NOMINALIZACIJA: KORPUSNI PRISTOP H KONTRASTIVNIM IN PREVODOSLOVNIM VPRAŠANJEM ZBIRKA PREVODOSLOVJE IN UPORABNO JEZIKOSLOVJE ISSN 2335-335X Avtorica: Tamara Mikolič Južnič Recenzentki: Agnes Pisanski Peterlin in Tanja Žigon Lektorica: Barbara Škrbina Tehnični urednik: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za prevajalstvo Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Ljubljana, 2017 Prva izdaja, elektronska izdaja Oblikovna zasnova: Kofein, d. o. o. Prelom: Jure Preglau Publikacija je brezplačna. Publikacija je dostopna na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si DOI: 10.4312/9789612379735 Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2016. Raziskovalni program št. P6-0218 (A) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=292775424 ISBN 978-961-237-973-5 (pdf) KAZALO VSEBINE Predgovor 10 1 Uvod 14 2 Definicija nominalizacije v okviru sistemsko funkcijske slovnice 20 2.1 Različna pojmovanja izraza nominalizacija 21 2.2 Slovnična metafora v okviru sistemsko funkcijske slovnice 22 2.2.1 Sistemsko funkcijska slovnica in metafunkcije 22 2.2.2 Slovnična metafora 27 2.3 Nominalizacija 54 2.3.1 Nominalizacija in stilistične težave sodobne italijanščine 57 2.3.2 Obravnava nominalizacije v nekaterih italijanskih slovnicah 58 2.4 Zgodovinski razvoj nominalizacije v evropskih jezikih in slovenščini 64 3 Korpusi in metoda 70 3.1 Korpusi 71 3.1.1 Korpusna lingvistika in korpusi 71 3.2 O italijanskih in slovenskih enojezičnih korpusih 74 3.2.1 Italijanski korpusi na spletu 74 3.2.2 Slovenski korpusi na spletu 82 3.2.3 Italijansko-slovenski vzporedni korpus 90 3.3 Metode 96 3.3.1 Klasifikacija nominalizacij glede na tip glagolskega dogodka 98 3.4 Hipoteza o prevodnih ustreznicah v slovenščini 109 3.4.1 Zbiranje primerov iz korpusa ISPAC 111 4 Primerjava pogostnosti nominalizacije v slovenščini in italijanščini 120 4.1 Zastopanost nominalizacij v slovarjih SSKJ in Zingarelli 121 4.2 Zastopanost nominalizacije v italijanskem korpusu La Repubblica in v slovenskem korpusu FIDA 123 4.3 Prisotnost nominalizacije v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu 129 4.3.1 Besedotvorne pripone 130 4.3.2 Primerjava pogostnosti nominalizacij v italijanskem in slovenskem delu vzporednega korpusa 133 4.3.3 Pogostnost besedotvornih pripon v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu italijanskega dela vzporednega korpusa 4.3.4 Pogostnost besedotvornih pripon v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu slovenskega dela korpusa 138 4.3.5 Primerjava podatkov z uporabo frekvenčnih list 141 4.3.6 Primerljivost podatkov o pogostnosti 142 4.4 Sklepne misli o statističnih podatkih o nominalizaciji v italijanščini in slovenščini 143 5 Analiza prevedljivosti nominalizacije iz italijanščine v slovenščino 144 5.1 Obravnavani primeri iz korpusa ISPAC 145 5.2 Tipi slovenskih prevodov 152 5.2.1 Tipi prevodnih ustreznic 152 5.2.2 Delež posameznih prevodnih ustreznic 155 5.2.3 Prevodne ustreznice in tipi glagolskih dogodkov 158 5.3 Diskusija 174 5.3.1 O izbiri med prevodnimi ustreznicami 174 5.3.2 O vplivu tipa glagolskega dogodka na izbiro prevodne ustreznice 180 5.3.3 O vplivu besedilne vrste na izbiro prevodne ustreznice 181 5.3.4 O vplivu transfera pri prevajanju na izbiro prevodne ustreznice 184 5.3.5 Preverjanje hipotez 185 5.4 Nominalizirani infinitiv kot posebna vrsta italijanske nominalizacije 186 5.4.1 Nominalizacija in eksplicitacija 186 5.4.2 Kategorizacija italijanskega nominaliziranega infinitiva 189 5.4.3 Korpus in metoda 190 5.4.4 Rezultati 191 5.4.5 Diskusija 196 5.4.6 Sklepne misli 206 5.5 Nominalizacija kot prevod neosebnih glagolskih struktur 207 6 Nominalizacija v slovenščini 212 6.1 Znanstvena, strokovna in leposlovna besedila 214 6.1.1 Izhodišča 214 6.1.2 Korpus in metoda 215 6.1.3 Rezultati in razprava 217 6.1.4 Sklepne ugotovitve 220 6.2 Slovensko leposlovje v korpusu Spook 220 6.2.1 Uvodne besede 220 6.2.2 Korpus in metoda 221 6.2.3 Rezultati in diskusija 223 6.2.4 Sklepne ugotovitve 232 6.3 Govor 234 6.3.1 Uvod 234 6.3.2 Raziskovanje govorjenega slovenskega jezika 235 6.3.3 Nominalizacija in govorjeni jezik 235 6.3.4 Korpus Gos 237 6.3.5 Metoda 237 6.3.6 Rezultati in diskusija 239 6.3.7 Sklepne ugotovitve 244 6.4 Referenčni korpusi slovenščine 244 6.4.1 Korpusi in metoda 245 6.4.2 Rezultati in diskusija 247 6.4.3 Sklepne ugotovitve 252 7 Sklep 254 8 Povzetek 260 9 Summary 264 10 Bibliografija 268 11 Imensko kazalo 292 12 Priloge 298 8 Zahvala Za vso izkazano pomoč pri nastanku monografije se zahvaljujem nekdanji men­torici doktorske disertacije, red. prof. dr. Martini Ožbot, ki me je znala usmeriti, spodbuditi in omejiti po potrebi, red. prof. dr. Vojku Gorjancu za pomoč pri konceptualno sodobnem korpusnem pristopu k opisu slovenščine, red. prof. dr. Špeli Vintar za tehnično pomoč in vse nasvete pri gradnji korpusov, Barbari Škrbina za budno oko, izr. prof. dr. Agnes Pisanski Peterlin in doc. dr. Robertu Grošlju za tehtne nasvete, dr. Simonu Kreku za odstranjevanje ovir pri brskanju po slovenskih korpusnih orodjih, vsem ostalim kolegom in prijateljem (dobro veste, kdo ste), ki so vsak na svoj način pripomogli k temu, da je to delo nastalo. Velika zahvala gre tudi moji družini, ki mi nudi podporo in oporo na vseh po­dročjih in ki mora prenašati vse moje raziskovalne frustracije ter delovno (pre­več) intenzivne dneve in noči. Brez vas bi vse ostalo le želja. Z nominalizacijo sem se – razen seveda v prevodih, kjer predstavlja zanimiv struk­turni oreh – prvič od blizu soočila med študijem na magistrskem programu, ko sem spoznala osnove različnih jezikoslovnih pogledov, tudi sistemsko funkcijsko slovnico in korpusno jezikoslovje. Čeprav sem se tedaj ukvarjala z drugo temo, zanimanje za to svojevrstno strukturo ni zamrlo, in ko se je bilo treba odločiti za temo doktorske disertacije, se je kar sama ponudila kot idealna možnost. Monografija o nominalizaciji, ki je pred vami, je tako plod večletnega dela, ki se je začelo okrog leta 2002, ko sem v okviru raziskovalne dejavnosti za doktorsko disertacijo načrtno začela zbirati besedila za vzporedni italijansko-slovenski kor­pus ISPAC, ki bo podrobneje opisan v 3. poglavju. Želela sem namreč uporabiti orodje, ki bi mi omogočilo hkraten vpogled v izvirne italijanske nominalizacije in njihove prevode v slovenščino. Vzporedni korpus je bil torej orodje, ki sem ga potrebovala. A ker ga za dano jezikovno kombinacijo ni bilo na voljo, ga je bilo treba ustvariti. Tako sem začela graditi zbirko leposlovnih in neleposlovnih (večinoma znanstvenih oz. poljudnoznanstvenih) del, ki so bila izvirno napisana v italijanščini in prevedena v slovenščino. Korpus je bil podlaga za raziskave, na katerih temelji tako raziskava, predstavljena v moji doktorski disertaciji, kot tudi številne druge objave, ki so ji sledile v zadnjih letih. Izkazalo se je namreč, da je nominalizacija področje, o katerem je bilo na Slovenskem razmeroma malo go­vora, čeprav je bila večkrat omenjena kot ena izmed problematičnih struktur, ko se je govorilo o prevajanju iz npr. angleščine, italijanščine in drugih jezikov v slo­venščino. V mednarodnem smislu pa je nominalizacija v zadnjih letih postala vse bolj zanimiva tako z vidika kontrastivne slovnice kot tudi z vidika prevodoslovja: izšlo je namreč več monografij in krajših prispevkov, ki jo obravnavajo z različnih vidikov in ki odpirajo nova in nova vprašanja – tako glede morfoloških aspektov, skladenjske in retorične funkcije, kot tudi v zvezi z razumljivostjo in berljivostjo besedila ter z vprašanji odgovornosti bralca oz. avtorja besedila. Očitno je torej, da se zanimanje za to vrsto slovnične metafore, če uporabimo Hallidayevo termi­nologijo, še zdaleč ni poleglo. Nominalizacija je fenomen, ki pogosto izrazito zaznamuje besedilo, saj vpliva tako na slovnično obliko sporočila kot tudi na sam način, kako razmišljamo o stvareh oziroma dogodkih (natančneje glagolskih dogodkih). Ko namreč dejanj ne izražamo več z glagoli, temveč s samostalniki, spremenimo poleg slovničnih značilnosti jezikovnih elementov – izglagolski samostalnik pridobi vse lastnosti, ki jih ima kak drugi samostalnik, udeleženci v glagolskem dogodku, kot je na pri­mer vršilec dejanja, in okoliščine prav tako spremenijo svojo obliko ter se pojavijo v vlogi pridevnikov, prislovov ipd. – tudi argumentacijske lastnosti sporočila. Kot lahko preberemo v strokovni literaturi, delujejo samostalniško izraženi glagolski dogodki statično, kot da bi jih ustavili v času, da si jih ogledamo, o njih diskuti­ramo ali jih povežemo z drugimi dogodki. Omogočajo izničenje vršilca in nekate­rih drugih udeležencev dogodka, kar ima pomembne posledice zlasti v besedilih, kjer je brezosebnost zaželena ali nujna. Omogoča tudi nedvoumno referenco na predhodno z glagolom izražen isti glagolski dogodek. Skratka, zaradi teh in šte­vilnih drugih specifičnih značilnosti je nominalizacija postala izredno pogosto in priljubljeno izrazno sredstvo v številnih jezikih. Za mnoge izmed teh jezikov je nepogrešljivi element skoraj vseh pisnih besedilnih tipov, ki jih ustvarjajo odrasli; spontano se pojavi vprašanje, ali je tako tudi v slovenščini. In prav omenjeni temi je posvečena pričujoča monografija. Namen dela je torej v enoviti obliki predstaviti raziskave o pojavljanju nomina­lizacije, ki so nastale v skoraj petnajstih letih na podlagi korpusne analize in opi­rajoč se na teoretični model sistemsko funkcijske slovnice. Vsebine, predstavljene v nekaterih poglavjih, so bile predhodno v nekoliko drugačni obliki objavljene v drugih medijih, vendar so na tem mestu dopolnjene, razširjene in povezane v novo smiselno celoto. Na ta način, upam, bo mozaik razumevanja pojavljanja nominalizacije v slovenskem jeziku pridobil še kak nov košček. Tamara Mikolič Južnič Ljubljana, november 2016 13 Izraz nominalizacija se uporablja v različnih pomenih. Po eni strani s tem pojmom poimenujemo besedotvorni proces, pri katerem iz drugih besednih vrst s pomo­čjo različnih besedotvornih pripon izpeljemo samostalnike (npr. gost > gostota), pa tudi posamezni konkretni primer take izpeljave (npr. gostota je nominalizacija). V slovenski literaturi sta tako postopek kot njegov rezultat imenovana tudi posamo­staljenje (npr. Kuster 2014, Križaj-Ortar 1984, Snoj 2015, Žele 1996). V drugih jezikih (npr. angleščini, italijanščini) izraz pogosto povezujejo s t. i. nominalnim slogom (prim. nominal style v Halliday 1994, Halliday in Martin 1993, Barrio Luis 2004; stile nominale v Cresti 1998, Bruni et al. 1997, Franceschini in Gigli 2003, Fioritto 1997), ki označuje s samostalniki prepreden slog pisanja, značilen zlasti za birokratski jezik. Pogosto – in pretežno tudi v tem delu – pa izraz upo­rabljamo za specifično podvrsto nominalizacije, in sicer za ubeseditev glagolskih dogodkov s samostalniki. Take izpeljanke so v slovenski literaturi imenovane tudi glagolniki (prim. Žele 1997). Čeprav je sicer prisoten besedotvorni vidik izpe­ljave tipa odhajati > odhajanje, kjer je samostalnik iz glagola tvorjen na primer z besedotvorno pripono -anje, je pri obravnavanju pojava v tem delu pozornost usmerjena predvsem na dejstvo, da se zaradi take spremembe preoblikuje celotna konfiguracija stavka oz. sporočila. M. A. K. Halliday (1985, 1994) je take spre­membe poimenoval slovnične metafore (grammatical metaphors): podobno kot se dogaja pri leksikalnih metaforah, ko je prisotno razhajanje med primarnim pomenom besed in njihovim prenesenim pomenom, s katerim so uporabljene v določenih sobesedilih, opazimo pri slovničnih metaforah razhajanje med tipom zunajjezikovnih dogodkov, ki jih želimo ubesediti, ter sredstvi, ki so tipično upo­rabljena za izražanje takih dogodkov. To pomeni, da izhajamo iz predpostavke, da v (katerem koli) jeziku obstajajo določeni načini ubeseditve, ki jih Halliday (1994: 10) poimenuje skladni (congruent) in ki jih govorci1 prepoznavajo kot tipične, najpogostejše, najbolj navadne: pri glagolskih dogodkih so to na primer glagoli. Hkrati pa obstajajo tudi drugi načini ubeseditve, ki jih prepoznavajo kot drugačne, neskladne – takim pravimo slovnične metafore. V primeru glagolskih dogodkov torej namesto glagolov uporabimo samostalnike (prim. zgoraj, pa tudi iskati > iskanje, šteti > štetje, mistificirati > mistifikacija). Nominalizacije sem izbrala že kot osrednjo temo svoje doktorske disertacije (Mi­količ Južnič 2007), saj sem kot učiteljica prevajanja opazila težave pri študen­tih Oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani: pogosto je vzrok za nerodne, neidiomatske prevode ravno poskus prevoda (vseh) italijanskih nomi­nalizacij s slovenskimi neposrednimi ustreznicami, ki sicer slovarsko obstajajo, vendar se v zvezi z njihovo rabo pojavljajo raznovrstne težave, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Prvi korak k odpravi prevajalskih problemov je go­tovo vprašanje, »ali se jih [prevajalec] zaveda, ali jih je sposoben identificirati in ali nanje ustrezno reagira«, kot pravi Ožbot (1995: 259). Na podlagi opazovanja in Izraz govorci načeloma zajema vse tvorce določenega jezika, tako govornega kot pisnega, tako moškega kot ženskega spola. poskusov odpravljanja težav s prevajanjem nominalizacij se je rodila zamisel o prevajalsko-kontrastivni, korpusno zasnovani študiji o razlikah v rabi nomina­lizacije v italijanščini in slovenščini, ki sem jo kasneje dopolnila s temeljitejšim pregledom pojavljanja nominalizacije tako v izvirni kot prevodni slovenščini. No­minalizacija se sicer pojavlja kot tema nekaterih kontrastivnih študij s slovenščino (za slovenščino in angleščino prim. Plemenitaš 2004, 2007; Klinar 1996, Zajc 2014; za slovenščino in nemščino Kuster 2014; ter nekaj diplomskih oz. magistr­skih del, ki obravnavajo primerjavo med slovenščino in francoščino, npr. Markelc 2015, Elikan 2014), pa tudi študij o slovenščini kot taki (prim. Žele 1996; za zgodovinski pogled na problematiko prim. tudi Vodušek 1933). Študije, ki se nanašajo na slovenščino, prikazujejo deloma neujemajoče se rezulta­te. Za obdobje po drugi svetovni vojni pa do srede devetdesetih let je Žele (1996) opazila težnjo k vse pogostejšemu pojavljanju nominalizacije v publicističnih be­sedilih. V primerjavi z drugimi (evropskimi) jeziki je po eni strani opazna težnja, da naj bi slovenski jezik bil bolj glagolsko naravnan od na primer angleščine (Kli­nar 1996), po drugi strani pa v specifičnih vrstah besedil ni opaziti večjih razlik ali pa je pogostnost nominalizacije celo v prid slovenskemu jeziku (Plemenitaš 2004). Vse to, v povezavi s problematiko pri prevodih študentov prevajalstva, me je vzpodbudilo k razmišljanju in raziskavam o pojavljanju nominalizacije v širšem okviru, in sicer tako v prevedenih, leposlovnih in neleposlovnih besedilih kot tudi z vidika izvirne slovenščine. Na podlagi omenjenih del2 ter spoznanj o vlogi nominalizacije v besedilih drugih raziskovalcev in dosedanjih opažanj o glagolski naravnanosti slovenščine so nastale navedene temeljne hipoteze, ki jih bom sku­šala dokazati v monografiji. 1. Italijanski jezik naj bi bil v skladu z literaturo bolj »nominalno orienti­ran« od slovenskega jezika, ki naj bi bil bolj »glagolski«, zato se pričakuje, da je nominalizacija pogosteje rabljena v italijanščini. 2. Pogostejša uporaba nominalizacij v italijanščini predstavlja potencialni prevajalski problem, za reševanje katerega so na voljo različne strategije. 3. Ne glede na primerjavo z italijanskim jezikom se pričakuje, da je no­minalizacija eno izmed izraznih sredstev slovenskega jezika, po katerem posegajo slovenski avtorji izvirnih in prevedenih besedil. Pričakuje se tudi, da bo korpusna analiza pokazala, da pri tem ne gre le za občasno uporabo pod neposrednim vplivom tujih jezikov, temveč bolj razširjeno izrazno sredstvo. 4. Kljub temu da naj bi bila nominalizacija v skladu s pričakovanji na splo­šno prisotna v slovenskem jeziku, se pričakuje, da je struktura močno žanrsko pogojena: predvideva se, da bo bistveno bolj prisotna v žanrih, 2 Specifično za italijansko-slovensko situacijo je bila predhodno opravljena tudi krajša pilotska raziskava (Paškulin 2005). kjer se pogosteje pojavlja tudi v nekaterih drugih jezikih (npr. znanstve­nih besedilih), in da bo občutno manj prisotna v leposlovnih besedilih ter govoru. 5. Pričakuje se tudi, da je pojavljanje nominalizacije nekoliko različno v izvirnih slovenskih besedilih in besedilih, prevedenih iz drugih jezikov, saj se nominalizacija ne pojavlja v enaki meri v vseh jezikih. Študije so sicer osredotočene predvsem na primerjavo z italijanščino, vendar so v raziskavo vključeni tudi korpusi prevodov iz drugih jezikov. V monografiji bo torej v teoretičnem okviru sistemsko funkcijske slovnice, v skla­du s katero so nominalne strukture formalno abstraktnejša, slovnično metafo­rična ubeseditev pomenov, ter z uporabo metodologij korpusnega jezikoslovja raziskano pojavljanje in vrste nominalnih struktur v slovenskem jeziku ter med tujimi jeziki, zlasti v italijanskem. Pogostnost nominalnih struktur v obravnavanih jezikih ni enaka, zato se zaradi nezdružljivosti pri prevajanju pojavlja sistemski problem, ki terja iskanje strategij za uspešno reševanje težav. Pričakuje se, da prevajalci3 italijanskih besedil (in po­tencialno tudi besedil v nekaterih drugih jezikih) v slovenščino v svojih prevodih bolj ali manj intuitivno in bolj ali manj uspešno rešujejo te probleme; z analizo italijansko-slovenskega vzporednega korpusa bomo torej poskusili identificirati in klasificirati strategije prevajanja nominalnih struktur, ki bi bile lahko koristne tudi za prevajanje iz drugih jezikov. Kot model za razlago pojava slovnične metafore in specifično nominalizacije je bil izbran model sistemsko funkcijske slovnice (prim. npr. Halliday 1985/1994, Halliday in Matthiessen 2004, Fawcett 2000, Dik 1997, Eggins 1996; v zvezi s slovnično metaforo Ravelli 1988, Simon-Vandenbergen, Taverniers in Ravelli 2003). Metode, uporabljene pri analizi, ter priprava materiala za analizo temeljijo na spoznanjih in sredstvih korpusnega jezikoslovja (prim. npr. Biber et al. 1998, Halliday et al. 2004, Svartvik 1991, Sinclair 1997, Spina 2001, Tognini-Bonelli 2001, Véronis 2000).4 Nominalizacija je bila kot predmet jezikoslovnega proučevanja obširneje obravna­vana s strani generativistov: Chomsky (1968), na primer, obravnava dva osnovna tipa angleških nominalizacij - glagolniške in izpeljane, ter na osnovi primera no­minalizacije zagovarja leksikalistični pristop v nasprotju s transformacionalistič­nim pristopom; kot poudarja Milojevič Sheppard (1980: 190), »je bila nominali­zacija eno izmed tistih področij TG [transformacijsko-generativne] analize, ki so 3 Izraz prevajalec/prevajalci uporabljam tako za prevajalce kot za prevajalke. 4 Prim. tudi Aijmer in Altenberg (1991), Baker (1995, 1998), Bowker (2001), Doorslaer (1995), Ebeling (1998), Halverston (1998), Laviosa (1998), Malmkjaer (1998), Schlesinger (1998), Williams (1996) za angleški jezik, Tamburini (2002), Calzolari in Lenci (2004), Zanettin (1998) za italijanski jezik, Erjavec (1997, 2004), Erjavec, Gorjanc in Stabej (1998), Gorjanc (1999a in 1999b), Hirci (1999), Krek (1999, 2003), Stabej (1998, 1999), Vintar (1999, 2001) za slovenski jezik. narekovala revizijo prvega modela Chomskega oz. nastanek novega, standardnega modela«.5 Še pred tem je različne vrste angleških nominalizacij na -ing obravna­val tudi Lees (1960; cit. v Heyvaert 2003), čigar pogledi so vplivali na sodobne sistemsko funkcijske pristope. Ravno znotraj sistemsko funkcijskega modela je dobil fenomen ključno vlogo, zlasti od tedaj, ko ga je kot tip slovnične metafore opisal Halliday (1985). Martin sicer kasneje sam priznava (Martin 2003: 2), da morda v zanosu pretirava, ko za nominalizacijo trdi, da je »meta-proces v ozadju besedila in najpomembnejše sredstvo jezikoslovja za razumevanje semantike di­skurza […] ter za razumevanje odnosa med strukturo besedila in sobesedilom. Je torej ključ do razumevanja besedila v sobesedilu – do določanja sobesedila neulovljivemu«6 (1992: 490; cit. v Ravelli 2003: 48). Vendar te Martinove besede zgledno pričajo o pomenu, ki ga ima slovnična metafora v sistemsko funkcijski slovnici. Kot pravi Ravelli (2003: 48), metafora, zlasti pa slovnična metafora, zavzema v sistemsko funkcijskem jezikoslovju nenavadno pomembno mesto: nje­na vloga je torej osrednjega pomena pri razumevanju jezika ter pri razumevanju odnosa med jezikom in sobesedilom. Delo je razdeljeno na sedem poglavij. Po krajšem uvodu v problematiko, v kate­rem se skuša osvetliti izhodišča za raziskavo ter predstaviti osnovne hipoteze, na katerih temelji raziskovalno delo, sledi v drugem poglavju teoretični pregled, ute­meljen na sistemsko funkcijski slovnici. Predstavljeni so osnovni koncepti, ki jih je vpeljal Halliday s sodelavci, ter utemeljitev nominalizacije kot vrste predstavno­stne slovnične metafore, ki nam ponuja možnost, da namesto skladnih ubeseditev z glagoli glagolske dogodke ubesedimo s samostalniki – nominalizacijami. Sledi tudi krajši oris zgodovinskega razvoja nominalizacije v izbranih evropskih jezikih ter zlasti v slovenščini. V tretjem poglavju so predstavljeni korpusi, uporabljeni v raziskavah, ter metodologija analiz s poudarkom na klasifikaciji nominalizacij, ki je utemeljena na principih sistemsko funkcijske slovnice, in sicer glede na tip glagolskega dogodka, ki ga dana nominalizacija izraža. S tem se sklene teoretični del naloge, naslednja poglavja so namreč posvečena analizi. Četrto poglavje predstavlja podrobno primerjavo pogostnosti nominalizacije v slovenščini in italijanščini, ki je nastala na podlagi podatkov, pridobljenih s kor­pusom ISPAC ter z italijanskimi in slovenskimi referenčnimi korpusi. Peto po­glavje prinaša kvalitativno analizo prevodnih ustreznic italijanskih nominalizacij v slovenščini, pri čemer je izpostavljen nominalizirani infinitiv kot posebna vr­sta italijanske nominalizacije, ki v slovenščini nima strukturne ustreznice in zato predstavlja svojevrsten prevajalski problem. Šesto poglavje je posvečeno kvantita­tivni raziskavi nominalizacije v izvirni slovenščini, specifično razlikam v pojavlja­nju v različnih besedilnih tipih: leposlovnih besedilih, znanstvenih in strokovnih 5 Iz navedenega je mogoče razbrati veliko vlogo, ki jo je tudi na področju transformacijsko-generativne slovnice, ne samo v sistemsko funkcijski slovnici, imela nominalizacija. 6 Citati besedil, ki so izvirno v tujih jezikih, so prevedeni v slovenščino; vsi prevodi so delo avtorice monografije. besedilih ter v govoru. Osredotoča se tudi na pojavljanje nominalizacije v prevo­dni slovenščini, pri čemer se opazuje zlasti prevode leposlovnih del iz angleščine, francoščine, italijanščine in nemščine v slovenščino. Ugotovitve in možnosti za prihodnje raziskave so povzete in zaokrožene v sklepnem, sedmem poglavju. Ob koncu so delu dodane tudi številne priloge, katerih namen je ponuditi vpo­gled v podatke, uporabljene v raziskavah oz. pridobljene z raziskavami, sistemati­čen terminološki glosar sistemsko funkcijske slovnice ter tipične slovenske prevo­de nominalizacij, analiziranih v kvalitativni analizi. 2.1 RAZLIČNA POJMOVANJA IZRAZA NOMINALIZACIJA Izraz nominalizacija se pri različnih avtorjih uporablja v različnih pomenih. Zelo pogosto se ga uporablja na področju besedotvorja, kjer označuje proces tvorbe samostalnikov iz drugih besednih vrst ali tudi konkretni izid takega procesa (npr. potenje ‹ potiti). Castelli, na primer, v Renzi, Salvi in Cardinaletti (1995: 333– 334) definira nominalizacijo tako: Nominalizacija je morfološko izpeljan samostalnik, vključen v samostalniško zvezo, ki izraža vsebino celotnega stavka. […] Nominalizacija omogoča, da sintetično izrazimo informacije, ki so prisotne v celem stavku. […] Nomi­ nalizacija izraža kompleksno misel z uporabo glagola (ali povedka), ki vse­ buje enak koren kot nominalizacija. Misel, ki je izražena z nominalizacijo, je navadno mogoče parafrazirati s celim stavkom (odvisnim ali oziralnim, vezanim na semantično šibkejši samostalnik), ki ima kot povedek tisti glagol. Na sintaktični ravni se izraz uporablja za označevanje stavčnih struktur, ki so zgrajene okrog samostalnika in ne vsebujejo glagola (npr. naslovi časopisnih člankov ali knjig so pogosto take vrste »nominalizacije«). Pogosto se za tako vrsto strukture uporablja tudi izraz nominalni stavek (npr. Cresti 1996: frase nominale, enunciato nominale), za način izražanja, kjer je struktura pogosta, pa izraz nominalni stil (npr. Scarano 2003: stile nominale). Zadnji termin (nominalni stil) je v italijanski literaturi (Fran­ceschini in Gigli 2003) rabljen tudi v drugačnem, z našo tematiko bolj povezanim pomenom. Označuje prevlado samostalnikov nad glagoli predvsem v uradovalnem stilu pisanja ali tudi primere, ko je namesto enostavnega polnopomenskega glagola (npr. verificare) uporabljena zveza pomensko šibkejšega glagola in polnopomenskega samostalnika (npr. effettuare una verifica, 'preveriti, opraviti pregled').7 Pragmatično in preprosto definicijo nominalizacije ponuja Klinar (1996) v svo­jem kontrastivnem razmišljanju o slovenščini in angleščini. Avtor za značilnost jezika, da se pogosto poslužuje nominalizacije, uporablja izraz samostalniškost in pravi (ibid.: 149): »Samostalniškost pomeni težnjo angleščine, da izrazi s samo­stalnikom tisto, kar izrazi slovenščina s pridevnikom, glagolom, prislovom ali celo odvisnim stavkom.« Sicer pa so se z nominalizacijo jezikoslovci kljub njeni pogostosti v jeziku relativ­no malo ukvarjali do nastanka transformacijsko-generativne slovnice, zato, kot pravi Sheppard (1980: 24), »ni presenetljivo, da so v okviru TG [transforma­cijsko-generativne] teorije nastale številne študije o nominalizaciji, v katerih so avtorji poskušali pojasniti naravo tega fenomena.« Taki primeri sicer predstavljajo posebno vrsto nominalizacije, ki jo Ravelli (1988: 142) v angleškem kontekstu imenuje mrtva ali okostenela metafora (dead ali frozen metaphor). Več o tem v nadaljevanju. Med zgodnjimi generativističnimi študijami je najbolj znano delo Noama Chom­skyja (1968), ki za angleščino prepoznava dva tipa nominalizacij, in sicer glagol­niške nominalne izraze ter izpeljane nominalne izraze. Kot ključni razliki med njima navaja predvsem produktivnost (ki je bistveno bolj omejena pri drugem tipu) ter semantični odnos med nominaliziranim izrazom in odgovarjajočo pro­pozicijo, ki je veliko bolj predvidljiv pri glagolniških nominalizacijah, pri izpelja­nih pa izrazito idiosinkratičen.8 Med vsemi omenjenimi in mnogimi drugimi definicijami nominalizacije se za potrebe pričujoče študije zaradi funkcijskega pristopa in izčrpnosti razlage na­stanka, razvoja, vloge in funkcije fenomena zdi najbolj učinkovito pojmovanje nominalizacije kot vrste slovnične metafore, ki jo v okviru sistemsko funkcijske slovnice predlaga Halliday in ki bo podrobneje razložena v nadaljevanju. 2.2 SLOVNIČNA METAFORA V OKVIRU SISTEMSKO FUNKCIJSKE SLOVNICE 2.2.1 Sistemsko funkcijska slovnica in metafunkcije Sistemsko funkcijsko slovnico (Systemic Functional Grammar) je utemeljil Halli­day v šestdesetih letih 20. stoletja. Temeljno delo, v katerem razlaga svoj model jezika, nosi naslov An Introduction to Functional Grammar (Halliday 1994) in je bilo posodobljeno ter razširjeno v novi izdaji Halliday in Matthiessen (2004). Poglavitna značilnost sistemsko funkcijske slovnice je, da opazuje jezik in jezikov­na sredstva skozi njihove funkcije ter da skuša razložiti vse fenomene v celoviti, sistemski sliki, torej skozi medsebojno povezavo vseh elementov v sistemu. Sistemsko funkcijsko jezikoslovje razlaga jezik (prim. Halliday 1985/1994; Halli­day in Matthiessen 2004; Halliday in Matthiessen 1999) kot sistem treh nivojev (strata): semantike oz. pomena (sematnics/meaning), leksikogramatike oz. ube­seditve (lexicogrammar/ wording) in fonologije oz. zvoka (phonolog y/sounding) ali zapisa v primeru pisnega jezika. Nivoji niso razdeljeni na višje ali nižje, temveč gre bolj za koncentrično širjenje: semantični nivo je okolje leksikogramatike, le­ksikogramatika je okolje fonologije (prim. Halliday in Matthiessen 1999: 4–5). Tako ureditev nivojev avtorja imenujeta stratifikacija (stratification) in dodajata, 8 Podobno kot v angleščini, tudi v italijanščini obstajata dva tipa nominalizacij: posamostaljeni infinitiv (npr. il muovere, il ridere, il volare itd., prim. 5. poglavje) ter izpeljana nominalizacija (movimento, riso, volo itd.). In tako kot v angleščini velja (čeprav je oblika seveda drugačna), da je prvi tip produktivnejši, saj lahko na tak način kadar koli nominaliziramo kateri koli glagol, in pomensko bolj predvidljiv. Poleg tega se med obema tipoma v obeh jezikih pojavljajo tudi druge razlike, med katerimi je zelo bistvena ta, da izpeljane nominalizacije prevzamejo vse značilnosti samostalnikov (lahko jih postavimo v množino, nanje vežemo različne tipe modifikatorjev ipd.), medtem ko je tovrstna raba omejena pri infinitivih. V slovenskem jeziku, po drugi strani, obstaja samo izpeljana nominalizacija, saj možnosti s členom po definiciji ni, samostalniška raba pa nedoločniku ne omogoča prevzema vseh značilnosti samostalnikov, kot se to zgodi v angleščini ali italijanščini in kot bomo videli v razdelku 5.4. da so vse tri ravni osnovane na enakih osnovnih principih: vsaka raven je splet medsebojno povezanih možnosti pomena, ubeseditve ali zvočne slike. Jezik je torej sredstvo, organizirano v treh ravneh, ki se razlikujejo glede na nivo abstrakcije, ravni pa povezuje udejanjenje (realization). Semantični nivo udejanja leksikogramatika oz. sistem ubeseditve (kar pomeni slovnične strukture in leksikalne enote); leksiko­gramatiko pa udejanja fonološki nivo oz. sistem zvoka (ibid.). Kot pravi Halliday, je zveza med leksikogramatiko in fonologijo arbitrarna (ibid.), medtem ko odnos med pomenom in ubeseditvijo ni arbitraren, temveč je, kot smo omenili, naravno motiviran (Halliday 1994: xvii). Pomembna značilnost sistemsko funkcijske slov­nice je tudi, da med semantiko in slovnico ne postavlja stroge ločnice, temveč ju interpretira kot dva načina opazovanja istega fenomena: nekateri aspekti ubeseditev v jeziku prihajajo v ospredje, če jih opazujemo s stališča slovnice, drugi pa s stališča leksike (Halliday in Matthiessen 1999: 5–6). Halliday in Matthiessen (1999: 6–7) odnos med slovnico in leksiko razlagata v naslednjem odstavku: Tako lahko rečemo, da je grammatics teorija slovnice, medtem ko je gram­ mar – slovnica (med drugim) teorija izkustva. A da pokažemo, da je slov­ nica teorija izkustva, uporabljamo funkcijsko, sistemsko motivirano slov­ nično teorijo, saj nam to omogoča, da iščemo razlage za oblike slovnice v povezavi s funkcijami, ki se jim jezik prilagaja. Vendar ta bližina med semantiko (oz. pomenom) in slovnico ne pomeni, da naša slovnična teorija prevzema področja, ki pripadajo semantiki. Uporaba funkcijskega pristopa nam omogoča, da občutno razširimo področje slovnice v smeri semanti­ ke, vendar ob tem ne zmanjšujemo področja semantike, temveč kvečjemu lahko raziskujemo, kako je izkustvo udejanjeno z vidika semantike […]. Avtorja trdita tudi (ibid.: 7), da je eden od pomembnih fenomenov, ki jih lahko razložimo s poseganjem na nivo semantike, ravno slovnična metafora, o kateri bomo spregovorili v nadaljevanju. Če se vrnemo k osnovam sistemsko funkcijske slovnice, jezik razumemo kot sis­tem pomenov, ki jih spremljajo oblike, s katerimi lahko te pomene udejanjimo (Halliday 1994: xiv). Nivo pomena je z vidika funkcij, ki jih opravlja naravni jezik, večplasten. Vsak izraz pomena zajema tri različne ravni pomena, medo­sebno, besedilno in predstavnostno. Tem trem zelo posplošenim funkcijam jezi­kovnega sistema v okviru sistemsko funkcijske slovnice pravimo metafunkcije (metafunctions): imenujemo jih medosebna (interpersonal), besedilna (textual) in predstavnostna (ideational) metafunkcija (prim. Halliday 1985/1994, Halliday in Matthiessen 1999, 2004). Na sliki 2.1. so razvidne vse metafunkcije v povezavi z različnimi jezikovnimi plastmi in podrobnejša razdelitev leksikogramatike na raven morfema, besede, zveze oz. skupine in stavka, kjer je razvidno, da so metafunkcije prisotne v vsaki od posameznih kategorij, ne glede na raven oziroma plast, s katero se ukvarjamo. Medosebni metafunkciji ustreza pojem stavka kot izmenjave; besedilni meta­funkciji stavek kot sporočilo, predstavnostni metafunkciji (natančneje izku­stvenemu tipu predstavnostne metafunkcije) pa stavek kot predstavnost. Te tri metafunkcije in strukture, ki izhajajo iz njih, izražajo tri precej neodvisne sklope semantičnih možnosti. Prehodnostne strukture (ki izhajajo iz predstavnostne metafunkcije) izražajo predstavnostni pomen oziroma o čem govori stavek, kar tipično implicira nek glagolski dogodek (Process) ter z njim povezane udele­žence (Participants) in okoliščine (Circumstances); načinovne strukture izražajo interakcijski pomen oziroma kaj stavek naredi kot verbalna izmenjava med go­vorcem/piscem in poslušalcem/bralcem; tematske strukture izražajo organizacijo sporočila: kako je stavek povezan z ostalim besedilom in s sobesedilom situacije, v kateri je nastal. Ti trije sklopi možnosti skupaj določajo strukturno obliko stavka (Halliday 2004: 309). Slika 2.2 ponazarja elemente vseh treh metafunkcij. Če se osredotočimo na predstavnostno metafunkcijo, gre pri tej za pomen kot organizacijo izkušnje. Stavek je v tem pomenu konfiguracija glagolskega dogod­ka, njegovih udeležencev in morebitnih prisotnih okoliščin. Glede na tip glagol­skega dogodka se spreminja tip in število udeležencev oziroma okoliščin. Tako imamo na primer pri materialnih glagolskih dogodkih neposredna udeleženca, vršilca (Actor) in cilj (Goal), ter več posrednih udeležencev: prejemnik (Recepient), uporabnik (Client), domet (Scope), pobudnik (Initiator), atribut (Attribute). Ta­bela 2.1 povzema tipe glagolskih dogodkov in glavne, neposredno vpletene ude­ležence, ki se pojavljajo ob različnih glagolskih dogodkih (povzeto po Halliday in Matthiessen 2004: 260). materialni mentalni TIPI TIPI PROCESOV verbalni RELACIJ relacijski RELACIJSKO DELOVANJE vprašalnistavek TIPI indikativni INDIK. TIPI izjavni NAČINA imperativni zaznamovana tema TEMA nezazanamovana tema intenzivna svojilna okoliščinska pripisovalno iznačevalno vsebinska TIPI VPRAŠANJ polarna označena OZNA­ČEVANJE neoznačena predstavnostna: PREHODNOST medosebna: NAČIN besedilna: TEMA Slika 2.2: Neodvisnost metafunkcij (prirejeno po Matthiessenu in Hallidayu 1990) 9 Udeleženec se pojavlja le pri posebnem podtipu govornih glagolskih dogodkov (prim. 3. poglavje). Eden ključnih pojmov sistemsko funkcijske slovnice je, kot pravi Ravelli (1988: 133 in nasl.), potencial pomena (meaning potential): veliko je elementov, ki lahko nosijo pomen, mi pa lahko izbiramo med temi potencialnimi pomeni, ko želimo komunicirati. Zveza med potencialnim pomenom in izbrano ubeseditvijo ni na­ključna, temveč obstaja pri vsaki izbiri pomena tudi naravno zaporedje korakov, ki pripeljejo do udejanjenja tega pomena. Ubeseditvam, ki sledijo iz tega 'na­ravnega' zaporedja, pravimo skladne (congruent). Halliday (1994: 343) predstavi skladne ubeseditve v naslednjem odstavku, kjer njihov obstoj povezuje tudi z obstojem slovnične metafore: […] obstajajo vzorci, ki jih govorci prepoznavajo kot tipične ubeseditve, in te bomo imenovali 'skladne' oblike. Glede na to, da je udejanjanje izkušenj v obliki jezika inherentno metaforičen proces, ni prav nič presenetljivo, da najdemo dodatno dimenzijo metafore znotraj jezika samega. In tako, ko prepoznamo, kaj je skladno, hkrati priznavamo, da obstajajo tudi druge možnosti, kjer tipični vzorec ni bil uporabljen in je govorec ali pisec izbral drugačen način, kako povedati stvari. Če potemtakem govorec na primer želi predstaviti nek dogodek, bi bila ustrezna izbira na pomenskem nivoju izbira 'glagolskega dogodka' (process), ne pa recimo 'udeleženca'. Ta izbira na pomenski ravni povzroči izbiro določenega tipa gla­golskega dogodka na ravni leksikogramatike, ki jo predstavlja glagolska skupina, sestavljena iz na primer pomožnega glagola in glagola; ob tem bodo hkrati izbrani tudi udeleženci in, po potrebi, okoliščine. Toda ko prepoznavamo tipične oblike udejanjanja naših izkušenj v jeziku, hkrati, kot rečeno, priznavamo, da ti pomeni niso vedno ubesedeni na pričakovani na­čin. Tako se lahko na primer glagolski dogodek ubesedi kot udeleženec v drugem glagolskem dogodku: v primeru 2.1a vidimo skladno ubesedeni glagolski dogo­dek 'abbandonare' s pripadajočimi udeleženci, v primeru 2.1b pa je isti glagolski dogodek vključen kot udeleženec v drugem glagolskem dogodku ('stupire'): 2.1 a. L'insegnante ha abbandonato la classe nel bel mezzo della lezione. 'Učitelj je zapustil razred sredi učne ure.'10 b. L'abbandono della classe dell'insegnante nel bel mezzo della lezione ci ha stupiti non poco. 'Učiteljeva zapustitev razreda sredi učne ure nas je nemalo presenetila.' V drugem primeru imamo torej opravka s pojavom slovnične metafore. 10 Pri primerih, ki nimajo objavljenega prevoda, je podan avtoričin prevod v enojnih navednicah. Taki prevodi so namenoma čim bolj dobesedni. 2.2.2 Slovnična metafora Pomeni so v jeziku kodirani kot ubeseditve (wordings): to so slovnična zaporedja, ki jih sestavljajo tako leksikalni kot slovnični elementi. Razmerje med pomeni in ubeseditvami ni naključno, saj je v skladu s sistemsko funkcijsko teorijo oblika slovnice naravno povezana s pomeni, ki se jih kodira. Obstajajo torej povezave med semantičnimi informacijami, ki jih želimo izraziti, in slovničnimi sredstvi. Jezik se je razvil tako, da so določene ubeseditve skladne, kar pomeni, da je pri njih neposredna vez med obliko, pomenom in izkušnjo nedotaknjena, oziroma da je udejanjenje semantičnega koncepta nezaznamovano. Vendar pomeni niso vedno tako neposredno kodirani in določeni pojavi so izraženi z drugačnimi ka­tegorijami od tistih, ki so nastale prav za njihovo ubesedovanje. Za take ube­seditve uporablja Halliday izraz slovnična metafora (grammatical metaphor). Pri metaforičnih ubeseditvah je torej vez med obliko, pomenom in izkušnjo na neki točki prekinjena in med slovnico in semantiko so omogočene zaznamova­ne povezave. Tak primer je nominalizacija, pri kateri je semantična entiteta tipa 'glagolskega dogodka' kodirana kot nominalna struktura v slovnici, o čemer več v nadaljevanju. Kaj pravzaprav je slovnična metafora in v kakšni povezavi je s tradicionalno me­ taforo, razlaga Halliday (1994: 342) v naslednjem odstavku: Če o nečem rečemo, da je metaforično, mora biti metaforično v odnosu do nečesa drugega. Navadno je to predstavljeno kot enosmerna zveza, pri kateri metaforičnemu pomenu neke besede ustreza drugi, nemetaforični pomen, ki mu pravimo 'dobesedni'. V tem primeru pa metafore ne opa­ zujemo 'od spodaj', kot variacijo v pomenu danega izraza, temveč bolj 'od zgoraj', kot variacijo v izražanju določenega pomena; koncept 'dobesedno­ sti' potemtakem ni najprimernejši, zato bomo manj metaforični varianti rekli 'skladna'. Če povzamemo, so torej slovnične metafore alternativne ubeseditve, kjer so za izražanje določenih pomenov uporabljena druga slovnična sredstva, ne tista, ki so se razvila izrecno zanje. Slovnične metafore Halliday razdeli na dva osnovna tipa: predstavnostne meta­fore (imenovane tudi metafore prehodnosti oz. originalno ideational metaphors oz. metaphors of transitivity) ter medosebne metafore (oz. metafore naklona, originalno interpersonal metaphors oz. metaphors of mood), in po dosedanjih anali­zah se zdi, da podobna razdelitev velja tudi za slovenski ter italijanski jezik. Skladne oz. nezaznamovane ubeseditve nekega pomena so tisti stavki, ki sledijo določenemu zaporedju pri ubeseditvi glede na njihovo predstavnostno ali medo­sebno funkcijo. Ubeseditev poteka pri predstavnostnih metaforah v treh korakih: (1) izbira vrste glagolskega dogodka; (2) določitev vlog v prehodnosti; (3) dolo­čitev zaporedja skupin oziroma zvez. Predpostavlja se, da obstajajo tipični načini, kako kaj povedati, da obstajajo sistemske povezave med prvim, drugim in tretjim korakom, zaradi katerih bo izbira določenega pomena narekovala naravno izbiro korakov do nezaznamovane ubeseditve tega pomena. To potrjuje tudi dejstvo, da se otroci vedno naučijo proizvajati skladne ubeseditve, šele pozneje pa tudi meta­forične (prim. v nadaljevanju). Do predstavnostne metafore pride takrat, ko se govorec odloči, da ne bo sledil sistemski normi, temveč bo (1) izbral drugačen, netipičen glagolski dogodek, (2) drugače razporedil vloge udeležencev, (3) skupine in zveze razvrstil v drugačno zaporedje. Kot primer idejne metafore vzemimo stavek v primeru 2.2a in njegovi nemetafo­rični (oz. skladni) ubeseditvi v 2.2b. 2.2 a. L’aperitivo fu seguito da un lento antipasto. b. Gli ospiti hanno bevuto un aperitivo e poi hanno mangiato un an­tipasto lentamente. Če primerjamo vrste glagolskih dogodkov in razporeditev vlog udeležencev v me­taforični in skladni ubeseditvi, dobimo naslednjo tabelo (tabela 2.2). Pri medosebnih metaforah se po drugi strani zgodi to, da se modalni element odcepi iz same sintaktične strukture stavka in se pojavi kot nadrejeni stavek v hipotaktičnem odnosu do propozicijske vsebine, ki se prelevi v odvisni stavek; primer 2.3.a prikazuje metaforično ubeseditev, primer 2.3.b pa možno skladno ubeseditev: 2.3 a. Gli ospiti potrebbero non essere arrivati. b. Forse gli ospiti non sono arrivati. S tabelo lahko stavek predstavimo tako: Medosebne metafore podrobneje predstavljajo npr. Simon-Vandenbergen (2003), Thompson (2003), Lassen (2003), Perdana in Saragih (2013), vendar je to podro­čje zunaj okvirov pričujoče analize. 2.2.2.1 Pregled predhodnega proučevanja slovnične metafore in nominalizacije Kot je bilo že omenjeno, študija temelji na sistemsko funkcijskem modelu slov­nice, ki ga je osnoval Halliday s sodelavci. Halliday (1985) je sicer prvi uporabil izraz 'slovnična metafora', vendar se je koncept neskladnosti in metafore v širšem pomenu pojavljal že prej: tako v različnih zgodnejših Hallidayevih delih (prim. bibliografijo, ki jo ponuja Taverniers 2003) kot v Fawcett (1980). Specifično je bil izraz slovnična metafora v povezavi z nominalizacijo uveden v prvi izdaji Hallida­yevega (1994) temeljnega dela o sistemsko funkcijski slovnici, An Introduction to Functional Grammar, znotraj posebnega poglavja, imenovanega Beyond the Clau­se, metaphorical modes of expression. V skladu s prvotno opredelitvijo je slovnična metafora podobna leksikalni metafori: pri drugi gre za variacijo v uporabi besed oz. variacijo v pomenu, pri čemer ima lahko beseda dobesedni pomen, pa tudi metaforični pomen; kot pravi Halliday (1994: 341), je pomen »lahko udejanjen z izborom besed, ki se razlikuje od izbora, ki je na nek način tipičen ali nezaznamo­van. S tega stališča je metafora variacija v izražanju pomena.« Takemu pogledu, pri katerem izhajamo iz besede in zatem povemo, kakšne po­mene lahko dana beseda udejanji, pravi avtor pogled 'od spodaj' (ibid.: 342). Ta 11 Izrazje, uporabljeno v tej in predhodni tabeli je poslovenjeno po terminih, ki jih uporablja Halliday (1994); originalni angleški termini so dostopni v Prilogi 1 – Terminološki glosar. 29 pogled pa lahko dopolnimo s pogledom 'od zgoraj' (ibid.), če se osredotočimo na variacijo pri izražanju danega pomena: tokrat torej izhajamo iz pomena in se sprašujemo, katere možnosti imamo na voljo, da ta pomen udejanjimo. Na ta način, pravi Halliday (ibid.: 241), »ugotovimo, da je leksikalno izbiranje samo en aspekt leksikogramatikalnega izbiranja ali 'ubesedovanja' in da je metaforična različica bolj leksikogramatikalna kot pa preprosto leksikalna.« Halliday na področju slovnične metafore vpelje izraz12 skladen (congruent), s kate­rim označuje nemetaforične ubeseditve oz. tiste, ki jih za izražanje določenega po­mena prepoznamo kot nezaznamovane: to so tipični načini, kako povemo stvari (Halliday 1985: 321). Koncept skladnosti je sicer lahko problematičen, saj ni ve­dno preprosto določljiv; kot poudarja Halliday (1994: 342), skladno udejanjenje ni boljše niti bolj pogosto in ne predstavlja vedno norme: pogosto je metaforična ubeseditev tista, ki se je uveljavila kot norma. Taverniers (2003: 7) govori o lestvi­ci skladnosti: »Nekateri načini izražanja so tipične ubeseditve danega pomena in so definirani kot skladni; drugi so bolj ali manj neskladni v primerjavi s skladno ubeseditvijo (oz. skladnimi ubeseditvami)«. Ravelli (2003: 53) pa opozarja, da je 'skladnost' težko definirati, ker gre pri tem za številne prepletajoče se kriterije, ki jih je treba upoštevati. Poleg tega se v poznejših delih o slovnični metafori (in specifično nominalizaciji) pojavlja vprašanje, povezano s skladnimi ubeseditvami danih slovničnih metafor, ki jih Ravelli (1988: 141) poimenuje sorodne oblike (agnate form): Heyvaert (2003), na primer, predlaga interpretacijo sorodnosti, po kateri ima vsaka nominalizacija ne samo eno skladno ubeseditev, temveč celo mrežo sorodnih struktur (ibid.: 67), s pomočjo katere lahko ugotovimo seman­tične lastnosti nominalizirane strukture, odkrijemo sistem, ki stoji v ozadju, ter jih povežemo s podobnimi strukturami. Največ pozornosti je bilo v preteklosti posvečene predstavnostnim slovničnim metaforam (ideational grammatical metaphors) in nominalizaciji (prim. Hal­liday 1985/1994; Halliday 1989, Halliday in Matthiessen 1999, Halliday in Matthiessen 2004, Halliday in Martin 1993, Ravelli 1988, Ravelli 2003, Banks 2003 in 2007 idr.), ki jih z drugimi besedami imenujemo tudi metafore preho­dnosti (metaphors of transitivity; Halliday 1994: 344; Taverniers 2003: 9), ker gre pri njih za skladne oz. neskladne ubeseditve prehodnostnih konfiguracij. Halliday in Matthiessen (1999) trdita, da je najbolj bistvena značilnost pred­stavnostnih metafor dejstvo, da z njihovo pomočjo na drugačen način udejanji­mo izkušnjo, torej poudarjata vlogo predstavnostne metafunkcije, čeprav ima taka sprememba posledice tudi z vidika ostalih dveh metafunkcij (medosebne in besedilne).13 12 Glede slovenskih prevodov strokovnega izrazja sistemsko funkcijske slovnice se naslanjam na Plemenitaš (1998, 2004), Kovačič (1992) in Skubica (2003). Prim. tudi prilogo 1 – Terminološki glosar. 13 Vendar prim. tudi Heyvaert (2003), ki zagovarja bolj medosebno interpretacijo vloge slovnične metafore in zanika delitev slovničnih metafor na strogo predstavnostne in strogo medosebne. Prvi natančneje obdelan model predstavnostne slovnične metafore ponuja Ravelli (1988),14 ki se osredotoča na tri bistvene komponente: splošni model, na podlagi katerega razloži slovnično metaforo, tipe predstavnostnih slovničnih metafor ter njihovo prepoznavanje in končno načine, na katere slovnična metafora vpliva na kompleksnost besedila. Ravelli izpostavlja koncept, da slovnična metafora ni zgolj alternativna ubeseditev identičnega pomena, ki ga lahko izrazimo s skladnimi sredstvi, temveč prinaša tudi razliko v pomenu (Ravelli 1988: 137): »Kajti ni res, da je pomen enak v obeh primerih: sama slovnična kategorija ima povratni učinek na pomen in alternativne leksikogramatikalne ubeseditve lahko izpuščajo ali vključujejo različne dele sporočila«. V nasprotju s Hallidayevo razdelitvijo, ki zajema 13 osnovnih tipov metaforičnih prehodov (Halliday in Matthiessen 1999: 245), tipologija slovničnih metafor, ki jo predstavlja Ravelli (1988: 139), zajema 19 različnih tipov v devetih kate­gorijah: glagolski dogodek, lastnost, modalnost, logični povezovalec, okoliščina (skladno izražena s predložno zvezo), udeleženec, razširitev, projekcija, okoliščina (skladno izražena s predložnim stavkom). Med vsemi omenjenimi slovničnimi metaforami je nominalizacija tista, ki se je najbolj zavedamo (ibid.: 140) in ki se najpogosteje pojavlja v besedilih (v skladu z avtoričinimi analizami je take vrste 35 odstotkov vseh analiziranih primerov). Pomembna lastnost, ki jo poleg tega izkazujejo slovnične metafore, pa je povratnost (recursion), zaradi katere se lahko metaforična ubeseditev še enkrat vrne v sistem in se ponovno metaforično pre­besedi (they feel secure . their secure feeling . their feeling of security; ibid.: 141). Glede prepoznavanja slovničnih metafor ponuja Ravelli (ibid.) dva aspekta, ki sta lahko v pomoč: izpeljavo (derivation) ter zgoraj omenjeno sorodnost (agna­tion). Številni metaforični izrazi so nastali s postopki izpeljevanja, a vendar niso vsi primeri slovnične metafore posledica izpeljave in niso vse izpeljanke tudi metafore (ibid.: 141). Pričujoča študija bo pri opazovanju pogostnosti in pre­vedljivosti upoštevala predvsem kriterij izpeljanih oblik, zlasti pri iskanju no­minalizacij v korpusih, delno pa bo, zlasti pri ročnih analizah, upoštevan tudi kriterij sorodnih oblik. Poleg naštetih značilnosti slovnične metafore Ravelli (ibid.: 143) poudarja tudi zvezo med slovnično metaforo, registrom in kompleksnostjo besedila: njena raz­iskava potrjuje hipotezo, ki jo je podal Halliday (1985: 329), da je najpomemb­nejši dejavnik, ki vpliva na pogostnost metafore v slovnici določenega besedila, dejstvo, ali je besedilo govorjeno ali pisno, saj se govor in pisanje razlikujeta glede na vrsto kompleksnosti, ki se tipično pojavlja: slovnično zapletenost na eni stra­ni ter leksikalno gostoto na drugi (Ravelli 1988: 144–145): avtorica opaža, da je pogostnost slovnične metafore povezana z visoko leksikalno gostoto in nizko 14 Članek Ravelli (1988) temelji na avtoričini diplomski nalogi z Univerze v Sydneyju (Ravelli 1985), ki je bila ponatisnjena v zbirki Monographs in Systemic Linguistics leta 1999. 31 stopnjo slovnične zapletenosti. Razlog za uporabo slovnične metafore vidi avtori­ca v možnosti, da v stavku organiziramo sporočilo na drugačen način: metaforič­no ubeseden glagolski dogodek ima lahko funkcijo teme stavka (medtem ko je pri skladno ubesedenih vzorcih funkcija teme vezana na udeležence ali okoliščine) ali tudi funkcijo nezaznamovanega žarišča informacije v strukturi dano/novo (prim. tudi Taverniers 2003: 26). Taverniers (ibid.: 26–31) med ključnimi motivi pri pr­votnih raziskavah slovnične metafore našteje naslednje: splošno teoretično opre­delitev in analizo fenomena, imenovanega 'slovnična metafora', klasifikacijo tipov slovnične metafore ter funkcijsko razlago učinkov slovnične metafore v besedilu. Izbira med skladno in metaforično ubeseditvijo torej za sabo prinaša drugačno raz­poreditev udeležencev glagolskega dogodka in posledično tudi spremembo infor­macijske strukture ter leksikalne gostote. Vsi jeziki se na take vrste sprememb ne odzivajo enako prožno: nekateri se zdijo bolj orientirani h glagolskim ubeseditvam (npr. hopi, kitajščina, turščina15), drugi so spet bolj nagnjeni k uporabi samostalni­kov (npr. angleščina, francoščina, nemščina16). Vsekakor je opazovanje nominaliza­cije, ki je najpogostejša oblika idejne slovnične metafore, prisotno v velikem številu jezikov – študija, ki jo je pripravila Koptjevskaja-Tamm’s (1993) vključuje kar 70 jezikov – in je bila predmet številnih raziskav z različnih zornih kotov v zadnjih letih. Pogosto se analize osredotočajo na besedilne tipe, v katerih je nominalizaci­ja pomemben dejavnik pri oblikovanju pomena, kot so npr. znanstvena besedila (prim. Halliday in Martin 1993, Fang 2005, Banks 2008), pravna besedila (Willi­ams 2004, Felici 2013, Orts Llopis 2009), birokratski jezik (Whittacker in Martín Rojo 1999, Fortis 2005) in tako dalje, čeprav se pogosto omenja, da se je nominali­zacija razširila z bolj ali manj visoko pogostnostjo na vsa jezikovna področja odraslih govorcev/piscev (prim. Halliday in Martin 1993: 16–17). Z vidika italijanščine so se z nominalizacijo ukvarjali številni raziskovalci, med katerimi izstopajo tudi Thornton (1997), Gaeta (2002, 2004) ter Gaeta in Ricca (2003, 2006), vendar je njihova pozornost vselej osredotočena na razmeroma drugačne aspekte pojavljanja nominalizacije, zato dela niso posebej obravnavana. 2.2.2.2 Metafore prehodnosti oz. predstavnostne metafore Govorec oz. pisec ima torej možnost izbirati med različnimi načini ubeseditve – skladnimi in metaforičnimi. Namesto skladne ubeseditve v 2.4a lahko italijanski govorec na primer izbere metaforično ubeseditev v 2.4b (2.4.c ponuja alternativ­no ubeseditev). 15 Gl. npr. Whorf (1950) za primerjavo med jezikom hopi in angleščino, Halliday in Martin (1993) za primerjavo med kitajščino in angleščino, Altinkamiş, Kern in Sofu (2014) za primerjavo med francoščino in turščino. 16 Gl. npr. Roald in Whittaker (2010) za kontrastivno študijo francoščine in norveščine, Azpiazu Torres (2005) za primerjavo med nemščino, angleščino in španščino. 2.4 a. Maria vide qualcosa di meraviglioso. b. Una vista meravigliosa si paro davanti agli occhi di Maria. c. Qualcosa di meraviglioso e stato visto da Maria. Maria v tem primeru ni več zaznavalec in qualcosa di meraviglioso ne več pojav. Udeleženjske vloge v drugem stavku so drugačne, ker je tudi sam glagolski dogodek drugačen: ni več duševni, temveč je materialni. Una vista meravigliosa postane vrši­lec, pomensko pa vsebuje duševni glagolski dogodek iz skladnega stavka. Poleg tega prav dejstvo, da ima samostalnik vista, ki je nežive narave, vlogo vršilca, povzroča trenje med obliko in pomenom, ki nas opozarja, da je stavek metaforično obarvan. Glagolski dogodek je, kot že rečeno, materialni, ostali del stavka pa je okoliščinski element kraja. Prejšnji zaznavalec, Maria, je sedaj odrinjen v vlogo modifikatorja, izpostavljene so oči (occhi), ki so le del prejšnjega zaznavalca, in tudi sama beseda occhi je vključena v predložno zvezo, ki ima vlogo okoliščinskega elementa. Eden od razlogov, zakaj nek pomen ubesedimo metaforično, ne pa skladno, je lahko tematska struktura. Pri zgornjem stavku z metaforično ubeseditvijo tema­tiziramo una vista meravigliosa in s tem izpodrinemo Mario iz te vloge. Možna bi bila tudi drugačna tematizacija pomena qualcosa di meraviglioso, in sicer s pasiv­nim stavkom (primer 2.4.c), vendar je pasivna konstrukcija, pri kateri je osebek tako nedoločen, nenavadna in se bi ji govorci izognili. Pomensko izpraznjeni glagoli, ki jim sledijo drugi izrazi (navadno samostalniki), s katerimi je dejansko izražen pomen oziroma tip glagolskega dogodka, so tudi metaforične narave. Taki so na primer fare il bagno, fare uno sbaglio, avere bisogno, avere fame. Druga, prav tako metaforična kategorija predikatnih izrazov, je tip avere gli occhi azzurri, avere una gamba rotta, kot tudi primeri tipa godere di ottima salute, scrivere libri belli. Vendar tako kot se je zgodilo v angleškem jeziku, so se tudi v italijanščini take ubeseditve povsem udomačile in postale nezaznamovana različica. Dandanes obstaja v jeziku oboje, tako skladna verzija (npr. bagnarsi,17 sbagliare, essere affamato itd.) kot metaforična, in čeprav je pogosto druga neza­znamovana, imamo kljub temu možnost izbire pri ubeseditvi nekega pomena. Naj navedemo še nekaj primerov bolj ali manj “udomačenih” metafor prehodno­sti, ob katerih je izpisana tudi možna skladna verzija. 17 Glagol bagnarsi pravzaprav nima v dandanašnji italijanščini povsem enakega pomena kot fare il bagno, venar je ta pomen imel in ga je delno obdržal tudi danes, a le v določenih, višjih registrih (npr. bagnarsi nel mare). 33 2.5 a. Non ho la tua fortuna. b. Non sono fortunato come te. Tabela2.5: Primer št. 2.5a in b 2.6 a. Due studenti hanno usato il loro accesso al computer della scuola per carpirne i segreti. b. Due studenti hanno potuto accedere al computer della scuola e cosi sono riusciti a carpirne i segreti. 2.7 a. Il negozio offre una vasta gamma di prodotti. b. Uno puo trovare molti prodotti diversi nel negozio. 2.8 Il tuo ragionamento e una follia. b. Se ragioni cosi significa che sei folle. Pričujoče delo se omejuje, kot smo že omenili, na primere, ko je nek glagol­ski dogodek, ki bi ga skladno izrazili z glagolom, ubeseden kot samostalnik oz. nominalizacija. Ker je taka ubeseditev bolj sofisticirana od skladne, je v angle­škem okolju18 tipična za vse vrste besedil odraslih govorcev. Študije (Halliday in Matthiessen 2004: 636) so pokazale, da se otroci namreč z njo največkrat prvič srečujejo šele v poznih osnovnošolskih letih, saj tak način izražanja ni del slovnice vsakdanjega spontanega pogovora, ki ga otroci slišijo doma in v svojem okolju; prej bi rekli, da je značilen za besedila s področja izobraževanja, znanosti, uradni­škega sveta in prava. Halliday in Matthiessen (ibid.: 636) sicer pravita tudi, da je med različnimi registri moč zaslediti velike razlike v stopnji in tipu prisotnih metafor, vendar ne bo niti eden popolnoma brez njih: vsako besedilo, ki ima neko minimalno dolžino (razen otroškega govora in pesmic, napisanih za otroke), po­nuja primere kakih metaforičnih elementov, ki jih je treba upoštevati. 2.2.2.3 Skladne in metaforične ubeseditve Skladni načini so po mnenju Hallidaya in Matthiessena (1999: 234) primarni v odnosu do drugih, metaforičnih načinov ubesedovanja, s treh vidikov: s filogene­tičnega vidika, saj so se v zgodovini jezika razvili bolj zgodaj; z ontogenetičnega vidika, saj sej jih otroci naučijo prej kot one druge; in z logogenetičnega vidika, saj se navadno v danem besedilu pojavljajo pred metaforičnimi. Poleg tega avtorja 18 Halliday se večinoma ukvarja z angleščino, čeprav pogosto navaja primere tudi iz drugih svetovnih jezikov; prim. Halliday in Matthiessen 1999, 7. poglavje (str. 297–319) za primerjavo s kitajščino. 35 trdita tudi (ibid.: 236), da so se skladne oblike razvile prej, in to z namenom ubesediti določene pomene. Zakaj so se torej razvile tudi one druge, metaforične ubeseditve? Metafore so zelo pomemben del našega razumevanja in doživljanja sveta. V nasle­dnjem citatu Lakoff in Johnson (1980: 3) razlagata, kako ljudje pogosto razumejo metaforo in kako drugačno je pravzaprav realno stanje. Metafora je za večino ljudi sredstvo pesniške domišljije in retoričnega, sli­kovitega izražanja – bolj stvar posebnega kot vsakdanjega jezika. Še več, metaforo se navadno dojema kot lastnost jezika samega, torej nekaj, kar zadeva besede in ne toliko misli ali dejanja. Zato večina ljudi misli, da lahko odlično shajajo brez metafore. Mi smo odkrili nasprotno, in sicer da metafora preveva vsakdanje življenje, ne samo jezika, temveč tudi misli in dejanja. Naš normalni konceptualni sistem, v sklopu katerega mislimo in delujemo, je v osnovi po svoji naravi metaforičen. Če je torej metafora nepogrešljiv del našega vsakdana, ni presenetljivo, da se pojavlja tudi v drugih dimenzijah samega jezika; pravzaprav je, kot pravi Halliday (1994: 343), že samo jezikovno tolmačenje izkušenj v svojem bistvu metaforičen proces. Razvoj slovnične metafore razlagata Halliday in Matthiessen (1999: 237–238) v naslednjih odstavkih. Če bi bil skladni vzorec edina oblika interpretacije, nam verjetno ne bi bilo treba razmišljati o semantiki in slovnici kot o dveh ločenih plasteh: bili bi le dva pogleda pomenske ravnine, ki bi ju interpretirali po eni strani kot funkcijo, po drugi strani kot obliko. Zakaj moramo torej v naši pričujoči interpretaciji priznavati dva dela, le­ksikogramatiko in semantiko? Ker se je sistem naprej razvijal preko tiste točke, se bogatil (tj. razvil bogatejši model izkustva) tako, da je razločil oba pogleda znaka, tako da je vsak izmed njiju lahko dobil novega partnerja – sekvence so lahko tvorili drugi znaki poleg stavčnih kompleksov, glagolske dogodke so lahko tvorile druge stvari poleg glagolov in tako naprej. […] Prav ta korak je sprožil nastanek slovnične metafore. Ko je sekvenca rea­lizirana kot stavčni kompleks ali glagolski dogodek kot glagol, je to skla­dno: stavčni kompleks in glagol sta uporabljena v funkciji, za katero sta se razvila. Ko sekvenco tvori nekaj, kar ni stavčni kompleks, ali pa glagolski dogodek tvori nekaj, kar ni glagol, je to metaforično. Neka druga slovnična struktura ju izpodriva v teh funkcijah. Ob tem je nujno uvesti nekaj terminologije sistemsko funkcijske slovnice: pri skladnih ubeseditvah terminološko govorimo o sekvencah (sequences), ki jih ude­janjajo stavčni kompleksi (clause complexes); o figurah (figures), ki jih udejanjajo stavki (clauses); o glagolskih dogodkih (processes), ki jih udejanjajo glagolske skupine (verbal groups); o udeležencih (participants), ki jih udejanjajo samostal­niške skupine (nominal groups); o logičnih povezavah (logical relations), ki jih udejanjajo vezniki (conjunctins); in o okoliščinah (circumstances), ki jih udeja­njajo predložne zveze (prepositional phrases). Ko se torej omenjene povezave na kateri koli točki prekinejo, oziroma ko posame­zni elementi niso udejanjeni na načine, prikazane v tabeli, govorimo o slovnični metafori. Če slovnično metaforo primerjamo z leksikalno metaforo, ugotovimo, da pravza­prav ne gre za dva različna fenomena, saj obe vrsti metafore predstavljata dve raz­ličici iste metaforične strategije za bogatenje semantičnih sredstev, ki jih imamo na voljo za razumevanje izkustev. Poleg tega imata obe vrsti metafor pomembni skupni lastnosti. Prva lastnost je, da se oba tipa pogosto pojavljata v skupinah, ki jih imenujemo sindromi (syndromes), kar pomeni da ena metafora navadno 'potegne za sabo' kopico povezanih metafor. Halliday in Matthiessen (ibid.: 233) navajata angleški primer, vendar bi brez težav lahko navedli podobno skupino za slovenski ali italijanski jezik: na leksikalni ravni metafora congregation › flock potegne za sabo še metafore religious official › shepherd, group of believers › fold (podobno npr. v sl. skupina vernikov › čreda, verski uradnik ›pastir; v it. gruppo di credenti › gregge). Slovnično pa na primer metaforični preskok to absorb › absorption (absorbirati › absorpcija) v primeru the atomic nucelus absorbs energy › the absorption of energ y by an atomic nucleus (atomsko jedro absorbira energijo › absorpcija energije s strani atomskega jedra)19 ali celo the atomic nucleus' energy absorption (absorpcija energije atomskega jedra) 'potegne za sabo' spremembo sta­tusa ostalih udeležencev v skladni ubeseditvi: samostalniška skupina the atomic nucleus izgubi vlogo primarnega udeleženca oz. stvari in postane lastnost, energy prav tako izgubi status udeleženca in postane lastnost; in čeprav je samoumev­no, omenimo tudi dejstvo, da figura, ki jo originalno udejanja stavek, postane 19 Primer je prirejen po Hallidayu in Matthiessenu (1999: 241–42). Slovenski prevod je zgolj informativen in bi bil verjetno v realnem jeziku ubeseden na drugačen način zaradi izogibanja struktur s trpnikom. 37 element, ki ga udejanja samostalniška skupina. Druga lastnost zadeva tipični pre­mik tako leksikalnih kot slovničnih metafor proti konkretnosti, nekakšen premik proti 'popredmetenju' (spreminjanju v predmet). Na leksikalnem nivoju – če še enkrat uporabimo zgoraj navedene primere – se metaforični pojmi približujejo konkretnim izkustvom posameznika (metafora izhaja iz kmečkega, pastirskega okolja); na slovničnem nivoju se pojavi, ki skladno sodijo v višje domene (se­kvence, figure), pojavljajo v obliki elementov, ki so pretežno stvari oz. predmeti. 2.2.2.4 Razlike med skladnimi in metaforičnimi ubeseditvami z vidika treh metafunkcij Bistvena komponenta odnosa med slovničnimi metaforami in skladnimi ubesedi­tvami je dejstvo, da medsebojno niso preprosto izmenljive in nimajo identičnega pomena. V resnici se ubeseditvi razlikujeta na vseh treh revneh metafunkcij: nji­hov pomen se razlikuje besedilno, predstavnostno in medosebno. V besedilnem pomenu se razlikujejo v tem, da ima metaforična ubeseditev zelo jasno vlogo v retoriki: navadno se pojavlja potem, ko smo določeno informacijo že podali v skladni obliki, in predstavlja dano, samoumevno informacijo, ki služi za odskočno desko proti novi informaciji. Ta vzorec se uporablja v besedilnih sistemih 'teme' in 'informacije', ki organizirata diskurz z vidika teme – reme in danega – novega. O besedilni vrednosti konceptov tema – rema in dano – novo Halliday in Matthiessen (1999: 239) pravita naslednje: Če je tema stavka (izražena z elementom, ki je na prvem mestu v stavku) tudi eksplicitno umeščena kot dano, ima to izredno močan učinek 'poti­ skanja v ozadje': sporočilo je: 'to že veš; zdaj to uporabi kot izhodišče za nadaljnjo pot proti nečemu, česar še ne veš'. Na isti način je ostanek stavka (cel preostali del ali vsaj njegov vrhunec) zelo močno 'potisnjen v ospred­ je'. Celotna konstrukcija je očitno učinkovito sredstvo za razmišljanje ali argumentiranje. Pri tem je, kot poudarjata tudi avtorja, ključnega pomena, da mora biti v angle­škem jeziku tema stavka nominalna, saj je kakršna koli druga vrsta teme (prislov, predložna zveza ali celo glagol) zelo zaznamovana in nosi v sebi intenzivno pri­merjalno konotacijo, ki v mnogih kontekstih ni zaželena. Edina vrsta elementa, ki zadovoljuje prej omenjene besedilne zahteve, je torej nominalna entiteta, ki je lahko nominalna skupina ali nominalizirani stavek oz. stavčni kompleks (clause complex).20 In če se vrnemo k prej omenjenemu primeru, atomic nucelus + absorb 20 Podobno situacijo lahko predvidevamo tudi v italijanskem jeziku, kjer je besedni red oziroma zaporedje elementov znotraj stavčne strukture prav tako razmeroma togo kot v angleškem jeziku, saj je porazdelitev funkcij elementov vezana na položaj, ki ga zavzemajo na linearni osi. Slovenski jezik je s tega stališča precej drugačen, saj obstoj sistema sklonov dopušča + energ y, ko ga želimo izraziti kot izhodišče nadaljnjega argumentiranja oz. ga želimo združiti z besedilno vlogo, 'potisnjeno v ozadje kot izhodiščna točka', ga moramo ubesediti nominalno, kot na primer the absorbing of energy by the nucleus ali the nucleus' absorption of energy, saj lahko tako nominalno skupino uporabimo kot temo v novem stavku: The atomic nucleus absorbs and emits energy in quanta, or discrete units. Each absorption marks its transition to a state of higher energ y and each emission marks its transition to a state of lower energy.21 Take vrste besedilni 'paketi' se v angleškem jeziku pogosto uporabljajo tudi za 'potiskanje v ospredje': tudi tisti del informacije, ki je najpomembnejši, pogo­sto prevzame metaforično nominalno obliko (na primer: The nucleus' absorption of enery marks its transition to a state of higher energ y, sl. Absorpcija energije jedra označuje njegov prehod v stanje z višjo energijo). Avtorja sicer verjameta, da se je pravzaprav celoten sindrom opisanih lastnosti razvil hkrati in ne pripisuje­ta posebnega mesta tematskim nominalizacijam (ibid.: 239). Ta sindrom lahko predstavimo s tabelo 2.10, iz katere je razvidno, kako se semantične enote izrazijo skladno in kako metaforično: sekvenca, ki jo skladno udejanji stavčni kompleks, v metaforični obliki postane stavek, figura, ki jo skladno udejanji stavek, postane nominalna skupina, logična povezava, ki je skladno izražena z veznikom, postane glagolska skupina. Prehode, ponazorjene v tabeli 2.10, prikazuje primer 2.9,22 kjer je 2.9a metaforič­na ubeseditev z nominalizacijami in 2.9b možna skladna ubeseditev. veliko večjo svobodo v zaporedju elementov stavčne strukture. V italijanskem jeziku, na primer, načeloma ne moremo obrniti zaporedja 'osebek – povedek – predmet' (predvsem ne v pisnem jeziku; v govorjenem jeziku intonacijski poudarki dopuščajo svobodnejši besedni red), saj stavka Anna ama Paolo in Paolo ama Anna nista sinonimna, medtem ko v slovenščini – prav zaradi sklonskih obrazil, ki jasno določajo vloge besednih skupin/zvez – stavka Ana ljubi Pavla in Pavla ljubi Ana lahko upoštevamo, vsaj propozicijsko, za sinonimna, čeprav seveda besedilni učinek zaradi različne razporeditve teme in reme drugega stavka ni enak prvemu. Morda bi v fleksibilnosti besednega reda v slovenščini lahko iskali enega od vzrokov, zakaj se potreba po nominalizaciji ni (še) izkazala za tako nujno v številnih besedilnih tipih. 21 Primer je citiran v Halliday in Matthiessen 1999: 236. Prevod: »Atomsko jedro absorbira in oddaja energijo v kvantih. Vsaka absorpcija je znak njegovega prehoda v stanje z višjo energijo in vsaka oddaja je znak prehoda v stanje z nižjo energijo.« Primer je namenoma preveden z uporabo nominalizacije na mestih, kjer se pojavlja v angleščini, ne glede na to, da bi se morda slovenski avtor/prevajalec lahko odločil za drugačen, z nominalizacijo manj zaznamovan slog. 22 Primer je prirejen na osnovi zgleda, ki ga navajata Halliday in Matthiessen (1999: 240). 2.9 a. L’esplosione della polvere da sparo deriva da una violenta tras­formazione della miscela in fumo e vapore. 'Eksplozija smo­dnika izvira iz silovite spremembe mešanice v dim in paro.' b. La polvere da sparo esplode perché la miscela si trasforma violen­temente in fumo e vapore. 'Smodnik eksplodira zato, ker se mešanica silovito spremeni v dim in paro.' V navedenem primeru 2.9a, kjer je ubeseditev metaforična, imamo sintaktično preprost stavek, v katerem je udeleženec element (token) udejanjen s samostal­niško skupino, zgrajeno okrog nominalizacije esplosione, glagolski dogodek ube­seden z odnosnim glagolom vzroka derivare (da) ter udeleženec vrednost (va­lue) ubeseden s še eno samostalniško skupino z nominalizacijo trasformazione. V predlogu skladne ubeseditve vidimo, da imamo v resnici opravka s stavčnim kompleksom, ubesedenim z dvema vzročno povezanima stavkoma: prvi stavek je la polvere da sparo esplode, drugi stavek pa la miscela si trasofrma violentemente in fumo e vapore; povezana sta z logično povezavo perché. V metaforični verziji sta oba postala samostalniški skupini, logična povezava pa je postala odnosni glagol­ski dogodek. Kake vrste metaforični premiki so prisotni v praktično vseh znanih jezikih (Halli­day in Matthiessen 1999: 243), vendar je v nekaterih (med katere vsekakor sodita angleščina in italijanščina, nekoliko manj pa, kot se zdi, slovenščina) metaforič­no izražanje postalo dominantna značilnost pomenskega sistema. V angleškem jeziku je slovnična metafora izrazito prisotna od Newtona in njegovih sodob­nikov naprej,23 čeprav je bila v manjši meri po mnenju avtorjev (ibid.) prisotna vedno. V italijanskem jeziku jo v tako dominantni obliki prvič opazijo še nekaj desetletij prej kot v angleščini, in sicer z Galileom Galileijem.24 V predstavnostnem pomenu skladne in metaforične ubeseditve prav tako niso popolnoma sinonimne. Pravzaprav so vsi doslej omenjeni primeri slovničnih me­tafor predstavnostnega tipa, predstavljajo pa sredstvo za drugačno reinterpretacijo izkustva, za premik od glagolskega dogodka, ki poleg sebe obvezno potrebuje udeležence, k stvari, pri čemer so udeleženci spremenjeni v lastnosti te stvari. Velika razlika med glagolskimi dogodki in njihovimi udeleženci na eni strani ter stvarmi in njihovimi lastnostmi na drugi je, da lastnosti niso obvezno prisotne ob stvareh, kot so udeleženci pri glagolskih dogodkih. Metaforična ubeseditev torej dopušča, da izkustvo prebesedimo in se od njega na nek način oddaljimo; obdržimo lahko samo tiste elemente, ki jih želimo, in dodamo lahko nove, ki jih skladna ubeseditev ni imela oz. omogočala. Predstavnostna metafora je to­rej sredstvo za drugačno ubesedovanje izkustva tako, da imamo poleg skladnih konfiguracij na voljo tudi alternativne, metaforične. Te drugačne konfiguracije se udejanjijo skozi drugačne besedilne vzorce (prim. Halliday in Matthiessen (1999: 241) ter Halliday in Matthiessen (2004: 639–642)): figura, ki se skladno udejanja kot stavek, na primer, je udejanjanje sporočila. Če je metaforično ubesedena kot element oz. udeleženec v nekem (drugem) glagolskem dogodku, ne udejanja več sporočila, temveč le njegov del. Ko se torej figura udejanji kot udeleženec, ji lahko pripišemo besedilni status znotraj sporočila: dobi lahko na primer vlogo teme v novi (drugačni) propoziciji. Za zgled se lahko vrnemo k že navedenemu primeru 2.9, kjer vidimo, da v metaforični ubeseditvi dobita figuri, ki sta skladno ubese­deni kot stavka La polvere da sparo esplode in la miscela si trasforma violentemente in fumo e vapore, status elementov, torej delov novega sporočila, saj sta udejanjeni kot samostalniški skupini z vlogo udeležencev L’esplosione della polvere da sparo in una violenta trasformazione della miscela in fumo e vapore. Tudi v medosebnem pomenu pride do sprememb, ko so izkustva ubesedena me­taforično na predstavnostni ravni. Kongruentno je figura udejanjena kot predlog ali kot ponudba. V taki obliki je odprta za medosebno pogajanje. Ko v metafo­rični formulaciji figura postane udeleženec, o njej ne moremo več diskutirati, temveč jo jemljemo kot danost (prim. zgoraj navedeni primer the atomic nucleus absorbs enery in the absorption of energ y by the nucleus, kjer se ob prvem primeru lahko sprašujemo o resničnosti izjave, v drugem primeru, ko gre za nominalno skupino, pa ne več, vsaj ne tako neposredno, saj je le del druge izjave). Tudi s tega stališča torej lahko opazimo, da je slovnična metafora izjemno retorično sredstvo. 23 Vendar prim. tudi Banks (2003), o katerem bomo spregovorili v nadaljevanju. 24 Prim. razdelek 2.5. 41 2.2.2.5 Transkategorizacija in metaforizacija Kot trdita Halliday in Matthiessen (1999: 242 in sl.), je v vseh naravnih jezikih prisotna neka vrsta slovnične metafore: ne gre za posebnost, temveč za naravni proces, ki, tako kot leksikalna metafora, bogati potencial pomena. Zdi se, da se je slovnična metafora razvila skozi različne vmesne faze iz fenomena transkategori­zacije, prehajanja elementov iz ene slovnične kategorije v drugo. V indoevropskih jezikih (torej tudi italijanščini in slovenščini) navadno obstaja paleta derivacijskih morfemov, s katerimi lahko pomenski koren 'preselimo' v drugo slovnično kate­gorijo (npr. it.: samostalnik fiocco › pridevnik fioccoso, glagol fioccare; sl.: glagol poboljšati › samostalnik poboljšanje, pridevnik poboljšljiv itd.). V italijanskem jeziku so derivacijski morfemi večinoma latinskega, pa tudi grškega izvora, v slo­venščini pa delno slovanskega izvora (npr. -nje, -tev), delno tudi latinskega (npr. -cija) ali drugih izvorov (npr. v prevzetih besedah), kar pomeni, da določena pri­ponska obrazila najdemo v zelo podobni obliki v obeh jezikih. Ko imamo opravka z izpeljavo samostalnikov iz pridevnikov ali glagolov, naleti­mo na primere, kjer izpeljane samostalnike težko definiramo, ne da bi uporabili ravno metajezikovna sredstva, ki jih ponuja sistemsko funkcijska slovnica; Halli­day in Matthiessen (1999: 243) navajata med drugim primera analysis – 'process of analysing' in shakiness – 'quality of being shaky', kjer sta izraza process in quality tista, ki se uporabljata kot termina v sistemsko funkcijski slovnici; podobno velja tudi za italijanski jezik (movimento – atto del muovere o del muoversi25), pri takih primerih gre za obravnavanje lastnosti ali glagolskih dogodkov, kot da bi bili stva­ri. Razlika med primeri prave transkategorizacije, kjer elementi, ki s priponskim obrazilom postanejo del druge slovnične kategorije in izgubijo svoj prvotni status (mešalec ni več glagolski dogodek, čeprav je izpeljan iz mešati), in metaforizacijo je, da pri zadnji elementi ohranijo svoje prvotne značilnosti, hkrati pa pridobijo nove: movimento je še vedno glagolski dogodek, vendar je z novo ubeseditvijo pri­dobil status stvari. Taki združitvi avtorja pravita fuzija (fusion) ali junkcija (junc­tion) dveh osnovnih semantičnih kategorij. Med transkategorizacijo in slovnično metaforo ni jasne delitve, saj ni vedno lahko ločiti, ali gre za izpeljavo stvari iz glagolskega dogodka ali za ubeseditev glagol­skega dogodka v obliki stvari, gre bolj za stopenjsko prehajanje iz enega tipa v drugega, kar naj bi bila v skladu z mnenjem Hallidaya in Matthiessna (ibid., 243) splošna značilnost naravnih jezikov. Vendar, kot pravita avtorja, le v določenih zgodovinskih trenutkih pride do okoliščin, ko ta pojav postane dominantna la­stnost semantičnega sistema, kot je v današnji angleščini in, kar želimo dokazati, prav tako tudi v današnji italijanščini, v nekoliko manjši meri pa je pojav prisoten tudi v slovenščini. 25 Definicija je povzeta po Lo Zingarelli 2003 (2002). 2.2.2.6 Vzroki za slovnično metaforo V obravnavanih fenomenih Halliday in Matthiessen (ibid.) opažata dva po­membnejša motiva, ki pogojujeta pojavljanje slovnične metafore, od katerih je eden dominanten, drugi pa manj prisoten. Dominantni motiv je premik proti 'stvari' oz. stvarnosti, drugotni motiv pa je premik v obratni smeri, in sicer proti 'lastnosti' (torej različnim vrstam razširitev 'stvari'). Slika 2.3 prikazuje smeri metaforičnega premikanja različnih elementov. Kot vi­dimo, je pri vseh elementih smer premika proti 'stvari', skozi vse predhodne faze. Edina izjema je seveda sama 'stvar', ki ima obratno tendenco. Vzrok za primarni premik je po mnenju avtorjev (ibid.: 264 in sl.) v težnji k izkustvenosti (the experiential), k ubesedovanju izkustva na tak način, da ga je lažje razvrstiti v paradigmatske skupine. Dodatni učinek takega ubesedovanja je abstrahiranje izkustva samega, ki se nekako oddalji od osnovnega doživljanja. Stvari (things) lažje sistematiziramo od lastnosti (qualities), lastnosti lažje od glagolskih dogodkov (processes), glagolske dogodke lažje od okoliščin (circum­stances) ali povezovalcev (relators). Poleg tega so stvari, kot pravita Halliday in Matthiessen (ibid.: 265), del nominalnih skupin, ki udejanjajo udeležence; nominalne skupine lahko tako rekoč neomejeno razširjamo z modifikacijo in razširjanje (expansion) je sredstvo, ki ga slovnica uporablja za ustvarjanje takso­nomij stvari: stvari lahko razdelimo v skupine, jim pripišemo lastnosti itd. Raz­širjamo jih lahko z drugimi stvarmi ali lastnostmi, pa tudi s predložnimi zve­zami ali kar celimi figurami, ki jih udejanjajo stavki. Halliday in Matthiessen (1999: 265) navajata za razširjanje naslednji, dokaj ekstremni angleški primer: »this unique 20-piece handpainted china dinner service with optional accessories never before offered for sale at such a bargain price«, kjer se okoli jedra service na­haja kopica raznovrstnih razširitev, od lastnosti do predložnih zvez in figur, ki so tudi same lahko predrugačene oblike različnih elementov: handpainted ima na primer v zgornjem primeru vlogo lastnosti, je pa po svoji naravi glagolski dogodek, ubeseden kot pridevnik (pravzaprav gre za deležniško obliko glagola). Podobno strukturo lahko s podobnimi sredstvi tvorimo tudi v slovenščini: 'ta edinstveni ročno pobarvani jedilni servis iz porcelana z dodatki po izbiri, ki ni bil še nikoli naprodaj po tako ugodni ceni'. Možnost razširjanja samostalnikov, prikazana z zgornjima primeroma, pomeni, da če kateri koli pojav ubesedimo kot 'stvar' oz. nominalno skupino, ga poten­cialno semantično lahko najbolj razdelamo, saj lahko ob stvari oz. samostalniku navedemo največje število raznolikih modifikatorjev. Po drugi strani imajo gla­golski dogodki, ki jih udejanjajo glagolske skupine, veliko manjši potencial za razširjanje, saj je glagol, ki jih udejanja, praktično edini del glagolske skupine, ki nosi leksikalni pomen, kar pomeni, da ga ne moremo leksikalno razširiti, ne mo­remo ga razvrstiti v taksonomije niti pripisati mu skupin razločevalnih lastnosti. To sicer ne pomeni, da glagolski dogodki nimajo medsebojnih skupnih lastnosti, vendar po mnenju avtorjev (ibid.) nobena izmed njih ne prevladuje v tolikšni meri, da bi bila dominantna. Zato imajo glagolski dogodki veliko manj potenci­ala od udeležencev za opisovanje in predvsem sistematizacijo. Drugotne glagolske dogodke, ki tvorijo okoliščine (ki jih udejanjajo predlogi), je še težje kategorizirati (edini, ki naj bi kazali kakršno koli paradigmatsko organiziranost, so prostorski: v/iz, pred/za, pod/nad itd.), najtežje pa to naredimo s povezovalci, ker jih doži­vljamo le posredno, kot mehanizme povezave med elementi. Povezovalce lahko zatorej metaforično ubesedimo kot kateri koli drugi element, glagolske dogodke pa, na primer, samo kot stvari ali lastnosti (ibid.: 266–267). povezovalec okoliščina glagolski dogodek lastnost stvar 1 Slika 2.3: Smer metaforičnih premikov26 (Povzeto po Hallidayu in Matthies­snu 1999: 264) Drugotni motiv pri pojavu slovnične metafore (ibid.: 268) je omenjena tendenca ubeseditve 'stvari' v obliki ene izmed treh tipov lastnosti: kakovostne (qualifying), svojilne (possessive) ali razvrščevalne (classifying). Ta vrsta premika se pojavlja samo znotraj tako imenovanih sindromov (skupin slovničnih metafor) in spremlja 26 Številke, prikazane nad puščicami v shemi, označujejo vrste slovničnih metafor, ki so poimenovane v naslednjem razdelku (tabela 2.12). metafore, pri katerih se glagolski dogodek ubesedi kot stvar in se udeleženci skla­dne ubeseditve pojavijo kot 'lastnosti', ki razširjajo metaforično 'stvar' (npr. an. the Council proposed to lend [money] instead of subsidizing › the Council's proposed replacement of subsidies by a loan27 oz. sl. svet je predlagal, da bi posojali [denar], namesto da bi subvencionirali › predlog sveta o zamenjavi subvencij s posojilom). Take vrste perturbacija prevladujočega vzorca vzbuja občutek, da je udeleženec bolj abstrakten, saj postane izmenljiv z drugimi lastnostmi, delno izgubi svojo deiktično moč in ga ni več mogoče tako neposredno določiti, kot se navadno določi udeležence: an. engine failure, sl. 'okvara motorja' ne pove več, o katerem primerku – ali primerkih – govorimo, besedi engine v angleščini ne moremo več dodajati lastnosti – dodajamo jih lahko le besedi failure: npr. this engine failure; v slovenščini je situacija nekoliko drugačna, saj sistem ne omogoča tako nepo­srednega sopostavljanja samostalnikov v vlogi levih modifikatorejv ob samostal­niškem jedru, temveč je naravna ubeseditev v tem primeru s samostalnikom v rodilniku za jedrom, kar pomeni, da je slovnična konfiguracija pomena bistveno drugačna in da omogoča drugačne oblike razširjanja (ta okvara motorja, vendar tudi okvara tega motorja). Z vidika besedilne metafunkcije Ravelli (1985, 1988, 2003) vidi pomemben vzrok za slovnično metaforo v organizaciji sporočila: »sobesedilna spremenljivka sredstva vpliva na izbiro med udejanjanjem pomenov na skladen ali metaforičen način, posledica te izbire pa se zrcali v kompleksnosti besedila« (Ravelli 1985: 12–13; cit. v Ravelli 2003: 48) in » razlog je, 'da bi dosegli določeno organizacijo v besedilu' … ‘da bi dosegli določeno tematsko strukturo ali informacijsko žarišče sporočila« (Ravelli 1985: 95–96; cit. v Ravelli 2003: 48). Avtorica torej potrjuje hipotezo, ki jo je izrazil Halliday (1985), in sicer da je pojavljanje slovnične meta­fore resnično povezano s sredstvom (mode) ter da se najpogosteje pojavlja v pisnih besedilih, še zlasti v znanstvenem in akademskem pisanju (Ravelli 2003: 48–49). 2.2.2.7 Vrste slovnične metafore Halliday in Matthiessen (1999) klasificirata slovnične metafore predstavnostnega tipa28 glede na prehod iz ene slovnične kategorije v drugo in obravnavata vsak tak prehod kot posamezno vrsto metafore, skupek pa kot sindrom (na primer the 27 Primer prirejen iz Halliday in Matthiessen 1999: 268. 28 Kot je bilo na kratko že omenjeno, Halliday in Matthiessen (2004, 10. poglavje, zlasti str. 626–658) govorita o dveh precej različnih krovnih tipih slovničnih metafor: medosebnih metaforah (interpersonal metaphors) oz. metaforah načina (metaphors of mood) na eni strani in predstavnostnih metaforah (ideational metaphors), ki vključujejo postopek nominalizacije, na drugi strani. Medosebne metafore niso povezane z nominalizacijo, temveč zadevajo druge vrste fenomene, zato, kot smo že pojasnili, niso predmet pričujoče raziskave. To pomeni, da imamo, kadar v nadaljevanju omenjamo slovnično metaforo, v mislih predstavnostno, ne medosebno metaforo. government decided › the government's decision,29 sl. vlada je odločila › odločitev vlade predstavlja sindrom, sestavljen iz dveh ločenih metafor: ena je ubeseditev glagolskega dogodka to decide v obliki nominalizacije, druga pa ubeseditev ude­leženca the government v obliki lastnosti).30 Primarni tipi prehodov iz skladne do­mene v metaforično so prikazani v naslednji tabeli, 2.12 (prirejeno z italijanskimi primeri po Halliday in Matthiessen 1999: 245). Iz tabele 2.12 je razvidno, v katero kategorijo lahko prestopijo skladni elementi, ko jih ubesedimo v obliki metafore. Na primer: lastnost instabile metaforično postane stvar, glagolski dogodek assorbire metaforično lahko postane lastnost as­sorbente ali stvar assorbimento itd. Zanimivo je, da lahko povezovalca (relator) metaforično ubesedimo v obliki katerega koli drugega elementa, medtem ko sam ne more biti del domene metaforičnega procesa. 29 Primer je vzet iz Halliday in Matthiessen 1999: 244. 30 Podoben, vendar še bolj kompleksen model kategorizacije slovničnih metafor ponuja tudi Ravelli (1988: 139). V nadaljevanju avtorja predstavljeni sistem razdelata bolj podrobno in prikažeta, kako se določeni tipi razdelijo naprej na podtipe. Poleg podtipov, ki so označeni z malimi rimskimi številkami, so v tabeli 2.13 prikazani preskoki slovničnih ka­tegorij, slovnične funkcije, primeri ter izhodiščna in ciljna domena skladnega oz. metaforičnega elementa. Tabela 2.13 sloni na prikazu v Hallidayu in Matthiessnu (1999: 246–248), primere pa bomo nadomestili z italijanskimi in slovenskimi z namenom preveriti, v kolikšni meri je lahko sistem, ki je nastal za angleški jezik, uporaben za italijanski oz. slovenski jezik. Podobnost angleškega in italijanskega sistema je velika, zato v večini primerov ni težko najti ustreznih italijanskih pri­merov, vendar so, kot bomo videli, nekatere kategorije problematične, zato bo ob takih primerih napisano 'ni', kar pomeni, da primer za tako kategorijo, kolikor je znano avtorici, ne obstaja. Kljub temu, da je slovenski sistem precej drugačen od obeh ostalih, se, kot bomo videli, ne pojavljajo bistvene posebnosti. Tabela je, kot je razvidno v nadaljevanju, v veliki meri uporabna tudi za ita­lijanski in slovenski jezik, težave se pojavijo le v posameznih segmentih (npr. pri svojilnem deiktiku, ki ga italijanščina ne pozna, ali pri samostalniški mo­difikaciji – npr. an. surface dust). V obeh jezikih lahko torej teoretično predvi­dimo skoraj vse kategorije, vendar je sprejemljivost posameznih sintaktičnih konstrukcij vprašljiva (omejena je zgolj na določene registre ali pa so premiki mogoči v redkih primerih). 31 V italijanskem jeziku sopostavljanje dveh samostalnikov, izmed katerih je prvi modifikator drugega (surface dust), ni produktiven proces. Obstajajo sicer primeri sopostavitve dveh samostalnikov brez veznih elementov – npr. divano letto, prova acquisto – vendar je njihova interna struktura drugačna: drugi samostalnik modificira prvega in ne obratno. Dejansko pa tudi ta proces ni zelo produktiven.32 Tako kot v italijanščini, tudi v slovenščini sopostavitev dveh samostalnikov, pri katerih prvi modificira drugega, ni produktivna. Zelo redke so tudi zveze tipa ptica selivka, kjer – spet podobno kot vitalijanščini – drugi samostalnik modificira prvega. 33 Halliday in Matthiessen (1999: 246–248) razlikujeta med conjunction, ki je slovnična kategorija, in conjunctive¸ ki je slovnična funkcija. Prvo prevajamo z 'veznik', drugo s 'konjunkcija'. Sicer pa glede terminologije sistemsko funkcijske slovnice prim. Priloga 1 – Terminološki glosar. 34 Italijanščina ne pozna svojilne oblike samostalnika (government's [decision]), zato ta kategorija nima ustreznice. 35 Pridevnik 'nedogleden' je sicer redek, vendar potrjen tako s strani Slovarja slovenskega knjižnega jezika kot s strani slovenskih korpusov FIDA in Gigafida. Na splošno pa je ta kategorija v slovenskem jeziku zelo slabo produktivna. 36 Kot rečeno, italijanščina ne pozna svojilne oblike, ki bi ustrezala angleškemu yesterday's [announcement]. Omenjene osnovne slovnične metafore se navadno ne pojavljajo samostojno, kot so navedene v tabeli 2.13, temveč se pojavljajo skupaj v sindromih, ki jih v skladu s Hallidayem in Matthiessnom (1999: 250–255) lahko razdelimo na tri skupine glede na raven, kjer se metaforični proces pojavi: 1. premik iz figure v element (kar na slovničnem nivoju pomeni iz stavka v stavčni člen); 2. premik iz sekvence v figuro (slovnično iz stavčnega kompleksa v stavek); 3. premik iz figure z gla­golskim dogodkom v figuro z glagolskim dogodkom, kodiranim kot stvar (gre za situacijo, delno podobno številki 1, torej iz figure v element, s tem da je metaforiziran le del figure). Oglejmo si nekaj primerov v italijanskem jeziku za vsako izmed teh skupin:33343536 1. premik iz figure v element: e stato arrestato dalla polizia . il suo arresto da parte della polizia; 2. premik iz sekvence v figuro: hanno distrutto i documenti prima di partire per l'aeroporto . la distruzione dei documenti avvenne prima della loro partenza perl'aeroporto; 3. premik iz figure z glagolskim dogodkom v figuro z glagolskim dogod­kom kot stvarjo: hanno controllato la proprieta . hanno effettuato un controllo della proprieta. Kot vidimo, so vsi trije tipi, ki jih Halliday in Matthiessen (ibid.) predstavita kot značilne za angleški jezik, prisotni tudi v italijanskem jeziku. Drugi primer sicer zahteva drugačno razporeditev udeleženskih vlog, vendar ni nemogoč. Halliday in Matthiessen (1999: 253) namreč za angleščino navajata primer They shredded the documents before they departed for the airport . Their shredding of the docu­ments preceded their departure for the airport, kjer gre v drugem stavku resnično za pretvorbo dveh glagolskih dogodkov v neposredne udeležence novega glagolskega dogodka. V predlaganem italijanskem stavku je stanje nekoliko drugačno: prvi gla­golski dogodek iz skladne ubeseditve (hanno distrutto) je v metaforični ubeseditvi postal neposredni udeleženec (vršilec), medtem ko je drugi glagolski dogodek skla­dne verzije (partire) postal posredni udeleženec (okoliščina). Taka odločitev je bila nujna, saj stavek s podobno razporeditvijo udeleženskih vlog kot v angleščini zveni v italijanščini nenaravno: ?la distruzione dei documenti precedette la loro partenza per l'aeroporto. Poleg tega je v italijanščini tudi svojilni zaimek their – loro v prvem delu stavka izpuščen, saj se v tem jeziku vršilca dejanja navadno ne izraža na tak način. Sedaj pa poskusimo enake primere podati tudi v slovenskem jeziku: 1. aretirala ga je policija . njegova aretacija s strani policije; 2. uničili so dokumente, preden so odšli na letališče . do uničenja dokumentov (z njihove strani) je prišlo pred njihovim odhodom na letališče (?); 3. pregledali so posestvo . opravili so pregled posestva. Pri prevodih v slovenski jezik opazimo, da se pojavijo nekatere težave. V prvem primeru je kljub temu, da je skladni stavek v aktivni obliki, pomen metaforične ubeseditve pasiven. Pojavi se tudi problem izražanja vršilca v slovenskem pasiv­nem stavku, zaradi katerega je sprejemljivost takih primerov v realni rabi vprašlji­va. V vzporednem italijanskem primeru (zgoraj) je bil glagolski dogodek izražen s trpnikom (e stato arrestato), ubeseden pa je bil tudi vršilec (da parte della polizia); v slovenskem jeziku je veliko bolj sprejemljiva aktivna oblika (stavek, ki bi bil ne­posreden prevod italijanskega – s trpnikom vred – bi bil zaradi izraženega vršilca veliko manj sprejemljiv: aretiran je bil s strani policije??). Ko slovenski stavek, ki udejanja figuro, metaforično prebesedimo v element, se ravno tako pojavi pro­blem izraženega vršilca, kar potrjuje, da nominalizacija aretacija ohranja značil­nosti, ki jih ima glagolski dogodek, ko je izražen z glagolom. Drugi primer, kjer imamo sekvenco, sestavljeno iz dveh figur, ki jo metaforično ubesedimo z eno samo figuro, v slovenskem jeziku sicer zahteva dodatno preraz­poreditev elementov (in morebitni izpust vršilca v prvem delu figure), vendar je prav tako mogoč. Tudi v slovenskem primeru prehoda iz sekvence v figuro namreč, podobno kot v italijanskem, zapisanem prej, nastopijo spremembe pri razporeditvi udeleženskih vlog: v navedenem primeru vršilca ne moremo izraziti s svojilnim pridevnikom (njihovo uničenje), ker je pomen take zveze kvečjemu trpen (in potemtakem njihovo uničenje lahko prej razumemo kot uničenje doku­mentov, kot pa oni so uničili dokumente), lahko pa ga izrazimo z zvezo s strani + vršilec, vendar je ubeseditev dokaj nerodna; oba glagolska dogodka iz skladne ver­zije pa sta postala posredna udeleženca ob novem glagolskem dogodku, katerega vršilec ni neposredno ubeseden. Tretji primer, prehod iz figure z glagolskim dogodkom k figuri z glagolskim do­godkom, izraženim kot stvar (torej z nominalizacijo), je zelo podoben kot v ita­lijanskem primeru. Glagolski dogodek, izražen kot stvar oz. nominalizacija, je naša osrednja tema, zato se bomo v nadaljevanju podrobneje posvetili prav tej. 2.3 NOMINALIZACIJA Slovnična metafora je v skladu z že povedanim največkrat težnja k spreminjanju različnih elementov v smeri 'stvari', torej težnja k nominalizaciji. Ob predstavitvi glavnih vzrokov za nastanek slovnične metafore se je pokazalo, kako metaforična ubeseditev ene vrste elementa povzroči spremembo ostalih elementov (ubesedi­tev glagolskega dogodka kot stvari povzroči ubeseditev udeležencev kot modifi­katorjev te stvari). Sama nominalizacija je sicer le eden od načinov ustvarjanja slovničnih metafor, je pa, kot pravita Halliday in Matthiessen (2004: 656), naj­ bolj učinkovita. Nominalizacija je najmočnejši samostojni mehanizem za ustvarjanje slov­ nične metafore. S tem sredstvom so glagolski dogodki (skladno ubesedeni kot glagoli) in lastnosti (skladno ubesedene kot pridevniki) prebesede­ ni metaforično kot samostalniki; namesto da bi v stavku imeli funkcijo glagolskega dogodka ali lastnosti, imajo funkcijo stvari v samostalniški skupini. Nominalizacija je torej slovnično sredstvo, s pomočjo katerega (z različnimi pri­ponskimi obrazili in drugimi morfološkimi sredstvi) metaforično ubesedimo gla­golske dogodke ali lastnosti kot stvari, ki jih udejanjajo samostalniki (lat. nomen, ime, samostalnik: od tod izraz nominalizacija; slovensko se, kot rečeno, pogosto uporablja tudi izraz posamostaljenje). Ob nominalizaciji kot pomembnem orodju za predrugačeno ubesedovanje zu­najjezikovnih izkustev igra bistveno vlogo tudi možnost modifikacije (dodajanja slovnično odvisnih besed ali skupin pred ali po nosilni besedi – glavi/jedru – sin­taktične skupine) nominalne skupine, ki dopušča vključitev udeležencev glagol­skih dogodkov in okoliščin v prav tako metaforizirani obliki (ki je odvisna od tipa glagolskega dogodka in posledično tipa udeleženca oz. okoliščine). Nominalizacija potemtakem omogoča, da kompleksne sekvence besedila 'stisnemo' tako, da tvo­rijo en element v drugi semantični konfiguraciji (Halliday in Martin 1993: 15). Poleg tega naj poudarimo, da gre pri nominalizaciji in slovnični metafori s seman­tičnega vidika za maksimalno izkoriščanje potenciala, ki ga ima sistem za klasifi­ciranje izkustev, in sicer tako, da vse pojave spremenimo v obliko, ki jo je mogoče najbolj natančno opredeliti, ali vsaj v obliko, ki je bolj opredeljiva od tiste, ki je oblikovana skladno (Halliday in Matthiessen 1999: 269). Bistven učinek nomi­nalizacije je, da glagolskim dogodkom na ta način omogočimo pripisovanje vseh lastnosti, ki jih imajo stvari: lahko jih klasificiramo, kvalificiramo, kvantificiramo, identificiramo in opišemo. Čeprav pojav nominalizacije zajema poleg ubeseditev glagolskih dogodkov v obli­ki stvari tudi druge metaforične prehode, kot je že omenjena ubeseditev lastnosti kot stvari in kot so vse ostale vrste slovnične metafore, omenjene v tabeli 2.12, se analiza, ki bo predstavljena v nadaljevanju, osredotoča izključno na prvi tip: me­taforično ubeseditev glagolskih dogodkov kot stvari. Iz glavnine analize so prav tako izključeni primeri nominaliziranih infinitivov (npr. il volare, il correre, il cambiare), razen v primerih, ko so slovarsko obravnavani kot posebna iztočni­ca (il volere). Nominalizacija infinitivov s pomočjo člena je izredno produktiven proces v italijanščini: praktično kateri koli glagol lahko na ta način uporabimo v vlogi samostalnika, vendar take nominalizacije po eni strani nimajo vseh lastnosti samostalnikov (kot to velja za morfološko izpeljane nominalizacije) – ne moremo jih na primer postaviti v množino, poljubno dodajati modifikatorjev itd. – in se navadno pojavljajo v (z vidika prevajanja) preprostejših strukturah. Zaradi našte­tih razlogov ter zaradi posebnih zahtev in težavnosti pri analiziranju te strukture v korpusih, kot so tisti, uporabljeni v raziskavi, bodo nominalizirani infinitivi obravnavani posebej v poglavju 5.4. Ob tem želimo opozoriti na še eno težavo, ki se pojavlja pri analizi nominalizacije in na katero opozarjata tudi Ravelli (2003: 55) s teoretičnega stališča ter Banks (2003: 128–129) z vidika praktične analize: kategorije slovnične metafore ni mo­goče strogo ločiti od drugih jezikovnih elementov, saj se pojavljajo primeri, ki so s slovničnimi metaforami na nek način povezani, vendar se delno razlikujejo od njih. Tako je na primer Ravelli (1985, 1988) v svoji zgodnji študiji izpustila izraze, ki so del taksonomij (npr. government), abstraktne in splošne izraze (npr. warfare) in tehnične termine ter kot razlog za to izključitev navedla, da so taki izrazi postali ustaljeni v jeziku ter da se je izgubilo originalno trenje med različ­nimi jezikovnimi ravnmi, ki so ubesedene metaforično, in da posledično ni več mogoče ali ni primerno, da bi jih odmotali (unpack je izraz, ki ga uporabi avto­rica; prim. tudi Ravelli 2003: 55). V poznejšem delu (Ravelli 2003) se avtorica sprašuje, ali je stanje res tako jasno, ali torej res lahko določene primere izpustimo na podlagi teh kriterijev, in zaključuje, da je slovnična metafora fenomen, ki se ga da stopnjevati, da gre za kontinuum bolj kot za kategorično odločanje za ali proti. Obstajajo torej nekakšna siva polja (grey areas) oz. nejasni prehodi (fuzzy boun­daries), ki jih lahko pričakujemo pri analizah (ibid.: 55). Avtorica celo trdi, da je obstoj teh nejasnih meja produktiven: v skladu z njenim pogledom ima obstoj te 'nedorečenosti' gotovo kak razlog (ibid.: 57). Halliday (1996: 13; citirano v ibid.) trdi, na primer, da je taka nejasnost ali nedorečenost naravna značilnost slovnice, ki ji omogoča, da v sebi združuje različne in včasih protislovne kompleksne ele­mente, ter ji hkrati zagotavlja, da raste in se premika v nove domene. Banks (2003: 128–29) se po drugi strani osredotoča na konkretne težave pri ana­lizi posameznih primerov nominalizacije. Določena beseda (npr. v avtorjevem primeru trawl – vlečna ribiška mreža) je lahko uporabljena v več pomenih: kot predmet (v danem primeru kot orodje za izvajanje določene vrste ribolova) ali pa kot dejanje (v danem primeru lovljenje s tem pripomočkom). Seveda se kot nominalizacijo upošteva le drugi primer. Težava pa nastopi, kot poudarja Banks (ibid.), v primerih, ko ni takoj očitno, za kateri pomen gre. Obstaja torej neka­kšno sivo področje, kjer mora raziskovalec, ki analizira primere, sprejemati odlo­čitve. Pri analizi, ki bo predstavljena v nadaljevanju, smo se podobno kot Banks odločili za vključitev dvoumnih primerov v kategorijo slovničnih metafor: čeprav to pomeni, da podatki niso absolutni, to ne zmanjša njihove primerjalne vredno­sti, poleg tega pa drugačna odločitev po vsej verjetnosti ne bi bistveno vplivala na končne rezultate, kot pri svoji analizi ugotavlja tudi Banks (ibid.). Zaradi takih in podobnih pomislekov se zdi zelo uporabno razumevanje kategorij ne toliko v absolutnem smislu (določen element je/ni član kategorije), temveč v okviru prototipičnosti, kot jo razlaga Taylor (1995), pa tudi drugi kognitivni jezikoslovci. 2.3.1 Nominalizacija in stilistične težave sodobne italijanščine Zgodovinsko se je – vsaj v italijanskem in angleškem jeziku - nominalizacija in celoten fenomen predstavnostnega tipa slovnične metafore razvil kot odgovor na potrebo, ki se je pojavila z razvojem znanosti, ko je bilo nujno zgraditi besedilo na način, da bi bila argumentacija čim bolj učinkovita. Znanstveni jezik je izkoristil danosti jezika nasploh: možnost spreminjanja glagolov in pridevnikov v samostal­nike ter možnost razširjanja dometa nominalne skupine, seveda poleg možnosti kombinacije teh dveh potencialov na sistematičen, ponovljiv način. In ta kombi­nacija je postala ključnega pomena pri ubesedovanju znanstvenega razmišljanja. Sčasoma pa je tako izkoriščanje slovnice postalo pravilo in s tem del izražanja odraslih govorcev jezika. Če je v znanstvenem jeziku nominalizacija igrala ključno vlogo pri tematskem in retoričnem oblikovanju besedila ter pri tvorjenju novih strokovnih terminov, je v neznanstvenih diskurzih dobila še dodatno vlogo in postala »ritualna značilnost, ki ustvarja samo prestiž in uradniško moč. Postane jezik hierarhije, ki privilegira strokovnjaka in omejuje dostop do specializiranih domen kulturnega izkustva« (Halliday in Martin 1993: 15). To se je še posebej izrazito zgodilo v italijanskem jeziku: pogoste in vsem italijanistom zelo znane so vse kritične besede čez t. i. burocratese, uradovalni jezik. Lep primer, ki nazorno pokaže, za kakšne vrste težavo gre, nam ponuja Italo Calvino (»Il Giorno«, 3. februar 1965; citirano v Franceschini in Gigli 2003): Il brigadiere e davanti alla macchina da scrivere. L’interrogato, seduto davanti a lui, risponde alle domande un po’ balbettando, ma attento a dire tutto quello che ha da dire nel modo piu preciso e senza una parola di troppo: “Stamattina presto andavo in cantina ad accendere la stufa e ho trovato tutti quei fiaschi di vino dietro la cassa del carbone. Ne ho preso uno per bermelo a cena. Non ne sapevo niente che la bottiglieria di sopra era stata scassinata”. Impassibile, il brigadiere batte veloce sui tasti la sua fedele trascrizione: “Il sottoscritto essendosi recato nelle prime ore antimeridiane nei locali dello scantinato per eseguire l’avviamento dell’impianto termico, dichiara d’essere casualmente incorso nel rinveni­mento di un quantitativo di prodotti vinicoli, situati in posizione retro­stante al recipiente adibito al contenimento del combustibile, di aver ef­fettuato l’asportazione di uno dei detti articoli nell’intento di consumarlo durante il pasto pomeridiano, non essendo a conoscenza dell’avvenuta effrazione dell’esercizio soprastante”.37 Iz primera je jasno, kam lahko v skrajni meri pripelje omenjena težnja, prikazuje pa tudi nekatere druge lastnosti 'uradovalne' italijanščine, kot so na primer upo­raba 'tehnicizmov' (nepotrebnih, velikokrat tudi izmišljenih tehničnih terminov), splošna raba bolj izbranega (in v standardnem jeziku redkega) izrazja, izogibanje osebnim formulacijam ter zelo pogosta uporaba neosebnih glagolskih oblik. V analizah besedil, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, so uporabljeni različni eno- in večjezični korpusi, ki vključujejo tako besedila splošne narave, kot tudi ločeno obravnavane specifične žanre: znanstvena in poljudnoznanstvena besedila, strokovna besedila, leposlovna dela, govor (prim. poglavja 4 in nasl.). 2.3.2 Obravnava nominalizacije v nekaterih italijanskih slovnicah V tem razdelku so navedene predstavitve v treh različnih italijanskih slovnicah: najbolj celostni italijanski slovnici Renzi, Salvi in Cardinaletti (1995; avtorica pri­spevka je Margherita Castelli), monografiji o italijanskem besedotvorju Grossman in Rainer (2004; avtor prispevka je Livio Gaeta) ter v učbeniku za italijanske sre­dnje šole (ki ga uporabljajo tudi študenti italijanskega jezika in medjezikovnega posredovanja Filozofske fakultete v Ljubljani) Dardano in Trifone (1995). 2.3.2.1 Nominalizacija v delu Renzi, Salvi in Cardinaletti (1995) Predstavitev nominalizacije v italijanski strokovni literaturi najdemo v sklo­pu temeljne italijanske slovnice, ki so jo uredili Renzi, Salvi in Cardinalet­ti (1995), avtorica prispevka pa je Castelli (1988/1995: 333–356); pod tem imenom zajema vse vrste morfoloških izpeljav v samostalnik. Castelli (1995: 333) definira nominalizacijo kot samostalnik, morfološko izpeljan in vključen v 37 Prevod besedila, ki zlasti v primeru brigadirjevega prepisa skuša biti čim bolj dobeseden, da bi prikazal absurdnost originalne formulacije: »Brigadir je pred pisalnim strojem. Zasliševani sedi pred njim in rahlo jecljajoč odgovarja na vprašanja, vendar pazi, da pove vse, kar ima povedati, čim bolj točno in brez odvečnih besed: 'Zgodaj zjutraj sem šel v klet prižgat peč in sem našel vse tiste steklenice vina za zabojem za oglje. Eno sem vzel, da bi jo spil pri večerji. Nisem vedel, da je bila vinoteka zgoraj oropana.' Brigadir ravnodušno in hitro tipka svoj zvesti prepis: 'Spodaj podpisani, idoč v prvih dopoldanskih urah v kletne prostore, da bi izvršil vključitev termične naprave, izjavlja, da je po naključju naletel na najdbo večje količine vinskih proizvodov, nameščenih v zadenjskem področju posode, namenjene za vsebovanje goriva, da je izvršil odvzem enega izmed omenjenih predmetov z namenom porabiti ga med popoldanskim obrokom, brez vednosti o izvršenem vlomu v zgornjem obratu.'« samostalniško skupino, ki izraža pomen celotnega stavka oziroma omogoča, da sintetično izrazimo informacije, prisotne v celotnem stavku. Po besedah avto­rice se nominalizacija lahko pojavlja skupaj z eno ali več vezniškimi skupinami ali pa samostojno kot izpeljani samostalnik; tako kot Halliday (1994), tudi v tem primeru avtorica trdi, da lahko nominalizacijo parafraziramo s celotnim (odvisnim) stavkom, v katerem je povedek glagol, ki ima enak koren kot dana nominalizacija. Na primer (ibid.: 334) La morte di Luigi mi ha sorpreso. 'Smrt Luigija me je presenetila.' lahko parafraziramo s stavkom Che Luigi sia morto mi ha sorpreso. 'Da je Luigi umrl, me je presenetilo.' Avtorica poudarja, da parafraza sicer ne pokriva popolnoma idiosinkratičnega pomena, ki ga je nominalizacija prevzela zaradi svoje vloge kot slovarsko geslo: beseda costruzione, na primer, ima poleg pomena »attivita di costruire« (kar bi ustrezalo definiciji, ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika ubesedi kot »glagol­nik od graditi«) ali pomena »cio che e stato costruito« (»kar je bilo zgrajeno«) še najmanj dva idiosinkratična pomena: »edificio in muratura« (»zidana stavba«) ter »gioco per bambini« (»otroška igra«). Poleg tega, dodaja avtorica, obstajajo tudi besede, kot je delegazione (delegacija), ki so navidezno nominalizacije, vendar pa je njihov pomen drugačen (delegazione ne pomeni »attivita di delegare« oz. ni gla­golnik od glagola delegare, temveč pomeni, tako kot v slovenščini, skupino ljudi, ki predstavlja npr. državo). Nadalje (ibid.) avtorica opredeli nominalizacijo s semantičnega in s sintaktičnega stališča. S semantičnega vidika loči med dvema tipoma nominalizacij. Na eni stra­ni so tiste, ki so osredotočene na samostalniško skupino, pri katerih se tvorijo no­minalizacije tipa frullatore ('mešalnik, mikser'), ko so osredotočene na osebek, ali frullato ('napitek iz sesekljanega/zmiksanega sadja'; morfološko je oblika pretekli particip glagola frullare, torej dobesedno 'zmešano'), ko so osredotočene na pred­met; med takimi avtorica (ibid.: 336) navaja primere, kot so Ho visto l'uccisore di Giovanni ('videl sem Giovannijevega morilca') in E stato ormai identificato l'ucciso ('umorjeni je bil že identificiran'). Na drugi strani pa so tiste nominalizacije, ki so osredotočene na povedek stavka; za drugi tip nominalizacij avtorica (ibid.) nave-de primere, kot so L'arrivo di Mario ha stupito tutti (‘Mariov prihod je presenetil vse’) ali Ho assistito all'uccisione di Luigi (‘Prisostvoval sem Luigijevemu umoru’). Z našega stališča so zanimive samo nominalizacije te druge vrste, saj gre le v tem primeru za metaforizacijo glagolskega dogodka v hallidayevskem smislu, ko skla­dno ubeseditev z glagolom nadomestimo z metaforično ubeseditvijo s samostal­nikom oz. nominalizacijo. Avtorica v uvodnem delu (ibid.: 336) o nominalizaciji poudarja še, da za razliko od glagolskih oblik, ki z morfemi izražajo čas, način, aspekt in osebo, nomi­nalizacije takih informacij ne ohranjajo, zatorej jih moramo nujno dopolniti s pomočjo drugih jezikovnih sredstev (svojilnih zaimkov, prislovov ipd.), če jih želimo ohraniti. Ko govori specifično o nominalizacijah, osredotočenih na pove­dek (ibid.: 344-347), jih razdeli na dejstva in dejanja v skladu s tem, ali jih lahko parafraziramo a) z besedami, kot je fatto (npr. Il ritorno di Mario non ha senso lahko parafraziramo kot Il fatto che Mario ritorni non ha senso, nikakor pa ne kot *L'azione di ritornare di Mario non ha senso), in v tem primeru gre za dejstva (azi­oni fattive), ali pa b) z besedami, kot so azione, processo, atto ipd. (npr. La morte di Mario e stata improvvisa lahko parafraziramo z l'evento che Mario sia morto e stato improvviso). Ko je govor o morfoloških značilnostih v povezavi s pomenom nominalizacije (ibid.: 346), avtorica ugotavlja obstoj treh možnosti povezav med pomenom (ali pomeni) korenov ter med pomenom (ali pomeni) nominalizacije: a) koreni z enakim pomenom ›nominalizacije s skoraj enakim pomenom; b) koreni z enakim pomenom › nominalizacije z dvema pomenoma; c) koreni z dvema pomenoma › nominalizacije z enim pomenom. Glede sintaktičnih značilnosti avtorica opaža (ibid.: 347), da se nominalizacije obnašajo kot samostalniki, zato se vsi elementi, ki se pojavljajo ob njih (v Halli­dayevi terminologiji so to udeleženci in okoliščine – prim. Halliday in Matthi­essen 1999: 245 in nasl.), morajo pojaviti v obliki raznovrstnih dopolnil (npr. l'attribuzione delle cariche ai dirigenti da parte del direttore, ki je metaforična ube­seditev stavka il direttore ha attribuito le cariche ai dirigenti); izjema so nekatere vrste predložnih zvez, ki se lahko v enaki obliki (vendar z drugačno funkcijo) pojavijo tako ob povedku možne parafraze kot tudi ob nominalizaciji (npr. Giulio dipende dalla famiglia . La dipendenza di Giulio dalla famiglia). V nadaljevanju je govor tudi o predlogih, ki lahko uvajajo različna dopolnila, ter o stopnji njihove sprejemljivosti v posameznih primerih (ibid.: 349). Poleg predložnih zvez pa ob nominalizaciji lahko najdemo tudi pridevnike, ki jih avtorica razlaga kot leksikalizirane oblike predložnih zvez (npr. l'amore materno namesto l'amore della madre) ali pa kot preoblikovane prislove (oz. prislovna določila) iz skladnih oblik z glagolom (npr. so che Mario e partito improvvisa­mente • so della partenza improvvisa di Mario). Spet drugi (zlasti krajevni in časovni prislovi) ostajajo nespremenjeni (npr. so che Pietro tornera qui . so del ritorno qui di Pietro). Končno se nominalizacije glede členov obnašajo kot navadni samostalniki: ob sebi prenašajo tako edninski člen kot tudi množinskega (il cambiamento, i cambi­amenti); poleg tega lahko ob nominalizacijah najdemo tudi druge vrste dopolnil, kot so nedoločni pridevniki (un certo sorriso), ki jih je pogosto mogoče prebesediti na več različnih načinov glede na sobesedilo (npr. un certo modo di sorridere; un sorriso che aveva certe caratteristiche; un determinato tipo di sorriso). 2.3.2.2 Nominalizacija v delu Gaeta (2004) Gaeta (2004: 314-351) v sklopu izpeljave samostalnikov iz glagolov obravnava ti­sti tip nominalizacij, ki so predmet te raziskave. Sam jih poimenuje nomi d'azione ('akcijski samostalniki') in jih opredeli v naslednjem odstavku (Gaeta 2004: 314): »Akcijski samostalniki so samostalniki, izpeljani iz glagolov. Navadno predsta­vljajo samostalnik, s katerim se lahko nanašamo na povedek […]. Na ta način akcijski samostalniki sodelujejo pri pomembni besedilni funkciji anaforičnosti, ki pripomore k besedilni kohezivnosti«. Primer, ki ga navaja Gaeta (ibid.; podčrtava moja) je naslednji: [...] anche i rapporti tra le singole parti della grammatica erano da riformulare, e di fatto davano vita a un’architettura nuova. L’indice di questo volume da un’idea di tale riformulazione. '[…] tudi odnose med posameznimi deli slovnice je bilo treba preoblikovati in v resnici so ustvarili novo arhitekturo. Kazalo te knjige nakazuje to preoblikovanje.' Podobno pomembno vlogo z besedilnega stališča v nominalizacijah zaznavata tudi Halliday in Matthiessen (1999: 238), ki se osredotočata predvsem na uporabnost procesa nominalizacije pri izgradnji sistema informativnosti besedil (tema in rema, dano in novo) in ki pravita, da imajo zelo izrazit status v retorični strukturi diskurza. Gaeta (2004: 315) poleg tega prav tako poudarja vlogo semantične narave povedka, iz katerega je izpeljana nominalizacija; to semantično naravo imenuje Aktionsart oz. azionalita (akcijskost), definicijo pa povzema po Bertinettu (1994: 392) in pravi, da kodificira tip dogodka, ki ga je mogoče specificirati na podlagi omejenega števila relevantnih lastnosti. V nasprotju s Hallidayem (prim. Halliday 1994, Halliday in Matthiessen 2004), ki glagole kategorizira v tri glavne in tri manjše skupine glagol­skih dogodkov (prim. 3. poglavje), se Bertinetto (1986, 1991) naslanja na drugačno osnovo ter prepoznava štiri glavne skupine glagolov, stativne (stativi), kontinuativ­ne (continuativi), rezultativne (risultativi) in transformativne (trasformativi), poleg tega pa razlikuje še tri lastnosti z vidika akcijskosti, in sicer točkovnost (puntualita), teličnost (telicita) ter dinamičnost (dinamicita). Akcijske značilnosti glagolov se pre­našajo na iz njih izpeljane samostalnike (nominalizacije) in lahko interagirajo z be­sedotvornimi pravili, zaradi česar se pri tvorjenju lahko izbere (ali izključi) določeno besedotvorno obliko (Gaeta 2004: 316). Gaeta v nadaljevanju (ibid.: 317) opre­deljuje pomene, ki jih lahko prevzamejo nominalizacije, in se pri tem naslanja na Vendlerja (1967), ki omenja tri glavne vrste pomenov, značilnih za nominalizacije, ki jih v italijanskem jeziku Gaeta poimenuje dogodki (eventi), dejstva (fatti) in pro­pozicije (proposizioni); poleg teh pomenov nominalizacij Gaeta omenja še nekatere druge, kot na primer rezultat nekega dejanja, doseženo stanje, sredstvo, s katerim se uresniči dejanje ipd. (za podrobnejšo razlago prim. Gaeta 2004: 317–318). Akcijske samostalnike, če uporabimo Gaetovo terminologijo, v italijanščini tvo­rimo z morfološkimi postopki, in sicer s priponskimi obrazili (npr. cambiare > cambia-mento) ali z morfološko konverzijo (npr. revocare > revoca, utilizzare > utilizzo) ali tudi s sintaktičnimi postopki, ko glagolski infinitiv uporabimo kot samostalnik (npr. il vedere; prim. poglavje 5.4). V nasprotju z morfološkimi po­stopki je nominalizirani infinitiv vsesplošno uporaben, saj lahko, kot rečeno, te­oretično kateri koli infinitiv nominaliziramo; ker gre za živ proces, ki je lahko zelo minljive narave (tako imenovani okazionalizem), je pri analizi nominaliza­cij v naših virih obravnavan posebej, pri splošni obravnavni nominalizacij pa so upoštevani le tisti nominalizirani infinitivi, ki imajo v slovarju Zingarelli (2002) status samostojnega gesla. Konverzije tipa revoca in utilizzo, omenjene zgoraj, Salvi in Vanelli (1992: 204) imenujeta tudi izpeljanke z ničto končnico (parole derivate senza suffisso) in so primeri, kjer nominalizacija ni izpeljana s pomočjo priponskega obrazila, tem­več beseda preprosto preide iz ene slovnične kategorije v drugo (avtorja navajata primer, kot so ricoverare > ricovero, comandare > comando). Take nominalizacije predstavljajo problem za računalniško obdelovanje podatkov, kot bomo videli v nadaljevanju (prim. 3. poglavje), saj jih je težko zajeti v analizo, z obzirom na to, da nimajo značilne končnice. Kar zadeva morfološko izpeljane nominalizacije, Gaeta ugotavlja (ibid.: 322), da v standardni italijanščini obstaja manj kot deset zares produktivnih vzorcev iz­peljevanja: avtor podrobno obravnava priponska obrazila -zione, -mento, -tura, -aggio, -ata, -(z)a in -ío in kot zgled produktivnosti navaja podatke iz slovarja DISC, posebej tudi podatke samo za tiste iz 20. stoletja, ter še podatke, izhaja­joče iz analize enega letnika dnevnega časopisa La Stampa (1996). Ti podatki so povzeti v tabeli 2.14. Kot vidimo, so daleč najpogostejša priponska obrazila prva tri, navedena v ta­beli: -zione, -mento in -tura. Podobno izhaja iz naše analize slovarja Zingarelli (2002), pa tudi iz analize najpogostejših nominalizacij v korpusu La Repubblica, kot bomo videli v nadaljevanju (prim. 4. poglavje). Poleg naštetih priponskih obrazil avtor omenja še precej veliko število neproduk­tivnih izglagolskih priponskih obrazil (ibid.: 349-351): npr. izpeljanke, tvorje­ne iz moške oblike latinskega perfektivnega participa (assenso, atto, decesso, flusso itd.); izpeljanke, tvorjene iz italijanskih preteklih participov (corso, concorso, pe­ccato, grugnito, muggito); priponska obrazila -ore, -uria, -ita, -bolo, -ucia, -eria itd. 2.3.2.3 Nominalizacija v delu Dardano in Trifone (1995) Nominalizacija v tem delu ni prikazana kot poseben fenomen, značilen za ita­lijanski jezik, temveč je izraz omenjen le v pomenu procesa, v skladu s katerim lahko glagolske oblike infinitiv, gerundij in particip uporabimo kot samostalnike (Dardano in Trifone 1995: 312; 358–359), ter besedotvornega procesa, ko iz glagolov ali pridevnikov lahko tvorimo samostalnike (ibid.: 593–596). Znotraj prve besedotvorne skupine, torej prehoda od glagola k samostalniku, ki zadeva področje te raziskave, avtorja navajata dva tipa izpeljanih samostalnikov: takih, ki pomenijo dejanje (insegnare › insegnamento), in takih, ki pomenijo agenta (lavorare › lavoratore). V nadaljevanju za vsako od teh kategorij navedeta pri­ponska obrazila, s katerimi se tvorijo izpeljanke. Za samostalnike, ki pomenijo dejanje (oz. nominalizacije, s katerimi se ukvarjamo v nalogi), navedeta naslednja priponska obrazila (ibid.): -zione, -aggio, -mento, -ura, -anza, -enza, -io, -ato, -ito, -ata, -uta, -ita itd. in ničto končnico. Z nekaj primeri, navedenimi ob posame­znih priponskih obrazilih, se celotno poglavje izčrpa. Glede na obseg tega dela in na (vsaj v zasnovi) izčrpno zastavljeno vsebino (delo vsebuje poleg poglavij o morfologiji italijanskega jezika še kratek uvod v jeziko­slovje in stanje italijanskega jezika danes, poglavje o skladenjskih vlogah v stavku, o skladnji zloženih povedi itd., poglavje o besediloslovju ter poglavje o besedišču, v katerem teče razprava tudi o jezikovnih zvrsteh in sociolektih), bi pričakovali, da bo tako obsežen fenomen, kot je nominalizacija, bolj natančno obdelan. Na­sprotno pa avtorja izraza v tem pomenu sploh ne omenjata, temveč bralca neko­liko zmedeta z uporabo termina stile nominale (ibid.: 360), pri čemer se ta termin nanaša na neglagolske stavčne konstrukcije tipa qui, tutto bene ('tu, vse ok'), ter z uporabo še enega termina, forme nominali del verbo, ki naj bi se nanašal na upo­rabo glagolskih oblik infinitiv, gerundij in particip v vlogi samostalnikov (primere l'amata, l'essere, il dare, l'imbrunire, laureando, reverendo postavljata bolj ali manj na isti plan; ibid.: 312). Ob tem se pri obravnavi izpeljevanja samostalnikov iz glagolov (ibid.: 593–595) popolnoma izogneta kakršni koli razlagi uporabnosti, pogostnosti, delovanju predstavljenih oblik. Tudi v poglavju Il lessico (ibid.: 627 in nasl.), kjer govorita med drugim o jezikovnih vrstah in zvrsteh, ne omenjata fe­nomena nominalizacije v povezavi z znanstvenim jezikom, še manj pa uradovalni jezik, ki moderni (pisni) italijanščini daje tako viden pečat. Žal si torej tako naši kot italijanski študentje pri spoznavanju nominalizacije težko pomagajo z učbe­nikom, ki sta ga pripravila Dardano in Trifone. 2.4 ZGODOVINSKI RAZVOJ NOMINALIZACIJE V EVROPSKIH JEZIKIH IN SLOVENŠČINI Na koncu tega teoretičnega pregleda nominalizacije se bomo posvetili še zgodo­vinskemu aspektu in razlikam pri razvoju nominalizacije zlasti v italijanščini in slovenščini, saj se zdi, da se specifična zgodovina posameznih jezikovnih skupno­sti odraža tudi v uporabi nominalizacije. Kot pravita Halliday in Matthiessen (1999: 263), slovnična metafora izkorišča splošne semantične danosti, ki so bile vedno prisotne v jeziku, vendar so postale dominantne zaradi novih zahtev do jezika, nastalih ob spremembi zgodovinskih okoliščin. Zametke slovnične metafore lahko prepoznavamo že v najzgodnejšem tvorjenju znanstvenih terminov pri starogrških mislecih, ki so na ta način izkoristili lastnost grške slovnice, da omogoča spremembo pridevnikov in glagolov v samo­stalnike (zgoraj omenjeno transkategorizacijo). Po drugi strani so hkrati taisti znan­stveniki, zlasti matematiki, izkoristili tudi možnost razširjanja nominalne skupine s predložnimi zvezami in vstavljenimi stavki. Podobno kot se dogaja tudi dandanes v številnih evropskih jezikih, kot so angleščina, španščina, nemščina, italijanščina, gr­ščina, francoščina itd., je bilo že od samega začetka razvoja fenomena nominalizaci­je v modernem smislu ta potencial mogoče izkoriščati znova in znova, kar pomeni, da so si nominalizacije lahko poljubno sledile v besedilu oz. bile nakopičene v istem stavku (v isti figuri in več figurah, združenih v sekvenco). Tako Halliday (1987: 146; cit. v Banks 2003: 129) trdi, da je v zahodnem svetu do eksplozije uporabe samostalnikov za izražanje glagolskih dogodkov v znanstveni grščini prišlo od leta 550 p. n. š. dalje ter privedlo do nastanka tako imenovanega 'atiškega stila', ki je temeljil na samostalniški skupini in je deloval precej 'statično' in kateremu je stal nasproti veliko bolj 'aktiven', na stavčnih zvezah temelječi 'dorski stil'. Dorski stil, stil vsakdanjega treznega diskurza, zaznamuje velika prisotnost slovnične zapletenosti – koreografski tip kompleksnosti, kot sem ga sam poimenoval: poudarja glagolske dogodke in njihovo medsebojno odvi­ snost. Atiški stil, stil nastajajočih jezikov znanosti, izkazuje visoko stopnjo leksikalne gostote; njegova kompleksnost je kristalna in poudarja strukturo ter notranje povezave med njenimi deli in v pomembnem poznejšem ra­ zvoju zajema tudi konceptualne strukture, taksonomije, ki so pripomogle k temu, da je znanje postalo znanost. (Halliday 1987: 147; cit. v Banks 2003: 130) Pozneje se je, kot pravita Halliday in Martin (1993: 12–13), ta potencial po prin­cipu jezikovnega kalka prenesel v latinščino (pa tudi v arabščino), iz srednjeveške in poznejše latinščine pa je prešel v številne novodobne evropske jezike: na primer španščino (prim. Colombi 2006), angleščino (prim. Halliday in Martin 1993), nemščino (prim. Bateman 1990), grščino (prim. Thoma 2003), češčino (prim. Rezničkova 2003, Kolarova 2006), norveščino (prim. Stalhammar 2006) in itali­janščino, kot bomo videli v nadaljevanju (prim. tudi Bruni et al. 1997, Cortelaz­zo 2004, Crivello 1998 idr.). Bistveno razliko med grškimi transkategorizacijami in poznejšimi pravimi slovničnimi metaforami Halliday in Martin (1993: 13–14) pojasnjujeta v naslednjem odstavku. Seveda je slovnična metafora vedno obstajala v jeziku, tako kot je vedno obstajala leksikalna metafora; prvotne izpeljave samostalnikov kot tehnič­nih terminov v stari grščini so že bile v tem smislu metaforične. Vendar med temi in poznejšimi spremembami obstajajo nekatere pomembne raz­like. Pri prvem procesu je šlo za transkategorizacijo znotraj slovnice; na ta način oblikovan pomen je nova tehnična abstrakcija, ki je del znanstvene teorije, in njegov prvotni semantični status (kot proces ali lastnost) se na­domesti z abstraktno teoretično entiteto – tako motion (premik) in dis­tance (oddaljenost) nista več sinonimna z moving (gibati se) in (being) far ([stanje] oddaljenega). […] V poznejšem razvoju pa nominalizirana oblika ni več oblikovana kot tehnični termin; prej bi rekli, da je začasna tvorba, ustvarjena zato, da zadostimo potrebam diskurza, kot na primer plumpness (okroglost, rejenost) in indistinction (nejasnost), ki še vedno obdržita semantični status lastnosti. Dodamo lahko seveda, da velja enako za metaforizirane glagolske dogodke, ki prav tako v metaforični ubeseditvi, torej kot samostalniki, obdržijo semantični status glagolskih dogodkov. Razvoj slovnične metafore gre tako v angleškem jeziku vštric z razvojem znanosti: po besedah Hallidaya in Martina (1993) je bil eden izmed prvih avtorjev, ki je obilno uporabljal večino tipov slovnične metafore, kot so prisotni še danes, Isaac Newton. Zelo pogosta uporaba nominalizacije kot enega od primarnih izraznih sredstev je za sabo potegnila tudi preoblikovanje samega izkustva kot takega. Hal­liday in Martin (1993: 15) razlagata: Kjer vsakdanji 'materni jezik' zdrave pameti oblikuje realnost kot uravno­teženo napetost med stvarmi in glagolskimi dogodki, jo zamotani register znanstvenega vedenja preoblikuje v zgradbo stvari. To zadrži realnost ne­gibno, da se jo lahko opazuje in z njo eksperimentira; in na ta način jo interpretira ne kot spreminjajočo se skozi čas (kot jo interpretira slovnica stavkov), temveč kot trajno – ali bolje trajanje – skozi čas, kar je značilnost samostalnika. Čeprav se strinja s stališčem Hallidaya in Martina (1993) glede vloge slovnične metafore v znanstvenem diskurzu, Banks (2003) ugotavlja, da se je v (nekoli­ko, a ne ključno) manjši meri slovnična metafora pojavljala tudi v Newtonovih sodobnikih: avtor v svojem članku obravnava nekatera besedila, napisana pred Newtonovimi deli (Chaucerjevo Treatise on the Astrolabe, Boyleovo New Experi­emnts Physico-Mechanical, Touching the Spring of the Air, and its Effects: made for the most part in a New Pneumatical Engine ter Banksovo The Endeavour Journal of Joseph Banks), kjer se že pojavljajo znaki poznejšega razvoja (Banks 2003: 135).38 Newton torej po avtorjevem mnenju ni deloval v vakuumu, temveč je njegov znanstveni stil pisanja bil posledica tako predhodno obstoječih modelov kot tudi splošnega vzdušja odpora proti pretirano okrašenemu stilu pisanja, ki je vladal v njegovem času (ibid.: 132–133). Po drugi strani Halliday in Matthiessen (1999: 240) trdita, da je zelo verjetno, da so bili Newton in njegovi angleški sodobniki iz 17. stoletja pod vplivom italijan­skega jezika (kjer je že nekaj desetletij pred Newtonom podobna sredstva upora­bljal Galileo Galilei; avtorja se s tem v zvezi sklicujeta na Altieri Biagi 1995), saj so zelo veliko študirali in delali v Italiji. Če se je torej slovnična metafora v veliki meri razvila že v 17. stoletju, kar zadeva italijanski jezik s pisateljskim slogom Galilea Galileija (in njegovih predhodnikov, če lahko sklepamo na podlagi angleškega primera), fenomen v jeziku obstaja že preko štiri stoletja. V zgodnji dobi tega razvoja, deloma pa tudi v poznejšem času (čeprav so se znanstveni centri z italijanskega polotoka preselili tudi drugam po Evropi in svetu), je bila Italija v samem vrhu razvoja znanosti v modernem smislu. Avtorji so tedaj šele pred kratkim nehali pisati v latinščini in začeli upo­rabljati svoje materne jezike. Galileo je s tega vidika postavil temelje italijanskega znanstvenega jezika. Za njim pa so se pojavili številni drugi znanstveniki, ki so to tradicijo nadaljevali in izpopolnili. Galileo se v zgodovini italijanske literature (kamor ga kljub njegovi znanstveni naravnanosti brez izjem prištevajo) pojavi štiri stoletja po prvih resnejših posku­sih literarnega ustvarjanja v italijanskem jeziku (če upoštevamo, da se za začetek italijanske književnosti šteje sicilijanska šola, ki je delovala v prvi polovici 13. stoletja), ko sta bila tako pesništvo kot literarna proza že zelo ustaljena. Njemu se pravzaprav pripisuje utemeljitev italijanskega znanstvenega pisanja. Seveda nje­govo pisanje ni nastalo v vakuumu: naslanjalo se je na humanistično-renesančno 38 Banks (2003) se v svojem članku sicer ukvarja s prisotnostjo in pogostnostjo slovnične metafore (zlasti nominalizacije) v dveh tipih znanstvenih besedil, in sicer s področja fizike ter s področja biologije; ugotavlja, da se je uporaba slovnične metafore v zadnjih razvila nekoliko pozneje kot v prvih (ibid.: 143), predvsem zaradi drugačnega pristopa k tematiki, ki je bila obravnavana (v zgodnjih fizikalnih delih je bil pristop veliko bolj eksperimentalen kot v primerljivih delih s področja biologije, ki so bila bolj opisne narave, ter zato, po avtorjevem mnenju, tudi manj podvržena pojavljanju slovnične metafore. Ko so biološke znanosti postale prav tako bolj eksperimentalne, se je jezikovni slog temu prilagodil in dandanes po avtorjevem mnenju (ibid.) ni opaziti posebnih razlik med obema besedilnima tipoma. Poleg tega avtor ugotavlja (ibid.: 142), da se je v zadnjih 250 letih uporaba nominalizacije konstantno povečevala. esejistiko, 39 vendar je ravno pri Galileu prvič tako močno opazna posebna težnja k uporabi nominalnih struktur namesto verbalnih. Altieri Biagi (1993: 58) nje­govo prozo komentira takole: Najbolj tipičen pojav galilejanske sintakse se zdi zmanjšanje 'glagolske' vloge v prid 'nominalni' vlogi. Ne prihaja do tako opaznih rešitev, kot so tiste, ki zaznamujejo današnje izraze tako imenovanega nominalnega stila, vendar je prepuščanje samostalniku (ali bolje oblikam, ki sodijo v morfološki ra­ zred samostalnika) funkcij, ki so v obdobju pred 17. stoletjem bile speci­ fično ali pretežno zaupane glagolu, očitno. Na slovenskem ozemlju je bilo stanje precej drugačno. Leta 1550, 14 let pred roj­stvom Galilea in kakih 60 let pred njegovimi prvimi publikacijami, sta izšli prvi slovenski knjigi, Trubarjeva Katekizem in Abecedarij, za tem pa še nekaj drugih katekizmov, postil, pridig in pesmi, ki so bili po svoji naravi prevodni in nelite­rarni. Pomembnejši za poznejše slovensko pisanje so bili prevodi celotne Biblije, Visoke pesmi in psalmov. S koncem reformacije (okrog leta 1600) je to slovstvo bolj ali manj zamrlo in med leti 1615 ter 1672 je knjižna produkcija zastala. Po obuditvi slovstvene dejavnosti se je začelo obdobje literarnega baroka, v katerem je še vedno prevladovala katoliška nabožna književnost, dokler ni izdaja Pohlino­ve Kranjske gramatike leta 1768 zaznamovala prehoda v obdobje razsvetljenstva.40 Ni treba naprej povzemati zgodovine slovenske literature, saj je že iz opisanega razvidno, da je bila prisotnost slovenskega jezika v pisnih besedilih v 17. stoletju precej skromna. Znanstveno pisanje se je na Slovenskem uveljavilo veliko pozne­je. Ni presenetljivo torej, da se je razvoj slovnične metafore oz. nominalizacije, ki je v številnih evropskih (in svetovnih) jezikih prisoten že več stoletij, v naši prozi začel nekoliko pozneje. Jasno pa je tudi, da tako kot je angleščina verjetno začela uporabljati 'nominalni stil' pod vplivom italijanskih besedil, tudi znanstvena slovenščina teži k prevzemanju vzorca, ki se je izkazal za zelo produktivnega in učinkovitega zlasti pri znanstvenem argumentiranju. Kot daje slutiti Vodušek (1933), je bila uporaba nominalizacije v slovenščini do neke mere prisotna že v prvi polovici 20. stoletja, vendar je niso vsi sprejemali z enakim navdušenjem. Avtor (ibid.: 72–73) namreč opozarja na »arhaizacijske težnje, ki so imele svoj izvor v panslavistični usmerjenosti«, v skladu s katerimi bi bila moč slovenskega jezika v njegovem verbalnem stilu (v nasprotju z nominalnim). Sam zagovarja stališče, da v takratni slovenščini delavcev, meščanov, tehnikov in znanstveni­kov jezik, zaznamovan z nominalnim stilom, »že v resnici nastaja in je samo znak arhaizacijskih in rustikalističnih teženj, ki prevevajo vse naše jezikoslovce 39 Tako kot Banks (2003) opozarja na predhodne primere besedil v angleškem jeziku, ki so nastajala pred Newtonovim pisanjem in vzporedno z njim, tudi Galileo gotovo ni deloval v osami, vendar žal trenutno ni dostopna nobena študija, ki bi se osredotočala na analizo slovnične metafore v besedilih, napisanih pred Galileovimi, zato ga v nadaljevanju kljub vsemu upoštevamo kot utemeljitelja znanstvene italijanščine. 40 Podatki povzeti po Velikem splošnem leksikonu. Sedmi knjigi. S-Te, str. 3960 (Ljubljana: DZS, 1998). in slovničarje, da skušajo ta naravni razvoj zaustaviti«. Bistveno pri razumeva­nju rabe nominalizacije in njenega prehajanja iz enega jezika v drugega, iz ene vrste besedil v drugo je, da ne gre samo za transfer tujega vzorca pri prevajanju, temveč za funkcionalno boljšo rešitev, ki jo avtorji sprejemajo kot svojo. Kori­stnost slovnične metafore v znanstvenem jeziku nazorno prikazuje spodnji, že omenjeni primer, kjer avtorja opazujeta medosebni pomen slovnične metafore (Halliday in Matthiessen 1999: 241–42). Na primer, figuro 'atomsko jedro + absorbirati + energija' lahko medo­sebno uprizorimo kot predlog, o katerem se da pogajati: Atomsko jedro absorbira energijo – Ali jo res? – Ja, res jo. – Ne, ne more je. Ko pa je ta figura spremenjena v udeleženca 'absorpcija (+ energije) (+ s strani atomskega jedra)', nima več potenciala, da bi jo medosebno uprizorili kot predlog; prej bi jo v diskurzu jemali kot samoumevno. Ne moreš diskutirati z zvezo absorpcija energije s strani jedra, saj ni uprizorjena kot predlog, o katerem se je mogoče pogajati. Ob tem dodajmo, da bi se bilo sicer tudi pri metaforiziranih glagolskih dogodkih mogoče spraševati o resničnosti oz. veljavnosti izraženega, vendar bi to bilo vse­kakor bolj posredno. Raziskava bo pokazala, v kolikšni meri je slovnična metafora prisotna v slovenskih prevodih pri različnih vrstah in zvrsteh besedil. Za primerjavo pa bomo pogledali tudi vzorce izvirne slovenščine, tako pisnega kot govorjenega jezika, in opazovali, v kolikšni meri je prisotna slovnična metafora v obliki nominalizacije. Poleg tega nas bo zanimalo tudi kaj se pojavlja v prevodih na mestih, kjer tujejezična nomi­nalizacija ni prevedena s slovensko nominalizacijo. Precejšen del pričujoče analize temelji na korpusnem gradivu, zato bo to poglavje posvečeno najprej opredelitvi osnovnih pojmov korpusne lingvistike in korpusov, nato pa opisu analiziranih korpusov ter metodologiji, ki je bila uporabljena v različnih fazah raziskav. 3.1 KORPUSI 3.1.1 Korpusna lingvistika in korpusi Vloga korpusne lingvistike, ene mlajših vej jezikoslovja, je bila in delno še vedno je kontroverzna. Tognini Bonelli (2001: 1), na primer, komentira: O problemu, kako definirati korpusno lingvistiko in ali jo definirati kot teorijo ali kot metodologijo, je bil govor z različnih stališč. Nekateri trdi­jo, da korpusna lingvistika pravzaprav ni raziskovalno področje, temveč le metodološki pristop za proučevanje jezika. Številni jezikoslovci, ki delajo s korpusom, pa se nagibajo k trditvi, da ima korpusna lingvistika veliko večji pomen, kot je ta popolnoma metodološka vloga. […] Soočamo se z dejstvom, da je korpusna lingvistika postala nova raziskovalna dejavnost in nov filozofski pristop k jezikoslovnemu raziskovanju. Korpusno lingvistiko je kot nov filozofski pristop k jezikoslovnemu raziskovanju označil že Leech (1992: 106): »računalniška korpusna lingvistika […] ne pred­stavlja le na novo nastajajoče metodologije za proučevanje jezika, temveč novo raziskovalno dejavnost in pravzaprav nov filozofski pristop k temi«. Omogoča namreč opazovanje jezika na način, ki predhodno ni bil mogoč. Kot pravi Togni­ni-Bonelli (prim. zgoraj), nekateri sicer trdijo, da korpusna lingvistika pravza­prav ni raziskovalno področje, temveč bolj metodološka osnova za raziskovanje jezika (prim. na primer Biber, Conrad in Reppen 1998: 3–4, Kennedy 1998: 7 idr.), vendar številni drugi v njej vidijo več kot samo metodo: Halliday (1993: 24, cit. v Tognini-Bonelli 2001: 1) trdi, da korpusna lingvistika združuje zbi­ranje podatkov in teoretiziranje ter zagovarja stališče, da to vodi h kakovostni spremembi razumevanja jezika. Tudi Calzolari in Lenci (2004: 57) vidita v kor­pusni lingvistiki več kot samo metodološko sredstvo, saj govorita o metodološki zrelosti te veje jezikoslovja. V resnici je danes pri korpusni lingvistiki opazna neka metodološka zre­lost; izhaja iz natančno opredeljenega raziskovalnega področja, ki je avto­nomno glede na področja, iz katerih se je razvila: humanistične in informa­cijske raziskave. Za to avtonomijo je značilno občutljivo ravnovesje med jezikom in računalnikom. Računalniška obdelava podatkov mora namreč spoštovati kompleksnost, razčlenjenost in večdimenzionalnost jezika ter njegovih konkretnih besedil. Hkrati tudi besedilni dokumenti postajajo dostopni kot vir spoznanja, s katerim lahko upravljamo in ga obdelujemo s tehnikami, metodami ter sredstvi, ki predstavljajo najsodobnejšo infor­macijsko tehnologijo. John Sinclair (1997: 31), utemeljitelj korpusne lingvistike, je podal naslednjo de­finicijo: »Korpusna lingvistika je preprosto proučevanje jezika s pomočjo razisko­vanja, ki temelji na korpusih, in se od tradicionalnega jezikoslovja razlikuje zato, ker poudarja sistematično proučevanje avtentičnih primerov jezika v rabi«. Na to definicijo se naslanjamo, ko trdimo, da sodi pričujoča raziskava na področje kor­pusne lingvistike, saj so vsi izsledki plod opazovanja avtentičnih primerov, zajetih v korpuse italijanskega oz. slovenskega jezika ter italijansko-slovenski vzporedni korpus, o katerih bo govor v nadaljevanju. Pred predstavitvijo uporabljenih korpusov pa se še podrobneje posvetimo sami de­finiciji korpusa. Elena Tognini-Bonelli (2001: 2) korpus definira kot zbirko bese­dil, ki naj bi bila reprezentativna za izbrani jezik in ki so zbrana v taki obliki, da jih lahko uporabimo za jezikoslovne analize. Navadno velja, da so besedila, shranjena v korpusu, nastala naravno, da so izbrana glede na eksplicitno določena pravila s točno določenim ciljem ter da predstavljajo večje odseke jezika, izbranega glede na določene tipološke kriterije. Tudi za naše potrebe veljajo predpostavke, ki jih na­vaja Tognini-Bonelli (ibid.): »Tukaj bo zadostovalo, če pristop h korpusnemu delu opišemo s treh vidikov: gre za empirični pristop k opisovanju jezika v rabi; deluje v okviru sobesedilne in funkcijske teorije pomena; pri njem se uporablja nove tehnologi­je.« Primerjavo med posameznim besedilom in korpusom kot zbirko besedil lahko opazujemo v tabeli 3.1, povzeti po Tognini-Bonelli (2001: 3). Korpuse lahko razdelimo glede na različne kriterije:41 glede na medij jih delimo na korpuse pisnega jezika in govorne oz. govorjene korpuse; glede na obseg ločimo 41 Razdelitev korpusov je povzeta po Erjavec (19997 in 2004) ter Hirci (1999); za nekoliko drugačno tipologijo korpusov prim. tudi Baker (1995: 29). referenčne korpuse, ki zajemajo vzorec jezika kot celote, in specializirane korpuse, ki se osredotočajo na posamezno področje oziroma podjezik; glede na vključe­no besedilo jih razdelimo na vzorčne korpuse (ki zajemajo fragmente besedil) in celostne korpuse (ki zajemajo celotna besedila); glede na časovno komponento lahko govorimo o statičnih korpusih (ki vsebujejo zaključeno celoto vzorcev jezi­ka) in spremljevalnih (monitorskih) korpusih (ki opazujejo jezik v spreminjanju in so odprtega tipa, kar pomeni, da se njihov obseg nenehno povečuje), pa tudi o sinhronih korpusih (ki zajemajo sinhrona besedila) ter o diahronih korpusih (ki zajemajo besedila iz različnih zgodovinskih obdobij jezika); glede na jezik ali jezike, ki jih zajemajo, poznamo enojezične, dvojezične in večjezične korpuse; dvo- ali večjezične korpuse lahko razdelimo tudi na primerljive korpuse (vsebuje­jo zbirke besedil v različnih jezikih, ki imajo enako komunikacijsko funkcijo), in vzporedne korpuse (so vrsta primerljivih korpusov, kjer je originalnemu besedilu sopostavljen en ali več prevodov). Vrste korpusov povzema slika 3. Slika 3.1: Vrste korpusov V zadnjih letih je korpusno jezikoslovje izjemno napredovalo in je ponudilo šte­vilne inovativne ter pronicljive študije, nekatere izmed zanimivejših aplikacij so predstavljene npr. v McEnery in Hardie (2012), Baker (2009), Kübler in Zin­smeister (2015), Cheng, Greaves in Warren (2008), Cheng (2012) in številnih drugih delih. Tudi na Slovenskem je vse več raziskovalcev, ki se posvečajo korpu­snemu jezikoslovju ali uporabljajo korpusne metode. Število prispevkov je po­stalo tako veliko, da je na tem mestu nemogoče narediti temeljit pregled, zato so navedeni samo nekateri izmed pomembnejših naslovov: Mikolič (2009) je uredila zbornik, posvečen korpusu turističnih besedil; Vintar (2010) združuje raznovr­stne korpusne raziskave slovenskih raziskovalcev; Arhar Holdt (2011) prikazuje metode luščenja besednih zvez; Pisanski Peterlin (2011) se posveča metabesedil­nim konvencijam v slovenščini in angleščini; Verdonik in Zwitter Vitez (2011) predstavljata Govorni korpus slovenščine GOS; Logar et al. (2012) podajajo informacije o gradnji in uporabi slovenskih korpusov Gigafida ter Kres; Stritar Kučnik (2012) opisuje korpuse usvajanja tujega jezika; Vintar (2013) pa odstira dogajanje v korpusu sodobnih slovenskih literarnih prevodov. Sledila bo predstavitev glavnih uporabljenih korpusov za slovenski in italijanski jezik ter nekaj razlogov za izbiro teh korpusov. V zadnjem delu poglavja bo pred­stavljen še italijansko-slovenski vzporedni korpus, ki je bil pripravljen namen­sko za pričujočo raziskavo. Nekateri korpusi, ki so bili uporabljeni za manjše, naknadne žanrske raziskave, bodo predstavljeni v sklopu relevantnih raziskav v poglavjih 4, 5 in 6. 3.2 O ITALIJANSKIH IN SLOVENSKIH ENOJEZIČNIH KORPUSIH Dandanes je na svetovnem spletu na voljo veliko število raznovrstnih korpusov za različne jezike oziroma jezikovne kombinacije,42 ki so bili ustvarjeni z različnimi nameni in za različne vrste uporabnikov. Poglejmo najprej nekatere izmed itali­janskih enojezičnih korpusov, nato pa še obstoječe slovenske korpuse. 3.2.1 Italijanski korpusi na spletu Seznam, ki sledi, je zgolj informativen in vsekakor ni popoln, saj se novi viri po­javljajo zelo pogosto, stari pa včasih niso več dostopni. Kot korpusi so navedene tudi spletne strani, ki hranijo zbirke (večinoma literarnih) besedil, do katerih je mogoče dostopati v celoti, poleg tega pa je po delih mogoče iskati z različni­mi uporabniškimi vmesniki; v nekaterih primerih so besedila oblikoskladenjsko označena, drugod omogočajo samo iskanje besed (ali besednih zvez) kot takih, vsi pa gotovo omogočajo raznovrstno jezikoslovno raziskovanje. Na spletu so za italijanski jezik na voljo naslednji korpusi in zbirke besedil: 42 Seznamov korpusov, ki so prosto dostopni na spletu, je veliko, npr. Wikipedija na strani List of Text Corpora (https:// en.wikipedia.org/wiki/List_of_text_corpora) v angleščini ponuja seznam večjih raznovrstnih korpusov v različnih jezikih; spletna stran The Linguist List ima prav tako podstran, imenovano Text and Corpora (http://linguistlist.org/sp/ GetWRListings.cfm?wrtypeid=1), kjer je ob povezavi do korpusov še kratka razlaga tipologije korpusa. Accademia della Crusca Pod okriljem te institucije so nastali v nadaljevanju navedeni korpusi. Korpus LIS (Lessico dell'Italiano Scritto) http://193.205.158.204:8983/solr/collection1/browse Metamotore - Lessico dell'Italiano Scritto, Televisivo, Radiofonico http://193.205.158.203/metamotorelessico/MetamotoreLessico.html DIA-LIT (Lessico Italiano Televisivo in DIAcronia) http://193.205.158.203/dialit/ LIR (Lessico dell'Italiano Radiofonico) http://193.205.158.203/Lir/ LIT (Lessico dell'Italiano Televisivo) http://193.205.158.203/lit_ric2/ Archivio Datini – Corpus lemmatizzato del carteggio Datini http://aspweb.ovi.cnr.it/(S(4hv2hsybrllmdg2sns2itam3))/CatForm01.aspx Archivio storico de «La Repubblica» http://ricerca.repubblica.it/ Archivio storico de «La Stampa» http://archivio.lastampa.it/ Archivio storico de »Il Corriere della Sera« http://archivio.corriere.it/Archivio/interface/landing.html ArTeSiA (Archivio Testuale del Siciliano Antico) http://artesia.ovi.cnr.it/(S(nnj5ys320vp5lh45cozgxw55))/CatForm01.aspx BADIP: Banca Dati dell'Italiano Parlato http://badip.uni-graz.at/it/ Vsebuje korpus LIP (Lessico di frequenza dell'Italiano Parlato). Biblioteca Italiana http://www.bibliotecaitaliana.it/ CATEx (Computer Assisted Terminology Extraction) http://dev.eurac.edu:8080/index/01_bistro_general_all_it.html#catex CEOD: Corpus Epistolare Ottocentesco Digitale http://ceod.unistrasi.it/ CILTA Corpus Linguistics site http://corpora.dslo.unibo.it/ Vključuje v nadaljevanju navedene korpuse. • CORIS/CODIS • DiaCORIS • BoLC CLaVo (Corpus dei Classici Latini Volgarizzati) http://clavoweb.ovi.cnr.it/(S(nx4s2q45jsru2zyxzbhxbu45))/CatForm01.aspx CoLFIS: Corpus e Lessico di Frequenza dell'Italiano Scritto http://www.istc.cnr.it/grouppage/colfis CORPORA.UNITO: Corpora dell'Universita di Torino http://www.corpora.unito.it/ Vključuje v nadaljevanju navedene korpuse. • Korpus NUNC – zbirka strokovnih korpusov v italijanščini, španščini, angleščini in francoščini • Korpus VINCA – korpus rojenih govorcev italijanščine • Korpus ATHENAEUM – korpus pisnih besedil Univerze v Torinu • CORPUS TAURINENSE – korpus besedil iz 13. stoletja • Korpus VALICO – korpus študentov italijanščine kot tujega jezika Corpus di conversazioni da chat-line in lingua italiana http://www.intratext.com/IXT/ITA0192/ Corpus OVI dell'Italiano antico http://gattoweb.ovi.cnr.it/(S(vknnad55lj0zs4fjfi4afiel))/CatForm01.aspx Dante SEARCH – korpus del Danteja Alighierija http://www.perunaenciclopediadantescadigitale.eu:8080/dantesearch/ DiVo (Corpus del Dizionario dei Volgarizzamenti) http://divoweb.ovi.cnr.it/(S(hdqevh45fvo25eb2phu3l045))/CatForm01.aspx Gra.fo (Grammo-foni. Le soffitte della voce) http://grafo.sns.it/ I-CAB (Italian Content Annotation Bank) http://ontotext.fbk.eu/icab.html LABLITA http://lablita.dit.unifi.it/corpora/ Vključuje v nadaljevanju navedene korpuse. • Korpus LABLITA – korpus spontane govorjene italijanščine (odraslih in otrok) • Korpus Stammerjohann 1965 in korpus LABLITA za diahrone primerjave • C-ORAL-ROM – Integrated Reference Corpora for Spoken Romance Languages (IST-2000-26-228) • C-Or-DiAL – Corpus Oral Didáctico Anotado Lingüísticamente • CorDIC (Corpora Didattici Italiani di Confronto) • IPIC (Information Structure Database) MIDIA (Morfologia dell'Italiano in DIAcronia) http://www.corpusmidia.unito.it/ ONLI (Osservatorio Neologico della Lingua Italiana) http://www.iliesi.cnr.it/ONLI/ Parlare Italiano http://www.parlaritaliano.it/index.php/corpora-di-parlato?lang=it Vključuje v nadaljevanju navedene korpuse. • SpIt-MDb (Spoken Italian - Multilevel Database) • CPT – Corpus di parlato telegiornalistico. Anni Sessanta vs. 2005 • M.I.DIA. • Lessico e sintassi (leggibilita del linguaggio politico-parlamentare) • Korpus PraTiD v evropskih jezikih • Korpus PraTiD v italijanščini • Korpus PENELOPE • Korpus LIPS • Korpus Italiano scritto L2 • Korpus DILS (Dialoghi in Italiano Lingua Straniera) • Korpus DiEspa (Diálogos en Espanol) • Korpus CLIPS • Korpus bilanciato consultabile LABLITA • Korpus AVIP-API (Archivio del Parlato Italiano) • Korpus AN.ANA.S. Multilingue (AN.ANA.S._MT) PAISA (Piattaforma per l'Apprendimento dell'Italiano Su corpora Annotati) http://www.corpusitaliano.it/ QALL-ME (Question Answering Learning technologies in a multiLingual and Multimodal Environment) http://qallme.fbk.eu/index.php?location=benchmark ReMediA (Repertorio di Medicina Antica) http://remediaweb.ovi.cnr.it/(S(gqcu1e45fliywwm0ydkgdw45))/CatForm01. aspx RIDIRE (RIsorsa Dinamica Italiana di REte) http://www.ridire.it/it.drwolf.ridire/home.seam SSLMIT DEV ONLINE: Universita di Bologna http://sslmitdev-online.sslmit.unibo.it/corpora/corpora.php Vključuje v nadaljevanju navedene korpuse. • La Repubblica • E.P.I.C. • EusLex • Termsett TLIO (Corpus del Tesoro della Lingua Italiana delle Origini) http://tlioweb.ovi.cnr.it/(S(myxfd3jncizof355fyhlil45))/CatForm01.aspx Universita per stranieri di Perugia https://www.unistrapg.it/cqpweb/ Vključuje v nadaljevanju navedena korpusa. • PEC – Perugia Corpus • CAIL2 – Corpus di apprendenti di Italiano L2 WaCky (Web-as-Corpus kool yinitiative) http://wacky.sslmit.unibo.it/doku.php Poleg naštetih so v kombinaciji z italijanščino dostopni tudi drugi večjezični kor­pusi, kot npr. EuroParl (http://www.statmt.org/europarl/) ali EUR-Lex (http:// eur-lex.europa.eu/homepage. html?locale=it). Že po imenih posameznih korpusov oziroma spletnih mest lahko opazimo, da gre za zelo različne vrste korpusov, ki združujejo različne vrste besedil, od govorjenih do pisnih, od sodobnih do zgodovinskih itd. Kot najprimernejša za naše potrebe sta se v času prve raziskave izkazala korpusa CORIS/CODIS in La Repubblica: o njiju bomo v nadaljevanju tudi spregovorili podrobneje. CORIS/CODIS CORIS/CODIS je sinhroni pisni korpus italijanskega jezika, ki trenutno obsega okrog 130 milijonov besed, vendar je v času glavnine raziskave, ki je nastala v sklopu doktorske disertacije (Mikolič Južnič 2007) obsegal 100 milijonov besed. Poleg tega projekt raziskovalnega centra CILTA (Centro Interfacolta di Lingui­stica Teorica e Applicata »L. Heilmann«) univerze v Bologni vključuje tudi spre­mljevalni korpus, katerega izsledki so vsake dve leti vključeni v korpus CORIS/ CODIS. CORIS (Corpus di Riferimento dell'Italiano Scritto) je projektiran kot splošni referenčni korpus za analiziranje pisnega italijanskega jezika in je (s pred­hodno registracijo) preko spleta na naslovu http://corpora.dslo.unibo.it/coris_ita. html za raziskovalce prosto dostopen kot celota. Tipološko je njegova zgradba prikazana na sliki 3.1 in v tabeli 3.2. Besedila, ki jih korpus vsebuje, so vključena vanj v celoti (in ne v obliki vzor­cev določene dolžine), tipološko pa je natančna količina besed v posamezni kategoriji prikazana v tabeli 3.2. Tudi posamezni podkorpusi so nadalje raz­deljeni na podkategorije, ki so za časopisje in pripovedna besedila navedene v tabeli 3.3. 43 Povzeto po podatkih, navedenih na spletni strani korpusa (http://corpora.dslo.unibo.it/ coris_itaProgett.html); avtorji (Rossini Favretti et al. 2002) so prispevek objavili tudi v papirnati obliki. 44 Ibid. Uporabljeno je čim bolj dosledno prevedeno izrazje iz izvirnika. Žal dodatnih razlag o tipologijah besedil (npr. kaj je mišljeno kot zaznamovani/nezaznamovani tisk – stampa connotata/non connotata) ni bilo mogoče zaslediti. CODIS (Corpus Dinamico dell'Italiano Scritto) je izpeljava CORIS-a, ki omogoča dinamično izbiranje oziroma izločanje določenih podkorpusov in omejevanje ob­sega določenega podkorpusa; pripravljen je bil z namenom omogočati primerjalne medjezikovne študije morebitnih vplivov različnih podkorpusov na določene jezi­kovne fenomene. V tabeli 3.4 so prikazane izbirne možnosti, ki jih nudi CODIS. Glede zgradbe in obsega je korpus CORIS/CODIS torej izredno zanimiv in, kot bomo videli pozneje, primerljiv z v času osnovne raziskave razpoložljivim sloven-skim korpusom FIDA. Žal pa ima tudi določene pomanjkljivosti, saj programska oprema za brskanje po korpusu ne omogoča določenih načinov iskanja in obli­kovanja frekvenčnih list, ki jih potrebujemo za statistično primerjavo pogostnosti nominalizacije v italijanskem in slovenskem jeziku. Za brskanje po korpusu CORIS/CODIS je na voljo le uporabniku relativno ne­prijazen konkordančnik, in to z omejitvijo rezultatov na maksimalno 300 prime­rov. Kot je bilo že omenjeno, ni mogoče tvoriti frekvenčnih list, iz katerih bi lahko izluščili podatke o pogostnosti samostalnikov in posebej nominalizacij. Poleg tega pa so navodila za iskanje (Query language help) napisana z angleškimi primeri in ne navajajo vseh potrebnih ključnih izrazov za iskanje po besednih vrstah ipd. Zaradi navedenih razlogov je bila uporabnost še tako dobro projektiranega kor­pusa dokaj omejena. Podatki, ki smo jih vseeno uspeli izluščiti, pa so navedeni v 5. poglavju. La Repubblica Korpus La Repubblica je prav tako sinhroni korpus pisnega italijanskega jezika, obsega pa okrog 380 milijonov besed. Je projekt raziskovalcev, ki delujejo v sklopu SSLMIT (Scuola Superiore di Lingue Moderne per Interpreti e Traduttori) Univer­ze v Bologni. Velika razlika med korpusoma CORIS/CODIS in La Repubblica je, da gre pri zadnjem za zbirko časopisnih besedil, ki obsega vse številke italijanskega nacionalnega dnevnega časopisa La Repubblica (drugega najbolj branega časnika v Italiji) med leti 1984 in 2000 (prim. Baroni et al. 2004), kar pomeni, da vsa besedi­la prihajajo iz istega osnovnega vira in da ni mogoče delati žanrskih analiz. Korpus je zelo natančno označen s podatki, koristnimi za lingvistične analize. Podatki o besednih vrstah so na primer razporejeni v 50 kategorij, prikazanih v tabeli 3.5. Poleg tovrstnih informacij vsebuje korpus še vrsto drugih podat­kov, tako da omogoča med drugim iskanje po točno določenem delu korpusa: na primer samo po naslovih ali samo po jedru članka ali tudi samo v začetnih oziroma končnih delih stavkov. Zelo zanimiva možnost iskanja, ki jo omogoča programska oprema na spletni strani SSLMIT, pa je t. i. Frequency Query oziroma iskanje po frekvenci. Prav tovrstno iskanje se uporablja pri pridobivanju podatkov o pogostnosti nominalizacij v italijanskem jeziku, o čemer bo govor v 4. poglavju. Besedila so razvrščena v dve osnovni kategoriji, novice in komentarje, poleg tega pa so razdeljena tudi v skladu s temo: tematske kategorije, ki jih navajajo Baroni et al. (2004), so cerkev, družba, ekonomija, izobraževanje, kultura, novice, poli­tika, šport, vreme in znanost. Glede na to, da izvirajo vsa besedila iz enega samega vira, korpusa La Repubblica nikakor ne moremo imeti za referenčni korpus, vendar je bil po obsegu verje­tno največji prosto dostopen italijanski korpus v času osnovne raziskave. Poleg tega so teme, ki se pojavljajo v časopisu, precej raznovrstne in za seboj potegnejo različne vrstno-zvrstne značilnosti: težko bi bilo trditi, da je jezik, ki ga bomo našli v ekonomskem poročilu o dogajanju na borzi, popolnoma enak jeziku v, na primer, članku o kulturi, ki ga je morda napisal celo pisatelj. S tega stališča je raznovrstnost rabe, ki jih lahko zasledimo v korpusu La Repubblica, morda večja, kot bi lahko pričakovali, čeprav gotovo ni tako vseobsegajoča kot na primer tista, ki jo ponuja korpus CORIS/CODIS. Osnovno pogovorno okno za iskanje po korpusu nam ponuja številne različne možnosti (npr. omejitev števila rezultatov, širina sobesedila, določanje vrste gradiva, v katerem iščemo itd.). 3.2.2 Slovenski korpusi na spletu Tudi slovenščina je z elektronskimi viri bogat jezik. V zadnjih letih je nastalo veliko raznovrstnih orodij pod okriljem različnih institucij, tako samih korpusov kot tudi orodij, potrebnih za njihovo pripravo, kot so konkordančniki (Gigafida, Kres, GOS, NoSketch Engine, Nova beseda, Evrokorpus), pregledovalniki in črkovalniki (Be­sana), oblikoskladenjski označevalniki (JOS, Obeliks), skladenjski razčlenjevalniki (SSJ) itd.45 Navedeni seznam je poskus zajetja vseh trenutno (večinoma) prosto do­stopnih korpusov za znanstvene raziskave, ki so nastali v sklopu različnih projektov. ccGigafida – zmanjšana in prosto dostopna različica korpusa (100 milijo­nov besed) http://hdl.handle.net/11356/1035 ccKres – zmanjšana in prosto dostopna različica korpusa (10 milijonov besed) http://hdl.handle.net/11356/1034 DSI – korpus besedil s področja informatike in računalništva http://nl.ijs.si/noske/all.cgi/corp_info?corpname=dsi 45 Povezave do posameznih orodij so na voljo na strani Slovenskega društva za jezikovne tehnologije (http://www.sdjt.si/wp/ povezave/viri/). Korpusi, ki so nastali v sklopu projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku (Gigafida, Kres, GOS, Šolar, Lektor), so dostopni tudi preko portala http://www.slovenscina.eu/. Evrokorpus – vzporedni korpusi s slovenščino in številnimi drugimi jeziki http://www.evroterm.gov.si/evrokorpus/ Gigafida – korpus pisnega jezika http://www.gigafida.net/ GOS – korpus govorjene slovenščine http://www.korpus-gos.net/ IJS-ELAN – slovensko-angleški vzporedni korpus http://nl.ijs.si/elan/ IMP – korpus starejše slovenščine http://nl.ijs.si/imp/#corpus JOS100K – referenčni vir za jezikoslovno označevanje slovenskega jezika http://nl.ijs.si/jos/jos100k-sl.html KORP – korpus besedil odnosov z javnostmi http://nl.ijs.si/noske/sl.cgi/corp_info?corpname=korp Kres – referenčni korpus http://www.korpus-kres.net/ MULTEXT-East – oblikoslovno označen večjezični korpus http://nl.ijs.si/ME/ Nova beseda – korpus pisnega jezika http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html SDT – skladenjsko označen korpus http://nl.ijs.si/sdt/ SIGNOR – korpus slovenskega znakovnega jezika http://lojze.lugos.si/signor/ SPOOK – večjezični primerljivi prevodoslovni korpus http://lojze.lugos.si/spook/ ssj500k – učni korpus https://www.clarin.si/repository/xmlui/handle/11356/1029 Šolar – korpus pisnih šolskih izdelkov http://solar.sketchengine.co.uk/run.cgi/first_form?corpname=fidaplus_solar TRANS – slovensko-angleški vzporedni korpus http://nl.ijs.si/noske/all.cgi/corp_info?corpname=trans5_sl TURK – večjezični korpus turističnih besedil http://turk.upr.si/ Poleg naštetih so na portalu noSketch Engine (http://nl.ijs.si/noske/index.html) dostopni še številni drugi manjši korpusi in podkorpusi, po katerih je mogoče brskati na različne načine. V času osnovne raziskave o nominalizacijah v italijan­ščini in slovenščini sta bila na spletu dostopna le dva slovenska korpusa, in sicer korpus FIDA, ki je bil leta 2007 (po koncu analitičnega dela raziskave) nadgrajen v korpus Fidaplus s 621 milijoni besed in številnimi izboljšavami, kasneje pa še dodatno razširjen v korpus Gigafida, ki obsega milijardo pojavnic, ter korpus Nova beseda. Med obema je bil za analizo izbran korpus FIDA, ki je iz različnih zornih kotov primernejši in bo podrobneje opisan v nadaljevanju. Korpus Nova beseda sicer obsega 162 milijonov besed, vendar je zvrstno dokaj omejen. Na spletni strani korpusa je navedena njegova natančna zgradba. Korpus je sestavljen iz šestih glavnih delov: besedila 2.310 izvodov časopisa DELO, 1998–2005 (D, 120 mil. besed), govorjena besedila Zapisov 711 sej Državnega zbora Republike Slovenije 1996–2004 (G, 20 mil. besed), 778 leposlovnih del v našem jeziku, vključena so tudi zbrana dela Draga Jančarja, Cirila Kosmača in Ivana Cankarja (A, 12 mil. besed), 78 izvodov računalniške revije Monitor 1999–2004 in revije za zdravo življenje Viva (P, 6 mil. besed), 251 polleposlovnih besedil (B, 2 mil. besed) ter 26 znan­stvenih oz. tehničnih monografij (C, tudi 2 mil. besed). FIDA Korpus FIDA ni več samostojno javno dostopen. Informacije o korpusu in pro­jektu njegovega nastanka so dostopne na spletni strani enega od partnerjev, DZS – Državne založbe Slovenije (http://slovarji.dzs.si/Slovar/?id=2). Korpus FIDA je bil na spletni strani opisan s temi besedami: Korpus slovenskega jezika FIDA je referenčni korpus za slovenski jezik; je rezultat projekta dveh pedagoško-raziskovalnih in dveh komercialnih partnerjev: Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Instituta Jožef Ste­fan, založbe DZS, d.d. in podjetja Amebis, d.o.o. Projekt gradnje kor­pusa FIDA se je začel spomladi leta 1997, končan je bil ob koncu leta 2000. Projekt sta v celoti financirala oba komercialna partnerja. Korpus slovenskega jezika FIDA je: • Referenčni korpus: referenčni korpus je obsežna elektronska besedilna zbirka, ki zajema vzorčni delež besedil nekega jezika. Njegov osnovni namen je, da omogoča temeljit vpogled v jezik na najrazličnejših ravneh in področjih, in je tako pomemben vir za uporabno in teoretično jezikoslovje, npr. slovaropisje v vseh oblikah (eno- in večjezikovni slovarji, terminološki slovarji in drugi jezikovni priročniki), poučevanje jezika (učbeniki in učni pripomočki), jezikovne tehnologije (črkovalniki, slovnični pregledovalniki, govorni vmesniki) ter tudi druge družboslovne in humanistične vede, npr. literarno vedo, psihologijo in sociologijo. • Enojezikovni korpus: vključuje sodobna slovenska besedila; tu­jejezični elementi se v korpusu lahko pojavijo le kot sestavni del slovenskega besedila, izključena pa so vsa tujejezična besedila, npr. italijanska iz dvojezikovnih medijev na Obali. • Sinhroni korpus: korpus sodobne slovenščine druge polovice 20. stoletja, vendar s poudarkom na zajemanju besedil, nastalih v 90­ih letih. • (Izhodiščno) pisni korpus: zajema pisna besedila in prvotno pi­sna besedila, namenjena govorjenju; transkripcije govora - parla­mentarne razprave - so edina govorna sestavina korpusa. V korpusu slovenskega jezika FIDA so zbrana sodobna slovenska bese­dila v skupnem obsegu nekaj nad 100 milijonov besed; v njem je zajeta široka paleta variant slovenskega jezika, kot ga prinašajo predvsem sloven-ski tiskani mediji, nekaj je tudi internetskih besedil in transkripcije govora. Tabela 3.6 prikazuje taksonomijo besedil, vključenih v korpus FIDA. Besedila so bila kategorizirana glede na prenosnik, zvrst in dejstvo, ali so bila lektorirana ali ne. Tabela 3.6: Taksonomija FIDA (povzeto po Erjavec, Gorjanc in Stabej 1998) S strani sestavljavcev korpusa je bilo vloženega veliko truda, da bi dosegli uravno­teženost. V predstavitvi korpusa Erjavec, Gorjanc in Stabej (1998) pravijo: Hkrati z izgradnjo korpusa FIDA se oblikujejo merila njegove uravnoteže­nosti. Oblikovana je strategija postopnega vzpostavljanja mreže kriterijev za doseganje uravnoteženosti in s tem reprezentativnosti. Reprezentativ­nost je sicer relativna kategorija, saj je nemogoče predvideti in v korpus zajeti vse besedilne variante, vendar pa se skuša z merili reprezentativnosti zajeti vsaj ključne, ki pa morajo vključevati čim več jezikovnih variant. Količinska razmerja med različnimi besedili so v izhodišču odvisna predvsem od recepcije različnih besedil, pa tudi besedilne produkcije. Predvsem z vidika recepcije se za doseganje reprezentativnosti oblikujejo parametri glede na jezikovno zvrst, besedilno vrsto, žanrsko pripadnost, medij, v katerem se pojavljajo, ipd. Za določanje razmerij med besedili posameznih jezikovnih zvrsti in besedilnih vrst se upošteva razpoložljive podatke o branosti, npr. podatki Mediane, pa tudi ankete, oblikovane posebej za ta namen; ankete branosti so kriterij npr. tudi pri določanju količine besedil posameznih literarnih zvrsti v okviru umetnostnih bese­dil (poezije, proze, dramatike), pri tem pa so upoštevani tudi podatki o knjižnični izposoji. Nadalje so upoštevani npr. tudi Medianini podatki o nakladi, nadgrajeni s podatki o prostoru, ki ga posamezni medij pokriva, dosegu, ciljni skupini ipd. Merila reprezentativnosti upoštevajo tuje izkušnje, vendar se za slovenšči­no glede na specifike našega prostora v veliki meri oblikujejo popolnoma na novo, zato je razumljivo, da se ob srečevanju s konkretnimi problemi in v diskusiji v okviru korpusne skupine (vse bolj pa tudi širše) dinamično prilagajajo. Korpus FIDA je torej svojčas predstavljal najbolj reprezentativno zbirko besedil za slovenski jezik in podatke, ki smo jih na podlagi tega korpusa pridobili pri sta­tistični analizi, lahko z relativno gotovostjo posplošimo na celoten slovenski jezik. Spletni dostop do korpusa FIDA ni omogočal ustvarjanja frekvenčnih list, vendar je bilo s pomočjo odgovornih oseb za vzdrževanje korpusa vseeno mogoče priti do potrebnih podatkov, ki bodo predstavljeni v 4. poglavju. Gigafida Korpus Gigafida je, kot je zapisano na portalu www.slovenščina.eu,46 »obsežna zbirka slovenskih besedil najrazličnejših zvrsti, od dnevnih časopisov, revij do knjižnih publikacij vseh vrst (leposlovje, učbeniki, stvarna besedila), spletnih be­sedil, prepisov parlamentarnih govorov in podobno«, ki vsebuje 1.187.002.502 pojavnic. Namenjena je raziskovanju sodobnega slovenskega jezika. Podrobne in­formacije o korpusu so na voljo tako na navedeni spletni strani, na straneh same­ga korpusa (www.gigafida.net) ter zlasti v Logar Berginc et al. (2012). Za potrebe raziskave, ki bo predstavljena v poglavjih 4 in 5, so najbolj bistveni podatki o Gigafidi zbrani v tabelah 3.7 in 3.8. Tabela 3.7: Statistični podatki o pojavnicah v Gigafidi in njenih podkorpusih 46 Gre za portal projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku, ki sta ga v letih 2008–2013 financirala Evropski socialni sklad ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. 87 Kres Korpus Kres je nastal iz Gigafide kot njen vzorčeni uravnoteženi del, ki obse­ga 99.831.145 pojavnic. Kot pravita Erjavec in Logar Berginc (2012: 67), »[z]a korpuse, ki predstavljajo celovito podobo nekega jezika, je ključno, da so veliki in besedilnozvrstno pestri. Gigafida je tak, referenčni korpus«, vsekakor pa to ni uravnotežen korpus, saj velika večina (77 %) besed v njem izhaja iz periodičnega tiska. Prav zato je bil ob Gigafidi ustvarjen paralelno tudi Kres. Tabela 3.9 prika­zuje delež in število pojavnic v posameznih podkorpusih Kresa. Tabela 3.9: Statistični podatki o pojavnicah v Kresu in njegovih podkorpusih GOS Prvi (in edini) referenčni korpus govorjene slovenščine, korpus GOS, je nastal leta 2008. Je prosto dostopen na spletu in je bil zasnovan kot del projekta Spo­razumevanje v slovenščini. Korpus je uravnotežen v skladu s tipološkimi in de­mografskimi kriteriji, obsega pa okrog milijon besed. Celoten proces sestavljanja korpusa je skupaj z nekaj primeri njegove uporabe prikazan v monografiji Verdo­nik in Zwitter Vitez (2011). Tabela 3.10 povzema podatke o strukturi korpusa, relevantne za raziskavo, ki bo predstavljena v 6. poglavju. Glede na tip diskurza je korpus razdeljen na osnovni kategoriji, javni diskurz ter nejavni diskurz, ki se nadalje delita v skladu z vsebino diskurza: javni diskurz vključuje informativno­-izobraževalni in razvedrilni tip, nejavni diskurz pa vključuje zasebni in nezasebni tip. Tipologija se razveja tudi z ozirom na uporabljeni kanal (radio, televizija, osebni stik, telefon) in na druge pragmatične dejavnike, ki pa niso bili posebej obravnavani v naši raziskavi. SPOOK Korpus Spook, ki je bil uporabljen za raziskave, predstavljene zlasti v 6. poglavju, je prvi slovenski prevodni korpus. Sestavljen je bil med leti 2009 in 2011 (prim. Vintar 2013). Vsebuje 95 modernih leposlovnih besedil, ki so bila napisana (in prevedena med letoma 1992 in 2006; med temi je 23 izvirnih slovenskih roma­nov in kratkih zgodb, preostanek pa je porazdeljen med štiri vzporedne podkor­puse z angleškimi, francoskimi, nemškimi in italijanskimi izvirnimi besedili ter njihovimi prevodi v slovenščino. Vsa slovenska izvirna dela in vse prevode so napisali rojeni govorci slovenščine. Korpus je lematiziran in oblikoskladenjsko označen, vzporedni podkorpusi pa so poravnani na stavčni ravni. Podrobni po­datki o korpusu so v tabeli 3.11. Tabela 3.11: Statistični podatki o pojavnicah v izbranih podkorpusih kor­pusa Spook 3.2.3 Italijansko-slovenski vzporedni korpus Italijanski in slovenski enojezični korpusi, kot so CORIS/CODIS, La Repubbli­ca ali FIDA, so nam lahko v veliko pomoč pri opazovanju različnih fenomenov, značilnih za posamezni jezik, vendar nam ne morejo veliko povedati o razlikah ali podobnostih med posameznimi jeziki. V ta namen lahko uporabimo vzporedne korpuse, ki jih Erjavec (1997) definira takole: […] vzporedni korpusi so primerljivi korpusi, ki vsebujejo besedila in njihove prevode. Takšni korpusi so, posebej še za prevajalske študije, jezikovni vir par excelence, predvsem za izdelovanje dvo- in večjezičnih slovarjev. Vendar pa je takšna vzporedna besedila, razen za omejena področja, težko zagotoviti. O vzporednih korpusih in njihovi uporabnosti pri prevajanju je veliko razmi­šljala Baker (npr. Baker 1995, 1998), njihov najbolj bistven doprinos k stro­ki pa vidi v dejstvu, da usmerjajo k spremembi poudarka od predpisovalnega k opisovalnemu pristopu (Baker 1995: 231). Kot pravi avtorica (ibid.), nam omogočajo, da objektivno ugotovimo, kako prevajalci premagujejo prevajalske težave v praksi, in da uporabimo te podatke pri podajanju realističnih modelov študentom prevajalstva. Pomen vzporednih korpusov v prevodoslovju in praktičnem prevajanju se je hitro izkazal kot izreden s številnih vidikov. Ebeling (1998), na primer, v njih išče t. i. tertium comparationis oz. tisto, na osnovi česar lahko primerjamo dva jezika, da bi lahko določil in ovrednotil prevodne ustreznice, ter ugotavlja (ibid.: 13), da bi brez podpore, ki jo nudijo avtentični prevodi, koncept prevodne ustreznosti v vlogi metodologije za kontrastivne študije ostal le poskus oz. brez trdnih teme­ljev. Bowker (2001) razmišlja o uporabnosti korpusov pri vrednotenju prevodov študentov prevajanja. O koristnosti korpusov (zlasti vzporednih korpusov) za pre­vajalce razpravljajo med drugimi Malmkjaer (1998), Halverson (1998), Door­slaer (1995), Williams (1996), pa tudi Vintar (2001); Shlesinger (1998) dokazuje celo, da so korpusi uporabni ne samo pri prevajanju, temveč tudi pri tolmačenju. Med novejšimi pomembnejšimi deli s tega področja so npr. Kruger, Wallmach in Munday (2011), Zanettin (2012), Anderman and Rogers (2008), Philip (2008), Beeby, Rodríguez Inés in Sánchez-Gijón (2009), Johansson (2007), Oakes in Ji (2012), Hansen-Schirra, Neumann in Steiner (2012) ter številni drugi. Če se vrnemo k vzporednim korpusom, lahko dodamo, da so navadno pri tovr­stnih korpusih prevodne enote (stavki, odstavki ipd.) med seboj vzporedno po­ravnane, kar s pomočjo primerne programske opreme omogoča hkratno opazo­vanje izvirnega odseka in prevoda (tudi o tem prim. Baker 1995, o procesiranju vzporednih korpusov pa Véronis 2000). Vzporednih korpusov je na voljo manj kot enojezičnih, še zlasti za kombinacije z majhnimi jeziki, kot je slovenščina; navadno so tudi manjšega obsega.47 Za kombinacijo slovenščina-italijanščina ni bilo na voljo nobenega primernega vira, zato je nastala ideja o gradnji lastnega vzporednega korpusa. V nadaljevanju bo na kratko predstavljen italijansko-slovenski vzporedni korpus ISPAC, na katerem te­melji dobršen del analiz o pogostnosti nominalizacij in prevedljivosti italijanskih nominalizacij v slovenščino, o katerih bo govor v naslednjih poglavjih. 3.2.3.1 Izbira besedil za ISPAC ISPAC je bil od vsega začetka zamišljen kot pisni korpus, saj je do vzporednih go­vorjenih besedil skoraj nemogoče priti. Poleg tega je to celostni korpus, saj zaradi 47 Danes so na voljo izjemno veliki vzporedni korpusi besedil Evropskega parlamenta, Evropske komisije in drugih teles Evropske unije, ki v veliki meri vključujejo tudi slovenščino, tako kot vse ostale jezike EU. Težava pri tovrstnih korpusih je, da gre v primeru slovenščine (prav tako tudi italijanščine) za prevode besedil, katerih izvirniki so pogosto prav tako prevodi ali skupki prevodov in delov, izvirno napisanih v nekem jeziku (pogosto angleščini), kar otežuje jezikoslovno opazovanje, saj raziskovalec ne more zagotovo ugotoviti prvotnega vira besedil. praktičnosti vsebuje celotna besedila, ne le njihovih delov: težko bi bilo zbrati to­likšno število različnih del, da bi vsota njihovih delov predstavljala vsaj približno reprezentativen vzorec obeh jezikov. Glede na to, da je zvrstno omejen na dva do tri tipe besedil (več podrobnosti v nadaljevanju), bi ga lahko imeli bolj za speciali­zirani kot za referenčni korpus, čeprav ni ozko osredotočen na določeno tematiko. In končno, kot je bilo že omenjeno, gre za dvojezični vzporedni korpus, kjer so na eni strani izvirna italijanska besedila, na drugi strani pa njihovi slovenski prevodi. Odločitev, katera besedila vključiti v korpus, je bila pogojena predvsem z raz­položljivostjo prevodov: na slovenskem trgu se pojavlja relativno nizko število prevodov iz italijanskega jezika, čeprav se je število prevedenih del, tako leposlov­nih kot neleposlovnih, v zadnjih letih kljub vsemu nekoliko povečalo. Izbrana so bila dela, ki so v slovenskem prevodu izšla v zadnjih desetih letih pred začetkom priprave korpusa, torej med leti 1995 in 2004, originalna italijanska besedila pa so bila večinoma prav tako izdana v približno enakem obdobju (1993–2004), z izjemo dveh del, ki sta izšli nekoliko prej (natančni podatki so v Bibliografiji). Vsa dela, ki so vključena v ISPAC, so navedena v tabeli 3.12. Tipološko zaradi omejenega števila prevedenih besedil ni bilo na voljo veliko zvrsti besedil, vendar je kljub temu korpus sestavljen iz dveh pomembnih pod­korpusov: leposlovnih besedil in neleposlovnih besedil. Leposlovna besedila so predvsem romani in kaka povest, neleposlovna besedila pa so strokovna in po­ljudnoznanstvena besedila s področja jezikoslovja, političnih ved, naravoslovnih ved, filozofije, arhitekture, sociologije itd. Pri kategorizaciji so nastopile manjše težave pri dveh besedilih, ki sta v svojem bistvu esejističnega tipa, a glede na to, da sta njihova avtorja 'poklicna' pisatelja, se znajdeta nekako na meji med obema kategorijama. Gre za delo I sommersi e i salvati (Potopljeni in rešeni) Prima Levija in za delo La rabbia e l'orgoglio (Bes in ponos) Oriane Fallaci. Idealna rešitev bi bila vključiti še tretjo tipološko kategorijo, esejistiko, vendar bi bil v tem primeru korpus močno neuravnotežen, saj v času, ko so bila dela izbrana, ni bilo na voljo zadostno število prevodov esejističnih besedil, in bi potemtakem imeli opravka z devetimi leposlovnimi, devetimi neleposlovnimi in samo dvema esejističnima be­sediloma. Tako je prevladala odločitev, da tudi ti dve deli uvrstimo v dve osnovni kategoriji, in sicer Levijevo (ki bolj sledi tipičnemu akademskemu diskurzu) med neleposlovna besedila, Fallacijino (ki je predvsem nekakšen čustveni izliv nad do­godki 11. septembra 2001) pa med leposlovna besedila. Kakovost prevodov ni igrala ključne vloge pri izbiri, saj ni na voljo toliko besedil, da bi lahko izbirali, poleg tega pa je v interesu analize, da so prevodi v dobrem in sla­bem čim bolj avtentični. Večina prevodov se na osnovi kratke analize zdi solidnih, vendar lahko naletimo tudi na primere, kjer prevajalci niso bili najbolj uspešni. Nekatere take primere si bomo pobliže ogledali pri analizi prevodov nominalizacij. 3.2.3.2 Priprava korpusa ISPAC Izbrana besedila so bila s pomočjo optičnega čitalca in programske opreme za pre­poznavanje besedila (tehnologija OCR48) pretvorjena v elektronsko obliko in roč­ 48 Ime uporabljene programske opreme je OmniPage (http://www.nuance.com/for-individuals/by-product/omnipage/index. htm), vendar na tržišču obstajajo tudi številni drugi programi za optično prepoznavanje besedila. 93 no pregledana, da bi bilo število napak pri prenosu čim manjše. Zatem je sledila faza stavčne poravnave s pomočjo programske opreme Atril Deja Vu,49 ki omogoča poravnavo izvirnih italijanskih stavkov in ustreznih prevodov na način, ki ga pre­poznava uporabljeni večjezični vzporedni konkordančnik ParaConc.50 Utemeljitev uporabe stavčne poravnave v vzporednih korpusih podaja Baker (1995: 231): »Me­toda stavčne poravnave temelji na predpostavki, da je v večini primerov 'dolžina besedila (v znakih) zelo podobna (0,991) dolžini njegovega prevoda'«. Zaradi pomanjkanja časa in materialnih možnosti v času osnovne raziskave ni bilo mogoče izvesti lematizacije oziroma označevanja besed s slovničnimi informaci­jami, kar pomeni, da so možnosti iskanja po korpusu omejene na najpreprostejše iskalne nize (iskanje po besedah kot zaporedjih znakov). Kljub temu pa je kom­binacija elektronske in ročne metode omogočila, da smo izluščili želene podatke. V tabeli 3.13 so prikazani statistični podatki, pridobljeni s pomočjo programa WordSmith Tools,51 o celotnem italijanskem delu korpusa ISPAC ter o posa­meznih knjigah, ki jih zajema; prikazani so podatki o celotnem številu besed oz. pojavnic v tem delu korpusa ter v posameznih besedilih, številu različnih besed oz. različnic, razmerju med številom vseh besed ter številom tipov različnih besed, številu stavkov ter povprečni dolžini stavkov. Tabela 3.14 prikazuje podobne po­datke za slovenski del korpusa. 49 Program Atril Deja Vu je dostopen na spletni strani http://www.atril.com/. 50 Program ParaConc je dostopen na spletni strani http://www.athel.com/para.html. 51 Program WordSmith Tools je dostopen na spletni strani http://www.lexically.net/wordsmith/. 52 Celoten naslov dela je La ricerca della lingua perfetta nella cultura europea. 53 Celoten naslov dela je Come si fa una tesi di laurea. 95 3.2.3.3 Nekaj podatkov o ISPAC-u Italijansko-slovenski vzporedni korpus obsega torej 20 besedil, izmed katerih je deset leposlovnih, deset pa neleposlovnih. Skupno šteje italijanski del kor­pusa 1.257.105 pojavnic (tokens), medtem ko jih je v slovenskem delu korpusa 1.180.748. Iz tabele 3.15, pripravljene s pomočjo programa WordSmith Tools,54 lahko poleg teh podatkov razberemo tudi podatke o številu različnic (types) – torej različnih tipov besed -, ki se pojavljajo, razmerju med tipi in besedami, povprečni dolžini besede, številu stavkov ter povprečni dolžini stavkov: kot vidimo, je število besed v slovenskem delu manjše, kar gre pripisati predvsem sistemskim razlikam med jezikoma in v nekaterih primerih tudi skrajšanim prevodom.55 Večje število različnih tipov besed v slovenskem delu gre prav tako najbrž pripisati morfološko bolj raznoliki slovenščini, ki s svojimi šestimi skloni samostalnikov in pridevnikov krepko poveča število različnih besed. Opazimo tudi, da je povprečna dolžina besed zelo podobna, kakor tudi dolžina stavkov, število stavkov pa je spet precej večje v italijanskem delu, in sicer iz podobnega razloga kot pri številu besed. Večji del leposlovnega podkorpusa korpusa ISPAC je med letoma 2009 in 2011 postal del večjezičnega prevodnega korpusa Spook. Trenutno je do njega mogoče dostopati preko platforme tega korpusa. Neleposlovni podkorpus zaenkrat ni javno dostopen. 3.3 METODE Raziskave, ki so predstavljene v naslednjih poglavjih, so nastajale skozi približno eno desetletje: osnovna raziskava o pojavljanju in prevajanju italijanskih nomina­lizacij v slovenščino je postavila temelj za naslednje raziskave, ki so bile osredo­točene bodisi na posebne žanre oz. besedilne tipe bodisi na posamezni jezik. V 54 Celotne tabele s podatki o korpusu so na voljo v Prilogi 3. 55 Zlasti en prevod je v primerjavi z izvirnikom bistveno skrajšan: gre za roman Sveve Casati Modignani, Vaniglia e cioccolato, ki ga je prevedla Lucija Marija Mal z naslovom Vanilija in čokolada. Prevod se zdi na mnogih mestih okrnjen brez razloga, izpuščeni so celotni stavki in na splošno je kvaliteta tega prevoda bistveno slabša od ostalih. nadaljevanju je podrobno opisan način luščenja podatkov za prvo raziskavo, pri čemer za ostale velja primerljiva metodologija, ki bo mestoma, po potrebi, dopol­njena pri predstavitvi posameznih specifičnih raziskav. Nominalizacija je z vidika možnosti računalniškega obvladovanja fenomena sa­mostalniška beseda, ki je navadno izpeljana s pomočjo besedotvorne pripone (ra­zen v primeru konverzije – prim. 2. poglavje). Na podlagi predhodnega opazo­vanja in strokovne literature (prim. Gaeta 2004; Vidovič Muha 2011, Toporišič 1991) je bilo pričakovati, da je tako v italijanskem kot v slovenskem jeziku velik delež nominalizacij, ki se pojavljajo v obravnavanih virih, tvorjen z zelo majhnim številom priponskih obrazil, čeprav je vseh uporabljenih priponskih obrazil lahko bistveno več: v ta namen smo želeli najprej preveriti, v kolikšni meri se tovrstne ugotovitve skladajo s podatki, ki jih je moč izluščiti iz temeljnih enojezičnih slo­varjev za oba jezika (Zingarelli 2002 za italijanščino in SSKJ oz. Bajec et al. 1994 za slovenščino). Ti podatki so navedeni v poglavju 4 in so bili osnova za odločitev, katere besedotvorne pripone uporabiti pri specifičnih fazah analize. Veliko večino primerov nominalizacij lahko torej iz določenega korpusa izlušči­mo s programsko opremo, ki prepoznava besedotvorne pripone. Kot pa je bilo že omenjeno v 2. poglavju, ravno tiste nominalizacije, ki so tvorjene z ničto končni­co, predstavljajo trd oreh pri računalniškem pregledovanju podatkov, saj so zaradi nedoločljive oblike zelo težavne za opazovanje: razen če se jih lotimo posamično – kar je časovno zelo zahtevno -, jih v analize ne moremo zajeti, kajti programska oprema, ki jo ponujajo sodobni korpusi, ne omogoča takega iskanja, da bi lahko opazovali njihovo pojavljanje. Avtomatska metoda, ki je sicer zelo koristna in uporabna, ne more pokriti ce­lotnega pojavnega polja nominalizacij, predvsem pa z njo ne moremo pridobiti kvalitativnih podatkov o prevodnih ustreznicah nominalizacij, temveč predvsem podatke o pogostnosti nominalizacij v posameznem jeziku, zato jo je bilo za pri­dobitev čim bolj natančnih podatkov treba dopolniti z neposrednim opazova­njem primerov na klasičen, ročni način. Tako smo s korpusnimi analizami, opravljenimi avtomatsko, zajeli – sicer velik, a ne popoln – delež nominalizacij, ki so morfološko prepoznavne. Opazovali smo njihovo pogostnost v enojezičnih slovarjih Zingarelli (2002) in SSKJ ter v korpu­sih La Repubblica in FIDA. Vseeno pa smo tudi ta del kombinirali z ročno me­todo: med prvimi 5.000 najpogostejšimi samostalniki v vsakem izmed omenjenih korpusov56 smo ročno opazovali, kateri izmed teh samostalnikov so nominalizacije 56 Pri tej analizi smo se omejili na le najpogostejših 5.000 samostalnikov v obeh korpusih in nismo obravnavali vseh samostalnikov, in sicer zaradi različnih razlogov. Eden je seveda veliko število različnih samostalnikov, prisotnih v korpusih, ki je neobvladljivo za ročno preverjanje prisotnosti nominalizacij. Drugi pomemben razlog pa je, da je avtomatsko zajemanje samostalnikov iz korpusov precej zanesljivo za pogosto uporabljene besede, vedno manj pa za manj pogoste (pojavljajo se napake pri avtomatskem označevanju besed pri pripravi korpusa, zatipkane besede, osebna imena ipd.). in kateri niso. Podroben prikaz teh opazovanj je podan v naslednjem poglavju, pri čemer so za slovarja Zingarelli in SSKJ podani tudi podatki o konverzijskih nominalizacijah, medtem ko analize korpusov upoštevajo samo nominalizacije z besedotvornimi priponami. Tako (računalniško) morfološko neprepoznavne kot prepoznavne nominalizacije smo po drugi strani opazovali v analizah, izvedenih ročno (s preprostim klasičnim opazovanjem posameznih primerov), in sicer v tistih primerih, kjer naj bi bil nji­hov vpliv na podatke o prevedljivosti nominalizacij bistven (prim. 5. poglavje). Omenjena ročna analiza temelji na seznamu nominalizacij, ki so bile izbrane na podlagi klasifikacije različnih tipov glagolskih dogodkov, predstavljenih v nasle­dnjem razdelku (tabela 3.18). Pogostnost teh konkretnih primerov nominalizacij je bila nato preverjena v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu ISPAC. 3.3.1 Klasifikacija nominalizacij glede na tip glagolskegadogodka V tem poglavju želimo v prvi vrsti opredeliti klasifikacijo nominalizacij v skladu s predpostavkami funkcijske slovnice ter ob upoštevanju nekaterih pojmov kogni­tivnega jezikoslovja. Natančneje želimo predstaviti model, na osnovi katerega so bili črpani primeri nominalizacij iz italijansko-slovenskega vzporednega korpusa. V nadaljevanju se bomo osredotočili na klasifikacijo slovenskih prevodov izbranih italijanskih nominalizacij, in sicer na podlagi tipa strukture, ki se pojavlja kot prevodna ustreznica nominalizacije. 3.3.1.1 Klasifikacija nominalizacij57 glede na tipglagolskega dogodka V skladu s funkcijsko teorijo so torej nominalizacije metaforične ubeseditve gla­golskih dogodkov (za razliko od skladnih ubeseditev, kjer so glagolski dogodki udejanjeni z glagoli). Ohranjajo številne lastnosti glagolskih dejanj, iz katerih izvi­rajo, zato jih bomo, podobno kot Plemenitaš (2004), klasificirali ravno na podlagi tipov glagolskih dogodkov, kot jih opredeljuje Halliday (1994: 107) oz. pozneje Halliday in Matthiessen (2004: 260). V skladu z omenjenima avtorjema ločimo torej tri glavne tipe glagolskih dogodkov in dodatne tri tipe, ki ležijo na prehodu med omenjenimi glavnimi tipi. Glavni tipi glagolskih dogodkov so materialni 57 Klasifikacija, ki jo bomo predstavili, je sicer veljavna tako za italijanske kot tudi za slovenske nominalizacije, saj se na ravni tipologije glagolskih dogodkov jezika, kot se zdi, praktično ne razlikujeta, vendar bo za namene analize uporabna predvsem za izbiranje italijanskih primerov nominalizacij (slovenski primeri bodo prevodne ustreznice italijanskih primerov). (material process), duševni (mental process) in odnosni (relational process). Kot glavne jih Halliday in Matthiessen (2004: 248) opredelita zaradi treh ključnih razlogov: a) ker so nosilni stebri slovnice kot izkustvene teorije; b) ker predstavljajo tri različne vrste strukturnih konfiguracij; in c) ker mednje sodi večina stavkov v poljubnem besedilu. Avtorja opažata celo (ibid.), da se ti trije tipi glagolskih do­godkov zdijo približno enakomerno razporejeni glede na pogostnost v jeziku kot celoti, čeprav se pojavljanje lahko precej spreminja v različnih registrih. Poleg glavnih glagolskih dogodkov poznamo še tri manjše tipe: na prehodu med materialnimi in duševnimi glagolskimi dogodki ločujemo kategorijo vedenjskih glagolskih dogodkov (behavioural processes), med duševnimi in odnosnimi se na­hajajo govorni glagolski dogodki (verbal processes), med odnosnimi in materialni­mi glagolskimi dogodki pa prepoznavamo še kategorijo obstojanskih glagolskih dogodkov (existential processes). Halliday in Matthiessen (2004: 176) glagolski dogodek opredeljujeta kot najbolj centralni element stavčne konfiguracije, ob katerem se pojavljajo še udeleženci (participants) in okoliščine (circumstances). Udeleženci so neposredno vključeni v glagolski dogodek, saj ga sprožijo ali pa so pod njegovim neposrednim vplivom. Posledično, poudarjata avtorja, se bo narava udeležencev spreminjala glede na tip glagolskega dogodka. Okoliščine niso del tako imenovanega izkustvenega centra stavka (experiential centre of the clause; ibid.), ki ga sestavljajo glagolski dogodek in udeleženci, saj niso neposredno vpletene v dogodek, marveč je njihov status bolj periferne narave: na nek način dopolnjujejo izkustveni center stavka (s časovnega, krajevnega, vzročnega itd. vidika). Taka tridelna struktura je, po mnenju avtorjev (ibid.: 176–177), na nek način univerzalna v vseh človeških jezikih, kar lahko ponazorimo tudi s spodnjo tabelo 3.16 (ibid.). Kot povzemata avtorja (ibid.: 178), »Koncepti glagolskega dogodka, udeleženca in okoliščine so semantične kategorije, s pomočjo katerih lahko na najsplošnej­ši način razložimo, kako pojave našega doživljanja sveta gradimo kot jezikovne strukture«. Oglejmo si torej pobliže posamezne tipe glagolskih dogodkov ter udeležence, ki se ob njih pojavljajo. Materialni glagolski dogodki Plemenitaš (2004: 93) povzema definicijo materialnih glagolskih dogodkov po Hallidayu (1994: 109) ter Hallidayu in Matthiessnu (2004: 179–97) z naslednji­mi besedami. Prototipični materialni glagolski dogodki so konkretni: spremembe v materialnem svetu, ki jih je mogoče zaznati, npr. gibanje v prostoru ali sprememba v fizični sestavi. Ti konkretni materialni dogodki pa so tudi model za spremembe v abstraktnih pojavih, tako da izraz materialni po­kriva tako konkretne kot v prenesenem pomenu konkretne, tj. abstrak­tne glagolske dogodke. Materialne dogodke v splošnem lahko razdelimo na dejanja (actions), pri ka­terih je vršilec zavesten oz. hotenjski, in dogodke (events), kjer je vršilec ne­zaveden oz. nehotenjski. Z materialnimi glagolskimi dogodki sta neposredno povezana dva udeleženca, in sicer vršilec (Actor) ter cilj (Goal). Primera dejanja in dogodka sta navedena v spodnjih stavkih, kjer je prikazana tudi razporeditev udeležencev. 3.1 3.2 Duševni glagolski dogodki Če materialni glagolski dogodki opisujejo naše doživljanje materialnega sveta, se duševni glagolski dogodki ukvarjajo bolj z našim doživljanjem sveta lastne zave­sti (Halliday in Matthiessen 2004: 197). Ločimo štiri vrste duševnih glagolskih dogodkov: zaznavanje (perception), mišljenje (cognition), željo (desideration) in čustvo (emotion). V njih je vedno prisoten udeleženec, ki je človek oziroma ima človeške lastnosti, kar pomeni, da je obdarjen z zavestjo (Halliday 1994: 114) ali pa je poosebljen na način, da se mu prisoja zavestno delovanje. Udeleženca, ki ju Halliday (1994: 117; prim. tudi Halliday in Matthiessen 2004: 197–210) povezuje z duševnimi glagolskimi dogodki, sta zaznavalec (Senser), z zavestjo obdarjeno bitje, ki čuti, misli ipd., in pojav (Phenomenon), ki je tisto, kar 'se čuti'. Navedimo primer za posamezne vrste duševnih glagolskih dogodkov: Odnosni glagolski dogodki Odnosne glagolske dogodke uporabljamo za izražanje značilnosti oz. lastnosti ter za identificiranje (Halliday in Matthiessen 2004: 210) in bi lahko rekli, da gre za glagolske dogodke bivanja (Halliday 1994: 119), vendar ne v smislu 'obstoja' (o čemer govorijo obstojanski glagolski dogodki, prim. v nadaljevanju), temveč v smislu, da je med dvema različnima entitetama izražen določen odnos oziroma, kot pravi Halliday (ibid.), »o nečem rečemo, da 'je' nekaj drugega«. Delimo jih na prilastne (attributive) in istovetnostne (idetifying). Prilastni odnosni glagolski dogodki vključujejo dva udeleženca, in sicer nosilca (Carrier) ter atribut (attribute), pri čemer je atribut tista funkcija, ki ji tradici­onalno pravimo povedkovo določilo (subject complement oziroma complemento predicativo del soggetto) in izraža kvaliteto, okoliščino ali posedovanje, nosilec pa je udeleženec, ki 'nosi' atribut ali stanje (prim. Plemenitaš 2004: 100–101). 3.7 Pri istovetnostnih odnosnih glagolskih dogodkih se ugotavlja istovetnost dolo­čene entitete, kar pomeni, da eno entiteto uporabimo za določanje istovetnosti druge: 'x definira istovetnost a' (Halliday 1994: 122; prim. tudi Plemenitaš 2004: 101). Pri tovrstnih stavkih Halliday (ibid.) definira dva udeleženca, element (To­ken) in vrednost (Value).58 Kot pravi Plemenitaš (2004: 102), element predstavlja to, kar je definirano: znak, ime, obliko, položaj; vrednost pa je to, kar definira, torej pomen, funkcija, status, vloga.59 3.8 3.9 Vedenjski glagolski dogodki Vedenjski glagolski dogodki so na prehodu med materialnimi in duševnimi gla­golskimi dogodki. Opisujejo (večinoma) človeško psihološko in fiziološko vede­nje, kot na primer dihanje, kašljanje, smejanje, sanjanje, buljenje (prim. Halli­day in Matthiessen 2004: 248). So najtežje ulovljiva izmed kategorij, saj nimajo 58 Halliday (1994: 123–24; tudi Halliday in Matthiessen 2004: 227–29) v povezavi z istovetnostnimi odnosnimi glagolskimi dogodki omenja tudi poimenovanji Identifier (identifikator), ki označuje element, katerega istovetnost želimo določiti (element a iz zgornjega shematičnega primera 'x definira istoventost a), in Identified (identificirano); ta predstavlja element, ki dokazuje istovetnost prvega (v našem primeru x). Halliday (ibid.) pri posplošitvi teh vlog vpelje izraza Token in Value (element in vrednost), o katerih je že bilo govora, pri čemer se lahko element (Token) izraža bodisi kot identifikator bodisi kot identificirano, enako pa velja tudi za vrednost (Value). 59 Koncepta elementa in vrednosti, ki ju opisuje Halliday, sta dokaj težavna (težavno je razlikovanje med njima) in v praksi težko določljiva: razen v primerih, ki jih ponuja sam avtor, oz. tem podobnih primerih, je po naših izkušnjah izredno težko določiti, kateri del stavka je element, kateri pa vrednost. V naši analizi sicer to razlikovanje ne igra bistvene vloge, zato se vanj v nadaljevanju ne poglabljamo. izrazitih razločevalnih značilnosti, temveč so nekakšna kombinacija materialnih in duševnih glagolskih dogodkov. Podobno kot duševni glagolski dogodki vklju­čujejo (navadno) človeškega zavestnega udeleženca, v tem primeru imenovanega obnašalec (Behaver), po drugi strani pa podobno kot materialni glagolski do­godki (za razliko od duševnih glagolskih dogodkov) ne morejo funkcionirati kot spremni stavki in spremeniti vsebine mišljenja v odvisni stavek (prim. Plemenitaš 2004: 114). V nasprotju z glavnimi glagolskimi dogodki, o katerih je bil govor v prejšnjih razdelkih, je za vedenjske glagolske dogodke značilen samo en neposre­dni udeleženec (omenjeni obnašalec); sicer pa obstaja možnost uvedbe posredno vključenega udeleženca, imenovanega obnašanje (behaviour). Govorni glagolski dogodki Govorni glagolski dogodki se nahajajo na meji med duševnimi in odnosnimi glagolskimi dogodki. Gre za glagolske dogodke izrekanja (saying), pri katerih pri­de do simbolične izmenjave pomena (Plemenitaš 2004: 109). Najpomembnejši, neposredni udeleženec, je govorec (Sayer),60 ki govori, sprašuje, veleva, ponuja, predlaga ipd. Poleg tega se pri govornih glagolskih dogodkih pojavljata tudi po­sredna udeleženca (Halliday 1994: 141), in sicer prejemnik govorjenega (Rece­iver) ter govorjeno (Verbiage). Prejemnik govorjenega je tisti, ki mu je govorjenje namenjeno, govorjeno pa je funkcija, ki zajema, kar je povedano: lahko gre za vse­bino povedanega (npr. appartamento v stavku Mi puoi descrivere l'appartamento?) ali pa za imenovanje povedanega (npr. cosa v stavku Mi ha chiesto una cosa). 60 V posebnem podtipu govornih glagolskih dogodkov se pojavlja še en neposredni udeleženec, in sicer tarča (Target), ki mu je govorjeno namenjeno. Gre za stavke tipa Obtožili so Janeza, da krade, pri čemer je Janez tarča. 103 Obstojanski glagolski dogodki Obstojanski glagolski dogodki pokrivajo mejno področje med odnosnimi in ma­terialnimi glagolskimi dogodki; predstavljajo ubeseditev dejstva, da nekdo ali ne­kaj obstaja oziroma se zgodi. Na splošno se v diskurzu redko pojavljajo (Halliday in Matthiessen 2004: 257), vendar je njihova vloga v številnih tipih besedil zelo pomembna in specifična (na primer pri uvajanju glavnih oseb v pripovedih, opi­sovanju ozadja oz. lokacije v začetku zgodbe ipd. V angleškem jeziku je za take glagolske dogodke značilen pomensko izpraznjeni there (kot na primer v stavku there was and old man in a tree), v italijanščini pa bi lahko podobno funkcijo pri­pisali pomensko izpraznjenemu (krajevnemu) ci (kot na primer v stavku c'era un vecchio sull'albero).61 V obeh jezikih je vloga začetne pomensko izpraznjene besede predvsem ta, da omogoča izogibanje postavljanja povsem nove informacije na začetek stavka, torej na zaznamovano mesto glede na pravila členitve po aktual­nosti (prim. Quirk et al. 1985: 1402). Obstojanski glagolski dogodki so podob­ni odnosnim v tem, da predstavljajo udeleženca v procesu bivanja (Plemenitaš 2004: 115), razlikujejo pa se od njih v tem, da navadno vključujejo samo enega neposrednega udeleženca, in sicer obstoječe (Existent). Pogosto se ob glagolskem dogodku in obstoječem pojavlja tudi kaka okoliščina (Circumstance). 3.13 3.3.1.2 Model za selekcijo primerov italijanskih nominalizacij v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu V tabeli 3.17, ki je prirejena po Hallidayu in Matthiessnu (2004: 260), so na kratko povzeti vsi že navedeni tipi in podtipi glagolskih dogodkov, neposredni udeleženci v posameznih glagolskih dogodkih ter posredni udeleženci, ki se (lah­ko) pojavljajo ob njih. V nadaljevanju bo predstavljen način, kako je bila klasi­fikacija glagolskih dogodkov in posledično nominalizacij izrabljena pri izvedeni analizi prevedljivosti italijanskih nominalizacij v slovenščino. Pri pregledovanju italijansko-slovenskega vzporednega korpusa, na podlagi kate­rega je bila izvedena omenjena analiza, se je z ozirom na dostopno programsko 61 Kot ugotavlja Plemenitaš (2004: 116), je prepoznavanje obstojanskih glagolskih dogodkov v slovenščini težje, saj ni takega zaimka, ki bi imel podobno funkcijo kot there (oziroma italijanski ci). opremo za pregledovanje korpusa ter na dejstvo, da korpus ni bil označen s slov­ničnimi podatki,62 izkazalo, da avtomatska kvalitativna analiza ni mogoča. V danih okoliščinah namreč ni mogoče izraziti iskalnega pogoja, ki bi iz korpusa avtomat­sko izluščil vse prisotne nominalizacije, saj programska oprema v korpusu lahko kvečjemu prepoznava posamezne besede, ne pa tudi posameznih vrst teh besed. Glede na to, da korpus ne vsebuje slovničnih informacij, ni mogoče izluščiti niti posameznih slovničnih kategorij, kot je na primer samostalnik, kar bi omogočilo nadaljnjo (četudi ročno) analizo. Sicer pa, kot opozarja Kennedy (1998: 271), lah­ko k jezikoslovni analizi in opisu pripomore uporaba tako introspektivnih metod kot tudi metod, ki temeljijo na (avtomatski) analizi korpusov. Iz tega sledi, da je treba za kakovostno analizo predvsem prevodnih ustreznic nominalizacij63 nujno poseči po klasični, ročni metodi. Po drugi strani obseg korpusa (približno milijon besed za vsakega od obeh jezikov) ne dopušča možnosti ročnega pregledovanja celotnega števila primerov nominalizacij (oziroma, bolje rečeno, zahteva izjemno veliko časa), zato se je kot najbolj racionalna rešitev zdelo skleniti kompromis. 62 Tudi če bi bil korpus označen, to ne bi bistveno pripomoglo pri analizi nominalizacij, saj te načeloma v korpusih niso posebej označene. 63 Opazovanje posameznih oblik besed tudi brez slovničnih informacij do neke mere vseeno dopušča ugotavljanje pogostnosti nominalizacij, kot bomo videli v 4. poglavju, saj lahko večino nominalizacij izoliramo na podlagi besedotvornega morfema (izjema so nominalizacije, tvorjene z ničto končnico, o čemer je prav tako govor v 4. poglavju). 64 Udeleženec se pojavlja le pri zgoraj omenjenem (opomba 60) podtipu govornih glagolskih dogodkov. Metoda, ki je bila uporabljena, temelji torej na izboru določenega števila prime­rov italijanskih nominalizacij in ustreznih slovenskih prevodov. Izbor analiziranih nominalizacij je osnovan na predstavljeni klasifikaciji glagolskih dogodkov, poleg tega pa upošteva tudi kriterij pogostnosti pojavljanja nominalizacij v večjem, bolj merodajnem vzorcu italijanskega jezika (korpusu La Repubblica). Z namenom zajeti čim bolj reprezentativen vzorec nominalizacij, tako s stališča pogostnosti kot s stališča tipologije glagolskih dogodkov, smo za vsak tip in podtip (kjer je prisoten) glagolskega dogodka izbrali po 10 nominalizacij, in sicer takih, ki se najpogosteje (v sklopu tipa ali podtipa, v katerega sodijo) pojavljajo v korpusu La Repubblica. Skupno število analiziranih kategorij je 11: trije manjši glagolski dogodki – vedenjski, govorni, obstojanski; podtipa materialnih glagolskih do­godkov – dejanja in dogodki; štirje podtipi duševnih glagolskih dogodkov – za­znavanje, mišljenje, želja, čustvo; ter podtipa odnosnih glagolskih dogodkov – prilastnost in istovetnost. Celotno število izbranih nominalizacij je potemtakem 110, na podlagi navedenih kriterijev izbrani primeri pa so navedeni v tabeli 3.18. 65 V Prilogi 6 so navedeni tipični slovenski prevodi navedenih italijanskih primerov nominalizacije, kot se pojavljajo v korpusu ISPAC. Ob tem je nujen razmislek o razmejitvi med 'navadnim' samostalnikom ter no­minalizacijo, v zvezi s čimer se pojavljajo številne težave, o katerih razmišlja tudi predhodno omenjeni Banks (2003). Pri nekaterih primerih se je težko odločiti, ali gre za samostalnik, ki opisuje določeno kategorijo (npr. nuoto kot športna aktivnost: il nuoto e uno sport difficile 'plavanje je težek šport'), ali za obdobje, ko je določeno dejanje trajalo (la guerra e stata lunga e difficile 'vojna je bila dolga in težka'), ali pa gre za pravi glagolski dogodek (il volo degli uccelli mi affascina 'letenje ptic me fascinira'). Poleg tega s stališča digitalne obdelave ni mogoče opa­zovati razlike med, na primer, besedo organizzazione oz. organizacija kot »sku­pnostjo ljudi z določenim skupnim ciljem, programom« ter kot 'glagolnikom od organizirati'.66 Po drugi strani se je tudi intuitivno (torej zanašajoč se na naše znanje rojenih govorcev slovenskega oz. italijanskega jezika) pogosto težko odlo­čiti, ali gre za nominalno izraženo glagolsko dejanje ali pa za pojav kot tak: tipičen primer tovrstnih dilem predstavlja beseda vita oz. življenje: tudi v prisotnosti so­besedila se pogosto težko odločamo, ali gre za pojav, stanje, obstoj, dobo bivanja, itd.,67 pri čemer ne omenjamo vseh bolj ali manj (leksikalno) metaforičnih po­menov, ki jih besedi v obeh jezikih lahko imata. Z ročnim pregledovanjem sicer lahko izločimo nenominalizacijske pomene pri besedah, kot je organizzazione oz. organizacija, tako da s tega stališča izbrani vzorec nominalizacij naj ne bi zajemal nepravih primerov. Pri besedah tipa vita oz. življenje pa so bili zajeti vsi primeri, ki jih lahko razložimo tudi kot nominalizacije (kar pomeni, da je pri nekaterih seveda možna drugačna interpretacija od izbrane). Tudi s teoretičnega vidika ima nominalizacija (in slovnična metafora nasploh) nejasne meje, kot trdi Ravelli (2003) in kot smo omenili v 2. poglavju. Prav zato je pri kategoriziranju treba imeti v mislih koncept prototipičnih kategorij, kot ga razlagajo kognitivni jezikoslovci, zlasti Taylor (1995). V skladu s kogni­tivno teorijo (prim. npr. Rosch 1973, Rosch in Lloyd 1978, Wierzbicka 1988, Langacker 1991, Varela, Thompson in Rosch 1991/1999, Taylor 1995, Janda 2000) je jezik neločljivi del védenja, ki odraža medsebojno delovanje kulturnih, psiholoških, komunikacijskih in funkcijskih vidikov in ki ga lahko razumemo v sklopu realističnega pogleda na konceptualizacijo in duševne procese (Janda 2000: 3). Za kognitivne jezikoslovce jezik odraža vzorce mišljenja, zato pomeni proučevanje jezika pravzaprav proučevanje vzorcev konceptualizacije (Evans in Green 2006: 28), oziroma način, kako človek s pomočjo simbolov svet okoli sebe spreminja v kategorije, ter kako na podoben način ustvarja tudi jezikovne kategorije. Bybee in Moder (1983) namreč pravita, da govorci naravnih jezi­kov tvorijo kategorije jezikovnih predmetov na enak način, kot tvorijo kate­gorizacije naravnih in kulturnih predmetov (citirano v Taylor 1995: 174). Kot 'jezikovni predmet' si lahko zamislimo tako osnovne pojme jezikoslovja, kot je 66 Definiciji sta povzeti po SSKJ. 67 Tudi v tem primeru osnovne pomenske sklope besede življenje povzemamo po SSKJ. 107 'beseda' (prim. Taylor 1995), različne kategorije, kot so besedne vrste, pa tudi razne sintaktične strukture. Kognitivni koncept kategorizacije je bil široko sprejet s strani jezikoslovcev, osvo­jil pa je tudi številne prevodoslovce, kot je na primer Snell-Hornby (1988/1995: 26), ki pravi, da je težnja h kategorizaciji človeku prirojena in bistvena za celoten znanstveni razvoj. Ravno v prevodoslovju dobi pomembno vlogo še en koncept kognitivnega jezikoslovja, in sicer omenjeni koncept prototipičnih kategorij. Snell-Hornby povzema Lakoffa (1987), enega vodilnih kognitivnih jezikoslovcev, z naslednjimi besedami: Lakoff predstavlja kratek pregled klasične teorije kategorizacije: v skladu s to teorijo obstajajo jasne meje med kategorijami brez mejnih primerov ali kakršne koli nejasnosti, skupne lastnosti, ki so pogoj za članstvo v kategoriji (tako imenovano 'teorijo kontrolnega seznama'), značilni so enotnost med vsemi člani kategorije, nepremičnost meja kategorije, notranja definicija, strogo objektivni pogoji za članstvo v kategoriji ter redukcionistični princip temeljnih lastnosti. (Snell-Hornby 1988/1995: 26) V nasprotju z opisano klasično teorijo o kategorizaciji kognitivni jezikoslovci go­vorijo torej o prototipičnih kategorijah. Taylor (2001: 8955) teorijo o prototipič­nih kategorijah definira tako: Pri prototipskem pristopu kategorijo na prvem mestu razumemo glede na njene dobre primere. Entitete se povezuje s kategorijo v tolikšni meri, kolikor so podobne dobrim primerom. Pogosto bo meja prototipične ka­tegorije nejasna – zgodi se lahko, da ni jasno, ali kaka entiteta sodi v kate­gorijo ali ne. Poleg tega imajo prototipične kategorije notranjo zgradbo, saj nekatere entitete veljajo za bolj centralne od drugih. Janda (2000: 8) prototipične kategorije pojasnjuje v spodnjih stavkih: Za človeške kategorije ni tako značilno, da imajo razločevalno mejo in nimajo nobene notranje strukture, temveč bolj, da težijo k temu, da ima­jo razločevalno notranjo strukturo in nimajo nobenih meja. Obstoj dane kategorije je utemeljen in organiziran na podlagi prototipičnega člana, s katerim so na nek način vsi ostali člani v končni fazi povezani. Obstaja torej nek osrednji član oz. prototipični primer kategorije, ki ga na pod­lagi posebne pomembnosti (prim. Janda 2000: 10) oz. reprezentativnosti pre­poznavamo kot takega; ta član predstavlja center kategorije, okoli katerega se razporejajo drugi primeri, ki so v tesnejšem ali rahlejšem odnosu do njega. Bolj kot se odmikamo od centra, manj značilen je primer: bolj bomo v dilemi, ali je res del kategorije ali pa morda ni. Konkretno, na primer, so primeri nominaliza­cije, ki so nedvoumni: zlasti bi to lahko trdili za konkretne vrste glagolskih do­godkov, kot so materialni glagolski dogodki; na drugi strani pa so tudi primeri bolj abstraktne narave, kjer težko zagovarjamo, da gre izključno za nominali­zacijo glagolskega dogodka (npr. besede, kot sta vojna ali življenje – lahko ju razumemo kot glagolska dogodka, vendar je prav tako umestno tolmačenje kot nenominalizacijski samostalnik). S tem vprašanjem se ukvarjata tudi Ravelli (2003) in Halliday (1996), saj je kon­cept prototipičnih kategorij zelo uporaben v jezikoslovju, tudi v kombinaciji s sistemsko funkcijskim pogledom. Kot prototipično kategorizacijo lahko pojmu­jemo tudi določanje skladnih in neskladnih oz. metaforičnih različic ubeseditev, o katerem govori Taverniers (2003: 7). K temi prototipičnih kategorij se bomo vrnili v nadaljevanju, ob razmišljanju o kategorizaciji slovenskih prevodnih ustre­znic italijanskih nominalizacij. V nadaljevanju je bil zgornji seznam (tabela 3.18) uporabljen za zbiranje prime­rov nominalizacij v italijanskem delu italijansko-slovenskega vzporednega korpu­sa, ki so bili kasneje analizirani v skladu z v nadaljevanju opisano metodologijo. 3.4 HIPOTEZA O PREVODNIH USTREZNICAH V SLOVENŠČINI Na podlagi predhodnih opazovanj in delno tudi krajše pilotske raziskave o preva­janju italijanskih nominalizacij v slovenščino na primeru italijanskega srednješol­skega učbenika Diritto 2: Imprenditore, rapporti di impresa, societa avtorja Fran­cesca Galgana ter slovenskega prevoda Pravo 2: Podjetnik, podjetje, družbe, dela prevajalke Violette Rosanda, ki jo je v svojem diplomskem delu opravila Anja Paškulin (2005), je bila hipoteza o slovenskih prevodnih ustreznicah italijanskih nominalizacij, omenjena v Uvodu (1. poglavje), dopolnjena in razširjena. Priča­kujemo namreč, da se v italijanskem jeziku nominalizacija pojavlja pogosteje (in to bomo skušali dokazati s pomočjo korpusne analize), zaradi česar se sistemsko pojavlja prevajalski problem, ki terja jasne strategije reševanja. Kot prikazuje tudi Paškulin (2005: 44) v svojem diplomskem delu, lahko itali­janske nominalizacije v slovenščino prevajamo na sedem različnih načinov: nepo­sredno z nominalizacijo, z glagolsko strukturo, z uvedbo odvisnika, s prislovom, s pridevnikom, s predlogom ter z izpustom. Za naše potrebe bomo kategorizacijo prevodnih ustreznic nekoliko razširili: na podlagi predhodnih analiz materiala ter na podlagi Hallidayevih opazovanj metaforičnih sindromov (Halliday in Matthiessen 1999: 227–296) pričakuje­mo, da se bodo prototipično pojavljale prevodne ustreznice naslednjih tipov (tabela 3.19.): Ko govorimo o prototipičnih načinih prevajanja nominalizacij, se naslanjamo na razumevanje jezika, kot je pojmovan v kognitivnem jezikoslovju. Podobno bo treba razumeti tudi klasifikacijo slovenskih prevodnih ustreznic italijanskih kategorizacij, ki smo jo predstavili zgoraj in na podlagi katere so bili analizirani izbrani primeri iz korpusa ISPAC. Ob koncu želimo dodati le še, da tako visoke prisotnosti glagolskih, metaforičnih prevodov nominalizacij v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu v primerjavi z neposrednimi nominalnimi prevodi, kot jo opaža Paškulin (2005) – preko 60 od­stotkov z glagolom prevedenih nominalizacij) –, ne pričakujemo, in sicer tako zara­di splošne težnje k pogostejši uporabi nominalizacije v slovenščini, ki jo opaža tudiŽele (1996), kot tudi na podlagi primerjave, ki jo je izvedla Plemenitaš (2004: 190) na primeru dveh besedilnih vrst (vesti in kritike) v angleškem in slovenskem jeziku: avtorica namreč ugotavlja, da se pojavljajo »nekatere podobne težnje v obeh jezikih v pogostnosti in vrstnosti nominalizacije oz. posamostaljenja glede na besedilno vrsto« ter da se v določenih okoliščinah nominalizacije pojavljajo celo pogosteje v slovenskem kot v angleškem jeziku. Avtorica (ibid.: 190), v nasprotju s Klinarjem (1996: 149), pa tudi v nasprotju s Hallidayevo teorijo o razvojnih stopnjah jezika in posledični večji oziroma manjši prisotnosti nominalizacije (prim. Halliday in Mat­thiessen 1999, Halliday in Martin 1993), ugotavlja, »da je težnja po posamostalje­nju predvsem kulturno pogojena značilnost rabe, manj pa tipološka lastnost jezika«. Podatki italijansko-slovenskega vzporednega korpusa bodo do določene mere lah­ko razjasnili odnos med pogostnostjo nominalizacije v italijanskem in slovenskem jeziku, saj korpus zajema relativno veliko število primerov različnih besedilnih vrst. 3.4.1 Zbiranje primerov iz korpusa ISPAC Korpus ISPAC je bil predmet podrobnih analiz s pomočjo dveh že omenjenih oro­dij, programa WordSmith Tools, ki omogoča iskanje po besedilih ter ustvarjanje frekvenčnih list besedil v enem jeziku naenkrat (za opis programa WordSmith Tools ter primerjavo z drugimi, podobnimi programi prim. Reppen 2001 ter Ari 2006), ter programa ParaConc, ki je specifično pripravljen za iskanje po vzporednem kor­pusu (prim. Barlow 1995a, 1995b ter 1996 za podrobnosti o ParaConcu). Analiza je potekala na osnovi izvlečka primerov nominalizacij, izbranih na način, prikazan v razdelku 3.3.1. S pomočjo omenjenih programov ParaConc in Word-Smith Tools smo na podlagi seznama nominalizacij, predstavljenega v tabeli 3.18, zbrali vse primere, v katerih se pojavljajo nominalizacije iz omenjene tabele. Za zgled si oglejmo sliki 3.3 in 3.4, kjer je prikazan tipičen primer iskalnih po­gojev ter dobljenih rezultatov. Slika 3.3 prikazuje ParaConcovo okno za iskanje z vstavljenim iskalnim pogojem za nominalizacijo ricostruzion?, pri čemer je vprašaj ('?') uporabljen kot nadomestni znak za kateri koli simbol in v praksi omogoča iskanje edninske oblike (ricostruzione) ter množinske oblike (ricostruzioni) hkrati. Slika 3.3: Okno za vstavljanje iskalnih pogojev programa ParaConc s pogo­jem 'ricostruzion?' Druga slika (3.4) prikazuje rezultate, dobljene z navedenim iskalnim pogojem. V zgornjem delu okna so v obliki KWIC68 navedeni vsi primeri, ko se beseda ricostru­ 68 Key Word in Context – ključna beseda s sobesedilom; prim. Baker (1995: 226–227). 111 zione (in tudi množinska oblika ricostruzioni) pojavi v italijanskem delu italijansko­-slovenskega vzporednega korpusa, v spodnjem delu okna, pod razdelitveno črto, pa so navedeni ustrezni slovenski stavki, kot so bili poravnani v pripravljalnih fazah gradnje korpusa. Za lažje opazovanje okolja, v katerem se ključna beseda nahaja, program omogoča razvrstitev primerov po prvi ali drugi besedi levo ali desno od ključne besede. V našem primeru se pogoj ricostruzion? pojavi 46-krat, izbrana pa je bila abecedna razvrstitev po prvi besedi desno od ključne besede. Slika 3.4: Rezultati iskanega pogoja ricostruzion? v programu ParaConc Ob tem je treba pripomniti, da je iskanje po poravnanih besedilih s programom ParaConc omejeno z dejstvom, da je vezan na natančno določeno zaporedje zna­kov in ne prepoznava navednic (», «) ali opuščajev (') in podobnih znakov kot posebnih znakov, ki niso del besede, temveč jih razume kot navadne črke, za­radi česar pri danem iskalnem pogoju ne zazna besed, ki imajo pred ali za sabo navednice (»ricostruzione«) oz. člen z opuščajem (l'ascolto). Predvidevanje, kateri dodatni znaki so se pojavili pred ali po iskani besedi, ne bi bilo nujno dosledno in bi tako lahko izpustili nezanemarljivo količino primerov, zato je bil za primerjavo in zbiranje podatkov o številu posameznih primerov uporabljen tudi drugi ome­njeni program za iskanje po besedilih, in sicer WordSmith Tools. Slika 3.5 prikazuje iskalno okno orodja Concorde programa WordSmith Tools, v katero je bil vpisan enak pogoj kot prej (prim. sliki 3.3 in 3.4). Sliki 3.6 in 3.7 pa prikazujeta rezultate, dobljene z navedenim iskalnim pogojem pred (slika 3.6) in po sortiranju (slika 3.7) glede na iskano besedo (na sliki 3.7 označeno z rdečo ter pred­stavljeno v obliki KWIC, omenjeni prej) ter na prvo besedo desno od iskane besede (označeno z modro). Poleg sobesedila se v rezultatih pojavlja skrajno desno tudi podatek o datoteki (in torej knjižnem delu), iz katerega izhaja posamezen primer. Na slikah 3.8 in 3.9 lahko vidimo še en primer nastavitve in rezultatov iskanja v programu ParaConc. Tokrat je v nastavitvah iskanja poleg vprašaja, ki nadomešča zadnjo črko in omogoča iskanje edninske ter množinske oblike hkrati, na začetku besede dodan še asterisk (*), ki nadomešča katero koli število črk od 0 navzgor. Znak smo dodali, ker ParaConc opuščaja ne prepoznava kot znaka, ki ločuje be­sedi (npr. dell'alterazione = della alterazione), zato besed z opuščajem ne navede, če ne predvidimo možnosti z asteriskom. Pri rezultatih iskanja so, kot je predhodno prikazano, na zgornjem delu zaslona navedeni najdeni stavki, ki vsebujejo izbrano besedo, urejeni po izbrani besedi (označeni z rdečo) in prvi besedi levo od nje, na spodnjem delu zaslona pa so prikazani ustrezni slovenski stavki.69 Na podoben način smo preverili tudi ostalih 108 nominalizacij iz tabele 3.18 in tako pridobili dokaj obsežen vzorec pojavitev nominalizacij v vzporednem kor­pusu za kvalitativno opazovanje prevedljivosti italijanskih nominalizacij v sloven-ščino. Rezultati te analize bodo prikazani v 5. poglavju, v nadaljevanju pa je pred­stavljen primer analize posameznih tipov prevodnih ustreznic zajetih pojavitev nominalizacij iz korpusa ISPAC. 3.4.1.1 Analiza prevodnih ustreznic korpusa ISPAC V nadaljevanju so bili primeri nominalizacij, zbrani po omenjeni metodi, ročno pregledani z ozirom na tipologijo prevodnih ustreznic, povzeto v tabeli 3.19, v skladu s katero kot prevode italijanskih nominalizacij pričakujemo: 69 Včasih kateri od izvirnih stavkov nima ustreznega prevoda (v ustrezni vrstici je le “.”), in sicer zato, ker je prevajalec dani stavek izpustil (v zvezi s to težavo prim. 5. poglavje). 115 1) nominalne strukture, 2) glagolske strukture, 3) prislove, 4) pridevnike, 5) predloge, 6) zaimke, 7) izpuste. V tabeli 3.20 je prikazan primer take analize na podlagi nominalizacije ricostruzi­one: na levi strani se pojavljajo vsi italijanski stavki, v katerih se beseda pojavlja v korpusu ISPAC, na sredini so ustrezni prevodi, v tretjem stolpcu so oznake tipa prevodne ustreznice, v zadnjem pa oznake dela, iz katerega primer izhaja.70 70 Legenda krajšav za posamezna dela je podana v Prilogi 7. Poleg podatka o avtorju prva črka vsake krajšave pove, ali je delo del leposlovnega ali neleposlovnega podkorpusa. Eno od osnovnih vprašanj, na katero želimo v pričujočem delu odgovoriti, zadeva pogostnost nominalizacije v italijanskem in slovenskem jeziku. V ta namen smo preverili, kako so obdelane nominalizacije v italijanskem slovarju Zingarelli71 in v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) ter katere so najpogosteje upora­bljene besedotvorne pripone pri tvorjenju nominalizacij. V nadaljevanju je prika­zana pogostnost nominalizacij v korpusih La Repubblica in FIDA (predstavljenih v 3. poglavju) ter v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu ISPAC. 4.1 ZASTOPANOST NOMINALIZACIJ V SLOVARJIH SSKJ IN ZINGARELLI V začetni fazi smo preverili število in tip nominalizacij v slovarjih Zingarelli za italijanščino ter SSKJ za slovenščino. Tabeli 4.1 in 4.2 prikazujeta tipe nomina­lizacijskih pripon, ki jih najdemo v posameznih slovarjih ter njihove absolutne pojavitve v celotnem slovarju. 71 Na italijanskem tržišču je na voljo več dobrih enojezičnih slovarjev; izbran je bil eden obsežnejših in najbolj prodajanih, ki je na voljo tako v knjižni kot v elektronski obliki, na plošči CD-ROM. 121 Iz analize sledi, da sta v italijanščini za tvorbo nominalizacij najpogosteje upora­bljeni besedotvorni priponi -mento in -zione; ostale pripone skupaj ne dosegajo števila pojavitev ene same izmed omenjenih dveh. Med besedotvorne pripone so vključene tudi glagolske -are, -ere in -ire, vendar le v primerih, ko so v Zingarelliju tako tvorjene besede označene kot samostalniki in definirane kot nominalizacije. Poleg nominalizacij, tvorjenih z besedotvornimi priponami, omenjenimi v tabeli 4.1, je v Zingarelliju prisotnih kar precej (207) primerov nominalizacij, tvorjenih z ničto končnico ali v skladu z veliko manj produktivnimi vzorci (npr. -etto, ki se sicer pojavi šestkrat, concetto, getto, riassetto, rigetto, rispetto, traghetto, vendar ga v slovnicah tradicionalno ne navajajo kot ene od izglagolskih samostalniških besedo­tvornih pripon, saj so tovrstne besede prevzete že kot nominalizacije iz latinščine). V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je stanje še bolj ekstremno: velika večina no­minalizacij je tvorjenih z besedotvorno pripono -anje, zatem pa nastopita v mnogo manjši meri priponi -enje in -tev. Tudi v slovenskem jeziku je veliko primerov no­minalizacij, pri katerih ni uporabljena nobena specifična pripona (oziroma pripona O, kot pri hoja, tek, ali redko uporabljene besedotvorne pripone, kot na primer -ec – padec, udarec – ali -esk – raztresk, tlesk, tresk)72. Zanimivo je tudi dejstvo, da je kljub večjemu splošnemu številu vključenih gesel v Zingarelliju (134.000 v pri­merjavi s približno 93.000 gesli iz SSKJ) Slovar slovenskega knjižnega jezika tisti, ki ponuja več primerov nominalizacij (5.244 proti 1.966 iz Zingarellija). 72 Zanimivo predstavitev »izglagolskih samostalnikov«, kot jih sama imenuje, ponuja Vidovič Muha (1988), ki se sicer ukvarja podrobneje z zloženkami, delno pa tudi z izpeljankami. Avtorica poudarja, da so besedotvorne pripone pri zloženkah sicer večinoma enake kot pri izpeljankah, čeprav se v celoti ne prekrivajo pri teh dveh oblikah tvorjenk (ibid.: 73). Razlogov za tako veliko razliko med številom nominalizacij v obeh slovarjih je lahko več. Prvi razlog ni povezan s samima jezikoma, temveč je tehnične narave: nominalizacije v slovarjih niso posebej označene, zato je mogoče, da je pri zajema­nju prišlo do izpusta določenih besed.73 Drugi dejavnik, ki vpliva na veliko število nominalizacij v SSKJ, je bolj vezan na jezikovne značilnosti slovenščine: v slo­venščini kar pogosto tvorimo besede (v našem primeru nominalizacije), ki imajo praktično enak pomen, vendar je uporabljena rahlo različna predpona (fonološka različica tipa spodbujanje in vzpodbujanje); poleg tega poznamo veliko primerov, ko v jeziku obstajata besedi, ki sta v večini sobesedil sinonimni, a od katerih je ena slovanskega izvora, druga pa grškega ali latinskega izvora (npr. reakcija in odziv), ali tudi primere, kjer sta iz istega korena (slovanskega ali grško-latinskega) bili izpeljani dve besedi, ena s slovansko, ena z grško-latinsko besedotvorno pripono, in je njihov pomen prav tako sinonimen (npr. reakcija in reagiranje). Zaradi vseh teh možnosti je število nominalizacij v SSKJ večje, kot bi pričakovali. 4.2 ZASTOPANOST NOMINALIZACIJE V ITALIJANSKEM KORPUSU LA REPUBBLICA IN V SLOVENSKEM KORPUSU FIDA V nadaljevanju smo preverili pogostnost nominalizacij v dveh korpusih, o katerih je bil govor v 3. poglavju, La Repubblica in FIDA. Iz opisa, ki je bil podan, lahko razberemo, da korpusa nista primerljiva na mnogih ravneh. Kar zadeva velikost, na primer, korpus La Repubblica obsega 380 milijonov besed, medtem ko korpus FIDA obsega 100 milijonov besed, malo več kot četrtino prvega. Vendar količinska razlika ne bi smela bistveno vplivati na rezultate analize, saj ne raziskujemo absolutnega števila pojavitev nominalizacij niti ne specifičnih 73 V SSKJ so sicer večinoma jasno označeni glagolniki (toda ne vedno dosledno: beseda vzpodbujanje, na primer, ni definirana kot glagolnik, temveč samo s sopomenko spodbujanje, ki pa je definirana kot glagolnik), vendar vse nominalizacije niso kategorizirane kot glagolniki, saj nimajo 'tipičnih' glagolniških pripon, ki jih navaja na primer Toporišič (1991: 127– 128) oz. o katerih govori Vidovič Muha (1988) v sklopu svoje teorije o zloženkah, temveč so upoštevani kot 'navadni' samostalniki: taka je na primer beseda gib, ki je definirana kot 'premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega', iz česar je zelo težko avtomatsko sklepati, da pravzaprav gre za nominalizacijo. Sicer pa je na splošno razlikovanje med navadnimi samostalniki in nominalizacijami težavno, o čemer je več govora v 3. poglavju. V italijanskem slovarju Zingarelli je stanje še bolj zapleteno. Najbolj tipični formulaciji, po katerih lahko prepoznamo nominalizacije, sta 'il + glagol', kot na primer za nominalizacijo arrostire: l'arrostire, il venire arrostito, in 'atto del + glagol', kot pri nominalizaciji movimento: atto del muovere o del muoversi. Verjetno pa je, da tudi tukaj niso zajeti čisto vsi primeri nominalizacij. primerov, temveč predvsem prisotnost nominalizacije na splošno in njihovo pogo­stnost. V ta namen smo pripravili seznama vseh v korpusih prisotnih samostalnikov, razvrščenih po pogostnosti. Iz teh seznamov smo izbrali prvih 5.000 najpogostejših samostalnikov in v tem primerljivem vzorcu iskali nominalizacije.74 Po drugi strani sta tudi po sestavi korpusa precej različna: v tem pogledu je kor­pus FIDA veliko bolj uravnotežen. Kot smo videli, je sestavljen iz raznovrstnih besedilnih tipov in medijev (leposlovnih in neleposlovnih). Korpus La Repu­bblica je nasprotno omejen na en sam vir, časnik La Repubblica. V 2. poglavju smo omenili, da v skladu s strokovno literaturo tip besedil v korpusu vpliva na prisotnost in pogostnost nominalizacij, saj je v določenih besedilnih tipih (znanstvenih ali uradovalnih besedilih, na primer) pogostnost nominalizacije navadno precej večja. To pa pomeni, da korpus La Repubblica le delno odseva resnično stanje v italijanskem jeziku, kar zadeva nominalizacijo, kajti omejen je na en sam tip besedil, in sicer neleposlovna, nespecialistična besedila, oziroma časopisne članke; upoštevati pa moramo tudi (prim. 3. poglavje), da sodijo članki, zbrani v korpusu, na različna področja in so njihov stil oz. njihove vr­stno-zvrstne značilnosti lahko precej raznoliki, tako da se pogosto zlivajo z dru­gimi besedilnimi tipi (leposlovno prozo, poljudnoznanstvenimi besedili itd.), zaradi česar je korpus bogatejši, kot se zdi na prvi pogled. V nadaljevanju sledi predstavitev rezultatov analiz o pogostnosti nominalizacij med prvimi 5.000 najpogostejšimi samostalniki v obeh korpusih. V korpusu La Repubblica je v zajetem vzorcu najpogostejših samostalnikov pri­sotnih kar 26 % nominalizacij (prim. sliko 4.1), torej več kot četrtina, kar nedvo­mno priča o pogostnosti nominalizacije tako v samem korpusu kot verjetno tudi v italijanskem jeziku sploh. Slika 4.1: Pogostnost nominalizacij med 5000 najpogostejšimi samostalniki v korpusu La Repubblica 74 Gl. prilogi 4 in 5. V korpusu FIDA je število nominalizacij v enakem vzorcu bistveno manjše: za­slediti je le 15 % nominalizacij,75 kar nakazuje, da je njihova pogostnost v tem korpusu precej nižja kot v korpusu La Repubblica. Poleg tega je FIDA referenčni korpus in naj bi realistično odseval dogajanje v slovenskem jeziku, kar pomeni, da lahko sklepamo o relativno nizki pogostnosti nominalizacije v slovenskem jeziku, nižji kot v italijanskem jeziku. V 6. poglavju se bomo veliko natančneje posvetili analizi prisotnosti nominalizacij v slovenščini na splošno, a če sodimo po pogo­stnosti v teh dveh korpusih, je torej med najpogosteje uporabljenimi samostalniki v italijanskem jeziku preko 70 % nominalizacij več kot med najpogostejšimi sa­mostalniki v slovenskem jeziku. Slika 4.2: Pogostnost nominalizacij med 5000 najpogostejšimi samostalniki v korpusu FIDA Preverili smo tudi, katere besedotvorne pripone so najpogosteje uporabljene v obeh prej omenjenih vzorcih. Tabela 4.4 prikazuje podrobne podatke o po­gostnosti pripon v korpusu La Repubblica (tako absolutni pojavitvi kot dele­žu glede na število vseh nominalizacij). Najpogosteje se pojavlja besedotvorna pripona -zione (29 %), veliko manj pogoste pa so ostale pripone. Veliko (28 %) je tudi primerov, ko uporabljene nominalizacije niso morfološko izpeljane iz glagola z navedenimi besedotvornimi priponami (na primer accordo, ordine, ricerca ipd.). 75 Gl. prilogo 4. 125 5.000 samostalnikih iz korpusa La Repubblica Te podatke primerjajmo s pogostnostjo besedotvornih pripon v slovarju Zingarel­ li: slika 4.3 povzema prisotnost posameznih pripon v korpusu La Repubblica ter v Zingarelliju (pogostnost je izražena kot delež vseh nominalizacij). Kot vidimo, se tvornost (pogostnost pri tvorjenju nominalizacij v besedotvornem smislu) in pogostnost v korpusu ne ujemata skoraj v nobenem pogledu in predvidevamo, da med njima ni medsebojne odvisnosti. Besedotvorna pripona -mento, ki je po podatkih, izluščenih iz slovarja Zingarelli, najpogosteje uporabljena za tvorjenje nominalizacij (kar 33 % vseh nominalizacij v slovarju je izpeljanih s to pripono), se v analiziranem vzorcu korpusa pojavlja veliko manj pogosto (13 % vseh nomi­nalizacij v vzorcu). Druga najpogosteje uporabljena besedotvorna pripona v Zin­garelliju, in sicer -zione, je približno enako pogosto tudi v korpusu La Repubblica (29 %), le da je to najpogosteje uporabljena besedotvorna pripona v tem korpusu. Precej višji je v korpusu La Repubblica tudi odstotek nominalizacij, ki niso tvorje­ne z nobeno od navedenih pripon oz. so tvorjene s pripono O (okrog 28 %, med­tem ko je takih nominalizacij v Zingarelliju le okrog 10 %). Večje razlike opazimo še pri priponah -ata in -ura, kjer je pogostnost veliko večja v slovarju Zingarelli, ter pri priponah -enza, -io/io, -sione in drugih, ki se v korpusu pojavljajo veliko bolj pogosto, kot bi lahko pričakovali glede na njihovo tvornost. Sklepamo torej lahko, da, kot smo predvidevali, med tvornostjo pripon in njihovo pogostnostjo v dejanski rabi jezika ni neposredne povezave. - - - - - - - - - - - --------- Slika 4.3: Primerjava pogostnosti nominalizacijskih besedotvornih pripon v Zingarelliju in korpusu La Repubblica (v odstotkih) Sedaj si oglejmo še pogostnost slovenskih nominalizacijskih besedotvornih pripon, kot jo izkazuje pregledani vzorec najpogostejših samostalnikov v korpusu FIDA, ki je prikazan v tabeli 4.5 (v katerem so navedene tako absolutne pojavitve posame­znih pripon kot tudi njihov delež glede na vse prisotne nominalizacije). Tako kot v korpusu La Repubblica, se tudi v korpusu FIDA precej pogosto pojavljajo nomina­lizacije, ki niso izpeljane z analiziranimi besedotvornimi priponami: takih je 29 %, med njimi pa najdemo primere, kot so razvoj, igra, pomoč, nastop ipd. Najpogosteje uporabljena besedotvorna pripona je -anje (27 %), sledi pripona -tev (10 %), -cija, -ba, -enje, -ek, -ava in druge pa so uporabljene bistveno redkeje. 5.000 samostalnikih iz korpusa FIDA Primerjajmo še tvornost in pogostnost slovenskih besedotvornih pripon, kot smo naredili za italijanske: slika 4.4 povzema podatke za SSKJ ter podatke, izhajajoče iz korpusa FIDA. Če izvzamemo tiste nominalizacije, ki niso tvorjene z navedenimi priponami in ki se izrazito pogosto pojavljajo v korpusu FIDA, je tako s tvornega vidika kot z vidika pogostnosti najpogostejša besedotvorna pripona -anje. Sicer je ta pripona v SSKJ veliko pogostejša od vseh ostalih (preko 53 % vseh nominalizacij v SSKJ je tvorjenih s to pripono), prav tako pa je najpogosteje uporabljena v korpusu FIDA (26 %). Pripona -enje, ki je po tvornosti v SSKJ na tretjem mestu (17 %), se glede na pogostnost v FIDI pojavi šele na petem mestu (komaj 5 %). Druga najpogosteje uporabljena pripona v korpusu FIDA je glede na analizirani vzorec pripona -tev (10 %), ki je v SSKJ na tretjem mestu (12 %). Vse ostale pripone se tako v SSKJ kot v FIDI pojavljajo redko (manj kot 10 % primerov), so pa navadno pogostnosti v FIDI višje od pojavitev v SSKJ. Tudi v slovenskem jeziku pogostnost v korpusu oziroma v jezikovni rabi ni vedno neposredno povezana z besedotvorno močjo pripone, čeprav se pripona -anje, ki se najpogosteje pojavlja kot besedotvor­no sredstvo za izpeljevanje nominalizacij, najpogosteje pojavlja tudi v rabi. 4.3 PRISOTNOST NOMINALIZACIJE V ITALIJAN­SKO -SLOVENSKEM VZPOREDNEM KORPUSU Za konec in za primerjavo podatkom, izhajajočim iz pregledanih korpusov, si oglejmo še nekaj podatkov o pogostnosti nominalizacij v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu. Sliki 4.5 in 4.6 predstavljata interno strukturo posameznih delov vzporednega korpusa: označeno je število besed, prisotnih v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu, ter ustrezni odstotki glede na celotno število za posamezni jezik. Ita­lijanski del korpusa sestavlja 1.257.105 besed, slovenski del pa 1.206.990 besed. Slika 4.5: Sestava italijanskega dela vzporednega korpusa Slika 4.6: Sestava slovenskega dela vzporednega korpusa 4.3.1 Besedotvorne pripone Preverili smo prisotnost enakih nominalizacijskih besedotvornih pripon kot v korpusih La Repubblica in FIDA. Žal ni bilo mogoče preveriti tiste vrste no­minalizacij, ki so tvorjene s pripono O (tako v enem kot v drugem korpusu jih je bilo 28 %)76, kar pomeni, da lahko predvidevamo, da je dejansko v korpusu dobra četrtina več nominalizacij, kot jih lahko zazna naša analiza.77 Podatki o priponskih nominalizacijah so dostopni za italijanski in slovenski del korpusa kot ločeni celoti ter za leposlovni in neleposlovni podkorpus obeh delov korpusa in so povzeti v tabelah 4.6 ter 4.7: tabela 4.6 prikazuje rezultate za itali­janski del korpusa, tabela 4.7 pa za slovenski podkorpus. 76 Kot je bilo že omenjeno, korpus ni označen s slovničnimi informacijami, zato ne omogoča iskanja po besednih vrstah in torej nominalizacij, ki nimajo prepoznavne pripone, avtomatsko ne moremo poiskati, za ročno iskanje pa je preko milijon besed obsegajoči korpus neprimeren. 77 Prim. podatke, zbrane na sliki 4.5. Iz tabele 4.6 za italijanski del vzporednega korpusa lahko razberemo, na primer, da je najpogostejša besedotvorna pripona v celotnem italijanskem delu -zione, ki obsega več kot tretjino vseh analiziranih nominalizacij. Zelo pogoste so še pripo­ne -mento, -io, -sione, -enza. Opazimo pa lahko tudi, da pogostnost pripon ni enaka v obeh podkorpusih: velika večina pripon (razen pripon -ita, -ore, -ata in -eggio) je tudi nekajkrat pogostejša v neleposlovnem podkorpusu kot v leposlov­nem podkorpusu (prim. v nadaljevanju, tudi sliko 4.10). Podobno situacijo lahko opazimo v tabeli 4.7 za slovenski del vzporednega kor­pusa. Tudi tukaj je ena besedotvorna pripona, in sicer -anje, bistveno pogostejša od vseh ostalih (skoraj štirikrat pogostejša od druge najpogostejše pripone, -enje). Precej pogoste so poleg tega še pripone -tev, -cija, -ek, -ava in -ba. Z izjemo pripone -aj, ki je tudi najredkejša, se vse slovenske besedotvorne pripone veliko bolj pogosto pojavljajo v neleposlovnem podkorpusu, kar potrjuje hipotezo o vplivu besedilne zvrsti: v neleposlovnih besedilih (zlasti akademskih besedilih, ki so najbolj zastopana v našem korpusu) se nominalizacija pojavlja pogosteje kot v leposlovnih besedilih (prim. v nadaljevanju, tudi sliko 4.7). Za lažjo primerjavo sliki 4.7 in 4.8 prikazujeta podatke za italijanski in slovenski del, izražene v odstotkih. Slika 4.7: Deleži besedotvornih pripon v italijanskem delu korpusa Slika 4.8: Deleži besedotvornih pripon v slovenskem delu korpusa 4.3.2 Primerjava pogostnosti nominalizacij v italijanskem in slovenskem delu vzporednega korpusa Iz navedenih podatkov lahko izvedemo primerjavo pogostnosti nominalizacij (ozi­roma priponskih nominalizacij) v obeh podkorpusih slovenskega dela (tabela 4.8). Iz zbranih podatkov lahko sklepamo, da so nominalizacije pogostejše v italijan­skem delu vzporednega korpusa: v slovenskem delu je skoraj petina manj (19,4 %) nominalizacij kot v italijanskem. Podobno velja tudi za posamezna podkorpusa obeh delov: tako v leposlovnem kot v neleposlovnem podkorpusu je prisotnost nominalizacij višja v italijanščini, pri čemer je razlika malenkost večja pri leposlov­nem podkorpusu, kjer je v slovenščini 21,1 % manj nominalizacij kot v italijan­ščini, medtem ko jih je v neleposlovnem podkorpusu v slovenščini 18,9 % manj. Dobljene rezultate lahko do neke mere primerjamo s podatki za korpusa La Re­pubblica in FIDA, pri katerih smo ugotovili, da se v analiziranem vzorcu korpusa FIDA pojavlja kar 57,7 % manj nominalizacij kot v primerljivem vzorcu korpusa La Repubblica. V slovenskem delu vzporednega korpusa je po drugi strani 'le' slabih 20 % manj nominalizacij kot v italijanskem delu. Ob tem je treba upo­števati dejstvo, da so v podatkih za korpusa La Repubblica in FIDA upoštevane vse nominalizacije (tudi tiste, ki so tvorjene z besedotvorno pripono O, o katerih je bil govor), medtem ko je analiza vzporednega korpusa omejena na priponske nominalizacije. Če upoštevamo dejstvo, da je bilo tako v korpusu La Repubblica kot v korpusu FIDA 28 % nominalizacij takih, ki niso tvorjene z obravnavanimi priponami, lahko predvidevamo, da je približno toliko nominalizacij take vrste prisotnih tudi v vzporednem korpusu.78 To bi celotno število nominalizacij dvi­gnilo na približno 45.000 v italijanskem delu korpusa oziroma 36.300 v sloven­skem delu, pri čemer bi ob enaki stopnji povečanja razmerje med pogostnostjo nominalizacij v italijanskem in slovenskem delu ostalo enako (približno 20 % manj v slovenskem delu). 78 Tako napovedovanje je seveda tvegano: razlike so lahko včasih bistveno večje ali manjše, kot bi pričakovali na podlagi podobnih 'mehanskih' ocen, vendar je to zaenkrat edini podatek, s katerim razpolagamo, in menim, da je tudi približen podatek boljši od nobenega podatka. Eden od mogočih razlogov za opaženo manjšo razliko med pogostnostjo no­minalizacij v italijanskem oziroma slovenskem delu vzporednega korpusa je prav gotovo dejstvo, da imamo opravka s prevedenimi besedili: ker gre za originalna italijanska dela in njihove prevode v slovenščino, je precej verje­tno, da so ti do neke mere pod vplivom italijanskih originalov z ozirom na skladnjo in izbiro načina ubeseditve določenega dejanja: če je bilo dejanje v italijanskem originalu ubesedeno z nominalizacijo, je prav mogoče, da se je prevajalec avtomatsko pogosteje tudi sam v slovenščini odločil za tako meta­forično ubeseditev.79 Še en razlog za številčnost različnih nominalizacij v slovenskem jeziku je najti v težnji, omenjeni v razdelku 4.1, da se uporabljajo fonološke različice besed ali pa besede različnega izvora, a sobesedilno enakega pomena. 4.3.3 Pogostnost besedotvornih pripon v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu italijanskega dela vzporednega korpusa Omenili smo že, da je tako v italijanskem kot v slovenskem delu vzporednega korpusa prisotnost nominalizacij bistveno bolj izrazita v neleposlovnih besedilih kot v leposlovnih. Slika 4.9 prikazuje primerjavo absolutne pogostnosti nomina­lizacije v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu italijanskega dela. Številčno so ti podatki izraženi v tabeli 4.8, vendar je s pomočjo slike 4.10, kjer je pogo­stnost izražena s stolpci, takoj opazna velika razlika med obema podkorpusoma. Kako velika je ta razlika v italijanščini, prikazuje tudi slika 4.9: 76 % vseh no­minalizacij v italijanskem delu se nahaja v neleposlovnem podkorpusu, medtem ko jih leposlovju pripada zgolj 24 %. Dobljeni rezultati potrjujejo prej navedene ugotovitve o razvoju slovnične metafore oz. nominalizacije: neleposlovna besedila zajemajo akademska ter znanstvena dela in raba nominalizacije je v njih predvi­doma zelo pogosta. 79 Podrobnejša analiza fenomena in primeri bodo predstavljeni v 5. poglavju. določljivosti). Med ostalimi besedotvornimi priponami z visoko prisotnostjo so -mento (12 %), -sione in -enza (vsaka 8 %), medtem ko ostale pripone ne dosežejo 5-odstotnega deleža. Slika 4.11: Deleži besedotvornih pripon v neleposlovnem podkorpusu itali­janskega dela korpusa Slika 4.12: Deleži besedotvornih pripon v leposlovnem podkorpusu italijan­skega dela korpusa V leposlovnem podkorpusu (slika 4.12) je celotno število pojavitev besedotvor­nih pripon bistveno nižje, poleg tega pa nima nobena posamezna pripona tako visokega deleža kot pri neleposlovnih besedilih. Najpogostejša je tudi v tem primeru pripona -zione, vendar je njegov delež le 21 % vseh analiziranih bese­dotvornih pripon. Ostale pogoste pripone, če jih razvrstimo po pogostnosti, so -io (s 13 %), -ita in -mento (s po 11 %) ter -ore (z 10 %). Iz predstavljenega zaporedja pripon je torej razvidna razlika v pogostnosti v obeh podkorpusih italijanskega dela korpusa. Iz opravljenih analiz izhaja še en podatek: nekatere besedotvorne pripone so tudi pet- ali šestkrat pogostejše v neleposlovnem podkorpusu kot v leposlovnem podkorpusu. V tabeli 4.9 je prikazano razmerje med posameznimi priponami glede na oba podkorpusa italijanskega dela korpusa. Razen za pripone -ata, -eggio, -ita in -ore je razmerje vedno v prid neleposlovnemu podkorpusu. Ve­činoma so najpogostejše pripone obenem tiste, ki izkazujejo največjo razliko med obema podkorpusoma (-enza, -zione, -sione in -mento); število pojavitev manj pogostih besedotvornih pripon (razen -ta in -ato) je v obeh podkorpusih razmeroma podobno. 4.3.4 Pogostnost besedotvornih pripon v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu slovenskega dela korpusa Podobno kot pri italijanskem delu korpusa si poglejmo natančneje razporeditev nominalizacijskih besedotvornih pripon tudi za slovenski del. Slika 4.13 ponuja vizualno primerjavo absolutne pogostnosti posameznih nominalizacijskih bese­dotvornih pripon v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu italijanskega dela korpusa (številčni podatki so navedeni v tabeli 4.10), slika 4.14 pa prikazuje dele­že vseh priponskih nominalizacij v leposlovnem oziroma neleposlovnem podkor­pusu slovenskega dela korpusa. Slika 4.13: Primerjava pogostnosti besedotvornih pripon v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu slovenskega dela korpusa Tudi v slovenskem delu korpusa opazimo izrazito večjo prisotnost nominalizacije v neleposlovnem podkorpusu: največja razlika se pojavi pri priponi -anje, obču­tne pa so tudi razlike pri nekaterih drugih priponah (-cija, -tev, -ava in -ba). Oglejmo si še deleže posameznih besedotvornih pripon v leposlovnem in nelepo­slovnem podkorpusu slovenskega dela vzporednega korpusa. Tako v neleposlovnem kot v leposlovnem podkorpusu je najpogostejša pripona -anje. Zanimivo je, da tako kot je v neleposlovnem korpusu italijanskega dela korpusa preko 40 % vseh analizi­ranih nominalizacij tvorjenih z eno samo pripono (-zione), je tudi v neleposlovnem podkorpusu slovenskega dela korpusa preko 40 % nominalizacij tvorjenih z eno pripono, in sicer -anje. V leposlovnem podkorpusu se ta pripona pojavlja skoraj enako pogosto (37 %), medtem ko so pri ostalih priponah razlike v pogostnosti večje (najbolj izrazita razlika se pojavi pri priponi -enje, ki v neleposlovnem podkor­pusu obsega le 8 % primerov in je na četrtem mestu po pogostnosti, v leposlovnem podkorpusu pa kar 21 % ter s tem zaseda drugo mesto po pogostnosti). Razlike v pojavitvah posameznih pripon v obeh podkorpusih so v slovenskem delu še bolj izrazite kot v italijanskem delu. Primerjava med leposlovnim in nele­poslovnim podkorpusom, povzeta v tabeli 4.10, pokaže, kako se z izjemo pripone -aj vse ostale pripone pogosteje pojavljajo v neleposlovnem podkorpusu, nekatere tudi po šest- ali sedemkrat več, in pripona -cija celo 24-krat več. Z ozirom na tako veliko razliko med pojavljanjem besedotvorne pripone -cija v leposlovju in v neleposlovju bi lahko trdili, da je ta pripona v slovenskem jeziku izrazito vezana na neleposlovne besedilne zvrsti, vendar bi tako hipotezo morali preveriti s primerno analizo slovenskih originalnih besedil, zato se bomo k temu vrnili v 6. poglavju. 4.3.5 Primerjava podatkov z uporabo frekvenčnih list Da bi dosegli čim večjo primerljivost podatkov iz enojezičnih korpusov in vzpo­rednega korpusa, je bila izvedena še ena analiza, in sicer analiza prisotnosti nomi­nalizacij v najpogosteje uporabljenih besedah vzporednega korpusa. Po pripravi frekvenčnih list za vsak del korpusa (italijanski in slovenski) in za posamezna podkorpusa obeh delov smo izločili najpogostejših 10 % vseh besed vsake posa­mezne frekvenčne liste; natančneje smo izbrali prvo desetino besed, razporejenih po pogostnosti, s katero se pojavljajo v korpusu. Te besede80 so bile v nadaljevanju analizirane z namenom ugotoviti nominalizacije med njimi. Podatki, ki izhajajo iz te analize, so predstavljeni v tabeli 4.11 v obliki deleža od celotnega analizira­nega števila besed. Očitno je v najpogosteje uporabljenem besedišču razlika v pogostnosti nomi­nalizacije v italijanskem in slovenskem delu izredno majhna. Upoštevati pa je treba neko omejitev slovenskega dela korpusa: zaradi velikega števila oblik posamezne besede (ki jih gre pripisati predvsem sklonskim obrazilom) je pri­sotnost najpogostejših besed do neke mere popačena in verjetno rezultati te analize prikazujejo večje število različnih nominalizacij, kot jih dejansko naj­demo v korpusu. 80 Frekvenčna lista za neleposlovni podkorpus italijanskega dela vzporednega korpusa vsebuje 48.809 besed, od katerih smo za analizo uporabili prvih 10 % oziroma 4.881 besed. Za leposlovni podkorpus italijanskega dela korpusa frekvenčna lista vsebuje 43.910 besed, od katerih 10 % znaša 4.391 besed. V slovenskem delu korpusa sestavlja frekvenčno listo za neleposlovni podkorpus 69.697 različnih besed, 10 % katerih je 6.970, frekvenčna lista za leposlovni podkorpus pa obsega 58.837 besed, 10 % katerih je 5.884. 4.3.6 Primerljivost podatkov o pogostnosti Z namenom primerjati opisane podatke tudi z drugimi raziskavami, ki so bile opravljene s primerljivo metodologijo (prim. 5. in 6. poglavje), smo statistične podatke, predstavljene v razdelku 4.3.1, preračunali na 100.000 besed in jih pov­zeli v tabeli 4.12. Poleg tega so v tabeli 4.13 posebej izpostavljeni podatki (prera­čunani na 100.000 besed) za besedotvorne pripone, ki se najpogosteje pojavljajo v slovarjih SSKJ in Zingarelli (prim. 4.1) in so torej najbolj tvorne v obeh jezikih. Prikazane pripone tako za slovenski kot za italijanski jezik pokrivajo 89 % vseh nominalizacij, ki se pojavljajo v omenjenih slovarjih. Tabela 4.12: Podatki o pogostnosti nominalizacije v korpusu ISPAC, prera­čunani na 100.000 besed 4.4 SKLEPNE MISLI O STATISTIČNIH PODATKIH O NOMINALIZACIJI V ITALIJANŠČINI IN SLOVENŠČINI Predstavljene statistične analize – tako primerjava korpusov La Repubblica in FIDA kot analiza italijansko-slovenskega vzporednega korpusa – potrjujejo hipo­tezo o večji prisotnosti nominalizacije v italijanskem jeziku v primerjavi s sloven-ščino. Po podatkih, izhajajočih iz primerjave korpusov La Repubblica in FIDA, naj bi bilo v slovenščini 57,7 % manj nominalizacij kot v italijanščini, ta razlika pa je bistveno manjša, če opazujemo italijansko-slovenski vzporedni korpus. V slovenskih prevodih je na splošno 19,4 % manj nominalizacij kot v italijanskih izvirnikih, v najpogostejšem delu besedišča pa je ta razlika zlasti za leposlovna besedila minimalna (5,63 % v italijanskem podkorpusu leposlovnih besedil proti 5,39 % v slovenskem ustreznem podkorpusu), malce bolj izrazita, vendar kljub temu še vedno bistveno manjša kot pri primerjavi celotnega korpusa oziroma enojezičnih korpusov, je razlika pri neleposlovnih besedilih (13,54 % v italijan­skem delu proti 11,98 % v slovenskem delu). Vsekakor je očitno, da je vpliv zvrsti besedila izredno močan pri uporabi nominalizacije tako v italijanskem kot v slovenskem jeziku. K temu vprašanju se bomo vrnili tudi v naslednjih poglavjih, zlasti v 6. poglavju. V tem poglavju bodo predstavljeni izsledki analize prevedljivosti italijanskih nominalizacij oziroma tipi in pogostnost posameznih tipov prevodov. V ta na­men je bila izvršena kombinacija avtomatske in ročne analize vzorca nomina­lizacij, ki se pojavljajo v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu ISPAC, pri čemer je bil vzorec selekcioniran na podlagi tipologije glagolskih dogodkov, razporejenih v skladu s Hallidayem in Matthiessenom (2004), predstavljene v 3. poglavju. V skladu s tabelo 3.17 v 3. poglavju se glagolski dogodki delijo na šest skupin, materialne, vedenjske, duševne, govorne, odnosne in obstojanske, pri čemer se trije glavni tipi glagolskih dogodkov delijo na podskupine: zaradi preglednosti jih v tabeli 5.1 še enkrat na kratko povzemamo. 5.1 OBRAVNAVANI PRIMERI IZ KORPUSA ISPAC Pred predstavitvijo rezultatov analize italijansko-slovenskega vzporednega kor­pusa ISPAC si oglejmo nekaj podatkov o primerih, ki so bili zajeti v anali­zo. Pregledanih je bilo po deset primerov vsakega tipa oz. podtipa glagolskih dogodkov, seznam katerih najdemo v tabeli 3.18. Obravnavanih je bilo torej 110 različnih zgledov nominalizacij, skupno pa so se te nominalizacije v kor­pusu ISPAC pojavile 13.405-krat. To pomeni, da smo pri analizi prevedljivosti upoštevali 13.405 primerov italijanskih nominalizacij ter njihovih slovenskih prevodov. Tabela 5.2: Število pojavitev posameznih tipov glagolskih dogodkov v kor­pusu ISPAC Izkazalo se je, kot je povzeto v tabeli 5.2, da se izmed obravnavanih primerov najpogosteje pojavljajo materialni dogodki – dejanja (2.467 primerov), medtem ko se drugi tip materialnih dogodkov – dogodki, pojavlja bistveno manj pogo­sto (864 primerov). Na drugem mestu so obstojanski glagolski dogodki (1.933 primerov), kar je navidezno v nasprotju s Hallidayevo trditvijo (Halliday in Mat­thiessen 2004: 257), da se obstojanski dogodki redko pojavljajo; med razlogi za tako visoko število primerov je gotovo vključitev besede vita, ki zavzema pre­ko polovice vseh primerov pojavitve obstojanskih glagolskih dogodkov (998 od 1.933 primerov), problematičnost katere je bila že omenjena v 3. poglavju. Zelo pogosto se pojavljajo tudi govorni glagolski dogodki (1.539 primerov) ter vedenj­ski glagolski dogodki (1.110 primerov), medtem ko se med podtipi duševnih glagolskih dogodkov najpogosteje pojavljajo tisti, ki zadevajo mišljenje (1.173 primerov), ostali so nekoliko redkejši. Prav tako se v spodnjem delu lestvice naha­jajo odnosni glagolski dogodki. Tabele 5.3–5.8 predstavljajo rezultate analize korpusa ISPAC v primerjavi z eno­jezičnimi korpusi, ki smo jih predstavili v 3. poglavju (La Repubblica in CO­RIS/CODIS). Primeri posameznih glagolskih dogodkov so razporejeni glede na pogostnost pojavljanja v korpusu ISPAC. Ker vsebujeta korpusa različno število besed (La Repubblica okrog 380 milijonov, CORIS/CODIS pa okrog 100 mili­jonov81), smo zaradi primerljivosti vse rezultate preračunali na milijon besed, iz česar je tudi preprosto dobiti vrednosti na 100.000 besed, kot smo to naredili za druge uporabljene korpuse. 81 Prim. 3. poglavje. Tabela 5.4: Število pojavitev posameznih nominalizacij DUŠEVNIH glagol­skih dogodkov v korpusih ISPAC, La Repubblica in CORIS/CODIS Tabela 5.6: Število pojavitev posameznih nominalizacij ODNOSNIH glagol­skih dogodkov v korpusih ISPAC, La Repubblica in CORIS/CODIS Tabela 5.8: Število pojavitev posameznih nominalizacij OBSTOJANSKIH glagolskih dogodkov v korpusih ISPAC, La Repubblica in CORIS/CODIS Izkazalo se je, da se pri posameznih tipih glagolskih dogodkov pojavljajo opazne razlike tako med korpusoma La Repubblica in CORIS/CODIS82 kot med tema dvema korpusoma na eni strani in korpusom ISPAC na drugi strani, pri ostalih tipih (vendar ti so v manjšem številu) pa so rezultati v vseh pregledanih korpusih zelo podobni. Oglejmo si te razlike oz. podobnosti pobliže. 82 V stolpcu, ki prikazuje podatke iz korpusa CORIS/CODIS, so nekateri podatki označeni z ležečo pisavo: ti zajemajo tudi besede, ki so po obliki enake nominalizacijam, vendar imajo drugačen pomen oz. sodijo v drugo besedno vrsto (npr. odio, ki je lahko nominalizacija in torej samostalnik ali pa oblika glagola odiare). Pri korpusu La Repubblica je bilo tovrstnih težav bistveno manj, saj programska oprema korpusa omogoča bolj natančno iskanje. Globalno gledano je v primerjavi s korpusoma La Repubblica in CORIS/CODIS v pregledanem vzorcu korpusa ISPAC precej več duševnih glagolskih dogodkov (skupno 3.648 primerov proti 2.267 primerom v korpusu La Repubblica in 3.170 primerom v korpusu CORIS/CODIS), odnosnih glagolskih dogodkov (skupno ISPAC: 1.844 primerov; La Repubblica: 1.448 primerov; CORIS/CODIS: 1.695 primerov) ter obstojanskih glagolskih dogodkov (skupno ISPAC: 1.933 prime­rov; La Repubblica: 955 primerov; CORIS/CODIS: 1.620 primerov). Vedenj­skih glagolskih dogodkov je v vseh treh korpusih približno enako (odstopanja so nižja od 8 %), medtem ko je materialnih glagolskih dogodkov v korpusu ISPAC precej manj (skupno 3.331 primerov) kot v ostalih dveh korpusih, ki jih vsebujeta približno isto število (La Repubblica: 4.467 primerov, CORIS/CODIS: 4.554 primerov). Govornih glagolskih dogodkov je približno enako v korpusu ISPAC ter v korpusu La Repubblica (1.539 proti 1.538 primerov), a v korpusu CORIS/ CODIS jih je veliko več (2.042 primerov). Razloge za odstopanja, ki v nekaterih primerih presegajo 50 %, lahko iščemo v sa­mih strukturah korpusov. Najbolj izenačeno strukturo ima, kot je bilo omenjeno v 3. poglavju, korpus CORIS/CODIS, ki je tudi sestavljen iz najbolj raznolike tipo­logije besedil, zato bi ta korpus verjetno lahko imeli za najbolj verodostojen odraz realnega jezika. V skladu s tem razmišljanjem lahko sodimo, da je v korpusu ISPAC nesorazmerno nizko število materialnih glagolskih dogodkov, zlasti dejanj (ki jih je okrog 30 % manj kot v korpusu CORIS/CODIS), in precej visoko število duševnih glagolskih dogodkov, ki jih je skupno 15 % več, pa tudi obstojanskih glagolskih dogodkov, ki jih v korpusu ISPAC najdemo skoraj 20 % več. Taka odstopanja so posledica dejstva, da je korpus ISPAC sestavljen iz dveh besedilnih tipov, in sicer le­poslovnih besedil ter neleposlovnih besedil (ki zajemajo zlasti strokovne monografije s področja humanistike in družboslovja; prim. 3. poglavje), ter dejstva, da se, kot smo videli v prejšnjem poglavju, nominalizacije bistveno pogosteje pojavljajo v nele­poslovnih besedilih. Halliday in Matthiessen (2004: 248) opažata, da se delež glav­nih treh glagolskih dogodkov bistveno spreminja med različnimi registri. V naravi neleposlovnih besedil (v takem obsegu, kot so vključena v korpus ISPAC) je, da vse­bujejo veliko glagolov, s pomočjo katerih se izražajo duševni glagolski dogodki (zlasti mišljenjski, ki zadevajo operacije našega uma), pa tudi takih, s katerimi se izražajo odnosni glagolski dogodki (zlasti istovetnostni, ki služijo za identifikacijo konceptov ipd.). Nominalizacije materialnih glagolskih dogodkov so redkejše verjetno zato, ker se tovrstni glagolski dogodki pogosto ubesedijo kot glagoli, še zlasti v leposlovnih besedilih, kjer dogajanje pogosto sloni na zaporedju skladno izraženih glagolskih dogodkov. Prav tako so redkejši govorni glagolski dogodki, ki se v neleposlovnem delu korpusa ISPAC zaradi narave vsebine ne pojavljajo tako zelo pogosto. Obratno lahko razlog za visoko število obstojanskih glagolskih dogodkov (zlasti omenjene no­minalizacije vita) iščemo predvsem v leposlovnem delu korpusa, kjer se taki glagolski dogodki pogosto navezujejo na glavne junake zgodb in njihove dogodivščine. 5.2 TIPI SLOVENSKIH PREVODOV Pričakovano tipologijo slovenskih prevodov italijanskih nominalizacij smo po­dali v 3. poglavju; utemeljena je predvsem na opisu metaforičnega ubesedova­nja s pomočjo nominalizacije ter razvijanja (unpacking) slovničnih metafor ozi­roma skladnega ubesedovanja glagolskih dogodkov, udeležencev in okoliščin. Če je cilj vsakega procesa slovnične metaforizacije spreminjanje v 'stvar' (prim. Halliday in Matthiessen 1999: 263–264), je potemtakem obraten proces tisti, ki pride v poštev pri prevajanju nominalizacij z drugačne vrste ubeseditvami: v našem primeru se osredotočamo na ubesedovanje glagolskih dejanj z drugimi, nemetaforičnimi ali na drugačen način metaforičnimi izraznimi sredstvi: zlasti skladno, z glagoli, pa tudi metaforično, s pridevniki oz. prislovi, ter v posebnih okoliščinah s pridevniki in zaimki. Pojavljajo se tudi druge rešitve, kot je izpust ali pa uporaba povsem drugačne prevodne ustreznice (samostalnika ali glagola z drugačnim pomenom ipd.). Izkazalo se je, da so bila pričakovanja, navedena v 3. poglavju, glede tipov prevo­dnih ustreznic za italijanske nominalizacije ustrezna. Rezultati analize prevodnih ustreznic bodo prikazani v nadaljevanju. 5.2.1 Tipi prevodnih ustreznic Za začetek si oglejmo tabelo tipov prevodnih ustreznic, ki so se pojavljale v kor­pusu ISPAC, v katero smo za večjo preglednost dodali prototipičen primer za vsak posamezni tip (tabela 5.9). Gre za prototipične primere, kot jih definira Taylor (2001: 8954–8957), saj se v konkretnih situacijah pojavljajo tudi manj prototipični primeri, ki jih je težje kategorizirati (npr. prevodi, kjer je italijanska nominalizacija prevedena z besedno zvezo pridevnik + samostalnik). Tabela 5.9 prikazuje na levi strani tipe slovenskih prevodnih ustreznic v skladu s klasifikaci­jo, podano v 3. poglavju, v preostalem delu pa najdemo italijanski izvirni primer ter njegov prevod, pri čemer je v vsakem delu podčrtan relevantni del z nomina­lizacijo oz. njenim prevodom. Ob italijanskih primerih je navedena tudi krajšava avtorja oz. dela, iz katerega izhaja primer.83 83 Legenda krajšav je na voljo v Prilogi 7. 84 Kljub prisotnosti drugih nominalizacij v navedenem primeru opazujemo le nominalizacijo disperazione (iz glagola disperar­si) in prevod s prislovom obupano. 153 Kot rečeno, so zgoraj navedeni primeri zelo tipični oziroma prototipični: v praksi se pojavljajo številna odstopanja, ki jih razvrstitev, prikazana v tabeli 5.9, ne more dokončno razvozlati. Oglejmo si nekaj primerov.85 Nekateri prevodi so nekoliko bolj 'prosti', vendar kljub temu lahko iščemo korespondenco med pomenskimi elementi (primer 5.1). Drugič se pojavi uporaba prislova (primer 5.2) ali pri­devnika (primer 5.3), ki ni najbolj neposreden prevod italijanske nominaliza­cije (oziroma, natančneje, glagolskega dogodka, ki je v italijanščini metaforično ubeseden z nominalizacijo), a je prevod pomensko v sobesedilu ustrezen, zaradi česar taki primeri sicer niso klasificirani na kak poseben način, so pa ravno zaradi v morfološkem pogledu zgolj posredne preslikave izvirnika zanimivi in vredni upoštevanja. 5.1 a. … quel giorno i franchi vi passan con dolore: si sente a quindici leghe … NC b. … mračna Francozov je pot čez prelaze, slišal njih trušč se je pet­najst milj daleč … 5.2 a. … ma in seguito un disegno modesto, ad esempio quello del 1583 per Buenos Aires, puo diventar sproporzionato alla futura grandezza della citta. NBEN b. … včasih pa je skromen načrt, na primer tisti iz leta 1583 za Bue­nos Aires, pozneje postal nesorazmeren s prihodnjo velikostjo mesta. 5.3 a. Lascio quel luogo di dolore con un senso di sollievo. LCM b. Bolniško sobo je zapustil z nekakšnim olajšanjem. Tudi pri glagolskih prevodih so primeri, ki so manj prototipični od tistih, na­vedenih v tabeli 5.9. V zgledu 5.4, na primer, pomen zveze fare seguito, ki vse­buje nominalizacijo seguito, pokriva glagol imeti (torej glagol, ki ni neposredni 85 Pri vseh primerih v nadaljevanju je ob italijanskem primeru navedena krajšava za delo, iz katerega izhaja navedeni primer. Legenda je na voljo v Prilogi 7. prevod glagolskega dogodka, ubesedenega z italijansko nominalizacijo seguito; ta glagolski dogodek bi lahko v slovenščini skladno ubesedili z glagolom nada­ljevati ali slediti ali čim podobnim), vendar imamo pri branju prevoda občutek, da gre za delni izpust: 'polni' prevod bi lahko bil '… da je vsakemu neuspehu sledil »stranski učinek« …'. 5.4 a. … come a ogni fallimento abbia fatto seguito un «effetto collatera­le: … NEL b. … da je imel vsak neuspeh »stranski učinek« … Med primere, opredeljene kot 'izpust z izgubo pomena', sta uvrščena dva tipa zgledov, ki sta sicer različna, a imata enak končni učinek: v prevodu se del pome­na izgubi. Na prvem mestu gre za primere, kot je tisti, naveden v tabeli 5.9, ali pa kot je zgled 5.5, ko je stavek sicer preveden, vendar je tisti del, ki zadeva no­minalizacijo, v slovenskem prevodu okrnjen; na drugem mestu pa gre za primere, kot jih ponazarja zgled 5.6, ko stavek ali (večji) del stavka preprosto ni preveden. Zadnji tip primerov se je pojavljal skoraj izključno v povezavi z enim od obravna­vanih del (Casati Modignani 2000 oz. 2003). 5.5 a. L'ho lasciato dopo un anno di dubbi e lacerazioni, perché ero con­vinta … LCM b. Zapustila sem ga po letu dni, ker sem bila prepričana … 5.6 a. La collezione di piccole stampe floreali dell'Ottocento francese incorniciava la porta che si apriva sul balcone. Quegli oggetti riflet­tevano la sua visione in rosa della vita coniugale. Ora li guardava e le sembro che non le appartenessero piu. LCM b. Majhni okviri z rožnatimi reprodukcijami so uokvirjali balkonska vrata. Ko je vse to občudovala zdaj, se ji je nenadoma zazdelo, da ji ne pripada več. 5.2.2 Delež posameznih prevodnih ustreznic Ob upoštevanju omenjenih in drugih podobnih posplošitev, ki so bile pri klasi­fikaciji primerov neizbežne, so rezultati prevedljivosti analiziranega vzorca itali­janskih nominalizacij iz korpusa ISPAC povzeti s sliko 5.1, ki prikazuje osnovno razdelitev prevodnih ustreznic po besednih vrstah z dodatkom izpustov. Izkazalo se je, da se večina italijanskih nominalizacij, ki smo jih analizirali, pre­vaja v slovenščino s samostalnikom: kar 81,1 % vseh analiziranih primerov je bilo prevedenih na ta način. Hkrati seveda to pomeni, da ostaja 18,9 % prime­rov, ko italijanska nominalizacija ni prevedena s samostalnikom, torej s slovnično metaforo, temveč s kakim drugim (skladnim ali tudi metaforičnim) sredstvom. Med ostalimi sredstvi izrazito prevladuje glagolski prevod (8 %, dvakrat toliko, kolikor naslednji najpogostejši prevod), kar se sklada z našimi pričakovanji glede večje 'glagolskosti' slovenščine (o tem bo govor nekoliko pozneje). Približno ena­ko pogosto se pojavljata prevod s pridevnikom in izpust, ostale kategorije pa so precej redkejše (okrog 1 % vsaka). Slika 5.1: Deleži prevodnih ustreznic iz analiziranega vzorca korpusa ISPAC V skladu s tabelo 5.9 so nekatere izmed že omenjenih kategorij razdeljene na podskupine, zato so s sliko 5.3 prikazani podrobnejši podatki za vsak posame­zni tip prevoda. Navedena so števila absolutnih pojavitev posameznih tipov med analiziranimi 13.405 primeri. Pred tem slika 5.2 zaradi večje preglednosti prika­zuje enake podatke, vendar izražene v odstotkih. Tako lahko vidimo, da je med samostalniki, ki se pojavljajo kot prevodne ustreznice, velika večina nominalizacij (76,2 %), le manjši delež (manj kot 5 %) pa zavzemajo prevodi, kjer je upo­rabljen drug samostalnik. Tudi pri glagolu, drugem najpogostejšem sredstvu za prevajanje nominalizacije, močno prevladuje ena od podskupin, in sicer glagoli, ki predstavljajo skladno ubeseditev glagolskega dejanja, izraženega z italijansko nominalizacijo (teh je 6,1 % vseh primerov oziroma več kot tri četrtine primerov prevoda z glagolom). Relativno redki so primeri z uporabo drugega glagola, ki jih na nek način še vedno lahko štejemo za skladne prevode v hallidayevskem smislu, in kopule s pridevnikom (skupno manj kot 2 %). 4 % zavzemajo prevodi, kjer je glagolski dogodek izražen s pridevnikom, skoraj enako število (3,9 %) pa je izpu­stov. Med zadnjimi je tistih z izgubo pomena malo več kot polovica (1,4 % vseh analiziranih primerov), ostali (2,6 % vseh analiziranih primerov) pa ne prinašajo izgub na pomenski ravni. – podroben prikaz Predstavljene podatke bomo skušali interpretirati še na podlagi drugačnega krite­rija. V naslednjem razdelku bomo preverili, ali na tipe prevodnih ustreznic vpliva tip glagolskega dogodka. Podrobni podatki o analizi izbranih nominalizacij glede na glagolske dogodke so na voljo v Prilogi 2, v nadaljevanju pa jih bomo na krat­ko povzeli. 5.2.3 Prevodne ustreznice in tipi glagolskih dogodkov Z ozirom na dejstvo, da smo pri izboru primerov za analizo prevodnih ustre­znic upoštevali kriterij tipov glagolskih dejanj, smo pri pregledovanju rezultatov analize preverili, kako se tipi prevodnih ustreznic pojavljajo v povezavi z vrstami glagolskih dejanj. Zanimalo nas je, ali se morebiti pojavljajo razlike v pogostnosti posameznih tipov prevodov glede na tip glagolskega dogodka in ali je na podlagi tega mogoče predvideti uporabne prevajalske strategije. Izkazalo se je, da se med različnimi tipi glagolskih dogodkov dejansko pojavljajo razlike glede na prevodne možnosti, ki so bile uporabljene, čeprav se, tako kot smo že videli, najpogosteje pojavlja prevod s podobno metaforično ubeseditvijo, torej z nominalizacijo. Slika 5.4 prikazuje zbrane podatke za vse tipe glagolskih dogodkov v povezavi z osnovnimi tipi prevodnih ustreznic; tabela 5.10 vsebu­je prikaz deležev posameznih tipov prevodnih ustreznic z ozirom na glagolske dogodke, tabela 5.11 pa še podrobno analizo prevodnih ustreznic s podtipi v razmerju do glagolskih dogodkov. Slika 5.4: Deleži prevodnih ustreznic glede na tip glagolskih dogodkov Tabela 5.11: Deleži prevodnih ustreznic s podtipi glede na tip glagolskih do­godkov (podatki so izraženi v odstotkih; legenda: NOM = nominalizacija; SD = samostalnik, drugačen; GE – glagol, enak; GD = glagol, drugačen; K+P = kopula + pridevnik; PRIS = prislov; PRID = pridevnik; ZAIM = zaimek; IZP+ = izpust brez izgube pomena; IZP- = izpust z izgubo pomena) Italijanske nominalizacije se najpogosteje prevaja s podobno metaforično ubese­ditvijo, ko imamo opravka z odnosnimi glagolskimi dogodki: kar 87,5 % vseh odnosnih glagolskih dogodkov je bilo v slovenščini ubesedenih s samostalnikom, torej 6,5 % več, kot velja za celoten vzorec (prim. sliko 5.2); posledično je tudi število odnosnih glagolskih dogodkov, ki so ubesedeni z glagolom, najnižje (6,5 %). Enak delež glagolskih prevodov imajo le še materialni glagolski dogodki, vendar je pri teh zanimivo, da je skoraj 10 % manj nominalizacijskih prevodov kot pri odnosnih dejanjih: med ostalimi tipi prevodov materialnih dogodkov pre­vladuje pridevnik, ki ima izrazito visoko vrednost v primerjavi z vsemi ostalimi glagolskimi dogodki: kar 7,4 %. Duševni glagolski dogodki pa so tisti, pri katerih so glagolski prevodi najpogostejši – pojavljajo se 25 % pogosteje od povprečja; prevodi z nominalizacijo so sicer manj pogosti od povprečja (79,7 %), vendar ne izrazito. Za vedenjske glagolske dogodke je značilno, da se tako nominalizacijski kot glagolski prevodi pojavljajo pogosteje od povprečja, ostale možnosti pa so (z izjemo izpusta) izredno redko uporabljene (predlog se na primer ne pojavi kot možni prevod niti enkrat). Pri govornih glagolskih dejanjih se glagolski prevodi pojavljajo redkeje od povprečja (7,2 %), medtem ko je ubeseditev z nominaliza­cijo pogostejša v primerjavi s srednjimi vrednostmi (85,6 %); kot pri vedenjskih dogodkih se, če izključimo izpust, ostale možnosti pojavljajo izredno redko (le v 2,1 % primerov). Pri obstojanskih dogodkih se nominalizacijski in glagolski pre­vodi pojavljajo redkeje od povprečja, precej nadpovprečno pogosto pa zasledimo ubeseditve s prislovi (4,4 %) in pridevniki (3,8 %). Oglejmo si nekaj primerov. 5.2.3.1 Prevodne ustreznice za materialne glagolske dogodke V analizo je bilo zajetih 3.331 primerov materialnih dogodkov; vključena so bila tako dejanja kot dogodki (za vsakega od podtipov po deset različnih no­minalizacij), absolutna pogostnost teh nominalizacij glede na celotni korpus ISPAC pa je segala od najpogostejših med obravnavanimi primeri (npr. lavoro, azione, processo) do zelo redko uporabljenih primerov (npr. fabbrica, ristruttu­razione, emergenza). Slika 5.5 povzema razporeditev različnih tipov prevodnih ustreznic za materialne dogodke. Pri materialnih dogodkih je torej pogostnost nominalnih ubeseditev v prevodih nekoliko redkejša od povprečja za celotni vzorec analize. Najbolj tipični primeri tovrstnih prevodov so navedeni v nadaljevanju. 5.7 a. Alessandro osservava dall’alto di un colle le operazioni e vide … LM b. Aleksander si je ogledoval operacije z vrha bližnjega griča in opazil … 5.8 a. … uno strumento di redistribuzione di beni e servizi e di regolamen­tazione … NDP b. … orodje prerazdelitve dobrin in storitev ter reglementiranja … 5.9 a. … sembra essersi ridotta la capacita di governo dei partiti. NDP b. … se torej zdi, da se je skrčila zmožnost strank za vladanje. 5.10 a. … l’amore per il lavoro ben fatto e una virtu fortemente ambigua … NL b. … je ljubezen do dobro opravljenega dela zelo dvoumna vrlina … 5.11 a. … in modo che il principio della mia azione possa valere per tutti … NVA b. … da lahko načela mojega delovanja veljajo za vse ljudi … 5.12 a. … le tecniche di azione politica diretta non portano lo stigma della devianza. NDP b. … prijemi neposredne politične akcije niso ožigosani kot zabloda. Kot vidimo, se kot prevod italijanske nominalizacije v slovenščini pojavljajo tako nominalizacije s tujim korenom (npr. azione – akcija: primer 5.12) kot tudi v poslovenjeni obliki (azione – delovanje: primer 5.11). 6,4 % primerov materialnih glagolskih dogodkov, ki so ubesedeni s samostalni­kom, ne spada v kategorijo nominalizacije: vsebuje namreč druge vrste glagolski dogodek. Primeri 5.13–5.15 prikazujejo nekaj takih zgledov. V primeru 5.13 je v slovenskem prevodu uporabljen samostalnik tok, ki bi ga lahko upoštevali kot nominalizacijo, vendar je glagolski dogodek drugačen (proces vs. tok). V primeru 5.14 je nominalizacija crescita del časovne okoliščine nel periodo della crescita, ki je prevedena zelo prosto s predložno zvezo z leti. V primeru 5.15 pa je nominaliza­cija ricostruzione spet precej prosto prevedena s samostalnikom, ki ga ne moremo imeti za izglagolsko nominalizacijo, in sicer novosti. 5.13 a. … i tentativi che gli uomini fanno di collocare se stessi all'interno del processo della storia. NR b. … o poskusih, ki so se jih ljudje lotevali, da bi sebe umestili v tok zgodovine. 5.14 a. La complicita tra i due si era consolidata nel periodo della crescita … LCM b. Z leti je njuno prijateljstvo še pridobilo na trdnosti. 5.15 a. … questi tratti di ricostruzione tecnologica aumentano. NEL b. … je […] potez tehnoloških novosti vedno več. Oglejmo si še nekaj primerov glagolskih prevodov. Zgled 5.16 prikazuje primer razvijanja slovnične metafore: glagolski dogodek, ki je v italijanščini ubeseden z nominalizacijo comportamento (izpeljano iz glagola comportarsi), je v slovenščini izražen skladno, z glagolom vesti se. V primeru 5.17 je, po drugi strani, spet upora­bljena skladna ubeseditev – torej je glagolski dogodek izražen z glagolom –, vendar je tokrat uporabljen drug glagolski dogodek, delati, ki je sicer tudi materialni gla­golski dogodek. 5.16 a. Da te non mi sarei mai aspettato un comportamento cosi sciocco. LTAM b. Od tebe ne bi niti v sanjah pričakoval, da se boš tako neumno vedla. 5.17 a. Come potete pensare di pretendere da noi, a cose fatte, un compor­tamento diverso da quello che e stato il nostro, e di tutti quelli che erano come noi? NL b. Kako lahko zdaj, ko je vsega konec, zahtevate, da bi morala delati drugače, saj so tako počeli vsi, ki so bili kot midva? Redko so materialni glagolski dogodki prevedeni tudi s kopulo in povedkovim določilom (primer 5.18). Take vrste prevodi so lahko bolj 'prosti' kot v našem primeru, ali pa je v povedkovem določilu uporabljen pridevniško (oz. drugače) ubeseden glagolski dogodek. Drugega tipa primerov med materialnimi glagolski­mi dogodki ni zaslediti. 5.18 a. … regola la formazione dei portici, che fiancheggiano il sistema stra­dale per uno sviluppo complessivo di quasi 38 chilometri. NBEN b. … ureja zidavo portikov, ki so z obeh strani obdajali sistem cest in so bili dolgi skoraj 38 kilometrov. Relativno visok odstotek materialnih glagolskih dogodkov je preveden s pri­devnikom. Največjo zaslugo za to ima nominalizacija lavoro, ki je kot pridevnik v slovenščini ubesedena kar 149-krat. Več primerov s pridevniškim prevodom opažamo še pri nominalizacijah produzione, governo in sviluppo. Vzrok za tak tip prevoda je preprost: v italijanskih stavkih se lavoro pojavlja kot del besedne zveze samostalnik + di + lavoro, kjer je zveza med samostalnikoma rodilniškega oz. atributivnega tipa; v klasični italijanski slovnični terminologiji bi to imenovali complemento di specificazione, ta zveza pa ima zelo pogosto vlogo 'nadomestka pridevnika' (prim. Dardano in Trifone 1995: 242), zato ne preseneča, da se jo v slovenščini običajno prevede z zvezo pridevnik + samostalnik. Primer 5.19 prikazuje tipično situacijo z zvezo tempo di lavoro, podobno pa se dogaja tudi z zvezami, kot so funzione di governo (oblastvena naloga), modo di produzione (pro­dukcijski način) ter assistenza allo sviluppo (razvojna pomoč), ki sicer ni popolnoma enaka kot prejšnje (uporabljen je predlog a), vendar ima zelo podobno funkcijo. 5.19 a. La tendenziale preminenza del sapere fa del tempo di lavoro una “base miserabile”. ND b. Tendenčna večvrednost vednosti iz delovnega časa naredi »bedno podlago«. Primerov za ostale tipe prevodnih ustreznic je zelo malo, skupno 8,3 %, od tega jih več kot polovica pripada izpustom. Primeri, navedeni v nadaljevanju, prika­zujejo tipično situacijo: prevod s prislovom (primer 5.20), s predlogom (5.21), z zaimkom (5.22) ter izpust (5.23).86 5.20 a. Gli stessi protagonisti di questa svolta del giardinaggio portano a termine la svalutazione del classicismo come linguaggio obbligato dell'architettura … NBEN b. Protagonisti tega preobrata v vrtnarstvu so tudi dokončno razvre­dnotili klasicizem kot obvezni jezik arhitekture … 5.21 a. … attinge al buon senso popolare sempre scettico e cauto nei con­fronti di quanti fanno o servono la politica. LTOM b. … se […] napaja iz zdrave ljudske pameti, ki je vselej skeptična in nezaupljiva do tvorcev ali služabnikov politike. 5.22 a. A questa operazione erano piu proclivi gli incolti … NL b. K temu so bili neizobraženci bolj nagnjeni … 5.23 a. … quando noi avremo rimosso meno della meta della breccia, loro completeranno i lavori, ossia ci faranno a pezzi con una gragnuola di colpi. LM b. … ko bomo očistili manj kot polovico vrzeli, bodo oni že končali in nas raztreščili s točo izstrelkov. 5.2.3.2 Prevodne ustreznice za duševne glagolske dogodke Primerov z duševnim glagolskim dogodkom je bilo skupno analiziranih 3.648. Zaje­ti so bili vsi štirje podtipi: zaznavanje, mišljenje, želja ter čustvo in razen nekaj izjem (vista pri zaznavanjskih, riferimento, conoscenza, pensiero pri mišljenjskih, organizza­zione pri željah ter amore pri čustvenih, ki vsi skupaj zajemajo 45 % vseh duševnih glagolskih dogodkov) so duševni glagolski dogodki relativno redki v analiziranem vzporednem korpusu. Delež različnih prevodnih ustreznic je povzet s sliko 5.6. Najpogosteje se seveda pojavlja prevod z nominalizacijo (primeri 5.24–5.27 pri­kazujejo različne podtipe duševnih glagolskih dogodkov: po vrsti so to zaznavanje, mišljenje, želja in čustvo), precej redko z drugim samostalnikom (primer 5.28). 86 Primer z izpustom je eden izmed tistih, kjer ne pride do izgube pomena, saj se zdi na tem mestu nesmiselno navajati primere, kjer je bila storjena napaka. 163 5.24 a. Le teorie della percezione appaiono per esempio fondate … NR b. Teorije o zaznavanju so, na primer, kot je videti, temeljile … 5.25 a. Gli dissi che il suo ragionamento non faceva una piega … LBN b. In sem mu rekel, da je njegovo sklepanje brezhibno … 5.26 a. Sia pure tra contraddittori tentativi di interpretazione … NEL b. Četudi s protislovnimi poskusi interpretacije … 5.27 a. I dubbi della sinistra e sulla sinistra NBOB b. Dvomi levice in o levici 5.28 a. … mettono in dubbio anche questa convinzione: … NVA b. … postavljata tudi to podmeno pod vprašaj: … Slika 5.6: Deleži prevodnih ustreznic pri duševnih glagolskih dogodkih Za četrtino pogosteje od povprečja celotnega analiziranega vzorca se pojavljajo glagolski prevodi; pogosti so zlasti pri mišljenjskem podtipu, ki zajema polovico celotnega števila. Izrazito pogosto se glagolski prevod pojavlja pri nominalizaciji riferimento (30 % vseh primerov), in sicer zlasti takrat, ko je izraz uporabljen v zvezi s pomensko izpraznjenim glagolom fare (primera 5.29, 5.30), ker gre za be­sedno zvezo, ki tvori 'prevodno enoto' oz. prepoznaven del takšne enote, pa tudi v drugih okoliščinah (primer 5.31). 5.29 a. … ritiene che le due parole facciano riferimento a valori positivi. NBOB b. … so […] prepričani, da se oba izraza sklicujeta na pozitivne vrednote. 5.30 a. … l'uso di questo termine […] fa riferimento al significato di ordi­gno o macchina … NR b. … ali se ta izraz […] pomensko nanaša na napravo ali stroj … 5.31 a. I riferimenti agli orologi, ai mulini, alle fontane, alla ingegneria idraulica sono insistenti e costanti. NR b. Na ure, mline, fontane in hidravlično inženirstvo so se vztrajno in nenehno sklicevali. Seveda pa se glagolski prevodi pojavljajo tudi pri ostalih treh podtipih duševnih glagolskih dogodkov (gl. primer 5.32 za zaznavo, 5.33 za željo in 5.34 za čustvo). 5.32 a. … tutti i possibili punti d'osservazione erano ricolmi di spettatori … NBEN b. … vsi mogoči prostori, od koder je mogoče spremljati dogajanje, so bili polni gledalcev … 5.33 a. … aprono la via ai primi provvedimenti per Londra … NBEN b. … pripeljala do tega, da so začeli ukrepati v Londonu … 5.34 a. … aveva ricevuto con emozione il mio messaggio … LEB b. … moje sporočilo jo je vznemirilo … Ostale možnosti prevoda so pri duševnih glagolskih dogodkih pravzaprav redke. Nekoliko več je primerov s pridevnikom in izpustom (3,8 oz. 3,6 %; primera 5.35 in 5.36), ostalih pa je skupno malo več kot 2 %. Primeri s prislovom se navadno pojavljajo tedaj (in to velja na splošno, ne samo za duševne glagolske dogodke), ko je nominalizacija v italijanskem jeziku vpeta v vlogo okoliščine kot del predložne zveze in podobno (primer 5.37). Zaimki, ki so lahko osebni ali pa kazalni, so navadno posledica bližnjega ponavljanja vzporedne nominalizacije (primer 5.38), predložni prevodi pa so prav tako povezani s pojavitvijo italijanske nominalizacije znotraj predložne zveze (primer 5.39). 5.35 a. … o un funzionario di vista corta come Stangl di Treblinka … NL b. … kratkoviden funkcionar, kakor Stangl iz Treblinke … 5.36 a. Al punto da incoraggiare, per sopperire a certe necessita, tentativi di pidginizzazione. NEL b. Da zadosti nekaterim potrebam, spodbuja celo »pidginizacijo« latinščine. 5.37 a. … raccontava con gusto il Poeta … LEB b. … je navdušeno pripovedoval Pesnik … 5.38 a. … ma poi si era ricordato che anche lui languiva per un amore im­possibile … LEB b. … potem pa se je spomnil, da tudi on preživlja nekaj podobnega … 5.39 a. … cioe di enunciati che non pretendono di verificarsi in riferimen­to a una descrizione oggettiva di fatti … NVA b. … se pravi izjav, ki svoje potrditve ne iščejo v nekakšnem objektiv­nem opisu dejstev … 5.2.3.3 Prevodne ustreznice za odnosne glagolske dogodke Primerov nominalizacij z odnosnim glagolskim dogodkom je bilo skupno 1.844, pri čemer smo upoštevali tako prilastnostne kot istovetnostne odnosne glagolske dogodke. Z vidika pogostnosti v odnosu do celotnega korpusa so primeri razpo­rejeni bolj ali manj enakomerno od zelo pogostih (differenza, risultato, durata, funzione, significato) do precej redkih (assicurazione, implicazione, nomina). Vsak od podtipov odnosnih glagolskih dogodkov zajema približno polovico primerov (malenkost več jih pripada prilastnostnemu tipu – 940 : 904). Slika 5.7 podaja deleže posameznih tipov prevodnih ustreznic. Slika 5.7: Deleži prevodnih ustreznic pri odnosnih glagolskih dogodkih Pri odnosnih dejanjih se nadpovprečno pogosto pojavljajo nominalni prevodi, pod­povprečno pa glagolski prevodi. Vseh ostalih možnosti brez izpusta je komaj 10 %. Primera 5.40 in 5.41 prikazujeta prilastnostni odnosni glagolski dogodek, preve­den z nominalizacijo, primera 5.42 in 5.43 pa istovetnostni podtip z enake vrste prevodom. Zgleda 5.44 in 5.45 vsebujeta prevod s samostalnikom, ki ni neposre­dni prevod italijanskega glagolskega dogodka, izraženega z nominalizacijo. 5.40 a. I passaggi da una fase all'altra di una lingua … NVA b. Prehodi nekega jezika iz ene faze v drugo … 5.41 a. Descartes comunica le sue impressioni circa quella proposta … NEL b. Descartes je […] sporočil svoje vtise o Valleesovem predlogu … 5.42 a. … un processo di progressiva trasformazione dei fini dell'amministrazione … NDP b. … procesa postopnega preoblikovanja ciljev javne uprave … 5.43 a. Designa l'arte dell'interpretazione, spesso specializzata … NVA b. Označuje veščino interpretiranja, pogosto specializirano … 5.44 a. Era davvero troppo: l'impressione in tutta Italia fu immensa … NC b. To je bilo je zares preveč; šok po vsej Italiji je bil strašen … 5.45 a. … dandogli senza modificarla l'indicazione falsa del collega … LTAB b. … bi mu ta, ne da bi preobrnil lažen kolegov odgovor, prav tako po­kazal … Glagolskih prevodov je malo: oglejmo si po en primer za vsak podtip te skupine: glagol, ki udejanja enak glagolski dogodek (primer 5.46), glagol, ki udejanja drugi glagolski dogodek (primer 5.47), ter kopula s povedkovim določilom (primer 5.48). 5.46 a. … trovava conferma nel testo delle Scritture … NR b. … je bila potrjena v besedilu Svetega pisma … 5.47 a. … con un passaggio da una media di 4,01 tra il 1950 e il 1954 a 5,07 nel 1995-97 … NDP b. … saj se je njihovo število v povprečju povečalo s 4,01, v obdobju med letoma 1950 in 1954 na 5,07 v obdobju med letoma 1995 in 1997 … 5.48 a. … un solo staffiere avrebbe fatto cattiva impressione … LEB b. … zato bi bil en sam služabnik videti nenavadno … Še redkejši so pri odnosnih glagolih ostali tipi prevodnih ustreznic, z izpustom vred: skupno se pojavijo le v slabih 6 % primerov. V nadaljevanju so navedeni primeri za prevod s pridevnikom (zgled 5.49), prislovom (5.50), zaimkom (5.51), predlogom87 (5.52) ter izpustom (5.53). 5.49 a. … l'abbondanza di nuovi terreni coltivabili … NBEN b. … obsežne nove obdelovalne površine … 87 Pod kategorijo 'predlog' so vključene tudi predložne zveze. 167 5.50 a. … lasciando abbondanza di provviste per il suo figliolo … LM b. … in pustila obilo hrane za svojega sinčka … 5.51 a. Non dovrebbero essere differenze, perché le differenze intervengono nelle tavole successive… NEL b. Razlike ne morejo biti, ker te pridejo v nadaljnjih razpredelnicah … 5.52 a. A differenza del denaro, che misura l'esito di un processo produttivo ormai concluso … NVI b. Medtem ko denar meri izid že zaključenega proizvodnega procesa … 5.53 a. … Keplero non si limita a esporre al lettore i risultati delle sue ricer­che … NR b. … se Kepler ne omejuje na to, da bralcu osvetli svoje raziskovanje … 5.2.3.4 Prevodne ustreznice za vedenjske glagolske dogodke V analizo je bilo zajetih 1.110 primerov vedenjskih glagolskih dogodkov. Zanje je značilno, da se poleg nominalnih in glagolskih prevodov pojavlja zelo malo dru­gih možnosti (le izpustov je še nekaj več, okrog 4 %), predlog pa se kot možnost ne pojavi. Tako glagolskih kot nominalnih prevodov je nekoliko več kot znašajo povprečne vrednosti za celotni vzorec. Tipični primer prevoda z nominalizacijo je zgled 5.54, z drugim samostalnikom pa primer 5.55 Med glagolskimi prevodi najdemo zglede za vse tri podtipe: glagol z enakim glagolskim dogodkom (primer 5.56), z različnim glagolskim dogodkom (5.57) ter kopulo s povedkovim določilom (5.58). Slika 5.8: Deleži prevodnih ustreznic pri vedenjskih glagolskih dogodkih 5.54 a. Se la sorpresa riuscira, lo incendieremo … LM b. Če bo presenečenje uspelo, ga bomo zažgali … 5.55 a. … vedute […] prese […] a volo d'uccello … NBEN b. … vedute iz […] ptičje perspektive … 5.56 a. Non siamo piu capaci di giudicare il comportamento nostro od altrui … NL b. O tem, kako smo se mi ali drugi vedli […], ne moremo več soditi … 5.57 a. … per te non costituivamo una preoccupazione … LEB b. … a z nami se nisi kaj dosti ukvarjal … 5.58 a. … adesso aveva assunto gli atteggiamenti di una donna. LCM b. … sedaj pa je bila že prava ženskica. K zgornjim primerom, ki predstavljajo veliko večino vedenjskih glagolskih do­godkov, zajetih v analizo, dodajmo še primere za ostale možnosti: pridevnik (pri­mer 5.59), prislov (5.60), zaimek (5.61) in izpust (5.62). 5.59 a. La zia venne colta di sorpresa, fu sul punto di chiedere spiegazioni … LTOM b. Še preden je mogla presenečena teta vprašati za pojasnilo … 5.60 a. … entrarono lentamente ma con decisione nell'Europa cristiana. NC b. … so zlagoma, vendar nezadržno stopala v krščansko Evropo. 5.61 a. … e quindi si fermavano per riposare – decisione inutile, aveva det­to il Poeta … LEB b. … in takrat so se spravili k počitku – to pa je bilo po Pesnikovem mnenju nepotrebno … 5.62 a. … che Andrea, finalmente, aveva cambiato atteggiamento con i suoi figli. LCM b. … ker se je Andrea končno spremenil. 5.2.3.5 Prevodne ustreznice za govorne glagolske dogodke Primerov govornih glagolskih dogodkov je naneslo 1.539, delež posameznih ti­pov prevodnih ustreznic je povzet s sliko 5.9. Med njimi je opaziti relativno visok delež nominalizacij v primerjavi z ostalimi tipi glagolskih dejanj (primera 5.63 za nominalizacijo in 5.64 za drugi samostalnik) in rahlo nižji delež glagolskih prevodov (primeri 5.65 za glagol z enakim glagolskih dejanjem, 5.66 za glagol z drugačnim glagolskih dejanjem, 5.67 za kopulo, ki je pravzaprav edini primer med govornimi glagolskimi dogodki in je skorajda obstojanskega tipa). Pri tem tipu glagolskih dogodkov se pojavlja tudi nekaj več izpustov, zlasti tistih, kjer ne pride do izgube pomena (4 %; primer 5.68). Takega stanja najbrž ne gre pripisati konkretnemu tipu glagolskih dogodkov, temveč predvsem kvaliteti prevodov, iz katerih izvirajo obravnavani zgledi z govornimi glagolskimi dogodki. Na tem me­stu zgolj opozarjamo na dejansko stanje in ne želimo izpostaviti tipa glagolskega dejanja kot vzroka za pogostejši izpust. 5.63 a. Molte sono tuttora le proposte d'una possibile soluzione … NC b. Še vedno je veliko predlogov za rešitev … 5.64 a. … stabiliva perfetta parita tra loro in un crescendo di richieste e di risposte … LTOM b. … vzpostavljala popolno enakopravnost med njima ob naraščanju dajanja in jemanja … 5.65 a. … l'idea stessa di una dichiarazione di superamento del sistema tole­maico. NR b. … že samo misel, da se razglasi preseganje … ptolemajskega sistema. 5.66 a. … mentre sospende il giudizio a proposito dei punti nei quali essi divergono: … NC b. … izogibajo pa se tem, v katerih se razhajajo … 5.67 a. … senza che colui che ascolta si collochi nella comprensione origi­naria di cio sopra cui il discorso discorre … NVI b. … ne da bi se poslušajoči spravil v izvorno razumevajočo bit do tega, o čemer je govora … 5.68 a. … e prima, i discorsi delle filosofie vicine alla problematica della scienza […] hanno assunto il linguaggio come tema privilegiato. NVA b. … že prej so jezik za svojo prednostno temo vzele filozofije, ki so bile blizu znanstveni problematiki … Ostalih možnosti je izjemno malo, komaj 2 % (primeri 5.69 za pridevnik, 5.70 za zaimek in 5.71 za prislov). 5.69 a. … non solo mano d'opera, ma anche forze d’ordine, delegati ed amministratori del potere tedesco … NL b. … ne pridobiva le delavcev, ampak tudi varnostne sile, pooblaščen­ce in namestnike … 5.70 a. In altri termini: mostrare come, mettendo varie affermazioni a con­fronto, deve scaturire, nei termini del pensiero studiato, quella rispo­sta. NET b. Povedano drugače: pokažeš, kako bi mu, če bi mu postavili razne nasprotne trditve, na dan privrel tak, seveda izražen z njegovo mislijo. 5.71 a. … disposte nel medesimo ordine delle protuberanze esterne«. NR b. … razporejene podobno kakor zunanje izbokline«. 5.2.3.6 Prevodne ustreznice za obstojanske glagolske dogodke V analizo je bilo vključenih 1.933 primerov obstojanskih glagolskih dogodkov, pri čemer pa je treba poudariti, da 998 primerov (torej več kot polovica) pripada besedi vita, o kateri smo že govorili. Zaradi tako velikega vpliva te besede na de­leže prevodnih ustreznic smo pripravili povzetek podatkov tako s tem primerom (slika 5.10) kot brez njega (slika 5.11). Slika 5.10: Deleži prevodnih ustreznic pri obstojanskih glagolskih dogodkih brez vita Kot lahko razberemo iz slike 5.10, je delež prevodov s samostalnikom, če vklju­čujemo primere z vita, rahlo pod povprečjem (primera 5.72 in 5.73 za oba tipa samostalniških prevodov, z nominalizacijo in drugim samostalnikom), prav tako tudi delež glagolskih prevodov. Približno enako pogosto se pojavljajo pridevniški in prislovni prevodi ter izpusti, redkeje pa predlogi in zaimki. Če pa primerjamo te podatke s sliko 5.11, ki ne vključuje primera vita, je delež prevodov s samo­stalnikom bistveno nižji (71,9 %), medtem ko se občutno poviša delež glagolskih prevodov, prislovnih prevodov in izpustov. Oglejmo si nekaj zgledov z besedo vita: daleč največ je primerov, ko se v prevodu pojavlja kot življenje (primer 5.72), v zvezi z glagolom dare pa se navadno prevaja z rojstvom (primer 5.73) ali glagolsko z roditi (primer 5.74). 5.72 a. … con l'immagine di colui che dedica la propria vita alla con­templazione … NR b. … v podobi modrijana, ki svoje življenje posveča kontemplaciji … 5.73 a. … e il modo di combinare le lettere che permette di dar vita alle diverse lingue. NEL b. … rojstvo različnih jezikov pa omogoča način kombiniranja črk. 5.74 a. … il movimento che da vita alla Congiura degli Eguali … NBOB b. … gibanje, ki je rodilo Zaroto enakih … Druga zveza, ki se pogosto prevaja z glagolom, je avere una vita + pridevnik, kot prikazuje primer 5.75, na podoben način pa se prevaja z glagolom tudi zveze, kot so condurre una vita, vivere una vita, prendere vita, ritornare alla vita ipd. 5.75 a. … ebbe una vita breve: dal 1657 al 1667. NR b. … ni živela dolgo: od leta 1657 do leta 1667. Nekaj primerov vsebuje v prevodu kopulo in pridevnik: gre za zglede, kjer imamo na italijanski strani spet opravka z zvezo splošnega glagola in samostalnika vita: mantenersi in vita, avere vita, essere in vita (primer 5.76), v slovenščini pa se poja­vlja zveza biti + pridevnik, navadno pridevnik živ. 5.76 a. … se un compagno d'armi si mantenesse in vita e quale fosse il suo attuale stato anagrafico. LTOM b. … ali je kak soborec še živ in kakšen je trenutno njegov osebni stan. Večje število primerov z vita je prevedenih pridevniško, kar je posledica podobne zveze, kot smo jo omenili pri materialnih glagolskih dogodkih: samostalnik + di + vita v rodilniškem oz. atributivnem odnosu (primer 5.77). 5.77 a. La paura si situa all'interno della comunita, delle sue forme di vita e di comunicazione. NVI b. Mesto strahu je znotraj skupnosti, v njenih življenjskih in komuni­kacijskih oblikah. Glede ostalih tipov prevodnih ustreznic se beseda vita ne razlikuje bistveno od drugih obstojanskih glagolskih dogodkov. Sicer se tudi pri ostalih obstojanskih glagolskih dogodkih pojavljajo najpogosteje prevodi z nominalizacijo, četudi je ta – podobno kot v italijanščini – pogosto del predložne zveze (primer 5.78), manj pa je primerov z drugim samostalnikom (zgled 5.79). Glagolski prevodi so skoraj izključno ubesedeni z enakim glagolskim dogodkom (primer 5.80), glede osta­lih prevodnih ustreznic pa izstopajo posamezni primeri: nominalizacijo seguito se zelo pogosto prevaja s prislovom (primer 5.81) pa tudi s predlogom (5.82); morte se pogosto prevaja s pridevnikom (5.83); esistenza ima največ primerov uporabe zaimka (5.84) ter izredno veliko izpustov brez izgube pomena (5.85).88 5.78 a. … offrono ai gruppi di interesse contributi pubblici in cambio di voti … NDP b. … v zameno za glasove ponujajo interesnim skupinam javna sred­stva … 5.79 a. … improvvisava percio qualche manifestazione punitiva … LTOM b. … si je zato […] omislila kako kazensko ekspedicijo … 5.80 a. … li hanno condotti ad una condizione di pura sopravvivenza … NL b. … pripeljalo do tega, da so se trudili samo še preživeti … 88 Tudi v tem primeru želimo zgolj opozoriti na dejansko stanje: posebnosti pri prevajanju besede esistenza so najbrž slučajne oz. odvisne od konkretnih sobesedil ali morda tudi od konkretnih, osebno pogojenih rešitev v prevodih. 173 5.81 a. … viene in seguito abbandonata in favore di una diretta proporzionalita … NR b. … je pozneje opustil v prid preme sorazmernosti … 5.82 a. … la Terra si era formata in seguito al raffreddamento di una come­ta nebulosa … NR b. … Zemlja je nastala zaradi ohladitve megličastega kometa … 5.83 a. … per cui a me uomo oggi libero appare raggelante la condanna a morte del Kapo picchiatore … NL b. Zaradi njega mi danes kot svobodnemu človeku zaledeni kri v žilah ob tem, da je bila smrtna obsodba kapa, ki nas je pretepal … 5.84 a. Esiste, aveva determinato Baudolino, perché non ci sono ragioni che si oppongano alla sua esistenza. LEB b. Obstaja, se je odločil Baudolino, ker ni nobenih dokazov, ki bi temu nasprotovali. 5.85 a. … sembrava di per se stessa implicare l'esistenza di realta minute e invisibili … NR b. Videti je bilo, da […] samoumevno vključuje drobne in nevidne realnosti … 5.3 DISKUSIJA 5.3.1 O izbiri med prevodnimi ustreznicami V prvem delu tega poglavja je bil predstavljen vzorec primerov iz italijansko-slo­venskega korpusa ISPAC, ki je bil uporabljen za analizo prevedljivosti italijanskih nominalizacij, v drugem delu pa smo si ogledali, katere prevodne ustreznice se po­javljajo v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu ISPAC v slovenskem jeziku za italijanske nominalizacije ter kako vpliva tip glagolskega dogodka na pogostnost različnih prevodnih možnosti. Opazili smo, da ob splošno visokem odstotku nomi­nalnih prevodov praktično pri vseh analiziranih primerih nominalizacij (z izjemo samo 9 primerov) najdemo vsaj nekaj odstotkov glagolskih prevodov, pogosto tudi nekaj pridevniških prevodov, redko oziroma v posebnih okoliščinah pa se pojavljajo prislovi, predlogi in zaimki (prim. v nadaljevanju). Poleg naštetih možnosti je v slabih 4 % prevodov prišlo do izpusta glagolskega dogodka, ubesedenega v itali­janskem jeziku z nominalizacijo, pri čemer je v tretjini teh primerov (oz. 1,4 % vseh analiziranih primerov) prišlo do dejanske izgube pri pomenu (prim. zgoraj). V nadaljevanju se bomo osredotočili na tiste prevode, ki niso samostalniški. Večina glagolskih prevodov, ki smo jih zasledili v analiziranem vzorcu (več kot tri četrtine skupnega števila), je skladna ubeseditev tistega glagolskega dogodka, ki je bil v italijanskem besedilu udejanjen metaforično z nominalizacijo. Pogosto se zdi odločitev za glagolski prevod pogojena z leksikalno gostoto, ki jo povzroča kopičenje nominalizacij. Halliday in Martin (1993: 76–77) leksikalno gostoto definirata kot merilo gostote informacij v danem delu besedila glede na to, kako tesno so leksikalne enote (polnopomenske besede) vgrajene v slovnične strukture; merimo jo lahko s številom besed na posamezen stavek. Avtorja poudarjata, da so med posameznimi stavki poljubnega besedila sicer lahko prisotne velike razlike glede leksikalne gostote, vendar obstajajo tudi težnje, povezane s tipom besedila: v neformalnem, govorjenem jeziku je leksikalna gostota načeloma nizka, v pisnem jeziku, ko jezik bolj načrtujemo, pa je navadno višja. V znanstvenih besedilih je lahko gostota izredno visoka (za angleška besedila avtorja navajata primere z od 10 do 13 leksikalnimi besedami v posameznem stavku), vendar je posledica tega lahko težja berljivost in manjša razumljivost besedila, ki se še poveča v povezavi z drugim pomembnim dejavnikom, ki je povezan z znanstvenim pisanjem, in sicer sintaktično razprtostjo. Cortelazzo (2004: 188) pri navajanju značilnosti znanstvenega jezika ravno tako omenja veliko sintaktično zgoščenost, ki jo omogoča nominalizacija; poleg tega poudarja kompleksnost tvorb s številnimi nominalizacijami pri dekodiranju oz. procesu razumevanja s strani prejemnika besedila: »Trdimo lahko, da stilistično zgoščevanje olajša delo tvorcu besedila, ki ustvarja sintaktično preprostejše stavke, vendar zahteva težje delo pri dekodiranju s strani prejemnika.« Žele (1996: 192) tudi v slovenskem publicističnem jeziku, zlasti sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja, opaža »čezmerno kopičenje izglagolskih tvorjenk, ki zabrišejo jasnost sporočila in vodijo celo v napačno razumevanje in razlage«. Avtorica za šalo iz najpogosteje uporabljenih tvorjenk tistega obdobja sestavi za­pleteno poved, kakršnih je, kot sama pravi, z razvijanjem posamostaljenja vedno več: Reševanje soglasij in izvajanje gradenj je podobno odločanju v naših bankah in trditvi, da je nadzor fi­nanciranja krepitev mednarodne menjave, evidentiranje pa analiza bloka­de sodelovanja in čiščenje zaupanja v omejevanje uvoza ter prizadevanje za uresničevanje pogajanj o ustanavljanju novih podjetij, njihovem širjenju in deležu tujih vlaganj v izvozne programe (ibid., poševni tisk je avtoričin). Leksikalna gostota tega primera je izredno visoka (35 lekiskalnih besed) in razu­mevanje je vsekakor oteženo. Podobno pa lahko trdimo tudi za številne primere iz korpusa ISPAC, ki smo jih analizirali, zlasti take, ki izhajajo iz neleposlov­nega dela tega korpusa. Kot zgled za sicer pogost fenomen si oglejmo primera 5.86 in 5.87. 5.86 a. Una terza ragione per dichiarare decaduta e respingere la vecchia diade sta nell'osservare che essa ha perso gran parte del suo valore descrittivo, perché la societa in continua trasformazione e il sorgere di nuovi problemi politici – e qui chiamo problemi politici quelli che richiedono soluzioni attraverso gli strumenti tradizionali dell'azione politica, cioe dell'azione che ha per scopo la formazione di decisi­oni collettive che una volta prese diventano vincolanti per tutta la collettivita – ha fatto nascere movimenti che non rientrano, ed essi stessi ritengono o presumono di non rientrare nello schema tradizio­nale della contrapposizione di destra e sinistra. NBOB b. Tretji razlog, zaradi katerega naj bi oklicali staro diado za pokojno in jo zavrgli, tiči v ugotovitvi, da je ta diada v veliki meri izgubila svojo opisovalno moč, kajti družba, ki se brez prestanka spreminja, in nastajanje novih političnih problemov – in tukaj imam za politične probleme tiste, ki terjajo reševanje s tradicionalnimi orodji političnega delovanja, to je delovanja, katerega cilj je oblikovanje kolektivnih od­ločitev, ki potem, ko so sprejete, postanejo zavezujoče za vso skupnost – sta povzročila nastajanje gibanj, ki jih ni moč vključiti v tradicional­no shemo navzkrižja med levico in desnico in ki tudi sama trdijo ali pa predpostavljajo, da ne sodijo vanjo. 5.87 a. Il passaggio da un parlamento di mera rappresentanza ad un par­lamento con funzioni di governo ha comportato una trasformazione nella concezione stessa della rappresentanza. NDP b. Prehod od parlamenta, ki je bil golo predstavništvo, k parlamentu s funkcijo vladanja, je spremenil samo pojmovanje predstavništva. Čeprav sta primera po svoje manj zapletena od tistega, ki ga navaja Žele, je visoka leksikalna gostota seveda očitna (italijanski primer 5.85 ima preko 50 polnopo­menskih enot, primer 5.86, ki je seveda krajši, pa jih ima 12), tako kot je izredno visoka tudi prisotnost nominalizacij (vsi primeri so v odseku podčrtani). V sloven­skem prevodu se, kot vidimo, večina teh nominalizacij ohrani, vendar je ena od njih ubesedena kot glagol (v obeh primerih je to beseda trasformazione, prevedena z glagolom spreminjati se oz. spremeniti, a se seveda v korpusu najdejo tudi številni drugi primeri). V prvem od obeh zgledov, ki je tudi bolj kompleksen, pride na slo­venski strani še do drugih sprememb, ki zmanjšujejo leksikalno gostoto, kot je na primer sprememba italijanskih neosebnih glagolskih oblik (per dichiarare decaduta e respingere) v slovenski osebni glagolski obliki v odvisniku (zaradi katerega naj bi oklicali … in jo zavrgli). Podobno se v strukturo z osebno glagolsko obliko spremeni italijanska elipsa v nadaljevanju stavka (cioe dell'azione – to je delovanja),89 oseb­no glagolsko obliko pa v prevodu dobi tudi italijanski pretekli particip (decisioni 89 Če smo bolj natančni, gre pri cioe pravzaprav za 'neposreden' prevod zveze, ki je izvorno v italijanščini glagolska (cio e = to je). collettive che una volta prese diventano vincolanti – kolektivnih odločitev, ki potem, ko so sprejete, postanejo zavezujoče), in prav tako z osebno glagolsko obliko je prevedena še ena italijanska neosebna glagolska oblika proti koncu stavka (presumono di non rientrare nello schema – predpostavljajo, da ne sodijo vanjo). Tovrstno prevajanje neo­sebnih glagoslkih oblik z nominalizacijami je posebej zanimivo, zato se bomo k tej temi vrnili v nadaljevanju (razdelka 5.4 in 5.5). Podobno se dogaja tudi v primeru 5.87, kjer je predložna zveza di mera rappre­sentanza spremenjena v strukturo s kopulo ki je bil golo predstavništvo (pri če­mer besede predstavništvo ne moremo več pojmovati kot nominalizacije, saj se osredotoča bolj na lastnost, medtem ko lahko italijansko besedo rappresentanza razumemo tudi kot atto deli rappresentare), pomensko bolj ali manj izpraznjen glagol comportare pa uvaja nominalizacijo trasformazione, ki smo jo omenili prej in je prevedena z glagolom spremeniti se. Prevajalec ob tem ni začutil potrebe, da bi s kakšnim drugačnim sredstvom (npr. s podobnim dodatkom glagola biti kot pri predhodni zvezi s predstavništvom: k parlamentu, katerega funkcija je vladanje) ubesedil zvezo con funzioni di governo, temveč je ohranil identično strukturo (s funkcijo vladanja). V vseh omenjenih primerih gre v slovenskem prevodu za podobno težnjo k uva­janju jasnejših, leksikalno manj gostih struktur. Tako tvorjeni prevodi so sicer še vedno leksikalno zelo gosti, vendar so bolj razumljivi in berljivi kot v tistih prime­rih, kjer prevajalec ni šel dovolj daleč po tej poti (primer 5.88). 5.88 a. La riflessione si e orientata sull'emergere graduale di istituzioni democra­tiche nelle diverse tappe di un processo di democratizzazione, in genere sud­diviso in fasi di transizione, instaurazione, consolidamento. NDP b. Razmisleki so še usmerjali k postopnemu vzponu demokratičnih in­stitucij na posameznih stopnjah procesa demokratizacije, ki je na splo­šno razdeljen na prehod, uvedbo in utrditev. Navadno je torej glagolska ubeseditev pogojena z ožjim sobesedilom oziroma s prisotnostjo drugih leksikalno zelo gostih struktur v neposredni bližini kake nominalizacije. Druga okoliščina, ki pogosto sproži prevod z glagolom, je zveza italijanske no­minalizacije, ki izraža glagolski dogodek, s pomensko bolj ali manj izpraznje­nim glagolom: gre za različne stalne zveze, npr. fare riferimento, fare seguito, avere conoscenza, prendere una decisione ipd. Cortelazzo (2004: 189) za znan­stvena besedila navaja seznam najpogostejših glagolov, uporabljenih v tovrstnih strukturah: essere, avvenire, comportare, consistere, dipendere, esistere, rappresen­tare, riferirsi itd., za katere lahko trdimo, da se pogosto pojavljajo tudi v nele­poslovnem delu korpusa ISPAC. V večini slučajev za take zveze v slovenščini ne obstaja vzporedna zveza s po­dobno strukturo pomensko izpraznjeni glagol + nominalizacija, zato se jih navadno prevaja preprosto z ustreznico glagola, ki bi lahko v italijanščini izrazil z nominalizacijo ubesedeni glagolski dogodek (primer 5.89). 5.89 a. Aveva fatto seguito una cattiva annata. LEB b. Sledilo je slabo leto. Omenjene zveze pomensko izpraznjenega glagola in nominalizacije so v italijanskem jeziku dokaj pogoste, zlasti pa so prisotne v uradovalnih besedilih in besedilih, ki posnemajo uradovalni stil pisanja (prim. tudi 2. poglavje). Njihovo (pre)pogosto uporabo kot eno od značilnosti uradovalnega jezika kritizirajo številni italijanski je­zikoslovci (med drugimi, na primer, Bruni in Raso 2002), didaktiki (npr. Beltramo 2000) in strokovni delavci s področja administracije (npr. Franceschini in Gigli 2003 ter Fioritto 1997), vendar kljub številnim poskusom in nekaterim dejanskim izbolj­šavam zaenkrat še vedno ni čutiti bistvenih sprememb na tem področju v praksi. Pridevniki se kot prevodna ustreznica za italijanske nominalizacije najpogosteje pojavljajo v zelo specifičnih, predhodno že omenjenih sintaktičnih okoliščinah, in sicer gre za besedne zveze, v katerih je dana nominalizacija v rodilniškem od­nosu do drugega samostalnika s pomočjo predloga di (storie di vita, procedure di elezione, sguardo d'odio ipd.). V teh primerih ima zveza di + samostalnik (nomina­lizacija) funkcijo, ki jo navadno udejanjamo s pridevnikom (prim. Dardano in Trifone 1995: 242), zato je povsem razumljivo, da v slovenščini, kjer takih raz­merij praviloma ne izražamo s predložno zvezo temveč s pridevnikom, namesto nominalizacije zasledimo ravno pridevnik (primer 5.90). 5.90 a. Il Teschio si e girato e l'ha fulminata con uno sguardo d'odio … LA b. Lobanja se je obrnil in jo ošinil s sovražnim pogledom … Prislovni prevodi se načeloma pojavljajo v primerih, ko je italijanska nominaliza­cija ubesedena kot okoliščina, ne kot glavni udeleženec v določenem glagolskem dogodku, kar pomeni, da ima besedna zveza, v kateri se nahaja, v skladu s tradi­cionalno terminologijo vlogo prislovnega določila. Slovenščina je besedotvorno zelo živ jezik, zato ni presenetljivo, da se v nekaterih primerih avtor prevoda od­loči za ubeseditev s prislovom, kot v primeru 5.91, čeprav bi lahko uporabil tudi katero drugo (in abbondanza bi lahko enako sprejemljivo prevedli z v izobilju). Spet v drugih primerih (zgled 5.92 z zvezo a sorpresa, pa tudi zveze, kot so al volo, ki ima že leksikalno metaforičen pomen, con attenzione, con preoccupazione, in successione itd.) je prislov edina sprejemljiva prevodna možnost, saj zveza z nomi­nalizacijo v slovenščini ni v rabi. 5.91 a. … quanto all'acqua, qui ce n'e in abbondanza … LM b. … vode je povsod dovolj … 5.92 a. … giardini che si aprivano come radure, a sorpresa, nel cuore di piccoli boschi … LBS b. … vrtove, ki so se nepričakovano kakor jase odpirali sredi brezovih gajev … Podobno velja za predložne prevode: italijanska nominalizacija se v takih prime­rih nahaja v ustaljeni besedni zvezi (npr. in cambio di, in seguito a ipd.), ki ima vlogo kompleksnega predloga, zato je pogosto v slovenščino prevedena nepo­sredno s predlogom, kot v primeru 5.93. Isto strukturo se prevaja tudi z nomi­nalizacijo, vendar se to dogaja veliko redkeje, zlasti takrat, ko gre dobesedno za 'zamenjavo', kot v primeru 5.94. 5.93 a. Ergo, le quattro pagine e un quarto del giornale non le riempii cer­to pensando ai soldi. La straziante fatica … non me la imposi certo in cambio di soldi. LF b. Štirih strani in ene četrtine v časopisu torej zagotovo nisem zapol­nila z mislijo na denar. V nadčloveški napor … se zagotovo nisem podala zaradi njega. 5.94 a. Qualcuno ha il Mandylion, e va bene, e lo darebbe in cambio della Sydoine … LEB b. Nekdo ima v svoji lasti mandylion in bi ga dal v zameno za sydoines … Take samostalnike upoštevamo kot nominalizacije, ker lahko glagolske dogodke, ki jih z njimi udejanjamo, kljub vsemu izrazimo tudi z glagolom: primer 5.93 bi lahko na primer skladno ubesedili kot … non me la imposi certo perché volevo scambiarla con dei soldi …, primer 5.94 pa kot … e lo cambierebbe con la Sydoine … Zaimki se kot prevodna možnost pojavljajo izjemno redko (0,6 %), in sicer samo v primerih, ko se v originalnem italijanskem stavku v bližini nahaja vzporedna nominalizacija (primer 5.95) ali enak (oz. soroden) glagolsko izražen glagolskih dogodek (5.96), torej v primerih, ko gre za izražanje kohezivnsti skozi delno ali popolno ponavljanje (prim. Halliday in Hasan 1976). 5.95 a. Certo le fonti di un autore possono essere anche stati degli avveni­menti storici […] ma questi avvenimenti sono pur sempre accessibili sotto forma di materiale scritto … NET b. Seveda so avtorjev vir lahko tudi zgodovinski dogodki […], vendar so nam tudi ti dosegljivi v obliki pisnega gradiva … 5.96 a. … tanto – si diceva – aveva gia sognato, e abbastanza per ricordare quel sogno tutta la vita. LEB b. … saj je menil, da je že doživel sanje, in če si jih bo zapomnil za vse življenje, bo že zadovoljen. Glede izpustov je problematika dvojega tipa: na eni strani imamo tiste vrste iz­puste, ki so posledica prevajalčeve nenatančnosti, nepozornosti, neznanja ipd., in pri teh običajno pride žal do izgube informacije v prevodu (npr. zgled 5.62 in številni drugi navedeni). Drugi tip izpustov pa je tak, kjer bi prevajalec, če bi bil popolnoma dosleden, dano nominalizacijo (ki je navadno v danem sobesedilu precej splošnega pomena ali pa izraža koncept, ki je iz sobesedila samoumeven) prevedel, saj storjeni izpust, čeprav ne kompromitira prenosa pomena izhodiščne­ga stavka, vendarle prispeva k sporočilni nenatančnosti in nedoslednosti v ciljnem besedilu (npr. zgled 5.85). 5.3.2 O vplivu tipa glagolskega dogodka na izbiro prevodne ustreznice Videli smo tudi, da različne vrste glagolskih dogodkov izkazujejo določene razlike v pogostnosti uporabe različnih tipov prevodnih ustreznic, da pa pri vseh tipih glagolskih dogodkov neizpodbitno prevladujejo nominalni prevodi oz. natančne­je nominalizacije. Kljub splošni težnji po ohranjanju nominalizacije v prevodih, ki se izkazuje z dejstvom, da so štiri petine vseh analiziranih nominalizacij preve­dene z enakim ubeseditvenim postopkom, kot je bil uporabljen v originalu, to­rej nominalizacijo, ostaja dejstvo, da je število nominalizacij v slovenskem jeziku vsekakor nižje za skoraj petino v primerjavi z italijanskim jezikom ter da ostajajo nekatere zanimive razlike med posameznimi tipi glagolskih dogodkov, ki so bile že nakazane in bodo na kratko povzete ter dopolnjene v nadaljevanju. Glagolski prevodi so na primer izrazito bolj pogosti pri duševnih glagolskih dogodkih (pojavijo se kar za dobro četrtino pogosteje kot velja za povprečje kor­pusa), vendar pa je treba pri tem upoštevati, da se tudi različni podtipi duševnih glagolskih dogodkov razlikujejo med seboj: relativno velik delež glagolskih pre­vodov najdemo pri zaznavalnih (12,6 %) in mišljenjskih (celo 14,5 %) duševnih glagolskih dogodkih, pri ostalih dveh tipih pa so glagolski prevodi bistveno red­kejši (pri željah komaj 6,9 %, pri čustvih 7,7 %). Prav tako so opazne razlike pri odnosnih glagolskih dogodkih, pri katerih je odstotek nominalnih prevodov v povprečju najvišji (87,6 %): izjemno visok delež nominalnih prevodov (in specifično prav nominalizacij) najdemo pri istovetno­stnih odnosnih glagolskih dogodkih (89,7 %), pri katerih je tudi prisotnost gla­golskih prevodov absolutno najnižja (5,3 %). Pri materialnih glagolskih dogodkih so nominalizacije v prevodu najredkejše v primerjavi z ostalimi tipi glagolskih dogodkov, kar pa ne pomeni, da so glagolski prevodi zaradi tega najpogostejši: zanimivo je, da se pravzaprav tudi glagolski prevodi pojavljajo najredkeje v primerjavi z ostalimi tipi, izjemno številni pa so pridevniški prevodi. Kot smo videli prej, se pridevniški prevodi pojavljajo ta­krat, ko je nominalizacija del samostalniške zveze, v kateri ima vlogo rodilniškega modifikatorja. Očitno je, da se nominalizacije materialnih glagolskih dogodkov nadpovprečno pogosto pojavljajo v tej vlogi, zaradi česar je prevod s pridevnikom tudi dvakrat pogostejši kot pri drugih glagolskih dogodkih. Pri tem velja ome­niti, da je stanje glede pridevnikov zelo podobno pri obeh podtipih materialnih glagolskih dogodkov, torej tako pri dejanjih (7,4 %) kot pri dogodkih (7,5 %), čeprav se pri nominalnih in glagolskih prevodih pojavljajo manjša odstopanja (delež nominalnih prevodov je višji pri dogodkih za 4,3 %, delež glagolskih pre­vodov je prav tako nekoliko višji pri dogodkih: 7,6 % proti 6,1 %). Pri dogodkih se poleg omenjenih treh tipov prevodnih ustreznic pojavljajo le sporadični pri­meri ostalih možnosti (skupno 3,9 %), pri dejanjih pa je ostalih tipov prevodov dvakrat več (9,8 %). Med skupinami drugotnih glagolskih dogodkov imajo največji delež nomi­nalnih prevodov govorni glagolski dogodki, pri katerih je delež glagolskih prevodov nekoliko nižji od povprečja (7,2 %), izrazito redke pa so vse ostale možnosti (skupno 2,1 %), če izvzamemo izpust, ki se v primerjavi z ostalimi glagolskimi dogodki pojavlja absolutno najpogosteje (5,1 %), vendar gre to pripisati predvsem analiziranima nominalizacijama (discorso, ordine), saj bi bil brez njiju delež bistveno nižji (2,9 %).90 Vedenjski glagolski dogodki izkazu­jejo prav tako izrazito preferenco za prevod z nominalno strukturo (83,5 %), na drugem mestu pa je glagolski prevod (8,9 %), pri čemer so vse ostale možnosti pravzaprav izjeme. Drugače pa je pri obstojanskih glagolskih dogodkih, kjer se pojavlja nekoliko več primerov prislovnih in pridevniških prevodov (skupno 8,2 %), delež nominalnih in glagolskih prevodov pa je malo nižji od povprečja (78,3 oz. 7,2 %). 5.3.3 O vplivu besedilne vrste na izbiro prevodne ustreznice Italijansko-slovenski vzporedni korpus ISPAC, ki je bil uporabljen za analizo, sicer ni strukturiran na način, ki bi omogočal izpeljavo natančne analize vpliva besedilne vrste na pogostnost nominalizacije tako v italijanskem kot v slovenskem jeziku kot niti na tip prevodne ustreznice v slovenskem jeziku, saj zajema le dva podtipa besedil, in sicer leposlovnega in neleposlovnega (prim. 3. poglavje). Prav zaradi te pomanjkljivosti so bile kasneje izpeljane druge žanrske raziskave, opisane 90 Ker je število analiziranih nominalizacij za posamezen tip drugotnih glagolskih dogodkov (govornih, vedenjskih in obstojanskih) le 10, je včasih vpliv posameznega leksema nesorazmerno visok, zato v teh primerih navajamo tudi podatke brez takih besed. v 6. poglavju. Vseeno pa lahko na podlagi te (načrtno izbrane) delitve korpusa na dva dela ocenimo, ali in v kolikšni meri obstaja razlika med uporabo nomina­lizacije v slovenskih prevodih glede na izbrani tip besedila. Halliday (Halliday in Martin 1993, Halliday in Matthiessen 1999, Halliday 1989) in drugi jezikoslovci (Martin in Rose 2003, Banks 2007, Eggins 1994) za angleški jezik poročajo o veliki prevladi nominalizacije zlasti v znanstvenih besedilih ter o bistveni razliki pri uporabi nominalizacije med govorjenim in pisnim jezikom nasploh. Podobno italijanski avtorji (Crivello 1998, Boothman 2000, Bruni in Raso 2002, Darda­no in Trifone 1995) v znanstvenih, pa tudi tehničnih in uradovalnih besedilih, opažajo izrazito pogosto rabo nominalizacije. Tudi v nekaterih vrstah slovenskih besedil (npr. določenih tipih časopisnih člankov, kot so vesti in kritike, kot navaja Plemenitaš 2004) je vidna težnja k pogosti uporabi nominalizacije, izkazuje pa se tudi, da pojav nominalizacije v publicističnem jeziku v zadnjih desetletjih narašča (prim. Žele 1996). Po pričakovanjih je tudi v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu ISPAC nominalizacija veliko pogostejša v neleposlovnem (torej znanstvenem) podkor­pusu. Kot smo videli v 4. poglavju (prim. sliko 4.13), je 76 % vseh (morfološko prepoznavnih) nominalizacij v italijanskem delu korpusa v neleposlovnih besedi­lih. V slovenskem delu korpusa (prim. sliko 4.18) je odstotek nominalizacij iz ne­leposlovnega dela še višji, kar 78 % vseh morfološko prepoznavnih nominalizacij smo zasledili v neleposlovnih besedilih. Podobno sliko ponuja v tem poglavju prikazana analiza posameznih primerov italijanskih nominalizacij in njihovih prevodov. V tem primeru je delež nominali­zacij iz neleposlovnih besedil zelo podoben tistemu, ki je bil ugotovljen za pripon­ske nominalizacije: kot prikazuje slika 5.12, je 72 % vseh analiziranih italijanskih nominalizacij iz neleposlovnega podkorpusa korpusa ISPAC. Slika 5.12: Delež izbranih nominalizacij v leposlovnem in neleposlovnem podkorpusu korpusa ISPAC Tabela 5.12 prikazuje podrobno analizo pojavljanja nominalizacij v neleposlov­nih oz. leposlovnih besedilih glede na vrsto glagolskega dogodka. Opazne so nekatere razlike pri pogostnosti med posameznimi tipi in podtipi gla­golskih dogodkov. Pri analiziranih nominalizacijah se največja razlika med lepo­slovnim in neleposlovnim podkorpusom korpusa v prid drugega izkazuje pri ma­terialnih in odnosnih glagolskih dogodkih, pri čemer je pri obeh opaziti izrazito pogostnost nominalizacij v neleposlovnih besedilih v enem izmed obeh podtipov (pri materialnih glagolskih dogodkih so dogodki tisti, kjer je nominalizacij v ne­leposlovnih besedilih izrazito več – kar 89 %; pri odnosnih glagolskih dogodkih je razlika še večja, saj kar 93 % istovetnega tipa sodi v neleposlovna besedila). Iz navedenega lahko sklepamo, da je pri materialnih in odnosnih glagolskih dogod­kih, zlasti pri dogodkih in istovetnostnih glagolskih dejanjih v italijanskem jeziku nominalizacija v leposlovnih besedilih izjemno redka, kar se posledično odraža tudi v slovenskem jeziku, kjer je delež nominalizacij še nižji. Precej drugačna slika je pri ostalih tipih glagolskih dogodkov, kjer je razlika v pojavljanju nominalizacije v leposlovnih in neleposlovnih besedilih nekoliko manjša. Če opazujemo tip glagolskega dogodka v celoti (brez ločevanja na pod­tipe), potem je nominalizacija pri vseh seveda pogostejša v neleposlovnih bese­dilih. Najmanjša razlika se pojavlja pri obstojanskih glagolskih dogodkih, kjer malo manj kot polovica (44 %) analiziranih nominalizacij prihaja iz leposlovnih besedil, iz česar sklepamo, da je pogostnost nominalizacije tovrstnih glagolskih dogodkov približno enaka v obeh tipih besedil. Ostali trije tipi glagolskih dogod­kov (vedenjski, duševni in govorni) imajo bolj podobno razporeditev: približno ena tretjina analiziranih nominalizacij je iz leposlovnih besedil, ostale pa iz ne­leposlovnih. Vendar moramo pri tem opozoriti na posebno distribucijo znotraj duševnih glagolskih dogodkov, pri katerih se pri enem izmed podtipov (čustve­nih glagolskih dogodkih) nominalizacije pojavljajo celo pogosteje v leposlovnih besedilih kot v neleposlovnih (65 % v prvih, 35 v drugih). Sicer pa glede na tip glagolskih dogodkov tako stanje ni presenetljivo, saj dejanja, ki izražajo čustva, zaradi svoje narave ne morejo biti zelo pogosta v analiziranih neleposlovnih bese­dilih, ki težijo k objektivnosti in abstraktnosti. Na podlagi opisanih statističnih podatkov za obravnavane primere nominalizacij iz korpusa ISPAC lahko sklepamo, da tip besedila močno vpliva na pogostnost nominalizacije, saj se v neleposlovnih besedilih ta pojavlja 2,5-krat pogosteje. Izsledki raziskave torej potrjujejo, da tudi v italijanskem jeziku veljajo podob­ne težnje glede pojavljanja nominalizacije, kot jih Halliday (Halliday in Martin 1993, Halliday in Matthiessen 1999, Halliday 1989) ugotavlja za angleški jezik. 5.3.4 O vplivu transfera pri prevajanju na izbiro prevodne ustreznice Zadnji dejavnik, ki ga želimo izpostaviti, je vpliv samega procesa prevajanja na slo­venska besedila, ki so bila obravnavana. Slovnične strukture, ki se pojavljajo v izvor­nem besedilu, pogosto vplivajo na izbor struktur v ciljnem jeziku. Pojav je znan kot interferenca ali transfer. Kadar imajo taki vplivi negativne posledice za slovnično, slogovno in/ali retorično sprejemljivost besedila v ciljnem jeziku, jih navadno ime­nujemo (negativni) transfer (prim. Toury 1995). Metaforična ubeseditev glagolske­ga dogodka z nominalizacijo je, kot smo videli, mogoča in do neke – med jezikoma različne – mere sprejemljiva tako v italijanščini kot v slovenščini, zato ni nič nenava­dnega, da prevajalec poseže po enakem sredstvu v ciljnem jeziku. Težava je v tem, da je, če sklepamo po pridobljenih podatkih, splošna distribucija nominalizacije kljub sodobnim trendom v skladu s podatki, dobljenimi s pomočjo korpusov FIDA in La Repubblica (prim. 4. poglavje), še vedno precej različna v obeh jezikih. A s korpu­som ISPAC, ki v svojem slovenskem delu vsebuje le prevedena besedila, ni mogoče oceniti, v kolikšni meri transfer vpliva na pojavljanje nominalizacije v slovenščini. Prav zato bomo v naslednjem poglavju spričo možnosti, ki jih ponuja razmeroma bogat nabor korpusov slovenskega jezika (prim. poglavje 3.2.2), v katerih lahko načeloma izbiramo, znotraj katerega besedilnega tipa oz. podtipa želimo izvajati iskanje, preverili pogostnost nominalizacij v slovenskem jeziku glede na posamezne podtipe besedil, saj bomo le tako lahko dobili pravo sliko pogostnosti nominaliza­cije v različnih (izvirnih in prevedenih) besedilnih tipih v slovenskem jeziku. Na ta način bomo poskusili opredeliti tudi, ali in v kolikšni meri so nominalizacije, ki jih najdemo v slovenskih prevodih italijanskih besedil, posledica prenosa slovničnih sredstev iz izvornega jezika. Poleg tega bi bilo vsekakor vredno opraviti tudi analizo v nasprotni smeri: pregledati, kako je z nominalizacijo pri prevajanju iz slovenščine v italijanščino oz. ali in če, kako pogosto, se (zlasti pri tipološko sorodnih besedilih) pojavljajo nenominalizacijski prevodi slovenskih nominalizacij v italijanščino. 5.3.5 Preverjanje hipotez Med hipotezami, predstavljenimi v Uvodu, ki so temeljna vprašanja, s katerimi se sooča pričujoče delo, smo v tem in predhodnem poglavju preverjali zlasti prvi dve, in sicer na različne načine. S pomočjo enojezičnih korpusov FIDA in La Repubbli­ca smo ugotovili, da se nominalizacija res pojavlja pogosteje v italijanskem jeziku kot v slovenskem in da torej drži, da je slovenski jezik bolj glagolsko orientiran od italijanskega. Vendar pa, kot kažejo analize posameznih primerov nominalizacij v italijansko-slovenskem vzporednem korpusu ISPAC, morda ta razlika ni tako veli­ka, kot bi se dalo slutiti iz analiz prej omenjenih enojezičnih korpusov, kjer je bilo v italijanskem korpusu prisotnih kar 70 % več nominalizacij v izbranem vzorcu kot v podobnem slovenskem vzorcu (prim. 4. poglavje). Približno 81 % analiziranih italijanskih nominalizacij je namreč prevedenih v slovenščino s samostalnikom (76 % prav z nominalizacijo), le slabih 19 % primerov pa na drugačen način. Preverili smo tudi hipotezo o vplivu besedilne vrste na pogostnost nominalizacij in ugotovili, da se v obravnavanih primerih nominalizacija dejansko veliko pogosteje pojavlja v neleposlovnih, znanstvenih in podobnih besedilih. Toda ker je korpus ISPAC na slovenski strani zbirka prevedenih besedil, na podlagi predstavljenih podatkov ne moremo izključiti, da prihaja do bolj ali manj izrazitega vpliva transfera, zato bomo v tem smislu hipotezo dodatno preverili v naslednjem poglavju. Po drugi strani, kljub temu da se velik delež italijanskih nominalizacij v analizi­ranih primerih prevaja prav tako z nominalizacijo, ostaja dejstvo, izpostavljeno v drugi hipotezi, da je skoraj vsak peti primer italijanske nominalizacije zaradi raz­ličnih vzrokov, o katerih smo spregovorili v tem poglavju, v slovenščino preveden z drugimi izraznimi sredstvi. Na podlagi tako pogostega odklona od najbolj pre­prostega neposrednega prevoda nominalizacije z nominalizacijo se zdi potreba po analizi ostalih razpoložljivih sredstev za prevod te strukture nujna. Sredstva smo analizirali s pomočjo korpusa ISPAC in kot najpogostejšo alternativo samostalni­škemu prevodu prepoznali glagolski, torej skladni prevod glagolskega dogodka, precej manj pogosto pa se pojavljajo tudi druge možnosti (pridevnik, prislov, predlog, zaimek ter izpust). Izpostavili smo tudi nekatere okoliščine, ko pogosto zasledimo nenominalni prevod. Verjetnost prevoda z nominalizacijo je na primer odvisna tudi od tipa glagolskega dogodka, ki se pojavlja v italijanskem besedilu. Najpogosteje se nominalni prevod pojavlja pri odnosnih glagolskih dogodkih, najredkeje pa pri materialnih, kar ni nujno povezano s pogostnostjo glagolskega prevoda, saj se glagolski prevodi najpogosteje pojavljajo pri duševnih glagolskih dogodkih, najredkeje pa (v približno enaki meri) prav pri odnosnih in material­nih glagolskih dogodkih (prim. predhodne razdelke tega poglavja). V začetnih fazah analize smo razmišljali tudi o upoštevanju kriterija vrednotenja različnih prevodnih možnosti, vendar se je izkazalo, da so na ravni sporočilnosti in sprejemljivosti v ciljnem jeziku alternativni, nenominalizacijski prevodi v danih primerih popolnoma sprejemljivi, z izjemo tistih izpustov, kjer prihaja do izgube na pomenski ravni, ki so seveda nesprejemljivi. Dodatno raziskavo bi zahtevala analiza ustreznosti (razumljivosti, kolokacijske in slogovne sprejemljivosti ipd.) tistih prevodov, kjer je italijanska nominalizacija prevedena z enakim sredstvom v slovenščino, saj se kot problematični dejavnik pri razumevanju izkazuje kopičenje nominalizacij v istem stavku oz. v bližnjih stavkih, zaradi česar je informacijska struktura besedila zelo gosta in, kot smo omenili (prim. tudi Žele 1996 in Cor­telazzo 2004), zahteva večji napor s strani bralca ter lahko v ekstremnih primerih vodi v napačno razumevanje sporočila. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kje je danda­nes tista meja leksikalne gostote in sporočilnosti, ki jo povprečen bralec še dojema kot sprejemljivo, in kdaj je ta meja presežena, vendar so taka poizvedovanja zunaj ciljev pričujoče raziskave in morda zanimivo izhodišče za nadaljnje delo. 5.4 NOMINALIZIRANI INFINITIV KOT POSEBNA VRSTA ITALIJANSKE NOMINALIZACIJE V sklepnih delih tega poglavja želimo poredstaviti še dva aspekta, povezana s prevajanjem nominalizacije, ki sta bila bežno že omenjena: posebna vrsta nomi­nalizacije, imenovana nominalizirani infinitiv, ter (v naslednjem razdelku) nomi­nalizacija kot prevodna ustreznica neosebnih glagolskih oblik. V obeh primerih se dotikamo tematike različnih možnosti ubesedovanja glagolskih dogodkov, ki jih ponujata obravnavana jezika, italijanščina in slovenščina. 5.4.1 Nominalizacija in eksplicitacija Jeziki se pogosto razlikujejo z vidika načinov, kako slovnične strukture lahko ubesedijo pomene. Take spremembe se izrazito pokažejo pri prevajanju, saj se pogosto pojavi potreba po upovedovanju pomenov, ki so v izvirnem besedilu izraženi implicitno. Temu fenomenu, znanem pod imenom eksplicitacija (oz. v obratni smeri implicitacija, kot razlagata Klaudy in Karoly 2005), nekateri pre­vodoslovci pripisujejo status prevodne univerzalije, torej značilnosti, ki naj bi bila prisotna pri prevajanju iz katerega koli izvirnega jezika v kateri koli ciljni jezik. Različni avtorji so eksplicitacijo definirali na različne načine (prim. Blum-Kulka 1986, Olohan in Baker 2000, Overas 1998, Séguinot 1988 itd.) in nekateri so zanikali hipotezo, da gre za univerzalno značilnost. Klaudy (2009: 104) definira eksplicitacijo kot »tehniko, s katero v ciljnem jeziku izrazimo eksplicitno infor­macije, ki so v izvirnem besedilu implicitne«, in ločuje med obveznimi (obliga­tory), neobveznimi (optional), pragmatičnimi (pragmatic) ter prevodno pogojeni­mi (translation-inherent) eksplicitacijami. Izmed štirih kategorij se bomo na tem mestu posvetili prvi, ki jo v skladu s Klaudy (1998: 106) povzročajo strukturne razlike med izvirnim in ciljnim jezikom, med katere sodi tudi struktura, ki jo želimo opisati tukaj, tj. nominalizirani infinitiv. Poleg tega, kot bomo videli, se strategije, uporabljene pri prevajanju te strukture, ujemajo z razlago eksplicitacije Englund Dimitrove (2005: 236), v skladu s katero imamo opravka z dvema tipo­ma eksplicitacij: na eni strani predpisane eksplicitacije (norm-governed explicitati­ons) – v prevodih med dvema jezikoma in znotraj skupine besedilnih tipov se tako pogosto in redno pojavljajo, da lahko trdimo, da jih pogojujejo norme; na drugi strani pa so strateške eksplicitacije (strategic explicitations), ki jih uporabljamo za reševanje specifičnih problemov v prevajalskem procesu, ki so rezultat preva­jalčeve interpretacije in katerih narava je bolj odgovor na trenutne okoliščine, v nasprotju s predpisanimi eksplicitacijami (ibid.: 237). Z vidika kontrastivne lingvistike obstajajo velike razlike med jeziki pri uporabi in pogostnosti neosebnih glagolskih oblik na splošno ter infinitiva specifično, italijanščina in slovenščina pa sta odlična primera teh razlik. Če se v italijanščini participi, gerundiji in infinitivi uporabljajo zelo pogosto kot povedki v brezo­sebnih odvisnih stavkih (prim. relevantna poglavja v Renzi et al. 1995), imajo slovenske brezosebne glagolske oblike razmeroma omejeno rabo (prim. Toporišič 1991: 336–342), saj zvenijo bodisi preveč pogovorno (npr. upraba nedoločnika s predlogom za v stavku Imaš kaj za jest(i)?) bodisi zastarelo (npr. deležniki na -ši, kot v Cesar, to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi91). Slovenski nedoločnik tako navadno ne deluje kot strukturna ustreznica italijanskega infinitiva, kar po­meni, da mora prevajalec vložiti dodatno procesiranje zato, da ustvari jezikovno in pragmatično sprejemljiv prevod. Zaradi svoje specifičnosti je bil nominalizirani infinitiv izpostavljen tako z diahro­nega (Tekavčič 1972) kot sinhronega vidika (Skytte 1983): posebnost strukture je takoj očitna, ko jo poskusimo prevesti v slovenščino, saj npr. nominaliziranega 91 Primer je citiran iz Toporišiča (1991. 336; 340). 187 infinitiva il crescere v povedi Il crescere da sola i propri figli le era costato molta fatica ne moremo prevesti z vzporedno strukturo, temveč moramo uporabiti drugačna jezikovna sredstva, npr. To, da je otroke vzgojila sama, jo je veliko stalo. Skytte (ibid.: 487) definira italijanski nominalizirani infinitiv kot infinitiv, ki se pojavi znotraj stavčne strukture na istem mestu kot samostalniki in ki ga lahko spremlja­jo enaki podrejeni elementi, značilni za samostalnike v enakih okoliščinah. Gre za strukturo, ki je značilna za formalni slog pisnega jezika (Skytte et al. 2001: 565; Szilagy 2008: 33). Kot vidimo, gre torej tudi v tem primeru za nominalizacijo oz. za ubeseditev gla­golskega dogodka s samostalnikom, le da v italijanščini v tem primeru ne prihaja do besedotvornega procesa izpeljave na tak način, kot smo videli prej, temveč je uporabljena druga možnost, ki jo omogoča jezikovni sistem, in sicer produktivni sintaktični vzorec, v skladu s katerim lahko kateri koli element – v tem primeru glagol – uporabimo kot samostalnik, če predenj postavimo člen. Podobne strukture so prisotne v drugih jezikih (npr. drugih romanskih jezikih, kot so španščina, romunščina in v manjši meri francoščina, kot tudi v germanskih jezikih, kot so nemščina, nizozemščina in drugi; prim. Alexiadou et al. 2011, Sleeman 2009, Pérez Vásquez 1998, Szilagyi 2009). Toda raziskave o tej temi se navadno osredotočajo na jezike oz. pare jezikov, ki za razliko od slovenščine po­znajo uporabo členov za izražanje določnosti. Kljub nekaterim novejšim težnjam (prim. Bažec 2005/06), slovenščina v svojem sistemu ne vsebuje člena, kar pome­ni, da je pri prevajanju treba tovrstno strukturo iz izvirnega jezika nadomestiti z drugimi strukturami v ciljnem jeziku. Na tem mestu želimo preveriti, katere so te druge strukture in kaj vpliva na odločanje med temi možnostmi. Z izjemo splošnega opisa v Toporišiču (1991) je bil slovenski nedoločnik raz­meroma redko predmet razprav (npr. Toporišič 1966, Jesenovec 1969, Tominec 1955). Ob tem naj omenimo še kontrastivne obravnave v povezavi z drugimi jeziki: z angleškim infinitivom sta ga primerjala Šuštaršič in Kocijančič Pokorn (1998: 320), ki potrjujeta, da je v slovenščini njegova raba veliko bolj omeje­na, celo v tistih primerih, kjer je slovnično sprejemljiv. Romič (2004) primerja angleški infinitiv in njegove prevode v slovenščino. Opravljenih je bilo še nekaj raziskav v primerjavi z nemščino (Golobič 2005), španščino (Rojc 2002), ruščino (Konickaja 1999) in francoščino (Dolgan 1998), nobene pa do sedaj v zvezi z nominaliziranim infinitivom v italijanščni in njegovimi prevodi v slovenščino. Na tem mestu želimo torej indentificirati in preveriti spremembe, ki se v besedilu dogajajo pri prevajanju italijanskega nominaliziranega infinitiva v slovenščino, ter spremenljivk, ki vplivajo na odločitve s prevodoslovnega (in delno kontrastivne­ga) vidika. Ob tem predpostavljamo, da sintaktično okolje, ki je odvisno od na­rave posameznega nominaliziranega infinitiva v določenem kontekstu, prav tako lahko vpliva na strategijo, ki jo izbere prevajalec, ko mora določen pomen izraziti v ciljnem jeziku. Končno se ob tem sprašujemo, ali je mogoče tovrstne premike opredeliti kot primere eksplicitacije. V ta namen smo zbrali številne primere iz italijansko-slovenskega vzporednega korpusa ISPAC (prim. razdelek 3.2.3). Izluščene primere smo klasificirali naprej v skladu s funkcijo, ki jo ima nominalizirani infinitiv v stavku (na podlagi analize, ki sta jo za angleški infinitiv in njegove prevode v slovenščino predstavila Šuštaršič in Kocijančič Pokorn 1998), da bi ugotovili, kakšen je vpliv sintaktične funkcije na prevod; nato smo pregledali tudi naravo samega nominaliziranega infinitiva z vidika njegove narave – zanimalo nas je namreč, ali izraža bolj nominalne, bolj verbalne ali mešane lastnosti (prim. Skytte et al. 2001, ki sicer ne uporabi teh izrazov za kategorije). Analize so podrobneje predstavljene v nadaljevanju. 5.4.2 Kategorizacija italijanskega nominaliziranega infinitiva Nominalizirani infinitiv ima številne funkcije in se ga uporablja v številnih mikro­besedilnih okoljih (prim. Skytte 1983). Mnoge študije, ki primerjajo italijanščino z drugimi jeziki, navajajo, da ta okolja in funkcije lahko vplivajo na strategijo, ki jo izbere prevajalec. Zato smo z namenom preveriti vpliv teh dejavnikov, upo­rabili kategorizaciji nominaliziranega infinitiva: prva zadeva njegove sintaktične funkcije, druga pa njegovo naravo oz. dominantno oblikovno značilnost. Prva kategorizacija temelji na sintaktičnih funkcijah, ki jih lahko udejanji italijan­ski nominalizirani infinitiv. Gre za glagol, ki je uporabljen kot samostalnik, zato lahko opravlja skorajda katero koli funkcijo, povezano s samostalnikom. Skytte (1983: 439–443; Skytte et al. 2001: 566–569) ločuje med rabo nominaliziranega infinitiva v vlogi osebka, neposrednega predmeta in za številnimi predlogi, čeprav ne ločuje med različnimi tipi prislovnih določil. Szilagyi (2008) opredeljuje naj­pogostejše funkcije nominaliziranega infinitiva: osebek, neposredni predmet in številna prislovna določila, ki jih uvajajo predlogi. Število prislovnih določil (v italijanščini imenovanih complementi) je relativno veliko (Renzi et al. 1995 nava­jajo kar 48 različnih) in niso vsa dovolj pogosta, da bi jih bilo vredno analizirati posebej znotraj te razprave. Analiza bo pokazala, katere funkcije so bile potrjene v našem korpusu. Namesto da bi podrobno pregledovali, katere sintaktične funkcije lahko ima no­minalizirani infinitiv, Skytte et al. (2001) uvajajo tri kategorije struktur, v katerih se lahko pojavlja: a) nominalna zveza vsebuje odvisnik z infinitivom; b) nominalna zveza vsebuje infinitiv z odvisnimi funkcijami, tj. glagolsko zvezo, in c) infinitiv ima značilnosti samostalnika. Pérez Vázquez (1998) in Szilagyi (2008, 2009) definirata te kategorije kot ver­balni, mešani in nominalni tip, glede na najbolj izrazito oblikovno značilnost, ki jo nominalizirani infinitiv izkazuje. Verbalni tip ima lahko izražen lastni osebek, spremlja ga lahko prislov oz. prislovno določilo, ima lahko neposredni predmet ali povedkovo določilo/povedkov prilastek, spremljajo ga lahko naslonke, infini­tiv je lahko v sestavljeni obliki ali tudi v trpnem načinu (primer a).92 Nominalni tip ima ob sebi lahko pridevnik (pred ali po odnosnici), osebek infinitiva je lahko izražen s samostalniško zvezo, ki jo uvaja predlog di ali je izražen s svojilnim za­imkom, poleg tega pa samostalniško zvezo lahko uvaja nedoločni člen un (primer b). Mešani tip ima lastnosti obeh: ob samostalniški zvezi je lahko prislov, infinitiv ima lahko neposredni predmet ali povedkovo določilo/povedkov prilastek, ob njem so lahko tudi naslonke, pojavlja se lahko v sestavljeni obliki, pred njim je lahko pridevnik, njegov osebek je lahko izražen s svojilnim zaimkom in samostal­niško zvezo lahko uvaja nedoločni člen (primer c).93 a. il modificare istantaneamente il loro atteggiamento ‘nenadno spremi­njanje njihovega obnašanja’94 b. il coincidere rapidissimo degli sguardi ‘zelo hitro srečanje pogledov’ c. il suo continuo ricorrere al tribunale gli dara dei problemi ‘njegovo ne­nehno zatekanje k sodišču mu bo povzročilo težave ’ 5.4.3 Korpus in metoda Za raziskavo je bil uporabljen italijansko-slovenski vzporedni korpus ISPAC, opi­san v razdelku 3.2.3, in sicer tako leposlovni kot neleposlovni del korpusa. Raziskava je potekala v treh fazah: najprej smo izluščili primere nominaliziranega infinitiva iz podkorpusa izvirnih besedil skupaj z njihovimi prevodi, nato smo identificirali sintaktične funkcije nominaliziranih infinitivov in njihovih prevo­dnih ustreznic, končno smo še preverili naravo nominaliziranih infinitivov in njen vpliv na prevodne ustreznice. 92 Primera a in b sta citirana iz Skytte et al. (2001: 260), medtem ko je primer c citiran iz Pérez Vázquez (1998: 155). 93 Za natančnejšo predstavitev prim. Skytte et al. (2001: 559-564). 94 Namen glos je predstaviti pomen izvirnih primerov. Ker je strukturo nemogoče obdržati, so kot prevodne ustreznice v teh primerih v slovenščini uporabljene nominalizacije, vendar pa to zagotovo niso edine možnosti za prevod. V prvi fazi smo torej s pomočjo programske opreme ParaConc izluščili vse pri­mere nominaliziranega infinitiva iz koprusa. Iskalni pogoj je bil relativno pre-prost: uporabili smo italijanske glagolske pripone -are, -ere in -ire v kombinaciji z bližino določenega oz. nedoločnega člena.95 V obzir smo vzeli le produktivne vzorce nominaliziranega infinitiva, kot jih predlaga Skytte et al. (2001); primeri leksikaliziranih nominaliziranih infinitivov, kot so il potere, un piacere ipd., so bili izločeni ročno. Pri ročni analizi prevodnih ustreznic smo ubrali različna pristopa. Pri prvem smo uporabili mešano analizo, kjer smo v izvirnem jeziku iskali sintaktične funkcije nominaliziranih infinitivov, v ciljnem jeziku pa besedne vrste ustreznic. Razlog za tako kombinacijo je v hipotezi, ki smo jo že navedli, da sintaktične funkcije lahko vplivajo na izbiro med različnimi možnimi prevodnimi ustreznicami, kar se od­raža zlasti v izbiri različne besedne vrste (in posledično različne stavčne strukture) za izražanje italijanskega nominaliziranega infinitiva. Rezultati funkcijske analize niso bili popolnoma zadovoljivi (prim. diskusijo v nadaljevanju), zato smo uporabili tudi drugi pristop, kjer smo primere nominali­ziranega infinitiva še enkrat ročno analizirali, da bi določili naravo posameznega infinitiva, torej ali gre za nominalni, verbalni ali mešani tip. Te podatke smo nato primerjali s podatki o besednih vrstah prevodnih ustreznic. Rezultati vseh treh faz so prikazani v nadaljevanju. 5.4.4 Rezultati S predstavljenimi iskalnimi pogoji smo dobili 782 primerov. Ker je uporaba nedoločnega člena opisana kot začilnost nominalnega ali mešanega tipa, ne pa verbalnega tipa nominaliziranega infinitiva (prim. Pérez Vásquez 1998), nas je zanimalo tudi, ali pridobljeni podatki potrjujejo to razlikovanje. Prav zato tabela 5.13 prikazuje, koliko je bilo primerov s posameznim členom. Tabela 5.13: Število vseh pojavitev nominaliziranega infinitiva v korpusu ISPAC 95 V nasprotju z oblikami na -ing v angleščini, kjer je pri nominalizirani strukturi člen lahko proisoten ali tudi ne glede na sobesedilo in pomen, ki ga želimo izraziti, mora v italijanščini člen biti vedno prisoten ob nominaliziranem infinitivu, saj je ravno člen tisti, ki ga definira kot nominalizirano različico infinitiva – brez člena bi obliko imeli za navaden infinitiv. 5.4.4.1 Sintaktične funkcije v izvirnih besedilih Ker je nominalizirani infinitiv neosebna glagolska oblika, ga ni preprosto katego­rizirati z vidika sintaktične funkcije: pogosto ga je namreč mogoče interpretirati vsaj na dva različna načina (npr. bodisi kot prislovno določilo časa ali vzroka), kot npr. v stavku Fu molto felice nel concludere l'affare, kar bi lahko v izvirnem jeziku parafrazirali kot quando ha concluso l'affare ali tudi kot perché ha concluso l'affare ('zelo vesel je bil, ko/ker je zaključil posel'). V tabeli 5.14 so podatki o prislovnih določilih, ki jih sestavljata predlog in nominalizirani infinitiv, in sicer najprej skupno, nato pa posebej za vsak analizirani tip. Kljub negotovosti zara­di večpomenskosti, se ta analiza zdi smiselna, saj so razlike med pogostnostjo posameznih funkcij razmeroma velike. Med analizo smo upoštevali sobesedilno najverjetnejši pomen. Imena funkcij v tabeli 5.14 so približni prevodi italijanskih poimenovanj.96 96 Izvirna poimenovanja se glasijo (v enakem vrstnem redu kot v tabeli 5.14): soggetto, complemento oggetto diretto, complemento predicativo del soggetto, complemento predicativo dell'oggetto, complemento di tempo, di modo, di specificazione, di luogo, d'agente, di causa, di termine, di fine. 97 V izvirniku complemento di specificazione. 98 V izvirniku complemento di termine. 5.4.4.2 Prevodne ustreznice v ciljnih besedilih S kvalitativno analizo izluščenih primerov smo prepoznali devet različnih tipov prevodnih ustreznic z ozirom na besedne vrste, ki so bile uporabljene, kot prika­zuje tabela 5.15: ločeni sta dve kategoriji samostalnikov (nominalizacije in drugi samostalniki) ter dve kategoriji glagolov (osebne oblike in nedoločniki); te kate­gorije pokrivajo 86 % vseh najdenih primerov. Preostalih 14 % je razporejenih med pridevnike, prislove, besedne zveze (ki jih sestavlja več kot ena leksikalna beseda, npr. struktura glagol + samostalnik) in kazalni zaimki, pa tudi 7 % pri­merov, ko je italijanski infinitiv izpuščen. 5.4.4.3 Primerjava rezultatov analize izvirnih in ciljnih besedil Ker nas zanima vpliv tipa sintaktične funkcije, ki jo ima izvirni nominalizirani infinitiv, na slovenske prevode, smo združili podatke prejšnjih dveh analiz. Tabela 5.16 prikazuje sintezo teh rezultatov. Kot je razloženo v nadaljevanju, so najpogostejše prevodne ustreznice nominali­ziranega infinitiva samostalniki in glagoli, pri čemer so drugi bolj zanimivi (prim. v nadaljevanju), zato tabela 5.17 prikazuje deleže glagolskih prevodnih ustreznic za vsako sintaktično funkcijo iz izvirnega besedila. 5.4.4.4 Tipi nominaliziranega infinitiva in njihove prevodne ustreznice Zadnji del analize zadeva tipe infinitivov, ki smo jih zasledili v izvirnih besedilih: ali je njihova narava torej verbalna, nominalna ali mešana. V tabeli 5.18 so povze­ti deleži vsakega od teh treh tipov nominaliziranega infinitiva znotraj analiziranih primerov. Zdi se, da je mešani tip redek, medtem ko sta ostala dva približno enako pogosta. Na koncu tabela 5.19 ponuja še podatke o prevodnih ustreznicah treh tipov no­minaliziranega infinitiva (ločeno za določni in nedoločni člen). Tabela 5.20 prikazuje enake podatke, izražene v odstotkih, za oba tipa člena sku­paj in za oba tipa samostalnikov ter glagolov skupaj. 5.4.5 Diskusija 5.4.5.1 Analiza sintaktičnih funkcij v izvirnih besedilih Kot smo že nakazali, je analiza potrdila, da je s sintaktičnega vidika italijanski nominalizirani infinitiv prava samostalniška zveza: pojavlja se v praktično vseh vrstah funkcij, ki zahtevajo nominalni element, npr. kot osebek, neposredni pred­met, povedkov prilastek in v številnih prislovnih določilih. V tabeli 5.14 v raz­delku 5.4.6.1 smo videli, da je pri največjem deležu analiziranih primerov (66,50 % oz. 41,4 primerov na 100.000 besed) nominalizirani infinitiv del predložne zveze, ki ima funkcijo prislovnega določila (primer 5.97), medtem ko so ostale funkcije veliko bolj redke: nominalizirani infinitiv v vlogi osebka (primer 5.98) je več kot štirikrat redkejši (9,9 na 100.000 besed; 15,86 % skupnega števila). Ostale kategorije so še redkejše: v vlogi neposrednega predmeta (primer 5.99) se nominalizirani infinitiv pojavlja v 11,25 % vseh primerov (7 na 100.000), v vlogi povedkovih prilastkov (primera 5.100 – povedkov prilastek osebka – in 5.101 – povedkov prilastek predmeta) le 6,39 % (4 na 100.000). 5.97 … condividano l'interesse al respirare aria pulita … ‘delijo zaintere­siranost za dihanje čistega zraka’99 5.98 … l’aver avuto un buon livello d’istruzione e forse una condizione necessaria … ‘imeti dobro raven izobrazbe je morda potrebni pogoj’ 99 Slovenske glose so namenoma čim bolj dobesedne in so namenjene zgolj razumevanju vsebine primerov; na mestih, kjer se pojavlja v izviniku nominalizirani infinitiv, so uporabljene različne možnosti, ki jih nudi slovenščina (nominalizacija, drugi samostalnik, glagol ipd.). 5.99 … terra fatta a sfera sarebbe servita per predire il sorgere o il calare del sole … ‘zemlja v obliki krogle naj bi koristila napovedovanju sončnega vzhoda ali zahoda’ 5.100 Un caso esemplare e il chiamare »tragedia« un evento … ‘zgleden primer je imenovati »tragedija« dogodek’ 5.101 … la nostra scelta di “operazionalizzare” il concetto di partecipazione come il cercare di convincere qualcuno a votare … ‘naša izbira, da »operacionaliziramo« koncept participacije kot poskušanje, da neko­ga prepričamo, da voli’ Ker se nekatere vrste prislovnih določil redko (če sploh) pojavljajo v našem vzor­cu, smo večino izmed njih združili v splošno kategorijo »druga prislovna določila« (skupno se pojavljajo 10,8-krat na 100.000 besed), druga, kot npr. prislovno določilo vzroka (complemento di causa) ali dajalniško določilo (complemento di termine) in prislovno določilo namena (complemento di fine), so bila sicer anali­zirana, vendar imajo pogostnost manj kot 1 pojavitev na 100.000 besed, zato se jim ne bomo posebej posvetili. Med tistimi, ki so obravnavana posebej, so daleč najpogostejša časovna prislovna določila (primer 5.102), ki so tudi najpogostejša funkcija, v kateri se na splošno pojavlja nominalizirani infinitiv v analiziranem korpusu. Navadno jih uvaja pre­dlog in, pojavljajo pa se 13,2-krat na 100.000 besed. 5.102 … sono stato troppo precipitoso nell'affermare che il commilitone Ferrari … ‘prenaglil sem se, ko sem trdil, da soigralec Ferrari’ Druga relativno pogosta prislovna določila, ki vsebujejo nominalizirani infinitiv so prislovna določila načina (complemento di modo o maniera) in rodilniško do-ločilo (complemento di specificazione). Prvo (primer 5.103) se pojavlja 5,2-kart na 100.000 besed, drugo (primer 5.104) pa 4,7-krat na 100.000 besed. 5.103 … finisco sempre col cedere alla pieta. ‘vedno se na koncu vdam sočutju’ 5.104 … la retorica e l’arte del dire bene … ‘retorika je umetnost, da lepo poveš’ Zadnji dve prislovni določili, ki imata pogostnost večjo kot 1 pojavitev na 100.000 besed, sta prislovno določilo kraja (complemento di luogo), s pogostnostjo 3,5 na 100.000 besed (primer 5.105), in prislovno določilo vršilca (complemento di agente), ki se pojavlja 2,3-krat na 100.000 besed (primer 5.106). 5.105 … e difficile riconoscere un uomo nell’infuriare di una mischia ... 'težko je prepoznati človeka sredi divjanja pretepa' 5.106 … i movimenti sarebbero caratterizzati dal muovere una critica … 'gibanja naj bi zaznamovalo izražanje kritike’ Če povzamemo, se v analiziranem korpusu nominalizirani infinitiv pojavlja zlasti kot nominalni element v predložni zvezi, ki ima večinoma vlogo časovnega pri­slovnega določila. Druga funkcija, v kateri ga najdemo pogosto, je funkcija oseb­ka, medtem ko se v vlogi vseh ostalih elementov pojavlja s pogostnostjo, manjšo od 10 primerov na 100.000 besed. 5.4.5.2 Analiza prevodnih ustreznic Kar zadeva strukture ciljnega jezika, ki so bile uporabljene kot prevodne ustreznice za italijanski nominalizirani infinitiv (tabela 5.15 v 5.4.6.2), so med njimi najpogo­steje uporabljeni nominalni elementi (nominalizacije – primer 5.107, drugi samo­stalniki – primer 5.108), ki se pojavljajo v 54,86 % vseh primerov. Če upoštevamo, da je v izvirnem jeziku nominalizirani infinitiv uporabljen kot samostalnik, bodisi v samostalniški zvezi bodisi v predložni zvezi, to vsekakor ni presenetljivo. 5.107 a. Quando, prima del sorgere dell'Islam ... b. Ko so bili pred nastankom islama … 5.108 a. Cio che apparve incredibile a tutti fu il vedere che erano attesi. b. Najbolj presenetljivo za vse pa je bilo dejstvo, da so jih pričakovali. Poleg tega je razmeroma velik tudi delež glagolskih prevodov (bodisi z določnimi glagolskimi oblikami, kot v primeru 5.109, bodisi z nedoločnimi, kot v primeru 5.110), ki skupno zavzemajo 31,33 %. Prisotnost glagolskih prevodov bomo po­drobneje komentirali v 5.4.5.3. 5.109 a. Al sentire parlare del vuoto si era subito insospettito … b. Ko je slišal govoriti o praznini, je postal precej nezaupljiv … 5.110 a. … sarebbe spettato ai francescani il convertire i saraceni … b. … frančiškanom pritiče spreobračati Saracene … Prestali delež prevodnih ustreznic je razporejen med možnosti, ki se pojavljajo bistveno redkeje, kot so npr. pridevniki (primer 5.111), prislovi (primer 5.112), besedne zveze (primer 5.113) ali kazalni zaimki (primer 5.114), ki skupno zavze­majo okrog 6,5% delež. 5.111 a. … che piu per il mutare dei costumi … b. … bolj zaradi spremenjenih navad … 5.112 a. … aumenta con il passare del tempo … b. … pa je čedalje več … 5.113 a. … la retorica e l’arte del dire bene … b. … retorika je umetnost dobrega besednega izražanja … 5.114 a. … e mi dava un orgoglio infinito, il capire che anche lei era felice … b. … in ker je bila tudi ona vesela … me je to navdajalo z neznan­skim ponosom. Poleg navedenih primerov je tudi 7,29 % takih, kjer je nominalizirani infinitiv v ciljnem besedilu popolnoma izpuščen (primer 5.115). 5.115 a. Nel dire queste parole il volto di Solomon … b. Po teh besedah se je Solomonov obraz … Razen samostalnikov in glagolov, o katerih bo govor v naslednjem razdelku, so ostali tipi prevodnih ustreznic v naši analizi redki, njihovo pojavljanje pa je ome­jeno s specifičnimi pogoji. Pridevniki se v ciljnem besedilu navadno pojavljajo, ko ima nominalizirani infinitiv v izvirnem besedilu vlogo rodilniškega prislovnega določila ali sorodne strukture (npr. v zgledu 5.111, kjer je il mutare dei costumi prevedeno s spremenjenih navad. Prislovi so načeloma poenostavitve ali posploše­ni prevodi bolj specifičnih ubeseditev izvirnega jezika (primer 5.112). Kazalni zaimki so uporabljeni bodisi kot kohezivni elementi namesto ponovitev ali sinonimov bodisi kot poenostavitve delov izvirnega besedila (kot v primeru 5.114). Izpusti so prav tako poenostavitve, le da so bolj skrajne, zlasti v tistih (maloštevilnih) primrih, kjer dejansko pride do izgube pomena (kar pa ne velja za primer 5.115). Besedne zveze so po drugi strani uporabljene takrat, ko je nominalizirani infinitiv take narave, da ga je nemogoče prevesti z enobesedno prevodno ustreznico (npr. il loro ritrovarsi je prevedeno z 'njihovo vnovično srečanje'), ali kadar prevajalec čuti potrebo, da nek nominalizirani infinitiv iz izvirnega besedila prevede z bolj eksplicitno ustreznico, kot npr. v zgledu 5.113 (l'arte del dire bene bi lahko pre­vedli tudi brez dodatnega pridevnika 'beseden', vendar postane s tem dodatkom prevod jasnejši, bolj ekspliciten). 5.4.5.3 Vzporednice med sintaktičnimi funkcijami v izvirnih besedilih in prevodnimi ustreznicami Kot smo videli v tabeli 5.16 v razdelku 5.4.4.3, so skoraj vse funkcije, v ka­terih se pojavlja nominalizirani infinitiv, prevedene s samostalniki, navadno z nominalizacijami (večinoma dobesednega) prevoda glagolskega dogodka, ki ga izraža nominalizirani infinitiv (primer 5.116: glagol frusciare bi bil lahko preve­den v slovenščino s 'šelesteti', pri čemer je 'šelest' nominalizacija tega glagola), včasih pa z drugimi samostalniki (primer 5.108). Če upoštevamo dejstvo, da je v izvirnem jeziku dejansko uporabljen kot samostalnik, to ni niti najmanj pre­senetljivo. Po drugi strani pa je razmeroma velik delež primerov preveden tudi z glagoli (bodisi osebnimi oblikami, kot v primeru 5.109, ali neosebnimi, kot v primeru 5.110). 5.116 a. … e si udiva un frusciare di felci smosse. b. … in slišali so šelest pohojenih praproti. Ker so ostali tipi prevodnih ustreznic veliko bolj redki in njihova raba načeloma zahteva posebne pogoje (kot smo videli v 5.4.5.2), se bomo osredotočili na primer­javo dveh najpogostejših možnosti, verbalnih in nominalnih prevodov, za katera se zdi, da sta si v opoziciji. Glede na to, da v slovenščini prepogoste nominalizacijevodijo v težjo razumljivost besedila (prim. Žele 1996), se zdijo tudi v tem primeru glagolski prevodi dobra alternativa pretirani rabi nominalizacije. Ker je nominaliza­cija že nasploh pogostejša v italijanščini kot v slovenščini in ker jo navadno v veliki večini prevajamo prav tako z nominalizacijo, se taki primeri seštevajo s tistimi, ki bi jih uporabili kot prevod nominaliziranih infinitivov, kar bi (ob še dodatnih nomi­nalizacijah, ki se lahko pojavijo zaradi drugih razlogov – prim. razdelek 5.5) lahko povzročilo izrazito visoko pogostnost te strukture v ciljnem besedilu, zato je potreba po alternativnih ubeseditvah mestoma izredno velika. Tabela 5.17 (razdelek 5.4.5.3) prikazuje deleže prevodnih ustreznic z glagolom za vsako sintaktično funkcijo, ki smo jo analizirali v izvirnem besedilu. Če izklju­čimo primere z dajalniškim in namernim prislovnim določilom, ki se pojavljajo zelo redko in torej ne izkazujejo raznolikosti z vidika prevodnih ustreznic, se dele­ži gibljejo med 20 % in kar 50 % prevodnih ustreznic za posamezno sintaktično funkcijo. Med funcijami, ki so najpogosteje prevedene z glagolsko strukturo, je veliko prislovnih določil (vzročnih, načinovnih, krajevnih, časovnih in drugih, pa tudi povedkovih prilastkov osebka in predmeta); po drugi strani je le približno petina primerov z osebkom, neposrednim predmetom ali prislovnim določilom vršilca prevedena z glagolsko strukturo. Zdi se, da funkcije, ki izažajo vloge, ki jih Halliday (Halliday in Matthiessen 2004) imenuje kot udeležence v tranzitivnem glagolskem dogodku, težijo k ohranitvi nominalnega elementa v prevodu, med­tem ko okoliščinska prislovna določila pogosto v ciljnem jeziku zvenijo bolj na­ravno, ko so izražena z glagolsko strukturo znotraj odvisnega stavka. Rodilniško prislovno določilo je pri tem očitno izjema, saj je razmerje, ki ga izraža, navadno ubesedeno z nominalno strukturo v rodilniku. Zadnji dve analizirani funkciji, da­jalniško in namerno prislovno določilo, sta tako redki, da je na podlagi majhnega števila primerov težko kar koli predvidevati. 5.4.5.4 Tipi nominaliziranega infinitiva in prevodne ustreznice Preverili smo tudi razmerje med tipi nominaliziranega infinitiva, kot smo jih opisali v razdelku 5.4.2, in izbiro strukture v ciljnem besedilu. Tabela 5.18 v razdelku 5.4.4.4 prikazuje, da prihaja do razlik glede na uporabo nominalizi­ranega infinitiva z določnim ali nedoločnim členom (ob veliki razliki v pogo­stnosti). V primerih z določnim členom je preko 53 % nominaliziranih infi­nitivov verbalnega tipa, medtem ko jih je v primerih z nedoločnim členom 95 % nominalnega tipa (kar se ujema z močnejšim premikom proti samostalniku, ki ga implicira raba nedoločnega člena). Toda v nasprotju s pričakovanji (prim. razdelek 5.4.4) je v treh primerih nominalizirani infinitiv, ob katerem je nedo­ločni člen, verbalne narave. Zdi se torej, da tip člena ni distinktivna lastnost med tremi tipi nominaliziranega infinitiva. Če poskusimo interpretirati podatke iz tabele 5.19, ugotovimo, da ima pri no­minalnem tipu preko 70 % primerov nominalni prevod (zgled 5.117), medtem ko jih je le 13 % prevedenih z glagolskimi strukturami (primer 5.118). Po drugi strani je pri verbalnih nominaliziranih infinitivih delež nominalnih prevodov ob­čutno nižji in znaša le nekoliko manj kot 40 % (primer 5.119), kar 47 % vseh primerov pa je prevedenih z glagolsko strukturo (primer 5.120). Pri mešanem tipu prevladujejo nominalni prevodi s 57 % (primer 5.121), ob tem pa je prisoten tudi razmeroma velik delež (31 %) glagolskih prevodov (primer 5.122). 5.117 a. Verso l'890, cioe quasi contemporaneamente rispetto all'insediarsi dei saraceni sul Garigliano, altri musulmani erano arri­vati sulla costa provenzale: … b. Okoli leta 890, se pravi skoraj hkrati z naselitvijo Saracenov ob Gariglianu, so drugi muslimani prispeli na provansalsko obalo: … 5.118 a. Con l'avvicinarsi dell'autunno, cambia l'odore della terra. b. Ko se bliža jesen, zemlja zadiši drugače. 5.119 a. … l'utilizzarla prima del Due-Trecento sarebbe ... b. … njena raba za čas pred XIII. in XIV. stoletjem je bila … 5.120 a. … spostava i soprammobili, evidenziandoli col posarvi sotto un centrino. b. ... je … premikala opremo in podložila vsakemu predmetu vezen prtiček, da bi bolj izstopal. 5.121 a. Il vostro andare e tornare dalla citta puo tornarci utile. b. Vaši prihodi in odhodi v mesto bi nam utegnili koristiti. 5.122 a. Ma con la sua semplificazione e il suo spazzar via molte convenzi­oni del passato offre le condizioni di una possibile riaffermazione di liberta. b. Vendar s tem, ko marsikatero konvencijo preteklosti poenostavi ali celo pomede z njo, vzpostavi pogoje za morebitni ponovni razcvet svobode. Če povzamemo, obstajata vsaj dva bistvena vpliva na izbiro slovenskih prevodnih ustrenic za nominalizirani infinitiv. Prvič, zdi se, da ima narava nominalizirane­ga infinitiva pomemben vpliv na izbiro, kar se kaže v obliki večje pogostnosti nominalnih prevodov za nominalni tip in obratno – večje prisotnosti verbalnih prevodov za verbalni tip. Drugič, ne glede na naravo nominaliziranega infinitiva je v izvirnem jeziku kljub vsemu vedno uporabljen v samostalniški besedni zvezi, kar se kaže v relativni pogostnosti nominalnih prevodov za vse tipe nominalizi­ranega infinitiva. 5.4.5.5 Eksplicitacija kot strategija prevajanja nominaliziranega infinitiva V prejšnjih razdelkih diskusije smo videli, kaj najdemo v slovenskih besedilih, kjer je v italijanskem besedilu nominalizirani infinitiv, z opisnega, pretežno kon­trastivnega vidika. Čeprav smo ponudili seznam možnosti, ki so na voljo v cilj­nem jeziku, pa tudi nekaj splošnih idej glede izbire med temi možnostmi, dejan­sko nismo odgovorili na vprašanje glede splošnega principa, na katerem temeljijo odločitve. Na podlagi analiziranih primerov trdimo, da glede na dejstvo, da je nominalizirani infinitiv v bistvu implicitna kombinacija lastnosti (in posledično slovničnih omejitev), ki jih asociiramo tako z glagoli kot s samostalniki (prim. razdelek 5.4.2), pri prevajanju te strukture v ciljni jezik, ki nima sorodne možno­sti ubeseditve, je pri njenem prevodu uporabljena eksplicitacija. To velja še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da bi večino nominaliziranih infinitivov lahko ubesedili s 'pravimi' izglagolskimi nominalizacijami tudi v izvirnem jeziku (npr. Ascoltava il cantare degli uccelli 'poslušal je petje ptic' bi lahko ubesedili tudi kot Ascoltava il canto degli uccelli, kjer je canto nominalizacija glagola cantare 'peti'), zato lahko uporabo nominaliziranega infinitiva interpretiramo kot (bolj ali manj zavestno) odločitev, da se implicitno ohrani obe med sabo nasprotni si naravi (nominal­no in verbalno) v večji meri kot z izglagolskimi nominalizacijami. Ko prevajalec želi ta dvojni pomen, ki ga izraža italijanski nominalizirani infinitiv, ubesediti v slovenščini, se sooči z dilemo, ali izraziti nominalno naravo (in obliko) nomina­liziranega infinitiva v popolnoma eksplicitni obliki (tj. s samostalnikom) ali raje jasno izraziti verbalno naravo nominaliziranega infinitiva; praktično nemogoče je ohraniti obe lastnosti na enak impliciten način kot v izvirnem jeziku, tako da je katera koli izbira dejansko neke vrste eksplicitacija. Poleg tega imajo pri odločanju pomembno vlogo tudi številni drugi dejavniki, kot smo deloma videli prej. Ne nominalizirani infinitiv ne njegove prevodne ustreznice ne nastajajo v izolaciji: okrog njih je ožji in širši kontekst. Ostali ele­menti, ki obdajajo nominalizirani infinitiv v stavku v izvirnem jeziku, se lahko bistveno spremenijo glede na to, katera je najbolj izstopajoča lastnost samega nominaliziranega infinitiva, in izbira neke možnosti v ciljnem jeziku vedno pri­nese za sabo določeno spremembo pri ureditvi teh drugih elementov. Za primer si oglejmo še enkrat nekatere od že omenjenih primerov. V zgledu 5.117 je stavek relativno preprost in glede na sobesedilo lahko presodimo, da gre za nominali­zirani infinitiv nominalnega tipa. Prevod je zelo neposreden in nezapleten: no­minalizirani infinitiv je v ciljnem jeziku ubeseden eksplicitno z nominalizacijo enakega glagolskega dogodka, kot ga izraža glagol v izvirnem besedilu. Ker je število podobnih primerov razmeroma veliko (71 %, prim. tabelo 5.20 zgoraj), bi lahko vzorec prepoznali kot normam podrejeno eksplicitacijo (prim. Englund Dimitrova 2005: 236): ko je italijanski nominalizirani infinitiv nominalnega tipa, bi to moralo v slovenščini biti eksplicitno izraženo v obliki samostalnika, po mo­žnostih nominalizacije. Zdi se, da pri nominalnem tipu kombinacija sintaktične rabe in dejanske oblike nominaliziranega infinitiva pogosto prevajalca navajata na iskanje nominalne ustreznice v ciljnem jeziku, pri čemer je nominalizacija (ki je po definiciji glagolski dogodek, spremenjen v stvar, oz. glagol, spremenjen v samostalnik) najbolj priročna rešitev. A stvari niso tako preproste pri nominaliziranih infinitivih z verbalno naravo: večina teh primerov (47 %) je res prevedena z glagolsko strukturo, kot v primeru 5.120, vendar jih je skoraj 40 % prevedenih s samostalnikom, kot v primeru 5.119. Pri verbalnem tipu je prisotna močnejša napetost med nominalno obli­ko nominaliziranega infinitiva in njegovo glagolsko naravo, kar prevajalci očitno začutijo, saj so njihove izbire manj predvidljive. Zdi se, da sta prisotni normi, ki med sabo tekmujeta: ena je tista, ki je bila omenjena prej (da so vsi nominalizi­rani infinitivi v resnici samostalniške zveze v stavku), druga pa tista, ki pravi, da bi moral biti nominalizirani infinitiv z verbalno naravo preveden eksplicitno z glagolsko strukturo, čeprav je druga očitno bistveno šibkejša od prve. Ne glede na to, je prevod z glagolom pogosto edina sprejemljiva možnost, kot v 5.120, kjer bi bil prevod z nominalizacijo (npr. podlaganje ali postavljanje namesto glagola podlagati) zelo neroden.100 Našli smo le nekaj primerov mešanega tipa nominaliziranega infinitiva, zato je težko govoriti o strategijah, ki so ponavadi uporabljene pri njegovem prevajanju 100 Primer 5.120 bi lahko ubesedili kot ... je … premikala opremo in jo poudarjala s podlaganjem vezenih prtičkov, a je različica, ki je bila uporabljena v dejanskem prevodu, bistveno bolj naravna. v slovenščino. Vseeno pa ni presenetljivo, da je večina teh primerov prevedena s samostalnikom, saj združeni vpliv samostalniške oblike nominaliziranega in­finitiva in njegova (vsaj delna) nominalna narava zlahka napeljejo prevajlca k eksplicitaciji dvakrat dvojnega pomena strukture (dvojnega v smislu, opisanem v prejšnjem odstavku, in dvojnega z ozirom na njegov mešani status) v nominal-no obliko. Primera 5.121 in 5.122 prikazujeta, kako lahko različno sobesedilo v kombinaciji z dvojno naravo nominaliziranega infinitiva pripelje do različnih rešitev: v primeru 5.121 relativna preprostost stavka, dejstvo, da imata nominali­zirana infinitiva vlogo osebka (kar je nominalna funkcija po definiciji), in dejstvo, da bi uporaba glagola zahtevala vrsto premikov, med katerimi je tudi krajevno prislovno določilo (v mesto),101 kar pa ne bi prineslo bolj ustreznega stavka, skupaj povzročijo, da se prevajalec odloči za samostalniški prevod. V primeru 5.122 je poved v izvirnem jeziku skupek nominalnih elementov (tako začetno komple­ksno prislovno določilo načina con la sua semplificazione e il suo spazzar via molte convenzioni del passato kot kompleksni neposredni predmet le condizioni di una possibile riaffermazione della liberta vsebujeta nominalizacije, povezane z ostalimi nominalnimi elementi), ki jih povezuje razmeroma generičen glagol (offrire). V slovenščini uporaba takih skupkov ni tako pogosta in lahko zveni nenaravno, zato se je prevajalec izognil prevodu obeh samostalniških zvez z nominalnimi elemen­ti in se odločil, da bo verbalno naravo nominaliziranega infinitiva (in temeljno glagolsko naravo nominalizacije tik ob njem) v prvem skupku izrazil eksplicitno z glagolom. In dejansko bi bil nominalni prevod nemogoč predvsem zato, ker nominalizacija glagola pomesti ne obstaja (niti v slovarju),102 pa tudi zato, ker tudi če bi uporabil kako drugo nominalizacijo, bi bil stavek slogovno nesprejemljiv zaradi že omenjenih razlogov. Eksplicitacija glagolske narave nominaliziranega infinitiva (in v tem primeru tudi izvirne nominalizacije) je bila torej edina smi­selna možnost. Kot smo videli, so v igri številni sobesedilni dejavniki, ki pogosto povzročijo, da je nominalizirani infinitiv verbalnega tipa preveden s samostalnikom ali celo kako drugo, redkejšo prevodno ustreznico izmed tistih, navedenih v tabeli 5.20. Taki primeri potrjujejo potrebo po strateški eksplicitaciji: formulacija v ciljnem jeziku ne sledi avtomatsko normi glede izražanja nominaliziranega infinitiva s samostal­nikom, temveč upošteva tudi okolico nominaliziranega infinitiva in ga prevede v skladu z njo. Pomemben dejavnik za slovenščino je v številnih besedilnih tipih tudi izogibanje tvorjenju stavkov z visoko leksikalno gostoto, ki izhaja iz prepogoste uporabe nominalizacij. Drugi sobesedilni dejavniki, ki lahko odločitev prevesijo 101 Primer 5.121 bi lahko z glagolom ubesedili tako: To, da hodite v mesto in se vračate iz njega, bi nam utegnilo koristiti. Krajevno prislovno določilo v slovenščini zahteva različna predloga z glagoloma hoditi (v mesto) in vračati se (iz mesta), kar zahteva ponovitev kraja z zaimkom (njega), da bi se izognili ponovitvi, posledica vsega tega pa je, da poved postane veliko daljša, ne da bi karkoli dodali sporočilu kot celoti. 102 Obstaja nominalizacija nedovršnega glagola pometati, t. j. pometanje, vendar se v korpusu Gigafida pojavlja relativno redko (1.004 primeri) v primerjavi z glagoloma pomesti (8.654 primeri) in pometati (4.134 primeri). na to ali ono stran, poleg tistih, ki smo jih omenili v povezavi s sintaktično funkci­jo nekaterih struktur v izvirnem jeziku (prim. razdelek 5.4.5.2), so na primer do­daten trud, ko je treba v ciljnem jeziku popolnoma spremeniti strukturo določene­ga stavka iz izvirnega jezika, da bi uporabili glagol, kjer je bil izvirno pomen izražen z nominalno konstrukcijo: eksplicitacija v takih primerih ni omejena na razrešitev dvojne narave nominaliziranega infinitiva, temveč vključuje tudi prerazporeditev atributov izvirnega jezika v vloge udeležencev ali okoliščin v ciljnem jeziku in celo eksplicitno ubeseditev morebitnih udeležencev, ki so izvirnem jeziku bili neraz­poznavni. V primeru 5.123 je nominalizirani infinitiv preveden z nominalizacijo interpretacija; glagolski prevod z glagolom interpretirati bi zahteval eksplicitacijo osebka (pa čeprav bi bil izražen le skozi morfologijo glagola v prvi osebi množine, hočemo), eksplicitacijo pomena potrebnosti v zvezi z omenjenimi spretnostmi, ki v izvirnem jeziku ni izražen odkrito (z deležnikom potrebne) in morda tudi uporabo modalnega glagola hoteti, kot je predlagano v različici 5.123c. 5.123 a. … tutto dipende dalle definizioni, dalle regole e da una certa abilita retorica nell'interpretare le lettere. b. … je vse odvisno od opredelitev, od pravil in od retorične spretno­sti pri interpretaciji črk. c. … in od retorične spretnosti, potrebne, ko hočemo interpretirati črke Logično je, da prevajalec ne bo izbral te razmeroma kompleksne možnosti, če ima na voljo bistveno bolj enostavno; prav to je najbolj verjeten razlog za višje število nominalnih prevodov nominaliziranih infinitivov verbalnega tipa, pa tudi na splošno. Poleg tega ima velik vpliv splošni tip besedila, s katerim imamo opravka. Skytte (1983) pravi, da je nominalizirani infinitiv razmeroma formalna struktura, kar pomeni, da naj bi se pojavljal v formalnem pisnem diskurzu, vendar podatki iz našega korpusa kažejo nekoliko bolj kompleksno sliko. Vsa besedila v analizira­nem korpusu (prim. razdelek 5.4.3) so relativno formalne narave: gre za pisna besedila in tudi v primeru leposlovnih del večinoma ni zaslediti neformalnega jezika, niti v dialogih. A ko primerjamo prisotnost nominaliziranega infinitiva v posameznem podkorpusu, vidimo, da je od 782 primerov le 113 (14 %) najdenih v leposlovnem podkorpusu, ostali pa so iz neleposlovnih besedil. Specifično je pogostnost nominaliziranega infinitiva v leposlovnih besedilih 18,7 na 100.000 besed, medtem ko je v neleposlovnih 4,5-krat višja, tj. 102,4 na 100.000 besed. Tako bi lahko sklepali, da čeprav je prisoten tudi v leposlovnih besedilh, so nele­poslovna dela tista, kjer se nominalizirani infinitiv uporablja bolj pogosto. Če povzamemo, lahko na podlagi analiziranih primerov sklepamo, da bo nava­dno italijanski nominalizirani infinitiv preveden v slovenščino s samostalnikom oz. specifično nominalzacijo, in sicer tako, da bo eksplicitno ubesedena nje­gova dvakrat nominalna narava. Nominalizirani infinitiv verbalnega tipa bo najverjetneje preveden bodisi z glagolom bodisi s samostalnikom zaradi prej omenjenih nasprotujočih si teženj. Toda ko so prisotni dejavniki, zaradi katerih ne verbalna ne nominalna narava ne moreta biti izraženi, se prevajalec zateče k strateški eksplicitaciji in poišče druge možne prevodne ustreznice: taki ali dru­gačni pogoji v sobesedilu v teh primerih prevesijo odločitev v prid ene izmed omenjenih možnosti. 5.4.6 Sklepne misli V razdelku 5.4 smo predstavili eskplicitacijo kot možno razlago za način, kako je prevedena slovnična struktura, kot je nominalizirani infinitiv, ki je prisotna v izvirnem jeziku, a odsotna v ciljnem. Uporabili smo korpusni pristop, da smo identificirali prevodne ustreznice za nominalizirane infinitive, najdene v izvirnih italijanskih besedilih, in preverili različne dejavnike, ki lahko vplivajo na izbiro strukture v ciljnem jeziku. Med strukturami, ki se pojavljajo kot prevodne ustre­znice, so najpogostejši nominalni prevodi (večinoma nominalizacije, a tudi drugi samostalniki). Druga najpogostejša prevodna ustreznica je glagolska struktura, bodisi osebna bodisi (redko) neosebna. Ostale prevodne ustreznice se pojavljajo bistveno redkeje in vključujejo pridevnike, prislove, besedne zveze, kazalne zaim­ke ter izpuste. Če se osredotočimo na najpogostejši prevodni ustreznici, se zdi, da je za nomi­nalizirani infinitiv nominalnega tipa bolj verjetno, da bo v slovenščino preveden s samostalnikom, medtem ko bo verbalni tip bolj verjetno preveden z glagolom (čeprav so v tem primeru prevodi s samostalnikom vseeno pogosti). Razlog za to je delno v odnosu med obliko in naravo nominaliziranega infinitiva: kar za­deva pomen in sintaktične značilnosti, je struktura hibrid med samostalnikom in glagolom, ki v svojem bistvu združuje značilnosti obeh v enem. Ko to obliko prevajamo v slovenščino, je treba nasprotje razrešiti v prid ene ali druge težnje, kar se najpogosteje odraža v nominalnem ali verbalnem prevodu. Neproblematični primeri, kjer je nominalizirani infinitiv nominalnega tipa preveden eksplicitno z nominalizacijo, bi lahko imeli za primer z normami pogojene eksplicitacije, medtem ko tiste primere, kjer sobesedilo vpliva na izbiro prevodne ustreznice, lahko razumemo kot primere strateške eksplicitacije. Pomembna implikacija pri tem je, da eksplicitacije ne razumemo le kot strategije za bolj eksplicitno izražanje informacij v ciljnem jeziku v primerjavi z izvirnim besedilom (prim Klaudy 2009: 104), temveč tudi kot sredstvo za razreševanje dvojne narave slovnične strukture, ki je neprevedljiva v slovenščino zaradi sistemskih razlik med izvirnim in ciljnim jezikom. Primer obvezne eksplicitacije lahko tukaj prepoznamo zaradi učinka na ravni slovnice, vendar je učinek takih eksplicitacij opazen tudi na ravni pomena ciljne ubeseditve ter na ravni slogovne sprejemljivosti v ciljnem jeziku, kot tudi drugih značilnosti ciljnega besedila. V prihodnosti bi se raziskave, povezane z eksplicitacijo, lahko osredotočile na vpliv specifičnih besedilnih tipov na prevodne ustreznice, saj smo videli, da se v splošnem nominalizirani infinitivi pojavljajo bistveno pogosteje v neleposlovnih besedilih kot v leposlovnih. Če upoštevamo, da je ena od najpogostejših prevo­dnih ustreznic nominalizacija, ki je precej odvisna od tipa diskurza (prim. Hal­liday in Martin 1993 ter naslednje poglavje), bi lahko razsikave o razlikah med raznimi neleposlovnimi besedilnimi tipi pripeljale do odkritja pomembnih razlik (ali podnobnosti) v uporabi tako močnega argumentativnega sredstva, kot je no­minalizacija (prim. Halliday in Matthiessen 1999: 239). Poleg tega bi raziskave med različnimi jezikovnimi pari (npr. ostalimi romanskimi jeziki v primerjavi z drugimi jeziki, ki ne poznajo člena) lahko pokazale podobnosti oz. razlike pri pojavljanju eksplicitacije kot značilnosti prevedenih besedil. 5.5 NOMINALIZACIJA KOT PREVOD NEOSEBNIH GLAGOLSKIH STRUKTUR Kot zadnji košček mozaika primerjave pojavljanja nominalizacije v italijanščini in slovenščini si poglejmo še eno situacijo, v kateri se v slovenščini potencialno po­javljajo nominalizacije. Kot je bilo že nakazano, je slovenščina bistveno manj na­gnjena k uporabi neosebnih glagolskih oblik od italijanščine (pa tudi v primerjavi z nekaterimi drugimi jeziki, npr. angleščino). Ker torej takih struktur načeloma ni mogoče prevesti z vzporednimi slovenskimi strukturami, ki – tako kot v primeru nominaliziranega infinitiva (prim. 5.4) – pogosto sploh ne obstajajo, se morajo prevajalci zateči k drugačnim prevodnim ustreznicam. Tako kot pri nominaliza­ciji, gre tudi v tem primeru za izvirno italijansko ubeseditev glagolskih dogodkov, ki jih je treba na novo ubesediti v ciljnem jeziku, slovenščini. Težava, ki se pojavi, je, da se rešitve oz. prevodne ustreznice, ki jih ima prevajalec na voljo, prekrivajo s tistimi, ki so na voljo za nominalizacije. Poglejmo si primer 5.124, kjer posta­ne posledica tega prekrivanja očitna: problem namreč verjetno ni nominalizacija sama po sebi, temveč leksikalna gostota, ki je z njo povezana, kot smo že omenili. 5.124 a. Una terza ragione per dichiarare decaduta e respingere la vecchia diade sta nell'osservare che essa ha perso gran parte del suo valore de­scrittivo, perché la societa in continua trasformazione e il sorgere di nuovi problemi politici – e qui chiamo problemi politici quelli che richiedono soluzioni attraverso gli strumenti tradizionali dell'azione politica, cioe dell'azione che ha per scopo la formazione di decisi­oni collettive che una volta prese diventano vincolanti per tutta la collettivita – ha fatto nascere movimenti che non rientrano, ed essi stessi ritengono o presumono di non rientrare nello schema tradizio­nale della contrapposizione di destra e sinistra. b. Tretji razlog, zaradi katerega naj bi oklicali staro diado za pokojno in jo zavrgli, tiči v ugotovitvi, da je ta diada v veliki meri izgubila svojo opisovalno moč, kajti družba, ki se brez prestanka spreminja, in nastajanje novih političnih problemov – in tukaj imam za politič­ne probleme tiste, ki terjajo reševanje s tradicionalnimi orodji poli­tičnega delovanja, to je delovanja, katerega cilj je oblikovanje kolek­tivnih odločitev, ki potem, ko so sprejete, postanejo zavezujoče za vso skupnost – sta povzročila nastajanje gibanj, ki jih ni moč vključiti v tradicionalno shemo navzkrižja med levico in desnico in ki tudi sama trdijo ali pa predpostavljajo, da ne sodijo vanjo. Primer 5.124 prikazuje eno samo kompleksno poved, ki v izvirnem jeziku vse­buje skupno deset nominalizacij (l’osservare, valore, trasformazione, il sorgere, soluzione, azione, azione, formazione, decisione, contrapposizione). V slovenskem prevodu ostane le sedem nominalizacij glagolskih dogodkov (ugotovitev, nasta­janje, reševanje, delovanje, delovanje, oblikovanje, odločitev); ena je bila prebese­dena v glagolski dogodek, ubeseden z glagolom (spreminjati se), dve pa sta bili nadomeščeni z nominalizacijama lastnosti (moč, navzkrižje), ki sta bolj ali manj blizu pomenu v italijanskem izvirniku. Ne zdi se, da bi to bistveno doprineslo k nižji leksikalni gostoti, čeprav če pogledamo ostale dele povedi, opazimo še en pomemben dejavnik, ki pripomore k leksikalni gostoti izvirnega besedila, in sicer uporabo neosebnih glagolskih oblik, kot so npr. (per) dichiarare, respingere, prese, (di non) rientrare. Slovenščina, kot rečeno, ne omogoča tako pogoste rabe neosebnih glagolskih oblik kot italijanščina. Če ima zadnja na voljo tri različne neosebne glagolske oblike, infinitiv (infinito), gerundij (gerundio) in particip (participio), in so vse uporabne kot povedki neosebnih odvisnih stavkov,103 še več, nekatere so v dolo­čenih okoliščinah celo edina izrazna možnost (npr. infinitiv v namernih odvisnih stavkih, kjer je osebek odvisnega stavka enak osebku nadrejenega), imamo v slo­venščini nekoliko drugačno sliko: med neosebne glagolske oblike sodijo nedo­ločnik (in namenilnik, ki je le funkcionalna različica prvega), deležnik in deležje, a pri zadnjih dveh velja, da se v vlogi povedka v moderni slovenščini pojavljata izjemno redko. To pomeni, da se v slovenščini znajdemo v težavah, ko imamo opravka z jezikom, v katerem govorci oz. pisci pogosto posegajo po tem sredstvu, 103 Še najmanj je od vseh uporaben sedanji particip (participio presente), ki je kot samostni povedek dejansko prisoten le redko, če pa že, je to zlasti v birokratskih besedilih (prim. Mikolič Južnič 2014, Renzi, Salvi in Cardinaletti 1995, 2. knjiga, 4. poglavje). saj imamo zelo redko možnost, da strukturo neproblematično prenesemo v ciljni jezik. Na to opozarjata npr. Kocijančič Pokorn in Šuštaršič (1999, 2001) oz. Šu­štaršič in Kocijančič Pokorn (1998) v svojih kontrastivnih primerjavah angleščine in slovenščine, v zvezi z italijanščino pa Mikolič Južnič (2014) analizira prevedlji­vost italijanskega gerundija v slovenščino. In čeprav neosebne glagolske oblike kot take niso predmet raziskav, ki so opisane v tem delu, se jim ne moremo izogniti pri obravnavi nominalizacije v slovenskih prevodih iz italijanščine. V primeru 5.124 so poleg desetih nominalizacij prisotne tudi štiri neosebne glagolske oblike, ki so bile že omenjene. Vse te neosebne glagolske oblike so bile v ciljnem jeziku ubesedene kot osebne glagolske oblike, skupaj z razširitvijo nekaterih nominali­zacij v njihove glagolske ustreznice pa je to občutno znižalo leksikalno gostoto povedi v slovenščini ter izboljšalo berljivost besedila. Primer 5.125 je še bolj kompleksen in ima zelo visoko leksikalno gostoto (poved vsebuje 37 leksikalnih besed). Tako kot v prejšnjem primeru problem tukaj ni omejen na prevajanje nominalizacij, temveč je prepleten s težavami, ki se po­javljajo pri prevajanju neosebnih glagolskih oblik v slovenščino (di prevedere, a spendere, ad accaparrare). 5.125 a. L'attenzione degli studiosi si concentra quindi sulla elaborazione di modelli che, a partire da questi presupposti, permettano di preve­dere i comportamenti degli individui in campi che vanno dalle scelte dell'elettore a quelle dei candidati, dalla tendenza a spendere denaro pubblico dei politici detti a quella ad accaparrare risorse dei burocra­ti, dalla partecipazione ad azioni di protesta (cfr. cap. 4) alla formazi­one di coalizioni elettorali (cfr. cap. 6). b. Pozornost raziskovalcev je zato osredotočena na oblikovanje modelov, ki izhajajo iz teh podmen in ki omogočajo predvidevanje vedenja posameznika na področjih, ki segajo od odločitev volivca do odločitev kandidata, od težnje izvoljenih politikov po porabi javnega denarja do težnje uradništva po prisvajanju vzvodov, od udeležbe na protestnih akcijah (primerjaj četrto poglavje) do oblikovanja volilnih zavezništev (primerjaj šesto poglavje). c. Pozornost raziskovalcev je zato osredotočena na oblikovanje mode­lov, ki bi na podlagi teh predpostavk omogočili, da se predvidi, kako se bodo obnašali posamezniki … Prevajalec obdrži vse izvirne nominalizirane glagolske dogodke v obliki nomina­lizacij, poleg tega pa še doda nove, saj infinitive prav tako prevede z nominaliza­cijami (prevedere = predvidevanje; accaparrare = prisvajanje) in uporabi ponovitev namesto zamenjave z zaimkom (quelle dei candidati = odločitve kandidata), zato je število nominalizacij v slovenskem prevodu višje kot v izvirnem italijanskem besedilu (9 v italijanščini, kar 13 v slovenščini). Le v enem primeru je prevajalec nominalizacijo prevedel z drugačno strukturo: azioni di protesta je prevedel s pro­testne akcije, in sicer zaradi zelo preprostega razloga: v italijanski besedni zvezi ima nominalizacija protesta, ki jo uvaja predlog di, funkcijo atributa in je kot taka v slovenščino prevedena s pridevnikom. Če bi v primeru 5.125 namesto nekaterih nominalizacij uporabili glagolske ube­seditve, kot prikazuje primer 5.125c, v katerem so uporabljene osebne glagolske oblike namesto neosebnih in namesto nominalizacij, bi lahko dosegel jasnejšo strukturo in leksikalno manj gosto poved, ki bi bila verjetno bolj berljiva in lažje razumljiva za slovenskega bralca. V primeru 5.126, ki izhaja iz politčnega besedila, je situacija nekoliko dru­gačna: v povedi je sedem nominalizacij in samo ena neosebna glagolska oblika (suddiviso).104 Neosebno glagolsko obliko je prevajalec spremenil v osebno obliko znotraj odvisnega stavka (ki je … razdeljen), vse nominalizacije so ohranjene – in dejansko bi jih bilo skoraj nemogoče ubesditi z drugimi strukturami, tako zaradi (formalne) narave sobesedila kot tudi zato, ker nekatere (prehod, uvedba, utrditev) uvajajo kategorije in se ne osredotočajo na glagolske dogodke kot take. V tem primeru je v slovenščini leksikalna gostota sicer še vedno precej visoka, vendar kljub temu poved ni pretirano nerodna ali težko razumljiva. 5.126 a. La riflessione si e orientata sull'emergere graduale di istituzioni democratiche nelle diverse tappe di un processo di democratizzazio­ne, in genere suddiviso in fasi di transizione, instaurazione, consoli­damento. b. Razmisleki so še usmerjali k postopnemu vzponu demokratičnih institucij na posameznih stopnjah procesa demokratizacije, ki je na splošno razdeljen na prehod, uvedbo in utrditev. Če potegnemo črto, lahko ob koncu analize prevedljivosti nominalizacije iz itali­janščine v slovenščino zaključimo, da na izbiro ustreznice v ciljnem jeziku vplivajo dejavniki na različnih ravneh: morfološki, sintaktični, besedilni in pragmatični. Čeprav je najpogosteje uporabljena prevodna ustreznica neposredno prevedena nominalizacija, najdemo tudi druge možnosti, med katerimi imajo sistemski po­men zlasti glagolski prevodi, pri katerih je glagolski dogodek, ki je bil v izvirnem jeziku ubeseden s slovnično metaforo, ubeseden skladno, torej z glagolom. Taki prevodi tvorcem ciljnega besedila ponujajo sredstvo za razreševanje pragmatičnih težav pri kopičenju nominalizacij v slovenščini, kar je gotovo izrednega pomena, predvsem v tistih besedilnih tipih, kjer je pojav nominalizacije manj prisoten. Poleg tega ponujajo alternativni prevodi tudi rešitev za sistemske razlike med jezi­koma na morfološki ravni: ko naletimo v izvirnem jeziku na primere, ki v ciljnem 104 Izraz (sull’)emergere se upošteva kot nominalizacija, saj gre za nominalizirani infinitiv, čeprav je dejansko to primer, ki je na meji medo bema kategorijama. jeziku nimajo neposredne strukturne ustreznice, kot so nominalizirani infinitiv in številni primeri neosebnih glagolskih oblik, rabljeni v vlogi povedka odvisne­ga stavka, so navadno v slovenščino prevedeni bodisi z osebno glagolsko obliko bodisi z nominalizacijo. V drugem primeru se pogosto zgodi, da se tako tvorjene slovnične metafore sešteje k neposrednim prevodom izvirnih nominalizacij, kar je treba upoštevati pri interpretaciji kvantitativnih rezultatov o pogostnosti no­minalizacije v obravnavanih jezikih, saj je očitno, da niso vse nominalizacije v slovenskih prevodih ustreznice italijanskih. Delno se bomo zato temu vprašanju vrnili v naslednjem poglavju, ko bomo obravnavali pojavljanje nominalizacij v italijanskih in slovenskih leposlovnih besedilih (prim. poglavje 6. 2). Raziskave razmerij med pojavljanjem nominalizacije v italijanščini in slovenšči­ni, predstavljene v prejšnjih poglavjih, so vzpodbudile poglobljeno zanimanje za pojavljanje nominalizacije v slovenščini sami. V okviru raziskav za doktorsko disertacijo je bila poleg omenjenih izvedena namreč tudi pilotska raziskava po­javljanja nominalizacije v slovenskih neleposlovnih besedilih, ki naj bi ponudila izhodiščno točko za bolj obsežne in poglobljene preglede pojavljanja te strukture v različnih slovenskih besedilnih zvrsteh in vrstah. Številne študije so potrdile, da se jezik v prevedenih besedilih razlikuje od jezika besedil, napisanih izvirno v tem jeziku (prim. Olohan in Baker 2000, Tirkkonen-Condit 2002, Baroni in Bernar­dini 2006, Volansky, Ordan in Wintner 2015 itd.). Prav zato so nastale v nada­ljevanju predstavljene manjše študije, katerih namen je bil po eni strani preveriti stanje v slovenskem jeziku in njegovih različnih besedilnih vrstah izvirnih besedil, po drugi strani pa primerjati tovrstne podatke s stanjem, ki ga lahko zatečemo v besedilih, prevedenih v slovenščino. Dodaten razlog je bil tudi v tem, da se kontrastivnim slovničarjem in prevodo­slovcem, ki se ukvarjajo s slovenščino, pri njihovem delu pogosto dogaja, da pri obravnavanju določenih značilnosti na stiku dveh ali več jezikov potrebujejo raziskovalno in bibliografsko podporo svojim ugotovitvam. Navadno take pod-pore ni težko najti za tuje jezike, kot so angleščina, italijanščina, španščina ali nemščina, medtem ko je za slovenščino stanje pogosto precej problematično: interesi slovenistov so se v zadnjih desetletjih osredotočili na številna zanimiva in perspektivna področja, vendar jih je med njimi le peščica, ki se ukvarja s korpusno podprtimi slovničnimi raziskavami, zato ni nenavadno, da ostajajo nekatera ključna področja slovenske slovnice s tega vidika deloma nepokrita. Tako je bilo vprašanje nominalizacije deležno omejene pozornosti v našem pro­storu s stališča slovenščine kot take, pa tudi v primerjavi z različnimi drugimi jeziki. Razprave se navadno osredotočajo na opazovanje nominalizacije v jeziku oz. na njeno dejansko prisotnost v besedilih, pa tudi na njeno upravičenost, potrebnost, odvisnost od zunanjih dejavnikov (transfera iz drugih jezikov) in podobno. V zadnjih letih smo sicer priča nekoliko povečanemu interesu (prim. Kuster 2014, Plemenitaš 2007, Zajc 2014), vendar so obsežnejše raziskave še vedno maloštevilne, predvsem take, ki se ne osredotočajo na primerjavo med slovenščino in drugimi jeziki, temveč obravnavajo slovenščino kot tako. Tako stanje predstavlja velik izziv, saj od raziskovalcev zahteva, da se v posamezno področje poglobijo tudi na slovenski strani. 6.1 ZNANSTVENA, STROKOVNA IN LEPOSLOVNA BESEDILA 6.1.1 Izhodišča V tem razdelku skušamo osvetliti nekatere razlike, ki se pojavljajo v pogostnosti nominalizacije v različnih besedilnih tipih v slovenščini. Specifično se primerja sta­nje, zatečeno v korpusu JOS 100k (Erjavec et al. 2010), s stanjem v namensko sestavljenem korpusu z različnih področij. Izhaja se iz hipoteze, da se nominalizacija pogosteje pojavlja v žanrih, kjer se je zgodovinsko pojavila prej (znanstveni diskurz, strokovni jezik), manj pogosto pa v ostalih žanrih, v nespecializiranem, splošnem jeziku in literaturi. Ocena pogostnosti nominalizacij temelji na pojavljanju nomi­nalizacij z najpogosteje uporabljenimi besedotvornimi priponami (prim. 4. poglav­je, pa tudi Mikolič Južnič 2007). Odgovor na zastavljeno vprašanje bo lahko tako ponudil boljše razumevanje dogajanja v prevodih iz različnih jezikov v slovenščino, kot tudi iz slovenščine v različne tuje jezike. Med študijami, ki se ukvarjajo le s slovenskim aspektom, se spomnimo najprej na zanimiv pogled Voduška (1933), ki je opazoval konflikt med dejanskim stanjem in predpisanimi pravili v zvezi z nominalizacijo: trdil je, da je zmotno pripisovati sloven-ščini glagolsko naravo (tako naravno torej, ki je bolj ekspresivna z glagoli kot s samo­stalniki), v nasprotju z 'razvitejšimi' zahodnoevropskimi družbami in njihovimi jeziki, ki naj bi bili pretežno samostalniški. Po Voduškovem mnenju gre za jezikovne razlike, pogojene s sociološkimi in vsebinskimi oz. žanrskimi dejavniki: »Zaradi abstraktnosti predmeta je na primer stil vsake filozofije izrazito nominalen, dočim je stil literature v primeri z njim pretežno bolj verbalen« (Vodušek 1933: 72). Kljub posplošenosti številnih Voduškovih trditev je zanimiva izrazita podobnost nekaterih njegovih tez (npr. razumevanja razvoja jezikov od verbalnih k nominalnim) z mnogo poznejši­mi in z obsežnimi raziskavami, podkrepljenimi z ugotovitvami sistemsko funkcijskihslovničarjev s Hallidayem na čelu (npr. Halliday in Martin 1993). Žele (1996), kot je že bilo omenjeno, opaža porast v pojavljanju nominalizacije v slovenskem publici­stičnem jeziku med leti 1946 in 1995. Zlasti v zvezi s sedemdesetimi in osemdesetimi leti avtorica komentira pojavljanje nominalizacije kot »čezmerno kopičenje izglagol­skih tvorjenk, ki zabrišejo jasnost sporočila in vodijo celo v napačno razumevanje in razlage«. Klinar (1996) in Plemenitaš (2004) primerjata angleščino in slovenščino, a prihajata do nasprotujočih si ugotovitev (prim 2. poglavje). Zajc (2013) ne opaža večje pogostosti nominalizacij v angleških prevodih slovenskih akademskih besedil. Kuster (2014) pa ugotavlja, da »[r]aba in jezikovna norma dokazujeta, da slovenščina v posamostaljanju sledi podobnim funkcijskostilističnim težnjam kot nemški jezik.« Obstoječe študije torej ne ponujajo enovitega, dokončnega odgovora, zato želimo na tem mestu preveriti prisotnost nominalizacije v nekaterih slovenskih besedilnih tipih z relativnega, medsebojno primerjalnega stališča, zlasti z ozirom na standardni, nespecializirani jezik. 6.1.2 Korpus in metoda Raziskava je bila opravljena na dveh različnih korpusih: korpusu JOS 100k (Erja­vec et al. 2010), ki zajema 100.000 pojavnic in temelji na vzorcih iz referenčnega korpusa FidaPLUS ter torej predstavlja splošni slovenski jezik (uporabljen je bil kot kontrolni vzorec), in namensko zbranem specializiranem korpusu različnih področij ter besedilnih tipov, ki skupno šteje približno milijon pojavnic in ga bomo imenovali KoSinZ. Viri besedil in področja, ki so bila izbrana za ta specia­lizirani korpus, so navedeni v tabeli 6.1. 105 Bibliografski podatki za posamezno revijo/leposlovno delo so navedeni v Bibliografiji. Pravna besedila so dostopna na spletni strani PIS (Pravno-informacijskega sistema; http://www.pisrs.si/Pis.web/pravniRedRS). Kot je razvidno iz tabele 6.1, je specializirani korpus KoSinZ razdeljen na tri vrste besedil: znanstvena, strokovna in leposlovna. Znanstvena besedila, ki zaje­majo tako članke s humanističnih oz. družboslovnih kot naravoslovnih podro­čij, so bila izbrana na podlagi reprezentativnosti za slovenski prostor in proste dostopnosti na spletu. V tabeli so specificirane tudi revije, iz katerih so biliizbrani članki. Število pojavnic v različnih podkorpusih se precej razlikuje, kar je posledica zelo različne dolžine znanstvenih člankov v teh revijah (izbranih je bilo po deset člankov na revijo, razen v primerih, ko so bili članki izjemno kratki in jih je bilo zatorej vključenih tja do 20, kot npr. pri zobozdravstvu in biologiji). Strokovni podkorpus je v celoti sestavljen iz besedil s področja prava, in sicer osnovnih besedil zakonov, navedenih v tabeli 6.1.106 Leposlovni podkorpus združuje nekaj črtic in kratkih zgodb sodobnih avtorjev, ki so prosto dostopne na spletu. Izbrana besedila so bila nato označena s pomočjo spletnega servisa projekta JOS (Erjavec et al. 2010), ki jih je opremil tako z lemami kot oblikoskladenjskimi oznakami, da so bila nato primerno pripravljena za pregledovanje s programom Sketch Engine (prim. Krek in Kilgarriff 2006), s pomočjo katerega so bile opra­vljene avtomatske analize. Ocena relativne pogostnosti nominalizacije je bila izvedena na osnovi pogo­stnosti izglagolskih nominalizacijskih besedotvornih pripon, ki se najpogoste­je pojavljajo v SSKJ (prim. 4. poglavje): preko 90 % vseh nominalizacij, ki jih navaja SSKJ, je tvorjenih s sedmimi priponami, in sicer (po vrstnem redu 106 V humanistično-družboslovnem podkorpusu je del besedil prav tako s področja prava, vendar gre za drugačen tip besedil – znanstvene članke. pogostnosti) -anje, -enje,107 -tev, -cija, -tje, -ava in -ek. Čeprav se pojavljajo še številne druge pripone, pa tudi take nominalizacije, ki so tvorjene brez pripone (kot npr. v besedah dvom, izbruh, izbris itd.), vseeno z ozirom na pogostnost prej omenjenih besedotvornih pripon menimo, da je ocena pogostnosti no­minalizacije dovolj natančna in rezultati izkazujejo oceno stanja, ki je dovolj blizu realnemu. S pomočjo programa Sketch Engine in iskanja lem so bili torej izluščeni vsi pri­meri, v katerih se pojavljajo navedene besedotvorne pripone. Ročno so bile izlo­čene nenominalizacijske pojavnice, nato pa so bili zaradi primerljivosti velikosti korpusov rezultati normalizirani na 100.000 pojavnic. V nadaljevanju so predsta­vljeni rezultati te analize. 6.1.3 Rezultati in razprava Analiza pojavljanja naštetih nominalnih besedotvornih pripon v omenjenih korpu­sih je dala zelo zanimive rezultate, ki so v absolutnih številkah strnjeni v tabeli 6.2. Ker je velikost posameznih podkorpusov različna in ker smo rezultate želeli pri­merjati s korpusom JOS 100k, smo rezultate normalizirali na 100.000 pojavnic. Primerljivi rezultati so torej navedeni v tabeli 6.3. Zatem so v tabeli 6.4 prikazana v odstotkih izražena odstopanja posameznih podkorpusov od kontrolnega kor­pusa JOS 100k. 107 Pri analizi in podajanju rezultatov sta bili priponi -anje in -enje združeni v splošnejšo obliko -nje. Razlikovanje med tema dvema priponama namreč ni bistveno za analizo pojavljanja nominalizacije nasploh. Tabela 6.4: Odstopanja od pogostnosti kontrolnih vrednosti v korpusu JOS 100k glede na vrsto besedila in posamezno pripono (izražena v odstotkih; podatki za JOS predstavljajo 100 %) Preden se posvetimo interpretaciji navedenih podatkov, naj poudarimo, da na tem mestu ne želimo govoriti o pogostnosti nominalizacije v slovenščini na­sploh oz. o vprašanju, ali je slovenščina dejansko bolj glagolsko orientiran jezik ali ne, saj znotraj jezika samega nimamo kriterija za oceno take splošne pogo­stnosti, marveč bi o tem bilo mogoče razpravljati zgolj v okviru primerjave z več drugimi jeziki. Kar zgornji tabeli jasno nakazujeta, je, da prihaja med različnimi tipi besedil zno­traj slovenščine do bistvenih razlik. Če korpus JOS 100k upoštevamo kot mero­dajen z ozirom na dejstvo, da gre za uravnotežen vzorčni korpus slovenskega jezi­ka (prim. Erjavec et al. 2010), lahko predvidevamo, da odraža splošno pogostnost nominalizacije v pisnem slovenskem jeziku. Vrednosti, navedene za ta korpus, torej upoštevamo kot kontrolne vrednosti (tj. vrednosti, veljavne za splošni jezik), in sicer tako za skupno število nominalizacij kot za primere s posameznimi pripo­nami. Izhajajoč iz te osnove, opazimo bistveni odklon med leposlovnimi besedili na eni ter znanstvenimi in strokovnimi na drugi strani. Pri leposlovnih besedilih se analizirane pripone pojavljajo skoraj petkrat manj pogosto kot v kontrolnem korpusu; če se ozremo na posamezne pripone, opazimo, da do največje razlike prihaja pri priponi -cija (npr. interpretacija), pri kateri je razmerje med pogostnostjo v literarnem podkorpusu in korpusu JOS 100k 1 : 13, medtem ko je pogostnost pripone -tje (npr. vpitje) najbolj podobna frekvenci v korpusu JOS: razmerje je 1 : 1,3. Na drugi strani se precej razlikujeta med seboj tudi oba tipa znanstvenih be­sedil: nominalizacija je v obeh primerih bistveno pogostejša kot v kontrolnem korpusu, vendar se v naravoslovnih besedilih pojavlja skoraj dvakrat pogosteje kot v humanističnih oz. družboslovnih: v primerjavi s kontrolnim korpusom je nominalizacij skoraj 40 % več v humanistično-družboslovnih besedilih in pre­ko 70 % več v naravoslovnih besedilih. Razlike se pojavljajo tudi pri pogostno­sti posameznih pripon. V nasprotju z leposlovnim podkorpusom je pripona -cija pri obeh tipih znanstvenih besedil najpogostejša: v znanstvenih besedilih se pojavlja kar preko 160 % več nominalizacij kot v korpusu JOS 100k, v humanistično-družboslovnih besedilih pa preko 70 % več. Vendar medtem ko se v humanistično-družboslovnem korpusu priponi -tje in -ek (npr. zaključek) pojavljata celo manj pogosto kot v kontrolnem korpusu (čeravno le nekaj od­stotkov manj), se v naravoslovnih besedilih vse pripone pojavljajo pogosteje, najmanjša razlika pa je razvidna pri priponi -tje (30 % več nominalizacij v naravoslovnih besedilih). Strokovni podkorpus pravnih besedil prav tako izkazuje večjo pogostnost nomi­nalizacij od kontrolnega korpusa, celo preko 100 % več, toda razlike med poja­vljanjem posameznih besedotvornih pripon so še bolj izrazite. Priponi -cija in -tje sta relativno redki, pojavita se približno 35 % redkeje kot v korpusu JOS 100k; po drugi strani je pripona -tev (npr. vzpostavitev) izjemno pogosta (pojavi se sko­raj 200 % pogosteje kot v kontrolnem korpusu), zelo veliko pa je tudi primerov s priponama -ek in -anje/-enje (npr. zbiranje, zdravljenje). Vzroke za take razlike pri rabi posameznih pripon gre verjetno pripisati različnim dejavnikom. V znanstvenih besedilih s področja naravoslovja, na primer, je zelo pogosta uporaba tujih besednih korenov, ob katerih se najpogosteje najde pripo­na -cija, ki ima ravno tako tuj izvor; take nominalizacije so npr. vazodilatacija, stabilizacija itd. Po drugi strani je v strokovnih besedilih (zakonih) izredno pogo­sta pripona -tev, značilna za dovršne glagole, ki izražajo zaključena dejanja (npr. vzpostavitev, uveljavitev itd.). Glede na rezultate raziskave lahko torej sklepamo, da se nominalizacija veliko pogosteje pojavlja v znanstvenih in strokovnih besedilih, tako v primerjavi s splo­šnim jezikom kot tudi, še bolj izrazito, v primerjavi z leposlovnimi besedili. Naj­pogosteje se v izbranih besedilih pojavlja v podkorpusu pravnih besedil, nekoliko redkeje pa v znanstvenih besedilih s področja naravoslovnih ved ter še manj po­gosto v besedilih s področja humanistike in družboslovja. 6.1.4 Sklepne ugotovitve V tem razdelku smo skušali osvetliti razlike v pojavljanju nominalizacije v neka­terih besedilnih tipih v slovenskem jeziku. S pomočjo nominalizacijskih besedo­tvornih pripon, ki se najpogosteje pojavljajo v slovenščini, in namensko sestavlje­nega korpusa znanstvenih, strokovnih in literarnih besedil ter kontrolnega korpu­sa JOS 100k, smo primerjali pogostnost nominalizacije v omenjenih besedilnih tipih ter ugotovili, da se dejansko pojavljajo velike razlike v pogostnosti nomi­nalizacije: v primerjavi z besedili v kontrolnem korpusu se v literarnih besedilih nominalizacija pojavlja izrazito redko, v znanstvenih in strokovnih besedilih pa veliko pogosteje. Zlasti izstopajo strokovna (pravna) besedila, kjer je nominaliza­cij preko 100 % več kot v vzorcu splošnega jezika. Ob tem se odpirajo številna vprašanja. Korpus, ki je bil uporabljen, je razmeroma majhen, zato smo v nadaljevanju preverili pojavljanje nominalizacije tudi v ve­čjih, bolj referenčnih korpusih, ki vključujejo tudi številne druge besedilne tipe. 6.2 SLOVENSKO LEPOSLOVJE V KORPUSU SPOOK 6.2.1 Uvodne besede Med raziskavami, ki so posvečene nominalizaciji v slovenskem jeziku, se leposlov­je načeloma redko pojavlja med analiziranimi besedili: Žele (1996, 1997) obrav­nava publicistična besedila, Plemenitaš (2007) celo posebna tipa publicističnih besedil (vesti in kritike), Kuster (2014) obravnava fenomen s sistemskega in funk­cijskega vidika in ne prikazuje besedilnih analiz, Košak (2007) opazuje poslovna besedila in Elikan (2014) uredbe Evropske unije.108 Zdi se, da za besedilni tip, kot je leposlovje, za katero načeloma ni značilna visoka pogostnost nominalizacije, ni razloga, ki bi spodbujal k analiziranju pojavljanja nominalizacije: avtorji se raje posvečajo tistim besedilnim tipom, kjer se pričakuje veliko gostoto in za katere velja, da ima nominalizacija močan vpliv na način, kako so pomeni ubesedeni. Po drugi strani se nominalizacija, kot smo videli v prejšnjem razdelku (6.1.1), kjer smo obravnavali razmeroma majhen korpus izvirnih slovenskih leposlovnih besedil, kljub vsemu pojavlja v nezanemarljivem številu. Ob tem velja poudariti, da v strokovni literaturi zasledimo opise, v skladu s katerimi ima nominalizacija (in z njo nominalni stil pisanja) v nekaterih jezikih v leposlovju točno določeno funkcijo v besedilu. Malcolm (2010: 148) navaja, da pisatelji v angleščini pogosto uporabljajo nominalni slog pri opisu in razvoju oseb ali opisovanju situacije oz. 108 Leposlovje je del analiziranih korpusov npr. v Mikolič Južnič (2007, 2010, 2011, 2013, 2015). lokacije zgodbe. Po drugi strani naj bi bil v skladu z avtoričinimi ugotovitvami verbalni slog značilen za pripovedovanje dogodkov oz. razvijanje same zgodbe. Prav zato se bomo v tem razdelku (kjer se ukvarjamo s prevedenimi besedili) kot tudi v nadaljevanju (prim. 6.4), kjer opazujemo izvirna leposlovna dela, bolj temeljito posvetili tudi pojavljanju nominalizacije v leposlovju. Ugotoviti želimo, v kolikšni meri je nominalizacija dejansko prisotna in posledično kakšno vlogo ima v tovrstnih besedilih, saj lahko višja ali nižja pogostnost vpliva na leksikal­no gostoto in berljivost besedila. Poleg tega želimo na tem mestu preveriti tudi, kakšen je odnos med prisotnostjo nominalizacije v izvirnih besedilih (v italijan­ščini) in njihovih slovenskih prevodih, ter ugotoviti, ali je med obravnavanimi slovenskimi prevodi in izvirnimi slovenskimi literarnimi besedili opazna kakšna razlika v pogostnosti nominalizacije. Vprašanje temelji na predhodnih raziskavah (prim. poglavji 4 in 5), v skladu s katerimi je italijanščina bolj nagnjena k uporabi nominalizacije kot slovenščina (prim. tudi Giannosa 2012), kar se lahko odraža v sistemskih težavah pri prevajanju. Pričakuje se torej, da bo v slovenskih prevodih manj nominalizacij kot v drugih besednih tipih (opazovanih v 6.1.1) in da jih bo manj kot v slovenskih izvirnih besedilih, ker naj bi slovenski prevajalci uporabljali razne strategije, s katerimi bi se izognili prepogosti uporabi pojava, ki povišuje leksikalno gostoto, kot je npr. uporaba glagola za izražanje glagolskega procesa. Vendar pa, kot smo videli v poglavju 5.5, so lahko nominalizacije v besedilih, pre­vedenih iz italijanščine, ustreznice drugih italijanskih struktur, kot so neosebne glagolske oblike iz izvirnega jezika (zlasti infinitiv in gerundij), kar bi tudi lahko vplivalo na končno število nominalizacij v prevedenem besedilu. 6.2.2 Korpus in metoda Za namene te raziskave je bil uporabljen prevodoslovni korpus Spook (prim. 3.2.2), ki združuje podkorpus izvirnih slovenskih besedil ter podkorpuse prevodov v slo­venščino iz različnih jezikov, med katerimi je bil za pričujočo raziskavo uporabljen italijansko-slovenski del. Za lažjo primerjavo tabela 6.5 prikazuje število pojavnic v tistih delih korpusa Spook, ki so relevantni za raziskavo, tj. izvirnih slovenskih besedilih, izvirnih italijanskih besedilih in prevodih iz italijanščine v slovenščino. Tabela 6.5: Število pojavnic v treh obravnavanih podkorpusih korpusa Spook Korpus je mogoče analizirati z uporabo platforme NoSketch Engline, spletnega konkordančnika in orodja za analizo korpusov, ki je na voljo preko Strežnika za naravne jezike Odseka za tehnologije znanja na Institutu Jožef Stefan (http:// nl.ijs.si/). Vsak podkorpus je mogoče raziskovati posebej, pri italijansko-sloven­skem vzporednem podkoprusu pa je mogoče izvoziti poravnane konkordance. Analiza je bila razdeljena na tri glavne faze: avtomatsko luščenje primerov no­minalizacije v treh podkorpusih korpusa Spook, odstranjevanje šuma ter ročno analizo prevodnih ustreznic nominalizacij v obravnavanih jezikih, kar je bilo prav tako izvedeno v različnih korakih. Nominalizacije niso označene s posebno kodo v označevalnem sistemu korpusa, zato je bila edina izvedljiva opcija analiza glede na specifične izglagolske besedo­tvorne pripone za vsakega od opazovanih jezikov (tako kot je bilo to narejeno v raziskavah, predstavljenih v prejšnjih poglavjih). Posledica takega pristopa je, da raziskava ne zajema vseh primerov nominalizacije, ki se pojavljajo v korpusu, temveč se osredotoča na najbolj produktivne besedotvorne pripone obeh jezikov. Te so naštete v tabeli 6.6, skupno pa pokrivajo približno 90 % vseh nominalizacij, prisotnih v slovarjih SSKJ in Zingarelli, kot smo videli v 4. poglavju. Tabela 6.6 jasno nakazuje dejstvo, da v slovenščini z zelo majhnim številom pripon tvorimo veliko večino nominalizacij, medtem ko je število pripon v italijanščini precej večje, čeprav je tudi v tem primeru tvorjenih s štirimi priponami (-mento, -zione, -ura in -ata) 75 % vseh nominalizacij v slovarju Zingarelli. Po samodejnem luščenju vseh primerov nominalizacij z v nadaljevanju našteti­mi besedotvornimi priponami iz treh analiziranih podkorpusov so bili rezultati ročno pregledani, da bi odstranili šum v obliki konkordanc z besedami, ki se naključno končajo z iskanimi sklopi črk (npr. momento 'trenutek'), ali takih, kjer je beseda sicer izvirno nominalizacija, vendar v danem primeru ni rabljena za ube­seditev glagolskega dogodka, temveč kot drugačne vrste koncept, npr. institucija (Organizzazione delle Nazioni Unite 'Organizacija združenih narodov'). Tabela 6.6: Najbolj produktivne slovenske in italijanske izglagolske samo­stalniške besedotvorne pripone Primere nominalizacij v podkorpusu izvirnih slovenskih besedil smo izluščili in prečistili ter preračunali pogostnost na 100.000 pojavnic, da bi poenostavi­li primerjavo z drugimi podatki, saj se velikosti posameznih korpusov nekoliko razlikujejo. Na vzporednem italijansko-slovenskem korpusu smo izvedli ločeni analizi: najprej smo izluščili vse primere italijanskih nominalizacij, tvorjenih z na­vedenimi priponami, in jih analizirali z vidika prevodnih ustreznic v vzporednih slovenskih primerih. Nato smo iz slovenskega dela vzporednega korpusa izluščili vse primere nominalizacij z navedenimi besedotvornimi priponami skupaj z nji­hovimi vzporednimi primeri iz korpusa izvirnih italijanskih besedil in analizirali, kateri elementi se pojavljajo v izvirnikih, ko je v slovenščini prisotna nominaliza­cija. V obeh primerih se analiza osredotoča na besedno vrsto elementa, ki ustreza nominalizaciji v drugem jeziku (prim. tabelo 6.7 glede analiziranih kategorij). Rezultate smo nato navzkrižno primerjali. Po predstavitvi rezultatov vseh treh faz analize sta na koncu podana primerjava in komentar. 6.2.3 Rezultati in diskusija 6.2.3.1 Pogostnost nominalizacije v slovenskih in italijanskihizvirnih besedilih ter v slovenskih prevodih Po odpravi šuma je luščenje iz korpusa izvirnih slovenskih leposlovnih besedil po­nudilo 9.630 pojavitev nominalizacije, kar pomeni, da je pogostnost analiziranihnominalizacij v tem korpusu 586 primerov na 100.000 besed. Številke za vsako besedotvorno pripono posebej so podane v tabeli 6.8. Tabela 6.9 prikazuje število pojavitev v podkorpusu slovenskih prevodov iz ita­lijanščine: skupno je v tem podkorpusu 2.186 primerov oz. 457 primerov na 100.000 besed. Glede na to, da jih je bilo v izvirnih slovenskih besedilih 586 na 100.000 besed, je pogostnost v prevodih 22 % nižja kot v izvirnih slovenskih besedilih. V analiziranem podkorpusu italijanskih besedil je bilo celotno število analiziranih nominalizacij 2.331 oz. 479 primerov na 100.000 besed, kot vidimo v tabeli 6.10. Pogostnost je nižja kot v izvirnih slovenskih besedilih za 18 %, medtem ko slo­venski prevodi vsebujejo 5 % manj nominalizacij od svojih italijanskih izvirnikov. Tabela 6.10: Absolutno število nominalizacij v podkorpusu izvirnih italijan­skih leposlovnih besedil V nasprotju z rezultati predhodnih raziskav, ki so iz praktičnih razlogov povzeti v tabeli 6.11109 in v skladu s katerimi je v analiziranih slovenskih besedilih bilo manj nominalizacije kot v italijanskih, se zdi, da je nominalizacija v izvirnih slovenskih leposlovnih besedilih nekoliko bolj pogosta kot v italijanskih leposlovnih besedi­lih.110 Vseeno pa slovenski prevodi izkazujejo nižjo pogostnost nominalizacije tako v primerjavi z vzporednimi izbirnimi besedili v italijanščini kot tudi v odnosu do slovenskih izvirnih leposlovnih besedil. Mogoče je, da je razlog za opaženo razliko v hiperkorektnosti prevajalcev, saj je ideja, da je slovenščina bolj nagnjena k upo­rabi glagolov, precej uveljavljena v slovenski jezikovni skupnosti. V nadaljevanju si bomo pobliže ogledali odnos med nominalizacijami v izvirnih in prevedenih bese­dilih. Na ta način bomo poskusili natančneje opredeliti ugotovljeno stanje. Tabela 6.11: Pogostnost nominalizaij v različnih besedilnih tipih na 100.000 besed111112113 109 Navedeni podatki so bili podrobneje analizirani v poglavjih 4, 5 in 6.1.1. 110 To potrjuje tudi raziskava na majhnem leposlovnem korpusu, opisana v Mikolič Južnič (2011: 325). V tistem primeru je znašala pogostnost nominalizacij 511 primerov na 100.000 besed. 111 Podatki v stolpcih od 3 do 6 so povzeti po raziskavah v Mikolič Južnič (2007, 2011, 2012b). Vrednosti, omenjene v poglavju 6.1.1, ki se prav tako nanašajo na raziskavo, opisano v Mikolič Južnič (2011), vključujejo dve dodatni priponi (-ava in -ek), zato so nekoliko višje. 112 Prva številka se nanaša na pogostnost v podkorpusu izvirnih slovenskih literarnih besedil, druga pa v podkorpusu slovenskih prevodov iz italijanščine. 113 Številka se nanaša na pogostnost nominalizacije v slovenskih prevodih iz italijanščine (prim. Mikolič Južnič 2007). Če primerjamo frekvence, podane v tabeli 6.11, lahko opazimo, da je relativna pogostnost nominalizacije v leposlovnih besedilih kar nizka, tako v italijanskih kot v slovenskih besedilih: vsi ostali besedilni tipi imajo bistveno – vsaj trikrat – višjo pogostnost. To velja tudi za korpus splošne slovenščine JOS 100K, ki vklju­čuje številna neliterarna dela in v katerem je pogostnost nominalizacije očitno višja kot v leposlovnem korpusu, obravnavanem tukaj. 6.2.3.2 Nominalizacije v italijanskih izvirnih besedilih in njihove ustreznice v slovenskih ciljnih besedilih V drugem delu analize smo italijansko-slovenski korpus uporabili, da bi preverili, katere prevodne ustreznice se uporabljajo za italijanske nominalizacije v leposlov­nih besedilih. Tabela 6.12 prikazuje podrobne rezultate te analize. Slika 6.1 podaja deleže prevodnih ustreznic: daleč najpogostejša prevodna ustre­znica je samostalnik (66,80 %), pri čemer gre večinoma za nominalizacije (56,93 %, primer 6.1), v manjši meri pa za druge samostalnike (9,87 %, primer 6.2). Druga najpogostejša prevodna ustreznica je glagol (17,20 %), in sicer bodisi osebna glagolska oblika (16,69 %, primer 6.3) ali, zelo redko, neosebna glagolska oblika (0,51 %, primer 6.4). Slika 6.1: Deleži prevodnih ustreznic v podkorpusu slovenskih prevodov 6.1 a. Beatrice lo aveva guardato con ammirazione … b. Beatrix pa ga je pogledala z občudovanjem … 6.2 a. … come la ferita di quella mala azione … b. … spomini na tisto napako … 6.3 a. Senti una preoccupante accelerazione del battito cardiaco … b. Srce mu je začelo nemirno biti … 6.4 a. … egli pretendeva la distruzione di Alessandria … b. … se je namenil razrušiti Aleksandrijo … Kot smo videli v analizi v 5. poglavju, se tudi tukaj najdejo številni primeri, v katerih je italijanska nominalizacija v prevodu izpuščena (10,47 %). Taki izpusti so dveh tipov: bodisi pri izpustu ne pride do prave izgube pomena, saj je koncept izražen z drugimi sredstvi (primer 6.5), ali pa prevajalec iz neznanega razloga ni v ciljno besedilo prenesel celotnega pomena iz izvirnega besedila (primer 6.6).114 114 Vprašanje pomena je v primerih 6.5 in 6.6 vezano izključno na podčrtani nominalizaciji; v takih in podobnih primerih prihaja sicer lahko do drugih sprememb pomena in izpustov/dodatkov, ki vplivajo na pomen celotne povedi, vendar take spremembe niso predmet tega opisa. 6.5 a. Era sola, si annoiava e traeva consolazione da quel dondolio … b. Bila je osamljena in je dolgčas preganjala z dolgotrajnim strmenjem … 6.6 a. Poi bastava un niente per dare il via a una sequenza di ricordi, di pacati ragionamenti. b. Potem je zadostovala zgolj beseda in spet sta se potopila v spomine. Prislovi (1,89 %) in pridevniki (2,70 %) se pojavljajo kot prevodi nominalizacij, kadar so v stavku prisotne posebne okoliščine. 36 od 44 primerov s prislovi kot pre­vodnimi ustreznicami je prevod italijanskih stavkov, kjer je izvirna nominalizacija del predložne zveze s prislovnim pomenom (primer 6.7), medtem ko ostali prime­ri kažejo, kako jezika upovedita pomene z različnimi slovničnimi sredstvi (primer 6.8). Pridevniki (primer 6.9) so navadno prevodne ustreznice izvirne strukture, pri kateri je nominalizacija v rodilniškem odnosu z drugim samostalnikom. 6.7 a. … soffiava in continuazione … b. Neprestano je pihal … 6.8 a. … hai preso la giusta decisione … b. Ti pa si s svojim odhodom naredila čisto prav … 6.9 a. Il bravo sciapode corse al suo posto di combattimento … b. Pogumni senconožec je stekel na svoj bojni položaj … V nekaterih primerih (0,90 %) je bila nominalizacija prevedena s sobesedilu pri­mernim zaimkom (primer 6.10). Končno je tudi eden od primerov (0,04 %) izkazoval nominalizacijo v izvirniku kot del predložne zveze, ki je bila prevedena s predlogom (primer 6.11).115 6.10 a. Da molti anni rimandava una decisione … b. Dolga leta je odlašala s tem … 6.11 a. … non me la imposi certo in cambio di soldi. b. … se zagotovo nisem podala zaradi njega. 6.2.3.3 Nominalizacije v slovenskih prevodih in njihove izvirne strukture Zadnji del analize je osredotočen na nominalizacije, ki se pojavljajo v slovenskih prevodih, in na strukture, ki se nahajajo na ustreznih mestih v izvirnih italijanskih 115 V celotnem podkorpusu je bilo 8 takih primerov, ki so vsebovali enako pedložno zvezo, vendar je bila v vseh ostalih primerih prevedena z drugimi strukturami, npr. z nominalizacijo v primeru Perché tu in cambio gli dai il diritto di poterlo dire, ki je bil preveden kot Ker jim boš dal ti v zameno pravico, da bodo lahko to izjavili. besedilih. To pomeni, da je perspektiva tokrat obratna kot v prejšnjem razdelku. Kot tabela 6.13 in slika 6.2 nazorno prikazujeta, niso vse slovenske nominalizacije prevodi italijanskih. Slika 6.2: Deleži izvirnih elementov v podkorpusu italijanskih izvirnih besedil Največ je dejansko takih primerov, ko je slovenska nominalizacija prevodna ustre­znica italijanske nominalizacije (63,68 %, primer 6.12) ali drugih samostalnikov (primer 6.13); če k temu dodamo še nominalizirane infinitive (primer 6.14), ki so v bistvu tudi tip nominalizacije (prim poglavje 5.4),116 imamo skupno 65,92 % nominalnih elementov, ki so bili v slovenščino prevedeni z nominalizacijami. 6.12 a. … globoke glasove, ki so bili podobni levjemu rjovenju … b. … dei versi bassi e profondi che assomigliavano al ruggito di un leone … 6.13 a. … kadar se v nekaj zapičimo, odločitve ne spreminjamo … b. … quando ci mettiamo qualcosa dentro non c'e verso di farci cam­biare idea … 6.14 a. … dobička neke korporacije, specializirane za rušenje … b. … dai guadagni d'una Corporation specializzata nel demolire … To pa tudi pomeni, da v več kot tretjini primerov izvirna struktura ni bila nomi­nalizacija, temveč druge vrste element, ki je bil preveden z nominalizacijo. V veči­ni primerov so bile izvirne strukture glagoli, večinoma infinitivi (15,51 %, primer 6.15), pa tudi gerundiji (5,03 %, primer 6.16) in osebne glagolske oblike (6,18 %, primer 6.17). Zdi se, da so prevajalci pomene, ki so bili v izvirnih besedilih ubesede­ni skladno, ubesedili s slovnično metaforo: glagolski dogodki so bili ubesedeni kot samostalniki in vloge udeležencev so bile opredeljene na novo. Podobno se je zgodilo v primerih, ko je bil v izvirnih besedilih uporabljen infinitiv, saj gre tudi tukaj za gla­golski dogodek, ki je v izvirniku ubeseden z glagolom, v prevodu pa s samostalnikom, čeprav so pri izbiri prevodne ustreznice verjetno igrali pomembno vlogo tudi drugi dejavniki. V slovenščini neosebne glagolske oblike niso pogosto uporabljene (prim.npr. Kocijančič Pokorn in Šuštaršič 2001) in tovrstne strukture iz drugih jezikov na­čeloma nimajo enakovredne ustreznice v slovenščini, tako da so prevajalci primorani poiskati drugačna izrazna sredstva. Nominalizacije, ki so v bistvu metaforične reali­zacije glagolskih dogodkov, so v analiziranih besedilih razmeroma pogosta rešitev. 117 6.15 a. … vendar pa mi včasih pomaga pri petju … b. … ma talora mi serve per cantare … 6.16 a. … za njimi pa so med zvončkljanjem stopala bitja … b. … mentre precedevano scampanellando una brigata di esseri … 6.17 a. Med zlaganjem stvari v kovček … b. … mentre riempivo il baule … 116 Nominalizirani infinitivi so obravnavani posebej, tako kot v poglavju 5.4, saj pogosto izkazujejo bolj glagolsko naravo kot izpeljane nominalizacije in so zatorej nekakšen vmesni korak med neosebnimi glagolskimi oblikami in izpeljanimi nominalizacijami (prim. primer 6.14b). Poleg tega nimajo strukturne ustreznice v slovenščini in jih je treba v vsakem primeru prevajati z alternativno ubeseditvijo. 117 Še ena pogosta prevodna ustreznica neosebnih glagolskih oblik so seveda osebne glagolske oblike v odvisnih stavkih, vendar je to onkraj ciljev te raziskave. Zaimki so redko prevedeni z nominalizacijami (0,96 %); zdi se, da se to zgodi, ko prevajalec presodi, da je bolje uporabiti ponovitev ali sinonim besede, ki jo zaimek nadomešča v izvirnem besedilu, da bi bilo besedilo jasnejše (primer 6.18). 6.18 a. pisanja tako pri dnevni svetlobi kot pri brlenju sveče … b. scrivere che faceva sia alla luce del sole che a quella di una candela … Prav tako so v vlogi izvirnih elementov nominalizacij redki pridevniki (2,65 %), ki jih navadno najdemo le takrat, ko je zadoščeno določenim pogojem, kot na primer v zgledu, ko v slovenščini ni primernega pridevnika (primer 6.19), ali ko je slovenska nominalizacija del besedne zveze s strukturo 'pridevnik + samo­stalnik', ki je prevod italijanskega pridevnika (primer 6.20, kjer je vrstni red v slovenščini obrnjen: občudovanja vredna). 6.19 a. … a tako v nasprotju s pravili umetnosti vojskovanja, da … b. … e in modo cosi disordinatamente contrario alle regole dell'arte bellica, che … 6.20 a. Tolikšna je tvoja milina, tako občudovanja vredna tvoja stanovitnost … b. Tanta e la tua dolcezza, cosi mirabile la tua costanza … Le v enem primeru je bil prislov preveden z nominalizacijo (6.21); v tem zgle­du je nominalizacija v slovenščini del predložne zveze (brez obotavljanja), ki ima prislovni pomen, kar je pravzaprav precej dobesedni prevod izvirnika subito, s katerim se prevajalec izogne ponavljanju. 6.21 a. … je takoj prihitel na kraj nesreče in brez obotavljanja vstopil v drugi nebotičnik … b. Essendo corso subito e subito entrato nel secondo grattacielo … Na koncu omenimo še 3,71 % analiziranih primerov, v katerih je bila slovenska nominalizacija dodana, da bi bil v prevodu bolj eksplicitno izražen določen po­men, ki v izvirnem besedilu ni bil ubeseden z določenim elementom, temveč se ga je dalo razumeti iz sobesedila (primer 6.22). 6.22 a. Rahewin je izjemen učitelj v pogledu učenja branja, pisanja … b. Rahewino e un bravo maestro per quanto riguarda leggere, scrivere … Če povzamemo, je najpomembnejša ugotovitev te analize verjetno podatek, da čeprav je v večini primerov nominalizacija v slovenskih prevodih dejansko pre­vodna ustreznica italijanske nominalizacije ali drugih samostalniških elementov, je znaten delež tudi prevodna ustreznica italijanskih glagolskih elementov, kot so infinitivi, gerundiji in osebne glagolske oblike (26,72 %). V teh primerih preva­jalci očitno ubesedijo glagolske dogodke v obliki slovničnih metafor, da se izogne­jo prekompleksni skladenjski strukturi povedi s (pre)številnimi odvisnimi stavki, bodisi zato, da izrazijo pomene, ki so v izvirnikih ubesedeni s strukturami, ki nimajo vzporednic v slovenščini (kot na primer nominalizirani infinitiv). Drugi primeri, v katerih najdemo pridevnike ali zaimke kot izvirne elemente slovenskih nominalizacij, so precej redki (3,66 % skupno) in se pojavijo, ko so v sobesedilu prisotne posebne okoliščine. Podobno pa velja tudi za tiste primere, ko so nomi­nalizacije dodane v prevodih: težko jih je napovedati in odločitev o tem, da se določen pomen, ki je implicitno prisoten v izvirnem besedilu, izrazi eksplicitno, je vsekakor prepuščena prevajalcu. 6.2.4 Sklepne ugotovitve Iz navedenih podatkov lahko izpeljemo nekaj pomembnih ugotovitev. Ena bolj pre­senetljivih v primerjavi s predhodnimi raziskavami je gotovo to, da so nominalizacije pogostejše v analiziranih izvirnih slovenskih besedilih kot v italijanskih. Razlika ni velika (zlasti če primerjamo pogostnost z drugimi besedilnimi tipi, kot smo videli prej) in je delno morda odvisna od sloga pisanja posameznih avtorjev, vključenih v korpus. Poleg tega podatki potrjujejo predhodne raziskave o leposlovnih besedilih v slovenščini, v katerih je v primerjavi z drugimi besedilnimi tipi (znanstvenimi bese­dili, pravnimi besedili itd.) bistveno manj nominalizacij. Zdi se, da glavni razlogi, zaradi katerih se nominalizacijo uporablja v znanstvenih in podobnih besedilih, niso relevantni v leposlovnih besedilih. V znanstvenem diskurzu je namen ubesediti re­alnost kot uravnoteženo napetost med stvarmi in glagolskimi dogodki, da jo lahko opazujemo in z njo eksperimentiramo, pri tem pa je ne interpretiramo kot spremi­njajočo se skozi čas, kar bi implicirala slovnica, zaznamovana s stavki), temveč kot negibno – oziroma negibnost – v času, kar je lastnost samostalnikov (Halliday in Martin 1993: 17). V leposlovnih besedilnih tipih ni tako: sama pripovedna narava besedila zahteva način izražanja, ki poudarja spremembe skozi čas bolj neposredno in pripomore k napredovanju pripovedi. V luči tega ni presenetljivo, da so ravno le­poslovna besedila tisti besedilni tip, ki se najbolj vztrajno upira vdoru nominalizacije. Analiza slovenskih prevedenih besedil je potrdila, da vsebujejo manj nominalizacij kot njihovi italijanski izvirniki, čeprav je tudi v tem primeru razlika razmeroma majhna. Zdi se, da nominalizacija ni dovolj pogosta v leposlovnih besedilih, da bi bistveno vplivala na leksikalno gostoto besedil, zato se prevajalcem morda ne zdi nujno izogibati se nominalizaciji, da bi svoja besedila ohranili razumljiva ciljnim bralcem. A slovenska prevedena besedila izkazujejo manjšo pogostnost nomina­lizacije tudi v primerjavi z izvirnimi slovenskimi besedili, kar potrjuje ugotovitve za druge besedilne tipe. Če upoštevamo, da preko 30 % italijanskih nominalizacij ni bilo prevedenih s slovenskimi inačicami in da je bila v polovici takih prime­rov uporabljena glagolska struktura, se zdi verjetno, da so prevajalci uporabili eksplicitacijo (prim. Klaudy in Karoly 2005) in razvezali slovnično metaforo ter na ta način bolj eksplicitno izrazili udeležence in okoliščine glagolskega dogodka. A ker je število nominalizacij v slovenskih prevedenih besedilih kljub vsemu raz­meroma visoko, in ob upoštevanju dejstva, da je le 65 % italijanskih nominali­zacij prevedenih neposredno z vzporedno slovensko strukturo, je jasno, da so bili tudi drugi elementi prevedeni z nominalizacijami. Izkazalo se je (kot smo vide-li v prejšnjem razdelku), da med takimi elementi prevladujejo glagolske oblike: italijanske neosebne glagolske oblike navadno nimajo slovnično in/ali slogovno sprejemljivih vzporednic v slovenščini in nominalizacije, ki so metaforične ubese­ditve glagolskih dogodkov, so navadno najbolj priljubljena opcija (če izključimo eksplicitacijo v odvisni stavek z osebno glagolsko obliko). Na prisotnost nominalizacij v slovenskih prevedenih literarnih besedilih vpliva še en dejavnik, ki ga je treba upoštevati, to pa je interferenca (Toury 1995: 275): verjetno je, da strukture, ki so uporabljene v izvirnih besedilih, vplivajo na izbire v ciljnem besedilu, tako da lahko nekatere slovenske nominalizacije pripišemo preprosto neposrednemu transferu pomena in strukture v najbližjo ustreznico. A ker se prevajalci sami verjetno zavedajo te težnje, je mogoče, da podzavestno postanejo hiperkorektni in se preveč izogibajo nominalizaciji, kar pomeni, da na koncu ustvarijo besedilo, ki izkazuje nižjo frekvenco nominalizacij od izvirnih slovenskih leposlovnih besedil, kot smo videli prej. Napetost med temi različni­mi, nasprotujočimi si težnjami je morda razlog za tako majhno razliko v pogo­stnosti med tremi obravnavanimi podkorpusi. Kot smo videli, je odnos med italijanskimi in slovenskimi nominalizacijami kom­pleksen in asimetričen: niso vse italijanske nominalizacije prevedene s slovenski­mi in obratno, niso vse slovenske nominalizacije prevodne ustreznice izvirnih italijanskih. Prevajalci imajo možnost zapakirati in razvezati slovnične metafore ter torej ubesediti glagolske dogodke bodisi z glagoli bodisi z nominalizacijami. Druge, sobesedilno pogojene možnosti, kot so zaimki, pridevniki in prislovi, so prav tako na voljo. Včasih so nominalizacije celo izpuščene v prevodu, ne da bi prišlo do izgube pomena. V obratni smeri so nominalizacije včasih tudi dodane v prevodu, kadar prevajalec želi bolj eksplicitno izraziti pomen, ki v izvirniku ostaja na implicitni ravni. Večkrat se jih uporablja kot prevodne ustreznice italijanskih neosebnih glagolskih oblik, kot so infinitivi in gerundiji, saj te strukture pogosto nimajo neposrednih ustreznic v slovenskem glagolskem sistemu. Nekatere omenjene implikacije bi lahko koristile pri izobraževanju bodočih pre­vajalcev, saj so se nominalizacije izkazale kot trd prevajalski oreh za nekatere štu­dente, zlasti glede pogostnosti, s katero jih uporabljajo v različnih besedilnih tipih (posebej tam, kjer so slogovno manj sprejemljive, kot na primer v leposlovnih besedilih). Z obravnavanjem problema in prikazom drugih možnih prevodnih ustreznic je mogoče povečati njihovo zavedanje težave in jih tako voditi proti jezi­kovno ter slogovno bolj ustreznim prevodom (prim. tudi Mikolič Južnič 2012c). Izsledki zadnjega dela te študije nakazujejo, da bi lahko na podobne težave nale­teli tudi pri prevajanju iz slovenščine v italijanščino, saj slovenske nominalizacije niso vedno ustreznice italijanskih. Seveda bi bilo to področje nujno podrobneje raziskati s korpusom slovensko-italijanskih prevodov, toda zdi se, da je možnost izmenjevanja skladnih in metaforičnih ubeseditev zelo blizu prevajalcem, čeprav se najpogosteje odločajo za ohranjanje izbire izvirnih avtorjev. Da bi potrdili višjo pogostnost nominalizacije v slovenskih leposlovnih besedilih v primerjavi z italijanskimi, bi morali analizirati večji korpus, kjer bi lahko zmanj­šali vpliv idiosinkrazije posameznih avtorjev. Še en aspekt, ki bi ga bilo vredno raziskati, je diahroni razvoj nominalizacije v slovenskih in italijanskih leposlovnih besedilih. Klasike obeh leposlovnih tradicij se pogosto prevaja iz enega jezika v drugega in opazovanje takih prevodov bi lahko ponudilo vpogled v prevladujoče norme ter konvencije, ki si jih avtorji/prevajalci vsiljujejo sami ali jim jih vsiljuje skupnost, ter v razširjenost nominalizacije v tem besedilnem tipu skozi čas. 6.3 GOVOR 6.3.1 Uvod Kljub naravni primarnosti govora v primerjavi s pisnim jezikom se je tradicionalno govorjeni jezik zanemarjalo v jezikoslovnih analizah ali so se mu celo izogibali, saj je zaradi svoje akustične in neulovljive narave ter pogosto neformalnih okoliščin, vkaterih se ga tipično uporablja, težavnejši za analiziranje. Šele razvoj tehnologije in posledične možnosti snemanja ter pozneje tudi digitalizacije zvoka je omogočil siste­matično analizo govorjenega jezika. V zadnjih letih sta izjemno povečanje spomina računalnikov in razvoj novih programskih orodij, ki omogočajo relativno preprosto sinhronizacijo posnetkov govora z njihovimi transkripcijami, omogočila raziskovalne projekte, ki pred tem v praksi niso bili izvedljivi. Tako so nastali korpusi govorjenega jezika, med katerimi je tudi referenčni korpus govorne slovenščine GOS. Korpusi govorjenega jezika se nekoliko razlikujejo od standardnih pisnih korpu­sov, saj zaradi narave korpusnega dela zahtevajo, da se zvočne posnetke transkri­bira – torej prepiše po vnaprej določenih kriterijih – bodisi z ortografskim bodisi s kakim drugim zapisom. Navadno danes govorni korpusi vsebujejo transkripcije različnih sporočanjskih dogodkov (od spontanih pogovorov do posnetkov radij­skih oddaj itd.), ki med drugim vključujejo vse verbalne in neverbalne elemen­te sporočanja, pogosto pa tudi segmentacijo in oblikoskladenjsko označevanje. Uporaba konvencij in standardiziranih oznak omogoča raziskovalcem izvesti na­tančne in kakovostne raziskave. Na ta način namreč postane mogoče opazovati številne jezikovne prvine, kot so fonetični, prozodični, morfološki in sintaktični aspekti, v raznih besedilnih tipih, vključenih v analiziranem korpusu. V tem razdelku je predstavljena raziskava, s katero smo želeli preveriti, ali in na kakšne načine se razlikujejo med seboj različni govorni besedilni tipi slovenskega jezika z ozirom na značilnost, ki jo ponavadi bolj asociiramo s pisnim jezikom, to je seveda nominalizacija. To vrsto slovnične metafore navadno povezujemo, kot smo videli, s formalnejšimi registri pisnega jezika, zato je hipoteza pričujoče raziskave, da bo v govorni slovenščini pogostnost nominalizacije zelo nizka: priča­kuje se, da je bolj ali manj odsotna v manj nadziranih govornih besedilnih tipih, kot so npr. zasebni telefonski pogovori, medtem ko bo po pričakovanjih nekoliko bolj prisotna v branih besedilih, ki so pripravljena predhodno v pisni obliki, kot se npr. zgodi za številne televizijske ali radijske oddaje. V ta namen bodo različni deli referenčnega govornega korpusa GOS analizirani posebej. 6.3.2 Raziskovanje govorjenega slovenskega jezika Čeprav lahko zametke modernega raziskovanja slovenskega govora postavimo v šest­deseta leta (prim. Pogorelec 1965), je prav zadnje desetletje prineslo nov razcvet za­nimanja za značilnosti govora (prim. Zemljarič Miklavčič 2008: 15–16). Če presko­čimo številne dialektološke študije, se je raziskave posvetilo pragmatičnim aspektom spontanega govora (Verdonik 2007) in njegovih različnih besedilnih tipov (Smolej 2012), specifičnih besedilnih tipov, kot so radijski novinarski pogovori (Verovnik 2010), prozodije (Zwitter Vitez 2005) itd. Zaradi prostorskih omejitev se ni smiselno poglobiti v podrobnosti, prav tako je nemogoče ponuditi dokončen seznam vseh del, ki so bila posvečena slovenskemu govoru. Prej navedene monografije omenjamo zgolj kot pokazatelje naraščajočega interesa za projekte, vezane na govorjeni slovenski jezik. Kar zadeva nominalizacijo, ni dostopno nobeno delo o njeni prisotnosti v sloven­skem govornem jeziku, obstajajo pa številni prispevki o govoru v drugih jezikih, nekatere izmed teh omenjamo v nadaljevanju. 6.3.3 Nominalizacija in govorjeni jezik Primer 6.23a prikazuje slovensko poved, vzeto iz korpusa GOS, v kateri bi lahko besedo izjava avtor ubesedil tudi skladno, z glagolom (6.23b).118 118 Primer 6.23a je vzet iz korpusa GOS, 6.23b pa je moja različica. 6.23a. … mal sem bil razočaran ker je nekako dal eno tako izjavo zlo po­dobno tej … b. … mal sem bil razočaran ker je nekako izjavil nekaj zelo podobnega temu … V skladu s Hallidayem in Matthiessenom (2004: 654) na količino slovničnih metafor v nekem besedilu najbolj vpliva dejstvo, ali je besedilo pisno ali ustno. Različna načina sporočanja implicirata različno vrsto kompleksnosti – pisni jezik je bolj kompleksen z vidika leksikalne gostote, medtem ko je za govor značilna zapletena skladnja (ibid.: 655) – in pisni jezik je tisti, ki po svoji naravi implicira prisotnost slovnične metafore. Tudi Chafe (1982: 46) povezuje rabo nominalizacije s formalnim pisnim jezikom in distanco (detachment), ki je značilna za pisni jezik, čeprav dodaja (ibid.: 48), da je te značilnosti mogoče opaziti tudi v nekaterih žanrih govorjenega jezika. Biber, Conrad in Reppen (1998) predstavljajo raziskavo o pogostnosti nomi­nalizacije119 v nekaterih angleških besedilnih tipih in ugotavljajo, da je najbolj prisotna v akademskem diskurzu, in sicer bodisi v primerjavi z leposlovnimi besedili bodisi z govorom. V skladu z njihovo raziskavo je distribucija nomi­nalizacije zelo podobna v leposlovnih in govorjenih besedilih (z rahlo višjimi vrednostmi v drugih). Končno avtorji sklepajo (ibid.: 65), da nominalizacija kot celovit pojav in njene posamezne besedotvorne pripone izkazujejo moč­ne povezave s posameznimi registri in tako odražajo primarne komunikativne funkcije registrov. Podobne ugotovitve smo za nekatere obravnavane besedilne tipe in pripone navedli v prejšnjih razdelkih tega poglavja za slovenski jezik, na tem mestu pa želimo preveriti, ali je tudi v govoru stanje v slovenščini mogoče primerjati z rezultati omenjene raziskave. Poleg splošne prisotnosti nominali­zacije v slovenščini pa tukaj želimo preveriti tudi, kako se med sabo razlikujejo različni govorni besedilni tipi: hipoteza, ki jo želimo preveriti, je, da lahko go­vorna besedila opredelimo tudi glede na pogostnost nominalizacije, ki jo izka­zujejo, saj različne komunikacijske okoliščine in posledična diferenciacija ravni formalnosti lahko vplivajo na večjo ali manjšo prisotnost nominalizacije. V slovenščini sicer nominalizacija še ni bila predmet raziskav v zvezi z govorjenim jezikom, tako da bomo lahko z rezultati analize zapolnili vrzel tako z vidika go­vorjenega diskurza kot s slovnično-skladenjskega vidika. 119 Biber, Conrad in Reppen (1998: 59–65) razumejo nominalizacijo nekoliko širše kot v tem delu. Avtorji namreč upoštevajo tudi nominalizacije pridevnikov (ali natančneje atributov), ne samo nominalizacij glagolov (oz. glagolskih dogodkov). V obeh primerih gre sicer za isti tip slovnične metafore, tj. reifikacijo elementov, ki prvenstveno (oz. skladno) niso nominalni. 6.3.4 Korpus Gos Prvi (in edini) referenčni korpus govorne slovenščine, korpus GOS, je nastal leta 2008. Korpus, ki je prosto dostopen na spletu, je nastal kot del projekta Sporazu­mevanje v slovenščini. 120 Gre za uravnoteženi korpus slovenskega govornega jezika, ki je bil zgrajen v skladu z vnaprej določenimi tipološkimi in demografskimi kri­teriji in ki vsebuje približno en milijon besed. Celoten proces gradnje korpusa je skupaj z nekaj primeri njegove rabe predstavljen v monografiji Verdonik in Zwit­ter Vitez (2011). Tabela 6.14 povzema relevantne podatke o strukturi in velikosti korpusa za pričujočo raziskavo. Glede na tip govora je korpus razdeljen na dve glavni kategoriji: javni in nejavni govor, vsaka od teh kategorij pa je razdeljena še na dve podkategoriji z ozirom na vsebino diskurza (javni govor vključuje infor­mativno-izobraževalni in razvedrilni podkorpus, nejavni pa nezasebni in zasebni). Tipologija ločuje besedila tudi glede na kanal, uporabljen pri komunikaciji (ra­dio, televizija, osebni stik, telefon), in na druge kriterije, ki pa jih v tej raziskavi nismo upoštevali. 6.3.5 Metoda Predstavljena raziskava je potekala v treh glavnih fazah. Najprej so bile na osnovi predhodnih raziskav (prim. poglavje 4) izbrane najbolj produktivne besedotvorne pripone,121 nato smo njihovo prisotnost preverili v korpusu GOS in podrobno 120 http://www.slovenscina.eu/vsebine/en/domov/domov.aspx. 121 Tudi v tem primeru s produktivnostjo mislimo pogostnost, s katero so pripone uporabljene v SSKJ, ne realne pogostnosti v korpusih. Sedem obravnavanih pripon skupno pokriva 90 % vseh izpeljanih nominalizacij v tem slovarju. v njegovih podkorpusih s pomočjo spletnega konkordančnika na spletni strani korpusa. Na koncu smo tako pridobljene podatke analizirali in jih interpretirali z ozirom na prej izpostavljene hipoteze. Besedotvorne pripone, ki smo jih preverili v korpusu, so: -anje (primer 6.24), -enje (6.25), -tev (6.26), -cija (6.27), -tje (6.28), -ava (6.29) in -ek (6.30).122 6.24 … ki jih večinoma lahko porabimo kr tako brez predhodnega kuhanja na voljo so nam tud zeleni pripravljeni s špinačo in … 6.25 … in si tako z štirimi srečnimi bomo rekli vrtenji kolesa sreče prisluži­la deset tisoč … 6.26 … te okrepijo eee to kredibilnost eem Obama veliko govori o krepitvi mednarodnega prava eee dejmo ga spodbudit da vstopi v kekšen … 6.27 … je imel čas torej par mescev za zbiranje podpisov za organizacijo referenduma in na podlagi tega da da prepreči … 6.28 … ne vem a bom zadela te tone in tko pa petje v živo je res nekej kr neskončno občudujem in tukej … 6.29 … v postmoderno družbo pa ni mogoče da bi prišlo do izboljšav samo po sebi zradi tega ker osnova tega prehoda je … 6.30 … stroko je zmotu in se mi zdi da tud ta poudarka ki sta bla tukej dana nnn nista prov vsebinsko pravilna … Spletni konkordančnik omogoča nadziranje različnih parametrov naenkrat: ne­katere je treba izbrati na začetku (npr. tip iskanja – enostavno ali napredno – ali iskanje po pogovornem ali standardiziranem zapisu), druge pa je mogoče določiti kasneje, ko je že zgrajen seznam konkordanc (npr. tip govora, kanal, regija sne­manja itd.). V tej raziskavi smo uporabili napredno iskanje, pri katerem lahko določimo slov­nično kategorijo iskane besede. A ker nominalizacije seveda niso drugače označe­ne kot ostali samostalniki, prisotni v korpusu, smo pri iskanju porabili t. i. wild card oz. nadomestni znak *, s katerim smo poiskali vse samostalnike, ki se zaklju­čijo z dano besedotvorno pripono. Tak način iskanja, kot smo že videli, za sabo prinese določeno količino šuma (npr. stanovanje s pripono -anje), ki jih je treba ročno odstraniti. Poleg tega smo po prvotnem luščenju dobljene primere razpo­redili v skupine na podlagi izbranih tipoloških kriterijev, ki smo jih izpostavili v tabeli 6.14. Rezultati analize so predstavljeni v nadaljevanju. 122 Vsi primeri so iz korpusa GOS. 6.3.6 Rezultati in diskusija Iz korpusa GOS smo na prej opisani način izluščili skupno 7.013 nominalizacij (oz. 701 na 100.000 besed). V primerjavi s številom vseh samostalnikov, priso­tnih v korpusu, je nominalizacij 4,58 %.123 Število ni visoko, vsekakor pa ga ni moč ignorirati. Podatek govori o dejstvu, da je nominalizacija, katere prisotnost je bila že potrjena v nekaterih besedilnih tipih pisne slovenščine, kot smo omenili v prejšnjih poglavjih, prodrla tudi v govor, čeprav je bilo že večkrat poudarjeno, da v slovenščini ta struktura tendencialno zveni nenaravno in da je težko razumljiva, zlasti če je uporabljena pogosto (prim. Klinar 1996, Žele 1996). 6.3.6.1 Distribucija posameznih besedotvornih pripon Tabela 6.15 podrobno prikazuje distribucijo nominalizacij, tvorjenih s posame­znimi besedotvornimi priponami, v različnih besedilnih tipih govorjene sloven-ščine. V tabeli 6.16 so povzete vrednosti za glavne štiri podkorpuse, preračunane na 100.000 pojavitev. 123 Delež je bil izračunan na podlagi izračuna z iskanjem s samim nadomestnim znakom * (torej nič ali več znakov) za besedno vrsto samostalnik. Iz tabele 6.15 lahko sklepamo, da je najbolj uporabljena pripona v govorjeni slovenščini (kot jo predstavlja korpus GOS) pripona -anje z 2.675 pojavitvami, kar je v skladu s splošnim pojavljanjem te pripone v drugih analiziranih korpu­sih (prim. podatke v 4., 5. in prejšnjih razdelkih 6. poglavja) in z njeno veliko produktivnostjo, ki jo izkazuje SSKJ. Ostale pripone so veliko redkejše; med nji­mi prednjači -enje (s 1.069 pojavitvami, torej manj kot polovico v primerjavi z -anje), nato sledijo -ek (937), -tev (704), -ava (580) in -tje (124). Slika 6.3 prika­zuje te podatke v obliki deležev celotnega števila vseh analiziranih nominalizacij. Slika 6.3: Deleži posameznih nominalizacijskih pripon v korpusu GOS 6.3.6.2 Besedilni tipi govora in nominalizacija Veliko bolj pomembno od statističnih podatkov za posamezne besedotvorne pri­pone pa je opazovati, kako se razlikuje prisotnost nominalizacije v različnih tipih govora in uporabljenih kanalih. Tabela 6.17 prikazuje podatke z vidika dveh glav­nih tipov govora (javnega in nejavnega), tabela 6.18 pa podatke za posamezne podtipe (informativno-izobraževalni, razvedrilni, zasebni in nezasebni). V tabeli 6.19 so končno povzete razlike med pojavljanjem nominalizacije v govorjenem diskurzu glede na uporabljeni kanal (televizija, radio, osebni stik, telefon). Da bi bili podatki čim bolj primerljivi z vidika pogostnosti nominalizacije, so v tabelah podani tudi podatki o pojavnicah ter število vseh samostalnikov v posameznem podkorpusu. Iz tabel 6.17 – 6.19 je razvidno, da je, kot je bilo že povedano, v analiziranem govorjenem diskurzu število nominalizacij razmeroma nizko (vendar so vse­kakor prisotne). Veliko bolj zanimiva od samega števila pa je primerjava med posameznimi tipi, ki pokaže pomembne razlike. Prva razlika, ki se zdi vredna pozornosti, je dejstvo, da je delež samostalnikov med vsemi pojavnicami v jav­nem govoru 17,42 %, medtem ko znaša njihov delež v nejavnem govoru le 11,40 %, kar bi lahko nakazovalo povezavo med tipom diskurza in stopnjo načrtovanja ter nadzora, ki je prisotna v posameznem tipu, če upoštevamo, da se s samostalniki bogat jezik navadno asociira z višjo stopnjo formalnosti zaradi večje leksikalne gostote, kot smo videli v predhodnih poglavjih. Javni govor zaradi svoje narave zahteva višjo stopnjo priprave in pogosto tudi višji register v primerjavi z nejavnim govorom. Zdi se, da se to odraža tako v višjem deležu samostalnikov kot v bistveno višjem deležu analiziranih nominalizacij124 (5,45 % v javnem govoru proti 2,82 % v nejavnem), kot prikazuje tabela 6.17, iz katere lahko sklepamo, da je javni govor tisti, ki ga zaznamuje nominalizacija, saj je prisotna skoraj dvakrat bolj kot v nejavnem. Stanje pa vseeno ni tako preprosto, če upoštevamo podatke v tabeli 6.18. Če so deleži samostalnikov v obeh podtipih javnega govora (informativno-izobraže­valnem in razvedrilnem) na eni strani in deleži v nejavnem govoru (nezasebnem in zasebnem) na drugi razmeroma podobni (18,06 % proti 16,42 % v prvem in 12,27 % proti 10,94 % v drugem primeru), je razlika bolj poudarjena pri nominalizacijah znotraj teh samostalnikov. Najvišji delež (6,53 %) ima javni informativno-izobraževalni govor, medtem ko jih je v razvedrilnem javnem go­voru za malo več kot polovico (3,58 %). Tudi tukaj se potrjuje pogostejša raba nominalizacije v besedilnem tipu, kjer je zahtevani register višji. Med obema podtipoma nejavnega govora je razlika še bolj opazna: v nezasebnem govoru je 124 Ocena je seveda omejena na analizirane izpeljane nominalizacije, ne na vse tiste, ki so prisotne v korpusu. V vsakem primeru na osnovi predhodno omenjenih statističnih podatkov lahko sklepamo, da se razmerja kljub temu ne bi razlikovala v taki meri, da bi občutno spremenila našo interpretacijo. nominalizacij 4,50 % vseh samostalnikov (celo več kot v javnem razvedrilnem govoru), v zasebnem pa jih je le 1,83 %. Če upoštevamo, da so med sporočanj­skimi dogodki, ki jih za nejavni nezasebni govor naštevata Verdonik in Zwi­tter Vitez (2011: 109), formalni in neformalni sestanki, svetovanje, storitve, formalni pogovori itd., med sporočanjskimi dogodki v zasebnem diskurzu pa pogovore v družini ali med prijatelji oz. znanci, se znova potrdi povezava med pogostejšo rabo nominalizacije in formalnostjo diskurza. Podobno tudi v tabeli 6.19 vidimo potrditev hipoteze: kanali, v katerih je go­vor bolj načrtovan (in formalen) izkazujejo več nominalizacij (v televizijskem diskurzu jih je 6,89 %, v radijskem 5,17 %), v tistih kanalih, kjer se register pogosto zniža, kot sta osebni stik (3,21 %) in telefon (3,04 %), pa jih po drugi strani najdemo manj. Tudi delež samostalnikov v primerjavi z vsemi pojavnica­mi v podkorpusih potrjuje našo interpretacijo navedenih podatkov: sporočanj­ski dogodki, ki so se odvili skozi osebni stik ali po telefonu, so zaznamovani z manjšim številom samostalnikov nasploh, ne samo z manjšim številom nomi­nalizacij med temi samostalniki. Če gremo onkraj kvantitativnega aspekta in se dotaknemo kvalitativnega, v analiziranem govorjenem diskurzu opazimo – tudi če za zgled vzamemo le prej navedene primere – tipično sintaktično kompleksnost govora, ki jo zaznamuje razmeroma nizka leksikalna gostota in skladnja, bogata s prirednimi ali podre­dnimi stavki. V primeru 6.24, ki ga še enkrat navajamo v nadaljevanju (6.31) zaradi priročnosti in mu dodajamo skladno ubeseditev nominalizacije, so trije stavki z 20 besedami, med katerimi jih je 13 leksikalnih; torej je leksikalna gostota 4,33 besed na stavek. Ker gre za poved, ki vsebuje eno nominalizacijo (kuhanje), bi leksikalna gostota lahko bila še nižja, če bi namesto slovnične metafore uporabili skladno ubeseditev, kot v 6.31b, kjer je zaradi uvedbe doda­tnega odvisnega stavka leksikalna gostota celo 3,5. 6.31 a. ki jih večinoma lahko porabimo kr tako brez predhodnega kuha­nja na voljo so nam tud zeleni pripravljeni s špinačo in b. ki jih večinoma lahko porabimo kr tako ne da bi jih predhodno kuhali [...] Situacija se zdi precej podobna tudi v ostalih primerih: nominalizacija nekoliko zgosti sporočilo, a ker gre za izolirane primere, torej za nominalizacije, ki so daleč druga od druge in ki se ne uporabljajo pogosto, se leksikalna gostota sicer zviša, a le malo, zato očitno nima velikega vpliva na besedila na splošno. Kakor koli že, gre za hipotezo, ki bi jo bilo nujno preveriti s poglobljeno analizo. 6.3.7 Sklepne ugotovitve Govorjeni jezik se deli na različne tipe in podtipe, vsakega pa zaznamuje svojstven skupek pravil, konvencij in značilnosti. Številna izmed teh se razlikujejo od tistih, ki opredeljujejo pisni jezik, in zdi se smiselno, da jih ocenjujemo raje z vidika njih samih kot zgolj v primerjavi s pisnim jezikom. Čeprav smo v tem razdelku izhajali iz analize prisotnosti nominalizacije v pisnem jeziku, smo poskusili podati in interpretirani rezultate brez zunanjih primerjav. Podatki, ki smo jih zbrali s korpusom GOS, potrjujejo našo začetno hipotezo le delno: nominalizacija je nedvomno pogostejša v formalnejših govornih be­sedilnih vrstah v primerjavi z manj formalnimi, in sicer tako z vidika različnih besedilnih tipov kot tudi z vidika uporabljenega kanala. Toda pokazali smo, da fenomen ni popolnoma marginalen v slovenskem govorjenem jeziku nasploh: v korpusu GOS je pogostnost analiziranih nominalizacij približno 700 prime­rov na 100.000 pojavnic; če upoštevamo, da nismo zajeli vseh nominalizacij, temveč le tiste, ki so tvorjene z izbranimi sedmimi priponami, je realna številka gotovo nekoliko višja. Delež je v nekaterih govornih tipih bistveno večji kot v drugih, a nikjer ni nominalizacija popolnoma odsotna. Predvidevamo lahko, da so besedilni tipi, v katerih je nominalizacija bolj pogosta, tudi tisti, ki so najbolj pod vplivom pravil in norm pisnega jezika, saj gre pogosto za govorjena besedila, ki so vsaj deloma vnaprej pripravljena v pisni obliki (npr. televizijske ali radijske oddaje, pa tudi nekateri tipi osebnih stikov, kot so formalni sestanki in podobno), vendar bi bila za potrditev potrebna podrobnejša raziskava. Ne glede na to pa je nemogoče trditi, da je vpliv pisnega jezika odgovoren za vse nominalizacije, ki so bile izluščene iz korpusa, saj jih je moč v nezanemarljivem številu najti tudi v najbolj spontanih in najmanj načrtovanih tipih govora, kot so zasebni pogovori. 6.4 REFERENČNI KORPUSI SLOVENŠČINE Namen raziskav, ki so bile predstavljene v tem poglavju, je bil osvetliti sliko po­javljanja nominalizacije v različnih izvirnih in prevedenih besedilnih tipih v slo­venščini. Zaradi omejene dostopnosti in velikosti korpusov raznovrstnih besedil so bile za raziskave uporabljene tudi manjše zbirke besedil, ki so osredotočene na posebne besedilne vrste. Prednost takih zbirk je, da omogočajo tako kvantitativni pristop s pomočjo korpusnih orodij kot tudi kvalitativne analize, saj je število pojavitev nominalizacij dovolj omejeno – četudi govorimo občasno o več tisoč primerih – za ročno pregledovanje vseh najdenih oblik. Slika o rabi nominaliza­cije v različnih oblikah slovenskega jezika, ki smo jo tako predstavili do sedaj, je sicer natančna, a le delna, predvsem pa ne pokriva splošnega jezika, torej tistega, ki naj bi odražal najširšo rabo. Zato v sklepnem delu kot zadnjo predstavljamo še raziskavo, katere namen je ponuditi širši pogled na pojavljanje nominalizacije v slovenskem jeziku. Gre za na korpusni metodologiji osnovan poskus prikaza, kakšno je pojavljanje nominalizacije v slovenščini: s kvantitativno metodo želimo pokazati, v kolikšni meri je v skladu z opisi, ki jih v literaturi zasledimo za druge jezike, in z ugotovi­tvami, do katerih smo prišli na osnovi predhodno obravnavanih manjših korpu­sov, namreč da je nominalizacija značilna zlasti za besedila s področja znanosti, uradniškega sveta in prava (Halliday in Matthiessen 2004: 636) ter da praktično ni besedilnih tipov (tvorjenih za odrasle govorce), kjer bi bila nominalizacija po­polnoma odsotna. 6.4.1 Korpusi in metoda Kot je bilo opisano v 3. poglavju, so se v zadnjih letih korpusna orodja za sloven-ščino izredno hitro razvila in dandanes imamo na voljo več zanimivih korpusov različnih velikosti, pa tudi orodja za gradnjo lastnih korpusov (gl. npr. Vintar 2009, Fišer in Erjavec 2011, Verdonik in Zwitter Vitez 2011, Vintar, Jerko in Kulovec 2012, Logar Berginc et al. 2012). Tako bogata korpusna infrastruktura nam nudi odlična orodja za poskus razumevanja specifičnih pojavov na podlagi kvantitativnih podatkov: prav na primeru nominalizacije se izkaže, da nam lahko podatki, zbrani iz korpusov, pokažejo bistvene razlike v rabi, kot bomo videli v nadaljevanju. V naši raziskavi bomo torej podatke, pridobljene z obsežno raziskavo, opravlje­no s korpusoma Gigafida in Kres, ki sta bila opisana v 3. poglavju, primerjali z rezultati dveh prejšnjih raziskav, opisanih v tem poglavju, ki se osredotočata na nekatere znanstvene in strokovne besedilne tipe ter na govor, in s prevodno slovenščino, kot se izraža v korpusu Spook. V nadaljevanju so navedeni korpusi izvirnih in prevedenih slovenskih besedil, ki so bili uporabljeni v raziskavi, nato pa je na kratko orisana še metodologija. 6.4.1.1 Korpusi Za raziskavo so bili zbrani podatki iz korpusov izvirnih slovenskih besedil in pre­vodnih korpusov. Korpusa Gigafida in Kres vsebujeta različne podkorpuse, ki smo jih analizirali posebej: to so podkorpusi Časopisi, Revije, Leposlovje, Stvarna besedila, Internet in Drugo. Da bi bila dobljena slika o pojavljanju nominalizacije v slovenskem jeziku čim bolj popolna, smo podatke, pridobljene s pomočjo že omenjenih korpusov, primerjali tudi z raziskavami, opravljenimi s korpusom Gos (poglavje 6.3) in ad hoc korpusom znanstvenih ter strokovnih besedil (poglavje 6.1). Rezultate za izvirna slovenska besedila smo primerjali s pojavljanjem nomi­nalizacije v prevedenih besedilih korpusa Spook (podrobneje predstavljenega v 4.2.2), pri čemer smo uporabili podkorpuse prevodov leposlovnih del iz anglešči­ne, nemščine, francoščine in italijanščine. V želji, da bi zajeli čim večjo žanrsko raznolikost, smo poleg tega uporabili tudi italijansko-slovenski vzporedni korpus neleposlovnih besedil s 621.036 pojavnicami, ki je podkorpus vzporednega kor­pusa ISPAC (opisan v 4.2.3) in je po vsebini primerljiv s korpusom Stvarnih besedil v Gigafidi oz. Kresu. Glede na to, da podkorpus leposlovnih besedil v korpusih Gigafida in Kres vklju­čuje tako izvirna kot prevedena dela v slovenščini in med njimi ne ločuje, bomo za primerjavo podali še enkrat tudi podatke o pojavljanju nominalizacije v manj­ših (pod)korpusih izvirnih slovenskih besedil, in sicer v podkorpusu izvirnih slo­venskih leposlovnih besedil korpusa Spook (prim. Mikolič Južnič 2015) ter v podkorpusu literarnih besedil omenjenega korpusa KoSinZ. 6.4.1.1 Metoda Raziskava je potekala v več fazah: na eni strani smo čim bolj celostno preverili po­javljanje nominalizacij v izvirni slovenščini, na drugi pa podatke primerjali tudi s pojavljanjem v prevodni slovenščini. Najprej smo omejili raziskavo na tri besedotvorne pripone, -anje, -enje in -tev, saj predhodne raziskave (prim. 4. poglavje) kažejo, da je približno 85 % vseh priponskih nominalizacij, ki se pojavljajo v SSKJ, tvorjenih s samo temi tre­mi besedotvornimi priponami.125 Iz korpusov Gigafida in Kres smo s pomočjo spletnih vmesnikov izluščili vse pojavitve izglagolskih nominalizacij z navedeni­mi priponami. Čeprav gre za vzorec, ki ne vključuje vseh nominalizacij, meni­mo, da so podatki dovolj posplošljivi, da lahko na podlagi dobljenih rezultatov z razumno mero gotovosti ocenimo pojavljanje nominalizacije v slovenskem jeziku nasploh. 125 Čeprav so v že omenjene raziskave poleg nominalizacij, tvorjenih s temi tremi besedotvornimi priponami, vključene tudi tiste, ki so tvorjene s priponama -(a)cija in -tje, to v tem primeru ni bilo izvedljivo, saj je bila količina šuma (tj. nepravih zadetkov), ki se je pojavljala z zadnjima dvema, tako velika, da je bila zaradi na splošno ogromnega števila primerov iz Gigafide neobvladljiva. Pri preverjanju ustreznosti rezultatov med prvimi 500 zadetki, pridobljenimi z ustreznimi iskalnimi pogoji v Gigafidi, se je izkazalo, da je pri besedotvornih priponah -anje, -enje in -tev šuma malo (do 4 %), medtem ko ga je pri besedotvornih priponah -(a)cija in -tje neprimerno več (med 27 in 41 %). Iskanje nominalizacij je bilo tako v korpusu Gigafida kot v korpusu Kres izvedeno s pomočjo možnosti iskanja po seznamih: vmesnik avtomatsko poišče vse oblike, povezane z iskano lemo (osnovno obliko), zato so bili iskalni pogoji relativno pre­prosti: z uporabo nadomestnega znaka (*), določanjem besedne vrste samostalnik v dodatnih možnostih ter izbiro podrobnosti, kot je na primer iskanje izključno neživih občnih imen srednjega spola, smo za izbrane tri besedotvorne pripone v korpusu pridobili skupno število pojavitev nominalizacij. Ker tako Gigafida kot Kres omogočata filtriranje podatkov glede na različne kriterije, povezane s taksonomijo besedil, smo izluščili podatke o pojavljanju nominalizacij z izbranimi besedotvornimi priponami v različnih besedilnih ti­pih. Poleg tega smo s filtri leta publikacije preverili tudi, ali in v kakšni meri se je spreminjalo pojavljanje nominalizacij longitudinalno, v obdobju zadnjih dvajsetih let. V naslednji fazi smo pridobljene podatke iz korpusov Gigafida in Kres pri­merjali s predhodnimi raziskavami, opravljenimi na korpusih Gos in KoSinZ ter s podatki, ki smo jih s primerljivo metodo pridobili za korpuse prevodne slovenščine. Gre za korpuse različnih velikosti, zato smo vse rezultate preraču­nali na 100.000 pojavnic. Na ta način smo poskusili čim bolj celostno oceniti pojavljanje nominalizacije v slovenskem jeziku. Rezultati izvedenih analiz so opisani v naslednjem razdelku. Končno smo preverili tudi pojavljanje istih besedotvornih pripon v korpusu Spook: poiskali smo vse pojavitve v vseh štirih podkorpusih slovenskih prevo­dov (iz angleščine, nemščine, francoščine in italijanščine), poleg tega pa smo podatke primerjali tudi s pojavljanjem nominalizacije v prevodih neliterarnih besedil iz italijanščine. Tako pridobljene podatke smo strnili v nadaljevanju. 6.4.2 Rezultati in diskusija 6.4.2.1 Nominalizacija v izvirnih slovenskih besedilih Kvantitativna raziskava korpusov izvirnih slovenskih besedil je pokazala precejšnje razlike v pojavljanju nominalizacije. Tabela 6.20 povzema podatke o pogostnosti nominalizacij v korpusih Gigafida, Kres, Gos, KoSinZ in Spook, preračunane na 100.000 pojavnic. 100.000 pojavnic Ne glede na različno zastopanost besedilnih tipov izkazujeta korpusa Gigafi­da in Kres v celoti zelo podobno pogostnost nominalizacije (1.830 oz. 1.832 primerov).126 Podrobnejši pregled razkrije, da število izrazito niha pri različnih podkorpusih. V korpusu Gigafida so nominalizacije najpogostejše v podkorpusu Stvarnih besedil (2.444) in je na drugem mestu podkorpus Drugo127 (2.310), v Kresu pa so najpogostejše v podkorpusu Drugo (2.552), na drugem mestu pa je podkorpus Stvarnih besedil (2.445). Pogosteje kot v povprečju celote se nomi­nalizacije pojavljajo še v podkorpusu Internet (1.945 v Gigafidi, 2.341 v Kresu), približno enako pogosto se pojavljajo v podkorpusih Časopisi (1.821 v Gigafidi, 1.767 v Kresu) in Revije (1.729 v Gigafidi, 1.727 v Kresu), bistveno redkeje pa 126 Podatki so v vseh primerih navedeni preračunano na 100.000 pojavnic. 127 Kot navajajo Arhar Holdt, Kosem in Logar Berginc (2012: 18), kategorija »Drugo« vsebuje »podnapise filmov, nadaljevank in dokumentarnih oddaj ter t. i. postprodukcijska besedila, ki smo jih vse dobili na RTV Slovenija, iz obeh predhodnih korpusov pa smo sem umestili še zapise sej Državnega zbora RS in besedila z več manjkajočimi bibliografskimi podatki, pri katerih nismo mogli določiti druge kategorije, tudi t. i. besedilni drobiž«. se pojavljajo v podkorpusu Leposlovje, in sicer tako v Gigafidi (668) kot v Kresu (806), čeprav so v zadnjem nominalizacije v leposlovnem podkorpusu nekoliko pogostejše kot v prvem. Podatki, zbrani s pomočjo ostalih analiziranih korpusov, se ujemajo s prej ome­njenimi: izvirno (sodobno) slovensko leposlovje izkazuje nizko prisotnost no­minalizacije – še nižjo kot v korpusih Gigafida in Kres: tako je v leposlovnem podkorpusu korpusa KoSinZ le 366 nominalizacij na 100.000 pojavnic, v pod­korpusu izvirnih slovenskih leposlovnih besedil korpusa Spook pa 586. Prav tako izrazito malo nominalizacije izkazuje govorni korpus Gos (546). Po drugi strani pa je nominalizacija zelo pogosta v preostalih podkorpusih korpusa Ko-SinZ, v znanstvenih besedilih – tako humanističnih in družboslovnih (2.386) kot naravoslovnih (2.664) – in v strokovnih, pravnih besedilih, kjer je nomina­lizacije daleč največ (3.138). Ob upoštevanju besedil, ki so bila vključena v korpusa Gigafida in Kres (prim.Logar Berginc in Šuster 2009), na podlagi že navedenih podatkov lahko povza­memo, da se na splošno obravnavane tipologije nominalizacij pojavljajo izrazito bolj pogosto v neumetnostnih besedilih, pri čemer izstopajo strokovna pravna besedila, znanstvena besedila (zlasti s področja naravoslovja), ter t. i. stvarna besedila, ki prav tako vključujejo strokovna besedila, pa tudi nestrokovna neu­metnostna besedila. Izrazito pogosta je nominalizacija tudi v kategoriji Drugo korpusov Gigafida in Kres. Zanimiva je razlika med pojavnostjo nominalizacije v podkorpusu Internet med Gigafido in Kresom, saj se v zadnjem pojavlja za dobrih 25 % pogosteje kot v prvem, kar je verjetno pogojeno z izbiro tipa in vsebine spletnih strani, ki so bile vključene v manjši, referenčni korpus. Pod­korpusa Časopisi in Revije sta po vsebnosti nominalizacije zelo podobna pov­prečni vrednosti za oba korpusa, kar je razložljivo z dejstvom, da so tu zbrana besedila splošne narave, v katerih niso pogosto uporabljena izrazna sredstva, tipična za strokovna/znanstvena besedila. Prav tako pa ta besedila niso po slo­gu z vidika nominalizacije podobna leposlovnim besedilom, kjer je pojavnost opazovane strukture neprimerno manjša; pri tem gre izpostaviti tudi dejstvo, da je nominalizacija v skladu z našimi podatki redkejša v izvirnem slovenskem leposlovju, kot ga predstavlja analizirani podkorpus Spooka (586 primerov), kot v leposlovnih podkorpusih Gigafide in Kresa, ki vsebujejo tudi prevedena besedila, kar smo že omenili. V govoru se nominalizacija pojavlja s podobno pogostnostjo kot v leposlovju, kar pomeni, da se v primerjavi z ostalimi analizi­ranimi besedilnimi tipi pojavlja razmeroma redko.128 128 Tudi v govoru se pojavljajo izrazite razlike glede na govorno situacijo in tip diskurza, kot smo videli v razdelku 6.3: v bolj spontanem, nenačrtovanem govoru se nominalizacije pojavijo približno 50 % redkeje kot v načrtovanem govoru (ki je navadno vnaprej pripravljen v pisni obliki); prim. tudi Mikolič Južnič (2012b). 6.4.2.2 Pregled pojavljanja nominalizacije v Gigafidi med letoma 1990 in 2011 Izhajajoč iz ugotovitev, ki jih navaja Žele (1996), smo želeli preveriti, ali se je trend naraščanja nominalizacij nadaljeval tudi med leti 1990 in 2011. Analiza je bila opravljena na korpusu Gigafida, ki ga zaznamuje velik delež publicističnega jezika (žanra, obravnavanega v omenjenem članku). Toda kot vidimo v tabeli 6.21, se je izkazalo, da na podlagi analiziranih podatkov ni opaznega trenda povečevanja števi­la nominalizacij v obravnavanem obdobju: količina sicer nekoliko niha,129 a le v pri­meru podkorpusa Stvarnih besedil opazimo splošni trend povečevanja skozi čas (če zaradi slabe reprezentativnosti besedil v korpusu izključimo obdobje 1990–1992), čeprav tudi v tem primeru prihaja do znatnih nihanj. Prav pri publicističnem jeziku (podkorpusa Časopisi in Revije) opažamo najbolj konstantne vrednosti nomina­lizacije v analiziranem obdobju; v podkorpusu Drugo pa zaznavamo celo obratni trend, kar je gotovo pogojeno s tipologijo besedil, ki so bila vključena vanj. 129 V privih letih (zlasti 1990–1992), ko je bilo zbranega zelo malo korpusnega gradiva, je zelo težko govoriti o trendu, saj so vzorci zaradi omejenosti preveč zaznamovani s slogom posameznih avtorjev. 6.4.2.3 Nominalizacija v prevodni slovenščini Končno smo želeli preveriti tudi, ali se prevodna slovenščina razlikuje od izvirne slovenščine. Pri tem smo se osredotočili zlasti na leposlovje, kjer je nominaliza­cija v izvirni slovenščini izrazito redkejša kot v drugih besedilnih tipih in kjer bi morda zaradi vpliva tujih jezikov lahko zasledili odstopanja od slovenske norme. Tako v tabeli 6.22 navajamo podatke, zbrane s korpusom Spook, za prevode iz štirih jezikov ter skupno povprečje v podkorpusu prevodne slovenščine, ki je po­dobno povprečju leposlovnemu delu korpusa Kres (prim. tabelo 6.20). Vendar pa v korpusu Spook prihaja do precejšnjih razlik med prevodi iz različnih jezikov: v prevodih iz francoščine je na primer skoraj dvakrat toliko nominalizacij kot v prevodih iz angleščine, v prevodih iz italijanščine jih je prav tako razmeroma malo, v prevodih iz nemščine pa spet nekoliko več. Kljub temu je v vseh literarnih prevodih nominalizacij bistveno manj kot v korpusih drugih besedilnih tipov, navedenih v tabeli 6.20. Da bi razložili razlike, ki se pojavljajo med posameznimi podkorpusi Spooka, bi gotovo morali preučiti vpliv pojavnosti nominalizacij v izvirnih besedilih v različnih jezikih, vendar to presega cilje pričujoče študije. Ob tem je za primerjavo naveden tudi podatek za prevode neleposlovnih del iz ita­lijanščine, kjer v primerjavi s podkorpusoma Stvarna besedila Gigafide in Kresa naj­demo bistveno manj nominalizacij: kot smo videli v tabeli 6.20, je v zadnjih 2.444 oz. 2.445 pojavitev na 100.000 pojavnic, kar je za četrtino več kot v prevodih iz itali­janščine. Analizirani vzorec prevedenih besedil je relativno majhen in omejen na pre­vode iz enega jezika, vendar bi lahko nakazoval na določeno mero hiperkorektnosti s strani prevajalcev: predhodne študije kažejo, da naj bi bila italijanščina na splošno bolj nagnjena k nominalizaciji od slovenščine (prim. poglavji 4 in 5); zaradi bojazni, da bi v slovenščino prenesli (pre)veliko število izvirnih nominalizacij, se zdi, da jih prevajalci dejansko uporabijo manj, kot je značilno za tovrstna besedila v slovenščini. 6.4.3 Sklepne ugotovitve Na podlagi opravljenih analiz lahko torej potrdimo hipoteze, izpostavljene v uvodu: nominalizacija se pojavlja v vseh besedilnih tipih, ki so bili obravnavani. Tako kot nakazujejo raziskave za druge jezike, pa se tudi v slovenščini pojavljajo izrazite variacije med različnimi besedilnimi tipi. Najmanj nominalizacije je moč zaslediti v izvirnih slovenskih leposlovnih besedilih in v govoru, čeprav se tudi v teh primerih pojavljajo znatne razlike. Če kot osnovo vzamemo povpreč­no število nominalizacij na 100.000 pojavnic v korpusih Gigafida in Kres (pri­bl. 1.830), je v obravnavanih leposlovnih (pod)korpusih nominalizacije le za dobro četrtino oz. največ polovico tega števila (prim. tabelo 6.20). V govornem korpusu Gos je pogostnost nominalizacije prav tako nizka (le tretjino povprečja Gigafide oz. Kresa), izpostaviti pa velja dejstvo, da je višja kot v nekaterih (pod) korpusih leposlovnih besedil, kar bi bilo lahko presenetljivo, saj načeloma v manj načrtovanih oblikah jezika, kot je govor, najdemo manj kompleksnejših struktur tipa slovnične metafore. Vzrok za to lahko iščemo v dejstvu, da Gos vključuje veliko televizijskih in radijskih oddaj, kjer sicer gre za govor, a so besedila pogosto vnaprej pripravljena v pisni obliki, kar nedvomno zaznamuje njihove jezikovne značilnosti. Tudi korpusi leposlovnih besedil, kot rečeno, izkazujejo določene razlike: največ nominalizacij je prisotnih v leposlovnem podkorpusu Kresa, nekoliko manj v pri­merljivem podkorpusu Gigafide (prim. tabelo 6.20). Oba omenjena podkorpu­sa vsebujeta tako izvirno kot prevodno leposlovje v slovenščini, zato smo preverili pojavljanje nominalizacije tudi v dveh manjših korpusih izključno izvirnega slo­venskega leposlovja, in sicer leposlovnem delu korpusa KoSinZ ter podkorpusu izvirnih slovenskih besedil korpusa Spook: podobno kot prej je tudi v tem primeru opazna razlika v pogostnosti, vendar je v obeh bistveno manj nominalizacije kot v Gigafidi in Kresu, kar bi bilo lahko posledica dejstva, da se avtorji v izvirnih slo­venskih leposlovnih besedilih nominalizacije poslužujejo manj pogosto kot v pre­vodni slovenščini. To nam potrjuje tudi tabela 6.20, v kateri so zbrani podatki o pojavljanju nominalizacije v prevodih iz različnih jezikov, saj je z izjemo angleščine, kjer je nominalizacija nekoliko redkejša kot v ostalih podkorpusih, te strukture mo­goče najti veliko bolj pogosto v prevodni slovenščini (prim. tabelo 6.22). Za globlji vpogled v razlike, ki se pojavljajo v prevodih iz posameznih jezikov, bi bilo nujno preveriti obseg vpliva izvirnih jezikov, kar je bilo do sedaj narejeno le deloma. Med ostalimi besedilnimi tipi največ nominalizacije po pričakovanjih izkazuje­jo znanstvena, še bolj pa pravna besedila. V teh dveh skupinah se nominaliza­cija pojavlja bistveno pogosteje od povprečja, ki ga izkazujeta tako Gigafida kot Kres: v humanističnih in družboslovnih besedilih je 30 % več nominalizacij od povprečja, v naravoslovnih kar 45 % več, v pravnih besedilih pa celo 71 % več. Publicistični jezik, kamor prištevamo podkorpuse časopisov in revij, se zelo pri­bližuje povprečju celotnih korpusov Gigafida in Kres. Če bi lahko pri Gigafidi trdili, da je v vsakem primeru izrazito zaznamovana s publicističnih jezikom, saj znaša delež tovrstnih besedil skupno 77 % celote, pa to zagotovo ne velja za kor­pus Kres, kjer publicistika zavzema skupno zgolj 40 % vseh besedil. Prav zato je še bolj pomenljivo, da sta povprečji pojavljanja nominalizacije v teh dveh korpusih v skladu s to analizo praktično enaki: z razumno mero gotovosti bi lahko imeli to povprečje za kazalnik pojavljanja nominalizacije v slovenščini nasploh. Vendar pa bi lahko ta podatek s popolno zanesljivostjo potrdili, če bi v raziskavo dejansko vključili vse nominalizacije, kar zaradi trenutnega načina avtomatskega označeva­nja korpusov (še) ni izvedljivo, predvsem zaradi prevelike količine šuma. S kvantitativno raziskavo pojavljanja nominalizacije v slovenščini smo želeli ob obstoječih kvalitativnih analizah ponuditi tudi številčne podatke, ki bi lahko v prihodnosti koristili tako kontrastivnim raziskavam med slovenščino in drugimi jeziki kot tudi prevodoslovnim analizam prevajanja nominalizacije iz različnih jezikov v slovenščino in obratno. Nominalizacija je namreč slovnična struktura, ki zaradi svojega vpliva na ubeseditev udeleženskih vlog korenito vpliva tudi na leksikalno gostoto in posledično na razumevanje besedila. V kakšni meri kateri izmed jezikov lahko prenese zgoščevanje informacij, ki ga povzroča nominalizaci­ja, pa je predmet prihodnjih raziskav. V predhodnih poglavjih smo skušali osvetliti pojavljanje nominalizacije v slo­venskem jeziku: tako v primerjavi z drugimi jeziki, zlasti italijanščino, kot tudi v različnih besedilnih tipih znotraj slovenščine. Raziskave temeljijo na sistem­sko funkcijskem modelu slovnice ter na pojmovanju nominalizacije kot vrste slovnične metafore predstavnostnega tipa in na korpusnem analitičnem pristo­pu. Konkretno se analiza na podlagi metod korpusnega jezikoslovja osredotoča zlasti na pogostnost nominalizacije ter na slovenske prevodne ustreznice itali­janskih nominalizacij. Na osnovi italijanskih korpusov La Repubblica in, v manjši meri, CORIS/CO­DIS ter slovenskih korpusov FIDA (kasneje tudi Gigafida, Kres, Gos in drugih) smo primerjali pogostnost zlasti z besedotvornimi priponami izpeljanih nomi­nalizacij v izbranih jezikih. V analiziranih vzorcih večjih enojezičnih korpusov, predstavljenih v 4. poglavju, je opaziti večjo pogostnost nominalizacije v ita­lijanskem jeziku kot v slovenskem, na podlagi česar bi lahko sklepali, da se v pisnih italijanskih besedilih (korpusa sta namreč sestavljena izključno iz pisnih besedil) globalno gledano nominalizacija pojavlja pogosteje kot v pisnih slo­venskih besedilih. Zaradi večje primerljivosti z analizami enojezičnih korpusov La Repubblica in FIDA je bila izvedena tudi analiza prisotnosti nominalizacije med najpogosteje uporabljenimi besedami v italijanskem in slovenskem delu korpusa ISPAC. Tudi ta potrjuje hipotezo, da se nominalizacija pojavlja po­gosteje v italijanščini, čeprav razlike niso tako velike, kot nakazuje primerjava omenjenih enojezičnih korpusov. Tako interpretacijo je potrdila tudi v 4. poglavju predstavljena analiza italijan­sko-slovenskega vzporednega korpusa ISPAC, ki je bil pripravljen namenoma za to raziskavo in vključuje deset leposlovnih in deset neleposlovnih italijanskih originalnih del ter njihove slovenske prevode. Kljub različnim vplivom, ki jih ima izvirno delo na izbiro določene sintaktične strukture v ciljnem jeziku in ki v skladu z raziskavami povečujejo število nominalizacij v slovenskem jeziku (in­terferenca, eksplicitacija, prevajanje drugih struktur z nominalizacijo) ter zaradi katerih bi bilo upravičeno pričakovati višje število nominalizacij v slovenskih prevedenih besedilih, kot naj bi to bilo navadno za pisno slovenščino in kot nakazujejo analize korpusa FIDA, je delež nominalizacij v italijanskem jeziku vseeno višji tako v neleposlovnih kot v leposlovnih besedilih korpusa ISPAC. Po drugi strani pa se je izkazalo, da je v skladu s podatki, predstavljenimi v 6. poglavju, stanje vseeno bolj zapleteno. Na osnovi analiz različnih slovenskih be­sedilnih tipov namreč opažamo velike razlike v pogostnosti med analiziranimi korpusi oz. podkorpusi. Že v korpusu ISPAC je za tri najpogostejše slovenske besedotvorne pripone (-anje, -enje in -tev) pogostnost med obema slovenskima podkorpusoma (leposlovnim in neleposlovnem) izrazito različna: povprečna po­gostnost na 100.000 besed celotnega slovenskega dela korpusa je 1.299, toda v leposlovnem podkorpusu je le 622 pojavitev, v neleposlovnem pa 1.937 pojavitev na 100.000 besed. Tako velika razlika v pogostnosti je vzpodbudila zanimanje za pojavljanje nominalizacije v drugih besedilnih vrstah izvirne slovenščine kot tudi v prevodih iz drugih jezikov. Preverili smo različne zbirke slovenskih leposlovnih besedil in ugotovili, da se nominalizacija pojavlja 668-krat na 100.000 besed v Gigafidi oz. 806-krat v Kresu, a ker oba korpusa vsebujeta tako izvirna slovenska besedila kot prevedena, smo preverili še nekatere druge vzorce, in sicer leposlovni podkorpus korpusa KoSinZ (366 primerov) in podkorpus izvirnih slovenskih be­sedil korpusa Spook (586 primerov). Očitno je, da slovenska leposlovna besedila nekoliko nihajo glede rabe nominalizacije, a je izkazujejo v vsakem primeru manj od prej omenjenih korpusov Gigafida in Kres; poleg tega je razvidno tudi, da se ne glede na to v prevedenih besedilih nominalizacija pojavlja pogosteje kot v izvirnih: v podkorpusu prevodov iz angleščine, nemščine, italijanščine in franco­ščine je nominalizacij 725 na 100.000 besed, v leposlovnem podkorpusu korpusa ISPAC jih je 622. Več nominalizacij je le v Kresu, a kot rečeno, je v tem korpusu nemogoče ločiti med prevedenimi in izvirnimi besedili. Med razlogi za take razli­ke smo omenili interferenco, pa tudi prevajanje drugih struktur, ki v slovenščini nimajo pravih ustreznic. Pri ostalih pregledanih besedilnih tipih je – tako kot v prevodih neleposlov­nih italijanskih besedil – nominalizacij bistveno več. Podatke, pridobljene za korpusa Gigafida in zlasti Kres kot celoti, lahko glede na sestavo štejemo kot povprečen odraz slovenskega pisnega jezika, zato verjetno lahko vrednosti no­minalizacije v teh dveh korpusih, ki sta mimogrede praktično identični (1.830 v Gigafidi in 1.832 v Kresu), štejemo kot nekakšno srednjo vrednost pogo­stnosti nominalizacije v slovenskem pisnem jeziku. V primerjavi s to srednjo vrednostjo lahko potem razvrstimo različne besedilne tipe v take, kjer se nomi­nalizacija pojavlja pogosteje (podkorpusi Internet, Stvarna besedila in Drugo v Gigafidi in Kresu, strokovna pravna besedila ter vsa znanstvena besedila – tako humanistična in družboslovna kot naravoslovna), in take, kjer se pojavlja redkeje (zlasti leposlovje, kot smo videli, poleg tega izrazito tudi vsi govorni podkorpusi korpusa Gos, za malenkost pa tudi publicistični jezik v podkorpu­sih Časopisi in Revije korpusov Gigafida ter Kres). Podatki se torej ujemajo z opažanji za druge jezike, ki smo jih omenili v 2. poglavju. Potrjuje pa se tudi hipoteza, da je dejanska prisotnost nominalizacije v slovenščini izjemno močno žanrsko pogojena. Zaradi večje preglednosti in priročnosti so vsi ti podatki še enkrat zbrani v tabeli 7.1. Iz zbranih podatkov je jasno, da se (čeprav različno pogosto) nominalizacija v slovenščini pojavlja v številnih, če ne vseh, besedilnih tipih. Tako kot torej v šte­vilnih drugih evropskih in ostalih jezikih je nominalizacija postala del slovenskega načina pisanja. Analiza prevedljivosti italijanskih nominalizacij v slovenščino je potekala na osno­vi primerov, izbranih glede na tip (oz. podtip) glagolskega dogodka. Ročna ana­liza 13.405 italijanskih primerov ter njihovih slovenskih prevodov je zajela tako podatke o pogostnosti posameznih primerov tipov glagolskih dogodkov kot tudi načine, kako so bili posamezni tipi prevedeni v slovenščino. Primerjali smo tudi pogostnost različnih tipov glagolskih dogodkov v korpusu ISPAC ter v korpusih La Repubblica in CORIS/CODIS ter ugotovili, da se pojavljajo določene razlike v pogostnosti (zlasti pri duševnih, materialnih in obstojanskih glagolskih dogod­kih), ki jih gre pripisati predvsem različnim zasnovam korpusov oz. večji ali manj­ši uravnoteženosti korpusov (najbolj uravnoteženo sestavo ima korpus CORIS/ CODIS, zato ga lahko jemljemo kot izhodišče pri primerjavah) ter naravi samih tipov analiziranih besedil: pri korpusu ISPAC, kjer je opazno precej visoko število duševnih glagolskih dogodkov, gre to dejstvo pripisati prisotnosti neleposlovnega podkorpusa, v katerem vsebina besedil sama pogojuje tako pogosto prisotnost tega tipa glagolskih dogodkov. V nadaljevanju smo se osredotočili na analizo tipov prevodnih ustreznic. Izkazalo se je, da je poleg neposrednega prevoda z (dobesedno prevedeno) nominalizacijo v korpusu prisotnih še več različnih možnosti prevoda: z drugačnim samostalni­kom, z glagolom (takim z enakim korenom oz. pomenom, takim z drugačnim korenom oz. pomenom ter kopulo s pridevnikom oz. samostalnikom), pridev­nikom, prislovom, zaimkom, predlogom ter izpustom (takim, kjer ne pride do izgube pomena, in takim, kjer se del pomena izgubi). Daleč najpogosteje se po­javlja prevod z nominalizacijo (približno tri četrtine primerov), med preostalimi načini pa prevladuje glagolski prevod; ostale možnosti so (razen pridevnika in izpusta, ki se pojavljata nekoliko pogosteje) marginalnega pomena. Analiza posameznih prevodnih ustreznic glede na tip glagolskega dogodka je po­kazala, da ta do določene mere vpliva na verjetnost izbire določene prevodne ustreznice, čeprav v vseh primerih prevladuje prevod z nominalizacijo. Med vzroki, ki lahko botrujejo izbiri glagolskega prevoda nominalizacije, nava­jamo leksikalno gostoto in z njo povezano kopičenje nominalizacij v italijanskih stavkih. Druga okoliščina, ki pogosto sproži uporabo nenominalizacijskega pre­voda, je pojavitev italijanske nominalizacije v strukturi s pomensko izpraznjenim glagolom:130 take zveze v slovenščino pogosto niso neposredno prevedljive s struk­turno podobno zvezo, zato je navadno uporabljen preprosto glagol, ki označuje dani glagolski dogodek. Pridevniški, prislovni in predložni prevodi se navadno pojavljajo v izrednih, precej specifičnih okoliščinah, izpusti pa (kadar ne pred­stavljajo prevajalske napake in posledične izgube na pomenski ravni) načeloma popreprostijo gosto stavčno strukturo, ne da bi oškodovali pomen. Izredno velik vpliv na prevajanje nominalizacij ima tudi besedilna vrsta: pri vseh tipih (in podtipih) glagolskih dogodkov z izjemo čustvenih duševnih je nominali­zacij bistveno več v neleposlovnih besedilih. Glede čustvenih glagolskih dogodkov 130 Ravelli (2003) take zveze imenuje 'dead metaphors' (okostenele metafore): zveze naj ne bi bile več produktivne, temveč naj bi obstajale le v taki obliki, zato jih avtorica v svojih analizah ne upošteva kot prave slovnične metafore. V italijanskem jeziku je sicer tudi nekaj takih primerov, ko je metafora res precej okostenela (npr. fare il bagno, pri čemer je glagol bagnarsi v enakem pomenu stilno zaznamovan, zveza z izpraznjenim glagolom fare pa je nezaznamovana), vendar so te zveze večinoma še zelo žive (npr. effettuare un pagamento – pagare, fare una verifica – verificare) in pogosto vezane na registrske oz. žanrske značilnosti besedila (prim. Bruni et al. 1997, Cortelazzo 2004). pa vzrok za višjo pogostnost v leposlovju pripisujemo naravi samih besedil: v ana­liziranih neleposlovnih besedilih ni veliko prostora za izražanje čustev, saj gre v glavnem za znanstvene razprave oz. eseje. Tako smo potrdili vse hipoteze, ki smo jih omenili v uvodu, ter nakazali tudi ne­kaj možnosti za nadaljnje raziskave. Uporabnost dela vidimo tako pri praktičnem usposabljanju bodočih prevajalcev, bodisi s stališča osveščanja glede problematike prevajanja nominalizacij bodisi s stališča ponujanja konkretnih primerov in re­šitev iz prakse, kot tudi z vidika opisa slovenščine in njenih značilnosti na rav­ni leksikogramatikalnih struktur in besedilne analize. Ob tem nastali vzporedni korpus pa omogoča številne jezikoslovne, kontrastivne, prevodoslovne in druge raziskave, zato gotovo predstavlja pomemben doprinos k orodjem, ki so na voljo za jezikovno kombinacijo italijanščina – slovenščina. POVZETEK Monografija je primarno posvečena nominalizaciji in njenemu pojavljanju v slo­venskih besedilih, pri čemer se osredotoča tako na (zlasti iz italijanščine) pre­vedena besedila kot tudi na izvirna slovenska besedila. Teoretično je obravnava nominalizacije zasidrana v sistemsko funkcijski slovnici, ki jo je utemeljil M. A. K. Halliday s sodelavci. V okviru tega modela je nominalizacija definirana kot vrsta slovnične metafore idejnega tipa, pri kateri so glagolski dogodki, ki bi bili skladno ubesedeni z glagolom, metaforično ubesedeni s samostalnikom, tj. no­minalizacijo. Zaradi sistemskosti metafunkcij se sprememba na eni – predstav­nostni – odraža tudi na ostalih ravneh metafunkcij, besedilni in izkustveni, zato ima sprememba izrazito moč pri argumentaciji. Literatura navaja, da se različni jeziki različno odzivajo na pogosto uporabo nominalizacije: nekateri jeziki so bolj nagnjeni k njeni uporabi in jim torej pravimo nominalni, drugi pa se bolj poslu­žujejo skladnih ubeseditev z glagoli, zato jim rečemo verbalni. V tem delu želimo preveriti naslednje hipoteze: 1. Italijanski jezik naj bi bil v skladu z literaturo bolj »nominalno orienti­ran« od slovenskega jezika, ki naj bi bil bolj »glagolski«, zato se pričakuje, da je nominalizacija pogosteje rabljena v italijanščini. 2. Pogostejša uporaba nominalizacij v italijanščini predstavlja potencialni prevajalski problem, za reševanje katerega so na voljo različne strategije. 3. Ne glede na primerjavo z italijanskim jezikom se pričakuje, da je no­minalizacija eno izmed izraznih sredstev slovenskega jezika, po katerem posegajo slovenski avtorji izvirnih in prevedenih besedil. Pričakuje se tudi, da bo korpusna analiza pokazala, da pri tem ne gre le za občasno uporabo pod neposrednim vplivom tujih jezikov, temveč bolj razširjeno izrazno sredstvo. 4. Kljub temu da naj bi bila nominalizacija v skladu s pričakovanji na splo­šno prisotna v slovenskem jeziku, se pričakuje, da je struktura močno žanrsko pogojena: predvideva se, da bo bistveno bolj prisotna v žanrih, kjer se pogosteje pojavlja tudi v nekaterih drugih jezikih (npr. znanstve­nih besedilih), in da bo občutno manj prisotna v leposlovnih besedilih ter govoru. 5. Pričakuje se tudi, da je pojavljanje nominalizacije nekoliko različno v izvirnih slovenskih besedilih in besedilih, prevedenih iz drugih jezikov, saj se nominalizacija ne pojavlja v enaki meri v vseh jezikih. Študije so sicer osredotočene predvsem na primerjavo z italijanščino, vendar so v raziskavo vključeni tudi korpusi prevodov iz drugih jezikov. Tako so po uvodnem poglavju, kjer je predstavljena problematika, v drugem poglavju opisane osnove sistemsko funkcijske slovnice in slovnične metafore, vključno s kratkim orisom zgodovine razvoja nominalizacije. Tretje poglavje je POVZETEK posvečeno korpusom in metodi: najprej je podan krajši uvod v korpusno jezi­koslovje s pregledom italijanskih in slovenskih korpusov na spletu ter posebnim poudarkom na tistih, ki so bili uporabljeni v kvantitativnih raziskavah, nato je opisan tudi vzporedni italijansko-slovenski korpus, ki je nastal za potrebe opisa­nih raziskav. V poglavju o metodah je opisana klasifikacija nominalizacij glede na tip glagolskega dogodka, ki je ubeseden (materialni, duševni, odnosni, vedenjski, govorni in obstojanski glagolski dogodki): na podlagi te klasifikacije so bile izbra­ne nominalizacije, ki so bile zajete v kvalitativno analizo. V četrtem poglavju so opisani rezultati kvantitativne analize oz. primerjave pogostnosti nominalizacij v italijanskih izvirnih besedilih ter njihovih slovenskih prevodih. Peto poglavje je posvečeno kvalitativnim analizam: najprej je predstavljena analiza slovenskih prevodih ustreznic italijanskih nominalizacij, poleg tega je ločeno opisana poseb­na vrsta italijanskih nominalizacij, nominalizirani infinitiv, ter njegove prevodne ustreznice v slovenščini, nazadnje pa tudi tisti primeri, ko je slovenska nominali­zacija prevod drugih italijanskih glagolskih struktur, zlasti neosebnih glagolskih oblik. Šesto poglavje združuje natančnejši pregled pojavljanja nominalizacije v slovenščini, in sicer v manjših korpusih oz. pokorpusih znanstvenih, strokovnih in leposlovnih besedil, v različnih tipih govora v korpusu Gos ter v (naj)večjih korpusih slovenskega jezika, Gigafida in Kres. Zadnje, sedmo poglavje, v kate­rem so povzeti osnovni podatki v prid hipotezam, izpostavljenim v Uvodu, strni osnovne misli in poveže predstavljene raziskave v zaključeno celoto. SUMMARY The monograph is primarily dedicated to nominalization and its occurrence in Slovene texts, the main focus being both on translated texts (mainly from Ital­ian) and original ones. The theoretical framework for the research is modelled on Systemic Functional Grammar, which was founded by Halliday and his col­leagues. Within this model, nominalization is defined as a type of grammatical metaphor of the ideational kind, whereby processes that would be realized con­gruently by verbs, are metaphorically realized by nouns, i.e. nominalizations. Due to the systemic nature of the metafunctions, a change in one of the planes – the ideational one – is reflected also on the other planes, the textual and experiential; such changes of structure can therefore be used as a powerful argumentative tool. According to the literature, different languages react differently to the frequent use of nominalization: some are more inclined to use it regularly and are called nominal languages, others are more prone to use congruent wordings with verbs and are therefore called verbal languages. In this book, the aim is to verify the following hypotheses: 1. According to the literature, Italian is believed to be more “noun-orient­ed” than Slovene, which is supposedly more “verb-oriented”, therefore it is expected that nominalization is more frequently used in Italian. 2. The greater frequency of occurrence of nominalization in Italian can pose a potential problem in translation, which can be solved with vari­ous strategies. 3. Regardless of the comparison with Italian, it is hypothesized that nomi­nalization is one of the means of expression of the Slovene language, used freely by Slovene authors of original and translated texts. It is also expected that corpus analysis will show that this is not limited to spo­radic use influenced by foreign languages but it is a pervasive expressive form of the Slovene language. 4. Although nominalization is supposed to be generally present in Slovene, it is believed that it will be much more present in genres where it is more frequent in certain other languages as well (e.g. in scientific texts) and that it will be considerably less present in literary texts and in spoken language. 5. Another hypothesis is that the occurrence of nominalization will differ slightly in original Slovene texts and in translated ones, as nominaliza­tion does not occur with the same frequency in different languages. Re­search is mostly centred on a comparison with Italian, but translations from some other languages are also included in the analysis. After the introduction, in which the research question is presented, the second chapter describes the basics of Systemic Functional Grammar and grammatical SUMMARY metaphor, including a short outline of the history of the development of nomi­nalization. The third chapter is devoted to corpora and methodology: first, a brief overview of corpus linguistics is given, as well as a list of Italian and Slovene cor­pora that can be found online, with special emphasis on those that are used in the quantitative analysis; then the parallel Italian-Slovene corpus that was compiled for the purposes of this research is described. The chapter about the methodol­ogy comprises a classification of nominalizations according to the type of process that is realized (material, mental, relational, behavioural, verbal and existential processes): on the basis of this classification, instances of nominalization were chosen for the qualitative analysis. The fourth chapter offers the results of the quantitative analysis, i.e. the comparisons of the frequency of nominalizations in original Italian texts and their Slovene translations. The qualitative analysis is presented in the fifth chapter: the analysis of Slovene translation equivalents of Italian nominalizations is followed by a separate description of a special kind of nominalization, the nominalized infinitive, and of its translation equivalents in Slovene; the last part of the chapter revolves around those instances where Slovene nominalizations are equivalents of other original structures apart from nominalizations, such as non-finite verbal forms. The sixth chapter shows the results of the qualitative analysis: a detailed overview is given of the occurrence of nominalization in Slovene, analysed in several smaller corpora and subcorpora of scientific, technical and literary texts, in various types of speech in the Gos corpus and in the big Slovene corpora, Gigafida and Kres. The last, seventh chapter sum­marizes the essential data that confirm the hypotheses stated in the introduction and rounds up all the different studies presented in the previous chapters into a unified whole. Acta biologica slovenica. http://bijh-s.zrc-sazu.si/abs/SI/ABS/index.asp (dostop 20. 11. 2016). Aijmer, Karin in Bengt Altenberg, 1991: English Corpus Linguistics. Studies in Honour of Jan Svartvik. London/New York: Longman. Alexiadou, Artemis, 2001: Functional Structure in Nominals. Nominalizationa and Ergativity. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Alexiadou, Artemis, Gianina Iordachioaia in Florian Schäfer, 2011: Scaling the variation in Romance and Germanic nominalizations. Sleeman, Petra in Har­ry Perridon (ur.): The Noun Phrase in Romance and Germanic. Amsterdam/ Philadelphia: Benjamins. 25–40. Altieri Biagi, Maria Luisa, 1993: 'Dialogo sopra i due massimi sistemi' di Galielo Galilei. Asor Rosa, Alberto (ur.): Letteratura italiana Einaudi. Le opere. Vol. II. Torino: Einaudi. Altinkamiş, N. Feyza, Sophie Kern in Hatice Sofu, 2014: When context matters more than language: Verb or noun in French and Turkish caregiver speech. First Language 34/6. 537–550. Ammaniti, Niccolo, 2001: Io non ho paura. Torino: Einaudi. Ammaniti, Niccolo, 2004: Ni me strah. Prevedla Nataša Kos. Ljubljana: Študent­ska založba. Anderman, Gunilla in Margaret Rogers (ur.), 2008: Incorporating corpora: The Linguist and the Translator. Clevedon: Multilingual Matters. Archivio Datini – Corpus lemmatizzato del carteggio Datini. http://aspweb.ovi.cnr. it/(S(4hv2hsybrllmdg2sns2itam3))/CatForm01.aspx (dostop 20. 11. 2016). Archivio storico de »Il Corriere della Sera«. http://archivio.corriere.it/Archivio/ interface/landing.html (dostop 20. 11. 2016). Archivio storico de »La Repubblica«. http://ricerca.repubblica.it/ (dostop 20. 11. 2016). Archivio storico de »La Stampa«. http://archivio.lastampa.it/ (dostop 20. 11. 2016). Arhar Holdt, Špela, 2011: Luščenje besednih zvez iz besedilnega korpusa z uporabo dvodelnih in tridelnih oblikoskladenjskih vzorcev. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. Arhar Holdt, Špela, Iztok Kosem in Nataša Logar Berginc, 2012: Izdelava korpu­sa Gigafida in njegovega spletnega vmesnika. Erjavec, Tomaž in Jerneja Žga­nec Gros (ur.): Zbornik Osme konference Jezikovne tehnologije, 8. – 12. oktober 2012. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. 16–21. Arhar Špela in Vojko Gorjanc, 2007: Korpus FidaPLUS: nova generacija sloven­skega referenčnega korpusa. Jezik in slovstvo. 95–110. Ari, Omer, 2006: Review of three software programs designed to identify lexical bundles. Language Learning & Technology 10/1. 30–37. http://llt.msu.edu/ vol10num1/review3/ (dostop 19. 11. 2016). ArTeSiA (Archivio Testuale del Siciliano Antico). http://artesia.ovi.cnr.it/ (S(nnj5ys320vp5lh45cozgxw55))/CatForm01.aspx (dostop 20. 11. 2016). Aston, Guy, 1999: Corpus use and learning to translate. Textus, 12. 289–314. Azpiazu Torres, Susana, 2005: Stylistic-contrastive analysis of nominality and verbality in languages. Mourón Gigueroa, Cristina in Teresa Iciar Moralejo Gárate (ur.): Studies in Contrastive Linguistics. Proceedings of the 4th Internatio­nal Conference. Santiago de Compostela, Semptember 2005. Santiago de Com­postela: Universidade de Santiago de Compostela. BADIP: Banca Dati dell'Italiano Parlato. http://badip.uni-graz.at/it/ (dostop 20. 11. 2016). Bajec, Anton et al. (ur.), 1994: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS. Baker, Mona, 1992: In Other Words. London/New York: Routledge. Baker, Mona, 1995: Corpora in Translation Studies: an overview and some sug­ gestions for future research. Target 7/2. 223–243. Baker, Mona, 1998: Réexplorer la langue de la traduction : une approche par corpus«. Meta XLIII/4. 1–7. https://www.erudit.org/revue/meta/1998/v43/ n4/001951ar.pdf (dostop 19. 11. 2016). Baker, Paul (ur.), 2009: Cotemporary Corpus Linguistics. London/New York: Continuum. Banks, David, 2003: The evolution of grammatical metaphor in scientific wri­ting. Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, Miriam Taverniers in Louise Ravelli (ur.): Grammatical Metaphor. Views form Systemic Functional Linguistics. Am­sterdam/Philadelphia: John Benjamins. 127–147. Banks, David, 2007: Types of Nominalization in Scientific English. Ryzhkova, O. N. (ur.): Homo Legens v proshlom i nastojaschem. Nizhetaguilsjaja gosudarstven­naja sotsialno-pedagoguicheskaja, 250–258. https://hal.archives-ouvertes.fr/ hal-00715039/ (dostop 19. 11. 2016). Banks, David, 2008: The Development of Scientific Writing, Linguistic features and historical context. London: Equinox. Banks, David, 2008: The Development of Scientific Writing, Linguistic features and historical context. London: Equinox. Baricco, Alessandro, 1994: Novecento. Milano: Feltrinelli. Baricco, Alessandro, 1996: Seta. Milano: RCS Libri. Baricco, Alessandro, 1999: Svila. Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Vale-Novak. Baricco, Alessandro, 2000: Devetsto. Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Vale-Novak. Barlow, Michael, 1995a: ParaConc: A concordancer for parallel texts. Computers and Texts 10. 14–16. Barlow, Michael. 1995b. A Guide to ParaConc. Houston: Athelstan. Barlow, Michael. 1996. Analysing Parallel Texts with Paraconc. Predavanje z dne 10.08.1996 na letni konferenci ALLC/ACH, Bergen, Norveška. http://icl. pku.edu.cn/icl_groups/parallel/reference/ Analysing%20Parallel%20Texts%20 with%20ParaConc.pdf (dostop 19. 11. 2016). Baroni, Marco in Silvia Bernardini, 2006: A New Approach to the Study of Tran­slationese: Machine-learning the Difference between Original and Translated Text. Literary & Linguistic Computing 21/3. 259–274. Baroni, Marco, Silvia Bernardini, Federica Comastri, Lorenzo Piccioni, Ales­sandra Volpi, Guy Aston in Marco Mazzoleni, 2004: Introducing the La Re­pubblica Corpus: A Large, Annotated, TEI(XML)-Compliant Corpus of New­spaper Italian. Proceedings of the Fourth International Conference on Lan­guage Resources and Evaluation (LREC 2004). Paris: ELRA. 1771–1774. http://dev.sslmit.unibo.it/corpora/downloads/rep_lrec_2004.pdf (dostop 19. 11. 2016). Barrio Luis, María, 2004: Lexical density and noun group elaboration as indica­tors of written style in native and EFL compositions. Oro Cabanas, José Ma­nuel, JoDee Anderson, Jesús Varela Zapata (ur.): Linguistic perspectives from the classroom: language teaching in a multicultural Europe. Santiago de Compo­stela: Universidade de Santiago de Compostela. 203–216. Bateman, John A., 1990: Finding translation equivalents: an application of gram­matical metaphor. Karlgren, Hans (ur.): COLING-90: Papers presented to the 13th International Conference on Computational Linguistics. Volume 2. Strouds­burg, PA: Association for Computational Linguistics. 13–18. http://www. aclweb.org/anthology/C90-2003 (dostop 19. 11. 2016). Bažec, Helena, 2005/06: La determinatezza nell’italiano a confronto con lo sloveno. Doktorska disertacija. Benetke: Univerza Ca’ Foscari. Beeby, Allison, Patricia Rodríguez Inés in Pilar Sánchez-Gijón (ur.), 2009: Corpus Use and Translating: Corpus use for learning to translate and learning corpus use to translate. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Beltramo, Marina, 2000: Abilita di scrittura. Milano: Paravia. Benevolo, Leonardo, 1993: La citta nella storia d’Europa. Roma/Bari: Laterza. Benevolo, Leonardo, 2004: Mesto v zgodovini Evrope. Prevedla Vera Troha. Lju­bljana: Založba /*cf. Bernardini Silvia, Marco Baroni in Stefan Evert, 2006: A WaCky introduction. Baroni, Marco in Silvia Bernardini (ur.) Wacky! Working Papers on the Web as Corpus. Bologna: Gedit. 9–40. Bernardini, Silvia, 2006: Corpora for translator education and translation prac­tice: Achievements and challenges. Yuste Rodrigo, Elia (ur.): Proceedings of the Third International Workshop on Language Resources for Translation Work, Research & Training, LREC 2006. Paris: ELRA. 17–22. http://mellange.eila. jussieu.fr/bernardini_lrec06.pdf (dostop 19. 11. 2016). Bertinetto, Pier Marco, 1986: Tempo, aspetto e azione verbale nel verbo italiano. Il sistema dell'indicativo. Firenze: Accademia della Crusca. Bertinetto, Pier Marco, 1991: Il verbo. Renzi, Lorenzo in Giampaolo Salvi (ur.): Grande grammatica italiana di consultazione. Bologna: Il Mulino. 13–317. Bertinetto, Pier Marco, 1992: Metafore tempo-aspettuali. Linguistica, XXXII. 89–106. Bertinetto, Pier Marco, 1994: Statives, progressives, and habituals: analogies and differences. Linguistics 32. 391–423. Bertinetto, Pier Marco, 1997: Il dominio tempo-aspettuale. Demarcazioni, interse­zioni, contrasti. Torino: Rosenberg & Sellier. Biber, Douglas, Susan Conrad in Randi Reppen, 1998: Corpus Linguistics. Inve­stigatin Language Structure and Use. Cambridge: Cambridge University Press. Biblioteca Italiana. http://www.bibliotecaitaliana.it/ (dostop 20. 11. 2016). Blum-Kulka, Shoshana, 1986: Shifts of Cohesion and Coherence in Translation. House, Juliane in Shoshana Blum-Kulka (ur.): Interlingual and Intercultural Communication. Tübingen: Narr. 17–35. Bobbio, Norberto, 1995: Desnica in levica. Razlogi in pomeni političnega razli­kovanja. Prevedel Marjan Sedmak. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Bobbio, Norberto, 2004: Destra e sinistra. Ragioni e significati di una distinzione politica. Quarta edizione accresciuta, con una nota dell’editore. Roma: Donzelli. Boothman, Derek, 2000: Le scienze “esatte”: un approccio traduttivo. Atti del pri­mo convegno dell'Associazione Italiana di Linguistica Applicata, Pisa, 2000. http:// home.sslmit.unibo.it/~aitla/pisa/boothman.htm (dostop 20. 11. 2016). Bowker Lynne in Jennifer Pearson, 2002: Working with Specialized Language: A Practical Guide to Using Corpora. London: Routledge. Bowker Lynne, 2002: Computer-aided Translation Technology. A Practical Intro­duction. Ottawa: University of Ottawa Press. Bowker, Lynne, 2001: Towards a Methodology for a Corpus-Based Approach to Translation Evaluation. Meta XLVI/2. 345–364. http://www.erudit.org/ revue/meta/2001/v46/n2/index.html (dostop 20. 11. 2016). Bruni, Francesco in Tommaso Raso (ur.), 2002: Manuale dell’italiano professiona­le. Teoria e didattica. Bologna: Zanichelli. Bruni, Francesco, Gabriella Alfieri, Serena Fornasiero in Silvana Tamiozzo Gold-man, 1997: Manuale di scrittura e comunicazione. Per la cultura personale, per la scuola, per l'universita. Bologna: Zanichelli. Bybee, Joan L. in Carol Lynn Moder, 1983: Morphological classes as natural categories. Language 59. 251–270. Calvino, Italo, 1971: Per ora sommersi dall’antilingua. Parlangeli, Oronzo (ur.): La nuova questione della lingua. Brescia: Paideia. 79–101. Calzolari, Nicoletta in Alessandro Lenci, 2004: Linguistica computazionale. Strumenti e risorse per il trattamento automatico della lingua. Mondo digitale. 2. 56–69. (dostop 20. 11. 2016). Cardini, Franco, 1999: Europa e Islam. Storia di un malinteso. Roma/Bari: Laterza. Cardini, Franco, 2003: Evropa in islam. Zgodovina nekega nesporazuma. Prevedel Miro Bajt. Ljubljana: Založba /*cf. Casati Modignani, Sveva, 2000: Vaniglia e cioccolato. Milano: Sperling & Kupfer Editori. Casati Modignani, Sveva, 2003: Vanilija in čokolada. Prevedla Lucija Marija Mal. Ljubljana: Prešernova družba. Castelli, Margherita, 1995: La nominalizzazione. Renzi, Lorenzo, Giampaolo Salvi in Anna Cardinaletti (ur.): Grande grammatica italiana di consultazione. Vol. I. Bologna: Il Mulino. 333–356. CATEx (Computer Assisted Terminology Extraction). http://dev.eurac.edu:8080/ index/01_bistro_general_all_it.html#catex (dostop 20. 11. 2016). ccGigafida. http://hdl.handle.net/11356/1035 (dostop 20. 11. 2016). ccKres. http://hdl.handle.net/11356/1034 (dostop 20. 11. 2016). CEOD: Corpus Epistolare Ottocentesco Digitale. http://ceod.unistrasi.it/ (do­stop 20. 11. 2016). Chafe, Wallace, 1982: Integration and Involvement in Speaking, Writing and Oral Literature. Tannen, Deborah (ur.): Spoken and Written Language. 35–53. Cheng, Winnie, 2012: Exploring Corpus Linguistics Language in Action. London/ New York: Routledge. Cheng, Winnie, Chris Greaves in Martin Warren, 2008: A Corpus-driven Study of Discourse Intonation The Hong Kong Corpus of Spoken English (Prosodic). Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Chomsky, Noam, 1968: Remarks on nominalization. Jacobs, Roderick A. in Peter S. Rosenbaum (ur.): Readings in Transformational Grammar. Waltham, MA: Ginn & co. Publishing. 184–221. CILTA Corpus Linguistics site. http://corpora.dslo.unibo.it/ (dostop 20. 11. 2016). CLaVo (Corpus dei Classici Latini Volgarizzati). http://clavoweb.ovi.cnr.it/ (S(nx4s2q45jsru2zyxzbhxbu45))/CatForm01.aspx (dostop 20. 11. 2016). CoLFIS: Corpus e Lessico di Frequenza dell'Italiano Scritto. http://www.istc.cnr. it/grouppage/colfis (dostop 20. 11. 2016). Colombi, M. Cecilia, 2006: Grammatical metaphor: academic language deve­lopment in Latino students in Spanish. Byrnes, Heidi (ur.): Advanced Langua­ge Learning: The Contribution of Halliday and Vygotsky. London: Continuum. 147–63. CORIS/CODIS. http://corpora.dslo.unibo.it/coris_ita.html (dostop 20. 11. 2016). CORPORA.UNITO: Corpora dell'Universita di Torino. http://www.corpora. unito.it/ (dostop 20. 11. 2016). Corpus di conversazioni da chat-line in lingua italiana. http://www.intratext. com/IXT/ITA0192/ (dostop 20. 11. 2016). Corpus OVI dell'Italiano antico. http://gattoweb.ovi.cnr.it/(S(vknnad55 lj0zs4fj fi4afiel))/CatForm01.aspx (dostop 20. 11. 2016). Cortelazzo, Michele A., 2004: La lingua delle scienze: appunti di un linguista. Peron, Gianfelice (ur.): Premio «Citta di Monselice» per la traduzione letteraria e scientifica, 31–32–33, Padova: Il Poligrafo. 185–195. Cortelazzo, Michele in Federica Pellegrino, 2003: Guida alla scrittura istituziona­le. Roma/Bari: Laterza. Cresti, Emanuela, 1998: Gli enunciati nominali. Navarro Salazar, María Teresa (ur.): Italica Matritensia, Atti del IV Convegno SILFI, (Madrid, 27–29 giugno 1996). Firence: Franco Cesati Editore. 171–191. http://lablita.dit.unifi.it/ preprint/preprint-96coll04.pdf (dostop 20. 11. 2016). Crivello, Roberto, 1998: Style in Italian Technical Translation. Ata Chronicle, 10/1998. http://robertocrivello.com/style-in-italian/ (dostop 20. 11. 2016). Dante SEARCH. http://www.perunaenciclopediadantescadigitale.eu:8080/dan tesearch/ (dostop 20. 11. 2016). Dardano, Maurizio in Pietro Trifone, 1995: Grammatica italiana con nozioni di linguistica (terza edizione). Milano: Zanichelli. Della Porta, Donatella, 2002: Introduzione alla scienza politica. Bologna: Il Mulino. Della Porta, Donatella, 2003: Temelji politične znanosti. Prevedel Marjan Sed­mak. Ljubljana: Sophia. DIA-LIT (Lessico Italiano Televisivo in DIAcronia). http://193.205.158.203/ dialit/ (dostop 20. 11. 2016). Dik, Simon C., 1997: The Theory of Functional Grammar. Part 2: Complex and Derived Constructions. Berlin/New York: Mouton de Gruyter. DiVo (Corpus del Dizionario dei Volgarizzamenti). http://divoweb.ovi.cnr.it/ (S(hdqevh45fvo25eb2phu3l045))/CatForm01.aspx (dostop 20. 11. 2016). Dolgan, Marija, 1998 : L’infinitif dans le discourse proustien et dans sa version Slovene. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Doorslaer, Luc van, 1995: Quantitative and Qualitative Aspects of Corpus Selec­tion in Translation Studies. Target 7/2. 245–260. DSI. http://nl.ijs.si/noske/all.cgi/corp_info?corpname=dsi (dostop 20. 11. 2016). Ebeling, Jarle, 1998: Contrastive Linguistics, Translation, and Parallel Corpora. Meta, XLIII/4. https://www.erudit.org/revue/meta/1998/v43/n4/002692ar. pdf (dostop 20. 11. 2016). Eco, Umberto, 1977: Come si fa una tesi di laurea. Milano: Bompiani. Eco, Umberto, 1993: La ricerca della lingua perfetta nella cultura europea. Roma/ Bari: Laterza. Eco, Umberto, 2000: Baudolino. Milano: Bompiani. Eco, Umberto, 2003: Baudolino. Prevedel Vasja Bratina. Ljubljana: Mladinska knjiga. Eco, Umberto, 2003: Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi. Prevedla Vera Troha. Ljubljana: Založba /*cf. Eco, Umberto, 2003: Kako napišemo diplomsko nalogo. Prevedla Polona Mesec. Ljubljana: Vale-Novak. Eggins, Suzanne, 1996: An Introduction to Systemic Functional Linguistics. Lon­don: Pinter. Elikan, Dunja, 2014: Nominalizacija v uredbah Evropske unije v slovenščini in francoščini. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Englund Dimitrova, Birgitta, 2005 : Expertise and Explicitation in the Translation Process. Amsterdam/Philadelphia: Benjamins. Erjavec, Tomaž in Nataša Logar Berginc, 2012: Referenčni korpusi slovenskega jezika (cc)Gigafida in (cc)KRES. Erjavec, Tomaž in Jerneja Žganec Gros (ur.): Zbornik osme konference Jezikovne tehnologije. 8.–12. oktober 2012. Ljubljana: Institut Jožef Štefan. 57–62. Erjavec, Tomaž, 1997: Računalniške zbirke besedil. Jezik in slovstvo 42/2–3. 81–96. Erjavec, Tomaž, 2004: Uvod v korpusno jezikoslovje. http://nl.ijs.si/et/talks/kor pus/korpusno.html (dostop 20. 11. 2016). Erjavec, Tomaž, 2006: The FIDA & MULTEXT-East Language Resources. Lecture given at Gralis 2006. Institut für Slawistik der Universität, Graz 9 May 2006. http://www-gewi.uni-graz.at/gralis-alt/4.Gralisarium/GraLiS%202006/Erja vec_2006.ppt (dostop 20. 11. 2016). Erjavec, Tomaž, Darja Fišer, Simon Krek in Nina Ledinek, 2010: The JOS Lingui­stically Tagged Corpus of Slovene. Calzolari, Nicoletta, Khalid Choukri, Bente Maegaard, Joseph Mariani, Jan Odijk, Stelios Piperidis, Mike Rosner in Dani­el Tapias (ur.): Proceedings of the Seventh International Conference on Language Resources and Evaluation (LREC'10), Malta, 2010. http://citeseerx.ist.psu.edu/ viewdoc/download?doi=10.1.1.477.5163&rep=rep1&type=pdf (dostop 20. 11. 2016). Erjavec, Tomaž, Vojko Gorjanc in Marko Stabej, 1998: Korpus FIDA. Tomaž Er­javec in Jerneja Gros (ur.): Jezikovne tehnologije za slovenski jezik/Mednarodna multi-konferenca Informacijska družba – IS'98, Ljubljana: Institut Jožef Stefan. Erjavec, Tomaž, Vojko Gorjanc in Marko Stabej, 1998: Korpus FIDA. Erjavec, Tomaž in Jerneja Gros (ur.): Proceedings of the Language Technologies for the Slovene Language Conference. Ljubljana, 8. oktober 1998. Ljubljana: Institut Jožef Stefan. 124–127. http://nl.ijs.si/isjt98/zbornik.html (dostop 20. 11. 2016). Etnolog. http://www.etno-muzej.si/sl/etnolog/revija-etnolog (dostop 20. 11. 2016). EUR-Lex. http://eur-lex.europa.eu/homepage. html?locale=it (dostop 20. 11. 2016). EuroParl. http://www.statmt.org/europarl/ (dostop 20. 11. 2016). Evans, Vyvyan in Melanie Green, 2006: Cognitive linguistics: An Introduction. Edinbourgh: Edinbourgh University Press. Evrokorpus. http://www.evroterm.gov.si/evrokorpus/ (dostop 20. 11. 2016). Fallaci, Oriana, 2001: La rabbia e l’orgoglio. Milano: Rizzoli. Fallaci, Oriana, 2004: Bes in ponos. Prevedel Vasja Bratina. Tržič: Učila International. Fang, Zhihui, 2005: Scientific literacy: A systemic functional linguistics perspec­tive. Science Education 89/2. 335–347. Farmacevtski vestnik. http://www.sfd.si/?viewPage=19 (dostop 20. 11. 2016). Fawcett, Robin, 1980: Cognitive Linguistics and Social Interaction: Towards an integrated model of a systemic functional grammar and the other components of a communicating mind. Heidelberg: Groos. Fawcett, Robin, 2000: A Theory of Syntax for Systemic Functional Linguistics. Am­sterdam/Philadelphia: John Benjamins. Felici, Annarita, 2013: ‘Human Rights’ across time and space: a cross-linguistic analysis of performatives in English and Italian. International Journal of Appli­ed Linguistics 23/1. 31–43. Fioritto, Alfredo (ur.), 1997: Manuale di stile. Strumenti per semplificare il lingua­ggio delle amministrazioni pubbliche. Bologna: Il Mulino. Fišer, Darja in Tomaž Erjavec, 2011: sloWNet: slovenski semantični leksikon. Lju­bljana: Filozofska fakulteta. Fortis, Daniele, 2005: Il linguaggio amministrativo italiano. Revista de Llengua i Dret 43. 47–116. Franceschini, Fabbrizio in Sara Gigli (ur.), 2003: Manuale di scrittura amministra­tiva. Rim: Agenzia delle entrate. http://www.maldura.unipd.it/buro/manuali/ manuale_entrate.pdf (dostop 20. 11. 2016). Gaeta, Livio in Davide Ricca, 2003: Frequency and productivity in Italian deri­vation: A comparison between corpus-based and lexicographical data. Italian Journal of Linguistics/Rivista di Linguistica, 15/1. 63–98. Gaeta, Livio in Davide Ricca, 2006: Productivity in Italian Word Formation: A Variable-Corpus Approach. Linguistics 44/1. 57–89. Gaeta, Livio, 2002: Quando i verbi compaiono come nomi. Un saggio di morfologia naturale. Milano: Franco Angeli. Gaeta, Livio, 2004: Derivazione nominale deverbale. Nomi d'azione. Grossman, Maria in Franz Rainer (ur.): La formazione delle parole in italiano. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. 314–351. Galgano, Francesco, 2003: Diritto 2: Imprenditore, rapporti di impresa, societa. Bologna: Zanichelli Editore. Galgano, Francesco, 2003: Pravo 2: Podjetnik, podjetje, družbe. Prevedla Violetta Rosandra. Bologna: Zanichelli Editore. Galilei, Galileo, 1632 (ed. 1970). Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo tolemaico e copernicano. Torino: Einaudi. Geodetski vestnik. http://www.geodetski-vestnik.com/en/ (dostop 20. 11. 2016). Geografski vestnik. http://zgs.zrc-sazu.si/Publikacije/Geografskivestnik/ta bid/301/language/sl-SI/Default.aspx (dostop 20. 11. 2016). Giannosa, Leonardo, 2012: A Corpus-Based Investigation of Lexical Cohesion in EN & IT Non-Translated Texts and in IT Translated Texts. Doktorska disertacija. Kent: Kent State University. Gigafida. http://www.gigafida.net/ (dostop 20. 11. 2016). Golobič, Irena, 2005: Der substantivierte Infinitiv im Deutschen und dessen slowe­nische Entsprechungen. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Gorjanc, Vojko, 1999a: Kaj in kako v korpus FIDA. Razgledi 13. 7–8. Gorjanc, Vojko, 1999b: Korpusi v jezikoslovju in korpus slovenskega jezika FIDA. Kržišnik, Erika in Metka Lokar (ur.): Zbornik predavanj / 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 28. 6. – 17. 7. 1999. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književ­nosti Filozofske fakultete. 47–59. GOS – Referenčni govorni korpus slovenskega jezika. http://www.korpus-gos.net (dostop 20. 11. 2016. GOS. http://www.korpus-gos.net/ (dostop 20. 11. 2016). Gra.fo (Grammo-foni. Le soffitte della voce). http://grafo.sns.it/ (dostop 20. 11. 2016). Grossman, Maria in Franz Rainer (ur.), 2004: La formazione delle parole in itali­ano. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1967: Aspects of varieties differentiati­on. Journal of linguistics 3/2. 177–274. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1985: An Introduction to Functional Grammar. London: Arnold. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1987: Language and the Order of Na­ture. Fabb, Nigel, Derek Attridge, Alan Durant in Colin MacCabe (ur.): The Linguistics of Writing: Arguments between Language and Literature. Manche­ster: Manchester University Press. 135–154. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1989: Spoken and Written Language. Ox­ford: Oxford University Press. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1991: Corpus studies and probabilistic grammar. Aijmer, Karin in Bengt Altenberg (ur.): English Corpus Linguistics. Studies in Honour of Jan Svartvik. London/New York: Longman. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1993a: Quantitative Studies and Proba­bilities in Grammar. Hoey Michael (ur.): Data, description, Discourse. Papers on the English Language in Honour of John McH. Sinclair. London: Harper-Collins. 1–25. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1993b: Towards a Language-based The­ory of Learning. Linguistics and Education 5. 93–116. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1994: An Introduction to Functional Grammar, 2nd edition. London: Arnold. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, 1996: On grammar and grammatics. Hasan, Ruqaiya, Caramel Cloran in David G. Butt (ur.): Functional Descrip­tions: Theory and Practice. Amsterdam: John Bejamins. 1–38. Halliday, Michael Alexander Kirkwood, Wolfgang Teubert, Colin Yallop in Anna Čermáková, 2004: Lexicology and Corpus Linguistics. An introduction. Lon-don/New York: Continuum. Halliday, Michael Alexander Kirkwood in Christian M. I .M. Matthiessen, 1999: Construing Experience through Meaning. A Language-Based Approach to Cogni­tion. London/New York: Continuum. Halliday, Michael Alexander Kirkwood in Christian. M. I. M. Matthies­sen, 2004. An Introduction to Functional Grammar, 3rd Edition. London: Arnold. Halliday, Michael Alexander Kirkwood in James R. Martin, 1993: Writing Science. Literacy and Discursive Power. Pittsburgh: University of Pittsburgh Press. Halverston, Sandra, 1998: Translation studies and representative corpora: esta­blishing links between translation corpora, theoretical/descriptive categories and a conception of the object of study. Meta, XLIII/4. http://www.erudit. org/revue/meta/1998/v43/n4/003000ar.html?vue=resume (dostop 20. 11. 2016). Hansen-Schirra, Silvia, Stella Neumann in Erich Steiner (ur.), 2012: Cross-Lingu­istic Corpora for the Study of Translations. Berlin/Boston: De Gruyter. Hasan, Ruquaiya, 1984: The Nursery Tale as a Genre. Nottingham Linguistic Cir­cular 13. 71–192. Heyvaert, Liesbet, 2003: Nominalization as grammatical metaphor: On the need for a radically systemic and metafunctional approach. Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, Miriam Taverniers in Louise Ravelli (ur.): Grammatical Me­taphor. Views form Systemic Functional Linguistics. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 65–100. Hirci, Nataša. 1999. Uporaba primerljivih in vzporednih besedil za ugotavljanje prevodne ustreznosti. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. I-CAB (Italian Content Annotation Bank). http://ontotext.fbk.eu/icab.html (do­stop 20. 11. 2016). IJS-ELAN. http://nl.ijs.si/elan/ (dostop 20. 11. 2016). IMP. http://nl.ijs.si/imp/#corpus (dostop 20. 11. 2016). Institut Joef Stefan, Strežnik za naravne jezike. http://nl.ijs.si/ (dostop 20. 11. 2016). Janda, Laura, 2000: Cognitive Linguistics. Prispevek na delavnici SLING2K, fe­bruar 2000. https://slaviccenters.duke.edu/uploads/media_items/8janda.ori ginal.pdf (dostop 20. 11. 2016). Javornik, Marija (ur.), 1998: Veliki splošni leksikon. Ljubljana: DZS. Jesenovec, France, 1969: Raba nedoločnika. Jezik in slovstvo 14/2. 33–37. Johansson, Stig, 2007: Seeing Through Multilingual Corpora: On the Use of Corpo­ra in Contrastive Studies. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. JOS 100K Corpus. http://nl.ijs.si/jos/ (dostop 20. 11. 2016). JOS100K. http://nl.ijs.si/jos/jos100k-sl.html (dostop 20. 11. 2016). Kennedy, Graeme, 1998: An Introduction to Corpus Linguistics. London/New York: Longman. Klaudy, Kinga in Krisztina Károly, 2005: Implicitation in translation. Empirical evidence for operational asymmetry in translation. Across Languages And Cul­tures 6/1: 13–28. Klaudy, Kinga, 1998: Explicitation. Baker, Mona in Gabriela Saldanha (ur.): Routledge Encyclopedia of Translation Studies. Second Edition. London/New York: Routledge. 104–108. Klinar, Stanko, 1996: Samostalniškost angleščine v primeri s slovenščino. Klinar, Stanko (ur.): K tehniki prevajanja iz slovenščine v angleščino. Radovljica: Di­dakta. 149–193. Kocijančič Pokorn Nike in Rastislav Šuštaršič, 2001: Slovensko-angleška proti­stavna analiza nedoločnika v vlogi osebkovega oz. povedkovega določila. Slo­venski jezik/Slovene Linguistic Studies 2001/3. 32–41. Kocijančič Pokorn, Nike in Rastislav Šuštaršič, 1999: Slovensko-angleška pro­tistavna analiza nedoločnika v vlogi premega predmeta. Vestnik 33/1–2. 267–281. Kolářová, Veronika, 2006: Valency of deverbal nouns in Czech. The Prague Bul­letin of Mathematical Linguistics 86. 5–19. http://ufal.mff.cuni.cz/ pbml/86/ kolarova.pdf (dostop 20. 11. 2016). Konickaja, Elena. M., 1999: Sintaksičeskie funkcii infinitiva v russkom i sloven­skom jazykah. Slavistica vilnensis. Kalbotyra. 48/2. 51–62. Koptjevskaja-Tamm, Maria, 1993: Nominalizations. London/New York: Routledge. KORP. http://nl.ijs.si/noske/sl.cgi/corp_info?corpname=korp (dostop 20. 11. 2016). Korpus LIS (Lessico dell'Italiano Scritto). http://193.205.158.204:8983/solr/ collection1/browse (dostop 20. 11. 2016). Košak, Tina, 2007: Posebnosti verbalnega in nominalnega sloga v poslovni nemščini in slovenščini. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Krek, Simon in Adam Kilgarriff, 2006: Slovene Word Sketches. Tomaž Erjavec, Jerneja Žganec Gros (ur.): Zbornik 5. Slovenske in 1. Mednarodne konference Jezikovne tehnologije 2006. Ljubljana: Institut Jožef Štefan. http://nl.ijs.si/is­ltc06/proc/ (dostop 20. 11. 2016). Krek, Simon, 1999: Računalniški korpusi v slovaropisju. Razgledi 13. 8–9. Krek, Simon, 2003: Sodobna dvojezična leksikografija. Jezik in slovstvo, 48/1. 45–60. Kres. http://www.korpus-kres.net/ (dostop 20. 11. 2016). Križaj-Ortar, Martina, 1984: O posamostaljenju povedka prisojevalne zveze. Sla­vistična revija 32/3. 277–288. Kruger, Alet, Kim Wallmach in Jeremy Munday, 2011: Corpus-Based Translation Studies: Research And Applications. London/New York: Continuum. Kübler, Sandra in Heike Zinsmeister, 2015: Corpus Linguistics and Lin­guistically Annotated Corpora. London/New Delhi/New York/Sydney: Bloomsbury. Kuster, Helena, 2014: Posamostaljanje med jezikovnim sistemom in besedilom v slovenščini in nemščini. Slavistična revija 62/1. 39–54. La Repubblica Corpus. http://dev.sslmit.unibo.it/corpora/corpus.php?path=& name=Repubblica (dostop 20. 11. 2016). LABLITA. http://lablita.dit.unifi.it/corpora/ (dostop 20. 11. 2016). Lakoff, George in Mark Johnson, 1980: Metaphors We Live By. Chicago/London: The University of Chicago Press. Lakoff, George, 1987: Women, Fire, and Dangerous Things. Chicago/London: The University of Chicago Press. Langacker, Ronald, 1991: Concept, Image, and Symbol. The Cognitive Basis of Grammar. Berlin: Mouton. Lassen, Inger, 200:. Imperative readings of grammatical metaphor: A study of congruency in the imperative. Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, Miriam Taverniers in Louise Ravelli (ur.): Grammatical Metaphor. Views form Systemic Functional Linguistics. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 279–308. Laviosa, Sara, 1998: The Corpus-based Approach: A New Paradigm in Transla­tion Studies. Meta XLII/ 4. 1–6. https://www.erudit.org/revue/meta/1998/ v43/n4/003424ar.pdf (dostop 20. 11. 2016). Leech, Geoffrey (ur.), 1995: Spoken English on Computer: Transcription, Mark-Up and Application. New York: Longman Publishing. Leech, Geoffrey, 1992: Corpora and theories of linguistic performance. Svartvik, Jan (ur.): Directions in Corpus Linguistics. Proceedings of Nobel Symposium 82, Stockholm, 4–8 August 1991. Berlin: Mouton. 105–122. Lees, Robert B., 1960/1968: The Grammar of English Nominalizations. Bloo­mington: Indiana University; Haag: Mouton. Lenárdič, Mart, 1989: Moje ženske. Ljubljana: Mladinska knjiga. http://www. ljudmila.org/lenardic/tx/tx_mojezenske.html (dostop 20. 11. 2016). Levi, Primo, 1986: I sommersi e i salvati. Torino: Einaudi. Levi, Primo, 2003: Potopljeni in rešeni. Prevedla Irena Prosenc Šegula. Ljubljana: Studia humanitatis. LIR (Lessico dell'Italiano Radiofonico). http://193.205.158.203/Lir/ (dostop 20. 11. 2016). LIT (Lessico dell'Italiano Televisivo). http://193.205.158.203/lit_ric2/ (dostop 20. 11. 2016).Logar Berginc, Nataša in Simon Šuster, 2009: Gradnja novega korpusa slovenšči­ne. Jezik in slovstvo 54/3–4. 57–68. Logar Berginc, Nataša, Miha Grčar, Marko Brakus, Tomaž Erjavec, Špela Arhar Holdt in Simon Krek, 2012: Korpusi slovenskega jezika Gigafida, KRES, cc-Gigafida in ccKRES: gradnja, vsebina, uporaba. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko, Fakulteta za družbene vede. Malcolm, Karen, 2010: Phasal Analysis: Analysing Discourse through Communica­tion Linguistics. London/New York: Continuum. Malmkjaer, Kirsten, 1998: Love thy neighbour: will parallel corpora endear lin­guists to translators? Meta, XLIII/4. http://www.erudit.org/revue/meta/1998/ v43/n4/003545ar.pdf?pagewanted=all (dostop 20. 11. 2016). Manfredi, Valerio Massimo, 1998: Aleksander Veliki. Amonove sipine. Prevedla Irena Trenc – Frelih. Ljubljana: Mladinska knjiga. Manfredi, Valerio Massimo, 1998: Aléxandros. Le sabbie di Amon. Milano: Mondadori. Markelc, Ana, 2015: Izglagolska nominalizacija v publicističnih besedili: primer Le Monde diplomatique. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Martin, James R. in David Rose, 2003: Working with Discourse. Meaning beyond the Clause. London/New York: Continuum. Martin, James R., 2003: Preface. Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, Miriam Taverniers in Louise Ravelli (ur.): Grammatical Metaphor. Views form Systemic Functional Linguistics. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 1–2. Matthiessen, Christian M. I. M. in Michael Alexander Kirkwood Halliday, 1990: Systemic Functional Grammar. Peng, Fred C. C. in James W. Ney (ur.): Cur­rent Approaches to Syntax. Amsterdam/London: Benjamins & Whurr. McEnery, Tony in Andrew Hardie, 2012: Corpus Linguistics. Method, Theory and Practice. Cambridge: Cambridge University Press. Medicinski razgledi. http://medrazgl.si/revija/ (dostop 20. 11. 2016). Metamotore - Lessico dell'Italiano Scritto, Televisivo, Radiofonico. http://193. 205.158.203/metamotorelessico/MetamotoreLessico.html (dostop 20. 11. 2016). MIDIA (Morfologia dell'Italiano in DIAcronia). http://www.corpusmidia.unito. it/ (dostop 20. 11. 2016). Mikolič Južnič, Tamara, 2007: Nominalne strukture v italijanščini in slovenščini: pogostnost, tipi, in prevodne ustreznice. Doktorska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Mikolič Južnič, Tamara, 2009: Vzporedni korpus – prevajalsko orodje in orodje za jezikoslovne analize. Mikolič, vesna (ur.): Jezikovni korpusi v medkulturni komunikaciji. Koper: Annales. 75–87. Mikolič Južnič, Tamara, 2010: Translation of Italian Nominalizations into Slove­ne: a Corpus-Based Study. RITT. Rivista Internazionale di Tecnica della Tradu­zione. International Journal of Translation 12. 145–158. Mikolič Južnič, Tamara, 2011: Vpliv besedilnih tipov na pojavljanje nominali­zacije v slovenščini: korpusna raziskava. Kranjc, Simona (ur.): Meddiscipli­narnost v slovenistiki. Obdobja 30. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 321–327. Mikolič Južnič, Tamara, 2012a: A contrastive study of nominalization in the sy­stemic functional framework. Languages in Contrast 12/2. 251–276. Mikolič Južnič, Tamara, 2012b: La nominalizzazione come indicatore del gra­do di formalita in alcuni tipi testuali della lingua parlata. Linguistica 52. 283–295. Mikolič Južnič, Tamara, 2012c: I corpora nell'insegnamento della traduzione: un approccio a problemi di stile e sintassi. RITT. Rivista internazionale di tecnica della traduzione. International Journal of Translation 14. 109–120. Mikolič Južnič, Tamara, 2013: Bridging a grammar gap with explication: a case study of the nominalized infinitive. Across Languages and Cultures 14/1. 75–98. Mikolič Južnič, Tamara, 2014: Konrastivni vidiki prevajanja italijanskih neo­sebnih glagolskih oblik v slovenščino: korpusna analiza gerundija. Pisanski Peterlin, Agnes in Mojca Schlamberger Brezar (ur.): Prevodoslovno usmerje­ne kontrastivne študije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 32–49. Mikolič Južnič, Tamara, 2015: Nominalization in literary texts: a corpus based study of contrastive and translational aspects. Schlamberger Brezar, Mojca, David John Limon in Ada Gruntar Jermol (ur.): Contrastive Analysis in di­scourse studies and translation = Analyse contrastive de discours et traduction = Kontrastive Diskurzanalyse und Transltion. Ljubljana: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete.108–130. MULTEXT-East. http://nl.ijs.si/ME/ (dostop 20. 11. 2016). noSketch Engine. http://nl.ijs.si/noske/index.html (dostop 20. 11. 2016). Nova beseda. http://bos.zrc-sazu.si/s_beseda.html (dostop 20. 11. 2016). Oakes, Michael P. in Meng Ji (ur.), 2012: Quantitative methods in Corpus-Based Translation Studies: A Practical Guide to Descriptive Translation Research. Am­sterdam/Philadelphia: John Benjamins. Olohan, Maeve in Mona Baker, 2000: Reporting that in translated English: Evi­dence for subconscious processes of explicitation? Across Languages and Cul­tures 1/2. 141–158. ONLI (Osservatorio Neologico della Lingua Italiana). http://www.iliesi.cnr.it/ ONLI/ (dostop 20. 11. 2016). Orts Llopis, Maria Angeles, 2009: Legal genres in English and Spanish: some attempts of analysis. Ibérica, 18/I. 109–130. Overas, Linn, 1998: In search of the third code: An investigation of norms and literary translation. Meta, XLIII/3. 571–588. https://www.erudit.org/revue/ meta/1998/v43/n4/003775ar.pdf (dostop 28. 11. 2016). Ožbot, Martina, 1995: Nekateri problemi prevajanja literarnozgodovinskih be­sedil iz italijanščine v slovenščino. Orožen, Martina (ur.): Zbornik predavanj / XXXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 26. 6. – 15. 7. 1995. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 259–277. PAISA (Piattaforma per l'Apprendimento dell'Italiano Su corpora Annotati). http://www.corpusitaliano.it/ (dostop 20. 11. 2016). Parlare Italiano. http://www.parlaritaliano.it/index.php/corpora-di-parlato? lang=it (dostop 20. 11. 2016). Paškulin, Anja, 2005: Prevajanje italijanskih nominalnih struktur na primeru Francesca Galgana »Diritto 2: imprenditore, rapporti di impresa, societa« in slo­venskega prevoda. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Perdana, Elisa in Amrin Saragih, 2013: Interpersonal metaphors in Mata Najwa's talk show. Linguistica. Journal of Linguistics of FBS UNIMED 2/1. Pérez Vázquez, Maria Enriqueta, 1998: Status Categoriale dell’Infinito in Spa­gnolo ed Italiano. Quaderni del Laboratorio di Linguistica 12–13. 149–171. Pisanski Peterlin, Agnes, 2005: Text-organising metatext in research articles: an English-Slovene contrastive analysis. English for Specific Purposes 24/3. 307–319. Pisanski Peterlin, Agnes, 2011: Metabesedilo med dvema kulturama. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Plemenitaš, Katja, 1998: Funkcijska slovnica v analizi besedil. Magistrska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Plemenitaš, Katja, 2004: Posamostaljenja v angleščini in slovenščini na primeru dveh besedilnih vrst. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Plemenitaš, Katja, 2005: Discourse function of nominalization: a case study of English and Slovene newspaper articles. Acta neophilologica 38/1–2. 153–166. Plemenitaš, Katja, 2007: Posamostaljenja v angleščini in slovenščini: primer časopi­snih vesti in kritik. Maribor: Slavistično društvo. Pogorelec, Breda, 1965: Vprašanja govorjenega jezika. Vurnik, France (ur.): Jezi­kovni pogovori. Ljubljana: Cankarjeva založba. 132–182. Pravno informacijski sistem, PIS. http://www.pisrs.si/Pis.web/pravniRedRS (do­stop 20. 11. 2016). Pregelj, Sebastijan, 1996: Smrt Lužarjeve Zale. Sodobnost 11/12. 950–958. Pregelj, Sebastijan, 2006: Pianino. Ljubljana: Rokus Klett. Pušavec, Marijan, 1991: Zbiratelj nasmehov. Mentor: mesečnik za vprašanja literature in mentorstva 9/10. 327–328. http://lit.ijs.si/pusavec.html (dostop 20. 11. 2016). QALL-ME (Question Answering Learning technologies in a multiLingual and Mul­timodal Environment). http://qallme.fbk.eu/index.php?location=benchmark (dostop 20. 11. 2016). Quirk, Randolph, Sidney Greenbaum, Geoffrey Leech in Jan Svartvik, 1985: A Comprehensive Grammar of the English Language. London: Longman. Raso, Tommaso, 2002: Didattica. Bruni, Francesco in Tommaso Raso (ur.): Ma­nuale dell’italiano professionale. Bologna: Zanichelli. 201–271. Ravelli, Louise, 1985: Metaphor, Mode and Complexity: An exploration of co-va­rying patterns. Diplomska naloga. Sidney: Univerza v Sydneyju. [Objavljeno l. 1999 v Monographs in Systemic Linguistics, 12. Nottingham: Department of English and Media Studies, Nottingham Trent University.] Ravelli, Louise, 1988: Grammatical metaphor: an initial analysis. Steiner, Erich H. in Robert Veltman (ur.): Pragmatics, Discourse and Text. Some Systemically­-inspired Approaches. Norwood, New Jersey: Ablex. 133–148. Ravelli, Louise, 1988: Grammatical metaphor: an initial analysis. Steiner, Erich H. in Robert Veltman (ur.): Pragmatics, Discourse and Text. Some Systemically­-inspired Approaches, Norwood, New Jersey: Ablex. 133–148. Ravelli, Louise, 2003: Renewal of Connection: Integrating Theory and Practice in an Understanding of Grammatical Metaphor.Simon-Vandenbergen, An­ne-Marie, Miriam Taverniers in Louise Ravelli (ur.): Grammatical Metaphor. Views from Systemic Functional Linguistics. 37–64. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Remec, Miha, 1993: Astralni svetilniki. Ljubljana: Kiki Keram. http://www2.ar­nes.si/~sudareme/zf/ proza.html (dostop 20. 11. 2016). Remec, Miha, 1995: Žar ptica. Nova Atlantida: gorenjska revija: revija za umetnost in kulturo 5. 100–104. ReMediA (Repertorio di Medicina Antica). http://remediaweb.ovi.cnr.it/ (S(gqcu1e45fliywwm0ydkgdw45))/CatForm01.aspx (dostop 20. 11. 2016). Renzi, Lorenzo, Giampaolo Salvi in Anna Cardinaletti (ur.), 1995: Grande gram­matica italiana di consultazione. Vol. I, II, III. Bologna: Il Mulino. Reppen, Randi, 2001: Review of MonoConc Pro and WordSmith Tools. Lan­guage Learning & Technolog y 5/3. 32–36. http://llt.msu.edu/vol5num3/pdf/ review4.pdf (dostop 20. 11. 2016). Revija za kriminalistiko in kriminologijo. http://www.inst-krim.si/index. php?id=41 (dostop 20. 11. 2016). Řezníčková, Veronika, 2003: Czech deverbal nouns: issues of their valency in li­near and dependency corpora. Simov, Kiril in Petya Osenova (ur.): Proceedings of The Shallow Processing of Large Corpora Workshop (SProLaC 2003), COR­PUS LINGUISTICS 2003, Lancaster University (UK), 27.03.2003. 88–97. http://www.bultreebank.org/SProLaC/paper10.pdf (dotop 20. 11. 2016). RIDIRE (RIsorsa Dinamica Italiana di REte). http://www.ridire.it/it.drwolf.ridi­re/home.seam (dostop 20. 11. 2016). Roald, Jan in Sunniva Whittaker, 2010: Verbalization in French and Norwegian Legislative Texts: A contrastive case study. Maurizio Gotti and Christopher Williams (eds.): Legal Discourse Across Languages and Cultures. Bern: Peter Lang. 95–108. Rojc, Livija, 2002: Infinitivals in English, Spanish and Slovene. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Romič, Andreja, 2004: Nominally used English infinitives in translation from Slove­ne into English. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Rosch, Eleanor in Barbara B. Lloyd (ur.), 1978: Cognition and Categorization. Hillsdale, New Jersey: Erlbaum. Rosch, Eleanor, 1973: Natural Categories. Cognitive Psychology 4. 328–350. Rossi, Paolo, 1997: La nascita della scienza moderna in Europa. Rim/Bari: Laterza. Rossi, Paolo, 2004: Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Prevedel Miro Bajt. Lju­ bljana: Založba /*cf. Rossini Favretti, Rema, Fabio Tamburini in Cristiana De Santis, 2002: CORIS/ CODIS: A corpus of written Italian based on a defined and a dynamic model. Wilson, Andrew, Paul Rayson, in Tony McEnery (ur.): A Rainbow of Corpora: Corpus Linguistics and the Languages of the World. München: Lincom-Europa. 27–38. http://corpora.ficlit.unibo.it/People/Tamburini/Pubs/CL2001.pdf (dostop 20. 11. 2016). Salvi, Giampaolo in Laura Vanelli, 1992: Grammatica essenziale di riferimento della lingua italiana. Milano: Le Monnier Istituto Geografico De Agostini. Salvi, Giampaolo in Lorenzo Renzi (ur.), 2010: Grammatica dell'italiano antico. Bologna: Il Mulino. Scarano, Antonietta, 2003: Enunciati nominali in un corpus di parlato. Appunti per una grammatica corpus based. Albano Leoni, Federico, Francesco Cutugno, Mas­simo Pettorino in Renata Savy (ur.): Atti del convegno nazionale 'Il parlato italiano' (Napoli, 13–15 febbraio 2003), CD-ROM. Napoli: M. D'Auria Editore. http:// lablita.dit.unifi.it/preprint/preprint-03coll02.pdf (dostop 20. 11. 2016). Schlesinger, Miriam, 1998: Corpus-Based Interpreting Studies as an Offshot of Corpus-Based Translation Studies. Meta XLIII/4. https://www.erudit.org/re vue/meta/1998/v43/n4/004136ar.pdf (dostop 20. 11. 2016). SDT http://nl.ijs.si/sdt/ (dostop 20. 11. 2016). Séguinot, Candace, 1988: Pragmatics and the Explicitation Hypothesis. TTR: Traduction, Terminologie, Rédaction 1/2. 106–114. Sheppard, Milena Milojević, 1980: Nominalizacija v angleški transformacijsko­-generativni slovnici. Vestnik 14/1. 24–39. SIGNOR. http://lojze.lugos.si/signor/ (dostop 20. 11. 2016). Simčič, Marko, 2000: Jantarina. https://www.smashwords.com/books/ view/12688 (dostop 20. 11. 2016). Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, 2003: Lexical metaphor and interpersonal meaning. Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, Miriam Taverniers in Luise Ra­velli (ur.): Grammatical Metaphor. Views from Systemic Functional Linguistics. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 223–256. Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, Miriam Taverniers in Louise Ravelli (ur.), 2003: Grammatical Metaphor. Views from Systemic Functional Linguistics. Am­sterdam/Philadephia: John Benjamins. 5–34. Sinclair, John, 1995: From Theory to Practice. Leech, Geoffrey, Greg Myers in Jenny Thomas (ur.): Spoken English on Computer: Transcription, Markup and Application. 99–112. Sinclair, John, 1997: Corpus Evidence in Language Description. Wichmann, Anne, Steven Fligelstone, Tony McEnery in Gerry Knowles (ur.): Teaching and Language Corpora. London/New York: Longman. Sivec, Ivan, 1994: Triglavski kralj: črtice iz življenja Jakoba Aljaža. Ljubljana: Družina. http://www.ivan.sivec.net/biografski_romani/triglavski_kralj.php (dostop 20. 11. 2016). Skubic, Andrej E., 2000: M. A. K. Halliday, An Introduction to Functional Grammar (Poskus funkcijske slovnice angleškega jezika). Slavistična revija, 1–4. 351–356. Skubic, Andrej E., 2003: Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu (pri­merjava med slovenščino in angleščino). Doktorska disertacija. Ljubljana: uni­verza v Ljbuljani. Skytte, Gunver, 1983: La sintassi dell’infinito in italiano moderno. Kobenhavn: Munskgaard. Skytte, Gunver, Giampaolo Salvi in Maria Rita Manzini, 2001: Frasi subordi­nate all’infinito. Renzi, Lorenzo, Giampaolo Salvi in Anna Cardinaletti (ur.) Grande grammatica italiana di consultazione. Volume II. Bologna: Il Mulino. 483–570. Slavistična revija. http://www.srl.si/ (dostop 20. 11. 2016). Sleeman, Petra, 2009: The nominalized infinitive in Romance and Germa­nic: variation and change. Magistrska naloga. Amsterdam: Univerza v Amsterdamu. Smolej, Mojca, 2012: Besedilne vrste v spontanem govoru. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Snell-Hornby, Mary, 1988/1995: Translation Studies. An Integrated Approach. Amsterdam/Philadelphia: Benjamins. Snoj, Jerica, 2009: Metafora v slovenskem slovarju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Snoj, Jerica, 2015: Ubeseditvena variantnost v luči slovnične metafore. Smolej, Mojca (ur.). Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis. Obdobja 34. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 679–689. Sodobna pedagogika. http://www.sodobna-pedagogika.net/ (dostop 20. 11. 2016). Spina, Stefania, 2001: Fare i conti con le parole. Introduzione alla linguistica dei corpora. Perugia: Guerra. SPOOK http://lojze.lugos.si/spook/ (dostop 20. 11. 2016). Sporazumevanje v slovenščini. http://www.slovenscina.eu/ (dostop 20. 11. 2016). ssj500k. https://www.clarin.si/repository/xmlui/handle/11356/1029 (dostop 20. 11. 2016). SSLMIT DEV ONLINE: Universita di Bologna. http://sslmitdev-online.sslmit. unibo.it/corpora/corpora.php (dostop 20. 11. 2016). Stabej, Marko (ur.), 2005: Večkulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj/41. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 27. 6.– 15. 7. 2005. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Stabej, Marko, 1998: Besedilnovrstna sestava korpusa FIDA. Uporabno jeziko­slovje 6. 96–106. Stabej, Marko, 1999: Korpus FIDA: nam računalnik lahko pokaže (slovenski) jezik? Razgledi 13. 6–7. Stalhammar, Mall, 2006: Grammatical metaphor/metonymy in the treaty esta­blishing a consituttion for Europe: A comparison between the English and Swedish versions. NJES (Nordic Journal of English Studies) 5/1. 99–117. Steiner, George, 1975/1992: After Babel. Aspects of Language & Translation. Ox­ford/New York: Oxford University Press. Stritar Kučnik, Mojca, 2012: Korpusi usvajanja tujega jezika. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. Szilagyi, Imre, 2008: L’infinito preceduto da un determinante in italiano. Qua­dernos de Filologia Italiana 15. 31–44. Szilagyi, Imre, 2009: Analisi contrastiva delle costruzioni infinitive introdotte da un determinante in italiano e in spagnolo. Verbum. Analecta Neolatina XI/1. 129–152. Šolar. http://solar.sketchengine.co.uk/run.cgi/first_form?corpname=fidaplus_so lar (dostop 20. 11. 2016). Šuštaršič, Rastislav in Nike Kocijančič Pokorn, 1998: Slovensko-angleška pro­tistavna analiza angleškega nedoločnika v funkciji osebka. Vestnik 32/1–2. 299–320. Tabucchi, Anotnio, 2003: Sanje o sanjah. Prevedel Teo Šinkovec. Izola: Ark. Tabucchi, Antonio, 1992: Sogni di sogni. Palermo: Sellerio. Tamaro, Susanna, 2001: Rispondimi. Milano: Rizzoli. Tamaro, Susanna, 2002: Odgovori mi. Prevedla Maja Novak. Kranj: Ganeš. Tamburini, Fabio, 2002: A dynamic model for reference corpora structure defi­nition. Proceeding of the Third International Conference on Language Resources and Evaluation – LREC 2002, Las Palmas, Španija. Taverniers, Miriam, 2003: Grammatical metaphor in SFL: A historiography of the introduction and initial study of the concept. Simon-Vandenbergen, An­ne-Marie, Miriam Taverniers in Louise Ravelli (ur.), Grammatical Metaphor. Views form Systemic Functional Linguistics. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. Taylor, John R., 1995: Linguistic Categorization. Prototypes in Linguistic Theory. Oxford: Clarendon Press. Taylor, John R., 2001: Linguistics: Prototype Theory. Smelser, Neil J. in Paul B. Baltes (ur.): International Encyclopedia of the Social & Behavioral Sciences. Amsterdam: Elsevier. 8954–8957. Thoma, Chrystalla A., 2003: The grammatical metaphor of 'Process and Range' in Modern Greek. Prispevek na konferenci 6th International Conference of Greek Linguistics, Rethymno, 18.–21.09.2003. http://www.philology.uoc.gr/ conferences/ 6thICGL/ (dostop 20. 11. 2016). Thompson, Geoff, 2003: The elided participant: Presenting an uncommonsense view of the researcher’s role. Simon-Vandenbergen, Anne-Marie, Miriam Ta­verniers in Louise Ravelli (ur.): Grammatical Metaphor. Views form Systemic Functional Linguistics. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. 257–278. Thornton, Anna Maria, 1997: Quali suffissi nel “Vocabolario di base”? Federico Albano Leoni, Daniele Gambarara, Stefano Gensini, Franco Lo Piparo in Raf­faele Simone (ur.): Ai limiti del linguagggio. Bari: Laterza. 385–396. Tirkkonen-Condit, Sonja, 2002: Translationese — a myth or an empirical fact?: A stu­dy into the linguistic identifiability of translated language. Target 14/2. 207–220. TLIO (Corpus del Tesoro della Lingua Italiana delle Origini). http://tlioweb.ovi.cnr.it/(S(myxfd3jncizof355fyhlil45))/CatForm01.aspx (dostop 20. 11. 2016). Tognini-Bonelli, Elena, 2001: Corpus Linguistics at Work. Amsterdam/Phila­delphia: John Benjamins. Tominec, Ivan, 1955: Dolgi in kratki nedoločnik. Jezik in slovstvo 1/6–7. 181–182. Tomizza, Fulvio, 1997: Franziska. Milano: Mondadori. Tomizza, Fulvio, 2002: Frančiška. Prevedel Miran Košuta. Klagenfurt/Ljubljana – Dunaj: Mohorjeva družba. Toporišič, Jože, 1991: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Toury, Gideon, 1995: Descriptive Translation Studies – and Beyond, Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins. TRANS. http://nl.ijs.si/noske/all.cgi/corp_info?corpname=trans5_sl (dostop 20. 11. 2016). TURK. http://turk.upr.si/ (dostop 20. 11. 2016). Universita per stranieri di Perugia. https://www.unistrapg.it/cqpweb/ (dostop 20. 11. 2016). Varela, Francisco, Evan T. Thompson in Eleanor Rosch, 1991/1999: The Embo­died Mind: Cognitive Science and Human Experience. Cambridge, Massachu­setts/London: MIT Press. Vattimo, Gianni, 2002: Tecnica ed esistenza. Una mappa filosofica del Novecento. Milano: Paravia Bruno Mondadori. Vattimo, Gianni, 2004: Filozofska karta 20. stoletja: Tehnika in eksistenca. Pre­vedel Aleksa Šušulić. Ljubljana: Sophia. Vendler, Zeno, 1967: Linguistics in Philosophy. Ithaca NY: Cornell University Press. Verdonik, Darinka in Ana Zwitter Vitez, 2011: Slovenski govorni korpus. Ljublja­na: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. Verdonik, Darinka, 2007: Jezikovni elementi spontanosti v pogovoru: diskurzni označevalci in popravljanja. Maribor: Slavistično društvo. Véronis, Jean (ur.), 2000: Parallel Text Processing. Alignment and Use of Translation Corpora. Dordrecht/Boston/London: Kluwer Academic Publishers. Verovnik, Tina, 2010: Radijski novinarski dvogovorni žanri kot okvir jezikovnih izbir novinarjev. Tesi di Laurea. Ljubljana: Universita di Ljubljana. Vidovič Muha, Ada (ur.), 1986: Slovenski jezik v znanosti 1. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vidovič Muha, Ada (ur.), 1996: Jezik in čas. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filo­zofske fakultete. Vidovič Muha, Ada, 1986: Tipološki pregled nekaterih vplivov na slovenski znan­stveni jezik. Vidovič Muha, Ada (ur.): Slovenski jezik v znanosti 1. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vidovič Muha, Ada, 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Partizanska knjiga, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vidovič Muha, Ada, 2011: Slovensko skladenjsko besedotvorje. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete. Vidovič Muha, Ada, 2013: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete. Vintar, Špela, (ur.), 2010: Slovenske korpusne raziskave. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Vintar, Špela, (ur.), 2013: Slovenski prevodi skozi korpusno prizmo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Vintar, Špela, 1999: Zlasti tistemu, ki ga koplje. Razgledi 13. Vintar, Špela, 2001: Using Parallel Corpora for Translation-Oriented Term Extraction. Babel 47/2. 121–132. Vintar, Špela, 2008: Corpora in translation: A Slovene perspective. The Journal of Specialized Translation 10. 40–55. Vintar, Špela, 2009: Slovenski prevodoslovni korpus. Stabej, Marko (ur.): Infrastruktu­ra slovenščine in slovenistike. Obdobja 28. Ljubljana: Filozfoska fakulteta. 385–391. Vintar, Špela, Boštjan Jerko in Marjetka Kulovec, 2012: Korpus slovenskega zna­kovnega jezika. Erjavec, Tomaž in Jerneja Žganec Gros (ur.): Zbornik Osme konference Jezikovne tehnologije, 8. do 12. oktober 2012: zbornik 15. mednaro­dne multikonference Informacijska družba – IS 212, zvezek C. Ljubljana: Insti­tut Jožef Stefan. 203–206. Virno, Paolo, 2001: Grammatica della moltitudine. Per una analisi delle forme di vita contemporanee. Soneria Mannelli: Rubbettino. Virno, Paolo, 2003: Slovnica mnoštva. K analizi oblik sodobnega življenja. Prevedel Igor Pribac. Ljubljana: Krt. Vodušek, Božo, 1933: Za preureditev nazora o jeziku. Ložar, Rajko (ur.): Krog: zbornik umetnosti in razprav. Ljubljana: Sotrudniki, 1933. 66–76. Volansky, Vered, Noam Ordan in Shuly Wintner, 2015: On the features of tran­slationese. Digital Scholarship in the Humanities 30/1. 98–118. WaCky (Web-as-Corpus kool yinitiative). http://wacky.sslmit.unibo.it/doku.php (dostop 20. 11. 2016). Whittacker, Rachel in Luisa Martín Rojo, 1999: A dialogue with bureaucracy: Register, genre and information management as contstraints on interchange­ability. Journal of Pragmatics 31/2. 149–189. Whorf, Benjamin Lee, 1950: An American Indian model of the universe. Inter­national Journal of American Linguistics 16. 67–72. Wierzbicka, Ana, 1988: The Semantics of Grammar. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins. Williams, Christopher, 2004: Legal English and plain lanugage: An introduction. ESP Across Cultures 1. 111–124. Williams, Ian A., 1996: A Translator's Reference Needs: Dictionaries or Parallel Texts? Target 7/2. 275–299. Zajc, Martina, 2014: Nominalizacija kot slovnična metafora v predlogih razisko­valnih projektov v slovenščini in angleščini: kontrastivna in prevodoslovna analiza. Pisanski Peterlin, Agnes in Mojca Schlamberger Brezar (ur.): Prevodo­slovno usmerjene kontrastivne študije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 208–228. Zanettin, Federico, 1998: Bilingual comparable corpora and the training of tran­slators. Meta XLIII/4. 616–630. https://www.erudit.org/revue/meta/1998/ v43/n4/004638ar.pdf (dostop 20. 11. 2016). Zanettin, Federico, 2001: Swimming in words. Aston, Guy (ur.): Learning with Corpora. Houston (TX), Athelstan. 177–197. Zanettin, Federico, 2002: DIY corpora: The WWW and the translator. Maia, Be­linda, Johann Haller in Margherita Ulrych (ur.): Training the Language Servi­ces Provider for the New Millennium. Porto: Facultade de Letras, Universidade do Porto. 239–248. Zanettin, Federico, 2012: Translation-Driven Corpora: Corpus Resources for De­scriptive and Applied Translation Studies. New York: St. Jerome. Zanettin, Federico, Silvia Bernardini in Dominic Stewart (ur.), 2003: Corpora in Translator Education, Manchester/Northampton: St. Jerome. Zemljarič Miklavčič, Jana, 2008: Govorni korpusi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske Fakultete. Zingarelli, Nicola. 2002. Lo Zingarelli 2003. Vocabolario della lingua italiana. Bologna: Zanichelli. Zobozdravstveni vestnik. http://www.zobozdrav-vestn.si/ (dostop 20. 11. 2016). Zwitter Vitez, Ana, 2005: Prozodija v spontanem govoru. Stabej, Marko (ur.): Večkulturnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj. Lju­bljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete 160–169. Žele, Andreja, 1996: Razvoj posamostaljenja v slovenskem publicističnem jeziku med 1946 in 1995. Vidovič Muha, Ada (ur.): Jezik in čas. Ljubljana: Znan­stveni inštitut Filozofske fakultete. 191–200. Žele, Andrjea, 1997: Slovenski razvoj besedotvornih pomenov pri izglagolskih samostalnikih, posebno pri glagolniku. Slovenski jezik/Slovene Linguistic Stu­dies 1. 69–90. A C Aijmer, Karin 17 Alexiadou, Artemis 188 Altenberg, Bengt 17 Altieri Biagi, Maria Luisa 66–67 Altinkamiş, N. Feyza 32 Ammaniti, Niccolo 92, 94–95 Anderman, Gunilla 91 Arhar Holdt, Špela 74, 248 Ari, Omer 111 Azpiazu Torres, Susana 32 B Bajec, Anton 97 Bajt, Miro 92–93 Baker, Mona 17, 72, 90–91, 94, 111, 187, 213 Baker Paul 73 Banks, David 30, 32, 41, 56, 64, 66–67, 107, 182 Baricco, Alessandro 92, 94–95 Barlow, Michael 111 Baroni, Marco 81–82, 213 Barrio Luis, María 15 Bateman, John 65 Bažec, Helena 188 Beeby, Allison 91 Beltramo, Marina 178 Benevolo, Leonardo 92, 94–95 Bernardini, Silvia 213 Bertinetto, Pier Marco 61 Biber, Douglas 17, 71, 236 Blum-Kulka, Shoshana 187 Bobbio, Norberto 92, 94–95 Boothman, Derek 182 Bowker, Lynne 17, 91 Bratina, Vasja 92 Bruni, Francesco 15, 65, 178, 182, 258 Bybee, Joan L. 107 Calvino, Italo 57 Calzolari, Nicoletta 17, 71 Cardinaletti, Anna 21, 58, 208 Cardini, Franco 92, 94–95 Casati Modignani, Sveva 92, 94–96, 155 Castelli, Margherita 21, 58 Chafe, Wallace 236 Cheng, Winnie 73 Chomsky, Noam 17, 22 Colombi, M. Cecilia 65 Conrad, Susan 71, 236 Cortelazzo, Michele A. 65, 175, 177, 186, 258 Cresti, Emanuela 15, 21 Crivello, Roberto 65, 182 D Dardano, Maurizio 58, 63–64, 162, 178, 182 Della Porta, Donatella 92, 94–95 Dik, Simon 17 Dolgan, Marija 188 Doorslaer, Luc van 17, 91 E Ebeling, Jarle 17, 91 Eco, Umberto 92, 94–95 Eggins, Suzanne 17,182 Elikan, Dunja 16, 220 Englund Dimitrova, Birgitta 187, 203 Erjavec, Tomaž 17, 72, 85–86, 88, 90, 214–216, 218, 245 Evans, Vyvyan 107 F Fallaci, Oriana 92–93, 95 Fang, Zhihui 32 Fawcett, Robin 17, 29 Felici, Annarita 32 Fioritto, Alfredo 15, 178 Fišer, Darja 245 Fortis, Daniele 32 Franceschini, Fabrizzio 15, 21, 57, 178 G Gaeta, Livio 32, 58, 61–62, 97 Galgano, Francesco 109 Galilei, Galileo 41, 66–67 Giannosa, Leonardo 221 Gigli, Sara 15, 21, 57, 178 Golobič, Irena 188 Gorjanc, Vojko 17, 85–86 Green, Melanie 107 Grossman, Maria 58 H Halliday, Michael Alexander Kirwood 11, 15, 17–18, 22–27, 29, 30–32, 35–47, 49, 53, 55–57, 59–61, 64–66, 68, 71, 98–104, 109–110, 145–146, 151–152, 156, 175, 179, 182, 184, 200, 207, 214, 232, 236, 245 Halverston, Sandra 17 Hansen-Schirra, Silvia 91 Hardie, Andrew 73 Hasan, Ruquaiya 179 Heyvaert, Liesbet 18, 30 Hirci, Nataša 17, 72 J Janda, Laura 107–108 Jesenovec, France 188 Ji, Meng 91 Johansson, Stig 91 Johnson, Mark 36 K Károly, Krisztina 187, 233 Kennedy, Graeme 71, 105 Kern, Sophie 32 Kilgarriff, Adam 216 Klaudy, Kinga 187, 206, 233 Klinar, Stanko 16, 21, 110, 214, 239 Kolářová, Veronika 65 Konickaja, Elena. M. 188 Koptjevskaja–Tamm, Maria 32 Kos, Nataša 92 Kosem, Iztok 248 Košak, Tina 220 Košuta, Miran 93 Krek, Simon 17, 216 Križaj-Ortar, Martina 15 Kruger, Alet 91 Kübler, Sandra 73 Kuster, Helena 15–16, 213–214, 220 L Lakoff, George 36, 108 Langacker, Ronald 107 Lassen, Inger 29 Laviosa, Sara 17 Leech, Geoffrey 71 Lees, Robert B. 18 Lenárdič, Mart 216 Lenci, Alessandro 17, 71 Levi, Primo 92–93, 95 Lloyd, Barbara B. 107 Logar Berginc, Nataša 87–88, 245, 248–249 M Mal, Lucija Marija 92, 96 Malcolm, Karen 220 Malmkjaer, Kirsten 17, 91 Manfredi, Valerio Massimo 92, 95 Markelc, Ana 16 Martin, James R. 15, 18, 30, 32, 55, 57, 65–66, 110, 175, 182, 184, 207, 214, 232 Martín Rojo, Luisa 32 Matthiessen, Christian M. I. M. 17, 22–25, 30–31, 35–43, 45–46, 49, 53, 55, 60–61, 64, 66, 68, 98–102, 104, 109–110, 145–146, 151–152, 182, 184, 200, 207, 236, 245 McEnery, Tony 73 Mesec, Polona 92 Mikolič Južnič, Tamara 78, 208–209, 214, 220, 225, 234, 246, 249 Milojević Sheppard, Milena 17 Moder, Carol Lynn 107 Munday, Jeremy 91 N Neumann, Stella 91 Novak, Maja 92–93 O Oakes, Michael P. 91 Olohan, Maeve 187, 213 Ordan, Noam 213 Orts Llopis, Maria Angeles 32 Overas, Linn 187 Ožbot, Martina 15 P Paškulin, Anja 16, 109–110 Perdana, Elisa 29 Pérez Vázquez, Maria Enriqueta 190 Pisanski Peterlin, Agnes 74 Pogorelec, Breda 235 Plemenitaš, Katja 16, 30, 98, 100– 104, 110, 182, 213–214, 220 Pribac, Igor 93 Pregelj, Sebastijan 216 Prosenc Šegula, Irena 92 Pušavec, Marijan 216 Q Quirk, Randolph 104 R Rainer, Franz 58 Raso, Tommaso 178, 182 Ravelli, Louise 17, 21, 26, 30–31, 45–46, 56, 107, 109, 258 Remec, Miha 216 Renzi, Lorenzo 21, 58, 187, 189, 208 Reppen, Randi 71, 111, 236 Řezníčková, Veronika 65 Ricca, Davide 32 Roald, Jan 32 Rodríguez Inés, Patricia 91 Rogers, Margaret 91 Rojc, Livija 188 Romič, Andreja 188 Rosch, Eleanor 107 Rose, David 182 Rossi, Paolo 93, 95 Rossini Favretti, Rema 79 S Salvi, Giampaolo 21, 58, 62, 208 Sánchez-Gijón, Pilar 91 Saragih, Amrin 29 Scarano, Antonietta 21 Schlesinger, Miriam 17 Sedmak, Marjan 92 Séguinot, Candace 187 Sheppard, Milena Milojević 17, 21 Simčič, Marko 216 Simon-Vandenbergen, Anne-Marie 17, 29 Sinclair, John 17, 72 Sivec, Ivan 216 Skubic, Andrej E. 30 Skytte, Gunver 187–191, 205 Sleeman, Petra 188 Smolej, Mojca 235 Snell–Hornby, Mary 108 Snoj, Jerica 15 Sofu, Hatice 32 Spina, Stefania 17 Stabej, Marko 17, 85–86 Steiner, Erich 91 Stalhammar, Mall 65 Steiner, George 91 Stritar Kučnik, Mojca 74 Svartvik, Jan 17 Szilagyi, Imre 188–190 Š Šinkovec, Teo 93 Šuster, Simon 249 Šušulić, Aleksa 93 T Tabucchi, Antonio 93, 95 Tamaro, Susanna 93, 95 Tamburini, Fabio 17 Taverniers, Miriam 17, 29,–30, 32, 109 Taylor, John R. 57, 107–108, 152 Thoma, Chrystalla A. 65 Thompson, Evan T. 107 Thompson, Geoff 29 Thornton, Anna Maria 32 Tirkkonen-Condit, Sonja 213 Tognini-Bonelli, Elena 17, 71–72 Tominec, Ivan 188 Tomizza, Fulvio 93, 95 Toporišič, Jože 97, 123, 187–188 Toury, Gideon 184, 233 Trenc – Frelih, Irena 92 Trifone, Pietro 58, 63–64, 162, 178, 182 Troha, Vera 92 V Vanelli, Laura 62 Varela, Francisco 107 Vattimo, Gianni 93, 95 Vendler, Zeno 61 Verdonik, Darinka 74, 89, 235, 237, 243, 245 Véronis, Jean 17, 91 Verovnik, Tina 235 Vidovič Muha, Ada 97, 122–123 Vintar, Špela 17, 74, 90–91, 245 Virno, Paolo 93, 95 Vodušek, Božo 16, 67, 214 Volansky, Vered 213 W Wallmach, Kim 91 Whittacker, Rachel 32 Whittacker, Sunniva 32 Whorf, Benjamin Lee 32 Wierzbicka, Ana 107 Williams, Christopher 32 Williams, Ian A. 17, 91 Wintner, Shuly 213 Z Zajc, Martina 16, 213–214 Zanettin, Federico 17, 91 Zemljarič Miklavčič, Jana 235 Zingarelli, Nicola 42, 62, 97–98, 121–123, 126–127, 142, 222 Zinsmeister, Heike 73 Zwitter Vitez, Ana 74, 89, 235, 237, 243, 245 Ž Žele, Andreja 15–16, 110, 175–176, 182, 186, 200, 214, 220, 239, 250 297 PRILOGA 1 – TERMINOLOŠKI GLOSAR Ker sistemsko funkcijska slovnica še vedno ni zelo domača med slovenskim ob­činstvom, predvsem pa v izogib kakršnim koli dvoumnostim, pričujoči študiji prilagamo terminološki glosar, v katerem ob uporabljenih slovenskih terminih navajamo termine v izvirnem jeziku. Prevode izrazov povzemam po že obstoječih delih (npr. Plemenitaš 1998 in 2004, Kovačič 1992, Skubic 2003), druge pa pre­dlagam sama. Najprej je predstavljen slovensko-angleški glosar, v nadaljevanju pa tudi obratni, angleško-slovenski glosar. A. Slovensko-angleški glosar A agent agent atribut attribute B besedilna metafunkcija textual metafunction C cilj goal Č čas time časovna umestitev temporal location časovni obseg temporal extent čustvo emotion D dejanje action dogodek event glagolski dogodek process določevalec assigner domet scope dopustnost concession duševni glagolski dogodek mental process E element token epitet epithet F faza phase fazni glagol phasal verb figura figure G glagolska paradigma tense glagolska skupina verbal group govorec sayer govorjeno verbiage govorni glagolski dogodek verbal process I identificirani identified identifikator identifier istovetnost identification izid product izkustvena metafunkcija experiential metafunction izrekanje saying K kakovostni qualifying katenativ catenative kavzativni glagol causative verb klasifikator classifier konjunkcija conjuntive kontingenca contingency koristnik beneficiary lastnost quality lastnost rezultata resultative attribute leksikogramatika lexicogrammar logična metafunkcija logical metafunction logični povezovalec logical connection M materialni glagolski dogodek material process medosebna metafora interpersonal metaphor medosebna metafunkcija interpersonal metafunction metaforična ubeseditev metaphorical expression metafunkcija metafunction mišljenje cognition modalnost modalita modulacija modulation N način manner naklon, naklonski element mood namen purpose nanašanje matter nominalizacija nominalization nosilec carrier O območje range obnašalec behaver obnašanje behaviour obseg extent obstojanski glagolski dogodek existen­ tial process obstoječe existent odnosni glagolski dogodek relational process okoliščina circumstance operator finite opisni descriptive osebek subject P pobudnik initiator pogoj condition pojav phenomenon ponudba (stavek kot ponudba) propo­ sal (clause as proposal) pooblastilo behalf posrednik medium povezovalec relator povratnost recursion predikator predicator predlog (stavek kot predlog) propositi­ on (clause as proposition) predložna zveza prepositional phrase predstavnostna metafora ideational metaphor predstavnostna metafunkcija ideatio­ nal metafunction prehodnost transitivity prejemnik recipient prejemnik govorjenega receiver preostanek residue prilastnost attribution pripisovalec attributor projekcija projection prostorska umestitev spatial location prostorski obseg spatial extent R razlog reason razširitev, razširjanje expansion razvijanje slovnične metafore un­ packing a grammatical metaphor razvrščevalni classifying S samostalniška skupina nominal group sekvenca sequence sistemsko funkcijska slovnica systemic functional grammar skladna ubeseditev congruent expression slovnična metafora grammatical metaphor sorodni agnate spremstvo accompaniment sredstvo mode stavek kot izmenjava clause as exchange stavek kot predstava clause as representation stavek kot sporočilo clause as message stranski glagolski dogodek minor process stvar thing svojilni possessive svojilni deiktik possessive deictic T tarča target tema theme tip glagolskega dogodka process type transkategorizacija transcategorization U ubeseditev wording udeleženec participant umestitev location uporabnik client V vedenjski glagolski dogodek behavioural process veznik conjunction vloga role vrednost value vršilec actor vzrok cause Z zanikani pogoj default zaznavalec senser zaznavanje perception zorni kot angle zveza stavkov, stavčna zveza clause complex Ž želja desideration B. Angleško-slovenski glosar A accompaniment spremstvo action dejanje actor vršilec agent agent agnate sorodni angle zorni kot assigner določevalec attribute atribut attribution prilastnost attributor pripisovalec B behalf pooblastilo behaver obnašalec behaviour obnašanje behavioural process vedenjski glagolski dogodek beneficiary koristnik C carrier nosilec catenative katenativ causative verb kavzativni glagol cause vzrok circumstance okoliščina classifier klasifikator classifying razvrščevalni clause as exchange stavek kot izmenjava clause as message stavek kot sporočilo clause as representation stavek kot predstava clause complex zveza stavkov, stavčna zveza client uporabnik cognition mišljenje concession dopustnost condition pogoj congruent expression skladna ubeseditev conjunction veznik conjunctive konjunkcija contingency kontingenca D default zanikani pogoj descriptive opisni desideration želja E emotion čustvo epithet epitet event dogodek existent obstoječe existential process obstojanski glagol­ ski dogodek expansion razširitev, razširjanje experiential metafunction izkustvena metafunkcija extent obseg F figure figura finite operator G goal cilj grammatical metaphor slovnična metafora I ideational metafunction predstavno­stna metafunkcija ideational metaphor predstavnostna metafora identification istovetnost identified identificirani identifier identifikator initiator pobudnik interpersonal metafunction medoseb­ na metafunkcija interpersonal metaphor medosebna metafora lexicogrammar leksikogramatika location umestitev logical metafunction logična metafunkcija logical connection logični povezovalec M manner način material process materialni glagolski dogodek matter nanašanje medium posrednik mental process duševni glagolski dogodek metafunction metafunkcija metaphorical expression metaforična ubeseditev minor process stranski glagolski dogodek modality modalnost mode sredstvo modulation modulacija mood naklon, naklonski element N nominal group samostalniška skupina nominalization nominalizacija P participant udeleženec perception zaznavanje phasal verb fazni glagol phase faza phenomenon pojav possessive svojilni possessive deictic svojilni deiktik predicator predikator prepositional phrase predložna zveza process glagolski dogodek process type tip glagolskega dogodka product izid projection projekcija proposal (clause as proposal) ponudba (stavek kot ponudba) proposition (clause as proposition) predlog (stavek kot predlog) purpose namen Q quality lastnost qualifying kakovostni R range območje reason razlog receiver prejemnik govorjenega recipient prejemnik recursion povratnost relational process odnosni glagolski dogodek relator povezovalec residue preostanek resultative attribute atribut rezultata role vloga S sayer govorec saying izrekanje scope domet senser zaznavalec sequence sekvenca spatial extent prostorski obseg spatial location prostorska umestitev subject osebek systemic functional grammar sistem­ sko funkcijska slovnica T target tarča tense glagolska paradigma temporal extent časovni obseg temporal location časovna umestitev textual metafunction besedilna metafunkcija theme tema thing stvar time čas token element transcategorization transkategorizacija transitivity prehodnost U unpacking a grammatical metaphor razvijanje slovnične metafore V value vrednost verbal group glagolska skupina verbal process govorni glagolski dogodek verbiage govorjeno W wording ubeseditev PRILOGA 2 – ANALIZA PREVODNIH USTREZNIC GLEDE NA TIPE GLAGOLSKIH DOGODKOV131 1. Materialni glagolski dogodki 1.1. Absolutni podatki in deleži za celotno kategorijo 131 Legenda kratic v Prilogi 2: NOM = nominalizacija; SD = samostalnik, drugačen; GE – glagol, enak; GD = glagol, drugačen; K+PRID = kopula + pridevnik; PRIS = prislov; PRID = pridevnik; ZAIM = zaimek; PRED = predlog; IZP+ = izpust brez izgube pomena; IZP- = izpust z izgubo pomena. 1.2. Absolutni podatki in deleži za podkategorije 2. Duševni glagolski dogodki 2.1. Absolutni podatki in deleži za celotno kategorijo 2.2. Absolutni podatki in deleži za podkategorije 3. Odnosni glagolski dogodki 3.1. Absolutni podatki in deleži za celotno kategorijo 3.2. Absolutni podatki in deleži za podkategorije 4. Vedenjski glagolski dogodki 5. Govorni glagolski dogodki 6. Obstojanski glagolski dogodki PRILOGA 3 – STATISTIČNI PODATKI KORPUSA ISPAC PRILOGA 4 – NOMINALIZACIJE, PRISOTNE MED 5.000 NAJPOGOSTEJŠIMI SAMOSTALNIKI V KORPUSU FIDA PRILOGA 5 – NOMINALIZACIJE, PRISOTNE MED 5.000 NAJPOGOSTEJŠIMI SAMOSTALNIKI V KORPUSU LA REPUBBLICA PRILOGA 6 – TIPIČNI SLOVENSKI PREVODI ITALIJANSKIH PRIMEROV NOMINALIZACIJE IZ KORPUSA ISPAC PRILOGA 7 – LEGENDA KRAJŠAV AVTORJEV OZ. DEL Spodaj so navedene krajšave avtorjev oz. posameznih del, kot so uporabljene v moografiji. Prva črka kratice (N ali L) označuje pripadnost neleposlovnemu (N) ali leposlovnemu (L) podkorpusu korpusa ISPAC. Podrobnejši bibliografski po­datki del so podani v Bibliografiji. Neleposlovna dela NBEN = Leonardo Benevolo, La citta nella storia d'Europa NBOB = Norberto Bobbio, Destra e sinistra. Ragioni e significati di una distinzi­one politica NC = Franco Cardini, Europa e Islam. Storia di un malinteso NDP = Donatella Della Porta, Introduzione alla scienza politica NEL = Umberto Eco, La ricerca della lingua perfetta nella cultura europea NET = Umberto Eco, Come si fa una tesi di laurea NL = Primo Levi, I sommersi e i salvati NR = Paolo Rossi, La nascita della scienza moderna in Europa NVA = Gianni Vattimo, Tecnica ed esistenza. Una mappa filosofica del Novecento NVI = Paolo Virno, Grammatica della moltitudine. Per una analisi delle forme di vita contemporanee Leposlovna dela LA = Niccolo Ammaniti, Io non ho paura. LBN = Alessandro Baricco, Novecento LBS = Alessandro Baricco, Seta LCM = Sveva Casati Modignani, Vaniglia e cioccolato LEB = Umberto Eco, Baudolino LF = Oriana Fallaci, La rabbia e l’orgoglio LM = Valerio Massimo Manfredi, Aléxandros. Le sabbie di Amon LTAB = Antonio Tabucchi, Sogni di sogni LTAM = Susanna Tamaro, Rispondimi LTOM = Fulvio Tomizza, Franziska 347