381
Dopisi.
V Londonu 5. nov. — „Remember, remember, the fifth of November!" (to je po naše, „spominjaj se 5. novembra!") Ta klic čuje se danes po vseh ulicah, in tujec, ki bi prvikrat iz kontinenta na Angležko prišel, mislil bi, da je tu danes pust (karneval). Povsodi na ulicah srečujejo ga trume našemljenih beračonov (pro-letarcev), kakor jih vidiš pustne dni, in posebno pustni torek po italijanskih in tudi tacih naših mestih, kjer se nahajajo italijanski običaji. Guy Pawkes vozi in nosi se danes v vseh mogočih šeriah po mestu, kajti obhaja se po navadi njegova spomenica, in to 2621 etna, ktera se sicer vsako  leto povsodi  na Angležkem praz-
nuje, letos pa vendar zato še  več  povoda  ima zarad dogodeb v Rimu in Italii.   Ker mnogim Novičnim bralcem lahko da ni znano,  kaj je Guy Fawkes,  toraj naj jim tukaj stvar malo razjasnim.   Bilo je 1605. leta, da so se angležki katoliki proti protestantiškemu kralju Jakobu I. in njegovemu parlamentu (državnemu zboru) zarotili;  iz  neke kleti blizo zbornice napravili so podzemeljskih votlin   ali   min   in  napolnili je  se  strelnim prahom (smodnikom),  da bi tako   ob  kraljevem   nagovoru v obeh zbornicah zbrane zbornike s palačo vred v zrak posmodili. Med zarotniki bil je G u y F a w k e s (izgovarjaj : Gaj Foks), ki se je odločil smodnik ob določenem času zanetiti  in  se  „ad  majorem Dei gloriam" zraven unih v razvaline pokopati.    Naklep ta se je vendar izvedel ob pravem času, in Guy Fawkes našel kručeti pri smodniku, ki je potem prisiljen celo zaroto razodel. Ta dogodba praznuje se vsako leto po vsem Angleškem z vsakojakimi norčijami  in   se  ve   da  se  katoličanom marsikaka burka uganja;  celo  sv. očeta papeža  danes ne pozabi brezbožna drhal;   vozi  se  okoli  in   na oslih jase z obilim spremstvom! Vrh vsega tega pa se strelja po ulicah  celi  dan  in  posebno   na  večer tako ,   da bi lahko kak  neveden  tujec,   ki je   o  Feniancih   mnogo čital, mislil, da so oni sopet se povzdignili. — Pa res, feniansko strašilo še ni minulo; dogodujejo se še vedno umori,  policija izvohuje  neprestano novih  zarotnikov, in   sodniji   za  Feniance   v  Manchester-u  in   Dublin-u imate dosti opravila.    Kako bi se ta kuga  z Angležke odpravila,  je pač mnogo   teže   pomočkov  najti kakor zoper „cattle plage"   ali  govejo  kugo,   ki je  lani   in predlanskim toliko živine   po Angležkem pobrala.    Pa tudi to še ni vse;  levu angležkemu  to  leto   vsakojaki mrčes nagaja; letina je bila srednja, pa živež je strašno drag,  in delavci nimajo dovolj dela in zaslužka, da bi se preživiti mogli in tako med temi grozna revščina in lakota postaja.   Ravno danes v jutro (5. nov.) naznanil je telegram iz Exeter-a, da je ondi blizo 4000 ljudi se spuntalo za živež in tako vlomilo v mesnice in pekarne. Zoper mesarje in peke je nevolja velika, češ, da meso mnogo predrago prodavajo  in kruh  premajhen  pečejo, da je razmerna  cena  silno  krivična itd.    Al  tak punt ni samo v mestu Exeteru, temuč tudi po drugih mestih je ravno taka, in Bog vedi, kaj še bode, kedar nastopi zima. — Priče tek državnega zbora prestavil se je od 6. dne na 19. t m.  Se ve, da prva razprava njegova bode o novcih za vojsko z divjaki Abisinci.  Kar se kontinent-nih zadev tiče,   Angleže najbolj dogodki v Rimu zani-mivajo,  se ve, da tu je,  izvzemši katoličane angležke, vse zoper papeža;   povsodi   se   pridiguje   in  moli „for the downfall of Papacy" (da papinstvo mine!) Res pre-čudni časi so nastopili, blizo taki, za kakoršne je antikrist prerokovan!
Iz Stajarskega. — Kako nasprotniki konkordata na vse grlo kličejo policijo na pomoč, da bi duhovnom, ki se, kakor se spodobi, iskreno potegujejo za pravice konkordata, kaže nam pismo okrajnega zastopa v Voits-bergu na Stajarskem do državnega zbora, v kterem zahteva, naj bi ministerstvo pravosodja in bogo-č a s t j a takim duhovnom krepko stopilo na noge ! — Avstrija! kamo te tirajo?!
Iz Maribora se „Slov. Gosp." piše od 5. dne t. m., da se je branje (trgatev) na Štajerskem še le komaj pretekli teden cel6 končalo, ker nekteri so imeli tako polne gorice, ^kakor že mnogoletne; sploh je bilo letošnje branje v Štajerski tako obilno, da ljudje morejo zadovoljni biti. Kar se vendar tiče novega vina, je zelo različno; v nekterih krajih je prav dobro, v nekterih pa mnogo slabeje od lanskega, zatoraj se tudi prodava po zelo različni ceni, namreč dobi se štrtinjak (10 veder) po 30 gold.,  neko  pa  se tudi plačuje po 60 gold., v   Ljuto-
382
meru pa še tudi draže. Vzrok, da vino letos ni jed-nake dobrote, je v tem, da v nekterih krajih grozdje nijednako bilo dozorelo, da je zelo gnjilo in da je nizko ležeče gorice 25. septembra (še prezgoda) zel6 mraz požgal. Sliv (češpelj) je pri nas letos bilo malo in zatoraj so se tudi prodavale po nenavadno visoki ceni, to je po 18 do 19 gold. štrtinjak. Jabelk je bilo precej obilno in prodavala so se tudi po prav dobri ceni, to je štrtinjak po 10 do 12 gold. Letos se je pri nas posebno mnogo jabelk nakupilo, napolnili so namreč trgovci, kteri z jabelki tržijo, tukaj 60 saj k z jabelki in je po Dravi odpeljali na Ogersko, v Slavonsko in Srbsko. Ce premislimo, da se na vsako šajko lahko nabaše naj manj e 60 štrtinjakov in rajtamo štrtinjak samo po 10 gold., je tedaj letos v mariborski okolici se dobilo samo za jabelka 36.000 gold. Na noge tedaj, dragi slovenski gospodarji, sadite marljivo sadno drevje in ga dobro odrejajte; marsiktero leto boste dobili prav lepega denarja za presno in suho sadje, če ga le sušiti hočete, inv tudi dobre tolkle vam ne bo manjkalo.
Iz Crnič. — V nedeljo 17. dne t. m. bomo pri nas slovesno odprli čitalnico. Vabimo toraj uljudno častite rodoljube okolice naše, naj se udeležijo v obilnem Številu naše slovesnosti.              Odbor čitalnicin.
Iz senožeške fare 1. nov. (Žalostna letina.) — „Novice" nam v svojem listu št. 43. letošnjo letino v obče hvalijo; žalibog je pri nas vse drugače! Stari ljudje ne pametijo slabejše letine nego je bila letos tukaj, razun sena. Al to prav nič Čudno ni. Slana nam je čez noč od 24. na 25. maja vse ozimno in tudi jaro žito, krompir in fižol tako poparila, da so rženi klasi le poredkoma kaj rodili; Čeravno pšenice, ječmena in ovsa ni tako vničila, se je vendar tudi tega žita komaj na pol kakor navadno pridelalo. Krompir in fižol sta se bila čisto posušila; pozneje sta sicer nove mladike iz korenik pognala, al krompir je v rašči zaostal, da smo ga prav malo in drobnega pridelali; z fižolom je bila ravno taka. Vrh vse te nezgode nam je suša avgusta meseca ajdo in repo, ki ste izprva prav lepo kazale, zadržala, pa vendar se je oboje po gorkem septembrovem dežji zopet nekoliko opomoglo, posebno ajda, dokler je ni zatiralka naša „burja" ravno ko je bil čas žetve otresla tako, da se je z njiv, ki bolj v zavetji ležijo, komaj slabo seme, z onih njiv pa, ki po zbrisih ležijo, le slaba ajdovica (slama) pridelala. Sen6, slama, deloma tudi živina, se je pa večidel za zastale fronke in druge potrebščine poprodala; seno in slamo so ljudje skor večidel tudi še rastečo prodali. Po vsem tem smo tedaj prav ob nič, tako, da niti v hlevu niti nad hlevom, v hramih in v skrinjah ni nikodar nič! To je žalosten, al žalibog resničen naš stan., Kdor ne bi tem vrsticam verjel, naj pride sam, da se prepriča ; v svesti smo si, da mxx ne bo dobro pri srcu delo videti toliko revščino. Ce pomislimo, da je že več kot dognano, da tukajšnji najbolji kmet pri najboljši letini more sebe in svoje komaj 6 mesecev borno pre-živiti, kaj tedaj boj? Zima je pred durmi, naj pomaga kdor koli more! Ce je bilo kedaj pomoči treba, je to sedanji žalostni čas treba; kdor v silni potrebi tudi nekoliko pomaga, vendar dokaj pomaga.
Iz Zagorja v litiškeni okraji. — Za župana v Zagorji je namesti prejšnjega gosp. Antona Klem-bas-a izvoljen zdaj posestnik in usnjar gosp. Anton Dorniko
Iz Ljubljane. (Iz seje deželnega odbora 8. t m.) C. k. ministerstvo pravosodja je osnovo c. kr. nadsod-nije graške, po kteri se imajo nove sodnije vpeljati na Kranjskem, poslalo deželnemu odboru, naj tudi on svoje mnenje izreče o tej zadevi. Deželni odbor je to osnovo, po kteri naj bode 30 sodnij, vzel vnatanjčni
prevdarek, jo v večem delu potrdil, sem ter tje pa tudi drugače nasvetoval, sploh pa je c. k. ministerstvu to željo razodel, naj se ustanovijo sodnije tako, da ljudem ni treba dolzih potov delati do sodniških gosposk in da, kolikor je mogoče, so na enem kraji vse gosposke skupaj, da človek, ki od daleč pride, vse lahko v enem kraji opravi. — Druga razprava je bila, da se hiša za uboge in bolehne v Komendi, ktero je nekdaj ustanovil P. P. Glavar, veča zida in prenaredi, da namesti 14 špitalnikov imelo bi jih saj 26 prostora, pa da bi se miloščina več ubogim nekdanje Lanžpreške grajŠčine delila. Premoženje zapuščine Glavarjeve se je narastlo blizo do 117.000 gold. z obresti do 5600 gold. za leto in dan. To vse se tedaj zdaj da storiti, da se spolne blagi namen ustanovnikov, in ker ustanova Glavarjeva objema — razun faranov v Komendi in nekdanjih podložnikov grajščine Lanžpreške — tudi druge uboge na Kranjskem sploh, se utegne sčasoma tukaj ustanoviti deželi tako krvavo potrebna bolehnica (Siechenhaus). V soglasji z gosp. benefi-cijatom bode tedaj deželni odbor te prenaredbe nasvetoval prihodnjemu deželnemu zboru. Ker je dozdanji zdravnik zapustil tukajšnjo službo, se je sklenilo, da se brž razpiše služba zdravnikova, poboljšana na 400 gkL letnega plačila in stanovanje še povrh. — Mestni magistrat je poslal deželnemu odboru predlog, ki ga je po ministerskem ukazu naredilo vodstvo tukajšnje c. k, više realke, da bi se vpeljal nauk v kaluparstvu (Modellirunterricht); stroški za to so cenjeni na 1734 gold., ki bi deloma zadeli mesto, deloma deželo. Deželni odbor je sklenil, naj vodstvo realkino najpred predloži deželnemu odboru novi načrt realkinih naukov, da vidi, ali stoji kaluparstvo v vrsti predpisanih naukov, kar dozdaj ni bilo; potem še le se more spustiti v prevdarek omenjenega predloga, ki bi deželi in mestu zdaj, ko je naprava druzega poslopja pred durmi, naložilo veliko breme od blizo 2000 gold. — Sicer je odbor rešil še več druzih, za javnost manj važnih reči.
— (-j- Matija De beljak.) V 44. listu so „No-vice" svojim bralcem povedale, da je 18. oktobra t. 1. v Trstu umrl veliki rodoljub gospod profesor Matija Debeljak, kterega nahajamo med prvimi udi slovenske Matice in to z zdatnim doneskom 240 goldinarjev, in da je v svoji oporoki še prav bogato darilo namenil Matici slovenski. Danes pa moramo to stvar bolj na tanko naznaniti. Izvedeli smo namreč iz zanesljivega vira, da je blagi rodoljub slovenski in sploh slovanski zapustil premoženje, ki se ceni blizo 70.000 gld. — To je — izvzemši mala darila — v lastnoročni oporoki razdelil na pet petin k ter eno petinko volil Matici naši, eno Mohorjevi družbi, eno dalmatinski Matici, dve pa jugoslovanskemu vseučilišču v Zagrebu. Bog mu daj dobro! S tem vo-ščilom pa, ktero gotovo izrekamo iz srca ne le vsega slovenskega naroda, ampak tudi iz srca naših bratov sosedov Dalmatincev in Hrvatov, ne mislimo, da že spolnimo svojo dolžnost do blagega rodoljuba, ampak hvaležnost do njega od nas zahteva še troje. Prvo je, da mu spominik postavimo v svojem slovstvu, in to s tem, da svetu priobčimo njegov življenjepis. Iz tega namena vse, kterim je kaj znano o njem, prav lepo prosimo, naj kmalu pero vzamejo v roko ter zapišejo vsako njim znano črtico, ktero naj pošljejo Matici slovenski; ta bode skrbela za to, da se vse zlije v njegov življenjepis, kteri se ima natisniti v njenem „letopisu" za 1868. leto. — Druga naša dolžnost do ranjcega je ta, da ga posnemamo v darežljivosti do narodnih zavodov; tretja pa ta, da „sučemo uma svetle meče", da vsi učenjaki slovenski in slovanski pričn6 marljivo pisati in  množiti  narodno slovstvo,
383
tolikanj zasramovano od protivnikov naših. — V prihodnjem listu hočemo slovenskim pisateljem naznaniti nasvet, kterega bo podpisani odsek predlagal odboru, da ga potrdi, spremeni ali dopolni. V tem nasvetu, ki ne bode gledal le v 1868. leto, ampak segal tudi v prihodnost, bodo naštevane knjige, ktere Matica želi izdati. Skrbimo, da Slovencev ne bode zadevala tožba: polje (slovstveno) je prostorno, al delavcev je malo.
Matičin odsek za izdava nje knjig.
—  „Laib. Zeit." je te dni razglasila prošnjo do zbornice gosposke na Dunaji, v kteri se 550 Ljubljančanov (naj več uradnikov, mnogo protestantov, nekoliko trgovcev, rokodelcev itd.) poganja za odpravo kon-kordata nasproti „der mehr abhangigen (?!) und von lichtscheuen (?!) Einfliissen beirrten Bevolkerung," ktera je prošnjo podpisala za vzdržan je konkordata. Kakor se po mestu pripoveduje, je ta peticija bila v veliki hi-trici narejena (je res tudi polna navadnih fraz), ker grof Anton Auersperg je neki iz Dunaja poročil gosp. Dež-manu, naj nasproti uni 38terici za konkordat, se mu brž pošlje ena zoper konkordat.—Po naših mislih nimajo take peticije, naj so „pro" ali „contra," nobene veljave, kjer se podpisi po ulicah love in ljudje še ne vedo, kaj da podpišejo. Tako važna stvar, kakor je slovesna pogodba cesarjeva s papežem, ne da se v kazinah, gostilnicah ali na ulicah razsoditi! Ni nas nikakor volja spuščati se v pretres te peticije, ktera se o ogromni pridrznosti svoji imenuje organ „vseh razsvit-ljenih krogov" (kmalu nam res ne bo po ulicah gazne svečave več treba, razsvetljevali nam jih bojo sami „licht-vollci"!) al to moramo resno vprašati: ali konkordato-borcev ni nič sram, da vse zlo v Avstrii podtikujejo konkordatu? Ali se ne spominjajo ostre sodbe, ki je je Napoleon L pred 50 leti izrekel o Avstrii, da je zmiraj za eno idejo in za eno armado zadej memo druzih držav? Je mar že takrat konkordat oviral njen „evangelischen Beruf"? Odgovorite!
—   (Dr. Klun in kočevarska zaupnica.') Včerajšna „Laib. Zeitg." je prinesla novico , da je neki g. Mi-chitsch, meščan in trgovec v Litomericah, v imenu nekih na Pemskem vseljenih in na Kranjskem rojenih Kočevarjev po telegramu mu srečo voščil, da je v državnem zboru govoril in glasoval za to, da se ljudska šola iz rok vzame cerkvi. ,,Laibacherica" se raduje nad to zaupnico, češ, da bode gotovo „vsem prijatlom napredka" po godu. — Ker se nikomur ne more braniti, da hvali to, kar se mu dopada, ali da graja, kar mu ni všeč, tedaj tudi litomeriškim Kočevarjem moramo pustiti veselje, da, pozabivši grenkosti svojega kramarstva, stopijo na polje politično in se veselijo govora dr. Klunovega. Ako bi tedaj „Laib." ne bila prinesla ničesa druzega kot to kočevarsko zaupnico, ne bile bi „Novice" črhnile nobene besede, ker tudi njim je geslo svobodna beseda. Al „Laib." dodaja tej zaupnici zahvalno pismo, ki ga je g. dr. Klun poslal Michitschu v Litomerice, in to je, o čemur ne moremo in ne smemo molčati, ker je preočitno adresirano tisti večini kranjske dežele, ktero zastopajo „Novice" in ktera je dr. Kluna poslala v državni zbor dunajski. Da nas srce boli, da moramo zoper to pismo na vso moč protestovati, lahko nam verjame dr. Klun sam, ker s tem „dementi" dajemo sami sebi in vsej narodni stranki, ki je vkljub množim vgovorom trdno zaupanje stavila va-nj. V pismu do litomeriških Kočevarjev zagotovlja dr. Klun z odločno besedo, da bode vse sile napel, da se podere in s poti spravi moč, ki jo po konkordatu duhovščina ima do šole, in da je treba možato in združeno ravnati ,,razsvitljenim Kranjcem", da nikdo ne zaide v misel to, da vsa kranjska dežela sanja le o konkordatu
in Moskvi. Da mu to obvelja, dr. Klun željo izrekuje še po več tacih zaupnicah, češ, da mu bodo tolažilo v težavnem delu, kajti vsi drugi slovenski poslanci so ga v tem vprašanji zapustili, on sam se bojuje zoper konkordat. —  To  je jedro njegovega pisma.
Kar se tiče duhovščine naše, moramo gospoda dohtarju naravnost reči, da ne pozna niti naše dežele niti njenega razvitka v ljudskem šolstvu. Glede na naše šolstvo je vse to, kar je o napakah ljudskega šolstva govoril, velika krivica, ki jo dela duhovščini naši! Naj bi bil „Novice" prebiral iz začetka do danes, kterim je šolstvo zmiraj na srcu bilo, videl bi bil, da ravno duhovščina je največ pomagala, da so se šole snovale pri nas, in kjer zavoljo uboštva faranov ali zavoljo raztresenih krajev ni bilo mogoče pravih šol (to je šol s plačanimi učitelji) ustanoviti, so fajmoštri ali kaplani sami in brez plačila učili mladino ter tako ,,šole za silo" (Nothschulen) vzdržavaii. Ako pa je tudi na Kranjskem kakor drugod še premalo šol, ni duhovščina naša tega kriva, ampak ubogo ljudstvo, ki ni moglo, ali pa premalo izvedeno ljudstvo, ki ni spoznalo vrednosti šol. Po našem prepričanji je ljudska omika tako silo važna, da mislimo, da vladi sami, ki ima denarja za druge manj važne naprave, bi le na korist bilo, ako bi ona iz velikih davkov denarne pomoči delila tudi ljudskim šolam. — Tudi mi vemo in „Novice" so to že pred 20 leti rekle, da osnova ljudskih šol je pomanjkljiva; ali je pa duhovščina po konkordatu tega kriva ? Kdo neki j e leta 1805 naredil ,,Polit. Schulverfassung fiirdie deutsch-slavischen Volksschulen?" Morda konkordat? — Ako so učitelji tako slabo plačani, da nekterim ni živeti ne umreti, je li duhovščina tega kriva? Vkljub vsem tem napakam pomagala je le duhovščina naša, da so šole napredovale, in le žalostno je to, da se niso že zdavno cenili njeni nasveti za zboljšanje šol tako, kakor so zaslužili, in da zlasti prvi pogoj za napredek ljudski omiki se je pretrdovratno preziral, in sicer ta pogoj, da nauk v ljudski šoli mora biti v maternem jeziku. Le naredite tako, da bode duhovščina slovo dala našim ljudskim šolam, pa so — pokopane šole! In na njih razvalinah pojte potem pesem: „Trennung der Schule von der Kirche."
Kar se tiče dr. Klun-ove ihte zarad Moskve? vprašamo ga: je li to le burka ali je denunciacija ? Misli morebiti, da zato, ker so lanskega leta se tudi iz Kranjskega poslala nektera narodna oblačila v etnogra-ficno moskovsko razstavo, sanjajo narodni možje o Eusii? Ako so isti možje nabirali pridelke za razstavo v Pariz in London, kako to, da noben nemškutar ni kvasil o simpatijah do Napoleona, kterega stric je vendar Kranjsko že v svojih pesteh imel? Rusija je dozdaj še zmiraj prava prijatlica bila Avstriji (poglejte le v 1849. leto) in Slovani avstrijski se smejo tudi ruske razstave udeležiti brez strahu, da jim mora kak pošten človek očitati „Hintergedanken". Slovani avstrijski so vsigdar zvesti Avstrijanci bili in na njih zvestobi so se razbili siloviti valovi preku-cijski, ktere so v viharnih časih 1848. leta zaganjali avstrijski Nemci v Frankfurtu in avstrijski Lahi v republikanskih Benedkah in drugem Laškem, Ko-šutovci pa na Magjarskem. Takrat — ob času nevarnosti — se je pokazalo, gospod doktor! kdo je p o š t e n A v s t r i j a n; saj morate to sami vedeti. Naš slavni pesnik sme po pravici peti: „Hrib se omaja in hrast, zvestoba Slovencu ne gane." Ako se je enkrat ali dvakrat v kaki krčmi ruska himna pela, so le ošabni in vse Slovane z nogami teptajoči nemškutarji povod temu dali, da je ruska pesem pobotnica sto in stokrat popevane „was  ist des Deutschen Vaterland."    Ako g.
dr. Klun morebiti prihorescira to, da se je nekoliko narodne obleke kranjske poslalo v razstavo moskovsko, za ktere je Slovencem priznanih bilo 5 bronastih svetinj, rečemo mu to, da ga nikdo nas ni denunciral zarad rubljev, ki jih je on prejel za duševno blago, ki ga je on pošiljal v moskovski časnik „Beseda."
Kar pa se naposled tiče gospod doktorjevih besed, da se je ločil od svojih kolegov (slovenskih državnih poslancev) o važnem šolskem vprašanji, ne rečemo dru-zega, kakor le vprašamo ga: kako se s to ločitvijo vjemajo sledeče njegove besede od 7. svečana 1867.: ,,an mir nndet unsere Partei jederzeit einen wohldisci-plinirten Parteimann, der stets der Majoritat gehorcht und sich immer ihrem Willen ohne Murren unterwirft?"
—  (Bramatihko društvo.) Po sklepu odbora dobivajo vsi udje „Slovensko Talijo" (glej „Novice" št. 43.) brezplačno; nadjati se je tedaj, da prihiti mnogo novih podpornikov. Akoravno je število udov še kaj pičlo,  izdalo  bode  vendar društvo že prvo leto
4   vezke, namreč zraven že omenjenih treh še igro „dobro jutro" in še kako malo zraven. Prvi svoj namen jelo je tedaj društvo izpolnjevati, in le na izdatni podpori rodoljubov je ležeče, da se tudi dalje krepko razvije, kajti brez materije tudi ni duha. — Rokopisov ima društvo v rokah 33, ktere priobčimo v prihodnjem listu, da se morejo oglasiti slovenske čitalnice za enega ali druzega. Gosp. dr. Janez Bleiweis izročil jih je 14, med temi so tudi „Razbojniki" po Schillerji posl. Ivan Rak, „Oče in sin" poleg Assangerja posl. M. Li-poljub, „Zlato ne blaži", po Klicperi posl. Podgori-ški, „0 s veta", posl. Fr. Remec (ravno ta igra pa je že natisnjena bila 1. 1849). Zarad teh iger se naznanja, da je ima dramatisko društvo; naj tedaj lastniki blagovoli naznaniti, ali je prepusti društvu? Gosp. dr. Bleiweisu, ki je društvu izročil garniture „Županove Micke" in „Boba iz Kranja" se tukaj izreka srčna zahvala v imenu odborovem, kakor tudi gosp. Miroslavu Vilharj u, ki je podaril garnituro „Tomaža Mora" in 10 iztisov „Viljelm Tela", konečno slavni Matici češki, kije poslala popolno prestavo češko vseh Sheakspearovih del in nekaj grških klasičnih iger v češki prestavi. — Ta mesec še bode večerna zabava izključno samo za ude dramatiškega društva, in se bode brala igra „Tomaž Mor." Da še mnogo udov pristopi društvu!
—  Obleka, ki se bode o božiču darovala ubogim šolarčkominšolarcam, se je pridno začela izdelovati, in spet je gosp. Maršalek tako dober, da kroji sukno za fantovsko obleko, ki jo potem šivajo gospe in gospodičine. Milostljivi gospod knezoškof so darovali v blagi  namen  50 gold.,   gosp. Valentin Pleiweis
5  gold., gosp. dr. Pongrac 5 gold. Gotovo pride še podpore od druzih dobrotnikov in dobrotnic.
384