvati so nato poskusili še jedno sredstvo, da bi si rešili drago svetinjo.   Poslali
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fčkonja.)
(Dalje.)
Andrej Fekonja: Slovčnska liturgija pri Južnih Slovčnih.
631
so namreč poslanstvo v Rim k sv. očetu Aleksandru II. Ali ni bilo več Metoda niti škofa Gregorija, kateri bi bil apostolski sto-lici dokazal, kako važna je sveta liturgija za slovenske narode, in kako se ž njo ni naj manj e ne ruši jedinstvo cerkve Kristusove. Papež Aleksander II. je potrdil storjeni sklep pod kaznijo izobčenja. Vsled teh na-redb so se sedaj vse cerkve v hrvaški Dalmaciji pozaprle, da se tako zares ugasi narodna liturgija, in dosledno se je ustavilo učenje v glagolici. A hrvaški narod, kateri se je že bil privadil domači službi božji, se je upiral temu ravnanju; zato je bilo lahko Ulfu in Cenedi malo pozneje provzrociti velik cerkveni razpor v Dalmaciji. Da ga odstrani ter naredi mir, pošlje papež Aleksander II. kardinala Janeza kot svojega poslanika, kateri skliče zopet v Splet cerkveni zbor 1. 1064. Tu so bili sedaj kaznovani oni uporniki z izobčenjem, a slovenska liturgija na novo zabranjena. Vse zaključke splet-skega cerkvenega zbora je naposled potrdil tudi papež Gregor VIL (1073—1085), kateri tudi češkemu vojvodi Vratislavu II, na njegovo prošnjo ni dopustil porabe slovenskega jezika v službi božji za celo Češko.
Cerkveni poglavarji dalmatinski so tedaj odpravljali porabo slovenskega jezika v službi božji. Cisto zatrli so ga v večjem delu Hrvaške, a v celi deželi ga niso mogli odpraviti. Dasi so bile hrvaške cerkve pozaprte ter se niso več v njih razlegali glasovi narodnega jezika, vendarle je slovenska liturgija od te dobe nekako životarila, dokler je zopet ni dopustila ona najvišja cerkvena oblast, pod katere okriljem se je bila prvikrat pokazala svetu.')
Slovenska liturgija obnovljena.
Kralj Krešimir je v onih cerkvenih prepirih pustil cerkvi in narodu vso slobodo v delovanju; zato so pa nekateri Hrvati vkljub vsem prepovedim rabili slovenski jezik v službi božji. A sedaj je prišel čas, da je najvišja cerkvena oblast ta običaj zakonito potrdila.
l) Mesič 274; Ljubic 31, 112.
Prvi, ki je prosil rimsko stolico, da mu dovoli upotrebljevati v cerkvi slovenski jezik pisma glagoliškega, bil je senjski škof Filip v sredi XIII. veka. Posvečen je bil v Lyonu od papeža Inocenta IV., ki se je bil v Francosko umaknil pred cesarjem Friderikom II. 1. 1245. Škof Filip je naznanil leta 1246. papežu, da duhovniki senjske škofije opravljajo službo božjo v slovenskem jeziku „s pismeni Jeroninskimi", ter ga zaprosil, da s svojo najvišjo oblastjo odobri, kar se je tako tečajem vekov ohranilo. Papež Inocent IV. je uslišal prošnjo z zanimivim in važnim pismom z dne 29. marca leta 1248., pišoč Filipu škofu senjskemu: „V prošnji si nam naznanil, da je v Sloveniji (Sclavonia) posebno pismo, o katerem trde duhovniki iste dežele, da je imajo od sv. Jeronima, ter je upotrebljujejo pri službi božji. Da boš torej njim jednak in da posnemaš navado zemlje, v kateri si škof, zaprosil si od nas dovoljenja, da obhajaš božjo službo po omenjenem pismu. Mi torej, prepričani, da je jezik podvržen stvari in ne stvar jeziku, dovoljujemo ti z veljavo tega pisma, česar si prosil, v onih krajih, kjer se je po običaju ohranilo, kar si opisal, da se le smisel po različnosti pisma ne kazi. Dano v Lyonu 29. marcija leta V." — t. j. 1. 1248.
Za Filipom senjskim je papeža prosil takega dovoljenja škof na otoku Krku za benediktince v samostanu sv. Nikolaja v Omišlju. Tudi on je dobil od Inocenta IV. dne 26. prosinca 1252. pooblastilo: „da smejo v slovenskih pismenih po obredu rimske cerkve službo božjo obhajati, kakor so oni in njegovi predniki delati bili navajeni."
Tudi pozneje so rimski papeži potrjevali o raznih prilikah Hrvatom slovensko litur-gijo. Tako je n. pr. papež Urban VIII. s pismom (breve) „Ecclesia catholica" dne 29. malega travna leta 1631. potrdil nov glagoliški misal rimski ter ga dal tiskati „v porabo in korist onih Kristusovih vernikov, cerkva itd., kjer se je doslej v omenjenem (slovenskem) jeziku služilo." Isti papež Urban VIII. je podelil dominikancem v Senju odpustek privi-legovanega oltarja vsakikrat, kadar pevajo glagoliško (slovensko) mašo pri oltarju pre-
632
Dr. Fr. L.: Sežiganje mrličev.
čiste Device. Papež Inocent X. je nadalje s pismom dne 22. svečana 1. 1648. odobril gla-goliški brevijar, in isto tako papež Inocent XI. 1. 1688. brevijar v „slovenskem jeziku".
Modri papež Benedikt XIV. je v pismu „Ex pastorali munere" dne 25. vel. srpana 1. 1754. „zvestemu in pobožnemu narodu ilirskemu" potrdil vse, kar so bili prejšnji papeži dovolili o porabi slovenske liturgije, „kakor jo je skozi več prešlih vekov ilirsko duhovništvo verno ohranilo". A ker je zvedel Benedikt XIV., da so nekateri narodni duhovniki smelo včasih vlagali kako besedo, ter nekaj pri sv. maši izgovarjali v ljudskem jeziku, ukazal je v istem pismu hrvaškim škofom: da kakor so „rimski papeži budno in marljivo skrbeli, da v službi božji vsak narod pobožno čuva svoje zakonito uvedene obrede in ohranja istega jezika jednakost", tako naj tudi škofi „zabranjujejo, da se stari
Kratki in preprosti sestavek na 575. str. našega lista je vzbudil v „Slov. Narodu" oster in zadirljiv odgovor. Kopa psovk in grdenja, ki leti na naš list, nam ni napravila nikakega nemira; razkladanje, katero nam podaje, ni premenilo našega nazora, ampak nam je le še jasneje pokazalo, od kod izhaja teženje po sežiganju.
Naš dotični sestavek ni bil noben odgovor na kak spis in se ni oziral na dotič-nega pisatelja, ker gledamo na stvar in njeno vrednost, ne na osebe. O sežiganju je pisal naš list v obče, ne o sežiganju v modernih peččh. Sežiganje trupel se da urediti še fineje, kakor je urejeno v sežigalnicah, ako bi se porabila vsa tehnična sredstva; to vemo vsi nasprotniki sežiganja. A tukaj se ne gre za to, kako se da sežiganje lepo in snažno prirediti, ampak za to, kaj je sežiganje kot dejanje samo na sebi. Sežiganje poštevamo kot
jezik z domačimi izrazi ne izpreminja in ne popušča, ter naj se z vso močjo trudijo, da napake, tekom časa nastale, iztrebijo".
Na to naredbo papeža Benedikta XIV. se sklicuje tudi rimska „Congregatio de propaganda flde" z odlokom dne 29. kim. 1. 1804. namenjenim vsem škofijam, kjer je vladala slovenska liturgija. Opozorila je hrvaške škofe, „da so nekateri duhovniki ,di rito slavo' začeli zanemarjati glagolico, ukazala jim, da naj pazijo, da se ohrani jeden običaj, kateri je bil tako koristen za katoliško vero, ker krive vere XVI. veka niso prodrle v isto stran", in zapovedala: „da naj delajo po svoji skrbnosti za ohranitev obreda slovensko-latinskega ... da se ohrani in obdrži na čast naroda in v korist naše sv. vere." ') (Dalje.)
') Mesič 300;   Ljubic 32,   42;   Slov. Svet   1892, str. 11, 36, 77.
navado nekaterih narodov v primeri z drugo navado, namreč s pokopavanjem; poštevamo zlasti kot pomoček, s katerim hočejo nekateri polagoma potlačiti krščanskega duha. Na tem stališču glede sežiganja stoji tudi uredništvo našega lista, zato ne more preklicati onih razlogov, ampak jih hoče podpreti ob kratkem, kolikor treba, da bo stvar vsakomur razvidna. Idimo kar po vrsti omenjenega spiska v našem listu!
Malenkosten se nam zdi oni, kdor pri nas deluje za sežiganje; zakaj s takim delovanjem ne bi narodu nič pomagal, čeprav bi se sežiganje uvedlo, pač pa mu mnogo škodil zaradi nepotrebnega razpora, prepira, sovraštva; škodil bi mu, ker bega narod in mu krati krščansko vero. Ali nimamo drugih potreb, kakor sežiganje trupel ? Dandanes, ko bijemo trd boj za obstanek, hočete še s to stvarjo narod razdvajati! Ako
Sežiganje mrličev.
(Spisal dr. Fr. L.)
662
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Razne zgode in nezgode.
Odkar je bil papež Inocent IV. zopet potrdil porabo slovenskega jezika v službi božji, razprostranila se je slovenska liturgija skoro po vseh s Hrvati nastanjenih pokrajinah, kakor nam dokazuje množina glago-liških spominikov o slovenskem bogoslužju. Glagoliške župnije so bile v Hrvaškem Pri-morju in Vojniški Krajini, vsi današnji Dalmaciji z vsemi otoki Jadranskega morja, skoro v vsi Istri in velikem delu provinci-jalne Hrvaške, nekatere župnije so segale tudi prek njenih granic tje do Požege in do Djakova v Slavoniji. Pa tudi v Bosni, Arba-niji in v drugih tamošnjih straneh, kjer so bivali ljudje katoliškega veroizpovedanja, obhajala se je služba božja v slovenskem jeziku po rimskem obredu. Cel6 med Slovence se je razširilo glagoliško-slovensko bogoslužje, zlasti med primorske, pa tudikranjske, kakor bomo še pozneje slišali.
Vendar se ni v onih straneh slovenska liturgija nikdar rabila sama; poleg nje, a mestoma tudi nad njo, je stala latinska liturgija. Prevladovala je slovenščina v Istri, po-čenši od reke Rase, v hrvaškem Primorju, v Vojniški Krajini, v Dalmaciji do reke Krke, in na bližnjih otokih. A središče gla-golice je bil vedno Senj. — Toda slovenska liturgija ni bila vedno tako razširjena. Tudi sedaj je imela mnogo protivnikov. Razven Nemcev, Madjarjev in Italijanov so ji bili neprijatelji tudi cerkveni vladarji. Tako je puljski škof Klavdij Sozomen hotel glago-lico odpraviti v isterskem mestu Reki leta 1593.; in oglejski patrijarh Francesco Barbaro je na škofovskem zboru v Vidmu 1.1596. izrekel željo, da se v škofijah njemu podrejenih namestu slovenskega jezika uvede jezik latinski. Pa tudi šibeniški škof Vin-cencij Arigoni je silil duhovnike glagoljaše,
da se uče latinščine (ok. 1. 1623.), in senjski škof Peter Mariani (ok. 1. 1654.) je javno napadal slovensko bogoslužje ter branil pevati mašo v slovenskem jeziku; a oba je Rim zavrnil.')
Taki in slični poskusi ne bi bili mnogo škodili slovenski liturgiji, ako bi jo bilo slovensko duhovništvo dostojno zastopalo. Ali duhovščina je bila takrat tako zanemarjena, da ne samo ni iskala višjega naobra-ženja v jeziku omikancev, kateri je bil tedaj na zapadu latinski, nego se je tudi malo trudila, da točneje spozna slovenski bogo-služni jezik. Zato ni mogla čuvati izročene svetinje, slovenske liturgije.
Nekateri vrhovni pastirji so se vrlo trudili, da si vzgoje naobraženo in cerkvenemu slovenskemu jeziku veščo duhovščino. Zato so ukazovali, da se bodoči duhovniki marljivo uče tega jezika, ter so v ta namen osnovali posebne učilne. Tako so delali: spletska nadškofa Sforza Ponzoni 1. 1620. in Štefan Kosmi 1. 1688., zaderski nadškof Vinko Zmajevič 1. 1729., in spletski škof Ljubimir Bizza blizu Omiša leta 1750. Zanimivo je slišati, kako je cerkveni zbor v Spletu tedaj, 1. 1688., sodil o slovenski liturgiji in o bogoslužnem jeziku slovenskem. Pravi namreč: „Ker je med tridesetimi stranskimi župnijami te škofije samo osem župnij latinskega obreda, ostale pa so ilirskega (kajti po lastni in prekrasni svete matere cerkve povlastici se vrši v ilirskem jeziku služba božja), zato se mora zelo paziti, da se istega jezika dobro nauče in uče. Kle-riki (semeniščniki) morajo znati azbukvidar (abecednik); poučujejo naj jih sposobni duhovniki, kateri naj zlasti za to skrbe, da ilirsko pismo, v katerem sta spisana misal in brevijar, točno znajo;   drugače  naj vedo,
') Mesic 388; Ljubic II. 335, 348.
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
663
da se k sv. redom ne bodo pustili, ker se pri Ilirih istotako vpošteva ilirski pismeni jezik, kakor pri nas latinski." Važna je tudi prisega kanonikov senjske škofije od 1. 1703., ki se glasi: ,Jaz I. L obetam, obljubljam in prisegam ..., da bom osebno upravljal isti kano-nikat, glagolice se vsaj v pol letu naučil, da bom v koru tudi pri službi ali brevijarju v ilirskem jeziku, pri jutrnicah in popoldanjih urah, in bom njegova prava in svoboščine po moči branil." Tudi cesar Ferdinand II. je posredoval pri papeški stolici za boljše poučevanje duhovnikov glagoljašev, ter poklonil rimski propagandi (zboru kardinalov za razširjanje vere) v Benetkah kupljena glogoliška pismena ok. leta 1620.; a papež Benedikt XIV. je odredil leta 1742., da se v Urbanovem kolegiju (velikem semenišču za misijonarje) v Rimu utemelji stolica za cerkveni slovenski jezik.
Ali niti ti koraki niso obrodili zaželje-nega sadu, ker so ostali še vedno nasprotniki, kateri niso v njej videli onega pospešila za duhovno življenje narodov slovenskih, zaradi katerega sta jo bila slovenska apostola uredila in so jo sv. očetje papeži odobrili. Se početkom XIX. veka je osorski škof Franc. Pet. Rakamaric na lošinjskih otokih odpravil slovensko službo božjo in ukazal latinsko leta 1802.; v Zadru pak je nadškof Josip Fr. Novak, rodom Ceh, leta 1829. zatrl slovensko semenišče, kakor je tudi že preje propalo semenišče pri Omišu itd.1) Zato je jela propadati i glagolica in v slovensko litur-gijo so se vrinile še cerkvenim določilom protivne navade. Duhovniki namreč nevešči slovenskemu jeziku in pismu so prepisali z latinico vse ono, kar se na glas čita ali peva pri sv. maši ali službi božji, ali pa so uvajali v službo božjo živi hrvaški jezik. Po-manjkovalo je pač tudi slovenskih misalov glagoliških, a ono, kar se je nahajalo, bilo je jako težavno citati, ker je bil tisek nejasen in zapleten. Tudi razlika med jezikom slovenskim in hrvaškim, posebno onim, ki je navaden v Primorju in po otokih, ni ravno
*) Ljubic I. 47, II. 343; Mesic 388.
velika. Tako se je uvajal v službi božji in tudi v sv. maši navadni hrvaški jezik, tako zvani „šcavet" (skiavet, ital. schia\etto), kar je pa že papež Benedikt XIV. grajal, kakor smo slišali.
Kako je bilo s slovensko glagoliško litur-gijo v prvi četrtini tega veka, nam je podal nekaj črtic naš dr. Jak. Zupan s svojega „gla-goliškega potovanja" 1.1817.— 1819., opisujoč „Osem glagolitskih samostanov v ilirski kraljevini". Govoreč o duhovnikih glago-ljaših, o katerih razlaga, da se zovejo tako od „glagoliti", t. j. govoriti, ker v svojem domačem govoru smejo vršiti službo božjo, pravi: „Vendar so ti glagoljaši za zapadnimi Evropejci tako zaostali v naobrazbi, da po italijanskih in madjarskih akademijah pola-tinčeni se sramujejo biti glagoliti-glagoljaši, in da duhovske molitve in liturgijo tu in tam vrše sicer slovenski, vendar ne več v težki glagolici, nego po knjigah v latinico prepisanih . . . Kar se ima v liturgiji pevati in glasno citati, to se slovenskemu narodu slovenski peva in čita; druge molitve pop lahko čita slovenski ali latinski; toliko slo-bodo uživajo glagoliti!
Največjo hvalo zaslužijo v tem, da vrše Ilirom to narodno, iz Rima pospeševano liturgijo redovniki sv. Frančiška ali franjevci. Po primorskem poglavarstvu nahaja se še osem glagoliških samostanov, kateri so v abecednem redu: Dubašnica, na otoku Krku, prav pri morju nasproti Reki; Glavotok, med Krko in Poresino; Kerk, veliki grad in stolnica biskupova, ima dva samostana, gla-goliški moški in neki ženski; Kosje lono, na majhnem otoku, med mestom Krkom pa Kanajtom; Martinšcica, na otoku Cresu, med Ljubenico in Osorom; Naresma, Narečina, na Lošinju; Porezina, Faresina, na gornjem Cresu, proti Istri; Vir, malo korakov to stran Osora. Knjižnic v njih nisem našel nobenih. ,Služebnik' (misal), ,Caslovec' (breviar), ,Treb-nik' (ritual), ,Ispravnik za ispovidnici', ,Mo-litvy' Juraniča so njihova navadna glagoliška književnost." *)
») Prim.Jezičnik XV. 21.
664
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
Sedanje  stanje.
V najnovejši dobi je rimska stolica natančneje določila rabo cerkvene slovenščine.1)
Leta 1886. se je v Črni gori ustanovila nadškofija barska za ondotne katoličane, ki so ponajveč srbske narodnosti, tudi s slovensko liturgijo, in dotični semeniščniki se odgojujejo v Rimu. V Rimu služi se tudi še včasih v ustavu sv.Jerolima glagoliški.
Congregatio s. Rituum je ukazala 1. 1892.: 1. Staroslovenski jezik sme se rabiti pri bogoslužnih opravilih povsodi, kjer je bil dosedaj zakonito v porabi. 2. Pri sv. maši ne sme se latinski jezik zamenjati s slovenskim; vendar je dopuščeno, da se tam, kjer je poslednji prišel v rabo, epistola in evangelij, ki se pevata latinski, prečitata tudi v slovenskem jeziku. 3. Ako ima svečenik pravico, pri sv. maši rabiti slovenski jezik, mora, ako opravlja bogoslužje v cerkvah,  kjer je
') Kako je bilo še 1. 1863., razvidimo iz sledečega poročila Matije Majarja:
„Na vaše pitanje, koliko žup je v Dalmaciji i v Istri i na otokih, kjer se služi služba božja po rimskem obredu a v jeziku slovenskem, — je težko odgovoriti točno. Neki župnik služi službo božjo po latinsku ondi, kjer so vedno služili po slovensku; neki mašuje pol tako a pol onako; a neki zapeva: ,Pomolimo se!' pak peva molitev latinsku, a završi jo: ,Gospodom našim Isusom Hristom sinom Tvojim, koji s Tobom živi i kraljuje po sve veke vekov' (namesto: iže s toboju živet i carstvujet v veki vek)! Ima jih, koji vrše latinski ono, kar se govori molče (secreta), a glagoljski ono, kar se govori na glas; a nekim služi sedanji jezik namesto staroslovenskega.
Tako vam ne morem povedati točno, kje se služi služba božja po slovensku. Morem vam pa povedati, kje se sme služiti po slovensku, namreč: po Dalmaciji, po Istri, po dalmatinskih in karnerskih otokih in po vsej biskupiji senjski, po otoku Krku razven mesta Krka. Velika sv. maša se služi po slovensku, a tiho mašo čitajo neki po latinsku, neki po slovensku. A v teh krajih moremo (smemo) tudi pred ljudstvom italijanskim po slovensku sv. mašo citati in pevati. Tako mašujejo frančiškani v Zadru in drugih krajih.
V semeniščih zaderskem, senjskem in djakov-skem uče se sicer bogoslovci staroslovenskega jezika, a maševati po slovensku se nikjer ne uče; tega se morejo sami naučiti, ako kdo hoče. Tako je to od nekoliko let. Jaz poznam mnogo duhovnikov, ki so preje samo latinski maševali, sedaj pa mašujejo po slovensku, neki samo o praznikih veliko mašo, a neki tudi tiho mašo. — Ljudstvo želi službo božjo v slovenskem jeziku, in duhovniki, ki tega ne znajo, pomagajo si kakor morejo in tudi kakor hočejo." (Ciril in Metod 1863, 1885.)
v porabi latinski jezik, rabiti tega, in obratno mora svečenik, ako opravlja bogoslužje v cerkvah, kjer se rabi slovenski jezik, maševati v tem in ne v latinskem.1)
Bivši senjsko-modruški škof dr. Juraj Posilovic je priskrbel novo izdajo rimskega misala s slovenskim jezikom in pismom gla-goliškim.2)
Cisto jasno in odločno pa je rabo slovenskega jezika določil sv. zbor za obrede v pismu do nadškofov, škofov itd. provincij goriške, zadrske in zagrebške z dne 8. velikega srpana 1. 1898. V tem važnem pismu je določeno v 14 točkah zlasti sledeče: Raba staroslovenskega jezika v bogocastju je stvarni privilegij, navezan na določene cerkve, nikakor pa ne osebni privilegij nekaterih svečenikov. One cerkve so deležne tega privilegija, katere morejo dokazati, da ga uživajo že trideset let. Javna in slovesna služba božja v njih mora biti le slovenska. Tudi kar ljudstvo pri slovesni božji službi poje ali odgovarja, sme biti le staroslo vensko. Kar velja za misal, velja tudi za obrednik. Škofje naj v svojih semeniščih skrbno pospešujejo učenje latinščine in starosloven-ščine, pred delitvijo mašniškega reda naj zaznamujejo klerike, ki se odločijo za latinske in staroslovenske cerkve, prepričavši se prej o njih volji in zmožnosti. Pri oznanjevanju božje besede in drugih opravilih bogačastja, ki niso strogo liturgijska, se dovoljuje raba živega slovenskega jezika.
S tem odlokom je potrjena slovenska liturgija in ji je hkrati določena meja in obseg. (Dalje.)
1)  vSlov. Svet. 1895, str. 19.
2)  V dotični svoji poslanici d. 25. ož. 1894. veli: „Ovaj dakle slovenski misal uvodimo u naše die-ceze Senjsku i Modrušku kano jedini zakoniti misal za službu božju slovenskim jezikom, bila ova svečana, ili samo pjevana, ili tiha; i nalažemo svima svečenikom naših dieceza, da ga naročito za svečanu, ili pjevanu svetu misu — u mjesto dosada-njega ščaveta s običnim hrvatskim jezikom, spojena s latinskim misalom — čim se može prije, uporabu stave. Pošto ovo podpuno, u svih stranah, izvedeno bude, zabranjenom se izjavlja poraba ščaveta, ili običnoga hrvatskoga jezika u sv. miši, kano i mie-šanje latinsko ga jezika bilo s hrvatskim ili staroslo venskim u istoj miši. Misa glede jezika ima biti čitava ili slovenska, ili latinska."
696
S
avinji
"L eci mi, Savinja bodra, O Savinja temnomodra! Glasno šepetaj mi z vali Ob slovenski tu obali!
Siimi reka bistrotoka, O planinka modrooka, In ko dojdeš mi do Save, Cuj, — nardči ji pozdrave:
„Oj, naj mi pozdravi brate, Rodne brate in Hrvate, In pozdravi mnogo selo, Na Posavju — mesto belo!"
Sumi, reka bistrotoka, O Savinja modročka, In pozdrave te spordčaj — Savi zlivaj je v nardčaj! —
Posavska.
Tam ob plotu koncem vrta Dviga se mi smreka v zrak; Klopica kraj nje je zbita — Kraj je ta nad vse mi drag.
Pod smreko.
Sanjala sem v njeni senci Marsikak že sladek sen; Marsiktera zlata ura, Bila večnosti je plen. —
Kadar gnjev se v dušo vseli, Tare mi srce bridkost, Solza vroča pere lice — Tu se vrne mi srčnost.
Ko razjočem tu skrivaj se, Da ne vidi me nihče: Bol tako prebijem vsako, Potrpim trpljenje vse.
Zdi se mi, da z mano t6ži, Da ume me bolj ko svet, Plače z mano, me miluje: To pa razvedri me spet.
Mira.
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Knjige liturgijske. Z glagolico pisane bogoslužne knjige za Hrvate hrani še sedaj več starih spominikov iz XIV. in XV. veka. Omenja se sicer neki glagoliški Psaltir, ki ga je bil 1. 1222. pop Nikola z Raba prepisal iz drugega, napisanega že takoj po Metodovi smrti, po naročilu solinskega škofa Teodora (880—890); ali od srede XVII. sem se za ta rokopis več ne zna. Najstarejši rokopisni glagoliški misal pa je oni, ki ga je knez Novak, dvornik pri ogerskem kralju Ludoviku, prepisal leta 1368.; a najstarejši glagoliški brevijar je oni, ki ga je prepisal dijakon Kirin v Senju 1. 1359. Oba sta bila zatem še večkrat prepisana, n. pr. misal pr. 1.1387,1402., 1441.,
1456., 1463., in brevijar pr. 1. 1387., po 1389, pr. 1412., 1444. i. dr., kolikor nam je rokopisov znanih.
Ko so izumili knjigotiskarstvo (1460), počeli so takoj tudi Hrvati tiskati svoje liturgijske knjige. Izdajali so jih najpreje zasebniki. Prvi glagoliški misal je bil tiskan v Benetkah 1. 1483. in brevijar 1. 1492.; a kdo ga je ukazal tiskati, ni znano. Ne dolgo zatem so bile tiskane cerkvene knjige v Senju pod vodstvom ondotnega škofijskega vikarja Silvestra Bedričiča, kateri je pozval k sebi v ta namen iz Benetk tiskarja domačina Gregorja Senjanina. Ta je torej tiskal tu zopet misal 1. 1494., in z naslovom „Misal hrvacki" 1. 1507.,  ter še tri druge  knjige,  med njimi
698
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
ritual z naslovom „Naručnik plebanušev" 1. 1507. Tudi na Reki, kamor se je pozneje ali preselil tiskar Gregor iz Senja, ali pa so bila tje prenesena njegova pismena, izšel je „Misal hrvacki" troskom modruškega škofa Simuna Kožičiča 1. 1531. In zatem sta bila tiskana zopet misal in glagoliški brevijar v trdnjavi Sv. Vita po skrbi senjskega škofa Joana VI. de Domeniš ok. 1. 1540. Poleg teh pa so bile zopet tiskane liturgijske knjige glagoliške v Benetkah; tako misal po skrbi fra Pavla od Modruše 1. 1528., in brevijar trudom Nikole Broziča, župnika v Omišlju 1. 1561.; pa še večkrat i ta i oni, n. pr. leta 1509., 1528., 1531, 1631., 1706., 1741.
Rimska stolica se je v XVI. veku še bolj zanimala za slovenske bogoslužne knjige. K temu jo je nagnilo več razlogov. Cerkveni zbori so se potegovali za slovenščino, na primer akvilejski 1. 1596. je sklenil, da naj škofi skrbe, da ,ilirski' brevijar in misal učeni in pobožni možje, istemu jeziku vešči, pregledajo in izpravijo; protestantske biblijske in druge cerkvene knjige v hrvaškem prevodu in glagoliškem tisku so se širile; potrebne so bile knjige narodu za cerkveno porabo; hrvaške občine so se nagibale k iztočni cerkvi, katera je med tem v izobilju dobivala narodne cerkvene knjige iz Rusije: vse to je vspodbudilo naposled rimsko sto-lico, oziroma rimsko propagando, da je po tridenškem zboru (1545—1563) sama prevzela velevažni posel izdavanja slovenskih liturgijskih knjig. Senjski škof Ivan Agalič je sicer 1. 1624. v zboru svojih duhovnikov odredil, da se natisneta glagoliški misal in brevijar ter je ta posel poveril veščaku o. Franju Glaviniču Istranu (kateri si je nato izprosil od cesarja Ferdinanda II., da se mu za to porabo dado pismena, katera so se baje tedaj hranila v graški trdnjavi še od časa Ant. Dalmatina in Step. Konsula, znanih protestantskih pisateljev slovenskih). Ali po nagovarjanju šibeniškega kanonika Ivana Tomka Marnaviča (ki je bival ponajveč v Rimu), so se ta glagoliška pismena prenesla v Rim; in od tedaj so tiskali cerkvene knjige slovenske v Rimu.
Na stolici sv. Petra je sedel tedaj papež Urban VIII., velik prijatelj Jugoslovenov v obče, a posebej ,Ilirskega zavoda sv.Jero-nima'. Papež Urban postavi Rafaela Leva-koviča, ki je bil rodom Hrvat iz Jastrebar-skega, redovnik frančiškan in ud rimske propagande, za ,reformatorja cerkvenih knjig jezika ilirskega'; in po Levakovičevem trudu je sedaj ugledal beli dan misal, katerega jezik je popravil po mnogih misalih, zbranih nalogom papeža po Dalmaciji, pod naslovom: „Missal Rimskij va jezik slovenskij sozdan poveleniem P. G. N. papy Urbana Osmago. Peč. v Rime iždivenim Propagandv." 1631. 4°. dva dela. Ko se je Levakovič nekoliko let zatem pripravljal, da izda brevijar, pomagal mu je Rus Metodij Terlecki, škof helmski, ki je tedaj bival v Rimu zaradi zje-dinjenja Malorusov s katoliško cerkvijo. Terlecki je trdil, da je jezik v ruskih cerkvenih knjigah pravi jezik sv. Metoda; slovenščine ne vešči kardinali mu tega niso verjeli, a brevijar se je po ruščini „popravil" in tiskal z naslovom: „Časoslov Rimskij slavinskim ja-zykom poveleniem S.G.N.Innokentia papy X. vydan" 1648. Levakoviča pa je papež za nagrado imenoval bolgarskim nadškofom v Ohridi.
Pa Levakovičevo delo se je uvajalo v Hrvatih z velikim trudom. Zakaj našlo se je več zdravega razuma pri preprostih glago-ljaših, nego-li v glavah učenih pisateljev; in morali so glagoljaše pomirjati, trdeč, da je ta jezik zares prava staroslovenščina. — Kako potrebne so bile knjige liturgijske, razvidi se iz tega, da je propaganda Levakovičev misal zopet izdala že 1. 1648. v Rimu, in da so čez štirideset let zopet dalmatinski škofje opozarjali rimsko stolico, da nimajo dovolj cerkvenih knjig. Novo izdavanje glagoliških knjig so poverili sedaj Ivanu Pastriču, rodom iz Spleta, učitelju bogoslovja in opatu rimskemu. Z njegovim trudom je bil sedaj na novo tiskan „Casoslov Rimskij slavinskim ja-zikom poveleniem S. G. N. Innokentija papi XI., vidan", v Rimu 1688., a „Missal Rimskij na jezik slovenskij sazdan poveleniem P. G. N. pape  Urbana   Osmago",   v  Rimu 1706.   4°
Andrej Fekonja: Slovenska
868 str.; a oba v Levakovičevem jeziku. Pa-stric je namreč, slabo poznavajoč glagolico, vse prejšnje pogreške Terleckega pustil, a uvedel še ne malo novih.
Ker se je v XVIII. veku kakor i preje še vedno čutil nedostatek cerkvenih glago-liških knjig, zato je sedaj Vinko Zmaje vid, za narodno knjigo jako zaslužni nadškof zaderski, zaprosil pri papeški stolici, da se omenjene knjige na novo tiskajo. Za njegovega škofovanja je dobil veleučeni Matija Karaman, duhovnik spletske škofije, kateri je od 1.1732. bival v Rusiji, posebno v Moskvi kot apostolski misijonar, nalog, da uredi novo izdanje glagoliškega misala in brevi-jarja. In res pride na svetlo najpreje: „Missal Rimskv slavenskim jazikom poveleniem P. G. N. Urbana Osmago izdan", v Rimu 1741. 4°, 666 str. Ali Karaman je presegel Leva-kovica in Pastrica v tem, da je poleg ru-sizmov uvel še tudi ruski naglasek, tako da ga hrvaški duhovniki niso radi sprejeli, a učenjaki so ga tedaj in pozneje ostro obsodili in grajali. Karaman je postal po smrti Zmajevičevi zaradi svojih zaslug zaderski nadškof (1745). „Casoslov Rimskij slavenskim jazikom poveleniem P. G. N. papi Pia šestago izdan", v Rimu 1791, izšel je šele dvajset let po njegovi smrti po prizadevanju Ivana Petra Gociniča (Galzigna), škofa rabskega, kateri mu je dodal „Cini svjatih ... v nekih mesteh" 1791. Med tem je dal koperski škof Camuzzi tiskati brevijar v Rimu po 1774, in Anton Juranic s Krka: „Misse za umrvše" v Rimu 1767 in „Molitvy prežde i poslie missu glagolimija" v Venetiji 1765; a že preje še „Ispravnik za jerei" (directorium pro sacerdotibus), ki ga je v glagolico prepisal R. Levakovič v Rimu 1. 1635.
Od konca XVIII. veka pa je povsem prenehalo tiskanje glagoliških liturgijskih knjig v Rimu in je počivalo celo stoletje do naših dnij. Sveti oče papež Leon XIII. pa je sedaj poklonil Hrvatom lep dar: „Rimski Misal, slavenskim jezikom, Presv. G. N. Urbana Papi VIII. poveljenjem izdan. V Rimu. 1893", v novem izdanju, kateri je po nalogu svete Stolice uredil Dragutin P a r č i č, kanonik s v.Je -
liturgija pri Južnih Slovenih.                                 699
ronima v Rimu, v oni obliki, v onem popravljenem jeziku in pismu, kakor je bil dan in potrjen nekdaj panonskim Slovenom.
O. Bernardin Splietcanin je izdal „Sčavet. Epistole i evangelja" v Benetkah 1. 1495. z goriškimi pismeni in posebnim pravopisom. Na novo ga je izdal Benko Zboravčic v Benetkah 1. 1543. in 1586.
Na novo so „Pištole i evangjelja" tolmačili in na svetlo dajali: Ivan Bandulovic v Benetkah 1613, kjer seje ista knjiga tiskala do 1. 1773. devetkrat; Bartuo Kašič, jezuit, v Rimu 1641; Nikola Kesič v Budimu pred 1739 in 1740; Imro Pavič v Budimu 1764 in še 1808; Peter Knezevič (Banduloviceve) v Benetkah 1773, a v Dubrovniku 1784, tudi v Rimu b. 1.; Grgur Lazar: „Vandjelja i knjige apostolske", v Dubrovniku 1784; Marian Lanosovič „Evangjelistar" v Budimu 1794 (a mnogo ,slovenskim' načinom). „Evangelja in epistole", vSopronu 1806. „Epistole i evan-jelja priko svega lita po redu missala rim-skoga skupno molitvami i blagoslovim u jezik slo vinski prinesena", u Rici (Reki) 1824. Tu se nahaja vse, kar duhovnik pri maši na glas peva, a brez onega, kar se tiho čita; ta šcavet je odobril Ivan Ješic, škof senjski. L. 1640. v Rimu izdani „Ritual Rimski, sto-mačen slovinski po Bartholomeu Kašicu" je bil na novo izdan v Benetkah 1. 1827.')
Slovenska liturgija pri Slovencih.
Kakor nam priča povest, delovala sta sv. Ciril in Metod med Slovenci neposredno le v iztočni strani, v Panoniji. Vendar njuno delo ni bilo brez dobrega vpliva tudi na zapadu, v Karantaniji in v južnem delu naše dežele, v Primorju, zlasti v soseščini Hrvatov. Sicer „kako se je v naši ožji domovini širilo in zopet izgubljalo delo sv. Cirila in Metoda glede na obredni jezik, je še malo znano . . . Resnici ne škodi nobena stvar bolj nego jalove podmene, katerim je srce oče, domišljija pa mati. To pa smemo pač z gotovostjo sklepati, da je imela svoj čas tudi kranjska dežela svoje glagoljaše." (J. Sovran.
') Šafafik L, II., Ljubic 37 si.
700
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
„Dom in svet" 1896, 608, 640.) Dognano je sedaj, da so tudi Slovenci poznali Cirilovo pismo in slišali veličja božja v svojem jeziku, kakor ga je bil dopustil papež Hadrijan II. in zopet odobril papež Janez VIII.
Gotovo ni brez pomena za našo stvar že to, da so ljubljanski in kranjski meščani koncem XV. veka (1495) ustanovili v daljnjem Achenu beneficij ss. Cirila in Metoda, zakaj kaže nam, kako živ je bil v naših rojakih tedaj še spomin svetih verovestnikov. Odgovorimo torej še na vprašanje: Kako usodo je imela slovenska liturgija v Slovencih?
Glagolica v pismu.
Da je bila glagolica res nekdaj znana med jugozapadnimi Slovenci, o tem nam sve-doči več stvarij še dandanašnji. Tako je n. pr. v Trstu sredi starega mesta na ,Casa Conti' še sedaj na kamenu med latinskim napisom več glagoliških pismen; v Dorn-bergu blizu Gorice je na zvoniku glagoliški napis z letnico: „Jurij Popa MDLXXIIIL"; v Krnu nad Tolminom je na Rutarjevi hiši vrezano glagoliško slovo /, kar je posestnik sam prav tolmačil v število 50; v Vinici pri Metliki je na nekdanji kapeli sv. Nikolaja, sedaj pivnici, v kamen vrezan glagoliški napis.1)
V Istri so že 1. 1275. opisali meje oglejskih in goriških posestev v treh jezikih, v latinskem, nemškem in slovenskem z glago-lico; v Skednju pri Trstu se je ohranil glagoliški zapisnik, takozvani urbarij od 1. 1583. do 1680.; a v bližnji župniji Dolini blizu Trsta se v župni knjižnici hranijo glagoliški zapisniki, ,kvadirne' ali ,legištri', od 1. 1605. do 1610. „Ti zapisniki so nam v dokaz, kako so ta čas čislali naši praočetje svoj jezik, in kako marljivo ga rabili duhovniki v cerkvenih opravilih in morebiti tudi v navadnem življenju." 2)
L. 1560. so Jugosloveni za svoje rojake napravili v Nemčiji glagoliška in 1. 1561. cirilska pismena za tisek; in knjige, ki so jih tedaj slovenski pisali Trubar, Jurij Dal-
') Lj. Zvon V. 690; II. 117. 2) Zg. Danica 1867, 23.
matin, Bohorič i. dr., prepisavala sta zlasti Anton Dalmatin in Stepan Konsul Istrijan na hrvatski in srbski jezik. Konsul je bil s Trubarjevim ,Novim testamentom', ki ga je prepisal v glagolico, že 1.1559. v Metliki, kjer se je posvetoval z nekaterimi možmi, ki so ga hvalili, da bo to pismo umevno in koristno Slovenom od Jadre do Carigrada; in Ant. Dalmatin je šel 1. 1561. iz Ljubljane v Nemčijo. „Da so tedaj tako na lahko občevali med seboj bodisi v pismu nemškem ali latinskem, glagoliškem ali cirilskem tudi v naši domovini, to je že dokaj velike po-membe."')
Seb. Krelj v „Postilli" (1567) omenja „Do-lence, Istriane, Vipavce etc." in veli, da „so edni navajeni na to staro slovensko, hervat-sko (t. j. glagoliško) ter čurilsko pismo"; pa želi, „da bi to isto, zlasti čurilsko lepo pismo mogli spet v ljudi perpraviti. Kadar pak nei dobro mogoche, za vbužtva stran, za volio turške sille . . . smo tako začeli naiveč zla-tinskimi puhstabi pisati inu drukati". In Bohorič („Arcticae Horulae" 1584) pravi, daje to svojo slovnico spisal „z latinskimi črkami, kajti raba one stare pismenosti, cirilske in glagoliške, je v ljubi naši Kranjski malo da ne propala, skoro izginila." Glagolico in cirilico razlaga tako, da se vidi, da je dobro poznal obe.
Z glagolico sta pisala kranjska velikaša Herbert Auersperg-Turjaški (f 1575) in Jurij Siegersdorfer še tedaj, „ko je uvajal Trubar Slovencem novo pisavo"; njuna dopisa, shranjena v ljubljanskem Rudolfišču, priobčila so „Izvestja muzejskega društva" 1. 1893. na platnicah. — Istina je torej, kar je trdil Linhart („Versuch einer Geschichte von Krain" 1791. II. 357), da so Kranjci pisali svoj jezik glagoliški še v XVI. stol., pa da se glagoliški rokopisi še tu in tam nahajajo v Kranjski. In Vodnik („Lubl. Nov." 1798) pravi: „Kranjci z latinskemi čerkami pišemo . . . Popred so Kranjci z glagolitskem čerkami pisali, ka-koršne imajo še današnji dan korarji v Bakri,  Senju inu v  Dalmacii .... Kranjci
•) J. Marn: Jezičnik XXVI. 62.
Dr. Ivan Ev. Krek: Socijalni pomenki.
701
so pisali po glagolitsko notri do šestnajstega stoletja." ')
l) Linhart 1. c. celo trdi, da je bila v Ljubljani glagoliška knjigotiskarna; in isto tako Vodnik „L. Novice" 1797, 62.
(Dalje.)
Materijališko načelo med izobraženci in revolucijski duh med meščanstvom sta pa imela kmalu še tretjega tovariša — v s o c i-jališkem in komuniškem gibanju med delavci. Veliki obrt seje splošno sicer na Nemškem mnogo kasneje razvil, nego na Francoskem in Angleškem; tvornic je bilo v prvi polovici našega stoletja le malo, pač pa je bila močno razvita domača industrija. VSleziji se je večina Ijudij na kmetih pečala s tkalstvom. Odirali so jih prodajalci preje in kupci s platnom. Že leta 1792. je med njimi buknil mal upor; tkalci so takrat na sejmeh s silo napadali svoje odrtnike. Na Saksonskem se je izdelovalo sukno in bombaž. V Semnici so se ustanovile velike tvornice, in to mesto se je jelo imenovati saksonski Manchester (Men-čester). Delavcem se je slabo plačevalo, zahtevalo pa veliko od njih. Tudi v poren-skih mestih se je kmalu pojavil veliki obrt. V achenskem, kolinskem in diisseldorfskem okraju se je izdelovalo bombaževo, volneno in svilnato blago. Tudi železarstvo in sploh ko vinarstvo se je krepko pričelo. S tem je pa tudi nastopala socijalna beda. Delavci niso imeli nobenega zakonitega varstva. Ne-nravnost, nevednost in uboštvo so gospodovali med njimi. Ni čuda! Otroke so silili k težkemu delu od 4. ure zjutraj do 6. ure zvečer. Vse vprek so tvorničarji s trukom pritiskali delavce. In vlade se niso brigale za to. Šele po 1. 1848. so se pričele nekaj gibati. Delavci so bili sicer splošno zelo ne-
A „po vsem tem je verjetno (sklepa Josip Marn), da se je i naš jezik — novosloven-ščina — pisal kedaj glagoliški in cirilski ter da se je staroslovenščini na zahodu med Slovenci godilo skoro ravno tako, kakor med Hrvati, Srbi, Bolgari, Rusi in tudi med Cehi."
(Dalje.)
zavedni, toda rokodelski pomočniki so zanesli kmalu med nje komuniške in socija-liške ideje s Francoskega. Vrh tega so se tudi nekateri izobraženci jeli zanimati za delavce, izprva seveda stoječ izključno na liberalnem stališču.
V leposlovju imamo n. pr. Karola Becka, ki vnema v svojih pesmih ,o ubogem možu', zoper Rothschilda, češ, da se proti njemu — kralju kraljev, poveljniku sužnjev — dvigne kmalu sodba svobodnih mož. Meissner opisuje blede otroke v tvornicah, kjer jim medena kolesa bijejo takt k vročemu plesu, in bogokletno se roga Izveličarju, ker je obljubil otrokom nebeško kraljestvo. Lenau je v svojih melanholičnih pesmih cesto udaril na struno, ki je odmevala tudi v potrtem delavskem srcu. Glavna smer je bila vsem tem pesnikom odločno naperjena proti religiji in proti cerkvi.')
Najgorji je bil v tem oziru žid Heine, ki se v mnogih svojih spisih že otresa libe-ralstva in se že popolnoma približuje soci-jalizmu.2)
') Za vzgled navajamo te-le Lenauove verze:
Das Licht vom Himmel lasst sich nicht ver-
sprengen, Noch lasst der Sonnenaufgang sich verhangen Mit Purpurmanteln oder dunklen Kutten, Den Albigensern folgen die Hussiten. Und zahlen blutig heim, was jene litten; Nach Huss und Žižka kommen Luther, Hutten, Die dreissig Jahre, die Zevennenstreiter, Die Stiirmer der Bastille und so weiter.
2) Naslednjo značilno njegovo pesem uporabljajo mnogokrat še dandanašnji socijalni demokratje:
Socijalni pomenki.
(Piše dr. Ivan Ev. Krek.)
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
735
vsebina našega „Cvetja". A navzlic takim nazorom ostane še vedno resnica, da je duša neumrljiva, in modroslovje bo tudi še nadalje dokazovalo to resnico. Ako pa gospod A. S. naših dokazov ne priznava, pozivljemo
Bogoslužje slovensko. Naši Slovenci pa niso samo pisali z gla-golico, temveč duhovniki so rabili tudi pri službi božji staroslovenski jezik. „Sled Cirilo-vega obreda na Kranjskem" je že iskal Jurij Kobe, pišoč v „Novicah" 1. 1844., str. 29 o stari cerkvi na Trebelnem pri Mokronogu. Dandanes pa imamo že precej dokazov za glagoliško liturgijo v osrednji deželi naši.
Najprvo omenjamo stare pergamene, ki se nahajajo pri starih župnijah na starih ondotnih matrikulah (na krstnih, poročnih in mrtvaških knjigah), pa na cerkvenih in grajščinskih urbarijih, t. j. zapisnikih vsega onega, kar so bili kmetje dolžni dajati od svojih zemljišč. Platnice namreč, v katere so vezane take knjige in zapiski, nam pričajo o slovenski službi božji pri naših pradedih, zakaj na takih starih koženicah zasledujemo ostanke, pisane kosce liturgijskih knjig gla-goliških, posebe misala in brevijarja.
V Ljubljani, kjer je še Kopitar 1. 1808. znal samo za dva od starih platnic odtrgana lista, odlomka glagoliškega misala ali brevijarja, hranjena v Zoisovi, sedaj licejalni biblijoteki — nahaja se tudi v knezoškofij-skem arhivu nekaj starih zapisnikov, vezanih z obrezki glagoliškega misala. Pri sv. Petru se hranijo tri župne matice, krstna 1. 1659.—1667., ista 1. 1683.—1692. in poročna 1. 1677.—1715., s koženičastimi, z gla-golico popisanimi platnicami; pri isti cerkvi je našel Iv. Vrhovnik 1. 1870. dva urbarija z glagoliškimi platnicami ter jih izročil pro-
ga, da jih ovrže; naš list rad sprejme tak ugovor, in zato obetamo, da ga natisnemo brez premembe. Saj se nama obema gre za resnico: torej spricajte mi, da dokazi niso zadostni!                                          (Konec.)
fesorju J. Marnu. Nekaj glagoliških rokopisov so našli tudi pri Sv. Jakopu. V Rudniku pri Ljubljani pa so zasledili 1. 1893. dve koženičasti platnici, v katerih je strokovnjak o. Kalist Medic našel odlomek o vnebovzetju BI. D. Marije; sedaj sta v ljubljanskem Rudolfišču.')
V Sori nad Ljubljano je stara mrtvaška knjiga (začeta 1697), z obrezki glagoliškega pergamena na hrbtu. Urbarij iz leta 1671. ima odrezka dveh različnih glagoliških rokopisov. V Selcih nad Loko so v župnem arhivu štiri stare knjige, dva urbarija ondotnih podružnic od leta 1670. in si. pa dve matici: krstna leta 1669.—1677. in mrtvaška leta 1669.—1715., vse vezane v pergamen, popisan z glagolico; to so listi iz misala z odlomki sv. maš in raznih blagoslovil. V Naklem pri Kranju kaže krstna knjiga iz 1. 1673.—1690. in župni urbarij iz 1. 1676. istotako na koženičastih platnicah glagoliško pisavo. V grajščini na Turnu v Preddvoru je našel prof. M. Valjavec 1. 1856. platnice starega urbarija, popisane z glagolico (iz evang. sv. Mateja 19, 3—11). Tudi v Turjaškem gradu ima neki urbarij glagoliške platnice. V Slavini nad Postojino je kakih šest cerkvenih urbarijev, katerim se poznajo na platnicah glagoliška pismena, in o katerih je učeni Levstik dognal, da so ostanki slovenskih bogoslužbenih knjig. V Trebnjem so v ondotnem arhivu tako  vezane:  krstna
') Slovanski Svet 1895. 360.
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
736                                 Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
knjiga 1. 1660.—1674, in 1. 1674.—1692. pa knjiga bratovščine, katerih platnice so odlomek glagoliškega misala. Pri Sv. Rupertu ima arhiv poročno knjigo od 1. 1664. vezano v glagoliški rokopis, ki je tudi odlomek iz masne knjige.1) V Vipavi je v župnem arhivu krstna knjiga (1677—1694), vezana v glagoliški pergamen z rokopisom na dveh listih rimskega misala za dva masna obrazca.
Razven takih posameznih ostankov imamo poročila o celih masnih knjigah glagoliških, nahajajočih se v tej ali oni cerkvi med Slovenci. Safafik: Gesch. d. siidslav. Literatur I. 171—172 omenja dva rokopisa glagoliškega misala na pergamenu, (jednega z letnicama 1475., 1502.), ki sta nekdaj rabila pri župniji „Bermja" ali „Vermo" v Istri. Pri Radolici je bila v ondotni podružni cerkvi na Lancovem glagoliški pisana masna knjiga, kakor trdi Kumerdej, še nekako pred letom 1780. A v Ricmanju poleg Trsta se nahaja še sedaj v župni knjižnici izvod prvega v Benetkah leta 1483. tiskanega glagoliškega misala. Pozneje tiskanih misalov je še dandanašnji več na jugu, posebno v celi Istri, kjer se je bila glagolica v obče razširila in je slovensko bogoslužje cvelo od XII. do XVI. veka; tam se še dandanes na več krajih služi glagoliško ali rabi vsaj dotični ,ščavet'2).
Določni povestni podatki nam pa naposled tudi izrecno omenjajo krajev in duhovnikov, kateri so kedaj tu med Slovenci uprav med našimi pradedi, ohhajali službo božjo glagoliško. Na Kontavelju pri Trstu, kjer je stal stari mejnik tržaškega mesta, in kjer je našel župnik Mat. Sila 1. 1883. v „novi cerkvi" B. Marije D. trinajst glagoliških napisov, slove jeden: „1591 to pisali ja andre zakon od Rovina". Crniška cerkev blizu Gorice ima v starem misalu tale glagoliški zapisek: 1583. „Misica Ijuna na 15. pride k nam v Kamnane (pri Crnicah) g. škof Vidam-ski  in  nas   vižita,   ta  isti dan  na   svetega
') Dom in Svet 1896. 608; 1897. 448. 2) Dr. K. Glaser I. 43.
Vida tako hoti, da mu Mašu hrvatski pojem pred vsemi doktori i pred vsim pukom (ljudstvom) v crkvi S. Mihela v Kamnanah. Ja pre Frančeško Vlentic dalmatin od Raba." O popu Juriju v Dornbergu leta 1574. smo že preje slišali v ondotnem glagoliškem napisu.1)
Vodnik piše v „Lubl. Novicah" 1. 1798: „Pred pol drugo sto letmi je bil en mašnik v Teržiču na gorenskim, kateri je po gla-golitsko mašo bral"; kar bi torej bilo okolo 1. 1648. A Kopitar nam javlja iz starih listin, da je Kriška duhovnija pri Tržiču tožila nekega duhovnika glagolijaša, kateri je ondi iz glagoliške knjige čital sv. mašo, kar mu je 1. 1617. ljubljanski škof T. Chron ustavil. V Grižah pri Celju pa je vikanj Matija Slivar, ki je bil doma v tržaški škofiji, a bival tam 1. 1580.—1631., maševal ponajvec glagoliško, kakor veli o njem vizit. zapisnik 1. 1597. V izvestju tržaškega škofa Antona Marencijaleta 1650. se navaja župnija Trnovo pri Ilirski Bistrici na Notranjskem med onimi, v katerih se je tedaj služila sveta maša in so se delili sv. zakramenti v ,ilirskem ali glagoliškem jeziku'.
Valvasor, ki je pisal „Ehre des Hrzgth. Crain" v zadnji četrti XVII. veka, pripoveduje VIL 404, „da se še dandanes (t. j. 1680. do 1689. leta) v Slovenski krajini, v Hrvaški in Dalmaciji, kakor tudi na raznih krajih na Kranjskem pri božji službi in v vseh cerkvenih obredih rabi obče umevni slavonski jezik." Res je sicer Kranjska obsegala tedaj tudi velik del severno iztočne Istre, kjer so duhovniki pri sv. maši rabili glagoliške knjige. Ali treba pomniti, da tudi v Istri biva poleg hrvaškega i slovensko ljudstvo, in spominikov slovenskega bogoslužja imamo ne samo v današnji Istri, temveč, kakor ravnokar navedeno, tudi v obsegu mesta Trsta in na Goriškem ter še zlasti v sedanji Kranjski izvestno vsaj iz konca XVI. in početka XVII. stoletja.                (Konec.)
') Lj. Zvon X. 750; Glasnik 1864. 67.
764
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
Kjer je mnogo udov in delov, mora biti krepko in močno središče. Zato veljajo naše besede dandanes še bolj nego so ob času Sokrata in Aristotela.
Ker gosp. A. S. ni preveč trden v presojanju zgodovinskih razmer, zato nam ne dela skrbij njegovo prerokovanje: „Bojim se, da se ,učeni' Slovenci, ako niso morda vzgojeni v sholasticizmu, upr6 ti filozofiji, ki je spisana nekako ,in usum delphini'." Nikakor bi ne bilo škoda, ako bi se uprli, ker imeli bi vsaj znanstveno razpravljanje, in to bi vedi in našemu napredku mnogo koristilo. Seveda treba bi se bilo upreti drugače kakor gosp. A. S., ki ima sicer dobro voljo in mirno besedo, a iztika rajši po posameznih besedah kakor po celotnih naukih. In kaj zaničlji-vega je neki v tem: „vzgojen v sholasticizmu" ? Zatrjujem Vam, gosp. A. S., da Vam bi prav nič ne škodilo, da bi se malo poučili v sholastični filozofiji; potem bi pisali temeljitejše in pravičnejše kritike, kakor je
(Konec.) V poreški škofiji je bilo v XVIII. veku devetnajst povse glagoliških župnij, kakor jih je naštel spletski rojak Ivan Pastrič, kateri je kot profesor bogoslovja v Rimu pri propagandi leta 1688. začel zapisavati one kraje, kjer se je tedaj še glagoliško maše-valo; in škofijski zbor poreški je leta 1733. imenoval sedem poverjenikov za izpit gla-goljašev, ki so imeli biti posvečeni. V Kopru, torej na čisto slovenskem zemljišču, združenem s tržaško škofijo, služili so frančiškani 3. reda v svoji zborni cerkvi svetega Gregorija vsako jutro slovenski, in v cerkvi sv. Tomaža istotako na udobnost težakov in rokodelcev, in to še početkom našega XIX. veka, kakor piše očividec Mainati v tržaški kroniki I. 214. A na otoku Krku še
Vaša sedanja. Slabo znamenje je za duševno obzorje pisateljevo, ako prime v znanstveni recenziji za tako zastarelo in malovredno frazo, kakor je podtikanje sholasticizma. Naj pomni gosp. A. S., da je v sholasticizmu popolno in celotno modroslovje. In modro-slovec ljubi spoznanje, ljubi resnico, naj jo najde kjerkoli. Prav zato pa nam daje ta ljubezen do resnice tako svobodo glede" na razne stare in nove nauke, da se ne damo vezati starim, a nam prav nič ne imponirajo novi. Ono mogočno govorjenje gosp. A. S.: „Dandanes ne več", je — smešno. Ali meni, da je modroslovje izumila šele sedanja doba? Modroslovje je veda, tako obširna in bogata, da je v njej delovalo in deluje — dejal bi — celo človeštvo. Četudi so zmote ob desni in levi, vendar modroslovje kot celota gre naprej po svoji poti, raste in raste, nikakor pa se ne ukončuje samo sebe, da bi dandanes ne bilo res, kar je bilo resnično ob času Aristotelovem.
žive ljudje, ki pomnijo svojih svečenikov glagoljašev, kateri so služili po raznih župnijah škofije tržaške in poreške škofije, kakor nam priča sedanji kanonik dr. Fr. Vo-larič.1)
Naposled naj še sem postavim, kar piše o tem S. Rutar. „Akvilejska cerkev, —¦ ki je obsegala nekdaj raz ven Primorja tudi vso Kranjsko, pa južno Koroško in južno Štajersko do Drave — imela je tudi svoje lastno staro bogočastje in posebne obrede, zlasti liturgično petje in posebne cerkvene knjige. Šele leta 1596. je bilo to posebno akvilejsko bogočastje prepovedano na škofijskem zboru v Vidmu ter so vpeljali rimske obrede, rimske knjige.   Po  mnogih  krajih se je  rabil
') Prim. Slov. Svet 1892. 79.
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.                                 765
poprej v akvilejski patrijarhovini slovenski in hrvatski jezik pri očitni službi božji in duhovniki so čitali iz glagolskih knjig." ')
Dasi so nekateri glagoljaši izmed teh in drugih posameznih duhovnikov v severni slovenski strani bili le naseljenci ali morda celo uskoki iz isterskih ali dalmatinskih škofij, je vendar gotovo, da se je tudi pri Slovencih obhajala služba božja v staroslo-venskem jeziku. In ako je v XVI. in zlasti XVII. veku bila slovenska liturgija po naših krajih tudi že izjema, iz tega še nikakor ne sledi, da bi preje nikdar ne bila gospodovala v naših cerkvah. Glasno in jasno nam Slovencem govore* o slovenski liturgiji pri nas stari glagoliški koženičasti rokopisi po župniščih in grajščinah, mili ostanki staro-slovenskih obrednih Metodovih knjig. „Se-veda so Cirilo ve črke že močno zlizane s teh dragih platnic, a to jim ne brani, da ne bi klicale iz temnih arhivov: Slovenci! vam je izruvala časov sila veličastno slovensko liturgijo!" 2) . . . „Cimveč takih starih spo-minikov najdemo v svoji ožji domovini, tem lože nam bo spoznati pota, po katerih smo jo — dedščino iz časov sv. Cirila in Metoda — prejeli, ohranjevali in naposled izgubili . . . Zanimivo je, da knjige, katerim služijo ti rokopisi za platnice, izvirajo iz iste dobe" — iz druge polovice XVII. veka.3)
Knjige, katerih so se posluževali slovenski glagoljaši pri službi božji, bile so iste, kakor pri Hrvatih; tu smo bili Slovenci tedaj pač v književni vzajemnosti s sosednimi brati. Ta vzajemnost je bila posebno živa v Istri. Od ondot se imenujejo maš-niki glagoljaši po naših krajih; v rokopisih, najdenih pri nas, se razločno kaže v jeziku južni, posebno ikavski vpliv, in verjetno je, da se je glasil tudi v mnogih slovenskih cerkvah hrvaški ,ščavet' t. j. prostonarodni hrvaški govor.
A *) „ kolika razlika med Hrvaško in sosednjimi slovenskimi deželami! V stolni cer-
') Goriška in Gradiščanska II. 55.
2)  Prim. Slovan 1885. 74.
3)   „Dom in svet" 1896. 640, 1897. 448.
4)  Slovan 1885. 74.
kvi zagrebški se je pevala služba božja tudi hrvaško; po vsi deželi so bile raztresene župnije, katere so oskrbljali duhovniki glagoljaši; ti so rabili samo narodni jezik pri svetih opravilih. In ravno s tem so obvarovali svoje ovčice nemške krive vere. Pri nas pa so trgali tedaj stare slovenske masne knjige, to nepotrebno šaro iz davnih let. . . Prišla je kazen v dežel: luterske homatije."1)
Nekaj ostankov slovenske liturgije pri Slovencih v 19. stoletju.
Omeniti moramo še nekaj drobtin, neznatnih ostankov od skupnega bogoslužnega obreda slovenskega pri sedanjih Slovencih.
V Gorici je v knjižnici osrednjega semenišča knjižica z naslovom: „Passion, to je, popisuvanje terplenja Jezusa Kristusa gospoda našiga, kateri se poje na Cvetno Nedello", tiskana v Trstu 1805. Knjižica je poslovenjena po latinskem izvirniku, po misalu, ker ima vselej, kadar se začenja nov oddelek, spredaj ravno take rdeče črke, kakor stoje navadno v misalu. Poslovenjena pa je bila knjižica za take župnije, kjer je bila navada, da so duhovniki, ali ako teh ni bilo dosti, drugi možje ali mladenči v cerkvi popevali ,pasijon' v slovenskem jeziku, kar je bil morebiti še majhen ostanek nekdanje slovenske liturgije na Krasu.2)
Ljubljanski „Rituale romanum", izdan poveljem škofa Antona Kavčiča leta 1808., ima poleg latinskega teksta tudi več prevodov v nemškem in ,kranjskem' jeziku. V predgovoru se veli, da je nemški in kranjski nekaj podano s tem namenom, da se v domači besedi pred latinskega jezika neveščimi govori zaradi pazljivosti in se vzbuja čut pobožnosti'. Po tem obredniku se je torej vršilo, razven onega, kar je še dandanes v navadi, s slovilom v slovenskem jeziku to-le: Pri  sv.  krstu pokrižavanje  na  čelu in na
') Prim. zgoraj omenjeni dekret Congr. de pro-pag. fide od 1. 1804. hrvaškim škofom ,del rito slavo-latino': „ . . . d' invigilare perehe si conservi un rito, che fu di tanto vantaggio alla cattolica religione, perehe le eresie del secolo XVI. non penetrassero in codeste regioni."
2) Lj. Zvon III. 480.
766
Andrej Fekonja: Slovanska liturgija pri Južnih Slovčnih.
prsih, maziljenje s sv. oljem, podajanje soli, križevnika in sveče; a pri krstu odrastlih še osemnajst daljših in krajših molitev. Pri sv. obhajilu v cerkvi in pri bolnikih je govoril mašnik tudi slovensko, podajajoč sveto hostijo: „Telo našiga Gospoda Jezusa Kristusa vari tvojo dušo v večnu živlenje...", ob smrtni postelji pa: „Vzami brat — sestra — popotnico telesa Jezusa Kristusa Gospoda našiga . . . itd. Amen"; kakor tudi molitev po svetem obhajilu na domu: „Go-spod! sveti, vsigamogočni oče . . . itd." Pri zakramentu sv. poslednjega olja je mašnik po slovenskem pozdravu molil tudi psalm „Iz globočvne" ter razven litanij tudi še dve molitvi: „0 Bog naš Gospod! kateri si skuz tvoiga Apostelna Jakoba govoril. . ," in „Ozri se" itd. Pogrebni obred je pri odrastlih, iz-vzemši „Libera", povse slovenski, ter je duhovnik peval: „Usmili se čez mene, o Bog!.." in vse drugo molil slovenski: „Vzami k sebi o Gospod! dušo . . . Gospod vsmili se itd."; „Z nebeško roso idr.. . ." „0 Bog! s čiger vsmilenja" itd. Tudi molitev za umrlega škofa ali mašnika je slovenska. Pokop otrok pa je popolnoma slovenski: Ps. „Hvalite" itd. in vse ostalo. Pri zakramentu sv. zakona je pa že kakor dandanašnji pri poroki.1)
Koncem prošlega XVIII. veka je pri Svetem Lenartu nad Loko pastiroval razkapucin Klemen Velikonja, razlagalec sedmerih spo-kornih psalmov, kateri je zadušnice po pokojnikih — Officium defunctorum — popeval slovenski, t. j. v sedaj navadnem jeziku.2)
V lavantinski škofiji so na več krajih popevali duhovniki takoimenovane „inicije" t. j. sv. evangelije pri procesijah presvetega Rešnjega Telesa in ob drugih svečanih praznikih slovenski, to pomnijo še na Slatni gori pri Policanah; v Vuhredu više Maribora so se peli slovensko še celo 1. 1886. iz posebne rokopisne knjige; po raznih drugih župnijah pripovedujejo to še živi ljudje.3)
Iz Kranjske priča nekdo (v Slovanu 1885. 53), kako ga je, „nedoraslega mlade-
•) Slov. Svet 1893. 1.
-) Slovan 1885. 53.
3) Lj. Zvon VIII. 255, 311.
niča, pokrepčaval s telesom Gospodovim star, čestit duhovnik, pisatelj slovenski, Me-telkovec, govoreč slovenski: „Telo G. n. J. K. itd." In tako je tudi pisec teh črtic poznal doma v Slovenskih Goricah pred četrtjo veka mladega duhovnika, kateri je, deleč sv. obhajilo govoril iste besede slovenski.
P a g o v o r.
S. Ljubic (o. c. I. 309.) trdi, da je papež Janez VIII. potrdil rabo slovenskega jezika v cerkvi, posebe v liturgiji, vsem Slovenom, ne samo Moravljanom in Panoncem. To dokazuje s trditvijo, da ni Rim nikdar dvojil o tej pravici Srbov in Bolgarjev, kadarkoli se je ž njimi dogovarjal.
A pomniti je treba, da so se v oni dobi, ko se je obravnavalo o Metodovem škofov-stvu in slovenski službi božji, bili Bolgarji odvrnili od rimske cerkve ter se nagnili k carigrajski. Da moravsko-panonske Slo vene sebi pridrži, pdvišal je papež Metoda za nadškofa in potrdil slovensko liturgijo, katero je bil iz istega razloga dopustil že papež Hadrijan II. Papež je storil le to, kar je zahtevala korist katoliške cerkve. Na isti način je apostolska Stolica, kateri gre iz-ključivo pravo o naredbah glede liturgije v obče pa i posebe bogoslužbenega jezika, postopala tudi pri drugih narodih, kateri so se vračali v krilo katoliške cerkve: pri Maro-nitih in Armencih že v XII. veku, pri Grkih v XIII. in XV. stoletju, pri Malorusih in drugih grških zjedinjenih katoličanih, katerim so rimski papeži dopustili, da obdrže svoje obrede in da smejo v službi božji rabiti svoj jezik. Tako je cerkev postopala, ko je narode vsprejemala in jim urejala bogoslužje.1)
A stare liturgije imajo še dandanes starinsko pismo in starodavni jezik. Papeži so vedno skrbeli, da se ohrani v božji službi, zlasti v sv. maši, prvotni jezik ves in čist, in niso dopuščali nikake novotarije ali premene v bogoslužbenem jeziku; posebno so pazili, da se namesto prvotnega, dasi že zamrlega, ne uvede živi jezik ljudski. Tako se n. pr. pri Koptih, kateri že nad dve sto let
') M. Mesic o. c. 230, 336.
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
767
govore samo arabski, še sedaj rabi koptov-ščina v liturgiji; podobno je v sirskem, kal-dejskem in armenskem obredu; in kjer je arabski jezik v službi božji, kakor pri Mal-hitih, se ne rabi navadna ljudska arabščina. Zato tudi pri katoliških Slovencih, kakor smo slišali posebe o Hrvatih, nihče ni smel v slovenski liturgiji rabiti ljudske govorice, zlasti v misalu pri javni, pevani službi, temveč glagoliški misal z glagoliškim jezikom staroslovenskim. To so naravnost izpovedali izdajatelji hrvatskega ,sčaveta' leta 1824., ki pravijo na prvem listu: „Pravopis ove knjige, kako i njezino izgovaranje ... najbolje slaže se š Glagolskim Misalom, koji jedini u ovom slavnom jeziku od Crkve svete za narod slovinski potvrdjen i za očitu službu božju dopusten jest."
Pomneči, uvažujemo končno te-le izreke:
,Glagolica pri Jugoslovenih in vzlasti pri Hrvatih je najdičnejši in najkrasnejši spomin nekdanje jugoslovenske narodne sijajnosti in prosvete v cerkvi' (Ljubic 47); a slovenski jezik v liturgiji je privilegij naroda hrvaškega med vsemi slovenskimi narodi rimskega ali latinskega obreda — starodavno pravo, s katerim se Hrvati ponašati smejo med ostalimi katoliškimi Sloveni' (Po-silovič 1. c).
No: ,Takoj iz prvega početka in že ob času sv. Cirila in Metoda so napadali in sumničili slovenski bogoslužbeni jezik, pa se i dandanes iz istih razlogov in od iste strani trudijo iztisniti ga iz hrvaških cerkva in z vso silo izkoreniniti pri Hrvatih. Politiški razlogi, protivščine Nemcev in Italijanov, kateri s sovražnim očesom motrijo v obče vsak napredek in razvitek Slovenov, strankarske koristi, kriva obrekovanja licemercev in plitvih umov, da se s tem moti čistoča vere, bogoljubno čuvstvo in jedinstvo rimske cerkve, in podla osebna mržnja: to so uzroki, iz katerih se je, kakor nas povestnica uči, toliko kričalo in kriči na pravico, dano Slo-včnom po glavarju sv. cerkve, po rimskem papežu.' (Dr. Volarič).
Ali: ,Pri vseh nezgodah, katere so doletele slovensko liturgijo, niso se dali Hrvati
zmotiti v svoji veri; oni so ostali zvesti rimski cerkvi. To pak, da še od srede XI. veka rabi v službi božji i slovenski i latinski jezik, imelo je za njihov duševni razvitek to važno posledico, da so mogli, goječ latinski jezik, udeležiti se vsega duševnega napredka, kateri se je tekom časa razvijal na zapadu v obcekršcanskem duhu in kot svojina vseh krščanskih narodov; obdržavši pak v neki strani slovenski jezik v službi božji, obdržali so tudi od svetih apostolov slovenskih položeni temelj narodne prosvete, ter je uprav odtodi prišlo, da je pri Hrvatih ob negovanju obče-krščanske znanosti sredstvom latinskega jezika, že za-rana začela kliti ne samo cerkvena književnost v jeziku slovenskih svetih knjig, nego tudi narodna v prostem narodnem jeziku.' (Mesič 275).
Ako se torej „očetovski previdnosti in ljubavi rimskih papežev imajo zahvaljevati vsi narodi in posebe narodi slovenski, Hrvati, še tem bolj; in ako bo petdeseta letnica slavnega škofovanja Leona XIII. ostala v blagoslovljenem spominu vsem katoličanom: senjski in modruški dijecezi je in ostane ta srečna petdesetletnica, leto 1893., blaženo leto popolnega potrjenja, čistega oživotvor-jenja davnega prava slovenske liturgije . . . Cenimo ga zato in spoštujmo kakor naši pradedovi", — veli biskup Juraj Posilovič v omenjeni poslanici svoji, dostavljajoč: ,Ta naš privilegij ima nam biti dragocenejši zato, ker more v roki božje previdnosti biti jedno sredstvo za zjedinjenje vseh Slovenov v jedni cerkvi Jezusa Krista. V takem uver-jenju imejmo vedno pred očmi, da delamo za veliko svrho božjega kraljestva; pomnimo zasluge sv. slovenskih apostolov in verujmo v prosvetljenje in modrost svete apostolske stolice ter v neizmerno usmiljenost in vsemogočnost Onega, kateri je rekel, da ima biti jeden hlev in jeden pastir'.')
') Dne 16. sept. 1. 1898. je pri posvečevanju duhovnikov-glagoljašev SJovenec dr. Mahnič, škof krški, prvič pel sv. mašo staroslovenski, česar že pol stoletja ni storil tam noben škof.