VRTEC Časopis s podobami za slovensko mladino Uredil Anton Kržič Edeninštirideseti tečaj Vói ii V Ljubljani, 1911 Založilo društvo „Pripravniški dom" Natisnila Katoliška tiskarna Pridržujejo se vse pravice do sestavkov, priobčenih v „ Vrtcu" um Pesmi Stran Stran Krokar. (Basen)......... 7 Novoletna........... 1 Francek Konoplja......10, 18 Ob Adriji........... 6 Iz mojih detinskih dni: Breze............. 8 1. Kako sem prebil božične praznike 27 Mrzla zima je prišla....... 9 2. Na novega leta dan..... 44 Zajčku ............ 15 3. Dogodljaji v predvelikonočnem V ostrem mrazu......... 17 času........... 58 Za vasjo............ 20 4. Dnevi pred mojimi večernicami . 66 Moja sobica.......... 33 5. Aleluja, alelujal....... 90 Hrepenenje........... 33 6. Sv. Jurij je prijezdil na belcu v Pri oknu........ . 43 deželo.......... 105 Materi............ 48 7 Pravljica o zakletem gradu in za- Srečnim prvoobhajancem...... 49 čarani kraljični....... 122 Razvalini ........... 65 8. Prvi dnevi na paši...... 138 Brezskrbnost.......... 65 9. Moja babica........ 154 Zvonček in citronček....... 80 10. Bolezen in smrt moje babice . . 170 Kaj bi tožen on ne bil?...... 80 O milanski stolnici........ 42 Nedolžna tožba......... 89 Medved in lisica. (Basen)..... 43 Svečan dan . .......... 105 Velikonočno premišljevanje . . 50 Na planine!.......... 105 Izpremenil se je......... 62 Ob žetvi ........... 109 Pomlad............ 76 Prepelici............ 109 Berač............. 81 V prostosti......... 121 Pomlad prihaja......... O sv. Telesu.......... 86 Na sestanku.......... 121 95 t Francetu Možku-Mokriškemu . . . 134 100 Ob nevihti........... 137 Na kresni večer......... 102 Ob suši............ 137 Revček..........114, 130 Pesem o treh zlatkih....... 153 Gospod Urban.......132, 150 Zapozneli kosec......... 167 Stričev biser.......... 163 Ptičicam............ 169 Zgodba o muciki in psičku..... 179 V jeseni ............ 169 Mladostnemu prijatelju v spomin . 184, 199 Jesenske rožice......... 190 Na dan otožnih......... 188 Jesenske pesmi......... 191 193 Naravoslovni in prirodopisni Zima in otroci......... 207 spisi. „Miška" (srnica)......... 207 34 Povesti, pripovedke, bajke, Zajček............ 37 basni, popisi in slike. Kukavičina zgodba........ 78 Iz „krtove dežele*........ 84 Do Jordana in Nila 2, 21, 38, 52, 70, Cvetice............ 86 98, 110, 124, 143, 167, 173, 194 Plavica............ 113 Rožmarin in lovor........ 7 Na divjega petelina...... . 115 Poučni sestavki. Stran Modrost v pregovorih domačih in tujih: Cesta........ 15 Cigan. — Cunja . . . . . . 32, 48 Cvetica....... 48 Čakati........ 64 Čas......... 120 Čebela........ 136 Čednost....... 168 Čaša, — Česen . . . . 192 Pametnica....... 15, 120 Spomin vzorne učenke . . 87 V poznih dneh..... 136 Zabavne in kratkočasne reči. Naloge.........16, 48, 192 Uganke..........88, 152 Šaljiva vprašanja . 48, 88, 120, 152, 192 Latovščina....... 103, 120, 136 Novi listi in knjige. Kržič Anton. Osmero blagorov ali nauk o srečnem življenju.........15 Kosi Anton: Zabavna knjižnica za slovensko mladino........15 Kržič Anton: Obnovljeni Vrtec ... 88 Slapšak Julij: Dedek je pravil .... 132 Družba sv. Mohorja.......168 Slike. Siran Planinska pokrajina po zimi .....8—9 Ladja „Tirol" na odprtem morju . . 21 Pred Jafo na morju ..................22 Jafa................................23 01|iska gora............38 Omarjeva mošeja........39 Omarjeva mošeja z bližnjimi poslopji 40 Cerkev Marijine smrti na Sijonu . . 54 Cerkev božjega groba.......56 Betfage............72 Betanija....................73 Krtovina..............................85 Hvalite Gospoda. (Dva angela) ... 95 Pogled na Betlehem .......110 Duplina Rojstva Gospodovega . 111 Plavica...............113 Puščava med Jeruzalemom in Jeriho . . 125 Pot proti Jerihi ...........127 Jordanova struga...........128 Ob Mrtvem morju..................129 Jutranja molitev . . 144—145 Gora Tabor...........158 Nazaret....................160 Kripta katoliške župne cerkve v Kani 162 Selivkam (lastavicam) .......179 Barčica po morju plava......189 Pogled na Kahiro........197 Na božične počitnice.........201 j\Covotetna. jRj, ko bi imel peruti kakor ptičke lahkokrile, aj, ko bi leteti mogel kakor ptičice po zraku, pa dvignil se nad zemljo, pa bi vzletel na perutih ... čez poljane plul bi širne, s prtom srebrnim pokrite, in čez gozde in čez gaje, z ivjem bisernim posute; čez vasice siromašne, snivajoče zimske sanje. — On povsodi in povsodi bi donela moja pesem, glasna pesem novoletna, in povsodi bi glasil se klic radosten iz višine: Srečno, srečno novo leto! Dn poljane zasnežene zablestele bi čarobno, kakor da bi zažarele od veselja, od radosti . . . Skozi gozde, skozi gaje šla bi pesem novoletna in skrivnostno zašusteli bi vrhovi ponositi, z vejic zéler.ih pa vsulo biserov bi se nešteto. JI vasice siromašne vzdramile bi se iz spanja. 3am iz koče bi veselo stopil truden, zmučen kmetic in s pogledom zadovoljnim bi ozrl se na poljane; srce pa bi mu radosti zažarelo, zaplamtelo, l pa zaukal bi, zaklical: Sodi zdravo, novo leto! Joda nimam jaz peruti kakor ptičke lahkokrile; ah, ne morem jaz leteti kakor ptićice po zraku .. JCaj zdaj delate, poljane, kaj vi gozdi in vi gaji? Jili pesem novoletna tudi vas je obiskala? JCaj zdaj delate, vasice? JU je objela radost nouoletna vaše koče? jVtorda, morda zapuščene, zatopljene v težke san e, zrete čez poljane bele, pa ne veste, pa ne veste, da je danes dan veselja, da je danes j^ovo leto! Vekomir. Do Jordana in Nila. (Potopisne črtice. — Napisal F. K. Gregorec.) 'ani osorej sem čul prvič, da se namerava prirediti na jesen prvo slovensko romanje v Jeruzalem. Ta novica mi kar ni Šla iz spomina, dokler nisem tudi sam sklenil: tudi jaz pojdem v Sveto deželo. Tako živo so mi stopili pred oko vsi oni sveti kraji, ki so nam znani iz svetih zgodb našega odrešenja, da je dozorel v meni karbrž trdni sklep: pojdem in pojdem, naj bo že kakorkoli hoče. Sklep je bil storjen, vse težkoče premagane, in s komerkoli svojih prijateljev sem se sešel, sem mu povedal odločno in odkrito: v Sveto deželo pojdem tudi jaz. Prebiral sem medtem knjige in spise o teh svetih krajih, in moj duh se je že izprehajal ondi, kjer je nekoč hodila noga našega Odrešenika. Pri tem sem pa mislil tudi na vas, drobni prijatelji in prijateljice našega Vrtca, in sklenil sem, da popišem svoje potovanje in bivanje v Sveti deželi in v Egiptu tudi vam, da greste vsaj v duhu tudi vi z menoj na vse one svete kraje, o katerih ste slišali že toliko lepega od prvega začetka svojega šolanja. Dolga je pomlad, dolgo poletje. Toda kmalu, kmalu je minulo oboje, in kakor v hipu je bil tu dan odhoda. Težko je popisati, kako mi je bilo tedaj pri srcu. Mešalo se je v njem veselje in skrb — kajti za pet tednov zapustiti svoje domače in odpotovati v tako daljne kraje, prebiti celih deset dni na širnem morju, hoditi po deželah nevernikov in še celo razbojnikov: to vseeno napolnjuje srce s skrbjo in mu brani, prosto se veseliti nepopisne sreče potovanja v najsvetejše kraje, kar j h je na celem svetu. Stopil sem na dan odhoda zaupno v domači župnijski cerkvi pred oltar Marijin — saj je ona „Morska zvezda" — in opravil najsvetejšo daritev za srečno potovanje in za srečno vrnitev med svoje drage. Hvala Bogu! Čez pet tednov sem stal zopet pri istem oltarju in sem daroval Gospodu dar srčne zahvale za varstvo na daljnem potovanju in za srečni povratek v ljubljeno domovino. I. Dne 1. septembra lanskega leta je bilo. Od vseh vetrov so se zbirali v Ljubljani Slovenci in Slovenke. Enajsta dopoldanska ura jih je zbrala v stolnici k skupni sveti maši za srečno potovanje. Tu je bilo videti ljudi domala iz vseh pokrajin slovenskih dežela. Vse pa je prešinjala ena misel, ena želja, eno hrepenenje : videti kajkmalu svete kraje našega odrešenja. Prešinjala je pa vsa ta srca enainista bojazen: ali se bo pa tudi srečno dovršilo to potovanje? — „Angel božji, ki me vodiš," se je oglasilo s pevskega kora, in kar pretresla me je ta pesem v tistem trenutku. .. Morda se še nisem nikdar v svojem življenju izročil s tolikim zaupanjem svojemu angelu - varihu kot tisto uro. I, kako pa, tedaj je naša molitev šele prisrčna, kadar se resno zavedamo, kako nam je potrebna pomoč od zgoraj. „Kdor ne zna moliti, mora na morje iti," pravi stari pregovor. Mene pa je morje učilo iskrene molitve že tedaj, ko sem bil še na suhem in se šele odpravljal na morje. Zvečer tistega dne smo se zbrali romarji v frančiškanski cerkvi, da se priporočimo tudi Mariji, svoji nebeški Materi, za varstvo na suhem in na morju. V petek, dne 2. septembra, nekoliko čez četrto jutranjo uro, pa se je premaknil in zdrdral prvi slovenski romarski vlak te vrste — in je potegnil čez petsto slovenskih romarjev proti obali Jadranskega morja. Tam jih je čakala romarska ladja, ki naj jih popelje do obrežja Svete dežele. Iz jutranjega mraka se je razvilo ne preveč prijazno jesensko jutro. Na levi in na desni so se vrstile pred nami kraške goličave, dokler se ni ob osmi uri dopoldanski pokazalo na desnici pod nami morje adrijansko z gradom Miramar na svoji obali. Vse je tiščalo k desnim oknom ; toda glas občudovanja je zastal vsakemu v grlu . . . Menda je bilo vsakemu tesno pri srcu, ko je zagledal tako negotovo cesto svojega potovanja. Ko se je vlak ustavil v Trstu, se je usula iz njega vsa romarska truma in hitela naravnost k morju in k svoji ladji Na tej poti sem naletel na svojega dobrega prijatelja, ki me je prijazno pozdravil, toda nisem in nisem ga mogel spoznati. Pustil si je namreč rasti brado, da se je porastlega obraza tolikobolj postavil pred Turki in Beduini. No, pa saj tudi mene niso več poznali po povratku moji dobri župljani in šolski otroci, ko sem stopil čez pet tednov bradat mednje. Tako prenaredi brada človeški obraz. * * * „Tirol" je bilo ime naši ladji — tak je bil napis na nje pobočju. Vsaka ladja ima namreč svoje ime, da se po njem loči od drugih, in še celo svoj pečatnik ima vsaka ladja kot pri nas mesta in občine. Prav pri kraju je stala „Tirol"; dva mostova sta vodila nanjo. Kot mravljinci smo se spustili nanjo, v strahu, da bi kdo ne zaostal in ne zamudil. A bil je to prazen strah. Ko smo bili že zdavnaj vsi na ladji, se vendarle ni in ni hotela zgeniti. Pospravili smo svoje stvari po odločenih prostorih; ogledovali tržaško mesto; opazovali množico tržaških Slovencev, ki so se zbrali v obilnem številu na obrežju, da se poslove od svojih rojakov, od prvih Slovencev, ki zdaj skupno odhajajo na pot v Sveto deželo. Pevci zapojo : „Morje adrijansko", mornarji se pripravijo na odhod — in nekoliko pred enajsto uro se jame gibati pod nami ladja, pa se obrača in odmiče od brega. Sto belih robcev se dvigne na obrežju nam v slovo; sto belih robcev na ladji se poslavlja od domače grude in od svojih rojakov. Na ladji je že postavljen oltar. Zbrani so pevci in pevke. Knezoškof ljubljanski pristopi — oglasi se harmonij — slovenske mašne pesmi zaoré. S presveto daritvijo pričnemo morsko vožnjo. „Angel božji, ki me vodiš ..." to ljubko priporočilo nebeškemu varihu se je razlegalo po prvih valovih Adri-janskega morja, katere smo prepluli. Ako se je kdo izmed nas bal vožnje po morju, je bil takoj nekoliko potolažen, ko je došel na ladjo. Ladja je bila namreč dolga sto metrov in široka kakih dvanajst metrov in močno zgrajena. Tudi ima ladja „Tirol" Še osem čolnov pripetih ob straneh za čas nesreče in še druge priprave, s katerimi bi se človek s pridom varoval, da bi se ne potopil. To vse je dajalo tudi boječim pogum, da so se z lehkim srcem izročili valovom. Tudi je vrh ladje do osem metrov nad morsko gladino, tako da se ni bati, da bi jo zagrnili morski valovi. Seveda mora imeti ladja mnogo prostora, da je v njej čez šeststo postelj; pa ravnotoliko sedežev; in da je v njej shramba za živež za toliko ljudi; da so prostori za stroje in za druge priprave. Tudi tri žive vole smo peljali s seboj. Te smo polagoma použili. Sredi ladje je dihal parni kotel nočindan; on je pač duša vsega delovanja na ladji: on goni in vodi ladjo; on kuha in peče; on razsvetljuje z električno lučjo vso ladjo. Celo pot od Trsta do Jaie ni prenehal delovati niti za sekundo, četudi smo se vozili od petka enajste dopoldanske ure do šeste jutranje ure prihodnje srede. Vsa ta morska pot je dolga 2439 km. Ko bi zamrznilo, in bi ti hotel iti peš to pot, bi rabil zanjo najmanj 48 dni, ako bi hodil 12 ur na dan. Skoro pet dni smo se vozili po morju. Kaj smo neki počeli — si boste mislili. Dolgčas nam pač ni bilo. Imeli smo vedno dovolj opravila in zabave. Na krovu sredi ladje je bilo postavljenih osmero oltarčkov. Na teh je maševalo vsak dan od Četrte jutranje do devete dopoldanske ure do osemdeset duhovnikov. Ob devetih je bila vsak dan slovesna sveta maša z. govorom. Da je bilo še slovesneje, so tudi streljali pri glavnih delih svete maše z malim kanončkom. Nad srednjim oltarčkom je stal kip Matere božje in pri njem lepa romarska zastava svetega Cirila in Metoda. Popoldne je bil vsak dan tudi govor poučne vsebine in pete litanije. Vmes pa so se glasile dannadan nabožne in druge pesmi. Romarji so ogledovali tudi razne kraje in mesta po obalih, ob katerih smo se vozili, ali pa so občudovali različne naprave na ladji. Mnogo romarjev je pa tudi bilo, ki so imeli opraviti z morsko boleznijo. Čudno je namreč to, da ono lahkotno zibanje ladje povzroči marsikomu nepriliko, da ga tišči in boli v glavi, ko vendar na suhem prah in drdranje, ropotanje in tresenje voza nikomur ne povzroča bolečin v glavi. Je že menda bolje tudi za vas, prijateljčki moji, ako vas vaši starši ne zibkajo in ne Ijubkajo preveč, temveč vas drže strogo in ostro, ker zibkanje ne ško- <"£3 5 S> duje samo na morju, ampak tudi na suhem. Mene se ni morska bolezen karnič prijela; zato sem bil od ranega jutra do poznega večera vedno na straži, kje bom zasačil kaj takega, kar bi bilo vredno zapisati v dnevnik, da tako ohranim in prinesem domov in pripovedujem vam, svojim malim, v koristen poduk in v prijetno zabavo. * * * Kar vnaprej vam pa povem, da tako lepih in prijaznih krajev, kot je mila naša slovenska zemlja, nisem videl na vsem svojem potovanju. Te lepe ravnine v svojem cvetju; ti griči v svojem zelenju; ti velikani - snežniki z belimi kronami na svojih častitih glavah; te bele cerkve s svojimi vitkimi zvoniki; to milo zvonjenje — vse to je raj na zemlji proti krajem, katere sem ogledoval kesneje. V tujini se človek uči, ljubiti svoj dom . . . Bolj pusto se je držalo nebo, ko je odplula naša ladja od Trsta in je nas vozila ob istrski obali. Najrajši bi bilo deževalo. Že je začelo nekoliko rositi, pa ni šlo prav dobro izpod neba; zato je pa rajši nehalo, dočim je zračil le hladan veter s precejšnjo močjo našo ladjo. Nebo se ni hotelo ves dan razjasniti. Šele zvečer so se pretrgali oblaki ; toda le toliko, da sem mogel zapaziti „veliki voz" in zvezdo severnico, in da sem mogel po njej določiti, „kje dom je moj". S čudovito vztrajnostjo je spremljalo našo ladjo desetero velikih morskih ptičev, galebov. Od poldne do mraka sem jih opazoval, kako so se poganjali za nami. Že sem mislil, da je ta ali oni omagal, ko se je spustil na valove. Toda ne — takoj se je zopet povzpel in je vihral za nami. V morju pa nisem zapazil ves čas svoje morske vožnje, tja in nazaj, drugega živega bitja kot takoj prvi dan dva po meter dolga delfina, ki sta se poganjala vštric po morju in se zdajinzdaj sunkoma prikazovala iz valov. Ko pridem drugo jutro ob tretji uri iz svoje kabine na krov, smo se vozili mimo otoka Visa. Tam je premagala 1. 1866. naša mornarica laško bojno brodovje. Ves dan je bilo oblačno. Romarjem se je poznalo, da imajo dokaj opraviti z morsko boleznijo. Zavili smo jo že toliko proti vzhodu, da so bile naše domače ure za celih deset minut prekasne. 4. septembra. Angelska nedelja. Noč je bila oblačna in deževna. Zjutraj se je začelo polagoma jasniti, in ob polosmih zjutraj se je razpenjalo nad nami jasno južno nebo. Angelska nedelja na morju! Mirno je plula ladja po valovih. Na ladji se je opravljala slovesna služba božja; razlegalo seje milo petje; mogočni streli so hiteli v neskončno daljavo. Svečan je res dan Gospodov na valovih širnega morja ! Naše ure so zopet zaostale za dvaindvajset minut. Ladja se je zibala med nebom in med valovi. Ni se videlo nikjer suhe zemlje. Našemu očesu se je zdelo, da se vozimo po okrogli dolinici, obdani z velikanskim okroglim robom, na katerem se je pokazala tuintam ladja ali parnik, katerega smo pa srečali šele čez dobro uro. Nekako eno uro vožnje daleč je videti po morju. Eno uro prej se pa vidi plitvo morsko obrežje, preden pripelje ladja do njega. Seveda gore se pa zagledajo tudi že v daljavi dveh do treh ur. «a 6 ra Jasno vreme, ki nam je posijalo ta dan, to nas je spremljalo potem ves čas našega potovanja, razen pet minut dežja, ko smo bili v Nazaretu. Zavili smo v Jonsko morje. Dvigali so se pred nami iz morja drug za drugim grški otoki. Obrastle so njihove gore do vrha. Toda tam vlada zdaj že pozna jesen. Zato oko ne vidi nič zelenega. Vozili smo se pa tudi prav blizu ob otočičih, ki so dvigali samo gole glave nad morsko površino. Ljubko so vihrale na zadnjem koncu ladje — papeževa in dve slovenski zastavici in naznanjale grškim valovom, da nosi ta brod slovenski rod, ki je otroško vdan svojemu očetu v Rimu. Za nami je pa plulo osem grških bojnih velikanov (ladij) v eni vrsti. Te smo pa izgubili v večernem mraku izpred oči. Po večerji sem šel na gornji krov, uživat bajnolepo južno noč. Temno-modro nebo se mi je zdelo mnogo višje kot naše, ker se vidi prav nizkodol do morske gladine. Zvezde so na morju mnogo živejše; „rimska cesta" pa mnogo svetlejša kot naša. Do polnoči sem zrl tjagor na nebeški svod, zazrl tudi naše zvezde, ki so mi kazale kraj moje domovine. Ah, domovina se mi je pa zdela vse drugje, ko bi jo bil pričakoval. Zdelo se mi je tudi, da so na morju naše zvezde bliž|e horizonta, kot jih vidimo doma. Ponedeljek zjutraj sem bil že ob treh na nogah. Prva pot mi je bila na krov. Po zvezdah sem spoznal, da smo krenili naravnost proti vzhodu, in na južni strani je bilo opazili Kreto. Ko primerim svojo uro z ono na ladji, zapazim, da je moja že 35 minut za ladjino. Mimo Krete smo se vozili celih dvanajst ur. Šele popoldne ob treh smo se poslovili od nje. Akoravno se nismo vozili blizu mimo nje, priletel je vendar okrog sedme ure vrabec na našo ladjo in se je izpreletaval po njej. Priletel je menda pozdravit slovenski narod, ko se prvič vozi mimo njegove domovine. — — Ko nam je izginila Kreta s svojimi srednjevisokimi, do vrha obrastlimi gorami izpred oči, nismo zazrli prej suhe zemlje kot v sredo zjutraj — zaželjeno obrežje Svete dežele. Srečne oči ! (Nadaljevanje.) Ob Adriji. „Kje sin si moj, oj sinko moj! In majka plaka in ječi, O pridi, vrni se nocoj! vihar buči, morjé rohni, Glej, v burji koča mi ječi mlad brod bori se sred valov, in morja grozni val grozi! v njem sinko vozi se domov. Kaj iščeš v svetu sreče žar, Ne plakaj majka bolečin, ko dom razdira ti vihar ob zori te objame sin! in majka plaka bolečin! Ej, on bogat je in krepak, O pridi, vrni se, moj sin!« razpršil reve bo oblak! Na skalo bo ti zidal grad, po morju vozil brod te mlad: Ti Adrije kraljica boš in sin gospod sred južnih rož. vzleti visoko v zrak in se tam igra z orehom, izpuščaje ga proti zemlji in prestrezaje ga zopet v kljun. Enkrat pa se prepozno zažene za orehom in oreh pade na zemljo med gosto grmičje, kjer ga ni bilo več najti. „Sedaj smo pa zopet vsi enaki!" je zakrokal eden sodrugov. Zvonimir Maslè. Breze. Planinska {krajina Snežinke mrzle z neba lahno na polje naletujejo; V samotnem polju bele breze po lepih dneh žalujejo. Trepetajoča pesem ptičkov v vrhovih brez umrla je; mrtvaški prt nam starka zima po polju razprostrla je. Le redkokdaj nad mrtvo zemljo leti kričeča jata vran, kot da podila starko zimo na daljno severno bi stran. Snežinke mrzle z neba lahno na polje naletujejo; v samotnem polju bele breze pomladi pričakujejo. pozimi. Mrzla zima Mrzla zima je prišla, mraza nam prinesla; v temni noči je tako belo glavo stresla, da častite je vrhe goram pobelila, hišo, travnik in polje s snegom ogrnila. je prišla . .. Potok naš tam sred vasi se je v led oblekel, komaj solnček na pomlad bo ga zopet slekel. A sedaj pa mi po njem bomo se drsali in veseli zimski čas s petjem praznovali . . . Francek Konoplja. i. urobno mu je življenje na tem božjem svetu, komur že v zibelki kumuje revščina in glad. Pod tujo in neprijazno streho joče dete s pridušenim jokom, ko mu ljubeča mati poganja polrazpalo zibko, s solzami na bledih licih in z bolestjo v srcu . . . Oče, dobra duša, pa hodi od hiše do hiše, da dobi dela in preživi lačno družino . . . Žalostno življenje ... In tako žalostno življenje je prežil tudi Francek Konoplja v prvih dihih svoje mladosti. V polrazpali zibki je ležal — katero dete je tako revno, da bi ne ležalo v zibki? — ter je jokal in ihtel . . . Mati pa je bleda in bolna ždela na pručici in z milimi besedami tolažila lačno dete. Tuintam se je zamaknila proti začrnelemu stropu; oči so se ji izbulile, čelo se ji je raztegnilo in tedaj . . . bolesten zdih se ji je izvil iz bolnih prsi: „Moj Bogi" ... In razmaknil se je pred njenimi očmi začrneli strop, da je zasinjelo božje nebo. In tudi nebo se je razmaknilo, da so zablestela nebesa v svitu božje luči. In mati je pokleknila, vzdrhtela po vsem telesu in je prosila pred prestolom božjim tako goreče .. . tako goreče . .. Francek Konoplja, majčkeno bledo dete, pa je ihtel v zibki neprestano. Ko je Francek Še ležal v zibki, je že občutil gorje siromaštva. To gorje se je množilo z leti in dnevi, po urah in minutah. In prišel je nekoč veliki dan gorja: umrla mu je mati. Oče — bil je ubog piskrovezec — je stal ob grobu in je pestoval v naročju svojega Francka. Hudi možje črnih oči in rjavih lic pa so zakopavali materino krsto, zbito iz sirovih desak. Kako žalostno je pokalo tam v grobu in ječalo; Francek je gledal in ni umel, kaj se godi. Ubogi oče pa je umel, zato je jokal, drgetaje je jokal. Ko so zagrebli mater v prst zemlje, je vzel ubogi oče Francka s seboj — v široki svet. Od hiše do hiše in od sela do sela sta romala. Oče je opletal pri tej ali oni hiši lonce, mali Francek pa je gledal očeta in se čudil njegovi umetnosti. In zbrali so se otroci celega sela, veseli in živahni, okrog Francka in so mu klicali: „Piskrovezček! piskrovezček!" Francek je gledal razposajeno deco in se je smejal naširoko. „Oče piskrovezček !" tako je odgovoril včasih, ako se mu je zljubilo, in se je spet zasmejal. Obenem se je nasmehnil oče, in smejala se je deca celega sela. — „Res, res! Oče-piskrovezček !" In zopet se je vse smejalo. Francek se je veselil smeha! mlade oči so mu žarele v pomladnem svitu in srečen je bil . . . Včasih pa je bil Francek lačen in tedaj se ni smejal. Prav s prosečimi očmi je gledal rdečelične in polne vaške obrazke, kakor bi hotel govoriti z globokim pogledom: „Dajte mi skorjico kruha!" Pretikal je vaški drobiž vse svoje žepke in malhice, samo da izkaže usmiljenje malemu revčku. In res se je vedno našel kak posušen košček ali pa drobno jabolko. Gäs: il s» „Jej, jej, piskrovezček . . . da ne boš lačen, da se boš smejal!"-- Pa čeprav je dobil Francek Konoplja luinsem košček kruha in drobno jabolko, se vendarle ni smejal, ker ga je bilo sram miloščine. Tako majhen še in tako otročji, pa ga je bilo sram miloščine ! Sram ga je bilo celo usmiljenih otroških oči, ki so zrle vanj tako pomilujoče in dobrohotno. — Sram ga je bilo . . . Najrajši bi se bil skril v kot in bi se bil zjokal nad revščino, ki jo trpi z ljublj enim očetom . . . „Da bi bili oče bogati, potem bi jaz delil miloščino vaški deci ... in potem bi bil vesel in bi se smejal." Tako je mislil in čutil prav globoko v duši Francek Konoplja; zato je potegnil z rokavom preko vek in se je skril deci izpred oči. In vesela deca ga je šla iskat sramežljivega piskrovezčka. Za skednjem ali za šupo ga je našla, zatopljenega v žalostne misli, časih celo objokanega. „Zakaj si se skril, ljubček mali? Glej, vsi te imamo radi in smo te prišli iskat ... Daj no, piskrovezček, zasmej se nam enkrat, veselo iz oči v oči. in bodi srečen, kakor smo srečni mi!" Zarajala je deca v razposajenem pomladnem veselju in z usmiljenjem v mladih srcih. Ali Francek Konoplja, to ubogo zapuščeno dete, je jokal boljinbolj in se ni dal umiriti. „Pojdi no, pojdi z nami: oče bi te radi videli, da boš poprijel lončke, če bo treba." Ubogal je Francek in je šel k očetu. Solze si je otri z lic in je pogledal prav žalostno in s prikrito prošnjo proti radostnemu nebu. „Kje prijel, oče . . . kje?" „Tale lonček tukaj, vidiš, nimam ga kam položiti. Pa zakaj si spet jokal, otrok?■* „Jaz berač . . . oče, jaz berač!" . . . Toliko žalosti je bilo v teh basedah, da se je ubogemu očetu utrnila solza na lice, in je še mali Francek zajokal naglas. „Ne, Francek, ne . . . nisi berač! Z rokami služi tvoj oče vsakdanjega kruha. Ne, ne, Francek, nisi berač!" „Sem, oče . . . berač!" „Kdo ti je rekel, da si berač? Povej, Francek: „Kdo?" „Velik fant ... na vasi rekel: Berač!" „Francek, fant laže, grdo laže. Tisti je berač, ki hodi s palico-krivljenko od hiše do hiše in prosi milodarov. Zamazano malho ima na rami in neumit obraz — tak je berač. Ne, ne, Francek . . . nikari ne jokaj — ti nisi berač!" „Res nisem, oče?" „Res ne, Francek ... ne jokaj!" Oče je povesil težko glavo in je opletal v razdraženi hitrici sajast lonec. Francek pa je z rokavom obrisal solze in se je nasmehnil. Nebeški obok se nasmehne tako, kadar prežene lahen vetrič oblake. „Daj meni lonček in nesi tega opletenega v hišo!" Francek je varno nesel opleteni lonček v hišo in se je vrnil s tenko belo malico. „Oče . . . kruha dobil!" „Ali si se zahvalil: .Bog plačaj'?" „Pozabil." Teci nazaj in reci: „Bog plačaj!" Stekel je Francek v hišo in se je zahvalil. Oče pa je povesil glavo in je mislil žalostne misli. Kruha so mu dali, ker se jim je revček smilil ... Ali ni to miloščina? 11. Šla sta meglenega dne Francek in oče po okrajni cesti proti selu Podolje, ki je blizu mesta. Francek je bil tedaj šest let star in drobnega, prosečega obraza z velikimi očmi in visokim čelom. Oče pa je bil truden, in bralo se mu je na bledih ustnah, da je bolan. Ves sklonjen je bil pod skrinjico, v kateri je imel spravljeno orodje piskrovežko : male ploščate klešče, nekoliko pločevine in kolobar tenke žice. „Zakaj hodite, oče, tako počasi?" Velika skrb je tičala v teh vprašujočih besedah malega Francka Konoplje. „Ne vem... morebiti sem bolan, ker sem tako truden..." „Bolan!" Težka je bila ta beseda, da si ni Francek niti premišljati drznil o njej ... Mati so bili tudi bolni, tedaj, ko je bil Še majhen, in so potem umrli. Kaj, ko bi... O Francek, nehaj razmišljati ! Rajši poglej te sive oblačke, kako se v divjem diru pode preko nebeških obokov! Tudi človeku plavajo tako preko duše žive podobe, zdaj brezskrbne in vesele, zdaj žalostne in zamišljene ... , „Oče, snemite skrinjico... bom jaz nesel!" Molčal je oče in ponudil skrinjico Francku. „Tako • le na rame, oče ... Saj ni skrinjica težka, zakaj ste torej tako trudni, oče?" Zaječal je dobri oče na skrbno vprašanje in je molčal. A čutil je, da je zelo bolan. Tako sta šla dalje počasi po cesti, Francek s skrinjico na šibkih ramenih, oče sklonjen in z žalostjo v srcu Pred njima pa je blestela lepa vas Podolje. Z veliko željo je zrl oče proti selu; klecala so mu kolena, in roke so se mu tresle kakor v mrzlici. Tako sta prišla siromaka k kmetiču Peterlinu. Z velikim naporom je zlezel oče čez visoki hišni prag in je omahnil na klop v veži. Peterlinovi so se prestrašili ropota v veži in so prileteli namah iz sobe. Francek pa je zajokal ob vratih . .. „Oče, oče?" Milo je ječal ubogi deček; še vedno je imel skrinjico na rami. Peterlinov oče Miha je precej spoznal, da je ubogi piskrovezec nevarno bolan. Ukazal ga je prenesti na široko klop ob lončeni peči. Bolnik je hudo ječal, ko so ga dobrotne roke prenesle na klop, kamor je dekla postlala za prvo silo. Francek pa je še vedno pritajeno jokal tain pri vežnih vratih, in ni vedel, kaj se godi. „Oče, oče!" In prišla je Peterlinova dekla iz sobe in je pobožala dečka po licih. „Ne jokaj, otrok, očetu bo kmalu bolje. Pojdi z menoj, pa skrinjico deni z ramen." Ubogal je Francek in je šel v hišo jokaje. Oče je ležal pri peči in je tiho ječal. Prav dobro je razumel sinček vzdihe očetove, v katerih je bilo toliko ljubezni... Zdelo se mu je, kakor da ga kliče natihem: „Francek, dete moje!" Francek zakriči v bolestni razburjenosti in se sklone k očetu: „Oče, oče!" In Francek zaihti še bolj in se oklene otrple očetove roke. Peterlinov oče Miha gleda ta prizor rodbinske ljubezni, in solza usmiljenja mu hoče v oko: „Pri nas naj ostaneta obadva, dokler ne ozdravi oče. Sitnost bomo imeli ž njima, res je; pa bo že Bog povrnil: blagor jim, ki so usmiljenega srca . . ." Tako je rekel dobri oče Peterlinov, in vsa družina se je uklonila njegovemu odloku. Francek je precej prvi dan postal ud Peterlinove družine. Vsi so ga ljubili v preprosti ljubezni, kakor bi bil sin domače hiše. A Francek je ostal žalosten in hladen ter ni čutil družinske ljubezni. „Oče, oče!" — to so bile njegove edine besede ljubezni ; veljale so njemu, ki je ležal ob peči in se je boril z življenjem in smrtjo . .. „Oče, oče!" . . . In vse ljubezni polne oči so pogledale bolniku v izmučeni obraz. „Težko, da ozdravi" . . . tako so govorile žalostne oči Peterlina, blagega družinskega očeta, in solza je nehote zaiskrila v njih. „Kaj bo s Franckom? . . . Sirota!" Izrekel je Peterlinov oče žalostno misel, in že mu je dozorel v srcu velikodušen sklep: „Pri nas ostane, in ljubili ga bomo, kakor bi bil naš." Tedaj je zaihtel Francek: „Jaz pojdem z očetom in ne ostanem pri vas !" Pristopila je dekla k jokajočemu dečku in ga je pogladila čez mlado čelo: „Nikar ne jokaj, Francek ti mali, saj si priden!" V istem hipu pa je odprl bolnik medle oči in je bulil proti belemu stropu. Globok in težek vzdih se mu je izvil iz hropečih prsi. „Francek, Francek!"--- Pešal je in pešal, dokler ni ugasnil. V visokem belem zvoniku so zvonili zvonovi poslovilno pesem, na pokopališču pa so polagali črno krsto v grob. Francek je plakal neutešen plač in je koprnel za očetom v grob, da bi spaval na njegovi strani. Pristopila je dekla, ki se ji je tako smilil, in mu je gladila mlado čelo: „Francek, ne jokaj, saj si naš!" In odšel je izprevod s pokopališča. Zvonovi v belem zvoniku so utihnili, le lahno so še trepetali zadnji akordi preko orumenelih polj . . . Zamislil se je Francek globoko v svojo žalost, in ni vedel, kdaj se je vrnil na Peterlinov dom z žalostne pogrebne poti. Tam v črnem grobu so bile vse njegove misli in želje. Tam je bila zakopana tudi njegova duša in njegovo srce. Zato se ni zavedal, da ga je peljala ljubeča dekla za roko, in se ni zavedal, da je vnovič prestopil prag gostoljubne hiše. Kdor ni izkušal, ne ve, kako bolest omoti in oslabi človeku voljo. 111. Žive in iskrene oči je imel Francek. Vsa globoka duša nadarjenega dečka je odsevala v njih, in vse detinske čednosti srca so se brale v mladem Franckovem pogledu. Iz njegovih živih in iskrenih oči je spoznal Peterlinov oče dečka; ter je dejal pri sebi: „Francek ima mnogo talentov in uporabiti jih mora!" Dobro se je godilo dečku pri Peteriinovih, ker je sam oče skrbel zanj z uprav očetovsko skrbjo. „Francek ima mnogo talentov, in uporabiti jih mora. V vaško šolo bo hodil, in potem . . Lepo in bogato Franckovo prihodnost si je začrtaval Peterlinov oče v svojem duhu. „Učen in imeniten mora postati Francek, ker je tako nadarjen; samo če ga pošljem v šolo, pa bo." Francek je pričel hoditi v vaško šolo. Izredna nadarjenost mu je priborila hipoma prvo mesto med vsemi učenci. Vsi so zrli nanj z istim spoštovanjem kakor na svojega učitelja. Tako je dečku po dolgotrajnih dnevih trpljenja in revščine zopet posijalo srečno solnce. Ali ena misel srečnemu Francku ni hotela iz glave. Vedno, kadar se je spomnil nanjo, ga je potrla tako, da je jokal : „Jaz sem sirota ... jaz sem berač!"--— Povedal je o tem Peterlinovi dekli, ki mu je bila zelo postrežna, kako je nesrečen, ker je berač. „Vidiš Francek, saj imaš lepe hlače, pa modro srajco in rdeče naramnice imaš, vse novo ... kaj boš berač! Priden bodi v šoli, pa boš postal gospod, ne pa berač." Prijazne besede je govorila dekla in je tolažila Francka. A utolažiti ga ni mogla. „Pa moj oče . . ." Francek je zajokal in ni mogel več govoriti. „—--Oče so bili . . . berač ! Jaz sem njih sin in sem tudi berač." „Ne, ne, Francek, ti si naš — in nihče ti ne sme reči berač." Te besede so razveselile Francka. Peterlinov, torej ni berač; saj so Peterlinovi bogati. Stekel je v sobo in je vzel knjigo v roke. Zamaknil se je v svoje učenje, da ni čutil ničesar, kar se je vršilo okrog njega. Gledal ga je Peterlinov oče in je bil vesel. „O-o, pravim, iz fantiča bo nekaj; o, napravilo se bo, dabo še učen in imeniten gospod . . . Zadovoljno je pomel oče svoje trde roke. (Konec prih.) Zajčku. Zajček dolgouhi, zajček dolgokraki, striček naš, na muhi ima te; le čaki! Bilo je poletje. V njivo si mu sedel, brčiće na vihal, deteljo pojedel. Zdaj je sneg in zima to te bo izdalo; stric te bo izvohal, sprožil v te „pihalo". In doma ob peči ti bo kožuh slekel in na ogenj dèi te, za kosilo spekel . . . Zbeži, zajček, zbeži! Še je čas uiti! Jutri v tvoji koži bi ne hotel biti. Radoslav B. LISTJE IN CVETJE ümmmmraM: Pametnica. Ljubi, ofrok, dokler moreš, svojo blago mamico; prišel čas bo, ko odnesli bodo ti jo v jamico! .. . ___Gnjevoš. Modrost v pregovorih domačih in tnjih. Cesta. Na cesti berač, za plotom tat (Na poštenost beračev se je težko zanesti.) Na cesti angel, doma satan. (Večkrat se dobe ljudje, ki so prijazni do drugih, do domačih pa nestrpni.) Na cesti imenitnost, doma siromaštvo. (Mnogi se postavljajo imenitno in potratno, dasi bi morali po svojem uboštvu preprosto živeti.) Na cesti se nič ne pridela, fKdor preveč zahaja med svet, se oškoduje dušno in telesno. Ali pa: Potovanje napravlja stroške.) Cesta skozi hmeljevo polje in vinske gorice pelje v trg Stradež in Bedno vas. (Kdor rad pije pivo in vino, se pogrezne v siromaštvo in bedo.) Veliko je cest, ki peljejo do uboštva. Vsaka cesta pelje v Rim. Velike ceste, velike vode in veliki gospodje niso zaželjeni sosedje. Ne zapuščaj znane aste radi nezanesljive steze. (Ne opuščaj starih šeg, pridobitev itd., če ne veš. kaj ti prineso nove poizkušnjej Marsikdo je na cesti, pa praša za pnt. (Nespreten človek si ne zna izkoristiti svojih ugodnih sredstev) Po sredi ceste se hodi najvarneje. Kdor ob cesti zida, ima veliko mojstrov. Kdor ob cesti zida hišo, jo zgradi ali previsoko ali prenizko. Reki: Ostati na široki cesti. ( Večini pritegniti.) Cesta mu je bila preozka. Cesto je meril. (Bil je pijan.) Na cesto postaviti koga. (Zapoditi iz hiše. Ali pa: Pripraviti koga ob službo, premoženje.) Novi listi in knjige. 1. Kržič Anton. Osmero blagrov ali nauk o srečnem življonju. Ljubljana 1910. Samozaložba. Prodaja Kat. Bukvama. Cena K 2'— v platnu, K 1'60 broširano. — Ta precej obširna kn|iga uči, kako moramo živeti, da bomo srečni neie nekdaj v večnosti marveč tudi že zdaj v časnem življenju Ker je s tem začrtan namen vsakega pametnega človeka, je želeti, da bi se ta poljudno pisana knjiga razširila med vse sloje slovenskega naroda. 2. KosiAnton. Zabavna knjižnica za slovensko mladino. XIV. zvezek. V zalogi izdajateljevi v Središču Cena vez. komadu 50 v, broš. 30 v Že je dospela ta zbirka mikavnega in poučnega berila do XIV. zv., ki je na enak način urejen kol poprejšnji snopiči. Med drugim ima več legend in pravljic; tudi dva poučna članka: „o nepravem prijatelju" (alkoholu) in „o vodljivih zrakoplovih"; nudi novih pregovorov, zastavic in nalog itd. ces 16 rte Naloga. Priobčil D. V. Če za vsako sličico uganeš pravo ime in iz imena vzameš ono črko, ki jo naznanja » = s) ter čitaš po vrsti tako izbrane črke Število točk poleg sličice (n. pr : izveš, kaj vošči Vrtcev urednik svojim čitateljem. Vabilo na naročbo. Cena „ Vrtcu" in „Angelčku" je skupno 5 K20 h. „Angelček" se oddaja tudi posebej in stane na leto 1 K 20 h. (Na deset izvodov pod skupnim zavitkom se daje eden po vrhu.) — Naročnina in vsi spisi, namenjeni „Vrtcu" in „Angelčku", naj se pošiljajo, kakor doslej, z naslovom: Anton Kriič, c. kr profesor v Ljubljani, ali; Uredništvo „ Vrtčevo" (Sv. Petra cesta št. 78). V Ljubljani se lahko naroča tudi v Katoliški Bukvami. Priporočamo v nakup tudi poprejšnje letnike, ki se dobivajo v Katoliški Bukvami, in sicer: 1. „Vrtec", letnik 1905 do 1910, vezan po 4 K. — 2. „Angelček", 11. — XVIII. tečaj, vezan po 1 K — 3. „Mladinski glasi", uglasbil P. Angeli k Hribar (ponatis iz „Angelčka") I.zv. (s slikami) dvoglasno po 24 h, II. zv. četveroglasno po 40 h in III. zv. dvo-, tri- in četveroglasno po 40 h. — 4. „Nedolžnim srcem", pesmi s slikami (ponatis iz „Vrtca" in „Angelčka") po 1 K 20 h kart. in 1 K 45 h lično v platnu. — 5. „Iz raznih stanov", speval Taras Vasiljev. Z dodatkom „Urban iz Ribnice". Cena 25 h. Letna naročnina naj se blagovoli naprej plačevati in kmalu poravnati, kjer je še kaj zaostalega. „Vrtec" izhaja 1. dné vsakega meseca in stoji s prilogo vred za vse leto 5 K 20 h, za pol leta 2 K 60 h - Uredništvo in upravništvo Sv. Petra cesta ši. 78 v L j u bij an i. Izdaje društvo , Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Krilč. — Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.