;¦¦•""¦".................I.MHH.....••11.....»""............¦"................„....,1,,,,,..............,.........,,,,,,,„,.........,,.,,l,f,,,.,„,,,,,,„„
(                       ®(!C@ MS Si SOUU I JMll                 .'    '         !
j                       (U T@J ffflUOU) MftI@J OTMBSffl 1                          |
s                                                                                                                                Jooan Hranilovič:      •
<creator>FBRDO pl. KLEINMAYR</creator>
Nove pravljice o kralju Matjažu. ^^^Ce>
2. MATJAŽEVA HČI BARBIKA.
fakrat je ^slavina ogrski ikrailj in nemštoi oesar Ziga. zbir.al veiko križarsko vojsko Droti Tunkoni. Razpošlije torej svioje klicarje na vse strani aveta liin ipnosii vse junake, iniad mu prlidejo na pomoč. Prišli 'Sio klicarji dio nemških vdtezov in iptovedali so, kakor jkn je toiilo nariooemo. Molče so poslušaM vttezi Micarje in mcnlče so sd apasiali šinolke imieče in šli Ik voisiM. In prišli ®o felioanjii do oeskiih jumiaikioiv. M nomo so jih poslu-_____    šali Cehi ter memo Kagrabiild za isitrabcmte buadovarae iai šli
k vouskii.
In pnišlli ®o ikilicarji dio hnabrih Burffumdcev. Burgum<dcd so dih poisl/ušali to priijelii so za isvoja diotlgra toapja in šM !k viojski.
In prišii so kiicarji do ikirailja Matjaža. In foo jili je Matjaž čuil, sli o'e po-ffladil dodgo brado imrefcel je: »Bogrroe, uidaninto se!« Ira takoj je ukazail, da so 'Sklicali -njeg-ove slovenske jumaike.
Ko to čujie Barbika, Matjaževa htči, poiprosli svtoijega očeta: »Ooe, maj grem s tobou!«
»Ej,« 'adjvtrne krailj Matjaž, »oaša poit ine drži h gostovanju in veseli zabavii. Na krvavi plas ipojdamio. In to mii 'zate, Le idoma ostanii, d«!kliica, in predi, ida too platna daviolj za naše rane, ko se virraeimo.«
Dartblika ne odgoviori nič, ipoljubi očeta in gre v svoje sdbe. Dan nato se ije imiooačna vojiska že viailila proti dailiini boilgiafsikii deželi, k§&r je stal savražnik. Pred voijisfko je jatoal v zlati opravi nršadi cesar Žiga nia lepem ibellcu. Zlato ikrianiioo je >nasil na oedadli iin tenialk meč ob pasu. Pdkig mjega pa je jeizdil ogimjiesviiteigia ivranca krailj Miatgaž. Ves je vbfiLl odet v jeklo, in siilovita »aibltia mu je mahaJla >ab strani. Na čelaidii pa je niasiil že-
lezmo ki-iomo. Za nfima so jaihalli pnvii 'Vitczii ifz v&eh dežel in šesitdesettisoč konifaniiikioiv, iki sio peli:
»Lepa je ikinoma agnsika, ipa še lapša je Matijeva, Matijeva, Matijaiževa.«
Talko so prisdii preko šiiroike reke Dunava noter v deželo Bolgiarsko, kfler jih je pričaikovaJ saim sultan turšiki z velilko viojsikia.
Tedaj se kniižairiska viojska ustavi, in oesar Žiiga reče svodiim vitezom: »Kdo imi pajde v sovraižni itaibar in mli prešteje, fooliiko ima turšM sultan junaikov?«
To ije 'bila ipač kočljivia stvar. Vitezi se spoffledajo, a mihče se ne upa sam med isoviražniiika. Le m:lad viitez, ffladkega belega obraizia, z ^eleno perjamico na ičeiiadii se poinudi.
Pa rieoe Matjaž: »Ne, ti ne ipoijideš, birate! Šikoda bi bio tvoge milade krvi. Riajsi pojdem jaz isam. Aili tabo vam irečem: V zmametije in pofrdfflo, d'a isern bffl res itam, vam prineseim tri laise az sultanove brade!«
'Piofldiče krala Miatjaž tni krojače in uikaže jiim; naj mu sešaMo turštloo oblekio. Ko mu to narede, uikiaže sviojieimu ibrivcu, inaj imi obnije slavo po turški šeig-i. Nato zasedie isivoieigia vranoa in se spusti v diru naravraost v tmrškii itabor.
V tuirškatn laborti so biili vojaid vsii veseli; pili so dn peli krioig dolgiih miz, plesaili !in igraili krog velifkiih bobnav. Ko zagiledajo Miatjaža, g;a vesdo pozdravtjjo, iker &o miisliili, dia je edesn izmed njih. Poivabijo g& k doigi mizi. Matjaž razjaha lim stoipi do mize.
»Alo, ibrate, baš dal za pijačo!« ga vabijo.
»Dal ibam, iseveda!« odvmne Matjaž to seže v široike turske Mače.
Bnivkee iz žepa isvietal runretn zilat, pa ffa zatoči ^po mizi Tnikrat ziapl-eše
alatnlk po miizli raofkoilo, v tretje se ustavd pred turškim porvelijiiilkom. Po^
' velijinic prtime zlatnik v mofoo, ga obrača med pnsti in reče: »Oho, brate!
Kaj j>a je to? Zlataik nasi Matjažev grb isn mapis.«
»Se^veda ga. inosi,« advjine toralj Matjaž lin se zagirioihoče: »Včeraj iava z Matjaižem igmaila ina zilatnike. Pa sva se skregfala, pa sem mu odrobil giaVio ter imu pabral zilatniike. Le pogilejte, če ni res!« In zopet seže v žetp m vrže pest 'ztlattniifcov na mizio.
Tunki se zaičudiijo in jamejo delti med sebaj ziatnike. Ma^až pa po-grleda medtem inaoikrog in prešteje šotore tMirske viojsike.
»Praiv si startil, brate!« vzMiiknejo stednjiič Ttnrki, veseilii, da imajo ta-bega junaika tmied sebioii. A flrato ga prtved&jo k sameimiu tuiršikemti suitanu, ki imu povedio viso idogadlbo.
Turškii suiltian je sedel pred svojim zelenim šotorom iz sam© svale na baržumiastffli blaaiinah. Kadil je iz dolge pipe ter pSl orno kavo. KiroK njega so stali najsilavneiši inaegovii junaki, ag?e in paše. Poeormo iposJuša sulitan, kar so mu priipoveidbvialli o movem junalku, iin sledmjiič se oibrne do tegra: »Aili je vse to res, ikar inKi pripovodujejo o tebi?«
»Pri bradi prerdkovd ti povejii, da ie tako!« odvrae kraij Matjaž, »kralja Matjatža ni več v krščanski vooski, katoor iin odkar sem iaiz tukaj.«
»VJdim, da si jimak ,po postavi in moči. Če si pa tudi tali prebnisan. te hočem postavit: za svojegia pogrlavarja!« neče Matjaž.
»Ej, to ti hitro dokažem!« odvrne krailj Matjaž: »Tiri uiganke ti zasta-vtm, svetli gospod. Če uiganeš le eno, maj 'pade motia glava. Za vsako pa, ki je ne uganeš, mi daraješ en las iz svode čestitijive brade!«
»Že veilja!« reče sultan: »Uigiiibljiimio!«
In ziastavii Ikrallj Matjaž prvo uffanko:
»Mati ob 'pafiicd stoji, sin pa po svetu nori in ubija Jjudi.
Kiaj 'je to, presvetili s.ultain?«
Siultain lUgiiiMje in uigiblje, pa ne ugaine. Slednjiič reoe kralij Matjalž: »To je vfesikia tnta in vtinio.«
Pristapid je dvarisM brivec, trahio izpulil sultaimi las iiz biraide, ga zavil v zelemio isvfileno ruto im }o azročil Matjažu.
Miatuaž ziastarvti dirugio mgramko:
»Sveffli siuiltam, zdaij ngrainl, koliko voindikoiv šteje daraes tvoga MOf^ka?«
»Ej, ta ipa ini težka,« se zaigiroboče veseio siultan; »teKa da we bi vediel! Ha, ha! Riavuno stottiisoč jih je. Izgoibdil si! Poikllličite ratolja!«
»Sfccni, suJtaai!« (retoe knailj Matj:aiž. »Iagubil niseim ijaiz, iziguM si ti, ker stotiisoč vojnikiav si štei, a narne, ki sem jedva zdiatj pitepd, si poeaibil. OJei, sufftan, itaiko mas je stotisoč ioi en vojnjlk!«
»Res o'e!« patodi sultain. Bnivec ipnistopi, izipdi iiz suitianove brade dr.ugi las, ®a zarviije v zeleno sviio in lizroči fcrailsiu Matjažu.
In zastavi (krailj Moiaaž tretiio uganikioi:
»iPjies-vnetilii suiltan, ti, ki vse ztnaš lin veš, povej, fcdo sem jaiz!«
»Ce nisd najvieioji širokoiuistmež, potem si majiviečji preikaiiiieiniec v moji viojsflcfi.«
»Iz^TUibiil si, sultam!« zakiMoe Mat*jaž, izteiginie riokio dm izpuili sidtainu tretii las iz bra.de, reboč: »V&di, sultain, da sem jaz sam — krallj Matjaž!«
Iareikši, (plane na &viqjega vrainca in imai udiari iostragi pod rebra, da iakra žival kakor ihlisik švigme iapred šotora.
Osuplii, lotoainnefneili «d čudienijai stosie sultan in njeiffoivi aumaikd mekaj hii-p&v nemi, a nato zaioriiči sultan: »Držite ga, ufovflte ga, ublijte ga!«
ZaJdrvedi so zai kraljem Matjaižem, ali preurjiega konja ie iahai da bi ga. dohsjali. Kdor ipa se imi je postavSil naspnoUS, temu je Matjaž presekal gtlaivio s svk»o težTko satoliio.
Tailoo je pnišei (kraii Matjaiž sneono h lcnižaiisiki vojtski, prioesel s seboj tri lase iz isuiltanove (brade im novlico, da je Turkiofv stotiisoč — mnioRo več negidi kirščanskili viojalkav.
Dmg&ga. dne so se udarili.
Lepo si, belc mesto Nikopolje ob silni reki Duinavu, kii vaili sivoje nnotne valove daileč, dialeč tja pnoti vztadu. A dames si se poirdiečšo, ti belo mesto! Kri ije jujnaiške tkirižansike Mojske, ki jo jie pod tvotjim obzidjem .raz-bila turSka sfila.
Ves dan je palo jefcilo idb jefldtu, veis dan so paidiali jueaM. Zamaiti! Ko se je dan maigibail proti vieičelriu, je bla knvava bSto izgiuibiena za knščansko vojisko. Kdor je le še m'Oig:e)l, je hitel v diivtjeim beigu pnoti DunavM, da se reši na ladje, ikii sio tam čaitoalle. Zadlntji iimeid njiiimi — nesreiani cesiar Žiga. Divji kriik so zagnali Tiurki, ko so ¦s.poznali cesar|ja in ipnitiiisniili so nanj od vseh straind, da M gia u}di alli (ublii, preden dosieže rešilne ladje.
Pa oetudi ®o vsi vtogniiki aapustillli ceisarja, dlva g:a (venidanle rista. Nia oesairjevi idiestni }e Jahail fcralj Martuaiž ter s siviojo sino satolSo podiiral cele vrste raizJkačemllh soviraižmiilkov. Na oesarjieivi ievi pai je ieizdiiil ooid mJladi iv4-teiz z zelenio perianiioo inia čeiladi ter s svoflim imečem >roč(nio odbijail vse udaroe, maimenaeinie oesainiu Žigi. 2e so /pnišli blizu Dunava, kar prSdtrvfita z desne to teve idivia sioivita Turka pnotl trofoi. Eden plane n.a Matjaža; bil je čnn in ^ves basmat. Druigii se zažerae pnoti viibeBU z zdemoi perjainiicO'; biid je anioioik, giol in ®rd. KraHa Matjaž sleidttiijič dvigne sabilio, in kosmatfiinec se zavtaili 'Uibit s ikotnja. Enooki gndun pa trešči ob viteza z zdeno pefrijamico iin bil bi ga 'podrl. Todia vittez gia tako imMo poigileida s svoiim lepim očeisom, da gndiuinu uipade siroe m da se tuleč virne.
Hiip kiaisnieje jfi cesar s svojiima sprerniljetvaiceinm sibail že rešen na ladoi, ki ga je popeiljaila v Čmo miorije. Tuirška sultan pa je ukiazai oboirožlti nad-hitrejše laidije, da bi •mds cesarja Zigo. Ali cesairjeivia ladtja ie biia tako urna, da je tmrške ladje iniso anogile idothiteti, le '©na veMka 'laJdjjia. 30 je dohajala.
To so torščaiiisikii voSinfflkS s skrbjo opaizii, posebno ker je bilio na tunšiki ladiji dese^ikrat več vo^ščakiov. In kralj Maitjaž je že potegnM sivojo sdlovito satolj'0 in dejal: »Vse je ziamam! Takinat nas dbhite, in nič nas me ireši neigo naše sabdje.«
»Kako se Meki udariinoi?« priLpommi s skrbjo cesar Žiigra. »Njih je dte-setkrat v©č, in naSi &o še trudnii bioOia in sikoino 'Vsak druigd je rasniein. Tu nam preti pogiin aM pa nobstvoi!«
>Rabstva pa ne!« odvrne kralj Matjaž; »rajši umirem v poštemeim boju.«
Modtem se je tunštoa ladja že toli priibližafa, da so TurkS pničeii sitreljati s puščicami na kirižairije. Siila je bila maijvečja. Tddad stapi izollfi vitez z ze-leno peroianico na zadlnai idetl cesarjeve laidje tik h krmiilu. Sež>e pod svoj oMeip in privleoe fiiz nediriij 'dolg, tenibo^tkan piajčelam ter <ga. raagrne proiti . turški ladji. In giei, isti hip se naredi med cesarjevio in turško ladno tako goista megia, da tuiršika ladjja fe®reši praivo smer in poit, in se cesair s svoio laidlja isrečno pripelje v Carigraid, Jqjeir ije takrat vladal ikTŠčanisM vladar.
V Carigradiu so se fcinižarji okrepčali, potem iso nadialaeiviaili pot po Gnškem imorju. Nekaii dmd so itoeli prav prijetno vožmaa Tiretji dian pai jBh
221
obkiotliijo icnd vsah strani ladje ffrških moirskffli razbojnifooiv. Kraij Masttfaž se je hoitei fooniti, ia cesiar 2fea mu ukaže', naj odlneha, čeiš, dtak je <vse zia-iman in pogjtaiemio vsi. Tatoo so jih raztojnifci mjeili, a pustili sa jiih na nainovi ladji, le da so ladjo z močno vrvjo privezali ofe svojo ter }o taltoo vflefldi proti svoijemu priistamišču.
Križarji so jadikovali, da nikoM več ne ividijo svoje ljuibiljetne idomovfae, zaili viitez z zieileno perjainico pa ijih talaži: »Potnpiite, da nastopi idoč, in ¦rešlimioise!«
In ukaže }\m. nai ipoiščeijo na ladji vse prediivo ali kar je preidivu po-dohnegfa, in nai zneso na krovu ladje Ti;a fcup. Čuidil so se temu ipavdju voaniki, a viteza so le slušali.
Noč se miaredi, temna, temna moč. Tiaiko teimmio je bilo, ida z inaz-boijnriišike iadje niiso mitii vadleli cesargefvie daidde, ki so }o ipniivezano ma virrv iVldMii zia sebtoj. Da M i>a te vrivi .uaeti fkrižarai ne prelsekallii liin tako ne »aoistaili ona miotrju, je mia ratzibojniškii iaidgli stail vies 6ais ču-viaj, ka ie diržal za vrv, da se fe ipirepriičall, je li vrv tuidli rvedmio napeta. In to je lostalia tuidi vso moč. Ko ipa • zasine jutro, \rv n&nadoimia odjenja im <pade v morje. Cuvaj >sli čudom imenca oči ifa igileda ipo širtii imonski iffladimi, ia tnptlenijane kriižarskie 'ladje ni bilo Milkaer viidetti, ikiakiar tuidii m razibojndiki preldiiinjali.
Kako se je pa to zigodito?
Ko se ae niareidla nač, je sedel zai vit&z z zelieno perjaniioo h fcuipu pirediiva in priioei je presti <oib Ikionciu virvi, M de ibMa z mjo laidja iprliveizana. In predeil iJe m predal, ida je pastajiaila vrv dalosa in idailiiša. In ikaikoir se je v:riv daljšala, tako so jo pdajgfoma spuščaii. Tako je' priišto, d!a je oeisarjeva ladja -baljninibalij zaoistajalla, vrv ipa je ostala vedmo napeta. Ko je zasiiiiiiil dan, pa je Ua iladja že h viidika raaboijiniikoiv. Tediaj so ikniižarji presekali diol&o virv, da ie paidla v inarje, lin sio ikiretniM ipinoffi sesveru v Jadransiko morje, Ikjer so čez raekaij idnd zaviazili v viamo prisitalnišoe Dallma-timiske abailii.
ReSerai iso biilli oesiaT Žigia in fcrailj Matjaž liin visi viitezi in iviofiniikl <z inji-tna. In adaij so se napotdili domav.
PlniŠeil ije torialij Matjaž s oesarjem v svoj POToisni grad. In te/dad razjalha s fkioinja, ®e zapet veiseilo raasmehne im ®i polgiladi svajo diolgio teado (in >za-Hdiče s tabo ©romikim grlasom, ida iso se grajsikie Šipe streisk: »Baiibika, Bair-btSkla! K]e pa si? Oleu, tvoj ače ®e a"e ipavtrmiil!«
Ali kakor ae izaflddcal, mioib'etno dkm se ni odprlo, da bi ise v miem poka* zala Matjažeiva hčd Barbika. Pač pa poMekme pred Matijaiža zialii ¦vSteiz z zed^enio penjian.ioo in sl isname oelado z gilave, da se mu fVismJejo dlolgi, mi-raenii lasje ipTebo aiatn do ital, in reče: »Oprostite, ioče, a Bartolka isem! jaz, ki isem vas spremiiala, od vsakogar nepoenana, vso pot v vojni in po miorju!«
Vsi so ise začudili, najbollij ;pa oesar Žifea. Kralo Matjaiž ni iviedd, ali bi se jezliil, da ga hčentea ni shišaila, •aiM pa se veselil, 'da linna tabo juinašbo hčeir.
222                                                               &*Vy$i
G&sar Žiga. pa prime Barbiko za ,roko in jo divigne s tafi, rekoč: »Ti si juraašika deiklica! Tnikirat si mi rešto žiivljenje v tej nesrečmi vojni, zato- pa te iproisiim, da iposteneš moja žeina.«
In taikio se ae tudi zgadio. BarMka1, Matjaževa hči, ki je kaifeor vitez. z zeleno perjaniioo spremila aoeta, je piosstala cesairica.