Slovaško-slovenski slovar
Viktor Smolej: Slovaško-slovenski slovar. (Slovensko-slovinsky slovnik.) DZS, Ljubljana 1976. 447 str.
Ob koncu I. 1976 je izšel od vseh, ki se zanimajo za slovaški jezik in kulturo, težko pričakovani Slovaško-slovenski slovar. Sestavil ga je profesor Viktor Smolej, ki že vrsto let kot lektor za slovaški jezik in prevajalec posreduje stike s slovaško kulturo. S sestavo slovarja je opravil zelo potrebno in koristno delo, ki zasluži vse priznanje.
Iz avtorjevih uvodnih besed izvemo, da je bila prvotna zamisel izdati slovaško-slovenski in slovensko-slovaški del v eni knjigi. Kasneje se je založba v skladu z uveljavljenim načelom za izdajanje dvojezičnih slovarjev odločila, da izda posebej slovaško-slovenski in posebej slovensko-slovaški slovar. Slovensko-slovaški del naj bi pripravil tedanji lektor za slovenski jezik v Bratislavi dr. Vit'azoslav Hečko. Avtorja sta se dogovarjala z Državno založbo Slovenije in s Pedagoško založbo v Bratislavi, ki pa je svoje sodelovanje pri tem kmalu odpovedala. DZS je prevzela izdajo sama. Po nenadni Hečkovi smrti je tudi delo za slovensko-slovaški slovar prevzel prof. Viktor Smolej. Lahko upamo, da bomo v nekaj letih uvrstili na knjižno polico k Slovaško-slovenskemu slovarju še Slovensko-slovaški slovar.
Po uvodnih besedah navaja avtor navodila za uporabo slovarja, seznam kratic in okrajšav, slovaško abecedo in vire, ki so mu bili v pomoč pri sestavljanju slovarja. Cisti slovarski del obsega 410 strani malega slovarskega formata v dveh kolonah. Na koncu je na 23 straneh nekaj poglavij iz slovaške slovnice.
Gesla so urejena po abecedi in nimajo pod-gesel; vsak leksem je slovarska enota zase. Nekaterim geslom so poleg razlag oziroma slovenskih sinonimov dodane in pojasnjene besedne zveze, fraze in reki.
V poglavju »Navodila za uporabo slovarja« pojasnjuje avtor izbor besed, sprejetih v slovar, kakor mu ga je narekoval dani obseg. Opustil je navajanje abstraktnih samostalnikov na -st' in -stvo; samostalniki, ki poimenujejo delujoče osebe, so vneseni samo v moškem spolu, le izjemoma tudi v ženskem; pomanjševalnice so upoštevane v zelo omejenem obsegu, prav tako glagolski samostalniki. V majhni meri so navedeni pridevniki na -sky, -cky, -ovy, -ovsky, zanikane besede, predponski glagoli, sestavljenke s števniki, zaimki, prislovi. Predvsem pa se je avtor omejil v navajanju mednarodnih besed. Sprejel jih je le izjemoma, »če je njihova pisna in glasovna podoba močno drugačna od iste besede v slovenski redakciji«. Besed, ki so po obliki in pomenu enake slovenskim, avtor ni vnesel, razen če so razlike v pregibanju ali dolžini glasov. Ker so izvirne slovaške besede vedno naglašene na prvem zlogu, slovar naglasa ne zaznamuje. Ostriv-ci nad vokali in konzonanti pomenijo le dolžino glasu, ne mesto naglasa.
Ob branju dvojezičnih slovarjev, ki imajo navadno vnaprej določen obseg, se bralcu vsiljuje vprašanje, po kakšnih kriterijih so sestavljale! izbirali besede za sprejem. Avtor pravi, da »slovar, ki je namenjen praktični rabi, hoče posredovati izbran besedni zaklad slovaškega jezika, kakor je v rabi in ga nahajamo v leposlovju včeraj in danes, v sodobni publicistiki, v poljudni znanosti in v pogovorni besedi«. To težavno nalogo je avtor ustrezno opravil, saj je izbiral besede nakazanemu namenu primerno. Vendar naj mi bo dovoljeno nekaj pripomb.
Kot je že zgoraj povedano, avtor v slovar nI sprejel besed, ki so po obliki in pomenu enake slovenskim. Verjetno je pod tem vidikom izpadel samostalnik voda, uvrščene pa so številne besede iz besedne družine, kot so: voddren, vodička, vodna-
266
tiel'ka, vodnik, vodny (z besednimi zvezami), vodovy, vodojem, vodopad, vodorov-ny. Mnenja sem, da je tako načelo primerno le, če nastopa beseda v obeh jezikih v enakih pomenih in če pripada enakim stilom in plastem. Pa še v tem primeru je vprašanje, če kaže v slovarju izpuščati besede z močno besedno družino. Bati se je tudi, da bi uporabnika tako ravnanje lahko zavajalo k zmotni misli, da je vsaka beseda, ki je v slovarju ni, izpadla iz tega razloga.
Za podrobnejši pregled sem izbrala v glavnem besede z začetno črko G. Ugotovila sem, da je avtor sprejel približno eno pet-najstino od gesel črke G, kakor jih prinaša Slovnik slovenskeho jazyka (SSJ) slovaške akademije znanosti iz 1. 1959. Glede na omenjeno avtorjevo načelo za sprejem mednarodnih besed, bi najbrž lahko izpadle besede, kot so: galeria, garderoba, ge-neräcia, gulaš in dale prostor kakim drugim besedam, ki jih v slovarju ni, kot so npr. glagol glgaf — I. glasno goltati (tekočino), 2. ekspr. piti\ ali pa zanimiv glagol grobianit" — nespoštljivo, grobo pogovarjati se s kom^ poleg v slovarju navedenega samostalnika grobian — surovež.
Avtor bi dosegel večjo preglednost v slovarju, če bi posamezne pomene pri večpomenskih besedah ločil s podpičji. V mislih imam primere kot: galeria — hodnik, galerija v gledališču, razstavišče, galerija; ali: cestička —cestica, potka, stezica, prečka (v laseh); ali: vzburifsa — uprefj se, vstati, dvigniti se v upor, razburiti se. V vseh navedenih primerih so v SSJ pomeni ločeni s številkami. Razumljivo je, da v dvojezičnem priročnem slovarju ne morejo biti besede tako obravnavane kot v velikih razlagalnih slovarjih. Vendar se s podpičjem namesto vejice, s čimer bi bila pomenska diferenciacija bolj poudarjena, obseg ne bi nič povečal. Tako, s podpičji, so ločeni pomeni tudi v Bajec-Kalanovem Italijansko-slovenskem slovarju, v Bra-dačevem Ceško-slovenskem slovarju in v Gradovem Francosko-slovenskem slovarju. V Jurančičevem Srbskohrvatsko-sloven-skem slovarju pa so pomeni ločeni s številkami.
Nekatere besede pojasnjuje avtor z množico sinonimov za isti pomen. Samostalnik bet'ar je npr. predstavljen takole: bet'ar — navihanec, premetenec, neugnanec, samo-pašnež, šaljivec, tiček. Ce izvzamemo samostalnik samopašnež, ki je od drugih navedenih sinonimov pomensko zelo odda-
ljen in bi ga bilo treba ločiti od njih, bi bilo koristno, da bi bili sinonimi razporejeni po določenem redu: ali glede na stopnjo sinonimnosti ali pa morda po abecedi. S skromnejšim navajanjem sinonimov pa bi se pridobilo tudi nekaj prostora.
Dvojezični slovarji praviloma ne označujejo stilno-plastne vrednosti besed. Zato bi bilo potrebno prikazati tovrstne odnose med dvema jezikoma z navajanjem slovenskega sinonima iz iste jezikovne plasti, oziroma z enako stilno obarvanostjo, če imata seveda besedi v obeh jezikih enako stilno-plastno vrednost. Ce pa so za določen pomen navedeni še drugi, nevtralni slovenski sinonimi poleg stilno-plastnega, naj bi bil ta uvrščen na prvo mesto, da bi bilo s tem očitno opozorjeno na enako stilno-plastno vrednost besed v obeh jezikih.
Nekaj primerov, kako so glede na to prikazane besede v našem slovarju: guraž — koiajža, pogum. Guraž je v slovaškem in slovenskem jeziku pogovorna beseda (prim. SSJ I, str. 446; Slovar slovenskega knjižnega jezika II — SSKJ, str. 432). Samostalnik gyč je pojasnjen s sinonimoma kič, plaža, ki imata v slovaškem in slovenskem jeziku slabšalno funkcijo (prim. SSJ I, str. 447 in SSKJ II, str. 314). Tudi glagol gnia-vit" ima v našem slovarju, sicer na zadnjem mestu, stilno ustrezni sinonim gnjaviti (prim. SSJ I, drugi pomen, str. 437; SSKJ I, str. 707). Geslo grobian je pojasnjeno s surovež, ne z grobijan, iz česar se da sklepati, da v slovaščini beseda ni ekspresivno obarvana. To potrjuje SSJ, ki jo predstavlja brez kateregakoli stilnega kva-lifikatorja (SSJ I, str. 443). Tako stilno-plastno prikazovanje besed, kakor ga kažejo gornji primeri iz našega slovarja, je treba posebej pozdraviti, saj dosedanja praksa dvojezičnih slovarjev tovrstnemu osvetljevanju leksike ni posvečala velike pozornosti, čeprav bi bilo treba jezikovno zvrstnost upoštevati tudi na tem nivoju.
Navesti pri besedah v slovarju primerne zglede, ki bi jih najbolje predstavili, ni lahka naloga. Avtorju se je v veliki meri posrečilo v okviru danega obsega izbrati ilustrativno gradivo tako, da prikazuje dejansko, živo rabo in značilne sintaktične zveze, zlasti z navajanjem besednih zvez, fraz in rekov. Mimogrede pripominjam, da bi pri navedem frazi v geslu riadok: vieme
> SSJ I. str. 435. 2 SSJ I. str. 443.
267
268
čitat' med2i riadkami — znamo brati med vrsticami zadoščalo samo: čitat' medzi riadkami.
Teh nekaj nebistvenih, obrobnih pripomb prav nič ne zmanjšuje vrednosti slovarja, ki je vkljub sorazmerno majhnemu obsegu bogat, saj prinaša najpomembnejše slovaško besedje, obravnavano in predstavljeno z vso vestnostjo in natančnostjo.
Joža  Meze SAZU v Ljublja.ii