32
Kmetijstvo.
Črtice za sadjarje. II.
Mlade sadne rastlinice imajo mnogo sovražnikov in treba jih je na razne načine varovati. Jim škodujejo miši, zajec jim preti. Poleg tega jih zamori jako veliko plevel. Pred vsem tem jih je treba varovati. Če bi peške sadili kjer si bodi, bi to nam bilo nemogoče. Kdo more razstresene sadike po travnikih in mejah zavarovati. Kdo bode povsod okopaval in plel. To je le mogoče v drevesnici. Zaradi tega je pa drevesnica za sadjarstvo jako potrebna. S tem pa ni rečeno, da naj morda vsak kmetovalec kar napravi po jedno drevesnico. To bi bilo stvari pač prej v škodo nego pa v korist. Z drevesnico je jako mnogo dela. Tu je treba okopavati, pleti, cepiti i. t. d. Vsak posamičnik nima časa in potrpljenja, da bi se s tem pečal, poleg tega mu je pa treba tudi mnoge skušnje. Zaradi tega drevesnice morejo imeti le nekater-niki. Kjer imajo dobrega za sadjarstvo vnetega učitelja, se seveda drevesnica lahko napravi pri šoli. Po nekaterih krajih imajo tudi občinske drevesnice, ki se pa vselej dobro ne obneso, ker se premnogokrat nanje ne obrača potrebna pozornost. Zanemarjena drevesnica pa utegne sadjarstvu biti prej v škodo nego pa v korist. Iz nje se dobivajo slaba drevesca, ki ne vspevajo, in prebivalstvo zgubi veselje do sadjarstva.
Posebne važnosti je drevesnica za vzgojevanje novih vrst. Po časopisih se večkrat priporočajo razne nove sadne vrste, o katerih pa ne vemo, če ugajajo za naše podnebje. Da bi ž njimi delal poskuse vsak kmetovalec, ne gre. Vsak ne zna z mladimi rastlinicami ravnati in se bi mu vsled tega ne obnesle in bi torej zavrgel nove vrste in zgubil veselje do sadjarstva sploh. Le v dreves-nicah je to od skušenih ljudij mogoče. Ce se pokaže, da nova vrsta res dobro vspeva, potem se lahko razširi, drugače se pa opusti.
Da se bolje spozna važnost drevesnic, naj omenimo, da so jih že imeli Rimljani. V začetku druzega tisočletja po Kristusu so pa benediktinci in karthaški menihi se jeli zanimati za sadjarstvo in snovati drevesnice.   Po-
33
sebno so napravili lepe drevesnice blizu Pariza. Kakor so sploh menihi v srednjem veku mnogo storili za iz-obraženje, tako so tudi bili najboljši pospeševatelji sadjarstva. Francosko sadjarstvo bi nikdar ne bilo na tako visoki stopinji, da je niso s tako skrbjo gojili menihi. Še le pozneje so se jeli zanimati država in zasebniki za sadjarstvo in napravljati drevesnice.
Iz Francije se je zanimanje za umno sadjarstvo razširilo v Belgijo, Holandijo, Luksenburško in Nemčijo in Avstrijo. Povsod so snovali drevesnice. Y Nemčiji dolgo niso imeli pravih drevesnic za sadno drevje, temveč so v drevesnicah vzgajali poleg sadnega raznovrstno gozdno drevje, kar po sadjarstvu ni bilo v korist.
Še le poslednji čas so v Nemčiji napravili mnogo čisto sadnih drevesnic. Mnogo stori v tem oziru država in pa občine. Vidi se, da bi radi dohiteli, ker so zamudili. Ker se pa vselej najpametneje ne postopa, te drevesnice nimajo povsod najboljšega vspeha in nemško sadjarstvo ne bode še tako hitro doseglo francoskega.
Kakor je tudi važna drevesnica za sadjarstvo, vendar ne smemo misliti, da vsakdo, kdor*si omisli kako drevesnico, da vzgaja sadike in drevesca za prodajo, precej lahko obogati. Vemo, da je že ta ali oni kdaj slišal, koliko taka drevesnica nese. Navadno se računa, koliko tisoč drevesc so v štirih ali petih letih vzgoji na jednem hektaru, ki se lahko prodajo po toliko in toliko; oko-pavanje, drugo obdelovanje pa stane toliko in toliko in tako se pokaže 50 % dobička ali pa še več. Tako pro-računanje je seveda vse preoptimistično. Vsak kmetovalec ve, kolikokrat bi se opeharil, ko bi na tak način pre-računil dohodke svojih njiv, ravno tako je tudi pri sadjarstvu. Vedeti je treba, da tudi pri najskrbnejšem obdelovanji vse rastlinice ne vspevajo. Treba je računati škodo, ki jo napravi mraz, toča, črvi, gosenice. V poštev je treba jemati stroške za ograje, pobiranje škodljivih žuželk, potem stroške, ki so združeni s, prodajo. Če se vse to dobro premisli, pa bode slednji spoznal, da pri skrbnem obdelovanji se pač more nekaj pridobiti z drevesnico, za vsacega pa to ni in tudi dobiček ni tak, da bi se kar obogatilo.
Za drevesnico so primerna le najboljša tla, kjer je prst vsaj 80 cm globoka in lepo črna. Od drevesnice, ki jo napraviš na tleh, katera je treba z vsakoletnim gnojenjem in drugimi pripomočki zboljšavati, ne bodeš imel dobička, temveč je le draga potrata. Najboljši za drevesnico za ilovnato s peskom pomešana tla. Mokra in kamnita tla niso za drevesnico. Na takih tleh drevesca rada dobe raka, mah začne rasti po njih in komune jim trohne. Pretežka zemlja se pa prepočasi ogreje. Pomladi začno v njej drevesca jako pozno poganjati, jeseni pa zgodaj nehajo rasti. Les dobro ne dozori in drevesca zaradi tega rade vzebejo. V pustih tleh pa drevesca ne narede močnih korenin in se potem pri presajanji ne marajo prijeti in posebno niso za razpošiljanje, ker se jim drobne koreninice prerade posuše.
Drevesnica   ne   sme  biti  preveč zavarovana proti
vetrovom, pa tudi jim ne preveč razpostavljena. V prvem slučaji dobimo preveč pomehkuzejga drevesca, ki nfio, da bi jih sadili na izpostavljene kraje. Drevesca na pre-hudih vetrovih so pa rada kriva, krone imajo razvite ha jedno stran in pozneje gotovo lepo ne rastejo. Drevesnica naj bode na malo nagnjenem kraji. Stroji bregovi pa niso zanjo, ker plohe odnašajo prst. V dolinah so pa tla rada prevlažna. Visoki kraji so za drevesnice premrzli. K večjemu posebno trdna drevesca ne morejo vzgajati v visocih krajih.