IZ KRONIKE IŠKE VASI
Šest vencev
Julij 1941. Po nalogu Borisa Kraigherja sem se kot sekretar rajonskega odbora OF Barje udeležil sestanka v Iški zali. Razpravljali smo o vojaških operacijah, predvsem o dobavi hrane in orožja prvim partizanom ter o organizaciji obveščevalne mreže med rajonskim odborom in partizansko skupino. Še danes se živo spomi-njam tistega dne in tovarišev, ki so bili na tem sestanku. V živem spominu mi je primorski pesnik Ivan Rob. Sedel je na skali, v hlačah do kolen, oblečen v belo športno srajco z zavihani-mi rokavi, z rdečkastimi nogavicami, obut v sandale, pa Ljubo Šercer, ki so ga njegove kret-nje izdajale za odločnega človeka. Tam je bil
tudi Stane Semič-Daki, svojevrsten in preprost. Dobro se še spominjam narodnega heroja Mila-na Majcna-Smrekarja, ki je padel v borbi z Nemci na Dolenjskem. Z nami sta bila tudi Peter Kogoj in njegov sin Rado, doma iz Klavž v Baški grapi. Prvi je padel kot talec v Gramozni jami leta 1942, drugi skupaj z Ljubom Šercer-jem. Tudi Alojz Popek-Vandek in Jože Kamni-kar-Arti, ki sta bila z nami, sta pozneje padla. Kot zadnjega moram omeniti Alojza Lebana-Planinca. Tisti dan sem ga prvič videl. Krepko mi je stisnil roko, kot je znal le malokdo, in takoj sem čutil, da sem srečal dobrega prijatelja. Začeli smo z delom. Rob je predlagal, naj bi v Iški zali organizirali nekak šolski tabor za urje-nje mladih prostovoljcev. Daki in Ljubo se s tem nista strinjala. Iz varnostnih razlogov sta predlagala, naj bi bil tabor raje v gozdovih Mokrca. Tako se je tudi zgodilo. Najprei so sestavili desetino, ki ji je poveljeval Ljubo Ser-cer in je pozneje prerasla v četo, znano pod imenom Sercerjeva. S to skupino je kasneje imel tesne stike Janez Japelj, doma iz Iške vasi. Meni so poverili dobavo orožja in prehrano. Orožje so od mene prejemali Ivan Kamnikar-Matiček ter brata Jože in Alojz Podržaj-Iška-varca.
Za zvezo med partizansko skuptno in rajon-skim odborom sva z Ivanom jakičem-Jerinom na sestankih na »Špici« za Ljubljanico, določila domačina Jožeta Podržaja. S Šercerjem sva se potem še trikrat srečala. Zadnjič je bilo to okto-bra 1941 v Podlipčevem hlevu v I.ški vasi, ko so člani vaške zaščite polagali zaprisego. Naslfednje najino srečanje je bilo hkrati tudi zadnje slovo.
21. decembra mi je Boris Kraigher na sestan-ku v gostilni Majcen na Dolenjski cesti naročil, naj organiziram škupino, ki bi še isti večer po-stavila zasedo na strelišču ob Dolenjski cesti. Povedal mi je, da nameravajo fašisti tamkaj streljati talce. Strelišče je bilo močno zastraženo in naioge ftismo mogli izvršiti. Pozneje smo zvedeli, da je bila to zvijačna poteza fašistov, da
so lahko pozornost obrnili drugam. Zapornike so ustrelili povsem na drugem mestu. Naslednji dan sem na Ižanski cesti čakal na sporočilo organizatorjev. Nekako ob sedmi uri se je s kolesom pripeljal kurir Kraljič in sporočil: »Bli-zu Tomišlja so Italijani streljali Ijudi, verjetno v Rantah«. Na vprašanje, kdo so bili ti ljudje, Kraljič ni znal odgovoriti. S kolesom sem se takoj odpelja! na kraj tragedije. Verjetno v življenju še nisem tako divje vozil. Na kraju zločina je bila vidna še nestrjena kri. Kakšnih osemdeset metrov dalje je bil kamnolom, kjer je delala skupina domačinov. Stopil sem mednje in dejal.: »Fantje, danes ne boste več delali... blizu so padli talci«. Brez besed, tiho so se razšli. Pozneje sem po izpovedi bivšega klerikalnega župana Franceta Bezlaja, ki je bil doma iz Vrb-Ijenja in je prisostvoval usmrtitvi šestih juna-kov, zvedel, kako se je dogajalo.
Fašisti so pripeljali žrtve na šestih zagrnjenih kamionih. V vsakem je bila krsta in na njej je sedel obtoženec. Žrtve so imele roke zvezane na hrbtu. Pred ustrelitvijo so jih postavili v vrsto in jih z dolgo vrvjo povezali eneka k drugemu. Prvi z desne je bil dvaindvajsetletni Ivan Verbič. Poleg njega so bili Ljubo Šercer, Ignac Žagar, Rado Kogoj, Valentin Kariž in Karelj Kranjc. Fašistični oficir je obsojenim pred ustrelitvijo med drugim tudi dejal: »Ker ste se uprli fašistič-
nemu imperiju, ne boste več gledali vzhajajoče-ga sonca«. Takrat je v Šercerju zavrelo in je na ves glas zavpil: »Živela Jugoslavija, živela Rusi-ja!« Pridružil se mu je tudi Verbič. Oficir, besen nad tako predrznostjo, je zamahnil s pištolo. Zaropotala sta mitraljeza, ki so ju postavili križ-no, kakih deset metrov od obsojencev. Ko je Verbiča zadel rafal, je skočil naprej in za seboj potegnil še tovariše. Na travi so se poznali sle-dovi konic njegovih čevljev, s katerimi je podr-sal, ko je padel na obraz. To se je še kazneje poznalo. Na .veliki lisi njegove krvi sem našel košček njegovih pljuč, velikosti palca na roki. Nato so fašisti ustreljene naglo zmetali v krste, te na kamion in odpeljali proti Tomišlju.
Še v prahu na cesti so se poznali sledovi krvi.
Še isti dan sem obiskal naše sodelavce v okoli-ških vaseh. Proti večeru smo se zbrali v Iški vasi in se dogovorili, kako bomo počastili spomin ustreljenih tovarišev. Antonov Janez, Štemba-lov France in Škuljev Jože so iz gozda prinesli smrečje in leskove palice. V Antonovi hiši smo potem spletli šest vencev. Narodna zaščita pod vodstvom Podržaja pa je skrbela za varnost. Podali smo se na kraj tragedije. Približno dva metra od kraja, kjer so bili ustreljeni, so rasle tri smreke. V zvoniku tomišeljske cerkve je ura bila ravno polnoč, ko sem na tretjo smreko
zabijal zadnjega od žebljev, na katere sem obe-sil šest vencev.
Še dosti noči po tem strašnem dogodku so tam gorele svečke, ki so jih prinašali domačini. Naj omenim, da sta poleg drugih sodelovala v Narodni zaščiti še Tone Rupert in Alojz Škraba-Silni.
Drugo demonstrativno akcijo smo organizira-li naslednjo soboto. Sodelovali so tovariši iz Črne vasi - Lipe, skupaj s celotnim odborom OF: sekretar Franc Jankovič, člani Vlado Pe-ruzzi, Tone Modic, trije bratje Ivan, Franc in Vinko Jankovič, Albin Vidmar ter Ivko Melik-Gojmir.
Približno dvesto metrov od kraja, kjer so bili naši junaki ustreljeni, smo izbrali najdebelejše drevo - jesen. Do prvih vej na deblu smo dvig-nili drobnega Ivkota, da je Iažje splezal na vrši-ček drevesa. Na drog pritrjeno zastavo je z žico privezal za deblo, potem pa je za seboj posekal veje in z milom premazal deblo, tako da sovraž-nik ne bi mogel do zastave.
Naslednji dan, v nedeljo, je bil lep jesenski dan. Močno vetroven, toda sončen. Opazoval sem iz neposredne bližine, in ko so ljudje priha-jali in odhajali iz cerkve, je jugoslovanska zasta-va močno plapolala in opozarjala.
MATIJA  ŠKRABA