293
Slovstvo.
* Geschichte Krains von der altesten Zeit bis auf das Jahr 1818. Mit besonderer Rilcksicht auf Cultur-entivicklung von August Dimitz , &. k. Finanzrath, Se-cretar des historischen Vereins filr Krain; erste Liefe-rung, Laibacli 1874 bei Kleinmayr & Bamberg.
To je naslov večernu zgodovinskemu delu, čegar prvi zvezek smo dobili v roke in o katerem hočemo tudi mi nekoliko spregovoriti.
Ploden sad tihega delovanja našega zgodovinskega društva, po nepozabljivem nadvojvodi Ivanu leta 1843 osnovanega, je po sedanjem tajniku društva, c. kr. finančnem svetovalcu gosp. Avg. Dimicu na svitlo dana „zgodovina dežele Kranjske od najstarejše dobe do leta 1813." Naloga, katero si je stavil gosp. Dimic, je vredna tem večega pripoznanja, ker dela temu količkaj podobnega razen Vodnikovega in Linhartovega #) še nimamo, kajti zgodovina Vojvodine Kranjske, okraja Tržaškega in grofije Goriške od leta 1809 obsega le 58 strani in velja le za ze!6 površno kronologijo ali naštevanje zgodovinskih letnih številk. Gosp. Dimicu je bila pri znanstvenem načrtanju dogodeb na pomoč le ona obširna tvarina, ki se nahaja v splošni literaturi od najstarejše do najnovejše dobe in v shrambah zgodovinskih društev sicer na kupe, toda v stotinah knjig in rokopisov raztresena. Vsak, kdor količkaj zamore umeti, kako težko je izpeljati namen, kakoršnega se je lotil gosp. Dimic, bo pripoznal nenavadno pridnost pisateljevo, posebno, če vidi, da nima prvi le 87 strani debeli zvezek nič manj nego 451 citatov, s Ptolomejem, Plinijem, Tacitom in Strabonom pričenši noter do zgodovinsko klasične literature nove d6be, kakor Mommsen, Zeus, Lotterer i. dr.; s tem je pisatelj dokazal, da je leta in leta nevtrudljivo prebiral in študiral.
Lahko tedaj rečemo, da bo pisatelju brez dvoma ostala zasluga, da je prvo nepretrgano speci-jalno zgodovino dežele Kranjske sestavil; iz tega stališča pozdravljamo njegovo trudapolno delo s tem večim veseljem, ker le predobro vemo, kako potrebno je študiranje zgodovine — te najvažnejše učiteljice narodov. — Mi se ne spuščamo v drobno pretresanje tega dela, marveč pripuščamo to strokovnjakom, kakor je Trstenjak i. dr. Vendar tega ne moremo zamolčati, da se nam zdi, kakor bi se bil gosp. Dimic postaviti hotel posebno na nemško stališče, ker se o Kelti-škem vprašanji pokaže odločnega nasprotnika slavjan-skih zgodovinarjev, Jsakor so: Nestor iz Kieve, Suro-wiecki, Bulgarin in Safafik in zlasti nasprotuje odločno mnenji zadnjega, ki trdi, da so prvotni slavjanski prebivalci bili   pregnani   po Keltih okoli leta  350 do 136
*) Linhartovega „Versuch einer Geschichte von Krain und den ubrigen sudlichen Slaven Oesterreichs" sta prišla v Ljubljani leta 1788 le 2 zvezka na svitlo, ki obsegata samo dobo od prvega sledii prebivalstva v deželi do prve naselbe> kranjskih Slovencev.                                                       Pis.
294
pred Kristusom; gosp. Dimic je te misli, da so najprej Kelti , za njimi Germani in še le za temi v 6. stoletji Siavjani stopili na zgodovinski oder. V tem je pa on osamljen, nihče razen njega tega ne trdi, kajti še celo po njem navedeni L. e. Lottner pravi, da so ob enem Slovani in Germani tu bivali; Gatterer pa kar naravnost trdi v svojem odlomku splošne zgodovine, da celo že gotiški zmagovalec Ermanrik Slovane leta 322 pred Kr. kot v tej deželi naseljene poznd. O tem so strokovnjaki zgodovinarji in jezikoslovci že toliko pisarili in govorili, da bi se v nepristranskem zgodovinskem delu ne smelo ne to ne ono za prav gotovo in določno trditi; tudi moramo obžalovati to, da gosp. Dimic po različnih tiskanih delih objavljene študije naših slovanskih zgodovinarjev le za sad narodnih sanjarij proglaša. Mi take izjave tem bolj obžalujemo, ker nam pojasnijo stališče in zadržaj , v katerem ima biti v tem delu pisana vsa zgodovina Kranjske (slovenske) dežele, in pelje do tistih zmot, ki že v prvem zvezku nemštvo tako povzdigujejo , da se izpeljava ime „Noricum" od besede „Nordreich" in „Carnien" od „Hornien", to je „Horn" (po robatih gorah, iz katerih so prišli ti Karnijani). Ker se tu govori o Keltih, to je o narodu od Germanov po rodu in jeziku čisto različnem in samostojnem, se nam vendar-le zdi še preveč drzno, keltiška imena razlagati po nemškem jeziku. „Noricum" je segal na severu do Donave , pa še le onstran te reke so bivali Germani. Kako li bi mogla priti dežela, ležeča zunaj tedajšnje Germanije na čisto keltiški zemlji, do imena, ki bi bilo čisto germanske korenine?! Ali je imel že cesar Tiberij nemško telesno stražo (str. 31) , dalje ali so bili že za časa cesarja Dioklecijana na čelu provincij razen pro-konzulov, kouzularjev in rektorjev tudi že uradniki z imenom zdaj navadnim, namreč predsedniki (str. 54), in ali so bili za finančne zadeve že tisti čas drugačni uradniki z imenom „davkarski direktor" (str. 55), za to se ne bomo pričkali, ker nimamo ne mi, ne pisatelj Dimic dokazov.
Tudi še nekaj druzega žali oko bralca, namreč nedoslednost v pisavi imen krajev, rek, gord itd. Ne-katera teh imen so pisana po slovenskem pravopisji, kar se nam hvalevredno zdi; zakaj niso vsa? Kako zba-dajo oko na pr. besede ,,Gollouz", „Hrenowitz" itd.! Morda napotimo s to prijazno opombo gospoda Dimica, da bo v prihodnjih zvezkih v pisavi slovenskih imen se bolj držal pravopisja. Želimo pa tudi, da bi svoja pripoznanja in hvale vredno delo popolnoma nepristransko, najmanj pa vdavši se zdaj slučajno moderni misli, kakor da bi vsa „kuitura" prihajala edino le iz Nemčije, dokončal; kar se nas tiče, bomo svojim bralcem tudi zadržaj   prihodnjega   zvezka  kolikor toliko opisali.
Vnanja oblika knjige je prav lična, cena vsakemu zvezku za naročnike 1 gold.