P. KRIZOSTOM: Velikonočno Jagnje. Ob odprtem grobu čudovite cvetke bele proti soncu so se vspele. Velikonočno Jagnje gre iz objema smrti in teme v kraljestvo luči in življenja. Preko nežnih cvetk in trave trosi bisere krvave in banderce zlato nosi. Kamor mu iz srčne rane kapljica skrivnostna kane — cvetka bela vsklije. Kjer banderce se zasveti, srca morajo vsplamteti — Jagnjetova milost jih obsije. Jagnje božje mimo gre; iz odprte srčne rane Kri mu dragocena vre. Bratje! Sestre! Ali duše svoje ste mu dali? Ali ste v njegovi krvi jih oprali? Ali so iz vaših src že zagorele velikonočne cvetke bele? P. MODEST: #y -B5-5— 98 ................-g VSTAL JE. trašna žaloigra velikega petka je bila končana. Jezusovi sovražniki so si zadovoljno meli roke, ker so se znebili največjega zapeljivca judovskega naroda. Toda njihovo veselje ni bilo popolno; mučila jih je namreč misel, da jih utegne čudodelec še po smrti iznenaditi. Če se pa morda le uresniči njegova napoved, da bo čez tri dni vstal.. • Ne, ne bo! Zapečatili so grob ter pred njegov vhod postavili stražo. Tako Nazarenec — sedaj nam nisi več nevaren. 0 zmota nespametna! Veliki duhovniki in farizeji so pred Pilatom sami priznali, da je Jezus, ko je bil še živ, rekel: „Čez tri dni bom vstal“; v letih njegovega javnega delovanja so se pa neštetokrat prepričali, da se to, kar on reče, tudi zgodi; kljubtemu so pa vendar skušali z oboroženo silo preprečiti uresničenje njegovih besedi. Zaman! Na veliki petek, ko je Jezus visel med nebom in zemljo razpet na lesu križa, je solnce otemnelo; ko je bil položen v grob, je zašlo. V nedeljo zjutraj pa je čudežna zarja pordečila nebo. Naznanjala je prihod Vzhajajočega iz višav, o katerem poje kraljevi pevec, da si je v solncu postavil svoj šator. Ker je v solncu nebeških višav, v blesku neskončnega božjega veličastva njegovo prebivališče, zato tudi njegovo truplo ni smelo ostati v osrčju zemlje, ni smelo strohneti v grobu. Pred solnčnim vzhodom se je Jezusova duša vrnila iz predpekla in se združila s počivajočim telesom. Poprej tako razmesarjeno telo je bilo v trenutku popolnoma zdravo, poveličano, poduhovljeno. Sam6 petere rane si je Gospod pridržal, da jih pokaže svojim prijateljem kot znamenje zmage nad smrtjo. Tako je bil torej pripravljen, da z lastno močjo, obdan z božjo častjo in veličastvom, vstane od mrtvih ter zapusti zaprti grob. Kamna ni odvalil, pečata ni odtrgal, stražniki niti zapazili niso, kedaj je šel mimo njih, niso bili vredni, da bi bili prvi videli vstalega Kristusa. Vendar pa je bilo treba, da se straža umakne, da bi imele pobožne žene in Gospodovi učenci prosto pot h grobu. Zato je ob solnčnenj vzhodu angel priplaval iz nebes na zemljo. Ko se je približal grobni votlini, je nastal potres; angel je zdrobil pečat in odvalil kamen od vhoda v grob ter se usedel nanj. Stražniki so strepetali; kakor blisk nepričakovan in strašen jim je bil njegov prihod; od strahu so popadali p° tleh. Ko so si nekoliko opomogli, so vstali in bežali iz vrta v mesto povedat, kaj se je zgodilo. Med tem so se grobu približale pobožne žene, ki so bile vsled odvaljenega kamna silno iznenadene. Hotele so stopiti v grob, pa so se močno prestrašile, ker so zagledale namesto Jezusovega trupla mladeniča, sedečega na desni in ogrnjenega z belim oblačilom. Angel je bil in jih je potolažil rekoč: „Ne bojte se! Vem namreč, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je bil rekel" (Mat. 28, 5. 6)-Žene so hitro odšle, da bi čim preje povedale to veselo novico Gospodovim učencem. Pa glej, na vrtu jim Jezus sam pride naproti ter jih pozdravi; one pa padejo k njegovim nogam in ga molijo. Zgodaj zjutraj se je po celem mestu raznesla govorica o Jezusu-Nekaterim so pripovedovali vojaki o prikazni angela in o strahu, ki so ga prestali na vrtu, drugim pa so Jezusovi učenci razlagali: „Grob je prazen; angel se je prikazal; Učenik je vstal." Žalostni in potrti so se skrivali po mestu Gospodovi učenci od velikega petka dalje. Njihova vera v Jezusa je začela pešati. Govorili so: ' 99 u-l-j-----bljhbb |>Mi smo upali, da je on tisti, ki bo Izrael rešil; sedaj je pa že tretji dan, kar so ga križali in položili v grob.“ — Dogodek velikonočnega jutra Pa jim je pregnal vse pomisleke, utrdil njihovo vero v Jezusa ter jih navdal z veselim upanjem; zakaj spoznali so, da je tisto, kar so še pred kratkim imenovali smrt, v resnici le prehod v veliko lepše in višje ^vljenje. . Vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa tudi nam nudi priliko, n resno pomislimo na enajsti člen apostolske vere, kjer molimo: Verjem v vstajenje mesa. . Človek je iz duše in telesa. Samo telo ni človek, pa tudi sama duša io .vek» oboje skupaj tvori celoto. Dušo je Bog ustvaril neumrljivo ter jp ^dihnil telesu; tako je bilo tudi telo določeno, da z dušo večno živi. ndel pa je Adam v greh in prišla je kazen zanj in za vse njegove po-tu!pCe’ zav^a trdovratno ljudstvo je", in kako prav je zadel Mozes svoj narod z besedami: »Poznam tvojo upornost in trdovratnost. Glejte, do danes, ko S® z vami živim, ste bili uporni Gospodu, koliko bolj boste šele po moj1 smrti! (Dalje prihodnjič-) P. MODEST: RIMSKO VPRAŠANJE. /'‘""A asopisi so poročali, da sta papežev državni tajnik, kardinal Ga-I sparri in italijanski ministrski predsednik, Benito Mussolini, 11. februarja t. 1. v papeški dvorani lateranske palače podpisala tri pogodbe med Sveto Stolico in Italijo in da je bilo s tem rešeno tako-imenovano „rimsko vprašanje1*. Kaj je rimsko vprašanje? Znano bo dragim bravcem, da so bili časi, ko je imel papež svojo državo. Nastala pa je iz volil in darov, ki so jih pobožni verniki poklanjali rimski cerkvi. To premoženje, ki je obsegalo veliko zemljišč in Poslopij, je upravljal vsakokratni glavar sv. Cerkve in se je s skupnim joienom nazivalo dediščina sv. Petra. Seveda papež tja do VIII. sto-tetja ni imel nikakih deželnoknežjih ali vladarskih pravic nad tem Vnetjem. Ko so pa langobardski kralji skušali kos za kosom podjarmiti tudi srednjo in južno Italijo, so rimski prebivavci pred njimi iskali varstva in zaščite; ker so bizantinci za njih klice ostali gluhi, so se obrnili na papeža, ki se je res zavzel za nje. Tako so papeži postali vo-ddelji ljudstva ne samo v duhovnem, marveč tudi v političnem oziru. Zaharija je kot svoboden vladar sklenil dvajsetletni mir z langobardskim kraljem. BU-......... ......!!■'-!-l1"1 108 ......LB1H-«!!. ............LL±!=m Svetna oblast rimske stolice se ni porodila iz papeževe vlado-željnosti, marveč iz nuje razmer tedanje dobe, zato jo je tudi frankovski kralj Pipin 1. 754. potrdil. Ker so Langobardi znova ogrožali Rim in njegove prebivavce, je prišel z vojsko nad nje, jih premagal ter zahteval odškodnino: Raveno in vso okoliško pokrajino z 22. mesti; vse to je podaril dediščini sv. Petra ter zagotovil papežu popolno neodvisnost na tem ozemlju. Bizantinskemu vladarju to kajpada ni bilo prav; zato je poskusil frankovskega kralja podkupiti in pregovoriti, naj omenjeno ozemlje izroči njemu v last. Toda Pipin je odvrnil, da ga nobena količina zlata ne more pripraviti do tega, da bi to, kar je enkrat podaril sv. Petru, vzel nazaj ter dal komu drugemu. Dediščina sv. Petra je na ta način postala prava, od drugih neodvisna država. Cerkvena država je v večjem ali manjšem obsegu obstojala do 1. 1870. Tudi dunajski kongres, kjer so se zbrali državniki cele Evrope, da bi po padcu Napoleona uredili medsebojne razmere, je papežu vrnil njegovo posest. — Devetnajsto stoletje je stalo v znamenju narodnostnih bojev. Načelo svobode, enakosti in bratstva, ki ga je proglasila francoska revolucija, ni vplivalo samo na posameznike, marveč na cele narode. Prebudila se je narodna zavest in ljudstva so zahrepenela po svobodi in samoodločevanju. Apeninski polotok je bil tedaj razdeljen na več majhnih držav, ki so bile na poti zedinjeni Italiji. Zato so jih voditelji narodnostnega gibanja kratkomalo črtali s politične karte ter sklenili, da se mora ustanoviti ena sama mogočna država, ki bo obsegala ves italijanski narod in se raztezala od Alp doli do Sicilije. Politični spletkarji so skušali tudi papeža vmešati v narodnostne boje; prigovarjali so mu, naj napove Avstriji vojno. Ker je papež to odločno odklonil, so se maščevali nad njim s tem, da so njegovega prvega ministra zahrbtno umorili in sklenili napraviti tudi konec cerkveni državi. Italijanski narod pa se je začel združevati v eno samo državo s pomočjo sardinskega kralja. V nesrečnih vojskah s tem vladarjem je papež že 1860. leta izgubil skoraj vse ozemlje svoje države; ostalo mu je le mesto Rim z najbližjo okolico. Pogodbe, ki je bila kmalu nato sklenjena, italijanski vstaši niso držali. Njihovi poveljniki so vedno iskali prilike, da bi si osvojili še ta zadnji košček dediščine sv. Petra. 20. septembra 1870. leta so vkorakale italijanske čete v papeževo prestolico, premagale njene branitelje ter proglasile Rim za glavno mesto zedinjene Italije. Kralj Viktor Emanuel je s posebno postavo zagotovil papežu vsakoletno podporo, osebno nedotakljivost, telesno stražo in neodvisno posest vatikanske in lateranske palače. Tedaj vladajoči papež Pij IX. pa je slovesno pred vsem svetom ugovarjal proti krivici, ki se je zgodila Cerkvi ter ponudbe ni hotel sprejeti. Umaknil se je v svojo vatikansko palačo in v znamenje neminljivega ugovora je ni več zapustil ne on, ne njegovi nasledniki. To neurejeno, sporno razmerje med rimsko stolico in italijansko državo, ki je vladalo od 1.1870. dalje, se je imenovalo rimsko vprašanje. Pravimo: se je imenovalo, zato ker danes tega vprašanja ni več. Slavno vladajočemu papežu Piju XI. se je posrečilo urediti to nevzdržno razmerje z gori omenjenimi tremi pogodbami. Velikega pomena je ta dogodek, zato se ga veseli tudi celo krščanstvo. Glavarju katoliške Cerkve prihajajo od vseh strani čestitke kraljev, državnih predsednikov in njihovih vlad; pridružujejo se jim kardinali, nadškofje in škofje s celega sveta. Vsi pričakujejo nove dobe, novega razmaha delavnosti za nravni preporod, za mir in ljubezen med krščanskimi narodi. Prvi, ki se morejo veseliti tega previdnega in modrega papeževega dejanja, so italijanski katoličani. — Voditelji zedinjene Italije so bili vseskoz Cerkvi sovražni in njih nasledniki so jim sledili po isti poti. Oropali so cerkveno premoženje; samostane so zaplenili in mnoge spremenili v vojašnice, marsikatero cerkev pa so porabili za skladišče. Škofje, duhovniki in redovniki so trpeli po ječah ali pa so bili izgnani. Pravo krščanskega zakona je bilo poteptano; Boga in verski pouk so vrgli iz šol, verske slovesnosti izven cerkve, kakor n. pr. procesija sv. Rešnjega Telesa, so bile na več krajih prepovedane. To je slika one Italije, kateri je papež ugovarjal. — Mussolinijeva Italija je krenila v drugo smer. Postavila je zopet v šole Boga in vpeljala krščanski nauk; podpirala je duhovščino ter vrnila nekaterim redovom njihove samostane in tako poskušala vsaj nekoliko popraviti krivice, ki jih je brezverski liberalizem napravil Cerkvi. Ko je taka Italija ponudila Cerkvi roko v spravo, je Papež seveda ni mogel odbiti. Dobra volja na obeh straneh je morala imeti tudi dober uspeh; konkordat, ki je bil sklenjen, je eden najboljših, har jih je bilo zadnje čase podpisanih. Cerkvi je zagotovljeno: prosto izvrševanje duhovne oblasti, svoboda bogočastja, sodna oblast v cerkvenih rečeh. Priznana je pravna osebnost cerkvam, samostanom raznih yedov in kongregacij in tudi njihovim redovnim provincijam. Odobrena .in veljavnost cerkvene poroke in še več drugih določil, ki so velike važnosti za versko življenje posameznika, rodbine in celega naroda. Italijanski katoličani so v resnici lahko veseli! Veselje pa mora prešinjati tudi srce vsakega zavednega katoličana; zakaj papež je s to pogodbo postal neodvisen sveten vladar. Skoraj šestdeset let smo bili vajeni gledati v glavarju svete Cerkve vatikanskega jetnika. Svetovni diplomati, četudi so mu skazovali vladarske časti, so ga smatrali v političnih zadevah za bolj imenitnega zasebnika. Italijanska država je postopala ž njim, kakor se ji je zljubilo, ker je bilo njeno stališče napram papežu popolnoma notranje državna zadeva. Zato so tudi morali med svetovno vojno vatikanski poslaniki tistih držav, katerim je dalija napovedala vojsko, zapustiti svoja mesta. Sedaj — kolikor se °jore naprej videti — ni več take nevarnosti, ker je papeževa neodvisnost ^idna po majhni državici, imenovani Vatikansko mesto, ki mu jo je Italija vrnila. Neodvisnost mu je zajamčena v najbolj svečani obliki tako, da more obstati tudi pred mednarodnim pravom; njegove svobode ne more nihče kratiti, ne da bi kršil to pravo. Sveti oče bo sedaj kot neodvisen vladar še laže udejstvoval svoje načelo: „Mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem". V resnici velevažno je dejanje, ki ga je izvršil Pij XI.; dejanje, ki ie zgodovinskega pomena in ki bo morda mejnik nove dobe v cerkveni zgodovini. Kdor opazuje človeške zadeve in našo skupno naravo s katerekoli sirani, mora priznati, da kakor ni nikogar, ki bi ne hrepenel po veselju, Pravtako ni nikogar, ki bi ne hrepenel po miru. Tudi vojne se vodijo Zaradi miru in celo roparji hočejo imeti mir s tovariši... Tudi najbolj ncipačne stvari morajo nujno biti z nečim in s katerimkoli delom stvari, v katerih so in iz katerih obstoje, v miru, ker bi drugače sploh ne 01°gle obstati. Sv. Avguštin. P. ANGELIK: KAKO SODI IN RAVNA KATOLIČAN. Kdo ruši a v k t o r i t e t o ? TT dorkoli pazno motri dandanes, življenje po svetu, lahko opazi, kako 1^ se vedno manj spoštuje nedeljski in prazniški počitek. Dela se IV na stavbah, dela v trgovinah, dela v raznih obrtnih delavnicah. Če vprašamo po vzroku producenta, ti bo odgovoril, da ima uprav tedaj največ naročil in dela in da drugače izgubi odjemalce. Če pa vprašamo konsumenta, ti bo odgovoril: Druge dni nimam časa, da bi kupil ali naročil, kar potrebujem za življenje. In vendar pravi tretja božja zapoved: „Spomni se, da posvečuješ sobotni dan. Sest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela; sedmi dan pa je sobota Gospoda, tvojega Boga; ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne tujec, ki je znotraj tvojih vrat." (II-Mojz. 20, 8—10.) Množe se tožbe, da gine spoštovanje do avktoritete, in res je to. Množe se tožbe nad razbrzdanostjo mladine, nad nepokorščino otrok do starišev itd. Množe se zločini. In če vprašamo, kdo ruši avktoriteto, tedaj moramo reči, da jo rušijo ne na zadnjem mestu gori omenjena in njim podobna dejstva. Avktoriteto ruši, kdor brez prave potrebe kupuje ob nedeljah in praznikih; kdor brez prave potrebe naroča delo tako kasno, da ne more bili pred nedeljo in prazniki zgotovljeno; kdor brez prave potrebe svojim uslužbencem ne daje toliko časa (magari eno uro na teden), da si lahko v delavnikih omislijo, kar potrebujejo za življenje; kdor ima trgovinske in obrtne obratovalnice odprte ob nedeljah in praznikih samo radi večjega dobička, ne pa vsled resnične potrebe. Kdorkoli taka dejstva opazuje, lahko misli in sklepa: Ako se svobodno lahko krši 3 božja zapoved, zakaj bi potem spolnoval 4 božjo zapoved, ki pravi: Spoštuj svojega očeta in svojo mater; zakaj bi spolnoval 7 božjo zapoved, ki pravi: Ne kradi itd. Kdorkoli ruši božjo avktoriteto, spodkopava s tem temelje državne in sploh vsake avktoritete. 0 - , P. KRIZO STOM: MUČENCI IZ DAMASKA. ačeli so, se pripravljati na mučeništvo. M P. Emanuel Ruiz, gvairdijan, je zbral v cerkvi svoje sobrate in one M J kristjane, ki so se zatekli pod samostansko okrilje. Odkrito jim je razložil pretečo nevarnost z besedami. polnimi junaštva in neustraše-nosti, bodreč jih, naj bodo trdni v sveti veri, tudi če bi pri tem izgubih življenje. Skupno so nato obudili popolno kesanje in pater Emanuel jim je podelil odvezo. Zatem so pred izpostavljenim Najsvetejšim zmolili litanije vseh svetnikov. Končno so prejeli vsi z globoko pobožnostjo po rokah blagega predstojnika sv. obhajilo. Pater Emanuel je obhajal še samega sebe in je položil piksido s presv. Evharistijo — eno samo hostijo — zopet v tabernakelj, zakaj nekoliko je še vedno upal, da bo razdivjana množica samostanu prizanesla. Minilo je nekaj ur. Kmalu po polnoči se zaslišijo močni udarci na glavna vrata in zatem besno tuljenje razjarjene množice, ki ne more vlomiti močnega zapaha. Tedaj pa je prišel Judež. Redovniki so zavarovali in zastražili vse vhode, samo na enega so pozabili. To so bila majhna vrata zadaj nekje za samostanom. Na ta vratiča pa ni pozabil izdajica, neki izraelec, kateremu so izkazali damaščanski patri nepopisno dobrot. Da bi se prikupil mo-rivcem, je ta podli človek izdal svoje velike dobrotnike. Odprl je prej omenjena vratiča in spustil tolpo v samostan. Civilne osebe, ki so bile v samostanu, so si skoro vse z begom rešile življenje, redovniki pa so se poskrili po velikem poslopju, kamor se je pač kdo mogel. Blaženi Emanuel pa je pozabil na samega sebe — mislil je le na Jezusa. Stekel je v cerkev in odrpl tabernakelj,, zavžil presveto Hostijo, si Umil prste ter pokleknil nato pred oltar, da opravi zadnjo svojo molitev. Preganjavci so prihrumeli tedaj v cerkev in strašno zarjuli nad redovnikom: „Pes, postani mohamedan, ali pa ti odsekamo glavo!" Kot angel božji se je dvignil tedaj blaženi duhovnik in jim odgo-voril odločno: »Kristjan sem in kot kristjan hočem umreti!" Kakor besne zveri so planili tedaj nanj, upognili so mu glavo nad °ltarno mizo in mu jo odsekali. Tako je umrl blaženi Emanuel kot jagnje, zaklano na oltarju božjem. Mohamedani so se nato razpršili po samostanu, da poiščejo še °stale redovnike. Vlačili so jih iz skrivališč. Od vsakega so zahtevali, naj izjavi, da Veruje v Mohameda — a blaženi božji služabniki so odgovarjali drug za drugim: »Nikdar, nikdar!" in z Jezusovim imenom na ustih so pacali pod meči, samokresi in koli teh podivjanih človeških hijen. Vsi so bili umorjeni v samostanu, le blaženi Engelbert Kolland, bi je iskal zavetja v neki bližnji krščanski hiši, je bil pobit le-tam s sekiro. Istočasno s temi junaškimi frančiškani so dali svoje, življenje za b^spoda v samostanski cerkvi tudi trije bratje bogate rodbine Massabki. Njih življenje je bilo s frančiškani tesno spojeno. Rili so pri patrih vzgojni, obiskali so njihovo šolo, zahajali vsak dan v njih cerkev in živeli v iskrenem prijateljstvu z brati. Rog je odločil tako. Kakor jih je družila v življenju ljubezen, tako jih je družilo v smrti junaštvo in tako jih druži zdaj v nebesih velika stava blaženstva. . Ko niso mogli najti muslimani nobenega kristjana več, je prenehalo strašno klanje. Na obupne klice preganjanih je dvignila Evropa svoj glas in sultan je poslal v Damask 6000 vojakov. Mestni prefekt, nekaj višjih uradnikov in kakih sto najbolj divjih oseb je bilo ustreljenih in upostavljen je bil red. Ko so prišli kristjani iz svojih skrivališč, je bila njihova prva skrb, poiskati svoje dušne pastirje — blage patre. Kako se jim je v bolesti skrčilo srce, ko so čuli vest o njiliovem mučeništvu. Dragocene telesne ostanke blaženih so z veliko skrbjo iskali pod samostanskimi razvalinami. Neka čudovita nadzemska luč jim jih je pokazala globoko spodaj v temni kleti. Z velikim spoštovanjem so zbrali te dragocene relikvije, jih položili v dve veliki krsti ter jih med glasnim jokom pokopali v cerkvi. Grob so pokrili z velikim kamenom, v katerega so vklesali imena blaženih mučencev. Ta grob je postal središče zaupnih prošenj in toplega češčenja. Iz njega so se izlivale v srca vernikov neštete milosti, dobrote in velik božji blagoslov. Zato vam pa ne morem popisati, kako silno je razveselil sveti oče Pij XI. maronitske katoličane, ko je njihove hrabre sorojake prištel med blažene. # # # Dopoldanska slavnost v vatikanski baziliki je bila po končani sv-maši zaključena. Popoludne pa je prišel počastit relikvije blaženih mučencev sam sveti oče s svojim sijajnim spremstvom. Dolgo časa je klečal pred oltarjem zatopljen v gorečo molitev. Nato je podelil navzoči množici blagoslov z Najsvetejšim. Po blagoslovu je poklonil frančiškanski poslulator svetemu očetu dragocen relikviarij s telesnimi ostanki blaženih in pa velikanski šop tropičnih rož. Relikvarij je izdelan iz ribje kosti in ima obliko kupole sv. Petra. Sv. oče se je za darove ljubeznivo zahvalil in je nato burno po-zdravljan od ogromne navzoče množice zopet odšel v vatikansko palačo. # # • Od 13. do 15. novembra l 1926. se je vršila v čast mučencem iz Damaska slovesna tridnevnica v kolegijski cerkvi sv. Antona v Rimu. kjer ima sedež vrhovni predstojnik frančiškanskega reda. Pri tridnev-nici so sodelovali najizbornejši pridigarji, več kardinalov, mnogo škofov in prelatov. Vse tri večere je bila cerkev znotraj in zunaj bajno razsvetljena (gorelo je okrog 5000 električnih žarnic). Nad velikim oltarjem pa so plavali v nebeški slavi naši ljubljeni mučenci. Tisoče vernikov je obiskalo vsak dan cerkev in se klanjalo tem blaženim sinovom velikega asiškega Serafina. S tem pa, da so se klanjali njim, so se klanjali Gospodu Jezusu samemu. Zakaj Gospod Jezus, za katerega so prelili ti preprosti frančiškani svojo plemenito kri, jih je vzbudil iz te krvi kot krasne škrlatne rože in Gospod Jezus je storil, da so v svoji žarni luči postale te rože velik ponos sv. Cerkve in velika slava reda sv. Frančiška. O tl3 P. ROMAN: SKOZI^TRPLJENJE DO SREČE. Zgodba trpečih in ljubečih sre. VI. poglavje. o je bil Henrik zapustil domačo hišo, je sprva hitrih korakov stopil na glavno pošto in nestrpno potrkal na vrata prve tele-fonske celice, ki so bile vse zasedene. Komaj se je ena spraznila, Je ves nepočakan precej krepko zalopunil vrata za seboj in urno poklical njemu dokaj znano številko, kot je bilo videti. Pogovor je bil Po vsej priliki 'takle: „Ela, si že vstala? Vse sem uredil in pridem tekom 10 minut k 1 ebi, glej, da boš pripravljena. Nimam ravno preveč časa.“ „Pa tako zgodaj motiš!" se je odzval prijeten, vendar nekoliko lenoben glas. „Saj veš, da zjutraj tako rada poležim. In čez 10 minut Praviš — e, dragec, iz tega ne bo nič. Če hočeš okrog 11. ure, pridi, preje ne, da veš! Sinoči smo igrali!" Henrik pa je jezen zaklical samo še: „Pridem takoj", obesil slušalo na priponko in zapustil poštno poslopje. Tu je pomignil praznemu avtotaksiju — zapovedal rezko: „Rožna dolina, šesti objekt, prva vila" in se naslonil v blazine. Preudarjal je, kako ji bo izplačal ves svoj dolg tej ženski, ki ga je Opredla v svoje mreže. Pred pol leta je bil prvikrat povabljen k njej v vilo. Spoznala sta se bila v gledišču, kjer ga ji je predstavil njegov s°šolec. Zelo sveža, duhovita in še ne povsem tridesetletna je napravila r*a komaj enaindvajsetletnega globok vtis. Tudi nji ni bil visokorasli ^bident nesimpatičen. Po končani predstavi so šli še v hotel in bar. Tu Se je on poslovil, vendar pa je ujel od nje nekaj pogledov, ki so raz-Pftlili njegovo domišljijo, grebii v njegovo mlado kri. Še hi minilo od prvega srečanja teden dni, mu je že dala sporočiti P° enem svojih prijateljev, da jo bo veselilo, če utegne priti v njeno ložo. tedaj se je pričelo ... . Sprva so se shajali le v gledališču in po predstavah v hotelu, ^ekoč pa je povabila mlada vdova vso družbo k sebi na dom. Bilo je njimi nekaj poklicnih igralcev in igralk, dva bančna uradnika, ,rJ- trije mladi akademiki, med njimi naš Henrik. Njen dom je bil nadvse pkusno urejen. Petero ne ravno velikih sob, vsaka v drugi barvi, po-Rstvo izbrano, oprema naravnost razkošna. Ker je bila zelo družabna J11 urnela redko umetnost vsakemu dati nekaj prav osebnega, se je *'°g njenih prijateljev vedno večal. Pri vsem tem ni bila vsiljiva, na Unaj in v javnosti vedno korektna, tako da se je zdelo, vse govorice 0 njej, so le plod zavisti in malenkostnosti. Henrik se je v tej družbi izborno počutil. Doma se mu je zdelo Preveč enolično, vse nekako staro meščansko — tu je bil sijaj, tu p!nanji blesk, tu tista družabnost, ki ga je že od nekdaj mikala. Gospa g ,a Pa je tudi razumela mladega fanta, ki je v njem videla sina bosega očeta, očarati in prikleniti nase. Dovolila mu je v svoji hiši razne Predpravice, 'drobne pozornosti, ničevosti same v sebi, vendarle mi-avne, ker so bile drugim nedostopne. v Nekoč je dobil od nje pismo, z vabilom! na poseben sestanek, kjer p°no le njeni izbranci. Odzval se je. In tista noč je bila zanj usodna. sr,pravljena je bila sijajna večerja, nad vse okusno okrašena miza, 'rebrno orodje, snežnobeii prti iz damasta, dragoceno' cvetje. Nato se je vršil ples in že pozno v noč je nekdo iz družbe, kar mimogrede predlagal naj igrajo na karte. Henrik si še danes ni bil na jasnem, če je bilo vse lo pripravljeno ali le slučajno. Vedno bolj se mu je dozdevalo, da je bilo vse namenoma tako pripravljeno. Igrali so kar od kraja za primeroma visoke svate. Vendar pa sprva ni imel ravno' nesreče. Večkrat je celo precej prigral, tako, da je v jutra bil celo zadovoljen. Ti sestanki Elinih izbrancev so se potem vrstili teden za tednom z istim sporedom pač pa ne z isto srečo. Henrik je pričel izgubljati. Ker sam ni imel denarja, si je pričel izposojevati in ker mu nihče ni odrekel, so dolgovi hitro rasli, in enkrat odvisen, je često iz komaj izposojenega denarja sam moral plačevati iz vljudnosti in hvaležnosti celo družbo. Tu in tam ga je pač zaskrbelo kako in kdaj bo vse to poravnal, toda prav posebno se ni belil glave s tem. Zato ga je tem bolj' presenetila nekoč gospa Ela, ki mu je neko dopoldne, ko se je mudil pri njej, tako nekako brezbrižno rekla: „ali veš Henrik, da si mi že okoli 60.000 Din dolžan? Ne bi silila, ampak pomladna sezona se bliža, nakupiti moram nekaj pomladnih oblek in tako bi te prosila, da se mte kmalu spomniš.** Ves zmeden je nekaj zajecljal, se hitro poslovil in odšel. Že je bil na tem, da vse pove materi, ko se je spomnil, da Ančka od svojega nič ne porabi in da mu utegne Kapucek pomagati. Res mu je Ančka brez obotavljanja dala vse prihranke na razpolago in pristavila samo prošnjo: „na papana in mamo misli, radi tebe trpita oba!“ Toda Ančkina pomoč je bila samo kaplja za njegove dolgove. In ne samo Ela, tudi drugi so pričeli uveljavljati svoje pravice, ga precej ostro prijemali in ga opozarjali. Vendar pa se gospa Ela niti malo ni izpremenila v svojem vedenju do njega. Enako ljubeznivo kot prej ga je vabila k sebi, igrali so dalje in mu tudi posojali kot preje. Če je Henrik tu in tam opozoril* da še prejšnjih dolgov ni plačal, se mu je čarobno nasmehnila in za1" mahnila z roko, češ — malenkost. Ob neki priliki, ko je bil ravno Henrik zopet precejšnjo svoto izgubil, mu je nekdo po strani šepetnil: „Kaj pa tvoj stari? Ali je tak škrt? Ti nič ne da? Fant, menico dobi, pa si naenkrat opomoreš. Sta; remu se ne bo dosti poznalo. Saj ni treba, da bi ravno vedel, da si ti to storil." Od tega hipa mu ta misel ni dala miru. Noč in dan je preudarjal* kako bi prišel do podpisane menice. Sprva se je sicer upiralo v njep1 čustvo poštenosti. Toda spričo par opominov od strani njegovih prj' jateljev im strast do Ele, ga je tirala tako daleč, da je nekoč poprosi* Pavla za posojilo, ko se je ta pravkar odpravljal, da gre v tovarn0, Pavel ga presenečen pogleda. „Kako to?" „V hipni zadregi sem." Razložil mu je, da trenutno nima svojega denarja na razpolago, pač pa ni*1 lahko da menico na tovarniški račun. IZa prvo silo tudi to zadostuj6, Henrik je prebledel. Tako ugodno, brez vsake besede mu prid6 zaželjena menica sama v roke. Vendar se je premagal in še dokaJ mirno odgovoril Pavlu na vprašanje, koliko rabi, da hipno le 2500 Djn-Pavel je menico izstavil, ker pa se mu je mudilo, vsote ni izpisal tudi z besedami, ampak izročil v naglici bratu, naj ostalo sam opravi. 111 Henrik je to temeljito opravil in pristavil še dve ničli, izpisal vse Z besedami, nastavil daljši rok, da se stvar malce pozabi in se brez skrb1 vrgel v svoje zabave. Gospa Ela mu je bila zelo naklonjena... Ko opomini niso prenehali, je nekega dne vse svoje dolgove p1’6' pustil z menico vred bančnemu mešetarju, ki se po treznem prevdark11 11 i pustil dvakrat prositi. Edino kar si je pridržal, da gospej Eli osebno poplača njen dolg. Zakaj jela mu je presedati njena preračunana ljubeznivost in tudi spoznanje, da njena naklonjenost ni tako nesebična, kot se mu je zdelo, ga je napravila bolj in boij hladnega... Avtomobil je obstal pred vilo, šofer je vljudno vprašal, sme li Počakati. Gospa Ela ga je čakala, odeta v rahlo spet kimono, v svojem budoarju, in ga pričela ljubeznivo oštevati... (Dalje’ prihodnjič.) o^o ADOLF: SPOMINI IZ MISIJONSKEGA ŽIVLJENJA. Vojni vjetnik na Rasetinu. ^T^ako se je tožil ubogi organist in se mii je v resnici smilil. | Točno ob določeni uri sva se s patrom! pripeljala v veliko lepo novo vojašnico. Zunaj tudi ni bilo videti nobenega vojaka. K'° pa je voz zavozil na veliko dvorišče, to je, na obširno vojaško Vežbališče, sva videla znotraj pri vratih dvojno vojaško stražo s Puškami čez ramo in s svetlimi bajoneti ma vrhu. Bila sva prava vojna Ujetnika. Hvala Bogu, niti sanjalo se nama ni, da bo najino ujetništvo tra-Jalo več let. ,T Rasetin (Ras-el-Tin, glava fige) je sedaj del mesta Aleksandrije. V'k daj je bil zahodna polovica podolgastega in ozkega otoka Farus-a. Na tem otoku je stal star, sloviti aleksandrijski svetilnik, okrog 180 m ^Sok in sezidan 1. 280. pred Kristusom, eno izmed čudov starega časa. } teku časa se je ta svetilnik sam podrl, njegove razvaline pa Se vedno kažejo, in sicer ina vzhodu od Rasetina. Ta otok Farus je ??daj izginil, ker je morje zasulo prostor med celino in med otokom. yU Rasetinu je krasna kraljeva palača z veliko kupolo in meji na luko. , njo je drugo veliko poslopje, harem, hiše in vrtovi za ženske prebi-)ulce palače. Za temi poslopji je še veliko nezazidanega prostora. Na k°ncu polotoka je mala vojaška bolnišnica in prav na špici je lep, visok b°v svetilnik, ki sedaj kaže pot ladjam. Zraven kraljeve palače stoji U°Va vojašnica z obširnim dvoriščem, kjer sem 26. novemb. 1914. leta 's jaz ko vojaški vjetnik. . Ko sem bil ob 9. uri prišel, je bilo tukaj zbranih že lepo število pteksandrijcev, vmes več znanih obrazov in prihajali so še vedno novi. .ustavljali so nas na levo stran dvorišča, kjer smo radovedni stali pri-. umujoč tega, kar je imelo priti čez nas. Čudno se nam je zdelo, da če je kedo imel potrebo zapustiti prostor, ga je takoj vojak z nasajenim 'ujonetom vzel v varstvo, in ga je odpeljal in ga ravno tako zopet pri-pelJal prav tako, kakor da bi bil stražil kakega ubijalca. v . Okrog 10. ure so povabljeni prenehali dohajati, zato so zaprli vrata °]ašnice. y Kmalo nato pa so nam povedali, da se moramo postaviti v vrsto. nSuk je moral odpreti svoje kovčke in zavoje ter razložiti prtljago po br Pred seboj. Zdelo se mi je, kakor da bi bili vsi kar naenkrat postali anjevci. Tik pred menoj je bil odprt moj usnjat kovček in v njem 2:113 drobnarija na razgled. Malo dalje pred kovčkom je bilo razloženo moje perilo, nogavice in žepni robci. V mali ročni torbici, ki je bila na široko odprta, je ležal brevir, slovenski Tomaž Kempčan in italijansko sv. pismo nove zaveze. Vzel sem bil s seboj toliko stvari, kolikor sem jih navadno jemal, če sem za dva tedna zapustil samostan. Ker sem mislil, da kraj, kamor me bodo peljali, gotovo ne bo toliko topel, kakor Egipt, sem se bil dobro oblekel in se ogrnil z redovnim plaščem, pod katerim sem tiščal plahto in Dunstanovo blazinico. Komaj smo bili razložili naše stvari, je že prišla komisija, to je še mlad angleški ofisir in dva vojaka. Skrbno so pregledali razložene pa tudi še zavite stvari. Kar komisiji ni bilo po volji, je eden izmed vojakov položil na stran. V kolikor se še spominjam, sem videl, da so pobirali nože, škarje in vsako orodje, in kar se mi je prav čudno zdelo, vse knjige brez razločka. Ko sem še opazoval vojaka, ki sta konfiscirane stvari skupaj nosila, je že stal ofisir poleg mene. Privzdignil je perilo, nogavice, zloženp robce, češ, mogoče je, da so s temi pokrite druge prepovedane stvari; Odprl je tudi par škatljic in našel je svetinjice, rožne vence in tudi precej velik, lep križ iz Sv. Dežele. Križ je vzel v roke, si ga je skrbno ogledal, potem ga meni pomolil in smehljaje rekel „Revolver, revolver*'. Posmejal sem se tudi jaz in oba sva bila zadovoljna. Pogledal je tudi D' tinski brevir, slovenskega Tomaža Kempčana in italijansko sv. pismo in je vse zopet položil na svoje mesto. Med tem časom pa je eden izmed vojakov izvlekel iz mojega kovčeka steklenico konjaka s tremi zvezdami. Kako so se mu bile oči posvetile! Pokazal jo je ofisirju in ta mu je na lahko pokimal, v zna' menje, da jo je treba konfiscirati. Toda glejte, vojak, na mesto, da lij bil položil stekleničico med druge zarubljene stvari, jo je vtaknil v svoj žep. 0 ti grdoba ti, sem si mislil, ali je to prav, kar mi je eden izmed Angležev dal, to mi je drugi Anglež vzel! Ta vizita je trajala okrog dve uri. Ko je bila končana, je o)'i^r ukazal, da naj stvari skupaj spravimo. Prišla sta dva velika avtomobilski predno smo se prav zavedali, kaj da hočejo, so vojaki naše stvari nje zmetali. Prav v naglici sem še rešil svojo malo torbico. Na to so prinesli na sredo obširnega dvorišča mizo in par stolov' Ko smo še ugibali, kaj to pomeni, so bili že enega izmed nas k mizi p°" klicali. Ko je bil opravil izpraševanje, se ni več k nam vrnil, temveč p0' stavili so ga na drugo stran dvorišča, da nam ni mogel povedati, kaj s° ga izpraševali. Že tretjega so bili poklicali mene. „V kakšnem jeziku boste odgovarjali?** me je vprašal že precej p1'!' leten ofisir. Ali angležko, francosko, italijansko, arabsko ali nemško* Za vse te jezike so imeli tolmače, vzete izmed nas vjetnikov. Dv? izmed njih sem osebno poznal. Ofisir in njegov tajnik sta sedela pri miz1-tolmači pa so stali. Izvolil sem si bil nemščino za odgovore. Ofisir in tajnik sta imela v rokah tiskane vprašalne pole. Odg0' vore sta si oba zaznamovala. Najpoprej je ofisir vprašal po moji osebi, kedo sem, kje sefl’ študiral, kje sem bil v službi in koliko časa in katere jezike govoril0’ od kedaj sem v Egiptu, kakšno službo sem imel v samostanu in kolik*? mesečne plače. Ko sem mu povedal, da nimam nobene plače, mi p hotel verjeti; tudi kasneje ne, ko sem mu razložil, da redovniki nimaj0 ne premoženja in tpraj tudi ne plače. „Kedo pa se bo sedaj za Vas brigal,“ je vprašal ofisir. „Moj red.“ „Kje pa je Vaš red?“ ,,Po celem svetu.“ »Koliko pa vas je?“ »Okrog 20.000.“ »Kje pa imate vrhovnega poglavarja?" »V Rimu.“ Ta ofisir mora biti prav gotovo Anglikan, angležki protestant, sem si mislil, ker mu te stvari niso znane in ker se mu zdijo tako čudne. Na to je nadaljeval izpraševanje po tiskani poli. Vprašal je po j^ojih stariših, njih stanu in če še živijo. Dalje je vpraševal po mojih ®ratih in sestrah. Pri omoženih sestrah je zaznamoval, kako se sedaj Pišejo. Vprašanja in odgovori so se vršili prav hitro, ker stvar je bila na Vldez prav enostavna in priprosta. Kasneje sem premišljeval, zakaj je vprašal take malenkosti, zlasti s°> zakaj je vprašal po bratili in sestrah. Vzroki so bili sledeči: Hoteli s° vedeti, kakega ptička so vjeli, premožnega ali vbogega, učenega ali Priprostega. Vprašal je tako natanko tudi radi kasnejše korespondence, r°pisovanja. V jetništvu so namreč pustili pisati samo svojim ljudem lr? le najpotrebnejše osebne stvari. Za vse to so Angleži vedeli že iz vjzite. če kedo ni vsega ali če ni po pravici povedal, je bil kasneje ?bčutljivo kaznovan, ker pisem na tuje osebe niso pustili naprej. Da |e ofisir stavil toliko vprašanj in nekatera kar nerazumljiva, je bil pa Se tale vzrok: Kasneje so nas klicali še večkrat pred razne komisije in stavili različna vprašanja. Če kedo prvič ni dal resničnih odgovorov, se je kasneje gotovo prej ali slej zagovoril in Angleži so prav Krrialo spoznali, da imajo pred seboj človeka, ki laže, kateremu se ne strte verjeti. Na ta način so prav kmalo in dobro vedeli, kaj je pšenica 'n kaj je plevel med tem, kar so bil v naglici pograbili. , Kako so bila ta vprašanja premišljena, zvedeli smo pozneje po plugih vjetnikih. Med nami je bil nekdo, ki je bil zbežal iz ruskega ^.letništva, pa so ga nato vgrabili Angleži. Enako je bilo par tednov med ami nekaj vjetnikov, katere so bili Francozi spotoma spravili pri pOgležih. Vsi ti so pripovedovali, da so bili pri vjetju prav tako in v Jjtern redu in po istih malenkostih izpraševani, kakor mi od Angležev. 0 kaže, da so vsi zavezniki Angleži, Francozi, Rusi in drugi rabili prav nake izpraševalne pole za vjetnike. . Med celim izpraševanjem me je ofisir skrbno opazoval. Cdedal me Posebno skrbno pod noge. Zakaj ravno moje obuvalo tako skrbno »Pazuje, sem jaz dobro vedel. Po čevljih je še najlažje uganiti, kakega •oveka imaš pred seboj. Če je kedo tudi priprosto oblečen, pa ima edne in snažne čevlje, je to gotovo znamenje, da je ta človek v dobrih azrnerah, navadno premožen. Če ima pa kedo še tako moderno in go-Posko obleko, pa ima strgane ali zanemarjene čevlje, je to ničvreden, avadno naravnost nevaren človek. Če pa ima kedo snažne pa zašite evMe» je ali skopuh ali pa človek v potrebah. Ko me je bil ofisir skrbno ogledal, me je počasi vprašal: »»Ali imate denar?“ 0, »»Gotovo, da imam s seboj denar,“ sem mu prav mirno in takoj Ogovoril, ker na to vprašanje sem bil že zdavno pripravljen. »»Ali imate veliko denarja?" (Dalje prihodnjič.) us P. ANGELIK: PREGLED ZGODOVINE FRANČIŠKANOV MED SLOVENCI. 3. Samostan v Ptuju. Kedaj pravzaprav je bil ustanovljen frančiškanski samostan v Ptuju, se ne da povsem točno ugotoviti. Večina zgodovinarjev stavi njegov početek v leto 1239 ali celo med leta 1229—1239. Vendar, ker se ti naslanjajo le na provincialno kroniko, nastalo šele v 18. stoletju, ki je večkrat nezanesljiva, zato je to le malo verjetno. V srednjem veku je namreč bila navada, da so raznim samostanom skušali dati čim višjo starost, hoteč s tem dvigniti njihovo veljavo. Niti enega pravega dokaza ni, da bi bili frančiškani tako zgodaj prisl' v Ptuj. Prvič se omenja samostan 1. 1290, ko je na neki listini podpisan samostanski gvardijan Bertold. Poleg tega pa so tudi, kakor dobro poudarja znani zgodovinar ^Kovačič,1) takratne cerkveno-politične razmere bile take, da ie povsem izključeno, da bi bil frančiškanski samostan ustanovljen istočasno al' približno v istem času, kakor dominikanski. Dominikanski samostan je bil ustanovljen leta 1230. zlasti po prizadevanju solnograšikega nadškofa Eberharda II, ki je bil velik prijatelj cesarja Friderika II. Leta 1230. sta oglejski patriarh Bertold in nadškof Eberhard posredovala, da je prišlo 23. julija do miru v S. Germano med papežem Gregorjem IX. in cesarjem Friderikom II. Med posredovalci je zavzemal odlično mesto tudi dominikan Gualo. Istega leta so se dominikani naselili v Ptuj"-Mir med papežem in cesarjem pa ni dolgo držal, že od leta 1236. dalje so razmere postajale vedno bolj napete in končno je cesar 20. marca 1239. bil P°' novno izobčen. V velikem boju med papežem in cesarjem Friderikom II. >e Eberhard stal odločno na strani cesarjevi ter je vsled tega zapadel celo v izobčenje. Znano pa je, da so bili frančiškani odločno na strani papeževi, torei ni verjetno, da bi bil nadškof naselil, ali dovolil naselitev svojih nasprotnik°v v Ptuju in to uprav leta 1239., ko se je razvnel boj. Brez njegovega dovoljeni3 kot škofa in zemljiškega gospoda pa se ustanovitev samostana ne bi mog'3 izvršiti. Dobra tri desetletja pozneje so nastopile povsem druge razmere. Tedai vladajoči solnograški nadškof Friderik II. je bil odločen pristaš Rudolfa HabS' burškega, istotako pa tudi frančiškani. Zato je po vsem tem edino utemeljen0, da so se frančiškani naselili v Ptuju med leti 1276—1280, vsekako pa Pre£* letom 1290. To potrjuje tudi zgodovinar Friess,2) ki pripoveduje, da se ie leta 1280. v Ptuju vršil provincijalni kapitelj frančiškanskega reda. Ustanovili so samostan Ptujski gospodje, ki so bili frančiškanom ze*° naklonjeni in so jim tudi leto za letom dajali bogato miloščino v živilih drugih potrebščinah. V oskrbo so frančiškani prejeli malo cerkvico v čast prvakov sv. apostolov Petra in Pavla v spodnjem mestnem delu blizu Drave. Kedaj je bila postavljena, se točno ne da ugotoviti. Vsekakor leta 13(90. še ni bila dogotovljena, ker sta na prvo postno nedeljo istega leta takratni gvardijan Henrik von Wels in samostan potrdila, da je neki Jakob Gwantler, ptujski meščan, ustanovil večno °bletnico za sebe, svoje prednike in potomce ter je dal frančiškanom 10 funtov fenigov, da so mogli v svoji revščini z lesom presvoditi in pokriti glavno ladjo v cerkvi. Istotako je še leta 1404. gvardijan Henrik dal potrdilo, da je Marjeta, vdova po Nikolaju Bistriškem darovala samostanu deset funtov dobrih du-najskih fenigov, ki so jih porabili za stavbo cerkve. Leta 1686. je bila cerkev za deset čevljev povišana in obokana in bržkone tudi podaljšana proti ulici. tega leta je torej cerkev imela v ladiji lesen strop, kakor mnogo drugih starejših cerkva. Leta 1685. je bil prezbiterij po priliki v sredini prezidan in spodnji del porabljen za zakristijo in nekako v sredini višine napravljen nov °bok. Sedanja cerkev sestoji iz dveh delov: starejšega prezbiterija, ki sestoji iz zakristije in oratorija, ki je nad prezbiterijem in novejšega, sestoječega *z ladije in fasade. Prvi del, to je prezbiterij, spada v XIII. stoletje in je s svo-iinii rebresi, služniki in kapiteli krasen spominik rane frančiškanske gotike. Ifrugi del je dal zidati v toskanskem slogu v 17. stoletju P. Gašpar Dieti. Spočetka so živeli ptujski frančiškani le od dela in od miloščine. Toda vsled priljubljenosti, ki so jo vsesplošno uživali pri vsih slojih ljudstva, so jim |e-ti začeli dajati bogate darove in cela posestva. Dne 12. marca 1399 je šta-j^rski deželni maršal Bernard Ptujski izročil za slučaj, da izumre njegov rod, frančiškanom in dominiikanom v skupno posest Podlehnik in Jesenice v Halo-zah. Reverz o tem izročilu je izdal gvardijan Filip Tulln na Ulrikovo 4. julija 1399. Ker je Bernard pozneje dobil otroke, dve hčeri in sina Friderika, je nje-8°vo volilo stopilo v veljavo šele po smrti Friderikovi (6. januarja 1438), ki je Pfiirl brez otrok. O resničnosti tega volila pričajo zaščitna in potrdilna pisma Usarja Friderika IV. od leta 1478. in Ferdinanda I. od leta 1521. V ustanovnem p*Str*u je določil, da morajo stalno v samostanu imeti in preživljati: gvardijana, Pridigarja, deset duhovnikov in štiri novince. Poleg ptujskih gospodov so posebno vitezi P e s n i č a r j i podpirali rančiškane ter napravili več ustanov in rodbinsko grobnico v njihovi cerkvi, kljub buli papeža Bonifacija VIII. iz leta 1300. (ki jim je priznal pravico pozvati lajike, sprejemati volila itd.), so imeli tudi poslej opetovane spore z Ustnimi župniki. Tako je leta 1438. vojvoda Friderik V. (poznejši cesar Fri-^er'k III.) moral zaukazati ptujskemu župniku in vicedomu Upniškemu Vin-cenciju, naj opusti svoje neopravičene novotarske zahteve. Od frančiškanov dominikanov je namreč zahteval četrtino vseh volil. Zavetništvo nad obema ^bnostanoma si je po izumrtju Ptujskih gospodov prisvojil deželni vladar, 1 ie postrani gledal tujo, solnograško oblast v obsegu svojih dežel. Povsem Urnljivo je, da je nasproti ptujskemu župniku, kot solnograškemu vicedomu, 1>0dpiral frančiškane in dominikane. O (Dalje prihodnjič.) RAZGLED P. HUGO: A. Splošni. Radio v pravi službi. V Turinu so imeli nedavno »teden proti preklinjevanju". Da bi jih več slišalo, kak madež je za narod, če preklinja, so pritegnili v službo tudi radio. Tako jih je moglo naenkrat poslušati 20.000 prav krepke proti kletvini. Culi so lahko, da je kletev znamenje moralne propalosti, razvada, ki ni vredna omikanega naroda, gotovo znamenje njegovega propadanja. Nastopati proti tej barbarski razvadi je sveta dolžnost vsakega poštenega državljana. Če se jo posreči zatreti, bo to najlepša zmaga v blagor domovine in človečan-stva. Potom »brezžičnega« rešena. Med Indijanci na ledenem severu, ob reki Yukon, imajo jezuiti svoj misijon. V pomoč so jim misijonske sestre. V početku januarja si je ena sester dvakrat nogo zlomila. Kam so hoteli z njo. Prva bolnišnica in prvi zdravnik sta bila 400 milj oddaljena. Le na saneh, z vpreženi-mi psi, bi jo bilo moč tja odpeljati. In to bi vzelo več mesecev po velikih ovinkih. Poleg tega je bilo 10 pod ničlo. Na ta način je bila tedaj pomoč izključena. Misijonar P. J. McElweel se posluži brezžičnega brzojava. Ujel ga je neki zrakoplov. Ta je takoj odletel v napovedano smer in kmalu srečno pristal na misijonski postaji v Nulato. Naložil je sestro in misijonarja, ki jo je spremljal, se zopet dvignil in v primeroma kratkem času je bila ponesrečenka v bolnišnici sv. Jožefa v Fairbanks v Alaski. Konvertitska gorečnost. Norveška pisateljica Sigrid Und-set, kateri je bila prisojena zadnja Noblova nagrada je konvertitinja-Kakor večina takih, ki jim katoliška vei’a ni bila v zibko položena, ampak so se morali boriti in mnogo notranjih bojev in zunanjih žrteV doprinesti zanjo, je tudi ona izrazita katoličanka. Živi na mali farmi bliža mesteca Lillenhammer, med samimi protestanti. Vsako nedeljo se pelje z vlakom poldrugo uro daleč k sveti maši. Noblovo nagrado je vso razdelila v dobrodelne namene. Ko so njeni sosedje čuli v mestu, kako je bila počaščena in sami z njo, so sklenili, da ji priredijo serenado. Ko je o tem zvedela, jih je prosila, naj do-tični denar rajši obrnejo za svoje mestne uboge. Papež na znamkah. Španci so prevzeli popravo rimskih katakomb sv. Darnaza in Pre' tekstata. V to potrebni denar hočej0 zbrati potom posebnih državnih p1' semskih znamk. Da bi več prinesle; so naprosili papeža, da bi smela bij} v njih vtisnjena poleg kraljeve tud* njegova glava. Sv. Oče je na to VrK stal. Prvič v zgodovini bosta papež in kralj skupaj na pisemskih znamkah. Nabiralci znamk gotovo ne bodo zamudili prilike, eno ali drug0 dobiti za svojo zbirko. A bo treba pohiteti, ker ne bodo dolgo v p1)0' metu. Kitajski dar sv. očetu. Kakor znano ima sv. oče m tajskem svojega apostolskega legata in namestnika v osebi de- nad- ^ofa Constantinija. Stanuje v glavam mestu Pekingu. Do sedaj zanj ~e, ni bilo primernega stanovanja. Kitajski katoličani so mu hoteli podati lastno palačo. Mislili so, da jo hotel imeti v evropejskem slogu. P11 je pa dejal, naj mu jo le v svo-letn kitajskem slogu postavijo, da se aa ta način pokaže, kako cerkev spoštuje tisto, kar je narodu všeč. jaka palača je bila pa naprodaj, zi-,a0a v starem pristnem kitajskem P°gu že 1. 1600. To, ki je bila nekdaj cesarskega princa dinastije Ming, kupili in jo darovali sv. očetu. krščanske žene v turških haremih. Bivši argentinski generalni kon-v Bejrutu je izjavil časnikarjem, ,a je na stotine katoliških žena po Urških haremih v Siriji. Večina teh je v Argentiniji poročila s Turki. *;.0 so se njih možje vrnili v domo-Pn°> so morale po argentinskih dr-fvnih postavah z njimi. Tam so jih ' drugimi vred zaprli v svoje hare-jjlj1- Sedaj oblasti razmišljajo, kaj bi !*° treba ukreniti, da te turške suž-(lc osvobode. Radovedni smo, če bo 0 druge spametovalo, da ne bodo a kakimi turškimi hlačami gledale. ^a*{aj kliče Francija redove nazaj. 1 l>o burni debati o vladnem pred- ; ali naj se nekaterim misi- ^jiskijn redovom dovoli povratek v ^hiovino ali ne, je parlament kon-^ 0 le sklenil, da se misijonske re-^l)Ve. P°d gotovimi pogoji pokliče ž Zaj- Da je predlog nazadnje le |.aagal, kljub nasprotovanju vodite-pr> socialistov Herriota, je veliko j 'Zmogla spomenica 128 profesor-došiViŠjih Sol, ki je tik pred razpravo Vi na parlament. Spomenica pra- fg.da odkar je domovina misijonske rij °Ve izgnala, je njen vpliv v zuna- svetu mnogo trpel in bo še tleh • iim ne dovoli, da bi na rodnih mieli svoje matice, ki bi zala-uSoe, . vnanje misijone s potrebnim Vn m> Spomenica je radi tega od-0 vplivala, ker je niso podpisali le katoliški znanstveni predstavniki, ampak celo protestanti in svobodomisleci. Teh je bilo še več kot onih. Daši zgolj narodni nagibi, ki so jih pri tem vodili, niso najboljši, da, z ozirom na misijonske redove same celo v nasprotju s cerkvenimi navodili, ki misijonarjem prepovedujejo kako inarodno-politično udejstvovanje, je vendar to lepo priznanje, da redovniki niso kaki bacili naroda, ki jih naj čimprej izloči iz sebe. Ženska proti moderni ženski vzgoji. Doroteja Dix, ena izmed voditeljic ameriške medverske ženske zveze, ki šteje dva milijona članic, je po resnem študiju prišla do zaključka: „V naših višjih dekliških šolali je preveč kulture, a premalo kuhanja. Dekleta študirajo grško, višjo matematiko in ne vem kaj še vse, ne pa, kako naj postanejo dobre gospodinje in matere, kar bo večine njih enkrat glavni poklic.11 Neki katoliški list, ki to poroča, dostavlja: »Vendar enkrat ena pametna glede tega, žal, da malo pozna. Ženske gredo svojo pot dalje, družine pa propadajo, ker nimajo ne gospodinje ne matere. Z družinami, ki so temelj države, propada tudi ta.11 Mi nimamo ničesar dostaviti. Bivši častnik karmelit. V karmelitskem samostanu v Gradcu je napravil neslovesne redovne obljube Fr. Terezij Deteta Jezusa. Pod tem vitezom Male Te-rezike se skriva bivši nadporočnik Franc Lipa iz Linča. S trojnim odlikovanjem na prsih se je vrnil z italijanske fronte, dokler ni končno zginil za karmeljsko ozidje. To ni edini slučaj te vrste po vojni. Več višjih častnikov, zlasti nemških in francoskih, je šlo isto pot. Videli so kako je zemlja pila in pila kri svojih otrok, a se je ni hotela napiti. Zastudil se jim je svet. Obrnili so mu hrbet, tako temeljito, kakor so pač mogli. Stopili so v kak premi-šljevalni red. B. Redovni. Domače vesti. Za duhovnega svetnika lavantinske škofije je bil imenovan P. Filip Benicij Perc, 0. F. M. v Mariboru. Odlikovan je bil za zasluge, ki si jih je pridobil z vzorno organizacijo in vnetim vodstvom III. reda. — Naš akademični slikar P. Blaž Farčnik je 6. marca Abrahama videl. Želimo mu, da bi nam še veliko nebeških prebivavcev pričaral na platno. — V Kamniku je bil 5. jan. preoblečen za samostanskega tretjerednika Otmar Koerner. Dobil je samostansko ime Fr. Rudolf. — P. Benvenut Winkler, O. F. M., ki se je mudil v domovini na oddihu, se je vrnil nazaj v Ameriko. — Naš ameriški komisarijat, katerega sedež je pri Mariji Pomagaj v Lemontu, ali kakor se rajši imenuje „na ameriških Brezjah11, je postal čisto slovenski. Najprej so se osamosvojili Hrvati, zadnji čas pa še Slovaki. Ž združenimi močmi bi se sicer lažje uveljavili, drugače bodo šele sedaj res „s 1 o v e n s^ k e ameriške Brezje“. Tam se bo ob Marijini cerkvici na krasnem hribu, pri malem jezeru, začetkom julija vršil prvi vseslovenski katoliški shod naših ameriških rojakov. Svoječasno bomo o tem obširneje spregovorili. Zaenkrat samo: Bog živi zavedne katoliške Slovence onstran morja! sem ga vprašal: „0, P. prokurator; kaj je sedaj z Vami, kje se nahajate? Na to mi ni ničesar odgovoril, a O1' pak je samo sklonil glavo in se prav sladko nasmehnil. Ponovil sem svoje vprašanje. Nakar je zopet smehljj1' joče nekoliko dvignil svoji roki 111 z razločnim glasom odvrnil: „Pa' oče, po božji milosti sem v nebeški slavi.“ Ko je to izgovoril, je njeg°' obraz v nadnaravnem svitu zažam in izginil je. Ves srečen sem še ^ kaj časa mislil na to, kar se je zg0" dilo in čakal, če se bo morda pon0' vilo. V tem je ura bila pol 3. •" Urednik lista še dostavlja: Nočei°0 izreči nikake sodbe o istinitosti d°' godka samega. To pa lahko rečem0, da je poročevavec povsem resna ^ verodostojna oseba. Stanje frančiškanskega reda. Ob koncu preteklega leta je frančiškanski red 102 redovne okr°' jine, z vštetimi samostojnimi misarijati, 1858 redovnih hiš, mašnikov, 3058 klerikov, 958 novj0 cev, 4443 bratov, 312 bratov novip cev, 1359 samostanskih tretjered11 kov. Tedaj vsega skupaj 19.894 ^ nov. Dijakov v serafinskih kolegij1'! je bilo 7401. Svetnih tretjerednik0^ pod vodstvom frančiškanov pa e milijon 690.762. Kaj je s prikazanjem P. Engelharda. Naš misijonski list, „Le Missioni Francescane“, je sedaj prinesel izvirno poročilo s Kitajskega o tem prikazanju. Dotični misijonar (imena ne navaja) poroča: V noči 29 oktobra sem prav trdo spal. Naenkrat se mi je zdelo, da vidim P. Engelharda Avbelj pred seboj. V tistem trenutku se zbudim. Bil sem popolnoma pri sebi. In res sem ga videl poleg sebe, takega, kakršen je bil, ponižen, prijazen, miren. Molče me je gledal. Prav nič me ni vznemirjalo, še vesel sem bil, da ga zopet vidim v njegovi običajni prijaznosti. Takoj Eden, ki razume sv. Frančiška. Milanu živi tretjerednik Giova°j Rizzardi, ki ga celo mesto pozna P ,i imenom „Sor Giovan di disper°0j t. j. g. Janez obupanih. Že deset zbira okrog sebe najbolj zapuŠČ°. in zavržene, ki nimajo drugega s1..], nega bivališča kakor ječo, kadar J borba za življenje požene v Zato je njegova družba zelo va( joča. Kar more stori ta apostol, bi jih dvignil iz socialnih in nih nižin. Da bi se mu to lažje P, srečilo, je zamislil zanje pose*5^ pribežališče, za čas, ko so brez str®'j in brez sredstev. Nek socialno Čllt duhovnik mu je v ta namen dal na razpolago potrebno zemljišče. On sam pridno zbira darove, da čim-Prej uresniči hvalevredni načrt. ^ujstarejši frančiškanski vratar. , Frančiškani v Limassolu na otoku Cipru, imajo gotovo najstarejšega samostanskega vratarja. Ni samostanski brat, ampak lajik, zamorec, ^edaj ima 137 let, čeravno je nje-8?va preteklost jako burna. Rojen je Pil v Darfuru v Osrednji Afriki. Kot °trok je bil s starši vred v sužnost Prodan. Romal je potem iz roke v roko, dokler ga ni kupila neka krčanska družina iz Aleksandrije in ga odvedla s seboj na otok Ciper. Tu je katoliško vzgojila in dala kr-.di. Takratni francoski konzul mu le bil za botra. To je prvo pisano Poročilo o njem. Kdaj je bil rojen, uihče ni prav vedel, a presodili so, ?a mora imeti kakih deset let. Po ^rstu so mu dali svobodo. Boter, ki je vrnil v Pariz, ga je vzel s seboj, let' je bil dvema rodovoma za doječega siUg0- Nato se je vrnil na t°k Ciper, kjer so ga frančiškani Prejeli v službo. Po zunanje soditi A bil moral takrat imeti kakih 50 let. resnici jih je imel že okrog 80. Čez p r ^ je ušel in se klatil po otoku. °tem se je zopet oglasil v samote11- Sprejeli so ga in zaposlili naj-Pčj na vrtu, potem pa na porti. To-je ostal. Je prav pobožen. Vsak je pri sv. maši in vsak večer pre-tJ®. Pol ure v cerkvi pred Najsve-. jsim. Nič rad nima, če ga izprašu-YS°’. k%ko je tako starost dočakal. Sp se nervozno odreže: „Pošteno a.ln jedel, pil in kadil, pa ženit se t^rn hotel.“ Pravijo, da še nič ne aan• na smrt’ Morda je res pozabila 1" p °restantski Frančiškov red. ^ novega ni to. V protestantski sj0? *ji tak red že del j časa ob-'a- Sedaj so še protestanti v In- diji svojega ustanovili. Neka gospodična, dr. Ana Bramsen, je posebno navdušena agitatorica zanj. Tamkajšnje časopisje je mnenja, da se bo red hitro prijel in ukoreninil, ker so Indijci po naravi bolj verni kot Evropejci. Ljubka podoba sv. Frančiška bo pravi magnet zanje, ne samo za priproste, ampak tudi za izobražene. Katoliški list »Catholic Leader — Katoliški voditelj" v Madrasu pa pravi, da dvomi, če bodo mogli protestanti ta novi red sv. Frančiška kaj prida dvigniti. Kajti navsezadnje je to le zloraba izrazito katoliške firme. Frančišek je bil ves katoliški. Njegov prvi korak, ko je zamislil svoj red, je bil v Rim k papežu, da ga potrdi in mu tako vdihne katoliško dušo. Razveseljivo je vse-kako, da je sv. Frančišek pri protestantih tako dobro zapisan. Tretjeredniški shod na Predarel-skem. Predarelski tretjeredniki so imeli prošlo jesen svoj „dan“ v Feld-ldrchu, ki sta se ga udeležila tudi domači škof Msg. Waitz in dunajski apostolski nuncij nadškof Si-bilia, oba tretjerednika. Prvi je ob tej priliki obhajal srebrni jubilej svoje tretjeredniške obljube. Oba sta navzoče Frančiškove otroke s toplimi besedami navduševala za redovne vzore. Sad shoda so bil sledeči sklepi: 1. Vsako leto naj bodo posebne duhovne vaje za tretjerednike. 2. Po želji sv. očeta naj vsaka skupščina dela na to, da bo potom bratovščine pasu sv. Frančiška mladino pridobivala za sv. Frančiška. 3. Naloga tretjega reda je prenovitev našega družinskega življenja. Kot eno izmed sredstev k temu bodi vstoličenje presv. Srca Jezusovega v vsaki tretjeredniški družini. 4. Vsak ud tretjega reda naj po možnosti sodeluje pri katoliški akciji, katere patron je sv. Frančišek. O VPRAŠALNI KOTIČEK 1. Ali je dovoljeno skupno moliti redovne molitve tretjega reda, tudi v slučaju, da niso vsi v III. redu? A. Z. III. r. Da, v obeh slučajih je to dovoljeno. 2. Jaz molim redovne molitve po poti v cerkev ali iz cerkve. A če koga dojdem, ga pozdravim, ali kaj govorim z njim. Ali potem lahko kar nadaljujem, ali moram začeti od kraja? — Studenec. Lahko kar nadaljujete. Vsak Očenaš je celota zase. Samo, da jih predpisano število zmolite. 3. Ali je potreben za odpustke križevega pota posebni obisk cerkve, ali ga lahko združim s kakim drugim popolnim odpustkom? — Ist. Za odpustke križevega pota sploh ni zapovedan obisk cerkve. Teh se lahko udeležite tudi, ako opravite pobožnost kje zunaj, kjer je postavljen križev pot. Ako ga tedaj v cerkvi molite, ta obisk cerkve lahko velja za kak drugi odpustek. Dvomno pa je, če isto velja tudi, ako križev pot združite z obvezno nedeljsko sv. mašo. V tem slučaju je vsekako bolj gotovo, če obisk za kak drugi odpustek ponovite. 4. Za katere odpustke se zahteva obisk cerkve? — Ist. Za tiste, za katere ga Cerkev zahteva. Je treba vedeti pod kakimi pogoji se jih je v posameznih slučajih mogoče udeležiti. 5. Ali se molitve za odpustke lahko opravijo med sv. mašo? — Ist. Molitve se sigurno lahko opravijo med sv. mašo. Vprašanje je glede slučajno predpisanega obiska cerkve. Kar tiče obvezno nedeljsko mašo, glejte zgoraj št. 3. Kar pa tiče neobvezno sv. mašo, velja, samo da imate namen s tem obiskom spolniti pogoj za odpustek. 6. Ali velja, če se vsi ti pogoji spolnijo med popoldansko službo božjo? — Ist. Velja, samo namen morate imeti, kakor zgoraj. 7. Ali se v zadnji uri lahko dobi več popolnih odpustkov? — Ist* Kdor res popolnega dobi, more dobiti zase samo enega, ker več kot vse se mu ne more odpustiti. Kdor ne, ali če druge hoče naklonih dušam v vicah, jih more dobiti več ali se vsaj potruditi za več. Pomnib pa je Lreba, da je to mogoče le na podlagi raznih „titelnov“. Hočem reč1* ako ste v več bratovščinah, ki naklanjajo popolni odpustek za zadnj0 uro, imate do vseh pravico in odprto pot, samo da dotične pogoje & polnite. Za eno in isto dobro delo, obdarovano s popolnim odpustkom se more dobiti le en popolni odpustek na dan, če se tudi večkrat p?" novi, ako ni izrecno rečeno, da tolikokrat, kolikorkrat. N. pr. frančiškanski rožni venec dobite le enega popolnega,, če ga tudi desetkrat dan molite. 8. Če je za odpustek predpisan obisk cerkve, se li more temu p°" goju zadostiti z obiskom podružne cerkve? — Ist. ... Da, ako ni izrecno drugače rečeno. V slučaju, ki ste ga navedi ni predpisan obisk kake posebne cerkve, zato podružnica ni izključena- P. HUGO: MKOvmi p- KRIZOSTOM: LJUBI MOJI MALI PRIJATELJI. l~Arva stvar, ki ste jo danes opazili, je gotovo nova naslovna slika za r* vaš kotiček in nad njo napis „Mali Frančiškovi križarji". Rado- vedno me gledate, kaj to pomeni. Le počakajte, vam bom vse po Vrs,ti razložil. Najprej: čemu novi naslov „Mali Frančiškovi križarji"? Ta naslov P°meni, da bo ta stran »Cvetja" namenjena predvsem »malim križarim", to je tistim dečkom in deklicam, ki bodo vstopili v bratovščino Pasu sv. Frančiška ali — kakor se ta bratovščina še drugače imenuje — »Zvezo malih Frančiškovih križarjev". Pa s tem seveda ni rečeno, da oi drugi otroci teh stvari v »Cvetju" ne smeli brati. Ne! Ta oddelek je Posvečen vsem dečkom in deklicam, prav posebno pa še onim, ki so v omenjeni Zvezi. Kdo pa so »Mali Frančiškovi križarji"? »Mali Frančiškovi križarji" so dobri in pobožni otroci, ki skleco po zgledu sv. Frančiška prav toplo ljubiti Jezusa. Njih dolžnost je Rositi blagoslovljeni pas, ki ga dobe pri sprejemu, moliti vsak dan en-*rat »Zdrava Marija" s pristavkom: »Sv. oče Frančišek, prosi za nas!“, Pojemati vsak mesec sv. Zakramente in udeleževati se sestankov. Člani te Zveze imajo zelo veliko duhovnih milosti, popolnih in nepopolnih odpustkov in dobe na praznik Brezmadežne (8. dec.) papežev blagoslov. Zdaj pa poglejmo še, kakšen pomen ima zgornja naslovna slika. * sredini vidite ščit; to je grb »Malih Frančiškovih križarjev". Križarji ^ nekakšni vitezi in zato morajo imeti svoj poseben grb. Na spodnji l^ani ščita vidite prebodeno Frančiškovo roko, s katere se dviga mlada Pl|ca proti soncu. Pomen je tale: ptica pomeni 'mlada srca dečkov in j®klic, ki naj bi jih sv. Frančišek vodil proti Soncu pravice, to je k °§U, učil naj bi jih Gospoda Jezusa vedno bolj ljubiti. j Na levi strani vidite sv. Frančiška, ki sprejema nekega dečka v Ipvezo malih križarjev" in mu pravkar daje blagoslovljeni pas. Na esn| pa jez toda pozneje so zopet te kraje izgubili. Ko so plemeniti dečki in krfrnenite deklice zvedele, da je Palestina padla zopet v roke krutih Turkih so se ti dobri otroci prostovoljno zglasili za križarsko vojno. Do-1 so viteške obleke in se odpeljali po morju proti sveti Deželi. Toda usoda otroške križarske vojne je bila žalostna. Nekaj ladij se je potopilo, druge pa so zajeli hudobni trgovci ter prodali uboge deške in de-klice v sužnost. Usoda teh malih križarjev je bila žalostna, toda njih namen je bil plemenit in vzvišen: boriti so se hoteli proti sovražnikom krščanstva. Tudi „Mali Frančiškovi križarji" imajo plemenit in vzvišen namen, namreč boriti se proti sovražnikom svojega mladega življenja, dušnega in telesnega. Ljubi dečkiI Drage deklice! Prav na kratko sem vam razložil, kaj je »Zveza malih Frančiškovih križarjev". Več boste zvedeli, ko se vpišete v to Zvezo, katero je sv. oče Pij XI. v posebni poslanici prav toplo priporočil. Prosite svoje dobre starše, naj vam vstop dovolijo. Starši ljubijo vašo dušno in telesno srečo in vas bodo radi pustili, da tudi vi postanete križarji. Ta Zveza je razširjena že skoro po vsem svetu, le v Sloveniji je do zdaj še nismo imeli. Za zdaj je ustanovljena po vseh slovenskih frančiškanskih samostanih, pa tudi nekateri gospodje župniki imajo pravico sprejemati člane v Zvezo. — Le zglasite se, in velik blagoslov božji bo prišel v vaša srca. PRIPOROČILA V MOLITEV. A. Rajni. 1. Brežiškega okrožja: Brežice: Godler Marija Cvetko Hel. — Dobova: Zorčič Jožefa. — Cerklje ob Krki: Panger-čič Ter., Zlobko Jožefa, Špuler Marija. — Čatež ob Savi: Lorbar Marija. — Marija Gorica: Fakin Doroteja. — Pišece: Ple' teršnik Mimi, sestra g. prof. Pleteršnika. — Sromlje: Petan Marija- 2. Skupščina pri Sv. Križu na Slatini: Kovačič Marija-Žgajner Urš., Zobec Ema, Kos Neža, Bercko Urš., Marš Marija, Kunsti^ Marija, Čonč Neža. 3. Skupščina Razbor pri Slov. Gradcu: Lesnik Hel-Brglez Marija 4. Martin Dokler III. rednik, ga priporoča Gostič Nežika. B. Živi. Fr. Kolar, Laze pri Rakeku: Za zdravje svoje in družine. Angela Boštjančič: Priporoča bolno tretjerednico. ZAHVALE ZA USLIŠANO MOLITEV. Helena Veber, Maribor: Sv. Mali Tereziki in sv. Antona —■ ^ imenovana v čast presv. Srcu Jezusovemu, Mariji Trsaški, sv. Anton Pad. in sv. Tereziji Det Jez. za zdravje. Priložila 10 Din. — Neimen^ vana iz Višnje gore za uslišanje in pomoč v raznih stiskah. — Neim^j novan sv. Antonu Pad. za zdravje. Priložil 100 Din, ki jih je obljm5 v dobre namene. DAROVI. Za cerkev sv. Frančiška v Šiški: Neimenovan 220 Din; Cuznar 200 Din; Neimenovana 50 Din; Ma-*ej Rihar, dekan 50 Din. Za cerkev sv. Antona na Viču: Matej Rihar, dekan 50 Din. ^ Za armado sv. Križa. Tretji red, Maribor po P. svetniku Filipu 3.800 Din; Člani armade Tl- Križa v Prihovi 360 Din; Po p. Dr. Angeliku, O. F. M. 70 Din; Kokolj jaarijana 20 Din; Vidmar Marija 20 Din; Po P. Henriku, O. F. M. 15 Din; ^adlišek Frančiška 10 Din. ^ Za frančiškanske misijone: T Tretjeredniška skup. Maribor po P. svetniku Filipu 6.200 Din; ^nik Marija 100 Din; Neimenovana 50 Din; Torkar Antonija 25 Din. PROŠNJA. Za tretjeredniški dom v Prekmurju. Oče prekmur-j dl Slovencev, bivši narodni poslanec g. J. Klekl, je zamislil gradnjo j^tjeredniškega doma v Črensovcih, ki naj bi bil matica prekmurskega reda. Ker pa sicer zelo radodarno ljudstvo vsled slabih letin samo zmore vseh bremen, se gospod obrača na dobra srca, če bi mu mogla j j pomagati v ta namen. Poživljamo zlasti ameriške prekmurske ro-naj mu priskočijo na pomoč. Darovi naj se pošiljajo ali naravnost jTatlj: P r e č. g. J. K1 ek 1, s t. P. Č r e n s o v ci, Prekmurje, ali uPravništvu „Cvetj a“. UREDNIŠKI KOTIČEK. y , Kakor vidite smo pustili vse, kar je bilo drobno tiskano, debelo Zat i' ^°bdi smo pritožbe, da je dosedanji tisk predroben in da jih ftilt° Ve^° tega ni bralo. Izbrali smo droben tisek, da bi mogli naroč-j, a°m več nuditi, čeravno nas je to stalo dokaj več dela in stroškov. pr 9a stališča smo bili še veseli takih pritožb. — Goriške naročnike iih°Slrno’ nai nam Prei sPoro^e natančne italijanske naslove, kakor v zahteva tamkajšnja pošta. Drugače ne prevzamemo nikake odgo-jn ra°sti, ako bi lista ne dobili. Radi tega smo imeli že veliko sitnosti nepotrebnih stroškov, ker smo morali zavržene pošiljatve nadome-— Naročnikom iz Avstrije in Italije smo pridejali čeke, ki se naj ra po.slei poslužujejo pri pošiljanju denarja. Če so za letos že podali naročnino, naj jih ali prihranijo, ali drugim izroče. Izpolnite p K’ nesite ga na najbolj priložno pošto, plačajte, kar hočete plačati, ^ no vse v redu. — Ureditev čekovnega prometa z Ameriko je v teku. ip-1 ^mkajšnji naročniki naj številke, ki bi se slučajno' izgubile, reklami0 iz Lemonta. { } 0 t 0 f 0 i l 0 t 0 t 0 * 0 * } 0 ) 0 t 0 I 0 t 0 t 0 t i 0 t t 0 t 0 t } f ZLATA KNJIGA „CVETJA“ Zopet se jih je nekaj nabralo, ki zaslužijo častni spominek v tej knjigi. Če jim ga takoj postavljamo, s tem nikakor ne mislimo reči: Vi ste že storili svoje, od Vas ne pričakujemo ničesar več! Nasprotno, prepričani smo, da jih bo to še bolj spodbodlo k nadalj-nemu delu, ki ga jim bomo na tem mestu vsakokrat hvaležno priznali. Od zadnjič so se odlikovali sledeči: A. Skupščine. 1. Njujorška sv. Cirila in Metoda, la skupščina šteje 32 udov in ima ravno toliko naročnikov. Je tedaj najbolj zavedana skupščina v celokupnem slovenskem III. redu. A niti s tem se ni zadovoljila. Naročila je več kot še enkrat toliko posameznih številk, ki jih bo vsakokrat po nedeljski sv. maši pred cerkvijo razprodala. Čast ji in njenemu voditelju Rev. Aleksandru Urankar, O. F. M. 2. T o 1 m i n s k a. Je poslala 20 novih naročnikov. List se pošilja na tamkajšnjo kaplanijo. Hvala vnetima gospodoma. 3. Novomeška. Doslej izkazuje 20 novih. Upamo, da se bo njih število po agitaciji P. Henrika kmalu še bolj pomnožilo. 4. Sv. Tomaž pri Ormožu. Število njenih naročnikov je zraslo za 20. Neznanemu g. voditelju hvala. 5. Ptujska. Poslala 15 novih. Bog plačaj P. Gabrijelu Cevc, minoritskemu župniku in gvardijanu. 6. Mali Frančiškovi križarji v Mari janišču v Ljubljani so nabrali novih 17. Vseh skupaj do sedaj 41. B. Posamezni. 1. Rev. Aleksander Urankar, O. F. M. slovenski župnik __v New York, N. Y. je daroval 10 dol. 2. Miss Mary Gostič, New York, N. Y. je darovala 1 dol. 3. Miss Kat. Kepic, New York, N. Y. je darovala 1 dol. 4. Miss Mary Drčar, New York, N. Y. je darovala 2 dol. 5. Dr. Matija Lavrenčič, sodnijski svetnik je daroval 50 Din.