Marija Klofutarjeva: Med »zaostalimi" v otrokovem stoletju (Nadaljevanje) Vzgojne naloge »poboljševalnice« Non scholae, sed vitae discimus.« Seneka. Ne za šolo, temveč za življenje se učimo! Uredba o načinu vzgojc v zavodih za vzgojo mladoleitnikov zahteva, da morajo biti gojcnci vzgojcni v religioznem, moralncm in intelektualnem duhu, telesno in cstctsko razviti ter poklicno usposobljeni. Razen zahteve po poklicni vzgoji se Uredba čisto krije z zakonom o narodnih šolah. Za žcnske vzgojevalnice bi jaz dodala še vzgojo dekleta za injeno najnaravnejšo in najvzvišenejšo nalogo — materinstvo. Dočim spada rcligiozna vzgoja med do-lžnosti veroučitelja. ki so kot vsi vzgojitclji, dolžni prilagoditi pouk gojenčevi psihozi, je moralna vzgoja padlih in šibkih glavna naloga zavodskih vzgo.jiteljev. Tu moramo zo pct poudariti že prcj opcvan blagodejen vpliv vzgojiteljevc oseb-nosti. Moralno čist vzgojitclj bo dosezal brezdvomno večjc uspchc kot pa tisti, za katercga gojenci vedo, da pridiga vodo, pije pa vino, si za hrbtom o tem šušljajo, v momentih spozabc pa mu to tudi brutalno vržejo v obraz. Nimamo namena navajati in žigosati grehe vzgojitcljev. vztrajati pa moramo neizprosno na zahtevi: Namcščajte po zavodih oscbje z etično višino m šele potcm zahtevajte uspehc! Most mora biti močnejši od bremcna! Ciojenec ima množico podedovanih in pridobljcnih dobrih in slabih lastnosti, ki se v ccloti odvijajo zlasti v pubertetni dobi. Iz tcga vzroka bi bilo nujno želeti, da zavodski vzgojitclji ne korakajo z duhom časa samo v modi, temveč da gledajo tudi na vzgojo z vidika individualne psihologije. Ni vzgojiteljcva niiloga, da »odreže« in pokoplje gojenčevc napake, ker s tem kaj lahko zagreši, da stopnjuje v njem čut manjvredTiosti. Zato tudi individualna psihologija ne priznava absolutne avtoritete. Namesto slepe pokorščine je -bolje gojencu s pametnimi razlogi olajšati njegove odločbe. V to svrho pa je treba s skrbjo, razumevanjem in uvidevnosfjo, ljubeznijo in potrpežljiivostj« čakati na »prizorc« vrlin in napak. Če vzgojitclj s silo zlomi gojenčevo voljo, reagira ta navadno s trmo, svojeglavostjo, razburljivostjo ali pa s skrajno neobčutljivo&tjo in iz nje izvirajočo maščevalnostjo. To je ncki način uveljavljanja, kot pravijo Srbi: »Pritisnuto jače, sve višc skače«. Težnja po uveljavljanju je navadno vedno dokaz, da jc gojenec obremenjen s čutom manjvrednosti. Največkrat nastopa to v čezmerni častihlcpnosti. Kdor se čuti manj- vrednega in misli da je spodaj, hoče navzgor in pri tem često prekorači meje normalnosti. Željo po uveljavljanju pa kažejo manjvredni otroci tudi v ispekulativnem predstavljanju svoji slabosti. S tem gojencc sili okoIje, da ravna z njim posebno nežno in obzirno. V zavodu jc bila gojenka, ki ni prenesla navadne hranc temvcč samo dijctno, ki je »omedlcla« pri vsakem dclu, ki ni prencsla sonca, pa tudi nc malo znižane temperature. S svojo »slabostjo, bolchnoisitjo in inežnostjo« jc tcrorizirala ves zavod ter se tako izogibala delu, dolžnostim in redu. Ni ji pa škodoval ples na pustni torek, čeprav je bila jedilnica že vsa v prahu, ne metanje odbojke v ncdeljo pupoldne, pa tudi ne kopanjc in sončenjc na Orljavi. Od svojih dobro situiranih staršev uradnikov je pocasto prejemala potratno bogatc zavojc z jcdili. Ni si pokvarila »občutljivcga« želodca s tcderu dni staro na ražnju pcčcno svinjino in ne z mastnimi srbskimi pitami. Po odpustu iz vzgojevalnice jc takoj pobegnila od roditeljcv in sedaj se bavi s tatvmo in prostitucijo. (Se nadaljujo.)