Razprave in gradivo, Ljubljana. december 1986, št. 19, s. 229—240 229 Peter Beltram MNOŽIČNI MEDIJI IN NARODNOSTNE MANJŠINE Letos smo dokončali raziskovalno nalogo o vlogi in pomenu sredstev množičnega obveščanja med Slovenci v Videmski pokrajini. Pri nalogi sta kot nosilca sodelovala še prof. Emidij Susič, predavatelj sociologije na uni- verzi v Trstu, in prof. Rihard Rutar, raziskovalec na čedadski podružnici Slovenskega raziskovalnega inštituta. Poleg analize in interpretacije ankete, ki smo jo lani na izbranem vzorcu izvedli v Nedžiških dolinah in Furlanski nižini, bo imela končna podoba poročila tudi svoj uvodni, splošni del, ki bo poleg metodološke predstavitve same naloge obsegal predstavitev problematike beneških Slovencev in teoretičen spis o povezavi med množičnimi mediji in narod- nostnimi manjšinami. Okvir slednjega bi rad predstavil v tem zapisu. Uvod Z izkoriščanjem komaj verjetnih možnosti, ki jih ponuja sodobna infor- macijska tehnologija na področju zbiranja, obdelave in posredovanja podatkov, so sredstva množičnega obveščanja že zdavnaj prerasla svojo osnovno vlogo. Poleg vprašanj političnega vpliva, ki so jih mediji zaradi možnosti obvladovanja javnega mnenja odpirali že od svojega nastanka in so z vso svojo težo navzoča tudi danes, so sodobna komunikacijska sred- stva v zadnjih desetletjih privzela še eno izrazito pomembno vlogo — vlogo socializatorja. Kljub temu, da iz zornega kota ciljev in teženj nosilcev medi- jev ni težko najti posredne povezave med politično in socializiacijsko vlogo, ki ju igrajo mediji danes, pa o zadnji vseeno lahko razmišljamo ločeno. Načini in oblike, s katerimi to vlogo izpolnjujejo ter vplivi, ki jih na ta način dosegajo, imajo namreč svoje posebnosti, gibala in zakonitosti. Ker se pri narodnostnih vprašanjih v največji meri ukvarjamo z obliko- vanjem in ohranjanjem elementov narodnostne identitete kot temeljem narodnostne zavesti, bi rad v tej luči na čimbolj sistematičen način prikazal vlogo in pomen množičnih medijev. Množični mediji kot socializacijski dejavnik Področja, na katerih množični mediji dopolnjujejo ali celo izpodrivajo vplivnost tradicionalnih socializacijskih okolij, kot so družina, šola, intere- sne skupine in podobno, bi lahko razvrstili v tri sklope: IWw P. Beltram: Množični mediji In narodne manjšine — področje kulture, — področje izobraževanja, — področje sprostitve in zabave. Z vlogo, ki jo imajo mediji na teh področjih, pomembno vplivajo tudi na oblikovanje načina življenja, mišljenja in vrednotenja sodobnega človeka. Podlago za tako široko področje vpliva množičnih medijev moramo iskati v dvigu življenjske ravni v najširšem smislu, ki po eni strani, ob demokratiza- ciji družbenih odnosov, vključuje zahtevo po sodelovanju pri odločanju o pogojih življenja posameznika in širšega družbenega okolja (za kar je infor- miranost eden od bistvenih pogojev), potrebo po širjenju znanja in vedenja o dogajanjih v drugih okoljih, po drugi strani pa potrebo po čim kvalitetnejši izrabi vedno obsežnejše zaloge prostega časa. . Preden bomo spregovorili o vsakem področju nekoliko podrobneje, si oglejmo poenostavljen model socializacijskega delovanja množičnih medi- jev. Osnovni proces, ki teče med medijskim sporočilom in sprejemnikom, bi lahko imenovali primerjanje vzorcev. Pod pojmom vzorci mislim na — mišljenske vzorce, — vzorce obnašanja, — vrednostne sodbe, — kulturne vzorce. Ravni, na katerih se primerjava odvija, pa so — identifikacija, — spreminjanje, — zavračanje. Grafično bi bil tak model videti kot je prikazano v grafikonu 1. Prostor zajemanja moremo s stališča sprejemnika razdelitina — neposredno okolje, kjer je v največji meri navzoča raven identifikacije in kontrole vzrocev, ki jih mediji posredujejo; — širše okolje, s katerim se sprejemnik še vedno identificira, zmanjšuje pa se delež ravni kontrole in - oddaljeno okolje, od koder sprejemnik posredovane vzorce jemlje kot informacijo. Omenjena okolja niso prostorsko opredeljena v fizičnem smislu, tem- več moramo nanje gledati s stališča družbenega prostora. Pri tem je »bliži- na« ali »oddaljenost« pogojena s posameznikovo percepcijo svojega polo- žaja v konkretnem okolju. Ta percepcija ima dva pola: dejanskega (pri kateri je opredeljujoča tudi fizična komponenta prostora) in željeno. Oba pola posameznik vzdržuje prek primerjanja vzorcev: identificira se s tistimi, ki so lastni željenemu polu, zavrača pa tiste, ki opredeljujejo njegov dejan- ski položaj. V kolikšni meri mora pri tem spreminjati sebi lasten sistem vzor- PROSTOR ZAJEMANJA: — neposredno okolje širše : KO zunanji vpliv | - V l 1 l 1 1 V 1 i MIŠLJENSKI VZORCI 1 1 VZORCI OBNAŠANJA l l VREDNOSTNE SODBE 1 MEDIJI 1 KULTURNI VZORCI 1 l | | | 1 1 | 1 | l l I l DOGODKI POSREDOVANJE: 4 VZORCI VREDNOTE proces: IDENTIFIKACIJA SPREJEMANJE: - željeni pol percepcije — dejanski pol percepcije NAČIN MIŠLJENJA SIMBOLI -. mz m aš me nč omo toma deo ema oa ma m SPREMINJANJE ZAVRACANJE GL "15 '9861 Jegue9ep 'euefjgn(] '0Ajpeu6 uj enesdzey lez P. Beltram: Množični mediji in narodne manjšine 232 ; ; edsebojne oddaljenosti obeh polov. Ta je praviloma cev, je a v stratifikacijski strukturi neposrednega družbenega t rilagajanje vzorcev višjemu sloju), starosti (velja posebno za oe eneracijo, ki percipira svoj položaj, razvijajoč se v času) in od ele- ale ii ki so podlaga stratifikaciji (sem lahko poleg razredov in slojev v nekaterih okoljih uvrstimo tudi narodnostno pripadnost). m Ker imajo nosilci medijev možnost izbrati in kontrolirati vzorce, ki jih posredujejo, lahko na ta način vplivajo na željeni pol percepcije, ki tako postane tem bolj enoten, čim bolj je oddaljen od dejanskega pola. Ker je ta oddaljenost opredeljena glede na pripadnost določenim segmentom dru- žbe in ker posameznik teži k približevanju željenemu polu, s katerim se identificira, tako da spreminja in prilagaja svoj sistem vzorcev, se za vsak segment, ki opredeljuje to oddaljenost, poenotijo tudi načini in smeri tega spreminjanja in prilagajanja. V vsakokratnem preseku konkretne družbe pa tega spreminjanja in prilagajanja ne vidimo razvojno, ampak se nam kaže kot trenuten sistem vzorcev, kar pomeni, če poenostavimo, da se sami sistemi vzorcev poenotijo v odvisnosti od oddaljenosti željenega pola percepcije lastnega položaja. V končni instanci lahko postane željeni pol samo nek nedosegljivi umi- šljeni konstrukt vzorcev, resnična ostane le smer spreminjanja, ki se v vsa- kokratnem preseku kaže kot sistem vzorcev sam, ki se tako poenoti v glo- balu. Povratna zveza med prostorom zajemanja in prostorom sprejemanja se zgubi, oziroma se začne vrteti v lastnem krogu. Funcija kontrole in pre- verjanja izgine. Takšna slika bi bila tedaj videti kot je prikazano v grafikonu 2. Seveda pa ta poenostavljena slika ni edina, ki nam jo množični mediji ponujajo, oziroma kjer jih lahko uporabljamo, pa tudi mediji niso edini posredovalci vzorcev, ki jih primerjamo. Vseeno pa v njej lahko prepo- znamo dokaj realno nevarnost prepuščanja socializacijskega prostora nosilcem medijev. Raven mišljenja, način vrednotenja in obnašanja, kul- turne potrebe ter ne nazadnje tudi politična kultura širokih segmentov neposrednega družbenega okolja so dovolj trden temelj za bojazen, da je predstavljeni model mogoče uresničiti. Po drugi, manj črnogledi plati pa lahko na sodobne množične medije gledamo tudi kot na neverjetno bogastvo možnosti širjenja znanja in vede- nja, dvigovanja kulturne ravni, premagovanja kvalitativnih razlik v procesih socializacije, dograjevanja politične kulture in boljše izrabe prostega časa. Izkoriščanje teh možnosti bi onemogočilo tudi uresničitev predstavljenega modela. Oglejmo si sedaj nekoliko podrobneje tiste tri segmente, pri katerih pride socializacijska vloga množičnih medijev najbolj do izraza — področje kulture, izobraževanja in izrabe prostega časa. Na področju kulture v ožjem smislu imajo mediji kot prenašalci pisane besede, slike in zvoka praktično neomejene možnosti. Na tem področju so pravzaprav za večino edini posredovalci. S tem jim je dana tudi odločilna željeni pol percepcije -— MIŠLJENJSKI VZORCI VZORCI OBNAŠANJA VREDNOSTNE SODBE KULTURNI VZORCI PROSTOR ZAJEMANJA: - neposredno okolje — širše okolje - oddaljeno okolje Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 MNOŽIČNI MEDIJI izbira oo soo poo 5 1 | ' | | MIŠLJENJSKI VZORCI | VZORCI OBNAŠANJA : | VREDNOSTNE SODBE KULTURNI VZORCI | 1 la re ei ai J -izbira |e, fr NE pp AE i S io [5 | Proces: | 8 IDENTIFIKACIJA l a i SPREMINJANJE | | ZAVRAČANJA | l | t | l l NAČIN MIŠLJENJA | VREDNOSTNI SISTEM | VZORCI OBNAŠANJA. | T dejanski pol SODBE percepcije , A ie J PROSTOR SPREJEMANJA Grafikon 2 nn zša P. Beltram: Množični mediji in narodne manjšine vloga vplivanja na oblikovanje kulturnih potreb in na raven njihovega zado- voljevanja. Pri tej vlogi se nosilci medijev držijo načela »vsakomur svoje«. Ponudba kulturnih dobrin je vseobsežna, sprejemniku pa je omogočena možnost izbire. Ker je izbira pogojena z vnaprej oblikovanimi kulturnimi potrebami in zmožnostjo sprejemanja določene ravni kulturnih sporočil, kar je odvisno od socializacijske sredine, v kateri se je posameznik razvijal, načelo »vsakomur svoje« ne more prispevati k dviganju kulturne ravni. Mediji imajo vse možnosti, da pomagajo premagovati razlike med sociali- zacijskimi okolji na področju kulture z načrtnim, postopnim posredovanjem višjih kulturnih vrednot. Če le-te ostajajo le na ravni možnosti izbire v pestri ponudbi, bodo po njih segali le »izbrani«. Razširjenost porabnikov mno- žične kulture in obsežnost komunikacijskega prostora, ki ji ga mediji name- njajo, pravzaprav dokazuje, da se vloga, ki jo mediji igrajo na področju kul- ture, skladajo z našim modelom. Pri izobraževanju je vključevanje tehničnih možnosti medijev vedno bolj nepogrešljivo. Univerzalnost znanja, bogatenje in preverjanje dose- žene stopnje, posodabljanje in zamenjava hitro zastarelih znanj — vse to « postavlja pred ves komunikacijski prostor, ki ga mediji obvladujejo, pomembne naloge. Področje izobraževanja tako ostaja izven našega modela. Opozoril bi pa vseeno na dva vidika, ki se pri tem odpirata. Prvič: obstaja nevarnost, da se znanje, kot usposobljenost za določeno zavestno aktivnost, zamenja z vedenjem, to je kopičenjem informacij o vsem mogo- čem. Pri tem se ažuriranje teh informacij kaže kot miselna aktivnost, podobna ažuriranju znanja. Ta privid je zelo nevaren pri mladem človeku. Po mojem mnenju mediji pogosto izbirajo ta način posredovanja informacij. Drugič: »totalna« informacija, ki jo s sliko in zvokom posreduje televizija, daleč najbolj razširjeni množični medij, pri izobraževanju, kljub mikavnosti in zanimivosti, ni vedno najustreznejša. Na najmanjšo možno mero namreč zmanjšuje miselno aktivnost, ki bi jo lahko imenovali asociativna predstava (ki se n.pr. pri branju najbolj kaže). S tem se omejuje možnost razvijanja abstraktnega mišljenja in fantazije, ki sta osnovni podlagi za kreativno mišljenje. Prosti čas je vse bolj domena množičnih medijev. Pri tem so se razvili še posebno premišljeni načini zapolnitve časa. Mislim na športne prenose, kvize, sobotne večere in nedeljske popoldneve, pri katerih je kakršnakoli aktivnost sprejemnika zreducirana na način, čeprav daje vtis stalne nav- zočnosti in angažiranja. Sem lahko uvrstimo še velik del t.i. kulturne ponudbe v obliki nadaljevank in filmov lažjega žanra, reklame in podobne- ga. V vsakem od naštetih tipov bi s podrobno razčlenitvijo lahko našli vzor- ce, ki jih posredujejo. Posredovanje takih in ne drugačnih vzorcev se, žal, tesno prilega našemu modelu. . Predstavljeni model, ki je zaradi preglednosti namenoma nekoliko zaostren, zaradi poenostavljanja seveda ni zamišljen kot celosten pogled na komunikacijski prostor, ki ga oblikujejo množični mediji. Poudarjen je predvsem sistem vzorcev, ki je eden od važnejših elementov identitete Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 235 posameznika. Z vplivom, ki ga imajo množični mediji pri oblikovanju in spreminjanju tega sistema, lahko posredno vplivajo tudi na identiteto. Prav zaradi tega sem se pri razmišljanju o vlogi množičnih medijev s stališča narodnostnih manjšin osredotočil na ta vidik. Vpliv medijev na ohranjanje identitete pripadnikov narodnostnih manjšin Tudi za ilustracijo tega poglavja bomo oblikovali model dela komuni- kacijskega prostora. Najprej pa si oglejmo osnovne značilnosti, ki oprede- ljujejo narodnostno manjšino v prostoru, kjer živi skupaj z večinskim naro- dom. — Pripadniki narodnosti se od pripadnikov večinskega naroda razlikujejo po jeziku; — po vzorcih izražanja kulturnih vrednot; — skupaj s pripadniki večinskega naroda živijo v skupnem družbenoeko- nomskem in političnem prostoru; — narodnostna pripadnost je praviloma tudi eden od elementov stratifika- cijske strukture družbe; — živijo ločeno od svojega matičnega naroda, s katerim pa jih vežejo nekateri elementi narodne zavesti. Te značilnosti moramo ohraniti, če hočemo, da se narodnostna manj- šina ohrani. Osnovna pot, ki vodi k temu cilju, je oblikovanje, razvijanje in ohranjanje narodnostne identitete. Le-ta ima dve različni ravni, indivi- dualno in skupinsko, ter več različnih elementov. Večino teh elementov nosi jezik kot kulturna, antropološka in sociološka kategorija, nekaj jih je vezanih na prostor kot družbenoekonomsko in geografsko kategorijo, nekaj elementov pa je vezanih na širši družbenoekonomski in politični pro- stor, ki je skupen tako pripadnikom manjšine kot pripadnikom večinskega naroda, zato so tudi ti elementi identitete istovrstni (politična kultura, zna- nje, vedenje, vrednostni sistem i.pd.). Množični mediji lahko pri tem igrajo zelo pomembno vlogo, še posebno na naslednjih dveh poljih: Jezik . Ohranjanje in razvijanje jezika ter vzgajanje občutka za materin jezik Je gotovo ena od bistvenih sestavin delovanja in vplivanja množičnih medi- jev. To plat moramo gledati iz dveh zornih kotov.: — Pripadnikom narodnosti mora biti omogočeno, da v svojem jeziku Spremljajo procese in dogajanja v družbenem okolju, v katerem živijo in pri njih sodelujejo. Ta družbeni prostor, ki ga pripadniki narodnosti delijo S skupaj živečimi pripadniki večinskega naroda, je zaradi enotnega dru- 236 P. Beltram: Množični mediji in narodne manjšine žbenoekonomskega in političnega sistema za vse prebivalce določe- nega območja enak. Tudi s tem povezano oblikovanje politične kulture, ki je pogoj za dejansko obvladovanje družbenih procesov in odločanja o njih, ni bistveno odvisno od narodne pripadnosti, saj so socializatorji pogojeni prav z obstoječim družbenopolitičnim sistemom in so torej enotni. Funkcija množičnih medijev v jezikih narodnostne manjšine je s tega stališča v tem, da omogočijo pripadnikom manjšine tako raven obveščenosti, kar v prvi vrsti zahteva tudi razvijanje dovolj visoke fun- kcionalnosti manjšinskega jezika, ki bi ustrezala pogojem za vključeva- nje v procese odločanja in sodelovanja v družbenih procesih. — Na drugih področjih kulture, kjer jezik ni samo sredstvo posredovanja informacij, ne igra več samo vloge posrednika sporočil, ampak tudi sam predstavlja kulturno vrednoto, ki omogoča prenašanje kulturnih sporočil in tako pomaga oblikovati kulturno zavest. Jezik postane tako tudi vse- bina sporočila. Pri manjšinah je ta vidik še posebej pomemben, saj se kaj rado lahko zgodi, in se tudi dogaja, da postane manjšinski jezik zgolj sredstvo vsakodnevnega sporazumevanja med pripadniki manjšine, za višje ravni kulturnih jezikovnih potreb pa se uporablja jezik večinskega okolja. Pomen množičnih medijev v manjšinskem jeziku je pri tem neprecenljive vrednosti, saj lahko bistveno pripomorejo k ohranjanju in dvigovanju jezikovne ravni manjšinske kulture. Pri tem moramo upošte- vati tudi potrebo po sodelovanju z matičnim narodom. Kljub temu, da družbenoekonomski prostor in odnosi v mnogočem opredeljujejo pogoje in potrebe, v katerih se zrcalijo posebnosti določenega jezika, se jezik manjšine, ki živi v omejenem številu na omejenem narodnostno mešanem območju, brez sodelovanja z matičnim narodom ne more ohraniti na dovolj visoki ravni funkcionalnosti. Kultura Na narodnostno mešanem območju se prepletajo različni elementi, ki opredeljujejo kulturno identiteto tako pripadnikov manjšine kot tudi večin- skega naroda. Te elemente lahko razvrstimo v tri sklope: 1. specifičnosti kulturne identitete narodnostne manjšine, 2. kulturna identiteta pripadnikov večinskega naroda, 3. elementi kulturne identitete, ki se oblikujejo z razvijanjem družbe- nega prostora in odnosov in so zato za obe narodnostni kategoriji podobni, kljub temu da se izražajo na različne načine. Ker se vsi ti elementi v določenem prostoru prepletajo, lahko ob ustre- znem odnosu širše družbe pripeljejo do bogatenja kulturne zavesti vseh na narodnostno mešanem območju živečih prebivalcev. Pri tem lahko mno- žični mediji odigrajo pomembno vlogo, ki jo lahko označimo v več plasteh. Ena od velikih prednosti sodobnih medijev je možnost posredovanja kulturnih vrednot. Izkoriščanje teh možnosti je za krepitev in ohranjanje kul- turne zavesti manjšine zelo pomembno. Poleg razvijanja jezikovne kulture, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 237 o kateri smo že govorili, se lahko pri pripadnikih manjšine na ta način krepi tudi odnos do lastne kulturne dediščine, do specifičnih načinov in oblik posredovanja umetniških dobrin ter do spodbujanja razvijanja lastnih vzgi- bov in potreb po aktivnem izražanju posebnosti kulturnih vzorcev. Skratka, na tem področju lahko množični mediji pripomorejo, da se manjšinska kul- tura dvigne na enakovredno raven kot večinska in da se tako odlepi od zgolj folklornega prenašanja nekaterih kulturnih vzorcev. K temu morata dodati svojo vlogo še dva dejavnika: — odnos večinskega naroda do manjšinske kulture in njegova pripravlje- nost za vključevanje kulturno-umetniških dosežkov manjšine tudi prek lastnih medijev. Pripadniki manjšine namreč ne morejo zadovoljiti vseh svojih potreb z lastnimi mediji, saj bi to lahko pripeljalo do neke vrste kul- turne osame. Svoje mesto kulturne subjektivitete morajo vzpostaviti tudi med pripadniki večinskega naroda, s katerimi živijo na istem prosto- ru; — manjšini je treba zagotoviti možnost sprejemanja in spremljanja mno- žičnih medijev matičnega naroda. Čeprav se manjšinska kultura zaradi drugačnega družbenega prostora razlikuje od matične, pa za veliko področij, na primer umetnost, lahko rečemo, da so za oba dela istega naroda skupna. Sodobni množični mediji so na podočje kulture vnesli nepregledno veliko število novosti. Pomembna zančilnost teh novosti je, da so pripomo- gle k oblikovanju t.i. množične kulture, ki zaradi enotnih tehnoloških zasnov predvsem avdiovizualnih medijev in v bistvu enakih načinov izkoriščanja možnosti, ki jih le-ti ponujajo, pravzaprav ne pozna narodnostnih meja. V vrednost in pomen množične kulture za oblikovanje kulturne zavesti se tukaj ne bomo spuščali, lahko pa rečemo, da je v veliki meri narodnostno nevtralna, jezik pa v njej predstavlja le sredstvo za razumevanje vsebin, ki so vsaj s stališča kulture manj pomembne. To področje bi lahko uvrstili v sklop sprostitve in zabave, ki je v mnogočem usmerjeno po tržnih zakonito- stih in kot takšno določeno z družbenoekonomskim prostorom. Po mojem mnenju bi težko našli pota in načine, po katerih bi lahko kulturne posebnosti manjšine vključili v množično-kulturne vzorce, zato je to področje s stališča ohranjanja in razvijanja narodnostne identitete po pomembnosti nekoliko ob strani. Poleg ohranjanja in razvijanja jezika ter pomoči pri oblikovanju kul- turne zavesti imajo množični mediji lahko tudi pomembno vlogo pri vzgaja- nju občutka pripadnosti družbeni skupini, manjšini, ki se po nekaterih ele- mentih razlikuje od okolja, vendar hoče v tem okolju živeti v sožitju s pripad- niki večinskega naroda. Sredstva množičnega obveščanja je mogoče opa- zovati kot močan posredniški element med širšo družbeno skupnostjo in manjšino, ki lahko delujejo kot faktor združevanja ali oddaljevanja med obema družbenima skupinama. Tako olajšujejo vključevanje manjšine v družbeno, politično, ekonomsko in kulturno življenje dežele, v kateri živi, lahko pa jo iz tega življenja tudi poskušajo izriniti. 238 P. Beltram: Množični mediji In narodne manjšine V kolikšni meri bo narodnostni manjšini uspelo izrabiti možnosti, ki jih dajejo množični mediji v njihovem lastnem jeziku, je najtesneje povezano z odnosom, ki ga večinski narod goji do narodnostne manjšine kot skupno- sti in njegovo pripravljenostjo zagotoviti tiste pravice, ki so nujno potrebne za obstoj in delovanje množičnih medijev v jeziku narodnostne manjšine. Pri tem imam v mislih potrebo po določeni stopnji institucionalizacije, sub- vencioniranje manjšinskega tiska, vključevanje programov v jeziku manj- šine v že obstoječe programske sheme radia in televizije, pomoč pri vzpo- stavljanju lastnih radiotelevizijskih mrež in omogočanje spremljanja pro- gramov matičnega naroda. Vse to presega zgolj pravico do lastnih medi- jev, saj vključuje tudi posebne zakonske ureditve in določene materialne izdatke. Strpnost do sodržavljanov, ki se po narodnostnih značilnostih raz- likujejo od večine in te značilnosti na svoj način izpričujejo, se mora dvigniti na raven zavestne pripravljenosti enakopravnega sožitja v skupnem pro- storu. Bistvo celostnega pristopa k preučevanju množičnih medijev s sta- lišča narodnostnih manjšin je v tem, da gleda komunikacijski prostor v celo- ti, v okviru katerega so mediji v jeziku narodnostne manjšine samo sestavni del. Če se vrnemo na model primerjanja vzorcev, bi ta prostor izgledal kot je prikazano v grafikonu 3. Funkcija manjšinskih medijev je, da posredovane vzorce čimbolj pri- bliža sistemu vzorcev željenega pola percepcije položaja pripadnika manj- šine, tako da je v največji možni meri prisoten proces identifikacije. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 PROSTOR ZAJEMANJA S SEVESNU PSE RISI A SRE l l VEČINSKI MATIČNI Veora MANJŠINA NAROD NAROD ose res a zas SN SSL ŠN s it OŠ sa ozi po-<--- — S —