, Štev. 23. < V Ljubljani, 16. novembra 1917. Leto LVII. i—-^^----------—---
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov :
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
LISTEK.
¡z liilisga sveta.
Slavnostni koncert 3. novembra 1917. — Koncert Kiare Musil. — Koncert Zlatka Balakoviča.
Sezona je tu, priredb imaimo razmeroma malo, tako da ima kritika tudi m a -1 o svojega nehveležnega posla. Nas hram Talije bo tudi letos zaprt drami in operi. Vodstvo navaja razne vzroke in težkoče, ki ovirajo zapetno'-vzpostavitv slovenskega gledišča, dočim je g. režiser Milan Skrbinšk drugačnega mnenja. Zagotavljajo pa, da se iz dohodkov Kino Centrala nabira poseben fond za ustanovitev gledišča. Vederemo! Nemško gledišče je začelo svojo sezono in med njegovimi stalnimi posetniki je je mnogo Slovenk, nekolko manj Slovencev. O zavednosti raje molčimo!
O gledišču smo doživeli dva razprodana koncerta dunajske operne pevke Oertrude Foerstel, v »Union.ii« pa
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne
Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5*— „ četri leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h.
enega, ki ima za nas vsaj nekaj pomena. Solistinja je namreč pela — v nemškem jeziku — 3 samospeve Antona L a j o v i -c a, s katerimi bo morda nastopila na Dunaju in pokazala svojim rojakom vzorna dela našega modernega mojstra.
Za slavnostni koncert v proslavo godu cesarja Karla je obljubil sodelovanje tenorist hrvaške opere g. Jastrzebsky, ki pa radi spremembe repetrtoirja ni mogel priti v Ljubljano. V sili je priskočila na pomoč gdč. Cirila Medvedova, absolventka konservatorija, nova moč, o kateri so zadnje čase mnogo govorili. Pela je dve hrvaški pesmici Ružiča in Klai-ča, arijo iz opere »Samson in Dal Ha« ter H. Sattnerjevo »Zaostali ptič«. Ne glede na to, da so bili tempi v zadnji pesmi nekam čudni, jo je pevka zapela skoro še najbolj občuteno. Prednašanje drugih točk je preveč dišalo po šoli, manjkalo mu je temperamenta, razmaha. Alt Cirile Medvedove ni napčen in bo ob primernem negovanju in piljenju mnogo boljši. Tudi bo izginilo distoniranje v nizki legi. Bil je to res prvi nastop nove domače solistke, ki ji želimo napredka in lepe bodočnosti.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 16 h • . , dvakrat. . 14 „ , . . trikrat . . 12 , za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (teleion št. 118).
kao i danas, dok još plameni demon ra-zarajučom snagom krči putove do pleme-nitijega shvacanja svijeta i čovjeka, jed-nako se naslanja na onaj o radu za od-branu od trdjinskih utjecaja, što smo ga naprijed istakli. Po njemu postaje narodno uzgajanje, kojemu treba početna ško-la da postavi siguran i širok temelj, tra-ženje područja, u kojom če se najuspješ-nije zaposliti narodna radna snaga i to traženje takva područja, po kojem če je-dan narod pomagati drugi i unapredjivati jednakom snagom svoje kao i tudje cilje-ve, onako otprilike, kao što i valjano al-truistički obrazovani pojedinac podižuči sebe podiže i snagu svoje socijalne skupine. Ovakome bratstvu naroda polaže se osnovika samo čisto narodnim obrazova-njem, koje se osni v a na iskoriščivanju narodnih osobina, narodnoga tla i narodnih odnosa prema susjedmm narodima. Karak teristično je i vrijedno, da se naročito za-bilježi, da proglas jugoslavenske učiteljske Zaveze na osnovi fcvdjeMstaknutih osnovnih misli zaključuje: „Zato je prvi zahtjev, što kuca na naša vrata, reforma svega školstva kao glavnega kulturnog činioca, kao prvot-nog izvora i kulminacije narodne kulture, kao glavne poluge razvitka i napredka i kao glavnoga oružja u kulturnoj utakmici i borbi za opstanak". Ni nacionalni principi, ni socialni zahtjevi, što lh ističe sadašnje doba, bez obrazovimosti ne mogu se ni zamisliti, a kamoli uspješno provesti. Demo kratska načela i ostalo, što ih novi društveni poredak ističe, ne može se uspješno provesti sve dotle, dok se duševni život članova društva ne podigne- kulturno na jednaku visinu, dok se naime ne stvori duševna jednakost, a to može samo opča obrazovanost, kojoj utire prve putove pučka škola. Dok nema takve kulturne jeduakosti, koja se, mnnogred budi rečeno, ne shvača kao jednakost u sposob-nostima, nego upravo u njihovoj raznolič-nosti i razvitim prema duševnoj snazi poje-dinca, pa u jednakom gledanju na kulturu i život i jednakom čuvstvovanju za ono, što je dobro i lijepo, ne može da se razvije pra\'0 demokratsko društvo. Sposobnosti če uvijek ostati različne, ovdje jače, ondje slabije, jer to nije u vlasti obrazovnoga rada; ali snaga, kojem se sposobnosti potiču na djelatnost, kojom se pojedinac zaposluje prema svojim sposobnostima i kojom se
Drugi del vzporeda je absolvirala v posebno veselje ljubljanskega občinstva g. Irma P o 1 a k o v a. Izbrala si je za svoj nastop razven par opernih arij skladbe, zložene v operetnem žanru. Ona je pač v opereti najbolj doma. Pela je tudi Adamovičevega »Planinca«, pač eno najslabših njegovih skladb, koncesijo operetno razvajenim ušesom. Adamič je hotel napisati domačo slovensko pesemeo, pa mu je ušla iz peresa sladka dunajska operetna vložka. Zanjo ga je svojčas v »Novih Akordih« neusmiljeno okrcal urednik dr. Gojmir Krek. »Planinca« še ni'sem videl na nobenem vzporedu, le g. Irma P o-
1 a k o v a je našla dopadajenje nad njim, kar jasno kaže njen okus. Pa še nekaj poslovenjenega Ziehrerja smo slišali in .na koncu znani »Gimpellied«. Večjega veselja Ljubljančanom g. Polakova ni mogla prirediti. Naše samospevke literature pa gospa Polakova noče poznati! Nepoboljšljiva grešnica! —
Obe solistki je spremljal na klavirju ravnatelj' hrvatske opere g. Nikola pl. Faller. —
Dne 8. t. 111. smo v deželnem gledišču poslušali operno pevko Klaro Musil,
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiijati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine
j odredjuje put, kuda treba da se radna snaga I kreče i kamo, da se ona priklanja, stvar je | obrazovanosti i u tom se mora postiči jednakost, što je preduvjet demokratizovanju diuštva.
Ističuči proglas ove misli navodi još napose, kako je učiteljstvo dosada nastojalo, da to zadovolji, pa kako je u tom svom nastojanju bilo sprečavano od različnih fak-tora bilo socijalnih, kulturnih ili političkih, a naročito pak položajem, što mu ga od-redjuju materijalne prilike za ovo vrijeme rata kao i prije. Za izvršenje velikih zada-taka traži učiteljstvo pomoč sviju faktora, traži pomoč moralnu i materijalnu, jer samo paralelnim utjecajtm jedne i druge može se radna sila snažno pokrenuti i pravim putem ravnati.
Otvoreno i muževnoistupa učiteljstvo udruženo u Zavezi pred predstavništvo svoga naroda pridružujoči se njegovim nastojanjima oko preporoda narodnjega nastoječi tirne, da 1 ono učestvovanje kod uvod.enja narodnoga života u novu fazu, kako i doiikuje pravomu narodnom učiteljstiu, koje treba da bilu narodnom osluŠKuje uvijtk budno l prema njegovim otkucajinia svoja nastojanja udešava. Ono je lijtčmk narodne duše, koji jača njez nu snagu i oprema za posau, u kojem se svaki-dašnjim radom, borbom za korxu kruha, prinosi opčoj narodnoj borbi prava i uporabiva snaga, jer kako naučimo pojedinca boriti se za opstanak, tako čemo i čitav narod udesiti za takvu borbu. Što stvaramo jače i otporniji narod. ILitelistvo Zaveze svijesno je toga, pa zato istupa muževno 1 odvažno pružujoči u teškim časovitna iskušanomu narodu jako i plemenitu ruku pomočnicu.
Tudi „Vestnik Zenskeho ustrednlho spolku jednot učiteljskych v kri!. Češkčm" opozarja češko učiteljstvo s simpatičnimi in odobrujočimi besedami na man fest naše Zaveze, ki je zbudil tudi v krogih vseslovenske javnosti splošno pozornost in obče odobravanje. Splošni vtisk, ki ga je napravil ta manifest, je ta, da je biia prava beseda izgovorjena na pravem mestu in ob pravem času!
Poravnajte staro in obnovite novo naročnino!
-—nr- ¡-	— i	n t n it iiw
rodom Čehinjo, po vzporedu sodeč strogo Nemko. Par dni prej je neznansko zanjo pel reklamni boben, zlasti v uradnem listu, gledišče pa vseeno ni bilo razprodano. Klara Musil je rutinirana kolora-turka. Ima jasen, prožen glas, do natančnosti izšolan in izcizeliran, tehnika prvovrstna. Pevki so se koloraturne arije imenitno posrečile, zlasti že tolikrat po g. O t a h a 1 o v i peti »Ples senc« iz opere »D i n o r a h«. Občuteno, fino prednašanje g. Musil sem občudoval v Schuma-novi pesmi »Noč v mesečini«, najboljši točki vsega vzporeda ste bili g. Mahlerje-va: »Kdo si je izmislil pesmico« in H. Pzitznerjeva »Grete 1«. So to skladbe novejše smeri, elegantne po koncepciji in odlične po svojih harmonijah.
G. Musil je spremljal na klavirju profesor Karel S e v e ri n , izboren, diskreten spremljevalec, kakoršnih smo v Ljubljani malo čuli. Žalostno, da je solistinja pela i z 1 j u č n o le nemške stvari. Kako hvaležno bi ji bilo občinstvo, p i j e n e m-ških koncertov do grla sito, za kakšne lepe skladbe iz češke samo-spevske literature! V tujimi je češka pevka zatajila svojo narodnost, katere bi si
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 30. nov. 1917.
Pod tem naslovom prijavlja »Hrvatski Dom«, glasilo »Saveza hrvatskih učiteljskih društava«, v,svoji 20. številki uvodnik, ki govori o manifestu naše Zaveze z dne 10. septembra 1.1. in ki se nam zdi po svoji vsebini tako važen, da moramo z njim seznaniti tudi svoje bralce. Članek se glasi:
Vodstvo Zaveze austrijskoga jugo-slavenskog učiteljstva upravilo je 10. ruj-na o. g. Jugoslavenskomu klubu u Beču proglas, u kojem snažno ističe, kako treba da osnovno školstvo pomaže realizi-ranje političkih ciljeva države.. U proglasu, koji je napisan u prvom redu velikim zauzimanjem za narodnu stvar, ukratko su i pregnantno izneseno misli, kojima se prikazuje značenje osnovne škole za kulturni, političkl i ekonomski razvitak naroda, pa čemo našim čitaoci-ma najznatnije od izaesenih misli prikazati i s obzirom na i'.e; prilike osvijetliti.
Prva i najjača iiP.'CfO, što se očituje u svakoj rečenici spomenutoga proglasa, jest odbrana od tudjinskih utjecaja, koja u krilu malenih naroda kao što je naš, re-prenzentira osnovku svake kulturne akcije, pa prema torne i osnovku školsike i učiteljske djelatnosti, koja treba da stvarno, gradjom i formorn, u koju zaodi-jeva i>ojave i života narodnoga, izgrad-juje budučega člana naroda i čuva ga od trdjinskih utjecaja. Ovo je znatno i vitalno pitanje naše i to stiin večma, što se često dogadja, da na mnogo mjesta nije-smo nacistu, što je zapravo narodno i kako se narodna jedinstvena snaga izgrad-juje. Tudjinski duh upio se u narodni život več tolikom snagom na mnogim mje-stirna, da zapravo i nestaje pravoga osje-čaja za ono, što je naše, a poglavito je pogiboljan po narodni opstanak taj duh tamo, gdje dolazi po spoljašnosti svojoj nalik narodnim našim bojama, dok je u sadržini svojoj i po sili, kojom utječe na duševni razvitak, tudi narodu našemu. Ovakve obrazovne elemente oko teško
opaža i gdje nema za narodom svar obra-zovana srca, koje čuti i razlikuje narodno od tudjegia, unosi se tudjinsiki duh svijesno i prilagoidjuje tudjinstvu, koje onda u njemu nalazi prikladan put za realizi-ranje svojih aspiracija. Na mnogim mje-stima još je i spoljašnje poznavanje narodnoga duha i narodne obrazovne gradje slabo i budno samo kao fraza bez sadr-žine i pravoga poznavanja stvari. Za ovo je vrlo karakterističan dogadjaj, što ga je nedavno spamenuo jedan naš pedagoški pisac. Neki je školski stručnjak u svojoj raspravi teoretski izložio misao, da treba djeci podavati narodnu literaturu, a kad je stvarno počeo da prikazuje obra-zovna vrijednost pojedinih proizvoda u čitankama, svom se žestinom oborio naj-prije na jednu čisto narodnu stvarcu. Zar to nije spoljašnje i frazersko zagovaranje obrazovanga narodnom literaturom, koje nije kod nas osamljeno i koje čemo na svakom koraku susresti. Prema torne je prva i najjača potreba za odbranu od tud-jinštine u tom, da se obrazuju školski rad-nioi, koji če stvarno i sa čuvstvom moči pridizati narodni duh nesamo riječima, nego naročitom snagom, koja če biti pro-dukat čitavoga njihova rada, mišljenja i čuvstvovanja. A zato je potrebno, da su pojedini elementi, na koje se obrazovni rad početne škole poziva i s kojima on dijeluje pridižuči kulturno snagu člana narodnjega, prebrani i prečiščeni prema narodnom karakteru i dovedeni u skladnu cjelinu prema ciljevima, do kojih treba obrazovanost da narod dovede, kako bi on postao djelatna kulturna jedinica, koja svojim zasebnim značenjem u kolu ostalih naroda reprezentira jednu osobitu i drugima potrebnu šilu, kojom se opča čovječanska kulturna djelatnost popunja-va i jača. Samo na takvoj osnovci, koju takodjer ističe proglas jugoslavenskog učiteljstva dovoljnom snagom, moči če se postiči i oni ciljevi, što ih postavlja današnje narodno obrazovanje s obzirom na vremena, koja če nastopiti nakon rada i u kojima če narodi u medjusobnom poma-ganju i zaijedniokom kult. djelov. graditi sreču čovječainstva složno, mirno popu-njujuči jedan drugoga, a ne kao dosada sprečavajuči se u svojim nastojanjima. Ovaj veliki i lijepi cilj, što ga diktira sva prava kultura prije ovoga rata jednako
Ob koncu posvetovanja v proračunskem odseku o začasnem proračunu stavi nenadoma poslanec Teufel predlog, da naj se postavi v računski provizorij 60 mil. K za enkratni prispevek učiteljst' u za 1. 1917 za nabavo potrebščin. Predsednik proračunskega odseka dr. Steinwender je odločil, da se izroči predlog proračunskemu odseku v posvetovanje. Da se pa stvar ne zavleče, je bil sprejet dodatni predlog poslanca Seitza, da naj se o predlogu poroča v teku 14 dni. Sedaj so posegle vmes učiteljske organizacije, ker se jim je zdela vsota 60 mil. K premajhna, da bi se količkaj pomo-glo vsemu avstrijskemu učiteljstvu. Organizacije so se zedinile, da zahtevajo 100 mil. K. Nemška, avstr. učiteljska Zveza je stopila v stik z nemškimi strankami v državnem zboru, naša Zaveza se je obrnila na Jugoslovanski klub s prošnjo, da naj se isti zavzame in glasuje v odseku in plenu-mu za 100 mil. K.
V 14 dneh je predložil poročevalec poslanec Teufel načrt zakona, o katerem se je še isti dan posvetoval in sklepal v to izvoljeni pododsek. V imenu pododseka je predlagal poročevalec Teufel ta le ped-odsekov sklep.
Vlada se pooblašča, razdeliti za leto 1917. med dežele 70 milijonov K v svrho, da dobi učiteljstvo brez razlike v plači in brez ozira na že prejete podpore enkratni prispevek za nabavo potrebščin in to po naslednjih določilih:
1.	Višina prispevkov deželam se odmeri po številu glav, ki pridejo v vsaki deželi v poštev s popolnim ozirom na določbe pod 2 a in b glede na višino podpor.
2.	Ta prisjjevek pritiče: a) v polnem obsegu vsemu učiteljstvu ljudskih in meščanskih šol, stalno in začasno nameščenemu, vključno ono v vojaški službi ali v pokoju, ono, ki uživa miloščino, in končno učiteljske vdove; b) v višini dveh tretjin polnega obsega: učiteljskim substitutom Jn pomožnim učiteljem, dalje onim, ki poučujejo le proti remuneraciji ter učiteljske sirote.
3.	Ta prispevek se odmerja po številu rodbinskih glav (po Teuflovem načrtu), Pri samcih se štejejo v rodbino starši, bratje in sestre, ako žive z učiteljem skupno in je ta vzdrževatelj ; dalje se štejejo k vdovam še sirote, ki so v njih oskrbi. Z vsako novo osebo v rodbini se percentualno poviša prispevek.
4.	Vlada ima skrbeti za to, da se vse to izvrši in že izplača najdalje do srede decembra.
Pri razpravi o tem predlogu je govorilo več govornikov; med drugimi se je zglasil k besedi predsednik Jugoslovanskega kluba dr. Korošec ter predlagal, naj se poviša prispevek na 100 mil. K. Finančni minister dr. Wimmer izjavi na to, da vlada sicer ne vztraja več pri prvotno namenjenem prispevku 60 milijonov, privoljuje pa 70 milijonov, a višje ne more iti. — Pri glasovanju je bil sprejet pododsekov predlog s 23 glasovi proti 10.
Dne 13. t, m. je sprejela tudi že zbornica odsekov predlog.
Prispevek iz te vsote se odmeri po Teuflovem načrtu po številu službenih let in rodbinskih glav tako-le:
Osebam, ki služijo do 20 let, 500 K za dve osebi 865 K, za tri osebe 1230 K, za štiri osebe 1595 K, za pet oseb 1960 K, za šest in več oseb 2325 K; osebam, ki služijo več kot 20 let, 740 K, za dve osebi 1105 K, za tri osebe 1470 K, za štiri ose-
ji nikoli ne bi bilo treba sramovati! Baš nasprotno!
Prijatelje glasbe je pa bogato odško-doval za vise priredbe zadnjega časa sijajni koncert hrvaškega virtuoza na gosli g. Zlatka B al okov i č a. Že dolgo ni odmevala »Uniomsika« dvorana tolikega navdušenja kot sinoči. Mladi umetnik je s svojo virtuozno igro občinstvo naravnost fasciniral. V klasični Beethovnovi
IX. sonati (Kreuzerjevi sonati) kot tudi v analih točkah Dvofaka, Moiskowisikega in Ševčika je Bal oko v ič dokazal, kako imenitno obvlada svqj inštruimeinit. Flagi-oletti, oktave in dvoijni prijemi so mu Igrača. Nadvse briljamtno, krasno občuteno je siviral Corellija »La folia«. Kaidenca je bila občudovanja vredna. Balokovič je po končanem vzporedu moral navreči še par točk, ker se občinstvo isploh ni hotelo dvigniti raz sedežev.
Sinočnji koncert gotovo ostane vsakomur v globokem in 'trajnem spornimi! Imeli srno umetniški užitek prve vriste! Bal okovi da štejemo lahko med svetovne .virtuoze na gosli!	Z. P.
be 1885 K, za pet oseb 2200 K, za šest in več oseb 2505 K- Namestnim in pomožnim učiteljem in učiteljicam kakor tudi učiteljskim osebam, ki dobivajo le renumera-cijo, gre draginjska doklada v znesku 365 K, istotako tudi vdovam in sirotam.
lira ji miftjg'— m kip.
C. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk je z odlokom z dne 9. oktobra t. 1., št. 31836, odobrilo kot učno knjigo za učiteljišča s slovenskim učnim jezikom „Občno vzgoje-slovje," ki ga je spisa! ravnatelj Viktor Bežek, izdala in založila pa naša Slovenska Šolska Matica.
O knjigi sami sem svoj čas obširno poročal v tem listu ter kazal na nje^e vrline, ki dvigajo Bežkovo delo visoko nad običajno šolsko povprečnost in nad slične drugojezične in inorodne knjige. Tudi vsa ostala slovenska kritika se je tedaj pohvalno izrekla za Bežkovo delo, ki je predmet bogatih izkušenj in temeljitega znanja odličnega slovenskega šolnika-strokovnjaka. Vsi, ki nam je v resnici za pravo vzgojo slovenskega učiteljskega naraščaja, smo gojili iskreno željo, da naj tej Bežkovi vsebinsko in oblikovno znameniti knjigi cdpro vrata na naša učiteljišča, da se bo mogel naš učiteljski naraščaj napajati ob živi vodi iz domačega studenca! Dovolj in preveč je bilo doslej mlačnih uspavajočih injekcij, da ni mogla volja in misel naprej in navzgor, nego da se je vsa notranjost mladega inteligeuta odvračala od knjige in piedmeta kakor od grde posode z neprebavno vsebino.
Namesto da bi iskali privlačnih sil, zbujajočih zanimanje in navdušenje do najvažnejše učiteljiške discipline, so v tujem jeziku nakladali na prvotno pot učiteljske izobrazbe mrzle formule in trpka piškava jedrca, da so — če je bilo količkaj mogoče — z vsemi sredstvi že v početku za-mrzili dijaku pravir učne usposobljenosti in takoj navrnili vsakogar, ki je instiktivno hrepenel po čem lepem in vzvišenem, na osgmelo in težavno cesto — samoizobrazbe.
Zato ni nič pretiravanja v mojih bi-se-dah, ako trdim, da» nam velike večine slovenskega učiteljstva niso dala naša učiteljišča, nego slovensko učiteljstvo je dalo samo sebe — sebi in svojemu narodu. Nešteto je bila zborovanj in predavanj na vseh naših zborovanjih in po vseh naših društvih, nešteto člankov, razprav in poročil po vseh naših listih in v publikacijah, samostojnih del in prevodov — in vse to ogromno delo je izvrševalo učiteljstvo samo, da si je dalo in izpolnilo to, česar mu šolska vzgoja po načelsh tujinstva, skoposti in mačehovstva ni dala. Veliko moralna sile je bilo v našem stanu, da je mogel vzporedno z bojem za eksistenco in svoj pravni položaj skrbeti še za zgradbo svoje umstvenosti. Kdor se ni udeleževal tega vsestranskega dela, ki je dostikrat izčrpavajoče vplivalo na vse sile posameznikov, ne more biti pravičen sodnik tega, kar smo in kar imamo.
Iz ljubezni do predmeta in stanu se je lotil Bežek svojega dela. Sedaj je njegovi knjigi dovoljen vstop na učiteljišča. Vese limo se tega, kakortudi je umevno samo ob sebi, da niso mogli sedmih pečatov piI tisoiti na vrata, ki je nanje udarila slovenska knjiga z močjo svoje vsebine in z lepoto svoje oblike. To veselje ima pa svoj izvor tudi v izkušnjah preteklosti, ko smo Slovenci vztrepetali od radosti ob vsaki pridobitvi, ki bi drugim narodom pomenila zgolj navržek k temu, česar ima že v obilni meri, a nam je bila le neznaten del onegs, kar nam jamči zakon pravičnosti in enakopravnosti. Preteklost nas je napravila skromne. A če bomo zbirali svoje bogastvo, kazali nanje domačemu in tujemu svetu, privre iz naše skromnosti ponos in samozavest kot izraz naše moči, ki nam pribori vpliv pomen in veljavo v kulturnem svetu!
Ker je rekel Dunaj a, upa;mo, da poreče Ljubljana b. To se pravi z domačo besedo, da je sedaj prišel čas, ko naj se na ljubljanskem učiteljišču opuste stari, monstruozni šlendrijan, ki po njem poučujejo najvažnejši učiteljiškl predmet — vzgo-jeslovje — še vedno v nemščini po zastarelih učbenikih. Ta zahteva zdravega razuma in nujne potrebe je toliko opraviče-nejša, ker je že tudi ukoslovje v delu. Tri pole so že natisnjene, a rokopis je ravnatelj Bežek domalega že dovršil. Potem se poprime še zgodovine vzgoje in pouka. Na razpolago nam bo torej troje knjig — vzgo-jeslovje, ukoslovje i.i zgodovina — zato pa ne bomo imeli nobenega vzroka več, da bi slovenske duše hranili s sadoi tujih njiv, ampak bo neodpusten greh onih, ki bi iz kakršnegakoli vzroka zabranili uporabo teh učnih knjig. Resničnega povoda taki zabra-nitvi ni; utegnili bi nasprotovati le vzroki, ki imajo svoje korenine v sovražnosti do slovenske knjige in do razvoja slovenskega naroda.
Sicer nam pa pokaže bližnja bodočnost, kako in kaj. Ker sem govoril o Bežkovi knjigi, ko je izšla sem smatral za svojo dolžnost, da opozarjam nanjo sedaj, ko je dovoljena nje šolska poraba. V interesu izobrazbe slovenskega učiteljskega naraščaja je, da pride Bežkova knjiga takoj na šolske klopi, odtam pa v dušo in čuvstvo bodočih vzgojevalcev slovenske mladine!
E. Gangl.
ličil piiiii našega šolstva.
IV.
Ne zahtevamo preveč, če si postavimo kot osnovno misel pri vseh naših razpravah o preosnovi našega šolstva značilne besede, ki jih je zapisal našim sosedom Nemcem po nesrečni vojni pri Jeni neki prerok v svojih »Reden an die deutsche Nation«, glaseče se: Podobna izpre-niemba vse dosedanje vzgoje je, -ki jo predlagam kot edino sredstvo, da ohranimo nemški narod«. Le na mesto nemškega naroda postavimo besedi — slovenski narod.
Kot temelj vsem našim razpravam nam mora služIti pač naša deklaracija, ki jo je podal zgodovinskega dne 30. maja t. 1. v državnem zboru »Jugoslovanski klub«, in pa naš konfiteor, ki smo ga sprejeli na zborovanju Zavezinega upravnega odbora v Ljubljani dne 10. septembra t. 1. In če se postavimo na to edino pravo stališče, potem smemo pričakovati, da bomo imeli uspeh, ki prinese našemu trdo preizkušenemu narodu sad, ki ga bodo naši potomci z zavestjo o lastni moči in z mirnim pričakovanjem boljše bodočnosti uživali.
Preosnova našega šolstva mora -temeljiti v prvi vrsti na zadovoljnem učiteljstvu, t. j. učiteljstvu, ki bo tako po svoji izobrazbi kakor tudi zaradi svojega gmotnega stanja moglo in moralo posvetiti vse svoje moči edino le šolstvu in vzgoji izročene mladine. In zato mora stati v našem programu kot prva točka:
I.	Preosnova naših učitelj i š č. Kdor zasleduje količkaj tok učiteljskega gibanja, ve, da je bila ravno ta zadeva že neštetokrat na naših dnevnih zborovanjih, in tu smo vedno in vedno poudarjali: vsaj pet letnikov učiteljišča in par let višjega pedagogija. Seveda bi razpravljanje o tej točki naraslo preobširno.
Druga točka, ki jo smatramo tudi še kot »suprema lex« našega boljšega šolstva, se glasi:
II.	P r e u s t r o j našega šolskega i n učnega reda, vobče rečeno: vseh onih zakonov, ki oklepajo nas sedanje odgojevalce mladine, da smo postali že živi stroji, ki že skoro kihniti ne smemo preglasno, da se ne zamerimo navzgor ali navzdol.
Podrobneje govoriti o tem nam tudi ne kaže, zakaj ta točka tvori posebno poglavje, kjer bo treba temeljitega dela. —
Če pa vzamemo sedaj v pretres le one točke, ki pridejo v poštev pri našem razmotrivanju, to je pri onem delu ali načrtu, ki smo si ga začrtali mi ljudskošol-ski učitelji pri izvrševanju naloge o pre-ustrojitvi našega šolstva to je ljudsko šolstvo in ž njim najtesneje zvezana nadalj-na narodna izobrazba, zakaj preosnovo naših srednjih in višjih šol pustimo onim faktorjem, ki so poklicani v prvi vrsti v to, t. j. našim srednješolskim in višješolskim profesorjem — potem se moramo-omejiti na te-le točke:
III.	Ljudska šola. a) Osemletna obvezna šolska doba.
Tu pa zahtevamo: Vstop v ljudsko šolo z dop o ln j e n i m sedmim starostnim letom brez razlike kraja in stanu.
b) Odprava vsake p o n a v -1 j a 1 n e šole; na mesto te pa stopi na površje strokovna šola, in sicer vsaj dveletna, razdeljena na kmetih v kmetijsko šolo, a v industrialnih krajih v tak oz vame obrtne s t ir o k o v n e tečaje — seveda pod posebnim učite I j s t v o m , v tej stroki izobraženim.
Navedene točke veljajo v prvi vrsti moški mladini. A. Če hočemo imeti srečen narod, zahtevamo enake pravice in dolžnosti tudi za našo dekliško mladino. In tu se omejimo na sledeče zahteve:
I.	Preosnova naših ž e n s k i n učiteljišč v tistem obsegu, kakor ga zahtevamo pri moških učiteljiščih.
II.	Preosnova šolskih zakonov, kakor smo navedli v prvem delu.
III.	Ljudska šola: a) Osemletna obvezna šolska doba. — Vstop z dopolnjenim sedmim starostnim letom.
b) Odprava vsake p o n a v -1 j a 1 n e šole, na mesto te pa stopi na površje strokovna šola, in sicer vsaj dve-
letna, razdeljena na kmetih v g o s j d i n j s k o š o 1 o, a v industrialnih kr, v takozvane obrtne strokov tečaje v zvezi z g o s p o d i n j s J mi tečaji, seveda tudi pod posebj učiteljstvom, v fej stroki izobraženim
Zakaj zahtevamo tako pri kmetijs in obrtnih strokovnih kakor tudi gosi dinjskih tečajih v teh strokah izobraže ga učiteljstva, ni treba posebe poudari: zakaj po našem mnenju zahteva vsak t tečaj svojo v tej stroki popolnoma izob. ženo učno osebo.
V iiadaljno narodno izobrazbo seg, pa nam ni nikakor potrebno. Že samo poglavje, ki je tu le v glavnih potez, označeno, je tako obširno, da mor ar, biti čisto zadovoljni, ako ga bomo tai obdelali, kakor zahteva ravno- tok sed; njega časa, ki se nam kaže pač še v pri cejšnji daljavi in v tako meglenih črta da pravega temelja, prave oblike niti na bistrejše naše oko ne vidi.
Naš narod si bo pač svojo nadaljr izobrazbo sam začrtal po onih zahetval ki jo bo prejel od splošnega svetovneg preobrata po prenehanju sedanjega sve tovnega klanja in po sklenjenem miru.
Nejasna je še naša bodočnost, ven dar pa lahko poudarjamo in z odločnost] podčrtavamo, da si bo naš narod zna svojo nadaljno izobrazbo tako urediti ir zasnovati, da si bo začrtal na svoj. pra por geslo, da hoče biti svoj g o s p o d a i na svoji slovenski zemlji!
Ivan Šega.
lil m i lili mmi
Dne 10. t. m. je cesar Karel nadzoro-l val v prostoru pri Strasoldu in Cervignanu; pohod čet. Na povratku je poskusil s sprem-) stvom priti v bližini Rade preko hudour-' nika, ki teče vzporedno s Sočo, ki je bil še pred malo dnevi suh. Cesarjev avtomobili je zavoz 1 tik nad malim jezom v globoko', vodo, vsled česar se je ustavil tnotor. Za njim prihajajoč tovorni avtomobil naj bi bil potegnil cesarjev avtomobil iz vode, a. tudi ta se je ustavi! zaradi kratkega stika.. Telesni lovec Reisenbichler in narednik telesne garde pehotne stotniie Tomek sta šla v vodo, da poneseta cesarja na breg. Pa tem se je zgod la nesreča, ki so jo s sledečim avtomobilom h hudourniku dospele osebe cesarjevega spremstva z grozo opazovale. Telesnemu lovcu cesarjevemu so se odkrhnili kamni pri jezu; v tem trenutku so zagrnili vslovi telesnega lovca ter ga potegnili v vrtinec reke, ki je bila vsled nalivov visoko narasla. Cesar, ki je videl svojega telemega lovca v smrtni nevarnosti, ga ni izpustil, ravnotako malo pa tudi gard-ni narednik Tomeic cesarja. Tako je zanesla cesarja s telesnim lovcem in gardistom! v deroče valove pieko j v ju Valovi so jih odnašali. Z velikimi napori se je posrečilo-spremstvu in onim, ki so prihiteli na pomoč,, r siti cesarja in njegova slugi iz smrtne-nevarnosti. VeHka radost je zavladala po vsem cesarstvu zaradi srečne rešitve Nj. Veličanstva. Po mnogih mestih so se vršile zahvalne službe božje s slovesnim „Te de-um!" Bog obvaruj in ohrani Avstrijo, cesarja z njo!
Sedmo vojno posojilo je p*edloženo v podpisovanje, Kakor pri vseh prejšnjih vojnih posojilih se obračamo tudi sedaj na zavedno Zavezino učiteljstvo s pozivom, naf stori tudi ob VII. vojnem posojilu patriotič -no svejo dolžnost: neumorno in vztrajno deluj v šoli in izven nje vsak učitelj na to, da se v njegovem okolišču podpišejo kar največje vsote VII. vojnega p sojila; stopi k prijateljem in znancem, nagovarjaj kmetovalce, industrialce, kapitaliste, trgovce, vplivaj na denarne zavode in razne korpo-racije ter jim polagaj na srce sveto dolžnost do svete domovine. Prav posebno se pa obračamo na vsa Zavezina društva, da store svojo dolžnost in podpišejo VII. vojno posojilo v višini, ki jo dopuščajo sredstva. Cenjene tovariše prosimo, da uspehe svojega dela poročajo uredništvu Učit. Tov.
Pav. Flere:
II.
V prvem članku sem govoril o uredbi enotne šole in o zahtevah za njo. Ker se hočem danes ozreti nekoliko na ugovore proti terj šoli (obširneje sem razpravljal o tem že v- »Popotniku«), mi je treba zaradi jasnosti še nekaj pristaviti, kar se sklada zlasti tudi z naziranjem tov. Baukarta in Oangla v njunih odgovorili pod naslovom »Načrt preustrojitve
UČITELJSKI TOVARIŠ, dne 16. novembra 1917.
Stran 3.
našega šolstva«; zlasti tov. Baukart pravi jasno: »enotne šole smo imela že do-zdaj preveč«. Kako to misli? Ali se s to svojo izjavo sploh odreka duhu enotne šole? Nikakor; ker »enotne« (kakor je videti, jemlje tov. B. pojem v tem slučaju tako, da smo imeli e n o t e n pouk brez ozira na individualne potrebe posameznika in družbe) smo imeli res že dozdaj preveč; premalo pa smo imeli enotne n a r o d ne v z g o j e.
V naslednjem pa hočem razpravljati neodvisno od naših razmer o enotni šoli in o ugovorih proti tej, kakor srno prevzeli idejo od drugod in kakor so ji nasprotovali tamkaj.
Kakor izhaja iz zadnjega našega članka, je načelo pri zahtevi enotne šole socialno-pedagoško in se glasi: Za vse ista osnovna šola je nujni pogoj za uresničenje pravega moralnega i z o b r a ž e v a in j a. Bodi pa si dogma verske, politične ali socialne vrste, ji nasprotniki ne izostanejo, in tako se je razvil živahen boj tudi proti tej socialno-pedagoški dogmi enotne šole. Ugovori*) so skoro ¡zvečine sekundarnega značaja; nasprotniki so najčešče srednje in visokošolski profesorji napram zahtevi ljudskošolskega učiteljstva ter razpravljajo zlasti o naslednjih vprašanjih: 1. češ enotna šola ni zmožna, da ublaži socialna razredna nasprobstva; 2. da Lma enotna šola škodljive strani za ljudsko šolo samo; 3. da ima zahteva: »prosta pot za nadarjene« svojo neizved-Ijivost v socialnem razmerju naroda; 4. da enotna šola nikakor ni zimožna, da dvigne ugled Jjudskošolskega učiteljstva.
Na kratko se utemeljujejo ti ugovori tako-le:
1. Enotna šola, ki zahteva odpravo vseli zasebnih šol, katere pohajajo vsled velikih obiskovalinih stroškov lahko le o-troci višjih in premožnejših slojev, si obeta od združitve otrek vsega naroda zlasti v osnovni šoli izenačenje stanovske razlike. V hessenski zbornici je formuliral poslanec Udrich to zahtevo enotne šole tako: »S tem, da sede otroci v šoli skupaj, in če potem otrok ubožcu v svoji preprostosti pripoveduje, kako'je pri njih doma, in bogatašev sin sliši, kako manjka tam kruha in kave, kako mora njegov tovariš oditi v šolo lačen, če sliši to v šolski klopi, če deli z ubožcem kruh in pravi : Tovariš, tu imaš od mojega kruha, jaz imam več, nego potrebujem, potem sprejme pojem o socialnih razmerah, ki jih ne bo nikdar pozabil«. Kakor so karakteristične te besede za zahtevo enotne šole po socialnem izenačenju, tako je karakterističen tudi ugovor na nje. Kulturne države — pravijo — si ne moremo misliti brez razredne razlike, brez ločitve v razne stanove in sloje, brez razrednega boja. Vsako formiuliranje z enačenja je zato le tendenc i ozn o, kajti siromaku se bo zdela njegova suknja še siromašnejša, njegovo uboštvo še večje, njegov kruh »trši, če gleda vse boljše in lepše pri svojem tovarišu in ve, da se do tega povz-peti ne more. In kar je bilo bogatašu dozdaj brez cene, kar je sprejemal kot samo vsebi umevno, njegova boljša obleka, njegov obilnejši zajutrelk, njegov goto-vejši nastop, vse te stvari dobe v kontrastu zanj veljavo ter ga povzdigujejo. S tem pa ne dviga siromaka, marveč ga še bolj ponižuje še bolj postavlja podse. Zato imenuje Schmidt zahtevo po obvezni splošni ljudski šoli »nevarno utopijo, če se hoče doseči socialno izena-; čenje stanov in razredov s prisilnim sredstvom motne šole«. Pa tudi če se izvede tako prisilno sredstvo, — pravijo — ne bo vplivalo na izenačenje tudi zato ne, ker se združijo otroci ipak le na lA njihovega dnevnega časa, ne vštevši še obile proste dni, ko sploh ne pridejo v dotika. Ves ta ostali čas prežive zopet v svojem navadnem okolišu, ki pri hitreim otroškem sprejemanju in oddajanju vtisikov zabriše vse one,-ki jih je dobil otrok v šoli in se ne skladajo z njegovimi običajnimi. Pni ubožnejših obrokih zopet zbude ti vtiski nevoščltjivost, ki se vjeda v dušo» ter pro-vzroča za poznejša leta razpoloženje, ki onemogoča vsako zbližanje stanov. — Da pa nasprotniki ne prihajajo vedno stvari do jedra, marveč se sučejo prav Pogosto na površju, dokazuje dejstvo, da se oklepajo smotrov učne šole, češ: Sploh je napačno, če se . hoče ustrojiti šolo kulturnega naroda z videka socialnega zbližan ja; socialno zbližanje je lahko le razveseljiv sovpliv, naloga šoile pa je podajanje znanja. In pristavljajo, da se ne zabrišejo socialne razlike v življenju, oe-
*) Pri tem razpravljanju se opiram predvsem "a dela: R. Block „Einheitschule"; E. Ries „Die Gefahren der allgemeinen Volksschule (Einheitschule)"; E. Ries „Zum Kampf um die allgemeine Einheitschule"; F. J. Schmidt „Das Problem der nationalen Einheitschule". — V Fr. W. Försterjevih •'govorih sem -obširno razpravljal v „Popotniku"
prav bi nas družila ista klop do zrelostnega izpita — na kar zastopniki enotne šole z lahkočo odgovarjajo: da je zabrisan je in zbižanje dvoje.
2.	Kadar govore nasprotniki enotne šole o njenem škodljivem vplivu na ljudsko šolo kot tako, se opirajo prav radi na Kerschensteinerjeve besede iz leta 1895., ko je govoril o prednostih enotne šole, t. j. splošne ljudske šole na Bavarskem*). Takrat je dejal Kerschensteiner: »Na deželi se vrne otrok po dovršen i šolski dobi v krog svoje družine, v katerem raste bolj in bolj nasproti svoji zmožnosti, da vrši sviojo bodočo nalogo. Ne tako v velikem mestu, kjer tisoče otrok ne pozna pojma družine... Za te nas skrbi, a tukaj mi sami nismo dovolj vplivni; tukaj mora doprinašati žrtve vsak meščan. Vsak meščan, vsak trgovec in obrtnik se mora zavedati, da mu dovajajo nadaljevalne šole življenja polnih elementov, ne pa spodnji razredi realk in gimnazij. Če spoznamo to..., potem se bodo polnili višji razredi našiti ljudskih šol, namesto da se polnijo nižji razredi realk in gimnazij, ki se polnijo le zato, da v nekaterih letih zopet izbruhajo stotine, časih dobrih elementov, ki bi kaj več dosegli na tiru ljudske šole. Raznarodenje naših višjih razredov v ljudskih šolah je bolesten pojav v našem ljudskem šolstvu«. Na dejstvo torej, ki je nanj opozoril Kerschensteiner, da so namreč višji razredi naših (mestnih) ljudskih šol prazni, ker odhaja ves, količkaj boljši material v srednje šole, ter ostajajo v njih po večini le slabši učenci, zidajo nasprotniki svoje ugovore o škodljivosti enotne šole za ljudsko šolo samo ter izvajajo: Kjer prevzema pripravnica otroke za srednje šole, preidejo v to le tisti, ki iimajo resnični namen, se posvečati študiju te, nadaljni višji razredi ljudske šole pa vrše mirno naprej svojo nalogo ter do vede jo vase le najboljši material t. j. le tiste učence, ki so za nje res sposobni. — Naj uvrstim za ilustracijo, kako prav je imel K. s svojo tožbo, remi-Mscenco iz svojega šolanja. V ljubljanski mestni ljudski šoli smo posedali v 5. (takrat najvišjem) razredu le taki, ki smo bili za vstop v srednjo šolo še premladi, in pa stari ponavljale i, ki so čakali v tem razredu — časih po par let — svojega 14. leta in odpustnice. Reči smerni, da je bilo to posedanje škoda za oboje: »premladi« se od ponavijalcev nismo naučili nič prida, na te zopet razrednik ni mogel jemati dosti ozira; saj so vso snov (zna-biti celo v kolobarjih) predelali že po večkrat in so imeli smisel le še za svoje 14. leto in odpustnico. Tako je bilo tedaj v mestni ljudski šoli, da je po deželi drugače, vemo; ipak se nam zdi, da je ravno ta 5. razred dokaz, kako nujna je diferenciacija šolstva: na mesto 5. razreda bi morala takrat, ko je štiriletna splošna osnovna šola dovršila svojo nalogo, stopiti meščanska in tej slediti nadaljevalna šola. Da bi pa zaradi splošne višje izobraženosti naroda ne bila na kvar taka diferenciacija šol tudi po deželi, je jasno.
3.	Med najpoigostnejšimi ugovori s socialnega stališča napram enotni šoli je ta, ker zahteva enotna šola prosto pot za vse nadarjene tudi nižjih slojev ter njihovo izobraževanje na javne stroške, češ, da hoče z izvršitvijo te svoje zahteve enotna šola nižje sloje duševno izlakoto-vati; tako da bi ostali v nižjih slojih le manj in nenadarjeni, vsi ostali pa bi prešli v višje sloje. Kot sredstvo pri tem boju jim služi stvarni ugovior, da 'naj ljudska šola (z nadaljevalno vred) rajša izobražuje inteligence naroda, namesto da jih dviga iz teh ter jih umetno uvrščuje v višje družabne kroge. A da je ta stvarni ugovor res le sredstvo, izhaja iz dejstva, da zaključujejo malone vsi nasprotniki svoje ugovore s tožbo, da se omejuje svoboda staršev s tem, če ni ediinole njihova pravica, da privoščijo svojemu o-tiroku šolsko vzgojo, kakršno sami hočejo t. j. kakršno zmore njihovo premoženje, njihovo družabno stališče; in — prav skrite kukajo tukaj na dan tudi — njihove »zveze«. Današnje razmere govore sicer za vse njihove dokaze, češ, da si talent, če je res talent, napravi pot sam tudi iz najnižjih vrst (na kar ugovarjajo privrženci enoitne šole, da kako rnal % in s kolikimi težavami!), da talentu pravzaprav tudi danes ni izključno zaprta pot (privrženci enotne šole kažejo na mnogo-brojne ovire). — Vse to je res, pravijo
*) Na tem mestu mi je treba pripomniti, da ima Bavarska uvedeno splošno ljudsko šolo kakor pri nas v Avstriji. Zahteva enotne šole pa je ravno zahteva po taki splošni ljudski šoli (v principu!) in proti tej se vodi boj zlasti iz Prusije, kjer splošne ljudske šole (zlasti v večjih mestih) kot take nimajo kot take, da bi bil iz nje mogoč direktni prestop v srednjo šolo; ljudska šola je marveč zase s svojim učnim smotrom, vez med obema šolskima kategorijama pa je tako imenovana „Vorscliule (ki tudi pri ljudski šoli igra" za nas nevažno vlogo). Odtod tudi oster boj enotne šole napram „pripravnicam".
zagovorniki ideje, a s pravično razdelitvijo javnih pripomočkov, s tem, da bi postopka v razredu (in pozneje v javnih službah) ne ovirali protežiirani priviligi-ranci, bi se doseglo še mnogo več, mnogo bolj bi se izkoristile talentne narodove! sile. — V današnjih dejanjskih razmerah moramo upoštevati celo tak ugovor v tem vprašanju: »Zmožnost za višjo izobrazbo je odvisna celo od izobraževalne atmosfere okolice, ki je ne morejo pogrešati redki, veliki talenti, pa tudi ne srednji. Modra uredba narave je, da je na splošno tudi intelektualna izobrazba doma v teku rodov le v eni družini; ker ta uredba jamči za to, da ostane ohranjena, gotova harmonija med razumom, čuvstvotm in značajem, med znanjem, mišljenjem in taktom ...« Vsaj zunanji videz današnje družbe nam spričuje, da je ugovor na istiniti podlagi.
Predvsem pa moramo upoštevati stvarni ugovor, ki smo ga navedli zgoraj kot sredstvo; kajti resnica je, da potrebuje talenov tudi masa narodov med seboj — a o tem sem razpravljal obširneje že v »Popotniku«. Pristavil bi le, da se mi zdi ravno s tega stališča zopet važna splošna ljudska vjzgoja z diferenciranjam splošnega (ne znanstvenega) šolstva.
4. S tem, da združuje enotna šola v sebi otroke narodnih slojev, si obetajo njeni privrženci tudi povzdig socialnega ugleda ljudskošolskega učiteljstva. Na tem torišču imajo nasprotniki pač najlažji ugovor, keir je resnica da se delo ne ceni po tem, komu služiš, marveč po tem, k a k o služiš. Slabše je za ljudskošolsko učiiteljstvo to, da na podlagi tega nasprotniki dalje zaključujejo, češ, če je ugled ljudsikošolskega učiteljstva odvisen le od kakovosti njegovega dela, potem opusti to učiteiljstvo tudi svojo zahtevo po »e-notnem učiteljskem stanu« t. j. svojo zahtevo po pripustitvi na vseučilišče. »Univerzitetna izobrazba za vsakega ljudskošolskega učitelja, da se pridobi s tem e-noten učiteljski stan, moramo označiti za prenapetost« (Block). —
Kot postranski ugovor moramo o-značiti še enega. Razširjenje splošne izobrazbe naj bi dala večini udom naroda tudi pravico do enoleitništva pri vojakih; nasprotniki jo omejujejo na zrelostni in inteligenčni izpit. — Ta ugovor le omenim, da pokažem tudi enega najbolj postranskih. Že skraija sem rekel, da so nasprotniki enoitne šole, ki je (brez ozira na politične stranke, ki so se ideje že tudi poiprijeile in določile napram njej svoje stališče*) izraz volje ljudiskošolskaga učiteljstva, ponajvač srednje- in visokošolski profesorji; s tem pa je tudi označeno načelno stališče boja: s e d a n j a n a d r e-jenost in podrejenost vsega š o 1 s t v a n a j s e umakne socialno urejeni v z p o r e d n o s t i šolstva. Da udarjajo tu razni interesi — in ne v zadnji vrsti interesi — vsega učiteljstva drug na drugega, je jasno; in s tega videka nam je v boju marsikaj umijivejše. A vestno moramo motriti vse razloge in pirotiraz-loge, da nas ne zvodijo izključno na svojo stran ne prvi, ne drugi. Kadar razpravljamo o preustrojitvi narodne šole in vzgoje, moramo delati to v prepričanju, da je edini in pravi predmet vzgojeslovja sklenjena izobrazba osebnih osnovnih sil, kakor se dvigajo v narodu do objektivne enote. V življenju kulturnega naroda je združeno vse v organsko zvezo; in iz narodne enoite zoipet se mora razviti enotna organizacija narodnega izobraževanja. Le-ta je ud objektivne narodne enote, a obenem duševni nositelj narodne enotne ideje.
Iz naše ©rgamiiacil©*
Iz Zaveze avstr. jugoslovanskega učiteljstva. V št, 19. št. z dne 19. septembra t. 1. je prinesel naš list razglas, s katerim sklicuje vodstvo Zaveze delegacijsko sejo na 27. dan meseca decembra letos. V tem razglasu se pozivljejo Zavezina društva pa tudi posamezni člani, da prijavijo čimprej za to delegacijsko sejo aktualna predavanja, predloge in nasvete, zadnji čas do 25 novembra t. 1,, da jih objavimo v oni št. Učit. Tov., ki izide dne 30. novembra t. 1. Na sklicani delegscjski seji bomo razpravljali med drugimi tudi o načrtu novega poslovnega reda Zaveze. Dj se deiegati lahko prav temeljito pripravijo na to važno točko dnevnega reda, objavimo v prihodnji štev. Učit, Tov. ta načrt. Obenem prosimo Zavezina društva, da nam poročajo glede delegatov, kakor smo pisali v zadnji štev. našega lista. Prav posebno pa pozivljemo ona društva, ki volitve še niso izvršila, da store to takoj.	Vodstvo Zaveze.
*) Glej tozadevno v „Popotniku" 1. 1917.
Kranjske vesti.
—r— Iz ljudskošolske službe. Marija Španova je imenovana za začasno učiteljico na Dobrovi pri Ljubljani; Pavla Christof, učiteljica v Vodicah na Gorenjskem je premeščena na svoje prejšnje mesto v Hrušici pri Podgradu v Istri; Marija Ruparjeva je nameščena za začasno učiteljico na Viču, Viktorija Zalarjeva za suplentko v Borovnici in Josipina Moljkova za suplentko v Sp. Zemunu; učiteljici Antoniji Vižinovi je poverjeno vodstvo na ljudski šoli v Sp. Zemunu ; Marija Lešnjakova je imenovana za začasno učiteljico v Prežganju; začasna učiteljica Kristina Rogarjeva je premeščena v Presko; za suplentinje ostanejo tudi v šolskem letu 1917/18 na Idrijski rudniški šoli: Frančiška Mačkovškova, Marija Šinkovčeva, Frančiška Rejčeva, Doroteja Kovačeva, Leopoldina Novakova, Antonija Trpinova in Ana Šturmova. Kandidatka Rozalija Šinigo-jeva je nameščena za suplentko v Loškem potoku; nadučitelja Franca Črnagoja na Karolinški zemlji nadomešča izprašana učit. kandidatka Marila Sekulova; vpoklicanega in pogrešanega nadučitelja Ivana Franketa v Dobrniču nadomešča začasni učitelj Pavel Ločnik; obolelo učiteljico Marijo Zurčevov Žužemberku nadomešča suplentka Vida Kiašovčeva; za suplenko na ljudski šoli v Trebnjem je imenovana Albina Ahačičeva. Za suplentke so imenovane: Marija Tillyje-va na ljudski šoli v Poljanah, Helena Mat-kovičeva v Črmošnjicah, Marija Vogrinčeva, v Spod. Karteljevem, Mafija Kladvova v Kamniku, Marija Lacknerjeva v Čepljah, Alojzija Severjeva v Metliki, Olga Hribarjeva v Suhorju, Frančiška Bezlajeva v Semiču, Ivana Kramaričeva v Češnici, Josipina Rozmanova v Štrekljevcu.
—k— Odlikovanje. Nadporočnik Ant. Drašček, nadučitelj v Zalogu pri Ljubljani, je odlikovan s srebrnim »Signum lau-dis« z vojno dekoracjio in meči.
—r— Ljubljanske šole brez kuriva. V ponedeljek dne 12. t. m. se je po preteku treh tednov zopet pričel pouk na ljubljanskih srednjih in ljudskih šolah. V pozni jeseni smo, neprijetno deževno in mrzlo vreme je nastopilo, toplomer kaže komaj -)- 4° R. Lačni, slabo oblečeni, premočeni prihajajo otroci v šolo med njimi ubožci, ki nimajo doma v revni izbici gorke peči, da bi se pogreli. Veselili so se, da se po-grejejo pri topli šolski peči. A glej razočaranje! Šolska peč je mrzla, mrzla šolska soba, ker ni kuriva. V mrzlih sobah, v katerih ni niti -j-5° R toplote naj mirno sede otroci, pazljivo sledijo pouku, pišejo in rišejo s premrlimi rokami! Otroci, ki imajo zimske suknjiče, sede oblečeni, potegnejo ovratnike pri suknjah čez ušesa in topo gledajo učitelja, ki hitro hodi po sobi tudi oblečen v vrlino suknjo, da se brani pre-hlajenja. Revček pa je otrok, ki je slabo oblečen, premočen in bos in mora po 3 ure sedeti v takem neprijetnem in neprijaznem prostoru. Ni kuriva, ni premoga, pravijo. V treh šolskih sobah ni niti peči, ker so poslali pregorele dele v popravo na Dunaj in to šele nekaj dni pred začetkom šol. Ni li to velika malomarnost?! Če se dobi premog za gledališča, kinematografe, zabavišča, bi se moral in to v prvi vrsti dobiti za šole. Ali so vam več vredne kino-predstave nego zdravje naše mladine? Zakurjene šolske sobe zahtevamo! Ne gre za uč.teljstvo, saj vemo, da zanj nimajo src, da se zanj nihče ne briga, za našo mladino gre! Na fronti nam umirajo možje in inla-denči, v mrzlih šolskih sobah naj se pa prehlaja in nakopuje bolezni še naša nežna mladina ! Mrzla šolska soba pa ni edino zlo na ljnb-Ijanskih ljudskih šolah: Popoldanski pouk traja od 2 do 5. ure. Ob 4 je že tema. Razsvetljave ni in otroci sede v temi, da ne vidijo učitelja in on ne njih. Kako naj se vrši pouk v temni sobi, naj nam povedo tisti, ki só napravili tako uredbo. Šolske sobe v katerih se vrši pouk, so temne, ako pa greš m;mo zabavišč, se svetijo v bajni svetlobi. To je prava in pristna slika ljubljanskega šolstva. Nadzorniki, ganite se! Pridite in oglejte si te razmere, Ako ne bo pomoči, bomo res morali klicati: Društvo za varstvo živali, kje si!
—r— Kdo naj preskrbi ljubljansko učiteljstvo s kurivom? Učiteljstvu se je sicer zadnji čas plača precej zboljšala ali kaj pomaga, ko za denar ne dobi blaga. Železničarje preskrbi železniška uprava s kurivom, deželne uslužbence deželni odbor, le na uboge učitelje ne misli nihče. Kako naj pa sedaj opravlja svoj težavni posel? Večina od njih ima po 26 tedenskih ur, kdaj naj izvršujejo svoje pisarije in šolske korekture, ko je dan že tako kratek? Brez svečave in v nezakurjeni sobi to ne bo mogoče izvrševati. Glede svečave stoji učitelj na isti stopinji kakor obrtnik, navezan je na delo pri luči, — zato pa naj dobi it-to množino petroleja! Kam pa naj gre po premog ali drva ?
Štajerske vesti.
—š— Darilo. Učenci slovenske okol. deške ljudske šole v Celju so nabrali v dneh od 21. do 23. oktobra t. 1. in darovali za vojne sirote 40 K 45 vin.
—š— Spremembe v učiteljski službi. Pomožna učiteljica Ana Pianova v Gor. Gradu ej postala stalna učiteljica v Mozirju; začasna učiteljica v Slivnici v Šmarskem okraju Marija Plhakova, je stalno nameščena na svojem službenem mestu; istotako Marija Roškerjeva v Lei-tersbeirgu-Karcovinu (okraj Maribor).
—š— Tovariš Franc Voglar, učitelj na okol. deški ljudski šoli v Celju, sedaj poročnik v rez. pri 87. pp., je bil dalj časa, ko je prišel iz frante, v rez. bolnici v Sol-nogradu. Ko je okreval, so ga pozvali h kadru, od tu pa je šel v mesecu avgustu t. 1. kot nadz. častnik k nekim zgradbam v Kolašin v Črni gori Koncem oktobra t, 1. so ga pozvali v Cetinje, kjer je zdaj zaposlen pri gospodarskem odseku ondot-nega generalnega guvemerstva. Na potu jz Kolašina v Cetinje nam piše tovariš Voglär: Na potovanju po Črni gori sem obiskal v Podgorici, obveščen po »Učiteljskem Tovarišu«, gomilo prerano umrlega tovariša Widra. Počiva kakih 15 minut od sredine mesta na vojaškem pokopališču v lepi podgoriški ravnini sredi tu umrlih tovarišev vojakov poleg tu pokopanega edinega častnika nekega nadpo-ročnika. Lep lesen spomenik se vidi že oddaleč in na njem je napis: L. Fähnrich Karl Wider. Gest. 6. IX. 917. Grob je prav lično obzidan s kameni. Zamišljen v tuž-ne misli stojim tu ob Tvoji gomili, dragi tovariš Wider! V tujini daleč proč od ljubljene domovine si se vlegel v hladni grob, doma pa Ti je sledila skrbna in mila soproga, ki ni mogla preboleti Tvoje izgube .krutega udarca nemile usode. Ob teh težkih mislih mi še bolj živo stopi pred oči moje dete, moja sirota! Utrujen od dolge vožnje po strašnih gorah, ki obdajajo Tvoje mirno bivališče, se poslavljam od Tebe najbrž prvi Tvoj stanovski ■tovariš! Počivaj mirno in lahka naj Ti bo tuja slovanska zemlja na lepem podgori-škem polju!
—š— V italijansko ujetništvo je prišel ob 11. soški fronti tovariš Miloš Roš, učitelj v Hrastniku.
—š— Čebelarstvo na slov. Štajerskem se je letos izvrstno obneslo. Naši tovariši-čebelarji so pridelali obilo strdi izborne kakovosti in so dobili zanjo lepe novce. Srčno jim privoščimo to! Vsak trud naj najde primerno plačilo.
Triaške vesti.
—t— Izjava. Dodatki k berilom za primorske ljudske šole (za III. in IV. šolsko leto) so izšli. V njih je več tiskovnih napak. Zaradi naglice, ki je morala z njo tiskarna izvršiti delo, niso mogli sestavljalci opraviti nobene korekture. Učiteljstvo naj blagovoli to vzeti na znanje in naj tiskovne pogreške samo popravi!
— t— O občnem zboru Učiteljskega društva za Trst In okolico prijavlja nedeljska „Edinost" daljše poročilo, posneto po zadnji številki našega lista. Izvajanjem tovariša Mahkote o ustanovitvi nameravanega našega okrevališča ob Adriji dostavlja „Edinost" te lepe.besede: „Mi samo iskreno želimo, da bi se ta plemenita namera čimprej uresničila na korist vsemu slovenskemu učiteljstvu ter v čast in ponos našemu tržaškemu slovenskemu učiteljstvu! Ne dvomimo, da se dobi radodarna roka slovenskega človeka, ki bo — tudi uva-žujoč važnost in pomen učiteljskega stanu za splošno našo narodno kulturo — prispevala svoj delež, da se čimprej dvigne ob naši Adriji dom in zavetišče obolelih in okrevanja potrebnih naših kulturnih delavcev! Dajmo jim zdravja in moči, da lahko zdravje in moč posvetijo vzgoji naše bodočnosti!" — Fiat! —
—t— Tržaški mestni magistrat je že nakazal družbi sv. Cirila in Metoda 50.000 K v svrho razširjenja njenega šolstva v Trstu. Veselimo se tega uspeha našega prizadevanja za uveljavljanje pravičnosti in enakopravnosti nasproti tržaškim Slovencem, prepričani, da ne ostane samo pri tem uspehu. Justitia fundamentum regnorum! To načelo veljaj tudi glede na narodno šolstvo vseh avstrijskih narodov! Pravice hočemo — ničesar drugega!
—t— Šole v tržaški okolici utegnejo kmalu začeti z rednim poukom, ko je sedaj vsaka nevarnost od strani sovražnika odstranjena. Ker nekatere šole že tri leta niso imele rednega (ali pa celo nič) pouka, je jasno, da je vzgoja mladine silno trpela, in bo zamujeno skoro nemogoče nadomestiti — to pa toliko težje, ker primanjkuje moškega učnega osobja tako v mestu kakor v okolici. V interesu zanemarjene šolske mladine ter v interesu uspešnega zopet oživljenega delovanja vseh šol je, da stori
šolska oblast nemudoma Vse korake, da se vrnejo na svoja službena mesta oni učitelji, ki za službo na fronti niso sposobni. Kaj pomaga n. pr. 16 novih razredov CM šolam v Trstu, ako ni že sedaj dovolj učiteljev? Prepričani smo, da ukrene šolska oblast, ki ji je na skrbi blaginja šolstva, vse potrebno, da ne bosta vzgoja in pouk mladine še nadalje trpela, ampak da se globoke rane, ki so jih zadali vojni dogodki, čimprej izlečijo in po možnosti zacelijo. Starši bodo hvaležni poklicanim krogom, ako jih rešifo težkih skrbi glede bodočnosti njih otrok. Tudi Jugoslovanski klub naj se z vso resnostjo loti tega prevažnega vprašanja. Naša organizacija je od svoje strani že napravila dopustne korake.
—t— Srebrno poroko praznujeta dne 22. t. m. tovariš Anton G e r m e k , učitelj pri sv. Ivanu poleg Trsta in sedanji predsednik Učiteljskega društva za Trst in okolico, ter njegova soproga tovarišica Antonija Germkova, voditeljica mestnega otroškega vrtca pri sv. Ivanu in so-trudnica „Zvončka". Obema zavednima članoma naših organizacij in požrtvovalnima kulturnima delavcema veljajo naše iskrene čestitke! Na mnoga leta!
Splošni vestnik.
Hišo pokojnega dr. Kreka je kupila Gospodarska Zveza. V* spodnjih prostorih bo stanovala pokojnikova sestra Cilka, zgornje prostore pa namerava poseben odbor obdržati nedotaknjene v spomin na pokojnika. Tu bodo shranili tudi trakove, ki so bili na vencih pokojnikovih.
Nov list. V sobi to je začel izhajati v Ljubljani nov list Jugoslovan. Izdajajo in uredujejo ga somišiemki Krekove struge v S. L. S. List stoji strogo ha katoliškem stališču in bo z vso vnemo zastopal politiko jugoslovanske deklaracije. V I štev. prinaša nekatere prav lepo simpatično pisane članke in ntkaj v živo segajočih političn h notic Tednik je in se tiska v Učiteljski tiskarni.
V uredništvu glasila jugoslovanske socialne demokracije Napreja se je izvr šila sprememba. Odstopila je urednica Alojzija Štebijeva, ker je prišla v nasprotje z izvršilnim odborom stranke zaradi člankov „K vprašanjem naše taktike". Ti članki pa niso bili edini povod odstopa. Vzrok konflikta je bil tudi oster in krivič. napad na učiteljsko organizacizacijo v treh člankih: „Učiteljstvo in vojna." V teh odurno pisanih sestavkih je nasedla urednica nekemu mlademu jako domišljavemu učitelju.
Tovariš Ivan Trebše, ki je interniran v Italiji že več kot 2 leti, nam piše: Dragi Učiteljski Tovariši Ako si še pri življenju, bodi mi najiskrenejše pozdravljen. Tvoj zvesti naročnik učitelj na Žagi — Srpenici v Tolminskem okraju bivam že čez 2 leti v deželi citron in pomaranč. Lepo in jasno je italijansko nebo, a še lepše je naše, da-si po večini oblačno. Junaka Krn in Bom-banc, ki sta spremenjena v ognjenika, ali vaju bom videl še kedaj? In bistra Soča, ki se peniš jeze in od žalosti točiš krvave solze, kedaj bodem zopet zrl v tvoje bodre valove? Pridi vendar že toliko zaželjeni časi Najprisrčnejše Te pozdravljam, dragi mi Učiteljski Tovariš in vse tovariše učite-telje slovenske!
Naslov tovariša Ivana Trebšeta je: Ivan Trebše, Querr. internato Crescentino in Novara — Italija.
Razgled.
Slovenska šola za goriške begunce v Kromerižu. »Našinec« in »Den« poročata: Vsled prizadevanja češkega poslanca dr. Stojana in profesorja Žnideršiča je otvo-ril Apostolat sv. Cirila in Metoda v Kromerižu slovensko šolo združeno z internatom za goriške slovenske begunce.
Zasebna ženska realna gimnazija v Zadru. Dobrotvorno društvo hrvatskih šol namerava v kratkem času otvoriti v Zadru zasebno žensko nižjo realno gimnazijo.
Šolska policija na Ogrskem. V »Vi-lagu« priobčuje dr. Fried zanimive podatke o znani odiredbi ogrskega naučnega ministra glede nadzorovanja narodnostnih šol potom posebnih zaupnikov. Ti zaupniki smejo pregledovati vse domače im šolske naloge in imajo točno nadzirati profesorje pri predavanju in prisostvovati klasifikaciji učencev. Vsak izpit je ničev, ako ni bil prisoten madžarski zaupnik. Ti zaupniki nadzirajo dijake tudi doma. Pravi šolski policaj je tak nadzornik. Dr. Fried obsoja te odredbe, rekoč: Danes, ko je jedna glavnih nalog svetovne vojne izravnava narodnostne politike, organizira naučni minister »šolsko policijo«. Ako se zaupnik točno drži predpisov, postane špijom dijakov in profesorjev, sramoti svobodo predavanja profesorjev, špijon je v šoli, izven šole, po dnevi in po noči.
Proslava 60 letnice Iva Kneza Voj-novlča. Krasno so proslavili v Zagrebu 60 letnico pesnika Iva Kneza Vojnovica. Priredili so svečano predstavo njegovega „Ekvinocija". Gledališče je bilo napolnjeno do zadnjega kotička. Dr. Prohaska je imel slavnostni govor. V lepih besedah je pokazal govornik razvoj hrvatske drame, ki se je z Vojnovičem osvobodila tujega vpliva. Rodila se je na dubrovniških tleh, dozorela v Zagrebu. Delo njegovega življenja bi mogli nazvati „tragedijo jugoslovanske majke". Ekvinocij — Smrt majke Ju^oviča — Lazarevo Vaskresenje — Imperatrix, te štiri velike drame tvorijo eno tetralogijo Majke. Razvoj materinskega tipa v Vojno-vičevih dramah je očrtal predavatelj in izvajal, da se je do te višine mogel dvigniti pesnik samo kot sin jugoslovanske matere ker morala je Majka, da pretrpi Kalvarijo jugoslovanskega naroda, da se pospne do tako visokega moralnega vzne-senja. Govornik je pozval poslušalce, naj poslušajo „Ekvinocij", v katerem vpraša Črna Jele: Besni li Ekvinocij, da nas uniči, ali prerodi? S pesnikom odgovarja Impe-ratrix — da nas prerodi. Velikansko navdušenje je zavladalo po teh krasnih besedah v gledališču: zadonela je sveta naša pesem „Lijepa naša domovina", prikipelo pa je navdušenje do vrhunca, ko je še spregovoril pesnik in vzkliknil koncem lepega govora: Živela Hrvatska!
ICnJiževnosi.
Mladinski list Zvonček prinaša v skupni štev, 7. in 8. to-le zanimivo vsebino: E. Gangl: Drevo v cvetju. (Pesem.) E. Gangl: Vzdih in ukaz. (Pesem.) E. Gangl: Brez staršev. Jakob Dimnik: Cesarjevič Franc Jožef Oton. (S sliko.) Janko Leban: G ispodn Engelbertu Ganglu. (Ob petin-dvajsetletnici njegovega pisateljevanja) Janko Leban: Slepi goslar. lddfonzo Nieri: Nit življenja. (Toskanska pripovedka) Jos. Van-dot: Planinke. (Pesem.) F. Palnak: Vojne skrbi našega malega. Zorka in golobčki. Jos. Vandot: Pehta. (Pesem ) F. Palnak: Slike iz živalstva. (Dalje) Jos. Vandot: Čmrlj in čebela. (Pesem.) Anton Leban: Kako se živali same zdravijo. Ivo Trošt: Jablana in hrušKa. (Basen.) Fran Žgur: Steze ne dobi nazaj. (Pesem.) Ivo Trošt: Dva junaka. (Povest s sliko.) Fran Žgur: Jutro. (Pesem.) Hinko Medič: Morje. Opomba. Pouk in zabava. Kotiček gospoda Doropoljskega. Zaradi zaprek v tiskarni ima Zvonček veliko zamudo. Ljubljanska plinarna je bila zaradi pomanjkanja premoga ustavila v poletju obrtovanje, tiskarna ni dobila plina, stavni stroji so morali počivati, ročnih stavcev pa ni bilo, da bi biti izvršili delo. Sedaj je odpravljena ta zapreka; stavi se zopet skupna številka 9 in 10 in poskrbelo se bo, da bo Zvonček zopet redno izhajal.
Nova mladinska knjiga. Naš najboljši mladinski pisatelj Fr. Milčinski je napisal novo mladinsko knjigo, ki jo izda pod naslovom »Tolovaj Mataj« in druge slovenske pravljice Tiskovna zadruga v Ljubljani. Knjiga, ki jo je okrasil I. Vavpotič s 15. celostranskimi ilustracijami, izide koncem novembra. Stariše in šolska vodstva že sedaj opozarjamo n&njo. Knjiga se naroča pri Tiskovni zadrugi v Ljub-
ljani in velja vezana v predprodaji 4 K 50 vin., pozneje v knjigarnah pa primerno več. Na naročila brez denarja se ne ozira.
Prošnja. Tovariš Božo Račič nujno prosi vsa šolska vodstva, da naj že vendar poravnajo račune za poslane brošu-rice, ali pa naj jih vrnejo. Zneski naj se pošiljajo na naslov: Alojzij Račič, nad-učitelj v p. v Ljubljani, Gruberjevo nabrežje 18.
Darovi za KrekO" spomenik: Engel-bert Gangl deželni poslanec, c. kr. učitelj v Trstu, 5 K; Jakob Dimnik nadučitelj v Ljubljani, 5 K.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Ra divoj Korene.
Last in založba „Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
Št. 513/0 1917.
Razpis službe.
Sv. Lenart (Velika nedelja) IV. razred, meščan, ljudska šola III. plač. razred, sli: učiteljice s prosto sobo, nemško in ¡ovensko. Redno opremljene prošnje do 30. novembra 1917. krajnemu šolskemu svetu sv. Lenart (Velika nedelja).
Okrajni šolski svet ormoški.
Ptuj, dne 31. oktobra 1917.
Predsednik.
Hal denarni %mmd*
Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim.
Hranilnica in posojilnica „UlštaSJ-skega konvikfia" v LjubSiani
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Promet do 31. oktobra 1917 K 183.678*53.
Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto od '/Ju», do '/26. ure popoldne.
m
Knjigoveznica
Anton Janežič
LjubSjana
Florijanska ulica 14
se priporoča si. šolskim vodstvom in gg. učiteljem za izvrševanje vseh v knjigo-veško stroko spadajočih del.
Haavecla slovenska hranilnica I
Ljubljana« Prešernova ulica if. 3.
je imela vlog koncem leta 1916.....K 55,000.000 —
hipotečnih in občinskih posojil .....„ 30,600.000 —
rezervnega zaklada.......... 1,500.000*—
Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po
Of
0
večje in nestalne vloge pa po dogovoru. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vlade.
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5%, izven Kranjske pa proti 5v«0/« obrestim in proti najmanj l0/° oziroma V/o odplačevanju na dolg.
V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.