79 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. Bil sem končal večo kmetijsko in obrtnijsko šolo v A., kamor sem bil po očetovi volji in deloma po svojem nagnenji šel se pripravljat za svoj prihodnji stan. Moj oče so bili namreč posestnik in njihovo posestvo bilo je eno najlepših v celi okolici mesta K. Kot priletnemu vdovcu jim je bilo že težko oskrbovati ob širno posestvo, toraj jim je bila želja, meni, edinemu sinu, to skrb kmalu izročiti; zato so me vrnivšega se iz A. doma pri sebi obdržali, da bi se nekoliko časa še praktično uril v kmetijstvu in gospodarstvu, ker — kakor vsak skušen gospodar — niso verjeli prav mojim izvrstnim šolskim spričalom, marveč so hoteli videti pri meni dokaze, da to res urnem, zarad česar so me spri-čala hvalila. V tem času mojega praktičnega poduka se mi je pripetilo to, kar mislim povedati bralcem, če mi verjamejo ali ne. Pa saj je vse, kar je tiskano, tudi resnično, toraj bo tudi to, posebno če pristavim, da nisem o lažnjivem Kljukcu nikdar nič slišal. Peljem se nekega dne v malo, čez uro oddaljeno mesto nakupit nekaj potrebnih reči. Konjič, ki je očeta peljal že mnogokrat v mesto, me zapelje brez posebnega opominjevanja na dvorišče k „belemu volu", kakor 80 je bilo z bahajočo se ošabnostjo napisano nad že popolnoma rujavo podobo vola, ki je zunaj visela. Krč-naar, dobro podstavljen v podnožji in tiste debelosti, ki živo priča, da se v njegovi gostilnici nikomur, posebno pa njemu ne, slabo ne streže, se približa vozu, potrka mojemu konjiču na vrat kakor staremu znancu, potem se obrne proti meni, pomakne svojo kapico iz desnega na levo uho , pomoli svojo meseno roko meni in začne brez posebne prošnje iz mojih ust brskati po vozu ter se polasti moje torbice, mojega plašča in velike besage; med tem se je hlapec, meni prijateljsko z glavo prikimavši, lotil mojega konjiča in jel ga spravljati iz vezil, s katerimi se je držal mojega voza. „Me prav veseli," pravi krČmar in se obrne, da bi šel pred mano v hišo, „da tudi sin ne pozabi, da se oče vedno tu ustavlja. In povejte, so se li oče le enkrat še pritožili čez mojo gostilnico in konjski hlev, ali čez prenapet račun, he?" „Jaz jih nisem slišal, res ne," odgovorim jaz, „toraj se nadjam , da boste svojo biagovoljnost od očeta prenesli na sina, oče krčmar?" „0 se ve da, se ve/' odgovori oče krčmar in gre pred mano. „Kaj na priliko bova zajutrkovala? Pivo ali vino? In kaj prigriznila? Kake vampke? majhen zrezek? bržolice? ali morda malo mesa? morda klo-basice?" „Le stojte no," ga vstavim, „vrag si bo vaš jedilni list v glavi obdržal! Za zdaj prinesite piva!" „Piva? Hm! Piva jaz ravno ne obrajtam. Tudi imam za svoje boljše znance poseben sodič, tam v kotu, pipo zaklenjeno. Po tega bom šel — za vas. Poliček, kaj ne?" „Naj bo no, Če je res tako dober", odgovorim, ,,dasiravno mi je dopoldne pivo ljubši. Toda zdaj naj bo, dobra kapljica se pije vsaki čas." Krčmar odloži mojo robo v stransko sobo, potem vzame iz omare polič in zgine za kake 3 minute; jaz se med tem vsedem za mizo v kotu, ki je bila okrogla in edina s prtom pogrnjena; vse druge so bile podol-gaste in štirivoglate, a ne pogrnjene. Okrogla podoba krčmarja se vnovič prikaže skozi vrata, v roki steklenico rumene barve, vzame dva kozarca, postavi enega pred-me, druzega pred-se, natoči najprvo meni, potem sebi, vzdigne kupico in pravi: „Na zdravje edinega sina in dediča mojega prijatelja! Bog vaju živi oba!4' Jaz trčim ž njim, potem se vsede in praša, kake potrebe bi imel še sicer moj želodec; nasvetuje mi pa zrezek s takim prepričanjem, da pritrdim njegovemu nasvetu in naroČim en zrezek, a on gr6 k oknu, ki drži v kuhinjo, in ukaže napraviti dva zrezka. Potem se zgubi skozi vrata, izgovarjajoč se, da grč v hlev gledat, kako je moj konj preskrbljen, in jaz ostanem sam pri poliču. Lična kletarica prinese Čez nekoliko časa dva zrezka poštene predmeščanske obširnosti in izdatnosti ter ju postavi na mizo. ,,Čemu dva?" pravim jaz in primem lično kletarico za ročico, „saj mi bo še eden preveč." „Drug je za gospodarja" , zavrne deklica in skuša svojo ročico izpuliti iz moje roke. ,,A, tako," pravim jaz in spustim oklenjeno roko, ,,tedaj gospodar mi skaže to čast, da hoče pri meni zajutrkovati." (Dalje prihodnjič.) 87 Zabavno berilo. Moj pes. SmeŠnica, spisal J. AleŠovec. (Dalje.) V tem vstopi krčmar, si obrise čelo, kakor da bi bil ravnokar kako sila težko delo dovršil, in se vsede k mizi. Zrezek ni bil prav slab, pa tudi ne prav dober ; kar mu je v tem obziru manjkalo, je imel v velikosti preveč, ker je skoro na vseh straneh čez krožnik visel. Komaj pol sem ga mogel spraviti pod streho svojega, dasiravno lačnega života, drugo polovico pa prepustim pesu, ki je pri mizi jako silno beračil in zdaj mene, zdaj krčmarja po kolenih praskal. Ta pes je bil rojen za lovski poklic, to je kazala njegova podoba, doli obešena ušesa, dolg rep in dlaka srednje dolgosti. V svojem gibanji kazal je veliko gibčnost , a v tem trenutku je menda vse druge njegove lastnosti zadušila lakota, ker po mojem zrezku je bilo, kakor da bi pihnil. Kako je bil prišel v sobo, mi ni bilo znano, toda ker mu tudi krčmar pomoli ostali kos zrezka in mu vrže še kos kruha na tla, kar pes naglo v-se spravi, sem si mislil, da mora biti krčmarjev. Meni je bil jako všeč zarad postave in umnega pogleda, toraj ga malo pogladim po glavi, kar prav zadovoljno pripusti* Po zajutrku se vzdignem, da bi šel po svojih opravkih, in krčmar mi naznani, da bo kosilo za me že pripravljeno ; naj le pridem, kedar se mi zdi, bom vse dobil, kar se sicer v mestu nikjer ne dobi. Obljubim^ da bom prišel ob eni popoldne, in grem, naj prvo k nekemu prijatelju očeta, pri kateremu sem imel poprašati po zdravju rodovine itd. Po njem in njegovi gospej ter treh ljubeznjivih hčerih vljudno sprejet sedim ravno tik gospe v pogovoru, kar se čuje zunaj sobe prask na vrata, gospodičina skoči k njim, jih odpr6 in v sobo skoči — oni pes, katerega sem v gostilnici spoznal, ter se spusti vohaje po sobi, kakor da bi bil na lovu. Misleč, da je pes tu domač, se ne zmenim dalje za-nj in še le ko mlajša gospodičina zakriči in teče k oknu odprte stranske sobe, se obrne pozornost vsih tje; v istem hipu se odpro tudi vrata naše sobe in kuharica pogleda noter, prašajoča, ali so morda njo klicali. Pes, kateri se je bil menda krika tudi vstrašil, šine memo kuharice iz sobe, a vidi se, da v gobcu nekaj seboj nese. Za njim priteče mlajša gospodičina, kriče: „Mama, mama, pes mi je vso pomado polizal, in — m" — „No, kaj še?" vpraša oče, ko gospodičina noče dalje govoriti in obrača svoje oči po strani proti meni. „Emilijin šinjon", izgovori gospodičina, „in žajfo je pojedel." ,,Dober tek," pravi oče, ,,saj to ni taka nesreča!" „Ni nesreča? Pomada veljd 1 gold., šinjon 7 gold. in — m" — „ln tako dalje," pravi oče, ,,bo pa brez šinjona Emilija, saj me tako vsa ta neumnost in ti kčpi na ženskih glavah v oči zbadajo." „Pa kako da ne odvadite pesa takega okusa?" se vtaknem jaz v litanije. Vsi me debelo pogledajo. „1, kaj ni ta pes vaš?" me prašajo. „Bog varuj, do danes ga še nisem videl." Na to se obrazi vsi spremene, hčere tek6 druga za drugo v stransko sobo, mati pa ven, najbrže kuharico zmirjat, da je pesa gori pustila. Iz stranske sobe pa se siiši iz trojih ust zaporedoma: „Moje bonbone, ki jih imam zoper kašelj, je po-zobal. — Pa moje mazilo zoper pičice po obrazu. — Moje Hofmanove kapljice za omedlevice tudi. — Meni polno škatljico homeopatičnih zrn, ki mi jih je včeraj gospod doktor zapisal. — Moja voda za zob6 je tudi zginila itd." „No, no," pravi oče smehljajoč se, „ta pes bo gotovo zdrav, če je vse to snedel, ali pa bo počil." Jaz pa porabim ta trenutek in se priporočim ter odidem po druzih opravkih. Ob eni popoldne se vrnem h krčmarju, kjer me čaka obilno, čeravno ne predobro kosilo, in povem krčmarju, kake različnosti je njegov pes danes zajutrkoval. „Moj pes?" praša krčmar. ,5Jaz nimam nobenega pesa, toraj ne more biti." „Ta pes, ki je bil zjutraj tu in z nama prvič zajutrkoval!" „Ali ni vaš?" vpraša krčmar. „Jaz sem mislil, da je vaš, drugače bi ga bil zapodil, ker pesov ne moreni trpeti pri hiši, izvzemši pese svojih prijateljev, in še te* nerad gledam." „1, čigav pa bo?" poprašujem dalje. „Vrag vedi to, jaz ga pri nas še nisem videl." 88 Na to se jameva meniti o drugih stvareh in pes je kmalu pozabljen. Po kosilu se mislim odpeljati in prašam krčmarja za račun. „Precej" — pravi — stopi k omari, vzame iz nje košček krede, odgrne nekoliko prt na mizi in jame pitati: „Dva zrezka" — „Prosim" — ga vstavim jaz — „kolikor se spomnim, sem imel le enega." „Nič ne d6, je že taka navada pri meni," me zavrne in piše dalje vse po dvoje, tako, da je na ta način v svoji lastni gostilnici na moje stroške jedel in pil. Račun je bil vsled tega pa tudi jako zabeljen, toda jaz se nočem puliti s krčmarjem, temveč plačam vse, se vsedem na voz, kamor me gospodar krčmar lastnonožno spremi in tam pomaga nakupljeno robo primerno razdeliti po vozu, da bi mi ne bila na poti; potem pri-zdigne malo svojo kapico, mi želi srečno pot in da se kmalu zopet pripeljem, pozdravlja mojega očeta, se za-suče krog svoje akse ter maje, proti hišnim vratam, jaz pa poženem konja in kmalu mi je mesto za hrbtom. (Dalje prihodnjič.) 96 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) Kake pol ure drdram po cesti, kar sine memo voza oni pes, ki je v mestu pri znancu mojega očeta toliko Škode naredil, se obrne pred konjem nazaj, pogleda mene, in potem teče vso pot tik voza ali pa pred konjem. To me napoti do misli, da je ta pes najbrže brez gospoda; morda mu je umrl ali pa ga je na kak drug način zgubil, in ker je bil meni sploh všeč, sem ga sklenil obdržati, ako bi šel domu z menoj in se dal rabiti za kaj. Pripeljem se do razpotja, kjer se imam zaviti na stransko pot. Tu se pes ustavi in ozira po meni, kakor da bi hotel prašati, kam se ima zaviti. Pokažem mu z bičem, kam se bom zavil z vozom, in on jo mahne s širokimi skoki naprej proti posestvu mojega očeta, ki se je ravno tu pokazalo za smrečjem. „No," si mislim, „neumen ta pes nikakor ni, bistra glava pa se da česa privaditi , če tudi je po naključji ta glava pasja." 97 Še dober četrt ure in domž smo, jaz, konj in pes, in mojega očeta pasja Čeda nas primerno sprejme; posebno moj nov tovariš zbudi med staro pasjo gardo občno pozornost, vse ga pride vohat, in kakor se mi zdi, je prijateljska zveza med starimi in novim tujcem kmalu sklenjena, kajti vsi se mirno razkrope krog poslopja in po njem. Oče so prišli ravno iz skednji, kjer se je mlatilo, in ko jim vse sporočim, kar sem imel, me vprašajo: „Kje pa si dobil onega pesa, ki je prišel s teboj? Si ga mar kupil? Je li lovsk pes?a „Vsega tega ne vem, pač pa vam bom povedal, kako sem ga dobil in kako se je že odlikoval. Le z menoj stopite v sobo!" Na to jim pripovedujem, kako sem prišel do pesa in kak okus je pokazal pri družini, katero sem šel po očetovem naročila obiskat. Oče se smejejo na moč in pravijo slednjič: „Veš, zakaj sem te bil tje poslal? Jeli, da ne veš? No, sem si mislil. No vidiš, oni gospod ima troje hčerk in je moj prijatelj. Meni jih je hvalil, kar se je le dalo, in tako sem si mislil: No, kedar Tone domu pride, naj si jih gre pa malo ogledat, če mu bo katera všeč. — Zdaj že razumis?" „Da, oče, razumim, toda po pravici in odkritosrčno rečeno, oče, izmed teh Cimfrlin mi ni nobena prav nič všeč.1' „Verjamem, verjamem," se smejejo oče, „dekle, ki vsega tega potrebuje, kar je pes snedel in sabo nesel, pač ne bo dobra gospodinja za kmetisko posestvo. Vidiš, nekaj ti je pes že koristil, ker je spravil se za ženske skrivnosti. Le obdrži ga, saj se tudi meni, kar sem ga videl, precej brihten zdi. Pa še nekaj. Trgovec iz mesta praša po hrastih. Piši mu, da jih za to ceno ne dobi več, in odgovori drugemu, ki praša po diljab, da zdaj še niso suhe. Vse to lahko zvečer opraviš, predno :greš spat". (Dalje prihodnjič.) 103 Zabavno berilo. Moj pes. Smesnica, spisal J. Aičšovec. (Dalje.) Oče gred.6 po tem k mlatičem, jaz pa na travnik gledat, če je že dovolj namočen, in tako preteče dan. Po večerji greni v svojo sobo, se vsedem k mizi in pisem pisma, naročena po očetu. Tudi se zamaknem v neke račune in ko sem gotov, je polnočna ura že odbila. Cas je, da grem spat. Spravim se toraj, postavim luč k mizi tik postelje in hočem se vleči, a v tem hipu zagledam pod odejo v svitek zavitega — pesa, katerega sem iz mesta seboj pripeljal. „A, a, tako se pa nisva zmenila," si mislim, ga primem za vrat in hočem iz postelje vreči. Toda tu. naletim na strašno opozicijo. Pes skoči kviško ter jame režati nad menoj in mi kazati dvojno vrsto prav spoštljivih zob; vsa njegova pozitura pa mi je porok, da ne misli nikakor blagovoljno mi prepustiti postelje, marveč se zanjo bojevati z menoj do krvi. Kaj mi je storiti? V hiši je že vse spalo, moj boj s peso m bil bi gotovo jako viharen, njegovo rujovenje, Če ga preženem s kako palico iz že pogretega ležišča, bi spravilo vse prebivalce kviško in napravilo nepotreben strah, vrh tega mi tudi ni bilo znano, kako daleč bi segala pasja opozicija, in tako po kratkem premišljevanji sklenem, pustiti nocoj pesa, kjer je bil, sam se vležem ali naslonim v naslanjač s trdnim sklepom, jutro pesu s palico izgnati opozicijsko trmo iz glave. Kdor je truden, spi, kjer je, na mehkem ali trdem. Taka se je tudi meni godila, dasiravno naslanjač ni bil dosti mehkejši od navadnega vojaškega ali jetniškega ležišča, toraj skoro trd, kakor klop. Na jutro zgodaj me zbudi hlapec, ki je prišel po moje čevlje. „Joj, gospod," se čudi, „ai so pri pisanji zadremali? Zakaj pa tako dolgo pišejo? Vidijo, to ni prav, naj vsaj gred6 spat v posteljo, da si malo poČijejo!" Jaz vstanem, se malo stegnem in pravim : ,,V posteljo? Le poglej, Jože, kdo leži v postelji! * Jože pogleda na posteljo, kjer je pes še kakor svitek ležal, skoči tje in z besedami: ,,0 ti vražja beštja ti, ti boš spala v gosposki posteljiI" zgrabi pesa za vrat in ga potegne iz postelje, da pade „beštjau ob tla. A kakor blisk se vzdigne, skoči in se zakadi v hlapca, da ga skoro podere, ter ga zgrabi za rokalo. Jože bolečine zakriči, jaz pa skočim po palico in primažem pesu kake tri gorke, tako da pusti hlapca in se obrne proti meni; to priliko porabi Jože, se obrne in smukne 104 iz sobe, Trata za sabo odprta pustivši, pes pa za njim in jaz s palico za pesem. Na stopnicah smo zopet vsi trije skup; oče, ki so slišali hrup, skočijo tudi iz svoje Bpalnice in pridejo k nam, ko se ravno ravsamo, in moja pesu namenjena palica prileti hlapcu na keleno; vsi trije zdaj vendar zmagamo; pes pobegne po stopnicah doli. ,jNo , ta pes ima lepe navade", pravijo oče, ko so zvedeli, kaj se je zgodilo, „le glej , da ga zopet kmalu od hiše spraviš.u „0, ga bom že jaz", se jezi hlapec in si mane koleno in roko; — „jaz mu bom posvetil, da ga ne bo več nazaj, ne bojte se!" Mene sili smeh , dasiravno se mi Jože malo smili; vendar si ne upam ustavljati se očetovemu povelju. Da je pes pogumen, to je pokazal, in to je veliko vredna lastnost; dresiran ali hiše privajen res še ni, toda z dobro voljo se ga tudi to navadi. Zato mi je bilo res prav žal, da se je s svojim vedenjem prvi dan že očetu in hlapcu zameril. Čez dan sem imel mnogo opravkov, toraj sem na pesa kmalu pozabil. Zvečer ga ni bilo videti nikjer, najbrže ga je bil Jože odgnal. Prašati nisem hotel po njem. (Dal. prih.) 111 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) Drugo jutro me pošljejo oče po opravkih dve uri Je to li vaš pes?" me praša mlinar s potegnjenim glasom; pa predno moram kaj odgovoriti, se sliši jok Marijce, mati stopi k njej in jo skuša tolažiti, pa jok postaja vedno silnejši in se čuje še, ko obe ženski zginete v hiši. „Vrag vzemi žensko občutljivost", pravi oče čme-ren, ,,če se v kako stvar zaljubijo, potem jim za ves svet še mar ni. Moram vendar iti za njima , da ji potolažim." S temi besedami odide tudi oče v hišo in pusti mene samega. Pred mano na tleh leži pišče perzijskega plemena mrtvo, zraven mene pa stoji še vedno pes majaje z repom. Mene prime jeza, sunem pesa, ki je našo družbo tako razpodil, da zacvili in z repom med nogami pobegne in išče izhoda iz vrta, ker si skozi hišna vrata menda več ne upa. Jaz med tem čakam in čakam in iščem besedi, s katerimi bi zagovarjal pasje hudodelstvo, a nihče se ne prikaže, da bi me poslušal. Grem počasi nazaj proti hiši, v vežo, memo kuhinje, kjer pa kuharica nevoljna zapre* mi kuhinjska vrata pred nosom, in stojim kmalu na pragu. „Ali naj naprežem, gospod?" me praša hlapec, ki je stal pred hlevom. „Da, le naprežite!" odgovorim, dasiravno nisem še opravil, kar so mi oče naročili. Iz hiše ni nikogar, in ko hlapecnapreže, se vsedem na voz, dam hlapcu goldinar, za katerega se mi do tal prikloni, požene belca in voz oddrdra. Nazaj pogleda-jočemu se mi zdi, ko da bi skoz okno gledalo obličje Marijce za mano, a bilo je objokano. Ti zver pasja ti! Kaj mi je napravila! O, le čakaj, da te dobim še enkrat v pest, gorje ti! Kaj bom očetu sporočil? Ce jim resnico povem, me bodo zmerjali, da sem tega pesa seboj vzel. — In potlej pa — Marijca! Njena podoba mi je popolnoma glavo zmešala. Mnogo sem videl že dekliČev, lepših in manj lepih, toda take čarobnosti, take — kako bi rekel! — domače, okusne, prikupljive se postave nobene še, ne v svilnatem in ne v bornem platnenem krilu. Da, prav gospodinja se mi je zdela, ki bi bila v stanu, odvaditi človeka mestnih veselosti ter privezati ga na kmetijsko življenje. — Pa čemu take misli? Saj ima svojega profesorja, ki jej je gotovo na srce priraščen in jo bo vzel, da dobi le stalno službo. Z zadnjo mislijo se tolažim in skušam izbrisati si podobo Marijce iz glave. Da bi se malo raztresel, vstavim kooja ter si zapalim smodko; z dimom vred naj se razkade misli na deklico iz mlina po zraku , ker moja tako ali tako ne more biti. (Dal. prih.) 133 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alčšovec. (Dalje.) Drugi dan ni bilo govora o pretečenem med nama in tako tudi dalje ne. Jaz sem pomagal očetu, kar sem vedel in znal, pri gospodarstvu, in tako je preteklo nekoliko dni. Pes se mi je pri lovu na prepelice in perutnino sploh posebno odlikoval, toraj sem mu bil kmalu odpustil, kar mi je bil hudega storil. Nekega dne podim s puško in pesom velikega jastreba, ki je že mnogo kokoši pobral; ko sem bil prvič po njem strelil, se mi je zdelo, da sem ga zadel, ker je jel prav pri tleh leteti. Lovsko veselje ,me žene za njim in ker se vsede, pa le zopet zleti, predno ga more doseči moje puške zrno, me pelje prav daleč, kake tri ure od očetovega posestva. Jaz sem se bil že nekoliko vtrudil, a vendar me je tič jezil in obljubil sem si bil, da ne grem domu, predno ga ne vstrelim. Tako ga zalezovaje se približam majhnemu gradiču, lastnini nekega bogatega trgovca iz mesta, ki pa 134 navadno ni tam bival, marveč le poletni čas za kake mesece poslal svojo rodovino tje, da je imela priliko poskusiti malo življenje na kmetih in vživati zdravi, čisti zrak. Tik glavnega poslopja, ki pa ni bilo veliko, je bil vrt in konec tega meja visokih smrek. Tu sem se je bil jastreb, že sam zel6 vtrujen, zavil in se vsedel na vejo, katera se je bila zazibala pod njegovo težo. Ob enem se čuje v grmovju vrta klic koklje, opominjajoče svoj zarod, da je nevarnost blizo. Tiho se pomikam jaz za mejo bliže, puško napeto v roki, in ko se približam toliko, da si upam zadeti, pomerim in sprožim , ravno ko jastreb, zapazivši me, razprostre peruti, da bi odletel; a zadet se spusti po poku puške polahkoma na tla, moj pes se požene čez mejo in tudi jaz hočem za njim. Pri poku puške pa se Čuje tenak žensk glas ali marveč krik strahu. Da bi pomiril boječo se žensko, skočim tudi jaz čez mejo, a ne brez slabih nasledkov za mojo obleko, kajti hlače so se mi bile nateknile na štremelj in se mi, kakor sem koj zapazil, razparale po stegnu do kolena. Hencana nesreča! Ni se čuditi, da je žensko bitje, ki je bilo na vrtu in zagledalo moškega v taki obleki in s puško čez mejo se spustivšega, že prej vstrašeno po strelu, zdaj srni enako v hitrosti z daleč se razlegajočim vpitjem bežalo proti gradiču, a moj pes v strašnih skokih za njo ! „Sem, Atila (to ime* sem bil namreč dal pesu), sem k rneni!" kričim na vse grlo in žvižgam, vmes pa vpijem: „Ne bojte se, gospodičina, saj ni hud, stojte!" in ko vidim, da vse to nič ne pomaga, tečem sam za obema. Krik gospodičine in moje vpitje pa je bilo privabilo iz gradiča drugo starejšo žensko in par majhnih otrok; od strani bliža se tudi človek hlapčeve podobe z lopato. Vse to leti iz različnih krajev proti gospodi-čini, a pes je prvi pri cilju ravno, ko gospodičina priteče do nekega drevesa in se ga z obema rokama oklene. Atila se spne po nji gori, potem pa odskoči in jo nepremakljivo gleda. V tem pritečem jaz, brcnem pesa, da cvileč odskoči in hočem gospodičino ogovoriti, a že je mati pri meni in hlapec z lopato ne daleč. „Moj Bog", spregovori mati — kajti da je mati, to sem precej ugnil — „ali tukaj napadajo tolovaji kar pri belem dnevu ljudi? Kaj ti je storil, Minka, govori! Blaže, ti pa skoči brž po ljudi, da primejo tega človeka! Ne, ne, tu bodi, me dve sve brez orožja." „Oprostite, gospa," spregovorim jaz, „in dovolite mi, da se opravičim. Ali se vam zdim, kakor raz bojnik?" ,,Kakor strgan capin vsaj," se jezi mati in njeno oko se sprehaja po mojih hlačah. „Strgan sem res, a le po nesreči," se izgovarjam jaz; — „če mi dovolite, da vam vse razložim, potem, mislim, da me ne bote tako ostro sodili, častita gospa." Med tem, ko sem govoril, se je bila tudi gospodičina ojačila in dasiravno je bila v prvem trenutku skrila svojo glavico na prsi matere, zapazim, da se njeno ok6 skrivaj po meni ozre. Hlapec je bil, vid6, da ne bo treba njegove lopate, postavil jo na tla in se naslonil na njo. „Ostrašili ste nas bili na vsak način močno in pravice tudi nimate, po našem vrtu hoditi s puško in pesom," odgovori gospa nekaj bolj mirnega glasu. „Zarad tega se ne bom izgovarjal, častita gospa; blagovolite le, da vam razložim, kako je vse to prišlo." Potem ji povem v kratkem vse, kakor se je zgodilo, in nasledek je bil ta, da me prosi gospa odpusčenja zarad prenaglih besedi in gospodičina, zdaj brez vsega strahu, pristavi: „0, zdaj mi ni nič za strah, da le vem, da je jastreb mrtev, kateri nam je že toliko kokoši in piščet pobral. Rada bi ga videla, ker takega velikega roparskega tiča blizo še nisem videla." „S tem vam lahko vstrežem, gospodičina," pravim jaz iz srca vesel, da se je ta stvar na to stran zasukala. „Saj mora še tam doli pod smrekami ležati. Ce vam je drago iti za mano, ga bomo kmalu našli." „Idimo, idimo," pravi gospodična, „mama in otroci, idimo! Jaz bi tako zver rada videla." Pri teh besedah skoči naprej, gospa pa gre za mano vedno opominjajo otroke, da naj pazijo, da jih jastreb ne vprašne ali ne vgrizne. Tudi pes se plazi od daleč za nami, a ne upa si blizo, ko vidi moje resnobno oko. Pod smreko najdemo res jastreba na hrbtu ležečega; bil je še nekoliko živ in molil kremplje kvi-ško, tako da si ga nihče ne upa prijeti. Jaz pa mu stopim na vrat in po njem je, mrtev leži na tleh, a vsi ga gledajo, posebno otroci. (Dalje prihodnjič.) 142 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alčšovec. (Dalje.) Med tem ko je vse zamaknjeno v jastreba, zamaknejo se tudi moje oči — ne sicer v mrtvega tiča, pač pa v mlado gospodičino, katero sem imel še le zdaj priliko bolj natanko ogledati. Bila je šibke, ravne rasti, toliko sem mogel videti, ker mi je hrbet obrnila. Kako rad bi jo bil ogovoril, a nisem imel pravega povoda k temu. x Vendar se ojačim in pravim: „Ce je jastreb vam všeč, gospodičina, z veseljem ga vam darujem." Gospodičina me pogleda in njeno oko se sreča z mojim, pa brž zopet odleti. „Hvala," diha bolj, kakor govori, „jaz bi ne vedela kaj početi ž njim." In rudečica jo oblije, kakor pomladansko rožo, a tudi jaz čutim neko premembo v sebi, bilo mi je, kakor da bi me bilo na tihem kraju v prsih, kjer se neki nahaja srce, nekaj zbodlo. Gospodičina, temno rujavih las in šibke, a okrogle in polne rasti, čarobnega očesa in sploh arsenal vse ženske lepote, je bila vzrok tega, ni čuda toraj, da sem prišel nekako ob svojo zavest in pozabil za trenutek, kje da sem. Pravijo, da se mla-denČem moje starosti rado tako godi, če so v enakem položaji, kakor sem bil jaz. ,,Pojmo nazaj, otroci," spregovori go3pa prva, „zdaj ste že dovolj ogledali si jastreba. Tudi postaja že hladneje, in vi ste vsi lahk6 oblečeni." Te besede prebude tudi mene in ko vidim, da otroci neradi puste ,,tiČa", rečem: „Morda bi mali radi imeli jastreba, da bi si ž njim igrali. Le vzemite ga, zdaj vam ne bo nič storil". Otroci ga zgrabijo veseli in dva ga neseta, vsak za eno perutnico proti gradiču. Jaz pa se priklonim pred gospo in gospodičino in se poslovim, še enkrat proseč odpuščenja zase in za pesa, katerega — to obljubim še posebno gospodičini — bom prav občutljivo kaznoval za predrznost njegovo in neubogljivost glede mene. Pes je stal na strani in gledal od daleč našo kopico, bliže si ni upal. „Ne, ne, prosim vas, gospod," spregovori gospodičina hitro, „obljubite mi, da pesu ne boste nič hudega storili. Saj je brez pameti žival in ne ve, kaj počenja. Obljubite mi to!" „0, iz srca rad, posebno če prošnja za pesa prihaja iz tako lepih ust,"' odgovorim jaz. Skoro sem mu nevošljiv, da ima tako čarobno zagovornico." Gospodičina zopet zarudi, a obrne se hitro in teče za materjo, katera je bila z otroci že odšla. Tudi meni ne ostaja druzega, nego da grem. Pokličem pesa, kateri mi pa ne upa še prav in nekoliko korakov boječ za mano grč. Na poti proti domu me obhajajo različne misli, tako da svojih strganih hlač čisto pozabim. .Ta deklica, ki sem jo danes videl, in Marijca iz mlina! Nehotč jamem primerjati obe. Minka, nježno steblo iz gosposkega vrta, svitlega, a bolj bledobelega obličja in deviško plašnega, a vendar globočino srca prederečega očesa in bolj idealične postave, za materijalnost ne vstvarjene, — Marijca, Čvrsta in lična postava, ko ja-belko rudečkastih lic in žarečega očesa, čegar žar ogreva in topi, po vsem bolj vstvarjena za materijalnost, da-si mora njeno srce tudi polno biti žlahnih čutil; Minka, bitje, katero utegne vzeti prva slana življenja, a Marijca navajena že in vtrjena za vsak veter življenja, — zares, v primerjanji je Marijca zmagovalka. Pa kaj mi pomaga to, Če je meni nedosegljiva, če je že profesorju zapisana! O profesorji, kolikokrat ste mi napravili že britke ure, in še zdaj vtikate svoje roke med mene in mojo srečo! Ta zavest mi tudi prežene vse misli na Marijco in zamislim se zopet v Minko; čim dalje se moj duh peča ž njo, tim gorša mi postaja in slednjič mi njena podoba popolnoma pokrije podobo Marijce. Domu pridem ves zamišljen in tudi prihodnje dni nisem nič kaj dobre volje, tako da imajo oče priliko, očitati mi lenobo in maiopridnost, posebno, ko jim nekega dne vodo — namesto po travniku — po zelniku spustim, na katerem so bili ravno zelje vsadili, tako da voda mlade vsadke spodpere in seboj vzame. Se ve da se mi je to pripetilo raztresenemu. „To ne bo nič," pravijo oče, majaje z glavo; „že vidim, da te življenje na kmetih ne mika in te obrtnija 143 ne more nase privezati. Bo treba kaj druzega, kar te bo na dom in delo vezalo. Jaz že vem, kaj tu manjka, gospodinje v hiši. Oženiti se boš moral." Pri teh očetovih besedah skočim kviško in pogledam očeta, ki nadaljujejo: „Da, oženiti se boš moral. Ce si sam še nisi zbral neveste, ti bom šel jaz pri tej reči na roko." „Oče, jaz poznam še tako malo žensk — skoro nič" — ugovarjam jaz. „No, ravno zato!" odgovori oče. ,,Ti si še mlad in bi se morda dal po kakem gladkem obrazu ali priliznjenem obnašanji zapeljati, da bi bil potem vse življenje nesrečen." „Ne, ne, oče, tega ne mislite!" „Tim bolje zate. Ker še nobene ne poznaš —" „Poznam že eno, oče, toda —" „No, čemu „toda"? Ali te morda noče? Saj sem ti že rekel, da ti jaz ne bom nobene branil, če se mi le preveč nepristojna za te ne bo zdela. Premisliti moraš, da ti bo žena tudi gospodinja, predstojnica hiše, v kateri je veliko gospodarstvo." Tako se pogovarjava dalje in oče zved6 vse, kar se mi je v gradiču pripetilo in da jaz na Minko še zmirom mislim. „Hm," pravijo potem, „jez ti je ne bi branil, ako te hoče, samo na to te opomnim, da meščanska dekleta niso za kmeta. Treba, da jo prej dobro spoznaš, predno jo snubiš. Bog v6, kako je odgojena in ali se do hotela možiti na kmete, čeravno si ti boljši zet od marsikaterega meščana." (Dal. prih.) 150 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) Nasledek tega pogovora je bil, da sem sklenil napotiti se proti gradiču in sicer, da bi se ne zdelo prebivalcem, kakor da bi prišel nalašč le tje, s pesom in puško. Vendar nisem imel namena po poti loviti, in Atila, ki mi je zasledil in iz ležišča spodil tri zajce, me je jel, videč, da ne strelim, prav sumljivo gledati, kakor da bi ne vedel, kaj mi je danes, da ne streljam. Pridem do gradiča, a s kakim izgovorom bi se podal v poslopje? Da bi zbral nekoliko svoje misli, se vsedem na tik poti ležeč hlod; od tu se je videl gradič in vse, kar je bilo krog njega, toraj tudi vrt. Skrbno se oziram po njem, moje oko se zarije v vsak grm, iskajoče za njim kako žensko krilo, a ne v gradiču ne v okolici je ni videti žive duše; bilo je, ko da bi bilo vse pomrlo, vrata gradiča zaprta. Kaj je to? Je morda že rodovina preselila se nazaj v mesto? Že se hočem zopet napotiti proti domu nazaj, kar zaslišim otročji vrisk in smeh in žensk glas od tiste strani, od katere sem se jaz približal gradiču. Obrnem se toraj nazaj, da bi kakor po nevedoma srečal veselo družbo. Pesa, ki je vzdignil glavo po koncu in hotel teči družbi naproti, pridržim pri sebi in grem, kakor navadno lovec. Na ovinku poti zagledam družbo: mater, otroke in — Minko, katera se mi danes še mnogo lepša zdi v ličnem zelenem krilu. Ko me zagleda, postoji in meni se zopet zdi, kakor da bi jo oblila po obrazu ru-dečica. Otroci, videči pesa, se bolj združijo krog matere. Jaz potegnem klobuk iz glave in pozdravim, rekoč: „Ne bojte se, mali, Atila vam ne bo nič storil," in ker sem vštric gospodične, pristavim še: „Veseli me, gospodičina, da Vam, kakor se vidi, zadnji strah ni škodoval, sicer bi jaz ne vedel, s čem bi se vam opravičil." „0," hiti gospa z odgovorom, „je že vse pozabljeno. Ne delajte si težke vesti zaradi tega. Minka ni tako strašljiva in občutljiva. Pa kam ste se bili danes namenili?" „Na lovu sem, kakor vidite, gospd. Pokazati pa nimam ničesar." „Ste bili nesrečni," spregovori gospodična; „in zdaj, ko ste srečali ženske, boste še bolj nesrečni." „To je vraža! Med ženskami je razloček. Ako bi bil na priliko zjutraj, ko sem šel od doma, srečal vas, gospodičina, prepričan sem, da bi bil imel zdaj težko nesti zajcev". „0, tudi to je vraža," odgovarja gospodičina živahno , „kako da bi bila ravno jaz izjema med ženskim spolom?" „Minka ima prav," pristavi mati, „danes ne boste nič zadeli, če tudi kaj najdete. Zato vas povabim, da greste z nami v gradič. Vem, da ste trudni in če lačni še ne, gotovo žejni, ker ste že daleč prišli. Na lovu se pa človek speha, posebno če je taka vročina, kakor danes." Razumi se po samem sebi, da sem vabilo z veseljem sprejel. V gradiču so se mi ponudile nekatere okrep-čevalne stvari, pa kar me je najbolj okrepčalo, je bilo to, da mi jih je prinašala in ponujala Minka sama. Pozneje smo se sprehajali po vrtu, in tu sem imel priliko v pogovoru z Minko opazovati, da je omikana in zvedena tudi glede gospodinjstva, kar me je tem bolj veselilo , ker bi taka nevesta bila tudi očetu po vsem všeč. Ko se proti večeru poslovim, obljubivši, da bom kmalu zopet prišel, vzamem prepričanje seboj, da tudi Minki nisem več tujec, dasiravno je skušala še skrivati to, kar se je v njenem srcu godilo. So že skrivna znamenja, po katerih se izda žensko srce, če tudi samo ne ve za nje. To prepričanje pa me je čisto prestrojilo. Oče so zvečer tudi to hitro zapazili, in po večerji, ko sva bila sama, me prašali, kako sem opravil. Se ve da sem jim jaz popisal Minko kot kraljico vsega ženstva in pristavil, da imam upanje in da je tudi mati mi bila zelo prijazna. Oče so sicer majali z glavo, rekoč, da zaljubljeno oko vse v prelepi svitlobi vidi, a vendar niso rekli druzega nič, kakor: „Cez noč se marsikaj spremeni. Zdaj pojdi spat, jutro govoriva dalje!" A drugi dan nisva govorila o tem, ker sem se jaz moral peljati v mesto plačat davke. Vstavim se pri že znanem krčmarju, ki mene in pesa — kateri je bil šel z menoj — sprejme prav tako, kakor me je bil sprejel prvikrat. Ravno tak zajutrk, kosilo, sploh vse, kakor je bila tu navada. Po kosilu mislim odriniti in grem le še v kavarno pit čašo „črnega". (Dalje prihodnjič.) 157 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. A1 e š o v e c. (Dalje.) Ko vstopim v kavarno, pridrvi kakih pet ali šest bivših mojih sošolcev k meni, mi stiskajo roko in spravijo med-se k okrogli mizi. Kazali so vsi veliko veselje, da mene „filistra in pol-kmeta" zopet vidijo. „Smo hoteli že vsi skupno", prične eden izmed družbe, „napasti te v gnjezdu tvojega „starega"; toda zdaj, ko si tu, boš pa tukaj dal za par bokalov, saj si gotovo prinesel veliko mošnjo seboj, katero ti je „stari" dobro natlačil. O, tvoj „stari" ima gotovo še plesnjive dvajsetice, tolarje, cekine in enak drobiž, katerega naši žepi ne drže. Za zdaj te ne moremo drugače počastiti, kakor da plačaš to , kar smo tukaj popili in pokadili. Potem gremo malo po biljardu dregat, da se nam kosilo vsede, potem pa najdimo k zali Marjetici, saj jo še poznaš, ne?" In ko jaz odmajem z glavo, nadaljuje drug: „0, se vL, da jo poznaš tisto punčko, ki je nasproti šoli prodajala kostanj, kruh in enako robo! Zdaj je kletarica in — pri moji veri! — ni je bolj zale po vsem mestu. Pa saj jo boš sam videl." To se ve, da me nekdanji sošolci niso pustili od sebe; ostati sem moral pri njih in iti ž njimi k zali Ma- 158 rijetici, dasiravno me radovednost gotovo ni tje gnala. Vendar je bila to res lična, zala deklica rudečkaste barve, milega očesa in jako gladke kože; obnašala se je jako priljudno, z melodičnim glasom prašala vsacega, kaj želi, smejala se ko grlica jasno in pri tem kazala vrsto slono-koščenih zobičev; a nikakor ni bilo videti, da bi jej bil kak gost ljubši od druzega, vsakemu je kazala isto prijaznost. Moji prijatelji so se vedno šalili z njo, jaz pa nisem mogel priti do prave veselosti, in še le ko smo ga bili izpraznili par bokalov, se tudi jaz bolj otajam in sem drušini v vsem kos. Pili smo mnogo, napitnica se jame vrstiti z napitnico in polnoči je že davno proč, ko gremo iz gostilnice vsi bolj ali manj vinjeni in glasni, kakor da bi bil ves svet naš. Plačal sem bil jaz, to se razumi po samem sebi. Pri takih prilikah se marsikaj stori, kar bi se ne storilo, ako bi bile glave trezne. Ko smo namreč prišli na bližnji trg, predlaga eden izmed drušine: „Veste kaj, fantje, danes moramo kaj narediti, drugače ne bo spanja! Saj vam je vsem še v spominu tisti vladni svetovalec, čegar grdega pesa, kateri ni nikogar pri miru puščal in zlasti otroke strašil, smo plavati učili in sicer tako dolgo, da je utonil!" „In kateri nas je šel zarad tega tožit vodstvu šole, da smo bili potem vsak po osem ur v šoli zaprti," pristavi drugi. ,,0, tega se tudi jaz spominjam," pravim jaz, „sem bil tudi zraven." „Dobro," prične zopet prvi, „mi smo prejeli svojo plačo, on Še ne. Jaz predlagam, da mu napravimo pod oknom ponočno godbo." ,,Predlog je enoglasno sprejet," jih pravi več, in tako se podamo vsi proti stanovanji svetovalca, katero je bilo v predmestji v precej ozkih ulicah. Tam mu napravimo ponočno petje, a kako! Vsak poje svojo, in sicer ne le svoj glas, ampak tudi svojo pesem in pes moj, ki še ni nikdar kaj enacega slišal, tuli tudi svojo vmes, Na ulici ni bilo sicer nikogar, a kmalu se pomole različne glave s ponočnimi kapicami skoz okna in prašajo druga drugo, je li sodni dan, kali? Nas pa vse to ne moti in še le, ko tudi gospod svetovalec odpre okno in pogleda, kaj se godi in od kod prihaja ta zares strašna glasba, vtihnemo in zakričimo vsi z enim, kolikor mogoče močnim glasom: „Pereat, svetovalec, vrag ga vzemi!" Po vseh drugih oknih se sliši krohot in smeh, svetovalec pa zapre svojega s treskom in ko ga zopet odpre, se vidi, da ima v roki bokal vode, s katero nas misli plačati za godbo. Toda mi se brž razletimo in bokal z vodo vred se razbije na tlaku, a moker ni nihče drug kakor moj pe3. Zopet krohot med nami in klici: „Dobro, svetovalec, vrlo!" Po oknih pa smeh, kar nam je bilo znamenje, da svetovalec pri sosedih ni mogel posebno priljubljen biti. Morda bi s tem serenada Še ne bila končana, kar zakriči nad nami iz druzega okna glas: ,,Zgubite se, pevci, patrola gre!" S patrolo opraviti imeti ni prijetno, posebno ker je zdaj še svetovalec začel na vse grlo kričati: „Lumpje! Ponočni rogovileži! Patrola, pa —" Dalje ne more govoriti, ker mu prileti ta hip pest peska v obraz in nekaj menda tudi v usta, ker je začel prhati in pljuvati. PonoČne straže koraki se slišijo že blizo, toraj se mi zavijemo in pokažemo jej pete. A ker smo vedno še dobro vinjeni, ne moremo prav hitro teči in kazalo je, kakor da bi nas patrola morala doiti, posebno ker jej je svetovalec iz okna pokazal pot za nami. Zato zavpijem jaz: „Vsaksebi, tovariši, vsak svojo^pot! Če koga vja-mejo, vse taji in ne izda nikogar. Cez štirinajst dni se zopet vidimo!" Na to jo jaz in pes vsekava v stranske ulice, nazaj proti tistim, Kjer smo peli, in ko sva krog vogla , se hitro ustavim in grem, sapo k sebi drže, svojo pot. Ko ei malo oddahnem, jamem žvižgati, da bi na ta način kak sum še bolj od sebe odvalil, češ, da nič ne vem. Srečam sicer par policajev, ki me pa le opominjata, naj ne žvižgam zdaj v trdi noči, a druzega se mi ni nič pripetilo, in ko pridem do svoje gostilnice, kjer je, se ve da, vse spalo, grem v šupo in se vležem na svoj voz. Zjutraj zgodaj se peljem domu, povem očetu, da sem naletel na sošolce , ki so me v mestu pridržali, in tako sem mislil, da je vse pri kraji in da včerajšnji dan ali marveč noč ne bo imela druzih nasledkov, kakor to, da me je glava strašno bolela. Marijetica je sicer lična kletarica, a po vinu, katero toči, vendar-le glava boli. Tako sem mislil, a motil sem se, kajti že tretji dan ostraši sodnijski brič mojega očeta —jaz sem bil ravno na polji — s povabilom k sodniji. Oče, ki niso imeli nikdar radi opraviti s sodnijami, mi domu prišedšemu s strahom pokažejo osodepoini dopis, a jaz jih umirim s tem, da rečem, da se je slavna sodnija gotovo zmotila. Vendar pa sam nisem bil tako miren, kakor sem se delal, kajti Bog vedi, kaj je svetovalec natvezil sodniji! Morda ce!6, da smo ga hoteli okrasti ali ubiti! Pa kako se je zvedelo, da sem bil jaz pri oni ponočni godbi? Kdo me je li izdal? Na, če je bil kdo izmed družbe naše, potem — gorje mu! (Dalje prihodnjič.) 167 Zabavno berilo. Moj pes. S mesnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) Vse mi je bilo jasno, ko se podam k sodniji. Zvem namreč, da je bil izdajavec — moj pes. Svetovalec ga je bil namreč zapazil, si mislil: kjer je pes, mora biti tudi gospod, in policija je potem, ko ji ga je natančno popisal, kmalu zvedela, čegav je, ker sta naju srečala, kakor sem omenil, dva policaja. Svetovalec je bil res obdolžil nas silnega napada, razžaljenja njegove osebe in rogoviljenja po mestu v ponočni uri. Zarad tega sem bil tudi tožen, in pre-iskalni sodnik je hotel od mene zvedeti imena sokriv-nikov mojih, katerih pa jaz nikakor nisem hotel izdati, rekoč, da sem bil dobro vinjen in se ne spominjam ničesar. Ko sodnnik vidi, da iz mene ni druzega spraviti, me spusti; toda obljubiti mu moram, da ne bom šel daleč od doma, dokler teče preiskava. Od sodnije grem naravnost domu; kajti pri krč-marju, kateri je izdal policiji moje ime, se nisem hotel oglasiti. Jeza me žene, kakor soparica hlapon, in sicer jeza nad pesom, brez katerega bi ne bilo sodniji tako lahko izvedeti mojega imena. Le čakaj, pošast, veseli se! Da mi prideš v pest, potem naj ti bo milostljiv, kdor hoče. Pri tem sučem palico, kakor da bi pes bil že pred menoj. A zdaj je treba še druzega; treba je pomisliti, kako se bom pri očetu izgovoril, kajti resnice bi jim ne povedal za nobeno ceno. Premišijevajočemu se mi ohladi vroča jeza nekoliko in ko očeta vidim tik vhoda na vrt, sem že bolj podoben človeku, ki je doživel kaj smešnega, kakor človeku, katerega kaj skrbi. Ni čuda toraj, da mi tudi oče verjamejo, ko jim s smehom povem , da so že prvi hip, ko sem vstopil, pri sodniji spoznali, da jaz nisem pravi, in me koj zopet spustili. Memo njih grem v hišo, se preoblečeni, med tem pa mi zopet pride na misel pes, kateremu prizanesti me ni nikakor volja. Prašam toraj hlapca po njem, a ta mi pove, da ga danes ves dan ni bilo videti, „No, prišel bo že," si mislim, „in prizanešeno mu ne bo!" Vsak, kdor je bil že v takih razmerah ali si jih ve vsaj misliti, bo razumel, da nisem imel pravega ve- selja, sprožiti očetu govor o Minki; vsak bo tudi razumel , da mi ni bilo nikakor ljubo, ko so oče zvečer sami lotili se tega pogovora. „Si že stvar na tanko premislil? Kdaj se bova peljala tje, da si jo tudi jaz ogledam? Saj veš, da gre po stari šegi očetu prva beseda!" „Oče, pustiva to še nekoliko časa pri miru. Jo moram vendar sam še prej malo bolj na tanko spoznati in opazovati, kakor mi je bilo do zdaj mogoče." „No, no, je tudi prav! Ženitev na vrat na nos je pozneje že marsikoga pekla. Par mesecev se še ne mudi." Par mesecev! Toliko časa utegne trajati preiskava in nevesta bi bila zelo iznenadena, če bi ženin precej po svatbi moral pod ključ sodnijski! Teh svojih misel, se ve da, očetu nisem razodel, marveč začel sem govoriti o drugih stvareh. Prihodnji dnevi so bili pusti za-me. Pes je bil sicer kmalo zopet doma, toda moja jeza se je bila popolnoma ohladila; saj sem bil sam kriv, da me je izdal, čemu sem ga pa seboj vzel! Da bi se malo raztresel, vzamem puško in grem na lov. Pa tudi tu nimam sreče, marsikaka žival vteče mojemu svincu. Grem toraj zamišljen svojo pot in predno se prav zavem, zagledam pred seboj znani gradič; dasiravno nisem prav pri volji, sklenem vendar oglasiti se, posebno ker so me bili otroci že zagledali. Na vrtu najdem mater z otroci in Minko, katera zagle-davši me, postane rudeča ko pirih. Mati pa vstane, mi gre naproti in me nagovori: „No, gospod, že dolgo vas nismo videli! Mislili smo skoro, da ste nas pozabili." „Res da, dolgo vas ni bilo nič k nam," pristavi Minka. Jaz se izgovarjam materi, kakor vem in znam, Minko pa prašam: ,,Ste me li pogrešali, gospodičina?" Minka mi sicer z besedo ne odgovori nič, pač pa mi je njena zmešanost in zadrega, v katero so jo spravile moje besede, dovolj jasen odgovor. In ko mati z izgovorom , da gre otrokom pripravit južino, z otroci vred odide, sva sama. Zdaj mi izkipi to, kar mi je bilo na srcu, in tudi Minka, ne več v stanu prikrivati svoja čutila, se nagne mi ihteČa se na prsi in jaz sem najsrečnejši človek na svetu. Pozabljena je preiskava, pozabljeno je vse drugo, ko se moja usta dotaknejo njenih devičnih ustnic. Kdor je občutil kdaj kaj tacega, ta me bo že razumil, neizvedencu se pa dosti jasno popisati tako ne da .... Pa kak ropot je to! Ali je moj pes zdivjal, ali kali? Tako, kakor v tem hipu, ga nisem slišal še nikdar lajati in razsajati! Minka se mi iztrga iz rok, skoči kviško in teče proti gradiču. Pa kako, da tako obledi? Ali se sploh pesov tako boji? Jaz jo hočem pomiriti in kličem pesa, al ona je že predaleč in predno se prav zavem, mi zgine v gradiču. „Le čakaj, Atila, zdaj bova naredila skupni račun za vse tvoje grehe," si mislim, napnem ves razsrden petelina in se bližam kraju, od koder se sliši vedno še lajanje, zdaj zmešano s človeškim glasom, ki ga skuša pomiriti. Z napeto puš&o stopam dalje in ko se zavi-jem pri znanem mi že smrečji, kaj zagledam!! Človeka mladih še let v gosposki obleki, ki se s palico brani pesa, kateri se zaganja va-nj. (Dal. prih.) 174 Zabavno berilo. Moj pes. Sm.ešuica, spisal J. Alešovee. (Dalje.) Pri tem pogledu odstavim puško, katero sem bil na pesa že nameril, spustim petelina doli, jo vržem čez ramo in se bližam obema. Mladeneč, zagledavši me, praša : „Je vaš ta pes, gospod?" Atila, zagledavši mene, sam vtihne, priteče k meni in miga z repom, kakor da bi mi hotel kaj povedati. Moj je, gospod," odgovorim; „vam je bil morda nadležen ?" v- „Ce je ta pes vaš, gospod," odgovori tujec, „kako se morete predrzniti, da mi pridete še pred oči?" „Oho, gospod," se postavim jaz, „premislite svoje besede, predno jih izpustite iz ust!" „Vi nesramnež," mi je odgovor, „se li spominjate še tistega dne, ko sva naletela drug na druzega in ste se vi tako obnašali, da bi ne smeli več priti nikomur, če je pošten, pred oči? Pa kaj", nadaljuje, ko ga jaz strme gledam, ,,kaj je vam zapeljivcu za to! Eno več ali manj, vesti tako nobene nimate." V meni zavre jeza, že primem za puško, a premislim si, da je moj nasprotnik brez orožja; toraj se premagam in pravim s tresečim se glasom: „Opravičite svoje besede, gospod, govorite bolj jasno, sicer bi vas moral kaznovati, kakor se kaznuje pes, kateri se zažene v nas in nam strga hlače." „Da, pes je vaš izdajalec, nesramnež vi, ki ste! Da bi ne bil poznal pesa, bi pač morda nikdar ne bil spoznal človeka, kateri je vničil vse moje upanje, vso 175 mojo prihodnost, oskrunivši mi bitje, katero sem tako — oh! tako čez vse ljubil." Zadnje besede je bolj dihal, kakor govoril. Dasi-ravno sem se jeze še tresel in hotel žaljivca ostro kaznovati, me vendar zadnje besede popolnoma spreobrnejo; tako skoro z besedo usmiljenja in sočutja rečem: „Jaz vas ne razumem, prijatelj! Vi se motite zarad mene. Govorite jasneje. Jaz nisem, kar se spominjam, še nikomur nič zalega storil." „Tako!" se zarezi zaničljivo; „nič zalega! Ce se izpelje človeku to, kar mu je najljubše na svetu, in se potem vniči, ni to nič zalega, ho ho! Se ve, zapeljivcu, kakor ste vi, se kaj tacega ne zdi zalo, saj ste že navajeni, saj delate to vsak dan, kakor sem se ravnokar prepričal." „Človek, vi ste ob pamet," zavrem jaz, ga zgrabim za vrat in stresem, da bi bil zgrudil se na tla, če bi ga jaz ne bil držal. „Ne dražite me dalje, sicer bi vtegnil —" „No, kaj bi vtegnili? K večemu me zadaviti. To pa bi mi bila skoro dobrota, kajti potem bi bil opro-sten življenja, katero ste mi vi že tako po vsem nepre-nesljivo storili. Le zadavite me, potem bo vsega konec!" Te besede me popolnoma pobijejo. Zdaj sem prepričan, da se ta človek moti v osebi in da se mu jaz zdim kak drugi. Zato ga spustim in spregovorim popolnoma mirno: „Iz vsega, kar sem slišal od vas, sprevidim, da se vi motite. Jaz nisem tisti, o katerem govoriti vi. Ce hočete bolj jasno govoriti, vam bom kmalo dokazal, da se motite." „Da bi se jaz motil? Nikakor! Vid.l vas sicer nisem, ker je bilo tema, pa ta pes —" „Je moj že kacih šet tednov." „Sest tednov? To je bilo prej, že tri mesece bo tega." Toraj vidite, da se motite! Jaz sem dobil pesa po naključji. Prijel se je mene in jaz sem ga obdržal, ker ni imel gospoda." „Ni imel gospoda? Tedaj vam ni znano, čegav je bil prej?" „Kako ii?" „Oh, ne zamerite," pravi na to tujec, ,,jaz sem za tistim časom jako nezaupljiv. Spoznam, da sem vas po krivem žalil, kajti tisti človek bi se mi vendar ne smel več upati pred oči." Jaz mu pomolim roko in pravim: „Meni se je zdelo, da sem vam kdo drugi, toraj vam tudi zarad razžaljivih besedi ne morem zameriti, ker so bile namenjene drugemu. Vendar ste zbudili moje sočutje in če vam ni pretežko povedati —" „Po vsem , kar sem vam rekel, dolžan sem vam pojasnenja. Če me hočete poslušati, vam bom povedal vse. Povest moja je kratka, a žalostna, vsaj za-me. Sediva tu na travo in poslušajte!" Ko sva se tik meje vsedla, si pomane čelo in prične svojo povest takole: „Jaz sem premožnih starišev sin in sem se naučil vsega, česar potrebuje trgovec, ki hoče s precejšnim premoženjem — oče so mi namreč zapustili 8000 gld. — začeti kupčijo. Začel sem jo in čez leto že se je pokazalo, da sem naredil dobička čez 2000 gold. — Nekega dne, ko sem popoldan šel malo se sprehajat, zagledam deklico — deklico, oh! Pa kaj bi vam jo popisoval! Moj jezik ni v stanu naslikati le najmanjši del njene lepote. Čemu bi vam popisoval, kako sem se seznanil ž njo, kako mi je vzela src6! Tudi to se ne da popisati. Mati njena — očeta ni imela več — je radostno mi jo obljubila v zakon, ko sem jo snubil, pre-pričavši se, da tudi ona mene ljubi, čeravno ne tako goreče, kakor sem ljubil jaz njo. Čez dva meseca ima biti svatba, tako se je odločilo. Od tistega dne sem zahajal vsak večer tje, a zapazil sem tudi, da mi postaja Leonora tim bolj zamišljena, čim bliže je dan poroke. Jaz jo prašam po vzroku^ a odgovarja mi, da se to le meni tako zdi in da ima mnogo še preskrbeti do tje; toraj se lahko primeri, da se sem ter tje bolj zamisli. — Ta odgovor pa mene ni popolnoma vmiril, tolažil sem se le s tem, da bo kmalo moja in potem bo vse skrbi konec." (Dal. prih.) 183 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) „Nekega večera," nadaljuje tujec, malo si oddah-nivsi, kakor da bi hotel s tem naznaniti, da pride zdaj do odlomka, pri katerem bo potreboval več moči, „ko sem, kakor navadno, prišel za urico Časa k svoji nevesti okrepčat srce svoje, ne najdem nikogar doma; misleč, da je šla moja Leonora z materjo kam v gostje ali h kaki večerni veselici, zopet odidem in se dolgočasim ves večer. Drugi dan komaj čakam večera, in ko zaprem svojo kupčijo, grem navadno pot k svoji nevesti; a tudi ta večer je ni bilo doma in ko popra-šujem po hiši, mi pov6 hišnik , da je včeraj s svojo materjo odpotovala; kam? tega mi ni vedel povedati." Zopet si oddahne tujec, si z robcom obriše obraz in ko vidi, da jaz nič ne odgovorim, nadaljuje: „Kako mi je ta žalostna novica potrla srce, tega vam ne morem popisati. Odpotovala je z materjo, ne da bi meni le z besedo naznanila vzrok ali kraj, kamor se je podala. Iščem je kakor zgubljeni raj, poprašujem, pisem na vse kraje, a vse brez vspeha. — Tako preteče nekoliko tednov, a čas ne ohladi beleČin srca mojega, ne moje ljubezni; ves potrt se plazim okrog, ni mi mar za kupčijo, ne za kako drugo reč; še cel6 ko mi nekega dn6 knjigovodja, do katerega sem imel naj-veČe zaupanje, zgine in ž njim vred večidel mojega premoženja, sem se komaj zmenil zato; čemu mi bo tudi bogastvo, če mi je vgasnila luč življenja? Morda se bom vara prenapet zdel, morda ljubezen, katero sem gojil Še vedno do dekleta, nenaravna; a vse, kar vam povem, je gola resnica. Pa da vas s svojo povestjo ne bom vtrudii, hitim h koncu." „0 nikakor me ne trudite", ugovarjam jaz, ,,mar-vec povest vaša mi sega do srca. Milujem vas, verjemite mi to!" „Hvala! zdihne tujec in ko govori dalje, se mu dvigajo prsi in beseda mu gre le težko iz ust. „Hvala vam," nadaljuje, ,,kmalu sva pri koncu. Kupčija moja je šla slabo, bil sena že skoro na kantu. Da bi se rešil sramotnega konkurza, se podam v glavno mesto poravnat se z glavnimi upniki, kar se mi tudi posreči, čeravno pod trdimi pogoji. Pri tej priliki grem na večer tudi v gledališče, manj iz veselja do take zabave, kakor iz tega namena, da bi mi dolgi večer prej pretekel. Igrala se je neka burka majhne vrednosti, v katero je bil vpleten balet. Naveličan hočem oditi, kar se vpre oko moje v neko plesalko v bolj ko treba kratki in zgoraj izrezani obleki. Kakor kamen obsto-jim, pogledam bolj natanko in obledim, meglja mi pred očmi tako, da se moram nasloniti ob klop , da ne padem. Mislite si, tista tako plitvo oblečena plesalka bila je — Leonora, nekdaj moja nevesta." Tudi jaz strmim, kajti kaj tacega nisem pričakoval. Tujec pa nadaljuje po kratkem prenehljeji: „Da, bila je Leonora, katero sem v taki podobi pred sabo videl. Lepa je bila, še morda lepša od nekdaj in glediščini daljogledi poželjivih mestnih postopa-čev in lahkoživcev so bili obrnjeni v njo. Jaz komaj čakam konca, potem pa hitim iz gledišča in se vstopim pred tista vrata, skozi katera je morala priti ona. Ni mi bilo dolgo čakati, kmalu se prikaže med vrati zavita v široko ogrinjalo in tik za njo — da, tik za njo že postaran človek po življenja strasti že raztrganega obraza in zapadlega očesa. „„Leonora," zakriČim jaz, ne več v stanu se premagati, ,,Leonora, me li še poznaš?"" „Plesalka se ozre po meni, ostrmi in nek zabuhli krik jej uide iz grla. Potem pa se hitro zasuče, podd nekoliko osupnjenemu spremljevalcu roko in dihne: ,,0h, baron, peljite me v voz, naglo, naglo!" — In spremljevalec hiti ž njo memo mene, jo potisne v tik mene stoječi voz, stopi sam va nj, zapre za sabo, kočijaž požene konje in kočija z vsem, kar je bilo v njej , mi zgine spred oči. — Tako sem toraj našel svojo Leonoro, a plajšč skrivnosti, ki je pokrival vse, kar se je bilo med tem zgodilo, s tem še ni bil nikakor razgrnjen. Nihče ne more razumeti, kaka mi je bila noč, to mi boste pa verjeli, da nisem očesa zatisnil. Drugo jutro odrinem; kake misli so me sprehajale po poti, to si lahko mislite." „Toraj niste zvedeli nič več o — o vaši — nevesti?" si upam jaz prašati. „Pač, ^ sicer bi ne imel vaš pes pri tej stvari nič opraviti. Cez nekoliko mesecev stopi nekega jutra v mojo prodajalnico postarana, borno oblečena ženska gosposke noše in praša po meni. Jaz sem bil ravno zamišljen v svojo knjigo, a ko slišim imenovati svoje ime, se ozrem po nji, in kaj zagledam? Mater nekdanje moje neveste. Nekoliko boječa se približa in prosi, da bi smela z mano nekoliko besedic spregovoriti. Jaz jej mignem, da gre z mano v majhno sobico zad za prodajalnico, zaprem vrata in jej pokažem stol, da se vsede. Na to se jej vdero solze iz oči, prosi me odpuščanja zarad predrznosti, da me po vsem, kar se je zgodilo, še upa poiskati in prositi pomoči. „,,Kje je Leonora?"" je moje prvo vprašanje. j,„Oh, gospod, ne upam si vam je pokazati!"" „„Kje je? Peljite me k nji!"" (Dalje prihodnjič.) 190 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) „Mati uboga me pelje v oddaljene ulice in tam v tesno, temno izbo, ter pokaže na posteljo v kotu mo krotnega stanovanja." „„Tam je, le poglejte jo! Ne očitajte ji, kar je storila, saj se pokori, da se Bogu smili."" „Jaz stopim k ležišču komaj postelji podobnemu in kaj zagledam? Leonoro, — ne, to ni bila več Leo-nora, to je bila senca, marveč koščišče njeno! Ko me zagleda, se obrne trudno in megleno oko njeno od mene proč in koščena roka se vzdigne, a pade onemogla nazaj. Kaj sem čutil jaz pri tem, to popisati mi prizanesite. Dovolj naj vam bo, da vam povem v kratkem njeno kratko, a čudno zgodovino, katero sem zvedel po materi." „Ko se je bližala najina svatba, se je Leonora seznanila z nekim mladim gospodom, kateri jo je s sladkimi besedami in s tem, da je kazal v vsem neizmerno bogastvo in rekel, da je grof, tako preslepil, da mu je verjela, kar jej je pravil, da jo namreč neizmerno ljubi in jo bo v zakon vzel. To in pa zapeljiva njegova unanjost je premotilo Leonoro, še bolj pa njeno mater, tako, da je zadnja privolila v to, da so vsi skup na tihoma iz mesta zginili, nekaj tudi zarad tega, ker so se mene bali. A kmalo se je pokazalo, kakega perja tič je bil oni „grof"; nekega dne namreč jo je popihal, zapustivši Leonoro in njeno mater v revščini — v sramoti, kajti Leonora se mu je bila vdala. Brez znan-stva, brez pomoči v tujem mestu, kaj jima je bilo početi? V tej zadregi jima ponudi nek Človek pomoč s tem, da obljubi govoriti za Leonoro, katera je lepe postave, da jo sprejme vodja nekega gledišča med igralke. Dasiravno nerada, je vendar Leonora v sili sprejela to ponudbo. Glediščina tla pa so polzka, zapeljivih priložnosti mnogo; tudi Leonora, vedno obdana od občudo-vajočih dvorilcev, je zadušila v sebi kmalu vse premi-slike in postala taka, kakoršno sem bil jaz v mestu videl. Nenadna moja prikazen pri gledaliških vratih jo je takrat nekoliko stresla, a to bi bila morda tudi še pozabila, ko bi bila ostala zdrava. Toda nekega večera se je v gledišči zelo prehladila, dobila pljučnico in po tej jetiko. Mati je prodala ves sreberni in zlati kine, katerega je bila dobila od častilcev svojih, in ko je videla, da za njeno hčer ni več zdravila, je sklenila vrniti se ž njo domu, kjer je imela še nekoliko žlaht-nikov. Zadnji denar je vzela pot, žlahtniki pa so jo trdosrčno zapodili od sebe in tako brez vse pomoči se je mati obrnila do mene, zadnjega, od katerega se je bilo nadjati kake pomoči, če bi odpustil krivico, katera se mi je storila ...." Utrujen omolkne tujec, jaz si ga ne upam motiti v molčanju z nobeno besedo in čakam , da se sam ojači in zopet prične: ,,Ta povest mi je strla srce, ob enem pa zbudila strašen srd do zapeljivca moje Leonore. Mati mi pov6 njegovo ime, katero mi je bilo pa popolnoma neznano. Leonori sem, se ve da, vse odpustil, za kar me je njeno oko hvaležno pogledalo; govoriti ni bila v stanu in jaz sem čutil, da gre h koncu ž njo. Pustivši tam denarja, kar sem ga imel pri sebi, in obljubivši, da bom zopet prišel, se obrnem, da bi prišel na zrak, ker tu mi je vse stiskalo prsi skup, da bi se bil kmalu zadušil, odprem vrata in — skoz nje v sobo šine — pes , ta-le pes, ob enem pa se čuje iz postelje zaduhljiv krik in mati zaupije: ,,„Tu je zapeljivec, nesramnež, to je njegov pes!"" „Kakor strela šinem jaz skozi vrata, katera se za mana zapro, in vidim pred sabo po tamnih stopnicah bežati človeka, za katerem se poženem kakor jastreb. A spodtaknem se in padem po stopnicah, in ko hočem zopet vstati, čutim, da mi je noga zlomljena. Z veliko silo se privlečem po stopnicah do izbe nazaj, v kateri je še pes, ker so se bila vrata za njim zaprla. S pomočjo svojega hlapca, po katerega je bila šla mati, se vrnem domu, kjer sem ležal več tednov v velikih bolečinah, deloma v nezavednosti, ker je k telesni bolečini pritisnila še srčna. Ko mi je moc, zopet misliti, prašam po Leonori in zvem, da je že pokopana, in da je nek gospod zadnje dni skrbel zanjo , ki jo je bil prej poznal; ob enem se mi pa tudi naznani, da sem jaz ob vse, ker je vse moje premoženje prišlo med tem v konkurs. Iz milosti so še skrbeli upniki moji za-me, dokler sem bil bolan; ko sem vstal, sem bil zdrav, a berač — in to sem danes še tudi, ker nimam nika-koršnega veselja do življenja. Edina želja moja je še, dobiti onega zapeljivca v pesti, ki je kriv moje nesreče in prezgodnje smrti Leonore. Zato še živim in iščem onega zapeljivca; tedaj se vam ne bo čudno zdelo, da sem se lotil vas, ko sem zagledal pesa, katerega sem si bil takrat tako dobro zapomnil, da bi ga poznal iz med stotero drugih." Pripovedovalec neha in si obriše čelo. Mene je bila njegova povest tako ginila, da sem bil pozabil na vse drugo; iščem toraj besedi, s katerimi bi se zahvalil tujcu, a ta me prehiti rekoč: „Zdaj mi je upanje, najti zapeljivca, potrto, kajti edina stvar, na kateri bi ga bil spoznal, je ta pes, in zdaj je ta pe3 — vaš." „Moj po naključji, kakor sem vam pravil," rečem jaz. „Vaša osoda mi gre res k srcu in rad bi vam pomagal, če bi vedel s Čem. Pravite, da ste prišli ob vse svoje premoženje. Ali ste morda — pa — ne upam si skoro ponuditi vam denarne pomoči — imam tudi malo pri sebi." S temi besedami mu pomolim par goldinarjev, katere sem bil sabo vzel. „Sicer bi se sramoval, kaj vzeti" , pravi tujec in stegne svojo roko po denarju, ,,a zdaj ne potrebujem za-se, potrebujem denarja le zarad tega, da se maščujem. Zato vam hvala lepa iz ust nesrečneža, ki ne živi za se, timveč živi le zato, da kaznuje človeka, kateremu Človeška pravica ne more kaj. Zavoljo tega vas zagotovim, da sem vam iz srca hvaležen. Naj vas osoda varuje nesreče, kakoršna je zadela mene! Zdravi!" S temi besedami odide tujec in mi zgine kmalo izpred oči. (Dal. prih.) 198 Zabavno berilo. Moj pes. S mešnica, spisal J. A1e š o v e c. (Dalje.) Ko tujca ni več videti, se zavem jaz še le, kje sem in kako srečen je današnji dan bil zame; toraj se napotim ves zamišljen še proti gradiču. Pes, za katerega se nisem nič zmenil, ko mi je tujec pripovedoval svojo nesrečno zgodovino, se pridrvi ta hip od nekodi, naredi par krogov okoli mene, potem pa teče naravnost pred mano. ,,Ti si imel tedaj takega nesramnega in hudobnega gospoda", pravim pesu, ko greva po vrtu. ,,Sram te bodi! Pa kaj moreš zato, da je bil tvoj gospod taka pošast!" V gradiču je čakala že družina z malo južnico name, Minka je bila nekako sramožljiva, ni si upala mi naravnost v obraz pogledati in ko sem ji pri odhodu pomolil roko, mi je podala le prste, potem pa hitro smuknila po stopnicah gori v svojo sobico. Za tem dnevom sem pogostoma zahajal v gradič in razmere med mano in Minko postajale so vedno bolj srčne. Iz vsega, kar sem zapazil, mi je bilo jasno, da je Minka materi razodela že najino skrivnost; iz prijaz- nega vedenja matere proti meni sem sklepal, da jej je najina zveza všeč, in to me je storilo še bolj srečnega. Dasiravno oče moj niso še snubili za-me, kakor je zahtevala stara šega, je bilo vendar že na tihem sklenjeno, da bo svatba čez pol leta. Z očetom svoje neveste sem naletel le enkrat skup, a še takrat sva le malo govorila, ker se mi je zdel suhoparen trgovec in ga je mati vedno karala in zavračala, kedar se je vtikal v naš razgovor. Zato se mi je zdelo, da on nima prve besede v hiši. Moja nevesta — to je bila vsaj na tihem že Minka — je bila dokaj omikana in imela tudi mnogo lepih lastnosti. Vendar sem sčasoma v pogovoru ž njo zapazil, da je njen duh nagnjen zelo k romantiki, ker se je posebno rada razgovarjala o vitezih srednjega veka in o junacih, katerih junaška dejanja so pesniki prepevali. Poznala je tudi nekoliko nemških pesnikov, posebno Schiller ji je bil priljubljen. Nekega dne, ko smo se šli sprehajat v okolici gradiča in je bila mati z otroci nekoliko zadej ostala, se pogovarjava ravno o Schillerju in sicer o znani njegovi baladi ,,der Handschuh" (rokovica). Jaz sem jej malo nagajal z oporekovanjem in vsled tega sva prišla v tako razburjen pogovor, da nisva zapazila, da sva prišla ravno do železnične ceste. Se le zaprto drevo naju opomni, da ne moreva dalje, predao ne gre vlak memo. Toraj se vstaviva in Minka se obrne vsa spehana in kakor pirih rudeČega lica k meni in pravi : „Vi toraj menite, da tako junaštvo, kakoršno je pokazal vitez v tej baladi, ko je skočil med leve in tigre po rokovico, katero mu je vrgla nježna roka njegove dame med te zverine, ni hvale, marveč graje vredno?" „Se ve da", odgovorim, „to ni junask, to je že predrzen pogum, ker tak pogum je čisto odveč, popolnoma nepotreben." „Na, tu se vidi," pravi Minka nekoliko zaničljivo, „kak razloček je med sedanjimi in nekdanjimi junaki. Nekdanji so za svojo damo vse storili, celo v smrtno nevarnost so se podajali —" „Ce je bilo treba," jej sežem jaz v besedo. „To bi se tudi zdaj še zgodilo, sedanji moški rod ni nič manj pogumen in blagosrčen. Da bi bila prilika, bi vam jaz hotel to precej dokazati." „0 tem bi jaz skoro dvomila!" ,,Ali dvomite tudi o moji ljubezni do vas?" „Ne, toda vendarle dvomim, da ni tako močna; da bi se zarad mene podali v smrtno nevarnost." Te besede me razkačijo tako, da v prvem trenutku ne vem, kaj bi odgovoril. Zarad tega mi nevedoma buhnejo iz ust besede: „Vi dvomite o moji ljubezni in mojem pogumu? Dobro! Le dajte mi priliko, da skažem oboje!" V tem trenutku se zasliši sopihanje vlaka, ki se z navadno hitrostjo nama bliža. Le trenutek še in — memo bi bil. ,,Velja!" me prime Minka za besedo. „Če me res ljubite in imate pogum vitezev srednje dobe, prinesite mi to nazaj, prectno gre vlak čez." Pri teh besedah vrže svojo torbico, katero je imela v roki, na železno cesto. Vlak je že skoro pred nosom, kakor pogubonosna pošast se bliža z vrtoglavo naglostjo, komaj nekaj sežnjev prostora je se med njim in torbico, ki leži ravno na sredi. Meni je temno pred očmi, skočim čez ograjo , še par korakov in torbica je moja, če me mašina ne prehiti. Že sem na cesti, par čevljev še, kar mi šine neko truplo med nogama skozi, mi spodnese nogo, tako da padem na obraz komaj čevelj od železnih šin in — vlak mi grč tik glave, tako da mi piš vzame za tre- 199 nutek sapo; ko se zavem, je vlak memo, sabo vzemši moj klobuk. Minka pa stoji bleda ko zid tik ograje in pred njo — moj pes, ponujaje jej torbico, katero v gobcu drži. Vse mi je jasno, kar se je zgodilo. Moj pes, misleč, da se njemu vrže kaj, kar bi moral nazaj prinesti, je skočil ves vnet med mojima nogama na cesto in s tem, da me je vrgel na tla, rešil me gotove smrti; da ne bi bilo njega, bi jaz ali marveč moje truplo ležalo raztrgano in razmesarjeno na železni cesti, kjer leži potrt moj klobuk! Kako je pes všel mašini, tega nisem mogel razumeti. Sprevidivši vse to v trenutku stopim k gospodični in pravim britko: „Zdaj menim, da ste se prepričali, da so tudi dandanes še moški na svetu, kateri se ne premišljujejo iti za svojo damo v smrtno nevarnost. Vsaj sem jaz imel voljo pobrati vašo torbico, in če bi me ne bil pe3 prehitel, bi jo bil gotovo tudi pobral." Predno more gospodičina kaj odgovoriti, pride mati z otroci. rKaj se je zgodilo, Minka," vpraša, „da si tako bleda? Ali si se vstrašila vlaka? In vi, gospod, se mi zdete preplašeni!" „Naj vam pove, če hoče, gospodična, saj bo imela dosti časa," odgovorim jaz mrzlo, vzamem torbico pesu iz gobca ter jo pomolim gospodični, rekoč: „Tu je vaša torbica, vzemite jo iz moje roke, čeravno je ta roka ni pobrala." (Dal. prih.) 206 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) Molče vzame Minka torbico, potem poda ihteča se roko materi, katera še vedno ne ve, kaj se je zgodilo. ,,Idimo proti domu, otroci," pravi mati, „in vi, gospod, mi potoma razložite vrok nenavadne situacije, v kateri sem vaju našla." „Naj vam ga razloži rajši gospodičina, meni se bo že domu mudilo." „1, kako? Nas mar ne bote spremili?" „Hvala lepa! Od tod imam bliže do doma. Lepa hvala za vašo prijaznost, gospa! Atila, stopaj!" ZasuČem se pred strmečo materjo in odidem čez železno cesto, na kateri poberem pomečkani in preščip-njeni klobuk ter ga poveznem na glavo, da nisem šel gologlav, ker za rabo ni bil več. Pes teče pred mano in skaklja, pogosto se oziraje po meni. ,,Blaga žival, ti si mi rešila življenje. Da bi tebe ne bilo o pravem času, bil bi jaz skočil pobrat torbico, a mašina bi me bila prehitela in zdaj bi morda ravno trkal pri sv. Petru na vrata in ga prašal, ali ima še prostora za enega." Tako premišljujem, pokličem pesa k sebi, mu potrkam na vrat in malo manjka, da ga ne objamem. Atila, take prijaznosti nenavajen , mi liže roke in ko jamem zopet iti, skače vesel pred menoj. Čudno, kako se je bilo v kratkem času v meni vse spremenilo! Ravno prej še ''mi je srce gorelo za Minko, a zdaj? Neprijetno mrzel občutek je nastopil za ognjem. Ženska, katera svojega ljubega spravi v smrtno nevarnost, ga ne ljubi, toraj tudi Minka mene ne ljubi, me ni nikdar ljubila. Hvala za ta nauk, čeravno bi me bil stal skoro življenje! Domu pridši sem jako molčeč in slabe volje, tako da oče zapazijo mojo čmernost. „No, ti je zopet pes kako sitnost napravil, kakor zadnjič pri mlinarji?" me vprašajo. „Zapodi ga od hiše, če ne, ga zapodim jaz!" „Ne, oče, Atila mi je zdaj za vami najljubša stvar na svetu. Pri priliki vam bom že povedal, zakaj?" „Ti sploh svojemu očeta marsikaj skrivaš. Prikrival si mi, kar se ti je v mlinu pripetilo, in zadržal moje pismo do mlinarja; zadnje je bilo sicer samo na sebi dobro, ker mlinar ni bral, kar sem mu pisal, in prav, da ni. Prikrival si mi tudi, da si v mestu s svojimi tovariši napravil ponočnico svetovalcu, zarad česar si zdaj v sodnijski preiskavi, in zdaj mi gotovo zopet kaj prikrivaš. No, Če bo šlo tako naprej, bom o tebi kmalo manj vedel, kakor na pr. o srednji Afriki. Ali ni bolj sramotno za me in zd-te, če mi take reči drugi, tuji ljudje na ušesa prineso?" Priznati moram, da so me te besede očetove res v zadrego spravile, ker sem sam spoznal, da so bile popolnoma opravičene. Zato jih prosim odpušČenja, izgovarjajo se, da sem jim te rečf le prikrival, ker jih nisem hotel spravljati v nepotrebne skrbi, in jim obljubim, da jim odslej ne bom ničesar več prikrival. V dokaz, da mi je resnična volja, kar obljubim, tudi spolno vati, jim povem, kaj se mi je danes pripetilo. Ko končam svojo povest, pravijo oče: „Zahvali Boga, da te je varoval smrti. Žensko zdaj poznaš in jaz mislim, da take vendar ne boš maral za ženo, če si pameten." „0 ne, oče, nikdar! Te ljubezni sem ozdravljen." „Pesu pa gre danes najlepši kos plečeta. He, Jože, povej Jeri, da skuha danes kos plečeta!" Jože, ki je zunaj po dvorišči grabil, skoči v kuhinjo in pride kmalo s kuharico nazaj. „Kdo bo jedel pleče?" vpraša Jera. „Pes ga bo jedel, Atila, kakor se mu pravi. Le skuhaj ga, danes ga je zaslužil." Kuharica nekoliko godrnja, a gre v kuhinjo nazaj in o poldne dobi Atila res lep kos plečeta, kakoršnega še menda ni nikdar jedel; ves popoldan se je potem lizal. Nekoliko dni preteče brez posebnih dogodeb, kar prinese pot pismo meni pisano in sicer od Minke. Jaz mu ga hočem nazaj dati, a oče pravijo: „Le odpri ga, le, bova vsaj videla, kaj ta ženska spaka piše!" Tedaj ga odpečatim in berem glasno. Minka izgovarja v njem svojo naglost in izreče slednjič nado, da neljuba ji do-godba ne bo motila ljubezni med nama. Pristavek matere vabi me jutri v gradič, kjer se bo napravila lična veselica — meni na čast! Podpis je: „Tvoja iz vsega srca Te ljubeča Minka." „Kaj boš odgovoril na to?" vprašajo oče. „Malo potrpite, boste sami brali," odgovorim jaz, se vsedem in pišem: „Gospodičina! Ker imam le eno življenje in bi toraj ne bil v stanu, vselej, kedar bi Vam na misel prišlo, darovati ga Vam in s tem dokazati svojo ljubezen do Vas, sem prisiljen, prepustiti svoje mesto kakemu vitezu srednjega veka, čegar viteze Vi tako visoko cenite. Zdravstvujte in naj se Vam posreči, najti koga, ki bo imel več življenj, da bo mogel vsak trenutek eno staviti po nepotrebnem za Vas v smrtno nevarnost." „Dobro , dečko, tako je prav," reko oče, ko jim preberem to pismo. „Take mestno odgojene ženske potrebujejo moža, kateri ima čas in voljo biti njihov sluga. Mi pa tukaj na kmetih imamo za-nje premalo časa. To bi bil še tudi lahko pristavil pismu, pa naj bo, je že tako dobro. Pri moji veri, Mlinarjeva Marijca je biser proti tem meščankam. Ta bi bila z&-te, pri tem ostanem." „Marijca?" ugovarjam jaz. „Ta ne bo za-me, saj ima že svojega profesorja." „Haha, profesorja! To je pa re3 pravi profesor ta ! Ali ga rea ne poznaš?" „Kako bi ga poznal ! Saj sem le slišal o njem 207 govoriti, videl ga nisem. Mati mlinarica mi je pravila, da je Marijco učil cvetice saditi in gojiti, druzega ne vem nič o njem." „No, kedar se peljeva v mesto, te bom seznanil ž njim, potem se ga ne boš bal gledč Marijce. Jutri se mi napravi, da se popelješ zgodaj zopet k mlinarju." „Ali bi ne bilo bolje, ako bi se peljali vi sami, oče?" ugovarjam jaz nekoliko v zadregi. „Ej, sram te bodi, da nimaš poguma! Mlinar je bil danes pri meni in prašal, kako da tebe ni nič videti in kaj so se ti zamerili. Dogodba s perzijansko puto je že davno pozabljena, posebno ker imajo zdaj že dve drugi. Le pelji se tje, le, jaz bi rad, da ostanemo v prijaznosti. Naročil sem pri njem moke, ti jo boš zbral in potem se bo hlapec s težkim vozom pripeljal za tabo. Vidiš, tako greš v opravilih tje, če si že drugače ne upaš." Oče gred6, jaz pa zapečatim pismo do Minke in ga izročim potu, kateri je vedno še zunaj čakal. Ko odide pot, je tudi Minka za zmiraj iztrgana iz mojega srca. — (Dal. prih.) 215 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. A1ešovec. (Dalje.) Drugo jutro naprežem belca in drčnem proti mlinarju. Atile skonca nisem mislil seboj vzeti, pa ko me tako žalostno pogleduje, kakor da bi prosil dovoljenja, da gr6 z mano, mu mignem in on se spusti v tek ter po tihem veselja laja. V mlinu sem bil po vsih prijazno sprejet, cel6 Marijca je pritekla lično oblečena na prag in mi pomolila roko. Se ve da je zopet oče naj prvo preskrbel kaj za grlo in želodec in kar mi je posebno radost delalo, Marijca se je bila vsedla tik mene. Ko smo se malo pogostili, vstane mati, izgovarjaje se, da ima v kuhinji skrbeti za kosilo, oče pa pravi: „Jaz moram iti malo v mlin; sem dobil ravno novega mlinarja, pa mu še ne zaupam prav. Marijca, ti pa delaj našemu ljubemu gostu drušino in vodi ga malo po vrtu, da si ogleda tvoje cvetice in druge rastline." „Prav rada, oče", odgovori Marijca in pobesi oči, „8amo bojim se, da bi gospoda Antona ne dolgočasila; on je gotovo boljše drušine navajen." „Stori, kar veš in znaš, Marijca, da ga obdržiš pri nas do kosila," reče oče in gr6 iz vrta. Zdaj sem jaz sam z Marijco, kateri je zadrega pri-gnala rožno rudečico na lice. Sprva molči in ne ve, kako bi začela kak pogovor z mano, a tudi jaz, ki sem že tolikokrat bil v različnih družbah gosposkih žensk in vselej lahko vedel nit pogovora, ne najdem prave besede. Tak stan je bil za oba siten, vsaj sem jaz to čutil in morda bi ne bilo še dalje nobene besede iz najinih ust, kar pribuči moj pes po vrtu naravnost proti nama in sicer tako hitro, da se ga Marijca malo vstraši. A jaz zakričim nad njim in mu ukažem, da se vleže, potem nadaljujem: „Pes je vendar neumna žival; naj se ga uči, kolikor hoče, popolne pokorščine se vendar ne nauči. Zdaj bom moral vedno paziti na-nj, da zopet kaj škode ne naredi, kakor zadnjič, ko-------" ,,Oh, ni vredno, da bi govorili, gospod! Saj imamo več jajc tega plemena. Če ste zarad tega tako dolgo časa se nam skrivali, pač ni bilo prav. Dva meseca je že, kar ste bili pri nas in vendar smo skoro sosedje." „Ej, kako dobro ste si to zapomnili, gospodična." „Prosim, ne imenujte me „gospodično"! Jaz sem priprosto kmetiško dekle, gosposkega ni prav nič na meni." „Pač pa žlahnega, kakor sem zapazil oziraje se po vrtu že zadnjič. Dovolite, da ga danes malo bolj na tanko ogledam?" „Z veseljem, čeravno se bojim, da ne boste v njem nič posebnega našli. Navadne cvetice, le da jim vsako jutro prilivam in jih oplevem." V takem pogovoru greva po vrtu, ki je bil res prav okusno vrejen. Pa da ne bom predolg s popisovanjem vsega, kar sva govorila, povem le konec, in ta je bil: Ko naju pokliče glas matere h kosilu, sva oba enoglasno vskliknila: „Je li že kosilo!" In ko se po kosilu srčno poslovim od prijazne družine, vzamem prepričanje seboj, da Marijci nisem več tuj človek, kajti oko njeno mi je povedalo več, kakor pa je hotel izpovedati jezik. Tako veselega in sladkega čutja, kakor danes, napolnjen se še nisem bil nikdar od nikoder domu pripeljal. Oče so to hitro zapazili in se skrivaj smejali, toliko sem zapazil. Za tem dnevom sem se peljal večkrat v mlin, kakor bi mi bilo navadno treba, in sicer vselej s kakim opravkom. Kmalo sva prišla z Marijco tako daleč, da sva oba vedela, pri čem da sva. Ko jo nekega dne prašam, bi li hotela biti moja družnica do smrti, se mi izmuzne iz rok in pravi: „Prašajte očeta!" Kako urno sem drdral domu! Celo moj Atila je moral čutiti, kaj je mene navdajalo, tako veselo je skakal pred menoj in se mi prilizoval, kakor je vedel in znal. Očetu sem to brž povedal in muzaje se so rekli: „No, tak je pa vse v redu. Bom pa jaz stopil te dni tje v mlin in govoril z očetom. Mi stari smo v takih rečeh bolj izvedeni." Pri vsem tem veselji ni čuda, da sem bil čisto pozabil na sodnijsko preiskavo in se je še le zopet spomnil, ko mi prinese brič povabilo, ki me je klicalo h končni obravnavi, katera je imela biti čez štirinajst dni. To povabilo je bilo kakor led na zbeljeno železo. Vražji svetovalec, da mi pade v veselje, kakor muha v juho! „Ne pomaga nič", pravijo oče, ko jim pokažem povabilo in zatožbo, katera me dolži, da sem kriv ka-lenja javnega miru; „ne pomaga nič, jutri se popeljeva v mesto, pa najameva zagovornika. Naj te spravi iz mrež, v katere si se vjel nepremišljeno; saj ti potem, ko boš oženjen, ne bodo menda več take muhe po glavi rojile." Drugi dan se re3 peljeva v mesto k odvetniku, ki je prav rad prevzel zagovarjanje mojega pregreška in trdil, da zarad take neumnosti ne morem biti obsojen. Te besede njegove me nekoliko potolažijo, da dobim zopet dobro voljo. V gostilnici, kamor sva šla kosit in to je bila prvih ena, kajti danes sva hotela oba biti kar mogoče „no-belj", najdeva starega prijatelja očetovega z nekaterimi tovariši, ki je bil tega tako vesel, da je dal nastaviti več butelj šampanjca. Te so naju pridržale do večera na mestu in predno sva se prav zavedla, se je napolnil prostor z večernimi gosti. Gostilničar, katerega pra-šamo, kako je to, da prihaja nocoj toliko ljudi, nam pov6, da se hoče kazati nek človek, tako imenovan im-provizator, ki na vsako stvar, katera se mu pokaže, pripoveduje jako ginljivo povest. Sicer je pa revež in vesel, če kak krajcar na ta način vjame. Tacega človeka smo tudi mi želeli slišati in videti in tako smo še ostali, sicer bi se bila vsaj jaz in oče domu odpeljala. 216 Improvizator pride, Be predstavi in prosi, da bi mu kdo pokazal kako stvar, o kateri bi on potem povedal jako ginljivo povest. Znanec mojega očeta, že nekoliko vinjen, vstane in pravi, kazaje mojega pesa, ki je pod mizo ležal: „Tu vidite pesa! Ta pes naj bo predmet vasi gin-ljivi povesti/' „Kakor želite, naj bo!" odgovori improvizator s priklonom in stopi na svoj oder. (Dalje prihodnjič.) 222 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.) Me ni se je glas tega človeka nekoliko znan zdel ; zdaj, ko je prišel bliže naši mizi, ga pogledam bolj na tanko in kaj spoznam v njem! Istega človeka, ki je pred gradičem pripovedoval meni svojo žalostno zgodovino. Komaj verjamem svojim očem, še bolj pa strmim, ko jame isto povest pripovedovati pazljivo posiušajoeemu občinstvu. Dasiravno sem bil malo ogret po šampanjcu, sem vendar se kmalu popolnoma strezoval, in ko im> provizator, končavši svojo pripovedko , pride s krožnikom k naši mizi, ga jaz malo pridržim in ga nagovorim : „Ali je ta povest, katero ste ravnokar povedali, resnična? Se je res vam pripetila?" „Bog varuj!" mi odgovori, „jaz sem gledališču igralec in skušam na ta način poleti braniti si življenje, ker druzega zaslužka nimam." „Ali poznate mene?" ga vprašam na to. On me bolj na tanko pogleda, potem pa pravi: „Se ve da! Saj še ni dolgo, kar sem imel čast, vam praviti neko povest. Pri moji veri, ravno ta povest je bila — in menda na ravno tega pesa. O, saj jih znam mnogo; ko bi bil vas prej videl, bi bil povedal kako drugo." Po teh besedah se obrne in gre dalje, jaz pa sem popolnoma iznenaden. Ko še premišljujem, kako si dandanes ljudje na različne načine kruh služijo, se prerije skozi goste kruljeva in sploh kakor pokvečena repa zrašena oseba k nam in pomoli mojemu očetu roko. „0, profesor! No, kako je?" pravijo oče in potisnejo kozarec proti prišlemu kruljevcu. „No, potegnite ga, do dna ga izpraznite !" „ Profesor" vzame kozarec, ga res do dna izprazni, ga postavi na mizo, si obriše usta in odgovori: „No, hvala Bogu, dobro! Kako pa vam?" „Kakor vidite! Pa saj še mojega sina ne poznate 1 Tone, to je profesor, o katerem so ti Mlinarjevi pravili. Zdaj je menda šolski strežaj na realki, ne?" „Ne še, pa kmalu bom", odgovori vprašani. „Stre-žaj gre v pokoj, potem sem pa jaz prvi zaznamovan." Jaz se sramujem pred samim seboj. Ta človek, ki nima ne enega uda ravnega in je tacega stanu, da bi si ga malokatera želela, bi mi bil pri Marijci nevaren! Oče, ki so menda vganili moje misli, ga poslove, čud6 se, „da je tako daleč prišel," in kmalu potem vstanemo vsi, se poslovimo drug od druzega in jaz in oče se pe-ljeva domu, dasiravno je noč ko peč temna. Meni to ni bilo prav všeč, pa oče so le tiščali, češ, da so se 223 že več ko stokrat in še v temnejši noči vozili iz mesta, pa se jim nikdar še ni nič pripetilo, in tako sva se odpeljala bolj konju zaupaje nego svojim očem. Za-me je bil ta dan prav zanimiv, ker sem spoznal, da sem se v dveh ljudeh prav grdo zmotil, v „igralcu" in v „profesorjuu. Srečno prideva iz mesta in drdrava po cesti proti domu. Toda zdaj se jamejo različni duhovi, katere sva bila danes iz raznih steklenic preselila pod najino streho, suvati in ruvati, ko prideva na hladni ponočni zrak. Oče se jim sicer strašno branijo, češ, da je človeški duh vselej močnejši od vinskega, pa ta teorija se v praksi ne skaže, vsaj pri očetu ne, ki se kmalu naslonijo meni v naročje in jamejo prav pošteno smrčati. Jaz sam sem tudi že na pol premagan in dasiravno se branim duhovom , mi začn6 vendar-le plesati po glavi, in slednjič je glava sama tako neumna, da pleše ž njimi in ž njo vred vse, kar je krog mene, konj, voz, cesta, drevesa, celo mesec, ki se sem ter tje iz megel pokaže. Ce vse pleše krog mene, zakaj bi jaz ne?-------— Hlapci so naju drugo jutro našli doma na dvorišču in zbudili na vozu, pred katerem je belec potrpežljivo vprežen stal. Ko se prebudim, čutim, da me lasje neznano bole in tudi oče se nekako kislo drže. „Hvala Bogu," pravijo, ko vidijo, kje sva, „da je bil včeraj vsaj konj pameten, sicer bi naju bila zora lahko v kakem grabnu ali v kaki luži zagledala. Dajte belcu zobanja, gotovo je revež že lačen. „Pa," nadaljujejo in se tipljejo po životu in preiskujejo svoje žepe, „kje je moja denarna listnica? Poglejte v voz, morda mi je ponoči iz žepa padla!" (Kon. prih.) 232 Zabavno berilo. Moj pes. Smešnica, spisal J. Alešovec. (Konec.) Vsi preiščemo voz, a o listnici ni ne duha ne sluha v njem. Oče postanejo še bolj bledi, kakor so že bili. To bi bila prevelika nesreča, če bi jo bil zgubil", mrmrajo na pol tiho. „Ste imeli veliko denarja pri sebi, oče?" jih pra-šam jaz. „Žalibog, veliko! Včeraj sem vzel iz hranilnice par tisuč, ker sem hotel z mlinarjem v družbi nekaj kupiti." „Nemara je pa kdo denar vam iz žepa vzel, ko sva na vozu spala," pravim jaz zdaj tudi prestrašen. „Najbrže bo tako! O preklicana drušina, ki človeka toliko stane!" „Ne obupajte še, morda se denar vendar-le še kje najde", jih skušam tolažiti. „Kje li? Če ga je kdo vkradel, se ne bo dal vjeti; da bi ga pa bil kak pošten človek našel, če sem ga zgubil, tega se dandanes tudi ni nadejati, je premalo poštenih ljudi na svetu." „Alo, kaj pa Atila nese v gobcu?" zakriči pastir, ki je tudi zraven stal. „Kost to ni, je preširoko videti." Vseh oči se obrnejo proti Atili, ki je ravno zdaj vkrenil na dvorišče in v gobcu nekaj nesel. ,,Listnica je, denarna moja listnica," krič6 oče; vzemite mu jo in poglejte, če je še kaj v njej!" Jaz skočim pesu naproti, ki je vidno spehan , in mu vzamem debelo usnjeno listnico iz gobca. Bila je zunaj vsa mokra. Trepetaje jo oče razmotajo in ko je odprta, zakriče" veselja: „Ves denar je v njej, le toliko ga manjka, kolikor sva ga zapila. Kuharica, danes dobi Atila zopet kračo, čujes! Kako li je pes prišel do listnice?" „Najbrže vam je potoma iz voza padla, on jo je pobral in nesel za nama," odgovorim jaz in jamem Atilo božati. „V zlato bi dal tega pesa vkov^ti," vriskajo oče, Atila pa teče po dvorišču vode iskat in naleti pri tem na posodo ravno namolzenega mleka, ki je stala pred hlevom, ter ga začne požrešno potepati. „Nemarna zverina ti," pa zakriči dekla, ravno sto-pivši iz hleva in išče palice; „boš šel! Meniš, da sem za te namolzla!" „0, le pusti ga, Lenka; daj mu še eno posodo, če le hoče," pa vele oče, ,,danes je zaslužil še veliko več. Da mi tega pesa nihče ne vdari, „razumite!" ukažejo potem hlapcem. Tako je bil denar rešen, mačnico sva pa pregnala z očetom zopet po vinu. „Klin s klinom", so rekli oče in šli v klet, kjer je stal sod prav dobre in zdrave kapljice, poslane jim po prijatelju od lastnega pridelka. Čemu bi to, kar se je potem zgodilo z mano, obširno popisoval? Saj sledi vse iz tega, kar sem dozdaj popisal, kakor sledi iz več bokalov pijanost. Toraj bom skrčil vse v nekatere kratke stavke. Pri sodnijski obravnavi sem bil krivega spoznan ponočnega rogoviljenja in razžaljenja svetovalca in obsojen na mesec dni v zapor, a moj zagovornik je vložil pritožbo do vise sodnije ter mi zagotovil, da bom popolnoma oproščen. Zaupajoč besedi njegovi sem tudi podvizal se ženiti pri Marijci, čez tri mesece sva bila res poročena in očeta sta skrbela, da se je ta dogodba zadosti slovesno obhajala. Svatba je trajala dva dni, v katerih se je mnogo pojedlo in popilo ter tudi mnogo smodnika požgalo. Pa osoda rada nagaja človeku. Razsodba prve sod-nije je bila potrjena, le kazen mi je bila znižana na 14 dni zapora. Hudo mi je bilo precej po ženitvi iti v luknjo, a moralo je biti in šel sem. Zdaj sem že zopet pri Marijci , ki je ženica, da je nikomur drugemu ne privoščim. Minka se je omožila še pred mano in vzela nekega sivega, a bogatega vdovca, kateri pa zdaj ne ve" za njo, ker je z njegovimi bankovci in mladim gizdalinom šla križem svet. Kako sem jaz vesel, da imam Marijco in ne Minke! „Kaj pa Atila?" bo morda kdo vprašal. Kdor ga hoče videti, naj pride k meni in prinese puško seboj. Jaz imam obširen lov, Atila pa dober nos in ker jaz malokdaj kako žival zgrešim, katero mi on pokaže, sva drug z drugim prav zadovoljna. Če je doma, ima pa pri očetu vsak opoldan lep kos mesa; če oče prej umr6 — kar pa Bog varuj ! — kakor on pogine, so obljubili narediti ustanovo, iz katere bo Atila dobival vsaki dan svoj kos mesa še po vrhu. Tako je njegova prihodnost popolnoma zavarovana. Atila je tudi prav vesel in dobrega zdravja, in kedar moj Tonček, zdaj poldrugo leto star, zaupije : „Tila! Tila!" urno priteče in še ne renči ne, če ga fantek še tako za ušesa vleče ali s šibo po njem maha. Da ga ima Marijca tudi rada, se razume samo po sebi.