154
Poučni in zabavni del.
Iz abhaških legend.
Izmej vseh dežel, katere je blagoslovila priroda, je gotovo jedna najbolje cvetočih, veličastvenih, najbolje slikovitih za kavkaško Abhazija. Glavni hrbet kavkaških velikanov, ki se polagoma oddaljuje od Črnega morja, daje prostor rodovitnim dolinam in ravninam, katere semtertja pretrgavajo gozdnata brda, katere oživljajo bistri, sveži studenci, ki se razpršujejo v briljantni prah, ko se vale čez slapove v soteske.
Od primorske utrdbe Gagrigo do reke Pigura je razstresenih  kacih sto tisoč  gorjancev,  kateri se imenu-
155
jejo s skupnim imenom Abhazci, če tudi jih je več rodov in plemen, ki so imeli večkrat hude boje mej seboj, dokler jih ni končno pokorila Rusija, a tudi sedaj se še sovražijo mej seboj.
Bivališča teh gorjancev so slikovita, če tudi so pri-prosta in uborna. Koče stoje deloma posamično, deloma v skupinah, in so največ spletene. Mej njimi stoje shrambe za koruzo. Koče so razstresene po zelenih travnikih, po dolinah gosto pokritih z različnim rastlinstvom, velikimi in lepimi gorskimi cvetlicami in velikimi praprotmi, ki se kar blešče v vedni vlažnosti. Po zemlji so razprostrte rastlinske preproge, hiše in drevesa so pa do streh in vrhovi obviti s trto, bršlinom, srobrotom, žasminom in drugimi ovijajočimi rastlinami. Vse to se prepleta in vleče z drevesa na drevo. Take cveteče meje ločijo stanovanja in polja Abhazcev, osenčena z mogočnimi drevesi.
Ob obzorju se vlečejo višje nego druge temno, s jelkami pokrite tako imenovane „Črne gore", katere semtertja pretrgavajo ostre skale ali snežniki. Tam v ozkih nedostopnih soteskah se vidijo posamične koče Nebeldincev, najbolje divjega abhaškega plemena, ki se je vsled pomankanja zemlje preselila na severu haska-škega brda in sosedstvo Kabardinskih zemelj. Ondu je podnebje surovejše, potreba večja, ker nimajo sadežev toliko blagoslovljenih južnih kavkaških brd in zlasti dolin. Zato so severni Abhazci vedno dajali najboljše utrjene vojake in v pripovedkah tega naroda nahaja se mnogo junakov. Tako je bil slavni junak Širar, ki se ni bal bojevati s samim gorskim duhom.
Širar ni bil, kakor večina Abhazcev niti kristijan, niti mohamedan, niti pogan, zato so njegova dela se odlikovala s čudovito različnimi smotri. Večkrat se je boril s sabljo, za kristijanstvo, in njegove kroglje so pobijale nasprotnike. To ga pa ni motilo, da bi ne bil oboževal tudi drugih sil, in kot pagan molil raznih skal, hrastov itd., katerim je narodna prazna vera pri-devala svete ali magične moči.
Če kaj more v prirodi prestrašiti Abhazce, so to pojavi raznih duhov, satanovih služabnikov . . . Vsi gorski rodovi se boje satana in mu prinašajo razne žrtve in molitve. „Boga ni treba moliti. On je dober in milost-Ijiv in nič hudega ne stori svojemu stvarstvu", — pravijo, — „a hudiča je treba potolažiti".
Hudič ima na zemlji po mnenju Abhazcev prestol in duhovnike, to so kovači in nakovalo. Vsi mogoči grehi, ki so razžaljili samo božjo pravico, so se odpustili Ab-hazcem in se niso kaznovali, samo rušenje prisege pri nakovalu, še ni nikdar bilo brez kazni, ker hudič ne pusti, da bi se prezirala in on ne odpušča tistim, ki ga žaliio . . . Kovači, hudičevi služabniki, katerih jeze se vsak pravi Abhazec bolje boji, kakor jeze krščanskih in mohamedanskih duhovnikov, skrbno pazijo, da vsakdo žrtvuje hudiču, kar mu gre. Gorje svobodomislecu, ki bi pozabil prinesti  žrtev . . .    Širar ni nikdar pozabil teh
dni in krajevni kovač  je bil jako zadovoljen s kozli in ovni, katere je on pripeljal k njegovemu nakovalu.
Poleg tega pa Širar ni pozabljal drugih poganskih obredov, ki so se opravljali ne v slavo satana, temveč bolje prijaznih bogov, kakor Afe in Šible, bogov nevihte in dežja, Mezita, boga gozdov in lova in drugih. Vdeleževal se je tudi plesu fantov in deklet v čast Manič Čekana— pomladnega praznika v čast prve cvetlice in raznih podobnih ceremonij.
Po pregovoru, da prijazno tele sese dve materi, je prebrisani Abhazec udeleževal se tudi mohamedanskih in kristijanskih praznikov. Praznik svetega Jurija je bil zanj najsvetejši praznik v letu. Krogle in meč je jemal seboj v cerkev, da se tako obnovi njih sila.
Najmanje je Širar še čislal mohamedanske praznike. V koranu je videl samo sredstva, kako izvedeti kdo je kaj ukral, a rešitve pa v njem ni iskal.
Tako mišljenje Širara je nekoč drago stalo krajnega mohamedanskega duhovnika, ki se je kakor navadno njegovi bratje najbolje pečal s sodništvom in policijskimi stvarmi. Goreče se je bavil z razsojevanjem tožeb, oko-ristujoč se narodnega prazno verstva, da ljudi prestraši. Tako je zatrjeval ljudem, da so vsa znamenitejša dejanja zapisana v koranu, in da se vsled tega nikdo ne skrije, če tatvina ni neznatna, a mnogokrat se mu je posrečilo na ta način vrniti ukradene predmete.
. Nekoč pride k njemu bogat mohamedanec, kateremu je bil iz hleva ukraden drag konj. Pripeljal je seboj deset ovnov in jih je mohamedanskemu duhovniku obljubil še jedenkrat toliko, ako mu poišče tatu in vrne konja. Duhovnik je hodil gori in doli, prečital kake dve ali tri poglavja iz korana, potem pa pomenbno izjavil.
—   Kaj govori prorok: „Konja ti ni ukradel navaden kmet, a znan veljak. Veljaku ni sramota, če kaj uspešno ukrade, a sramota je zanj, če mu tatvino dokažejo .. . Zato pa, da varujem njegovo veljavo, ne povem njegovega imena, če tudi mi je tat dobro znan, kakor ime svojega očeta . . . Dam mu priložnost, rešiti svojo čast in konja vrniti v stajo svojega gospodarja. Če v treh dneh ne dobite konja, moral bodem tatu povedati pred ljudmi.
—   Kaj če res ve, da sem ukral konja? — čudil se je Širar, ki se je bal, da se njegovo ime ne osramoti pred ljudmi. — Pa premišljuj kakor koli, oddati moraš drazega konja.
In sedaj je Širar premišljal, kako bi naredil, da bi v gmotnem oziru ne imel škode? . . .
—   Le počakaj, Mohamedov služabnik: Te bom že naučil, kaj se pravi mešati v stvari drugih ljudi j.
Tretji dan je lastnik ukradenega konja prišel k mohamedanskemu duhovniku, ves vesel, ne vedoč, kako bi se mu zahvalil. Konj je bil zjutraj v hlevu.
—   Ukazal sem pastirju, naj ti prižene še deset najboljših ovnov, — rekel je.
—  Res? — je brez posebnega veselja vprašal mo-hamedanski  duhovnik.   —   Ukazi   pripeljati  mi še  dva
konja, kajti tat   je tebi vrnil konja,  a meni je  pa dva ukral in odgnal vse podarjene ovne.
—  Alah, alah! Po čem veš, da je to isti tat, vprašal je bogatin.
—  Zato, ko se je dan delal, je moj sinek prišel na dvorišče in je izza plota nekdo zaklical: »Povej očetu, Abdulu, da je Mohamed ukazal za jednega konja dati meni dva in za trud po vrhu še ovne!"   Zato vem.
—  Alah, Alah! — se je zgrozil bogatin. — Torej kaj misliš? Vzemi koran in poišči v njem ime tatu in ga javno naznani ljudem!. . .
—  Ne morem, kajti ukraden mi je koran z ovni vred, — je otožno opomnil mohamedanski duhovnik.
Če je resnico govoril glede korana, — pravljica ne pove. Najbrž je to rekel, da ne osramoti svoje vsevednosti. Zviti Širar je obdržal ukradeno blago in za tatvino se ni izvedelo.                                   (Konec sledi.)
156
165
Poučni in zabavni del.
Iz abhaških legend.
(Konec.)
Mnogo junaških del  je izvršil Širar, a glavno delo njegovo je   bilo,  da se je potegnil za svojega prijatelja
Gika Ursana. Da mu ustreže, je Širar sklenil pomeriti se s silami gorskega duha in zmagati njegove zlobe in zvijače.
Gorski duhovi so po mnenju Abhazcev večkrat pomehkuženi po razkošnem življenju in lenarjenju in niso nevarni zaradi svoje moči, temveč s svojo lepoto navadno očarajo svoje nasprotnike z nenavadnimi ženskimi mič-nostmi; grde čarovnice, vodne vražice, lepolase rusalke, na videz jako nedolžne, a v resnici jako zvite in hudobne, ki posebno sovražijo korenjake, če se ne zmenijo za nje mu pomagajo.
Z jednim takim duhom je imel se boriti Širar. To se je bilo tako le zgodilo.
Ursan se je neumno zaljubil v lepo hčer soseda Riti, hčer starašine. Imel bi jo bil vzeti, ko je moral iti na vojno.
Riti je rekla Gik Ursanu:
—  Vzamem te, če se moj brat srečno povrne, če pa pade, prinesi domu njegovo glavo, da jo častno pokopljemo. (Pustiti glavo sorodnika ubitega v boju sovražnika, imajo gorjanci za veliko sramoto) Drugače ne bodem žena tvoja! . . .
Brat Riti-je je pal v hudem boju, v katerem bi bila kmalu se pogubila Ursan in Širar. Zamen sta iskala truplo palega tovariša. Njegovo glavo so gotovo odsekali sovražniki in jo odnesli kot znamenje zmage, a truplo raznesli so po noči volkovi,
—  Pojdiva na skalo Endžik Su, — rekel je naposled prijatelju Širar. — Prinesiva kinžale svoje v žrtvo duhu gore, on bode pomagal najti ti glavo padlega tovariša.
Tovariša sta se odpravila k žrtveniku gorskega duha. To je bila skala služeča za polaganje žrtev. Bila je mej rekama Bsibio in Endžik Su. Samo priroda jo je naredila podobno žrtveniku. Uglobila jo je na njenem površju. Sneg te skale ni nikdar pokril, če tudi je pobelil jednako visoke kraje v okolici. Gorjanci izsekali so stopinje do nje in nikdo ni šel mimo, da ne bi bil splezal na njo in kaj položil za žrtvo gorskemu duhu. Revež je vrgel, če ni imel drugega, krogljo ali gumb v njeno iz-globino, bogatini žrtovali so pogosto drago orožje. Kin-žali in samokresi so napolnjevali kotlovino, rjoveli v njej, dokler se niso spridili, a nobena drzna roka se jih ni upala dotakniti.
Jedva so kinžali prijateljev bili spuščeni v jamo, ko so se stresli gorski vrhovi, in jedva sta prišla v podnožje skale, in je Ursan bil zapel neko pesem, ki kliče gorskega duha na pomoč smrtnim, se je pred njima pojavil neznanec z bliščečimi očmi in satanskim smehljajem na ustnih. Razgrnil je svojo črno haljo in vrgel Gik Ursanu krvavo glavo Riti-nega brata in zginil je z besedami :
—   Čez tri leta bodi pripravljen plačati mi za to glavo in za to srečo s tem, kar ti bode najdražje!
Tovariša sta se vrnila v svojo vas. Ursan je bil zmeden in otožen, a ko se je oženil s svojo drago in se opojil z zemljino srečo, je kmalu pozabil strah odganjajoč
167
ga z vso   svojo  odločnostjo   in  nadejajoč  se   na  milost božjo.
Tri leta so minola kakor trije dnevi.
Sinu Gik Ursana in Riti-je je teklo tretje leto. Bil je lep deček, tolažba svojih roditeljev in odgojiteljic. Živel je blizu, a ravno v istem gaju, v katerem je bila koča Gik Ursana. Ursan in Riti sta pogosto obiskala svojega Sadijo in blagodarno obdarovala njegovo odgo-jiteljico.
Neko noč je Ursana zbudil strel, ki se je razlegel pod oknom koče njegove.
Hitro je skočil s postelje, vzel puško in takoj šel na dvorišče. Nikogar ni ondu videl, samo neviden gost mu je rekel:
—  Minola so tri leto, Ursan. Čas je!.. . Jutri mi poplačaš svoj dolg.
Ursan se je ves hladen potem povrnil k svoji ženi in spal ni več vso noč.
—  Nič ni, nič, — tolažil je svojo ženo, — samo kak šaljivec hotel je naju prestrašiti!
Nehote se je domislil svojega malega sinka. Kaj mu je bilo dražjega na zemlji kakor žena in dete ? . . ..
Sclnce je stalo še visoko nad dolino, ko je Ursan tekel obvestit odgojevateljico svojega sina. Že od daleč je videl svojega malega sinka na pragu koče; zabaval se je z otroki svoje dojnice, smejal se in stegal roki proti jasnemu svetu, kjer je veličastno plaval gorski orel. Vedno nižje in nižje se je spuščal ptičji kralj, vedno manjše in manjše kroge je opisaval v bleščečem zraku. Nakrat je pa kakor strela planil na dečka, zasadil vanj svoje ostre kremplje in pred očmi njegovega očeta zginil ž njim v nebeške višave.
V velikem obupanju je Ursan bežal v gore, potikal se je po gozdnih goščavah, in po pustih skalah v neumni nadi, da dcbi svoje dete, zalotivši gorskega duha v njegovem brlogu. Glasno ga je klical, ponujal mu svoje življenje za sinovo, da gorski duh vrne Šadija njegovi materi.
Večkrat mu je pri njegovem brezplodnem gazenju do ušes doletel nekega hudobni smeh, slišal je glas, jokanje in klicanje svojega sinu.
Sedmi dan je Ursan zagledal na vrhu nedostopne skale obraz onega, ki mu je pred tremi leti dal glavo ubitega svojca. Veter se je igral s črnimi kodri neznanca, lica so se mu nežno smejale in pel je neko zazibajočo pesem otroku, ki se je igral z najkrasnejšimi cvetlicami na kraju propada.
Kakor blaznec je zaklical Ursan in plezal je kakor mačka, prijemajoč se sedaj za korenine, sedaj za skalno pečevje. Jedva je dosegel polovico visokosti pečevja, kar se ga polasti neznanska zaspanost, roke mu opešajo in nezaveden je pal v podnožje skale.
Sedemkrat se je zavedel in zopet poskusil splezati na pečevje, a vselej ga je obšel spanec in pal je v pred nožje skalovja.
Naposled je spoznal, da se s takimi močmi ne more boriti, pobit od nesreče je odpravil se domu in le misel na ženo ga je odvračala od tega, da ni skočil v strugo mimo šumečega potoka.
Pri uhodu v vas je srečal Širarja, ki ga je iskal. . .
Pojdi domu — mu je ta rekel — miren bodi, jaz imam zanesljivo sredstvo, da zmagam satana in mu vzamem tvojega malega dečka.
Širar mu je pokazal meč s križu podobnim držajem.
— Tako je storil Alah, da ta meč vse hudobno in nečisto pokonča kakor ogenj.
In Širar se je odpravil v gozd, kakor mu je povedal Gik Ursan.
Kmalu je zaslišal plakanje otroka in popevanje gorskega duha, ki bi ga bil rad potolažil. Kakor mrjasec je skakal naš junak od skale do skale, prijemajoč se za kamenje, tja proti vrhu skalovja, kjer je sredi cvetlic nagajivo kričal Sadi in se ni dal potolažiti od vladarja gor.
Širar je že skoro dosegel vrb . . . Roka njegova je prijela za obrunek skale, a nakrat se je pred njim razprostrl lep vrt rož in ob jednem ga je obšla nepremagljiva slabost... Le še jeden trenotek, pa bi se bil udal čarobnemu spanju! Sedaj se je spomnil meča in zavihtel ga je sebi nad glavo in zaspanec ga je nakrat minul. — Vendar čarov gorskega duha še ni bilo konec in bil je še daleč od svojega smotra.
Ne zgubljajoč poguma, je naš junak šel dalje od skale do skale, čez propade in strmine. Zamotal je svojo glavo v glavno zagrinjalo, da bi ne slišal sladkega petja, s katerim so ga skušali omamiti. Pogledal ni kvišku, da ne bi videl zračnih podob, s katerimi so ga malo kratkočasili in strašili... Mislil je samo na meč, dobro vedoč, da ga križ reši vseh zapeljavanj in ga privede do smotra.
Nakrat se je od nekod od vrha pomolila k njemu ročica — a ni bila otroška roka, temveč lepa roka de-vojke, kakoršne so prve  krasotice v Mohamedovem raju.
Ko bi jo Širar bil prijel, ko bi se bil le dotaknil njenih lepih prstov, pa bi bilo vse zgubljeno .. Bil bi zopet na tleh, dalje kakor kadar koli od začarane skale. Širar se za roko ni zmenil, — spomnil se je na meč. Ko ga je visoko dvignil nad glavo, je sklenil pogledati njo, ki se mu je zdela, da mu želi pomoči. Razveselil se je Abhazec, — bil je ves zbegan od njene lepote. Kako lepa je bila ta devojka gora, izvirajoča iz bleska gore in pomladnega cvetja. Kako mamljiv je bil glas, s katerim ga je vabila!. ..
Ta sekunda je bila odločilna za Ursana in njegovega otroka in Širar je premagal omamo.
— Pojdi proč, satanka! Ne mami me s svojo lepoto. Ne verujem na tvojo pomoč! Zgini! Poberi se! — zaklical je.
Lepa devojka se je premenila v staro, grdo babo in skočila je naravnost s skale v tolmun.
Širar skočil je dalje, a ko je stegnil roko, da vzdigne  Šadija,  ga je  grozni  duh  prehitel,  zgrabil je
dečka za noge, jako zrastel in vesel dečku nad breme, da ga doli vrže v pričo začudenega našega junaka.
Širar se ni dal zbegati.
V Imenu Tega, katerega moč je v tej podobi, pusti dečka nepoškodovanega! — zakričal je in privzdignil re-išiteljni ročaj svojega meča.
Škripajoč z zobmi in ves tresoč je gorski duh položil dečka na cvetoče cvetlice, neupajoč pogledati se na podobo križa.
Sedaj je Širar v mislih poklical Boga na pomoč in z vso silo je udaril s križnim ročajem po hudem duhu.
Skala je počila in z groznim ropotom se razcepila pod nogami hudega duha. S strašnim krikom je duh pal y brezdno, iz katerega je ndaril ogenj in dim.
Širar je sedaj pobral Šadija in se srečno povrnil ž njim k starišem, katere je osrečil vrnivši jim sina. Sk?la, ki je požrla hudega duha, je ostala še sedaj na vrhu preklana in se še sedaj imenuje „Šajlan Sei-Nabriku ^Brezdno hudičeve kazni) . . . Slednji, ki pride v gore Severne Abhazije, se lahko prepriča, kam je zginil gorski duh ...
167