da nam je predstavil najprej splošni pregled nalog literarne vede, estetskih in zgodovinskih, skušal nato pokazati delo literarnega teoretika, analizo pesniških umotvorov, nato pa delo, cilje in metode literarnega zgodovinarja, oziraje se na vse važnejše dosedanje šole. Tak način dela je morda težaven, težko je vsestransko zagrabiti predmet brez poudarkov, kljub prepričanju o enakovrednosti in enaki pomembnosti vsakega najmanjšega člena. Do tega ga je pa privedlo nešteto primerov iz strokovne literature, ki so, čeprav sijajni v posameznostih, vendarle pomanjkljivi, in nikdar ne obsežejo umetnine v vsej njeni problematiki. Zato je skušal dati stvari čim manj subjektiven ton in je skušal pokazati na probleme, izhodišča in metode čim širje, čim bolj infor-mativno-vsestransko. Dotaknil se je vsega, kar je bistveno za umetnino, dasi vsega zaradi majhnega obsega študije ni mogel izvesti. Ni iskal bistva umetnine v tehnični izvedbi ali zgolj miselni strukturi, ampak je bistvo iskal med njima, kjer gotovo je. Tudi ni ločil dela od stvaritelja, človeka ni postavil izven njega okolja in časa; pokazal je na vpliv slednjih, ne da bi omalovaževal individualnost pesnikovo. Dotaknil se je obeh tipov umetnostnega gledanja in ustvarjanja, idealizma in naturalizma, baroka in renesanse, proste in objektivne forme, realizma med njima. Besedo slog ali stil, ki jo rabimo cesto za razne stvari, je opredelil in ločil: stil osebnosti, stil pesniške vrste... stil dobe. Pokazal je dalje na bistvene pojme: vsebino — vsoto prikazanega gradiva, snovi; zadržaj: miselno, čuvstveno, simbolno značenje umetnine, nje celotni živi jen jsko^-psihološki kompleks; obliko: zunanjo, metrično formo; postavo: kompozicijo v celoti.
Delo literarnega teoretika te vrste ni kakor ono pisateljev normativnih estetik, ki sedeč za svojo pisalno mizo' gradijo sisteme, njegovo delo je osnovano na dolgoletnih študijah sto- in tisočletne literarne prakse. Njegova naloga je razbrati svojstvenosti in skupnosti umotvorov in jih urediti, njegovo orožje pri tem delu sta analiza in sinteza. Tudi se ne more zadovoljiti le s pogledom na delo, ki ga ima pred seboj, zanj je važna geneza, ki mu cesto razjasni marsikaj sicer prikritega in temnega. Sklicevati se tu na izjave kateregakoli pisatelja, tudi na Tolstega in Dostojevskega, prav gotovo ni na mestu, ker je njihovo delo drugačno in ima druge cilje kot znanstveno dognanje.
Nedostatek dela je iskati predvsem v besednem slogu, ki je včasih za nepoučenega in neorientiranega čitatelja težak, v nekaterih jezikovnih okornostih, kamor pa gotovo ne gre prištevati terminologije. Zaradi predpisanega obsega je delo zelo natrpano, zgoščeno, kar opravičuje gornje očitke, in tudi vse one, ki bi hoteli videti v literarni vedi slovensko poetiko.
Delu, ki je zasnovano na tako široki, nečasovni bazi, je prav gotovo v nekem oziru zagotovljeno življenje. Želeti bi bilo le, da bi dr. Kelemina, čigar neovržna zasluga je, da je prvi oral ledino, svojo započeto zgradbo tudi sam gradil dalje in bi Slovencem napisal tudi sistematiko literarne teorije — poetiko, in obdelal ostale panoge literarne teorije — kaj kmalu.
Milena Mohoričeva.
F. M. Dostojevski j: Selo Stepančikovo in njegovi prebivalci. Humorističen roman. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani 1929. Založila Tiskovna zadruga. Prevodna knjižica 12. Strani 243.
«Selo Stepančikovo» je med prvimi deli drugega Dostojevskijevega pisateljskega začetka. Nastalo je neposredno po desetih letih molka v katorgi, v prisilni vojaški službi in v izgnanstvu. Dostojevskij imenuje delo humori-stično. Toda humor v pravem pomenu besede je kajpada njegovi naravi tuj.
501
«Selo Stepančikovo» je v resnici strupena moralno-kritična povest. Humor se izraža v nji samo v komiki poglavitnih značajev, ki pa so risani in pretiravam s tolikšno srditostjo in s tako okrutno vnemo, da vzbujajo v najbolj napetih in najbolj značilnih položajih težko ogorčenje, sovraštvo in gnus na-mestu smeha ali posmeha. Pravo naravo svojega humorja je označil Dosto-jevskij s tem, da je ta svoj roman vzporedil Molierovemu «Tartuffeu». Tudi «Tartuffe» je namreč moralno-kritična ali moralno-satirična komedija, ne pa komedija čiste komike, dasi je vendarle vsebuje več nego «Selo Ste-pančikovo».
Podrobnejše primerjanje francoske in ruske komedije o svetohlinstvu bi lahko dalo prezanimivo in poučnoi studijo. Pokazalo bi zelo plastično značilne razlike med obema moralistoma in psihologoma, in sicer glede njunih človečnosti kakor tudi glede njune tvorne moči. Pri tem pa je pripomniti, da je Dostojevskij s pojmom moralista dovolj pravilno označen, dočim Moliere, ki se posmehuje človeškim pojavom v imenu osnovnega življenjskega zdravja in prirodnega življenjskega okusa, ni povsem tisto, kar je vsebina predstave o moralistu. Mimo tega bi to primerjanje gotovo pokazalo naslednje: kakor je svetohlinstvo, ki temelji na pretiranem in slepem obožavanju prosvete, mogoče samo v Rusiji, tako je tudi pristno ruski ves položaj Fome Fomiča v polkovnikovi hiši, značaj in osebnost polkovnika samega, zlasti pa razpletek kritičnih dogodkov, ki je nelep, med zdravimi in moškimi ljudmi nemogoč in človeško poniževalen. Tartuffeova osebnost in usoda sta občečloveški; toda v kristalni jasnosti moralnih kontur se vendarle zopet razodeva neka osnovna lastnost francoskega duha: tista jasnost, ki rada vidi življenje morda za spo^ znanje bolj eksaktno in celo za rahlo senco bolj mehanično nego je. Ta jasnost je popolno nasprotje ruske nepreglednosti in tiste značilne, nekoliko zagonetne kaotičnosti, ki ima svoj vzrok v malce pretiranem stremljenju, zajeti življenje do poslednjega, še tako malo važnega trepeta.
Kot delo, ki je nastalo neposredno po usodnem premoru, je «Selo Stepanči-kovo» silno obremenjeno in preko mere razvlečeno. Material za osrednjo osebnost je Dostojevskij po lastnih izjavah zbiral več let. Je pa naš roman v vseh smereh pomembnejši od «Stričkovega sna», ki je nastal skoro hkratu z njim. Vrednost dela leži predvsem v obeh poglavitnih osebnostih, zlasti v Fomi Fomiču, ki je razbran z vso psihološko prodirnostjo. Toda stremljenje, izčrpati vsak položaj in vso obsežnost značaja do skrajnosti, žene Dostojevskega neredko v pretiravanje, ki se okusu upira, in v izmišljanje pregrotesk-nih zapletljajev in situacij. Strastna in rafinirana analiza značajev dela vtis razkrinkavanja in je v slabem skladu s staromodno in skoro naivno preprostostjo fabule. Umetniško psihološko pa je nedostatek tega romana v naslednjem: Foma Fomič je oseba za komedijo. Njegova človečnost zasluži smeh. Smeh Dostojevskega je pretežak, preresen. Poln je nekega mračnega in zagrizenega sovraštva, ki se posreduje tudi bralcu. To neskladnost med dano osebnostjo in čuvstvom, ki se ti napram nji sugerira, občutiš z odporom. Pričel boš mestoma opazovati avtorja in se ne boš strinjal z njegovim čuv-stvenim spremljanjem dogodkov.
Roman je prevedel Vladimir Levstik, ki je avtor skoro vseh prevodov Dostojevskega v slovenščino, kar jih imamo dobrih. Dostojevski] je jezikovno zelo samosvoj in zelo nenavaden pisatelj. Njegova dikcija je popolnoma edinstvena in je nenavadno izrazita. Posebno v dialogu, ki je vedno poglavitni del njegovih romanov. Njegove osebe večinoma pripadajo nižji plasti izobra-ženstva in govore žargon tega sloja. Levstik je pripovedna mesta prevedel
502
z vso spretnostjo. Onemu grotesknemu žargonu, ki niha med duhovitim stilom ter skoro banalno realistično govorico polinteligence, pa ni našel v slovenščini žive in prepričevalne nalike. Toda prevedel ga je s solidnim razumevanjem, izvirnika, zmiselno in pravilno.                                           Josip  Vidmar.
Julijska Krajina. Nacionalno-kulturni pregled. Uredil dr. L a v o Č e r m e 1 j. U Ljubljani 1930. g. — Štampala Delniška tiskarna, d. d. u Ljubljani. Str. 73 + 2 mapi.
O priliki primorske kulturne razstave, ki jo je, kakor znano, priredila Organizacija jugoslovenskih emigrantov v Jugoslaviji od 27. aprila do 7. maja 1930., je izšla poleg majhnega, ličnega kataloga tudi knjižica, o kateri poročam. To je prva pomembna publikacija o naši slovenski in hrvatski manjšini, pisana v srbohrvaščini in tiskana v cirilici. Avtorji posameznih člankov, oziroma razprav so razen Mihoviloviča vsi Slovenci. Uvodno besedo je napisal predsednik Organizacije jugoslovenskih emigrantov dr. I. M. Čok, kratko razpravo o imenu Julijske Krajine je objavil urednik dr. L. Čermelj, zemljepisni obris dr. V. Bo-hinec, statistični pregled Vinko Zorman, zgodovinski dr. M. Kos. O glasbeni kulturi italijanskih Slovencev piše D. Doktoric, o likovni umetnosti pa dr. F. Mesesnel. Zgodovino naše književnosti v odrezanih pokrajinah podajata pregledno dr. J. Lavrenčič in Ivo Mihovilovič. Knjižica je torej zmiselno urejena, in sicer tako, da po svojem obsegu in vsebini res naredi vtis celote, a prav nič ne moti bralca, ki bi iskal zgolj objektivnih podatkov o narodno-kulturnem značaju Julijske Krajine. S tem je dosegla ta skromna in dostojna propagandna brošura trajno vrednost.
Z obsegom knjižice sta bili že določeni tudi obe književno-zgodovinski študiji, o katerih naj spregovorim v tem kratkem poročilu. Vem, kako revna je naša sodobna poljudna in znanstvena literatura o naši kulturni zgodovini. To vrzel je opazil tudi pisec članka «Istorija», dr. M. Kos, in je poskušal rešiti to vprašanje, ki je bilo uredništvu najbolj na poti, na svoj primeren način. Podal je kulturno-zgodovinsko skico. Gotovo vrzel s tem še ni izpolnjena, samo zakrita je, da je v nadaljnjem pregledu preveč ne občutimo. Zdi se mi potrebno povedati, da večje naloge knjižici in avtorjem sploh ne predpisujem in je niti ne smemo, dokler je naša kulturna zgodovina tako splošno zanemarjen svet. S tega vidika moramo priznati Lavrenčiču, da je svojo nalogo dobro rešil, in isto menda lahko rečemo o Mihoviloviču, ki opisuje Istro. Oba sta podala pregled naših kulturnih spomenikov od časa narodne priselitve do zadnjih let. Kulturni razvoj v širino se v tem ni uveljavil in ni mogel uveljaviti, komaj da ga bo tujec v podatkih zaslutil, a gotovo si ne bo mogel iz njih napraviti žive slike. Na tej točki zahtevata naš čas in naša usoda novega in temeljitega dela. Mala propagandna knjižica nas le znova opozarja na to, ko nam zbudi misel, da bi propagandno dosegla največji uspeh ona študija, ki bi sodobnemu pojmovanju kulturne samostojnosti primerno predstavila naše življenje, torej taka študija, ki bi predstavila tudi notranjo razvojno' črto, književno kulturo kot živec v življenju našega ljudstva. Da je to tako jasno pokazala, štejem knjižici v novo veliko zaslugo.
Končno prinašata omenjeni študiji najboljši dokaz za zgodovinsko pravo naših manjšin in v tem zmislu imata -tudi propagandno velik pomen. Čeprav ne merita niti jakosti naše kulture niti njene kakovosti, sta vendar posrečeno predstavili njeno avtohtonost, njen ljudski značaj in kontinuiteto. Oba avtorja naštevata dokaj izčrpno založbe, časopisje in kulturne delavce, ki so v zadnjih dvanajstih letih združeni z usodo Julijske Krajine. Lavrenčič je v svoji študiji
503