331
PUŠČA VNIK: Si se ustavil kdaj ob jokajočih?
MLADENIČ: Čemu? Slabičev ne poznam!
PUŠČA VNIK: In si se igral z živalmi in se ustavljal v pojočih gozdovih?
MLADENIČ: Vojščak se ne igra in se ne pusti mamiti s petjem gozdovi
PUŠČAVNIK: Vojščak si?
MLADENIČ: Toda moje telesno kraljestvo omejujejo štiri stene ozke
sobice. Mojega duha oči pa gledajo v brezmejnost kot tvoje. PUŠČAVNIK: Jaz sem imel starše, ki sem jih ljubil.   Igral sem se s
cvetlicami in živalmi. Imel sem ženo in otroke. Obhodil sem mnogo
sveta. Opravljal sem različna dela. 2e starec sem postal, ko sem
vstopil v gozd. MLADENIČ: To je vsa tvoja modrost? Ti nisi štel stopnic? PUŠČAVNIK: Štel? Stopnic? Jaz sem jokal z žalostnimi in se veselil
z veselimi, dal sem kruha družini in vsem, ki so potrkali na moja
vrata. Delal sem. Šele zdaj na večer premišljujem in sem za vse
hvaležen Gospodu. MLADENIČ: Delal si? E ... PUŠČAVNIK: Fantek. MLADENIČ: Ka-aj! PUŠČAVNIK: Fantek, smiliš se mi. Poslušaj starega moža svet: vrni
se domov in bodi ubogljiv. Delaj! To je vsa moja modrost.
Mladenič se je nasmehnil in odšel. Ko je bil sam, se je zamislil in zajokal na ves glas — goreča lava mu je grizla dušo. Ali vseeno se še ni vrnil domov.
No, imel je šele osemnajst let...
MOLITEV.
Alfonz Gspan.
Moj Bog —
ponižen človek, omadeževan in šibek si upam poklicati tvoje
sveto, veliko ime.
Moj Bog, ki si v teh lepih rožah, v veliki, pisani vazi na
moji mizi, ali se ne bi ponižal in prišel vame in mi dal
svoj mir. —
Moj veliki Bog.