O novem letu za novo leto.
Skrb   za   obstanek  je   dolžnost   vsacega človeka v življenja soli.
Vsakdo , imenitnik in prostak , bogatin in ubožec, napenja svoje fizične in duševne kreposti, da bi si pridobil sreče, da bi po svojib pojmib in okolnostih, kar najbolj moči, ugodno uredil svoje zemeljsko bivanje, Ako se v dosego tega cilja rabijo pošteni pripomočki, je tak trud, tak napor vse hvale vreden, da, celo dolžnost je vsakemu človeku, pomagati samemu sebi, kolikor dovoljuje delovanju njegovemu odmerjeni krog. Da bi se vsak posameznik ravnal po tem načelu, srečen bi sam bil, srečni poleg njega sobratje njegovi, srečna dežela. Na posameznika se opira blagostanje in sreča vasi, soseske, okraja, mesta, dežele in države.
„Srečno novo leto!" ,,veselo novo leto!" Taka pesem , v različnih varijacijah, se je glasila te dni in se glasi še po krasno zidanih palačah in v prosti kmetski, se slamo kriti koči, pismeno in z besedo. Bog daj, da bi vsak voščilec tudi v resnici občutil, kar govore njegovega jezika besede, in da bi se trudil sam pošteno najprej sebi in tako drugim biti pomočnik, dobrotnik. Zgoraj se je reklo, da na posameznika rame nih leži blagostanje kmeta, mestjana, državljana. Presodimo istioitost tega izreka s splošno človeškega in posebe tudi z našega narodnega stališča.
Izobraženosti   blagoslov  je sreča, a sreča   sama ob sebi je pojem, katerega na vse strani temeljito razložiti bi delalo preglavico tudi učenemu modrijaku. Ako trdi slavni narodni ekonom Adam Smith,   da nevednost je najdražja   stvar v deželi",   menil bi pisalec teh vrst,   daje   izobraženost,   okolnostim vsakega človeka primerna,   najviša  sreča.    Tu,   se ve,   nimamo v mislih visoke učenosti,   katera  je dandanes kakor nekdaj bolj ali  manj privilegij ali   skoraj monopol nekojih srečnikov,   temveč   mi   smatramo   pojem   izobraženosti kakor   isto   spretnost   in   zavednost,    da   vsakdo vredno   izpolnuje   dolžnosti   svojega poziva in tako človeštvu koristi v ožjem in širjem pomenu.    Ker je nase „razsvitJjeno" stoletje doba napredka, a še bolj materi-jalizma,   je tudi nam,   živočim   v tem časi,   kolikor je moči in dovoljujete poštenost ter značajnost,   hoditi po velike množice poti in ravno tako  iskati   pripomočkov, da zadostujemo tirjatvam časa in si vtemeljujemo svoje blagostanje.    Al sedaj se   vpraša:   kateri  so ti pripomočki in kako nam jih je rabiti?
Da morejo napredovati vede in umeteljnosti, da se more dvigati trgovstvo, kmetijstvo in obrtstvo, zavisi v
prvi vrsti od ugodnih materijalnih okolnosti, kajti vsakdo je prisiljen, da se više ali niže „klanja zlatemu bogu". Ker imajo tedaj novci tolik vpliv na razvoj in obstanek pojedinca kakor človeške družbe v obče, — ker je „nervus rerum gerendarum" tako rekoč mero-dajen pogoj v življenja obstanek, zatoraj cairan filozof s svojega nad vsakdanjestjo vzvišenega stališča ne sme osobito veliki množici zamerjati, ako se potnim obrazom trudi , priti do tega čudotvornega talismana. Učenjak in umeteljnik vpotrebljujeta najviše svoje duševne kreposti v poduk in izobraževanje ljudstva, a kmetovalec, trgovec, obrtnik delajo v svojem krogu za nju obstanek in zložnost, in otožno bi bilo, ako bi se zmetlo to medsebojno soglasje, kar dokazuje zgodovina nekultiviranib narodov.
Mi priznavamo pred vsem kmetijstvu najlepši Častni venec, kajti ono je isti steber, na katerega se naslanja splošno blagostanje in vsi naobraženi narodi, kakor na pr. Grki, Rimljani, Egipčani i. dr. imeli so kmetijstvo v visoki časti, o čemer pričajo njih pisatelji in pesniki. Slovenske dežele imajo za kmetijstvo zel6 ugodno lego in podnebje, zatorej tudi stoji ono na prvi stopnji pri nas, to se pravi: nas Slovene kmetij« stvo ohranjuje.    Vsaj je naš Vodnik pel:
„Sloven'c! tvoja zemlja je zdrava In pridnim nje lega najprava." Piodovitejši bi bil pa trud našega kmetovalca, ako bi tudi on , hrepeneč po sreči, bolj jemal ozir na na-p rede k v svoji stroki, na novoizumljena in potrjena kmetijska orodja, na skušnje druzih dežel, v obče, na praktičnejšo porabo časa in prostora. Vsem starim predsodkom naj da slov6 in lagljeje bode v prihodnje naš z bremenom davka preobloženi kmet mogel izhajati nego je dozdaj. Osobito naj se poslužuje po kmetijskih družbah nasvetovanih izboljšanj , katerim daje zdatno moč in življenje država.
Kar veljd kmetovalcu, to tudi trgovcu, obrtniku. Konkurenca (tekmecovanje) jevgla3ilo naših dni, in gorje njemu, kedor ga presliši! Človekoljubje je redka cvetlica, tem bolj se pa razširjajo sebičnost, zavist in gospodoželjnost med pojedine! in narodi. Bode li v tem obzira boljše letos, nego lani? Tako se vprašujemo radovedni sedaj v začetku novega leta, vendar:
Kaj  skritega  v naročji svojem hrani
Povedati nam nikedo ni v stani,
A tolažimo se z veselo nadejo,
Da vgodno kocke nam usode padejo,
In da po noči tožni, duhomomi
Zašije sreče dan v svitlobi zorni!
Nase narodno blagostanje dvigajo ali znižujejo politični dogodki, in v tem obziru se je v minoiem letu godilo mnogo zunaj in doma. Ako se sme iz nekaterih znamenj sklepati na bodočnost, upati imamo Slovani, da se nam „vremena razjasnijo", da-si tudi, se ve, je pred vsem biti nam samim odločnim in neod-stopnim od svojih poštenih tirjatev. Ker ima po božjem in natornem zakonu vsak narod pravico, razvijati se po svoje, in ker je ^zgodovina", po pesnikovih besedah, „sodniea sveta", ni se nam bati, da bi se ta zakon ovrgel in da bi mi zaradi svojih naporov v domačem in političnem življenji bili kedaj obsojani. Naše zahteve so, da se nam dajo pravice, katere imajo pospeševati naš duševni in materijalni napredek, drugo storimo sami.
Mnogoteri sicer te zahteve ne more ali noče umeti, vendar to nikakor ne prominja stvari. Sloveči politik Maeaulav je dejal: „Mnogi politiki naših dni trdijo, kakor bi se umelo samo ob sebi, da ne sme biti prosto nijedno ljudstvo, dokler ni sposobno, rabiti svoje prostosti. To pravilo je imelo le veljavo za bedaka, kateri, kakor nam pripoveduje stara basen, je sklenil, ne prej iti v vodo, dokler se ne nauči plavati. Ako imajo ljudje čakati svobode tako dolgo, da postanejo modri in zreli v sužnosti, čakati jim je bode v istini do sodnega dne.
Te besede, zlata vredne, naj nas izpodbadajo in vodijo pri vsem našem delovanji in bodimo pošteni ter zna čaj ni, za drugo pa prepuščajmo skrb Vladarju sveta.                                       J. Charpentier.
2