Miha Koblar
PREDLOG ČEZ
Na zunaj čisto preprost predlog s tožilnikom, vendar krije v svojih zvezah in zlasti v razvoju mnogo zanimivih pogledov v snovanje jezika. SP 1950 in slovnica 1956 ga opredeljujeta enako, toda oba ga v rabi utesnjujeta v primeri s preteklostjo in prepovedujeta nekatere zveze kot germanizme, čeprav so izrazito ljudske. Zato se mi zdi vredno in potrebno premisliti, ali se siromaku le ne godi krivica. Ne lastim si še dokončne sodbe, opiram se predvsem na današnji jezikovni čut, po katerem še živijo stare zveze v rabi tega predloga. Navsezadnje je vendarle res, da je za razvoj jezika ta edini odločilen.
Ze na zunaj je siromak čez preživljal hude čase. Čeprav so ga v 16. stoletju očetje našega knjižnega jezika pisali skoraj samo zhes in je tak pognal korenine v našem pisanem jeziku v treh stoletjih pisanja, so mu etimologi in slovanofili v staroslovenski vnemi v prejšnjem stoletju vcepili -r-. Kopitar in Vodnik poznata v slovnici samo čez. Metelko pa omenja poleg te oblike tudi dolenjsko črez, ki pa da se zmeraj redkeje sliši, a postavlja (str. 143) obliko črez na prvo mesto, čeprav v berilih (str. 276 in 283) uporablja samo čez; Janežič je 1854 posnel v slovnici Metelka ter postavil »črez in čez«, 1863 pa čez (črez); Sket je 1889 spet zamenjal obliki črez (čez), 1894 pa vpeljal v slovnico samo črez, kar je potrdil tudi Pleteršnik in je ostalo v slovnici v veljavi do zadnje izdaje 1911. Kljub temu pa se oblika črez nikoli ni mogla uveljaviti v splošni pisavi. Leveč je v pravopis sprejel »črez, čez« (1899) in mladi Breznik, ki si je tedaj v ljubljanskem bogoslovju brusil jezikoslovne kremplje ob Lev-čevi knjigi, je s krepko črto obliki obrnil ter postavil čez na prvo mesto, ob robu pa napisal: »Se ni nikoli udomačila kakor ne šče, nikdor itd. Tako hudo še nihče ni začel arhaizirati!!« Ko je čez deset let kot izšolan slavist pisal Razvoj novejše slovenske pisave in Levčev Pravopis, se je že zelo unesel in priznal Levcu pogum, da se je uprl Pleteršniku in obliki črez dodal tudi čez (DS 1914, 237). In kakor je tedaj še z naslado navajal Stritarjeve zabavljice na račun črez, je deset let kasneje v Slovenskem pravopisu (1920) storil prav kakor Leveč: na prvo mesto je postavil črez in dostavil »in čez«. Šele v SP 1935 je bila za knjižno rabo dokončno uveljavljena spet samo oblika čez.
V času, ko so siromaku krojili pisno podobo, se je premaknil čut za njegovo vezalno in pomensko področje, ne da bi se bili tega prav zavedali. V teku stoletja smo prišli do meja, ki jih slovnica 1956 (str. 269) označuje takole: »kaže neko razdaljo ali višino, ki jo dejanje premeri« v prostoru ali času. Ostra ta opredelitev ni. Če bi jo skušal zaostriti, bi rekel, da čez kaže predvsem na pot ali gibanje preko česa, bodi v kraju, času ali meri. Tudi pri tem predlogu drži Miklošičeva domneva, da predložne zveze na -za pomenijo premikanje, gibanje. Glavno pri tem pa je, da imamo pri čez v. mislih to, da kaj črto, ploskev ali prostor res pre-stopi. Zato pot čez gozd pomeni nekaj drugega kakor pot skozi gozd; prvi izraz ima v mislih pot, ki gre preko gozda, in nič drugega, ne glede na to, ali je pot obdana z drevjem ali ne, medtem ko drugi izraz meri predvsem na pot, ki je obrasla z gostim in visokim drevjem, da greš res »skozi« gozd, ulico. Tudi ptiča vodi pot čez gozd, čeprav nikoli skozi gozd, marveč nad gozdom, ker je važno le to, da gozd preleti od enega kraja do drugega. Predlog čez izraža torej samo to, da pot gre preko prostora,
168
ki mu pravimo gozd, ne glede na to, v kakšnem krajevnem razmerju je sicer do tega prostora. Ce pravim most čez vodo, nisem še ničesar povedal o višini ali zvrsti mostu; zato ni nikakega nasprotja, če rečem: visoko nad vodo se hoči most čez vodo. Stvarno je sicer velika razlika med izrazoma voz je šel čezenj in senca je švignila čezenj, toda čez pomeni v obeh primerih isto.
Pomensko so si izrazi čez cesto je skočila miška in cesto je preskočila miška skoraj enaki. Medsebojno razmerje čez v predložni vlogi in pre- v pred-ponskem prislovnem določanju glagolov je zelo zanimivo in nam pojasni, zakaj Miklošič čez sploh ni vzel med redne predloge, prav kakor ni vzel brez. Medtem ko drugi predlogi enako strežejo samostalniku in kot prefiksi glagolu, imamo vloge tu deljene: pre- je samo predpona, čez pa samo ločen predlog, oba pa skoraj v enakem pomenu: stopiti čez mejo — prestopiti mejo, seči čez mero — preseči mero, spati čez noč — prespati noč, plavati čez reko — preplavati reko itd. Od tod je torej jasno, da gre zmeraj za neko uperjenost pri gibanju čez kako stvar, po kateri se vprašujemo s kam?, ne s kje?.
V stvarnem pogledu so popolnoma domače in najbolj rabljene krajevne zveze, kakor: iti čez most, pot, vodo, travnik, goro, hrib, breg, polje, hišo, vas itd.; ptič leti čez hišo, vas, gozd, tudi oblak, toča gre čez pokrajino, vas, vrtove, kadar se pomika preko kakega prostora in hočemo to povedati. Pri vsem tem nas ne zanima višina, marveč pomikanje preko česa ne glede na druga razmerja do prostora. Tako se nam pri natančnejšem opazovanju pokaže, da čez — prav kakor brez — ne meri na medsebojno razmerje stvari, marveč mnogo bolj določa glagolsko dejanje, da ima torej pomensko mnogo prišlovnega značaja in se dejansko tudi še uporablja v čisti prišlovni obliki: pa je le prišel čez. V taki krajevni zvezi ga uporabljamo tudi v primerih, kakor: šel je čez Jesenice na Koroško, čez Italijo na Francosko za tranzitno pot. Nekaterim tako izražanje ni po volji, češ da ne gremo »čez«, marveč skozi kak kraj. Tu spet pozabljamo na pravo vlogo čez, ki zaznamuje samo prehod ne glede na način, ali je bilo to po tleh, visoko, nizko, po zraku, z vlakom itd. Predlog skozi zaznamuje tudi način poti, skozi ulice, med hišami, torej res določneje kakor čez; za tega je kraj samo črta, točka, ki jo je kdo prestopil. Včasih so na vso moč smešili izražanje: gledati čez okno, češ da je to nemogoče. Seveda je nekaj drugega gledati skoz okno; to delam zlasti tedaj, kadar je okno zaprto; če pa imamo v mislih, da nam je okno predvsem spodnji del okenskega okvira (sloneti na oknu, sloneti čez okno), potem je prav smiselno, če rečemo: ne glej čez okno, ker pomeni to nagibati se in sklanjati preko spodnje okenske meje. Prepovedano torej ni gledanje skoz okno, pač pa gledanje čez okno, n. pr. na vlakih, koder imamo zdaj napise: Ne nagiblji se skoz okno (kroz prozor!).
Razen nekaterih posebnih primerov, koder se je kdo posebej zaletel v zvezo s čez, so sicer krajevne zveze ostale najbolj v rabi in najmanj prizadete v zadnjih časih. Tudi pri izrazih, kakor objeti koga čez pas, prerezati kaj čez pol ipd., imamo v mislih predvsem krajevno pot preko česa (pasu, polovice ipd.); narediti križ čez kaj (papir, spis, knjigo, podobo, načrte, delo itd.) ima isti stvarni pomen kakor prekrižati kaj. Voda stopi čez breg in se razlije čez plan, zato nam naslov Čez plan dobro zaznamuje mladostno prekipevajočo moč.
Od kraja je podoba prenesena najprej na čas, saj ga pogosto merimo s krajevnimi in dolžinskimi merami, prav kakor krajevno razdaljo s časovno mero. Ce torej rečem čez sedem let vse prav pride, imam pred očmi prestop meje. Pri izrazu čez teden je v mestu, le v nedeljo prihaja domov, imamo prav tako v mislih pot od začetka do konca tedna, ki jo prebije vsakikrat v mestu
169 ,
in prestopi in nastopi vsako nedeljo; res pa je, da nam je tu v mislih tudi zdržno trajanje njegovega bivanja v mestu ves teden. Zato je razumljivo, da je tudi v časovni zvezi čez ostal dosti neprizadet in se še krepko uporablja.
Tudi za mero je kaj razumljiva uporaba čez v omenjenem pomenu, saj stopi čez mejo, mero, naj že bo kakršna koli. Trdna je še zveza čez glavo komu zrasti, pri čemer imamo pred očmi tisto mejo, kjer sta glavi v enaki višini, kadar kdo prestopi to črto, mi zraste čez glavo. Ta predstava je nekoliko drugačna kakor v imeti dela čez glavo, ker tu mislimo bolj na prostor kakor na mejo v višino, da me torej zaliva kakor voda, kadar mi stopi čez glavo — ne le v navpični, marveč tudi vodoravni smeri. V zvezah, kakor čez vse rad imeti, pa meri predstava zlasti na prestop črte, ki določa mero; to si radi predstavljamo zlasti v višino, zato je v teh primerih čez opešal pred zmeraj močnejšim nad v knjižnem jeziku. Tako smo dobili celo prislovni izraz nadvse, kakršnega čez vse ni nikoli razvil, najbrž zato ne, ker je toliko določnejši v predstavi, da sta oba sestavna dela pomensko ostala dosledno v jezikovni zavesti in smo ju torej dosledno pisali narazen; pri novi zvezi tega občutka ni bilo, zato je lahko nastal kalk nadvse. Mojster Prešeren še dosledno piše: de bi jo čez vse pohvalil, reče mu besede take (Turjaška Rožamunda); enako v Krstu: jim je bila vera čez vse draga. Tudi danes je taka raba še živa, tudi v knjižnem jeziku, zlasti v reklih danes ga imaš pa čez mero (seveda vina).
Najhuje pa je čez prizadet v tistih zvezah, koder ima nekakšen protivni pomen. SP 1950 in slovnica 1956 priznavata tu le še ostanke starih zvez v reklih, kakor reči komu kaj čez čast, zavračata pa zveze, kakor tožiti čez kaj, kamor sodijo še: govoriti, reči, godrnjati, mrmrati, zabavljati itd. čez kaj, koga. Kaj pravzaprav pove ta čez? Natančno isto kakor krajevni ali časovni, le da je tu področje miselnega značaja. Ce koga tarejo in mučijo razmere, stopi njegova nevolja čez rob potrpežljivosti in se razlije čez razmere bodi kot tožba, jeza, godrnjanje, zabavljanje kakor voda čez polje ob deževju. Zato po enaki metafori godrnja, mrmra, govori in zabavlja čez razmere. — Čast je gotovo človekova najbolj osebna last, omejena z zelo občutljivo mejo; če kdo to mejo prestopi, stopi čeznjo z besedo ali dejanjem, je storil isto, kakor kdor kosi ali seka čez mejo na tujem, vozi čez tujo lastnino. Pomenski prenos je torej v vseh izrazih isti, zakaj bi ga torej ponekod dovoljevali, drugod prepovedovali; ljudska raba je tu ostala dosledna in zvesta staremu obsegu v vseh zvezah.
Kopitarju, Vodniku in Metelku so zveze, kakor govore čez tebe, v njih slovnicah še čisto domače; Kopitar prevaja to zvezo z »man spricht übel von dir« (slabo govore o tebi); Metelko pa z »wider dich« (zoper tebe). V različnosti prevodov vidim tudi odtenek pomenov: Kopitarju govorjenje čez koga ni nujno sovražno, je bolj nekaj hudega; Metelko pa vidi v tem sovražnost, naperjeno zoper koga. Zato mi je Prešernova beseda Cez tebe več ne bo ... prišla beseda žala (Soneti nesreče 6) tako adekvaten izraz popolne resignacije, ki se ne poganja več v upor, kakršnega bi še nakazoval n. pr. zoper tebe; samo bolečina brez sovražnosti. Imamo pa pri Prešernu še izrazitejšo protivno zvezo: (roženkranc) orožje jim čez hudiča in čez greh (Nebeška procesija). V tej zvezi vidim moč orožja, kako se razteza čez meje hudičeve in grešne oblasti. V Prešernovem verzu Molče tam bleda čaka pred sodnikam ona sklep čez greh je zvezo s čez mogoče razumeti na dva načina: da je sklep (sodba) naperjen zoper greh, torej protivno, ali da je sklep (sodba) povzetek in ocena čez ves greh, torej nekako tako kakor v zvezah skušnja čez vso snov, čez celo leto, spraševanje čez snov tega tedna ipd. Pri Prešernu je torej taka raba še čisto živa.
170
Ta ugotovitev je toliko mikavnejša, ker prav za tisti čas čutimo hitro pešanje zvez s čez. Za Mt 26, 62 beremo pri Dalmatinu: Nijhter neodgovorijh h'timu kar lety zhes tehe prizhujo. Dalmatin zhes ni postavil za kak Lutrov über, saj ima ta wider dich, torej zoper tebe, prav kakor latinska vulgata adversum te. Mesto nam torej priča, da zveza s čez ni nemškega izvora, torej ne germanizem, marveč je tako izrazito slovenska in tako živa, da ga nemška predloga ni mogla zmotiti. Imel je torej predstavo, da je pričevanje kakor voz, ki gre čez koga. Ta predstava ostane živa preko Japlja tja v začetek 19. stoletja. V Listih in evangelijih 1817 in v Ravnikarjevih Zgodbah III imamo še čez. V Gollmayerjevem prevodu 1834 in v Burgerjevih Listih in evang. 1833 pa imamo že na tem mestu: Ali nizh ne odgovorijh na to, kar ti soper tebe prizhujejo; ravno tako potem v Wolf ovi izdaji in v vseh izdajah tega mesta. Vuk Karadzic ima (Novi zavet, izd. Brit. bibl. dr. 1921): zar ništa ne odgovaraš što ovi na tebe svjedoče. V nekaterih zvezah je že Ravnikar v Zgodbah zamenjal čez z drugim predlogom. Tako imamo za Mt 20, 11 pri Dalmatinu: /o mermrali zhes Hijhniga ozheta; tako imamo še preko Japlja tudi še v Listih in evangelijih 1817; M. Ravnikar pa ima istega leta v Zgodbah II (269): /o go-demjali nad gospodarjem. Tako ima tudi Gollmayer 1834 in za njim vsi drugi. V. Karadzic ima: vikahu na gospodina. Tudi drugi primeri nam kažejo, da je' čut za samosvojo slovensko zvezo predloga čez začel pešati v prvi polovici 19. stoletja in se je nekako do 1850 umaknil na današnje postojanke.
Nadomeščanje predloga čez z drugimi predlogi namreč zadeva ne le protivno rabo, marveč tudi preneseni pomen, ki ni izrazito krajeven. Tudi to sega v isto dobo, vendar ni bilo v vseh zvezah enako močno; ponekod je čez ostal v rabi prav do konca stoletja, včasih se celo obdržal do danes, kakor je bila zveza bolj ali manj odporna. Tako imamo za Lk 19, 41 pri Dalmatinu: je gledal tu meftu, inu je je zhes nje plakal. To zvezo beremo do 1817; tedaj je bila v Listih in evang. (169) zamenjana: kadar je mejtu pogledal, Je je nad njim s jokal. Ravnikar pa ima isto leto v Zgodbah III, 7: Me/to viditi je joka nad njim. Ta zveza je potem obveljala in jo srečujemo dosledno pri vseh prevodih. Karadzic ima: ... i zaplaka za njim. — V zvezi priti čez/nad koga, kaj imamo prelom 1834 z Gollmayerjem, kakor priča mesto Lk 19, 43, za katero ima Dalmatin: Sakaj zhes tebe bo prijhäl ta zh.as; tudi v Listih in evang. in v Ravnikarjevih Zgodbah imamo še to zvezo, Gollmayer pa jo je zamenjal: Ker prijhli bodo dnevi nad te ... Karadzic: Jer će doći dani na tebe. Prav tako imamo za Mt 27, 25 pri Dalmatinu: Njegova kry pridi zhes nas inu zhes najhe Otroke; tako imamo potem preko Japlja še v Listih in evang. 1817 (106) in pri Ravnikarju v Zgodbah (III, 89): zhes naj ino naJhe mlajjhe pridi njegova kri; Gollmayer 1834 pa ima že današnjo zvezo: Njegova kri pridi na naj in naJhe otroke, kar je obveljalo do danes. Karadzic ima: krv njegova na nas i na djecu našu. Trdovratneje se je čez držal v zvezi postaviti koga čez/nad kaj. Tako imamo za 1 Mojz 41, 33 pri Dalmatinu: Pharao ... dobodi eniga modriga Mojha, de ga zhes Egyptoujko deshelo pojtavi; nekaj vrst naprej (40) pa: Ti imajh -zhes mojo Hijho biti in v 41: jejt Jim tebe pojtavil zhes v Jo Egyptoujko deshelo. Ta zveza se je ohranila še preko Wolfove (1857) izdaje (V, 74): in naj ga postavi čez egiptovsko deželo (33), Ti bodi čez mx)jo hišo (40), postavil sim te čez vso egiptovsko deželo (41) do Lampeta (1894), koder imamo: ... in naj ga postavi črez vso egiptovsko deželo (33), toda Ti boš nad mojo hišo (40), postavil sem te nad vso egiptovsko deželo (41); pri Slaviču 1939 imamo samo še nad v vseh treh primerih: naj ga postavi nad egiptsko deželo (33), Ti bodi
171 ,
nad mojo hišo (40), postavim te nad vso egiptsko deželo (41). — Drugod se je zveza ohranila celo do danes; tako imamo za Mt 25, 21 pri Dalmatinu: ti Ji zhes mallu hil svejjt, jejt hozhem tebe zhes veliku postaviti (2 X); ta zveza je ostala preko Japlja do Ravnikarja, ki je popravil prvi čez v Zgodbah II, 265: Ker fi bil per malimu sveft, te hozhem djati zhes veliko; na istem stališču je ostal tudi GoUmayer 1834: ker fi bil v malim svejt, te bom zhes veliko pojtavil, kar se je ohranilo do zadnjega prevoda Jere-Pečjak-Snoj: v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Edini slovenski prevod, ki je ta čez zamenjal, je Brit. bibl. izdaja (1914): v malem si bil zvest, nad veliko te postavim. Karadzic ima: u malom si mi vjeran, nad mnogijem ću te postaviti.
Mojster Prešeren je tudi tu ostal trdo domač in ljudski. Tako poje: ti gospoduj čez vero, misli, delo (Krst); Jaz pa hlače bom nosila, gospodar bom čez mošnjo (Od železne ceste). Al dragi taka moč je čezme dana (Ljubeznjeni soneti 2). V teh in takih metaforičnih izrazih nam je danes čut za čez toliko opešal, da ga že preganjamo kot germanizem; toda nadrobnejša analiza nam kaže, da to ne drži ne v stvarnem ne v zgodovinskem pogledu, da je ves čez od krajevnih in časovnih zvez pa do protivnih iz istega kova in jezikovne predstave. Zato ga ne kaže preganjati še naprej in ustvarjati občutek, kakor da je uporaba čez v takih zvezah slaba, tuja ali nedomača. Zamenjavanje našega čez s predlogom nad z orodnikom torej ni v nobenem pogledu kaka posebna pridobitev, toliko manj, ker nam nazorno predstavo premikanja, uperjenosti čez kaj ali koga močno zabrisuje. V izrazu jeziti se čez kaj, čez nered, je nered bolj predmet kakor pa prislovno določilo kraja; če zamenjamo čez z nad + to-žilnik: jeziti se nad kaj, se nam občutek predmeta še bolj zabriše; če pa rečem jeziti se nad neredom, tedaj je občutek predmeta toliko živejši, kolikor bolj nesmiselno je vprašanje: kje se jeziš? — nad neredom; tako se potem vprašujemo nad kom ali čim se jeziš? — nad neredom, torej predložni predmet. Tudi s tega stališča je torej čez nazornejši in boljši.
Spočetka sem mislil, da je ubogemu čez zavdal s kakim antigermanskim praškom kak pretiran purist; no, pokazalo se je, da je našemu čez opešal živec v dobi ilirskega vpliva. Z navajanjem Vuka Karadžića seveda nikakor nočem trditi, da je kdo zavestno sprejemal te zveze iz hrvaščine, vsekakor pa je res, da je prav stik s hrvaščino oslabil živec samoslovenskemu čez, da se je začel umikati drugim predlogom. Pri ubogem čez torej ni nič krivega in preganjanja vrednega; dajmo mu zato spet staro čast in mir tudi v novi izdaji SP.