Januš Golec: Ponarejevalcl Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe Haložan Hvalec in njegov rajni oče sta iu vcepila toliko ponarejevalske strasti, da je niti daljša ječa ni iztrebila. Naravnost smrdelo mu je težavno delo za vsakdanji kruh na polju. Znal je nekaj, česar no bi zmogel noben drugi poljanec in ravao radi tega je imel pravico do boljšega, gosposkega( kruha. Moral je proč od mnogo pretesnega doma v kraje, kjer ne bodo vpraševali: Kod si hodil, kje si bil doslej in kaj si počel" Od njega samega skrbno izbrana okolica se ga bo že prav tesno oklenila, kakor hitro bo zaslutila, kak plič da jc in da denarno pesem poje. Mladi Jože Potočnik je zginil z doma liki kafra. Leta 1900 se je pojavil v okraju Ormož. Tam sc je sei^r.anil z živinskim prekupcem Konradom Podplatnik iz ormoške okolicc in z zakotnim pisačem Antonom Vindiš iz Ptuja. Podplatnik je bil precej dobro stoječ posestnik. Vzdrževal je stalne zvez? s hrvaškimi raešetarji, kadar je biia štajerska meja zaprta za brvaško ži- vino in nasprotno. Kratko in malo: Podplatnik je bil švercar na debelo. Enkrat ali tudi večkrat je lepo zaslužil, pri eni ponesrečeni švercariji je pa bil ob vse. Nihalo njegove sreče je nihalo sem ter tja in ravno ta negotovost ter sprememba sta ga podžigali neprestano v tihotapski strasti. Tone Vindiš je bil bolj gosposki klatež. Nekaj časa se je šolal. Alkohol mu jc uničil veselje do učenja in ga je pognal med lahkomiselne ter na lahko roko živeče potepuhe. Iskali so ga kmetje, katerim je znal za mal denar sestavljati tožbe, dolžna pisma, razne prošnje itd. Vindiš je bil prav za prav zgubljen človek, katerega je preživljalo pri vsej vdanosti pijači zakotno pisarjenje. Podeželski narod ga je cenil, le advokatom, notarjem in sploh sodni gospodi je bil trn v peti. Ožje zveze je gojil z bolj gospodi — švercarji, katerim je bil za boljšo nagrado vsak čas na ushigo s potvorjenimi živinskimi potnimi listi. Omenjena trojica je bila kakor ustvarjena za skupno družbo, katero je tudi sklenila. Denarno je podprl novo podjetje Podplatnik, kakor hitro se je prepričal n? lastne oči, da mu ;¦? šc* ravuo amiijkal Potočnik s svojo nad vsc dragoceno umetnostjo. Podplatniku je tolikrat prirr.anjkovalo večjU? ncnarnib vsot. Knt nenpfVilii^- -vir dcnarj". mu je bfl .lože tako dobrodošel, kakor da so mu ga naklonila v najbolj pravem trenutku sama — nebesa. Na hrvaški strani se niti bati ni bilo, da bi jih izsledili in zaprli. Hrvat ne pregleduje po sklepu kupčije denarja natančno. Zadovoljen je, če se le ujema zahtevana vsota in vrag po onem, če je denar iz cesarske zakonite ali kake druge tiskarne. Jože Potočnik je bil hitro in kar najboljše opremljen s potrebščinami, katere je imel skrite pri Podplatniku in Vindišu. V obratu je držal obe delavnici, da mu ni Mlo treba čepeti neprestano na istem kraju ter v isti skriti luknji. Lepega dne je presenetil tovariša s čisto novimi in tako vestno ter natančno potvorjenimi desetaki, da jih ni ločil od pravih niti Podplatnik, ki je imel stalno precej posla s papirnatim denarjem. Potvorbe so obuli družabniki v škornje, jih na ta način ogulili, nekoliko prepotili in obrabili, da so zgledale kakor čisto pravi denar, kateri kroži po kmečkih rokah. Prvi poskusi s potvorbami v prometu Če se bo »fovš« denar obnesel tudi v praksi, je bilo treba preizkusiti pri prvi priliki, katera se je ponudila prav kmalu. Hrvaški kumeki so prignali preko dravskega mosta trajbo kakih 60 puranov v Ormož. Od tam so bili namenjeni z biagom v Maribor, Gradec, na Gornje Štajersko in na Koroško, kjer je tedaj tako trgovina vrgla vsaj nekaj dobička. Hrvate trajberje je opazil Podplatnik. Koj pri prvem pogledu ga je prešinila misel, da bi preizkusil na teh siromašnih parah, če je res zadel Potočnik pravo. Pogodil se je brez običajnega dolgoveznega barantanja za vso trajbo. Naštel je desetake purjim gonjačem kar iz listnice na roko. Hrvati so bili v devetih nebesih, ker so prodali purane koj po prestopu meje in jim ni bilo treba raztrgati peterih podplatov do Knittelfelda ali celo Celovca. Plačali so iz veselja obilen likof pri svinjski pečenki in štefanih vina. Ob slovesu so želeli dobremu bratu Podplatniku vso srečo in še izdaten dobiček pri nadaljni prodaji. Gladka kupčija s purjo trajbo je bila ponarejevalni družbi jasen dokaz, da so Hrvati res brati in bo z njimi tudi na živinskih sejmih najlažji posel. Pijandura Vindiš je bil mnenja, da spada k pečenemu puranu poleg kislega zelja dobra vinska kapIja. Tudi s to bi se lahko založili z denarnimi potvorbami med brati Hrvati. (Daije siedi)