Šmarnice v gozdu            
»Že slavčki žvrgolijo, se maj vesel budi!« sta veselo 1 klicaia Stanko in Marica, sprehajaje se po gozdu. Bratec I iu sestrica sta bila otroka ubožnega gospodarja. Do cer- I kve sta imela dolgo pot, zato nista mogla meseca maj-1 nika hoditi k šmarnicam v cerkev. V temnem gozdu je I stala njih hiša. Stanko in Marica sta prišla redkokdaj v 1 dotiko z vaškimi otroki. Živela sta torej v miru. Poznala I nista nikakih zlobnosti, ubogala sta svoje starše, nikdar I jih nista razžalila.  Bila sta poštena in bogaboječa otroka.
Zadnjega dne mcseca malega travna sta se izpre-hajala po domačem gozdu. Bil je krasen pomladanski dan. Drevje je že ozelenelo in dobilo nazaj od zime ugrabljeno lepoto. Nasproti so jima zadišale dehteče cvetke; ptički so drobili krasne pesmice. Visoko nad njima pa je pel ikrjanček   svojo   pomladansko   zdravico.    Pred   njima   v
grmu je gostolel slavec. Vse se je gibalo, vse živelo. Vse je hvalilo Stvarnika za pomladansko lepoto. Ko sta to lepoto občudovala, sta pa zavila po ozki stezici in prišla k potoku, ki je spal skoro vso zimo pod trdo ledeno skorjo.
Veliko je bilo zdaj njuno začudenje nad lepoto po-loka. Ribice so švigale semtertja; tupatam je skočila katera v zrak, da si je ulovila muho. Na bregovih po-točka so pa cvetele modre potočnice in druge cvetke. Nabrala sta si jih v šopek, da jih poneseta domov.
Ko prebredeta potok, prideta do malega travnika. Tu ju razvesele metuljčki, ki so letali s svojimi svetlimi krili od cvetke do cvetke in si nabirali sladki sok. Tu uzreta rumene zlatice, tudi trobentic nista pogrešala. Zelo jima je ugajala lepota travnika. Stanko reče vesel Marici: »Ko bi imeli doma pred hišo tak lep travnik s cveticami obrastel •— ah, to bi bi bilo veselje! Igrala bi vsak dan drugačne igre na njem; skakala bi, nabirala cvetke in prepevala pesmice.« Marica pa odgovori: »Dobro torej, poprosiva očeta, da nama napravijo travnik. Saj je treba samo, da izrujejo grme iz zemlje. — Travica že zraste sama.   To nama gotovo napravijo dobri oče.«
Medtem ko sta se pogovarjala o različnih stvareh, prideta zopet v gozd. Nasproti jima pridehti prijeten duh neke cvetice. Zazdi se jima, da jima je znana. Marica reče Stanku: »Poiščiva to lepodehtečo cvetko. Ah, krasen je njen duh!« Stanko uboga, pa začneta iskati prijetno-dehtečo cvetko. Iščeta jo in iščeta dolgo časa, toda vse zaman. Skoraj se hočeta vrniti domov, kar zagleda Ma-rica belo, malo, ponižno cvetko pod leskovim grmom v travi — bila je šmarnica. Pokazala jo je Stanku. Oba jo začneta občudovati, vonjati in se veseliti nad njeno lepoto. Nepopisljivo je bilo njuno veselje, ko najdeta blizu prve šmarnice še mnogo drugih. Trgata jih oba z velikim ve-seljem. Ko jih natrgata, jih povežeta v dva lepa šopka in se napotita domov. Ko gresta po gozdu, pa zagledata pod starim, velikim hrastom malo kapelico. V njej je bil lep kip Matere božje z Detetom v naročju. To je bila Marija pomočnica. Stanko vpraša: »Kaj je neki tam pod hrastom ta hišica?« — »Kapelica,« odgovori Marica. »Le pojdi hitro, da si jo ogledava.«
77
Ko prideta h kapelici, poklekneta in začneta prav goreče moliti k Materi božji. Zahvalita se, da sta pre-živela ta dan v tolikem veselju.
Solnce je že zahajalo. Njegovi rumeni žarki so ob-sevali zadnjikrat ta dan najvišje vrhunce dreves; večerna zarja je vstajala. »Ali bi ne bilo boljše,« reče Marica, »da darujeva te cvetke, šmarnice in potočnice, Mariji; ona nama bo vedno pomagala.«
»Da, da,« pritrdi Stanko. »Veseli me, da si tako pametna, sestrica. Okinčajva torej podobo Matere božje prav lepo z nabranimi cveticami.« Hitro začneta otroka pokladati cvetke pred kip Marijin. Lepo sta okinčala kapelico in kip z najlepšimi cveticami in zelenjem.
Po dokončanem delu reče Stanko sestrici: »Marica, v cerkev ne moreva hoditi k šmarnicam, ker je predaleč. Lepo bi bilo in všeč Mariji, ko bi jih sama opravljala naskrivnem tukajle v gozdu pred to podobo. Marija go-tovo usliši najine prošnje.«
Marica pritrdi z največjim veseljem.
Še enkrat pogledata vesela na s cvetjem okinčano majnikovo Kraljico ter se vrneta domov.
Po poti se pogovarjata o šmarnicah, kako jih bosta opravljala in s kakimi cveticami bosta lepšala kip Matere božje. Sklenila sta, da bosta vsak dan donašala Mariji svežih cvetic.
Ko prideta domov, povesta staršem, kar sta videla in našla. Pripovedovala sta jim o lepoti gozda, potoka in travnika. Nazadnje jim pa tudi povesta, da sta oblju-bila opravljati šmarnice v gozdu.
Vesela sta bila oče in mati te otroške pobožnosti.
Prišel je zaželjeni prvi majnik. Otroka sta se od-pravila že zgodaj v gozd, da natrgata svežih cvetk za Mater božjo. Ko okinčata iznova kip, se vrneta domov. Doma pa poprosita mater, naj ju nauči novih molitvic, da jih bosta molila zvečer pri šmarnicah.
Prvi majnik je bil za nju veliko veselje. Ko se je začelo solnce nagibati k zatonu, sta šla veselo bratec in sestrica prepevaje v gozd k šmarnicam. Tja sta prinesla šopek še svežih šmarnic, okinčala sta še lepše kip ter začela prepevati Marijine pesmice. Tam sta pobožno molila   in  zaključila  šmarnice  z lepo  pesmico:    »Marija
78
pomočnica*. Tako sta prinašala vsak dan svežih cvetic in obhajala šmarnice.
Kar naenkrat se je pa zgodilo, da je obolela Marica. Bila se ie namreč prehladila. Morala je obležati. Stanko je žalostno stal pri sestrični postelji in je dejal: »Marica, pojdi vendar iz postelje; greva v gozdič k šmarnicam. Danes nisva še priskrbela svežih cvetk!«
»Le pojdi, ljubi Stanek,« je rekla Marica žalostno. »Jaz ne morem vstati. Moli zame tam pri Mariji, da ozdravirn.   Ona me bo gotovo rešila te bolezni.«
Ves žalosten se je odpravil Stanko proti večeru k šmarnicam. Medpotjo je nabral svežih cvetk, da okrasi kapelico. Ko pride tja, začne prisrčno moliti k Mariji, da reši sestričo trpljenja. Ko opravi šmarnice, se vrne do-mov. Po poti je nabral cvetk za bolno sestrico, da ji v bolezni lajšaio trpljenje.
Prišedši domov, obišče najprvo bolno sestrico. Zelo jo razvesele šmarnice in potočnice, ki jih ji poda bratec. Reče mu, naj jih dene v vodo in postavi na okence k njenemu vzglavju.
Deklici je postajalo dan za dnem slabše. Stanko je molil zanjo vsak večer, naj jo vendar reši nebeška Kra-Ijica . . .
Nekega večera, ko Stanko prav goreče moli k Mariji, je bila vendar uslišana njegova prošnja.
Stanko je prinesel domov sestrici zopet svežih šrnarnic. Velika pa je bila njegova žalost, ko je zagledal sestrico vso bledo, napol mrtvo na postelji. S šibkim gla-som poprosi Marica, naj ji podajo šmarnice v roko, da jih še enkrat ogleda, preden izdahne. Ko jih pogleda, ji mati ihte podajo gorečo svečo v roko.  Marica jo prime, prime
tudi Stanka za roko, ga pozdravi in-------. Še en pogled
na podobo Matere božje, ki je stala ob vznožju njene posteljce, — še en pogled na mamico in očeta — in Marice ni bilo več med živimi,
Žalostno jc pogledal Stanko na mrtvo sestrico in se razjokal pri njeni glavici.
Par dni pozneje so pokopali Marico. Na njen grob so položili šmarnic, ker jih je tako ljubila v svojem živ-ljenju. Tudi Stanko je spletel sestrici lep venec in ga položil na grob.
79
Nikoli ni pozneje pozabil tistega leta svoje mladosti, ko je z dobro sestrico v gozdu opravljal šmarnice. Vse svoje življenje je rad hodil k šmarnični pobožnosti, četudi mu je obujala leto za letom grenak spomin.
Slavko Planinski