doping v športu 175 The history of doping by periods Abstract The phenomenon of doping dates back to the beginnings of sport. From the period of Antiquity until today, doping has been among the biggest challenges in sport. Since long ago, athletes have been willing to use (prohibited) substances to improve their physical abilities, regardless of the conse- quences of such a practice. Even if doping appeared and evolved together with sport, the fight against it started developing much later. It took quite some time for the leaders of the biggest sports organi- sations to identify the problem of doping in sport and start taking appropriate measures. However, this lag still exists which is why the fight against doping can hardly keep up with the fast pace of development and progress in the phar- maceutical industry. That means we have a large number of substances and methods in the market for which effective analyses that would prove use by athletes are not (yet) avail- able. The article offers a historical overview of doping up until the establishment of the World Anti-Doping Agency in 1999. Key words: doping, history, the Olympics, fight against doping Izvleček Začetki dopinga segajo v začetke športa. Od antičnih časov pa vse do danes doping predstavlja enega izmed največjih izzivov, s katerimi se srečuje šport. Že od nekdaj so športniki pripravljeni uporabljati (prepovedane) snovi za izboljšanje telesnih sposobnosti ne glede na posledice, ki jih tako de- janje prinaša. Če se je doping pojavil in razvijal skupaj s športom, pa se je bolj proti dopingu začel razvijati bistveno kasneje. Kar nekaj časa so vodilni možje največjih športnih organizacij potre- bovali, da so prepoznali problem dopinga v športu in začeli tudi primerno ukrepati. A časovni zamik še vedno ostaja in boj proti dopingu težko sledi hitremu razvoju in napredku farmacevtske industrije, kar pomeni, da na tržišču obstaja večje število snovi in postopkov, za katere (še) ni na voljo učinkovitih analiz za dokazovanje uporabe s strani športni- kov. V članku je predstavljen zgodovinski pregled dopinga do ustanovitve Svetovne protidopinške organizacije leta 1999. Ključne besede: doping, zgodovina, olimpijske igre, boj proti dopingu. Nina Makuc Zgodovina dopinga skozi obdobja „ Uvod Šport se je v svoji zgodovini srečal s številnimi izzivi, a verjetno je ravno doping tisti, ki ima največji vpliv na potek športnih tekmo- vanj oziroma športne dosežke in je zaradi tega tudi najbolj kontro- verzen. Doping je problem, ki se pojavlja praktično v vseh športih ne glede na zahteve športa, tradicijo ali popularnost. Začetki dopinga segajo vse do antičnih časov, saj se je s pojavom tekmovalnega športa med ljudmi pojavila tudi težnja po prido- bivanju prednosti pred drugimi. Konec koncev je želja biti boljši od drugih povsem običajna človeška lastnost. Seveda se snovi, ki so jih uživali v antičnih časih, ne morejo primerjati z dopingom modernega časa, a namera tistih, ki so želeli izboljšati svoje spo- sobnosti s pomočjo takšnih ali drugačnih pripravkov, ostaja enaka. Pridobiti prednost, biti boljši, zmagati. Ne glede na to, ali je to do- voljeno ali ne, ne glede na zdravstvene posledice, ki jih taka deja- nja lahko povzročijo, in brez obzira do sotekmovalcev, ki so s tem oškodovani. Vedno so in bodo obstajali posamezniki, ki bodo v želji po zmagi kršili družbene norme. V športu takšnemu početju največkrat re- čemo goljufanje in obstaja vse od začetkov organiziranega športa. Kamniti podstavki stojijo ob vhodu na Olimpijski stadion v Olimpiji v Grčiji, kjer so potekale antične olimpijske igre. A na njih niso ime- na najboljših športnikov tistega časa, temveč tistih, ki so kršili olim- pijska pravila. Na vsakem podstavku je napisano ime športnika, njegova kršitev (npr. podkupovanje nasprotnika) in imena članov njegove družine. Kršenje olimpijskih pravil so očitno jemali zelo re- sno v antičnih časih, a ni podatkov, da se je uporaba snovi za izbolj- šanje sposobnosti smatrala kot goljufanje (Yesalis in Bahrke, 2002). „ Doping v antičnih časih O izvoru besede »doping« se še vedno razpravlja – nekateri viri na- vajajo, da je afriški bojevnik Kaffiris dal ime »dop« stimulativnemu napitku, ki se ga je uporabljalo med verskimi ceremonijami (Conti, 2010), drugi viri pa, da izraz izhaja iz nizozemske besede doop, kar je ime alkoholne pijače, narejene iz grozdne lupine. Kakorkoli, izraz »doping« se je v angleškem slovarju prvič pojavil leta 1889 (Muel- ler, 2010), koncept uporabe umetnih sredstev z namenom pridobi- tve prednosti v borbi ali na tekmovanju pa obstaja vse od antičnih časov. Uživanje posebnih napitkov ali hrane s prepričanjem, da bo 176 to izboljšalo sposobnosti, lahko torej že v antičnih časih poimenu- jemo doping. Posebne diete, uživanje »čudežnih« napitkov, pripravljenih iz ra- stlin in živalskih delov z namenom izboljšanja sposobnosti in dosežkov, je dokumentirano tako v antični Grčiji kot Rimu (Conti, 2010). Različni viri kot prve snovi, s katerimi so posamezniki želeli izboljšati svoje sposobnosti ali premagati utrujenost in poškodbe, navajajo suhe fige, kombinacijo vina in konjaka, živalske testise in srca, halucinogene gobe in sezamova semena. V antični Grčiji je bilo uživanje posebnih pripravkov povezano predvsem z nastopanjem na antičnih Olimpijskih igrah. Olimpij- ski zmagovalci so prejeli denarne nagrade, postali slavni in bili v svojem okolju spoštovani – razlogi, zakaj bi nekdo želel pridobiti prednost pred sotekmovalci, so bili torej podobni, če ne celo enaki kot v sedanjem času. V antičnem Rimu so predvsem po različnih poživilih (strihnin) in halucinogenih posegali gladiatorji, vendar bolj z namenom preživetja kot izboljšanja svojih sposobnosti. „ Razvoj dopinga in boja proti dopin- gu od 19. stoletja do ustanovitve Svetovne protidopinške agencije leta 1999 Druga polovica 19. stoletja z industrijsko revolucijo predstavlja tudi začetek moderne medicine in, ne naključno, veliko povečanje uporabe drog in drugih snovi z namenom izboljšanja sposobnosti. Če so se v začetku uporabljala predvsem poživila in ergogene sno- vi, to obdobje predstavlja rojstvo znanstvenega eksperimentiranja z anaboličnimi učinki hormonov (Yesalis in Bahrke, 2002). V tem obdobju so športna tekmovanja predstavljala tako obliko rekrea- cije in zabave, kot tudi posla. Leta 1865 naj bi nizozemski plavalci uporabljali poživila, ob koncu 19. stoletja pa evropski kolesarji me- šanice različnih snovi – od kofeina do Vin Marianija, vina s prime- šanim kokainom. Leta 1886 je zaradi prevelikega odmerka kokaina in heroina umrl nizozemski kolesar, leta 1896 pa zaradi uporabe strihnina Arthur Linton, kolesar iz Welsha (Lee, 2006). V začetku 20. stoletja kljub odsotnosti testov in kazni ni zabeleže- nega večjega števila primerov dopinga, kar lahko pripišemo raz- ličnim dejavnikom: zgodbe o smrtih in boleznih zaradi prevelike uporabe poživil so prestrašile športnike do te mere, da se jih niso več posluževali ali pa so zaradi teh zgodb postali bolj previdni. Ob tem je treba poudariti, da tako amaterski kot profesionalni šport v tem obdobju nista igrala pomembne vloge. Edina omembe vre- dna izjema je bila uporaba nitroglicerina pri šprinterjih z namenom širjenja žil (Lee, 2006). Kot navajajo Kremenik, Onodera, Magao, Yuzuki in Yonetani (2006), pomemben mejnik predstavlja razvoj amfetaminov v 30 letih 20. stoletja, ki pri športnikih nadomestijo uporabo strihnina. Razvoj amfetaminov – sintetičnih drog in njihova uporaba s strani špor- tnikov predstavlja ključni trenutek za prihodnost olimpijskih tek- movanj in fair-playa. Kadarkoli so športniki ali njihovi trenerji odkrili snov, za katero so predvidevali, da bo izboljšala sposobnosti (ne glede na farmacevtski namen snovi), so jo nekateri športniki začeli jemati oziroma trenerji priporočati svojim športnikom. V istem obdobju se začnejo tudi prvi poizkusi pridobivanja testo- sterona. Leta 1927 Fred Koch, organski kemik z Univerze v Čikagu, pridobi esenco testosterona s pomočjo drobljenja več ton testisov bikov, ki jih je obdelal z benzenom in acetonom. Pridobljeno esen- co je testiral na živalih in ugotovil, da povečuje moške karakteri- stike pri kastriranih piščancih ter agresivno vedenje pri kokoših in telicah. Zaradi dragega in zapletenega postopka posebnega zani- manja ni bilo (Todd, 1987). Kmalu za tem izumijo sintetični testo- steron. Leopold Ruzicka, kemik s področja nekdanje Jugoslavije, je uspel predrugačiti molekularno strukturo holesterola in proizvesti sintetični testosteron. Eksperimente so izvajali na ljudeh, znanstve- niki pa so poročali o spremembi teles mladih moških, predvsem povečani rasti in moči prsnih ter ramenskih mišic. Vendar pa znan- stveniki niso razumeli, zakaj sintetična oblika testosterona lahko sintetizira protein in pospeši postopek spremembe proteina v mišično maso (Elliott, Cart in Harvey, 1984 v Kremenik idr., 2006). V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je farmacevtska in- dustrija velik poudarek dajala novim androgenim steroidom kot testosteronu. Raziskave so potekale predvsem v smeri kemične modifikacije steroidnih molekul z namenom ločiti različne učinke testosterona in proizvesti prevladujoče eritropoetične in anabolne steroide. Če so leta 1956 sodobni učbeniki o androgenih navajali 256 različnih androgenih steroidov, je leta 1976 število naraslo na preko tisoč (Andren-Sandberg, 2016). Šestdeseta leta 20. stoletja v športu predstavljajo dobo androge- nih anabolnih steroidov (AAS), predvsem med športniki v dviganju uteži in drugimi športi, kjer moč igra pomembno vlogo. Kot nava- ja Andren-Sandberg (2016), naj bi tretjina ameriških atletov jemala AAS na predolimpijskem trening kampu leta 1968. Od leta 1966 pa vse do padca Nemške Demokratične Republike leta 1990 je na stotine vzhodnonemških zdravnikov in znanstvenikov izvajalo dopinške raziskave in mladim športnikom obeh spolov dajalo po- znana in eksperimentalna zdravila z namenom izboljšanja njihovih telesnih sposobnosti (Andren-Sandberg, 2016). Kot začetek boja proti dopingu štejemo leto 1928, ko Mednarodna atletska zveza (IAAF) kot prva mednarodna športna organizacija prepove doping (Ivanova idr. 2006). A ker se testiranj ni izvajalo, je bila prepoved dokaj neučinkovita. Kar nekaj let kasneje, natanč- neje leta 1960 Mednarodni olimpijski komite ustanovi Medicinsko komisijo, leta 1967 pa je po smrti britanskega kolesarja Tommyja Simpsona v 13. etapi Dirke po Franciji Mednarodna kolesarska zve- za (UCI) začela pripravljati protidopinška pravila. Zgoraj omenjeni razvoj boja proti dopinga ter izdaja prve Liste prepovedanih snovi s strani Mednarodnega Olimpijskega komi- teja leta 1967 (Andren-Sandberg, 2016) vodi do prvih testiranj na poletnih in zimskih olimpijskih igrah leta 1968 (Ivanova idr., 2006), a testiranja se izvajalo le za poživila. Do prvega odvzema medalje pride na igrah leta 1968 v Mexico City, ko je bil član švedske ekipe v modernem pentatlonu pozitiven na alkohol. Ekipi je odvzeta bro- nasta medalja (Ljungqvist, 2017). Obsežnejše testiranje poteka na igrah v Munchnu leta 1972, kjer odvzamejo več kot dva tisoč vzorcev (Ljungqvist, 2017), 7 športni- kov je pozitivnih. Prvi testi za steroide se pojavijo šele v času iger v Montrealu v Kanadi (1976), a športniki v obdobju do naslednjih iger v Moskvi že začnejo posegati po težje izsledljivih hormonih, ki jih proizva- ja tudi človeško telo samo, kot je testosteron (Andren-Sandberg, 2016). doping v športu 177 Prva lista prepovedanih snovi je vključevala snovi, ki izboljšujejo sposobnosti, ko se jih jemlje pred tekmovanjem. Vendar pa so športniki uporabljali anabolne androgene steroide predvsem v trenažnem procesu z namenom povečanja mišične mase in moči. Steroidi so športnikom tudi omogočali, da so lahko trenirali več in se hitreje regenerirali. Za uspešno odkrivanje kršiteljev bi detekcija steroidov morala potekati v obdobju izven tekmovanj, kar je na začetku sprožilo nekaj etičnih polemik o primernosti testiranj špor- tnikov na njihovem domu ali v službi, ki pa so bile na podlagi pre- iskav na Norveškem in Švedskem zavrnjene. Testiranja izven tek- movanj so lahko potekala za športnike, člane športne organizacije, ki je sprejela protidopinška pravila. Prva testiranja izven tekmovanj so tako v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja izvedli v Skandinavskih državah, a je bilo na mednarodnem nivoju še vedno veliko odpora. Šele primer Bena Johnsona z iger v Seoulu leta 1988 je opozoril svet, da so testiranja izven tekmovanj nujna za prepre- čevanje uporabe steroidov. Mednarodna atletska zveza (IAAF) je tako leta 1989 testiranja izven tekmovanj uvrstila v svoja pravila, Mednarodni olimpijski komite pa je leta 1991 ustanovil podkomi- sijo za testiranja izven tekmovanj, katere naloga je bila spodbujati in stimulirati mednarodne športne zveze in nacionalne olimpijske komiteje za lastne testne programe (Ljungqvist, 2017). V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja so se skrivni dopin- ški programi pod nadzorom farmacevtov in strokovnjakov špor- tne medicine širili od športa do športa. Jasno je bilo, da je doping deloval, in je, če športniki niso bili ujeti, prinašal zlate medalje. V olimpijskih športih je postal tako razširjen, da so nekateri želeli, da bi vse rekorde razveljavili, dokler ne bo mogoče odkriti vseh oblik dopinga (Baron, Martin in Ablol Magd, 2007). Leta 1999 je Mednarodni olimpijski komite na podlagi šokantnih odkritij večjih količin prepovedanih snovi na Dirki po Franciji leto prej organiziral Svetovno konferenco o dopingu v športu. Javne oblasti s celega sveta so se pridružile olimpijskemu gibanju z uni- katnim sodelovanjem in ustanovijo WADA – Svetovno protidopin- ško agencijo (Catlin, Fitch in Ljungqvist, 2008). WADA je ustanovlje- na kot neodvisna organizacija, enotno sestavljena in financirana s strani športnega gibanja in vlad sveta. Glavne naloge vključujejo znanstveno raziskovanje, izobraževanje, razvoj protidopinških ka- pacitet in nadzor nad skladnostjo s Svetovnim protidopinških ko- deksom – dokumentom, ki harmonizira protidopinška pravila v vseh športih in vseh državah (WADA). „ Zgodovina dopinga na olimpijskih igrah moderne dobe Uporaba snovi za izboljšanje sposobnosti se na olimpijskih igrah pojavlja že več kot stoletje, a pri prvih dokumentiranih primerih do posledic (diskvalifikacij, odvzema medalj …) ni prišlo. Prvi dokumentirani primer dopinga se je zgodil na poletnih olim- pijskih igrah leta 1904 v St. Louisu, Združenih državah Amerike. V Veliki Britaniji rojenemu ameriškemu maratoncu Tomu Hicksu je njegov trener Charles Lucas na 35 kilometru dal kombinacijo strih- nina in konjaka ter jajčnega beljaka. To naj bi ga poživilo in mu po- magalo dokončati tekmo. Hikcs je v cilju kolapsiral in so ga morali oživljati, a zmaga je bila kljub temu njegova (Kremenik idr., 2006). Na poletnih igrah leta 1920 v Antwerpu v Belgiji je ameriški šprinter na 100 metrov Charlie Paddock pred štartom spil šeri z surovimi jajci in zmagal (Eicher, 1997). Tako kot Hicks je tudi on medaljo ob- držal. Prva diskvalifikacija se je zgodila leta 1936 na poletnih igrah v Berli- nu v Nemčiji, kjer so Američanko Eleanor Helm, zmagovalko v pla- vanju z iger leta 1932, diskvalificirali zaradi akutnega alkoholizma (Prendergast idr., 2003). V petdesetih letih 20. stoletja se pojavi več primerov uporabe pre- povedanih snovi v olimpijskih športih. Leta 1952 na zimskih igrah v Oslu več hitrostnih drsalcev potrebuje zdravniško pomoč. Po poročanju časnika Christian Science Monitor v garderobah najde- jo več uporabljenih injekcijskih igel in ampul, kar predstavlja prvo dokumentirano uporabo amfetaminov na tekmovanjih. Istega leta sledijo poletne igre v Helsinkih, kjer naj bi prišlo do uporabe sinte- tičnega testosterona med atleti (Kremenik idr., 2006). Smrt danskega kolesarja, Knuda Enemarka Jensena, na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 predstavlja pomemben mejnik. Olimpijske igre v Rimu so bile prve igre z neposrednim mednarodnim televi- zijskih prenosom. Dejstvo, da je smrt olimpijca neposredno spre- mljalo milijone gledalcev po vsem svetu, je bilo za Mednarodni olimpijski komite preveč. Na kocki je bil sloves olimpijskega in vr- hunskega športa(Ljungqvist, 2017). Mednarodni olimpijski komite je tako leto kasneje ustanovil Medicinsko komisijo, katere naloga je bila oblikovanje strategije za preprečevanje uporabe prepove- danih snovi v olimpijskih športih (Catlin, Fitch in Ljungqvist, 2008). Na zimskih igrah v Sapporu leta 1972 Mednarodni olimpijski komi- te testira 21 1 športnikov, na poživilo efedrin je pozitiven en hokejist (Todd in Todd, 2001). Istega leta na poletnih igrah v Munchnu iz- vedejo obsežnejša testiranja na narkotike in poživila. Urinski vzor- ci so bili testirani s plinsko kromatografijo (GC), odkrili so sedem pozitivnih vzorcev (Ivanova idr., 2006; Dirix, 1992). Pred poletnimi igrami v Montrealu (1976) je Mednarodni olimpijski komite na Listo prepovedanih snovi uvrstil tudi steroide. Zabeležili so 11 pozitiv- nih primerov, 8 od tega zaradi uporabe steroidov (Lee, 2006). Štiri desetletja kasneje uporaba steroidov še vedno predstavlja večino protidopinških kršitev (Ljungqvist, 2017). Po olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980 so retroaktivno analizirali vse urinske vzorce z novo metodo zaznavanja eksogenega testo- sterona, ki jo je razvil dr. Manfred Donike. Dvajset odstotkov vseh športnikov obeh spolov bi bilo pozitivnih, med njimi 16 dobitnikov zlate medalje (Todd in Todd, 2001). Rastni hormon naj bi bil prva izbira med športniki na igrah v Los Angelesu leta 1984 (na Listo prepovedanih snovi so rastni hormon uvrstili šele leta 1989), tekmovalci modernega pentatlona pa naj bi se posluževali beta-blokatorjev, ki takrat še niso bili prepovedani. 24 članov ameriške kolesarske ekipe pa naj bi priznalo uporabo krvnega dopinga pred tekmovanjem (Todd in Todd, 2001). Primer Bena Johnsona z iger v Seoulu 1988 je bil primer, ki je naj- bolj odmeval v javnosti. Odvzem zlate olimpijske medalje in sve- tovnega rekorda v prestižni atletski disciplini 100 metrov je javnost opozoril na razširjenost in nepošteno prednost dopinga. Organi- ziran in načrten boj proti dopingu pa se je začel v letu 1999, ko beležimo ustanovitev Svetovne protidopinške organizacije WADA. Konec 20. stoletja, predvsem pa začetek 21. stoletja, so olimpijski šport zaznamovale številne dopinške afere, od pobega športnikov pred protidopinškimi uradniki na igrah v Atenah do ruskega do- pinškega škandala na igrah v Sočiju. 178 „ Zaključek Uporaba različnih snovi za izboljšanje sposobnosti sega v antične čase. Z razvojem farmacevtske industrije na eni strani in športa na drugi strani se je (in se še vedno) razvijal tudi doping. Doping je postal globalni problem, predvsem pa velik izziv za znanstvenike v procesu odkrivanja novih metod za odkrivanje dopinga. Trenutno obstaja na stotine poznanih prepovedanih snovi in ena- ko število dizajnerskih, veterinarskih in še neidentificiranih snovi in postopkov, ki se jih zlorablja v športu (Baron idr., 2007). Pa ne samo v vrhunskem športu. Uporaba prepovedanih snovi se je razširila v šole in fitnes centre. Med rekreativne športnike. Razširila se je tudi med odrasle moške in ženske, ki želijo izboljšati svoj izgled. Pre- povedane snovi so preko svetovnega spleta dostopne praktično vsakomur, zato so preventivni protidopinški programi, predvsem na področju izobraževanja in informiranja, sedaj nujni bolj kot ka- darkoli. Tako kot pri drugih problemih, ki so dolgoročni in zaskrbljujoči, družba ne išče le rešitev, temveč tudi nekoga oziroma nekaj za kri- viti. Večino, če ne vso, krivdo se s strani politikov, medijev, športnih zvez in medicinske sfere pripisuje športnikom. A gledano skozi zgodovino ob tem hitro opazimo ironijo. Ne samo, da je medicin- ska sfera razvila te snovi, igrala je tudi pomembno vlogo pri »pro- daji« teh potencialnih čarobnih napojev. Zdravniki in trenerji so bili tisti, ki so v 19. in 20. stoletju športnikom dajali najprej poživila ter kasneje tudi steroide in druge snovi (Yesalis in Bahrke, 2002). In tudi v 21. stoletju ni nič drugače. Da se športnik izogne morebitnemu pozitivnemu dopinškemu testu, mora imeti za seboj strokovno ekipo – znanstvenike in druge medicinske strokovnjake, ki mu to omogočijo. Prav gotovo tega ne more početi sam. Zgodovinski pregled razvoja dopinga in boja proti dopingu nazor- no prikazuje hitrejši razvoj dopinga kot boja proti dopingu. Čas je, da se karte premešajo in boj proti dopingu ujame korak z razvo- jem dopinga. A dokler bodo »dopinški« strokovnjaki raje na strani nepoštenih športnikov kot na strani boja proti dopingu, se to prav gotovo ne bo zgodilo. „ Literatura 1. Andren-Sandberg, A. (2016). The history of doping and anti-doping: a sys- tematic collection of published scientific literature (2000-2015). Stockholm: Karolinska Institutet at Karolinska University Hospital. 2. Baron, D. A., Martin, D. M. in Ablol Magd, S. (2007). Doping in sport and its spread to at-risk populations: an international review. World Psychi- atry, 6, 118 –123. 3. Catlin, D., Fitch, K. in Ljungqvist, A. (2008). Medicine and science in the fight against doping in sport. Journal of Internal Medicine 264 (2), 9 9 –114. 4. Conti, A. (2010). Doping in sports in ancient and recent times. Medicina nei secoli. 22. 181–90. 5. Dirix A. (1992) Medical Guide of the IOC Medical Commission. Lausan- ne: International Olympic Committee. 6. Eicher, R. E. (1997). Ergogenic aids: What athletes are using and why. The Physician and Sport Medicine, 25 (4), 70–83. 7. Ivanova, S., Ivanov, K., Papanov, S., Stoyanov, P., Penkova, E. in Ivanov, S. (2016). Historical review of doping in sport. Наука и Младост. 432–436. 8. Kremenik, M., Onodera, S., Magao, M, Yuzuki, O. in Yonetani S. (2006). A Historical Timeline of Doping in the Olympics (Part 1 1896-1968). Kawa- saki Journal of Medical Welfare, 12 (1), 19–28. 9. Lee, Y-H. (2006). Performance Enhancing Drugs: History, Medical Effec- ts & Policy. Dash Harvard Edu – 2006 Third year paper. 10. Ljungqvist, A. (2017). Brief History of Anti-Doping. Med. Sport. Sci, 62 (1), 1–10. 11. Müller R.K. (2010) History of Doping and Doping Control. In: Thieme D., Hemmersbach P . (eds) Doping in Sports: Biochemical Principles, Effects and Analysis. Handbook of Experimental Pharmacology, vol 195. Sprin- ger, Berlin, Heidelberg76. 12. Prendergast, H., Bannen, T., Erickson, T. in Honore, K. (2003). The Toxic Torch of the Modern Olympic Games. Veterinary and Human Toxicology, 45 (2), 97–102. 13. Todd, J. in Todd, T. (2001). Significant events in the history of drug te- sting and the Olympic movement: 1960-1999. In W. Wilson & E. Derse (Eds.), Doping in Elite Sport, (pp. 65–128) Champaign, IL: Human Kinetics. 14. Todd, T. (1987). Anabolic Steroids: The Gremlins of Sport. Journal of Sport History 14 (1), 87–107. 15. World Anti-Doping Agency – who we are. Pridobljeno s www.wada- -ama.org 16. Yesalis, C. E. in Bahrke, M.S. (2002). History of Doping in Sport. Internati- onal Sport Studies, 24 (1), 42–76. dr. Nina Makuc, Slovenska antidoping organizacija nina.makuc@sloado.si