Ne tako Resnica je, kakor je ugotovila neka tovarišica, da se naše, lahko bi rekla, življenjsko vprašanje — vprašanje celibata — nc premakne z mrtve točke. Po mojem prepričanju se ne bo premaknilo vsaj tako dolgo, dokler same v sebi in same med seboj ne bomo našle rešitve, ki bo ustrezala našim življenjskim in poklicnim intercsom. Da še same nismo na jasnem, kaj bi in kako bi, kaj šele, da bi predlagale konkretno rešitev, ki bi bila dovolj širokogrudna in pravična, pričajo predlogi v člankih, da navedcm samo en primer: če ima mož 3000 do 4000 din, naj se žena umakne k domačemu ognjišču! Mnenja sem — upam, da nisem osamljena — da s takimi predlogi same sebi kopljemo ugled, ki bi ga naj uživale najprcj med svojimi stanovskimi tovariši, dalje pa tudi v javnosti kot kulturne in prosvetne delavke s polno kvalifikacijo. Če stavimo za pogoj, pod katerim bi učiteljice zapustile službo, samo zvišanje moževe plače, bi s tem dale same sebi kaj slabo spričevalo. Priznale bi, da nismo sposobne za nobeno drugo delo, nego samo za gospodinjstvo, da znamo kvečjemu biti še žene in matere v najožjem smislu besede, nismo pa sposobne uveljaviti se ob možu v celotnem kulturnem, gospodarskem in socialnem življenju in dogajanju, da ne zmoremo dela, ki bi bilo adekvatno in enakovredno moževemu, četudi bi bilo v bistvu dru- gačno, a radi tega ne manj važno ali celo manj vredno. Šele dve polovici sta celota in če mož oblikuje eno stran gospodarstva, umetnosti, znanosti, tehnike, socialnega življenja, potem je treba, da žena iz svoje ženske duševnosti oblikuje drugo plat, ker šele v skupnem, obojestranskem in vsestranskem delu je možna večja popolnost... Potrdile bi dalje očitek, da smo se zatekle k študiju samo zato, da smo našle začasno »streho« v poklicu, ki nas bo preživljal, dokler ne najdemo moža, ki nam bo nudil življenjsko preskrbo do smrti... Priznale bi torej na ta način, da opravljamo svo.ie delo polovičarsko (tako ga opravlja vsak, ki ni z vso dušo pri njem) in torej ne zaslužimo enakih prejemkov kakor naši moški tovariši, ki jim že sam poklic pomeni smisel življenja, temveč da z nami popolnoma pravilno postopajo ... Priznale bi, da nam je poklic le izhod v sili, ne pa naša notranja. življenjska potreba, da ga ne jemljemo preveč resno, da tudi za to svoje delo ne mislimo prevzemati nobene odgovornosti, misleč: Saj je vseeno, kako napravim to in ono, saj tako ne bo dolgo trajalo... Ne tako, drage tovarišice. S tem pokažemo popolno pomanjkanje samozavesti, pomanjkanje čuta odgovornosti, pomanjkanje vsakršnih sposobnosti za vršenje tako važ- nega poslanstva, kakor naj bi ga vršila učiteljica zlasti na dcželi, kjer je ni mofioče nadomestiti s tovarišem, z moškim! In če to potrdimo s svojimi besedami in s svojim ravnanjem, smo se same onemogočile v svojcm poklicu. Če smo od naših prednic »podedovafe« pravico do poklicnega dela, pravico do lastnega zaslužka in do gospodarske neodvisnosti, potem moramo to pravico braniti pred vsakomur vztrajno in odločno, ne se je pa lahkorniselno odpovedati ali se celo opravičevati radi svojc odločnosti, češ, saj se bom umaknila, če vam ni prav, da sem tukaj, samo dajte mojemu možu večjo plačo! Na Češkem so bile učiteljice voditeljice žen v borbi za enakopravnost, kar se očituje prcdvsem v svobodni izbiri poklica, pri nas se pa celo najdejo take, ki škodoželjno kažejo na druge drž. uradnice, češ, zakaj pa ne vpeljejo tudi zanje celibat, če so ga vsilili že nam. Namesto da bi rekle: celibat naj se odpravi, ker je protinaraven, krivičen, proti interesom države, družine in posamcznika in ker hočemo in zahtevamo zase pravico do dela in zaslužka in imeti popolno svobodo pri izbiri poklica! Če je bila učiteljska izobrazba prva višja izobrazba žene v preteklosti, je tudi pravilno, da učiteljice prevzamejo vodstvo v borbi za enakopravnost ženc, da bo dobila bcsedo tudi tam, kjer se odločajo njeni interesi. Tako tudi ne bodo možni razni zakoni o celibatu Žene in kar je podobnih »sodobnih« zadev! V tem pogledu se pač ne dajmo osramotiti od delavk, pri katerih je danes stanovska zavcdnost in prepričanje o pravici do dela in samostojnosti mnogo višje razvita nego pri mnogih učiteljicah. Skušajmo na to pereče vprašanje gledati z nekoliko višjega gledišča, ne samo s stališča osebnih interesov, ne pustimo se podkupiti z višjimi plačami naših mož, da bi se radi njih odpovedalc pravicam za dosego katerih so nekdaj žene žrtvovale vse, tudi osebno svobodo in premoženje. — Skušajte se same vzgajati v tem smislu tako, da vas čas ne bo našel nepripravljene, da zaradi osebnih interesov ne boste škodovale svojim tovarišicam in stanu in da ne bo veljala beseda onih, ki trdijo, da so žene same največja ovira ženski osamosvojitvi... G. J.