JANEZ JANŠA
Na svoji strani
JANEZ JANŠA
NA
SVOJI
STRANI
zbo rnik
Prva izdaja,
Časopis za kritiko znanosti,
Ljubljana, novembra 1988
CIP - katalogizacija v knjigi
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
321.74.01(497)(081)
316.323.72(497.1)(081)
JANŠA, Janez
znanosij 1988 '' гсГ* '	" - Ljubljana : Časopis za kritiko
znanosti, 1У88. - (Časopis za kntiko znanosti ; 113-114)
Predgovor
Pričujoči zbornik tekstov posega v obdobje 1983-1988 in
predstavlja izbor večjega dela mojih tekstov, ki so bili
priobčeni predvsem v različnih slovenskih revijah. Zbornik
sem poskušal urediti tematsko in časovno. Razdeljen je na
štiri tematske sklope, ki predstavljajo moje publicistično
angažiranje na splošno političnih, vojaško strokovnih,
civilnodružbenih in mladinskih vprašanjih. Velik del mojih
tekstov, predvsem tistih, ki obravnavajo problematiko ZSMS,
je nastal iz aktivističnih potreb, zato bi v njih težko iskali
večjo teoretično globino. Tudi sicer ta zbornik ni analitično
poglobljena in kompleksna slika nekega obdobja, temveč
zgolj odraz večinoma na hitro oblikovanih miselnih reakcij, ki
jih je nek čas in dogodki v njem sprožil v posamezniku. Ta
zadnja trditev še posebej drži za kolumne, ki so priobčeni
predvsem v prvem poglavju. Tekstov nisem dopolnjeval niti
popravljal, zato so v zborniku natisnjeni takšni, kot so bili
napisani za prvo objavo in seveda izražajo moja stališča v
času, ko so nastajali. Kdor bo hotel v njih iskati protislovja,
jih bo verjetno našel precej.
Med pričujočimi teksti v tem zborniku je tudi nekaj takih,
ki so bili ob prvi objavi deležni hudih reakcij politike,
nekateri pa tudi sodnega preganjanja. Tako sta bila članka
Vojak kot poklic in Parada inkriminirana v obtožnici
Vojaškega tožilstva v Ljubljani spomladi 1985, ki je bila
kasneje umaknjena. V sodnih spisih letošnjega Ljubljanskega
procesa pa so priloženi vsi članki, ki sem jih napisal za revijo
Mladina v obdobju januar - maj 1988. Ob tem moram
poudariti, da je do vseh teh reakcij prišlo post festum, t.j. da
noben od tekstov ni bil npr. zaplenjen ob objavi s strani
pristojnega civilnega tožilca, temveč so bili kasneje pod
različnimi pretvezami inkriminirani s strani vojaškega tožilca.
"S knjigo nad knjigo" je sicer geslo, ki je teoretično v
takoimenovanem procesu partijske prenove v Sloveniji v
teoriji sicer dobilo domovinsko pravico, v praksi pa ima
njegovo uveljavljanje še vedno resne pomanjkljivosti.
Največja od njih je nedvomno obstoječa kazenska zako-
nodaja, ki je v očitnem nasprotju s tem načelom. Dokler bo,
takšna kot je, v veljavi, toliko časa bo poseganje po represiji
na področju svobode izražanja v vsakokratni presoji dnevne
politike. Sprememba represivnih določil kazenskega zakona,
ki drastično omejujejo svobodo misli in besede, je po mojem
mnenju prvi korak od politične liberalizacije k stvarni
demokratizaciji.
Ljubljana, november 1988
Janez Janša
I. del
Demokracija
Stavka kot
mejno dejanje
Časopis za kritiko znanosti, št. 93/94 1986
Val stavk, ki je zajel Jugoslavijo po začetku uveljavljanja
interventnih zakonov, je še enkrat povsem razgalil
protislovnost uveljavljene ideološke konstrukcije, po kateri so
delavci oziroma delavski razred pri nas nosilci oblasti in
splošnega interesa. Interventni zakoni so (ponovno) dokazali
dvoje. Prvič, da niti oblast (prava) sama še zdaleč ne verjame
v to in drugič, da ta oblast nikakor ne najde instrumenta, s
katerim bi vsaj relativno povezala osebni ekonomski interes
vsakega posameznika z nekim splošnim gospodarskim
interesom. Interventni ukrepi ZlS-a ponovno izhajajo iz
umetne dileme "ali osebna in skupna poraba ali akumulacija",
ki je seveda zaradi svoje umetnosti nerešljiva. Jasno je, da vsi
ustvarjalci narodnega dohodka v primeru, če ne bodo dobivali
ustreznega plačila za rezultate svojega dela, tudi ne bodo
zainteresirani za ustvarjanje akumulacije. Kljub temu je bil
določen premik dosežen samo v politični retoriki s
poudarjanjem ekonomske motivacije in tržne ekonomije,
medtem ko praksa koraka v nasprotno smer in vse bolj
afirmira takšen način (ne)gospodarjenja, ki je pripeljal v
krizo. Nakazuje se pesimistična varianta (ne)razvoja in
poglabljanje krize. Gremo proti točki, na kateri se bo tudi
ekonomijo poskušalo obvladovati z neposredno politično in
državno prisilo. Mnogo bolj kot razvpita Mikuličeva izjava za
7
Spiegel kažejo na to drugi procesi, ki so sedaj v teku v
Jugoslaviji in rezultat katerih je tudi veljavna devizna
zakonodaja ter zadnji interventni ukrepi. Politične sile, ki
stojijo za temi procesi, očitno vidijo v pesimistični varianti
rešitve svojih problemov. Kako dolgoročne so in na čigavo
škodo gredo je seveda posebno vprašanje.
Ob tem nam mora biti jasno, da ves inštrumentarij, ki
tehnično omogoča pesimistično varianto, obstaja in se tudi že
dalj časa uporablja, čeprav zaenkrat na srečo bolj kot izjema.
Gre seveda za tehniko, s katero je mogoče obvladovati
različne krizne situacije tudi brez neposredne uporabe
klasičnega aparata prisile, t.j. uniformirane policije in vojske.
Prav na tej točki pa so razprave, ki v zadnjem času
potekajo v Jugoslaviji na temo legalizacija stavk, ostale
nedorečene. Na teh razpravah smo večkrat slišali posamezne
prispevke, ki so se dotikali vloge komitejev za SLO in DS ob
stavkah. Glede na vsebino teh razprav ter poročil v sredstvih
javnega obveščanja lahko sklepamo, da večini tistih, ki o teh
stvareh razpravljajo in pišejo, vloga komitejev za SLO in DS
ni povsem jasna. Mnogi smatrajo, da so ti organi že s tem, ko
so ob stavkah reagirali, prekoračili svoja zakonska
pooblastila, kar pa je povsem zmotno. Oni namreč v teh
primerih morajo reagirati, saj so zato ustanovljeni. Za
neposredno posredovanje imajo vsa potrebna politična in
zakonska pooblastila.
Seveda se postavlja vprašanje, kje je širša podlaga tako
urejenemu stanju oziroma koliko je delovanje teh komitejev v
skladu z uveljavljenim političnim sistemom. Na tem mestu ni
prostora za podrobnejšo analizo (nekaj več o tem glej v
številki 93/94 ČKZ), vendar že malo natančnejši razmislek o
posameznih dogodkih in reakciji oblasti ob njih pokaže, da v
primeru posredovanja komitejev za SLO in DS ne gre za
pomoto ali za "izvensistemski" organ, temveč bolj za
aktiviranje neke rezerve, ki je vnaprej predvidena in
pripravljena za primere, ko je v posameznem okolju ogrožena
vodilna vloga partije. Ta vodilna vloga pa naj bi bila
ogrožena vedno, kadar se kakršnakoli pobuda, protest ali
8
iniciativa pojavi zunaj prostora, ki ga partija obvladuje.
Zato tudi takšno nerganje vedno, kadar pride do pojavov,
ki so "izvensistemski". Lahko gre za dejanje v normalnih
razmerah povsem nepomembnih razsežnosti, pri katerem ni
ne mrtvih ne ranjenih in ne neredov, kot je npr. izzid
kritičnega članka v reviji z relativno majhno naklado,
ustanavljanje fonda solidarnosti ali enodnevna stavka v malo
večji tovarni, pa se že sproži partijski (in državni seveda)
aparat, ki ukrepa in zaseda ter ponavadi proizvede politično
diskvalifikacijo, v težjih primerih pa reagira tudi s klasično
represijo.
Partija čuti v teh pojavih nevarnost za svojo vodilnost ali
oblastni monopol. Čim se stvari dogajajo izven sistema, je
neposredna partijska kontrola otežena ali tudi onemogočena,
hkrati pa ni vedno možno, da bi odkrito posredovali organi
državne represije, ker ne gre za dejanja, ki bi jih kljub
vztrajanju na "verbalnemu deliktu" lahko odkrito sankcio-
nirali po veljavnih pravnih normah. Lahko bi rekli, da je
stopnja že dosežene "pravnosti" države in pojavljajoča se
"javnost" zagotovila nek vmesni družbeni prostor, ki pa se ga
je partija zavedla mnogo prej, preden bi ga bilo možno
izkoristiti za oblikovanje demokratične družbene opozicije,
kar praviloma potrebuje daljši čas. Partija je pokrila ta prostor
na način, ki predstavlja kombinacijo njenih nekdanjih oblik
ilegalnega in medvojnega političnega delovanja ter danes
uveljavljene vojaške doktrine države.
Leta 1977 so bili brez zakonske osnove, zgolj na
podlagi partijskih smernic, povsod po državi formirani
komiteji za SLO in DS. Zakonsko podlago so dobili
šele 5 let pozneje in sicer v Zveznem zakonu o SLO iz
leta 1982.
Po naši zakonodaji družbenopolitične skupnosti opravljajo
naloge SLO in DS preko svojih organov. Ena od nalog, ki naj
bi spadala med "naloge SLO in DS" je tudi "zagotavljanje
enotnosti obrambnosamozaščitnega sistema v pripra-
vah in akcijah za zagotovitev z ustavo določene vloge
ZK za varstvo socialistične revolucije in socialističnih
9
samoupravnih odnosov" (72. člen zakona o SLO,
Uradni list SFRJ št. 21/1982, str. 58). Težko razumljiva,
vendar kljub temu zelo zgovorna birokratska latovščina.
Eden od teh organov, ki ima pri obrambnih nalogah
največje pristojnosti, je tudi komite za SLO in DS. Toda
komiteji za SLO in DS niso samo eden izmed organov, preko
katerih se izvajajo obrambne in varnostne naloge. Kajti v
nadaljevanju isti zvezni zakon postavlja komiteje nad vse
ostale tako zakonodajne kot izvršne organe, ko pravi: "če ti
organi ne morejo opravljati svojih nalog, jih namesto
njih izvajajo komiteji. Odločitve komitejev so obve-
zne za vse delovne ljudi in občane." (Isto, 74. člen,
str. 588)
S tem členom je določena druga funkcija komitejev, ki jih
iz "koordinacijskih in političnooperativnih organov" spremeni
v oblastni organ. Ta določba velja tako za mir kot za
vojno. Nikjer pa ni določeno, kdaj nastopi situacija, ko drugi
organi DPS ne morejo več opravljati svojih nalog. Ker mora
komite po zakonu upoštevati stališče ZK (74. člen), logično
sledi, da je partija tista, ki odloči, kdaj nastopi situacija za
transformacijo komiteja iz koordinativnega v oblastni organ.
75. člen zveznega zakona o SLO in DS opredeljuje
dvojno odgovornost komitejev. Za svoje delo so odgovorni
organom, ki so jih ustanovili (formalno jih imenujejo
skupščine DPS, sveti KS in delavski sveti, člane pa predlaga
ZK) ter Zvezi komunistov, ne glede na članstvo ali
nečlanstvo svoje sestave v ZK.
Zgoraj opredeljena pravna podlaga torej dokazuje, da
lahko komiteji za SLO in DS ukrepajo vedno, kadarkoli se to
njim oziroma ZK v določeni sredini zdi potrebno, kajti
varnost oziroma družbena samozaščita je zelo raztegljiv
pojem, poleg tega pa zakon izrecno določa, da je naloga SLO
on DS tudi "zagotavljanje z ustavo določene vloge ZK", to je
vodilnosti partije. Vsi organi, ki opravljajo naloge SLO in DS
(torej praktično vsi organi, ki v političnem sistemu obstajajo)
morajo ukrepati vedno, kadar je ta vodilnost ogrožena. Če pa
iz kakršnihkoli razlogov ne morejo ukrepati, potem pa
10
namesto njih ukrepa komite, katerega odločitve so obvezne za
vse delovne ljudi in občane.
Ob stavki, v kateri sodelujejo tudi člani delavskega sveta,
ne vodi pa jo partija (po vojni tega še nismo zasledili, razen
takoj po vojni ob stavki beograjskih tiskarjev, ko niso hoteli
tiskati časopisa demokratov), so dani vsi pogoji, da na sceno
stopi komite za SLO in DS. Ker člani delavskega sveta
stavkajo, ne morejo izvajati nalog SLO in DS in ker stavke ne
vodi partija, je s tem ogrožena njena vodilnost, t.j. ustavno
določena vloga ZK. Težava bi nastopila, če bi stavkali tudi
člani komiteja za SLO in DS, kar pa se dogaja zelo poredko,
ker so v njem praviloma nosilci obrambnovarnostnih funkcij
v določeni sredini, ki so izbrani po partijskem ključu in
preverjeni. Za primer, če pa bi se to vendarle zgodilo, pa
lahko še vedno ukrepa komite na višjem nivoju, npr.
občinski.
Tako je povsem normalno in zakonsko utemeljeno, če
komite ob stavki ukrepa proti stavkajočim, zapre ali zastraži
proizvodne ali upravne prostore, aktivira narodno zaščito,
predlaga ali izvede sankcije proti voditeljem stavke ali pa jim
preprosto prepove vstop v tovarniške prostore (npr. ob stavki
v Beograjskih elektrarnah). Odločitve komiteja bi morali sicer
potem, ko se razmere uredijo, pretehtati samoupravni organi
in jih potrditi ali pa tudi ne, kar pa se praviloma ne dogaja.
Ponekod gredo celo tako daleč, da komite razglasi izredno
stanje (primer Luke Koper), kar predstavlja kršitev pozitivne
zakonodaje, saj izredno stanje lahko na ozemlju Jugoslavije
ali na njenem delu razglasi le predsedstvo SFRJ.
Poudariti pa je treba, da gre v tem primeru zgolj za
neznanje in nepoznavanje zakonodaje, saj komite ne
potrebuje nobenega izrednega stanja za ukrepanje, ker ima
zanj drugače zagotovljeno zakonsko osnovo. Odveč je
omeniti, da za takšne prestopke, kot je nezakonita razglasitev
izrednega stanja, ni nihče odgovarjal, represijo so izvajali
samo nad stavkajočimi delavci.
Iz vsega povedanega izhaja, da so komiteji za SLO in DS
instrument, ki bi ga zaman iskali v pravni in politični praksi
11
modernih držav, ki jih ne prištevamo k "realnemu soci-
alizmu". Komiteji pri nas opravljajo funkcijo, ki jo na vzhodu
običajno izvajajo partijski organi neposredno. Kot vse drugo
pri nas je tudi hierarhično razmerje med komiteji in norm-
alnimi oblastnimi in samoupravnimi organi deloma zakrito,
predvsem po zaslugi pomanjkljivega informiranja javnosti o
celoviti vlogi komitejev ter zaradi pomanjkanja analiz o
njihovi stvarni vlogi ob mejnih dogodkih, kot so stavke,
demonstracije itd.
Komiteje za SLO in DS se v literaturi predstavlja
predvsem kot organe, ki so namenjeni obrambnim pripravam
ter delovanju v morebitni vojni. Na tem mestu se v njihovo
vlogo v morebitni vojni ne spuščamo, saj je vsekakor manj
sporna kot v miru. Dosedanja praksa pa kaže, da lahko
predstavljajo most, preko katerega bomo čez noč prišli v neke
vrste polvojno stanje in to brez zunanjega agresorja. V tem
primeru problema s klasičnimi stavkami ne bo več, še bolj pa
bo aktualen sivi štrajk po znanem načelu: Nikoli me ne boste
mogli tako slabo plačati kot lahko jaz slabo delam (beri
ustvarjam, učim, zdravim itd. itd.).
Stavka je pri nas tisto nezaželjeno, a vendarle silom prilik
tolerirano mejno dejanje, ob katerem se je vloga komitejev za
SLO in DS prvič razgalila. Odkrito povedano je bila
represivnost njihovih ukrepov v dosedanji praksi (vsaj v
Sloveniji) manjša, kot pa bi lahko bila glede na zakonske
možnosti, ki jih ti organi imajo. Nedvomno gre pri tem za
vsaj delno prosvetljeno ukrepanje oblasti. Vprašanje pa je, kaj
se nam obeta v času, ki prihaja. Zaenkrat na srečo kaže, da se
pesimistična varianta ne bo mogla uveljaviti do tiste točke, ko
bi prevladala v celi Jugoslaviji. Toliko časa še obstaja upanje.
12
985 ali
klic države v sili
Mladina, 21. november 1986, St. 38
Takoj uvodoma je treba reči, da uvedba številke 985, na
kateri naj bi se enotno zbirale informacije o takšnih in
drugačnih pretečih nevarnostih, naravnih in drugih, sama po
sebi ni nekaj negativnega. Tehnično in na prvi pogled
gledano gre za povečanje učinkovitosti sistema za opazovanje
in obveščanje v miru, saj je pravočasna informacija prvi
pogoj za pravočasno ukrepanje, ki rezultira npr. ob večjih
požarih ali močnejših potresih tudi v številu rešenih človeških
življenj, manjšemu trpljenju prizadetih in manjši gmotni
škodi.
Prav učinkovitost kadrovskih in materialnih sredstev
sistema SLO in DS ( za katere se v Sloveniji poleg sredstev,
ki gredo za potrebe armade t.j. zvezni proračun odvaja še
dodatnih do 0,5% narodnega dohodka) tudi v miru, t.j. v
primeru požarov, potresov, radiacije itd. se je že večkrat
pokazala kot vprašljiva prav zaradi zakasnelega reagiranja.
Zadnji primer je kasnitev potrebnih ukrepov ob posledicah
černobilske katastrofe. Res pa je, da je pravočasno odkrivanje
znakov, ki napovedujejo prihajajočo ali že prisotno naravno
nesrečo ali katastrofo vse bolj vezano na ustrezno tehniko in
vse manj na človeka. To se nanaša na zaznavanje prvih
potresnih sunkov, povečane radiacije ali pa tudi povečane
koncentracije dima v prostorih, ki so izpostavljeni nevarnosti
13
požara. Takšne stvari odkrije ustrezni detektor in avtomatsko
alarmira pristojne službe in lahko tudi neposredno prizadete.
Telefonska številka je v teh primerih odveč, potrebna pa je
seveda druga tehnologija. 985 ostane uporabna torej še ob
požarih na prostem, prometnih nesrečah in morda še kje.
Toda v teh primerih je verjetno vendarle bolje klicati
neposredno gasilce, prometno milico in reševalce, ki imajo
tudi direktne klicne številke. Po vsem povedanem se uvedba
nove klicne številke centrov za obveščanje ne zdi več tako
potrebna, toda vseeno verjamem, da bi se še našli primeri,
kjer bi lahko koristno služila.
Klicna številka 985 sama po sebi ni sporna. Problem tiči
drugje. Sama tehnologija zbiranja, posredovanja in uporabe
informacij, ki se uporablja v tem primeru, omogoča poleg
navedenih tudi zbiranje drugih podatkov. Spomnim se
plakatov, ki so pred letom viseli na oglasnih deskah v istrskih
mestih. Osrednje mesto na njih je zavzemala telefonska
številka, spodaj pa je pisalo, kdaj naj bi se dotično poklicalo.
V primeru požara, ogrožanja družbene imovine ter "tekovina
socialističke revolucije i socialističkog samoupravljanja". V
to zadnje pa lahko po naši zakonodaji strpamo vse od
odvrženega prebranega časopisa s Titovo sliko na naslovnici
in zgodbe o politiku, ki je v času bencinskih bonov
štiridesetkrat streljal medveda ali kupoval meso preko vrste
pa do javno izraženega mnenja o kandidatu za predsednika
vlade.
Problem torej ni v tem, da ta številka obstaja, temveč v
dejstvu, da ni nobenega zagotovila, da se ne bo izkoriščala
tudi v namene, za katere v osnovi vsekakor ni namenjena. Za
denunciatorstvo. Za povečano kontrolo nad občani, za
ustvarjanje občutka, da ni varno kritizirati niti na štiri oči,
kajti sogovornik lahko čez nekaj minut zavrti telefon in čez
dve uri, ko se vrneš domov, naletiš na rahlo neurejeno
stanovanje ali celo na nepričakovan obisk.
Na tej točki naletimo na vprašanja, ki se zadnja leta vse
bolj odpirajo. Na vprašanje kontrole nad državo in repre-
zentanti njenih funkcij s strani civilne družbe. Če politični
14
sistem omogoča toliko demokracije, da ta kontrola obstaja,
potem je tudi nevarnost zlorab ob zbiranju raznih informacij
občutno manjša. Vprašanje paje, če danes živimo v pogojih,
ki bi onemogočali zlorabo takšnih možnosti. Kritike dnevne
politike in zgrešenih odločitev se proglaša za sovražnike
države. Kaznuje se, kdor pove politični vie in ga nekdo
ovadi. Ljudje, ki so za mir pripravljeni žrtvovati vse, gnijejo
po naših zaporih toliko časa kot večkratni morilci. Imamo
člen 133 kazenskega zakona, ki s svojo vsebino prav vzpod-
buja vse potencialne denunciatorje, da sprostijo svoje strasti,
prijavijo "dejanski" ali izmišljeni verbalni delikt ter po
možnosti priplezajo še kakšno stopničko višje v svoji karieri.
Toda vse to je bilo zelo preprosto tudi brez številke 985.
Zavrteli so pač 92 ali pa številko partijskega komiteja.
Dejstvo pa je, da sistem (ali njegovi specializirani deli), v
katerem se stalno iščejo sovražniki na levi in na desni, vedno
znova inovira načine za njihovo produkcijo, posebno takrat,
ko je v krizi in hoče ustvariti vtis, da so zanjo krivi politični
sovražniki. Teh mora biti seveda ustrezno število, da se lahko
prikažejo kot resen nasprotnik. Ovaduštvo je sicer že
preizkušena metoda, vendar tehnologija danes omogoča
subjektom teh nečednih poslov, da so izredno ekspeditivni in
po potrebi tudi povsem anonimni. To pa je že lepa
vzpodbuda. Številka 985 torej ni vir zla, temveč v tisti svoji
dimenziji, ki omogoča neovirano zlorabo, predvsem njegova
posledica.
15
Zgodovino
narodu
Mladina, 3. julij 1987, it. 24-25
15. junija zvečer je marsikdo prisluhnil dolgo
napovedovanemu razgovoru v živo s predsednikom slovenske
partije Milanom Kučanom. Tako ime kot razgiban čas sta
obetala zanimivo temo. In prav gotovo je bil Kučan v tem
razgovoru prvi vidnejši slovenski politik po Kavčiču, ki je
nastopil pred javnostjo sproščeno, ki je odgovarjal vsaj
približno naravnost in ki ni skušal ustvarjati dimne zavese z
odkrivanjem nekaterih neznanih, a manj pomembnih obrob-
nih dejstev, kar je npr. priljubljena taktika Ribičiča ali
Šetinca. V tej oddaji je celo Stane Grah, ki je še pred leti na
interni ogled še nepredvajanih malo bolj kočljivih oddaj
najprej povabil generale, skušal dajati videz prebujenega
novinarja češkoslovaške TV v praški pomladi. Po razgovoru
verjetno nihče ni ostal popolnoma razočaran. Kučan ni
izgubljal besed za frazarjenje o samoupravljanju ali social-
istični blagovni produkciji. Naravnost je povedal, da je
socializem državne regulative in velikih industrijskih komp-
leksov preživela stvar. Priznal je krizo v vsej totalnosti.
Padel pa je na izpitu pri dveh vprašanjih. Prvo je časovno
najbolj sveže in za partijo pred idejnim plenumom teoretično
nadvse aktualno. Gre za vprašanje civilne družbe. Kučanova
skepsa do teze, po kateri novim družbenim gibanjem ne gre
za oblast, razgalja prav pozicijo tistega, ki to skepso izraža.
17
Kučan tu kliče na pomoč izključno marksistično analizo. Če
bo partija pri analizi civilne družbe ali novih družbenih gibanj
ostala samo pri marksistični analizi, potem je vsak trud
zaman. Po marksističnem konceptu v socializmu ni ne enega
ne drugega, razen če si ni kdo spet izmislil kakšnega novega
marksizma.
Partijska logika, tudi v svoji najbolj liberalni izvedbi,
gleda pač z nezaupanjem na vse, kar kakorkoli omejuje njen
monopol. In nova družbena gibanja, kot del organizirane
javnosti ali pa interesov, če hočete, ta monopol omejujejo.
Rezultat omejevanega monopola je bil vedno začetek demo-
kracije. Na tem začetku smo danes, do njega pa najbrž ni
prišlo povsem zavestno. A brez priznavanja takšnih pravil
igre, v katerih vsak politični subjekt pristaja tudi na
omejevanje lastnega monopola, bomo s pričetimi spremem-
bami kmalu pred zidom. Takšni znaki blokirane družbe se
ponekod že več kot očitno kažejo. Lahko napišeš karkoli in
predlagaš povsem logično, razumljivo in večinsko odob-
ravano stvar, in vendar se praktično zelo malo ali ničesar ne
spremeni. To najbolj nazorno kaže vsakdanje vzdihovanje in
klicanje rešilnih tržnih zakonitosti, na katerih posledice pa
pristaja le malokdo v oblastnih strukturah. In to kljub temu,
da še marsikomu ni jasno, da je želja po razvitem tržnem
gospodarstvu v enostrankarskem političnem sistemu enaka
pričakovanju brezmadežnega spočetja, razvit politični
pluralizem v tem sistemu pa še večja iluzija.
Kučanov pristanek na teorijo "obrobnih in globalnih
vprašanj", ki se je izoblikovala predvsem po zadnjem
mladinskem kongresu ter razglasitev vprašanja ugovora vesti
za obrobno vprašanje, je bilo vsekakor teoretično ledišče
razgovora, le res, da ta problem ni pomemben s pozicije
socialistične oblasti, je pa pomemben s pozicije človeštva kot
celote, kajti gre za vprašanje preživetja. Vrsta vlad, strank in
vidnih politikov v Evropi in svetu ga priznava kot takšnega.
Tudi Švedska, ki naj bi jo leta 2000 dohiteli. Po odgovoru na
vprašanje o novih alternativah je ostal povsem jasen vtis.
Kučan je najprej otrok partije in šele nato politik.
18
Ne gre pa seveda zatiskati oči pred spremembami, katerih
veren odraz je bil obravnavani razgovor in ki nenazadnje
omogočajo tudi tole kritično razmišljanje. Še pred dobrima
dvema letoma, ko je ing. Marine delal čistko na RK ZSMS
pod znanim geslom totalitarizma "ni važno, kaj ste vi
subjektivno hoteli, važno je, kaj to za nas objektivno po-
meni", si niti v sanjah nismo upali pomisliti, da bo njegov
naslednik v podobni situaciji citiral Voltaira.
Drugo vprašanje, ki ni dobilo pravega odgovora (glede na
"razmerje sil" ga tudi ni moglo), pa je zadevalo vrh ledene
gore oziroma enega od vzrokov za neučinkovitost socializma,
t.j. odgovornost nasploh in v tem primeru posebej odgo-
vornost za krizo, v kateri smo. Kučan je sicer govoril o
abstraktni krivdi partije, vodstev in posameznikov, vendar ni
nikogar izpostavil. Primer Rafaela Razpeta je prišel izredno
prav za edino uporabljeno dimno zaveso. Prave zavese pa
Kučan ni odgrnil, kajti to bi bil njegov politični samomor. In
vendar brez te odgrnjene zavese tudi rešitve iz krize ne bo.
Narod si mora najprej vrniti svojo zgodovino, da lahko stopa
naprej po novih poteh. Namesto zgodovine ima sedaj
ideologijo. To je tudi edina možna razlaga fenomena, ki ga
napoveduje vest iz Dela (20.6.1987), v kateri lahko
preberemo, da bo CK ZKS razpravljal o politični rehabi-
litaciji obsojenih na zloglasnih montiranih Dachauskih
procesih. Statutarna komisija CK ZKS predlaga, naj se
nekaterim Dachaucem prizna neprekinjen partijski staž.
Kakšna protislovnost. Po eni strani je to kljub vsemu korak
naprej, gledano malo globlje pa svojevrstna grozljivka. Kajti
v tem Cekaju, ki bo razpravljal o rehabilitaciji, sedijo tudi
ljudje, ki so sodelovali v pripravi in montaži Dachauskih
procesesov, vsi na mnogo višjih funkcijah, kot pa so jih imeli
tedaj. Isti, ki so sodili, bodo sedaj, ko nasprotnik že zdavnaj
ni več nevaren, rehabilitirali. Boljšega odgovora na vprašanje,
zakaj Kučan ni bolj konkretno govoril o odgovornosti, ne bi
mogli najti.
19
Breme odgovornosti
za kulturno revolucijo
Mladina, 14.8.1987, št. 27
Delo je 7.7. 1987 poročalo o idejnem plenumu slovenskih
komunistov pod zgovornim naslovom: "Breme odgovornosti
za izhod iz krize na ramenih komunistov." Ta naslov je
povedal vse. Plenum je kljub navidezni radikalnosti predvsem
brodil po površini, po posledicah jugoslovanske in slovenske
družbene krize. Formulacija naslova bi bila povsem na mestu,
če bi novinar izpustil tisti "izhod iz". Odgovornost za krizo
naj nosi tisti, ki je zanjo kriv. Vprašanje pa je, če lahko isti
nosi tudi odgovornost za izhod iz nje. Verjetno samo tam,
kjer odgovornost kot taka sploh ne obstaja. Drugače bi po
logiki stvari in normalnih družbenih odnosov bila potrebna
rekapitulacija, pravično plačilo neposredno odgovornim, nov
program, sveži kadri in učinkovita kontrola družbe nad
državo.
Seveda pa v pogojih, ko je sistem tako zastavljen, da je
najnaprednejši del družbe "objektivno" tisti, ki je v edini
stranki oziroma bolje v njenem vodstvu in ko se prvenstvo ne
dokazuje v spopadu z neustreznimi družbenimi razmerami in
prizadevanju za boljše in humanejše življenje, temveč po
preprosti logiki: Partija (v tej državi, republiki, občini) je
avantgarda in vodi ljudstvo, jaz pa vodim partijo; ni možna
nobena resnična odgovornost in zato tudi nobena korenitejša
sprememba ne. Napraviti ta preobrat bi pomenilo nekaj
21
res zgodovinskega, mnogo večjega, kot pa je bil ob
vsaki priložnosti ven vlečeni zgodovinski NE Stalinu
leta 1948. Stalin je bil res komunistični bog in samo
nekaj je še težjega kot reči NE bogu: Reči NE samemu
sebi. Tega niti sam Bog ne more.
Nekatere udeležence plenuma pa je tudi radikalnost na
površini motila, kot npr. Vinka Hafnerja, ki je nastopil z istim
besednjakom kot pred 15. leti na začetku kulturne revolucije
na Slovenskem. Hafner je sicer navidezno ostal osamljen,
vendar je odnos sil v slovenski politiki mnogo zapletenejši
kot pa bi to morda kdo sodil po novem političnem
besednjaku, ki so ga javno povzeli malodane vsi. Očitno pa
je, da tisti, ki se v resnici zavzemajo za vse to, o čemer je
govoril Hafner, tega ne delajo javno. Vsi akterji kulturne
revolucije so še pri močeh in na vplivnih položajih, zato se
zaenkrat lahko prebije samo tisto novo, ki ne predstavlja
javnega in jasnega zanikanja zmot zadnjih petnajstih let in ki
se vsaj na zunaj prikaže kot dograjevanje, izpopolnjevanje,
skratka kontinuiteta politike brez vmesnih črnih lukenj.
Morda je ravno zaradi takšnega razmerja sil gornja ocena
plenuma prestroga, zagotovo pa zdrži, če gledamo na eni
strani zahteve življenja in razvoja, na drugi strani pa konec
dvajsetega stoletja še vedno poslušamo razpravo malodane o
tem, ali je nekaj več zemlje in traktor v lasti kmeta začetek
kapitalizma na vasi ali pa enostavno zahteva učinkovite
blagovne proizvodnje.
Najširši okvir plenumski razpravi je začrtal Boris Majer v
uvodu, ko je opredelil glavni spopad, ki poteka v Jugoslaviji
in sicer med "državnolastninsko administrativno ekonomiko"
ter "socialistično blagovnotržno ekonomiko". V glavni delitvi
prvič ni bilo "absolutne resnice" na sredi ter levega (etatizem)
in desnega (liberalizem) odklona, kar je bila dolga leta
priljubljena Kardeljeva shema, po kateri so on in njegovi
učenci z levo roko analizirali še tako težak družbeni problem.
To je vsekakor napredek, čeprav je Majer kasneje v
opredelitvi "opozicijskega paketa" našel mesto tudi za anar-
holiberale in separatiste. Problem pri okviru, kakršnega je
22
zastavil Majer, je v opredelitvi bloka, ki stoji nasproti
etatistični ekonomiji. "Socialistična blagovnotržna ekonom-
ika" je skovanka, ki bi težko našla svojo definicijo. Vsekakor
naj bi vanjo sodeč po razpravi sodilo vse, kar se zavzema za
večji vpliv trga, odpiranje zunanjim trgom, večji izvoz, proti
sedanji devizni zakonodaji, za večjo gospodarsko samos-
tojnost delovnih organizacij (in republik) itd. Podrobnejša
opredelitev pa že predstavlja trši oreh, ker ostane nerazrešen
problem lastnine. Tako državna kot socialistična blagovna
ekonomika prisegata na družbeno lastnino. Zakonodaja itak
pozna samo družbeno lastnino. In vendar Majer trdi, da
etatistična ekonomika prevladuje. Iz tega izhaja, da je
družbena lastnina nekaj, kar je mnogo bližje državni kot pa
npr. privatni lastnini. Tudi učinki gospodarjenja z družbeno
lastnino to dokazujejo. Slejkoprej bo tu tista točka, ki ostaja
nerazrešena, če opredelimo globalni družbeni spopad v
Jugoslaviji v tem trenutku kot spopad med social-
ističnoetatističnim in socialističnoblagovnotržnim blokom.
Najprej smo na družbeno lastnino gledali kot na nek ideal.
Potem je Kardelj leta 1972 priznal njena protislovja, večidel
naj bi bila posledica starega in raznoraznih subjektivnih
odklonov. Praksa pa je pokazala, da z družbeno lastnino
vedno gospodari tisti, ki ima takšno politično moč, da si
oblast nad njo lahko zagotovi. Slejkoprej gre v tem primeru
za oblast nad stvarmi preko oblasti nad ljudmi. Teoretično naj
bi bila to lastnina vseh, dana v upravljanje gospodarskim
kolektivom. Pogoje in ceno upravljanja seveda predpiše
država. Drugače tudi ne more biti. Za varuha "tistega, kar je
od vseh", se je vedno razglašala ali cerkev ali pa država.
Ključna gospodarska vprašanja in dileme se pri nas vedno
postavljajo in skušajo reševati na idejnih plenumih in
kongresih. Toliko slabše za gospodarstvo. Največ, kar se
dolgoročno lahko pričakuje od takšnega pristopa, je
izmenjavanje toplih in hladnih obdobij, popuščanje in
zaostrovanje, ki v spirali vodi ne navzgor, temveč v vedno
večji zaostanek za razvitim svetom. "Sodobna samoupravna
socialistična inovacijska družba", kar je še en besedni
23
proizvod plenuma, je le nova skovanka, ki vsemu staremu
skuša dodati še nekaj novega, kot da bi bilo vprašanje
inovacije idejno vprašanje.
Značilno za razpravo na plenumu je bilo tudi ponavljajoče
se spraševanje o tem, kaj ljudje danes pričakujejo od ZK.
Govorniki so si kar sami odgovarjali. Ljudje tukaj sploh niso
bili potrebni.
Plenum pa je ponovil tolerantna stališča vodstva
slovenske partije do novih miselnih tokov v družbi, kar je
tista črta ločnica, ki v veliki meri preprečuje, da bi ga
izenačili (po vsebini, ne po videzu) s partijskimi srečanji na
isto temo v drugih republikah. Vsa upanja so vezana na tej
točki.
24
Ne nasedajmo
Mladina, 11. september 1987, St. 30
Slovenska SZDL pripravlja dokumente, v katerih se
predvideva vključevanje takoimenovane "civilne družbe" v
organizirano fronto socialističnih sil. In ne samo to. V izvršne
organe fronte naj bi vključili tudi "vidnejše predstavnike" te
civilne družbe. Je to zabloda, utopija ali pa začetek
pluralizma na Slovenskem? Ali pa samo spreten manever?
Liberalni politiki zapisujejo z bolečino svoje občutke o
težkih časih, ki so se zgrnili nad slovenskega človeka.
Marsikatera njihova beseda je na mestu. A hkrati s
pristajanjem na kontinuiteto in ravnanje (npr. s podporo
zaplembam Mladine in Katedre) ravno te politike, ki je kriva
za težke čase, tudi sami povečujejo njihovo težo.
Oblastniki v različnih republikah so zabrenkali na
nacionalno struno. Kaj jih žene k temu? Nenadna razjasnitev?
Humanistična ideja o narodni spravi? Bolj malo verjetno. Vse
kaže, da se neizogibno bliža čas, ko bo treba odgovarjati
predvsem lastnemu narodu. Strah, da bi morali v tem primeru
oblast prepustiti drugim ljudem in odgovarjati za grehe
preteklosti, je med glavnimi motivi nacionalnega in
demokratičnega prebujenja "politike" tako v Srbiji kot v
Sloveniji in še kje drugod. Zato je toliko teatra naenkrat v
Jugoslaviji. Ta igra je prozorna. Več sovraštva bo izlito na
drugo stran, manj ga bo ostalo za naše grehe. Važno je ostati
25
v sedlu, pa četudi s pomočjo blata, ki ga mečeš na vse, na kar
si še včeraj prisegal. Kljub preprosti kompoziciji pa ljudstvo
naseda kot že tolikokrat v zgodovini. Enkrat so krivi Židje.
Drugič Albanci. Pa Srbi. In Slovenci! Kakor za koga. Važno
je, da ni kriv sistem. In tisti, ki ga vodijo.
Kar naenkrat se zgodi, da človek prebere govor Popita in
si ne more kaj, da ne bi pritrdil njegovim pogumnim
besedam. Z imenom in priimkom je krtiziral celo samega
Mikuliča. Mastnak je šel za (še pravočasno) kritiko Mikuliča
pred sodišče. Večina tistih, ki je prebrala predloge zveznih
ustavnih sprememb, se strinja s Popitom, da niso vredne
počenega groša. A kaj, ko tudi od sprememb republiške
ustave ni mogoče pričakovati nič boljšega. In to ne samo
zaradi tega, ker bi bili zvezni okviri pretesni. O tem pa Popit
modro molči, čeprav sem seveda trdno prepričan, da si on
srčno želi takšnih ustavnih sprememb, ki bi uzakonile recimo
neposredne volitve predsednika predsedstva Slovenije in to z
listo, na kateri bi bilo recimo pet kandidatov.
Poglabljanje družbene in gospodarske krize že nekaj let
nakazuje dve v bistvu edino možni perspektivi Jugoslavije.
Konfederacija (v kateri bo tudi Kosovo konstitutivni člen) ali
razpad. Jugoslovanski in Srbski politiki na oblasti, s svojo
nazaj v Vidovdanstvo in Kosovopoljsko obrnjeno perspektivo
in sedaj še strategi agrokomerčevega meničnega ropa so
poskrbeli, da se je prva, dokaj stvarna in miroljubna varianta
zelo oddaljila. Drugo varianto lahko začasno odloži vojaško-
partijska diktatura, hkrati pa jo s svojim nastopom potrdi kot
edino možno. V stanju, v kakršnem smo in kot ga lahko
pričakujemo, verjetno v Jugoslaviji res največ izgublja prav
Slovenija, ki ima dobre možnosti, da se konstituira kot
pluralistična evropska narodna skupnost, brez ideoloških
monopolov, z razvito splošno kulturo, kulturo dela ter
sodobno tehnologijo. Razumeti pa je treba tudi probleme
ostalih v Jugoslaviji, tudi probleme Srbije, ki niso samo
težnja po unitarizmu in centralizaciji. Leta 1971 so slovenski
in hrvaški politiki pomagali ali pa kar omogočili obglavljenje
srbskega vodstva, ki je imelo pred sabo stvaren in sodoben
26
program razvoja Srbije brez unitarističnih tendenc, imelo pa
je rešitve tudi za Kosovska vprašanja. Danes ti isti politiki na
Hrvaškem in v Sloveniji pljuvajo po ljudeh, ki so jim sami
pomagali na oblast, čeprav mnogokrat v njihovem načinu
vladanja ni nobenih razlik. Le razmere so v posameznih
republikah drugačne. Po vsebini je srbski predlog po uvedbi
zbora združenega dela v skupščino Jugoslavije ravno tako
nazadnjaški kot krčevit odpor slovenskih politikov vsakršnim
bistvenejšim spremembam političnega sistema, neposrednim
volitvam npr.
Zanima me, če bo kdo od "hrabrih" slovenskih politikov
zahteval, naj pokol v Paračinski vojašnici razišče civilna
komisija, ali pa bomo morda spet deležni treh različnih inačic
vojaškega komunikeja, kot v primeru Bojana Pluta. Prav tako
me zanima, kdo bo prvi obsodil fašistično gesto oblasti v
Prizrenu, ki se javno preko Tanjuga hvalijo, da so po stari
albanski tradiciji izolirali "morilčevo" družino. Aziz Kelmedi
je bil že eno leto v JLA, sedaj bo pa družina kriva za
tragedijo v Paračinski vojašnici. To bo povzročilo le še večje
sovraštvo. Je bil to namen? Ali ni gestapo v zadnji vojni
zapiral sorodnike tistih, ki so odšli v partizane? Kdo je v tej
vojni pravzaprav zmagal? Ali se bo po tej tragediji general
Daljevič le zamislil in še enkrat pretehtal besede, ki jih je
izrekel proti pobudi o civilni službi? Pa dovolj, drugače bo
Pozderac (Hakija) rekel, da pišem brez morale in brez
argumentov.
27
Odstopi in
maske
Mladina, 25. september 1987, št. 32
Hamdija Pozderac je odstopil, da bi preprečil nadalnje
odgrinjanje zavese, ki skriva prave vzroke Agrokomerčevega
kriminala. S tem dejanjem je zaščitil sebe osebno, vse ostale
politične pokrovitelje meničarjev in v končni fazi tudi sam
politični sistem, ki ta kriminal omogoča. Ker je s svojim
odstopom naredil nekaj tudi v smeri ohranjanja svojega
političnega vpliva v Bosni, je bil to tudi akt zaščite bližnje in
dalnje rodbine, ki je neposredno sodelovala v kraji.
Videli bomo, ali bo razlaga kratice BiH, kot mi jo je
pred kratkim podal bosanski gastarbajter, tudi v prihodnje
aktualna. Branko i(n) Hamdija, (kar naj bi omenjena kratica
pomenila v prenesenem pomenu), sta v drugih delih Jugo-
slavije svoj politični kapital nepovratno zapravila. Vprašanje
je, koliko ga lahko še ohranita v Bosni. Nedotaknjen tudi tu
ni ostal. Vendar tudi za že do sedaj uveljavljeni način
vladanja v Bosni niso bili potrebni posebno veliki moralni
potenciali.
Šešelj je v tekstu, zaradi katerega je bila zaplenjena
Katedra in po razlagah nekaterih tudi Mladina, Hamdiji že
pred časom lepo svetoval, naj se umakne v penzijo. Verjetno
tudi Sešelj sam ni pričakoval, da bo nesojeni predsednik
SFRJ in predsednik ustavne komisije njegov nasvet tako
kmalu upošteval. Hamdija je imel moč, da je kritike na svoj
29
račun zatrl na tak ali drugačen način. Nekateri so se zanje
pokorili v Zenici. Oblast v Sloveniji je prav tako imela moč,
da je preprečila objavo Šešljevega odprtega pisma Hamdiji
Pozdercu, kjer naj bi bili na žaljiv način našteti njegovi
največji grehi.
Če je bil Šešljev način izražanja mogoče žaljiv, kako naj
pa potem označimo recimo postopke Hakije Pozderca? Se bo
tudi on pokoril v Zenici? Ne Hamdija ne slovenski politični
vrh pa nimata nobene moči, da bi lažnim menicam ustvarila
realno podlago. Tega se ne da storiti z zapori, zaplembami
časopisov in dušenjem javne kritike. Tudi če stokrat pove-
čamo uslužbenstvo finančne policije, finančna nedisciplina,
dolgokoračni finančni kriminal in kraje na veliko se bodo
bohotili vse dotlej, dokler bodo v občinskih (in tudi višjih)
partijskih komitejih za isto mizo sedeli predsednik
izvršnega sveta, direktor največje DO v občini (takoim-
enovanega nosilca razvoja), direktor SDK, šef policije,
predsednik SZDL, direktor banke (t.j. "najodgovornejši"
komunisti) in dva delavca iz neposredne proizvodnje. In da
bo ironija še večja, je za imenovanje njih samih praktično
potrebno soglasje tega istega komiteja, katerega člani so.
Zakaj se potem čudimo, če je Hakija zaprosil za pomoč
islamske verske veljake? Proti takšnemu funkcioniranju naše
oblasti so prostozidarji nebogljeni amaterji.
Razlaga odstopa Hamdije Pozderca, češ da je šlo za
pohvale vredno dejanje, je bil v naprej pripravljen komunike,
posredovan preko Telegrafske Agencije Nove JUGoslavije.
Odstopil naj bi zato, ker ni nič kriv oziroma prav
zato, ker ni nič kriv. Tak je kratek povzetek razlage
odstopa, ki jo je sproduciralo predsedstvo CK ZK BiH, če
odmislimo fraze in leporečenje o njegovih zaslugah. Spreten
politični manever lahko sicer zasluži pošteno priznanje,
vendar na neki drugi ravni. Na ravni oblastniških krogov, kjer
se posledice takih manevrov ne poznajo pri vsakodnevnem
kruhu. Za nas, ki bomo v naslednjih letih delali tudi za
Agrokomerčeve in Pozderčeve menice, pa je tak manever
lahko le zanesljiv in žalosten znak, da se tudi v prihodnje ne
30
bo dosti spremenilo na bolje, vsaj kolikor bo to odvisno od
sedanje oblasti.
Tudi če odstopi sam Mikulič, bo to še vedno žrtvovanje
manj pomembne figure za kralja, za pozicijo, za partijo.
Vzrok Agrokomerčeve goljufije nista ne Abdič, ne Pozderac
in ne Mikulič. Lahko nam, če bi bilo to res. Sistem,
uzakonjeni in uveljavljeni način vladanja je tisti, ki spravlja
na površje Abdiče, Pozderce in Agrokomerce. In dokler ta
sistem ne bo odstopil ali bil odstopljen, toliko časa bo Abdica
zamenjeval Abdič in Pozderca Pozderac, Agrokomercev pa
imamo tako dovolj v vseh republikah. Slovenski politični vrh,
ki je v medrepubliških igrah tja od začetka osemdesetih let
sem ali pa še od prej vedno igral na bosansko karto, iščoč
zaveznike v republiških birokracijah po Jugoslaviji, je tokrat
ostal kot riba naplavljen na suhem že drugič. Če kršenje
dogovorov v okviru elektrogospodarstva, ko iz Bosne
enostavno nismo dobivali plačanih in "dogovorjenih" količin
premoga, niso bili zadosti resno opozorilo, potem naj bo to
vsaj Agrokomerc.
Skandali, državni kriminal, napadi specialnih enot policije
na ženske in otroke, vzpodbujanje šovinizma s strani uradnih
struktur, fašistične metode obračuna z družino Kelmendi in
druge oblastniške lopovščine hočeš nočeš porivajo v ospredje
tudi moralno vprašanje pri mnogih članih edine, vladajoče in
avantgardne stranke pri nas. Biti v isti organizaciji z Abdiči,
Pozderci, oblastniki iz Struge, člani komiteja za SLO in DS v
Prizrenu, netilci progromaških akcij na Albance po Srbiji je
prav gotovo določeno moralno breme za vsakega, ki mu
zavest nese vsaj malo čez plot lastne kariere. Mnogi se
tolažijo, da je stvari lažje spreminjati od znotraj. Toda zakaj
hudiča je potem vedno slabše?
Hamdija Pozderac je bil tudi (morda je še?) predsednik
zvezne ustavne komisije. Ker je znano, da je bil lani
spremenjen kazenski zakon in da po novem izdajanje nekritih
menic ni več kaznivo dejanje temveč prekršek, lahko z isto
logiko pričakujemo, da bo nekdo, ki mu to zaradi politične
moči očitno ni težko, tudi v ustavo vgradil mehanizme, ki
31
bodo preračunani na kakšno za naslednja leta načrtovano
lopovščino. Ker se pri nas zakoni in ustave pripravljajo in
sprejemajo v "zelo širokih krogih", bomo seveda za vse spet
sami krivi. Vsaj plačevali bomo vsi. Edina tolažba v tem
trenutku je, da vse skupaj sedaj pa res ne more več dolgo
trajati.
32
Tokratna ustava
ne bo samo proslava
Mladina, 9. oktober 1987, št. 34
Sobotno Delo (3.10.1987) nas je obvestilo, da je
slovenska ustavna komisija pripravila 59 pripomb k osnutku
dopolnil k zvezni ustavi. Hiter prelet dokumenta
koordinacijske skupine omenjene ustavne komisije, ki nosi
prav "ustavno" dolg naslov "Stališča in predlogi za
spremembe in dopolnitve besedila osnutka amandmajev k
ustavi SFRJ, ki gaje skupščina SFRJ ...itd. itd., nam pove, da
je naša ustavna komisija med drugim oblikovala tudi
pripombe na vse amandmaje, ki težijo k povečanju
pristojnosti federacije in ki so tako v javnosti kot v politiki
povzročili veliko vznemirjenja. Večinoma so pripombe pisane
s stališča obrambe obstoječega, kar v tem trenutku najbrž ni
samo slabo, toda v njih je mnogo več kompromisarskega kot
pa ofenzivnega duha. Tukaj ni prostora za podrobnejšo
analizo, toda kot tipičen primer gnilega kompromisa lahko
navedemo pristajanje na posebno obdavčitev podjetij in
državljanov v korist vojaškega proračuna, s tem da je
"slovenska" pripomba ta, da naj bi bilo to v pristojnosti zbora
republik in pokrajin zvezne skupščine. Čemu tukaj
kompromis, ko pa je jasno, da je to zadnja možnost, da se
odločno reče NE. Vse kaže, da gre za zvesto nadaljevanje
slovenske "ustavne" tradicije. Razmere, v katerih se
pripravljajo sedanje ustavne spremembe, pa so precej daleč
33
od podobnosti z leti 1946, 1963, 1971 in 1974.
Pripravljajoče se spremembe zvezne ustave bodo
najverjetneje tista prelomnica v političnem življenju ljudi in
narodov v Jugoslaviji, ob kateri bo prišlo do dosedaj če ne do
najostrejše, pa vsekakor do najbolj odprte in jasne
polarizacije po vojni. Po eni strani so na oblasti sile, ki tako
ali drugače težijo k centralizaciji. Ta težnja ni preprosto
pogojena s politično opredeljenostjo ljudi na vrhu, temveč jo
vzdržuje, hrani in potiska v ospredje v desetletjih nakopičena,
naplavljena in predvsem postana ideološka navlaka in seveda
preprosta želja po ohranitvi oblasti. To oblast sedanje
vladajoče strukture lahko ohranijo v svojih rokah samo tako,
da preprečijo, da iz sedanjih demokratičnih teženj,
prebujajoče se civilne družbe in vedno bolj artikuliranega
pritiska javnosti ne nastane takšna stvarna, materialna sila, ki
bi lahko dejansko ogrozila vladajoči položaj edine dovoljene
stranke pri nas. To pa lahko dosežejo samo s centralizacijo,
na katero v končni fazi pristaja tudi vladajoča struktura v
Sloveniji oziroma bi nedvomno pristala, če bi šlo za
vprašanje ali-ali. S stališča oblastnikov je še vedno bolje malo
manj oblasti kot pa nič, posebej če to zanje odpira neslutene
možnosti za ugotavljanje starih napak in grehov. Po Ljubljani
kroži kopija zapisnika zaprte seje slovenskega političnega
vodstva izpred nekaj let, na kateri je eden izmed veljakov
povsem jasno dejal, da "oblasti v nobenem primeru ne bodo
dali iz rok". Je že vedel zakaj. Do točke, ko gre za ali-ali pa
so seveda dobrodošla vsakršna zavezništva z javnostjo,
kulturniki, alternativo itd., saj je rezultat tega ohranjanje
čimvečje politične moči v svojih rokah. Težko je prepustiti
pristojnosti drugim, pa če gredo v Beograd, pod kontrolo
civilne družbe ali v demokratično politično areno. Zato je
treba igrati. Z enim proti drugemu in obratno. Nekateri
interesi se prekrivajo z eno, drugi z drugo stranjo. Nekaj je
specifičnih. Bojim se, da samo nova taktika tukaj ne bo
dovolj. Potrebna je sprememba strategije.
Slovenci nismo imeli nikoli take sreče, da bi v prelomnih
zgodovinskih trenutkih imeli na čelu politike, ki bi dorasli
34
zahtevam časa. Kolikor se je sem in tja pojavil kak
sposobnejši ali prodornejši, ga je kmalu pospravila
nevoščljivost njegovih kolegov in dovčerajšnjih lovskih
tovarišev. Upam, da se motim, vendar mislim, da tudi tokrat
ni nič drugače. V vladajočem krogu (uradno bi morda temu
rekli "politični aktiv republike") je poleg tistih, ki so od
začetka krmarili to našo barko v plitvino, še nekaj
brezbarvnih politikov iz prve povojne generacije ter garnitura,
ki je zrasla na truplih političnih žrtev kulturne revolucije.
Pravih belih vran je zelo malo, kljub temu, da se danes tudi
najbolj črne pleskajo s to barvo. Zato bi se moral v primeru,
če hočemo preprečiti ponovno vezano trgovino med
Ljubljano in Beogradom, pritisk in nadzor javnosti nad njimi
mnogo bolj povečati.
35
Dolomitska izjava II.
Mladina, 30. oktober 1987, St. 37
Kako rešiti nerešljivo? Kako obdržati oblastni monopol in
hkrati motivirati ljudi za izhod iz krize? Kako dati vsej zadevi
učinkovit nov videz? Očitno je, da stare maske ne pomagajo
več, saj je situacija postala zelo kritična. Povsem na mestu so
nekatere primerjave z medvojnim časom oziroma bolje z
letom 1943. Predvsem so primerljive razlike, ki so tistikrat
obstajale v partizanskem gibanju v posameznih delih države
in razlike, ki danes obstajajo v političnem življenju v
Jugoslovanskih republikah. Razlike morda niso bile še nikoli
tako očitne kot danes, toda skupni imenovalec je še vedno
isti. Oblast. Ta je tako močan, da takrat, ko je ogrožen,
zlahka poenoti vrhove republiških in pokrajinskih birokracij,
pa naj gre za proračun, odgovornost vladnih funkcionarjev v
zvezi z Agrokomercem ali pa za posredovanje odreda zvezne
policije na Kosovu.
Poenotenje v Jugoslovanski partiji tudi v prihodnje ne bo
problem, dokler bo obstajal prej omenjeni skupni imenovalec,
ta pa bo navzoč toliko časa kot partija sama. Problem za
partijske vrhove v vseh delih Jugoslavije je in bo vse bolj
vedno manjša mobilizacijska sposobnost partije, ki moralno
ne obvladuje več niti svojega članstva, ki ga zapuščajo
predvsem mladi in sposobnejši kadri. Da bi povečali vpliv
partije na javnost in pridobili potrebno množično podporo,
37
brez katere je vsaka politična stranka, pa četudi je edina in na
oblasti, brez prave moči, so partijski vrhovi v različnih
sredinah ubrali dokaj različne taktike. Na Hrvaškem so
najprej spremenili volilne postopke in uvedli več kandidatov
na volitvah za partijske funkcije. Srbski partijski vrh je
uspešno zaigral na Kosovsko karto (drugo vprašanje je,
koliko je ta igra umazana). V Sloveniji pa se je po zadnjem
kongresu raznesel glas o partijski prenovi.
Dolgo časa ni bilo mogoče točno dognati, kaj naj bi ta
prenova pravzaprav pomenila. Korenitejša prenova partije ni
možna, ker potem partija razpade. Imamo kolikor hočemo
takih primerov v svetu. Precej se jih je trudilo, da bi z
uporabo velikih besed kot so demokracija in svoboda
mišljenja razložilo bistvo in pomen te prenove, vendar brez
uspeha. Vse skupaj je postalo bolj jasno šele po zadnjem
plenumu, ko je Kučan jasno začrtal meje te prenove.
Vse kaže, da naj bi prenova partije pomenila vrnitev nazaj
na tisto točko, ki jo je začrtala Dolomitska izjava. Na skrajno,
zadnjo, za partijo še sprejemljivo točko. Na točko, na kateri
je partija dosegla politično prevlado, izsilila ekskluzivizem in
s takim posiljenim konsenzom prevzela zgodovinski mandat
za neomejeno vladanje. Seveda so se vse te prave posledice
pokazale šele kasneje. Na tej prvi ali zadnji točki je bila še
obljubljena in dopuščena svoboda mišljenja, zborovanja in
zbiranja okrog takoimenovanih nazorskih programov, ki pa
niso smeli več biti politični. Politični program je lahko imela
samo partija. Z logičnim razvojem dogodkov so tudi te
svoboščine ostale mrtva črka na papirju, Kocbek je imel že
nekaj mesecev kasneje velike nevšečnosti, ko je v Kočevju
zbral aktiviste - krščanske socialiste. Vsi vidnejši člani usta-
novnih skupin OF (razen članov KPS seveda) so se znašli pod
pritiskom partije, ki se je končal ali z njihovim vstopom v
edino stranko in s tem na visoke položaje ali pa z eksko-
munikacijo, poličnim in celo sodnim preganjanjem po vojni.
Sedanji politični vrh v Sloveniji hoče ponavljati
zgodovino. Doseči hoče konsenz okrog nove Dolomitske
izjave, v kateri bi ponovili stare stvari. Tokratni sogovorniki
38
so le približno isti. Namesto krščanskih socialistov zastopajo
verni del Slovencev uradni cerkveni krogi. Smoletov poklon
ob lanskem Božiču je odprl pot pogajanjem. Letošnje
proslave, posvečene velikemu Slovencu Janezu Evangelistu
Kreku niso slučajno tako reklamirane. Na njih prisostvujejo
tudi tisti, ki so do danes pridno skrbeli, da je bilo posebno
mladim rodovom to ime bolj neznano od imena komandirja
zadnje partizanske patrulje.
Kulturniki in še posebej pisatelji so tokrat razen
posameznikov skoraj izvzeti iz kroga možnih podpisnikov.
Javno so bili nekajkrat ožigosani kot meščanska opozicija, t.j.
kot razredni nasprotnik. Izjava se torej ne bo podpisovala z
njimi, ampak tudi zaradi njih in proti njim. V igro oziroma k
podpisu se zato skuša povleči alternativo. Pozicija
zagovornikov civilne družbe in idej novih družbenih gibanj je
končno postala bolj jasna tudi partiji oziroma bolj
prodornejšim v njenih vrstah. Če se je alternativcem še včeraj
očitalo, da niso iskreni in da jim v resnici le gre za oblast, jih
danes isti vlečejo v igro. Lahko so sogovornik, čeprav včasih
neprijeten. A kljub temu sprejemljiv, seveda v pogojih, ko
partija določa programe in ljudi, ki so lahko v moštvu na
drugi strani mize. ZSMS pa v teh pogajanjih igra dvojno
vlogo, ne da bi se tega njen vrh povsem zavedal.
Prav verjetno je, da se bo tokrat zgodovina ponovila kot
farsa. Leta 1943 je izjava kljub vsemu imela tudi neko širše
in vsaj navidez logično zaledje, oboroženi boj proti
okupatorju namreč, ki po svoji naravi terja enostarešinstvo.
Bila je vojna, ogroženost naroda je bila fizično občutna.
Sedaj na srečo ni vojne. Za strnitev vrst pa je sovražnik nujno
potreben. Pravi sovražnik so seveda vsi, ki se zavzemajo za
korenitejše spremembe in odpravo s tem povezanega partij-
skega monopola, pa če so na večstrankarskih ali kakršnihkoli
pozicijah. Ker pa ima ta resnični nasprotnik med ljudstvom
ugled, ga ni priporočljivo napadati neposredno. Zato mu je
treba najprej vzeti veter iz jader ter ga šele nato napasti, kar
pa s skromnimi intelektualnimi silami, ki jih partija danes
premore, ni enostavno. Zato je potreben delen umik nazaj,
39
zbiranje vojske in potem zmagoslavna ofenziva, po kateri
bodo zavezniki spet lahko sumljivi.
Taktika sama po sebi morda ni slaba, ima pa dve večji
pomanjkljivosti:
Prva je zgodovinski spomin, ki je še vedno zelo živ,
druga paje trenutni položaj v Jugoslaviji in odprta razprava o
ustavnih spremembah, ko bo treba s pravo barvo na dan.
Manevriranje na neki točki ne bo več mogoče. Treba bo reči
DA ali NE. Proslavljena kompromisarskost slovenskih politi-
kov bo tokrat zelo težko dala dobre rezultate. Razprodaja su-
verenosti in demokracije pa ne bosta v nobenem primeru
vzpodbuda za novo OF.
40
Skupne so
samo še razlike
Mladina, 27. november 1987, St. 41
Za Jugoslavijo, takšno kot je, ni več rešitve.
Protiinflacijski ukrepi in sprememba ustave bosta njen propad
samo pospešili. Prav gotovo prepada med nerazvitimi in
relativno razvitimi ne bo zmanjšala politična prevlada ne enih
ne drugih. Za rajo nasploh v Jugoslaviji bi bilo seveda bolje,
če bi prevladovali razviti. Toda socialne razlike po
posameznih delih države bi bile nedvomno še večje kot so
sedaj (čeprav bi se meja revščine občutno dvignila) in to je
nezdružljivo z miselnostjo socialistične uravnilovke, ki je
temelj sistema. Temeljev pa ne bomo spreminjali, kot zatrjuje
partija. Glede na razširjenost nerazvoja v Jugoslaviji pa tudi
ni realno pričakovati, da bi v njej razviti kdajkoli v
prihodnosti sploh prevladali. Če bi, bi to znalo sedanjo
državo z manj bistvenimi modifikacijami ohraniti morda še
nekaj desetletij.
Ostajata torej dve možnosti. Prva je nadaljevanje
sedanjega trenda centralizacije in medrepubliških razprtij, ki
nujno vodi v vojaško-partijsko diktaturo, kar nas bo
avtomatsko še bolj zbližalo z vzhodnim lagerjem, dokler ne
bomo končno spet levo krilo vzhodne socialistične fronte. Ta
kombinacija se dolgo ne bo obnesla predvsem zaradi Kosova,
srbsko-hrvaških nasprotij, razpoloženja v Sloveniji in
strateških interesov Zahoda. Končna posledica je državljanska
41
vojna in razpad federacije.
Druga možnost je konfederacija, ki bi imela v skupnem
loncu samo tisto, kar bi vsak narod vanj prostovoljno
prispeval. To pomeni, da tudi vojska, finance in zunanja
politika ne bi bili centralizirani, temveč samo koordinirani do
točke, ki bi jo še lahko določili s konsenzom. To
predpostavlja pristajanje na vse tisto, kar je danes najhujša
etiketa in kar tudi z gospodarskega vidika predstavlja
neracionalnost. Toda nasprotja so tako zaostrena, da bi šele
skrajnost povrnila zaupanje in ustvarila pogoje za treznost.
Gre seveda za nacionalno vojsko, več različnih denarnih enot,
nacionalna (republiška) diplomatska predstavništva, za
občutne razlike v političnih sistemih. Objektivne razlike med
konstitutivnimi deli sedanje Jugo-federacije so namreč
tolikšne, da vsako vztrajanje na enotnosti predstavlja samo
generator permanentne krize.
Najvažnejši razlogi, ki preprečujejo, da bi do rešitve, ki jo
vsiljuje naravna logika, res prišlo, pa so naslednji:
1.	Narava sedanjega političnega sistema, ki razlike priznava
samo iz taktičnih razlogov, dejansko pa teži k njihovemu
preseganju oz. odmiranu in s tem k duhovni in
gospodarski uravnilovki.
2.	Srbski ozemeljski kompleks, ki so ga povzročile
nepravično začrtane meje Srbije po drugi vojni in ki se
sedaj kaže v odnosu Srbov do Kosova ter unitarističnih
težnjah srbske birokracije.
3.	Stalna vojska, ki je (deloma tudi zaradi srbskega
kompleksa) prepojena z ideologijo unitarističnega
Jugoslovanstva.
4.	Težnje gospodarskih subjektov v nerazvitih predelih po
fondovskih sredstvih (po svoje je smešno, da sedanjo
obliko skupnosti najbolj zagovarjajo nerazviti oz. tisti, ki
tarnajo, da jih razviti izkoriščajo. Logično bi bilo, da bi se
hoteli izkoriščevalcev čimprej otresti).
5.	Bojazen nacionalnih političnih oligarhij pred
odgovornostjo in političnimi spremembami, do katerih bi
vsekakor prišlo v navedenih pogojih konfederacije.
42
Paradoks zgodovine bo v tem, da razpada Jugoslavije ne
bodo krive ne tuje obveščevalne službe, ne nacionalizmi, ne
sovražna emigracija, ne informbiro in ne meščanska desnica,
temveč tisti, ki se imajo danes za Jugoslovane par exelonce.
Politična slepota je na tem svetu kriva za največ gorja.
43
Pod žarometom
časopis za kritiko znanosti, št. 97/98 1987, uvodnik k tematski
številki o "Akciji 25 poslancev"
Zadnja, jubilejna številka Časopisa (99/100) je naletela na
zelo ugoden odmev med bralci, predvsem zaradi objavljenega
intervjuja s pokojnim Stanetom Kavčičem, med ljudmi
najbolj priljubljenim nekdanjim predsednikom slovenske
vlade.
V pričujoči številki pa je nosilna tema "Akcija 25.
poslancev", mlademu rodu večidel neznan poskus
demokratizacije kadrovske in volilne politike iz začetkov 70.
let. V zadnjih 15. letih tolikokrat kritizirani "od baze
odtujeni" poslanci so skušali s povsem zakonito akcijo
predlagati dodatne kandidate za člane predsedstva SFRJ iz
Slovenije, čeprav je republiški politični vrh na isti seji, na
kateri je odprl postopek evidentiranja, praktično že tudi zaprl
kandidatno listo. Akcija, ki po svoji osnovni zasnovi v
kolikor toliko normalnem parlamentarnem sistemu ne bi
mogla imeti kakšnih pretresljivih političnih posledic, kot to v
nadaljevanju ugotavlja Mile Šetinc, je v slovenskem
političnem življenju povzročila (predvsem zaradi reakcije)
pravi vihar in to predvsem iz dveh razlogov:
1. S samostojno poslansko akcijo je bil ogrožen popoln
kadrovski monopol partijskega vrha v republiki. Modrim
glavam je bilo težko predvideti, kaj bi se zgodilo ob
45
naslednjih podobnih poskusih prostih strelcev v slovenskem
parlamentu. Zato je bilo treba prvi poskus zatreti. Strah ima
velike oči. To je bržkone najustreznejša razlaga ostrine
partijskega protiudara, ki bi tudi ob mnogo manjšem pompu
dosegel isti rezultat. Toda kljub uradno-partijsko sprejeti
oceni, da je šlo za povsem zakonito akcijo, je šel Popit v
Domžale in tam govoril o "mračnih silah", ki bojda stojijo v
ozadju te akcije.
2. Bralcu, ki bo pazljivo prebral objavljene dokumente,
bo bolj ali manj jasno, da je partijski vrh poslansko akcijo
skušal uporabiti tudi kot orožje proti "liberalom" v tedanji
slovenski politiki, predvsem proti predsedniku IS Stanetu
Kavčiču. Ker jim to takoj ni uspelo, so strelivo prihranili za
pozneje in ga res tudi uporabili, saj je bilo "nejasno in milo"
stališče do poslanske akcije poleg spletke z Žebotom in
Cestne afere eden od "argumentov", s katerimi so na zaprti
seji razširjenega sekretariata CK ZKS prisilili Staneta
Kavčiča k odstopu.
V tistem času je kulturna revolucija na slovenskem
zbirala orožje in pristaše. Ponekod drugod v Jugoslaviji je že
bila na svojem zmagoslavnem pohodu. Čistke v Srbiji,
Makedoniji, na Hrvaškem in v Sloveniji, ki so sledile, so jo
dokončno ustoličile. V ospredju je bila spet prej morda malo
manj poudarjana partija, ki ima objektivno vedno prav. Kot
je dejal dve leti kasneje Dolane v Celju, vodi vsaka kritika ali
celo opozicija do politike ZK ali v levi odklon ali pa v
meščansko kontrarevolucijo. Sveta preproščina. Z njo je že
Stalin v 30. letih obračunaval s svojimi političnimi tekmeci.
Partija je nezmotljiva. Zato je normalno, da je prisotna
povsod. V politiki, gospodarstvu, kulturi, umetnosti, šolstvu.
"Nihče me ne bo prepričal, da so učenci v poklicnih šolah
manj pametni od tistih, ki sede v gimnazijah", je v svojem
govoru predstavnikom slovenske mladine dejal Popit. Začela
se je reforma šolstva, da bi dobili usmerjene generacije. Bolj
kritične knjige in filmi so spet romali v bunker. Vrstile so se
velike proslave, politična vnebovzetja in parade. Od mrtvih
smo obudili udarništvo in mladinske delovne akcije. Spet so
46
kovali odlikovanja in tiskali priznanja in jih znotraj "zvestih"
delili z lopato. A tiskali so tudi denar, v tujini pa najemali
kredite brez vsake mere. politično praznino so zapolnile fraze
o svobodnem združenem delu. O novi ustavi, ki ji v svetu ni
para. Razbohotili so se SlS-i. Ustanavljali TOZD-i, pa če je
bilo to ekonomsko upravičeno ali ne. To je bila partijska
naloga. Kot celodnevna šola.
Potem so se pojavile razpoke. A neprizivne politične
avtoritete so jih lepile že s svojo pojavo. Potem je narava
terjala svoje. Ostala je navidezna trdnost, pod njo pa strah,
zmeda, boj za nasledstvo, sistemska nedorečenost, medna-
cionalna nasprotja, nesposobna vodstva in dolgovi. Navi-
dezna monolitnost je razpadla skoraj v trenutku. Devalvirali
smo valuto. Reprogramirali nekatere dolgove. Uvedli bone,
depozit, karte; ukinili posojila. Se jeseni 1984 je Marine trdil,
da partija ne priznava politične krize, čez pol leta pa so jo bili
polni vsi časopisi, malo kasneje pa tudi kongresne resolucije.
V praksi pa se je ta kriza začela mnogo prej. Eden njenih
začetkov na slovenskem je prav gotovo tudi groba politična
likvidacija poslanske akcije, ki je skušala iti preko dejstva, da
so zakoni in pravo le orodje v rokah vladajoče avantgarde,
bolje rečeno njenega vodstva, saj so bili konec koncev tudi
vsi iniciatorji akcije komunisti.
Danes je kulturna revolucija še vedno na pohodu. V
jugovzhodnih republikah in pokrajinah so njene bojne zastave
izobešene na vrhu jamborov, medtem ko v Sloveniji vihrajo
na pol droga. A vrvico še vedno drži več ali manj ista roka in
zadnje zaplembe Katedre in Mladine so pokazale, da jih
lahko kadarkoli potegne kvišku in oznani vsem, ki so morda
malo pozabili nanjo: "Še smo tu in tu mislimo ostati !"
47
Objektivno in
subjektivno
Mladina, 18. december 1987, št. 43
"Toda, kar zadeva zvezo komunistov, gre samo za
subjektivne faktorje. Tu ni nič objektivnega, kajti v zvezi
komunistov so krivi posamezniki ali posamezne skupine. Te
moramo odstraniti ali disciplinirati, da bodo na liniji. Ko bo
vse negativno izginilo iz zveze komunistov, potem bo lažji
tudi boj z objektivnimi težavami. "
"Po moje so komunisti vojaki. Kdor je komunist, je
vojak; dokler traja revolucija, je vojak revolucije. "
Josip Broz Tito, Imeti moramo avantgardno in enotno
partijo, Intervju zagrebškemu Vjesniku, v slovenščini
objavljen v celoti v Komunistu z dne 13. oktobra 1972.
Citata sta iz intervjuja, v katerem je šef edine dovoljene
partije in nedvomno neprizivna vrhovna avtoriteta v Jugo-
slaviji napovedal nadaljevanje prenove oziroma partijizacije
zveze komunistov ter opravil potrebno artilerijsko pripravo na
javnost in predvsem partijski aparat pred velikimi kadro-
vskimi čistkami, ki so takoj za tem sledile v najvišjih
političnih vrhovih Srbije in Slovenije. Deset dni po intervjuju
so prisilili k odstopu Marka Nikeziča in Latinko Perovič v
Srbiji, 30. oktobra Staneta Kavčiča v Sloveniji. V naslednjih
mesecih jim je sledila še cela vrsta somišljenikov, partijskih
liberalov. Jugoslovanska partija je postala idejno enotna kot
še nikoli. Boj z objektivnim je postal lažji, posebno ker so
49
radodarno priskočili na pomoč tudi tuji bankirji.
Tole brskanje po zgodovini političnih čistk je današnjemu
času in kraju primerno predvsem zaradi dveh razlogov.
Najprej morda zato, ker prav v teh dneh doživljajo svojo
reprizo v Srbiji, drugič pa zaradi takoimenovane "prenove"
zveze komunistov v Sloveniji. To sta dva procesa, ki gresta v
različne smeri, vendar sta na krožni vožnji, izhajata iz iste
logike in zaradi tega se bosta nekje na poti srečala.
Argumentacija za te težke in prav nič svetloprihodnostne
besede pa je naslednja:
Tako čistke v Srbiji kot "prenova" v Sloveniji izhajata iz
predpostavke, da je razmere mogoče urediti v okviru
subjektivnega. Partija je vodilna politična sila v državi, ki ima
v rokah tudi vse vzvode formalne in dejanske oblasti. Če
zadeve krenejo narobe, je rešitev preprosta. Spremeniti je
treba partijo, pa bo vse lepo v redu. V Srbiji so se odločili za
klasičen način, v Sloveniji za liberalizacijo. Če prej ne bo vse
skupaj razpadlo, se bodo Miloševič in ostali dogmatiki v
Srbiji morali najkasneje v nekaj letih odločiti za popuščanje
in postopno liberalizacijo (zaradi apatičnosti v sami stranki,
pritiska javnosti, ekonomske krize), komunistični liberalci v
Sloveniji pa za partijizacijo in to najkasneje na točki, na
kateri bo odpiranje stranke začelo resneje ogrožati politično
moč njenega vrha. Samo realizacija zahteve po neposrednih
volitvah bi odpihnila z vodilnih funkcij celotno sedanjo
vodilno garnituro. Prvi bodo morali torej popuščati zaradi
tega, da ne zatrejo minimalno količino motivacije, ki je
potrebna za životarjenje družbene produkcije, kar bi
povzročilo kritično pomanjkanje in upor ulice, drugi pa
zaostrovati zaradi tega, da ne bi preveč ljudi preresno vzelo
obljube o demokratizaciji, kar bi imelo isti končni rezultat kot
v prvem primeru. (Ta naloga ne bo. preveč težka, saj je v
vrhnji politični strukturi v Sloveniji cela vrsta kadrov, ki so
resno vzeli Titovo definicijo, da je komunist zgolj vojak
revolucije.) Skupine, ki vodijo obe politični igri, bi morale
oditi z odra oblasti, z njimi vred pa bi se s političnega
prizorišča v Jugoslaviji najverjetneje za večno poslovila tudi
50
Partija.
To zadnje pa bi bila tudi edina korenita in uspešna rešitev
sedanje krize. Vsa ta utopija okoli vloge subjektivnega,
prenove in obnove ZK itd. izhaja iz predpostavke, da je vse
možno rešiti s spremembo same partije oziroma da je za krizo
kriva Partija, taka kot je. Resnica je res v istem košu, samo
malo globlje. Vzrok krize je namreč Partija kot taka.
51
Priznajmo,
da smo izkoriščevalski!
Mladina, 25. december 1987, St. 44-45
Cel mesec že poslušamo čestitke, opravičevanja in
razlage glasovanja slovenskih delegatov ob priliki
sprejemanja protiinflacijskega programa v zvezni skupščini.
Slovenska skupščina je pred sprejetjem rekla, da ne more dati
soglasja, ker je program zanič, da ne vzpodbuja izvoza, ne
motivira dobrih gospodarjev in sploh da bi njegovo sprejetje
povzročilo gospodarstvu neprecenljivo škodo. Res so delegati
razen Rožiča glasovali proti, toda program je bil vseeno
sprejet. Potem pa se je začelo. Kučan je dejal, da je treba
zkone spoštovati vse dotlej, dokler jih ne spremenimo. Smole
je branil Rožiča in Zemljariča, ki sta podprla program. Tudi
ostali so jima pritegnili in kar naenkrat protiinflacijski
program ni bil več tako slab, v njem naj bi bilo kar naenkrat
tudi veliko dobrega, končno je izvršni svet obljubil celo
spremembo devizne zakonodaje itd. Bolj gospodarstvo
crkuje, bolj papeška je politika. Slovensko kompromisarstvo
je preživelo kljub glasovanju proti. Jasno, naravno in več kot
logično je, da je največja neumnost zahtevati dosledno
izvajanje programa, za laterega si še pred enim mesecem
trdil, da predstavlja nacionalna katastrofo. Res je, program je
legaliziran, veljaven in obvezujoč, toda namesto zavzemanja
za njegovo dosledno izvajanje bi bile mnogo bolj na mestu
zahteve po njegovi odstranitvi ali vsaj predelavi, če kaj damo
53
na svojo besedo in nenazadnje na strokovnost ali nacionalne
interese.
Seveda pa je možna še druga razlaga. Slovenci smo bili
proti sprejetju protiinflacijskega programa zato, ker nam
sedanje stanje visoke inflacije ustreza. Vsi motivi, ki so jih
delegati in ekonomisti navajali kot argument proti sprejetju
programa so bili samo maska. Resnica je drugje. Leži
morebiti v dejstvu, ki ga je lepo predstavil Andrej Marine že
v svojem uvodu na 29. seji CK ZKS 4. novembra 1972. Dejal
je:
"Obveznosti do federacije so skoraj v celoti poravnane.
Glede tega so v nekaterih republikah in pokrajinah na
slabšem. Ob tem pa moramo odkrito povedati to, česar
običajno ne vemo ali nočemo vedeti, da ima v pogojih
inflacije ugodnejši položaj ekonomsko razvitejši in
tisti, ki več proizvaja, več predeluje in lahko več
vnovči."
Jasno, nam ustreza čimvečja inflacija in dejansko smo
samo zato glasovali proti protiinflacijskemu programu. Do
danes sem bil mnenja, da inflacija več požre tistemu, ki več
ima oziroma kot pravi Marine, tistemu, ki "več vnovči".
Sedaj vem, da temu ni tako. Bolj si razvit, več "vnovčiš",
večjo inflacijo potrebuješ. Ubogi kapitalisti, da niso še
pogruntali te preproste resnice in se tolčejo skozi ta svet brez
ali z nekaj ušivimi procenti inflacije.
Res, lahko bi se neskončno zabavali na račun neznanja,
če bi se ta cvetka rodila npr. v pogovoru treh šlosarjev za
gostilniško mizo. Toda prebral jo je človek, ki je dober mesec
potem postal predsednik slovenske vlade. Edina olajševalna
okoliščina zanj, za nas pa grozljiva, je dejstvo, da je Popit v
zaključku iste seje dejal, da je uvod kolektivno delo
sekretariata. Kolektivno delo ljudi, ki tudi danes vladajo.
Narodu, ki ima tako vodstvo, se res ni treba bati inflacije.
54
SZDL še vedno ni
splošen ljudski parlament - in
verjetno tudi nikoli ne bo!
Mladina, 25. december 1987, št. 44-45
Ni jih bilo tako malo, ki so menili, da bo letošnja volilno-
programska konferenca slovenske SZDL, ki bo 22.12.1987,
nekaj novega. Te varljive upe je med ljudmi vzbudil
predvsem dolg seznam evidentiranih kandidatov za funkcije v
Republiški konferenci, ki je bil objavljen v dnevniku Delo.
Hkrati je bilo slišati več glasov z odgovornih mest, češ da
bodo letošnje frontovske volitve res demokratične in da bo
celo za najvišja mesta na volilni listi več kandidatov. To naj
bi hkrati z novimi, mnogo bolj "odprtimi" programskimi
usmeritvami SZDL zagotovilo, da bi ta organizacija postala
dejanski prostor, v katerem se demokratično oblikujejo
politične odločitve.
Megla pa se je začela hitro razkajati, ko je bil v začetku
decembra objavljen seznam "možnih" kandidatov, na katerem
so ostali skoraj izključno dosedanji politiki. Celo zadnje čase
"najbolj priljubljeni slovenski politik" Jože Smole se je
ustrašil konkurence in predsedstvo RK SZDL je zavrnilo
predlog kandidature Veljka Rusa, češ da nima "političnih
izkušenj". Res kronski argument, vreden organa, ki ga je
sproduciral. Da kakšnih večjih sprememb tudi tokrat ne bo, je
dokončno postalo jasno po objavi Programskih usmeritev in
uvodnega referata v četrtkovem Delu (17.12.1987). Prog-
ramske usmeritve so antiinflacijsko-stabilizacijsko-splošne,
55
morda za spoznanje malo bolj odprte do nekaterih vprašanj
ekologije in družbenih dejavnosti kot pa prejšnja leta.
Smoletov referat pa je pisan predvsem z enim namenom: Ne
izpustiti ničesar. V njem najdemo dejansko vse. Od čestitke
za dan JLA (mimogrede, ta je za en dan prepozna, kajti prva
proletarska brigada je bila ustanovljena 21. in ne 22.
decembra 1941, vendar je bil 21.12.1941 "slučajno" Stalinov
62. rojstni dan, zato smo kasneje "zgodovino" malce
premaknili) pa do družbenega varčevanja.
Vedno znova preseneča zavest, ki žene naše politike v
pisanje govorov in referatov, v katerih hočejo zajeti prav vse.
Ta težnja po totalnosti ni niti korak stran od totalitarnosti,
izvira pa tudi iz kompleksa oziroma podzavestnega
spoznanja, da bi se življenje v deželi odvijalo prav tako dobro
ali pa še bolje tudi brez SZDL in njih samih, zato je za
terapijo seveda treba popisati cele časopisne plahte in v njih
(neuspešno) poskušati zajeti tisto, kar se organizaciji vsak dan
bolj izmika - resnično življenje ljudi. Seveda pa ima tako
"svaštarenje" tudi drug namen, ki je povsem praktičen. Če
obdelaš "vse", si objektivno zelo težko konkreten. Ni ti treba
navajati, predvsem pa ne poglobljeno analizirati konkretnih
dogodkov, pa če so bili v zadnjem obdobju še tako ključni, ni
treba omenjati imen, ni treba razlagati. Samo našteješ in
namečeš. V taki strukturi brez težave pokriješ tudi naslednjo
opredelitev iz uvodnega referata:
"Naša perspektiva je v moderni socialistični
družbi, ki temelji na socialističnem samoupravnem
produkcijskem odnosu".
Če si nekakšno moderno socialistično družbo s podobno
težavo kot nebesa še nekako lahko prikličemo ali pričaramo v
spomin, pa zaenkrat še nikjer nisem zasledil kolikor toliko
logične razlage "socialističnega samoupravnega produk-
cijskega odnosa", na katerem naj bi temeljila naša "perspe-
ktiva", t.j. moderna socialistična družba. Če je odgovor na v
uvodnem odstavku referata postavljeno vprašanje: "KAM IZ
KRIZE?" prej citirana fraza, potem moram reči, da nisem
pripravljen sesti v ta Smoletov vlak rešitve toliko časa, dokler
56
mi ne bo pojasnil, kaj je to "socialistični samoupravni
produkcijski odnos". V tej razlagi naj ne bo spet dvesto fraz,
temveč jasni ekonomski pojmi, za katere cel civiliziran svet
ve, kaj pomenijo. Mnenja sem, da bo tisti, ki bo ta konstrukt
zadovoljivo utemeljil, brez težave dobil Nobelovo nagrado.
Očitno Smole s socialističnim samoupravnim produk-
cijskim odnosom ni mislil na tržno gospodarstvo, kajti takoj
na začetku ostro zavrne vse možnosti po povratku na "staro"
oziroma v "meščansko demokracijo".
Toda kaj sledi v nadaljevanju referata? Globoka misel, ki
demantira vse prej povedano. Takole pravi Smole:
"Svoboda trženja, za katero se zavzemamo, gre z
roko v roki z svobodo misli in besede. Enega brez
drugega ne more biti."
Vsak, ki je pozorno prebral referat, razumel večino zadev
in izluščil bistvo iz fraz, je na tem mestu v brezizhodni
situaciji. Nekaj ne gre skupaj. Pa vendar ni mogoče, da se je
predsednik pri pisanju referata v sredini premislil ali celo
pozabil, kar je zapisal na začetku in zato na tem mestu izjavil
nekaj povsem nasprotnega. Kaj pa je "svoboda trženja z
roko v roki s svobodo misli in besede" drugega kot sam
temelj meščanske demokracije, torej nekaj starega in
preživetega, ki z moderno socialistično družbo, temelječo na
bla bla., odnosu nima ničesar opraviti? Morda pa vendarle še
ni vse izgubljeno? Če je Smole zapisal in seveda razumel ta
stavek o svobodi trženja, misli in besede, potem seveda ve,
da svoboda misli in besede ni uresničljiva brez svobode
političnega organiziranja, da tržno gospodarstvo ni možno
brez konkurence političnih programov in da so z vsemi temi
svobodami neločljivo povezane tudi neposredne volitve in na
njih več kandidatov z različnimi programi. Toda zakaj je
potem Smole na listi sam?
Vsemu skupaj bi nekateri, odvisno pač od politične
opredelitve lahko rekli idejna zmeda, drugi pa bi vse skupaj
lahko imeli za godljo, skuhano po receptu "prenove" ali za
pesek v oči. Da vse skupaj ni kaj dosti več od zadnjega,
nazorno dokazuje predzadnji odstavek programskih usmeritev
57
za prihodnji mandat, v katerem lahko preberemo:
"Sedanje družbene razmere zahtevajo tudi nadaljnjo
demokratizacijo kadrovske politike, v kateri bodo lahko
delovni ljudje in občani dejanski nosilci konkretnih
kadrovskih zadev."
Če jo prevedemo, potem iz te fraze lahko dobimo celotno
argumentacijo za dejstvo, da se je tudi tokrat najožji krog
ljudi odločal o kadrih v "najširši" fronti in da je Smole lahko
sam odločil, ali bo imel na volilni listi konkurenco ali ne.
Prevod bi se glasil:
"Stanje je takšno, da smo še nepogrešljivi. Jasno pa je, da
smo vsi za nadaljnjo demokratizacijo kadrovske politike, v
kateri bodo lahko delovni ljudje in občani dejansko
neposredno volili ljudi in programe, ki jim bodo zaupali.
Seveda pa bomo o tem, kdaj bo napoči čas za to, odločili mi,
ki smo za to najbolj sposobni. Da je temu tako, dokazuje
dejstvo, da smo tu, kjer smo. Zato bo Jože predsednik, Geza,
Viktor in Ciril bodo podpredsedniki, Micka bo vodila AFŽ
itd. itd..."
Ko bo tole pisanje objavljeno, bo verjetno volilno prog-
ramska konferenca SZDL že "uspešno" za nami. Zato ob
koncu iskrene čestitke generalom brez vojske ob ponovnem
ustoličenju.
58
Resolucijski absurdi
Mladina, 15. januar 1988, št. 2
Resolucijske igre v Jugoparlamentu mejijo na absurd. Ob
novih predlogih ZIS-a je jasno, da se nadaljuje igra, v kateri
nasprotniki skušajo drug drugega žejnega prepeljati čez vodo.
Mislim predvsem na ohlapne formulacije v osnutkih oz.
predlogih razvojnih dokumentov in odlokov, ki se dajo
tolmačiti tako ali drugače. Slovenska vlada je celo javno
opozorila delegate, naj zelo pazijo na dvoumne formulacije.
Jasno je, da je nezaupanje napolnilo kozarec do vrha. Kljub
celi seriji koordinativnih sestankov v Beogradu, ki so se
vrstili prvi teden po novem letu, ostaja vtis, da bo tokratni
kompromis, do katerega bo (je) nedvomno prišlo, imel še
krajšo sapo od podobnih v prejšnjih letih. Kompromis je
verjetno rezultat sklepov zvezne partijske koordinacije oz.
zaprte seje CK ZKJ, ki naj bi bila prejšnji teden in ki je
potekala takorekoč "ilegalno", čeprav verjetno povsem v
skladu s poslovnikom. Vladajoča garnitura se je pač
dogovorila, kot se je v danih okvirih možno dogovoriti. Prav
mogoče je, da je bil ta "dogovor" dosežen tudi s
preglasovanjem, kar pomeni, da ga morajo slovenski (in
seveda vsi ostali) komunisti v skladu z načeli demokratičnega
centralizma upoštevati, četudi bi to predstavljalo izdajo
elementarnih nacionalnih interesov.
Najverjetneje pa je v tem partijskem odločanju (namesto
59
skupščine) prišlo do odločitve, ki bo samo podaljševala
sedanjo agonijo gospodarstva. Spremembe deviznega zakona
bodo odložene, prav tako nekateri drugi zakoni in odloki in
resolucija, tudi če bo sprejeta, nima realnega finančnega
kritja. Skratka, poskuša se ohraniti stanje, ki pelje v kaos. Ob
tem pa nobena stran ni sposobna dvigniti pogleda iznad
svojih interesov, potegniti črto in reči bobu bob. Tako razviti
kot nerazviti se sklicujejo na Jugoslavijo, na interese večine,
na dolgoročne interese itd. Značilna je izjava Dušana Šinigoja
v Delu (9.1.1987), ko pravi, da je ..."Slovenija zgolj
odločena pognati voz, ki zdaj drvi navzdol, po bregu navzgor,
saj je sama eden od potnikov na njem. Kdor vse skupaj
ocenjuje drugače, dela krivico vsem delovnim ljudem
Jugoslavije, vsemu gospodarstvu, vsej državi in šele potem
naši republiki."
Če bi bilo res tako, kot pravi Sinigoj, potem bi pomenilo,
da so vsi tisti, ki nasprotujejo slovenskim stališčem, popolni
bebci, ki niso sposobni dojeti tega, kar mi vendarle počnemo
v njihovo lastno korist. Pa ni tako in tega se dobro zaveda
(vsaj močno upam) tudi predsednik slovenske vlade. Naš
politični besednjak itak že po naravi težko prenaša resnico.
Dejstvo je, da v tej Jugoslaviji obstajajo najmanj trije ali štirje
kompleksi, ki bi jim pogojno lahko dejali tudi ekonomije in
ki niti približno nimajo enakih interesov. To se seveda odraža
tudi v političnem življenju in to toliko bolj, kolikor večje so
pristojnosti politike in administracije pri oblikovanju pogojev
produkcije in delitve. Mnogo lažje se je boriti za denar v
skupščini kot pa na trgu, pa čeprav je tega (denarja) realno
vedno manj. Kajti, nikjer ni dokazano, da je brezdelje v
šotoru slabše od garanja v vili. S tega vidika gledano je tudi
sedanje slovensko stališče, kakorkoli morda na prvi pogled s
svojim poudarjanjem vloge trga in ekonomskih zakonitosti
izgleda progresivno, povsem v istem nadstropju stavbe
družbenega spoznanja, le na drugem hodniku. Prav tako svoj
model in koncept vsiljuje drugim in ga razglaša za edino
zveličavnega v državi. Kakorkoli je ta model teoretično
pravilen, ima vsaj dve pomanjkljivosti. Prva je v tem, da
60
obstoječih družbenih razmerah v velikem delu Jugoslavije ni
uresničljiv, druga pa v dejstvu, da v svoji kolikor toliko
radikalnejši ali bolje realnejši inačici ni uresničljiv niti v
Sloveniji. Sedanja enopartijska oblast namreč ni sposobna ne
prenesti in še manj razvijati tržnega gospopdarstva.
Trajna rešitev sedanje krize ni v tem, da se različni
razvojni (bolje nerazvojni) interesi še naprej tepejo za
prevlado v bitki, kjer nikoli ne bo pravega zmagovalca,
temveč v tem, da si zagotovijo svoj prostor pod soncem in se
tam razcvetajo ali posušijo, odvisno od svoje vitalnosti in
strategije. To pa zahteva posege, ki daleč presegajo sedanja
razglabljanja ob ustavnih sprembah. Gre za sočasne
spremembe na vseh treh ključnih političnih vprašanjih.
Demokracija (politični pluralizem), nacionalno vprašanje
(konfederacija) in ekonomija (tržno gospodarstvo).
61
Narobe svet
Mladina, 22. januar 1988, št. 3
V sobotni prilogi Dela (16.1.1987) je neki Martin Ivanič,
arhivar na CK ZKS pojamral nad usodo arhivskega gradiva,
ki da pri nas doživlja dvojno usodo. Po eni strani ga pred
strokovno znanstveno uporabo skrivajo politiki sami, po drugi
strani pa so "zgodovinski" dokumenti žrtev zlorab in
nestrokovne obravnave posameznikov. S tem v zvezi
"nehote" omenja Igorja Bavčarja, ki naj bi s tem, ker je v
Mladini nekajkrat javno opozoril na stališča sedanje vodilne
slovenske garniture v začetku 70. let, ko so rezali napredno
strujo v slovenski politiki, zagrešil "zgodovinopisno
šušmarstvo". Po mojem mnenju je največje in "najtežje"
zgodovinopisno šušmarstvo, ki se pri nas dogaja, črno-belo
slikanje naše polpretekle zgodovine v šolskih učbenikih
oziroma zavestno laganje celim generacijam mladine s
travmatičnimi posledicami, uradno falsificiranje zgodovinskih
datumov in dogodkov (npr. dan ustanovitve prve proletarske
brigade) in predvsem skrivanje dokumentov z raznih tajnih in
zaprtih sej, na katerih je nekaj posameznikov odločalo o
usodi nas vseh. Vsega tega pa v svojih člankih ni počel Igor
Bavčar, temveč prej ljudje, pri katerih je v službi
neprostovoljni advokat Martin Ivanič.
Zgoraj opisani primer je le eden izmed mnogih, ki se pri
nas vsakodnevno dogajajo in ko največji tat najbolj glasno
63
vpije: "Ujemite lopova!" V to kategorijo spadajo tudi
sprenevedanja naših politikov ob frakcijski čistki v Srbiji in
njihove obsodbe v smislu zgražanja nad "neprimernimi
metodami političnega obračuna" in podobno. S tem seveda
teh metod ne zagovarjam in mislim, da so potrebne mnogo
ostrejše kritike, toda ob tem je narobe, da jih obsoja tudi npr.
Franc Šetinc, čeprav sam uživa sadove prav takšnega grobega
političnega obračuna, preko katerega je prišel trdno v sedlo.
Kavčič, Kropušek in Krese so bili v Sloveniji na isti način in
najmanj tako grobo odstranjeni iz političnega življenja kot
sedaj Stambolič ali Pavlovič v Srbiji. Lahko da se je Šetinc v
tem času spremenil. Toda zakaj potem obsojati Miloševiča?
Nikjer ne piše, da se čez nekaj let, ko bo trdno v sedlu, tudi
on ne bo šel demokrata.
V tem narobe svetu pa je jasno vsaj dvoje. Prvič to, da
vodilni tovariši tudi sami pri sebi priznavajo, da so pred 16.
leti naredili grobo politično napako (drugače jih stari citati ne
bi tako motili) in drugič, da je obujanje zgodovinskega
spomina prav zaradi tega zanje sila neprijetno. Normalno je,
da človek z leti spreminja svoja stališča. Recimo, da so jih
naši politiki res spremenili, čeprav je vsaj za nekatere izmed
njih to malo verjetno. Toda, če so tvoja stališča in odločitve
imele težke materialne posledice, če so pripeljale narod ali
državo v hudo krizo in na rob katastrofe, potem je tvoj
izgovor, češ sedaj pa mislim drugače, v vsaki normalni družbi
malo vreden. Ti kar misli drugače, hvala bogu, da te je
končno srečala pamet, toda, lepo prosim, ne misli več v
mojem imenu. Odstopi. Zaupanje je že zdavnaj zapravljeno.
Lahko sicer ostaneš na oblasti, s silo ti jo ne bo nihče jemal,
zakone pišeš sam, zato vladaš legalno, vendar ne legitimno,
bolj kot diktator in ne kot svobodno in demokratično izvoljen
predstavnik ljudstva. Oblast je za oblastnika oblast in na njej
ne piše, na kakšen način mu je prišla v roke, toda kljub
vsemu je v zgodovini večina avtokratov slabo končala.
64
Moja srečanja
z Marincem
Mladina, 19. februar 1988, št. 7
Evidentiranje kandidatov za funkcijo predsednika
predsedstva SRS je v polnem teku. Vse dileme pa se ne vrtijo
okrog možnih različnih kandidatov, temveč predvsem okrog
dileme, ali bo na koncu kot edini kandidat ostal Andrej
Marine ali ne. O tem, da bo Marine nasledil Popita tudi na
funkciji predsednika republike (najprej je za njim prevzel
mandat predsednika CK ZKS), se je v krogih, ki so blizu
izvoru uradnih informacij, govorilo že skoraj dve leti.
Govorice so dobile formalno podlago v zadnjih dneh, ko je
vrsta forumov (najbolj je pohitel slovenski sindikat) Marinea
tudi dejansko evidentirala kot (edinega) možnega kandidata.
Ker se v kadrovski politiki na republiškem vrhu ni še nikoli
zgodilo nič slučajnega, za serijo evidentiranj gotovo stoji
dogovor na najvišjem nivoju. To domnevo potrjuje tudi
pismo Kučana v 6. številki Teleksa, v katerem pripisuje
Andreju Marincu določene zasluge pri pripravljanju strategije
opiranja na lastne sile. Stvar je več ali manj zmenjena. Igro bi
lahko pokvarila ZSMS, ki je evidentirala Stanovnika in
Fabinca, toda glede na konfuzen nastop njenih predstavnikov
na zadnji volilni seji RK SZDL potencialne grožnje s te strani
verjetno nihče več ne jemlje resno. Začela se je tudi medijska
ofenziva. Pojavljajo se članki, pod katerim je podpisan
Marine. Naenkrat imamo pred sabo "demokrata", ki se
65
zavzema za širino, hrabro kritizira Mikuliča in celo glede
kmetijske politike in vprašanja lastnine pristaja na nekatere
kompromise. O tem, kaj je Andrej Marine bil, je bilo v
preteklih številkah Mladine napisanega precej. On je (seveda
ne javno) ocenil to kritiko kot osebni napad oziroma kot
poskus deskriditacije iz revanšističnih nagibov. To bi veljalo
najprej razčistiti. Drži, da z Marincem nimam ravno veselih
osebnih izkušenj. Pozicija, ki jo je zastopal ob zaplembi
gradiva za problemsko konferenco ZSMS o podružbljanju
varnosti in obrambe in stalinističen obračun s poskusom
obrata k samostojnejši vlogi ZSMS pri oblikovanju lastne
kadrovske politike, sta dva primera, ob katerih je prišlo do
najine neposredne konfrontacije. Toda mnogo bolj je od teh
primerov pomembnejša njegova vloga na 29. seji in v
kulturni revoluciji v sedemdesetih letih, katere posledice so
mnogo bolj tragične kot pa posledica njegove čistke v ZSMS
leta 1984. Marine se do te svoje vloge v tistih časih ne
obnaša prav nič samokritično, zato ni nobenih razlogov, da bi
verjeli v njegovo transformacijo. Če bi do nje prišlo, ne bi
bilo nobenih razlogov za tole pisanje, kajti vsak lahko
spremeni svoje stališče, vendar mora za svoja dejanja, kolikor
imajo materialne posledice, jasno odgovarjati. Marine bi v
tem primeru moral odgovarjati tudi za sedanjo polomistično
gospodarsko in politično situacijo, saj je bil v zadnjih dveh
desetletjih na vseh možnih ključnih funkcijah in tudi
Waldheim na njegovem mestu ne bi mogel dokazati, da za
vsa dogajanja ni vedel. Toda pri nas je vse obrnjeno na glavo
in namesto odgovornosti si zaslužni ljudje delijo nove
funkcije. Narodnoobrambna pozicija, ki jo je moč razbrati iz
njegove kritike Mikuliča, bi lahko zaslužila podporo, toda po
mojem mnenju je Mikulič naredil za Jugoslavijo prav toliko
dobrega kot Marine za Slovenijo. Njegova kandidatura
spominja na kadrovsko logiko vseh socialističnih sistemov,
po kateri šefi policije ali državne varnosti slej ali prej
postanejo predsedniki države ali partije. Andrej Marine je
predsednik sveta za varstvo ustavne ureditve SRS ali
poenostavljeno povedano, glavni poveljujoči v državni
66
varnosti.
Če bo Andrej Marine kritike, ki ob njegovi kandidaturi
letijo na njegov račun, enostavno odpravil z levo roko in iskal
razloge zanjo zgolj v osebnih ali revanšističnih pobudah,
potem to lahko pomeni samo dvoje. Lahko je to preprost
manever, s katerim se izogneš odgovoru, lahko pa je tudi
ignoriranje ali nepriznavanje temeljne politične pravice ali
načela demokratičnega volilnega postopka, da se državljani
lahko izjasnijo o kandidatu, ki naj bi bil predsednik njihove
države. Če Marine misli, da so kritike neosnovane in
pogojene zgolj z revanšizmom, potem naj to dokaže na
najbolj preprost način. Kandidira naj na neposrednih
volitvah. Če bo na njih izvoljen, sem pripravljen tole pisanje
ne samo preklicati, temveč pojesti s celo Mladino vred.
Dokler pa bo kandidat na posrednih volitvah, ki jih partija s
pomočjo svojega aparata brez težav kontrolira, toliko časa je
Andrej Marine zadnji, ki bi ga v tem trenutku, usodno
pomembnem za slovenski narod, želel na tem mestu.
Roza Luxemburg je nekoč zapisala, da se socializem brez
splošnih volitev, lahko izrodi v sistem, v katerem nekaj
nadpovprečnih glav z neomejeno energijo vlada mimo volje
ljudstva, le-tega pa uporablja samo kot aparat za ploskanje na
proslavah. Ni pa povedala, kaj se zgodi, če te glave niso
nadpovprečne, temveč povsem povprečne ali celo
podpovprečne. Neka razlika se tukaj uveljavi, čeprav v našem
sistemu ni ravno bistvena. Toliko pa je vendarle pomembna,
da ignoriranje "sedanje kadrovske kuhinje" ne pride v poštev.
67
Akcijska opozicija
Mladina, 11. marec 1988, St. 10
Tri temeljna vprašanja, med sabo povezana in enako
pomembna, obvladujejo danes politično življenje. Gre za
ekonomijo, demokracijo in nacionalno vprašanje. Socialis-
tična ideologija povsod po svetu zanemarja demokracijo in
nacionalno vprašanje (utopično ju skuša presegati), preveč
pozornosti pa posveča ekonomiji in jo tako duši. Jugoslavija
v tem ni nobena izjema.
Opozicija, ki se je oblikovala v zadnjih nekaj letih, je
(predvsem v Sloveniji) segmentirana in deluje v polju
demokracije in nacionalnega vprašanja (nova družbena
gibanja, nekateri mediji, društva). Ekonomija je zanemarjena,
kar je do neke mere razumljivo, saj je monopol družbene
lastnine skoraj popoln. Prav tako je v pogojih striktnega
enopartijskega sistema logično, da je opozicija razbita,
neorganizirana in brez materialnih sil, s katerimi bi podprla
svoje zahteve po spremembah. Zato lahko nastopa predvsem
občasno, akcijsko. Akcijska opozicija je za enopartijski sis-
tem za razliko od organizirane formalne politične konkurence
do neke mere sprejemljiva in celo uporabna ter koristna.
Nastopa razdrobljeno, kar omogoča učinkovito kontrolo. V
Sloveniji je akcijska opozicija brez pomembnejših izkušenj
kar se tiče povezovanja in skupnega izražanja tudi
najsplošnejših zahtev.
69
Poskus skupnega nastopa v obliki zahteve po
referendumu o ustavnih spremembah je odprl vrsto vprašanj,
ki so se pred tem korakom zdela manj pomembna. Eno od teh
je vprašanje dvojne vloge novih družbenih gibanj. Poleg tega,
da se ukvarjajo z vprašanji, ki so njihov primarni interes in ki
jih pravzaprav konstituirajo kot taka, so gibanja prisiljena
delovati tudi v sferi politike, da si tako zagotavljajo prostor, v
katerem lahko sploh obstajajo. To je kruto dejstvo in vsak
posiljen beg v prisilno nepolitičnost hromi hkrati tudi
osnovne interese NDG.
Drugo vprašanje je problem komunikacije med posa-
meznimi jedri akcijske opozicije. Skupni imenovalec je
očitno mnogo manjši, kot bi si lahko želeli in kot bi bilo
koristno. Dejstvo pa je, da je za dosego splošnih ciljev tak
skupni imenovalec potreben. Prav tako kaže, da je skupna
osnova nastopa akcijske opozicije lahko le večji ali manjši
kompromis, kar je po svoje povsem logično, zato nestrpne
reakcije ne vodijo nikamor.
Kljub vsemu so zahteve po demokratičnem postopku pri
sprejemanju ustavnih sprememb in poziv k podpisu teh
zahtev, ki jih v tej številki Mladine objavlja večje število bolj
ali manj neodvisnih skupin, društev in gibanj, zgodovinski
korak. Dejstvo je, da akcijska opozicija ne more ostati večno
nepovezana in niti ne samo akcijska. Slej ko prej preraste v
organizirano politično opozicijo ali pa jo razbijejo v ilegalne
in neučinkovite skupinice. Taka ali drugačna usoda pa je v
mnogočem odvisna tudi od nje same, njene širine, pluralizma,
strpne komunikacije in nenazadnje od njene elastičnosti in
učinkovitosti. Ustavne spremembe so vsekakor nujno polje
skupnega nastopa, skupni nastop pa je že prvi pogoj za
učinkovitost.
70
Cilji in sredstva
Mladina, 22. april 1988, St. 16-17
"Pomembno je, da smo bili uspešni, ne pa da razkrivamo
svoje metode in sredstva", je dejal Ivan Jakič, svetovalec
republiškega sekretarja za notranje zadeve v 11. številki
Mladine. Malo je takih, ki bi si želeli neuspešno policijo, še
manj pa je verjetno tistih, ki bi zlahka pristali na Jakičevo
argumentacijo cilja. Še kako je pomembno, s kakšnimi
metodami in sredstvi prideš do uspeha, posebno če operiraš s
posebnimi pooblastili in možnostjo fizične prisile, kot je to v
primeru policijskih metod in sredstev. Prav tukaj morajo biti
pravila igre najbolj jasna, nedvoumna in preverljiva.
Glavni problem pa se ne skriva v citiranem odgovoru
svetovalca republiškega sekretarja, temveč v dejstvu, da je
Jakiču uspelo v svojem intervjuju dokazati, da so naši zakoni,
ki urejajo pisemsko tajnost in tajnost drugih občil in sporočil
ter varstvo človekovih pravic na tem področju tako
raztegljivi, da policiji dejansko omogočajo, da ne razkriva
svojih metod in sredstev, kar pomeni, da ni pod kontrolo
javnosti. Kdor verjame, da Svet za varstvo ustavne ureditve
(ki je sestavljen iz visokih politikov) opravlja družbeno
nadzorno funkcijo nad delom službe državne varnosti in
organov za notranje zadeve, potem naj mi pojasni, zakaj te
službe niso nikoli učinkovito posredovale v primerih
političnogospodarskega kriminala tipa Agrokomerc, ki so mu
71
botrovali visoki politiki.
Prepričanost v svoje sveto poslanstvo in cinizem, ki veje
iz odgovorov Ivana Jakiča, ima torej vsaj delno svojo realno
osnovo. Pri nas se še ni zgodilo, da bi kak visok policijski
funkcionar odletel s položaja, ker bi neupravičeno kršil
tajnost sporočil ali nedotakljivost stanovanja (razen morda
Rankoviča, čeprav so bili mikrofoni v njegovem primeru
najverjetneje zgolj kost za ljudstvo) oziroma da bi bil proti
policiji uporabljen 69. člen kazenskega zakona, ki sankcionira
te kršitve. To pomeni, da imamo ali nezmotljivo policijo ali
pa da le-ta ni pod ustreznim nadzorom. V obeh primerih pa je
logično, da je občutljiva in alergična na vsako najmanjšo
kritiko. Reakcije so nič manj kot take:
" Na koncu naj vam omenim, da ne bi bilo slabo, če bi
prebrali nekaj malega o metodah specialne vojne. Spomnite
se le Čila, kjer so s takimi metodami zatrli Allendejevo
demokracijo in vzpostavili strahovlado Pinochetovega režima.
In odpiranje določenih vprašanj, ki vznemirjajo ljudi, je ravno
pravšnja priprava terena za kaj takega." (Jakič v omenjenem
intervjuju.)
Če boste torej doma s pomočjo soseda radioamaterja
slučajno odkrili po zidovih mikrofone oziroma mini-
oddajnike, nikar tega ne širite okoli. Še manj to napišite v kak
časopis, saj poleg tega, da vam to ne bo prav nič pomagalo,
ker na mikrofonih ni podpisa republiškega sekretarja in vam
jih teoretično lahko podtakne kdorkoli, npr. CIA ali pa
ljubosumni sosed, s tem vznemirjate druge ljudi in tako
pripravljate teren za strahovlado à la Pinoche. Tega si pa
gotovo ne želite.
Zadnje čase je bilo nekaj svežega vetra v slovenski politi-
ki, zato bi bilo koristno, če bi malo zapihalo tudi v policiji.
Za začetek bi bil že velik uspeh, ko bi se v bodoče z novinarji
v imenu policije pogovarjali ljudje, ki javnosti ne podcenju-
jejo in ki znajo odgovoriti na profesionalna novinarska
vprašanja. Nadaljevati pa bi morali z učinkovitim pravnim
varstvom državljanov in učinkovito družbeno kontrolo nad
delom policije, kar mora biti vsebina nove republiške ustave.
72
Državna skrivnost
Mladina, 20. maj 1988, St. 20
V politiki se dogajajo stvari, ki si jih mnogokrat ne
znamo razlagati. Če vemo, da je tukaj malo slučajnosti in
naključja, potem je jasno, da lahko razloge iščemo tudi v
zakulisnih igrah.
Odločanje v zaprtih in tajnih krogih je v našem sistemu
zaradi njegove enopartijske narave razmeroma normalen
pojav, poleg tega pa je kreatorjem ključnih političnih
odločitev dana (od njih samih) možnost, da svoje početje
pravno formalno skrivajo za različnimi vrstami (državna,
vojaška, uradna) in stopnjami (interno, zaupno, strogo
zaupno) tajnosti.
Prva in zelo priljubljena oblika zakulisne politične igre pri
nas je dogovarjanje v neformalnem krogu, npr. na lovu
oziroma po njem. To je pogosta oblika koordinacije na ravni
republiških in pokrajinskih oligarhij v Jugoslaviji. Včasih je
funkcionirala tudi na ravni federacije, vendar je po Titovi
smrti ta koordinacija postala nemogoča. Povsem so jo
zamenjale "bolj legalne" zaprte seje dveh najvišjih organov,
predsedstva partije in države, ki se ponavadi sestajata kar na
skupnih sejah, kar je dokaz, da zelo intenzivno ločujemo
partijo od države. Na teh sejah se odloča o zelo usodnih
zadevah, tako da so seje skupščine, ki ponavadi sledijo
(običajno ob koncu leta, proračun, resolucija) tem tajnim
73
dogovorom, zgolj burke ali kvečjemu zgovorna slika posledic
vnaprejšnjega poenotenja včasih tudi povsem različnih zahtev
republik in pokrajin.
Takim sejam praviloma sledijo govorice. Včasih se
pojavijo tudi deli dokumentov, zapisnikov, povzetkov,
magnetogramov ali posamezne razprave s take seje, ki po
nevidnih kanalih zaidejo v javnost. Praviloma to niso nikoli
celovite informacije, temveč zgolj izseki, s katerimi skušajo
republiška vodstva vzdrževati linijo, ali pa usmeriti zelo
pomembne neformalne tokove obveščanja - govorice. Reci-
mo, da lahko tako v Srbiji dokaj širok krog ljudi prebere, kaj
je na določeni tajni seji rekel Miloševič, v Sloveniji pa, kaj
Šetinc ali Kučan. Skoraj nemogoče pa je iz avtentičnih virov
zvedeti, kakšna je bila celotna razprava ali njeni konkretni
zaključki, ki so običajno kompromis.
Tako si politiki na eni strani zagotovijo bolj ali manj
javno podporo, na drugi strani pa širši manevrski prostor za
razlago dogovorjenega.
Kratko tukaj dolgoročno potegne tisti, v imenu katerega
se vlada. Ljudstvo. Še bolj kratko pa tisti, ki na podlagi
določenih drobcev informacije, ki je namerno ali slučajno na
tak ali drugačen način pricurljala skozi filtre tajnosti, dela
preveč optimistične zaključke za svojo ali širšo rabo.
Normalno za ta naš svet je, da v vsaki državi politika
odloča tudi v zakulisju, predvsem v zvezi z vojsko in zunanjo
politiko. Toda za primere, ko se na tajnih sejah odloča o
stvareh iz pristojnosti parlamenta, lahko temu ne glede na
nivo odločanja z mirno vestjo rečemo spletkarjenje in mani-
pulacija, ne pa varovanje državnih skrivnosti. Isto poime-
novanje lahko uporabimo tudi za manipulacijo z javnostjo s
pomočjo posameznih razprav, ki sicer so, vendar jih uradno
ne sme biti.
74
Stane Kavčič
Mladina, 10. april 1987, št. 14
Saj ni treba vsega naenkrat povedati", je dejal Stane
Kavčič, ko je dober mesec pred smrtjo izročal odgovore na
vprašanja v svojem zadnjem intervjuju. Z Igorjem sva bila
mnenja, da bi bili odgovori lahko še bolj neposredni, tudi
osebni, tako kot so bili naši razgovori ob intervjuju. Toda
Stane Kavčič nikakor ni hotel v ospredje postavljati svoje
osebne usode, kolikor se je v tem primeru temu sploh mogoče
izogniti, poleg tega pa je kljub 15 lemi izolaciji ostal politik.
Nastopati je treba odločno in načelno, toda postopoma in v
skladu z realno oceno situacije. Tega se je držal ves čas
svojega političnega dela, tudi ob odstopu. Poleg tega je menil
(in midva z njim), da bo še mnogo priložnosti za razgovore in
intervjuje. Imel je jasno misel in spomin, ki bi mu ga zavidal
računalnik pete generacije. Dogovarjali smo se za objavo
njegovih avtorskih člankov in študij, ki so nastali v zadnjem
desetletju oziroma člankov, ki jih bo še napisal. Intervju naj
bi bil šele njegov prvi pravi glas v javnosti po tolikih letih,
še bo čas.
Na žalost se je zgodilo drugače. Prvi intervju je postal
tudi zadnji. Marsikaj bo sedaj teže. Mnogo teže bo razjasniti
na desetine podrobnosti, ki lahko vsaka zase ali v medsebojni
povezavi tvorijo pomemben delček slike nekega časa, v
katerem se je med drugim odločalo tudi o vseh poglavitnih
75
dilemah, ki so danes spet prisotne, le da v ostrejših variantah.
In možnosti so mnogo manjše, če pomislimo samo na
dvajsetkrat večji dolg. Naš zaostanek za razvitim svetom se je
v tem času močno povečal. 15 let, dobršen del aktivnega
življenja generacije, je nekdo požrl. Nobenega dvoma ni, da
je bila alternativa, ki se je izoblikovala v Jugoslaviji v letih
1965 - 1972 in ki je bila s partijsko čistko 1971 in 1972
kadrovsko obglavljena, ideološko in politično opljuvana in
ekonomsko onemogočena, neprimerno bolj napredna,
demokratična in gospodarsko učinkovita, kot pa kvazi
samoupravni model birokratske vladavine, ki se je začel
uveljavljati po letu 1971. Razen nekaterih rešitev v zvezi z
decentralizacijo federacije (ki so sedaj v postopku ustavnih
sprememb najbolj ogrožene), je uveljavljeni model pridelal
zelo malo dobrega, a ogromno gospodarsko in moralno
breme, ki bo ostalo vtisnjeno v kolektivni spomin vsakega
naroda v tej Jugoslaviji posebej.
A glej. Prav tisti, ki so na tem kljusatem modelu prijahali
v ta naš čas, poskušajo sedaj ponovno odkrivati Ameriko, t.j.
ekonomske zakonitosti, tržno ekonomijo, samostojnost
gospodarskih subjektov, svetovne kriterije proizvodnje itd.
Brez vsakega sramu. In vsi skupaj smo v sistemu, ki pozna
odgovornost zgolj za majhne kraje in besedni delikt, ne pa
tudi za milijardne zgrešene gospodarske in politične naložbe,
lahko še srečni, da je temu tako. Vse je skoncentrirano na
upanju, da bo vladar spregledal, da bo vladar pravičen, da bo
vladar racionalen, da bo vladar zdržal pred pritiski od drugod.
Koliko časa se lahko to obnese, sam bog ve.
In po vsem tem ob odprtem grobu nekoga, ki je na ta
ozemlja stopil že desetletja pred njimi, pa so ga zaradi tega
politično likvidirali, še enkrat preberejo obsodbo, s katero so
ga pred 15. leti odstranili izmed sebe. Koliko je bilo to z
njihovega stališča (ne)racionalno, bo pokazal čas. Bilo pa je
človeško skrajno neokusno in dokaz, da se kontinuiteta neke
politike nadaljuje tudi vsebinsko in ne samo personalno. V
ponovno premišljevanje se sama vsiljuje misel o perspektivah
politike, ki jo vodijo ljudje, ki so dolga leta vztrajno klali
76
peteline, ki so hoteli napovedati nov dan oziroma kateri so iz
svojega kroga odrivali vse, ki so hoteli preseči neko dogmo,
dogmo kominternovskega socializma, kot je temu dejal Stane
Kavčič. In pokazalo seje, da so bili "uspešni". Skoraj nikogar
nimajo več med sabo, ki bi bil še sposoben iskati poti naprej
in s tem le nekako legitimirati obstoječo oblast tudi dejansko,
ne samo z ukradeno zapovedjo diamata o zgodovinski
poklicanosti partije. In še eno dejstvo vsakič znova požene
mraz v kosti. Kako preprosto so izmed sebe odstranili
človeka, ki je bil celih 25 let v vrhu Slovenske in deloma tudi
Jugoslovanske politike. Ni resnejšega opozorila od tega za
vse bodoče politike, ki so kolikor toliko navajeni ali sposobni
misliti s svojo glavo.
Od Staneta Kavčiča se je prejšnji torek poslovila
predvsem njegova generacija. Mladih je bilo na njegovem
pogrebu zelo malo. Tu je zmagovalcem uspelo. Ne samo da
so ga odvrgli kot vrečo peska, da bi se njihov balon oblasti
navidezno bolj brez ovir in hitreje dvigal, temveč so ga po
stari kominternovski navadi hoteli izbrisati iz zgodovine, iz
vedenja generacij, ki so prihajale. V šoli in na fakulteti o
njem skoraj nismo slišali ničesar. Le po ovinkih so govorili o
njem kot o liberalu, ki je baje hotel odcepiti Slovenijo in jo
predati v roke emigraciji. Malodane s strahom je profesor
izgovoril njegovo ime. Celo nekaj tednov pred njegovo
smrtjo smo lahko v Teleksu brali o njem laži, ki jih je lahko
kot take dokazal pred javnostjo šele po smrti. Kdo se ne bi
razburjal ob dejstvu, da se nekdo na poseben način celo hvali
s tem, češ da je Kavčič še vedno v partiji, čeprav je zelo
dobro ali najbolje obveščen o poskusu, s katerim se ga je
kljub drugačnem dogovoru v političnem vrhu poskušalo
spraviti iz nje.
Celo zakon so spremenili, ker je potem, ko je bil
prostovoljno "odstopljen", po mnenju nekaterih dobil
previsoko penzijo. A ni bil prizadet samo on in ustavno
sodišče je po pritožbah zakon moralo razveljaviti.
Ni mi težko razumeti, kako strašen je občutek, ko se
okrog tebe dogajajo stvari, h katerim bi imel marsikaj dodati,
77
če bi seveda mogel. Takrat začneš razmišljati, kaj je v bistvu
za človeka hujše: pravi ali politični umor. Petega maja 1984
je Stane Kavčič napisal Mladini odprto pismo, v bistvu
pojasnilo k odgovorom Ivana Krefta (Intervju z Ivanom
Kreftom, Mladina, št. 18, 3.5.1984) v zvezi z Dachauskimi
procesi. V njem je pojasnil svojo vlogo pri prizadevanjih za
rehabilitacijo po nedolžnem obsojenih v teh procesih. Pismo
je bilo napisano jasno in povsem argumentirano z dokazi.
Gede na to, da ni uporabljal ključnih imen, pa tudi ni bilo
preveč "nevarno". Vendar je bila reakcija oblasti tako ostra,
da je bilo pismo umaknjeno prej, preden bi lahko prišlo do
uradne zaplembe revije. Takrat je Kavčiča po telefonu
poklical nekdo iz prve garniture, ki je v času njegovega
odstopa ravno zaključeval politično pripravništvo in mu dejal,
da dejstva, ki jih je navedel v pismu sicer povsem držijo, da
pa pismo ne bo objavljeno, ker "Kavčič ni kdorsibodi". Strah
ima pač velike oči. Hkrati se je po Ljubljani razširila laž, da
je Kavčič ob svojem odstopu obljubil, da se v javnosti ne bo
več oglasil. Poskus moralne diskreditacije, vreden šole, katere
produkt so med drugim tudi Dachauski procesi. In spet so
pretekla skoraj tri leta, preden je imel možnost, da je vsaj
napol javno zavrnil to laž.
Ob koncu je treba reči še nekaj. Prepričan sem, da tudi v
primeru, če bi v začetku sedemdesetih let v Sloveniji in
Jugoslaviji zmagala naprednejša varianta socializma, danes ne
bi šlo vse gladko. Prav tako bi sedaj ali pa bolj verjetno pet
let prej potekale razprave o ukinitvi smrtne kazni, verbalnem
deliktu, priznavanju ugovora vesti itd., toda na drugi strani bi
sedelo več ljudi, ki ne samo da so pripravljeni na dialog,
ampak so zanj tudi sposobni, ki na argumente odgovarjajo z
argumenti in katerim oblast v rokah ni njihov največji
življenski cilj, za katerega so pripravljeni prodati svoja načela
in prepričanje. In vse skupaj bi potekalo na vsaj znosnih
ekonomskih osnovah.
Naj namesto zaključka iz zadnjega intervjuja s Stanetom
Kavčičem (v celoti bo izšel v št. 99/100 časopisa za kritiko
znanosti konec aprila) navedem naslednji citat, ki priča, da se
78
je poleg z ekonomijo ukvarjal tudi z vprašanji in dilemami, ki
so za današnjo politiko še vedno pregloboka reka:
"Civilne družbe se ne da nacionalizirati ali prepovedati.
Ona je tu in živi svoje življenje, če ne drugače, pa v
nezadovoljstvu, željah ali upanju ljudi. Če naj bo socializem
višja stopnja svobode človeka, potem mora biti tudi civilna
družba v njem na višji stopnji človeške in politične kulture,
kot poseben izraz te njegove svobode. Če bo in kako dolgo
bo svobodo človeka in njegov pluralizem mišljenja in
delovanja mogoče v naši družbi držati in imeti v sedanjem
modelu političnega sistema, tega ne vem. Ne želim
prerokovati. Vem samo, da je svoboda človeka, njegova
zavest in prepričanje primarna."
79
Mi smo odprti
Mladina, 8. april 1988, št. 14
Poveljstvo Ljubljanskega armadnega območja je za
Tiskovni svet pri RK SZDL Ljubljana pripravilo gradivo z
naslovom "Kratek pregled informiranja javnosti v letu 1987",
ki nosi datum marec 1987. V njem poveljstvo LAO
predstavlja številčne podatke o prisotnosti problematike SLO
in DS in še posebej JLA v 19. glasilih v Sloveniji ter analizira
pisanje teh glasil o vojaških zadevah. V osrednjem delu
gradiva je vzeto pod lupo kritično pisanje o JLA. Našteti so
stavki iz Mladine, Katedre, Tribune, Nove revije in Teleksa,
za katere avtorji "pregleda" smatrajo, da predstavljajo vrh
sovražnega pisanja o vojski. Vse to je ponavljanje 40 let stare
zgodbe, v kateri je vsaka kritika armade sovražno dejanje. O
tem se ne splača več izgubljati besed. Morda velja omeniti le
vnaprejšnje zavračanje očitkov, po katerih naj bi bili
spodrsljaji v uredniški politiki posameznih glasil v zvezi s
pisanjem o JLA povezani z zaprtostjo armade oziroma virov
informacij o dogajanjih v njej. Avtorji gradiva pravijo, da
LAO ni zaprto in da v zadnjih sedmih letih niso zavrnili "niti
ene zahteve ali pobude kateregakoli novinarja ali uredništva o
katerikoli temi v Ljubljanskem armadnem območju." Morda
bi človek še verjel, če ne bi že na samem gradivu, iz katerega
to citiram, črno na belem, s klicajem in podčrtano, pisalo: Za
interno uporabo! Pa v njem ni nobenih vojaških skrivnosti,
81
kvečjemu bi ga bilo treba skriti pred javnostjo iz sramu.
Druga stvar, ko smo že pri odprtosti, pa je izredno aktualna
tema, ki je bila že nekajkrat predmet pobud in vprašanj, tudi
novinarskih in ki se poleg tega kar najbolj neposredno nanaša
tudi na Poveljstvo ljubljanskega armadnega območja. Gre
seveda za govorice o njegovem ukinjanju. Sprašujem torej
odprte vire informiranja, ali bodo ukinjeni ali ne? Odgovor bi
rad dobil prej, preden bo to izvršeno dejstvo.
Ključno v gradivu, ki je predmet tega komentarja, pa je
ugotovitev avtorjev na 3. strani, ki se glasi: "Kajti
'proizvodnja' pripadnikov JLA sta bojna pripravljenost in
politična enotnost. Pomembna so tudi druga vprašanja,
vendar so ta zlasti v funkciji temeljnih nalog." (podčrtano v
citiranem tekstu).
Bojna pripravljenost brez dvoma je glavni "produkt"
vsake mirnodobne armade in seveda tudi JLA. Vprašanje pa
je, koliko je to lahko politična enotnost. Upam si trditi, da
je ta ugotovitev avtorjev gradiva močno protiustavna. Ustava
namreč jamči vsakemu posamezniku "svobodo misli in
opredelitve" (166. člen ustave SFRJ). Vojaška obveznost pa
je po naših zakonih splošna. Pripadniki JLA morajo postati
vsi moški državljani, v kolikor so zdravstveno sposobni.
Prisiljeni so torej preživeti leto dni v armadi, v instituciji,
katere namen naj bi bila proizvodnja "politične enotnosti".
Politična enotnost je lahko produkt politične organizacije, t.j.
stranke, ne pa produkt vojaške organizacije. JLA pa niti po
ustavi in zakonih niti po tem, za kar se sama ima (sodeč po
izjavah njenih najvišjih predstavnikov) nima ambicij po tem,
da bi postala politična organizacija. Nasprotje med izjavo
v gradivu in ustavo je očitno. Svetujem torej Poveljstvu
Ljubljanskega armadnega območja, naj si prebere ustavo,
kajti logično bi bilo, da človek pozna stvar, ki naj bi jo branil.
Prav tako pa svetujem Tiskovnemu svetu, ki na to izjavo ni
reagiral tako, kot bi bilo treba, da neha podpirati težnje po
spreminjanju vojaške organizacije v politično. Ni namreč
neobičajno, če se te težnje v vojski pojavljajo, nenormalno je,
kadar jih politika podpira.
82
Vsem tem analizam kritičnega pisanja glasil in napadom
na mladinske medije na rob pa je treba zapisati še nekaj. Leta
1982, 1983 in 1984 je mladinska organizacija v Sloveniji
dokaj previdno odprla nekaj vprašanj v zvezi z dolžino
vojaškega roka, odnosi v armadi, zlorabo instituta tajnosti za
prikrivanje neznanja in nestrokovnosti itd. in skušala
vzpodbuditi razpravo o teh vprašanjih v različnih organih,
predvsem v SZDL. Ti poskusi so bili kljub svoji
"nedolžnosti" zatrti na zelo grobe načine. In ni jih zatrla
vojska, zatrla jih je slovenska politika, takratno (in deloma
tudi še sedanje) politično vodstvo. Isti ljudje, ki danes tarnajo
nad svojo "gasilsko" funkcijo, niso pa sposobni dojeti, da se
družbena vprašanja in problemi, če jih danes zatreš, čez nekaj
časa ponovijo z mnogo močnejšim glasom in težjimi
posledicami za tistega, ki je odgovoren, da se niso
pravočasno reševala.
83
II. del
Vojaško
vprašanje
Za skrajšanje
vojaškega roka
Mladina, 24. februar 1983, St. 8
Služenje vojaškega roka je specifična oblika vojaške
vzgoje, ki se je izoblikovala hkrati z nastajanjem stalnih
armad na podlagi delne ali splošne vojaške obveznosti. Prav
tako kot sam obstoj stalne armade je tudi ta oblika vojaške
vzgoje tesno povezana s protislovji razredne družbe. Služenje
vojaškega roka je najbolj dodelana in razvita oblika vojaške
vzgoje v svetu /in pri nas/, saj so ji dolgoletna tradicija in
izkušnje tovrstne vzgoje v različnih političnih sistemih
omogočili visoko učinkovitost.
Dolžina služenja vojaškega roka je danes v posameznih
državah zelo različna. Nekje presega 3, celo 5 let, prav tako
pa imamo mnogo primerov, kjer je čas služenja krajši kot eno
leto. Odvisen je od družbene ureditve, obrambne oziroma
vojaške koncepcije, geostrateškega položaja itd.
Marksistični misleci, predvsem Engels in Lenin, pa tudi
Marx, so v okviru svojih pogledov na oboroženo silo
izoblikovali tudi odnos do stalne armade. Marksistična kon-
cepcija oboroženega ljudstva, ki je popolnoma uresničljiva
šele takrat, ko v bistvu ne bo potrebna nobena sila /ure-
sničevanje te koncepcije je najtesneje povezano z odmiranjem
države/ predpostavlja postopno odpravo stalne armade ter
njeno nadomeščanje in preseganje njene vloge same z
različnimi oblikami, ki naj bi se kar najbolj približevale
87
"oboroženemu ljudstvu". To z drugimi besedami pomeni, da
je postopna odprava stalne armade povezana oziroma
pogojena s postopnim krajšanjem vojaškega roka.
Ferdinand Lassalle /1825-1863/je že v prejšnjem stoletju
zagovarjal šestmesečni vojaški rok /v Prusiji/. Menil je, da je
šestmesečno urjenje dovolj učinkovito, hkrati pa onemogoča,
da bi se vojaki navzeli posebnega duha "vojaške kaste".
Prav tako je Nemška socialdemokratska stranka v drugi
polovici prejšnjega stoletja v nasprotju s prusko uradno
politiko krepitve stalne armade zagovarjala milično vojsko z
minimalnim kadrovskim rokom. Podobno je bilo stališče
celotne II. internacionale.1
V prid zahtevi po spremembi oziroma skrajšanju voj-
aškega roka pri nas govori danes tudi argument, ki je nekoč
podpiral povsem nasprotno trditev in ki je med drugim prisilil
Lenina, da je deloma spremenil svoje stališče o takojšnji
odpravi stalne armade med oziroma po zmagi socialistične
revolucije. Ta argument se imenuje učinkovitost /seveda je
mišljena učinkovitost napram "zunanjemu" sovražniku/.
Pri programiranju in izvedbi vojaške vzgoje v JLA se
premalo upošteva predhodno obrambno znanje mladincev
/čeprav iz znanih vzrokov še zdaleč ni zadovoljivo/, kar je
neracionalno. O tem je govoril tudi tovariš Tito, ko se je na
seji Sveta za LO leta 1970 zavzel za skrajšanje vojaškega
roka z 18 na 15 mesecev. Dejal je: "Premišljeval sem o tem,
ali je potrebno, da naši obvezniki služijo vojaški rok 18
mesecev, bolj točno povedano, mar je potrebno, da vsi tisti,
ki se urijo v teritorialnih enotah, služijo 18 mesecev. Mislim,
da mladincem, ki opravijo to urjenje, ni treba, da se ponovno
učijo vsega tistega, kar so do takrat delali in obvladali. Saj so
se učili ravnati z vsem lahkim orožjem. Treba je samo
pogledati, koliko in kje. Sredstva, ki bi jih tako prihranili, bi
lahko delno prenesli na pouk teritorialnih enot."2
'M. Britovšek, Stavovi II. internacionale prema ratu in kolonialnom pitanju,
Beograd 1965
2Iz govora Josipa Broza Tita na seji sveta za ljudsko obrambo, 3. julija 1970, Tito
88
Pri programiranju in izvedbi vojaške vzgoje v JLA se
premalo upošteva predhodno obrambno znanje mladincev
(čeprav iz znanih vzrokov še zdaleč ni zadovoljivo) kar je
neracionalno. O tem je govoril tudi tovariš Tito, ko se je na
seji Sveta za LO leta 1970 zavzel za skrajšanje vojaškega
roka z 18 na 15 mesecev. Dejal je:
"Premišljeval sem o tem, ali je potrebno, da naši ob-
vezniki služijo vojaški rok 18 mesecev, bolj točno povedano,
mar je potebno, da vsi tisti, ki se urijo v teritorialnih enotah,
služijo 18. mesecev. Mislim, da mladincem, ki opravljajo tu
urjenje, ni treba, da se ponovno učijo vsega tistega, kar so do
takrat delali in obvladali. Saj so se učili ravnati z vsem
lahkim orožjem. Menim, da bi jim se glede na to morda lahko
skrajšal rok služenja. Treba je samo pogledati koliko in kje.
Sredstva, ki bi jih tako prihranili, bi lahko delno prenesli na
pouk teritorialnih enot".
Obstoječa oblika vojaške vzgoje, pri kateri glavnino
znanja dobimo v kratkem obdobju med služenjem vojaškega
roka, tega pa potem na nekajdnevnih vsakoletnih vojaških
vajah le za silo dopolnujemo in še bolj za silo dograjujemo z
novimi spoznanji, je v nasprotju z hitrim razvojem vojaške
znanosti in vojaške tehnike. Vsestranski hiter razvoj tega po-
dročja terja permanentno izobraževanje, to je stalno
dograjevanje pridobljenih znanj pri vsakem posamezniku.
Obrambna oziroma vojaška vzgoja v obliki služenja
vojaškega roka v dolžini 15 mesecev tako ni učinkovita.
Sodobne razmere terjajo kratko začetno uposabljanje, nato pa
stalno obnavljanje, izpopolnjevanje in dograjevanje tega
znanja z novimi dosežki, tako da usposobljenost vsakega
posameznika oz. "obveznika" v rezervni sestavi ne pada,
ampak ostaja v najslabšem primeru na enaki ravni, glede na
stalno se spreminjajoče okoliščine sodobnega vojskovanja.
Tak sodobnejši in učinkovitejši način vojaške vzgoje je
o splošni ljudski obrambi, Slovo ljubve, Beograd, str. 65
89
možno doseči z enakimi ali manjšimi sredstvi, z ustrezno
prerazporeditvijo organizacijskih, kadrovskih in materialnih
možnosti oz. s postopnim prenosom večjega dela tovrstne
vzgoje na teritorialno obrambo kot specifično obliko
miličnega načina organiziranja obrožene sile v našem
konceptu. Velike rezerve pa so še v samoizobraževanju ter
nujni povezavi vseh obstoječih oblik obrambne in vojaške
vzgoje.
Perspektiva je v krepitvi vseh, danes ponekod skoraj
zaničljivo imenovanih "oblik izvenarmadne vzgoje", ki
morajo skladno z razvojem splošne ljudske obrambe in
družbene samozaščite, kot naše specifične inačice uresni-
čevanja zamisli o oboroženem ljudstvu, postopoma nado-
mestiti včasih preveč poveličevano "armadno vzgojo".
V zvezi s spremembo zakona o vojaški obveznosti, ki je
prav sedaj aktualna (pojavljajo se namreč težave s tako-
imenovanim "dosluženjem" roka v dolžini 3. mesecev po
končanem oziroma prekinjenem študiju, ki je v zakonu
naravnost "genialno" opredeljeno), je bilo v zadnjem času
podanih vrsta predlogov za skrajšanje vojaškega roka s 15. na
12 mesecev. S tem bi rešili vrsto problemov, ki so se odprli
po uvedbi novosti iz zakona o vojaški obveznosti iz leta 1980.
Vendar je predstavnik Zveznega sekretariata za ljudsko
obrambo v začetku letošnjega leta v zvezni skupščini zavrnil
vse te predloge in sicer z argumenti, ki v nekaterih primerih
ne vzdržijo niti laične kritike. Rečeno je bilo, da bi o
predlogih veljalo razpravljati po letu 1985 in še to samo v
primeru, če bo takrat uvedeno obvezno služenje vojaškega
roka za ženske.
Zvezni sekretariat vidi rešitev vseh problemov v
strnjenem 15. mesečnem služenju vojaškega roka, kar pa bi
imelo v primeru dejanske realizacije za posledico izgubo dveh
študijskih let ali pa v najboljšem primeru reorganizacijo
univerzitetnega študija v smislu nadaljnjih premikov začetka
študijskega leta, premika vpisov, sprejemnih in popravnih
izpitov itd.
Dodajmo še to, da niti ZSMS, še manj pa celotna mlada
90
generacija o spremembah, ki se "baje" pripravljajo ni
obveščena, prav tako pa ni imela skoraj nikakršnega vpliva
oziroma možnosti vpliva na posamezne določbe zakona, med
drugim tudi na opredelitev dolžine služenja vojaškega roka.
Namesto mladih, ki so skoraj 100 % izvrševalci zakona o
vojaški obveznosti, je o njegovi vsebini odločal "zaostren
mednarodni položaj", nedodelan sistem mobilizacije, "iz
birokratsko-etatistične logike izpeljana zahteva po krepitvi
stalne armade" oziroma popularno povedano: odločala je
"složena" situacija. Kje je tukaj /navsezadnje/ naša
koncepcija? Doklej tako?!
91
Prispevek
k marksistični opredelitvi
obrambe in varnosti
proletarske države
Mladina, 24. marec 1983, št. 12
Obrazložena sila proletariata se oblikuje med revolucijo.
Nobenih pravil ni, ki bi obče veljavno predpisovala njeno
"formiranje".
Oboroženo silo proletariata tvorijo delavci, delavci-
vojaki, vojaki, iteligenca, kmetje, sprva dokaj pisana druščina
"oboroženega ljudstva", ki v toku revolucionarnih dogajanj
dobiva svojo specifično obliko, ki je vedno družbeno-
zgodovinsko pogojena in prilagojena specifičnim razmeram.3
Posebno zanimiva (predvsem glede na njen vpliv na
organizacijo oborožene sile po zmagi proletariata) je vloga
stalne vojske buržuaznega režima oziroma njenih posameznih
skupin in pripadnikov pri nastajanju oboroženih formacij
delavskega razreda. Nikakor ni mogoče trditi, da je njena
vloga v danem zgodovinskem trenutku lahko zgolj
reakcionarna. Kakorkoli se stalna armada pojavlja kot glavni
zaščitnik obstoječega družbenega reda in v spopadu kot
konkretni nasprotnik proletariata, posamezni častniki sami ali
z delom svojih enot prestopajo na stran proletariata in to
vedno bolj, ko se možnosti za končno zmago nagibajo na
^Na oblikovanje oborožene sile proletariata in predvsem na oblikovanje njenih
posameznih organizacijskih oblik pomembno vplivajo tudi izkušnje, ki se
predhodno porajajo v drugih razmerah. Pozitivno in negativno.
93
stran revolucionarnih sil.4
Skupaj z delavskimi voditelji predstavljajo vojaško
vodstvo ljudskim množic in razvijajoča se oborožena sila
proletariata največkrat pri tem pridobiva nujno potrebno
vojaško znanje in učinkovitost, pridobiva pa tudi značilno
vojaško organizacijo, ki do neke mere to učinkovitost
pogojuje. Marsikak teoretski ideal o specifični organizacijski
obliki oborožene sile proletariata med revolucijo je povožen
od krvavih razmer in kot neučinkovit za vedno odvržen na
pokopališče zgodovine.
Ob zmagi revolucije oborožena sila proletariata ne
predstavlja "oboroženega ljudstva", se pa približuje pojmu
"oboroženega razreda".5 Ogromni problemi, s katerimi se
sooča razred na oblasti v prvem obdobju po zmagi revolucije,
kot po pravilu ekonomska zaostalost, ostanki buržuazije,
pritiski zunanjega sovražnika (in "prijatelja"), krčevita
izgradnja novega družbenoekonomskega sistema, postavljajo
oboroženi sili en sam cilj: Obramba pridobitev revolucije.
Temu cilju je vse podrejeno. Oborožena sila ni več
"oboroženi razred", temveč stalna armada v službi razreda
(delavskega). Armada mnogo bolj goreče čuva vse druge
pridobitve revolucije kot pa tiste, ki spreminjajo njen lastni
značaj - značaj sile v službi sistema. Teorija o oboroženem
ljudstvu, teza klasikov o reakcionarnem značaju stalnih
armad, dolgoročni cilji proletariata v odnosu do oborožene
sile itd. postajajo zgolj del nedorečene frazeologije, njihovo
revolucionarno bistvo pa je odstranjeno iz kasarniške
realnosti.
In kar neenkrat postanejo nekatere zahteve Petrograjskih
4	V.I.Lenin, Revolucionarna vlada in revolucionarna vojska, izdala APK CK KP
Slovenije 1942, str. 2.
5	V primeru, ko se je proletarska revolucija zlila z narodnoosvobodilnim bojem,
predstavlja ob zmagi oborožena sila revolucije neko vulgarizirano obliko
"oboroženega ljudstva", ki pa ni identična z marksistično zamislijo le-te. Tudi
termin "oboroženi razred" je v omenjenem in vsakem drugem kontekstu lahko
le dokaj groba označba te oblike.
94
vojakov, izražene tik pred oktobersko revolucijo, v novem
družbenem redu, spet izredno aktualne:
"Petrograjski vojaki želijo doseči izboljšanje hrane,
obleke, stanovanja, povečanje plače, skrajšanje roka služenja
in dnevnega pouka. Toda med njihovimi zahtevami
zavzamejo še več prostora druge zahteve, ki jih je mogel
postaviti samo vojak državljan. Pravica, da se lahko v
uniformi udeležujejo vseh zborovanj "kot vsi ostali
državljani", pravica da smejo v kasarni imeti in čitati vse
časopise, svoboda prepričanja, izenačenje vseh narodnosti
glede pravic, popolna odprava slehernega izkazovanja časti
izven kasarne, odprava slug, posilnih, odprava vojaških
sodišč in pristojnost civilnih sodišč za vsa vojaško-sodna
dejanja, pravica do kolektivne pritožbe, pravica do obrambe
pri najmanjšem poskusu dejanskega napada s strani
predstojnikov. Takšne so najvažnejše zahteve petrograjskih
vojakov."6
Ni znano, ali so petrograjski vojaki postavljali podobne
zahteve tudi pet, deset ali petdeset let kasneje, vendar je
znano, da se niso uresničile.
Prva in najpomembnejša naloga, ohranitev revolucio-
narnih pridobitev, se ni a priori postavljala pred oboroženo
silo le v prvem obdobju.
"(Uložit čemo, kao i ranije, sve napore da Crvena Armija
bude čila i zdrava i da bude u borbenoj pripravnosti, kako bi
Sovjetsku Rusiju mogla isto tako smjelo i hrabro braniti od
neprijatelja kao što ju je branila dosad.)"?
Ampak jo je vojaški vrh povzel in potenciral tudi pozneje.
Teza o stalni ogroženosti, največkrat močno poudarjena,
omogoča vojaškim vrhovom izredne koncesije. Ta teza,
uporabna tako v kapitalizmu kot tudi v socializmu, omogoča
6 V.I.Lenin, Revolucionarna vlada in revolucionarna vojska, APK CK KPS, str.
14. in 15.
7J. V. Stalin, Tri godine proletarske diktature, Kultura, Biblioteka marksizma-
leninizma, 1946, str. 12.
95
dokaj visoko stopnjo avtonomnosti oborožene sile oz. njeno
dopuščeno "odtrganost" (seveda le delno, pogojno) od razvoja
družbenih odnosov.
Obramba proletarske revolucije, ki je generični motiv
proletariata, se zreducira na posebnega nosilca, branitelja, t.j.
oboroženo silo v njeni trenutni pojavni obliki, kolikor pač ne
predstavlja celega razreda.
Ko Lenin piše o odvečnosti stalne vojske in policije v
proletarski državi, navaja naslednji argument v prid svoji
trditvi: "Kadar pa večina ljudstva sama zatira svoje zatiralce,
že ni treba več posebne sile za zatiranje!"8
Lenin je svoje stališče do stalne vojske deloma revidiral,
ko je bil na čelu komaj nastale Sovjetske države soočen s
skoraj brezizhodno situacijo, kontrarevolucijo in vpadi
zahodnih držav od zunaj. Ob krepitvi Rdeče armade, ki je
dobivala vse bolj značaj regularne armade, pa je vseskozi
poudarjal prehodni značaj takšne odločitve.
Lenin je podprl teze VIII. kongresa o vojaški organizaciji.
V njih je bilo rečeno:
"Sedanja aktivna vojska je prehodnega tipa. Razredna po
svoji sestavi, ni milična, temveč "stalna", "regularna" po
načinu formiranja in urjenja. Najboljšo vojsko bi dobili na
podlagi obveznega vojaškega urjenja delavcev in delovnih
kmetov v razmerah, ki so blizu njihovemu vsakdanjemu delu.
Splošna ozdravitev industrije ter dvig združenosti in
storilnosti kmetijskega dela bi ustvarila najbolj zdravo
podlago za vojsko, čete, bataljone, polke, brigade in divizije,
ki bi sovpadale z delavnicami podjetij, občinami, okraji in dr.
Takšna vojska, katere organizacija bi šla vštric z gospo-
darskim napredkom dežele in z vzporedno vzgojo po-
veljniškega kadra, bi bila nepremagljiva. Ustvarjamo tako
vojsko in prej ali slej jo bomo dosegli. Milična vojska mora
biti izurjena vojska, oborožena in organizirana v skladu z
zadnjimi dosežki znanosti."9
8 V. I. Lenin, Država in revolucija, CZ v Ljubljani, 1949, str. 42.
9"KPS v revolucijah in rešenijah sjezdov, konferencij in plenumov", Moskva,
96
Niti v tistih socialističnih državah, kjer ob stalni vojski
obstaja tudi milični tip vojaške organizacije, zahteve in
napovedi, omenjene v prej citiranih tezah, niso še uresničene,
kar pa je deloma pogojeno tudi z objektivnimi razmerami.
V socialističnih revolucijah so se oblikovali različni
pristopi k spremembi odnosov v stalni armadi in s tem' k
spremembi same njene narave. Odprava činov, uvedba
političnih komisarjev ali delegatov, revolucionarnih štabov
namesto poveljnikov, delne volitve, starešin, pravica do
kolektivne pritožbe (proti ravnanju nadrejenih), odprava
"oficirskih" privilegijev, odprava izkoriščanja dela vojakov za
osebno potrebo oficirjev, odprava posebnega vojaškega
šolstva, odprava vojaškega sodstva, odprava obveznega
pozdravljanja in drugih oblik izkazovanja časti nadrejenim,
svoboda prepričanja in dr. so le nekateri poskusi revo-
lucionarnih sil v tej smeri. So pa bistveni. Večinoma so bile
to le kratkotrajne pridobitve, ki včasih dejansko niso ustrezale
stopnji kulturne ravni, osveščenosti in ravni vojaškega znanja
pripadnikov revolucionarnih oddelkov. Največkrat pa je
njihova odprava povezana z birokratsko-etatističnimi defor-
macijami sistema v obdobju po zmagi proletarske revolucije.
Njihova ponovna aktualizacija pomeni boj za preseganje
birokratsko-etatističnih deformacij socialističnega sistema.
Prvi dekret Pariške komune je bila odprava stalne vojske
in namesto nje oborožitev ljudstva z vsemi konsekvencami, ki
jih tak ukrep potegne za sabo. II. internacionala se je zavzela
za "odpravo napadalne politike in odpravo njenega orodja-
stalne armade in za vojaško organizacijo celega ljudstva." 10
Temeljno stališče klasikov marksizma (mišljeno je
stališče Marxa in Engelsa) o družbenopolitični vlogi armade,
1956, zv.I., str.433-435. Citirano po A.Bebler, Marksizem in vojaštvo,
Komunist, Ljubljana 1975, str. 97
10 Povzeto po: Kongresi II. internacionale, Rad, Beograd 1953, knjiga I. str.
184.
97
povzeto iz njunih številnih spisov, je naslednje: "Družbe-
nopolitična vloga armade je najtesneje povezana z objektivno
družbenorazredno naravo države in v njej vladajočega
razreda. V razredni družbi sta država in njeno orodje, armada,
posebni sili za uveljavljanje in zagotavljanje oblasti
vladajočega razreda, "posebni sili za zatiranje" podrejenih
razredov. To zatiralno in tlačilno vlogo ima oborožena sila
tudi v najbolj demokratično urejeni razredni družbi, čeprav jo
morda kaže le občasno in kot potencialno možnost." n
Kako naj proletarska država gradi svojo varnost in
obrambo? Imamo nekaj teoretičnih in nobenega popolnega
praktičnega primera, ki bi dejansko predstavljal preraščanje
oborožene sile proletariata v oboroženo ljudstvo.
Praktične poskuse ovira vrsta dejavnikov, ki so deloma
preneseni iz kapitalistične družbene ureditve, deloma pa so
rezultat birokratsko-etatističnih deformacij. Najvažnejši so:
-biroktratizacija stalne armade,
-zaostajanje demokratičnih odnosov v stalni armadi za
demokratizacijo odnosov v družbi, 12
-podcenjevanje "nevojaških", občanskih oblik obrambne
vzgoje,
-posebno vojaško šolstvo,
-posebno vojaško sodstvo,
-koncesija s strani vladajočih političnih struktur, katerih
11	Anton Bebler, Marksizem in vojaštvo, str. 41.
Primer vojaškega udara 13. decembra 1981 na Poljskem več kot zgovorno
potrjuje tezo, da se vloga stalne armade tudi v prehodnem obdobju socializma
oz. v pogojih njegove etatistično-biroktatske deformacije ne loči bistveno od
svoje vloge v nekem drugem družbenem redu.
Isti primer potrjuje tudi neko drugo Engelsovo tezo, v kateri pravi, "da so
družbena podlaga vojaškega udara razredi, ki nadzorujejo armado, nimajo pa
popolne ali zadostne politične oblasti." (Teza je povzeta po A.Bebler,
Marksizem in vojaštvo, str. 40)
12	"Čim popolnejša je demokracija, tem bliže je trenutek, ko postane nepotrebna.
Kolikor demokratičnejša je država, ki jo tvorijo "oboroženi delavci" in ki ni
več država v pravem pomenu te besede, toliko hitreje začne odmirati vsaka
država."Lenin, Država in revolucija, str. 42.
98
zaščitnik postaja stalna armada v kriznih situacijah,
-ohranjanje mnogih privilegijev častnikom napram
vojakom,
-drugi...
Birokratizacijo stalne armade pogojuje že njena narava
sama, način financiranja, hierarhični odnosi itd. Odprava
birokracije iz armade pomeni odprava stalne armade kot taka.
Razvoj demokratičnih odnosov v stalni armadi je prav tako
omejen z vsemi ostalimi dejavniki, posebej pa še z njeno
hierarhično strukturo in iz nje izvirajočo pod in nadrejenostjo.
Demokratizacija odnosov znotraj oborožene sile proletariata
na neki točki svojega razvoja ukinja vojaško silo kot takšno.
Favorizacija tistih oblik obrambe oz. vojaške vzgoje in pouka,
ki se odvijajo strogo znotraj stalnih armad, objektivno pomeni
krepitev vloge stalnih armad in razvoj v nasprotni smeri, kot
jo predstavlja preraščanje oborožene sile proletariata v
oboroženo ljudstvo.(Militarizacija).
Posebno vojaško šolstvo producira kadre s posebno
vojaško vzgojo, za delo v posebni strukturi, odvojeni od
družbe - stalni armadi. Posebno vojaško sodstvo je posledica
delitve državljanov na dve kategoriji: na civile in na vojsko.
Občan kot vojak obstaja zgolj kot imaginarna kategorija.
Stalna armada, ki jo nadzorujejo razredi (sloji), ki ne
obvladujejo več družbene reprodukcije, je z njihove strani
deležna vedno večjih koncesij. Temelj privilegija je družbena
moč. Strogi hierarhični odnosi v stalnih armadah pogojujejo
uzurpacijo družbene moči v različnih pojavnih oblikah.
Tisti del družbene strukture, v katerem (njem sam-
em) demokratični odnosi ne prevladujejo, tista organ-
izacijska oblika družbe, ki jih sama ne producira, se
objektivno ne more ponavljati kot zagovornik (za-
ščitnik) le-teh.
Nasprotna teza je lahko zgolj misticizem. Preraščanje
oborožene sile proletariata v oboroženo ljudstvo ima tako tudi
nasprotno alternativo. To je preraščenje te sile v silo nad
proletariatom.
Uresničevanje zamisli klasikov marksizma o oboroženem
99
ljudstvu je pogojeno s preseganjem tistih dejavnikov, ki so
zgoraj omenjeni kot ovira temu cilju.
Demokratizacija odnosov znotraj oborožene sile prole-
tariata obsega v glavnem uresničitev vseh tistih zahtev, ki so
jih postavljali že komunardi, petrograjski vojaki, kronštadski
mornarji...
Pretežno milična sestava oboroženih sil proletariata ni
ovira za njeno učinkovitost v primeru obrambne vojne. V
danem zgodovinskem trenutku je opravičljiva le številčno
nepomembna stalna armada, ki pokriva tehnično najzah-
tevnejše zvrsti vojaške organizacije. Ob demokratizaciji od-
nosov pa tudi ta del lahko zgubi tiste negativne značilnosti, ki
jih je pojmom "stalna", "regularna" ali samo "armada"
pripisala zgodovina.
Zamenjava klasične vojaške vzgoje z različnimi oblikami
občanske obrambne vzgoje - šolah, družbenih organizacijah,
bivalnih okoljih, zamenjava klasičnega urjenja v vojaških
enotah in ustanovah z modernimi in okolju prilagojenimi
oblikami urjenja v vojaških enotah in ustanovah z modernimi
in okolju prilagojenimi oblikami urjenja v milični sestavi, s
približanjem in končno s spojitvijo tovrstne vzgoje z
vsakdanjo aktivnostjo predstavlja perspektivo na poti
preraščanja oborožene sile proletariata v oboroženo ljudstvo.
Civilne šole z ustreznimi usmeritvami lahko dajo vso
potrebno osnovno znanje vojaškim strokovnjakom in
oficiijem, ki ga lahko dopolnijo z urjenjem v milični sestavi.
Civilne šole pa po drugi strani pozitivno vplivajo na šolajoče
kadre, ki so v enakem položaju s svojimi "civilnimi" vrstniki
in se od njih v ničemer ne ločijo. Pripravljajo se za
opravljanje družbeno popolnoma enakovrednega poklica, ki
ni ne zapostavljen ne priviligiran, ampak kot vsak drugi
izhaja iz potrebe družbe po njem. In obstaja toliko časa,
dokler pač obstaja družbena potreba po obrambi.
Vojaško sodstvo v proletarski državi, ki ima oblikovano
civilno sodstvo kot instrument zaščite diktature proletariata in
objektivno ne potrebuje nekega posebnega instrumenta, ki bi
pod istimi pogoji delil pravico posebni kategoriji enako-
100
pravnih državljanov, je povsem odveč. Razen če je ta posebna
kategorija priviligirana ali depriviligirana.
Preraščanje oborožene sile proletariata v oboroženo
ljudstvo je del procesa, ki so ga klasiki marksizma imenovali
odmiranje države. Zamisel o oboroženem ljudstvu je lahko
popolnoma uresničljiva šele takrat, ko v bistvu ne bo več
potrebna. 13
"Druga značilnost je ustanova javne oblasti. Ta se ne ujema več neposredno s
prebivalstvom, ki se samo organizira kot oborožena sila. Ta posebna javna
oblast je nujna, ker je po cepitvi v razrede postala samodejna oborožena
organizacija prebivalstva nemogoča.
"F.Engels, Izvor družine, privatne lastnine in države, Marx, Engels, Izbrana
dela, CZ v Ljubljani, 1981, str. 401.
101
Vojna in strategija
Lada Kocjana
Mladina, 16. junij 1983, št. 24
Dialogi, revija za kulturo v vseh oblikah je v dvojni
številki 4-5 letnika 1983 objavila tudi prispevke seminarja, ki
so ga organizirali Marksistični centri univerze v Ljubljani in
Mariboru ter CK ZKS na temo: "Recepcija marksizma na
Slovenskem".
Med objavljenimi teksti vzbudi bralcu posebnoo zani-
manje prispevek Lada Kocjana z naslovom "Marksizem in
vojna strategija KPJ in ZKJ", objavljena na straneh 112-114
omenjene revije.
Posebno pozornost zasluži ta prispevek že zaradi
obravnave tematike same, kajti danes so redki kakršnikoli
teksti in prispevki na takšnih in podobnih seminarjih, ki bi
skušali z "družboslovno-marksističnih, kritičnih zornih
kotov", kot pravi temu avtor, oceniti problematiko vojaštva
pri nas. Obstaja vrsta razlogov, zaradi katerih se eminentni
marksistični razumniki, kot je udeležence tega seminarja
imenoval novinar Dela, izogibajo tej tematiki. Vendar o tem
kdaj drugič.
Lado Kocjan pravilno ugotavlja dve stvari. Prvič, da je
vojna strategija nasploh premalo osvetljena s kritičnih
marksističnih izhodišč in drugič, da so deformacije, ki danes
bremenijo socializem kot sistem, na področju vojne strategije
največje.
103
Vse ostalo v njegovem prispevku pa je ali srednješolska
interpretacija ali pa grobo izkrivljanje znanih zgodovinskih
dejstev. Tako ločeno postavlja na en breg politiko in na drugi
"vojno strategijo", ponuja svojevrstno analizo začetkov NOB
in socialistične revolucije, nerazredni pristop k vodilni vlogi
KPJ v revoluciji, zanika revolucionarno vlogo ljudskih
množic ter predstavlja Narodno oziroma v Sloveniji
Osvobodilno fronto kot orodje in ne kot subjekt politike. Po
njegovem mnenju KPJ kmetov in napredne inteligence ni
vključevala v "odporniško gibanje" (?) zaradi same razredne
pozicije teh slojev, ampak enostavno zato, ker delavski razred
(mišljeni so industrijski delavci, ki naj bi jih bilo takrat 7%)
sam ni bil dovolj, da bi zadostil potrebam takratne "Vojne
strategije" po masovnosti.
Naslov prispevka ponuja mnogo, vsebina pa bralca
krepko razočara. Kje je marksistični pogled na problematiko
formiranja oborožene sile proletariata in na uporabo te
revolucionarne teorije v našem prostoru in času? Kje je
marksističen pogled na obrambo in varnost proletarske
države? Kje zamisel oboroženega ljudstva?
Naslov prispevka je "Marksizem in vojna strategija KPJ
in ZKJ", vendar o vojni strategiji ZKJ niti besede. Vsa
obravnava se konča z zaključnimi operacijami JA na
Koroškem leta 1945. Od povojnega obdobja je v tekstu
prisoten le kratek sprehod od Vietnama do Južne Afrike in od
Kampučije do Afganistana. V dveh stavkih je dana analiza
vseh drugih socialističnih revolucij in še Mao Tse Dongovski
recept za uspešne vojaške operacije. O "vojni strategiji ZKJ"
pa nič.
Globalno gledano prispevek Lada Kocjana predstavlja
pritlično žalitev za marksizem in za misel tistih "velikanov
naše socialistične" revolucije, s katerimi pisec operira prav v
tem prispevku. To je hkrati še en dokaz več, da niti diploma,
niti profesorski naziv in ne generalski čin nekoga ne naredijo
za znanstvenika, najmanj pa za marksista.
Seminar se bo nadaljeval in obstaja "realna nevarnost", da
se bo avtor še oglasil. Predlagam pa, da uredniki publikacij,
104
ki bodo objavljale prispevke, le naredijo določen izbor in
prihranijo bralcem čas, ki ga porabijo s prebiranjem takšnih in
podobnih prispevkov, ali pa tovrstne umotvore odstopijo
kolegom, ki se ukvarjajo s pripravo publikacij, namenjenih za
razvedrilo zabave in smeha potrebne slovenske javnosti.
105
Strategija
nekega postopka
Mladina, 20. oktober 1983, št. 20
Poleg odločujočih notranjih razmer tudi zaostrena
politično-vojaška situacija v svetu, za katero so v zadnjem
času značilni rastoči trendi oboroževanja in zastoj v
razorožitvenih pogajanjih, povečani pritiski na posamezne
neuvrščene države, vse večja vloga vojaštva v notranjih
odnosih posameznih držav, vojaški udari - tudi v socialistični
državi, uvajanje in grožnje uvajanja najsodobnejših orožij za
množično uničevanje v armadne arzenale, pojavi teorij o
realni možnosti omejenega jedrskega spopada in koncepcij o
možni zmagi v svetovnem jedrskem spopadu, nemoč OZN pri
razreševanju oboroženih konfliktov ter vse večje število
kriznih žarišč, še vedno velika nemoč sicer naraščajočega
mirovnega gibanja v svetu, negiranje osnovnih človekovih
potreb po varnosti in miru z vzvišenih generalskih pozicij,
oboroženi spopadi med socialističnimi in neuvrščenimi
državami itd. terjajo od vseh dejavnikov v naši družbi, da
posvetijo področju obrambe in varnosti vso potrebno
pozornost.
Tako kot vidi naša družba izhod iz kriznih družbeno -
gospodarskih razmer v krepitvi samoupravljanja, vidi
garancijo za lastno varnost in uspešno obrambo v
podružabljanju obrambnih in varnostnih zadev. Tako kot
samoupravljanja nismo razvijali le za čase družbene in
107
gospodarske prosperitete, tako tudi podružabljanje obrambnih
in varnostnih zadev ne more čakati na stabilno politično-
vojaško situacijo v svetu. V povojni izgradnji našega
obrambnega sistema smo veliko pomembnih korakov v smeri
podružabljanja napravili prav v zelo zaostrenih mednarodnih
razmerah. Tako smo obrambni sistem samo okrepili in
povečali njegovo učinkovitost. Zveza komunistov Jugoslavije
je sprejela trdno usmeritev, da lahko krepimo naš obrambni
sistem le na podlagi podružabljanja. Kajti kolikor bolj
delavski razred in delovni ljudje neposredneje odločajo o
lastni varnosti, toliko bolj zavzeto te odločitve izvajajo. V
dokumentih XI. kongresa ZSMS stoji zapisano, da se mladi
zavzemamo za hitrejše korake pri podružabljanju obrambnih
in varnostnih zadev. Zastoji v procesu podružabljanja ter s
tem povezani odmiki pri realizaciji koncepta SLO in DS
najbolj prizadenejo prav mlado generacijo, ki je v največji
meri nosilec in izvajalec obrambnih nalog.
Na podlagi kongresnih usmeritev je predsedstvo
RKZSMS spomladi letos ustanovilo problemsko konferenco
na temo "Podružabljanje SLO in DS", s katero naj bi tudi
ZSMS prispevala svoj delež k družbenim naporom za hitrejše
podružabljanje varnosti in obrambe.
Po dolgotrajnih pripravah in številnih zapletih je
predsedstvo RK ZSMS 13. oktobra obravnavalo osnutek
gradiva za razpravo pred sklicem same problemske
konference. Člani predsedstva so podprli gradivo, ki ga je
pripravila komisija za SLO in DS, več pripomb pa so imeli '
predstavniki drugih organizacij, ki so bili vabljeni na sejo.
Največ razprave je bilo okrog dilem v zvezi s "tajnostjo".
Izpostavljen je bil primer delovnega osnutka materialov za
isto problemsko konferenco, ki ga predsedstvo ni moglo
obravnavati, kljub dejstvu, da ga je pripravila komisija, ki je
organ tega predsedstva. Po razpravi je predsedstvo z
minimalnimi dopolnitvami potrdilo osnutek gradiva za
problemsko konferenco "Podružabljanje SLO in DS" ter
spregovorilo še o predlogu Zakona o spremembah in
dopolnitvah zakona o vojaški obveznosti, ki naj bi po novem
108
uredil služenje vojaškega roka bodočih študentov v
neprekinjenem roku 15. mesecev takoj po končani srednji
šoli. Dejstvo je, da sedanji način služenja vojaškega roka v
deljeni obliki /12 + 3/ tako mladincem kot armadi ne ustreza
(na to so mnogi opozarjali že ob sprejemanju veljavnega
zakona leta 1980). Res pa je tudi, da se neprekinjenega
vojaškega roka v dolžini 15. mesecev ne da stlačiti v eno
šolsko leto brez velikih premikov v vzgojnoizobraževalnem
sistemu ter negativnih sprememb v družbenoekonomskem
položaju študentov.
Najbolj idealna in že dalj časa pričakovana rešitev je
skrajšanje vojaškega roka za vse obveznike na 12 mesecev. O
tej rešitvi pa predlagatelj (zvezni sekretariat za LO) zaenkrat
noče še nič slišati, češ da bi bila potem pod vprašajem bojna
pripravljenost armade, posebno še sedaj, ko je mednarodna
situacija zelo zaostrena. V desetletjih od vojne sem smo že
večkrat skrajšali vojaški rok, čeprav je bila mednarodna
politično-vojaška situacija vsaj po mnenju armade vedno zelo
zaostrena. Na organih konference Zveze socialistične mladine
Jugoslavije, ki so pred kratkim obravnavali to problematiko
pa je bilo tudi omenjeno, da lahko bojna pripravljenost
armade ostane enaka ali celo boljša kljub skrajšanju
vojaškega roka, saj na bojno pripravljenost vplivajo poleg
pretežno kvantitativnih dejavnikov, kot je npr. število
vojakov, ki so stalno pod orožjem (mirnodobne oborožene
sile), tudi in predvsem kvalitativni faktorji, ki se začnejo pri
pravilnem obrambnem konceptu, nadaljujejo pri organ-
iziranosti, konceptu prilagojeni oborožitvi in usposobljenosti,
zaključijo pa se pri stopnji podružbljenosti obrambnih in
varnostnih zadev v družbi.
Predsedstvo Konference zveze socialistične mladine
Jugoslavije je na svoji seji 12. 10. 1983 zahtevalo, da se v
nasprotju s predlogom ZIS oziroma ZS LO, dopolnitve
zakonskih določil o vojaški obveznosti sprejmejo po
normalnem postopku (predlagan je bil hitri), hkrati pa je
sprejelo sklep o organiziranju razprave med mladimi vseh SR
in SAP o spremembah izvajanja vojaške obveznosti. Ostro so
109
tudi obsodili očiten poskus, potisniti mladinsko organizacijo
na stranski tir, kar se je v zvezi s problematiko vojaške
obveznosti v zadnjem času ponovilo že tretjič. Predlog
zakona je bil namreč izoblikovan in poslan v republike že 21.
julija, zvezni zbor pa ga je nameraval sprejeti 28. septembra
1983. Kljub zagotavljanju predlagatelja, da je opravil vse
potrebne konsultacije pa je odbor za ljudsko obrambo zvezne
skupščine ugotovil, da niti šolstvo posameznih SR in SAP niti
Zveza socialistične mladine v celoti nista imela ne dovolj časa
ne možnosti razpravljati o predlaganih spremembah, čeprav
le-te najbolj prizadevajo prav mlade in vzgojnoizobraževalni
sistem. Odbor je nekaj dni pred sejo sprejel sklep, v katerem
je predlagal zveznemu zboru umik predloga zakona z
dnevnega reda. Zbor je sprejemanje zakona odložil, predlog
za hitri postopek pa je ostal. Da bi bila mera polna,
predlagatelj ni pravočasno pripravil in poslal v razpravo niti
analizo izvajanja Zakona o vojaški obveznosti iz leta 1980,
kar je, oziroma bi morala biti logična osnova za kakršnekoli
spremembe. Napak v postopku je bilo vse polno, krivcev je
več, odgovarjal pa verjetno ne bo nihče. Če bi bile
spremembe in dopolnitve zakona sprejete septembra, tako kot
je bilo predlagano, potem bi bili v tem času priča preklinjanju
šolnikov, ki bi morali spet enkrat pod prisilo pripravljati
spremembe v vzgojnoizobraževalnem sistemu brez pred-
hodnih dogovorov in usklajevanja ter še večjemu nezad-
ovoljstvu mladih, ki bi jih nekdo postavil pred golo dejstvo in
še bolj poudaril njihovo pretežno izvajalsko vlogo na
področju vojaških zadev. To se na srečo ni zgodilo. Vendar se
že slišijo trditve, po katerih so izključni krivci za ves "nered"
okrog sprejemanja in postopkov v zvezi s predlogom zakona
tisti, ki preprečujejo čimprejšnji sprejem zakona in tako
odvzemajo šolstvu "dragoceni čas", v katerem bi se lahko
"disciplinirano" prilagodilo spremembam izvajanja vojaške
obveznosti do pričetka naslednjega šolskega leta.
Predstavnik zveznega sekretariata za LO je na seji
komisije za SLO in DS konference ZSMS celo dejal, da ne
razume, kako more mladinska organizacija sploh imeti kakšne
110
pomisleke v zvezi s spremembami zakona o vojaški
obveznosti, ko pa so oni predlagali te spremembe prav zaradi
interesov mlade generacije. Na to, da bi tudi mladi sami
kakšno rekli o nečem, kar je njihova ustavna pravica in
dolžnost, seveda ni nihče niti pomislil. Natolcevanjem, češ da
se nekdo boji odkritega mnenja mladih o problematiki
vojaške obveznosti, pa seveda ne smemo verjeti.
Predsedstvo RK ZSMS je sklenilo, da o rezultatih javne
razprave o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah
zakona o vojaški obveznosti med mladimi v Sloveniji
spregovori na eni izmed prihodnjih sej.
Razprava okrog kadrovske problematike predsedstva RK
ZSMS, ki se je vnela ob koncu sicer "obrambno" obarvane
seje pa je potrdila, da tudi o kadrovski politiki ni več tako
enostavno odločati v ozkih krogih.
111
Vojna prinaša
dobiček
Tribuna, 1984, St. 3
Še nikoli ni toliko ljudi živelo od vojne kot jih živi danes.
Od vojne se da izvleči ogromne profite. Veliki kapital je že
od samega začetka svojega obstanka vlekel ekstra-profit na
račun vojaških apetitov nacionalnih držav ter na račun
mnogokrat umetno poveličevane "zunanje nevarnosti". Eden
najbolj znanih primerov, ki je prvič javno razkrinkal umazane
apetite vojaške industrije, skrivajoče se za visoko donečimi
besedami o domovini in svetih ciljih naroda, so Kruppovi
procesi leta 1913 v Nemčiji. V tem času je nemška vojaška
industrija širila govorice, da bo francoska armada podvojila
svojo oborožitev, hkrati pa je podkupila vrsto visokih
uradnikov v vojnem ministrstvu z namenom, da bi armada
povečala naročila orožja in vojaške opreme. V sodnih
procesih, ki so sledili, je bilo obsojenih le majhno število
sodelujočih v aferi, pa še proti tem obsodbam je armada sama
ostro nastopala, češ da gre za blatenje "vojaške časti". Kljub
temu pa ja Kruppova afera prvo javno razkrinkanje interesov
birokratsko-vojaško-industrijskega kompleksa, ki tudi danes
dejansko vodijo svetovno oboroževalno tekmo.
V razmerah povečevanja razkoraka med svetovnim
severom in jugom porabi svet preko 40 % sredstev,
namenjenih raziskavam, za vojaške namene. Preko 50 %
raziskovalcev v tehničnih vedah dela izključno v vojaške
113
namene. Več kot četrtina zaposlenih v razvitih industrijskih
državah neposredno ali posredno dela za vojaško industrijo.
Z vojaškimi zadevami se ukvarjajo ogromni birokratski
aparati, ki neposredno živijo od vojaških proračunov. Vse te
strukture, ves tehno-birokratsko-vojaško-industrijski kompl-
eks je življenjsko zainteresiran za "vojaška sredstva" in
njegov prvi cilj je nenehno večanje vojaškega proračuna.
Ta kompleks ima ogromno politično moč. Skoraj vedno je
v povezavi z različnimi varnostnimi in obveščevalnimi
strukturami, ki prav tako nujno potrebujejo določeno stopnjo,
dozo zunanje nevarnosti za lastno eksistenco. Oboroževalna
tekma je tako v bistvu izven nadzora politike, v kolikor ta
kompleks seveda te politike v celoti sam ne določa.
Javnost od samega začetka oboroževanja nikoli nikjer ni
bila povsem seznanjena z vso resnico o "svoji" oborožitvi,
tako tudi danes še zdaleč ne pozna vse resnice o jedrski /in
klasični oboroževalni tekmi, ki jo vodijo njihovi uradni ali
neuradni vladajoči razredi.
V letih 1981 - 1982 je narodni dohodek v svetu
povprečno zrasel za 1,3 do 1,5 odstotkov. V istem času so se
izdatki za vojsko povprečno povečali za 10 %.
Obe velesili porabita največ, preko tri četrtine vseh
sredstev, ki gredo za vojsko. Tretji svet porabi relativno malo,
vendar sta obe velesili tudi največji izvoznici orožja, tretji
svet pa največji uvoznik, hkrati pa tudi največji dejanski
porabnik, saj je večina vojnih spopadov na ozemlju držav
tretjega sveta.
Tudi Jugoslavija namenja veliko pozornost izvozu orožja,
uslug in vojaške opreme, ki predstavlja 17 % vsega dohodka
od blagovne menjave s tujino. To je relativno velik odstotek,
ki nedvomno pomembno vpliva na zunanjo likvidnost države,
hkrati pa v svetovnem izvozu orožja ne pomeni veliko, največ
pa izvažamo v neuvrščene države. Kljub temu pa je to izvoz
orožja, ki predstavlja participacijo v svetovni trgovini s
smrtjo.
Vojna oplaja kapital. Vendar vsaka vojna ni v taki
funkciji. V interesu kapitala so predvsem manjše vojne in
114
oboroženi spopadi, ki vzdržujejo napetost in tako povečujejo
potrebo po oboroževanju, poleg tega pa vedno znova
odkrivajo možnost za izpopolnjevanje obstoječega in razvoj
novega orožja. V interesu kapitala oziroma tehno-birokratsko-
vojaško-industrijskega kompleksa so vojne, ki izbruhnejo
izven ozemlja, nad katerim ta kompleks suvereno vlada, torej
vojne na tujem ozemlju, ki pa ne sme biti izven njegovega
vpliva. Izplača se torej majhna vojna, več malih vojn,
oboroženih konfliktov in spopadov. Kapital seveda ni za
splošen jedrski spopad, ki trenutno predstavlja tudi njegovo
uničenje oziroma uničenje njegove personifikacije. Do
jedrskega spopada lahko danes pride po napaki, ni pa rečeno,
da bo jutri situacija enaka.
Danes mu najbolj ustreza stanje, ki ni ne vojna in ne mir.
Staro reklo pravi, da se generali najbolj bojijo dveh stvari:
l.miru ali pacifističnega razpoloženja množic in 2. vojne.
Miru zato, ker predstavlja sam po sebi stalno zahtevo po
njihovi ukinitvi in odstranitvi, vojne pa zato, ker bi praksa
ocenjevala njihovo delo, rezultati pa bi bili naenkrat krvavo
prisotni v obliki zmag ali porazov, v obliki tisočev ali
milijonov mrtvih. Generali ne potrebujejo vojne, da bi
napredovali, ker so že generali, vendar so za vojno, če se jim
tako ukaže.
Tehno-birokratsko-vojaško-industrijski kompleks ene ali
druge velesile bo pripravljen jedrsko vojno sprožiti takrat, ko
bo prepričan, da si bo z njo zagotovil gospodstvo nad celim
planetom, vendar zmaga ne bo smela biti tako popolna, da bi
uničila vse nasprotnike /lahko si poišče druge v vesolju/, kajti
v tem primeru bi si zmagovalec uničil enega bistvenih
pogojev svoje politične moči.
115
Specialna vojna
Mladina, 26. januar 1984, St. 4
Beograjska politika je konec leta 1983 izdala knjigo
"Specialna vojna" avtorjev Dušana Vilića in magistra Milana
Ateljevića v slovenskem prevodu. Avtorja se v obsežnem
poskusu študije o vedno aktualni in privlačujoči temi
ukvarjata predvsem z zgodovinskim prikazom oblik specialne
vojne, tako v svetu kot doma. Njuno delo zasluži pohvalo
predvsem zaradi prikazov posameznih zgodovinskih
dogodkov z vidika specialne vojne, ki do izdaje te knjige
posebno v slovenščini našemu širšemu krogu bralcev niso bili
dostopni. Ob malo bolj poglobljenemu branju "Specialne
vojne" pa se že na samem začetku postavljajo vprašanja, ki so
vredna širše obdelave. Avtor prvega in drugega dela
(Specialna vojna-posebna oblika uporabe sile v sodobnih
mednarodnih odnosih in Primeri specialne vojne proti SFRJ)
Dušan Vilic popolnoma in v celoti izključi iz svoje analize
notranje dejavnike družbenih sprememb in specialni vojni ali
bolje tujim obveščevalnim in podobnim službam pripisuje vse
zasluge za različne državne udare, pritiske, državljanske
vojne itd. vključno s kontrarevolucijo na Kosovu. Specialna
vojna je oblika pritiska kapitala na "socialistične" in
neuvrščene države. Vsaka težnja po spremembi obstoječega
političnega sistema v katerikoli mednarodno priznani državi
je le rezultat specialne vojne "od zunaj". Nikjer v knjigi ni
117
razmejitve med vlogo notranjih revolucionarnih gibanj ter
dejansko vlogo sil specialne vojne pri obravnavanih primerih
družbenih sprememb. Analiza je napisana nerazredno oz.
bolje razredno z vidika "države", kateri je končno vseeno, od
kje je ogrožena - od zunaj ali od znotraj.
Takoj v prvem poglavju avtor kot del osnove svojih
razmišljanj navaja med drugim tudi citat Aleksandra
Grličkova: "Človeštvo ima prvič v rokah sredstvo za lastno
uničenje, prvič so ljudje in narodi, delavski in kapitalistični
razred prisiljeni skupaj in enakopravno odločati o usodi, o
vojni, predvsem pa o miru..." Vsak dan znova nas dogodki v
svetu prepričujejo v vse kaj drugega kot pa v dobro voljo
kapitalističnega razreda in njegovo pripravljenost po skupnem
in enakopravnem odločanju skupaj z delavskim razredom.
Kljub navedenemu citatu je tudi avtor sam prepričan v
globoko pokvarjene načrte kapitalističnih držav, ki s
specialno vojno spodkopavajo graditev socializnma kot
svetovnega procesa. Po njegovem so Rdeče brigade v Italiji
izključno od samega začetka igrača v rokah zunanjih sil
specialne vojne. Notranja družbena protislovja v Italiji nimajo
nobenega vpliva na razmah terorizma. Španska ETA deluje
pod pokroviteljstvom in po navodilih CIA-e. Stanje na
Poljskem je rezultat dolgoročno planiranih in premišljenih
ekonomskih in propagandnih pritiskov kot posebnih oblik
specialne vojne, za katerimi stoji Zahod, ki hoče zavreti
izgradnjo socializma na Poljskem. Precej prostora je
posvečeno oblikam specialnega delovanja med obema
vojnama in med II. svetovno vojno ter razvoju zasnove
specialne vojne v Vietnamu. Izbor je izrazito enostranski.
Skoraj nič ne zvemo o oblikah specialne vojne, vodene z
Vzhoda (razen v obveznem poglavju o pritisku Informbiroja),
o vlogi sovjetskih služb in agentur na Madžarskem 1956, v
ČSSR 1968, na Poljskem 1981 itd. Težko dostopni podatki
verjetno niso edini razlog za omenjeno pomanjkljivost.
Tretje poglavje avtorja Milana Ateljeviča (SLO in DS
proti specialni vojni in oboroženi agresiji) ne prinaša nobenih
novih odkritij in dognanj. Avtor se obilo sklicuje na resolucije
118
partijskih kongresov, Titova vojna dela, ustavo, zakon o SLO
itd. ter posebej pazi, da bi ostal v mejah že povedanega in
napisanega. Od navadne diplomske naloge se ponavadi
zahteva več kritičnosti in dialektične vsebine kot pa jo
najdemo v tretjem poglavju "Specialne vojne."
Cvetka celotnega dela "Specialna vojna" je podpoglavje, z
naslovom "Kontrarevolucija albanske iredente" na straneh
215-223, kjer načelo o izključni odgovornosti zunanjih sil za
destabilizacijo družbenih razmer, ki ga avtor dosledno
uporablja, pride najbolj do izraza. Med drugim avtor pravi:
"Seveda pa je do nacionalističnega razmaha tako velikih
razsežnosti, kakor smo jih imeli na Kosovu, lahko prišlo
samo po dolgotrajnih in sistematičnih pripravah, v katerih sta
bila indoktrinacija širših razsežnosti in infiltracija nacio-
nalističnih elementov v vse obstoječe strukture družbe-
noekonomskega in političnega sistema izhodišče za sovražno
delovanje."
Nikakor ne gre zanikati močne vloge tujih služb pri
dogodkih na Kosovu leta 1981 in pozneje, toda avtor
obravnava problem iztrgan iz konteksta objektivnih razmer in
ne more razumeti obnašanja Albancev drugače kot skozi
prizmo specialne vojne. Le zakaj torej na Kosovu nočejo
pogledati okoli sebe in videti ogromnega napredka, ki so ga
dosegli, visokega standarda, ki ga uživajo in zakaj namesto
tega raje verjamejo demagoškim geslom nosilcev specialne
vojne?
Knjiga z ozirom na neznanstven pristop k obravnavani
problematiki specialne vojne razen za "uradno uporabo"
verjetno ne bo razprodana. Lahko pa bi izdajatelj razmislil o
njenem prevodu v ruščino, saj bi delo, če bi izpustili poglavje
o Informbiroju, nedvomno doživelo dober sprejem na
vzhodnem državno-knjižnem tržišču.
119
Major Mihajlo Terzić
in njegova pravica
Mladina, 19. april 1984, St. 16
Major Terzić, referent za tisk politične uprave pri pov-
eljstvu Ljubljanskega armadnega območja je v 15. številki
Mladine objavil tekst (nojevsko razmišljanje o pomembnih
zadevah), v katerem v liričnem tonu izraža svoje "nestrinjanje
z nekaterimi ocenami in stališči o JNA in OS v celoti".
Takšne ocene naj bi se že več kot leto dni pojavljale v
mladinskih sredstvih javnega obveščanja, še posebej pa naj bi
bile prisotne na problemski konferenci ZSMS o podružbljanju
varnosti in obrambe.
Po mnenju majorja Terziča ta stališča in ocene ne
temeljijo na resnici. Pravo resnico predstavi šele major Terzić
sam v svojem pisanju, v katerem s pomočjo Marxa, Lenina,
Tita, Neretve, Sutjeske, JLA in drugih "svetih" avtoritet
predstavi neimenovane tovariše "iz foruma problemske kon-
ference" kot rušitelje naše samoupravne, socialistične in
federativne Jugoslavije.
Major Terzić uvodoma pojasni, da se oglaša kot
posameznik. Ker so takšna "posamična in privatna oglašanja"
kot je Terzićevo, sila redek pojav v okolju, iz katerega tovariš
major izhaja, je marsikdo podvomil v to zasebnost. Vendar
tokrat izjemoma vse kaže, da se je zgodilo nekaj posebnega.
Zakaj? Terzićeva "pravica" povsem odstopa od vsebine
članka, ki je bil o problemski konferenci objavljen v
121
marčevski številki "Naše vojske", uradnega glasila starešin in
vojakov Ljubljanskega armadnega območja in ki povsem
pozitivno ocenjuje problemsko konferenco ZSMS o
podružbljanju varnosti in obrambe. Major Terzič v svoji
pesnitvi napada stališča, za katera so na konferenci glasovali
tako delegati ZSMS v LAO kot delegat poveljstva
Ljubljanskega armadnega območja. Očitno je torej, da je
pisanje majorja Terziča njegova lastna konstrukcija in
pričakovati bi bilo, da se JLA od njega ogradi. Po vsej
verjetnosti si je major Terzič malo po svoje, pa tudi bolj od
daleč prebral drugi odstavek 6. točke pravila službe oboro-
ženih sil, ki pravi:
"Izpolnjevanje ukazov je temeljni pogoj za uspešno
funkcioniranje življenja in dela v oboroženih silah in za
izpolnjevanje nalog.
Če oseba, ki je v službi v oboroženih silah, ne dobi ukaza
ali ga ne dobi pravočasno, je dolžna, da deluje v skladu z
razmerami."
Major Terzič, ki mu je vsako "nojevsko razmišljanje o
pomembnih stvareh" seveda tuje, se je v svoji poglobljeni
strateški študij zmotil in izstrelil salvo, sicer skoraj vso v
rimah, "vendar nikakor ne "v skladu z razmerami."
Major Terzič očita problemski konferenci, da je skušala
"minimalizirati vlogo JLA v naši družbi", odnose v njej pa
prikazati kot "kaplarsko šikaniranje in primitivno ideološko
indoktrinacijo."
Od kod takšne misli v glavi majorja Terziča, mi ni znano,
kajti v gradivu za konferenco piše med drugim tudi naslednje:
"Celoten sistem obrambe in varnosti je torej že v osnovi
in na začetku temeljil na boju za nacionalno in socialno
osvoboditev jugoslovanskih narodov in narodnosti. V tem
sistemu je JLA v celotnem povojnem razvoju, še posebej pa v
prvih letih po revoluciji, opravljala zelo pomembno družbeno
vlogo, ki je nikakor ne gre omejevati zgolj na obrambo pred
zunanjim sovražnikom kar je sicer njena prva naloga. V
razmerah nerazvite, pretežno agrarne in v vojni porušene
dežele je JLA opravljala veliko socializacijsko funkcijo, ki je
122
segala od opismenjevanja, splošnega izobraževanja in
idejnopolitičnega dela pa do obrambne vzgoje, kar vse skupaj
v veliki meri počenja še danes. Njeno angažiranje in pomoč
ljudstvu v različnih primerih pa potrjuje njeno zraščenost z
delovnimi ljudmi, privrženost družbenemu sistemu social-
ističnega samoupravljanja, kar jo postavlja na okope naše
državne suverenosti."
Da pa so v JLA primeri drila, alkoholizma, nespoštovanja
človekove osebnosti, izkoriščanja položaja in korupcije, kar
se včasih zavija in zakriva s kvazi-ideološkim plaščem, pa je
tudi splošno znano. O teh stvareh se seveda ne sme govoriti
in pisati, kajti še vedno je v Jugoslaviji močno prisotna in
ukoreninjena teza generala Gošnjaka, ki se glasi: "Armija ko
suza čista."
Takšna mistifikacija, ki s samoupravnim socializmom
nima nobene zveze, objektivno koristi samo potencialnemu
sovražniku, ker onemogoča popravljanje napak.
Ko smo se v razpravah pred 11. kongresom ZSMJ in
ZSMS prvič dotaknili nekaterih "kočljivih" vprašanj odnosov
v armadi, je takoj nastal vihar in padale so obtožbe, da
ocenjujemo na podlagi osebnih, subjektivnih izkušenj, da
posplošujemo itd. Ker smo hoteli biti "objektivni" smo izvedli
raziskavo na ustreznem vzorcu mladincev, ki so že odslužili
vojaški rok (v zadnjih 5 letih) v različnih rodovih JLA.
Rezultati te raziskave so bili vsaj po oceni raziskovalcev
realni, vendar niso bili nikoli objavljeni, ker so nam ustrezne
institucije zagrozile, da je vsaka raziskava, ki se tiče JLA, po
zakonu dovoljena le posebnim organom (organom JLA
samim namreč) in da se kršilci zakona lahko sodno
preganjajo???!!!
Subjektivnih vtisov torej ne velja razširjati, do objektivnih
pa se ne sme priti. Krog je tako zaključen, nekdo pa zaščiten.
Kljub vsemu pa je bilo o odnosih v JLA, o pozitivnih in
negativnih primerih mnogo govora v razpravi pred
problemsko konferenco in na njej sami. O tem konec koncev
pojejo tudi rock skupine, kantavtorji, piše literatura itd.
Svetujem majorju Terziču, da si po možnosti prebere znano
123
knjigo Nejca Zaplotnika "Pot", kjer avtor med drugim na 50.
strani piše: "Še huje kakor v banki pa mi je bilo v vojski.
Pravkar sem se vrnil iz Amerike, ves dolgolas in
svobodnjaški, pa hop! v sivo zeleno uniformo. Namesto da bi
izkoristili moje znanje in telesne sposobnosti, namesto da bi
uporabili grozljivo delovno silo stotine mladih ljudi, smo
preganjali dolgčas po tolminski kasarni in opravljali
nesmiselna dela. Bil sem že določen za alpski vod, toda pri
razporejanju me je starešina, s katerim sva bila skupaj v
Afriki, vprašal, zakaj ne študiram več? "Zajebala me armija",
in že naslednji dan sem vodil konja po dvorišču... Dolgočasje,
neizrabljena energija in topo štetje ur v banki in kasarni me je
privedlo v gostilne, v prazno posedanje ob polnih steklenicah,
a na srečo sem kmalu spoznal nesmiselnost svojega početja.
Če bo kdaj treba, bom branil domovino s srcem in ljubeznijo,
ne pa pod prisilo nesmiselnih ukazov in drila."
Subjektivna ocena? Seveda. Takšnih pozitivnih in
negativnih vtisov in spominov je mnogo, skupaj pa tvorijo
nek določen skupinski spomin, ki mu pravimo zavest. Te
zavesti pa ni mogoče graditi ali spreminjati s proslavami ob
dnevu JLA, hvalnicami, manifestacijami in odlikovanji.
Zavest spreminjamo s spreminjanjem razmer samih, ne pa s
prikrivanjem napak in pomanjkljivosti.
Major Terzič "v imenu resnice in zoper zablode nekakšnih
psevdoneomarksističnih teoretikov" trdi, da je "skrb za ljudi
in humani medčloveški odnos revolucionarna tradicija, vtkana
v razredni in ljudski značaj naše armade". Lepo bi bilo, če bi
major Terzič kdaj pa kdaj pomislil na te velike besede tudi
takrat, ko ukazuje in kliče na raport svoje podrejene ali ko mu
vojaki prevajajo razne tekste in pesnitve, namesto da bi delali
tisto, zaradi česar so bili poslani na služenje vojaškega roka.
Terzič tudi trdi, da je "danes ta humani medčloveški
odnos prisoten predvsem preko raznih vaj in manevrov". S to
tezo se močno približuje manj znani Clausewitzovi tezi, "da
je vojna ustvarjalka najpomembnejših političnih vrednost".
Terzič bi dodal: "In človeških". Human medčloveški odnos se
torej predvsem razvija v pogojih, ki so čim bolj podobni
124
vojnim??? Vsekakor bi tisoči, ki na svetu bogatijo in se redijo
na račun vojne (prodaja orožja, vojaške opreme, šolanje
oficirjev itd,), Terziču navdušeno zaploskali.
Major Terzić očita "tovarišem iz foruma problemske
konference" (mimogrede, takšnega foruma ni, verjetno misli
Terzić na predsedstvo RK ZSMS) idejno zgrešenost,
nepravilno tolmačenje koncepta SLO in DS in premalo
spoštovanja do "pomembnih zadev". V pripravah na samo
konferenco smo res marsikdaj prebijali led, saj posamezni
problemi niti teoretično še niso definirani. Npr. sama vsebina
pojma "podružbljanje" "oboroženo ljudstvo" itd. Kako
opredeliti vsebino teh pojmov v naših razmerah? Ali je
vsebina ista kot v drugačnih razmerah pred tridesetimi leti? V
praksi si vsak tolmači stvari po svoje. Da bi vsaj nekatere
nejasnosti razčistili, smo pred konferenco organizirali več
sekcijskih razprav z različno strukturo vabljenih. Na eno
izmed teh razprav smo povabili tudi ljudi, za katere smo
smatrali, da nam lahko največ pomagajo. Od sedmih
vabljenih generalov JLA (aktivnih in upokojenih) sta se
vabilu odzvala le dva. Na razpravo je bil posebej vabljen tudi
majorju Terziću nadrejeni general Branko Jerkič, komandant
LAO. Tudi od njega smo pričakovali pomoč pri pripravi
konference, vendar žal zaman.
Kljub vsem pripombam, je treba majorju Terziću priznati,
da je eden prvih, ki je nekaj javno napisal in tako začel
polemiko o določenih stvareh. Poleg zakulisnega nerganja je
javno o tem govoril le še general Zupančič na 9. seji CK ZKS
ter polkovnih Blaž Nikolovski na razpravah "Misel in delo
Edvarda Kardelja" v Beogradu. Vsem skupaj in tudi tistim, ki
podobno razmišljajo, vendar v varnem zaledju, pa bi veljalo
postaviti nekaj vprašanj.
Zakaj npr. major Terzić ni reagiral s podobno ogorčeno
pesnitvijo lansko leto, ko je izšla knjiga upokojenega
polkovnika Terzića (priimka se verjetno slučajno ujemata), v
kateri je za poraz stare Jugoslavije aprila 1941 obsodil
nesrbske (hrvaške) elemente v drugače čisti in sposobni srbski
vojski?
125
Zakaj ni reagiral decembra 1983, ko je bil v "Sovjetskih
horizontih" publikaciji ambasade ZSSSR v Beogradu (v
srbohrvaščini) objavljen članek "Bratstvo po orožju-Gatraama
u susret" v katerem je tovrstno "bratstvo" kar malo preveč
poudarjeno?
Major Terzič črpa neizmerni optimizem iz dejstva, da so
"fabrikanti defektnih mišljenj" posamezniki, ki niso nepo-
sredni proizvajalci, ampak so iz republiških forumov (katerih
še poleg ZSMS?) in nimajo nobenega stika z zdravo a malo
"nepoučeno" mladinsko bazo, ki jo zato zavajajo.
Kot vem, tudi major Terzič sedi v pisarni... torej? Kot
vem je major Terzič eden največjih porabnikov zveznega
proračuna... torej? Kot vem, tudi major Terzič ni bil na
Sutjeski... Čemu torej takšno vehementno sklicevanje na
zdravo bazo, na velike dogodke v naši zgodovini itd?
Major Terzič ima čin in mu ni treba nikogar zavajati
(razen nadrejenih, kar pa je v drugačni povezavi s činom),
ampak ukazuje. In njegove ukaze, naj so zavajanje ali ne,
njegovi podrejeni brezpogojno izvršujejo. ZSMS res še vedno
deluje preveč forumsko in še zdaleč ni tisto, kar zadnje čase
poskuša biti frontna organizacija in gibanje. Toda večino
aktivnosti vseeno izvaja prostovoljno. Brez ukazov.
Admiral flote Branko Mamula je konec marca (Delo, 28.
3. 1984) v zvezni skupščini med drugim dejal: "Kot vemo,
zunanji in notranji sovražniki sodijo, da je naša družba v krizi
in da lahko vplivajo na družbene tokove, tako tudi na razmere
v JLA. Spričo tega se krepi posebna vojna proti naši državi in
oboroženim silam".
Naša družba je dejansko v krizi in notranji ter zunanji
sovražniki to krizo dejansko izkoriščajo. In blagor jim, njim
in silam specialne vojne, kadar in dokler imajo pred seboj na
okopih informiranja nasprotnike kalibra majorja Terziča.
126
Nezaželeni mir - poročilo o
koristnosti vojne
Mladina, 24. maj 1984, St. 21
Navodilo za pametno vlado
Vojna je ustvarjalka najpomembnejših političnih vrednot.
(Clauvsewitz)
Trajen mir je v tem trenutku nekaj najbolj nazadnjaškega,
največja možna katastrofa za človeško vrsto. Posledice
trajnega miru bi bile v pogojih, ko svet nanj še zdaleč ni
pripravljen, mnogo hujše kot posledice atomske vojne.
Vojna je koristna. Večina človeštva se tega ne zaveda,
vojno obsoja in ji nasprotuje, a kljub temu ves razviti svet
uživa koristi vojne. Med ljudstvom živi iluzija, da bi vse
težave z lahkoto premagali, če bi ne bilo vojne, če bi dosegli
totalno razorožitev in trajen mir. A ljudstvo se moti. Z
nastopom trajnega miru bi se težave šele začele. Bistvo zmote
je lepo izrazil Hubert Humphrey z naslednjim stavkom:
"Našemu razumu je mučno presojati nove koncepcije, za
katere se zdi, da nasprotujejo občemu prepričanju."
Zakaj je vojna koristna?
Teoretično trajen mir danes ni nemogoč, kljub navidezno
drugačnim argumentom. Vendar če zanemarimo sentimentalni
pacifizem in se naslonimo na objektivne kriterije, lahko brez
težav ugotovimo naslednje: "Trajen mir je nezaželjen.
Nezaželjen je zato, ker je škodljiv. Vojna in vse, kar se veže
127
nanjo, predvsem vojne priprave, ima nenadomestljiv pomen
za splošni napredek človeštva." Ta napredek se kaže na vseh
področjih. V gospodarstvu, politiki, znanosti in kulturi.
Pomen vojne za splošni napredek človeštva je še toliko večji,
ker vojna in vojska ne opravljata samo tipično vojaških,
temveč tudi vrsto povsem nevojaških, a družbeno izredno
pomembnih funkcij. Večinoma se javnost teh nevojaških
funkcij, ki jih opravlja vojna, ne zaveda. Zelo dobro pa jih
pozna in s pridom izkorišča vsaka pametna vlada v vseh
sistemih.
1. Pomen vojne za nacionalno gospodarstvo
Za vojaške izdatke nasplošno velja, da so nujno zlo ali
posebna vrsta družbenega razsipništva. Vendar ni tako.
Vojaška proizvodnja se odvija skoraj popolnoma zunaj
okvirov ponudbe, povpraševanja in družbenega planiranja. To
je edini sektor celotnega gospodarstva, ki je podvržen
popolnemu in neomejenemu nadzorstvu osrednje oblasti. Vsaj
relativno razvita industrijska družba ima to sposobnost, da
proizvaja več, kot je neogibno za njeno ekonomsko ohranitev
/pravičnost pri razdeljevanju dobrin zanemarimo/. Vojaški
izdatki se tukaj pojavljajo kot najpomembnejše varnostno
krmilo, ki daje stabilnost razvoju nacionalnega gospodarstva.
Vojna proizvodnja nasploh je že sama po sebi dejavnik
napredka, saj gre za proizvodnjo, ki jo brez vojne ne bi bilo.
Vojna je sicer strašna rušiteljica, kljub temu pa napredna sila.
Vojni izdatki neposredno pozitivno vplivajo na povečanje
nacionalnega bruto proizvoda. Tehnični posegi, ki bi
omogočali prav tako učinkovito nadzorstvo nad zapo-
slovanjem, proizvodnjo in porabo, kot ga omogoča vojna, niti
teoretično še niso domišljeni. Samovoljna narava vojaških
izdatkov in dejavnosti, ki iz njih izvirajo, omogočajo nadzor
bistvenih razrednih razmerij ter s tem zagotavljajo socialni
mir, ki je temelj družbenega razvoja.
Ni slučajno, da se prav v času gospodarskih in družbenih
kriz pojavljajo zahteve po zvišanju vojaških proračunov, ki se
za javnost argumentirajo s povečano zunanjo nevarnostjo.
128
Vendar v bistvu to niso zahteve vojske, temveč ukrep vsake
pametne oblasti. Neposredno usmerjena sredstva v
neposredno in posredno vojaško proizvodnjo omogočajo
skoraj takojšen porast celotne nacionalne produkcije, kar
sproži potrebo po delovni sili, novih tehnoloških postopkih
itd. Orožje in vojna oprema pa sta vedno konjukturno blago,
ker je vedno vojna. Več je vojaških spopadov v svetu, večje
koristi prinaša vojna industrija tistim državam, ki to industrijo
imajo. Najlažje je povečati prav izvoz orožja in vojaške
opreme. To je eden najboljših ukrepov za izboljšanje
zunanjetrgovinske plačilne bilance.
2. Razvoj znanosti in vojna
Vojna je glavna sila, ki vzpodbuja razvoj znanosti, od
abstraktne zamisli do tehnične izvedbe. Ni bilo pomemb-
nejšega znanstvenega napredka, ki ga vsaj posredno ne bi
pogojevala potreba po oboroževanju. Tekoči trak izvira iz
potrebe po množični proizvodnji strelnega orožja, stavbe z
jeklenimi konstrukcijami iz tehnoloških rešitev pri gradnji
oklepnih ladij, transistorski radio iz razvoja sredstev zveze za
vojaške potrebe itd. Vojna v Vietnamu je vzpodbudila široko
raziskavo malarije in drugih bolezni ter izdelavo učinkovitih
zdravil, napredek pri tehniki amputiranja, transfuzije krvi itd.
Vsa znanstvena odkritja so v glavnem doživela širok
razmah in široko uporabo, toda prvo spodbudo je vedno dala
vojna. Sicer pa gre skoraj 50 % sredstev, ki se v svetu
porabijo za znanstvene raziskave, v vojaške namene. Prav
tako v vojaške namene dela več kot polovica raziskovalcev v
tehničnih vedah. Računalniki so se razvili zaradi vojnih
potreb in še vedno se najboljši tovrstni dosežki uporabljajo v
vojne namene. Avtomatizirano bojišče je precej bližja
perspektiva kot npr. avtomatizirana pridelava hrane.
Letno svet porabi za oboroževanje 500 do 600 milijard
dolarjev. 400 000 visoko kvalificiranih fizikov in inženirjev
se ukvarja z vojaškimi raziskavami.
1200 satelitov je bilo od leta 1957 izstreljenih v vesolje.
V 900 primerih je šlo za izključno vojaške namene.
129
Na svetu je 100 000 tovarn orožja in vojaške opreme.
Preko 100 milijonov ljudi je zaposlenih v svetovni
industriji orožja.
Za potrebe vojne je angažirano 96 % svetovne letalske
industrije, 65 % ladjedelništva ter 40 % industrije elektronike
in mikroelektronike.
Profiti v vojni industriji so povprečno za 75 % višji kot v
drugi proizvodnji.
Za vsak vojni izvoz je potrebno dovoljenje vlade.
Od zadnjih 5000 let je človeštvo živelo v miru samo 292
let. Znanstveniki so ugotovili, da je bilo v tem času 14.532
različnih vojn, v katerih je padlo cea. 3 milijarde 700
milijonov ljudi.
ZDA so iz druge svetovne vojne izšle kot najbolj razvita
in najmočnejša država sveta. Popolnoma razrušena Z Nemčija
je v zanemarljivo kratkem času postala ena gospodarsko
najmočnejših držav.
3. Vojna in politika
V vsaki družbi ima vojaški sistem vzvišeno vlogo. Ta
izhaja iz njegove nesporne moči odločanja o življenju in
smrti. Grobo rečeno je to temelj oz. nujno potrebna osnova
vsake politične oblasti. Osnovna avtoriteta, ki jo moderna
država uživa pri svojem ljudstvu, izhaja prav iz njene vojaške
moči. Tega se vsaka oblast tudi do potankosti zaveda.
Možnost vojne ustvarja občutek ogroženosti, brez katerega se
nobena vlada ne more dalj časa obdržati na oblasti. Obstoj
zunanje nevarnosti, z dodatkom, da ljudje verjamejo vanjo, je
torej bistvenega pomena tako za trdnost družbe kot za splošno
privolitev v politično oblast. Seveda mora biti domnevna moč
sovražnika, ki je potrebna, da se zagotovi občutek zvestobe
narodu - državi, po obsegu in kompleksnosti v sorazmerju z
obsegom in kompleksnostjo družbe. Ta moč mora biti sicer
strašna in vedno v porastu, vendar nikakor ne nepremagljiva.
Biti mora ravno prav dozirana, pač glede na potrebo oblasti.
Zunanja politika nacionalne države je praviloma lahko
uspešna samo, če z verjetno grožnjo opozori, da bo pri
130
uveljavljanju svojega namena do skrajnosti uporabila
politično organizacijo, t.j. da je v skrajnem primeru
pripravljena tudi na vojno. Miroljubna koeksistenca v
mednarodni politiki je primerna predvsem za pozivanje
drugih na njeno uporabo in za nastope v OZN, ne nudi pa
prav nikakršnih garantov za obstoj nacionalne države. Tak
garant je zaenkrat samo vojna. Oborožene sile od nekdaj, v
vseh civilizacijah opravljajo tudi nekatere specifične
nevojaške funkcije. Vedno so bile poglavitno zatočišče, ki ga
je pripravila država za tiste, ki so običajno za družbo drugače
neuporabni. Preprosto povedano, zahvaljujoč funkciji vojne
se preko različnih vojaških ustanov preskrbi protidružbenim
elementom sprejemljivo vlogo v družbenih ureditvah.
Clausewitz je prvotno postavil neštetokrat citirano tezo,
da je vojna le nadaljevanje politike z drugimi /nasilnimi/
sredstvi. A vojna ni le to. Vojna je sestavni del politike in
njena osnova. Brez vojne ne bi bilo politike, vsaj ne v smislu,
v katerem si pomen pojma politika razlagamo danes. Tudi
Clausewitz je kasneje zapisal, da je vojna ustvarjalka
najpomembnejših političnih vrednot in tako korigiral prvotno
tezo. Iz znanih razlogov je to manj znano.
4. Ekologija
Vojna je bila poglavitni dejavnik razvoja, ki je pomagal,
da se je ohranilo zadovoljivo ekološko ravnotežje med
velikansko človeško populacijo in viri, ki so na voljo za njen
obstanek. Da bi preprečil posledice neogibnih zgodovinskih
ciklov, ki označujejo nastop pomanjkanja osnovnih sredstev
/hrane/ za življenje, je človek z vojno uničeval odvečne
pripadnike lastnega rodu. Tako je bila vojna vseskozi
pripomoček, ki je zagotavljal obstanek človeškega rodu. Imel
paje manjše pomanjkljivosti.
Od vseh živih bitij edino le človek pozna
organizirano pobijanje pripadnikov lastne vrste. To
počnejo (vendar le v določenih okvirih) samo še
podgane.
Kot razvojni pripomoček za izboljšanje človeškega rodu
131
je bila vojna namreč vse do danes povsem neučinkovita oz.
imela je regresivni genetski učinek. Pri drugih živih bitjih
omogočajo selekcijski procesi ohranitev vrste in hkrati tudi
njeno genetično izboljšanje. Podležejo običajno nižji, ne-
sposobni in bolni pripadniki vrste, močnejši pa ostanejo pri
življenju in skrbijo za nadaljevanje vrste. Pri človeški vrsti pa
so vojne terjale neprimerno velike izgube "biološko" naj-
močnejših posameznikov. Vse do danes. Jedrsko orožje nam-
reč ne izbira. Njegova uporaba pomeni konec nesora-
zmernemu pobijanju najmočnejših pripadnikov človeškega
rodu. Kot posledica postnuklearne radioaktivnosti bodo
seveda nastopile številne mutacije, vendar ta stranski produkt
ne zmanjšuje pomena jedrske vojne kot pripomočka za
genetično izboljšanje človeške vrste. Svetovni jedrski spopad
ne pomeni totalnega uničenja človeštva, kot je to splošno
razširjeno mišljenje. Vlade posameznih držav gradijo rela-
tivno varna protiatomska zaklonišča, ki že zadoščajo za
milijone ljudi, posebej izbranih - najsposobnejših. Že več kot
dvajset let najrazvitejše države vlagajo ogromna sredstva v
raziskave in zagotavljanje tehničnih pogojev, ki bi omogočali
ponovno vzpostavitev v termonuklearni vojni porušenega
ekološkega ravnotežja. Politične oblasti načrtujejo tudi
ustrezne ukrepe, s katerimi bi preprečevale razmnoževanje
mutantov, razen tistih, ki bi predstavljali poceni delovno silo.
Vendar za ohranjanje politične oblasti zaenkrat še
zadostujejo lokalni spopadi širom zemeljske oble, ki
vzdržujejo potrebno napetost in občutek ogroženosti med
javnostjo. Ko pa samo lokalne vojne ne bodo več dovolj, bo
nastopila verjetnost jedrskega spopada, ki pa ga lahko velesile
kljub splošno razširjenemu nasprotnemu prepričanju po
potrebi omejijo. Vse za to potrebne komunikacije v obliki
rdečih, vročih in podobnih linij obstajajo vse od trenutka, ko
je jedrska vojna postala verjetna.
5. Kultura
Skrita koristnost vojaških ustanov in vojne nasploh sega
tudi na področje kulture. Kulturna dejavnost je v mnogočem
132
odvisna od sistema, temelječega na vojni. Pri primitivnih
ljudstvih je bojni ples najpomembnejša umetniška oblika.
Književnost, slikarstvo, kiparstvo, film in druge zvrsti
najpogosteje postavljajo v ospredje konfliktne situacije
oziroma vojne.
Najvplivnejši voditelji v svetovni zgodovini so si svoj
ugled, moč, avtoriteto in trajno mesto v nacionalni zgodovini
in kulturi zagotovili prav v vojnah oziroma z vojnami.
V okviru nacionalne umetnosti so najbolj cenjena /in
politično zaželjena/ umetniška dela z vojno tematiko. Številni
umetniki in pisatelji govorijo , da jih skrbi skopa izbira, ki bi
jo ustvarjalni dejavnosti dopuščal svet brez vojne.
Kaj bi prinesel trajen mir ?
Zmožnost vojskovanja je poglavitna sila, ki ureja
strukturo družbe. Zato ima vojaški razred prikrito ali
neprikrito prednost v vsaki družbi, vojaške ustanove so
izločene iz družbenih in pravnih določil o vedenju /pravila
"službe", lastno šolstvo, vojaško sodstvo itd./. Vprašanje
vojne je vprašanje nadzorstva nad družbo.
Na prvi pogled se postavljajo kot glavni problemi prehoda
na trajni mir ukinjanje tipično vojaških funkcij vojne. Ob
nastopu trajnega miru in razorožitve bi bilo treba zapreti in
preusmeriti preko sto tisoč tovarn orožja ter prezaposliti več
kot sto milijonov delavcev, ki so neposredni proizvajalci
orožja in vojaške opreme. Število delavcev, ki so zaposleni v
panogah, bolj ali manj neposredno odvisnih od vojne
industrije, se prav tako ceni na desetine milijonov. Pre-
usmeritev, prešolanje in prezaposlitev delovne sile bi
dobesedno povzročilo selitev narodov.
Prešolati, preusmeriti in zaposliti bi bilo treba 40
milijonov aktivnih vojaških oseb /kljub splošnemu strinjanju
in pritrjevanju miru si lahko posamične odpore le zamišljate/,
uničiti ogromne zaloge orožja, likvidirati vse vojaške
ustanove in vojaško imovino itd. Vendar to še niso glavni
problemi.
Največje težave, ki bi jih prinesel trajen mir se nanašajo
133
na zagotavljanje nadomestil za nevojaške funkcije, ki jih bolj
ali manj odkrito opravlja vojna.
V razvitih industrijskih družbah bi ekonomska nado-
mestila za funkcijo vojne morala predvsem zagotoviti tolikšen
program uničenja nacionalnega bruto proizvoda, da bi
zagotavljal učinkovito stabilizacijo gospodarstva. Poleg tega
oz. zaradi tega bi tak nadomestni nevojni program prav tako
kot vojni moral delovati zunaj normalnega sistema pov-
praševanja, ponudbe in družbenega planiranja. Kakršnokoli
/danes tolikokrat predlagano/ usmerjanje sredstev v splošno
blaginjo, odpravljanje revščine, pomoč nerazvitim itd. bi prav
kmalu postalo sestavni in normalni del gospodarstva, zato ne
bi odigralo vloge dejavnika stabilizacije, poleg tega pa bi se
izmaknilo popolnemu nadzoru osrednjih oblasti.
Zaradi zunanje nevarnosti družba neprestano čuti potrebo
po politični avtoriteti, to pa omogoča stabilnost politične
oblasti. Če bi odpravili vojno, bi morali najprej poiskati
nadomestnega sovražnika /noben dosedaj opravljen poskus se
ni najbolje obnesel, niti koloradski hrošč niti NLP/, kajti
stabilnost politične oblasti je pogoj za stabilnost družbe.
Učinkovito nadomestilo za nekatere sociološke funkcije
vojne bi terjalo, da se za vse družbeno uporne posameznike,
ljudi brez delovnih navad, psihološko težko prilagodljive ter
za vse druge neuporabne posameznike ustanovi primerna
oblika suženjstva. V praksi bi preureditev vojaških
disciplinskih pravil v neko obliko suženjstva, ki bi mu zaradi
lepšega nadeli drugačno ime, terjalo, kar je presenetljivo, le
skromno revizijo. Večina tistih, ki je hotela z domišljijo
pokazati, kakšna bo družba prihodnosti, npr. Orwell, Wells,
Huxley, prikazuje tehnologiji in političnemu razvoju
prilagojeno suženjstvo kot možnost za ohranitev nadzorstva
nad "sovražniki" družbe.
Z razmahnitvijo različnih modernih "krvavih iger" pa bi
lahko ohranili učinkovita nadzorstva nad agresivninmi
impulzi posameznikov.
Zaradi omejenih naravnih virov bi morali ob nastopu
trajnega miru kot nadomestilo za selekcijsko funkcijo vojne
134
nemudoma in brez izjem omejiti razmnoževanje. Oploditev in
embrionalna rast bi morala potekati v celoti v laboratorijih,
kar bi ustvarilo še bolj učinkovito nadzorstvo, kot ga danes
omogoča vojna. Uprave ali zvezni sekretariati za genetiko bi
lahko to funkcijo uspešno opravili.
Vojna daje silen impulz razvoju znanosti, zato bi trajen
mir prinesel postopoma upadajoč razvoj in stagnacijo, razen
če se ne bi pojavil nov generator. Verjetno je edina tovrstna
perspektiva usmeritev v brezkončne raziskave vesolja.
Trajen mir je nezaželjen. Vsemu razvitemu svetu bi
prinesel brezposelnost, upadanje standarda, politično nesta-
bilnost, lakoto, razpad civilizacije. Pametna oblast se tega
zaveda.
Sklepne misli
Pričujoče razmišljanje temelji na poročilu skupine 15.
znanstvenikov, ki so ga izdelali po naročilu vlade ZDA pred
dvajsetimi leti.
Naročnik je želel, da skupina znanstvenikov različnih
profilov analizira probleme, ki bi jih povzročil trajen mir.
Poročilo je pisano za naročnika in s stališča naročnika
/vlade/. Enotna ocena znanstvenikov je bila, da bi trajen mir
prinesel /vladi/ mnogo več problemov kot pa vojna. Na vojno
so moderne države nenehno pripravljene, na mir se ne
pripravlja nihče. Samo govoriti o miru je torej izguba časa,
nanj se je treba pripravljati. V skrajnem slučaju bi bilo možno
vsesplošno koristne funkcije vojne v perspektivi nadomestiti
edinole z brezkončnimi, strogo nadzorovanimi in čim
dražjimi raziskavami vesolja.
Stališča znanstvenikov so argumentirana, jasna in
neobremenjena s humanizmom, prav tako kot svetovna
politika. Pisana so namerno enostransko in prav zato do kosti
razgaljajo takoimenovana mirovna prizadevanja političnih
oblasti nacionalnih držav, ki so po eni strani sestavljena iz
brezkončnih razorožitvenih pogajanj in velikih predvolilnih
besed o miru in prijateljstvu, na drugi strani pa iz policijskega
obračunavanja z resničnimi mirovnimi gibanji v njihovih
135
lastnih državah. Vsako resnično mirovno gibanje je namreč
gibanje proti lastni politični oblasti, ki dejansko odloča o
vojni, vse druge so državotvorne in vojno podpirajoče
državne manifestacije. Tega dejstva se zaenkrat bolj kot
mirovna gibanja zavedajo vlade.
Na možno uporabo nuklearnega, termonuklearnega in
nevtronskega orožja se danes gleda kot na največjo možno
katastrofo, kot na vrhunsko možnost uničenja. Vendar gre
razvoj znanosti, t.j. razvoj vojne znanosti še vedno naprej in
vsak dan bolj demantira takšno gledanje. Ko je Nobel
patentiral dinamit je izjavil, da je njegova moč tolikšna, da
človeštvo ne bi smelo več misliti na vojno. Engels je ob prvi
uporabi torpeda pred sto leti ocenil, da je s tem razvoj vojne
tehnike končan, ker ni možno /je brez smisla/ skonstruirati
bolj rušilnega orožja. Take in podobne nedialektične ocene so
bile v praksi demantirane včasih celo prej, preden so bile
izrečene.
Prehodno zastavico "najstrašnejšega" orožja bodo od
jedrskih prevzela genetska orožja. Njihova uporaba je že
danes teoretično in praktično možna, vendar vlade vse
informacije v zvezi z genetskim orožjem skrbno čuvajo, ker
bi se navadni državljani zaradi težko razumljivih in zato
strašnih posledic uporabe tega orožja težko sprijaznili z
dejstvom, da je njihova demokratična, ljudska ali celo
delavska oblast zmožna načrtovati uporabo takega orožja.
Vlade zaradi potrebne tajnosti poskusov /na ljudeh/ iščejo vse
mogoče medicinske in podobne izgovore. Toda vsako
sredstvo je enkrat možno opravičiti, le razmere morajo biti
zato ugodne in cilj dovolj velik in vzvišen.
Bertrand Russell je v svoji knjigi "Common sense and
neclear Warfare" zapisal, da z atomsko vojno ni možno
doseči ničesar, kar bi si pameten človek mogel želeti.
Izhodišče Russellove ugotovitve /nasploh zelo razširjene/ je
popolnoma napačno. Kot da bi imele želje pametnih ljudi
karkoli opraviti z vojno. Vojne in priprave nanje vodijo vlade
oziroma politična oblast neposredno. In dokler bo ta politična
oblast obstajala, toliko časa bo ona odločala o vojni in ne
136
"pametni ljudje". In boj za mir je v končnem smislu boj za
odpravo politične oblasti.
137
Parada
Mladina, 21.februar 1985, St. 7
"Vojaška parada, svečani pregled posameznih enot
oboroženih sil. Prireja se v okviru jubilejnih proslav
praznikov SFRJ, ob zaključku manevrov in večjih
vojnih vaj enot oboroženih sil ter ob drugih
priložnostih, ko se tako ukaže. Glavni del vojaške
parade je mimohod enot pred tribuno s pozdravom
najvišjemu navzočemu oficirju, znan tudi pod imenom
defile. Začetek parade se napove s častno topovsko
salvo. Trenutek, v katerem oseba, ki sprejema raport,
stopi na tribuno, se označi z znakom trobente mirno
(trikrat). Razpored parade določi komandant parade,
odvisen pa je od števila enot in prostora, ki je na
razpolago." (Vojaški leksikon, str. 688)
Vojaške parade so stare prav toliko kot vojaštvo samo.
Kralji in cesarji so s paradami obeleževali svoja ustoličenja.
Vojskovodje so ob vrnitvi v imperialne centre prirejali parade
in razkazovali sužnje in plen, pridobljen v osvajalnih vojnah.
Znane so veličastne parade, ki jih je prirejal Mussolini,
medtem ko so bile v rajhu menda parade kar del vsakdanjega
družabnega življenja. Ko so v začetku stoletja časnikarji
vprašali nekega francoskega generala, kaj ima rajši, mir ali
vojno; jim je le-ta odgovoril kot iz topa: "Parade". Vsako leto
ob obletnici oktobrske revolucije priredijo Sovjeti na Rdečem
139
trgu v Moskvi defile najboljših enot in tehnike, ki navdušuje
socialistične generale po vsem svetu. Najsrečnejši so celo
zraven.
Z vojaškimi paradami pa obeležujemo tudi slavne
trenutke v zgodovini naroda. Lahko je to dan neodvisnosti,
dan zmage, dan osvoboditve. V naši domovini so parade
zadnje čase dokaj redek pojav, zato vsako posebej
pričakujemo s prav posebnim navdušenjem.
Prva večja parada v novi Jugoslaviji je bila 1. maja 1945
v Beogradu, zadnja pa leta 1975 prav tam. Parada zmage
pred desetimi leti je svečano obeležila 30. obletnico zmage
protihitlerjevske koalicije ter osvoboditve Jugoslavije. Letos
mineva 40. let od naštetih dogodkov in vsak čas
pričakujemo, da bo predsedstvo SFRJ na nedavni predlog
generalštaba ter konference SZDLJ ukazalo izvesti vojaško
parado ob 40. letnici osvoboditve.
Parada je potrebna iz več razlogov. Nobenega nado-
mestila za vojaško parado doslej še niso iznašli. Vsaka
proslava, ki obuja spomine na velik dogodek, ki je povrhu
neločljivo povezan z oboroženo silo, vojno in vojaštvom, je
brez veličastne, brezhibno organizirane in izpeljane vojaške
parade predstava brez barve, bleda senca nekdanjih velikih
dogodkov, ki še zdaleč ne daje vtisa, da bi bili sposobni
takšen Veliki dogodek ponoviti tudi danes.
Nasprotno pa vrste strumno stopajočih mladcev v
zlikanih uniformah, pološčena kovina njihovih avtomatov,
poravnane topovske cevi najmodernejših tankov, prelet
reaktivcev v strnjenih formacijah ter tekoč in natančno
splaniran razvoj dogodkov na prizorišču poveča utrip in
razširi srčno mišico večini prisotnih, posebno pa eminentni
zasedbi na častni tribuni. Čas zgubi lastnosti dimenzije in
proslava sama (parada sama) ni več spomin in predstava v
čast velikim trenutkom v zgodovini, temveč velik trenutek
sam zase, današnje dogajanje s prisotnimi kot akterji. Parada
dokazuje in prepričuje prisotne, da so tudi generacije, ki so
organizirale parado, zmožne, če se pokaže potreba, prav
takšnih podvigov, kot so bili tisti pred 40 in več leti. In ta
140
zadnji vidik je bistven pri vojaški paradi.
Parada zahteva najboljše, sodelovati na njej pomeni biti
najboljši. Sodelovanje na paradi je nagrada. Priprave velike
vojaške parade niso mačji kašelj. Trajajo mesece. V
mnogočem spominjajo na pravo vojaško operacijo ali vsaj na
manever. Potreben je dodaten trening. Usklajen nastop
pripadnikov različnih rodov in služb. Koordinacija. Pre-
verjena tehnika. Pokaže se vsa prednost načela subordinacije.
Polikanost in brezmadežnost v končnem nastopu skriva
napore in znoj dolgotrajnega urjenja. Ena sama napaka lahko
pokvari vse. Poruši mit. Kompromitira slavnostni govor in
govornika. V pripravah je treba narediti vse, da se možnost
napake zmanjša na minimum. Kontrola je strožja kot v
pripravah na vojaško vajo z bojnim streljanjem. Nihče in nič
ne sme odpovedati. Orel mora leteti, pa čeprav samo danes in
nikoli več.
Svojo moč moramo pokazati svetu. "Ni oni na istoku, ni
oni na zapadu..." Tuje vojaške delegacije morajo odnesti kar
najmočnejši vtis. Njihovim analitikom je treba pripraviti
dodatno delo. Pershingi, vojna zvezd, kriza v Sredozemlju.
Vojaškopolitične razmere v svetu so težke in se še
zaostrujejo. Kot vseh zadnjih 40. let. Svojo obrambno moč
sicer gradimo na sistemu splošne ljudske obrambe in
družbene samozaščite, ki pa ga ne moremo enostavno
postaviti v vrsto in vključiti v parado. Toda vsi njegovi
najvažnejši subjekti bodo tam. Predvsem oborožene sile, ki
so njegova hrbtenica.
Predstavljena bo naša vojaška industrija, ki dosega lepe
izvozne rezultate. Poleg tega daje zaposlitev in kruh
desettisočem naših delavcev, ki bi bi bili drugače nezaposleni
ali pa bi vlivali tankovske kupole v Kraussovih tovarnah in
kovali dobiček tujim kapitalistom. Parada bo enkratna
priložnost (kot že 10. let ne) ogleda za potencialne kupce.
Predvsem iz nerazvitih in neuvrščenih držav. Osvobodilna
gibanja na žalost nimajo denarja.
Politična opozicija zadnje čase dviga glavo. Vse več je
napadov na politični sistem, na oborožene sile in na zvezo
141
komunistov. Namesto da bi jih odločne intervencije državnih
organov in sodstva spametovale, nekateri izkoriščajo upra-
vičene sodne procese za nadaljnje napade na samoupravljanje
in na družbo, ki jih hrani in varuje. Zbirajo podpise, pošiljajo
razne peticije in kvarijo mladino. Treba jim je jasno
povedati, da tega ne bomo več dovoljevali. Tudi z
manifestacijo oborožene sile. Posebno nevaren je del
inteligence, predvsem družboslovne. Že dolgo je znano, da
izobraženci niso dobri vojaki. Se več. Če le morejo, se
izognejo služenju vojaške obveznosti. Nekateri celo rajši
prevzamejo odgovorne politične funkcije in tako odložijo ali
se za vselej rešijo vojaščine.
Nekatera negativna gibanja v gospodarstvu, predvsem pa
vpliv zahodne propagande omogoča razraščanja pacifizma in
drugih nesprejemljivih pojavov v naši družbi. Armada, ki je
sestavni del družbenega tkiva, nosi največje breme boja proti
tendencam po nekakšnem domačem mirovnem gibanju, proti
zahtevam po t.i. alternativni službi in proti poenostavljenemu
pojmovanju miroljubne koeksistence in razorožitve. Braniti
domovino je pravica in dolžnost. Tega se moramo v vsakem
trenutku vsi zavedati.
V nekaterih sredinah upada interes mladih za šolanje na
vojaških šolah. Kljub temu, da je že tovariš Tito dejal, da se
najboljši sinovi naših narodov odločajo za vojaški poklic in
kljub odločni akciji organiziranih socialističnih sil ne
moremo zagotoviti enakomerne zastopanosti pripadnikov
vseh narodov in narodnosti v oficirskem sestavu, saj je
odločno premalo Slovencev, Hrvatov, Albancev in
Madžarov. Različnim akcijam, ki motivirajo mladino za
vojaški poklic, moramo posvetiti večjo pozornost. Parada
lahko in mora prispevati svoje.
Nacionalizem vseh vrst in barv dviga glavo.
Jugoslovanska ljudska armada, kovačnica bratstva in
enotnosti stoji v prvih linijah boja proti nacionalizmu. Že
dejstvo, da se skoraj petina njenih aktivnih pripadnikov
prišteva k jugoslovanskemu narodu dovolj zgovorno potrjuje
prejšnjo tezo. Nacionalistom je treba nazorno pokazati, da
142
smo kljub manjšim težavam še vedno dovolj močni, da
obračunamo tudi s takšnimi tendencami. V paradnih vrstah
bodo ramo ob rami stopali vojaki vseh narodov in narodnosti
iz vseh krajev naše domovine in s tem manifestatirali našo
odločenost nadaljevati Titovo pot, pot nadalnje krepitve
bratstva in enotnosti vseh naših narodov in narodnosti v
socialistični, samoupravni in neuvrščeni Jugoslaviji.
Kljub vsem naštetim argumentom bodo iz raznih kotov in
gnilih malomeščansko-liberalistično-anarhističnih sredin tudi
tokrat prihajali osamljeni glasovi proti letošnji paradi.
Pomisleki bodo tudi med omahljivimi elementi v delavskem
razredu in celo v zvezi komunistov. Navajali bodo
stabilizacijo, zvezni proračun, potrebne milijarde in kup
drugih predsodkov. Seveda se ne bo nihče oziral nanje. S
kontrarevolucijo se je treba pogovarjati drugače.
O paradi bo torej odločalo predsedstvo SFRJ, ki je
vrhovni komandant oboroženih sil. Vendar ni kaj
premišljevati. Nobena razprava ni potrebna, saj končno
parada niso olimpijske igre. Odločitev je lahko le formalna
potrditev. Parado potrebujemo, parado hočemo in parada bo.
143
Parada
kot mirovna manifestacija
Odgovor na delegatsko vprašanje
Mladina, 21. februar 1985, št. 7
KOMAJ TEDEN DNI PO DOKONČNI ODLO-
ČITVI PREDSEDSTVA SFRJ O ORGANIZIRANJU
VELIKE VOJAŠKE PARADE JE DELEGAT JANEZ
LUKAČ NA SEJI ZVEZNEGA ZBORA SKUPŠČINE
SFRJ V SVOJEM DELEGATSKEM VPRAŠANJU
POBARAL ZVEZNI IZVRSNI SVET OZIROMA GE-
NERALSTAB JLA O SREDSTVIH, KI BODO PO-
TREBNA ZA PARADO, KOLIKŠNA BODO IN KJE
JIH BOMO DOBILI. IZRAZIL JE DVOM O SMO-
TRNOSTI TOVRSTNIH MANIFESTACIJ V OBDO-
BJU GOSPODARSKE STABILIZACIJE. RESNE PO-
MISLEKE PROTI PARADI JE BILO SLIŠATI SE
PREDEN JE PREDSEDSTVO KOT VRHOVNI KO-
MANDANT OBOROŽENIH SIL POTRDILO PRE-
DLOG JLA IN PREDSEDSTVA KONFERENCE
SZDLJ, KI STA PARADO PREDLAGALA. PROTI
PARADI SE JE IZREKLO PREDSEDSTVO ZSMS,
NJEN DELEGAT IGNAC KRIVEC PA JE O TEJ
TEMI RAZPRAVLJAL NA PROGRAMSKI KON-
FERENCI SOCIALISTIČNE ZVEZE SLOVENIJE.
Najprej odgovorimo na delegatsko vprašanje Janezu
Lukaču, čeprav ga je naslovil drugam. Denar, ki je potreben
za parado, sploh ni problem. Med drugim ga bomo dobili
tudi tako, da bomo na mejnih prehodih krepko carinili
145
mikroračunalnike, ki jih predrzna mladež prinaša v državo.
Povečali smo (ste!) prometni davek na pomaranče in drugo
južno sadje. Podražila so se zdravila. Dobili smo nekaj
kreditov. Sicer pa je v letošnjem rekordno povečanem
vojaškem proračunu prav gotovo všteta tudi parada, čeprav je
bila odločitev sprejeta šele pred kratkim in čeprav naj bi šel
ta denar predvsem za modernizacijo. Lahko pa vam tudi
rečejo, da naš vojaško - industrijski kompleks toliko izvaža,
da zasluži parado vsak mesec.
Dokončno odločitev predsedstva SFRJ v prid paradi, ki
bo 9. maja v Beogradu, je treba ocenjevati v kontekstu z
ostalimi dogajanji na vojaškem področju v zadnjem času,
predvsem pa kot rezultat in hkrati sestavni del procesa
organiziranja, preorganiziranja in polarizacije družbenih sil,
ki pod navidezno le rahlo vzburkano gladino poteka z vso
silovitostjo.
Obletnica osvoboditve je prav gotovo praznik, ki ga na
tak ali drugačen način obeležuje vsak narod in vsaka država.
Izkušnje kažejo, da bolj je narod kulturno in gospodarsko
zaostal, večje manifestacije prireja. S tem seveda ni rečeno,
da smo proti proslavljanju obletnice osvoboditve. Gre za
vprašanje načina in oblike proslavljanja.
Obletnica osvoboditve, obletnica prvega dne miru
takorekoč zasluži, da se jo spomnimo drugače kot pa z
demonstracijo orožja, vojaške opreme in korakanjem. Vendar
so mirovne demonstracije pri nas prepovedane, celo skromni
zametki mirovnega gibanja so sumljivi. Pri nas je o miru
zaželjeno govoriti in razglabljati predvsem v zvezi s
preteklostjo ali pa ko govorimo o miru in svobodi nasploh.
Drugače pa smo obletnico osvoboditve proslavili tudi z
rečmi, ki jih slavnostni govornik 9. maja prav gotovo ne bo
omenjal, to pa so sodni procesi proti intelektualcem, padec
standarda, milijon brezposelnih in povečanje dolgov.
Vprašanje je, če bi tisti, ki so nekoč največ žrtvovali za
dan, katerega 40. obletnico bomo proslavili z vojaško parado,
z zadovoljstvom poslušali hrumenje tankovskih motorjev in
topotanje vojaškega škornja. Prav gotovo si obletnic svobode
146
niso tako zamišljali.
Vojaška parada ni usposabljanje za obrambo pred
agresijo. Vojaška parada ni manifestacija obrambne moči
družbe, ker ta moč še najmanj leži v ravnih vrstah vojaštva in
modernih letalih.
Vojaška parada je manifestacija vojne sile. Za takšno
manifestacijo v tem trenutku obstajata dva razloga: notranji
in notranji. Prvi se nanaša na razmere v naših oboroženih
silah, drugi pa na razmere v vsaki od dveh pokrajin in šestih
republik posebej. Vendar je največja iluzija pričakovanje, da
bo parada okrepila bratstvo in enotnost, poenotila poglede na
ključna vprašanja današnjega in jutrišnjega dne ali sploh
pomagala rešiti kakršenkoli resnejši problem, razen zad-
ovoljitev ambicij posameznikov.
Zaskrbljuje pa še nekaj. Parada deli ljudstvo. To je seveda
normalno. Toda že od dne, ko so bili izrečeni prvi pomisleki
proti letošnji paradi, se pojavljajo ostre diskvalifikacije
mnenj, ki so proti. Kdor je proti, je razglašen za pacifista,
anarhista ali kar po domače za sovražnika domovine. Tudi to
še ni najhujše, kajti etiketiranje je pri nas bistveni sestavni del
politike. Najbolj zaskrbljuje dejstvo, da se o argumentih proti
noče nihče pogovarjati, da se jih enostavno ignorira, kar
seveda potrjuje občutek, da je bila odločitev sprejeta takrat,
ko je bila prvič predlagana in da kolektivni vrhovni
komandant ni storil dosti več, kot s ploskanjem potrdil
predlog.
Neglede na vse argumente proti, pa bo letošnja pomlad
bogatejša še za eno družabno prireditev. Poleg štafete in
zaključnega hvalospeva ob dnevu mladosti bomo dobili tudi
parado. Iger bo torej dovolj, čeprav nekaterim kruha (na
račun iger) vse bolj primanjkuje.
147
Vojak kot poklic
Mladina, 21. februar 1985, St. 7
Konec lanskega leta je Poslovna politika iz
Beograda izdala (v slovenščini) knjigo polkovnika
Miloša Preleviča z naslovom Oboroženo ljudstvo. Dr.
Miloš Prelevič, profesor in načelnik katedre na Visoki
vojaško politični šoli JLA je v svojem delu med
drugim zapisal:
"TEŽNJE PO UVEDBI POKLICNIH (PLAČANIH)
ARMAD V NEKATERIH SODOBNIH RAZVITIH
KAPITALISTIČNIH DRŽAVAH (NAJBOLJ ZNAČ-
ILNE SO ZDA) SO POSLEDICA VISOKE STOPNJE
ODTUJENOSTI POLITIKE OD LJUDSKIH MNOŽIC
TEH DRŽAV." (str. 12)
Nekaj mesecev po izzidu slovenske izdaje "Oboroženega
ljudstva" je zvezni zbor skupščine SFRJ (13.2.1985) sprejel
nov zakon o Službi v oboroženih silah, skupaj z naknadno
predlaganim amandmajem ZIS, ki opredeljuje možnost
najemanja vojakov po pogodbi. V obrazložitvi predloga
zakona je (citirano po Delu 14.2.1985) podsekretar v
Zveznem sekretariatu za Ljudsko obrambo Milan Daljevič
dejal, da ... "gre za kontinuiteto sedanjega sistema na tem
področju, ter za nove rešitve v skladu z doseženim razvojem
oboroženih sil in z družbenimi spremembami."
Možnost poklicnega dela vojakov v JLA naj bi zagotovila
149
strokovne kadre za nekatere zahtevnejše naloge, poleg tega
pa bodo tako mladim ljudem na razpolago nova delovna
mesta.
Da teoretično ne gre za kontinuiteto dosedanjega razvoja
koncepta SLO in DS je jasno vsakomur, ki vsaj približno
pozna njegove osnove. Plačana vojska se je v naši teoriji
vedno razglašala za nekaj, kar je popolnoma tuje družbeni
naravi JLA in nezdružljivo s socialistično družbeno
ureditvijo. Vojaški učbeniki so polni kritike poklicnih armad
in slavospevov splošni vojaški obveznosti.
Praktično gledano pa bi lahko pristali na trditev, da je
uvedba poklicnih vojakov logična kontinuiteta dosedanjih
rešitev oziroma enostavno objektivna nujnost, ki se naši
vojaški administraciji kaže kot edina možna rešitev iz zagate,
v katero je prihajala sem od leta 1980, ko na služenje
vojaškega roka prihajajo srednješolci in ne več študentje po
končanem študiju oziroma že strokovnjaki s prakso.
Pomanjkanje strokovnega kadra je postal potem, ko so se
v zadnjih petih letih porabile zaloge regrutov-študentov
starejših letnikov, velik problem za armado. Sedaj ga rešuje
na način, ki bi še včeraj, če bi ga seveda predlagal kdo drug,
naletel na najtežje diskvalifikacije. Odveč bi bilo pripomniti,
da so mnogi opozarjali na ta problem že leta 1980, ko se je
zakon o VO sprejemal. Prav tako je najbrž odveč ponavljati,
da je mladinska organizacija leta 1983 odločno opozorila na
probleme, ki terjajo skrajšanje vojaškega roka na 12
mesecev. Takrat so bili ti predlogi ostro zavrnjeni, sedaj pa je
že pripravljen zakonski osnutek, ki predvideva skrajšanje
vojaškega roka na 12 mesecev (veljati naj bi začel 1.1.1986)
in sicer na podlagi istih argumentov, ki so bili ponujeni pred
dvema letoma. Ob isti priložnosti smo predlagali tudi prehod
na modernejšo obliko vojaškega usposabljanja, z bistveno
krajšim vojaškim rokom in z mnogo bolj učinkovitimi in
podružbljenimi rešitvami, kot pa je kategorija poklicnih
vojakov. Seveda je predlog naletel na ignoriranje.
Ob tem je treba poudariti, da tudi obvezniška armada
sama po sebi ni bistveno bolj podružbljena oblika oborožene
150
sile kot poklicna (plačana). Obe sta pojavni obliki klasične
stalne armade z vsemi njenimi značilnostmi.
JLA se je po poskusnem vojaškem usposabljanju žensk
lotila še enega eksperimenta, čeprav niti prvi ni končan.
Pogodbeni vojaki bodo lahko ostali po odsluženem roku
pogodbeno še tri leta v JLA, s pravicami in dolžnostmi
vojakov in z redno zaposlitvijo. Po izteku pogodbe se bo
lahko v primeru obojestranskega interesa vojak aktiviral, celo
pridobil oficirski čin itd.
S konceptualnega stališča gledano je uvedena rešitev
sicer tehnična novost, ki pa prav gotovo ne bo prispevala k
podružbljanju obrambe.
151
Oboroženo ljudstvo - teorija
iz prakse
Časopis za kritiko znanosti, St. 85/86 1986
(Recenzija knjige Dr. Miloša Preleviča: Oboroženo
ljudstvo, teorija in praksa, N10 Poslovna politika, Beograd
1984)
I. MARKSISTIČNA VOJAŠKA TEORIJA IN TEO-
RETIČNI MODEL OBOROŽENEGA LJUDSTVA
Obstoje določeni temelji vojaške discipline in reda, ki jih
noben državni sistem ne more ignorirati, pa če je še tako
radikalen. To pa je dejstvo, ki ga je posebno marksistična
teoretska misel težko sprejela, kolikor ga sploh je. Na to
spoznanje se tesno vežejo spopadi okrog obstoja oz. neobstoja
"marksistične vojaške teorije", ki segajo tja v čas oktobrske
revolucije in po njej. Lev Trocki, ki ni bil poklicni vojak,
vendar človek z izrednim občutkom za vojaška vprašanja14, je
generale15 Rdeče armade, ki so trdili, da so v državljanski
vojni odkrili novo vojno teorijo revolucionarnega proletariata,
zavrnil z ugotovitvijo, da vojna sama po sebi ni znanost,
14	Ameriški znanstvenik in publicist E.M. Earle v svoji knjigi Tvorci modeme
strategije ugotavlja, da je bil Trocki svojevrstna mešanica Clausewitza,
Engelsa in Lenina.
15	Mišljeni so Frunze, Gusev, Vorošilov in Tuhačevski.
153
temveč le praktična veščina in spretnost, ter da je največ
težav pri izgradnji sovjetov prav na vojaškem področju.
Sprememba političnega sistema ali zamenjava oblasti sama po
sebi ne prinese bistvenih sprememb v notranji ustroj
oboroženih sil. Se najbolj radikalna je bila Pariška komuna, ki
pa tudi ni spreminjala nekaterih temeljnih postavk vojaškega
reda (subordinacija), čeprav je v svoje oborožene enote
vgradila instrumente, ki so preprečevali zlorabo poveljniških
funkcij in pretirano omejevanje osebnih svoboščin.
Da je "vojna teorija revolucionarnega proletariata" nekaj,
kar je predvsem Stalinu, pa tudi posnemovalcem služilo zgolj
kot ideološka krinka za podrejanje oborožene sile svojim
ciljem, pokaže vsaka objektivnejša analiza razvoja vojaškega
vprašanja po zmagi komunistične partije proletariata. Kajti
gledano s sociološkega vidika, v socializmu s tem v zvezi ni
bilo bistvenejših sprememb glede na dosežke francoske
revolucije, ki je ukinila aristokratsko vojsko in vzpostavila
splošno vojaško obveznost.
Marksistična zamisel "oboroženega ljudstva", ki sta jo ob
različnih priložnostih razvijala Marx in Engels, je relativno
celovito razdelana do točke, ko naj bi proletariat prevzel
oblast. Potem pa, tako se je verjetno takrat dozdevalo,
odpadejo vse težave. Praksa pa je pokazala, da oboroženi
prevrat in zmaga v državljanski vojni še zdaleč sama po sebi
ne razrešita bistvenih vprašanj v zvezi z naravo, vlogo in
ustrojem oborožene sile v tako imenovani družbi prehodnega
obdobja oz. socializmu. Za vse, ki so prisegali na popolnost
"marksistične vojaške teorije", se je na tej točki težava šele
začela. Kako utemeljiti kot novo nekaj, kar je staro?
Propaganda in ideološka indoktrinacija se prej ali slej izrabita
in izčrpata. Težnja po ohranitvi oblasti ne dovoljuje
korenitejših sprememb v državnem represivnem aparatu,
kamor spada vojska. Vsako poglobljeno ukvarjanje s
teoretičnimi razsežnostmi vojaških vprašanj je zaradi tega
izredno delikatno početje.
Razmere v Jugoslaviji do določene mere odstopajo od te
154
posplošene shemei6, saj so bili v posameznih obdobjih
povojnega razvoja doseženi nekateri preboji predvsem glede
organizacijskih in tudi vojaško-doktrinarnih vprašanj. Uradno
smo uresničevali "našim razmeram prilagojeno" zamisel
"oboroženega ljudstva", vendar so kljub temu dejstvu bolj
poglobljena teoretična dela dokaj redka, poleg tega pa imajo,
posebno ta, ki so nastala v zadnjih desetih letih, skupni
imenovalec, ki bi ga lahko imenovali pozitivistično-
funkcionalistični pristop. Ta prevladuje v vojaški misli
mnogo bolj kot npr. v ekonomiji, sociologiji ali drugih
"civilnih vedah".
Na ekonomskem področju izhajajo znanstvena dela, v
katerih avtorji zastopajo med seboj diametralno nasprotne
teorije in modele, eni zagovarjajo, drugi pa negirajo
delovanje zakonitosti blagovne produkcije v socializmu, eni
opravičujejo in spet drugi se zavzemajo za ukinjanje TOZD-
ov. Polemike so nekaj povsem normalnega, različni pogledi
dovoljeni.
Naša vojaška teorija pa ne pozna ne pomembnejših
avtorjev ne pomembnejših del, v katerih bi se na eni strani
zavzemali za hitrejše odmiranje in na drugi strani za
vsestransko krepitev Armade kot instrumenta države. Ne
poznamo primerov, ko bi se pred sprejetjem pomembnejših
sistemskih rešitev okoli posameznih vprašanj pojavljalo več
variant, katerih optimalnost bi se merila v teoretskih
spopadih in polemikah ter odprtih javnih razpravah. Na
področju vojaške teorije je pluralizem samoupravnih inte-
resov popolnoma nepoznan pojem. In ker ne obstaja resna
medsebojna teoretična kritika, tudi teorija kot kritika prakse
ne more dolgo obstati. Prevečkrat se izrodi v slepo
opisovanje in opravičevanje prakse. Nastane situacija, ko je
16 Zaenkrat še nimamo znanstvenega dela, ki bi se ukvarjalo z raziskovanjem
razvoja naše obrambne doktrine kot poskus razmejitve med nekritičnim
povzemanjem ruskih vzorcev v določenih obdobjih in originalnimi rešitvami
oz. izpeljavami iz "izvirnih zamisli klasikov marksizma o oboroženem
ljudstvu".
155
praksa pred teorijo in ta se ji ubogljivo priklanja. Dobivamo
teorijo iz prakse. Praksa naredi prvi korak, teorija pa jo
podpre in zatre morebitne slabotne poskuse kritike. Vse, kar
v uradni teoretski zapuščini ni skladno z novo prakso, se
enostavno ne omenja več. Praktični koraki tako redkokdaj
sledijo kritičnemu teoretičnemu obračunu z obstoječim.
Praksa se zaradi svoje monopolne pozicije enostavno obnaša
kot da gre za logično kontinuiteto, za dograjevanje sistema.
Nikjer se omejen teoretski domet ne pokaže tako nazorno,
kot v nesposobnosti, da bi se dvignili nad lastno prakso.
Delo polkovnika dr. Miloša Preleviča OBOROŽENO
LJUDSTVO-TEORIJA IN PRAKSA kljub nekaterim svojim
nespornim kvalitetam tudi sodi v ta okvir. Avtor v tem delu
napada vse, kar je bilo do oddaje njegovega rokopisa
kritičnega napisanega o naši praksi uresničevanja
marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu (vsega skupaj je
teh kritičnih pogledov bore malo). V svojem zavračanju, ki je
mestoma zelo argumentirano, se opira na predhodno
postavljen teoretični model. Komaj pa knjiga pride med
bralce, se zgodi nekaj, kar je bolj ali manj usojeno vsakemu
pozitivističnemu pristopu. Njegovega modela ne napadejo
tisti, katerim je z njegovo pomočjo nalepil ultralevičarske,
liberalistične in druge etikete, temveč praksa sama, tista
praksa, za katere opravičevanje in upravičenje je bil model
zgrajen. Prelevič namreč postavi enega pomembnih temeljev
svojega teoretičnega modela, ko zapiše, da so "TEŽNJE PO
UVEDBI POKLICNIH (PLAČANIH) ARMAD V
NEKATERIH SODOBNIH RAZVITIH KAPITAL-
ISTIČNIH DRŽAVAH (NAJBOLJ ZNAČILNE SO ZDA)
POSLEDICA VISOKE STOPNJE ODTUJENOSTI
POLITIKE OD LJUDSKIH MNOŽIC TEH DRŽAV." (str.
12), komaj nekaj mesecev po izidu slovenske izdaje
"Oboroženega ljudstva" pa smo sami uvedli institucijo
poklicnih vojakov v naše oborožene sile.
Kljub navedeni kritiki zaradi nezmožnosti, dvigniti se
nad lastno prakso, pa lahko knjigi Miloša Preleviča
Oboroženo ljudstvo priznamo dvoje:
156
1.	Njegovo delo je poskus celovitega prikaza uresničevanja
marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu v svetu in pri
nas, kar je za našo dokaj skromno vojaško-teoretsko
publicistiko omembe vreden prispevek;
2.	avtor se ne izogiba argumentirani polemiki, kar je sploh
redkost v naši vojaški teoriji, temveč bolj ali manj
uspešno zavrača nekatera, kot sam pravi "klasično
sovražna socialdemokratska, meščanskoliberalistična in
ultraleva" pojmovanja in razlage Marksovega oboro-
ženega ljudstva.
V nadaljevanju tega teksta je podan kritičen pogled na
teoretični model Prelevičevega "Oboroženega ljudstva", ki pa
se ne ustavlja na straneh te knjige, temveč poskuša posegati
globlje v probleme.
Tekst je pisan s stališča Marksove teze o kritiki kot
brezobzirni kritiki vsega obstoječega, katera se ne sme bati
niti spopada z obstoječim stanjem niti svojih lastnih
rezultatov.
Za današnji čas in rabo je najbolj zanimivo 5. poglavje
Prelevičeve knjige "Oboroženo ljudstvo", ki nosi naslov:
"Titova zasnova SLO - ponovna uveljavitev, razvoj in
uresničevanje marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu".
Toda za dokazovanje teze, ki jo vsebuje naslov 5. poglavja,
avtor porabi tudi vsa uvodna poglavja. Tako v prvem
poglavju zasluži pozornost naslednji odstavek:
"Vzpostavljanje in razvoj samoobrambe na delavsko-
razredni podlagi izražanje avtentične volje in konkretnih
zgodovinskih interesov delavskega razreda, premagovanje
slehernega monopola nad funkcijo obrambe, sta klasika
marksizma poimenovala za oboroženo ljudstvo. V tem smislu
oboroženo ljudstvo oziroma podružbljanje vseh zadev ljudske
obrambe ni le v nasprotju z militarizmom nasploh in z od
družbe odtujeno in osamosvojeno vojaško silo, temveč je
njegovo neposredno zanikanje. Zato se oboroženo ljudstvo
lahko v celoti uresniči le znotraj dezintegrirane družbe v
157
razmerah socialističnih samoupravnih odnosov."n
Iz citiranih stavkov ter iz širšega konteksta, ki v knjigi
služi utemeljitvi navedenih trditev bi lahko na podlagi
preproste logike potegnili naslednje zaključke:
(D
Premagovanje slehernega monopola nad funkcijo
obrambe sta klasika marksizma imela za oboroženo ljudstvo;
(2)
Oboroženo ljudstvo se lahko v celoti (označil J.J.)
uresniči le zunaj dezintegrirane družbe v razmerah
socialističnih samoupravnih odnosov;
(3)
Socialističnim samoupravnim odnosom je tuj sleherni
monopol nad funkcijo obrambe.
Le dve strani prej v knjigi avtor podpre Engelsa oziroma
njegovo ugotovitev, da je "...mladi državi potrebna predvsem
lastna oborožena sila, ki ni več istovetna s prebivalstvom, ki
se samoorganizira kot oborožena sila. Ta posebna javna
oblast je nujna, ker je samoaktivna oborožena organizacija
postala nemogoča, odkar se je družba razcepila na
razrede..." i»
Iz navedenega sledi:
(4)
Samoaktivna oborožena organizacija ("oboroženo
ljudstvo") je nemogoča v razredni družbi ali pa
(5)
čimbolj družba presega notranja razredna nasprotja,
tembolj se njena obrambna organiziranost lahko približuje
samoaktivni oboroženi organizaciji.
Ni težko zaključiti, da gleda avtor na socialistično
samoupravno družbo kot na brezrazredno in brezkonfliktno
ali skoraj takšno in potemtakem tudi na njeno vojaško
17	M. Prelevič, Oboroženo ljudstvo - teorija in praksa, N10 Poslovna politika,
Beograd 1984, str. 13.
18	Isto, str. 11.
158
organiziranost kot na "oboroženo ljudstvo". Živimo v
brezrazredni družbi in naša obramba temelji na "oboroženem
ljudstvu".
Avtor se sicer te trditve ne drži vseskozi striktno, ampak
jo uporablja v različnih niansah. Tako na strani 20 zapiše, da
"Socialistični samoupravni odnosi, ki temeljijo na
samoupravljanju, omogočajo, da se v vojaško silo vključi kar
največ človeških in materialnih sil države" in s tem le pristaja
na določeno nedokončnost doseženega. Vendar celoten
njegov teoretičen model temelji na prej izpeljanih
predpostavkah (1 - 5, kar je za ta model tudi edina varianta,
kajti zasnovo in sistem splošne ljudske obrambe jemlje kot že
doseženo obliko oboroženega ljudstva, ki ne bo pretrpela
(vsaj ne v predvidljivi prihodnosti) nobenih bistvenih
sprememb več, ampak se bo razvijala le s krepitvijo vseh
obstoječih sestavin SLO in DS.
Dr. Prelevič je v enem od svojih pripravljalnih del za
obravnavano knjigo zapisal tudi:
"Naša armada, JLA, kot mobilni, operativni del
oboroženih sil naše družbene skupnosti je po svojem
družbeno-razrednem značaju sodobna oblika realizacije
Marksove ideje o "oboroženem ljudstvu". i9
Tako kot sta Marx in Engels nekoč nacionalno gardo
Pariške komune smatrala za "končno najdeno obliko, v kateri
se lahko podružbljajo obrambne strukture in funkcije...", tako
Prelevič razglasi JLA za sodobno obliko realizacije
oboroženega ljudstva. Povsem sicer držijo dokazi, ki jih
avtor navaja v prid trditvi, da sta klasika marksizma
spreminjala svoje mišljenje glede na vsebino pojma
"oboroženo ljudstvo". Drži tudi, da sta svoj odnos do
miličnega načina organiziranja oborožene sile, ki sta ga
najprej imela za edino primerno in možno obliko vojaške
organizacije proletariata večkrat popravljala, ker je praksa
dajala drugačne rezultate, kot pa sta jih napovedovala. Prav
19 M. Prelevič v učbeniku Teorija o ratu, VZ, Beograd 1981, str. 232, 233.
159
tako zgodovina dokazuje, da se je moral Lenin v pogojih
državljanske vojne odreči najprej milici in nato še
prostovoljski Rdeči armadi. Toda iz nobenega njihovega dela
ni mogoče sklepati, da so kot oboroženo ljudstvo smatrali
klasično stalno in regularno armado, ker to ni neka nova, v
socializmu iznajdena, originalna in sodobna oblika oborožene
sile, temveč dobro znan in prevladujoč način vojaškega
organiziranja že v času, ko je zamisel o oboroženem ljudstvu
nastajala. Niti Marx, niti Engels nista nikjer navajala
prednosti, ki naj bi jih imela stalna armada v političnem ali
splošno - družbenem smislu. Analizirala pa sta, posebno
Engels, prednosti stalne armade z vojaško - strokovnega
vidika. Iz njunih zapisov o tej problematiki lahko sklepamo,
da sta proti koncu življenja dajala prednost stalni armadi
glede vojaške učinkovitosti, milici pa glede na večje
možnosti za demokratizacijo notranjih odnosov in povezanost
z ljudstvom. Engels je smatral za optimalno (v njegovem
času!) takšno obliko oborožene sile, ki bi bila nekje v sredi
med "švicarskim in pruskim" vojaškim sistemom. Res pa je,
da Engels ni doživel, da bi stalna armada odigrala (po
klasični marksistični shemi) pozitivno vlogo v revoluciji.
Lenin je to doživel, vendar je kljub temu podprl in precej
pripomogel k temu, da se je v SZ po končani vojni formirala
druga, milično-teritorialna komponenta oboroženih sil, ki je
ob njegovi smrti predstavljala številčno gledano večjo silo
kot pa regularna armada.
Dr. Miloš Prelevič podpre svoj teoretični model tudi z
ugotovitvijo, da sta ..."ustanovitelja marksizma jasno
podčrtala - in nenehno zastopala razumevanje: da se bo
obrambno organiziranje socialistične družbe (oboroženo
ljudstvo) izražalo skozi različne oblike, specifične za vsako
naslednjo situacijo." 2o
Potemtakem je vsako vojaško organiziranje delavskega
razreda po prevratu in med njim ena izmed oblik
20 M. Prelevič, Oboroženo ljudstvo - teorija in praksa, N10 Poslovna politika,
Beograd 1984, str. 209
160
oboroženega ljudstva, ki se med seboj razlikujejo po
organizacijskih preincipih, imajo pa enako družbeno -
razredno bistvo. Ni torej važno, ali imamo prostovoljsko
armado, milico ali regularno vojsko, važno je, kdo jo
sestavlja, čigave interese brani in koliko je učinkovita.
Vsebina je tukaj vse, oblika ni važna. Ta teza sama po sebi
ne predstavlja posebne nevarnosti. Toda avtor (in ne samo
on) gre še dlje. Ko so stvari na tej točki, nastopi obrat. Kot
vsebino avtor naenkrat postavi formo, zunanjo obliko
političnega organiziranja družbe in oblasti, ne spušča pa se v
analizo odnosov. Naenkrat ni važno, ali so odnosi v vojaških
formacijah strogo hierarhični ali relativno demokratični, ali
se starešinski kader samo imenuje ali tudi voli, ali imajo
vojaki enake pravice kot ostali državljani itd.; važno je le, da
formalno obstaja delavska oblast, da obstaja subjektivni
faktor (partija), ki usmerja družbeni razvoj in da se družbena
ureditev uradno imenuje socialistična. Tako stvarnost
prilagodi svojemu modelu in se izogne še drugim
nevšečnostim, čeprav mu to povzroča težave pri opisovanju
in razmejitvi vzhodnega načina vojaške organizacije. Iz
zagate, ki bi jih prinesle delikatne posredne primerjave se
reši tako, da npr. SZ in Stalina kritizira konkretno (čistke,
centralizacija poveljevanja), ne pa poglobljeno teoretično
(npr. odnose v Rdeči armadi, položaj pripadnikov
posameznih narodov SZ v Starešinski sestavi RA, odnos
delavcev in kmetov do vojaške obveznosti itd.).
II. POLEMIKA
Nekoliko nenavadno za tovrstna dela izpade zadnji
oddelek V. poglavja, v katerem se avtor spopade s tako
imenovanimi "enostranskimi pojmovanji teoretičnih temeljev
in družbenega bistva SLO".
Med "enostranska pojmovanja" avtor uvršča teze, ki:
(1) se Marksovega nauka o državi in obrambnem
organiziranju v prehodnem obdobju lotevajo z meščansko -
liberalističnega stališča in s stališči stare socialdemokratske
teorije o ljudski vojski in ljudski državi (različni članki v
161
Praksisu, Svetozar Stojanović v knjigi "Med idejami in
Stvarnostjo");
(2)	absolutizirajo klasični milični sistem iz 19. stoletja kot
edino in za vse čase in razmere dano obliko obrambnega
organiziranja socialistične družbe, hkrati pa zanikajo sodobne
oblike, odvisne od značaja in stopnje razvoja socialističnih
družbenih odnosov, fizionomije sodobne vojne ter danih
mednarodnih vojaškopolitičnih razmer ( referati L. Tadiča, I.
Supeka, M. Markoviča v: "Enciklopedija moderna", št. 2/66,
7/68-89);
(3)	izražajo "pojmovanje, da se v sodobnih razmerah
doseže najprimernejša obrambna moč države z oboroženo
vstajo partizanskih enot, oziroma z oboroženim ljudstvom, ki
se umika, gre na mesto možne obrambe in s svojim odporom
kaže sovražniku, da se takšna akcija, takšno osvajanje ne
splača ( Supek v "Enciklopediji moderna");
(4)	prikazujejo klasike, zlasti Lenina, kot zagovornike
državno - etatističnih pojmovanj, hkrati pa razglašajo
obrambno organiziranje Sovjetske republike zgolj iz časa
državljanske vojne za splošno veljavno v sodobni epohi (V.
Perola v knjigi: "Družba - armada")
(5)	trdijo, da sta ustanovitelja (?) marksizma menila, da je
socialistična revolucija skorajda vnaprej določena v
najrazvitejših državah in hkrati pojmovana kot svetovna, kar
bo omogočilo, da bi se takoj dala uresničiti tudi marksistična
zamisel o odpravi redne vojske in ustvarjanju ljudske milice
(P. Vranicki v knjigi " Marksizam i socijalizam");
(6)	dokazujejo, da je prišlo v obdobju revolucionarno
etatističnega razvoja naše družbe pod vplivom ZSSR do
prekinitve v razvoju obrambnega sistema glede na NOB (v
"nekaterih zapisih"?);
(7)	procesa podružbljanja ne razumejo kot čedalje
popolnejše uveljavitve delavskega razreda in delavnih ljudi,
narodov in narodnosti pri oblikovanju in izvajanju splošne
ljudske obrambe ob odločilnem vplivu organizirane sile
socialistične zavesti - ZKJ in države kot sredstva vladavine
delavskega razreda in delovnih ljudi, temveč zahajajo v
162
utopičen in abstrakten pristop (v nekaterih teoretičnih delih);
(8) poudarjajo razlike med družbenorazrednim bistvom
JLA in TO (bili so posamezni primeri).
Dr. Prelevič v večini primerov imenuje tako dela kot
avtorje, pri katerih je našel "enostranska pojmovanja",
zanimivo pa je, da ne citira vedno najbolj spornih odstavkov.
V delu Predraga Vranickega "Marksizam i socijalizam" npr.
mnogo bolj kot navedeno pod točko (5) bode v oči
nadaljevanje, ko Vranicki zapiše, da ... "stalna vojska vedno
reproducira hierarhične in birokratske odnose in hkrati zelo
obremenjuje gospodarstvo vsake države."21
V istem poglavju se avtor predhodno spopade tudi z
"enostranskimi pojmovanji v naši literaturi o družbeni naravi
narodnoosvobodilne vojne", kjer zanika vse ocene, ki naj bi
izhajale iz enostranskih ocen posameznih dogodkov in
pojavov. Sem spadajo predvsem ocene o porazu vstaje v
Srbiji jeseni leta 1941 zaradi brutalnih prijemov KPJ,
ustanovitev 1. proletarske brigade kot rezultat preop-
timističnih ocen uspehov Rdeče armade v Moskovski bitki,
posplošene ocene socialnega sestava pripadnikov NOB itd.
Med avtorji, ki jih našteje kot nosilce teh enostranskih
prikazov ( Dušan Bilandžič, Pero Morača, Vladimir Dedijer,
N. Popov) najdemo najeminentnejše zgodovinarje in
poznavalce naše polpreteklosti, kar pa Preleviča v njegovi
kritiki niti malo ne ustavi. Potrebuje namreč razčiščen teren,
na katerega bo postavil svoj brezkonfliktni prikaz razvoja
naših oboroženih sil in vojaške doktrine sploh od prvih
zametkov pa vse do danes.
To opravi v orisu NOB in povojnega razvoja "splošne
ljudske obrambe", v katerem prikaže nastajanje našega
obrambnega koncepta, ne da bi poskušal kakorkoli kritično
oceniti prehojeno pot.22 Edini dvom v absolutno pravilnost je
21	Predrag Vranicki, marksizam i socijalizam, SNL 1979, str. 281
22	Do danes najbolj objektivna ocena vojaškega razvoja Jugoslavije po vojni je po
mojem mnenju podana v prispevkih dr. Antona Beblerja, ki so v letu 1985
izhajali v reviji naša obramba pod naslovom O mejnikih vojaškega razvoja
163
podan v oceni, da se je..."sodelovanje naše in sovjetske
armade prek določenega števila sovjetskih vojaških
inštruktorjev, navzočih v nekaterih naših poveljstvih in
enotah ter šolanje naših statrešin v vojaških šolah v ZSSR
pozneje pokazalo kot neprimerno." 23
III. DRUŽBENA NARAVA OBOROŽENE SILE
Za večino avtorjev, ki se ukvarjajo s proučevanjem
družbene narave oborožene sile po zmagi socialistične
revolucije, je vsaka organizacijska oblika oborožene sile
vojaška organizacija proletariata ali pa kar oboroženo
ljudstvo samo. Ponavadi se ne spuščajo v globljo analizo
tistega, kar bistveno opredeljuje družbeno naravo vsake
vojaške organizacije, to pa je njen notranji ustroj in notranji
odnosi, način njenega organiziranja ter njen vpliv na širšo
družbeno skupnost. Prav obratna slika se ponuja, če
prebiramo teoretične prispevke različnih avtorjev
marksistov, ki so analizirali družbeno naravo oborožene sile
v meščanski družbi. Vse prej našteto je bilo v središču
njihove kritične analize. Med številnimi primeri naj
navedemo enega iz domačih logov. Dober primer takšne
analize je prvi del govora Borisa Kidriča na zboru
odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943, v
katerem je opisal družbeno naravo starojugoslovanske
vojske.
Klasična shema "oboroženega ljudstva", predstavljena v
tardicionalnem marksističnem besednjaku kot "zmaga
proletarske revolucije" - "oboroženi proletariat in oboroženo
ljudstvo" - "neoboroženo ljudstvo (v komunizmu)" je zelo
raztegljiva in prilagodljiva skoraj vsem (po imenu)
marksističnim ideološkim inačicam in variantam v različnih
"socialističnih" sistemih. Zato bi storili veliko napako, če bi
nove Jugoslavije.
23 M. Prelevič, Oboroženo ljudstvo - teorija in praksa, N10 Poslovna politika,
Beograd 1984, str. 152
164
vse te variante priznavali Marxu samemu. Brezmejna vera v
človeka ter v njegov družbeni, znanstveni in tehnični
napredek sta pri njem pogojevala tudi preveč poudarjen
determinizem, po katerem naj bi bila komunistična bodočnost
zagotovljena z delovanjem osnovnih zakonov zgodovinskega
razvoja. Kljub občasnemu absolutiziranju pa je Marksov
ideal komunizma zgrajen na upoštevanju večine realnih
možnosti humanizacije, to pa so družba brez izkoriščanja,
brez razredne, rasne in spolne diskriminacije, brez vojne,
družba, ki razpolaga z materialnim in duhovnim obiljem, ko
družbeni proizvodi izgube lastnost blaga, ker z njimi
razpolagamo v neomejenih količinah itd. Vsi ti elementi so
prisotni tudi v različnih nemarksističnih filozofijah in
nekaterih religijah, kar vse do neke mere omogoča, da človek
pravičneje ureja medsebojne odnose in odnose med
posameznimi družbenimi skupnostmi, hkrati pa tudi
uspešneje presega dvojnost, na katero je obsojen, t.j. na
nasprotje med humanimi in nehumanimi potencijali.
Način organiziranja oborožene sile sicer vpliva na njeno
družbeno naravo, vendar jo ne določa odločilno. Tudi v
miličnih formacijah lahko prevladujejo izrazito hierarhično -
birokratski odnosi, v posameznih primerih se prav tako kot
stalna armada lahko uporabijo kot orodje za ohranjanje
nelegitimne oblasti. Vendar mnogo težje kot pa v primeru
poklicne ali poklicno - obvezniške stalne armade, poleg tega
pa je milične formacije praktično nemogoče vsaj v
znatnejšem obsegu uporabiti za zunanjo agresijo. In to dvoje
je bistveno kljub dejstvu, da samo milične oborožene
formacije v večini primerov (tehnični rodovi) ne zadoščajo za
optimalno obrambno pripravljenost.
Notranji ustroj in notranji odnosi v oboroženih silah v
največji meri determinirajo njihovo družbeno naravo. Oni
določajo in so hkrati določani tudi od načina vladanje v
celotni družbeni skupnosti. Uvodoma smo zapisali, da
obstoje določeni temelji vojaške discipline in reda, ki jih
noben državni sistem ne more ignorirati, pa če je še tako
radikalen. Gre predvsem za odnose subordinacije in
165
brezpogojne vojaške discipline. To ne pomeni, da se ti
odnosi med seboj tudi krepko ne razlikujejo (npr. odnosi v
izraelski ali švicarski vojski na eni in odnosi v bolgarski ali
čileanski armadi na drugi strani), posebno v miru; vendarle
pa imajo vse armade skupni imenovalec: ukazovanje in
podrejanje. Tega verjetno ne bo možno v celoti ali v polnem
obsegu odpraviti v nobenem družbenem sistemu vsaj tako
dolgo ne, dokler bo obstajala možnost kakršnihkoli večjih
družbenih konfliktov.
Danes so odnosi v različnih vojskah še najmanj odvisni
od tega, kako se imenuje politični sistem, ki mu služijo. V
marsikateri "kraljevski" vojski je mnogo več demokratičnosti
in spoštovanja človekove osebnosti kot pa npr. v Sovjetski
"socialistični" armadi. Najboljšo splošno sliko o tem lahko
dobimo, če analiziramo različne pravilnike ali pravila službe,
ki določajo položaj in dolžnosti vojaških oseb. Privilegiji
nadrejenih, teža kazni za posamezne disciplinske prekrške in
predvsem omejitve osebnih svoboščin določajo stopnjo
(ne)demokratičnosti v posameznih armadah.
Ta je pogojena z nivojem demokracije v družbi nasploh,
splošnim kulturnim razvojem, tradicijo itd., mnogo manj ali
nič pa z zaostrenimi zunanjimi razmerami (primer Izraela).
Odnosi v vojski so praviloma mnogo bolj demokratični v
tistih pol. sistemih, kjer ima civilna struktura ali oblast
popolnejšo kontrolo nad armado in obratno. Čim bolj je
vojska osamosvojena ali celo predstavlja vodilno silo v
državi, tembolj skuša odnose, ki vladajo v njenih formacijah,
prenesti tudi v ostale družbene strukture.
Klasične vojaške discipline, temelječe na prisili, ni
mogoče povsem odpraviti, ne da bi prizadeli učinkovitost
oborožene sile. Glede na prej naštete dejavnike pa je možno
kljub temu v manjši ali večji meri doseči, da se zmanjšuje
razkorak med civilom in vojakom (v smislu približevanja
vojaka civilu in ne obratno) in da se vodenje in poveljevanje
vse bolj z oblastnega reducira na tehnično opravilo. To se v
praksi manifestira z odpravljanjem vojaških sodišč,
povečevanju vpliva vojaškega kolektiva na izbor starešin,
166
sproščenejših medsebojnih odnosih med podrejenimi -
• nadrejenimi, odpravljanjem posebnih pravil obnašanja
vojaških oseb, pa tudi z dopuščanjem in omogočanjem
"ugovora vesti", priznanjem enakopravnosti jezikov narodov
in narodnosti itd.
Poglobljena analiza - ki je ni - o zgoraj navrženih
vprašanjih je največja pomanjkljivost tistega dela Prele viceve
študije, ki se ukvarja z "Družbenim bistvom vojaške sile".
Delo z ambicijami, kot jih ima njegovo, ki hoče celovito
opredeliti in do določene mere celo utemeljiti eno od
variant "marksistične vojaške teorije", bi moralo vsaj
poskušati odgovoriti tudi na vprašanje, koliko je razkorak
med odnosi v naših oboroženih silah in civilni družbi rezultat
same specifičnosti vojaške strukture in objektivnih notranjih
problemov zaradi neenakomerne razvitosti posameznih delov
Jugoslavije, v kolikšni meri pa je rezultat subjektivnih
odporov tistih sil v oblastnih sferah, ki jim tak razkorak
ustreza in koristi. Dejstvo, da razkorak obstaja, je
neizpodbitno, pa če ga še tako zanikamo s trditvami, da so v
socialistični družbi tudi odnosi v oboroženih silah
socialistični ali celo samoupravni. Odnosi subordinacije ne
bodo nikoli samoupravni in prav neprijetno nelogični
izpadejo poskusi, ki hočejo to na nek način po ovinkih le
dokazovati. To seveda ne pomeni, da so v danih okoliščinah
nepotrebni. To je treba odkrito priznati. Ta razkorak obstaja
v vseh sistemih in zato ni vprašanje, ali je ali ni, temveč
kolikšen je in koliko nujen.
IV. SKLEP
"Oboroženo ljudstvo - teorija in praksa" dr. Miloša
Preleviča lahko ocenimo po delih. Knjiga je na nivoju
znanstvenega dela v tistih poglavjih in odsekih, v katerih
zgolj opisuje posamezne oblike in poskuse uresničevanja
marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu in ko opredeljuje
in razgrajuje posamezne specifičnosti NOB in soc. revolucije
v Jugoslaviji glede na ostale poskuse. Ne uspe pa mu
utemeljiti svoje inačice marksistične vojaške teorije, kajti
167
njegov model "oboroženega ljudstva", ki ga posname iz
konkretne prakse, se sesuje (prav tako v praksi) že med
samim nastankom, kar je usoda vseh pragmatističnih teorij.
Ob branju knjige lahko spoznamo, da se s klasičnim
marksističnim besednjakom ne da razložiti nekaterih
sodobnejših vprašanj in dogajanj na vojaškem področju
(možnost jedrskega spopada) ali v zvezi z njim (mirovna
gibanja v socializmu) kajti avtorjih enostavno ignorira.
Kljub vsemu pa je Prelevičeva študija delo, ki ga velja
prebrati in o njem razmišljati.
168
Neljubi gost
ali jedersko orožje
v naših pristaniščih
Mladina, 14. junij 1986, št. 22
Sredi aprila 1986 smo iz za take primere običajne notice v
Delu zvedeli, da so 14. aprila priplule v Split sovjetske
vojaške ladje. Pri nas naj bi se mudile na neuradnem
prijateljskem obisku. To seveda ne bi bilo nič nenavadnega,
če ne bi bil 14. april slučajno tudi datum napada vojnega
letalstva ZDA na Libijo. Noben primer ni logično povezati
prisotnost sovjetskih vojaških ladij v Splitski luki in skrajno
zaostreno vzdušje v Sredozemlju. Tako je tudi na mirovnih
demonstracijah, ki so bile tri dni kasneje v Ljubljani, veliko
pozornosti vzbudil plakat z napisom "Rusi ven iz Splita", kije
visel na Ljubljanski Nami, dokler ga potem, ko se je povorka
demonstrantov oddaljila s Cankarjeve ulice, skrivnostna roka
ni odstranila.
Vsebina mirovnih demonstracij je pokazala, da so
dogodki in poteze, ki jih je vleklo naše zunanje ministrstvo in
politika nasploh ob spopadu Libija-ZDA, najmanj v nasprotju
z deklarirano politiko neuvrščenosti. Težko se je namreč ob
vseh bobnečih besedah o nevmešavanju v notranje zadeve
drugih držav, obsojanju blokovske politike itd. dopovedati, da
prisotnost vojnih ladij vodilne članice enega bloka v času, ko
vodilna članica drugega napada tretjo državo v naši
neposredni bližini, predstavlja potrditev izvirnih načel
neuvrščenosti? Kdo koga vleče za nos? Naša uradna obsodba
169
Ameriške agresije na Libijo je bila sicer sama po sebi na
mestu, širše vzeto pa izrazito enostranska. V tem sporu
namreč ni bilo nedolžnih ovčic in grdega volka, edina
moralna obveznost Libije je bila v tem, da je pač v primerjavi
z ZDA majhna in vojaško relativno šibka državica. In
nenazadnje, kje so bili propagandni topovi našega zunanjega
ministrstva takrat, ko so Libijske čete operirale po Čadu?
Spodrsljaj naše zunanje politike v obliki ruskih vojaških
ladij v trenutku skrajno zaostrene situacije in vojnega spopada
v Sredozemlju v našem pristanišču pa je imel še eno, mnogo
hujšo dimenzijo,ki bi skoraj ostala (kot že morda kdaj?)
neopažena.
Majska številka revije Naša obramba je namreč v svoji
letošnji 5. številki objavila podatke in celo fotografije dveh
sovjetskih ladij, ki sta se mudili v Splitu. Gre za dve ladji iz
Sovjetske tihomorske flote, ki jih je ruska admiraliteta po vsej
verjetnosti poslala v Sredozemlje kot okrepitev svojemu
sredozemskemu ladjevju v času zaostritve. Prva je raketni
protipodmorniški rušilec razreda Udaloj "Maršal Vasiljevski",
druga pa raketna protipodmorniška fregata razreda Krivak II
"Raziteljni". Obe ladji imata po podatkih, objavljenih v Naši
obrambi, med drugo oborožitvijo na krovu tudi protop-
odmorniške izstrelke SS-N-14, s katerimi izstreljujeta
torpeda, polnjena s 100 kilogrami klasičnega eksploziva ali pa
z jederskim nabojem moči od 1 do 5 kt. Rušilec ima na
krovu 8, fregata pa 4 takšne izstrelke.
Recimo, da je bilo na krovu obeh ladij razmerje med
klasičnimi in jedrskimi bojnimi glavami 50:50, to se pravi, da
je imel rušilec na krovu med 4 in 20 kilotonami jedrskih
bomb, fregata pa polovico manj. V Splitskem pristanišču je
bilo torej več kot teden dni dovolj jedrskega eksploziva, da bi
v primeru napada na te ladje ali nesreče njegovo aktiviranje
zravnalo z zemljo tako Split kot njegovo okolico. Glede na
zaostreno situacijo v tem delu sveta in glede na dejstvo, da sta
bili ladji v bistvu na bojni nalogi, je bila njuna zaloga jedrskih
nabojev še večja, kot smo predvidevali. Pozabiti pa ne smemo
še nečesa. Od trenutka, ko so sovjetske ladje priplule v
170
Splitsko pristanišče, je bilo le-to in z njim vred okolica
avtomatično že tarča nasprotnikovega orožja, saj so Ameriški
sateliti in izvidniška letala budno spremljala gibanje vsake
najmanjše ladjice v Sredozemlju. Izpostavljeni smo bili torej
dvojni nevarnosti, Tanjug pa nas je obveščal o prijateljskem
obisku.
Ob koncu velja spomniti reakcije, ki jih je v Avstraliji
pred leti povzročilo zadrževanje ameriških ladij, ki so imele
na krovu jedrsko orožje, v njihovih ozemeljskih vodah.
Demonstracije, peticije, skoraj vladna kriza. Pri nas pa je na
obisk prav takšnega gosta kritično opozoril en sam plakat na
mirovnih demonstracijah, pa še ta je čez pol ure izginil. Ob
tem pa politiki in uradniki našemu mirovnemu gibanju stalno
očitajo, češ da posnema zahod. V tem primeru ga prav gotovo
ni in slabo je, da ga ni. Če bi imelo ljudstvo oziroma javnost
vsaj malo besede v zvezi z našo zunanjo politiko, bi morali
zahtevati najmanj odstop zunanjega ministra (sekretarja za
zunanje zadeve), vlada se je tako ali tako zaradi mandata
sama zamenjala. S tem verjetno ne bi dosegli, da bi bil njegov
naslednjik boljši, vsekakor pa bi moral biti bolj odgovoren pri
sprejemanju takšnih odločitev.
171
Alternativni
obrambni koncept
Mednarodni mirovni bilten, jesen 1986
Pojem "Alternativni obrambni koncept", čeprav zastavljen
drugače od obstoječih, še vedno predpostavlja določeno
obliko oborožene prisile, ne zavrača vsake uporabe sile in
vojne kot take, temveč predstavlja za razliko od pacifističnih
pojmovanj vojaških vprašanj realen izraz in odraz sodobnih
dilem ter sintezo naprednih družbeno-vojaških in mirovnih
predstav o načinu, na katerega neka skupnost lahko brez večje
nevarnosti militarizacije uresničuje svojo elementarno pravico
do obrambe.
O alternativnem obrambnem konceptu torej razpravlja
tisti, ki bi obstoječi način vojaškega organiziranja določene
skupnosti rad spremenil, ne pa tudi ukinil. Pristaja torej na
potrebnost vojaške organizacije, ki pa lahko služi zgolj v
obrambne namene. To dokaj grobo definicijo pojma samega,
ki je ključna za razumevanje oziroma nujno potrebno
izhodišče za vsako razpravo o teh vprašanjih, je treba
napolniti s podrobnejšo vsebino in obstoječimi rešitvami.
Obrambni koncept, ki je uradna vojaška doktrina v SFRJ
in ki ga ponavadi lišpamo z nazivom "Splošna ljudska
obramba in družbena samozaščita", sam po sebi, tako kot je
deklariran, vsebuje do določene mere več alternativ večini
obstoječim vojaškim konceptom, predvsem blokovskih
držav. To so predvsem izrecno poudarjane obrambno
173
naravnane vojaške priprave, zamisel neoboroženega odpora
itd. Ima pa posebej v praksi večino značilnosti klasičnega
vojaškega organiziranja države ter dodatno pomembne
pomanjkljivosti, ki so jih nekatere tudi blokovske države v
prid večji učinkovitosti pa tudi kot rezultat splošnega
demokratičnega družbenega razvoja že zdavnaj odpravile.
Med njimi izstopa predvsem represija do oporečnikov, ki
zavračajo služenje vojaškega roka z orožjem ali v armadi ter
neenakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti v
JLA, v kateri se kot uradni jezik uporablja izključno
srbohrvaščina.
Praktični primer "Alternativnega obrambnega koncepta"
ne obstaja, le tu in tam so uporabljeni nekateri njegovi
elementi. Gre za zamisel, ki seveda ni in nikoli ne bo točno
definirana, bo pa vedno aktualna. Po našem mnenju gre za
takšen način obrambnega organiziranja družbe, ki:
1.	izključuje vsako uporabo sile v napadalne namene;
2.	omogoča popolno kontrolo "civilne družbe" nad oborož-
enimi silami;
3.	uresničuje popolno nacionalno enakopravnost v oborože-
nih silah;
4.	dopušča največjo možno stopnjo (z ozirom na učinkovi-
tost) demokratizacije notranjih odnosov v oboroženih
silah;
5.	dopušča "ugovor vesti" oziroma ima vpeljane oblike alte-
rnativnega služenja vojaščine;
6.	v največji možni meri ohranja oborožene sile izven vpliva
kakršnihkoli političnih strank ali ideologij;
7.	svojo funkcijo opravlja z modernim mobilizacijskim sis-
temom in kratkim vojaškim rokom;
7. ne troši več kot 2-2,5% narodnega dohodka.
Idealen glede na realne razmere bi bil torej tak obrambni
koncept, ki bi, če posodobimo Engelsa, kombiniral obstoječe
rešitve in izkušnje obrambnih konceptov in sistemov Svice
(sistem vojaške vzgoje, enakopravnost vseh treh jezikov v
armadi), Švedske (razmerje med regularno in teritorialno
komponento oboroženih sil), Jugoslavije (splošna ljudska
174
obrambna vojna) in Izraela (notranji odnosi v vojaških
enotah, učinkovitost-ne pa seveda tudi agresivnost).
Tak alternativen obrambni koncept se kaže kot ustrezen
za neblokovske države z demokratično družbeno ureditvijo v
trenutnih razmerah, ko svetovna dogajanja bolj ali manj
obvladujeta obe vojaški velesili. Vprašanje pa je, koliko
spremembe v vojaških doktrinah majhnih držav vplivajo na
preprečevanje svetovnega spopada oziroma jedrske
katastrofe. Ta vpliv je predvsem dolgoročnega značaja.
Spremembe same so trenutno mnogo pomembnejše z
nacionalnih vidikov, predvsem kot pot k odpravi največje
ovire k demokratizaciji.
175
Enakopravnost
jezikov v JLA
Časopis za kritiko znanosti, št. 91/92 1986
1. Uvod
Enakopravnost jezikov v JLA je tema, ki terja v tem
trenutku zelo tehtno razpravljanje. Odsotnost vsake razprave
v letih 1946-1966 in 1974-1986 je vprašanju enakopravnosti
jezikov v JLA nadela videz tabu teme, kar omogoča, da se
poskusi odpiranja teh vprašanj takoj napadejo in etiketirajo
brez argumentov in utemeljitev, slonečih na dejstvih,
izkušnjah in teoretičnih dognanjih.
V večnacionalni državi je vsak privilegij enega naroda
lahko vzrok za konflikte večjih razsežnosti in za širjenje
razdora na druga področja. Nacionalizme porajajo privilegiji
ali zatiranja. Nacionalno vprašanje je v tem trenutku v
Jugoslaviji ključnega pomena. Njegovo reševanje še zdaleč
ni podrejeno razrednemu vprašanju, ne glede na to, kako ga
prikazujejo.
Predpogoj za ureditev sedanjih kriznih razmer v
Jugoslaviji je pravilen pristop k reševanju nacionalnih
vprašanj, ki jim vse do danes nismo posvečali dovolj
pozornosti. Položaj znotraj SR Srbije oziroma Kosova najbolj
nazorno argumentira navedeno trditev.
Uspešno reševanje nacionalnega vprašanja pa ni
ustvarjanje novega, umetnega jugoslovanskega jezika,
kulture in v končni konsekvenci enotnega jugoslovanskega
177
naroda, temveč vedno bolj popolna enakopravnost vseh
narodov in narodnosti v federativni državni skupnosti. Bistvo
reševanja nacionalnega vprašanja je torej vedno večja
enakopravnost, kar seveda pomeni, da narodi in narodnosti v
Jugoslaviji danes še niso popolnoma enakopravni. Če bi bili,
potem nacionalnega vprašanja ne bi bilo, ne bi govorili o
iredenti na Kosovu, izkoriščanju manj razvitih,
neracionalnem zapravljanju pomoči za nerazvite itd.
Pomembno je spoznanje, da končna stopnja
enakopravnosti ni in verjetno nikoli ne bo dosežena, da so
mnogi vzroki neenakopravnosti rezultat objektivnih
ekonomskih in družbenih zakonitosti, ki jih pač ne moremo
spremeniti tako, da v ustavo zapišemo, da smo vsi
enakopravni. Če se gospodarske in kulturne razvitosti ne da
enostavno izenačiti s politično akcijo in zakonodajo, pa se po
drugi strani lahko administrativno zagotovi enakopravnost
narodov in narodnosti v večnacionalni državi na področju
političnih pravic. Ta enakopravnost je v SFRJ zagotovljena v
veliki meri, obstajajo pa tudi izjeme. Mednje spada
enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti SFRJ,
ki jim 243. člen zvezne ustave zagotavlja enakopravnost tudi
v OS, takoj v drugem odstavku pa že predpisuje izjemo:
"poveljevanje in vojaški pouk v JLA".24
V nadaljevanju bomo poskušali spet znova dokazati, da
ne obstajajo več niti politični niti vojaškostrokovni razlogi, ki
bi še opravičevali to izjemo. Glede na to, da je predsedstvo
SFRJ nedavno odprlo postopek za spremembo ustave,
menimo, da je končno napočil čas, da izjemo, ki je bila
močno sporna že pred 12. leti ob sprejemanju sedanje ustave,
dokončno odpravimo.
2. Razvoj
Na različnih mestih je bilo v zadnjem letu objavljeno več
prispevkov, ki so se tako ali drugače ukvarjali predvsem z
24Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije, DDU, Ljubljana 1974,
str. 105
178
razvojem vprašanja slovenskega jezika v JLA.25 Tudi pismo
Jake Avšiča ustavni komisiji, ki je objavljeno v
nadaljevanju, opozarja na nekatera dejstva in navaja
posamezne dogodke, ki so povezani z razvojem vojaškega
jezikovnega vprašanja v Jugoslaviji. Zaradi tega bomo na
tem mestu na kratko pregledali dejstva, ki so že bila
obravnavana, nekoliko več pa se bomo pomudili ob
važnejših, predvsem novejših dokumentih in pobudah za
spremembo sedanjega stanja.
2.1. Avstroogrska
V slovenskih in hrvaških deželah, ki so do leta 1918
spadale pod Avstroogrsko monarhijo, je tedanja oblast
novačila domače fante v svoje vojaške enote. Kljub očitnim
centralističnim in unitarističnim težnjam, ki so prevladovale
na Dunaju in v Pešti, pa so jih razporejali večinoma v
narodnostno homogene enote. V prvih letih vojne so te enote
dosegale solidne bojne uspehe, kasneje pa je nacionalna
homogenost enot omogočala tudi revolucionarne upore
slovenskih vojakov, ki so bili sicer zadušeni, vendar so
drastično opozorili na zatiranje nacionalnih pravic v
monarhiji, ki je bila takrat že tik pred razpadom.
Med I. svetovno vojno je prišlo do prvega praktičnega
poskusa formiranja oboroženih enot, sestavljenih iz
pripadnikov poznejših Jugoslovanskih narodov, ki so jih
zbrali po ruskih ujetniških taboriščih. Iz njih je bil leta 1916
ustanovljen Jugoslovanski prostovoljski korpus. Srbska
vlada, ki je bila takrat na otoku Krfu, je poslala v korpus
poveljniški kader, ki je hotel v enote vpeljati jezik, običaje in
navade tedanje srbske kraljeve vojske. V moštvu korpusa je
bilo veliko število Hrvatov in Slovencev, ki takšnih zatiranj
nacionalnih simbolov niso bili vajeni niti iz službe pod
25 Glej npr. : Jaka Avšič, O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije, Nova revija,
št. 50/51, Ljubljana 1986 (ponatis članka iz revije Jezik in slovstvo, 1969);
Janez Janša, Vpra]anje slovenskega jezika v JLA, Problemi št. 1/1986; pisma
bralcev v Delu v prvi polovici leta 1986 itd.
179
Avstroogrsko, zato se je moštvo korpusa po začetnih uspehih
začelo osipati zaradi dezerterstva pripadnikov zatiranih
narodov. Krfska vlada je v strahu za obstoj korpusa na koncu
le dovolila ustanovitev dveh nacionalno homogenih polkov,
slovenskega in hrvaškega, z lastnim oficirskim kadrom in
povelji v materinem jeziku, vendar je odločitev prišla
prepozno, kajti korpus so morali zaradi osipa vojakov
razpustiti.
2.2. Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija
Srbska kraljeva vojska je postala ogrodje, jedro in model
starojugoslovanske vojske. Vpeljan je bil princip enonarod-
nostnega popolnjevanja vojaških enot, uradni jezik je postal
srbski. Poimenovali so ga sicer za srbsko-hrvatsko-slov-
enskega, vendar je bilo ime le unitaristična krinka, ki ni nik-
ogar prevarala. Najostrejši kritik unitarizma v starojug-
oslovanski armadi je bila Komunistična partija Jugoslavije, ki
je postavljala zahteve po ljudskem jeziku v vojski ter po
služenju vojaščine v domačem kraju.26
Vsa trhlost unitaristične armade se je pokazala leta 1941,
ko je od nje ostala samo "kraljeva vojska v domovini", t.j.
četniki Draže Mihajloviča.
Boris Kidrič je na zboru slovenskih odposlancev oktobra
1943 razpad starojugoslovanske vojske zelo nazorno opisal:
"Spominjate se, tovariši in tovarišice, da se je aprila 1941
pod udarci osvajalca sesulo vse, o čemer so narodom
Jugoslavije 20 let lagali, da je trdno, neporušljivo. Tista
jugoslovanska armada, ki je požrla velikanske davke našega
kmeta in o kateri so nam zatrjevali, da je naša hrabra vojska,
je v vsej Jugoslaviji razpadla v pičlih dvanajstih dneh, na
naši slovenski zemlji pa je prenehala obstajati že v treh dneh.
Zaman so bila dvajsetletna orjaška bremena našega kmeta. V
nič so šli vsi dolgi meseci, ki jih je moral prebiti slovenski
26 Glej npr. brošuro KPJ "Kako rešiti našo vas pred propastjo", Istorijski arhiv
komunističke partije Jugoslavije, drugi del, str. 265 ter gradivo s
posvetovanja KPJ in KPI januarja 1930, arhiv CK ZKS, Fond Kominterne
180
človek v kasarni in na vežbališču, kjer so ga dostikrat
nečloveško sramotili in mučili, namesto da bi ga učili, kako
se bo branil pred okupatorjem." 27
2.3. Narodnoosvobodilni boj
Partizansko gibanje se je v Jugoslaviji začelo s
formiranjem oboroženih enot na prostovoljni osnovi. Prve
enote so bile pretežno nacionalno homogene. Na Kosovu so
bile najprej sestavljene skoraj izključno iz srbskih in
črnogorskih prostovoljcev, leta 1945 pa je obstajala
nacionalno homogena partizanska albanska divizija, kar je
imelo velik politični vpliv na prebivalstvo.28 Na hrvaškem se
je vstaja začela najprej na ozemljih s srbskim prebivalstvom,
ki je bilo najbolj izpostavljeno ustaškemu terorju. V Sloveniji
se je nacionalna homogenost ohranila do konca vojne. Tudi
ob jesenski vstaji v Srbiji so se oblikovale pretežno
nacionalno homogene enote. Ko je pozneje zaradi razvoja
NOB ter premika operativne skupine brigad pri Vrhovnemu
štabu v Bosno prišlo do večjega mešanja moštev v enotah, so
se kljub temu v okviru večjih enot ohranile nacionalno
homogene osnovne enote - čete, ne da bi to kogarkoli motilo
ali da bi to dejstvo kakorkoli negativno vojaško ali politično
vplivalo na NOB; prej narobe. Poveljujoči jezik v večini
partizanskih enot je bil srbski, kar še posebej velja za
uporabo neposrednih povelj, ki se izgovarjajo ustno. Zaradi
vojaškega znanja, ki se je pri borcih, ki so služili vojsko v
stari Jugoslaviji ali bili v njeni armadi celo oficirji,
oblikovalo v srbščini, je bilo to do neke meje povsem
razumljivo tudi za slovenske razmere. Na hrvaškem se tudi
27Brošura "Govor tovariša Kidriča, sekretarja 10 Osvobodilne fronte
slovenskega naroda na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju dne
1. oktobra 1943", Izdal knjižni zavod osvobodilne fronte, št. 30, 1945, str. 3,
4
28 Glej: Vladimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 2. del,
Dokumenti, str. 1132
181
zaradi ustaške čistunske gonje, ki je hotela iz jezika izriniti
vse, kar je spominjalo na srbščino, v vojaški rabi jezika tudi
v nacionalno homogenih enotah niso uveljavile jezikovne
razlike in posebnosti, ki dejansko obstajajo.
V Sloveniji se je za poveljevanje v širšem smislu, vojaški
pouk in administracijo že od vsega začetka uporabljala
slovenščina. Izjeme so bile pri neposrednih poveljih do leta
1944, ki pa se v partizanih niso kdove koliko uporabljala, saj
večinoma služijo bolj za paradiranje kot pa za boj. Vsa pisna
povelja glavnega štaba ter nadrejenih enot, poročila, analize
itd., so bila pisana v slovenščini» Slovenščina v vojaških
enotah se je uporabljala kot izraz naravne potrebe po
izražanju v maternem jeziku tudi na vojaškem področju ter
seveda tudi kot izraz narodove državnosti, kar za afirmacijo
partizanstva na slovenskem nikakor ni bilo majhnega
pomena.
Slovenski jezik v vojski je bil tudi predmet razgovora
slovenske delegacije na II. zasedanju ASNOJ-a z vrhovnim
komandantom maršalom Titom 1. 12. 1943, kjer je le-ta med
drugim dejal, "Jasno, povsem jasno je, vi ste slovenska
vojska zato morate imeti v njej slovenski jezik od vrhovnih
komand do najnižjih edinic." 29
Triletna praksa, duh sklepov II. zasedanja ASNOJ-a ter
neposredno zagotovilo vrhovnega komandanta sta narekovali
komandantu glavnega štaba NOV in PO Slovenije Francu
Rozmanu, da je izdal tudi formalni odlok o slovenskem
poveljevanju, ki vsebuje tudi dobesedno našteta slovenska
29 Zapisnik Dr. Marjana Brecija, ki se nahaja v Inštitutu za zgodovino
delavskega gibanja v Ljubljani. O tem razgovoru je v knjigi Listina (in v
posebej objavljenem odlomku iz nje z naslovom "Slovensko poslanstvo") pisal
tudi Edvard Kocbek in sicer konkretno: "... da ni nobenega dvoma, da smo si
Slovenci v tej vojni ustvarili svojo vojsko, da bo ta vojska ostala slovenska tudi
po vojni in da bo imela slovenski komandni jezik od vrhovnega poveljstva
navzdol do najnižjih enot." Iz navedenih virov je razvidno (Brecelj), da je
maršal Tito na konkreto Avšičevo vprašanje glede kraja služenja nabornikov
iz Slovenije obljubil, da bodo le-ti služili vojaški rok v Sloveniji. Glej tudi
Novo revijo št. 50/51, str. 1151 in 1152 ter Sodobnost 1970, str. 418.
182
povelja. V spremnem pismu, s katerim je 1. 5. 1943 glavni
štab povelja razposlal podrejenim enotam, lahko beremo tudi
naslednje:
"V naši Narodno Osvobodilni vojski in Partizanskih
odredih Slovenije smo doslej poveljevali s povelji bivše
srbske armade, katere je prevzela tudi jugoslovanska vojska.
Naš slovenski narod, ki se je skozi vso zgodovino najbolj
žilavo boril za svoj materin jezik, je stremel tudi v bivši
Jugoslaviji za njegovo enakovrednost. Slovenski jezik,
čeprav je bil državno priznan, pa ga je uradna srbščina v
državnem aparatu vedno bolj izpodrivala, v vojski pa je bila
popolnoma priviligirana. Ne smemo se zaradi tega čuditi, da
se je slovenski vojak počutil v bivši jugoslovanski vojski
manjvrednega, ker je bil v tem oziru zapostavljen. Danes pa,
ko smo iz prebujajočih se narodnih sil dvignili narodno
zavest, v mogočen oborožen odpor, ko smo si pod najtežjimi
pogoji zgradili prvič v zgodovini našo vojsko, lahko
pristopamo k izvrševanju pravic, ki nam jih je zajamčilo II.
zasedanje ASNOJ...
Bodoča federativna demokratična Jugoslavija jamči
slehernemu narodu popolno politično in tudi jezikovno
svobodo. S tem, da bo imela naša Narodno Osvobodilna
vojska slovenska povelja, ne bomo rahljali udarne moči in
sposobnosti naši skupni narodnoosvobodilni jugoslovanski
vojski. Nasprotno! Njena moč in sposobnost bosta še večji,
ker se bo slovenski vojak in naša vojska, ki je sestavni del
jugoslovanske osvobodilne vojske, mnogo hitreje dvigala in
utrjevala, ker bo naš borec povelja razumel....
Ta naš Odlok, ki bo objavljen v "Vestniku", je v skladu z
razvojem in potrebami naše vojske in je napravljen v duhu
sklepov AVNOJ, ter tudi z izrecnim pristankom tov. Tita."30
S tem odlokom je bila slovenščina dokončno uzakonjena
30 Odlok se nahaja v arhivu glavnega štaba NOV in POS, F. 11. - I., Ištitut za
zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Spremno pismo je v originalu v
arhivu Istrskega odreda, F. 296/II/7. V celoti je objavljeno tudi v Novi reviji
št. 50/51 na str. 1149 in 1150
183
tudi kot neposredni poveljevalni jezik v vseh partizanskih
enotah v Sloveniji, z izjemo enonarodnostnih enot,
sestavljenih iz pripadnikov drugih narodov, ki so se borili v
NOV in PO Slovenije (enote, sestavljene iz italjanov,
avstrijski bataljon, ruske čete itd.). Gre za dejstvo, ki ga velja
še posebej poudariti. Kljub težkim vojnim razmeram se je
brez posebnih komplikacij upoštevalo narodnostne pravice
manjšin v partizanski vojski, vključno s pravico do vojaških
povelj v materinem jeziku.
Poveljevanje, vojaški pouk, načrtovanje vojaških
operacij, pouk v partizanskih oficirskih šolah v Sloveniji ter
korespondenca med političnimi in vojaškimi organi je
potekala v slovenščini tudi v letu 1945, ko so bili slovenski
korpusi skupaj z drugimi vključeni v sestavo Jugoslovanske
armade.
2.4. Povojni razvoj
Brez kakršnihkoli širših posvetovanj so bile leta 1946
enote takratne JA z administrativnim odlokom narodnostno
pomešane, kar je imelo za posledico uvedbo enotnega
srbskega oziroma srbohrvatskega jezika kot edinega uradnega
jezika v armado. Iz nekaterih dokumentov iz tega obdobja je
moč sklepati, da je takšni odločitvi botrovala predvsem
Sovjetska Zveza oziroma svetli vzor njene Rdeče armade.31
V obdobju vsesplošne centralizacije, nerešenih vprašanjih
zahodnih meja in povojne evforije vse skupaj ni vzbudilo
velike pozornosti, saj razen pri posameznikih ni bilo večjih
reakcij (in jih niti ni moglo biti).
Po Informbiroju ter poskusih samoupravljanja in
decentralizacije v začetku 50. let, ko je na drugih področjih
prišlo do večjih ali manjših sprememb, je armada ostala v
veliki meri izven dosega reform, med drugim tudi glede
jezikovnega vprašanja. Kritika nekaterih napak pri urejanju
31 Vladimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 2. del,
Dokumenti, Brzojavka podpolkovniku Čvobu, str. 1130 ter Ukaz o obnašanju
vojaških oseb, str. 1135
184
nacionalnega vprašanja je prišla do izraza na VIII. kongresu
ZKJ ter posebej na 4. plenumu. Po dokaj burni razpravi je
bila leta 1969 sprejeta resolucija zvezne zkupščine, ki je
terjala doslednejše spoštovanje enakopravnosti jezikov in
pisav narodov in narodnosti Jugoslavije. Med drugim je
resolucija obvezala JLA, da pri svojem delu izvaja načelo o
enakopravnosti jezikov ter da s tem v zvezi upošteva tradicije
NOB.32
Resolucija sama ni spremenila niti prakse niti določila
42. člena ustave SFRJ iz leta 1963, ki je predpisovalo izjemo
v enakopravnosti jezikov v JLA in sicer je bilo izvzeto
poveljevanje, vojaški pouk in administracija.
V razpravi pred sprejetjem nove ustave v letih 1969-1974
se je vojaški vrh krčevito upiral spremembi, ki bi glede na
resolucijo zvezne skupščine morala slediti v novi ustavi.
Glavni argument proti enakopravnosti jezikov v JLA naj bi
bili zgolj tehnični, t.j. pomanjkanje izkušenj, literature in
kadrov za uspešno opravljanje funkcij JLA po morebitnih
spremembah, ki bi jih narekovala jezikovna enakopravnost v
njej. Javno se z drugačnimi argumenti vsaj v Sloveniji tudi ni
dalo nastopati, saj so vsi vedeli za slovenski poveljevalni
jezik v NOV in POS in nihče ne bi verjel, da enakopravnost
ni možna tudi 30 let po vojni v neprimerno lažjih razmerah.
Ustava iz leta 1974 tako ni uvedla enakopravnosti jezikov
v JLA, je pa zaradi lepšega iz določbe izpadla navedba, da je
edini jezik pri poveljevanju in vojaškem pouku srbohrvatski
ter je namesto tega v ustavi zapisano "eden izmed jezikov
narodov Jugoslavije", ki paje v praksi seveda še naprej ostal
srbohrvatski.
Slovenski jezik pa se je začel uveljavljati v Teritorialni
obrambi. V 306. členu ustave SRS je določeno:
"Poveljevanje in pouk v enotah, štabih in drugih organih
Teritorialne obrambe se opravlja v slovenskem jeziku, v
posameznih enotah pa glede na njihovo sestavo tudi v jezikih
32 Uradni list SFRJ, ]t. 20/69
185
narodov in narodnosti Jugoslavije."33 Republiška ustava torej
znotraj svojih pristojnosti dopušča jezikovno enakopravnost
glede na sestavo enot in tako stvari ureja bistveno bolj
napredno kot pa zvezna ustava za JLA. Deloma so se stvari
tako le začele premikati. Leta 1977 je izšel Slovenski vojaški
slovar, nekaj let pozneje pa je bil na študij SLO v Ljubljani
uveden predmet "Slovensko vojaško izrazoslovje".
Zakon o splošni ljudski obrambi,34 sprejet leta 1982, je v
98. členu določil, da je eden izmed jezikov narodov, ki se
uporablja za pouk in poveljevanje v JLA, srbohrvatski
oziroma hrvatskosrbski jezik. Hkrati pa v istem členu piše,
da se lahko v posameznih enotah in ustanovah JLA uporablja
tudi kakšen drug jezik naroda ali narodnosti Jugoslavije, če
uporaba tega jezika glede na sestavo pripadnikov enote
oziroma ustanove zagotavlja učinkovito poveljevanje in
uspešen pouk. Zakon pooblašča zveznega sekretarja za
ljudsko obrambo, da določi enote, ki izpolnjujejo naveden
pogoj ter jezik, ki bi lahko prišel v poštev za poveljevanje in
pouk v njih. Določila omenjenega zakona so dovolj široka,
da bi se brez kakršnihkoli organizacijskih sprememb lahko
npr. slovenščina uvedla v vse rezervne (lahke divizije in
brigade) enote JLA v Sloveniji, ker so pretežno nacionalno
homogene.
Tako sta junija 1983 Svet za slovenščino v javnosti ter
Svet za SLO in DS pri predsedstvu Republiške konference
SZDL poslala zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo
naslednji dopis:35
33	Ustava SRS, DDU Ljubljana 1974, str. 139
34	Uradni list SFRJ, ]t. 21/1982
35	Arhiv RK SZDL in RK ZSMS
186
SOCIALISTIČNA ZVEZA DELOVNEGA LJUDSTVA SLOVENIJE
REPUBLIŠKA KONFERENCA - PREDSEDSTVO
SVET ZA SLOVENŠČINO V JAVNOSTI
SVET ZA SPLOŠNO LJUDSKO OBRAMBO
IN DRUŽBENO SAMOZAŠČITO
DATUM: 6. 6. 1983
ZVEZNEMU SEKRETARJU ZA UUDSKO OBRAMBO
BEOGRAD
" V procesu demokratizacije ljudske obrambe in v povezovanju ter
vsestranskem sodelovanju enot JLA z delovnimi ljudmi in občani ima
vprašanje jezika sporazumevanja poseben pomen, kar je jasno razvidno tudi
iz ustavne opredelitve glede enakopravnosti rabe jezikov narodov in
narodnosti v oboroženih silah. Da bi na tem področju še pospešili pozitivna
prizadevanja in s tem prispevali h krepitvi obrambne moči države ter
učinkovitejši povezanosti JLA z okoljem, vam predlagamo, da na podlagi
določb 243. člena Ustave SFRJ in 98. člena Zakona o splošni ljudski obrambi
ugotovite, da se v smislu določbe četrtega odstavka omenjenega člena zakona
uporablja pri poveljevanju in vojaškem pouku v lahkih divizijah in
lahkih brigadah JLA na ozemlju SR Slovenije slovenski jezik.
To naj velja tudi za administrativno poslovanje teh enot in posebej za
njihove stike z javnostjo, kar sicer z ustavo in zakonom ni izrecno urejeno,
vendar je to potrebno poudariti, da bi se izognili morebitnim nejasnostim v
praksi.
Predlog utemeljujemo s tem, da bo v vseh omenjenih enotah, glede na
njihovo narodnostno sestavo, uporaba slovenščine zagotavljala učinkovito
poveljevanje in uspešen pouk, kot je to določeno v tretjem odstavku
omenjenega člena."
Predsednik sveta	Predsednik sveta
za slovenščino v javnosti:	za SLO in DS:
Savin Jogan	Slavko Soršak
187
Odgovor širši javnosti ni znan, praksa pa je ostala
nespremenjena.
V začetku leta 1986 je bilo v pismih bralcev v časopisu
"Delo" objavljenih več mnenj bralcev, ki so večinoma
izražali podporo prepričanjem in pobudam po enakopravni
rabi jezikov v JLA.
Na X. kongresu ZKS je Matjaž Kmecl v svoji razpravi
omenil tudi jezikovni problem v vojski in sicer se je dotaknil
"neustavnosti" napisov na kasarnah, ki so tudi v Sloveniji v
srbohrvaščini. Marca 1986 je izšla tudi letošnja prva številka
Problemov, v katerih je pisec tega sestavka objavil esej
"Vprašanje slovenskega jezika v JLA". Članek je vzbudil
med drugim tudi ostre reakcije, predvsem načelne
diskvalifikacije in etiketiranja, nikjer pa argumentirane
kritike.36 V nekaterih revijah v drugih republikah so celo
povezovali članek in diskusijo na 10. kongresu ZKS.
Le pristojni so na javno postavljeno vprašanje molčali.
Edini od vidnejših uradnikov, ki je odgovoril na vprašanje,
kaj misli o enakopravnosti jezikov v JLA, je bil predsednik
ZZB NOV Slovenije Bogo Gorjan, pa še ta je v intervjuju za
Delo dejal, da se mu to vprašanje - sploh ne zdi pomembno.
(?!)
Na zadnjem kongresu ZKJ je bilo veliko govora o
nekakšnih težnjah po republiških armadah, ki da se spet
pojavljajo. Kazalo je, kot da hoče nekdo ustvariti vzdušje, ki
bi omogočalo diskvalifikacijo vsake razprave o enakopravni
rabi jezikov v JLA, češ da je to težnja po "republiških
armadah".
Enakopravnost jezikov v oboroženih silah še zdaleč ni
zahteva po republiških vojskah, kar je jasno vsakomur, ki
problematiko vsaj približno pozna (in večina "kritikov" na
kongresu spada mednje). Kljub temu pa bomo to tezo skušali
36 Zagrebški Vjesnik je kot odgovor na esej v Problemih objavil članek
novinarja Nina Paviča "Htjeli bi i etnički čistu JNA" (prav za dan OF 1986); v
članku pa Pavič označi vsakršno zavzemanje za enakopravnost jezikov v
vojski kot nacionalistično razbijanje JLA.
188
še dodatno argumentirati v nadaljevanju.
3. Posledice neenakopravnosti jezikov v JLA
V večnacionalni državi ni mogoče graditi enotnosti na
račun enakopravnosti posameznega naroda ali narodov.
Takšna enotnost slej ko prej pokaže svoje razpoke. Čeprav se
skuša najprej zvaliti krivdo na tistega, ki je na te razpoke
opozoril in ne na onega, ki jih je povzročil, pa posledice
same nedvoumno kažejo na prave razloge krize.
Posledice neenakopravnosti jezikov v JLA so se v praksi
začele kazati mnogo prej, preden so nanje javno opozorili
sredi 60. let. Kot najpomembnejše bi lahko navedli tri.
3.1. Neenakomerna zastopanost pripadnikov posa-
meznih narodov in narodnosti SFRJ v starešinski
sestavi JLA
Po letu 1946 je pričelo število starešin z
nesrbohrvatskega govornega področja naglo upadati. Mnogo
vojnega starešinskega kadra se je demobiliziralo, interes za
šolanje v vojaških šolah in akademijah pa je stalno upadal.
Najbolj pereča je bila zastopanost Albancev, ki jih do
brionskega plenuma praviloma sploh niso sprejemali v
vojaške šole. Rezultat te nacionalne diskriminacije je danes
desetkrat manj starešin albanske narodnosti v JLA, kot pa bi
bilo to potrebno glede na njihov delež v prebivalstvu SFRJ.
Odstotek slovenskih starešin je v letih 1969-70 znašal le
še okrog 2 namesto 9%, kar je bila najnižja točka in med
drugim argument, ki je vzpodbudil razprave v zvezni
skupščini, znano resolucijo iz leta 1969 ter predloge za
ustrezno spremembo ustave.
Zadnji javno objavljeni podatki iz leta 1981 kažejo, da se
stanje ni bistveno spremenilo kljub temu, da se je posebno v
Sloveniji poskušalo s politično akcijo zagotoviti večji vpis na
vojaške šole. Vseskozi pa se ni nič bistvenega uredilo, ali
vsaj javno razpravljalo, niti o zapostavljenosti nesrbo-
hrvatskih jezikov v JLA niti o notranjih odnosih v vojaških
šolah in armadi kot možnih vzrokih za manjši interes
mladincev s posameznih področij Jugoslavije za aktivno
189
službo v armadi. Povsem jasno je, da omenjena vprašanja
vplivajo na interes za oficirski poklic. Nesmiselno bi bilo
npr. trditi, da se interes npr. črnogorske mladine za šolanje
na vojaških šolah ne bi prav nič zmanjšal, če bi v JLA uvedli
slovenščino kot edini uradni jezik in bi šli črnogorski
mladinci v vojaške šole z zavestjo, da se bodo morali jezika
za pouk in delo šele naučiti.
242. člen ustave SFRJ določa: "Pri sestavi starešinskega
kadra in postavitvah na višje poveljniške in vodilne položaje
v JLA velja načelo čimbolj sorazmerne zastopanosti republik
in avtonomnih pokrajin."
Vsi pristojni dejavniki morajo zagotavljati uresničevanje
tega načela. Le-ti pa niso samo konstitutivni deli federacije,
temveč tudi armada sama. Z notranjim ustrojem, funk-
cionalnostjo, spoštovanjem človekovih osebnih in naci-
onalnih pravic itd. mora biti kar najbolj enako privlačna za
vse narode in narodnosti in ne samo za nekatere. Nikakor se
na problem ne sme gledati samo kot npr. na problem
Slovencev ali Albancev, temveč tudi in predvsem kot na
problem JLA. Reševanje mora biti usklajeno in skupno. Slika
in ocena problema bi bila lahko mnogo realnejša in ustrezne
rešitve hitrejše, če bi se o problemu lahko pogovarjali javno,
to je z vsemi potrebnimi podatki. Marsikaj bi nam lahko
pojasnila analiza nacionalne strukture tistih starešin, ki so v
zadnjih dveh desetletjih vložili prošnjo za demobilizacijo. Na
žalost so ti podatki brez potrebe strogo klasificirani.
3.2. Motiviranost nabornikov za služenje vojaškega
roka
Dostopni so le nekateri delni podatki o motiviranosti za
služenje vojaškega roka glede na nacionalno pripadnost
nabornikov - obveznikov, ki pa kažejo, da je le ta podobna
kot pri odločanju za vojaške šole in poklice. Manjša je torej
pri vseh nesrbohrvatsko govorečih narodih in narodnostih z
delnim odstopanjem Hrvatske (-) in Makedonije (+). To je
mogoče sklepati po dostopnih podatkih o oporečnikih, t.j.
ljudeh, ki zavračajo služenje vojaškega roka, za del
190
populacije pa so dostopni tudi točni podatki. Objavljeni so
bili rezultati odziva deklet za prostovoljno služenje vojaškega
roka, ki kažejo, da se je glede na število prebivalstva
prijavilo najmanj deklet v Sloveniji, na Kosovu in na
Hrvaškem.37
Motivacija za služenje vojaškega roka je odvisna
predvsem od mesta, ki ga na lestvici vrednot posameznika
zavzema institucija, v kateri se vojaški rok služi. To mesto pa
je spet odvisno od vrednot, ki jih posameznik postavlja v
ospredje in ki jih lahko bolj ali manj povezuje z določeno
institucijo. Med te vrednote vsekakor spadajo tudi
enakopravnost, demokratičnost, avtoritarnost itd.
Posameznik, ki se odpravlja v okolje, katerega jezik dobro
obvlada, je vsekakor bolj motiviran kot pa nekdo, ki ve, da
bo moral naslednje leto uporabljati predvsem nematerin jezik
za uradno in osebno komunikacijo. Od motiviranosti pa je
seveda odvisen učni uspeh, splošna morala, zavest, kar vse
skupaj tvori velik del "bojne pripravljenosti", ki jo JLA
postavlja daleč v ospredje.
3.3. Zaostanek v razvoju vojaškega izrazoslovja
V Sloveniji se je v NOB iz raznovrstnih osnov razvil
soliden vojaško strokovni in poveljevalni jezik, ki bi z
lahkoto opravljal svojo funkcijo tudi v miru. Večdesetletni
premor v praktični rabi jezika na področju, ki se tehnično in
organizacijsko izredno hitro razvija, je pustil velike
posledice. Avtorji "Slovenskega vojaškega slovarja" so
naleteli na vrsto ovir, ki so jih bolj ali manj uspešno rešili.
Na še večje težave pa so naleteli vsi, ki naj bi slovenski
vojaški jezik uporabljali tudi v praksi, t.j. pri pouku in
poveljevanju v Teritorialni obrambi. V šolah za aktivne in
rezervne oficirje se tako kot v enotah JLA uporablja
izključno srbohrvaščina, ki človeku po enem letu obleži v
glavi in ušesih in se mu vse skupaj potem, ko naj bi v rezervi
37 Podružbljanje varnosti in obrambe, RK ZSMS, Ljubljana 1984, str. 18 in 19
191
v TO kar naenkrat uporabljal slovenščino, vse skupaj zazdi
malce zmedeno. Neredkokgdaj prihaja tako do kaj čudne
mešanice, katere ogrodje je slovenščina, za vojaške izraze in
predmete pa so vstavljene srbohrvatske besede, ker starešine
slovenskih pač ne poznajo. Lektorjem se ježijo lasje, ko
berejo gradiva za vojaško izpopolnjevanje v ZRVS, v katerih
mrgoli "uzbun" in "minobacačev", vendar v teh primerih ne
gre samo za malomarnost avtorjev, temveč za posledico
sistemsko urejenih (zgrešenih) zadev. Na take probleme je
opozorilo tudi Jezikovno razsodišče v "Vojaških klamficah" v
stalni rubriki "Dela".
Očitno je, da je sedanje stanje nekakšen kompromis, ki
ne vodi nikamor. Ni dovolj razglasiti, da se v TO uporablja
slovenščina, hkrati pa obdržati v vseh kadrovskih šolah
srbohrvaščino. To dejstvo otežuje uporabo nacionalnih
jezikov v Teritorialni obrambi in zavira razvoj nacionalnega
vojaškega izrazoslovja, posebno pri Slovencih in
Makedoncih, medtem ko vojaško izrazoslovje narodnosti
razvijajo v armadah nacionalnih držav.
4. Rešitve
Tako ustava iz leta 1963 kot iz leta 1974 govorita o
enakopravnosti jezikov in pisav v oboroženih silah. Obe pa v
nadaljevanju določata izjeme in sicer ustava 1963
"poveljevanje, vojaški pouk in administracijo v JLA", ustava
1974 pa le še "poveljevanje in vojaški pouk v JLA".
Resolucija zvezne skupščine je vendarle imela določen
uspeh, saj med izjemami v zadnji ustavi ni več
"administracije v JLA". Le ta naj bi torej po novem potekala
v jeziku , ki ga uporablja institucija ali posameznik, s katerim
JLA komunicira. V praksi administracija poteka še vedno v
srbohrvaščini, kar je ne glede na določila v nižjih predpisih
kršenje 243. člena zvezne ustave. Prav tako predstavlja
kršenje ustave SFRJ neupoštevanje enakopravnosti jezikov in
pisav narodov in narodnosti pri opravljanju vrste drugih
dejavnosti in opravil v JLA, ki ne spadajo niti pod
poveljevanje niti pod vojaški pouk in ki potekajo izključno v
192
srbohrvaščini.
Mednje še zdaleč ne spadajo samo napisi na kasarnah,
kot bi lahko sodili po nekaterih reakcijah, temveč predvsem:
-	medsebojno komuniciranje, npr. naslavljanje, predstavl-
janje zglasitev,raport in uradni pogovor;
-	opravljanje notranje službe (dežurstvo, požarstvo);
-	vojaške slovesnosti, proslave in časti ter žalne slovesnosti
(dajanje slovesne zaveze, dodeljevanje vojaških zastav,
primopredaja dolžnosti, proslave vojaških in državnih
praznikov, parade, pogrebi, komemoracije, polaganje
vencev itd.).
-	sestanki vojaških kolektivov, organizacij ZKJ in ZSMJ.
Očitno je, da stvari kljub ustavnim določilom tudi zadnjih
12 let tečejo svojo pot. Resnici na ljubo pa je treba priznati,
da so vse polovičarske rešitve pri tem vprašanju kaj malo
vredne. Skoraj nemogoče je obdržati v srbohrvaščini samo
poveljevanje in vojaški pouk, pri vseh ostalih opravilih pa
upoštevati enakopravno rabo jezikov. Osnovni pogoj, ki
omogoča zadovoljivo enakopravnost, so nacionalno
homogene osnovne enote v JLA.
4.1. Nacionalno homogene osnovne enote JLA niso
republiške armade
4.1.1. Osnovni pogoj za jezikovno enakopravnost
Leta 1946 ni bilo nobene dejanske ovire za nadaljnje
prakticiranje enakopravne rabe jezikov v Jugoslovanski
armadi. Ce bi generalštab JA takrat razpustil samo
nacionalno homogene enote, večje od čet, potem
enakopravnost jezikov ne bi bila bistveno ogrožena, saj so
obstajale tako izkušnje kot kadri, ki bi bili sposobni tudi ob
drugačni formacijski razporeditvi osnovnih enot zagotavljati
enakopravnost.
Enakopravnost jezika narodov in narodnosti v JLA tudi
danes zahteva en sam osnovni pogoj, ki ga predstavljajo
nacionalno homogene osnovne enote v JLA. Ta pogoj bi
izpolnili tako, da bi nabornike-obveznike pošiljali na služenje
vojaškega roka v čete (oziroma enote ustreznega ranga v
193
drugih zvrsteh in rodovih JLA), ki bi jih sestavljali pripadniki
iste nacionalnosti. Z ustrezno formacijsko razporeditvijo teh
čet bi zagotovili, da bi vsak bataljon sestavljale čete, ki bi
jih tvorili pripadniki najmanj dveh različnih nacionalnosti. V
brigadi ali polku bi morale biti zastopane najmanj tri različne
nacionalnosti, v diviziji obvezno vsi narodi in narodnosti, ki
živijo v SFRJ. Glede na številčnost posameznih narodov in
narodnosti v Jugoslaviji so takšni kriteriji povsem
uresničljivi, zagotavljajo pa poleg enakopravnosti jezika tudi
enakomerno prisotnost narodov in narodnosti v vseh enotah
operativnega ranga, kar je mnogo bolj pomembno za
"jugoslovanski" karakter JLA kot pa nekakšen jugoslovanski
jezik.
4.2.2.	Nekatere izjeme
S predlaganim načinom popolnjevanja armade bi lahko
zajeli večino, to je 90% celotnega obvezniškega sestava,
izjeme bi bile potrebne samo na bojnih ladjah, v manjših
obmejnih posadkah, manjših posebnih enotah itd., kjer
število moštva enote ne dosega velikost čete, ki predstavlja
logično osnovno celoto za vojaški pouk in neposredno
poveljevanje. V teh enotah bi se lahko kljub mešani
nacionalni sestavi uporabljal en sam jezik, vendar naj bi se
pripadniki teh enot vanje vklučevali po lastni želji oziroma
po prostovoljni izbiri.
4.2.3.	Starešine bi morale obvladati več jezikov
V poveljstvih enot višjega ranga od čete, kjer
prevladujejo izključno aktivni oficirji, bi se za medsebojno
komuniciranje uporabljal poljuben jezik, saj bi se za
predlagani način popolnjevanja enot JLA del aktivnih
starešin moral naučiti več jezikov. Več jezikov bi morali
obvladati predvsem starešine na kontaktnih mestih, preko
katerih višji štabi poveljujejo podrejenim enotam. Ne glede
na jezik, s katerim bi se sporazumevali v štabih, bi tako
makedonska četa dobila povelje v makedonščini, albanska v
albanščini itd. Tudi v primeru pomote bi starešina, ki bi
194
poveljeval četi, povelje razumel in ga ustrezno prenesel na
moštvo. Učbeniki, navodila in drugi učni pripomočki bi
morali biti natisnjeni v vseh jezikih, kar se že danes delno
prakticira za potrebe TO.
Prav gotovo je bolj učinkovito pa tudi pravično, da so v
učenje več jugoslovanskih jezikov prisiljeni starešine, ki se
končno za vojaški poklic prostovoljno odločijo in se zanj
šolajo kot pa da je večina (vojaki - obvezniki) prisiljena
slediti pouku in drugim aktivnostim v jeziku, ki ga slabo ali
pa sploh ne obvlada.
4.2.4. Potrebna je minimalna reorganizacija
Poveljevanje na najvišjem nivoju, kjer se pri sestavi
organov že danes do določene mere upošteva načelo čimbolj
enakomerne zastopanosti vseh narodov in narodnosti, ne bi s
predlaganim načinom popolnjevanja enot utrpelo nikakršnih
sprememb, razen da bi generali čez čas, ko bi seveda skozi
službo v različnih enotah bolje poznali tako jezike narodov in
narodnosti kot njihovo kulturo, kar bi jim pri odločanju
mnogo bolj koristilo kot samo občutje (pa čeprav nedvomno
iskreno) jugoslovanstva. Predlagani način bi nedvomno
pozitivno vplival tudi na zastopanost pripadnikov narodov in
narodnosti SFRJ v aktivni starešinski sestavi JLA, kar bi na
tem nivoju onemogočalo napredovanje manj sposobnim, ki
sedaj večkrat hitreje plezajo po vojaški hierarhični lestvici
zaradi načela enakomerne zastopanosti (ki je pri "vrhu" bolj
na udaru), ker so pač po nacionalnosti npr. Slovenci in jih je
v armadi premalo, ne pa zato, ker bi bili bolj sposobni kot
drugi.
4.2.5 Družbenopolitična aktivnost
Družbenopolitična organiziranost v armadi ne bi s samim
načinom formiranja enot ničesar izgubila. Se naprej bi
obstajale osnovne organizacije ZKJ in ZSMJ z utečeno
shemo povezovanja v višje nivoje. Edina sprememba bi bila
ta, da se na nekaterih sestankih ne bi govorilo le
srbohrvatsko ampak tudi v drugih jezikih. To dejstvo pa ne bi
195
smelo motiti jugoslovanske naravnosti pravzaprav obeh
DPO, razen pri tistih, ki pojem jugoslovanstva povezujejo z
enim jezikom (srbohrvatskim) ali celo enim narodom.
4.2.6.	Ustavna vloga JLA ostaja nespremenjena
Iz doslej navedenega je razvidno, da za uveljavitev
predlaganega načina popolnjenja enot in uvedbe
enakopravnosti jezikov v JLA ni potrebno spremeniti nobeno
izmed načel, ki normativno in praktično zagotavljajo, da je
JLA skupna in enotna oborožena sila vseh narodov in
narodnosti v SFRJ. Nobena pristojnost s tem ne bi bila
prenešena s federacije niti na republike in pokrajini niti na
Teritorialno obrambo. Vojašnice v vseh mestih (večina ima
večje posadke od čete) bi imele večnacionalno sestavo
vojaštva. Prav toliko obveznikov kot sedaj bi lahko služilo
vojaški rok izven svoje republike. Ena osnovnih pravic
vsakega naroda do uporabe materinega jezika v javnosti pa
bi bila kljub temu spoštovana.
4.2.7.	Vsak strah je odveč
Enakopravnost jezikov narodov in narodnosti v SFRJ
oziroma vsi pogoji, ki so potrebni za njeno uresničitev ne
terjajo torej nobenih "slovenskih" in "albanskih" polkov, ki
so jih kot veliko strahoto slikali nekateri dušebrižniki
kvazijugoslovanstva v dosedanjih poskusih razprave, niti
Vjesnikove "etnično čiste JLA", niti "nacionalnih" in
"republiških" armad, ki jih kot etikete namesto argumentov
sejejo nepoučeni kongresniki in nekateri odgovorni za
tovrstne zadeve.
4.3. Sprememba ustave SFRJ
Konec julija 1986 smo lahko prebrali v dnevnem
časopisju, da je konferneca SZDL Jugoslavije predlagala
predsedstvu SFRJ, naj le ta določi člene ustave, ki so godni
za spremembe in naj potem le-te da v razpravo. Razprava bo
torej samo o členih, ki jih bo izbralo predsedstvo SFRJ. Ne
glede na čudne občutke ob takšni "demokratični" razpravi
196
vendarle predlagamo predsedstvu SFRJ, da kot člen, goden
za dopolnilo in spremembe, določi tudi 243.člen ustave
SFRJ, ki govori o enakopravnosti jezikov v OS.
Predlagamo, da predsedstvo predlaga, da se drugi
odstavek 243.člena enostavno črta in da ostane samo prvi
odstavek, ki se glasi: "V oboroženih silah Socialistične
federativne republike Jugoslavije se v skladu z ustavo
SFRJ zagotavlja enakopravnost jezikov narodov in
narodnosti Jugoslavije in njihovih pisav".
Ustrezno temu predlagamo delegatom za zvezni zbor
skupščine SFRJ, da v skladu s prejšnjim predlogom zadolžijo
ZIS za pripravo spremembe 98. člena zakona o splošni
ljudski obrambi, v katerem naj se opredeli splošni kriterij za
popolnjevanje osnovnih enot JLA, kot smo ga razdelali v
točki 4.2. V zakonu o vojaški obveznosti in raznih
podzakonskih aktih naj se podrobneje razdela splošni kriterij
za popolnjevanje enot, njihovo razmestitev, merila za
razporejanje starešin (ki bi se lahko razporejali po enotah tudi
ne glede na nacionalno pripadnost) itd.
5. Sklep
Po opravljenih ustavnih, zakonskih in administrativnih
spremembah ali še prej bi bilo treba dopolniti učne načrte
vojaških šol in akademij, v katere bi se uvedli jeziki vseh
narodov in narodnosti. Za vsakega starešino naj bi bilo
obvezno poznavanje vsaj treh jezikov, ki se govorijo v
Jugoslaviji. Vse naštete in druge nujno potrebne spremembe
v administraciji, formacijah in praksi bi bilo možno opraviti
v relativno kratkem času, najkasneje v dveh letih, če bi
obstajal zadosten pritisk javnosti ter politična volja, ki bi mu
sledila.
V najkrajšem času je možno izdelati temeljito analizo
naših izkušenj iz časov NOB, pa tudi analizo izkušenj
uporabe več jezikov v isti armadi, npr. Švicarski, Indijski ali
Finski. Zadolžiti je treba pristojne vojaške organe, da
natančneje ocenijo vse potrebne spremebe, ki bi jih
normativno in v praksi terjala enakopravnost jezikov narodov
197
in narodnosti v OS ter analizo predložijo skupščini in
javnosti. Razprava o vseh teh analizah naj spremlja razpravo
o ustavnih spremembah, ki bo tako vsaj glede člena 243
močno argumentirana. Ob tem naj opozorim, da so nekatere
organizacijske spremembe v smislu enonarodnostnega
popolnjenja osnovnih enot potrebne tudi za izvajanje sedaj
veljavnih ustavnih določil, kajti razen poveljevanja in
vojaškega pouka bi moralo ostalo življenje v kasarnah
potekati v jezikih narodov in narodnosti, kar pa se v praksi
ne dogaja. Enakopravnosti ni niti tam, kjer jo ustava izrecno
zagotavlja in kaže, da se ne zavedamo krepke resnice, ki jo je
opisal že Avšič, ko je dejal, da: "JLA ne more drugače
vzgojiti prepričanja in miselnosti svojih vojakov o enakosti
narodov in narodnosti kot samo tako, da ona to enakost
dejansko vpelje, da se ravna po tem principu, a ne da o
bratstvu razlaga in govori a dejansko drugače ravna."38
Vsi narodi in narodnosti v Jugoslaviji morajo videti v
JLA braniteljico tako svojih nacionalnih kot razrednih
interesov. JLA mora biti v funkciji obrambe ne samo tistega,
kar je vsem skupno, temveč tudi tistega, kar je posebna
vrednost samo posameznega naroda ali narodnosti. To izhaja
iz ustavnega položaja JLA, na katerega se njeni predstavniki
tako radi sklicujejo. To pa pomeni, da JLA ni ne nacionalna
ne nadnacionalna, temveč večnacionalna institucija, v službi
vsakega naroda in narodnosti in vseh skupaj, kar pa je
nemogoče uresničevati v praksi, če si pripadniki Jugoslov-
anskih narodov in narodnosti v njej niso enakopravni tudi v
jeziku in pisavi. "Bistvo enotnosti ni v enem jeziku, bistvo je
v enotnosti volje za obstojem države."39
38	Jaka Avšič, pismo Zvezni ustavni komisiji, str. 21. Izvirnik se nahaja pri tov.
Tonetu Kebetu, kopija v arhivu ČKZ
39	Isto, str. 15
198
Mirovno gibanje
in oboroženo ljudstvo
Mirovni bilten, maj 1987
Pod pojmom "mirovno gibanje" v tem sestavku mislim
na vrsto bolj ali manj organiziranih mirovnih iniciativ, ki so
se v zadnjem času pojavile v Jugoslaviji in predvsem v
Sloveniji. Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da pravega
množičnega mirovnega gibanja pri nas ni. Odveč je razlagati,
zakaj je temu tako, saj je bilo o tem pri nas že precej
napisanega. V nadaljevanju bom skušal pojasniti odnos med
teoretičnimi izhodišči, ki vplivajo na oblikovanje našega
vojaškega koncepta in širših vojaških odločitev sploh ter med
podlago, na kateri se pri nas pojavljajo mirovne iniciative od
spodaj.
Za razumevanje odnosa, predvsem pa teoretičnih relacij
med marksistično zamislijo oboroženega ljudstva in
mirovnim gibanjem je treba najprej bolj natančno pogledati,
kaj oboroženo ljudstvo sploh je, kajti tisto, kar lahko o njem
preberemo v naših šolskih učbenikih, je bolj opis vsega, kar
bi Marx, Engels in Lenin morali definirati pod tem pojmom,
da bi lahko dobro služil naši teoretski eksploataciji za sedanje
potrebe.
Marksistična zamisel o oboroženem ljudstvu je nastajala
v razmerah 19. stoletja, ko so demokratične meščanske
revolucije dajale ton družbenim spremembam. Vzorce in
gradivo za oboroženo ljudstvo so marksisti jemali iz antične
199
zgodovine, izkušenj Švicarske milice, vojaško-teoretske
zapuščine Carla von Clausewitza in nekaterih drugih vojaških
strokovnjakov tistega časa, kasneje pa predvsem iz izkušenj
Pariške komune.
Za večino teoretske zapuščine klasikov v zvezi s to
zamislijo lahko ugotovimo, da se ukvarja predvsem s fazo
prevrata, revolucije, katere pogoj naj bi bil oborožitev
ljudstva in razbitje starega državnega aparata s klasično
armado na čelu. Zamisel se je izoblikovala v obdobju, ko je
institucija, ki naj bi jo oboroženo ljudstvo nadomestilo (t.j.
obvezniško armado), šele dobivala jasno mesto in vlogo v
najbolj razvitih državah. Splošna vojaška obveznost v
današnjem pomenu je namreč pridobitev Francoske
revolucije. Prvi poskus realizacije "oboroženega ljudstva"
predstavlja Pariška komuna, za katero sta se Marx in Engels
strinjala, da predstavlja "končno najdeno obliko oboroženega
ljudstva". Kako je bilo s Pariško komuno, je splošno znano.
Poskus se ni obnesel niti v boljševiški oktobrski revoluciji,
kajti v njej zmage ni izbojevalo "oboroženo ljudstvo", temveč
Rdeča armada, ki je bila samo kratek čas res prostovoljska,
nato pa obvezniška. Tudi po zmagi v državljanski vojni v
Rdeči armadi ni smelo sodelovati "celotno ljudstvo", temveč
je vojaška obveznost veljala za delavski in deloma kmečki
sloj. Torej tudi z vidika sodelovanja, kvantitete to ni bilo
oboroženo ljudstvo, ampak "oboroženi razred".
Prav polemike in spopadi okrog strukture in funkcij
Rdeče armade po končani državljanski vojni v Rusiji v
začetku 20. let potrjujejo tezo, da se marksistična teorija ni
poglobljeno ukvarjala z vprašanji organiziranja oborožene
sile po dobljeni državljanski vojni. Znan je citat vojnega
komisarja Trockega, ki je tožil, da je izgradnja sovjetov
najtežja prav na vojaškem področju. Pred oktobrsko
revolucijo je bila velikanska večina marksistov prepričana, da
je možna samo svetovna revolucija oziroma revolucija v
industrijsko najbolj razvitih deželah. Ker bi bili v tem
primeru povsod na oblasti komunisti, proletariat, z istimi
nazori in cilji, se vprašanje zunanje nevarnosti in s tem
200
potrebe po večji oboroženi sili sploh ne bi postavljalo. Nekaj
oboroženih miličnih odredov bi bilo potrebnih le za zatiranje
že poraženega notranjega sovražnika, za obrambo pred
kontrarevolucijo. Razredni sovražnik ne bi mogel služiti v
teh oboroženih formacijah. Pravo "oboroženo ljudstvo" bi
lahko torej nastalo šele takrat, ko ne bi bilo niti zunanje
nevarnosti niti enega samega pripadnika nasprotnega,
izkoriščevalskega razreda. Takrat to oboroženo ljudstvo
seveda ne bi bilo nikomur več potrebno, ker ne bi bilo več
razredov, niti konfliktov, ki jih razredna razdeljenost
pogojuje in nikakršne potrebe po oboroženi sili sploh.
Ker marksizem izhaja iz predpostavke, da samo
materialni, stvarni položaj človeka določa njegovo zavest, bi
seveda z odpravo izkoriščanja, razredov in sploh vseh
pogojev, ki so potrebni za oboroženi konflikt, odmrlo tudi
vse nehumano v človeku, ki ga od znotraj sili k agresivnim
dejanjem. Oboroženo ljudstvo bi se lahko razorožilo. Cilj
koncepta oboroženega ljudstva je torej neoboroženo ljudstvo.
Do njega pa lahko vodita dve poti, ki jih poenostavljeno
lahko prikažemo na naslednji način:
1.	Prva pot v pogojih preseganja razrednih odnosov v družbi
prehodnega obdobja ter širjenja socializma kot svetovnega
procesa predpostavlja čedalje širše oboroževanje (vse
več ljudi s puškami) do trenutka, ko v družbi ne bi bilo
nikogar več, ki mu ne bi zaupali orožja in bi bilo lahko
celotno ljudstvo oboroženo.
2.	Druga pot predpostavlja v istih pogojih čedalje manjše
število ljudi, ki bi bili oboroženi, dokler ne bi zadnji
občan odložil puške.
Seveda gledano striktno z izhodišč marksistične teorije,
se po zmagi socialistične revolucije kot cilj reševanja
vojaškega vprašanja proletariata kljub t.i. zunanji nevarnosti
ne bi smelo več deklarirati oboroženo (čimveč ljudi s
puškami), temveč nasprotno neoboroženo (čimmanj ljudi s
puškami) ljudstvo. Oboroženo ljudstvo je smiseln cilj
vojaškega načina organiziranja revolucionarnega proletariata
do zmage v državljanski vojni, potem pa bi morala njegova
201
funkcija odmirati.
Kljub temu pa ne gre zanikati, da teoretično obe poti
lahko vodita k istemu cilju in če pod gornje ugotovitve
potegnemo črto, potem vidimo, da so pogoji, ki bi v
popolnosti omogočili tako oboroženo kot neoboroženo
varianto, povsem enaki. Ti pogoji bi morali zagotoviti
razmere, v katerih bi vsi enako mislili. Vzpostaviti bi morali
stanje absolutne svobode ali pa stanje, v katerem ni več meje
med svobodo in suženjstvom. V obeh primerih gre najbrž za
isto stvar.
Tudi v Jugoslaviji sta se na marksistično zamisel o
oboroženem ljudstvu v socializmu do danes izoblikovala
predvsem dva pogleda (znotraj marksizma), ki v veliki meri
ustrezata zgoraj opisani shemi.
Prvi, uradni, smatra vse, kar se pri nas dogaja in kar
obstaja v zvezi z vojaštvom oziroma SLO in DS sploh, za
uresničevanje marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu.
Ker ta zamisel ni bila nikoli bolj jasno definirana, poljubno
izpeljevanje različnih rešitev iz nje niti ne predstavlja
velikega problema. Uradno rečeno, to oboroženo ljudstvo ne
služi toliko za zatiranje notranjega, temveč predvsem
zunanjega sovražnika. Ker pa z njim branimo socialistično
družbeno ureditev, daje to dejstvo naši obrambni doktrini
tudi razredni značaj. Okostje oboroženega ljudstva je stalna
armada. Vsi deli sistema SLO in DS imajo enako razredno
naravo. Čimveč ljudi je treba vključiti v oborožene in
neoborožene formacije, s tem naj bi obrambni sistem
podružbili oziroma ga naredili za "oboroženoljudskega".
Drugi pogled na oboroženo ljudstvo je bil prisoten v
vrstah KPJ med obema vojnama in je tudi za kasneje pustil
dovolj globoke korenine. Med NOB je bil v zadnji fazi vojne
označen kot "partizanščina" v negativnem smislu, kajti
predstavljal je oviro za koncentracijo in centralizacijo
oboroženih sil v pripravljajoči se JA. Po vojni je prišel do
izraza v šestdesetih letih v kritiki s strani nove levice,
nastopih nekaterih generalov JNA, deloma pa se je celo
realiziral v praksi preko formiranja druge komponente
202
oboroženih sil, Teritorialne obrambe. Ta pogled izhaja iz
osnovne predpostavke večine klasikov, da stalna vojska,
organizirana kot obvezniška, regularna, centralizirana armada
nujno proizvaja nesamoupravne, birokratske družbene
odnose. Zato njen obstoj ni v skladu z načeli socialistične
organizacije družbenega življenja. Socializmu lastna je
milična organizacija oborožene sile, ki jo pri nas predstavlja
TO in druge decentralizirane oblike in načini reševanja
vojaškega vprašanja. Oboroženega ljudstva ne gre razumeti
dobesedno, temveč v tem smislu, da vedno več ljudi
dejansko odloča o vojaških vprašanjih. Kljub dejstvu, da
takšna razmišljanja mnogo bolj kot uradna slonijo na izvirnih
ugotovitvah Marxa, Engelsa in tudi Lenina, so bila vseskozi
ostro napadana. Njihovi glavni kritiki so bili in so še
predvsem predstavniki JLA, aktivni oficirji na visokih
položajih, kar je razumljivo, saj jim ta pogled jemlje
profesionalno in zgodovinsko perspektivo. Glede na
predhodno shemo bi lahko rekli, da je prvi pogled
marksistični koncept oboroženega, drugi pa koncept
neoboroženega ljudstva.
Teoretično gledano obe varianti marksističnega
oboroženega ljudstva, ki se razhajata glede poti k istemu
cilju, ne predvidevata mesta za civilno družbo razen v
kolikor pod tem pojmom ne razumemo tistega družbenega
prostora, ki naj bi ga za sabo puščala odmirajoča država.
Uradna varianta smatra vse, kar danes štejemo za civilno
družbo, posebej pa še družbena gibanja in znotraj njih še
posebej mirovno gibanje za nepotrebno, pacifistično,
sabotažno "organizacijo", ki slabi moč socialistične države in
je zato lahko samo kontrarevolucionarno. Prizadevanja
znotraj družbenih gibanj soji nerazumljiva. Ekološke zahteve
so zanjo težnje po izvensistemskih rešitvah. Ugovora vesti ne
priznava, ker smatra vojaško obveznost ne samo za dolžnost,
temveč tudi za čast in nenormalno je, da bi imel nekdo lahko
probleme s svojo vestjo, ko pa vendar opravlja častno dejanje
obrambe socializma. Stvari so postavljene na razredno-
ideološki nivo, ki priznava samo belo ali črno barvo.
203
V zadnjem času je preverjanje tega odnosa po zaslugi
prizadevanj za priznanje ugovora vesti v Jugoslaviji še
posebej aktualno. Gledano "marksistično", se problem
ugovora vesti v socialistični družbi sploh ne bi smel pojaviti.
Kolikor se sem in tja prikažejo posamezni primerki
oporečnikov, so lahko le rezultat preostankov starega, že
preživetega. Prav zaradi tega naši uradniki danes tako
odločno poudarjajo, da za ugovor vesti pridejo v poštev samo
verski razlogi in še to kot izjema. Takoj, ko pa problem
ugovora vesti spustimo z ideološkega na praktični nivo, pa se
pokaže v povsem drugačni luči. Problem namreč obstaja v
vsej svoji razsežnosti tudi v socializmu, čeprav ga ideološko
gledano ne bi smelo biti. Njegovo zanikanje, skrivanje,
nereševanje ter grobo sankcioniranje povzroča prav armadi
oziroma nosilcu prve variante oboroženega ljudstva največ
problemov. Samomori oporečnikov zaradi duševnih stisk,
slab vpliv na ostali del vojaškega kolektiva, stroški s sojenji
in zapori, težave zaradi mednarodne javnosti, pritisk domače
javnosti itd. so argumenti, ki pričajo, da bi bila dopuščena
možnost civilne službe praktično gledano tudi za armado
pozitivna rešitev. Ideološka ovira pa seveda ostaja.
Odnos zagovornikov uradne variante oboroženega
ljudstva do mirovnega gibanja kot oblike življenja civilne
družbe pri nas je skoraj enak odnosom vojaških struktur do
njihovih nacionalnih mirovnih gibanj tako na vzhodu kot na
zahodu. Najbolj smešno je, da se mirovna gibanja povsod
napadajo z iste pozicije, to je s pozicije realističnih
zagovornikov miru. Njihovo stališče se opira na bedast
rimski pregovor, ki pravi, da se pripravljaj na vojno, če hočeš
mir. Mirovno gibanje je torej v bistvu proti miru, ker je proti
pripravam na vojno. Absurdnost tega stališča presega samo
še absurdnost vojne same.
Druga, izvirnejša ali kot je večkrat slišati od oblasti
ultralevičarska varianta marksističnega oboroženega ljudstva
smatra civilno družbo, mirovno gibanje in vse, kar je s tem v
zvezi za nepotrebno, kajti milični način organiziranja
oborožene sile in vpliv večine na reševanje vojaških vprašanj
204
praktično izključujeta možnost, da bi država nastopila kot
agresor. Če se torej levica bori za odpravo stalnih armad, se s
tem bori tudi za mir. Ta varianta dopušča mirovno gibanje le
pod pogojem, če prej našteto ni prisotno v praksi (oz. če je
pravilen soc. razvoj zašel na stranpota) in še to kot orodje,
kot pritisk za spremembo te prakse. Na mirovno gibanje
gleda kot na politično organiziranje za spremembo koncepta
reševanja vojaških vprašanj. Prizadevanjem za priznavanje
ugovora vesti je bolj naklonjena. Ker se vojaški rok opravlja
v armadi, je zahteva po civilni službi, gledana s tega stališča,
prvi korak, ki bo omejil vseobsegajočo pristojnost armade
nad moškim delom populacije. Teoretično naj bi bila Civilna
služba vse manj (in ne vse bolj) razširjena oziroma potrebna,
ker naj bi se odnosi v oboroženih silah demokratizirali do te
mere, da ljudem ne bo težko zamenjati civilnega okolja z
vojaškim. To stališče sicer rešuje (teoretično seveda) problem
odnosov v oboroženih silah posamezne države, zanemarja pa
problem vojne in miru. Spet je kot aktualen in dnevni cilj
postavljeno vedno večje število vojakov, kar ne more biti pot
k trajnemu miru. Ob tem se je treba spomniti nekaterih
socialistov (npr. Roze Luxemburg), ki so kljub zavzemanju
za oboroženo ljudstvo (v kapitalističnem sistemu) videli tudi
dlje. V njihovih programih je bilo zajeto tudi nasprotovanje
vojaški vzgoji v šolah, posebnemu statusu oficirjev, vojaškim
sodiščem itd.
Upoštevaje vse povedano je jasno, da nobena od variant
marksistične zamisli o oboroženem ljudstvu, ki se pojavljajo
pri nas, ne nudi teoretske opore mirovnemu gibanju.
Splošna nevarnost jedrske katastrofe pa je v današnjem
svetu že do neke mere izčistila temeljno dilemo vojne in
miru. Danes mora vsaka oblast oziroma njeni nosilci, če
nočejo v skrajni varianti pristati tudi na svoje lastno uničenje,
v nekem smislu preseči ideološke atribute, ki jo
vzpostavljajo. Politična oblast težko pristane npr. na pravico
do priznavanja ugovora vesti, saj se konec koncev legitimira
tudi z vojno in oboroženo silo. Vse nacionalne zgodovine
vsebujejo vojno in vsaj majčkeno vojaško zmago, pa če je
205
časovno še tako oddaljena. Marsikatera politična stranka
oblasti ni dobila na volitvah, temveč v vojni. Spominjanje na
vojno, praznovanje obletnic, častne čete ob sprejemu tujih
državnikov, parade, priprave na vojno in podobno služijo
oblastem za potrjevanje svojega izvora, zato je vojna
(predvsem kot možnost) za vsako politično oblast nujna ne
samo za discipliniranje državljanov preko takšnih in
drugačnih inštrumentov (najučinkovitejši je splošna vojaška
obveznost), temveč tudi za dokazovanje lastne potrebnosti.
Priznavanje pravice do ugovora vesti in mirovnih iniciativ od
spodaj sploh je torej poleg rezultata demokratičnih načinov
odločanja v pol. sistemu tudi izraz prosvetljenosti oblasti, ki
vsaj dopušča možnost, da je trajni mir in varnost možno
doseči tudi tako, da se zmanjšuje število vojaštva, da se otrok
in mladine v šoli ne uči sovražiti in ubijati, da se armada ne
prikazuje kot splošno dobro, temveč kot nujno zlo, kar
objektivno je itd.
Ce je oboroženo ljudstvo vojaški koncept, potem je
mirovni koncept civilno ljudstvo, času primeren rezultat pa je
nekje v sredi. Na vprašanje, kaj bi bilo z nami, če bi se kar
enostransko razorožili (kar mimogrede nihče ne zahteva) pa
je najboljši odgovor drugo vprašanje: "Kakšne možnosti pa bi
imel mir, če bi bili vsi oboroženi?" (To drugo pa je uradna
zahteva).
206
Vojaško vprašanje
v novi ustavi
Nova revija, št. 67, 1987
Spremembe zvezne ustave bodo najverjetneje tista
prelomnica v političnem življenju ljudi in narodov v
Jugoslaviji, ob kateri bo prišlo do dosedaj najostrejše
polarizacije po vojni. Po eni strani so na oblasti sile, ki tako
ali drugače težijo k centralizaciji. Ta težnja ni pogojena s
preprosto politično opredeljenostjo ljudi na vrhu, temveč jo
vzdržuje, hrani in potiska v ospredje želja po ohranitvi
oblasti. To oblast sedanje vladajoče strukture lahko ohranijo
v svojih rokah samo tako, da preprečijo, da iz sedanjih
demokratičnih teženj, prebujajoče se civilne družbe in vedno
bolj artikuliranega pritiska javnosti ne nastane takšna stvarna,
materialna sila, ki bi lahko dejansko ogrozila vladajoči
položaj edine dovoljene stranke pri nas. To pa lahko dosežejo
samo s centralizacijo, na katero v končni fazi pristaja tudi
vladajoča struktura v Sloveniji oziroma bi nedvomno pristala,
če bi šlo za vprašanje ali-ali. Se vedno je bolje malo manj
oblasti kot pa nič, posebej če to zanje odpira neslutene
možnosti za ugotavljanje starih napak in grehov. Po Ljubljani
kroži kopija zapisnika zaprte seje slovenskega političnega
vodstva izpred nekaj let, na kateri je eden izmed veljakov
povsem jasno dejal, da "oblasti v nobenem primeru ne bodo
dali iz rok". Je že vedel zakaj. Do točke, ko gre za ali-ali pa
so seveda dobrodošla vsakršna zavezništva z javnostjo,
kulturniki, alternativo itd., saj je rezultat tega ohranjanje
207
čimvečje politične moči v svojih rokah. Težko je prepustiti
pristojnosti drugim, pa če gredo v Beograd ali pa na civilno
družbo. Zato je treba igrati. Z enim proti drugemu in obratno.
Za uspešno igro je dovolj, če strategijo pozna le nekaj
najvišjih igralcev. Ostali pa po navodilih delijo karte.
Ključni vzvod centralizacije v vsaki državi je njena
uprava. Državna uprava, ki jo pri nas ustrezno krepi še
centralistično povezana zveza komunistov, ima lahko veliko
operativno-izvršno moč. Zaledje te moči je ustrezna politika
in oborožene sile, ki jih ne moremo kar enostavno prištevati
k državni upravi.
V Jugoslaviji so oborožene sile že od nekdaj zelo
samostojen državni in politični subjekt. V novi Jugoslaviji pa
je ta samostojnost prišla še posebej do izraza. Kljub temu, da
generali in admirali z besedami ostro zavračajo teze, po
katerih naj bi bila JLA od družbe odvojen del, pa vsi stvarni
argumenti govorijo nasprotno. Povsem centralizirana
struktura z lastno partijsko in mladinsko organizacijo,
ločenim šolstvom, ločenim sodstvom, ki ima poleg vsega
pristojnosti tudi nad civili, s pretežno ločeno vojaško
industrijo, s posebnimi pravili obnašanja in posebnimi
moralnimi normami, s pretežno avtonomno in anacionalno
kadrovsko politiko in z oficirjem na mestu ministra za
obrambo se le z največjo možno mero ignorance argumentov
in aroganco lahko predstavlja za povsem običajen del družbe.
Najvažnejša stična točka med vojaškim in civilnim
sistemom je bila še nedaleč tega personificirana v osebnosti
vrhovnega komandanta, ki je bil hkrati tudi neprizivni
voditelj partije in države. Po njegovi smrti pa nadomestni
organ za tako vlogo v obliki kolektivnega šefa ni bil niti
približno sposoben zagotavljati troedinost vrhovne oblasti. Še
več. Iz izjav in ravnanja najvišjih vojaških uradnikov je moč
sklepati, kot da je večina pristojnosti, predvsem pa moralne
in materialne avtoritete nekdanjega vrhovnega komandanta
prešla na JLA. Parole in napisi na vojašnicah v smislu: "Mi
smo Tito" ali "JLA je Tito" so le zunanji znak tega prenosa
oziroma težnje po tem prenosu. V letih po Titovi smrti je
208
JLA ostala neposredno vezana na Civilno politično oblast na
dveh točkah. Prva je kadrovska politika v najvišjem vrhu
oziroma imenovanje oficirjev s strani predsedstva SFRJ, kar
pa vsaj po videzu sodeč predstavlja bolj rutinsko opravilo
tega državnega organa, medtem ko se rešitve oblikujejo
drugje. Poleg tega pa imajo skoraj vsi člani sedanjega
predsedstva SFRJ visoke vojaške čine, polovica je več ali
manj časa opravljala tudi aktivno vojaško službo, večinoma v
varnostnih organih JLA.
Druga točka pa je proračun. Vsa pristojnost civilnega
dela državne oblasti je v bistvu vezana tukaj. Enkrat letno
mora zvezna skupščina sprejeti zvezni proračun, v katerem je
največ denarja namenjeno JLA. Enkrat letno mora armada
vsaj formalno položiti račune skupščini ter se pogajati za
nova sredstva. To je vsakoletni ključni dogodek za vsak
vojaški vrh v večini držav, tudi v socialističnih. V našem
primeru je to tudi edini stvarni moment, ob katerem armada
potrebuje izrecno soglasje republik, čeprav je to soglasje,
vsaj kar se okvirne količine sredstev tiče, praktično potrebno
le vsakih pet let, ko se sprejema srednjeročni plan, v okviru
katerega se določi procent narodnega dohodka, ki bo šel v
naslednjih letih za vojsko. Seveda pa je kljub temu potreben
vsakoletni sprejem proračuna, za katerega dajejo soglasje
konstitutivni deli federacije. In tukaj tiči vzrok predlaganih
sprememb v zvezni ustavi. XXXI amandma predstavlja
poskus, ki naj bi omogočil vojaškemu vrhu željeno količino
sredstev za potrebe JLA po možnosti ne glede na ekonomski
položaj družbe. Vojska zahteva v bistvu popolno
neodvisnost, kajti ekonomska samostojnost oziroma
avtonomnost je bistven pogoj vsake neodvisnosti.
Tretji odstavek 1. točke amandmaja št. XXXI se namreč
glasi: "Prihodki in odhodki za financiranje JLA se določajo v
proračunu federacije kot poseben del na način, določen z
zveznim zakonom. Kot prihodki za financiranje JLA se lahko
z zveznim zakonom določijo tudi davki iz dohodka
organizacij združenega dela in iz osebnih dohodkov."
4. točka istega amandmaja pa pravi: "Če se do dneva, ko
209
bi moral biti sprejet proračun federacije, skupščine republik
in skupščini avtonomnih pokrajin ne zedinijo glede skupnega
obsega sredstev za financiranje federacije, se do določitve
skupnega obsega teh sredstev sprejme poseben del proračuna
za financiranje JLA na podlagi akta, s katerim je določen
obseg sredstev za srednjeročno plansko obdobje, druge
potrebe federacije pa se začasno financirajo na podlagi
proračuna iz prejšnjega leta."
V obeh odstavkih so dve bistveni novosti glede na
veljavno ustavno ureditev:
a.	po novem naj bi se JLA lahko financirala tudi z
neposredno obdavčitvijo podjetij in državljanov in
b.	potrjevanje vsakoletnega obsega sredstev za armado naj bi
postal avtomatizem oziroma gola formalnost
Zanimivo je, kako je na te določbe, ki so v slovenski
javnosti vzbudile skoraj enodušen odpor, reagirala uradna
politika. V dokumentu, ki gaje 10. 9. 1987 izdala Komisija
za ustavna vprašanja pri skupščini SRS in ki nosi naslov
"Stališča in predlogi za spremembe in dopolnitve besedila
osnutka amandmajev k ustavi SFRJ itd..." lahko na mestu, ki
je določen za predlog sprememb ali komentar k XXXI
amandmaju, preberemo:
"O vsebini tega amandmaja bo opravljena posebna
razprava. O stališčih vas bomo obvestili naknadno." (stran
42)
Iz nadalnjega besedila je jasno razvidno, da ostaja sporna
predvsem 4. točka amandmaja (ki določa avtomatizem pri
sprejemanju tistega dela proračuna, ki je namenjen JLA),
medtem ko jih neposredna obdavčitev gospodarstva in
občanov ne motita. Sporno pri tem zadnjem je le mesto, kjer
naj bi se o tem odločilo, saj slovenska ustavna komisija
predlaga spremembo osnutka amandmaja št. XXXIII, ki
govori o pristojnosti zbora republik in pokrajin. Tako
predlaga v 2. točki, naj bi zbor republik in pokrajin določal
politiko in sprejemal zvezne zakone, s katerimi se določajo
odnosi na področjih: ... "določanja prihodkov družbeno-
političnih skupnosti, ki se ustvarjajo z obdavčanjem
210
proizvodov in storitev v prometu; sistemov in virov
financiranja federacije vključno z določanjem davka iz
dohodka organizacij združenega dela in davka iz
osebnih dohodkov za financiranje JLA kot sestavnega
dela sistema in virov sredstev za financiranje
federacije;..."
Iz povedanega brez težav sklepamo, da slovensko
ustavno komisijo bolj kot predlog sam skrbi predvsem to, da
bi odločanje o teh neposrednih davkih za potrebe vojske ne
ostalo v dosegu njihovega neposrednega vpliva. Ali pa bo od
tega imel kako korist tudi državljan, za katerega je končno
vseeno, ali se o davku odloča v Ljubljani ali v Beogradu, če
je končni rezultat zanj isti, pa je seveda drugo vprašanje.
Tudi če je tako stališče rezultat že doseženega kompromisa,
je to v osnovi vendarle nadaljevanje razprodaje narodove
suverenosti, čemur se je treba odločno upreti.
Predvidena možnost neposrednega obdavčenja
državljanov, ki favorizira prastaro militaristično tezo, po
kateri je prva puška, vse ostalo pa je za njo, pa bi lahko
imela za armado tudi negativen učinek. Naj jih ob tej priliki
spomnim na oporečnike po svetu, ki zaradi ugovora vesti
nočejo plačevati davkov, ki so namenjeni oboroženim silam.
Pri nas je kaj takega skoraj nemogoče, ker posameznik
zaenkrat skoraj ne more ugotoviti, kateri del sredstev, ki jih
daje v skupne oziroma državne žepe, gre neposredno JLA. V
primeru uveljavljanja predlaganih sprememb v smislu
neposrednega obdavčenja plač pa bi bilo to nemara lažje in
brez dvoma bi se omenjeni vidik ugovora vesti pri nas
sčasoma široko uveljavil.
Ustavni amandma št. XXXI potrjuje v uvodu zapisano
misel, da oblast teži k centralizaciji celo na tistih področjih,
kjer je skoraj že vse centralizirano. Namesto ustavnih
sprememb v zvezi z obrambo, ki se po razpravah v zadnjih
letih kar same vsiljujejo, vojaški in državni vrh forsira
spremembe v ravno nasprotni smeri. Če si za v prihodnje
želimo vsaj nekaj demokracije, potem bi ustavne spremembe
v zvezi z vojaškim vprašanjem morale po mojem mnenju iti
211
v smeri naslednjih točk:
1.	Ekonomija vojske
V ustavo bi kvečjemu sodila določba oz. omejitev, po
kateri se za obrambne oziroma vojaške namene letno ne sme
nameniti npr. več kot 2% narodnega dohodka (tako omejitev
imajo npr. Japonci). Tudi laiku je jasno, da večji odstotek
predstavlja breme, ki ga jugoslovanska ekonomija ne more
prenesti brez hujših posledic. Le-te so (seveda tudi zaradi
drugih vzrokov) tako očitne, da ogrožajo eksistenco čedalje
večjega števila državljanov. Težnje vojaškega vrha po
stabilnem viru financiranja v obstoječih nestabilnih
gospodarskih razmerah pa izhaja poleg iz težnje po čimvečji
avtonomnosti tudi iz prevelikih apetitov po ofenzivnem
orožju. Pred kratkim so z velikim pompom napovedali razvoj
nadzvočnega prestreznika, čeprav so se podobni projekti
ustavili kot kost v grlu tudi tehnološko mnogo bolj razvitim
državam, kot je naša. Zadnji, ki so ustavili podoben projekt
(Lavi), so bili Izraelci. Ne glede na to, da so nadzvočni lovci
s stališča obrambne doktrine že sami po sebi vprašljiva stvar,
pa se ne izzide tudi nobena ekonomska računica, ki bi
morebiti hotela dokazati, da je projekt rentabilen, četudi bi
razvoj prestreznika do neke mere vzpodbudil znanstvene
dosežke v različnih vejah industrije. Gre za vojaško-politično
zgrešeno investicijo, o kateri so odločali v najožjih krogih in
z obsegom katere se niti jedrske elektrarne ne morejo
primerjati. Najmanj, kar bi morala javnost zahtevati, preden
se je prižgala zelena luč za ta projekt, so računi za "Orla",
letalo, ki smo ga razvijali več kot 10 let in ki je požrlo
nepredstavljive vsote. Kako in koliko jih leti, pa smo lahko
sami videli na lanskem letalskem mitingu.
2.	Nacionalna enakopravnost
Z novo ustavo bi morali urediti vprašanje nacionalne
enakopravnosti v JLA. Prav na tem področju armada najbolj
zaostaja. Krivda za to niti najmanj ne leži na kakšnih
objektivnih okoliščinah, kot npr. v zahtevah sodobnega
212
vojskovanja, temveč v ideoloških in političnih ovirah in
težnjah. V tem primeru gre za sklop vprašanj, ki se nanašajo
predvsem na neodtujljivo pravico vsakega naroda in njegove
državne skupnosti, da samostojno odloča o vprašanju svoje
obrambe. Ta pravica tako kot pravica do samoodločbe, iz
katere pravzaprav izhaja, nikoli ne more biti trajno izčrpana
ali celo prodana. V okviru te pravice bi morali z ustavnimi
spremembami na novo urediti:
a.	splošne pristojnosti armade;
b.	vprašanje enakopravnosti jezikov v JLA;
c.	vprašanje eksteritorialnega principa služenja vojaškega ro-
ka;
d.	vprašanje enakomerne zastopanosti starešin po
nacionalnosti v JLA.
Med splošnimi pristojnostmi bi bilo treba urediti način
financiranja v smislu že predlaganih omejitev, ukiniti vojaška
sodišča, vojaško šolstvo vezati tudi na republiške pristojnosti,
prepovedati politične stranke v armadi, imenovanje visokih
starešin na teritoriju posamezne republike ali pokrajine vezati
na republiško pristojnost, prav tako pa skrb za socialne
probleme aktivnih starešin. Na federacijo ali konfederacijo se
prenese le vloga koordinatorja za vprašanja, ki zadevajo
obrambo Jugoslavije kot celote.
Točki b, c in d je možno učinkovito rešiti le skupaj in
sicer z oblikovanjem nacionalno homogenih osnovnih
vojaških enot, omejitvijo eksteritorialnega načina služenja
vojaščine ter z vsem tem povezanim večjim interesom za
oficirski poklic v tistih sredinah, kjer ga sedaj skoraj ni. Vse
to pa je pogoj za enakopravno rabo jezikov in pisav v JLA.
Da je bil ta problem prisoten tudi ob obeh zadnjih ustavnih
spremembah govori že dejstvo, da tako ustava iz leta 1963
kot tudi zadnja iz leta 1974 govorita o enakopravnosti
jezikov in pisav v oboroženih silah. Obe pa določata izjeme v
tej enakopravnosti in sicer ustava 1963 "poveljevanje, vojaški
pouk in administracijo v JLA", ustava 1974 pa le še
"poveljevanje in vojaški pouk v JLA".
V praksi administracija poteka tudi po letu 1974 še vedno
213
v srbohrvaščini, kar je ne glede na določila v nižjih predpisih
kršenje 243. člena zvezne ustave. Prav tako predstavlja
kršenje ustave SFRJ neupoštevanje enakopravnosti jezikov in
pisav narodov in narodnosti pri opravljanju vrste drugih
dejavnosti in opravil v JLA, ki ne spadajo niti pod
poveljevanje niti pod vojaški pouk in ki potekajo izključno v
srbohrvaščini.
Mednje še zdaleč ne spadajo samo napisi na kasarnah,
kot bi lahko sodili po nekaterih reakcijah, temveč predvsem:
-medsebojno komuniciranje, npr. naslavljanje, pred-
stavljanje, zglasitev, raport in uradni pogovor;
-opravljanje notranje službe (dežurstvo, požarstvo);
-vojaške slovesnosti, proslave in časti ter žalne slovesnosti
(dajanje slovesne zaveze, dodeljevanje vojaških zastav,
primopredaja dolžnosti, proslave vojaških in državnih
praznikov, parade, pogrebi, komemoracije, polaganje
vencev itd.).
-sestanki vojaških kolektivov, organizacij ZKJ in ZSMS itd.
Očitno je, da stvari kljub ustavnim določilom tudi zadnjih
13 let tečejo svojo pot. Resnici na ljubo pa je treba priznati,
da so vse polovičarske rešitve pri tem vprašanju kaj malo
vredne. Skoraj nemogoče je obdržati v srbohrvaščini samo
poveljevanje in vojaški pouk, pri vseh ostalih opravilih pa
upoštevati enakopravno rabo jezikov. Osnovni pogoj, ki
omogoča zadovoljivo enakopravnost, so že omenjene
nacionalno homogene osnovne enote v JLA.
Leta 1945 ni bilo nobene stvarne ovire za nadaljnje
prakticiranje enakopravne rabe jezikov v Jugoslovanski
armadi. Ce bi generalštab JA takrat razformiral samo
nacionalno homogene enote, večje od čet, potem enako-
pravnost jezikov ne bi bila bistveno ogrožena, saj so
obstajale tako izkušnje kot kadri, ki bi bili sposobni tudi ob
drugačni formacijski razporeditvi osnovnih enot zagotavljati
enakopravnost.
Enakopravnost jezikov narodov in narodnosti v JLA tudi
danes zahteva en sam osnovni pogoj, ki ga predstavljajo
nacionalno homogene osnovne enote v JLA. Ta pogoj bi
214
izpolnili tako, da bi nabornike-obveznike pošiljali na služenje
vojaškega roka v čete (oziroma enote ustreznega ranga v
drugih zvrsteh in rodovih JLA), ki bi jih sestavljali pripadniki
iste nacionalnosti. Z ustrezno formacijsko razporeditvijo teh
čet bi lahko zagotovili, da bi vsak bataljon sestavljale čete, ki
bi jih tvorili pripadniki najmanj dveh različnih nacionalnosti.
V brigadi ali polku bi lahko bile zastopane najmanj tri
različne nacionalnosti, v diviziji lahko vsi narodi in
narodnosti, ki živijo v SFRJ. Seveda bi lahko bilo to neko
vmesno obdobje, dokler se ne bi znebili strahu pred
predsodki, ki jih povzroča že sam naziv "republiška armada".
Kakšnih resnih vojaškostrokovnih argumentov, ki bi
narekovali takšno eksteritorialno popolnjevanje armade, avtor
tega prispevka ne pozna. Večina vojaškostrokovnih razlogov
(poznavanje bojišča, motiviranost in morala, hitrejša
mobilizacija itd.) govori ravno nasprotno. Vsekakor pa je
treba kot relevantne upoštevati tudi nekatere politične
razloge, zaradi katerih je takojšna opustitev eksteritorialnega
načina služenja vojaškega roka tudi v precej bolj
demokratično urejeni Jugoslaviji skoraj nemogoča. Se
enkrat pa poudarjam, da ta princip ni nikakršna ovira za
takojšnje formiranje nacionalno homogenih enot.
S predlaganim načinom popolnjevanja armade bi lahko
zajeli večino, to je 90% celotnega obvezniškega sestava,
izjeme bi bile potrebne samo na bojnih ladjah, v manjših
obmejnih posadkah, manjših posebnih enotah itd., kjer
število moštva enote ne dosega velikost čete, ki predstavlja
logično osnovno celoto za vojaški pouk in neposredno
poveljevanje. V teh enotah bi se lahko kljub mešani
nacionalni sestavi uporabljal en sam jezik, vendar naj bi se
pripadniki teh enot vanje vključevali po lastni želji oziroma
po prostovoljni izbiri.
V poveljstvih enot višjega ranga od čete, kjer
prevladujejo izključno aktivni oficirji, bi se v prehodnem
obdobju za medsebojno komuniciranje uporabljal poljuben
jezik, saj bi se za predlagani način popolnjevanja enot JLA
del aktivnih starešin moral naučiti več jezikov. Več jezikov
215
bi morali obvladati predvsem starešine na kontaktnih mestih,
preko katerih višji štabi poveljujejo podrejenim enotam. Ne
glede na jezik, s katerim bi se sporazumevali v štabih, bi tako
makedonska četa dobila povelje v makedonščini, albanska v
albanščini itd. Tudi v primeru pomote bi starešina, ki bi
poveljeval četi, povelje razumel in ga ustrezno prenesel na
moštvo. Učbeniki, navodila in drugi učni pripomočki bi
morali biti natisnjeni v vseh jezikih, kar se že danes delno
prakticira za potrebe TO.
Prav gotovo je bolj učinkovito pa tudi bolj pravično, če
so v učenje večih jezikov prisiljeni starešine, ki se končno za
vojaški poklic prostovoljno odločijo in se zanj šolajo kot pa
da je večina (vojaki - obvezniki) prisiljena slediti pouku in
drugim aktivnostim v jeziku, ki ga slabo ali pa sploh ne
obvlada. Sčasoma pa bi lahko opustili tudi eksteritorialni
princip razporejanja starešin, za kar razen ideoloških in
političnih razlogov tudi ni drugih argumentov. Izjeme bi bile
pri delu v koordinativnih vojaških organih v federaciji.
V zvezi z navedenimi spremembami bi bilo treba v
zvezni ustavi spremeniti samo obstoječi 243. člen oziroma ga
nadomestiti z besedilom:
"V oboroženih silah Socialistične federativne
republike Jugoslavije se v skladu z ustavo SFRJ
zagotavlja enakopravnost jezikov narodov in
narodnosti Jugoslavije in njihovih pisav".
Vse ostalo s tem v zvezi je mogoče rešiti s spremembo
obstoječih zakonov. Seveda pa v predlaganem osnutku
sprememb zvezne ustave ni niti sledu o čem podobnem, niti
ni česarkoli v tej zvezi zaslediti v predlogih uradnih struktur
v Sloveniji.
Vojaški vidik nacionalnega vprašanja je bil vedno
jabolko spora med različnimi političnimi subjekti v
Jugoslaviji od leta 1918 pa do danes. Tako vidovdanska kot
ostale ustave, ki so vse do leta 1974 urejale to vprašanje, so
ga rešile v škodo slovenskemu in večine drugih narodov,
kljub temu, da so obstajali resni in argumentirani predlogi, na
podlagi katerih bi lahko že od začetka dvajsetih let tega
216
stoletja te stvari reševali na način, ki bi upošteval suverenost
narodov tudi na vojaškem področju. V programu Slovenske
republikanske stranke iz leta 1923, ki se zavzema za
politično, gospodarsko in kulturno svobodo slovenskega
naroda in zahteva zanj popolno suvereniteto, je npr.
razdelano tudi vojaško vprašanje. SRS se je zavzemala za
republiko Slovenijo v Federativni republiki Jugoslaviji. Ena
od zadev, ki bi bile v FRJ skupne, je tudi vojska. "Vendar bi
bila skupna le generalštab in vojno ministrstvo. Slovenci bi
služili vojni rok v Sloveniji - v popolnoma slovenskih polkih.
V primeru, da bi bilo treba prestaviti kak polk, bi moral
ostati skupaj ves polk, ne pa da bi Slovence razdrobili, pet v
Makedonijo, deset v Dalmacijo itd. kakor to delajo zdaj.
Ravno tako ne bi bila vojaška služba militaristična, ampak bi
vladal sistem milice. Vsak bi bil sposoben braniti domovino,
a ne le kot borec-vojak, marveč tudi kot zaveden državljan;"
Republikanec z dne 8. 2. 1923, citirano po Zgodovinskem
Časopisu št. 38/1984, str. 24).
Nekaj podobnega je bilo obljubljeno tudi slovenski
delegaciji na II. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, vendar Tito ni
držal besede.
Vojaški vidik nacionalnega vprašanja postane zapleten
(ko tudi ostali vidiki), če o njem razmišljamo v okviru
obstoječega stanja. Vse pa teoretično postane preprosto, če
afirmiramo tezo, da pravica naroda do samoodločbe ne more
biti nikoli izčrpana. V tem primeru tudi na urejanje vojaških
zadev znotraj suverene države ne morejo vplivati nikakršni
"višji" interesi in vsaka skupna oblika vojaške organizacije
lahko temelji izključno na svobodnem dogovoru, od katerega
je možno tudi odstopiti. Če dvema narodoma odgovarja, da
imata skupno vojsko in eksteritorialni princip popolnjevanja
vojaških enot, potem naj ga imata. Če pa drug narod tega
noče, potem ga v to praviloma nihče ne bi smel prisiliti.
Federacijo ali konfederacijo lahko sestavljajo tudi republike,
ki imajo vsak svojo povsem samostojno vojsko. Najbolj
racionalno to ni, vendar je to z obrambnega vidika še vedno
boljše, kot nasilno skupaj stlačena armada, ki tako kot
217
starojugoslovanska razpade v nekaj dneh.
3. Pravica do ugovora vesti
V ustavi bi morali zagotoviti pravico do ugovora vesti. V
tem zagotovilu bi bilo vsebovano spoznanje, da je prav
oporečništvo dolgoročna perspektiva človeštva v smislu
preprečevanja in preseganja oboroženih konfliktov. Vsekakor
je za neko družbeno ureditev, ki se smatra za civilizirano,
mnogo relevantneje, če svoj odnos do vprašanja vojne in
miru gradi na zaupanju v človeka in njegovo svobodno
izbiro, kot pa na zaupanju v orožje. Za državljane pa je
seveda zelo pozitivno, če je tak odnos konkretiziran v ustavi
in zakonih. Če v svetu ali v Evropi zaenkrat ni možnosti, da
bi skupnost, organizirana kot država, lahko izbirala med tem,
ali bo imela vojsko ali ne, potem mora imeti možnost izbire
vsaj posameznik. Tukaj se vse začne. V državah, kjer oblast
priznava posamezniku svobodo vesti in izbire v tem
ključnem vprašanju, ustavno in zakonsko priznanje ugovora
vesti že dolgo ni več vprašanje. Rezultat takega pristopa je
tudi večinoma nenasilen pristop v vzgoji novih članov
družbe, ko za razliko od naših šol otrok ne posiljujejo najprej
s puško, nato pa jim kot o najsvetlejših likih boja za mir
govorijo o Titu in neuvrščenosti.
Ustavno priznanje ugovora vesti je pomembno tudi iz
drugih razlogov, ki se nanašajo predvsem na kontrolo
vojaške sfere s strani civilne družbe. Nemogoča je učinkovita
kontrola armade, dokler je skoraj vsak državljan na tak ali
drugačen način vsaj za določen čas odvisen od nje. V
primeru možnosti alternativne službe pa se to dejstvo
radikalno spremeni, poleg tega pa je armada potisnjena v
položaj, ko ima na določen način konkurenco. Vsako
povečanje števila oporečnikov je v vsaki državi hočeš nočeš
alarm za vojaški vrh, ki hiti ugotavljati vzroke. Le te je
prisiljen iskati tudi v lastnih strukturah. Kajti če ljudje
nočejo služiti vojske v slavni armadi, potem je očitno z njo
nekaj narobe. Nastane določen družbeni pritisk, ki lahko
edini prisili vojsko, ki je že po zasnovi konservativna
218
družbena struktura, k notranjim reformam, kar izboljšuje
položaj obveznikov na služenju vojaškega roka in hkrati
pozitivno vpliva na demokratične procese v ostali družbi.
4. Rezervna oblast
V novo ustavo bi morali vgraditi instrumente, ki bi
preprečevali vzpostavljanje vzporednega sistema oblasti
preko komitejev za SLO in DS in drugih paravojaških
organov. Praksa zadnjih let, ko se je pretok informacij v
Jugoslaviji nekoliko izboljšal, je izbezala na dan obilo
primerov, ko o pomembnih stvareh niso odločali organi, ki
so za določeno področje ali zadevo pristojni, niti neposredno
ali posredno partijski komiteji, kot se je to dogajalo vseskozi
po vojni, temveč nekakšni paravojaški komiteji za SLO in
DS. Zadeva je zelo resna in morda bi prav njej veljalo
posvetiti največ pozornosti ob naporih za demokratičnejšo
ustavno ureditev Jugoslavije. Omenjeni organi v ustavi
neposredno niso omenjeni, vendar zakon o SLO in DS
utemeljuje njihovo legalnost na obstoječih splošnih ustavnih
določbah in po mojem mnenju v veljavni ustavi dejansko
obstajajo opredelitve, ki komitejem dajejo ustavno podlago,
čeprav je ta zelo sporna glede na nekatere druge tudi veljavne
ustavne določbe in seveda glede na vse, kar si običajno
predstavljamo pod pojmom demokratična oblast.
Po naši zakonodaji družbenopolitične skupnosti
opravljajo naloge SLO in DS preko svojih organov. Eden od
teh organov, ki ima največje pristojnosti, je tudi komite za
SLO in DS, ena od nalog, ki spada med "naloge SLO in DS"
pa je tudi "zagotavljanje enotnosti obrambnosamozaščitnega
sistema v pripravah in akcijah za zagotovitev z ustavo
določene vloge ZK za varstvo socialistične revolucije in
socialističnih samoupravnih odnosov (72. člen zakona o
SLO, Uradni list SFRJ št. 21/1982, str. 58). Toda Komiteji
za SLO in DS niso samo eden izmed organov, preko katerih
se izvajajo obrambne in varnostne naloge. Kajti v
nadaljevanju isti zvezni zakon postavlja komiteje nad vse
ostale tako zakonodajne kot izvršne organe, ko pravi: "Če ti
219
organi ne morejo opravljati svojih nalog, jih namesto njih
izvajajo komiteji. Odločitve komitejev so obvezne za vse
delovne ljudi in občane." (Isto, 74. člen, str. 588)
S tem členom je določena druga funkcija komitejev, ki
jih iz "koordinacijskih in političnooperativnih organov"
spremeni v oblastni organ. Ta določba velja tako za mir kot
za vojno. Nikjer pa ni določeno, kdaj nastopi situacija, ko
drugi organi DPS ne morejo več opravljati svojih nalog. Ker
mora komite po zakonu upoštevati stališče ZK (74. člen),
logično sledi, da je partija tista, ki odloči, kdaj nastopi
situacija za transformacijo komiteja iz koordinativnega v
oblastni organ.
75. člen zakona opredeljuje dvojno odgovornost
komitejev. Za svoje delo so odgovorni organom, ki so jih
ustanovili (formalno jih imenujejo skupščine DPS, sveti KS
in delavski sveti, člane pa predlaga ZK) ter Zvezi
komunistov, ne glede na članstvo ali nečlanstvo svoje sestave
vZK.
Zgoraj opredeljena pravna podlaga torej dokazuje, da
lahko komiteji za SLO in DS ukrepajo vedno, kadarkoli se to
njim oziroma ZK v določeni sredini zdi potrebno, kajti
varnost oziroma družbena samozaščita je zelo raztegljiv
pojem, poleg tega pa zakon izrecno določa, da je naloga SLO
in DS tudi "zagotavljanje z ustavo določene vloge ZK", to je
vodilnosti partije. Vsi organi, ki opravljajo naloge SLO in
DS (torej praktično vsi organi, ki v političnem sistemu
obstajajo) morajo ukrepati vedno, kadar je ta vodilnost
ogrožena. Če pa iz kakršnihkoli razlogov ne morejo ukrepati,
potem pa namesto njih ukrepa komite, katerega odločitve so
obvezne za vse delovne ljudi in občane. (Zakon ne
predvideva, kaj bi se zgodilo v primeru, če tudi komite ne
more ukrepati.)
Osnutek sprememb zvezne ustave ne predvideva
nikakršnih novosti v točkah, na katerih temelji ustavnost
komitejev za SLO in DS. To pa je vodilnost in eicskluzivnost
Zveze komunistov ter njena z ustavo določena odgovornost
oziroma pravica, da z vsemi sredstvi ščiti obstoječi politični
220
sistem. Dokler bo ta krog zaključen, toliko časa bodo
obstoječi komiteji za SLO in DS in morebitni
novoustanovljeni partijsko-vojaški komiteji praktično imeli
pravno podlago tako za svoj obstoj kot za kakršnokoli
ravnanje. Na ravni federacije ni komiteja za SLO in DS.
S to zadnjo ugotovitvijo v zvezi je treba opozoriti na 4.
točko XXXIV. amandmaja, ki pravi:
"Med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti izdaja
Predsedstvo SFRJ na svojo pobudo ali na predlog ZIS uredbe
z zakonsko močjo o vprašanjih iz pristojnosti skupščine SFRJ
in voli oziroma imenuje in razrešuje funkcionarje, ki jih voli
oziroma imenuje in razrešuje skupščina SFRJ."
Na prvi pogled za laika morda nič posebnega, vendar
moramo upoštevati dvoje:
a.	Velika večina "uredb z zakonsko močjo" je že priprav-
ljenih. Vse uredbe so klasificirane, t.j. javnosti nedo-
stopne. V njih je urejeno praktično vse, kar je normativno
možno urediti sistemom, vendar na svoj način. Zanimivo
bi bilo slišati mnenje pravnika, ki bi šel skozi najvažnejša
določila teh uredb, ki bi v danem trenutku nadomestile
vso našo obsežno zakonodajo. Posebno zanimivo bi bilo
njegovo mnenje o položaju človeka, njegovih
svoboščinah in pravicah v tem "rezervnem" pravnem in
političnem sistemu.
b.	O neposredni vojni nevarnosti ali o izrednem stanju for-
malno odloča Predsedstvo SFRJ, torej ono tudi odloča o
trenutku, ko uredbe z zakonsko močjo, ki jih je samo
sprejelo, stopijo v veljavo.
Ob stalnemu poudarjanju, da je armada del družbe, smo v
zadnjem času priča dveh trendov. Po eni strani člani
generalštaba z ministrom za obrambo na čelu vse bolj resno
(in javno, kar je novost!) opozarjajo civile in seveda politike,
da so nesposobni za reševanje naraščajoče stihije problemov.
Po drugi strani pa je vojaški vrh ob asistenci mnogih sedaj
civilnih politikov spretno vkomponiral v osnutek že itak
centralistično orientiranih ustavnih sprememb nekaj določb,
ki bi armado napravile za od družbe popolnoma neodvisen
221
subjekt, kar je bil v zgodovini ponavadi zadnji stadij pred
zamenjavo kralja z generalom. Treba pa je vedeti, da se na
poljski način oblasti v Jugoslaviji ne da obdržati, vsaj
dolgoročno ne. V prid temu govorijo najmanj trije tehtni
razlogi. Vendar je to najbrž že druga tema.
222
SLO in DS SFRJ
na univerzi
Tribuna, St. 3 1987
1.	Program predmeta, učbenik zanj in njegovo praktično
izvajanje v splošnem niso na univerziteni ravni. To ni
samo posledica slabe tehnike, temveč gre enostavno za
vsebine, ki vsaj v svojih 80% ne sodijo na univerzo,
temveč na politične ure v kasarne.
2.	Vsebina predmeta je ideologizirana do skrajnosti. Snov je
prikazana na srednješolski in vojaškopovprečniški način,
ki nima nobene zveze niti z akademskim nivojem niti z
resnim vojaškostrokovnim poukom. Od posameznih
predavateljev je potem odvisno, koliko ta nivo dvignejo
oziroma še bolj znižajo.
3.	Nekatere teme iz programa predmeta nedvomno sodijo k
akademski izobrazbi, vendar bi morali ustrezna znanja s
tem v zvezi študentje dobiti pri posameznih družboslovnih
predmetih. Poseben predmet zaradi teh tem je odveč.
4.	Tudi če na vsebino predmeta ne bi imeli nobenih pripomb,
bi morali njegovo poučevanje vsaj začasno ustaviti, saj je
večina visokošolskih učiteljev, ki ga izvaja, pod nivojem
in deloma tudi brez ustreznih strokovnih kvalifikacij, tako
da ima njegovo izvajanje na obrambo države v celoti
vzeto negativen vpliv.
5.	Najmanj, kar bi morali zahtevati, je neobveznost tega
predmeta oziroma omogočiti normalen vpis v višji letnik
223
tudi brez ocene iz SLO in DS SFRJ I. ali II. Gre torej v
nekem smislu za priznavanje ugovora vesti na univerzi.
224
Komu služi Vjesnik?
Mladina, 9. januar, St. 1
Nisem se hotel oglašati na nizkotno in nedoraslo pisanje
Nina Pavića v Nedelnjem Vjesniku, kajti iz prejšnjih izkušenj
vem, da bo ves trud verjetno zaman. Pa se je zgodilo, da me
je v teh dneh na ulici ustavil znanec in me povsem resno
vprašal, če se res zavzemam za to, da bi imeli republiške
armade.To me je najprej močno presenetilo, potem pa sem
pač sprevidel, da tudi bolje obveščeni ljudje kljub vsemu
nasedajo. Tudi vzroki za to so očitni. Članki, v katerih sem
pisal o enakopravnosti jezikov v JLA so izšli v revijah z
relativno majhno in na slovenski prostor omejeno naklado
(Problemi, Časopis za kritiko znanosti), medtem ko je
Vjesnik časopis s stokrat večjo naklado, povrh vsega pa je
tako Pavičev članek spomladi kot tudi "Boj za oblast" sedaj
povzelo tudi ljubljansko Delo. Zato bom na tem mestu še
enkrat, upam da zadnjič, pojasnil, da se ne zavzemam za
nikakršne republiške armade, etnično čisto JLA ali za karkoli
podobnega (kljub temu, da je bil med vojno sklenjen dogovor
in da je sam vrhovni komandant Tito obljubil delegatom na
II. zasedanju ASNOJ-a, da bo Slovenija tudi po vojni imela
svojo vojsko tako kot med NOB). Za republiške armade pa
se ne zavzemam zato, ker gledano z vidika družbene vsebine
enostavno ne vidim razlike med JLA in SLA. Stalna
obvezniška armada je pač klasična stalna vojska, ne glede na
225
to, ali je zvezna ali republiška.
Zavzemam pa se za enakopravnost jezikov narodov in
narodnosti tudi v vojski, vendar to nima nobene zveze z
republiško armado. Za enakopravnost jezikov v JLA (v JLA,
tov. Pavič in tovarišica Plavevska in vajini mentorji!) se
zavzemam, ker je pravica do uporabe materinega jezika v
javnosti temeljna nacionalna in sploh človeška pravica in ker
raba večih jezikov v armadi ne predstavlja nikakršnega
tehničnega problema, kar dokazujejo izkušnje drugih
večnacionalnih držav, ki že dolga leta v svojih armadah (ki
niso republiške) zagotavljajo enakopravno rabo jezikov
pripadnikom svojih narodov, ponekod pa celo nacionalnim
manjšinam, (za podrobnosti glej: Časopis za kritiko znanosti,
št. 91/92 1986.)
Enakopravnost jezikov v JLA tudi nima nič opraviti z
bojem za oblast, še manj pa sodi v ta okvir dejavnost
mirovnega gibanja.
Ne odobravam nobenega boja za oblast, niti nobenega
revolucionarnega nasilja. V vsem tem običajno trpijo najbolj
nedolžni, enega oblastnika zamenja drug in zgodba se
ponavlja. Toliko, da smo si tudi o tem na jasnem.
Za konec pa kot zanimivost še kratek opis recepta, s
katerim so skuhali "afero o republiških armadah", ki jo
povezujejo z mojim imenom.
1. Začela je 18. novembra 1984 Aleksandra Plavevski v
NIN-u. V članku z naslovom "Primamljive i opasne ideje"
in podnaslovom "Teza o republičkim armijama" je
predstavila svoje razumevanje dogodkov okrog prekinjene
volilne konference RK ZSMS. Iz vsebine članka je bilo na
prvi pogled jasno, da Aleksandra niti na zunaj ne loči
kuharske knjige od vojaškega priročnika, vendar nje same
to ni oviralo, da ne bi smelo postavila tezo, češ da smo se
v gradivu za problemsko konferenco o "Podružbljanju
varnosti in obrambe" zavzemali za republiško armado in
da sem za to osebno jaz odgovoren. Naj pripomnim, da v
omenjenem gradivu ni niti besedice napisane niti o
enakopravnosti jezikov v JLA, kaj šele o republiških
226
armadah. Ni je motilo niti to, da me je Šetinc nekaj dni
prej javno (na prekinjeni volilni konferenci 30. 10. 1986)
obtožil ravno nasprotnega. Namreč tega, da v materialih za
problemsko konferenco nismo upoštevali nacionalne
vsebine NOB-ja!?
NIN mojega odgovora ni objavil.
2.	27. aprila 1986 je Vjesnik objavil umotvor Nina Paviča z
naslovom "Htjeli bi i etnički čistu JLA", v kateri me avtor
obsoja kot najhujšega nacionalista, ker sem v Problemih
(št. 1/1986) pisal o neenakopravnosti jezikov v JLA.
Napad je bil "slučajno" objavljen ravno na republiški
praznik, dan OF, večinoma pa ga je povzelo tudi Delo.
Napisal se odgovor Vjesniku, vendar ga kljub sklicevanju
na zakon itd. niso objavili. Po telefonu sem poklical
odgovornega urednika Vjesnika Šoškiča, ki se je najprej
sprenevedal, češ da odgovora sploh ni prejel oziroma so ga
nekam založili. Poslal sem mu kopijo, tudi drugič
priporočeno. Spet niso objavili. Ko sem ga spet poklical,
mi je njegova tajnica dejala, da je službeno odsoten.
Poklical sem čez dve minuti in se tajnici predstavil pod
drugim imenom. Tokrat je bil v službi, vendar je potem,
ko je videl, s kom govori, enostavno odložil slušalko. V
tistem trenutku sem močno podvomil, da živim v pravni
državi.
Odgovor sem poslal tudi Delu, vendar ga niso objavili niti
me niso o odklonitvi obvestili.
3.	Pavič je svojo etiketo, ki jo je prilepil na moje ime, spet
obnovil v Nedelnjem Vjesniku 14. decembra 1986 in Delo
ga je spet povzelo. Spet pišem odgovor, ki ga poleg Delu
in Vjesniku pošiljam tudi Mladini. Tako bo možnost, da ga
le kdo prebere, vsaj malo večja. Zakon o javnem
obveščanju pa je verjetno dober za tiste, ki kljub vsemu
verjamejo, da smo pri nas pred zakonom vsi enaki. Odveč
so potem opravičila in sprenevedanja, kot smo jim bili
priča ob nekem drugem članku iz Vjesnika (mislim na
članek "Pogled na drugo obalo", v katerem je neko drugo
blesteče pero Vjesnikove ekipe v enem samem stavku
227
razvrednotilo dolgoletna prizadevanja za narodostne
pravice Slovencev v Italiji), kajti očitno je, da določen tip
uredniške politike zahteva določen tip novinarja.
Uredniška politika Vjesnika očitno ne mara besede
enakopravnost, saj se proti njej bori iz številke v številke.
Enkrat proti enakopravnosti jezikov v JLA, drugič proti
enakopravnosti Slovencev v Italiji. Slabo kaže.
Malo me je sicer potolažil prijatelj iz Zagreba, ko mi
je zadnjič dejal, da ljudje ne preberejo niti 20% naklade, ki
jo ima Vjesnik, nato pa sem srečal kolega, ki me je
vprašal, če se zares zavz....
228
Boj za staro pravdo?
Mladina, 6. marec 1987, št.9
57. številka Nove revije je v okviru "Prispevkov za
slovenski nacionalni program" priobčila tudi zgodovinsko
študijo Veljka Namorša z naslovom "Tradicija NOB in
enakopravnost jezikov v JLA". Članek je v resnici posvečen
le tradicijam NOB v Sloveniji in to tradicijam v tisti točki, ki
zadeva vojaški vidik slovenskega nacionalnega vprašanja.
Posebni poudarek študije je na iskanju vzrokov za ukinitev
nacionalno homogenih (slovenskih) partizanskih enot ob
koncu vojne. Temu delu študije bo kdorkoli težko oporekal,
saj je zgrajena na zgodovinskih dejstvih, ki več ali manj
govorijo sama zase. Kvečjemu bi temu delu analize lahko še
kaj dodali v podkrepitev sklepov, ki jih izvaja ter rahlo
polemizirali s končno sliko, ki jo ustvarja. Ton končne slike
je morda malo preveč bel na tistem mestu, kjer slika vse
pozitivno v slovenskem delu NOB ter morda malo prečrn v
tistih točkah, kjer vleče primerjavo z NOB v drugih delih
Jugoslavije. Vendar o tem več na drugem mestu.
Svojo študijo Veljko Namorš začne z omembo dveh
oseb, ki sta se do sedaj lotila razprave o slovenskem jeziku v
oboroženih silah, t.j. Jake Avšiča in mene. Obema priznava,
da sva se vprašanja lotila kompleksno, tako na navidezno
osnovni (t.j. jezikovni) ravni kot tudi na ravni vprašanj o
organiziranosti armade. Toda po njegovem mnenju je med
229
Avšičevim in mojim pristopom neka bistvena razlika, saj naj
bi Avšič dajal primarnost temeljnemu vprašanju, t.j.
organizacijski strukturi armade, jaz pa nasprotno samo
jezikovnemu vprašanju. Tako naj bi Avšič na prvo mesto
postavil "nevzdržnost eksteritorialnega sistema organiziranja
enot in njihovega mešanega napolnjevanja", jaz pa zgolj
vprašljivost neenakopravne rabe jezikov v JLA. Po njegovem
mnenju je moje stališče tako v zaostanku za Avšičevim,
čeprav ga časovno prehiteva za 15 let.
Avtor se ob teh svojih sklepih opira na dva citirana
dokumenta (Jaka Avšič, Nekaj pripomb k mnenjem o rabi
jezikov v JLA, Sodobnost, Ljubljana 1970/4 in Janez Janša,
Vprašanje slovenskega jezika v JLA, Problemi, Ljubljana
1986/1), čeprav sta oba teksta le manjši del vsega, kar sva
tako Avšič kot jaz napisala v zvezi z enakopravno rabo
jezikov v JLA. Pokojni Jaka Avšič je svoja razmišljanja,
izkušnje in predloge kompleksno (vendar zelo nesistem-
atično) obdelal v svojem "Pismu Zvezni ustavni komisiji" z
dne 22. 7. 1973, ki je bilo prvič javno objavljeno koncem
lanskega leta v Časopisu za kritiko znanosti, št. 91-92/1986.
V isti številki omenjene revije je bila objavljena tudi moja
študija "Enakopravnost jezikov v oboroženih silah" v kateri
argumentiram predlog za spremembo 243. člena ustave
SFRJ, ki danes utemeljuje neenakopravnost jezikov v JLA.
Glede na vsebino teksta v Novi reviji sodim, da Veljku
Namoršu omenjena številka ČKZ ni poznana, prav tako pa
tudi ne moje dodatne razlage nekaterih vprašanj v zvezi z
"republiškimi armadami", ki so bile objavljene v 1. številki
Mladine dne 9. 1. 1987.
Gre namreč za naslednje:
1. Tako jezikovno kot organizacijsko vprašanje v armadi
sta z vidika nacionalnega vprašanja v oboroženih silah
in posebej v JLA sekundarna. Nobeno od njiju ni
primarno. Z nacionalnega vidika je primarno vprašanje
pristojnosti oziroma suverenosti naroda, da samostojno
odloča tudi o vojaškem vidiku nacionalnega vprašanja.
Nekateri drugi prispevki v 57. številki Nove revije v
230
zvezi s tem v osnovi vlečejo pravilne sklepe. V nekem
smislu je vsa resnica "o primarnosti" skrita v tistem
Vidmarjevem stavku, ko po seznanitvi z vsebino
brzojavke Vrhovnega štaba o vključitvi obeh slovenskih
korpusov v 4. armado pravi Kidriču "... pred meseci
smo pristali na podreditev naše vojske Vrhovnemu štabu
in zdaj ta izvaja svoje načrte" (Josip Vidmar, Obrazi,
DZS, 1985, str. 562). Zanimivo je, da se Namorš do te
resnice na polovici študije prebije, vendar jo na začetku
ne upošteva.
2.	Zavedati se moramo, da izpolnitev osnovnega pogoja za
enakopravno rabo jezikov v JLA, to je formiranje
nacionalno homogenih enot, te enakopravnosti ne
zagotavlja sama po sebi. Dokaz za to je današnja
praksa. Rezervne enote JLA (lahke divizije) v Sloveniji
so nacionalno pretežno homogene, vendar je učni in
poveljevalni jezik v njih že dolgo in še vedno
srbohrvatski.
3.	Tako Avšič kot jaz sva se lotila samo enega vidika
nacionalnega vprašanja v armadi, t.j. jezikovnega
vprašanja. Moje osebno prepričanje je, da se danes le
tako na civiliziran način da doseči posamezne premike.
Maksimalistične zahteve so v tem trenutku v državi z
uborno demokratično tradicijo, v kateri so se
predstavniki ljudstva, kot pravi Mikeln, še pred 50. leti
streljali v parlamentu, pred 20. pa na lovu, enostavno
izven časa. Zahteva po vrnitvi na "relevantno tradicijo
NOB" (ki bi jo v svoji totalnosti težko pripisali Avšiču)
v nekem smislu postavlja takšen maksimalistični okvir.
Osebno jo v celoti ne podpiram iz dveh razlogov:
3.1. Najprej zato, ker je vrnitev na takšno tradicijo danes
možna samo v krvavem mednacionalnem in družbenem
konfliktu, ki je sprejemljiv samo v skrajni nuji narodove
samoobrambe. Zaenkrat smo od takšne skrajne nuje na
srečo še daleč, do sprememb pa tako preostaja ena sama
razumna pot. Organiziranje civilne družbe z
značilnostmi demokratične družbene opozicije, ki bo
231
lahko korak za korakom prisiljevala državo in tudi
armado na demokratične družbene spremembe.
Vsekakor je to dolgotrajnejši proces. Rezultat teh
sprememb bo morala biti tudi eksplicitno zapisana in
priznana pravica vsakega naroda do samoodločbe,
vključno z pravico do odcepitve. S takšno garancijo pa
se lahko (tudi brez da bi se pravico do odcepitve
dejansko izkoristilo) povsem zadovoljivo reši tudi
vojaški vidik nacionalnega vprašanja.
V tem smislu vsega zgoraj povedanega sem tudi pisal
takšne predloge za rešitev problema enakopravnosti
jezikov v JLA, ki bi ta problem sicer zadovoljivo rešili,
ne bi pa hkrati formalno posegali tudi v porazdelitev
pristojnosti, ki jih imajo v zvezi z armado danes
federacija (skoraj vse) in republike (skoraj nič).
Prerazdelitev pristojnosti je za JLA že od leta 1971
"death line", čez katero ne spušča nikogar. In v
trenutnih političnih razmerah je armada vse bolj in ne
vse manj tista politična sila, ki skoraj izključno sama
odloča o svoji usodi, prav tako pa tudi o vprašanjih, ki
še zdaleč niso "armadna", temveč družbena. Poleg
enakopravnosti jezikov v JLA sodi v ta okvir še
vprašanje ugovora vesti, civilne službe, eksteritori-
alnosti služenja vojaškega roka itd. Najprej morajo
družbene razmere toliko dozoreti (tudi razpravo o
določenem problemu prištevam k tem zorenju), da bo
možno spremembe dosegati tudi v praksi (pa čeprav
najprej majhne) in ne samo na papirju.
3.2. Zahteva po vrnitvi na "relevantno tradicijo NOB", ta
svojevrstni "boj za staro pravdo" je po drugi strani
napredna in konservativna hkrati. Konservativna zato,
ker ne upošteva niti vsega, kar se je zadnjih 40 let pri
nas zgodilo niti izkušenj v zvezi z reševanjem
nacionalne enakopravnosti v armadah drugih
večnacionalnih držav. Imamo sicer vrsto primerov iz
NOB, ki so določene zadeve v zvezi z vojaškim
vidikom nacionalne enakopravnosti reševali mnogo bolj
232
napredno kot pa se danes rešujejo v JLA, po drugi strani
pa je povojni razvoj kljub vsemu prinesel nekaj (na
žalost bolj obrobnih) dobrih rešitev, ki presegajo
izkušnje NOB, hkrati pa je nekaj večnacionalnih držav
v svetu uredilo vprašanje nacionalne (predvsem
jezikovne) enakopravnosti v svojih armadah na zelo
demokratičnih temeljih, ki so vredni posnemanja.
Kakorkoli že, upoštevati pa je treba tudi vse tisto, kar je
v armado prinesel povojni razvoj (v ključni fazi
izgradnje predvsem z vzhoda) in kar je pod ravnijo
pridobitev NOB. Tega pa je precej, vkopano je na
utrjenih položajih, frontalni napad nanje pa bi seveda
zahteval predvsem žrtve. Moje končno mnenje je, da
rešitev ne smemo iskati v "boju za staro pravdo",
temveč moramo izhajati iz razmer, v katerih smo v
Jugoslaviji konec 20. stoletja, le te pa nam narekujejo
vse drugačno taktiko kot pa je vojaška.
Ne glede na vse navedeno tudi v primeru, ko bi
obstajale realne politične možnosti za vrnitev na stanje
konec 1944, tehnično to ne bi bilo izvedljivo, vsaj v
kratkem času ne. Najprej zato ne, ker nimamo tistega
vojaškega kadra, kot smo ga imeli ob koncu vojne.
Namorš lepo ilustrira beg slovenskih vojaških kadrov iz
JA v prvih povojnih letih. Tistih 2% slovenskih starešin,
kolikor naj bi jih bilo danes v oficirskem kadru JLA,
prvič po številu in strukturi ne zadostuje, drugič pa jih
je večina prepojenih z miselnostjo, da je kakršnakoli
oblika "republiške vojske" najbolj črn hudič, ki lahko
obstaja na tem svetu. Prav gotovo bi se interes za
vojaški poklic bistveno povečal, če bi Slovenci spet
dobili "svojo" vojsko. Lahko bi na hitro organizirali
vojaške tečaje za prvi val prostovoljcev, toda bojim se,
da bi v tem primeru dobili vse kaj drugega, kot pa
sposoben kader za opravljanje specifičnega poklica in
da bi bile različne zahteve po demokratizaciji odnosov,
priznavanju ugovora vesti itd. v takšni novoformirani
nacionalni armadi prav tako cinično zavračane kot danes
233
v JLA. Nobene garancije ni, da takšna armada do
posameznikove svobode ne bi bila dogmatična, do
naroda paternalistica, če parafraziram Jančarja. Samo
narodov vrh bi imel večji vpliv nanjo, narodov člen
nikakršnega. Razen če bi se ustrezno spremenil tudi
politični sistem, kar pa nas takoj prestavi na drugo
izhodišče.
4. V celoti vzeto pa sem osebno prispevka Veljka Namorša
zelo vesel in to iz več razlogov. S svojo študijo je
osvetlil vzroke in operativne mehanizme, ki so
omogočili, da je bila slovenska partizanska vojska
razformirana. Tako je zapolnil marsikatero luknjo v
vedenju (tudi v mojem) o tej temi, ki je obstajala
(obstaja) predvsem pri vseh povojnih generacijah.
Spregovoril je o zadevah, o katerih je bilo dolgo vrsto
let vsako pisanje najmanj nezaželjeno in ga dejansko
niti ni bilo. Nič pa ni bolj nevarno za kakršenkoli
razvoj, kot popoln molk in ignoranca problema. Tudi
maksimalistične zahteve (ki jih nikakor ne vežem zgolj
ali pa pretežno na njegovo študijo) kljub svoji
nerealnosti vendarle opozarjajo na problem, to pa je že
prvi predpogoj za rešitve.
Meni osebno se tako vprašanje nacionalne
enakopravnosti v celoti, kot tudi samo vojaški vidik tega
vprašanja nikoli ni postavljalo kot zgolj teoretično vprašanje,
temveč vedno tudi kot praktično, to je kot problem, ki je
navzoč zdaj in tukaj. Potem, ko problem dvignemo na
abstraktno raven in ga tam rešimo, ga je treba spet prenesti v
prakso. Le-ta pa je končni sodnik, ki ne priznava dobrih
namenov, temveč samo pravilne ocene. Prav tako se mi
vprašanje neenakopravne rabe jezikov v JLA nikoli ni
postavljalo zgolj kot samo problem Slovencev, temveč kot
problem vseh nesrbohrvatsko govorečih narodov in
narodnosti v Jugoslaviji. Le-ti pa imajo vsaj deloma
drugačno "jezikovno" tradicijo NOB in tudi zato "boj za staro
pravdo" ne more biti edina formula za reševanje vprašanja
nacionalne enakopravnosti v JLA, vsaj dokler kot okvir za
234
njegovo reševanje jemljemo sedanjo Jugoslavijo. Tudi če
govorimo samo o slovenskem nacionalnem programu,
moramo ta vidik upoštevati, kajti praksa ga prav gotovo bo,
pa če bomo mi to hoteli ali ne.
235
Kaj misli JLA o družbi?
Mladina, 12. februar 1988, St. 6
Uredništvo Dela je na okroglo mizo na temo Vloga JLA
v družbi (Delo, sobotna priloga, 6. 2. 1988) povabilo pet
generalov oziroma admiralov, tri poklicne politike in enega
civilista. Strah pred kritiko mora biti neizmeren, argumenti
pa trhli, če mora močna JLA poslati na razgovor kar pet
svojih visokih predstavnikov, da lahko ob pomoči partijskih
uradnikov vsaj kvantitativno parirajo razmišljanjem enega
samega mirovnika. Večina izrečenega je bilo mlatenje stalno
ponavljajočih se fraz o vpetosti armade v družbena
dogajanje, o njeni potrebnosti, naprednosti, varčnosti in
skromnosti ter frontalno in pavšalno zavračanje predlogov, ki
so se v zvezi z vojsko pojavili v zadnjih letih. Omembe in
pohvale vredno pa je Dolničarjevo stališče, da je treba
priznati pravico do ugovora vesti. Pričakujem, da bo v
kratkem storil kaj konkretnega. Vsi ostali davkoplačevalci pa
verjetno pričakujejo njegovo pojasnilo v zvezi s koristnostjo
nadzvočnega letala za vso družbo.
Posebno pozornost zasluži nastop Slavka Soršaka, ki je
zastopal slovensko Partijo in ki je dejal, da so se "v Sloveniji
zavestno odmaknili od represivnega reagiranja na pluralizem
različnih idej, ki zadevajo gospodarsko področje, ZK,
politični sistem, organe kazenskega pregona, ustavno
vprašanje pa tudi JLA." Nadalje je dejal, da "podrobno
237
poznajo teze, ki se v Sloveniji pojavljajo, njihove vsebine in
nosilce" in da vedo, "kakšna je njihova teža".
Te ugotovitve nedvomno držijo. Soršaku se je treba
zahvaliti za iskrenost. Zadovoljni smo lahko tudi zaradi tega,
ker se je partija odmaknila od represivnega reagiranja do
pluralizma idej. Soršak je na tej okrogli mizi dosledno branil
takšno pozicijo slovenske partije, medtem ko so uniformirani
udeleženci pledirali za čimprejšnjim obračunom, kajti z
vsakim odlašanjem bo "položaj za protinapad slabši". Gre za
pomembno razliko v stališčih, ki jo je treba spoštovati. Po
drugi strani pa je jasno, da se v nobeni normalni družbi
človek ne bi mogel hvaliti s tem, da ne uporablja represivnih
ukrepov do pluralizma idej. Do nečesa, kar je nekaj najbolj
normalnega in naravnega. Zaskrbljuje tudi policijska
ugotovitev, da vse nasprotne ideje in njih nosilce poznaš do
podrobnosti. Lahko bi rekli, da nastop Slavka Soršaka
nazorno ilustrira trenutno politično pozicijo slovenske partije
nasploh. Treba je tudi reči, da v glavnem ne drži Soršakova
navedba, da "vodijo dialog z nasprotnimi idejami", saj tega
dialoga praktično ni nikjer. V institucijah sedijo istomisleči
(istoverujoči), v javnih nastopih pa partije skoraj ni videti.
Glavni razlog je v tem, da je večina zaenkrat še formalno
"njenih" pismenih in razmišljujočih članov na nasprotnih, t.j.
pluralističnih pozicijah. Nekaj režimskih novinarjev, peščica
ostarelih uradnikov ter sem in tja kakšen gimnazijski
maturant pa niso sposobni voditi dialoga, drugače vrsta
ključnih vprašanj in predlogov, postavljenih v zadnjem času
predvsem v zvezi z ustavnimi spremembami (npr. v Novi
reviji št. 67/68), ne bi ostala zgolj tarča etiket in pavšalnih
kritik oziroma brez poglobljenih odgovorov.
Okrogla miza, če se spet povrnemo k njej, se kljub
naslovu, ki je to obetal, sploh ni dotaknila ključnega
vprašanja, ki zadeva vlogo JLA v Jugoslaviji v tem trenutku.
To je tudi kritika novinarjev. Gre za ustavne spremembe, v
katerih smo priča dvema nasprotnima težnjama. JLA sama
hoče skoraj popolno samostojnost glede na federalne enote,
nekatere izmed njih pa vsaj v javnosti zahtevajo reafirmiranje
238
ključnega stališča v nacionalnem vprašanju, t.j. pravice
naroda do samoodločbe, kar zahteva tudi redefinicijo sedanje
vloge JLA. Izogibanje temu vprašanju je še toliko bolj
nerazumljivo, ker že lep čas krožijo govorice, da bodo ukinili
Ljubljansko armadno območje. Kljub vznemirjeni javnosti o
tem ni nobene uradne informacije, zato je prva zahteva
pojasnilo generalštaba o morebitnih tovrstnih namerah in, če
so resnične, stališče uradne slovenske politike do njih.
Dejstvo je, da se ljudje upravičeno vznemirjajo. Slovenska
zastava na vojašnicah v Sloveniji postaja vse večja redkost.
Dvojezični napisi na vhodih v kasarne so prej posmeh
narodovi suverenosti kot pa kakšna stvarna pridobitev. Pred
nekaj leti je bila prvič prekinjena tradicija, po kateri je bil
komandant Ljubljanskega armadnega območja, ki se
približno ujema z republiškim ozemljem, Slovenec. To so
dejstva, ki zaskrbljenosti dajejo določeno težo, zato je
čimprejšna uradna informacija še toliko bolj nujna.
239
III. del
Alternative
Nova družbena
gibanja pri nas
Mirovni zvezki, Hladni mir in druge vroče teme, Delovna skupina za
mirovna gibanja pri RK ZSMS, Ljubljana, poletje 1986. Objavljeno
tudi v ljubljanskem Dnevniku.
Od kod in zakaj?
Večina ljudi v Jugoslaviji si danes želi mir, pametno
gospodarsko politiko in vse drugo v neposredni zvezi z njo,
večjo demokratizacijo javnega življenja, čistejše okolje...
Kljub krizi, ki jo hočeš nočeš morajo priznati tudi najbolj
zagrizeni ideologi ter zavesti, da se nekaj vendar mora
spremeniti, pa si večina prav gotovo rešitve ne predstavlja v
kakšni novi socialistični oziroma kakršnikoli revoluciji, niti v
stanju, ki smo ga imeli pred pol stoletja. Izkušnje desetletij
kažejo, da bistvena reforma oblasti od znotraj, reforma, ki bi
prišla od oblasti same oziroma od njenega naprednejšega dela
enostavno ni možna. Prav tako praktično ni možna postavitev
kake druge oblasti, poleg tega pa to zadnje večine tudi ne
zanima.
Bojna gesla proletarske revolucije zanimajo več ali manj
samo zgodovinarje in redke idealiste. Ljudi tudi ne zanima
vzvišeni cilj komunizma, h kateremu na poti naj bi bili in ki
naj bi ga dosegli, ko prebrodimo težave družbe prehodnega
obdobja. Nezainteresiranost za ta svetli cilj ne izvira samo iz
tega, ker nič ne kaže, da bomo ta cilj kmalu dosegli, temveč
iz preprostega razloga, ker le malokdo verjame vanj.
243
Posledica tega je, da ljudje vse manj zaupamo oblasti, ki se
razglaša za umirajočo, hkrati pa pridno krepi svoje pozicije in
neovirano kaže zobe vsakemu, ki jo skuša spomniti na od nje
same postavljeno zgodovinsko usodo. Vse manj je torej
pričakovanj in upanja, da bo rešitev prišla od obstoječe
oblasti, hkrati pa spet nikjer ni kakšne nove sile, od katere bi
lahko pričakovali pametnih rešitev.
V teh razmerah ostaja en sam realen izhod. Organizirana
demokratična opozicija, ki bo lahko nasprotovala nespa-
metnim odločitvam države, ne da bi poskušala revolucionarno
spremeniti karakter sedanje oblasti, jo nadomestiti s kakršno-
koli drugo oziroma ustanoviti politično stranko. Poskusi in
začetki avtonomne demokratične opozicije se pojavljajo že
nekaj časa. Poleg v zadnjem času organiziranih odprtih javnih
razprav, nekaterih profesionalnih društev in združenj,
delavskih stavk, odborov za zaščito svobode mišljenja in
izražanja, krogov okrog posameznih revij in subkulturnih
institucij sodijo v demokratično opozicijo tudi nova družbena
gibanja.
Družbena gibanja so družbena akcija in javnost hkrati
Družbena gibanja niso neka organizacija za akcijo,
temveč so že s tem, ker obstajajo, oblika družbene akcije.
Delujejo po principih samoorganiziranja, tj. neodvisno od
države oz. njenih institucij. So družbena opozicija državi. To
pomeni, da se njej nasproti pojavljajo kot dejavnik, ki jo
poskuša nadzorovati in omejevati v njene legitimne okvire,
nikakor pa noče osvojiti njene pozicije. Na drugi strani tudi
država omejuje gibanje in se z njim konfrontira. Do pravega
spopada pa ne more priti, kajti gibanju ni cilj politična oblast
kot državi, temveč svoboda posameznika in njegovega
delovanja.
Država, posebno socialistična, skuša običajno gibanja
zaradi tega, ker omejujejo njeno vseobsegajočo moč, razbiti.
Največkrat pod pretvezo, da jih razglasi za politično oziroma
meščansko opozicijo in s tem za razrednega sovražnika.
Sklicuje se na sile, ki naj bi stale za "zapeljano množico
244
sodelujočih pripadnikov gibanj" in ki naj bi imele pri vsej
stvari svoje oblastniške račune. Delovanje gibanj državni
uradniki nemalokrat razglašajo za "nedemokratično" ali
"ilegalno", ker se ne verificira po ustaljenih filtracijskih poteh
odločanja v političnem sistemu. Ob tem pa pozabljajo, da
samo dejstvo, da gibanja obstajajo in delujejo, vnaša
možnosti bolj demokratičnega odločanja v družbeni prostor.
Drugi spet pristajajo na družbena gibanja, sodijo pa, da naj bi
se predvsem ukvarjala z mednarodno politiko, demonstrirala
zgolj proti vojaškim blokom, nuklearkam na tujih tleh ali
kršenju človekovih pravic v Južni Afriki, čim pa se pojavijo
upravičeni protesti proti ravnanju lastnih oblasti, pa jih
razglasijo za "nesprejemljiv poskus" krhanja obrambne ali
gospodarske moči države in podobno.
Naš cilj je, da država in njeni organi delujejo v okviru
svojih ustavnih pristojnosti, da teh ne širijo in da pod
pritiskom javnosti oziroma demokratične opozicije dogovorno
pristajajo na demokratične reforme ter s tem omogočajo
vzpostavljanje bolj neodvisne družbe. Kdo sestavlja ta
gibanja? Vsi, ki mislimo, da je doseganje tega in podobnih
ciljev najprimernejša pot do bolj svobodnega in vsestransko
bogatejšega življenja v naših razmerah. Vsi, ki delujemo v
novih družbenih gibanjih, ki se pri nas sedaj pojavljajo in ki
predstavljajo eno od oblik vzpostavljanja javnosti. Ne
zbiramo se okoli ideoloških načel, temveč okoli konkretnih
življenskih vprašanj, kot so vprašanja miru, ekologije, du-
hovnega življenja, ženskih vprašanj... Nimamo sicer povsem
enakih mnenj in stališč, kako ta vprašanja rešiti, strinjamo pa
se v tem, da so preveč pomembna , da bi jih pustili reševati
samo državi in njenim uradnikom. Čutimo potrebo, da najbolj
pereče probleme okoli nas tudi sami rešujemo oziramo da
vplivamo na oblast, da jih obravnava v skladu z interesi, ki
jih državljani oblikujemo sami in ne kdo drug v našem
imenu. Nikakor nismo proti reševanju teh vprašanj po tako-
imenovanih "rednih poteh" oziroma preko "delegatskega
sistema", toda zavedamo se počasnosti teh poti in filtrov na
njej oziroma skoraj neomejenih možnosti vpliva, ki ga imajo
245
na le-te ozke skupine političnih uradnikov. Kljub temu se teh
poti poslužujemo, kolikor je le mogoče, hkrati pa smo tudi za
neposredno akcijo: odprto razpravo, za javne zahteve,
delavske stavke, proteste, demonstracije, zborovanja, držav-
ljansko nepokorščino, javna pogajanja z državo in druge
načine neposredne akcije. Iz vsega povedanega je jasno, da
nas ne zanima osvojitev politične oblasti, temveč možnosti za
lastno avtonomno delovanje in neodvisno organiziranost ter
preko tega oblikovanje javnosti, ki bo lahko omejevala
samovoljo oblasti.
Nekateri pogoji za delovanje družbenih gibanj v
socializmu
1. Prvi pogoj je pravna država, kar pomeni, da morajo
obstajati pravila igre, ki ne veljajo samo za državljane,
temveč tudi za državo, njene institucije in uradnike.
Podcenjujoč odnos socializma do prava kot meščanske
kategorije oziroma teza, da nobeno pravo ni čisto, razredno
neopredeljeno se izkorišča za ideološko podlago zakonodaje,
predvsem kazenske, ki pod krinko boja proti razrednemu
sovražniku omejuje temeljne človeške in državljanske pravice
in svoboščine (verbalni delikt oz. člen 133 KZ npr.).
Zavzemanje za pravno državo, na kar se sklicujejo družbena
gibanja, ne gre enačiti z apeliranjem državnih uradnikov na
"spoštovanje ustavnosti in zakonitosti", niti z zavzemanjem za
nespreminjanje razmer v okviru nacionalne države. Medtem
ko gre v prvem primeru za sklicevanje na pravo, ki je enako
avtoritativno tako do državljanov - posameznikov kot do
države, pa gre v drugem primeru zgolj za poziv predstav-
nikov države, namenjen državljanom, naj vendar bolj spo-
štujejo zakone, ki jih oni predpisujejo in ki njih samih kot
njihovih tvorcev ne zadevajo. Ignoriranje in kršenje pravnih
določil s strani oblasti in njenih uradnikov pa je mogoče
povsod tam, kjer obstaja politični monopol, kjer ni opozicije
oziroma organizirane javnosti, ki bi takšna izigravanja zako-
nov preprečila oziroma vsaj jasno opozorila nanje.
Zavzemanje za pravno državo tudi ne predstavlja podpore
246
tistim zakonskim določbam oziroma pravnim normam, ki so
v nasprotju s temeljnimi človeškimi pravicami in svobo-
ščinami (listina OZN) oz. mednarodnimi konvencijami
(moralnopolitične kvalitete npr., ki se kot pogoj pojavljajo v
naših razpisih odgovornejših prostih delovnih mest, so pogoj,
ki je v nasprotju z mednarodno konvencijo o delu, ki jo je
podpisala tudi Jugoslavija) in seveda tistih, ki so v nasprotju z
lastno ustavo (npr. depozit). Pravna država mora imeti
dejansko ločene zakonodajne, sodne in izvršne funkcije, kar v
določeni meri otežuje nadvlado politike nad pravom.
2.	Obstoj družbenih gibanj zahteva svobodo misli, govora
in združevanja. Družbeno gibanje lahko deluje le javno, zato
je vsaj minimalna stopnja teh svoboščin pogoj, da katerokoli
gibanje lahko sploh obstaja. Odsotnost teh svoboščin v
nekaterih vzhodnih socialističnih deželah ob hudem
ideološko-policijskem terorju onemogoča javno delovanje in s
tem obstoj družbenih gibanj. Dejstvo, da smo priča razvoju
nekaterih družbenih gibanj v Jugoslaviji potrjuje, da pri nas
obstaja določena stopnja demokratizacije, ki jo je treba braniti
in razvijati.
3.	Tretji pogoj je določena stopnja decentralizacije
oblasti. Družbena gibanja težijo k institucionalizaciji, k
formalno-pravni organiziranosti, čeprav ne v okviru države.
Institucionalizacija omogoča družbenim gibanjem delovanje
navzven. Brez tega se lahko gibanja spremenijo v ozko
revolucionarno sekto, torej prenehajo obstajati. Zgodovinsko «
vlogo je ZSM v Sloveniji odigrala s tem, da je odprla prostor
za javno delovanje družbenih gibanj. V primeru, če bi npr.
imeli mladinsko organizacijo centralizirano na nivoju
Jugoslavije, bi bilo to mnogo težje oziroma v teh razmerah
nemogoče.
Družbeno gibanje se oblikuje okrog določenih
življenskih vprašanj in problemov
Ce obstajajo določeni pogoji, potem lahko posamezni
dogodki, pa tudi situacije ob sprejemanju pomembnih
odločitev, ki zadevajo državljane, vzpodbudijo začetek tega
247
ali onega gibanja, v vsakem primeru pa povečajo utrip v že
delujočih in širijo njihovo bazo. Katastrofa v jedrski
elektrarni V.l. Lenin v Černobilu je nedvomno močno
okrepila tako ekološko gibanje samo kot tudi neposredno
zahteve, ki jih ekologi že dalj časa postavljajo v zvezi z
jedrskimi elektrarnami, poleg tega pa je vzpostavila nujno
potrebno povezavo med porajajočimi se ekološkimi gibanji v
celi Jugoslaviji. Razprava o obveznem vojaškem usposa-
bljanju za ženske je aktivirala širok krog okoli feminističnega
gibanja, spopad med Libijo in ZDA je aktualiziral zahteve
mirovnikov po odpravi nesmiselne trgovine z orožjem in
znanjem za izvajanje oboroženega nasilja, v kateri pridno
sodeluje tudi naša država. Neposredni življenski interesi
posameznikov pridejo do izraza v teh gibanjih. Argumenti
državnih uradnikov npr., ki pravijo, da smo vsi mirovno
gibanje, so seveda smešni, kajti le koga zadovolji in pomiri
dejstvo, da lahko ob posameznih dogodkih, ki se posredno ali
neposredno tičejo vsakega posameznika, preberemo skop
komunike sekretariata za zunaje zadeve, v katerem je
nametanih nekaj fraz? Neuvrščenost ni družbeno gibanje,
temveč ohlapno sodelovanje vlad. O resolucijah, ki se
sprejemajo na srečanjih neuvrščenih, odlača le nekaj forumov
in uradnikov-diplomatov ali pa še to ne, nikakor pa ne ljudje
v državah članicah. Tudi iz tega izvira rastoča nemoč
neuvrščenih, ki vse bolj izgubljajo svoj mednarodni pomen in
vlogo, ki je bila sicer globoko pozitivna. Iskrene mirovne
pobude so povsod po svetu že zdavnaj prešle z vladnih
institucij na množična gibanja. Nemoč države za resničnim
odpravljanjem težav namreč krepi družbena gibanja.
Pri nas so nova družbena gibanja širše vzeto še vedno
malo znan in še manj poznan pojav. Razen mirovnega,
ekološkega in deloma delavskega so tudi dejansko na svojih
začetnih točkah. Naslednji prispevki v tej prilogi so
namenjeni prav seznanjanju širokega kroga bralcev z
vprašanji, okrog katerih se v tem času zbirajo mirovniki,
ekologi, Lilit in duhovno gibanje. Da bo javnost dovolj
močna za pritisk na obstoječi sistem, da se bo držal lastnih
248
zakonov, da se bodo lahko nadaljevalo formiranje neodvisnih
in z državnimi paralelnih institucij in da bodo gibanja lahko
načenjala tudi vprašanja institucionalnih reform, ki bi sistem
še bolj demokratizirale, potrebuje močno in aktivno podporo
ter zaveznike povsod, tudi v državnih institucijah in v
vladajoči partiji. Pridružite se nam.
249
Civilne iniciative
in javnost
Ljubljanski Dnevnik, november 1986
Poročanje o zunanjepolitičnih dogodkih, posebno o tistih, v
katere je tako ali drugače vpletena tudi naša država, je v naših
osrednjih medijih javnega obveščanja tako oguljeno, da
največkrat predstavlja zgolj dolgočasno branje. Vzroki za to
so dvojni. Prvi se vsekakor nanašajo na "komunikejski" način
poročanja, ki se ga poleg Tanjuga poslužuje tudi večina
časopisnih, radijskih in TV poročevalcev in v katerem težko
zasledimo karkoli kritičnega celo o tujih diplomatskih
prijemih (razen kolikor ne gre za napad na neuvrščenost ali
neposredno na našo državo), kaj šele o naših.
Krivde seveda ne gre pripisati samo novinarjem, čeprav
jo nosijo dobršno mero, temveč predvsem samim akterjem na
zunanjepolitičnem odru. Dipolomati zastopajo interese svojih
vlad, ob tem pa predvsem pazijo, da v svoji dejavnosti ne bi
povedali ali storili česarkoli, kar bi štrlelo iz običajne
diplomatske uglajenosti. To je morda po eni strani res dobro,
ker se tako včasih izognejo nepotrebnim sporom in
dodatnemu zaostrovanju zaradi dveh neprimernih besed, po
drugi strani pa takšen način dodobra krni učinkovitost
katerihkoli predlogov in pobud, saj so zavite v meglene fraze
in vnaprej opremljene s kompromisi, ki naj bi na prvi pogled
pobudo napravili sprejemljivo za vse prizadete strani, v
resnici pa jo na koncu popolnoma pokopljejo.
251
Okolje, iz katerega poročajo, očitno vpliva tudi na
poročevalce, saj padajo v njegove zanke in pri svojem
obveščanju javnosti tudi takrat, ko poskušajo komentirati,
uporabljajo jezik, ki je mnogo bolj podoben diplomatskemu
kot pa novinarskemu. Poleg tega običajno povsem ignorirajo
dogodke, ki se v drugih državah ali na mednarodnem
prizorišču odvijajo izven meddržavne sfere, kljub temu, da je
zadnjih nekaj let spremljanje teh dogodkov za novinarje
enostavno zahteva časa. Odstopanja od tega so povezana le z
dogodki, ko civilne iniciative neposredno posežejo v politično
igro v posamezni državi (npr. nastopi zelenih v nemškem
parlamentu).
Različne nevladne institucije, predvsem pa nova družbena
gibanja posebno v Evropi zadnjih deset let vse bolj
prevzemajo mirovne, ekološke in druge pobude v svoje roke.
Ker pa so vprašanja miru, ekologije, gospodarskega
sodelovanja itd. zadeve, ki se sicer najprej rešujejo doma,
vendar v svoji totalnosti presegajo državne okvire, nujno
prihaja do medsebojnih povezav, srečanj in mednarodnih
pobud, ki so neobremenjene z običajno diplomatsko navlako
in praznostjo ter se nanašajo na povsem konkretne zadeve. To
mednarodno sodelovanje civilnih struktur države obravnavajo
zelo različno. Medtem ko ponekod v teh civilnih iniciativah
sodelujejo celo člani parlamentov in vladnih institucij kot
zasebniki, tisk pa jim odmerja pozornost glede na odmevnost
njihovih pobud, pa jih drugod povsem ignorirajo. To zadnje v
veliki meri velja tudi za Jugoslavijo.
Lep primer za gornjo trditev je bil Mednarodni tabor za
mir, varnost in sodelovanje Evropejcev, ki je potekal na
Dunaju od 31. oktobra do 3. novembra 1986 tik pred začet-
kom nadaljevanja Konference o varnosti in sodelovanju v
Evropi (KVSE). Dunaj kot kraj tega nevladnega srečanja je
bil seveda izbran zato, ker je bil že v dneh pred konferenco
medijsko središče Evrope in ker so se predlogi in pobude,
izoblikovane na taboru lahko neposredno takoj prenesle na
konferenco. Poleg mirovnega tabora, ki je deloval v treh sku-
pinah (človekove pravice, ekologija, razorožitev) oziroma
252
workshopih (delavnicah), je na Dunaju v teh dneh pred
K VSE potekala še cela vrsta srečanj. 1. in 2. novembra so se
sestali oporečniki in drugi, ki se ukvarjajo z ugovorom vesti
iz večine evropskih držav. Na tem srečanju je bilo veliko
govora tudi o Jugoslaviji, posebno o drastičnih kaznih, ki so
jih deležni oporečniki pri nas in po katerih Jugoslavija
prednjači ne samo v Evropi, temveč tudi na svetu sploh. Na
Dunaju so se pred konferenco zbrali tudi člani organizacije
EAST-WEST NETWORK, ki jo sestavljajo posamezniki in
skupine iz cele Evrope. Na tiskovni konferenci 3. novembra
so predstavili osrednji dokument organizacije, t.j. Memo-
randum posameznikom, skupinam in vladam vseh
dežel, ki so v proces konference o varnosti in
sodelovanju v Evropi Memorandum prebivalcem in
vladam evropskih držav predstavlja uspešen poskus dogra-
jevanja Helsinške listine, na osnavah katere gradi predloge za
resnično varnost in sodelovanje v Evropi. Vsebuje tako na-
čelne opredelitve (nasprotuje izigravanje miru na račun svo-
bode in obratno) kot tudi celo vrsto konkretnih predlogov, ki
izhajajo iz skupnega stališča, da politika popuščanja napetosti
potrebuje novo zasnovo. Ta nova zasnova so civilne inicia-
tive, kajti ljudje se ne zanašajo več na pogajanja med super in
manj super silami, temveč vse bolj izražajo lastne iniciative
in jih tudi organizirajo. Med konkretnimi predlogi memoran-
duma so nekateri še posebej aktualni in sicer:
-sporazum med državami udeleženkami KVSE o propor-
cionalnem zmanjšanju vojaških proračunov; tako prido-
bljena sredstva naj bi šla za pomoč tretjemu svetu;
-delovanje proti vsem oblikam notranje militarizacije tako
na vzhodu kot na zahodu, ukinitev vojaške vzgoje v šo-
lah, prizadevanje za mirovno izobrazbo in neodvisne mi-
rovne inštitute;
-omejitev vojaške službe na največ leto dni v vseh državah
članicah KVSE;
-priznavanje pravice ugovora vesti;
-takojšnja amnestija za vse politične zapornike, ki v svojih
dejanjih niso uporabljali nasilja;
253
-takojšnja vzpostavitev mednarodnega sodelovanja v
smislu varstva okolja, imenovanje posebne neodvisne
komisije za nadzor in preverjanje ekološke škode;
-skupni projekt za premostitev predstav o sovražnikih on-
kraj meja, ki so se tokom desetletij naselile v srcih in
možganih ljudi;
-ukinitev vseh vrst cenzure, prost dostop do tujih publika-
cij itd.
Helsinška listina, kot osnova memorandumu, priznava
stus quo državnih meja v Evropi, toda memorandum gradi na
dejstvu, da civilna družba ni vezana na državne meje in
predlogi, ki jih vsebuje, na nek način konstituirajo civilno
družbo v evropskem merilu. Memorandum je že pred du-
najskim srečanjem podpisalo mnogo posameznikov iz večine
evropskih držav, med njimi tudi iz Jugoslavije, podpisovanje
memoranduma pa se še nadaljuje.
Poleg naštetih dogajanj so bile na Dunaju 3. novembra
tudi mirovne demonstracije pod geslom "Čas je za akcijo"
(It's time for action), ki so doživele veliko medijsko pozor-
nost, saj jih je spremljalo desetine kamer televizijskih ekip in
novinarji, ki so prišli na Dunaj predvsem zaradi KVSE, pa so
potem poročali tudi o dogajanju, ki uradno ni spadalo v ožji
okvir konference. Tega uradnega okvira pa so se togo držali
naših mediji (in verjetno še vzhodnoevropski) saj ni bilo
zaslediti skoraj nikakršnih poročil niti o demonstracijah niti o
mirovnem taboru. Pri vsej zadevi seveda ni šlo za kakšno
varčevanje, saj smo naše novinarje srečevali na Dunaju že
nekaj dni pred uradnim začetkom konference, ko so potekali
ključni dogovori na mirovnem taboru in drugih srečanjih,
temveč enostavno za nerazumevanje globljih dogajanj na
mednarodni sceni in seveda za kratkovidno ali pretirano
kontrolirano uredniško politiko.
Takoimenovana alternativna scena v celoti, predvsem pa
različni predlogi mirovnih in ekoloških gibanj, ki zadevajo
razmere znotraj Jugoslavije, so si že uspeli izboriti vsaj nekaj
prostora v naših medijih, saj o njihovih aktivnostih poročajo
vsaj takrat, ko jih obravnava ali povzame kaka uradna
254
institucija, npr. ZSMS. Ko pa gre za delovanje gibanj na
mednarodnem prizorišču, pa je molk o tem skoraj popoln, z
redkimi izjemami zelo previdnega poročanja o mednarodnih
srečanjih, ki so potekala npr. v Sloveniji. Pri tem je treba
poudariti, da pri obveščanju o dejavnosti gibanj ne gre za to,
da se njihovim akterjem odstopi prostor v časopisu, na radiu
ali TV, kjer potem sami razlagajo in obveščajo o svojih
predlogih, temveč predvsem za normalen novinarski pristop
s prikazom stanja in kritičnim komentarjem, ki je seveda tu
prav tako potreben kot povsod drugod.
Prav gotovo bi bralci, poslušalci in gledalci naše ožje in
širše občanske skupnosti mnogo raje prisluhnili poročanju z
Dunajskih predkonferenčnih dnevov, katerih rezultat je
precejšnje število svežih, realnih in neposrednih pobud, pri
udejanjanju katerih lahko svoje mesto brez težav najde tudi
navaden smrtnik brez diplomatskega potnega lista ali novi-
narske izkaznice, kot pa suhoparnemu naštevanju, kateri zu-
nanji minister je katerega dne na KVSE ponovil svoje stare in
oguljene predloge, za katere je že vnaprej vedel, da iz njih ne
bo nič. Dejstvo je namreč, da že od podpisa Helsinške listine
dalje tako Beograjsko kot Madridsko nadaljevanje KVSE
nista storili niti koraka dalje in da kljub nekoliko bolj
optimističnim obetom po zaključku programskega dela Du-
najskega nadaljevanja ni realno pričakovati, da bo prav tu
prišlo do kakšnih premikov na ključnih področjih, kot so
zmanjšanje količin jedrskega in konvencionalnega orožja ter
vojaških proračunov, večjo odprtost meja, boljše gospodarsko
sodelovanje itd. Uspeh bo že to, če se bodo posrečili dogo-
vori o boju proti terorizmu (v katerem /boju namreč/ vse
vlade vidijo svoj interes) ter o ukrepih v primerih nesreč v
jedrskih elektrarnah. Za samo to ali še za manj pa bo konfe-
renca rabila najmanj pol leta mukotrpnega pregovarjanja ,
obremenjenega z propagandnim mitraljiranjem obeh supersil
ter trenutno politično situacijo v državah udeleženkah.
Za razliko od medvladnih pogajanj, kar je po svoji
strukturi tudi KVSE, pa je na civilnih mednarodnih srečanjih
mnogo lažje doseči skupne osnove za pogovor in tudi skupna
255
izhodišča za akcijo. Vzrokov za to je več. Nikakor ne smemo
prezreti dejstva, da tudi na teh srečanjih sodelujejo ljudje iz
različnih držav z različnimi sistemi in različnih osebnih
prepričanj, vendar njim prizadevanje za mir in ekološke cilje
ni služba ali poklic kot vladnim diplomatom, temveč
neposredni interes, kar v veliki meri varuje nevladna in
civilna mednarodna srečanja pred nepotrebno navlako in
brezplodnostjo, ki hromi medvladna srečanja.
Omeniti velja še neko novost. Nekaterim predlogom, ki
so jih podali zunanji ministri na začetku nadaljevanja KVSE
na Dunaju, se je namreč že od daleč poznalo, da niso bili
oblikovani v pisarnah in kabinetih zunanjega ministrstva,
temveč da so zrasli iz iniciativ neodvisnih gibanj, ki so jih
njihove vlade upoštevale. Žal kaj takega ne bi mogli trditi
tudi za Jugoslavijo. Zaenkrat so bili ti predlogi še v neznatni
manjšini, vendar je to edina perspektiva za resnično varnost
in sodelovanje v Evropi in v svetu, ki lahko temelji predvsem
na upoštevanju pobud ljudi in njihovi neposredni akciji.
Graditev miru, svobode in varnosti od spodaj je torej tisto
geslo, ki vse bolj druži ljudi tako na zahodu kot na vzhodu,
mirovna in ekološka gibanja so vse številčnejša, "zelene"
stranke dobivajo vedno več glasov in civilna iniciativa
postaja resna alternativa. Izredno bi koristilo, če bi val civilne
iniciative dosegel tudi novinarje, da bi se nehali obnašati kot
diplomati in morda še sami prispevali kakšen napor k
mirovnim prizadevanjem v "bazi".
256
Ugovor vesti in
civilna služba v Jugoslaviji
Časopis za kritiko znanosti, St. 97/98, 1987
I. Pravica do ugovora vesti
Ob vsaki novosti, ki se pojavi v našem družbenem
prostoru, se poleg vsebinskih pojavijo tudi problemi v zvezi s
samo terminologijo, ki je povezana z novim pojavom. Tako
je bilo tudi po predlogu za priznavanje pravice do ugovora
vesti in uvedbi civilne službe v Jugoslaviji v zadnjih letih.
Kljub opozorilom in popravkom (glej npr. Teleks št. , Ugovor
vesti in civilna služba) na različnih mestih politiki, novinarji
in celo prevajalci še vedno uporabljajo izraze, kot so npr.
"Civilno služenje vojaškega roka" namesto "Civilna služba"
itd., kar nepoučenemu marsikdaj ustvarja povsem napačno
sliko o vsebini razprave, s katere poročajo mediji. (Nepoz-
navanje problema samega in seveda pojmov in izrazov, ki so
v zvezi z ugovorom vesti nazorno kaže na doseženi nivo
mirovne kulture. V mnogih okoljih v Jugoslaviji je mnogo
bolj znana, cenjena in negovana borbena, vojaška tradicija
kot pa mirovna kultura. Nedvomno gre za zadeve, ki jih je
treba upoštevati in z njimi računati tudi dolgoročno. Nikakor
pa jih ni mogoče podpreti, vsaj v interesu miru ne.
Temelj mirovne kulture je mirovna vzgoja v najširšem
smislu. Del te mirovne vzgoje je tudi poznavanje osnovnih
mirovnih iniciativ, ki se pojavljajo v svetu in zadnje čase tudi
pri nas. Na tem mestu bom skušal pojasniti vsebino pojmov,
257
ki so v zvezi z ugovorom vesti.
O ugovoru vesti (zoper nasilje) govorimo takrat, kadar
vest brani posamezniku:
•	da uporablja nasilje kot način razreševanja problemov;
•	da sodeluje pri načrtovanju in uporabi sredstev za izva-
janje nasilja;
•	da se usposablja za izvajanje nasilja ter;
•	da sodeluje v organizacijah, ki so namenjene izvajanju
nasilja.
Ugovor vesti je lahko popoln (totalen) ali delen (sele-
ktiven). Oseba, ki odklanja vse, kar je v kakršnikoli zvezi s
povzročanjem nasilja sočloveku, se imenuje totalni
oporečnik (nasilju). Delni oporečnik ali samo oporečnik
je tisti, ki odklanja samo nekatere (predvsem skrajne) oblike
nasilja. Mednje spadajo npr. tisti, ki so sicer pripravljeni
služiti vojaški rok in nositi konvencionalno orožje, upirajo pa
se usposabljanju ali kakršnimkoli opravilom v zvezi z
uporabo jedrskega orožja. Mednje spadajo tudi vsi, ki so
pripravljeni odslužiti vojaški rok, vendar nočejo sprejeti
orožja. Oporečniki so tudi znanstveniki, ki nočejo sodelovati
pri razvoju novih orožij in drugih bojnih sredstev in delavci,
ki nočejo delati v panogah in tovarnah, ki proizvajajo orožje.
Alternativna služba je posebna oblika alternative voja-
škemu roku, ki omogoča, da se problematika ugovora vesti
rešuje na human način, hkrati pa se ne krši osnovnega načela
pravne države o enakosti pred zakonom za vse državljane.
Alternativna služba je lahko:
a)	neoborožena služba, to je služenje vojaškega roka v
armadi oziroma v oboroženih silah, vendar brez orožja ali
b)	civilna služba, ki se opravlja izven oboroženih sil (ne pa
nujno tudi izven obrambnega sistema), običajno v
humanitarnih in podobnih ustanovah.
Termin "civilno služenje vojaškega roka", ki se uporablja
pri nas, je neprimeren, medtem ko bi naziv "drugačno
služenje vojaškega roka" pogojno lahko ustrezal neoboroženi
službi, čeprav je za natančno definiranje pojma preširok.
Pravica do ugovora vesti je po vrsti prihajala na površje v
258
političnem življenju posameznih držav, pač glede na to,
koliko so se posamezne družbe demokratizirale (Norveška
1902, Švedska 1902, Avstralija 1903, Velika britanija 1916,
Sovjetska zveza 1919 /do ukinitve 1939/, Finska 1931,
Avstrija 1955, Belgija 1964, Francija 1963, Danska 1980,
NDR 1964, ZRN 1949, Nizozemska 1962, Italija 1972,
Grčija 1977, Španija 1977 itd.) ter omogočile razvoj mirovne
kulture ter organizacij oz. gibanj, ki jo manifestirajo. Sredi
osemdesetih let je prišla na vrsto tudi Jugoslavija, čeprav so
bili nekateri premiki doseženi že prej.
Oporečništvo je pri nas obstajalo že pred vojno, vendar se
je reševalo na podoben način kot danes. Med NOB je bil
odnos do oporečništva sicer zelo različen od enote do enote,
vendar precej bolj strpen kot danes.
Po vojni se je odnos do oporečnikov zaostril, nekaj časa
je bila prav zaradi vztrajanju na pravici človeka do ugovora
vesti prepovedana Krščanska skupnost Jehovih prič. Kljub
včasih zelo drastičnim poskusom prevzgoje so na pravici do
ugovora vesti vztrajali predvsem pripadniki nekaterih verskih
skupnosti, ki so v obrambo navajali izključno verske razloge.
Prišlo je tudi do poskusov, da bi se problem uredil na podlagi
dogovora med temi skupnostmi in armado. Rezultat tega je
bil ukaz generalštaba JLA tretjemu armadnemu območju (št.
265 z dne 28. 10. 1960), do katerega je prišlo po nalogu
vrhovnega komandanta maršala Tita in v katerem je dolo-
čeno, naj se pripadniki verske skupnosti Nazarencev potem,
ko že enkrat odslužijo kazen zaradi zavračanja orožja, ne
kličejo več v vojsko in pred vojaško sodišče. Po nekaterih
podatkih naj bi se ta ukaz še vedno upošteval v posameznih
občinah v AP Vojvodini.
Naša javnost je bila prvič vsaj približno seznanjena s
pravo razsežnostjo problema, ki ga v Jugoslaviji povzroča
zanikanje pravice do ugovora vesti ob primeru procesa proti
Ivanu Cečku, ki je bil zaradi odklanjanja služenja vojske že
tretjič obsojen pred vojaškim sodiščem. Ob tem procesu se je
prav zaradi tega, ker je bil javnosti kolikor toliko na očeh,
pojavilo cel kup vprašanj moralne in tudi pravne narave.
259
Odvetnik Ivana Čečka beograjski advokat Slobodan Perovič
je ob tem primeru opozoril na več nejasnosti, ki se pojavljajo
ob sankcioniranju oporečnikov pri nas. Najprej se postavlja
vprašanje, ali je nekdo, ki je odklonil služenje vojaškega
roka, sploh vojak in ali se ga kljub temu, da je odklonil
vojaški status, lahko sili, da naj sprejme orožje, uniformo in
podobno. Nadalje gre za vprašanje pristojnosti civilnega ozi-
roma vojaškega sodišča. Zelo vprašljiv je tudi predpis, ki je
bil sprejet v začetku sedemdeseth let in ki določa, da se
človeka, ki je odklonil poziv (kar je itak kaznivo dejanje
samo zase), prisilno privede v kasarno. Ta predpis je z ustav-
nega vidika zelo sporen in treba bi bilo sprožiti postopek za
oceno ustavnosti tega predpisa. Njegovo izvajanje namreč
omogoča nič več in nič manj kot to, da se nekoga najprej
prisili v nova kazniva dejanja, nato pa se ga zaradi njih
obsodi. Vprašljiva je tudi praksa, ko se ponekod oporečnike,
ki so bili namesto v vojski dvakrat ali trikrat v zaporu,
razporedi (kljub neusposobljenosti) v rezervno sestavo
oboroženih sil, kjer se jih zopet sili z orožjem in s tem v novo
kaznivo dejanje. Tu že ne gre več za striktno tolmačenje
predpisov, ampak za običajno človeško zlobo. Ta se večkrat
manifestira tudi ob priliki predaje ponovnih pozivov ljudem,
ki so zaradi oporečništva že bili v zaporih. Znani so primeri,
ko so jim na upravnih organih za ljudsko obrambo grozili, naj
svojega oporečništva nikar javno ne razglašajo, ker bodo v
tem primeru deležni še hujše zaporne kazni.
O najnovejših prizadevanjih mirovnikov, ZSMS in drugih
je bilo v zadnjem času veliko napisanega. V začetku tega leta
se je formalno s potrditvijo sklepa, ki ga je Koordinacijski
odbor za SLO in DS pri Konferenci SZDL Jugoslavije
(predseduje mu general JNA Milan Daljevič) predložil pred-
sedstvu te konference končala razprava (za katero so vsi
trdili, da ni razprava, ker razprava o teh vprašanjih ni
sprejemljiva), ki se je pričela na uradno zahtevo ZSMS. V
sklepu je rečeno:
"Usposabljanje za obrambo in služenje vojaškega roka v
JLA je ustavna in zakonska obveznost vseh psihofizično
260
zdravih in sposobnih mladih ljudi. Kakršnekoli izjeme bi
pomenile grobo kršenje ustavne enakosti delovnih ljudi in
občanov, načela socialistične morale in zasnove SLO, ki
določajo, da se morajo vse človeške in materialne zmog-
ljivosti vključiti v obrambo svobode, samostojnosti, oze-
meljske enotnosti in z ustavo določene ureditve SFRJ. Zato
pobudo o uvedbi takoimenovanega civilnega služenja vojaš-
kega roka zavračamo kot nesprejemljivo. Vojaška obveznost
je splošna, ustava in zakoni pa ne dovoljujejo, da bi pri
opravljanju te dolžnosti delali kakršnekoli razlike. V skladu z
odlokom pristojnih organov v federaciji z dne 11. decembra
1985 lahko ljudje, ki so že prestali kazen, ker iz verskih
razlogov niso hoteli prijeti za orožje (jehove priče, adventisti
in nazarenci) pri ponovnem pozivu v JLA opravljajo
dolžnosti, kjer jim ni treba nositi orožje. Ker ta odlok že
uresničujemo, pa je predlog, naj bi ukinili ponovitev kazni za
te vojne obveznike, brezpredmeten. Koordinacijski odbor /in
predsedstvo konference SZDLJ/ meni, da je s tem končana
razprava o teh vprašanjih.
K temu sklepu je treba pripomniti vsaj naslednje:
1.	Predsedstvo "najširše fronte" v Jugoslaviji, kamor naj
bi po tolmačenjih na isti seji spadali tudi mirovniki, je
sprejela točno takšno stališče, kot so ga vseskozi zagovarjali
pripadniki JLA. Če gledamo samo končni rezultat razprave,
potem le ta res ni bila potrebna, saj se stališčem, ki niso bila
enaka armadnim, razen v Sloveniji ni dalo dihati. Postavlja se
vprašanje, ali je zvezna SZDL servis generalštaba, ki naj bi
njegovim političnim odločitvam dajal formo navidezne
demokracije?
2.	Sklicevanje na ustavo in zakon ter načela socialistične
morale so v stališču zamenjala prave argumente. K temu le ta
pripomba, da so v skoraj vseh evropskih državah ob uvedbi
civilne službe pač spremenili določene zakone, ponekod pa
tudi ustavo. Ustavo spreminjamo prav sedaj, torej ni nobenih
razlogov, da ne bi vanjo zapisali še pravice do ugovora vesti.
Kaj pa si pod socialistično moralo predstavljajo uniformirani
politiki, pa raje ne bi govorili. Lahko preberemo
261
Jaruzelskega, ki je svoje poglede nanjo razložil teoretično in
praktično, saj je ob prihodu na oblast z vojaškim udarom
skupaj z drugimi svoboščinami ukinil tudi civilno službo, ki
je na Poljskem obstajala od leta 1979 pa do generalovega
oktroiranja.
3.	V pobudi, ki je bila v razpravi, ni nihče predlagal, naj
se oporečnike enostavno oprosti vojaškega roka ter se jih tako
postavi v priviligiran položaj. Nasprotno. Prav zaradi načela
enakosti pred zakonom je predlagana civilna služba, ki za
posameznika gledano z običajnimi merili predstavlja hujšo
obremenitev kot pa vojaški rok. Povsod po svetu, kjer
priznavajo pravico do ugovora vesti, so v institut alternativne
službe vgradili varovalne mehanizme, ki preprečujejo, da bi
se z ugovorom vesti špekuliralo. Posebne komisije, v katerih
so ponavadi predstavniki mladinskih organizacij, armade,
oporečnikov itd. preverjajo dejstva, ki jih v svojih prošnjah za
civilno službo navajajo naborniki. Spekulacije so običajno
bolj poredke kot pa so danes pri nas z zdravniškimi potrdili, s
katerimi so iz zdravstvenih razlogov oproščeni vojaškega
roka celo nekateri profesionalni športniki. Alternativna služba
je običajno časovno daljša in fizično prav tako, umsko pa še
bolj naporna od vojaškega roka, kar takoj drastično zmanjša
število tistih, ki bi se hoteli izogniti vojaškemu roku iz
osebnih koristi.
4.	Odlok "pristojnih organov" v federaciji rešuje zelo
malo ali nič. Oporečnike bomo še vedno vlačili po ječah,
hkrati pa organizirali draga mednarodna srečanja in na
govornicah solili pamet drugim s parolami o miru,
prijateljstvu in mednarodnemu sodelovanju. Ta varianta je
popolnoma sprejemljiva za večino oporečnikov, saj
odklanjajo tudi uniformo in vojaščino sploh. Ti bodo seveda
spet deležni ponavljajočih se kazni ob zgražanju celotne
napredne svetovne javnosti. Predlog za ukinitev ponavljajočih
se kazni tako še zdaleč ni brezpredmeten, le nekdo nam skuša
vsem skupaj natrositi pesek v oči.
5.	Pravica do ugovora vesti prav gotovo ne krši tistega
načela koncepta SLO in DS, ki pravi, daje treba vse človeške
262
in materialne zmogljivosti vključiti v obrambo. Ogromno
kadrov, ki ne potrebujejo nobenega orožja, danes predstavlja
nezamenljiv del moštva vsakega obrambnega sektorja. V
moderni vojni na Evropskih tleh ne bo ne zaledja ne fronte.
Drugi so to že zdavnaj spoznali. Mi kot drugod tudi tu
capljamo zadaj. Poleg tega je KO za SLO in DS konference
SZDLJ kot oviro za uvedbo civilne službe navajal tudi
razloge, ki naj bi preprečevali, da bi taka oblika alternativne
službe obstajala izven sistema SLO in DS (nedeljivost
oboroženega in neoboroženega boja, enotnost obrambnega
sistem itd.). Ti ugovori pa ne držijo, kajti civilno službo je
možno organizirati tudi znotraj sistema SLO in DS, kar
prakticirajo tudi ostale, predvsem nevtralne evropske države.
Tudi Avstrija ima enoten sistem Ljudske obrambe, ki pa je
funkcionalno razdeljen na vojaški in civilni sektor. Civilna
služba je tam v pristojnosti ministrstva za civilno obrambo, ki
je sestavni del enotnega sistema ljudske obrambe. V našem
primeru bi lahko civilna služba predstavljala usposabljanje za
opravila, ki pridejo v poštev v enotah Civilne zaščite,
izvajala pa bi se v institucijah, ki profesionalno že v miru
izvajajo določene ukrepe, ki jih prištevamo k ukrepom civilne
zaščite, npr. v bolnišnicah, poklicnih gasilskih enotah, pri
vzdrževanju zaklonišč itd. S tem bi rešili dva problema in
sicer tako problem oporečništva kot tudi problem v mnogih
primerih pomanjklive usposobljenosti pripadnikov civilne
zaščite.
Očitno je šlo v razpravi okrog pobude za civilno službo
za dialog gluhih, kot bi temu dejal Matevž Krivic. Lahko si
še tako ponavljal argumente, pobuda je bila formalno v SZDL
zavrnjena z istimi besedami, kot so jih z njo v zvezi generali
in admirali uporabljali že od samega začetka.
II. Eksperiment ob razpravi o civilni službi
Vsaka oblast, ki se razglaša za napredno in demokratično,
mora dopuščati vsaj dvoje:
•	možnost, da je zmotljiva;
•	legalno opozicijo, ki edina lahko zagotavlja, da njena
263
zmotljivost podleže odgovornosti.
Legalna opozicija ni enostavno oznaka za politično
stranko v opoziciji. To je lahko tudi družbena sila, ki ni
idejno enoznačna, vendar je organizirana, ima svoje mesto v
političnem sistemu ter dovolj politične moči, da opravlja
pozitivno opozicijsko funkcijo v političnem življenju.
Dovolj bi bilo, da bi ta opozicija zagotavljala legalnost-
legitimnost določenih pravil igre, ki bi tudi dejansko terjala
odgovornost od političnih in državnih funkcionarjev, vlade in
drugih organov. Za naše razmere bi bil že ogromen napredek,
če bi za zgrešene odločitve odgovarjala garnitura, ki je na
oblasti, ne da bi ob tem zamenjali tudi stranko, iz katere
izhaja. Prvi pogoj za to so neposredne volitve na vseh
nivojih, nato pa črtanje kriterija, ki določa, da morajo biti
kandidati za družbene funkcije člani ZK, pa še vrnitev
dejanske zakonodajne in nadzorne oblasti skupščinam s
stalnimi poslanci itd. V takšnih pogojih bi praksa sama poka-
zala, ali sedanji enopartijski sistem ustreza duhu časa ali ne.
Če je oblast v položaju, da mora dopuščati možnost, da je
zmotljiva in ko mora za to zmotljivost tudi odgovarjati,
potem ne more nestrpno in brez argumentov zavračati ni-
kakršnih pobud in občanskih iniciativ, ne glede na to, kje se
pojavijo. Misliti mora dolgoročno. Če se čez čas pokaže, da
so bile iniciative upravičene in da je bila z njihovim neupo-
števanjem storjena družbena škoda, potem oblast odgovarja.
Vlada pade. Minister odstopi. Niti čakajo ne, da bi jih skup-
ščina odpoklicala, saj bi bilo to za njih še bolj neugodno.
Če pa nosilci politične oblasti trmasto vztrajajo na svoji
nezmotljivosti ter zgodovinski determiniranosti in če to celo
pišejo kot najvišji princip v zakonodajne akte, potem to nujno
vodi v konflikt med oblastjo ter vsemi ustvarjalnimi poten-
ciali družbe, ki že s tem, da kot ustvarjalci obstajajo, negirajo
vsak družbeni determinizem, še posebej pa vnaprejšnjo dolo-
čenost pravice do vladanja ne glede na sposobnosti. Vsi
enopartijski sistemi povsod po svetu imajo največje težave
prav z produktivnostjo, inovatorstvom, motivacijo. Vrtijo se v
začaranem krogu. Brez kreativnega duha ni mogoče napre-
264
dovati, niti obstati kot omikana družba, toda ta kreativni duh
po drugi strani spodjeda samozvano oblast samo. Oblast si
svoj vladajoči položaj ohranja na tri načine:
•	Ciklično sprošča in spet zaostruje politiko do kreativnosti
svojih podložnikov;
•	Vsako novo idejo nekajkrat prefiltrira, preveri in pretehta,
preden ji prižge zeleno luč (oziroma jo zavrne). Zato
vztraja na tem, da vse poteka znotraj sistema, ki ga
obvladuje, saj le tako lahko nadzoruje pretok idej.
•	Kreativnost v družbi in njene nosilce skuša umetno
razdeliti na produktivne in zajedalske. Med prve običajno
prišteva tehnično, med druge pa družboslovno inteli-
genco.
Vsi trije načini v medsebojnih kombinacijah, ob posredni
ali neposredni pomoči organov represije so se zaenkrat
izkazali za zelo uspešne. Prav verjetno pa je, da takšno stanje
ne more trajati v nedogled, saj se iz zgodovine učijo tudi
podložniki in ne le gospodarji.
Nove ideje in iniciative so se začele tako porajati vse bolj
na obrobju ali celo izven začrtanih "sistemskih poti", v
okoljih, v katerih kontrola iz takšnih ali drugačnih razlogov ni
vseobsegajoča in vseomejujoča. In to se dogaja tako v tehniki
kot v družboslovju.Umetna delitev, ki jo poskuša postavljati
oblast, poka pod zahtevo časa. Če zakoračimo v konkreten
prostor in čas, ki mu pravimo Jugoslavija danes, potem lahko
nove ideje in pobude opredelimo bolj podrobno.
Iniciative, ki zadevajo stanje v družbenih odnosih in ki so
se pojavile v zadnjih letih (proti smrtni kazni, za ukinitev
verbalnega delikta, za priznavanje ugovora vesti in uvedbo
civilne službe, za neposredne volitve, za vsestransko nacio-
nalno enakopravnost, proti izvozu orožja, za referendum o
jedrskih elektrarnah itd.) ter tiste, ki zadevajo osnovno pro-
dukcijo neposredno (samozaposlovanje, ustanavljanje majh-
nih produkcijskih enot) ali oboje neposredno združujejo
(sklop ekoloških iniciativ), imajo en skupen predznak. Niso
se porodile tam, kjer bi se po "sistemski" logiki morale. Niso
jih sproducirali ljudje in organi, ki so plačani in postavljeni za
265
oblikovanje novih rešitev v državni in politični upravi. Se
več. Z izjemo dveh ali treh primerov so se ti organi angažirali
predvsem pri iskanju načina in poti, kako bi te pobude kar
najbolj grobo zavrnili. Situacija, ki stoji povsem na glavi v
primerjavi z nekim "normalnim" stanjem, ki naj bi vladalo v
pravno urejeni sodobni državi.
Vse skupaj je postalo še posebej jasno po iniciativi za
razpravo o ugovoru vesti in civilni službi. 2e vseskozi, odkar
mediji poročajo o tej iniciativi, si forumi podajajo žogico o
tem, kdo je pobudo sploh sprožil. Cilj tega vrtanja je seveda
poskus, da bi pobudi vzeli legitimnost, češ da se ni pojavila
znotraj sistema. Povsem normalno in najbolj naravno je, da se
je pobuda pojavila znotraj mirovnih skupin oz. mirovnega gi-
banja, ne glede na to, da si oblast sama pri sebi še ni na
jasnem, ali so alternativna gibanja znotraj ali zunaj sistema.
Dejstvo je, da obstajajo, se krepijo in delujejo. Ali delujejo
zunaj ali znotraj, pa je odvisno od oblasti same in ne od
gibanj.
Iniciativo za priznavanje ugovora vesti je podprl sloven-
ski mladinski kongres, deloma tudi zvezni, vrsta uglednih
posameznikov v celi Jugoslaviji in vsa napredna Evropska
javnost. V anketi o slovenskem javnem mnenju se je kar
44,9% vprašanih izjasnilo ne le za razpravo o, temveč kar za
uvedbo civilne službe. Pobuda je bila zelo dober indikator,
saj se je ob njej nazorno pokazalo, do kod se je demokra-
tizacija v posameznem okolju prebila. Deležna je bila raz-
ličnih ocen, od vsestranske podpore preko poskusov argu-
mentiranega zavračanja pa do grobih napadov z najvišjih
mest in ob uporabi prostaških političnih etiket. Seveda lahko
ocenjujemo predvsem odnos forumov in medijev do pobude
za priznavanje ugovora vesti, saj razen v Sloveniji ni bilo
raziskav javnega mnenja ali celo referenduma o teh vpra-
šanjih. Da pa po drugih okoljih mnenja o tem niso tako eno-
značno odklonilna, so dokazali beograjski mladinci, ki so do
pobude zavzeli neodvisno stališče glede na forume drugih
DPO v svojem okolju.
Razprava je pokazala, da je Jugoslavija v celoti še na
266
začetni stopnički v razvito demokracijo. Le-ta se namreč ne
meri samo po tem, ali se vlada po večinski volji ljudstva,
temveč tudi po tem, ali je večina sposobna in pripravljena
zagotoviti takšne pogoje življenja, v katerih bo lahko tudi
manjšina svobodno izražala svoje ideje in še več, ali je
sposobna položaj manjšine urejati tako, da ta živi v skladu s
svojimi načeli, ne da bi zaradi tega prihajala v konflikt s
pravnimi in etičnimi normami večine. Pri priznanju pravice
do ugovora vesti gre prav za vprašanje odnosa do manjšine.
Ali smo pripravljeni relativno zelo majhnemu številu tistih, ki
zaradi resnega ugovora vesti nočejo imeti nobene zveze z
orožjem in oboroženimi silami priznati pravico, da živijo v
skladu s svojimi načeli ter hkrati zaradi načela enakosti pred
zakonom za vse državljane njihov status urediti tako (z
uvedbo civilne službe), da zaradi te pravice do ugovora vesti
ne bodo ne priviligirani ne zapostavljeni.
Tukaj lahko konkretiziramo tezo iz začetka tega pglavja,
v kateri piše, da mora oblast, ki hoče biti demokratična, pri
vladanju vseskozi dopuščati tudi možnost, da je zmotljiva. V
zvezi z vprašanjem vojne in miru jo k temu sili tudi splošna
nevarnost jedrske katastrofe, ki je do neke mere že razčistila
na prvi pogled nelogično, toda danes temeljno dilemo celega
sveta: "Ali do miru z vse več ali vse manj orožja?" Danes
mora vsaka oblast oziroma njeni nosilci, če nočejo v skrajni
varianti pristati tudi na svoje lastno uničenje, v nekem smislu
preseči ideološke atribute, ki jo vzpostavljajo. Politična oblast
težko pristane npr. na pravico do priznavanja ugovora vesti,
saj se konec koncev legitimira tudi z vojno in oboroženo silo.
Vse nacionalne zgodovine vsebujejo vojno in vsaj majčkeno
vojaško zmago, pa če je časovno še tako oddaljena. Marsi-
katera politična stranka oblasti ni dobila na volitvah, temveč
v vojni. Spominjanje na vojno, praznovanje obletnic, častne
čete ob sprejemu tujih državnikov, parade, priprave na vojno
in podobno služijo oblastem za potrjevanje svojega izvora,
zato je vojna (predvsem kot možnost) za vsako politično
oblast nujna ne samo za discipliniranje državljanov preko
takšnih in drugačnih inštrumentov (najučinkovitejši je splošna
267
vojaška obveznost), temveč tudi za dokazovanje lastne
potrebnosti. Priznavanje pravice do ugovora vesti in mirovnih
iniciativ od spodaj sploh je torej poleg rezultata demokra-
tičnih načinov odločanja v pol. sistemu tudi izraz prosvet-
ljenosti oblasti, ki vsaj dopušča možnost, da je trajni mir in
varnost možno doseči tudi tako, da se zmanjšuje število
vojaštva, da se otrok in mladine v šoli ne uči sovražiti in
ubijati, da se armada ne prikazuje kot splošno dobro, temveč
kot nujno zlo, kar objektivno je itd.
S tem v zvezi lahko ugovor vesti obravnavamo z dveh
vidikov. Najprej gre za občečloveški vidik, s katerega pred-
stavlja ugovor vesti temeljno možnost za preseganje največje
nevarnosti, ki grozi človeštvu, to je samouničenja. Drugi
vidik je pogoj prvemu in se nanaša na pravico posameznika,
da se odloča po svoji vesti ter na razsodnost skupnosti, v
kateri posameznik živi, da mu to pravico prizna. Priznamo ali
ne, mir se prične graditi doma, z mirovno vzgojo ljudi, s
priznavanjem pravice do ugovora vesti, z zmanjševanjem
izdatkov za vojaške namene, prenehanjem jedrskih poskusov,
krajšanjem vojaškega roka in demokratizacijo družbenih
odnosov. Vse to pa je potem lahko resnična osnova miro-
ljubni zunanji politiki, nevmešavanju, prizadevanjem za
razorožitev itd. Brez notranje osnove pa so zunanjepolitične
pobude samo manevri državnih oblasti, ki jim nihče ne
naseda.
Pravica do ugovora vesti zavzema posebno mesto med
temeljnimi osnovami za mir na svetu. S tem, ko je družba
priznala posamezniku pravico do ugovora vesti, je storila prvi
resnični korak k trajnemu miru, ki ni le čas brez vojne in
množičnega ubijanja, temveč tudi čas brez nenehne nevar-
nosti in seveda tudi čas, ko se na vojno ni treba pripravljati
niti usposabljati za uporabo orožja. Ce pravica do ugovora
vesti ni priznana, to ne pomeni samo, da družba ne dopušča
osebne svobode svojim članom na tisti točki, ki je za vsakega
posameznika najvažnejša za skladno življenje, temveč tudi to,
da s tem preprečuje ostalim državam, da bolj liberalizirajo že
priznano pravico do ugovora vesti, kajti medsebojno
268
ogrožanje med državami je vedno izgovor za zaostrovanje
politike do oporečnikov.
III. Storjen je bil šele prvi korak
V Jugoslaviji smo verjetno v vseh ozirih res še daleč za
Norveško, kjer oblasti same vsem nabornikom pred vpokli-
cem posredujejo informacije o njihovih pravicah v zvezi z
ugovorom vesti ter jim celo svetujejo, naj ne gredo v vojsko,
če to ni v skladu z njihovim prepričanjem. Nedvomno pa
kljub vsemu tudi pri nas obstajajo pogoji za bolj humano
obravnavanje oporečništva, saj je cela vrsta načinov, ki so za
obe strani bolj sprejemljivi kot pa drastične in ponavljajoče
zaporne kazni. V nekaterih vzhodnih državah, na Madžar-
skem in celo v nekaterih predelih SZ, kjer živijo pripadniki
verskih skupnosti, ki odklanjajo nasilje, lokalne oblasti
(recimo občinske) enostavno ne izdajajo pozivov za ponovno
služenje vojaškega roka oporečnikom, ki so svoje prepričanje
javno izrazili ali ki so enkrat že bili v zaporu zaradi opore-
čništva. Kot smo lahko brali pred kratkim (Delo, 20.1.1987),
celo na Poljskem, kjer imajo vojaško oblast, kljub formalnim
oviram poznajo tako neoboroženo kot tudi pravo civilno
službo.
Sklicevanje na klasike marksizma in posebno na Lenina,
ki je v vseh vprašanjih, ki se kakorkoli tičejo vojaških zadev
pri nas, skoraj obvezno, je tokrat v "argumentaciji", s katero
je armada zavrnila predlog za priznavanje ugovora vesti,
povsem izostalo. Se več. Generali so se skrbno izogibali
kakršnimkoli primerjavam, ki bi posegale malo dlje v zgo-
dovino. Celo NOB so izpuščali. To pa je povsem razumljivo,
če vemo, da je npr. Lenin že 4. januarja 1919, v jeku
državljanske vojne v Rusiji podpisal dekret Sveta ljudskih
komisarjev, s katerim je bil priznan ugovor vesti na verski
podlagi. Dekret je veljal do leta 1930, ko ga je Stalin nehal
izvajati, leta 1939 pa so ga tudi formalno razveljavili. Tudi
primer NOB je lahko generalom neprijeten, saj še danes
živijo oporečniki, predvsem pripadniki Nazarenske verske
skupnosti, ki nosijo iz vojnih časov najvišja odlikovanja za
269
hrabrost, kljub temu, da nikoli niso prijeli puške v roke.
Priznanje oporečništva ni nikoli v zgodovini enostavno
padlo iz neba. Vedno je šlo za pridobitev, ki jo je mirovno
osveščeni del civilne družbe izsilil od oblasti. Ilustrativni
primer je upornost Francoza Louisa Lecoin-a, ki je bil zaradi
oporečništva 12 let v zaporu in ki je leta 1962 z gladovno
stavko izsilil od generala De Gaulle-a obljubo, da bo
parlamentu predložil predlog za humano rešitev problema
oporečništva. Tudi v Jugoslaviji bo treba narediti še mnogo,
mnogo več, preden bodo nazadnjaške sile popustile pred
pritiskom javnosti in pristale na humano rešitev problema
oporečništva. Predvsem se bo morala okrepiti mirovna vzgoja
in na podlagi tega dvigniti splošna mirovna kultura, kar pa je
vse povezano z učinkovitejšim delovanjem mirovnega
gibanja, ki se mora predvsem bolje organizirati.
Ne glede na vse pa je bil z dosedanjo razpravo led prebit
in nihče ga z nobenim orožjem več ne more zakrpati. Vsaj
nekaj sto tisoč ljudi v Jugoslaviji danes vsaj približno ve, kaj
je to ugovor vesti, kaj civilna služba, pred dvema letoma je
problem poznala (poleg oporečnikov, ki so neposredno
prizadeti) le peščica mirovnikov. Dolgoročno gledano je
razprava dala zelo pozitiven rezultat, poleg tega pa sklep
SZDL le-te seveda ne bo ustavil, saj je tudi začel ni. Lahko je
zaključiti "javno razpravo", ki jo forum pošlje v bazo, da bi
dal vnaprej pripravljenim stališčem demokratični sijaj.
Nemogoče pa je utišati iniciativo, ki je zrasla od spodaj. Če
ne znotraj, bo pač potekala zunaj "sistema". Toliko slabše za
"sistem". Tisti, ki v krizni situaciji ne zna ali noče videti idej
in iniciativ, ki so napredne, je neizbrisno obsojen na propad.
Mogoče ne jutri, kmalu pa prav gotovo.
Viri in literatura, ki ni neposredno citirana:
1.	Conscientious objection to Military service in Europe, Evropski parlament,
Komite za pravne zadeve, Strasbourg, maj 1984
2.	European convention on: "Conscientious objection and the affirmation of
conscience in Europe", Strasbourg, junij 1986
270
3.	Symposium on Conscientious objection, Final report, Strasbourg, oktober
1984
4.	Conscientious objection to military sevice as a human right, Evropski
parlament, Evropski mladinski center, Strasbourg, oktober 1984
5.	Evropska skupnost, Evropski parlament: Report of the Legal Affairs
Commitee on conscietious objection, avgust 1982
6.	Question of conscientious objection to military service, United nations,
Economic and social council, Commision on human rights, New York, junij
1983
271
Ugovor vesti
v Jugoslaviji
Predavanje na "Mirovni univerzi", Filozofska fakulteta,
Ljubljana, 1. 4. 1987.
Prva tema Mirovne univerze, ki se je pričela 25. marca
1987 na Filozofski fakulteti, je obravnavala Zgodovino
pacifizma nasploh. Vsebina tokratnega razgovora je ugovor
vesti v Jugoslaviji. Za vse tiste, ki se prvič pobliže srečujete z
ugovorom vesti, pa naj najprej navedem nekaj razlag splošnih
pojmov, ki jih bom uporabljal v svojem uvodu.
V okviru prve teme je bilo rečeno, da je ugovor vesti
neposredna manifestacija pacifistične misli. Ugovor je pred-
vsem stvar vsakega posameznika. Pod pojmom ugovor vesti
ne mislimo samo na "odklanjanje služenja vojaščine iz notra-
njih razlogov". Ta pojem ima mnogo širši pomen.
O ugovoru vesti govorimo, kadar le-ta brani posamezniku:
•	da uporablja nasilje kot način razreševanja problemov;
•	da sodeluje pri načrtovanju in proizvodnji sredstev, ki so
namenjena za izvajanje nasilja;
•	da se usposablja za izvajanje nasilja ter;
•	da sodeluje v organizacijah, ki so namenjene izvajanju
nasilja;
•	da uporablja sredstva (orožje), ki so namenjena izvajanju
nasilja.
Kadar govorimo o ugovoru vesti, si pod tem pojmom
torej razlagamo ugovor vesti nasilju (nasploh).
273
Ugovor vesti je lahko popoln (totalen) ali delen
(selektiven). Oseba, ki odklanja vse, kar je v kakršnikoli
zvezi s povzročanjem nasilja sočloveku, se imenuje totalni
oporečnik (nasilju). Delni oporečnik ali samo oporečnik
je tisti, ki odklanja samo nekatere (predvsem skrajne) oblike
nasilja. Mednje spadajo npr. tisti, ki so sicer pripravljeni
služiti vojaški rok in nositi konvencionalno orožje, upirajo pa
se usposabljanju ali kakršnimkoli opravilom v zvezi z upo-
rabo jedrskega orožja. Mednje spadajo tudi vsi, ki so
pripravljeni odslužiti vojaški rok, vendar nočejo sprejeti
orožja. Oporečniki so tudi znanstveniki, ki nočejo sodelovati
pri razvoju novih orožij in drugih bojnih sredstev in delavci,
ki nočejo delati v panogah in tovarnah, ki proizvajajo orožje.
Verjetno sam termin oporečnik ni najbolj ustrezen, a je že
tako uveljavljen, da ga nima smisla spreminjati. Bolj bi us-
trezal izraz "mirovnik", ki pa se je tudi uveljavil za ozna-
čevanje posameznika, ki kakorkoli sodeluje v mirovnih
aktivnostih, ne glede na to, kakšna je njegova "osebna drža".
Alternativna služba je posebna oblika alternative vo-
jaškemu roku, ki omogoča, da se problematika ugovora vesti
rešuje na human način, hkrati pa se ne krši osnovnega načela
pravne države o enakosti pred zakonom za vse državljane.
Alternativna služba je lahko:
a)	neoborožena služba, to je služenje vojaškega roka v
armadi oziroma v oboroženih silah, vendar brez orožja ali
b)	civilna služba, ki se opravlja izven oboroženih sil (ne pa
nujno tudi izven obrambnega sistema), običajno v
humanitarnih in podobnih ustanovah.
Termin "civilno služenje vojaškega roka", ki se uporablja
pri nas, je neprimeren, medtem ko bi naziv "drugačno
služenje vojaškega roka" pogojno lahko ustrezal neoboroženi
službi, čeprav je za natančno definiranje pojma preširok.
Ugovor vesti in ostali pojmi, ki so se pojavili z njim v
zvezi, so v našem prostoru malo znani (kar zelo nazorno kaže
na stopnjo razvitosti mirovne in politične kulture sploh) in
zaradi tega mnogokrat tudi napačno razlagani in uporabljeni.
Priznanje oporečništva ni nikoli v zgodovini enostavno
274
padlo iz neba. Vedno je šlo za pridobitev, ki jo je mirovno
osveščeni del civilne družbe izsilil od oblasti. Ilustrativni
primer je upornost Francoza Louisa Lecoin-a, ki je bil zaradi
oporečništva 12 let v zaporu in ki je leta 1962 z gladovno
stavko izsilil od generala De Gaulle-a obljubo, da bo parla-
mentu predložil predlog za humano rešitev problema opo-
rečništva.
V Jugoslaviji je oporečništvo obstajalo že pred vojno,
vendar se je reševalo na podoben način kot danes. Med NOB
so znani primeri, ko so se tudi delni oporečniki vključevali v
partizanske enote ter sodelovali pri najbolj nevarnih akcijah,
npr. pri reševanju ranjencev z bojišča. Odnos do oporečništva
med NOB je bil sicer zelo različen od enote do enote, vendar
precej bolj strpen kot dandanes.
Po vojni se je odnos do oporečnikov zaostril, nekaj časa
je bila prav zaradi vztrajanju na pravici človeka do ugovora
vesti prepovedana Krščanska skupnost Jehovih prič. Kljub
včasih zelo drastičnim poskusom prevzgoje so na pravici do
ugovora vesti vztrajali predvsem pripadniki nekaterih verskih
skupnosti, ki so v obrambo navajali izključno verske razloge.
Prišlo je tudi do poskusov, da bi se problem uredil na podlagi
dogovora med temi skupnostmi in armado. Rezultat tega je
bil ukaz generalštaba JLA tretjemu armadnemu območju (št.
265 z dne 28. 10. 1960), do katerega je prišlo po nalogu
vrhovnega komandanta maršala Tita in v katerem je dolo-
čeno, naj se pripadniki verske skupnosti Nazarencev potem,
ko že enkrat odslužijo kazen zaradi zavračanja orožja, ne
kličejo več v vojsko in pred vojaško sodišče. Po nekaterih
podatkih naj bi se ta ukaz še vedno upošteval v posameznih
občinah v AP Vojvodini.
Naša javnost je bila prvič vsaj približno seznanjena s
pravo razsežnostjo problema, ki ga v Jugoslaviji povzroča
zanikanje pravice do ugovora vesti ob primeru procesa proti
Ivanu Cečku, ki je bil zaradi odklanjanja služenja vojske že
tretjič obsojen pred vojaškim sodiščem. Ob tem procesu se je
prav zaradi tega, ker je bil javnosti kolikor toliko na očeh,
pojavilo cel kup vprašanj moralne in tudi pravne narave.
275
Odvetnik Ivana Čečka beograjski advokat Slobodan Perovič
je ob tem primeru opozoril na več nejasnosti, ki se pojavljajo
ob sankcioniranju oporečnikov pri nas. Najprej se postavlja
vprašanje, ali je nekdo, ki je odklonil služenje vojaškega
roka, sploh vojak in ali se ga kljub temu, da je odklonil
vojaški status, lahko sili, da naj sprejme orožje, uniformo in
podobno. Nadalje gre za vprašanje pristojnosti civilnega
oziroma vojaškega sodišča. Zelo vprašljiv je tudi predpis, ki
je bil sprejet v začetku sedemdeseth let in ki določa, da se
človeka, ki je odklonil poziv (kar je itak kaznivo dejanje
samo zase), prisilno privede v kasarno. Ta predpis je z
ustavnega vidika zelo sporen in treba bi bilo sprožiti postopek
za oceno ustavnosti tega predpisa. Njegovo izvajanje namreč
omogoča nič več in nič manj kot to, da se nekoga najprej
prisili v nova kazniva dejanja, nato pa se ga zaradi njih
obsodi. Vprašljiva je tudi praksa, ko se ponekod oporečnike,
ki so bili namesto v vojski dvakrat ali trikrat v zaporu, raz-
poredi (kljub neusposobljenosti) v rezervno sestavo obo-
roženih sil, kjer se jih zopet sili z orožjem in s tem v novo
kaznivo dejanje. Tu že ne gre več za striktno tolmačenje
predpisov, ampak za običajno človeško zlobo. Ta se večkrat
manifestira tudi ob priliki predaje ponovnih pozivov ljudem,
ki so zaradi oporečništva že bili v zaporih. Znani so primeri,
ko so jim na upravnih organih za ljudsko obrambo grozili, naj
svojega oporečništva nikar javno ne razglašajo, ker bodo v
tem primeru deležni še hujše zaporne kazni.
S formalno potrditvijo sklepa, ki ga je Koordinacijski
odbor za SLO in DS pri Konferenci SZDL Jugoslavije
(predseduje mu general JLA Milan Daljevič) 15. januarja
1987 predložil predsedstvu te konference, naj bi se formalno
končala neformalna razprava (za katero so vsi trdili, da ni
razprava, ker razprava o teh vprašanjih ni sprejemljiva), ki se
je pričela po iniciativi mirovnikov na mladinskem kongresu v
Krškem in na uradno zahtevo ZSMS.
V sklepu je rečeno:
"Usposabljanje za obrambo in služenje vojaškega roka v
JLA je ustavna in zakonska obveznost vseh psihofizično
276
zdravih in sposobnih mladih ljudi. Kakršnekoli izjeme bi
pomenile grobo kršenje ustavne enakosti delovnih ljudi in
občanov, načela socialistične morale in zasnove SLO, ki
določajo, da se morajo vse človeške in materialne zmog-
ljivosti vključiti v obrambo svobode, samostojnosti, ozemelj-
ske enotnosti in z ustavo določene ureditve SFRJ. Zato
pobudo o uvedbi takoimenovanega civilnega služenja vojaš-
kega roka zavračamo kot nesprejemljivo. Vojaška obveznost
je splošna, ustava in zakoni pa ne dovoljujejo, da bi pri
opravljanju te dolžnosti delali kakršnekoli razlike. V skladu z
odlokom pristojnih organov v federaciji z dne 11. decembra
1985 lahko ljudje, ki so že prestali kazen, ker iz verskih
razlogov niso hoteli prijeti za orožje (jehove priče, adventisti
in nazarenci) pri ponovnem pozivu v JLA opravljajo dolž-
nosti, kjer jim ni treba nositi orožje. Ker ta odlok že uresni-
čujemo, pa je predlog, naj bi ukinili ponovitev kazni za te
vojne obveznike, brezpredmeten. Koordinacijski odbor /in
predsedstvo konference SZDLJ/ meni, da je s tem končana
razprava o teh vprašanjih." (Delo, 16.1.1987)
K temu sklepu smo glede na to, da so bile naše mirovne
skupine iniciator pobude za razpravo o pravici do ugovora
vesti, zapisali več pripomb, ki so bile objavljene tudi v
sredstvih javnega obveščanja pod naslovom "Upoštevati sklep
predsedstva SZDLJ? - Ne, Hvala." V njih smo opozorili
predvsem na naslednje:
1. Predsedstvo "najširše fronte" v Jugoslaviji, kamor naj
bi po tolmačenjih na isti seji spadali tudi mirovniki, je
sprejelo točno takšno stališče, kot so ga vseskozi zagovarjali
pripadniki JLA. Zadnji dogodki v zvezi z razpravo o ugovoru
vesti kažejo, da pri nas nismo navajeni razpravljati o res
novih stvareh, saj se do konca ni vedelo, kateri organ je
pristojen, da da končno besedo o uradnem predlogu ZSMS.
Vsekakor bi to morala biti zvezna skupščina in njeni organi,
saj so bile predlagane rešitve problemov, do katerih lahko
pridemo samo s spremembo ustrezne zakonodaje, ne pa
političnih stališč. Kot piše v poročilu z iste seje, partija ni
zavzela svojega stališča do pobude o civilni službi. Je pa
277
kljub temu, da naj bi bila razprava o tem končana,
predsedstvo CK ZKJ nekaj tednov kasneje razpravljalo o
pobudi in zavzelo so nje negativno stališče, spet z isto
argumentacijo, kot so jo sproducirali generali.
2.	Sklicevanje na ustavo in zakon ter načela socialistične
morale so v stališču zamenjala prave argumente. K temu le ta
pripomba, da so v skoraj vseh evropskih državah ob uvedbi
civilne službe pač spremenili določene zakone, ponekod pa
tudi ustavo. Svojevrstna nedoraslost je predlog za spremembo
ustave označiti kot "protiustaven" in ga s tem "argumentom"
zavreči. Ustavo spreminjamo prav sedaj, torej ni nobenih
razlogov, da ne bi vanjo zapisali še pravice do ugovora vesti.
Kaj pa si pod socialistično moralo predstavljajo uniformirani
politiki, pa raje ne bi govorili. Lahko beremo govore
Jaruzelskega, ki je svoje poglede na socialistično moralo
razložil teoretično in praktično, ko je ob prihodu na oblast z
vojaškim udarom skupaj z drugimi svoboščinami ukinil tudi
civilno službo, kije na Poljskem obstajala od leta 1979 pa do
generalovega oktroiranja. Pa celo tam jo prav v tem času spet
uvajajo.
3.	V pobudi, ki je bila v razpravi, ni nihče predlagal, naj
se oporečnike enostavno oprosti vojaškega roka ter se jih tako
postavi v privilegiran položaj. Nasprotno. Prav zaradi načela
enakosti pred zakonom je predlagana civilna služba, ki
ponavadi za posameznika, gledano z običajnimi merili,
predstavlja fizično hujšo obremenitev kot pa vojaški rok.
4.	Odlok "pristojnih organov" v federaciji rešuje zelo
malo ali nič. Oporečnike bomo še vedno vlačili po ječah,
hkrati pa organizirali draga mednarodna srečanja in na go-
vornicah solili pamet drugim s parolami o miru, prijateljstvu
in mednarodnemu sodelovanju. Možnost neoborožene službe
po enkratni prestani kazni je popolnoma nesprejemljiva za
večino oporečnikov, saj odklanjajo tudi uniformo in vojašči-
no sploh. Ti bodo seveda spet deležni ponavljajočih se kazni
ob zgražanju celotne napredne svetovne javnosti. Predlog za
ukinitev ponavljajočih se kazni tako še zdaleč ni
brezpredmeten. Po podatku JLA naj bi bilo v zadnjih 15. letih
278
v Jugoslaviji zaprtih le okoli 150 oporečnikov. Ta številka
zavaja iz več razlogov. Najprej zato, ker po vseh naših izra-
čunih ne drži. Samo zadnja leta in samo v Sloveniji je znano
toliko primerov zapornih kazni za oporečnike, da se račun za
Jugoslavijo enostavno ne izzide pri 150, posebno če vemo, da
so verske skupnosti, iz katerih je največ oporečnikov, mnogo
številčnejše v drugih delih Jugoslavije kot pa v Sloveniji. Tu
je treba upoštevati tudi oporečnike, ki so pred pozivom
emigrirali, nadalje tiste, ki so se izognili vojaščine na druga-
čne načine, pa seveda tiste, ki so iz strahu pred kaznijo sicer
sprejeli orožje, vendar so potem zaradi osebne razdvojenosti
napravili samomor. Številka pa seveda ni pomembna.
Pomembno je, da vse več ljudi spoznava, da je pravica do
ugovora vesti temeljna človekova pravica in hkrati pot, po
kateri lahko človeštvo doseže trajni mir.
5. Pravica do ugovora vesti prav gotovo ne krši tistega
načela koncepta SLO in DS, ki pravi, da je treba vse človeške
in materialne zmogljivosti vključiti v obrambo. Predlog za
uvedbo civilne službe pa celo izhaja iz tega načela. Dokler
bodo oporečniki zapirani, bodo nepreklicno izgubljeni za
obrambo SFRJ. Ko bo pravica do ugovora vesti priznana, pa
bodo lahko tudi ti prispevali svoj delež k obrambi domovine,
čeprav ne z orožjem. Civilna služba bo torej nedvoumno
okrepila obrambno moč jugoslovanske države, da o drugih
pozitivnih učinkih niti ne govorimo. Zato nas toliko bolj
preseneča, da JLA, kateri bi obramba domovine
morala biti najbolj v interesu, nasprotuje vključevanju
oporečnikov v obrambni sistem. Ogromno kadrov, ki ne
potrebujejo nobenega orožja, danes predstavlja nezamenljiv
del moštva vsakega obrambnega sektorja. V morebitni vojni
na evropskih tleh ne bi bilo ne zaledja ne fronte. Pa tudi
vojna bi bila verjetno tako kratkotrajna, da tudi največji
militaristi najbrž ne bi utegnili zgrabiti za orožje, kaj šele, da
bi se preštevalo oporečnike. Zato je treba storiti kar največ,
da do vojne sploh ne pride. Vprašanje pa je, če je mogoče z
oboroževanjem, pa če ga proglašamo za obrambnega na
kvadrat, zagotoviti trajen mir.
279
Ob vsem tem je treba vedeti, da ima vojaško urjenje
seveda še mnogo drugih namenov, ki z morebitno vojno
nimajo kake večje neposredne povezave. Mislim na tako-
imenovane "vzgojne" in druge državotvorne učinke vojaščine,
ki so v resnici v prvem planu, odkrito pa se ne poudarjajo
preveč.
Očitno je šlo v razpravi okrog pobude za civilno službo
za dialog gluhih. Lahko si še tako ponavljal argumente,
pobuda je bila formalno v SZDL zavrnjena z istimi besedami,
kot so jih z njo v zvezi generali in admirali uporabljali že od
samega začetka. Nekaterih predlogov iz pobude kot da ni
bilo, nihče jih ni niti zavrnil niti kakorkoli omenil (mislimo
predvsem na ugovor vesti iz neverskih razlogov).
Predstavnikom mirovnikov ni bilo dovoljeno, da bi
sodelovali v razpravah na različnih forumih in to o pobudi, ki
so jo sami sprožili.
Seveda pa razprave s sklepom SZDL ne moreš ustaviti ali
prepovedati. V bistvu se je z njim šele dobro začela, vsaj po
drugih krajih Jugoslavije. Tudi Mirovna univerza je končno
razprava o tem vprašanju.
Represija proti oporečnikom pa se je nadaljevala takoj po
sprejemu "zloglasnega" sklepa SZDL. Konec januarja 1987
sta bila na po 3 leta zapora obsojena oporečnika Benjamin
Majcen (Slovenija) in Kukli Oto (Vojvodina). Iz obtožnice
proti Benjaminu Majcnu posebno zaskrbljuje (in hkrati
spravlja v smeh) formulacija, da je "Majcen s tem, ko ni hotel
obleči uniforme, težje ogrozil službo v oboroženih silah" in v
končni konsekvenci varnost države same.?!!! Nekateri opo-
rečniki iz Maribora, ki so jim bili decembra umaknjeni
pozivi, so le-te spet dobili februarja. Če niso emigrirali, se
nam obeta cela serija političnih sodnih procesov.
Po naših ocenah je trenutno v Jugoslaviji zaprtih 70 do
100 oporečnikov, med njimi je vsaj 15-20 pripadnikov
jehovih prič, ki so večinoma totalni oporečniki, tako da so
nekateri izmed njih v zaporu že drugič ali tretjič. Natančnih
podatkov ni, čeprav jih armada zbira in analizira za svoje
potrebe. Vsi podatki pa so brez potrebe klasificirani.
280
Trenutno je najbolj aktualno vprašanje, kaj bo Jugoslavija
naredila v zvezi z Resolucijo komisije za človekove pravice,
ki je bila 10. marca 1987 sprejeta v Ženevi. Jugoslavija je
bila član te komisije. Kljub temu, da smo mirovniki ves čas,
kar je bila ta resolucija v razpravi, terjali od naših zveznih
organov, naj pojasnijo javnosti stališče, ki ga bodo v imenu
državljanov SFRJ zastopali v Ženevi, tega niso storili. Pri
glasovanju se je predstavnik zvezne birokracije vzdržal in
tako smo pristali v družbi Bolgarije, Etiopije, SSSR, Alžirije
in drugih "naprednih" držav. Resolucija je bila kljub temu
sprejeta. V njej med drugim piše:
"Pozivamo države članice (OZN), da priznajo ugo-
vor vesti zoper služenje vojaščine kot legitimen izraz
pravice do svobode mišljenja, vesti in verovanja."
Nadaljnji postopek je le še formalne narave, kar pomeni,
da je pravica do ugovora vesti praktično že vključena med
temeljne človekove pravice, kot jih priznava OZN. Ne
smemo dopustiti, da bi se v Jugoslaviji tudi s to listino ZN
zgodilo isto, kot se dogaja z nekaterimi drugimi, katere naša
oblast enostavno ignorira.
Ugovor vesti nasilju lahko obravnavamo z dveh vidikov.
Najprej gre za občečloveški vidik, s katerega predstavlja
ugovor vesti temeljno možnost za preseganje največje
nevarnosti, ki grozi človeštvu, to je samouničenja.
Drugi vidik je pogoj prvemu in se nanaša na pravico
posameznika, da se odloča po svoji vesti ter na razsodnost
skupnosti, v kateri posameznik živi, da mu to pravico prizna.
Mir se namreč prične graditi doma, z mirovno vzgojo ljudi, s
priznavanjem pravice do ugovora vesti, z zmanjševanjem
izdatkov za vojaške namene, prenehanjem jedrskih poskusov,
krajšanjem vojaškega roka in demokratizacijo družbenih
odnosov. Vse to pa je potem lahko resnična osnova miro-
ljubni zunanji politiki, nevmešavanju, prizadevanjem za
razorožitev itd. Brez notranje osnove pa so zunanjepolitične
pobude samo manevri državnih oblasti, ki jim nihče ne
naseda.
S tem, ko je družba priznala posamezniku pravico do
281
ugovora vesti, je storila prvi resnični korak k trajnemu miru,
ki ni le čas brez vojne in množičnega ubijanja, temveč tudi
čas brez nenehne nevarnosti in seveda tudi čas, ko se na
vojno ni treba pripravljati niti usposabljati za uporabo orožja.
Če pravica do ugovora vesti ni priznana, to ne pomeni samo,
da družba ne dopušča osebne svobode svojim članom na tisti
točki, ki je za vsakega posameznika najvažnejša za skladno
življenje, temveč tudi to, da s tem preprečuje ostalim drža-
vam, da bolj liberalizirajo že priznano pravico do ugovora
vesti, kajti medsebojno ogrožanje med državami je vedno
izgovor za zaostrovanje politike do oporečnikov.
V Jugoslaviji osnovnega izpita iz demokracije še nismo
naredili. In vendar bi se morali zavedati, da dolgoročna
rešitev dileme "vojna ali mir?" ne leži v čimvečjemu številu
vojakov, ampak ravno obratno. V vedno večjem številu
oporečnikov, mirovnikov, pacifistov oziroma vseh, ki odkla-
njajo nasilje kot sredstvo za reševanje osebnih in družbenih
problemov. Zaenkrat je to edina realna možnost, ki jo
poznam. Človek mora spreminjati sebe, da ne bo uničil sveta.
282
Leta odločitve
Mladina, 5. junij 1987, št. 21
"Vas smem nekaj vprašati?" se je oglasil obotavljivo
Israel Isles.
"Vsekakor."
"Šel sem skozi ves pouk, vendar nisem še nikoli ubil
človeka. To me pogosto vznemirja. Kakšne občutke ima
človek pri tem?"
Seofield se je ozrl skozi okno na sence, ki so letele ob
avtu.
To je, kot bi šel skozi vrata in prišel na kraj, kjer še nikoli
nisi bil. Upam, da ti ne bo treba tja, kajti tam je na tisoče oči
- jeznih, preplašenih, večinoma prosečih... vse pa sprašujejo.
Zakaj mene?
"To ni nič posebnega", je odvrnil Bray Seofield. "Nikoli
ne boste nikogar ubili, če to ne bo nujno potrebno in neod-
ložljivo in če ne boste prepričani, da boste zastran tega
življenja ohranili veliko drugih življenj. To je opravičilo;
edino, ki kaj velja. Potlej pa je treba vse skupaj izcediti iz
zavesti in zakleniti v pozabljen kotiček možganov."
"Da, mislim, da razumem. Opravičilo je v potrebnosti. To
mora človek dojeti in sprejeti, mar ne?"
"Tako je. Potrebnost. Nuja."
To gre, dokler ne začneš prihajati v leta in se vrata vse
pogosteje odpirajo. Končno jih sploh ne moreš več zapreti; le
283
stojiš tam in strmiš skoznje.
Robert Lundlum, Matareški krog
V svetu veliko govorijo o pravici do svobodnega
odločanja o rojstvu otroka. Pri nas to pravico načelno uradno
priznavamo. Priloga v tej številki mladine na prvi pogled
nima nobene zveze z zgoraj omenjenim. A le navidezno.
Kajti gre za del temeljne, osnovne pravice do svobodne
odločitve, odločitve, ki je po svojem bistvu individualizirana
kot je sploh mogoče nekaj individualizirati. Odločitve o ro-
jstvu in predvsem o smrti. Vsaj ti dve morata biti prepuščeni
posamezniku in njegovi vesti. Nikoli noben sistem, vera ali
ideologija ne bi smeli siliti posameznika, da vzame življenje
drugemu človeku, če je to proti njegovi volji. Pa če je to z
vidika nekih splošnih interesov še tako nujno. Nikoli ne bi
smeli tega vprašanja posplošiti, mu odvzeti značaj osebne
odgovornosti. Če obstajajo nekje neka temeljna pravila, ki so
lahko zametek znosnejšega in pravičnejšega sveta, potem
temeljijo na tej praosnovi.
Instrument, s katerim se najuspešneje v imenu te ali one
ideologije vprašanju življenja in smrti odvzema individu-
alnost, se imenuje vojaška (pri)sila. Natančneje povedano gre
za princip, na katerem je ta prisila zgrajena. Brezpogojno
izvrševanje ukazov. Dober izzum. Na prvi pogled je vse
čisto. Če obstaja odgovornost, potem jo nosi tisti, ki je ukaz
izdal in ne tisti, ki ga je izvršil. Vsaj tako hočejo sedaj
dokazovati oficirji v Argentini. Vendar je težko ugotoviti,
kdo je tisti najvišji, ki je prvi izdal ukaz. Največkrat so to kar
"objektivne razmere", nujnost, zahteva revolucije, dobrobit
naroda... A s formalno odgovornostjo je lahko. Zakon v
parlamentu ni težko sprejeti. Izglasovati zakon v sebi, s
katerim bi onemogočil pritisk lastne vesti, to pa je nemogoče.
Vsaj za človeka, ki malo razmišlja. Velike besede, obrnjene
navznoter, ne pomenijo ničesar. Tam znotraj obstaja samo
velik trikotnik. Smrt - življenje - krivda.
Ne trdim, da se da vojno ali nasilje izkoreniniti s takim
pisanjem. Niti nisem zagovornik absolutnega nenasilja. Sem
284
pa zato, da se to vprašanje subjektivizira tudi formalno. Da
ga vse države priznajo kot takega. Da dobi vsak človek in s
tem človeštvo možnost.
Po svoje je dovolj velika norost že vzpodbujanje
kakršnegakoli nasilja, norost brez primere pa je, če ob tem ni
dana možnost nekaznovane izbire. Če je vojaška vzgoja v šoli
obvezna. Če je vojaški rok brez alternative. Če se za vsako
ceno skuša tudi nasilje vsiliti kot vedenjski vzorec prav
slehernemu v družbi. Tudi brez tega je, prihaja in verjetno bo
še prihajalo do vojn. Morda pa ne bi bilo takšnih ran, kot so
streljanje talcev ali množični pomori vojnih ujetnikov po
končani vojni.
Kajti tu je ta tragična povezava. Če ni dopuščena svobo-
dna odločitev pri temeljnem vprašanju, potem tudi ni nujno
ugotavljanje subjektivne odgovornosti. Kriv si, ker si črn.
Kriv si, ker si pripadnik tega naroda. Kriv si, ker si Žid. Ker
si pripadnik tega razreda. Ker so tvoji ustrelili enega naših.
Ker si "objektivno" kriv. Vseeno je, kaj si ti res storil ali kaj v
resnici misliš in čutiš. To je tisto, kar je najstrašnejše v vsaki
vojni, v vsaki revoluciji. Prav na koncu prizadene tudi preži-
vele zmagovalce. Spomini vstajajo iz noči vedno jasnejši in
razžirajo zavest, ko s starostjo popuščajo ideološke injekcije.
Naj vsak sam odloči, ali bo streljal ali ne. In naj zato nosi
odgovornost. Objektivno in subjektivno in kakršnokoli pač. S
tega vidika je nesprejemljiva vsaka ideološko-vojaška vzgoja
otrok in mladostnikov vse do obdobja, ko se lahko razumsko
odločijo, ali bodo storili ta korak ali ne. To ni enačenje
priprav na vojno (lepše se temu reče na obrambo) in vojne
same. To niti ni potrebno. Kajti pogojenost obstaja sama po
sebi. Ni enega brez drugega.
Morda morebitni sovražnik res ne bi izbiral in bi ubijal
tudi otroke, streljal talce itd., toda obstaja vrsta držav in
sistemov v Evropi in svetu, ki obravnavano dilemo prizna-
vajo. Priznavajo individualnost temeljne odločitve. V šolah
nimajo nikakršne vojaške vzgoje (imajo pa mirovno),
obveznikom pa je dana možnost izbire med vojaško in civilno
službo. In obstaja mnogo večja verjetnost, da bo človek, ki
285
mu je bila dana svoboda izbire, to svobodo priznaval tudi
drugim.
286
Argumenti za
civilno službo
Mirovni bilten, prispevek za javno razpravo o sklepih ХП.
mladinskega kongresa, Ljubljana, oktober 1986
1.	Z uvedbo civilne službe bi se tudi JLA rešila velikih skrbi
v zvezi z sodnim preganjanjem oporečnikov, zapori in
samomori, kar tudi z vojaškega vidika vsekakor ne vpliva
pozitivno na bojno moralo enot, kjer pride do teh
ekscesov. Hkrati bi bilo veliko manj stroškov v zvezi s
postopki, zapori itd., kar ob ogromni obremenitvi gospo-
darstva (zvezni proračun) ni nepomembno.
2.	Ker je civilna služba povsod (iz takšnih ali drugačnih
razlogov) omejena le na neznaten del potencialnih
vojaških obveznikov, njihov izpad iz oboroženih formacij
nima nobenega odločilnega vpliva na bojno pripravljenost
armade. Poleg tega pa lahko vsi, ki se odločijo za civilno
službo, opravljajo humanitarna dela v bolnišnicah, domo-
vih za ostarele in drugod.
3.	Kljub teoretično definirani nedeljivosti oboroženega in
neoboroženega boja je jasno, da bi v primeru vojne
mnogo za delo sposobnih ljudi v praksi opravljalo
življensko važna opravila, brez katerih tudi oboroženega
boja ni. To je npr. proizvodnja hrane in drugih življenskih
potrebščin, zdravil, skrb za ranjene in bolne itd. Temu v
razvoju koncepta in sistema SLO posvečamo daleč
premajhno pozornost. Utopične so ideje, ki si predstav-
287
ljajo prav vsakega državljana hkrati kot vojaka, kmeta,
delavca, bolničarja itd. Tega v praksi ni. Vojna, posebno
v današnjih pogojih, bi narekovala še bolj izrazito delitev
dela oziroma nekaterih funkcij.
4.	Civilno službo so že uvedli celo v nekaterih državah, ki
jim mi ne pripisujemo pretirane stopnje demokratičnosti.
Problem oporečništva (jehove priče, ki so bili borci brez
orožja) iz verskih razlogov smo pri nas celo med NOB
mnogo bolj humano reševali kot danes.
5.	Dejstvo, da civilna služba v Jugoslaviji ni možna,
zmanjšuje njen mednarodni ugled, posebno še glede na
Temelno listino OZN o človekovih pravicah, ki se
zavzema tudi za pravico ugovora vesti.
6.	Ideološki predsodki do Civilne službe ne morejo zanikati
obstoj oporečništva, kajti problem obstaja; mi pa ga
rešujemo zgolj z represijo, kazenskim pregonom in
ponavljajočimi se zapornimi kaznimi za oporečnike, ki
prebijejo po zaporih včasih tudi dalj časa kot najhujši
kriminalci. To vsekakor ni v skladu z deklarirano naravo
jugoslovanske družbe, ki se sklicuje na socialistične
vrednote, skrb za človeka in humanizem sploh.
288
IV. del
Mladinska
organiziranost
Kdo postavlja (odstavlja)
mladinske funkcionarje
Informacije RK ZSMS, september 1984
V referatu na 11. kongresu ZKJ je njen takratni
predsednik Josip Broz Tito med drugim dejal: "V procesu
kandidiranja in volitev se mora za vsako mesto, tudi za
najbolj odgovorno, potegovati večje število kandidatov,
razumljivo tisti, ki izpolnjujejo dogovorjena merila. Tedaj
bodo ljudje po lasmi oceni in opredelitvi lahko resnično
izbrali tiste najboljše in jim dali tudi vso podporo pri delu. To
bo potem onemogočilo, da bi posamezniki dolgo ostali na
istih mestih in se birokratizirali, onemogočen pa bo tudi
nenačelen boj za funkcije in položaje, kar nam povzroča
resno politično škodo. Preprečiti je treba poskuse posame-
znikov in skupin, da o kadrovski politiki in izbiri ljudi
odločajo mimo izvoljenih organov in teles ali menda v
njihovem imenu, v bistvu pa v nasprotju z načeli in merili
naše kadrovske politike." (dokumenti 11. kongresa ZKJ,
Komunist, Ljubljana, 1979,-str. 65)
Ali se deklarativno podprta in sprejeta stališča iz Titovega
referata uresničujejo in zakaj ne, lahko ugotavlja vsak sam. V
tem trenutku jih je važno ponoviti iz vsaj enega razloga. V
ZSMS se je pričel postopek evidentiranja za nosilce funkcij
za mandatno obdobje 1984-1986. Kot vedno je polno ugibanj,
kavarniških debat in različnih osebnih in zasebnih kombi-
nacij, predvsem okrog imen za profesionalne funkcije v
291
predsedstvu RK ZSMS, uredništvu Mladina ter konferenci
ZSMJ. Celo najodgovornejši funkcionarji mladinske
organizacije sami že ob samem začetku evidentiranja
operirajo z konkretnimi imeni za konkretne funkcije, iščejo
poenotenje, navajajo kot argumente stališča posameznikov iz
drugih DPO itd. Zakaj potem sploh potrebujemo postopke
evidentiranja, kandidiranja, volitve??? Zgolj za navidezno
demokratično fasado??? Iz mnogih občinskih konferenc
ZSMS prihajajo glasovi, da se tudi drugi "dejavniki" izven
ZSMS nenavadno pozorno zanimajo za evidentiranje
kandidatov, posebno za profesionalne funkcije v predsedstvu
RK. Seveda je ta pozornost namenjena čisto drugim stvarem
kot pa skrbi za dosledno uresničevanje uvodoma citiranih
usmeritev 11. kongresa ZKJ. Sledi vprašanje, ki se postavlja z
vso ostrino: "Ali bo (spet) nekdo drug odločal, kdo naj
zastopa interese mladih v naslednjih dveh letih?"
292
Kam gre ZSMS?
Mladina, 27. september 1984, St. 33
Dve leti po kongresu se spet odpirajo enkrat že
navidezno rešena vprašanja o nadaljnjem razvoju mla-
dinske organizacije v Sloveniji. Samostojnost in fron-
tnost, kadrovski postopki ter vprašanje odgovornosti
so v zadnjem času besede, ki se v tisku najpogosteje
omenjajo v zvezi z ZSMS. Katere so glavne dileme in
kako jih rešiti?
11. kongres
Peta točka 6. poglavja Kardeljevih Smeri razvoja
političnega sistema socialističnega samoupravljanja je v
programskih usmeritvah 11. kongresa Zveze socialistične
mladine Slovenije doživela . prvo stopnjo razdelave in
realizacije. Ena ključnih ugotovitev pete točke je nedvomno:
"Potemtakem mora tudi ZSM dobiti v delegatskem sistemu
pomembnejše mesto, kot ga ima danes. Misi im,da mora biti
njena glavna družbena funkcija prav tako, da subjektivno
usposablja in uvaja mlade ljudi v sistem samoupravne
demokracije, se pravi delegatski sistem, v katerem morajo
mladi ljudje prevzeti enakopravno odgovornost pri
sprejemanju ne samo tistih sklepov, ki neposredno zadevajo
mladino, ampak tudi drugih. "
Programske usmeritve slovenske mladinske organizacije
293
predstavljajo sicer (kot običajno) kompromis med staro
prakso in novimi hotenji, vendar so kljub temu v svojem
globalnem pristopu k problemom mlade generacije in družbe
kot celote velik kvalitetni skok glede na obstoječe. Sprejete
soglasno, skoraj evforično na plenarnem zasedanju kongresa
so marsikomu puščale lažen občutek o novih časih v delu
ZSMS, ki bodo sedaj nastopili skoraj sami od sebe.
Kongres je minil, aktivnosti ZSMS pa so se vrnile v stare
struge. Težišče dela organizacije je bilo spet na vsebinah, ki
niso (če parafraziramo Kardelja) neposredno povezane s
sistemom vsakodnevnega odločanja o družbenih problemih. V
te, sicer tudi pomembne, a vendar dopolnilne družbene
aktivnosti je bilo tudi po kongresu usmerjeno največ energije,
sredstev, časa in pozornosti v organizaciji, tako njenih 180
profesionalnih aktivistov in administracije kot tudi članstva in
forumov.
Stari praksi je stala nasproti teoretično dodelana zasnova
frontnosti mladinske organizacije, ki bi morala polagoma
prevladovati tudi v delu organizacije. Vendar se je že ob
prvih dejanskih poskusih navidezno enotna "kongresna
fronta" razcepila v dve liniji. Prva, podprta z inercijo
klasičnega mladinskega aktivizma pa tudi z nemajhno
pomočjo nekaterih sil v drugih subjektih izven ZSMS je
vztrajala na delu po receptih, na politiki manifestacij,
seminarjev in na sektašenju do posameznih delov mlade
generacije.
Druga pa je vztrajala na kongresnih izhodiščih in na
Kardeljevi ugotovitvi da: "...interesi in potrebe mladine niso
pravzaprav nič drugega kot del interesov in potreb delovnih
ljudi... da bi se znala bojevati za njihovo uresničevanje, se
mora socialistična mladina vztrajno bojevati tudi za svoje
lastno znanje."
Borbeni sestavi na obeh linijah so se sicer oblikovali od
problema do problema, vendar so širši okviri obeh front lahko
zaznavni, posebno v času oblikovanja poročila o ure-
sničevanju usmeritev 11. kongresa.
Nasprotovanja niso bila pogojena samo z dejstvom, da
294
nekateri mladinski, partijski, sindikalni in frontni funkcionarji
ne berejo Kardelja, temveč samo dopise z višjih forumov,
kajti priznati je treba, da večinske zmage stare prakse ali
blažje rečeno, prepočasno uresničevanje usmeritev 11.
kongresa temelji tudi na nekaterih splošnejših vzrokih.
Kongresne usmeritve namreč večinoma niso bile opera-
cionalizirane. Že statut sam ne odraža povsem naprednosti
programskih usmeritev. Tudi pravila in druga "normativna
navlaka", ki se je ali bi se morala oblikovati v ZSMS na
podlagi Kongresnih dokumentov, predstavlja bolj kontinuiteto
starega kot pa novega. Dobili smo novo organiziranost,
vsebina dela in sestava organov pa je večinoma ostala ista ali
podobna kot pred leti. Izostala je opredelitev kratkoročnih
ciljev, kjer pa so bili opredeljeni, rezultati niso izpolnili
pričakovanj. Še vedno je bilo mnogo več normalnih in
formalnih sej kot pa vsebinskih in problemskih konferenc,
sestankov itd. Tik pred koncem mandata se odpira vprašanje
demokratičnosti volilnega postopka, odprtih kandidatnih in
volilnih list, vprašanje ocen dela profesionalnih funkcio-
narjev, osebne odgovornosti, enotnosti profesionalnega vrha,
samostojnosti organizacije...
Namesto da bi se vprašanja reševala med delom samim,
se odpirajo kampanjsko tik pred zdajci. To pa je kot nalašč
najboljša prilika za izgovore, češ ni časa, volilne liste bodo
odprte takrat, ko nas ne bo na njih in podobno.
Samostojnost in frontnost
Samostojnost mladinske organizacije se v zadnjem času
spet pojavlja kot eno ključnih političnih vprašanj. Na v
kongresnih izhodiščih oblikovano pojmovanje samostojnosti
in frontnosti se lepijo različne etikete o "mladi partiji",
"manipulaciji z mlado generacijo", "negiranju ustavne vloge
SZDL in vodilne vloge ZK", "o boju za prestiž" in druge, ki
imajo svojo osnovo ali v nepoznavanju vloge ZSMS v našem
političnem sistemu (Beri Kardelja!!) ali pa jih uporabljajo
tiste sile, ki jim vsaka samostojnost nekoga drugega moti
njihov lastni monopol. Iz kongresnih izhodišč ni mogoče
295
potegniti sklepa, ki bi navajal na trditev, da si predstavljamo
samostojnost ZSMS kot neko absolutno, popolnoma
neodvisno pozicijo mladinske družbenopolitične organizacije
v našem političnem sistemu. Težko bi v celi zgodovini našli
primer politične ureditve, v kateri bi poznali mladinsko
stranko, stranko upokojencev itd.
Objektivne družbene razmere niti v sistemih političnega
pluralizma ne dopuščajo česa podobnega, pri nas pa je seveda
vsako iskanje grešnih kozlov v tej smeri ali rezultat
nevednosti ali pa sredstvo za dosego vnaprej preračunanih
političnih efektov.
Če je Kardelj dejal, da je glavna naloga ZSM ta, da vpelje
ne samo izbrani del mladine, ampak njene široke množice v
sistem samoupravne demokracije, je mislil s temi množicami
vse sloje mlade generacije. Vpeljevanja ne gre razumeti zgolj
kot neko prosvetljensko akcijo, temveč kot odpiranje prostora
za različne interese različnih delov mlade generacije. Njeni
bistveni interesi so vezani na dolgoročne interese delavskega
razreda. Toda mlada generacija je mlada danes in tukaj. Iz
tega izhajajo mnogi interesi, ki so specifični samo za mlade.
Poleg tega je mlada generacija najbolj neposredno ali celo
izključujoče vključena v nekatere družbene procese, ki so
življenjskega pomena za celo družbo. Izobraževanje,
zaposlovanje, obramba države... Iz te neposredne vključenosti
izhaja tudi neposreden, živ in nestrpen interes po hitrejšem
reševanju določenih problemov, ki najbolj neposredno tiščijo
prav "mlajši del delavskega razreda in občanov". Večinoma
ne gre za drugačno vizijo, temveč za vprašanje načina in
predvsem hitrosti reševanja problemov.
Če hoče mladinska organizacija predstavljati in odpirati
prostor za različne interese različnih slojev mlade generacije,
potem potrebuje samostojnost.
Tisto stopnjo samostojnosti, ki bo onemogočala, da se
pod krinko interesov, izoblikovanih v ZSMS in med mladimi
ne pojavljajo že vnaprej sforsirani in vbrizgani (kvazi splošni)
interesi ozkih skupin in posameznikov. Tisto stopnjo samo-
stojnosti, ki onemogoča transmisijo, samostojnost kot
296
nasprotje transmisiji. Ta samostojnost kateregakoli subjekta v
našem poltičnem sistemu, ne samo ZSMS, je hkrati tudi
pogoj za učinkovitost celotnega sistema. Kajti če bi se v
Socialistični zvezi ali v delegatskih skupščinah v fazi
usklajevanja in končnega oblikovanja stališč in sklepov vedno
znova pojavljal samo nek osrednji interes, na katerega bi se
potem lepili drugi "podporni" interesi njegovih transmisij,
potem bi zamrla sleherna širša aktivnost in pripravljenost
sodelovanja pri pomembnih družbenih odločitvah, saj bi bil
občutek o vnaprejšnji določenosti vsega pomembnega
uspešno dokazan. Če so posamezni interesi v življenju samem
prisotni kot mladinski, potem naj se tudi v Socialistični zvezi
ali v delegatski skupščini pojavljajo kot mladinski, brez
vnaprejšnjega poenotenja. Tudi kadar ne gre za specifične
mladinske interese, temveč samo za različne poglede o načinu
uveljavljanja in uresničevanja posameznih interesov. Soočeni
z drugimi pogledi in mišljenji so lahko sprejeti, v boju
argumentov zavrnjeni, preoblikovani itd. Gre torej za
samostojnost pri izražanju in oblikovanju interesov in ne za
samostojnost pri njihovem uzakonjenju. Na tej ravni pridejo
skupaj interesi vseh subjektov, rezultat pa naj bi bil
uzakonjenje optimalnega splošnega interesa.
Mladinska organizacija naj bi bila množična, torej ne
samo forumska ter frontna, torej naj bi odpirala prostor vsem
slojem mlade generacije. Če je množičnost šele kvantiteta,
potem je frontnost že kvaliteta. Po Kardelju naj bi ZSM imela
podoben ustroj kot Socialistična zveza. Nekateri so si
operacionalizacijo te teze razlagali kot odpiranje "druge
fronte", kot težnjo po rivalstvu Socialistični zvezi. Seveda je
Kardelj govoril o frontni ZSM znotraj najširše fronte
organiziranih subjektivnih socialističnih sil, Socialistične
zveze. Socialistična zveza mora biti prostor, kjer se ti interesi
srečajo in soočijo z drugimi.
Frontna ZSM je samo iluzija na papirju brez dejanske
monosti izražanja in oblikovanja interesov različnih
(frontnih) delov mlade generacije. To dejansko možnost lahko
nudi šele samostojnost, ki se s tem postavlja kot bistven
297
pogoj frontno st.
Samostojne in frontne ZSM ne more doseči izključno
mlada generacija sama. Kardelj je zapisal, da "...morajo
organizirane subjektivne sile naše družbe z Zvezo komunistov
na čelu zagotoviti takšne družbene razmere, v katerih bo
mladina resničen subjekt, neposredni udeleženec samo-
upravnega dogovarjanja o vseh vprašanjih."
Druga plat medalje
Stara resnica pravi, da je samostojen lahko samo tisti, ki
je pripravljen za svojo samostojnost tudi odgovarjati.
Marsikateremu profesionalnemu mladinskemu aktivistu se še
vedno zdi preveč tvegano zagovarjati včasih drugačna
mladinska stališča. Marsikdaj se naredimo gluhi do perečih
družbenih problemov, vmes pa se vozimo s štafeto v
mercedesih, pripravljamo kvize ter zahtevamo navodila z
višjih forumov. Mnogo lažje je delati nekaj, kar v nobenem
primeru ne more biti politično sporno. Še bolje je čim manj
delati in razmišljati o konceptih (kdor ne dela, ne greši) ter
hkrati kritizirati tiste, ki so bolj glasni, češ da samo
filozofirajo. Poleg tega je tako karierizma kot biciklizma
(Boris Kidrič se je z njim precej neuspešno spopadal že med
NOB) v naši družbi nasploh in tudi v ZSMS še vedno dovolj
in preveč.
Neenotnost in NEENOTNOST
V Jugoslaviji je že dalj časa prisotna miselnost, da težave,
ki nas pestijo, izvirajo iz dejstva, da smo neenotni, da nismo
"zmenjeni" itd. Neredki so pozivi najvišjim državnim in
političnim forumom, naj se vendar že enkrat zaprejo za nekaj
časa v Karadjordjevo ali na Brione in se "zmenijo", kako
naprej.
Pozivi, ki izhajajo iz iste predpostavke, so v zadnjem času
vse bolj pogosto naslovljeni tudi na "vodstvo" slovenske
mladinske organizacije, pojavljali so se na MPPŠ v Mariboru,
svoje odmeve pa so našli tudi v tisku. Iluzija, da bodo vsi
problemi rešeni, če bodo vodstva enotna, temelji predvsem na
298
nepoznavanju vsebinskih vzrokov in problemov. Temelji
zgolj na odnosu do ljudi in ne predvsem na odnosu do stvari.
Ce se zavzemamo za frontno ZSMS, potem že to dejstvo
samo dovolj zgovorno zavrača vsako težnjo po monolitnosti.
O različnih problemih mora obstajati več različnih variant
njihovega reševanja, boj argumentov in zmaga najboljšega.
Dokler gre samo za neenotnost, različna mišljenja in
raznovrstne poglede pri reševanju najbolj perečih vprašanj
mlade generacije, to samo bogati delo mladinske organizacije.
Ko pa se postavljajo vprašanja, ali te probleme sploh reševati
ali ne, ko se postavljajo vprašanja, ali uresničevati usmeritve
11. kongresa ali ne, ko se pojavljajo dileme, katerim silam
bomo pomagali z reševanjem teh vprašanj itd, potem seveda
to ni bogastvo alternativ, temveč bistveno vsebinsko
razhajanje.
Takšnih razhajanj pa ni mogoče reševati v vodstvih ali
skupinah, kjer se ta razhajanja pojavljajo, temveč samo z
idejnim bojem v širši vsebinski razpravi. Z demokratičnim
soočanjem mnenj in stališč, pa četudi gre za odpiranje dilem
o že dogovorjenem, o usmeritvah 11. kongresa, ki bi jih bilo
treba predvsem uresničevati.
Mladinska organizacija v Sloveniji je na mnogih točkah
prav tam ali še nižje, kot je bila pred dvema letoma ob
novomeškem kongresu. Vsebinski preboj je uspel le na
posameznih odsekih, samo občasno so se stari okviri širili in
trgali. Pridobljenih pa je bilo mnogo izkušenj in spoznanj. V
prihodnje bi jih kazalo uporabiti.
299
Kam je prišla ZSMS?
Mladina, 8. novembra 1984, St. 39
To vprašanje si postavlja vsak, ki je bil vsaj površno
seznanjen z dogodki pred in na sami volilno-programski
konferenci ZSMS 30. 10. 1984 in ki ne verjame v razlago,
predstavljeno v večini sredstev javnega obveščanja, češ da gre
zgolj ali predvsem za osebno neenotnost v predsedstvu
slovenske mladinske organizacije, za neurejene medsebojne
odnose ali celo samo za kršenje formalnih postopkov pri
oblikovanju kandidatne liste. Če bi hoteli stvarem približno
priti do dna, bi se morali povrniti vsaj dve leti nazaj, v
obdobje pred, ob, in po 11. kongresu ZSMS. Analizirati bi
morali kongresne dokumente in njihovo uresničevanje v
vedno bolj zaostrenih družbenih razmerah, prav tako pa tudi
zadnja dogajanja v Zvezi socialistične mladine Jugoslavije.
1982-1984
Programske usmeritve 11. kongresa predstavljajo sicer
(kot običajno) kompromis med staro prakso in novimi hotenji,
vendar so kljub temu v svojem globalnem pristopu k
problemom mlade generacije in družbe kot celote velik
kvalitetni skok glede na obstoječe. Sprejete soglasno, skoraj
evforično na plenarnem zasedanju kongresa so marsikomu
puščale lažen občutek o novih časih v delu ZSMS, ki bodo
sedaj nastopili skoraj sami od sebe. Obstajal je občutek, kot
301
da je zmaga dobljena s sprejetjem kongresnih dokumentov.
Kongres je minil, aktivnosti ZSMS pa so se vrnile v stare
struge. Težišče dela organizacije je bilo spet na vsebinah, ki
niso (če parafriziramo Kardelja) neposredno povezane s
sistemom vsakodnevnega odločanja o družbenih problemih.
Stari praksi je stala nasproti teoretično dodelana zasnova
frontnosti mladinske organizacije, ki bi morala polagoma
prevladovati tudi v delu organizacije. Vendar se je že ob
prvih dejanskih poskusih navidezno enotna "kongresna
fronta" razcepila v dve liniji. Prva, podprta z inercijo
klasičnega mladinskega aktivizma pa tudi z nemajhno
pomočjo nekaterih sil v drugih subjektih izven ZSMS
je vztrajala na delu po receptih, na politiki manifestacij,
seminarjev in na sektašenju do posameznih delov mlade
generacije.
Druga pa je vztrajala na kongresnih izhodiščih in na
Kardeljevi ugotovitvi, da: "...interesi in potrebe mladine niso
pravzaprav nič drugega kot del interesov in potreb delovnih
ljudi... da bi se znala bojevati za njihovo uresničevanje, se
mora socialistična mladina vztrajno bojevati tudi za svoje
lastno znanje."
Nemogoče je narediti točen seznam ljudi, ki bi jih uvrstili
na eno ali drugo stran. Razmerje sil znotraj organizacije se je
oblikovalo od problema do problema. Toda vedno je šlo za
vsebinska in ne osebna nasprotja.
Če se zavzemamo za frontno ZSMS potem že to dejstvo
samo dovolj zgovorno zavrača vsako težnjo po monolitnosti.
Povsem normalno je, da o različnih problemih obstaja več
različnih variant njihovega reševanja, boj argumentov in
zmaga najboljšega. Dokler gre samo za neenotnost, različna
mišljenja in raznovrstne poglede pri reševanju najbolj perečih
vprašanj mlade generacije, to samo bogati delo mladinske
organizacije. Ko pa se postavljajo vprašanja, ali te
probleme sploh reševati ali ne, ko se postavljajo
vprašanja, ali uresničevati usmeritve 11. kongresa že "na tej
seji ali nekoč v drugem mandatu" , ko se pojavljajo lažne
dileme, katerim silam bomo pomagali z reševanjem teh
302
vprašanj, ko se pojavlja nerazumevanje ključnih točk oz.
principov v organizaciji (samostojnost in frontnost) itd.,
potem seveda to ni bogastvo alternativ, temveč bistveno
vsebinsko razhajanje, ki ne izhaja zgolj iz neznanja in
nesposobnosti, temveč tudi iz karierizma.
Takšnih razhajanj pa ni mogoče reševati v vodstvih ali
skupinah, kjer se ta razhajanja pojavljajo, temveč samo z
idejnim bojem v širši vsebinski razpravi, z demokratičnim
soočanjem mnenj in stališč, pa četudi gre za odpiranje dilem
o že dogovorjenem, o usmeritvah 11. kongresa, ki bi jih bilo
treba predvsem uresničevati. S tem v zvezi je iluzorično
vsako pričakovanje čarobnega recepta, ki naj bi ga
predsedstvo pripravilo do nadaljevanja seje programsko
volilne konference in s katerim naj bi preko kadrovskih
rešitev dosegli enotnost v organizaciji.
Ta iluzija je sicer s potekom dogodkov po napovedanem
pogojnem odstopu predsednika RK ZSMS Andreja Brvarja
dobivala nekaj več osnove, saj je s tem aktom predsednik
praktično (kar je edinstven primer v zgodovini) dal
nezaupnico večini svojega predsedstva, namesto da bi bilo
obratno in tako stvari dejansko prikazal kot notranji razcep
zaradi izključno kadrovskih zadev. Ob tem seveda ni važno,
kakšni osebni nagibi so vodili predsednika k temu dejanju niti
kdo dejansko stoji za to potezo. Pomembno je dejstvo, da je
bilo dejansko stanje s tem dejanjem prikazano v drugačni
luči, kar bistveno otežuje vsebinsko analizo in odkrivanje
pravih vzrokov krize.
Se več. Brez predhodne takšne ali drugačne rešitve
kadrovskih zapletov bo vsebinsko reševanje in odkri-
vanje pravih vzrokov krize namerno ali nenamerno
blokirano, za kar obstajajo vsi (pretežno umetno
ustvarjeni) pogoji.
Kaj se dogaja drugod?
Zaradi zaprtosti sredstev javnega obveščanja v ozke
republiške meje in zaradi izredno slabega medsebojnega
informiranja (pa tudi vsebinskega sodelovanja) republiških in
303
pokrajinskih organizacij ZSM zelo malo vemo o vsebinskih
premikih in drugih nemanifestativnih aktivnostih v
mladinskih organizacijah ostalih republik in pokrajin.
Nekatera dogajanja pa vendarle kažejo, da se nekaj premika .
V zadnjem času je bila v večini republiških in
pokrajinskih mladinskih organizacij vodena razprava na temo
"Demokratizacija odnosov v ZSM". Večinoma razprava ni
dala pričakovanih rezultatov. V Sloveniji ni dosegla niti malo
širšega odmeva, v ZSM Hrvatske pa so razpravo na predlog
njihovega predsedstva CK ZKH podaljšali za nekaj mesecev
na podlagi ocene, da se tako važnih premikov, ki imajo "širše
družbene posledice", ne gre lotevati z levo roko. V gradivu za
demokratizacijo odnosov v hrvaški mladinski organizaciji je
bila med drugim predlagana tudi demokratizacija volilnega
postopka, volilne liste z več kandidati itd. (Danas, 30 .10
.1984)
V forumih konference zveze socialistične mladine
Jugoslavije razprava o demokratizaciji odnosov ni premaknila
prav ničesar. Nasprotno. Ob pripravi zadnje seje konference o
"Idejnih gibanjih med mladimi" smo se spet srečali z znanimi
težnjami in zahtevami po idejnopolitični enotnosti mladinske
organizacije, s katerimi je nazadnje obračunal 11. kongres
ZSMJ.
Med zagovorniki teh teženj se je znašla večina
profesionalnih članov zveznega mladinskega foruma, med
njimi tudi nekateri iz Slovenije. Medtem ko na eni strani
prodira v mladinsko organizacijo spoznanje, ki temelji na
Kardeljevih ugotovitvah (...glavna naloga ZSM je ta, da
vpelje ne samo izbrani del mladine, ampak njene široke
množice v sistem samoupravne demokracije..), pa se na drugi
strani stalno ponavljajo in celo krepijo težnje po idejno enotni
mladinski organizaciji, po novem SKOJ-u. Takšne težnje so
tesno povezane s sektašenjem do verne mladine, s
sektašenjem do tako imenovanih alternativnih gibanj itd.
Pred kratkim smo lahko v "Večernjih novostih" prebrali
novico o zapletih v Črni gori, točneje v ZSM Črne gore.
Republiška konferenca ZSM Črne gore je izrekla kritiko
304
svojemu predsedstvu zaradi neenotnosti. Do neenotnosti je
prišlo zaradi različnih pogledov na volilne postopke oziroma
zaradi različnih mnenj o gradivu, v katerem so bili ti postopki
opredeljeni in ki je vsebovalo nekatere bistvene novosti glede
na dovčerajšnjo prakso. V članku novinar navaja tudi izjavo
Andjelka Kovačeviča, člana predsedstva CK ZK Črne gore,
ki je omenjeno gradivo označil kot rezultat neenotnosti med
predsednikom in sekretarjem mladinske organizacije in kot
poskus frakcionaškega delovanja, s katerim se preko lažnega
avantgardizma in malomeščanskega radikalizma pod krinko
ultralevih fraz oponira uradnim partijskim stališčem.
Če potegnemo črto pod vsa ta dogajanja v mladinski
organizaciji v Jugoslaviji v zadnjem obdobju, lahko naredimo
še nekaj skupnih zaključkov.
Mlada generacija in pogojno rečeno njihova organizacija
je del te družbe, vključena preko brezštevilnih formalnih in
neformalnih vezi v obstoječe družbene odnose. Če bi izhajali
iz tega neizpodbitnega dejstva, potem nikoli ne bi mogli neki
razpravi dati naslov "Demokratizacija odnosov v Mladinski
organizaciji". Nobena resnična večja demokratizacija odnosov
ni možna v mladinski organizaciji oziroma samo v mladinski
organizaciji. Na odnose v ZSM odločilno vplivajo splošni
družbeni odnosi, odnosi v drugih organiziranih družbenih
dejavnikih in medsebojni odnosi med temi dejavniki. Samo s
tem, da vpliva in se bori za demokratizacijo odnosov nasploh
v družbi lahko mladinska in vsaka druga organizacija v
največji meri, odločilno in dolgoročno demokratizira tudi
notranje odnose. Ločeno od teh prizadevanj lahko dosežemo
le kratkoročne izboljšave ali posamezne nijanse glede na staro
prakso. Skoraj nemogoče je npr. občutno demokratizirati
volilni postopek samo v ZSM, kajti notranje odpore, ki
objektivno nastajajo ob vsaki napredni ideji, krepi nezaupanje
in dvom ali celo odkrito nasprotovanje od zunaj; rezultat
vsega pa je pokop ali polom namesto realizacije ideje.
Drugi skupni zaključek, ki ga lahko potegnemo iz površne
analize dogajanj v mladinskih organizacijah Črne gore,
Hrvatske in Slovenije je dejstvo, da je do zapletov prišlo na
305
področju kadrovske politike, ob poskusih sprememb
volilnega postopka. Nikjer predlagane novosti niso naletele na
posebno ugoden sprejem pri drugih družbenih dejavnikih, kar
je svojevrsten zgodovinski nesmisel. Po eni strani vsi vedno
bolj govorimo, da je samoupravljanje naša edina alternativa,
po drugi strani pa poti, ki vodijo v to alternativo, vse bolj
ožimo ali celo zapiramo. Izhod iz krize je v zavestni
mobilizaciji in samomobilizaciji množic, kar pa je iluzija
brez realnih možnosti, da bi množice tudi dejansko vedno bolj
odločale.
Vsebinske rešitve - izredni kongres ZSMS
Nujno potrebne akcijske enotnosti mladinske organizacije
v Sloveniji ni mogoče doseči z nikakršnim idejnim
poenotenjem niti z urejanjem stvari na površini oziroma v
kadrovski politiki. ZSMS lahko enotnost spet doseže samo s
ponovnim globalnim dogovorom na najširši osnovi. Z
dogovorom na izrednem kongresu.
Republiška konferenca lahko v skladu s 44. členom
statuta ZSMS skliče izredni kongres na lastno pobudo ali na
pobudo najmanj polovice občinskih konferenc ZSMS. Izredni
kongres mora biti sklican najkasneje v treh mesecih po tem,
ko je bila dana zahteva in predložen dnevni red.
Od 11. kongresa nas loči že več kot dve leti. Soglasno,
skoraj evforično sprejete kongresne usmeritve so v praksi
naletele na mnogo večje ovire, kot pa je bilo možno
predvidevati leta 1982. V poročilu republiške konference o
uresničevanju usmeritev 11. kongresa ZSMS v obdobju 1982-
1984 so te težave dobro prikazane. Toda tudi poročilo samo
je bilo deležno nenavadno ostrih kritik, posebno uvodni del, v
katerem je podan oris splošne situacije. Morda je poročilo res
premalo perspektivno, toda zaskrbljuje dejstvo, da poročila ni
kritiziral skoraj nihče v sami organizaciji, medtem ko je bilo
na aktivu komunistov in na skupni seji z 10 P RK SZDL cel
kup konceptualnih pripomb.
Med drugim je bilo rečeno, da zahajanja na kriva pota
logično izhajajo iz tega, da imamo v kongresnih usmeritvah
306
mlado generacijo namesto kot tipično interesno kategorijo
opredeljeno kot razredno kategorija. To je kvazi-razredno
izhodišče, ki pogojuje različne stranpoti, pogojuje obnašanje
mladinske organizacije v smislu klasične stranke in ustvarja
pogoje za gojenje kultov osebnosti. Rečeno pa je bilo tudi, da
bi se morala ZSMS predvsem bolj ukvarjati z delovnimi
akcijami, kulturo in prostim časom. To so bili najbolj
radikalni napadi na usmeritve 11. kongresa dosedaj.
Kaj pomeni takšno, v posameznih točkah povsem
izključujoče gledanje na ključna izhodišča v organizaciji in
izven nje?
Takšno izkristalizirano diametralno nasprotno gledanje z
vso ostrino opozarja, da se je potrebno okrog posameznih
ključnih kongresnih opredelitev ponovno dogovoriti.
Dogovoriti ne samo v ZSMS, temveč širše v družbi. ZSMS si
ne more privoščiti položaja, v katerem bi imela povsem
nasprotna gledanja na smeri razvoja družbe, kot pa ga imajo
drugi subjekti.
Najslabše pri vsej stvari pa je to, da takšnih izhodišč
nihče v družbi ne jemlje dovolj resno ob samem začetku, ko
se oblikujejo kot koncept; težave nastopijo šele takrat, ko se
skuša izhodišča upoštevati v praksi.
Večina ključnih točk programskih usmeritev 11. kongresa
je še vedno aktualnih. Potrebna bi bila točnejša in načelnejša
opredelitev samostojnosti, povezava med ključnimi pojmi:
samostojnost, frontnost in množičnost ter točnejša opredelitev
frontnosti mladinske organizacije v frontni Socialistični zvezi.
Ključno pri vsej stvari pa je, da bi morali sprejete
opredelitve že ob začetku povsem razjasniti in zavestno
sprejeti ne samo v ZSMS, temveč v vseh drugih organiziranih
subjektivnih silah, predvsem v Zvezi komunistov. Boj mnenj
in argumentov bi moral potekati predvsem v prvi fazi, pri
oblikovanju usmeritev, ne pa ob njihovem izvajanju. To samo
slabi skupno akcijo in deli sile, ki se v družbi borijo za
socialistično samoupravljanje. Tako bi se tudi izognili
nevarnosti, da se dve leti po kongresu postavlja pod vprašaj
osnovna izhodišča.
307
Kot rešitev se torej ponuja izreden kongres ali kakšna
druga oblika ponovnega globalnega dogovora v najširšem
smislu.
Na seji konference 22. 11. 1984 se vsebinska vprašanja
objektivno ne morejo razčistiti, ker so preveč obremenjena s
kadrovsko kuhinjo. Lahko pa se razčistijo v vsebinskih
pripravah na izredni kongres. Morda bo kdo dejal, da bo tisto
pravo delo spet trpelo in da se bomo ukvarjali samo z
resolucijami. Ta nevarnost obstaja, vendar se ji lahko
izognemo. Kongresne usmeritve je treba dopolniti samo v
nekaterih točkah. Ni potrebno pisati nove resolucije.
Predvsem se je treba dogovoriti, kaj bomo uresničevali in
seveda kako bomo to uresničevali v družbenih razmerah, v
katerih smo. Ob tem potrebujemo vso pomoč drugih
subjektov, večjo in drugačno kot pa je bila ob pripravi 11.
kongresa.
Izredni kongres lahko predvsem pripomore k - v tem
trenutku nujno potrebnem - poenotenju določenih pogledov
na ključne točke vloge in položaja ZSMS v naši družbi; v
sami organizaciji in širše. Samo to lahko prinese tisto stopnjo
enotnosti, ki je pogoj za akcijsko učinkovitost. Največja
iluzija je, če pričakujemo to enotnost kot posledico zgolj
kadrovskih menjav. Prav tako kot je iluzija vsako
pričakovanje, da bo akcijska enotnost prišla sama od sebe.
308
O kongresu
Prispevek k razpravi pred ХП. kongresom ZSMS
GENERACIJSKI KONFLIKT SE DANES KAŽE
PREDVSEM KOT SOCIALNI - NA ENI STRANI
GENERACIJA TISTIH, KI SO POSOJILA V TUJINI
NAJEMALI IN JIH ŠE NAJEMAJO, NA DRUGI PA
GENERACIJA, KI JIH IN JIH SE BO
ODPLAČEVALA. V OSNUTKU GRADIVA ZA XII.
KONGRES ZSMS JE DANAŠNJI ČAS OZNAČEN
KOT "ČAS VEDNO VEČJEGA RAZKORAKA MED
MOŽNOSTMI IN ŽELJAMI". PO USTALJENIH
NAVADAH NAJ BI BIL KONGRES PRILOŽNOST,
OB KATERI NAJ BI SE POLEG NAJUSTREZNEJŠIH
FORMULACIJ ISKALO TUDI NAJUSTREZNEJŠE
REŠITVE ZA PROBLEME MLADE GENERACIJE.
Razprava o osnutku dokumentov za 12. kongres ZSMS se
zaključuje takorekoč brez javne razprave, vsaj brez
minimalne pozornosti javnih medijev, ki so sporočili le čas in
kraj kongresa. Čeprav bo tudi ta kongres le eden izmed 36.,
ki bodo letos po mnenju večine trošili denar davko-
plačevalcev, prinesli pa nič koristnega, menimo, da na tem
mestu bolj ustreza konkretna kritika oz. ocena kot pa
ignoranca. Pred štirimi leti je na zadnjem mladinskem
kongresu v Novem mestu padel tudi predlog, da naj kongresa
309
ne bi sklicevali vsake 4 leta, kot je običajno, temveč po
potrebi. Razlogov za takšen predlog je bilo več, od razsipanja
z družbenimim denarjem pa do vsebinskih, češ da kongres
sam po sebi ne spremeni ničesar in da poteka po obveznem
pripravljenem scenariju. Takrat je bil predlog kompromisno
zaobiđen, saj je bilo v sklepih kongresa rečeno, da naj se
organizira o tem vprašanju javna razprava v mladinski
organizaciji. Te razprave seveda ni nihče organiziral in tako
bomo letos spet imeli kongres kot se spodobi.
Problem lastne pozicije
Sestavljalci Osnutka so se trudili, da bi ostali na ravni
teoretske analize, ki je podana v dokumentih novomeškega
kongresa. V glavnem jim je to uspelo, kar pa ima seveda tudi
vrsto negativnih posledic. Med pozitivnimi je na prvem mestu
predvsem ta, da zaradi pristajanja na dobre in slabe učinke
blagovne produkcije oziroma zavedajoč se realnih okvirov, ki
jih ta vzpostavlja, podana analiza mnogo bolj realno ocenjuje
družbena razmerja, kot pa smo tega vajeni v dokumentih, ki
se pišejo za kongrese drugih družbenopolitičnih organizacij.
Poleg priseganja na učinkovito samoupravljanje ter
zavzemanje za vse tisto, za kar se zavzemajo tudi ostale sile
iz "subjektivne fronte" (da bi delavec odločal o celotnem
dohodku, da bi večjo vlogo dobilo znanje in sposobnost
mladih, da bi bili delegati bolj aktivni itd.) najdemo v gradivu
tudi pet ključnih točk, ki jih vsekakor velja podpreti. To so
povsem konkretne zahteve, ki se nanašajo na:
1.	prerazporeditev splošne porabe (t.j. predvsem izdatkov za
vojsko in drugo državno administracijo) v korist osebnega
in družbenega standarda ljudi;
2.	skrajšanje delovnega časa (kot prvi korak na 40 ur teden-
sko);
3.	vključitev v evropski program Eureka;
4.	legitimnost stavk in
5.	razpravo o vprašljivosti jedrske energije.
Vse te zahteve so v Osnutku tudi ustrezno argumentirane.
Obdelani so tudi problemi, ki se že desetletja smatrajo za
310
"ključne" v mladinski organizaciji, kot je izobraževanje,
družbenoekonomski položaj mladine itd. Vprašanje pa je,
kakšno stopnjo razumevanja na splošni ravni bo Osnutek
deležen med t.i. delegatsko in funkcionarsko bazo. V gradivu
prevladuje nekaj terminov, ki predstavljajo ključne pojme za
razumevanje celote. Spremenljivkam, kot so "delavski razred"
in "birokracija" bi bilo treba dati določeno vrednost. Kaj naj
si bralci oziroma delegati predstavljajo pod pojmom delavski
razred? Kdo je birokracija? V kakšnem odnosu je ona do
avantgarde delavskega razreda oziroma npr. do ZSMS? Eno
je, če se te besede uporabljajo kot modni politični okrasek k
nekemu obrobnemu spisu, povsem drugo pa, če je iz njih
sestavljena tekstovna konstrukcija. V tem drugem primeru,
posebno če gre za neko za posebno priložnost pisano besedo,
ki naj bi imela trajnejšo vrednost (vsaj 4-letni mandat) je
jasno nujna.
Samostojnost, kot naslednji ključni pojem teksta je v
gradivu opredeljena na naslednji način:
"Zato, ker prav mlada generacija nosi in bo še nosila
glavno breme napačnih odločitev (breme nosijo in ga bodo
nosili izvrševalci-delavci) je samostojnost ZSMS tudi v tem,
da začne razpravo in se bori za alternativne rešitve strateških
vprašanj našega razvoja." (stran 26) V tem vsekakor je
samostojnost, vendar je do nje šele treba priti. O tem pa nič.
Zato, da bi ZSMS lahko res zastopala in se uspešno borila za
alternativne rešitve strateških vprašanj našega razvoja (to ni
odločanje o tem, ali bomo imeli letos 12 ali 13 delovnih
akcij), morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja:
1.	samostojnost pri organizacijskih rešitvah ter
2.	samostojna kadrovska politika.
Dokler bo lahko nekdo izven odločilno vplival tako na
notranjo organiziranost ZSMS kot na njene volilne postopke,
toliko časa ne bo nič z resnim zastopanjem "alternativnih
rešitev".
Staro in novo
Razmere se zadnja leta zelo hitro spreminjajo in težko bi
311
pritrdili formulaciji v Osnutku, da je "programska osnova XI.
kongresa iz leta 1982 dolgoročni temelj organiziranja in dela
mladinske organizacije". Razen v nekaterih že omenjenih
splošnih točkah bi bilo treba kar se tiče organiziranja kot tudi
dela ZSMS napraviti nov temelj.
Posebno še, ker tudi na prvi strani Osnutka lepo piše, da
je: "Staro v marsikateri točki svojo napredno vlogo že zdavnaj
odigralo in se sooča z novim, drugačnim, ki se spričo svoje
raznolike vsebine in potrebe po različnih načinih izražanja ne
more in ne da označiti s preživelimi kategorijami oziroma se
ne more udejanjati v praksi s klasičnimi modeli organ-
iziranja."
To protislovje, ki odseva med analizo in njeno "sintezo" v
Osnutku, je razumljivo samo s položaja sestavljalcev, ki že
vnaprej vkalkulirajo realnost, možne pripombe in zamere, ter
seveda lastno pozicijo v "aktualnem političnem trenutku". Pri
bralcu, ki pa mu ni dano vedenje o vsem tem, pa lahko
vzbudi resen dvom o smiselnosti takšnega pisanja.
Če bi bila v osnutku prisotna tudi analiza nekaterih
novejših dogajanj med mladino in v družbi nasploh
(razraščanje naacionalističnih tendenc, študentski bojkot,
izstopi iz ZSMS), potem bi sestavljalci morali priti do
zaključka, da mladinska organizacija, takšna kot je, lahko
dela samo to, kar sedaj počne (in to ni "odločanje o strateških
vprašanjih"). Kljub temu, da se Osnutek načelno zavzema za
alternative, sam ne ponuja nobenih variant glede možnih
sprememb lastne organiziranosti in delovanja.
Spremembe pa so nujne in sicer bi morale voditi k lastnim
in samostojnim oblikam organiziranja mladine, ki bi se
morala povezovati skupaj na tisti ravni, na kateri deluje. To
seveda niso nekdanje področne konference, temveč
organizacije mladih delavcev, študentov, dijakov, kmetov, ki
bi samostojno nastopale do institucij na lokalni in nacionalni
ravni. Sedanja pot preko forumov ZSMS v občini ali
republiki, ki so ne glede na specifičnosti enako organizirani in
sestavljeni ter vpeti v birokratsko kolesje na vseh ravneh, je
skrajno neučinkovito in vzrok za "nezmožnost baze, da se
312
organizira in svoje interese izrazi kot organ mladinske
organizacije na njeni celotni ravni", kot pravilno ugotavljajo
sestavljalci gradiva, vendar iz tega ne potegnejo ustreznih
zaključkov. Studentski bojkot je npr. dokazal, da je hitro in
učinkovito reševanje problemov preko foruma, kakršen je
npr. danes UK ZSMS, nemogoče, zaradi prej navedenih
razlogov. Organizacija, ki naj bi zastopala interese študentov,
ne more biti tako oblikovana kot občinska konferenca, s
podobnimi organi in podobnim načinom funkcioniranja.
Dvom v sedanji način funkcioniranja ZSMS se seveda ne
kaže samo v dejanskih in napovedanih izstopih iz nje ali v
nezaupnici študentov do UK ZSMS (to nezaupanje bi se
verjetno razširilo še kam višje, če bi bilo znano, daje bilo 10
milijard iz sredstev za gradnjo in obnovo študentskih domov
namenjenih za funkcionarski dom v Bohinju), temvecč v
splošni nemoči sedanje mladinske organizacije, da bi
mobilizirala vsaj znatnejši del mladine na kateremkoli
projektu.
Sedanja organiziranost ima za današnji čas samo eno
"dobro" lastnost in sicer možnost relativno učinkovite
kontrole od zgoraj navzdol in od strani in skoraj minimalne
možnosti za kontrolo navzgor. Ne gre seveda toliko za
kontrolo nad "bazo", ki več ali manj ne obstaja, temveč za
kontrolo nad aparatom in forumi. Ta organiziranost zaradi
vsega povedanega seveda tistim, ki so bolj zgoraj v hiearhiji,
kar ustreza in zato ni navdušenja ob predlogih spremembe.
Stanje ustreza tudi drugim, saj podobno funkcionirajo vse
ostale DPO.
Peto poglavje Osnutka z naslovom "Za aktivno in
atraktivno vlogo Zveze socialistične mladine Slovenije" je
prav zaradi tega, ker ne ponuja ničesar novega, kaj šele da bi
predvidevalo več variant, najbolj pomanjkljiv del gradiva.
Sestavljalci izhajajo iz teze, da je III. konferenca ZKJ leta
1972 teoretsko premagala oba do takrat možna načina
organiziranja mladine (vzhodnega in zahodnega) in
vzpostavila tretjega, izvirnega. To je povsem napačna
predpostavka. Dejstva namreč kažejo, da je bil po III.
313
èkongresu proces preraščanja mladinske organizacije v
relativno samostojen politični dejavnik grobo prekinjen ter
spet vzpostavljena kontinuiteta delovanja organizacije izpred
VIII. kongresa leta 1968, ki pa je imela mnogo več skupnih
značilnosti z vzhodnoevropskim modelom organiziranja
mladih (kot rezerva in politična podpora partijam na oblasti),
kot pa s samostojno mladinsko organizacijo.
Tudi opredelitve odnosa ZSMS do novih družbenih gibanj
ne ustreza stopnji, na kateri se to vprašanje postavlja. Ne
postavlja se znotraj ZSMS, zato seveda tudi ne gre zgolj za
to, da se v organizaciji tem gibanjem prizna "poseben
pomen". Legitimen in "poln" prostor za delovanje družbenih
gibanj je potreben tam, kjer ta gibanja so ali se porajajo in jih
tudi na papirju ni treba na vso silo tlačiti v neko organizacijo.
Kajti prav zaradi njihovega "avtonomnega in
antihierarhičnega značaja ter alternativnosti" je to dvoje
nezdružljivih stvari.
Tisti del 5. poglavja, ki opredeljuje interesno podlago za
delovanje ZSMS in družbenih gibanjih, je za običajnega
bralca vsekakor težko razumljiv, posebno še, ker pot do cilja
nakaže, kot je to običajno v podobnih gradivih: Cilj bomo
dosegli s postavitvijo aktivne in atraktivne vloge mladinske
organizacije..."??? O tem kaj spremeniti, da bi ZSMS enkrat
le zaigrala takšno vlogo, pa je zelo malo povedanega. Bralec
se tudi upravičeno sprašuje, ali je takšna vloga v razmerah,
kot so opisane na prejšnjih 45. straneh, sploh mogoča?
Večina prostora v tej kritiki je namenjena vprašanju vloge
in organiziranosti subjekta, ki ga osnutek obravnava, t.j.
ZSMS in kot ponavadi bi lahko kdo arekel, da organiziranost
oz. oblika ni pomembna, važna je vsbina. Da temu ni tako ali
zgolj tako se bo prepričal vsak, ki bi morebiti poskušal
karkoli spremeniti v nakazani smeri. ZSMS res ni opredeljena
v ustavi, zato posebnih "ustavnih" zadržkov glede sprememb
ne bi bilo, bi pa bili drugačni, mnogo bolj učinkovitih od
"ustavnih". Pogumu, ki je prispeval k temu, da se je ZSMS v
osnutku gradiva zavzela za drugačno investicijsko oziroma
gospodarsko politiko, kot pa jo prakticira naš centralni
314
"establishment", ali da je na drugi strani ovitka ostalo
zapisano "Da beseda ne bo delikt", je treba v naslednjih fazah
doliti vsaj malo več goriva.
Nobenih razlogov ni, da vsaj v razpravi ne bi spregovorili
o nekaterih alternativnih oblikah lastne organiziranosti
oziroma o drugih pomembnih problemih, kot je npr. "civilna
služba".
Ne zaradi drugega, potem zato, ker je mnenjem in
stališčem, ki so izrečena v različnih predkongresnih
razpravah, malo težje nalepiti različne anati-etikete. Tudi to je
eden od načinov, s katerim lahko ZSMS prispeva k
demokratizaciji "politične kulture".
315
Mladi med
preteklostjo in prihodnostjo
Mladina, 10, januar 1985, it. 1
POGLED NA PRETEKLOST, SEDANJOST IN
PRIHODNOST JE MNOGO LEPŠI IZZA BOGATO
OBLOŽENE MIZE KOT PA Z DEŽEVNE CESTE
Živimo v času družbene krize. Uradno kriza sicer ni
priznana, vendar se le-ta za nepriznavanje ne meni in se
vsiljuje povsod. Poleg tega jo priznava večina, tista večina, ki
jo konkretno, materialno občuti na lastni koži in v lastni
glavi, nepriznavanje pa je običajno govorni ali pisani
proizvod tistih, ki jih neposredno ne prizadeva in ki so povrh
vsega zanjo tudi v večji ali manjši meri odgovorni. Večina
torej občuti sedanje družbeno stanje kot krizo in med to
večino je največ mladih.
Pravi vzroki krize tičijo v ekonomiji in politiki preteklega
(in tekočega) obdobja (ki je nedvomno prispevalo tudi veliko
pozitivnih premikov in sprememb), vendar se na zunaj ne
kažejo v ekonomskih formulah, v protislovjih blagovne
produkcije ali kot vprašanje protislovij t.i. nestrankarskega
sistema, temveč kot posledični oz. površinski pojavi, ki imajo
vsaj navidezno povezavo predvsem z elementi moralne krize.
Živimo v času, ko smo vsi proglašeni kot enako
odgovorni za vse napake (čeprav od njih nimamo enakih
koristi), za Körting, za Feni, za Obrovac itd., priča smo
fenomenu, ko največji birokrati kritizirajo birokracijo, najvišji
317
partijski funkcionarji partijo, najvišji državni uradniki državo
itd., vsak pa, ki zahteva dokazano osebno odgovornost
kateregakoli predstavnika omenjenih institucij, je proglašen
za anarhista ali celo za sodelavca tujih obveščevalnih služb.
Živimo v času, ko so nekateri 15 ali 20 let na istih ali
podobnih funkcijah, kljub temu, da jim praksa vsak dan
dokazuje njihovo nesposobnost, ko partijski funkcionarji
nekaznovano kršijo statut, državni uradniki zakone, ko so
voditeljev polna usta bratstva in enotnosti, v praksi pa
zapirajo republiške meje in se med seboj pogajajo kot z IMF-
om, živimo v času, ko se uradniki sklicujejo na miroljubno
koeksistenco, hkrati pa se hvalijo z izkupičkom od izvoza
vojne opreme in orožja ter pripravljajo vojaško parado.
Živimo v času, ko smo vsestransko pripravljeni in osveščeni,
ko za vsak praznik razdelimo na tone medalj in plaket, hkrati
pa z vodo pijemo nafto in kemikalije, mesec dni iščemo
helikopter, vsak dan gasimo požare in štejemo mrtve v
množičnih nesrečah? Vprašanja in primerjave se posebej med
mlado generacijo zastavljajo vsak dan bolj in vsak dan bolj
zaostreno, reducirajo pa se na en sam problem.
Osrednje vprašanje sedanje krize je vprašanje odgovor-
nosti. Ne odgovornosti ljudi za tovarniškim ali pisalnim
strojem, temveč odgovornosti "najodgovornejših". Brez
uveljavljanja te odgovornosti (kar je dosti manj enostavno,
kot si večina mladih predstavlja) produktivnega izhoda iz
krize ne bo.
Praksa sama demistificira protokolarne fraze, s katerimi
visoki državni in partijski uradniki propagirajo zategovanje
pasu in obenem lepšo prihodnost. Celo slavnostni govori, ki
jih še pred kratkim večina sploh ni poslušala in jim je
avtomatično ploskala, naletijo danes na vedno več kritičnih
ušes, na zasilne aplavze in celo na množični smeh.
To še zdaleč ne zmanjšuje števila kandidatov za prvo
vrsto na proslavah, za častno tribuno ob dnevu mladosti ali ob
letošnji vojaški paradi. Gneča pred vrati oblasti je bila velika
celo pol ure pred propadom posameznih režimov.
Mlada generacija ali vsaj njen družbeno aktivni del danes
318
bere o Dahovskih procesih, Golem otoku, spremlja Sarajevski
in Beograjski proces ter obenem posluša in bere Šetinca,
Marinea, Ribičiča itd. ter primerja. Kljub obremenjenosti s
črno-belim slikanjem v zgodovinskih učbenikih marsičem,
čemur bi "morala" verjeti, ne verjame.
Ne verjame v poštenost politike in politikov, kljub temu
da ne pozna zakulisnih dvornih spletk, kadrovanj na lovskih
prežah in manjših osnovnih šol, preurejenih v vikende.
Ne verjame razlagi o tem, da smo vsi v istem čolnu. Vsak
otrok ve, da se v službo ne vozimo vsi v državnih
mercedesih in renaultih, da ne zahajamo prav pogosto na lov
v državna lovišča ali na dopust na Brione in da na televiziji
ne karamo zgubaijev, hkrati pa se skupaj s sorodstvom
vozimo v napol podarjenih avtomobilih teh istih "zgubarjev",
ki povrhu vsega še životarijo ob mizernih plačah.
ŽIVLJENJE
Velika večina mladih ljudi si prizadeva predvsem za
željen poklic, dobro zaposlitev, rešitev stanovanjskega
problema ter za zadovoljitev ostalih materialnih in duhovnih
osebnih potreb. Danes to dobiva čedalje tesnejšo povezavo z
družbeno krizo, ki krči možnosti za njihovo zadovoljevanje.
Kriza šele ustvarja pogoje, da se problemi posameznikov,
ki sestavljajo mlado generacijo, tudi praktično in ne samo v
frazah mladinskih funkcionarjev vse bolj izražajo kot problem
ali problemi generacije. Kriza v nekem smislu konstituira
generacijo. Družbeno aktivni del mlade generacije poleg k
zadovoljevanju osebnih potreb teži in želi prispevati tudi k
reševanju skupnih problemov, želi sodelovati pri spreminjanju
družbenih odnosov in ustvarjanju pogojev za vsestransko
boljše življenje, vendar pa zaostrene družbene razmere (kar
na prvi pogled kaže veliko protislovnost) ne nudijo nič več
možnosti za njegovo aktivnost kot normalne. Nasprotno.
Kanali, po katerih je možno privatni angažma spremeniti v
družbeni, so še bolj ozki, njihovi bregovi imajo vedno
ostrejše robove. Kritika se vse manj sprejema kot
dobronamerna. Vedno bolj dobiva negativen ideološki
319
predznak. Namesto za sposobne, kritične in napredne je
vedno več prostora za poslušne, ideološko omejene in
nesposobne kadre. Med mladimi se skrbno izbira bodoča
"kontinuiteta", ki mora biti ravno toliko sposobna, da bo
ohranjala obstoječe in najmanj toliko nesposobna, da ne bo
podrobneje brskala po preteklosti svojih predhodnikov,
ampak neomajno vsaj na zunaj verovala v nezbledelo
svetlobo poti in v svetniški sij velikih voditeljev in njihovih
naslednikov.
Vse to v zavesti večinskega dela mlade generacije še bolj
utrjuje v družinskem okolju pridobljeno prepričanje, da "se ne
splača" (ukvarjati se s politiko, truditi se za splošno dobro,
prevzemati družbene obveznosti, javno misliti s svojo glavo,
ne ubogati močnejših itd.), tisti del družbeno aktivne ali
misleče generacije, ki se je že spopadel in obračunal s
takšnim pojmovanjem, pa objektivno prav tako potiska v
sfero "privatnega", v skrb za svojo kožo in vsakdanji boj za
lastno eksistenco.
PRIHODNOST
Rešitev iz krize je v boljšem izkoriščanju družbenega
potenciala, kar ni moč doseči z zakoni in primitivno
indoktrinacijo, temveč z zavestno mobilizacijo družbenih sil,
znanja, želje po novem in boljšem in ustvarjalnih sil sploh.
Novoletna poslanica predsedstva SFRJ npr. ni mobilizirala
nikogar.
Redkokdo jo je sploh prebral. Same stare in oguljene
protokolarne fraze. Prav tako ne ožanje človekovih pravic,
grožnje inteligenci prek TV zaslonov, sodni procesi,
prisluškovanje, partijski monopol nad vsemi važnejšimi
družbenimi funkcijami, transmisijska vloga SZDL, sindikata
in ZSMS.
Mladi z večjo skrbjo kot starejše generacije spremljajo
novo znanstveno in tehnološko revolucijo, posebno naše
zaostajanje za tistim, čemur pravimo razviti svet. Bolj kot
navdušeni nad novimi možnostmi so zaprepaščeni nad
kratkovidnostjo politike in administracije, ki zavira razvoj
320
novih tehnologij v domačemn okolju. Ob tem dejstvu večina
spoznava razliko med družbenimi in državnimi koristmi ter
demistificira šolsko predstavo o "ljudski" državi.
Napačna je predstava, da mlada generacija vidi rešitev
zgolj v novih tehnologijah ali poenostavljeno rečeno v
računalnikih. Prav tako mladi morda bolj kot starejši
razumejo, da kulturne in nacionalne osveščenosti ali
individualne identitete ne ogrožajo nove tehnologije same po
sebi, ampak način njihove uporabe.
Družba (država), ki je sposobna in pripravljena v vsakem
trenutku aktivirati svoje represivne sile, policijo, politična
sodišča in v končni instanci vojsko, ni pa sposobna aktivirati
večine svojih proizvajalnih sil in predvsem večine
najproduktivnejših proizvajalnih sil, toliko časa ne more biti
družba svetle prihodnosti za svoje mlade generacije, dokler
tega razmerja ne obrne. Če pa se nasprotje zaostruje in če ne
pomagajo izdatni krediti, pa lahko kriza traja...
321
Med transmisijo
in samostojnostjo
Mladina §t. 23, 20. junij 1985, priloga Pogledi
Politična organiziranost mladine v Sloveniji (1941-
1984)
Različne oblike politične organiziranosti mladine so v
Sloveniji obstajale že davno pred letom 1941. Za razu-
mevanje ključnih principov razvoja mladinske organizacije
(organizacij) v času, ki ga ta prispevek obravnava, pa je
potrebno vsaj bežno omeniti nekatera dogajanja iz zgodovine
mladinskega gibanja med obema vojnama. Zelo razširjeno je
mnenje, da se je v tem času vse začenjalo in končevalo pri
SKOj-u Vendar dejstva kažejo, da je SKOJ do svoje IV.
konference septembra 1935 predstavljal zgolj ozko skupino z
vplivom, ki je bil pretežno omejen na delavsko mladino in da
je šele zadnja leta pred vojno postal organizacija v pravem
pomenu besede. Mnogo pomembnejše je v tem času delo
drugih organizacij in naprednih mladinskih gibanj, med
katerimi zavzema pomembno mesto Mladinsko mirovno
gibanje, ki je leta 1936 zavzelo za takratni režim zastrašujoč
obseg, organizacije študentske mladine itd. Pomembno je
vedeti, da je bilo pred vojno več konfliktov v zvezi z
vprašanjem samostojnosti SKOJ-a napram Komunistični
partiji, ki so privedli tudi do resnih sporov (npr. v Zagrebu
1933-35) ter poskusov odcepitve posameznih pokrajinskih
organizacij (pokrajinske organizacije SKOJ-a za Slovenijo)
323
poleti 1936. Prav tako je pomembno poznati tudi zaključke
VI. konference SKOJ-a septembra 1940, na kateri je bila
sprejeta teza da sta... " SKOJ in mladinsko gibanje v
celoti samostojna in organizacijsko neodvisna " ter da
SKOJ ni "transmisija partijske politike".i V praksi se
zaključki VI. konference niso nikoli uresničili, sprejeti pa so
bili zaradi potrebe po jasnejšem definiranju odnosa med KP
in SKOJ-em, ki se je razvil v organizacijo z relativno velikim
vplivom na mladino. Osnovo za teze o samostojnosti SKOJ-a
najdemo pri Leninu, ki je že med I. svetovno vojno zapisal:
"...mi moramo biti brezpogojno za organizacijsko
samostojnost zveze mladine in to ne samo zaradi tega,
ker se oportunisti bojijo te samostojnosti, ampak
zaradi samega bistva stvari. Kajti brez popolne
samostojnosti mladina ne bo mogla narediti iz sebe
niti dobrih socialistov, niti se ne bo mogla pripraviti,
da bo socializem vodila naprej."2
Prispevek nima namena celovito obdelati obravnavano
obdobje, temveč zasleduje ključne principe politične
organiziranosti in delovanja mladine v Sloveniji, posebno
vprašanje samostojnosti mladinske organizacije. Prav tako
nima namena povzdigovati vseh pretežno ozkih oblik
organiziranosti v "mladinsko gibanje", ker bi s tem
razvrednotil vse tisto, kar je v predvojni, vojni in povojni
zgodovini resnično nosilo značilnosti mladinskega gibanja.
I. Mladinska osvobodilna fronta
V oktobru 1941 je v Sloveniji zaživela Mladinska
osvobodilna fronta. Mnogi zgodovinarji in pisci leposlovnih
del, ki obdelujejo vojni čas v Sloveniji, jo največkrat pozabijo
omeniti. Junaška dejanja NOB in revolucije so rezervirana za
SKOJ-evce oziroma člane organizacije, ki je s svojimi 40.000
1	Pero Damjanovič, Tito pred temama istorije, Inštitut za sodobno zgodovino,
Bg 1972, str. 347
2	Lenin, Izbrana dela, zvezek 10, Kultura BG, str. 282
324
člani že pred letom 1941 dejansko predstavljala omembe
vredno družbeno silo in ki je kot taka več kot občutno blažila
posledice maloštevilnosti KP. Izkušnje SKOJ-a so opisane,
obdelane in neštetokrat podane kot zgled mladim gene-
racijam, medtem ko izkušenj mladinske OF ne omenja noben
govornik na proslavah, niso ne povzete in ne omenjene v
uvodnikih mladinskih resolucij in statutov. Najodgovornejši
funkcionarji sedanje ZSMS ne poznajo poglavitnih motivov,
ki so narekovali oblikovanje in nato reorganizacijo Mladinske
OF. To je svojevrstno protislovje, saj se prav ZSMS po 11.
kongresu proklamira kot frontna organizacija. In kot takšna bi
morala podrobneje poznati izkušnje svoje predhodnice, ki je
delovala pred desetletji v istem prostoru in času, ki se od
današnjega ne razlikuje toliko, kot bi si kdo mislil ali želel.
Mladinska OF je novembra 1941 izdala prvo številko
svojega glasila Mlada Slovenija, ki je do konca naslednjega
leta spremljala osrednja dogajanja v organizaciji. V tretji
številki Mlade Slovenije je bil predstavljen bojni program
organizacije, ki na prvo mesto postavlja mobilizacijo vseh sil
za boj proti okupatorju. Program je v tej in ostalih točkah
kljub svoji operativni naravnanosti predstavljal osnovo za
široko (frontno) vključevanje mladih v Mladinsko OF in v
Narodnoosvobodilno gibanje sploh. Mladinska OF je poleg
velikega mobilizatorskega dela izpeljala tudi nekaj zelo
odmevnih akcij. Med najbolj znanimi je bojkot oziroma
organizirana manifestacija z enominutnim molkom na
ljubljanskih šolah 1. decembra 1941.
V uvodniku prve številke Mlade Slovenije, ki je podpisan
z 10 OF, med drugim piše:
"Izvršni odbor Osvobodilne fronte je z največjim
zadoščenjem sprejel vest, da se je mladina s tolikšno
vnemo in vero priključila Osvobodilni fronti in da se
je osnovala Mlada OF. V tem vidimo jamstvo za bo-
dočnost in zdravje slovenskega naroda. V Osvobodilni
fronti so združeni vsi zavedni in borbeni Slovenci,
zato spada vanjo tudi mladina. Pozdravljamo vas v
naših vrstah, vas pozivamo k svetemu delu za veliki
325
smoter vseslovenskega hotenja v sedanjosti in
preteklosti, hotenja, ki je osvoboditev in združitev
vseh Slovencev v eno in edino narodno telo na
celotnem slovenskem ozemlju."3
Za Mladinsko OF je bila v prvi fazi značilna določena
samostojnost glede na ustanovne skupine Osvobodilne fronte
ter istovetnost s cilji celotne OF. Stopnjo te samostojnosti pa
je težko določiti, saj niso dostopni nekateri zgodovinski viri,
ki se že nahajajo bodisi v zaprtih ali domačih arhivih.
Uradno je bila Mladinska OF skupaj z Zvezo delavske
mladine preoblikovana v Zvezo slovenske mladine z
okrožnico 10 OF z dne 20. januarja 1943. Toda v praksi so se
stvari odigrale že prej. Priprave na oblikovanje nove
mladinske organizacije so se pričele takoj v začetku januarja.
V isti okrožnici IO OF piše, da bo Mlada Slovenija poslej
glasilo Zveze slovenske mladine, čeprav je že 1. januarja
1943 izšla prva številka Mladine, novega mladinskega lista.
Uredništvo Mladine je bilo sicer kritizirano zaradi spremembe
imena lista, vendar je ime ostalo. Mlada Slovenija pa je
zadnjič izšla oktobra 1942. leta.
Uredništvu Mladine je takoj po izidu prve številke pisal
celo Krištof (Edvard Kardelj) in kritično ocenil njihovo delo.
Nato je stvari prevzel v svoje roke SKOJ. V pismu
organizacijskega sekretarja PK SKOJ okrajnemu komiteju
SKOJ-a za Ljubljano iz tega obdobja lahko preberemo:
"Glavna pripomba je ta, da je vaš list presplošen,
agitacijsko propagandističen z vsebino, ki je politično
pravilna, je pa popolnoma nekonkretna. V njem je
zelo malo stvari, iz katerih bi se videlo, kako danes
živi, dela in se bori slovenska mladina...Mi bomo
sedaj povzeli korake, da se to stanje popravi in da bo
list zares postal ogledalo današnjih nalog in teženj
slovenske mladine."4
3	Mlada Slovenija, november 1941, št. 1-2
4	Mladinski dnevnik, RK ZSMS 1978, str. 48
326
SKOJ je nato prevzel organizacijo dopisništva v Mladino,
njeno uredništvo pa je odšlo iz Ljubljane na osvobojeno
ozemlje, kjer se je potem vseskozi nahajalo v bližini vodilnih
organov NOB.
Zanimivo je, da se kot prvo leto izhajanja mladinskega
list Mladina šteje leto 1943 in ne leto 1941, ko je prvič izšel
list Mladinske OF Mlada Slovenija. Prav tako je zanimivo, da
se je že ob prvem preoblikovanju oziroma preimenovanju
mladinske organizacije kot argument zanj pojavila teza, da je
organizacijo treba postaviti na širšo osnovo. Ta argument
(širina, množičnost) se je potem vztrajno ponavljal ob vseh
naslednjih preimenovanjih in preoblikovanjih mladinske
organizacije v Sloveniji.
II. Zveza slovenske mladine
Po prvem kongresu USAOJ-a konec decembra 1942 so se
tudi v Sloveniji začele priprave na ustanovitev mladinske
organizacije, ki ne bo več fronta, temveč zveza, kar naj bi
bilo nekaj širšega. Vendar praksa ni čakala uradnih odločitev,
vsaj odločitev 10 OF ne, saj je Zveza slovenske mladine proti
koncu leta 1942 po nekaterih krajih že aktivno delovala.
Edvard Kardelj je v poročilu, ki ga je poslal Titu 14.
decembra 1942, zapisal:
"Mladinsko delo na terenu teče dokaj dobro.
Organizacija Zveze slovenske mladine je zajela širok
krog mladine, zlasti v Ljubljanski pokrajini, kjer je
mladina v nekaterih vaseh skoraj vsa organizirana v
tej zvezi."5
Iz poročila ni razvidno, da je šlo pri dotedanjem delu
mladinske organizacije v Sloveniji predvsem za aktivnosti
Mladinske OF, medtem ko je bila ZSM žele v nastajanju,
povsem formalno pa je bila oblikovana skoraj leto dni
5 Edvard Kardelj, O socializmu in Vojni, DZS Lj. 1980, str. 225
327
kasneje.
Kmalu po izidu v prejšnjem sestavku omenjene okrožnice
10 OF, s katero se formalno ukinja Mladinska Osvobodilna
Fronta, sta prišla v Slovenijo sekretar SKOJ-a Ivo Lola Ribar,
ki je bil na prvem kongresu izvoljen tudi za predsednika
državnega odbora USAOJ ter organizacijski sekretar SKOJ-a
Rato Dugonjič. Pomagala naj bi pri organizaciji Zveze
Slovenske mladine, pa tudi pri delu SKOJ-a, saj je bil
posebno v Ljubljani precej oslabljen spričo aretacij predvsem
vodilnega kadra. Celo pokrajinski komite SKOJ-a za
Slovenijo je imel nekaj časa samo enega člana (sekretarja
Viktorja Stoparja). Lola je dal pobudo za ustanovitev
glavnega iniciativnega odbora Zveze slovenske mladine, ki se
je prvič sestal 7. maja 1943 v Kočevskem Rogu. Iniciativni
odbor je ob pomoči sekretarja SKOJA-a vodil priprave na
ustanovni kongres, ki je bil oktobra istega leta v Kočevski
Reki. 2e pred kongresom so člani in organizacije SKOJ-a
ustanavljali odbore ZSM po vaseh, mestih, šolah in tovarnah,
ki so se povezovali v rajonske in okrožne odbore. V
partizanskih enotah je deloval predvsem SKOJ, vloga ZSM v
njih pa je bila tudi načelno nedodelana.
Idejno in organizacijsko jedro nastajajoče mladinske
organizacije so predstavljali člani SKOJ-a, ki so tudi po
ustanovnem kongresu ZSM ostali najaktivnejši del
organizacije, ki je že predstavljala njihovo kadrovsko bazo,
hkrati pa so bili tudi nosilci najodgovornejših funkcij v njej.
V prvi polovici 1945 so po vsej Sloveniji potekale
pokrajinske konference ZSM, ki so kljub zelo težki vojaški
situaciji (v teku) zaključnih bojev in spopadov na zahodnih
mejah ustvarile politične pogoje za sklic drugega kongresa
Zveze slovenske mladine. Kongres se je sestal junija 1945 v
Ljubljani, ocenil medvojno delo svoje organizacije ter v
imenu mlade generacije prevzel naloge pri obnovi porušene
domovine. Na kongresu je imel odmeven govor Boris Kidrič,
ki je med drugim dejal:
"Po osvoboditvi vztrajno naglašamo, da je od naše
obnove, od pravilnega reševanja gospodarskih
328
vprašanj, od naše gospodarske politike in gospodarske
prakse odvisno, v kolikšni meri bomo utrdili svojo
zmago, zavarovali in razvili svojo demokracijo."6
Delegati II. kongresa se verjetno v tistih evforičnih
poosvoboditvenih časih niso mogli zavedati, kako bodo
štirideset let pozneje te pronicljive besede Borisa Kidriča
izvabljale globoke vzdihe generacij, ki se začenjajo zavedati,
da bodo poleg sadov nedvomnih pridobitev povojnega razvoja
prav one tiste, ki bodo v prihodnosti nosile največje breme in
posledice "pravilnega reševanja gospodarskih vprašanj".
Zveza, slovenske mladine se je na drugem kongresu
preimenovala v Zvezo mladine Slovenije, ker dotakratno ime
organizacije ni veljalo za mlade drugih narodnosti na
slovenskem ozemlju. Bistvenih vsebinskih sprememb pa
kongres v delovanje organizacije ni prinesel.
III. Zveza mladine Slovenije
Med II. in III. kongresom je Zveza mladine Slovenije vse
svoje sile usmerila v gradnjo in obnovo domovine. V
poročilih in referatih na III. kongresu Zveze mladine
Slovenije, ki je bil maja 1947 v Ljubljani, so prevladovali
kubiki izkopane zemlje, številke o tisočih udarniških dnevih,
prostovoljcih, tekmovanjih, delovnih brigadah in akcijah.
Bistveni del programa dela, sprejetega na kongresu,
predstavlja program udarniških akcij. Ena glavnih nalog
mladinskih organizacij v vseh okoljih je razvijanje tekmo-
valnega duha. Organizacija je imela na tem področju bogate
izkušnje. Izpeljala je še vrsto tekmovalnih akcij. Kot priprava
na II. kongres se je 1. decembra 1944 pričelo veliko tekmo-
vanje organizacij ZMS, še pred tem pa so njeni aktivisti poleg
drugih organizirali in izpeljali "Tekmovanje zmage" ob
obletnici OF ter jesensko tekmovanje pri pospravljanju
poljskih pridelkov.
Težko bi trdili, da je bila tako imenovana "socialistična
6 Boris Kidrič, Zbrano delo, CZ 1959, str. 331
329
tekmovalnost", ki je prevladovala in obvladovala mladinsko
organizacijo v tem in prihodnjih obdobjih zgolj posnemanje
metod dela ruske mladine, organizirane v Komsomolu.
Nedvomno je bil model prevzet od njih, prav tako pa tudi
osnovna inspiracija. Ideali à la "Kako se je kalilo jeklo " so
bili v ospredju. Model tekmovanj pa je bil do neke mere vsaj
kolikor toliko logično prilagojen času in prostoru, na kar
kažejo nekateri specifični pristopi k aktiviranju kmečke
mladine za sodelovanje v tekmovanjih. Nikakor ne smemo
zanemariti ekonomskih rezultatov "socialističnih tekmovanj"
v tem času. Prihajalo pa je tudi do množičnih pretiravanj, ki
so bila z najvišjih vrhov večkrat tudi kritizirana, toda tudi oni
niso dovolj upoštevali dejstva, da hoče vsak slej ko prej
postati čim bolj podoben svojemu idealu. Najbolj znani so
primeri z Mladinskih delovnih akcij, ko so se taka
tekmovanja sprevrgla v pretiravanje, katerih posledica so bile
trajne telesne poškodbe brigadirjev ter slabo opravljeno delo,
saj so kot kakovost šteli kubiki izkopane zemlje.
Tekmovanja je bilo najlažje organizirati v proizvodni
dejavnosti in na delovnih akcijah, katerih organiziranost je še
danes prilagojena temu namenu. V obdobju 1945-1947 je bilo
delo MO osredotočeno na udarniško delo. Na poljih, ki so jih
obdelovale MDB, na gradbiščih Titana in na zveznih delovnih
akcijah v Bosni pa je organizacija pripravila tudi različne
strokovne tečaje. V ospredju so bili tečaji opismenjevanja ter
politični tečaji. Težo idejnopolitičnega dela na akcijah je nosil
SKOJ, ki je med mlade vnašal ideje partije ter prispeval k
zavestni in organizirani aktivnosti različnih slojev mladih,
zbranih v brigadah.
Politična aktivnost ZMS in njenega glavnega odbora v
tem obdobju odseva tudi na straneh njenega glasila
"Mladine", ki so ga takoj po osvoboditvi spet začeli tiskati v
Ljubljani in ki je dobilo podobo pravega, profesionalnega
časopisa. Boj zamenja novo geslo: "Delo". Kot moto se na
prvi strani Mladine kmalu po osvoboditvi pojavi stavek:
"Kakor smo se dosedaj z orožjem borili proti
okupatorju, z isto silo bomo sedaj pomagali pri
330
obnavljanju porušene domovine. To je naša sveta
dolžnost in to hočemo storiti."7
Uvodniki in članki v Mladini odražajo miselnost in težnje
vodstva mladinske organizacije, ki neposredno ureja list,
hkrati pa razlagajo tudi strategijo državnih in partijskih vrhov
in poglede na notranja in zunanja politična vprašanja. Tako je
v Mladini, ki je izšla 17. maja 1945 v Ljubljani, uvodničar
Žagar Iztok napisal:
"Samo močna Jugoslavija je lahko porok, da bodo
vse pridobitve narodnoosvobodilne borbe ostale last
narodov Jugoslavije. Zato bo mladina organizirano in
udarniško pristopila k delu za obnovo in izgradnjo
naše porušene domovine. Tako da noben odkrit ali
prikrit sovražnik, domač ali tuj, ne bo mogel
kupčevati z našo bedo. Naše borbene brigade,
bataljone in čete morajo naslediti delovne, udarne
brigade, bataljoni in čete.
Veliko delo izgradnje in obnove naše domovine
bomo izvršili le, če nas bo spremljal pri tem delu
toliko zaželjen mir. Trajen in trden mir pa nam lahko
zagotovi le radikalno očiščenje vseh vojnih zločincev,
njihovih pomagačev in domačih izdajalcev. Kaznujejo
naj se brezobzirno, onemogoči vsako rovarjenje, ki bi
dovedlo do novih krvoprelitij in zločinov."»
Obravnavanju notranje in zunajepolitičnih vprašanj,
izražanju stališč in mnenj mladih pa je tako na sestankih
odborov mladinske organizacije kot v njenem uradnem glasilu
namenjeno vedno manj prostora, kolikor bolj se je oddaljeval
vojni čas. Večino sil, sredstev in časa je pobrala operativa,
izobraževanje, organiziranje in priprava socialističnih tekmo-
valnih in delovnih akcij.
Na III. kongresu je slovenska mladinska organizacija spet
spremenila ime. Zveza mladine Slovenije se preimenuje v
7	Mladina, 17.5. 1945, št. 4
8	Isto
331
Ljudsko mladino Slovenije. Ime ne podaja več samo
organizacijskih in teritorialnih okvirov, temveč naj bi
poudarjalo še politično orientacijo, ljudsko naravnanost
organizacije v sistemu ljudske demokracije.
IV. Združitev SKOJ-a in Ljudske mladine
Povojni čas je s svojo različnostjo prisilil odgovorne
subjekte, da so začeli razmišljati o drugačnem, nujno
učinkovitejšem političnem delu med množicami. V okvir teh
razmišljanj sodi tudi dognanje, da je SKOJ kot formalno
organizirano idejnopolitično jedro znotraj Ljudske mladine
pravzaprav anahronizem in da dvojna organiziranost mladine
prinaša več škode kot koristi. Zamisel o enotni organizaciji je
prvi obširneje obrazložil Edvard Kardelj v svojem referatu na
5. kongresu KPJ julija 1948, jeseni istega leta pa je to zamisel
podprl tudi IV. kongres SKOJ-a.
Decembra 1948 je bil sklican skupni kongres SKOJ-a in
Ljudske mladine, na katerem je govoril tudi Josip Broz Tito.
Združitev je utemeljil z naslednjimi besedami:
"Mlada generacija naše domovine nima različnih
interesov; njeni interesi so enaki, skupni. Mladina, ki
sodeluje pri tako velikem delu, kot je graditev
socializma, ima torej skupno nalogo in en skupni cilj.
Ta skupni cilj izključuje potrebo po obstoju dveh
organizacij, ki izobražujeta v istem duhu..."9
Po tem kongresu SKOJ ne obstaja več. Nastane enotna
mladinska organizacija, Ljudska mladina Jugoslavije.
V Sloveniji LMS deluje od III. kongresa dalje. Formalna
združitev s SKOJ-em praktično ne spremeni veliko. Člani
SKOJ-a postanejo oziroma ostanejo funkcionarji v Ljudski
mladini ali pa počasi prevzemajo odgovornejše funkcije v KP
ali drugih organih oblasti. Večina jih potem, ko dobi
pomembnejše funkcije v oblastni hierarhiji, kljub načeloma
drugačni usmeritvi preneha z delom v LMS ne glede na leta.
9 Mladinski dnevnik, RK ZSMS 1978, str. 10
332
Organizacija živi v duhu mladinskih delovnih akcij in
petletnega plana, kateremu se do IV. kongresa podredi
celotno delo. Z ozirom na programsko orientacijo LMS
prihajajo v ospredje problemi mladega delavca. Njemu
nameni največ pozornosti tudi IV. kongres LMS aprila 1949 v
Ljubljani, ki pa išče rešitve za probleme mladih delavcev, ki
v bistvu izhajajo iz njihovega družbenoekonomskega položaja
in obsegajo temeljna eksistenčna in politična vprašanja,
predvsem v organizacijskih rešitveh v okviru LMS ter v
idejnopolitičnem izobraževanju. Čas visokih dimnikov,
zadrug in elektrifikacije diha tudi skozi Ljudsko mladino.
Rešitve ekonomskih vprašanj se iščejo v ideologiji.
Spopad z informbirojem, ki celovito zaznamuje vsa
družbena dogajanja v tem obdobju, obarva tudi odnose
znotraj Ljudske mladine. Vendar v njej razen posameznih
primerov resolucija IB ne dobi podpore. Razčiščevanja v
LMS so ali sploh nepotrebna ali pa neprimerno lažja kot v
KP, napake in odkloni pri dotedanjem idejnopolitičnem
izobraževanju v mladinski organizaciji, na katere so partijski
vrhovi vsa vojna in povojna leta stresali žveplo in ogenj, se
naenkrat spremenijo v veliko prednost. Več predavanj o
zgodovini VKP(b) je nek mladinec prespal, lažje ga je bilo
prepričati o zgrešenosti Stalinovih obtožb.
V LMS se v tem času vključuje predvsem mladina s
podeželja. Članstvo se v dveh letih poveča za tretjino in šteje
konec leta 1949 preko 150 tisoč. V LMS je formalno
vključenih skoraj 90% mlade populacije. Prevladuje kmečka
mladina, ki pa nima veliko možnosti, da bi svoje interese
izražala in uresničevala preko LMS. Večkrat nastopa zgolj
kot medij, na katerem funkcionarji preizkušajo svoje
mobilizatorske in prosvetljenske sposobnosti.
Delovanje LMS spremlja vrsta napak, od katerih imajo
nekatere svoje korenine že v medvojnih letih, podnebje
administrativnega socializma pa ustvarja idealno klimo za
njihov razvoj. Bohoti se forumsko delo, profesionalizem,
pretirava se s primitivno ideološko indoktrinacijo ter
enostranskimi pogledi na vlogo in položaj mladinske
333
organizacije v prvi postrevolucijski fazi. Nekateri so na te
napake opozarjali že zelo zgodaj, vendar to ni rodilo vidnejših
rezultatov. Kardelj je v že prej omenjenem referatu na V.
kongresu KPJ poleg pohvalnih namenil delovanju mladinske
organizacije tudi vrsto kritičnih besed. Dejal je:
"Vendar moram poudariti, da se poleg omenjenih
uspehov v našem delu med mladino kaže tudi cela
vrsta pomanjkljivosti, ki jih moramo popraviti, da se
naše mladinsko gibanje ne bi razvijalo enostransko.
Naši kadri v SKOJ in LM zelo grešijo, ker se
enostransko usmerjajo na delovne akcije in na
reševanje konkretnih nalog pri graditvi dežele, in siçer
skoraj izključno na področju gradenj in industrije,
medtem ko zanemarjajo in podcenjujejo to, da bi
mladina sodelovala pri pospeševanju kmetijstva. Taki
odkloni vodijo v to, da naše mladinske organizacije
zanemarjajo in podcenjujejo druge, nič manj
pomembne naloge, ki se jim prav tako zastavljajo,
naloge politične in ideološke vzgoje kadrov, skrb za
materialno preskrbo mladine, boj za njeno kulturno,
strokovno rast itd. Bistvo teh odklonov je suhi prak-
ticizem, njegova neogibna posledica pa bi bila to - če
se ne bi borili vztrajno za njegovo likvidacijo - da
bi postopno zadušili delovni in ustvarjalni polet naše
mladine, delovne akcije pa bi se iz ustvarjalne
mladinske iniciative spremenile v neprijetno admini-
strativno obveznost. Poudariti moram, da se take
posledice ponekod že kažejo. Naši mladinski kadri se
morajo osvoboditi šabloniziranja in morajo razumeti,
da področje razvijanja samostojne iniciative mladine
ni le v fizičnih delovnih akcijah, marveč na vseh
področjih našega družbenega življenja. Zategadelj je
treba pazljivo upoštevati želje mladine in potrebo, da
bi se mladi ljudje razvijali čim močnejše v prav tisti
dejavnosti, ki so si jo izbrali za osnovno življenjsko
334
nalogo."io
Te Kardeljeve ugotovitve so letele na celotno LMJ.
Slovenska mladinska organizacija ni bila v ničemer izvzeta.
Vendar Kardelj takrat še ni razmišljal o takšnih okvirih za
delo Mladinske organizacije, kot jih je predstavil 30 let
kasneje v svojih "Smereh razvoja...". Ljudsko mladino
pojmuje predvsem kot "v prvi vrsti vzgojno organizacijo,
kot šolo socializma ". Kot bistvene naloge LM v tistem
času pa opredeli naslednjih 7 točk:
"1. vzgoja mladine v duhu socializma, nadaljnja ide-
ološka in organizacijska graditev LM, boj za
politično enotnost mladinskih množic;
2.	nadaljnja mobilizacija mladine za zgraditev soc-
ializma v naši deželi, razvijanje ljubezni do dela
in ustvarjalnosti v vseh panogah naše social-
istične graditve;
3.	podpiranje razvoja kmetijskega zadružništva na
vasi in aktiven boj za kulturno preobrazbo naše
vasi;
4.	krepitev dela mladinskih organizacij na šolah in
na fakultetah za izboljšanje uspehov v šoli in za
vsestransko marksistično-leninistično vzgojo mla-
dine;
5.	razvoj kulturne dejavnosti, organizacija oddihov
in prireditev za mladino, razvoj telesne vzgoje
med mladino;
6.	nadaljnje razvijanje pionirskih organizacij in daj-
anje bogatejše vsebine delu teh organizacij;
7.	vzdrževanje in nadaljnje utrjevanje tesnih vezi z
mladinskimi organizacijami v drugih deželah,
vsestranska pomoč razvoju mednarodnega demo-
kratičnega mladinskega gibanja.""
Temeljne naloge MO, kot jih je opredelil Kardelj, so se
10 V. kongres KPJ, CZ 1948, str. 371
" Isto, str. 372, 373
335
uveljavile kot programska izhodišča v resoluciji V. kongresa
LMS leta 1953. Sele v njej je poudarjena potreba po večji
raznovrstnosti v delu organizacije, v ospredje pa je
postavljena njena vzgojna vloga. Mariborski (V.) kongres pa
je že deloma presegel izključno vzgojno vlogo LMS ter precej
pozornosti namenil tudi političnim vprašanjem, med drugim
tudi volitvam v novo skupščino.
V delu LMS se postopoma začnejo odražati premiki kot
posledica uvajanja samoupravljanja v podjetja. Predsednik
LMS Tine Remškar je v svojem govoru na Mariborskem
kongresu zelo pozitivno ocenil takratni čas, ko je dejal:
"Vsi uspehi na gospodarskem in političnem pod-
ročju so nam omogočili, da smo lahko prešli na višjo
stopnjo našega razvoja, v fazo, ko bodo s sredstvi za
proizvodnjo upravljali neposredni proizvajalci, ko de-
lavci sami upravljajo tovarne in podjetja." 12
Redki so danes govorniki, ki bi si upali ponoviti isto.
Lahko pa z veliko mero verjetnosti ugotovimo, da so takrat te
njegove besede odražale razpoloženje delegatov V. kongresa,
ki so nedvomno veliko pričakovali od samoupravljanja,
čeprav je že takrat dobivalo nehvaležno vlogo nove
ideologije.
V. Poskus obrata, ki je ostal na papirju
Po letu 1953 je v programskem ospredju LMS razvijanje
in krepitev socialistične zavesti ter večja odprtost za različne
oblike aktivnosti mladih. V tem času v Sloveniji zaživi
specifična organizacija mladih, Zveza študentov. Zveza je
bila ustanovljena leta 1951, vendar se njeno delo vse do 1953,
ko je na V. kongresu LMJ dobila samostojnost v okviru LMJ,
njeno delo ni razmahnilo.
Zveza študentov je bila v Sloveniji aktivna vse do leta
1968, ko se je preimenovala v Skupnost študentov in sploh
prevzela osrednjo vlogo v politični dejavnosti mladih
12 Mladina, 6.3.1953, str 1
336
(študentov) v letih 1968-1972. Čeprav je formalna povezava
med LM in ZS obstajala, pa je Zveza v bistvu delovala
popolnoma samostojno, kar je ugotovila tudi 3. konferenca
ZKJ 1972. Programi dela ZS so se sprejemali na rednih letnih
skupščinah, mnogokrat neodvisno tudi od najsplošnejših
kongresnih usmeritev Ljudske mladine.
Po petem kongresu LMS mladinske delovne akcije nekaj
časa niso več v ospredju, mladinsko prostovoljno delo je v
tem času v upadanju v celi Jugoslaviji. Počasi se začuti obrat
v delu mladinske organizacije, ki pa je bil mnogo bolj
zaznaven v resolucijah in sklepih kot pa v praksi. Obrat se je
nanašal na metode dela in način oblikovanja programskih
usmeritev v organizaciji. Do petega kongresa je prevladovala
praksa, v kateri je vodstvo skoraj avtonomno (glede na
članstvo namreč) oblikovalo resolucijske in delovne usme-
ritve organizacije, tako imenovana baza in nižji funkcionarski
kader pa je te usmeritve na kongresih in konferencah
avtomatično sprejemal. V teh programih praviloma ni bila
zajeta cela vrsta interesov mlade generacije, saj je bilo tudi v
LMS v ospredju izvrševanje petletnega plana, delovne akcije
in idejno-politična vzgoja. Ta "suhi prakticionizem", kot je
tovrstno ozkost poimenoval Kardelj, je odbijal mladino od
dela v LMS. Zato so se v tem času spet začele razprave o
tem, da je treba programe pravzaprav oblikovati tudi od
spodaj navzgor, da morajo rasti iz interesov članstva.
Določen premik v prizadevanjih za večjo vlogo mladinske
organizacije v družbi predstavljajo njene aktivnosti ob volitvi
nove Ljudske skupščine konec leta 1953. Pripravi mladih
volilcev je namenjal veliko pozornost tudi ostali organizirani
del družbe. Kardelj je za predvolilno brošuro LMS napisal
članek "Mladim volivcem", v katerem med drugim lahko
preberemo:
"Revolucija in generacije, ki so to revolucijo
nosile na svojih plečih, niso rekle vsega in ne za vse
večne čase. Iz zemlje, ki jo je preorala in posejala
revolucija, je vzklila biljka nove družbe... Stremljenja
sleherne mlade generacije, ne zadovoljiti se s
337
pridobljenim in doseženim, marveč iti naprej,
neprestano naprej, je v demokratski socialistični
družbi najdragocenejša gibalna sila napredka. Tem
pozitivnim stremljenjem mladih rodov je treba dati
prosto pot..." 13
VI.	kongres LMS, ki je bil septembra 1957 v Celju,
predstavlja formalno uzakonjenje tega preobrata, ki postavi v
ospredje prizadevanja, da se LMS po vsebini in obliki dela
prilagodi potrebam mladega človeka, da poskuša zadovoljiti
obstoječe potrebe mladih, ne pa da preko suhoparnega idejno-
poltičnega izobraževanja pripravlja članstvo na žrtve za svetle
cilje oddaljenega socializma. V resoluciji VI. kongresa se
LMS opredeli za aktivno poseganje v družbeno-politična
dogajanja. V tovarnah preko organov delavskega samo-
upravljanja, v šolah preko razrednih in šolskih skupnosti, na
vasi preko vključevanja v načrtovanje razvoja kmetijstva in
iskanja novih oblik kmetijske politike. Sesti kongres je
ponovno podprl oživljanje mladinskih delovnih akcij, ki so
bile v prihodnjem obdobju skoncentrirane ob gradbiščih ceste
"Bratstvo in enotnost" med Ljubljano in Zagrebom ter med
Beogradom in Devdelijo. Odločitev za novo Akcijo je bila
sprejeta na šestem kongresu LMJ 1958, predlog zanjo pa je
dal Josip Broz-Tito. Delegatom je predlog predočil z
besedami: " Mi imamo nalogo za vas."14
Mladinske delovne akcije so spet terjale večino sil
mladinskih aktivistov (na cesti "Bratstva in enotnosti" je v
petih letih delalo četrt milijona mladih), vendar so v delu
LMS vseeno zaživele nove interesne dejavnosti, ki so prodrle
tudi na akcije.
VII.	kongres LMS, ki je bil januarja 1962 v Kranju, je
ugotovil, da so v središču zanimanja mladih vedno bolj
Í3 Edvard Kardelj, Problemi naše socialistične graditve, knjiga IV, DZS 1960,
str. 73
14 Mladinski dnevnik, RK ZSMS 1978, str. 37
338
družbenoekonomski odnosi oziroma njihov lastni položaj v
družbeni produkciji. Mladina se je čedalje bolj politizirala.
Kljub pravilni ugotovitvi položaja kongres ni ponudil
ustreznih oblik dela, preko katerih bi se večje zanimanje
mladih za družbeno dogajanje lahko produktivno uporabilo
za reševanje nakopičenih problemov.
Kongres se je preveč ukvarjal z lastnimi problemi, z
organiziranostjo aktivov in občinskih komitejev LMS .
V tem obdobju se je prvič v zgodovini delovanja
mladinske organizacije, ki si prizadeva postati množična,
povsem jasno pokazalo, da je množičnost organizacije
pogojena predvsem z interesi mlade generacije, ki se morajo,
čeprav zelo različni in včasih med seboj tudi nasprotujoči,
zrcaliti tako v njenih programih kot v vsakdanji akciji.
Mladinska organizacija nikakor ne sme biti samo vzgojna
organizacija, če hoče biti množična na prostovoljni osnovi.
Ne sme biti samo prostor za osnovno učenje in pravoverno
papirnato socialistično vzgojo, temveč predvsem prostor za
realizacijo že pridobljenega znanja v življenju in instrument
za uresničevanje obstoječih interesov. Posamezni teoretiki
sistema, Kardelj na primer, so se v tem času že zavedali, da z
agitpropovskim pristopom ne bo mogoče pritegniti mladin-
skih množic, zato so poudarjali potrebo po bogatenju oblik
dela mladinske organizacije ter "modernizacijo" njene
vsebine. Vendar so vse to postavljali v položaj nekakšnih
dodatkov, osnova pa je še vedno petletka in socialistična
vzgoja kot taka, ne glede na specifičnosti mlade generacije.
Kljub temu, da so se ti pogledi sčasoma zelo spremenili, pa
vse do danes še marsikomu ni jasno, da mladi mladinske
organizacije toliko časa ne bodo sprejeli za svoje, dokler bodo
njihovi osnovni interesi imeli v njej položaj dodatka, nečesa
sekundarnega, kar lahko le dopolnjuje od drugih postavljeno
in enkrat za vselej določeno osnovno strukturo.
VI. Prvi korak k samostojnosti
(VIII. kongres ZMS)
Na sedmem kongresu Ljudske mladine Jugoslavije
339
(Beograd, 1963) si je organizacija spet nadela novo oziroma
staro ime. Preimenuje se v Zvezo mladine Jugoslavije. Ta
kongres se je že nekoliko manj ukvarjal s preteklostjo in
operativo, kajti v ospredje so vedno bolj silili pereči problemi
mlade generacije. Dokumenti tega kongresa poudarjajo, da so
problemi mladih del družbenih problemov in da jih je treba
tudi reševati kot take.
Za Mladinsko organizacijo v sredini šestdesetih let je
značilno iskanje takšne vsebine in oblik dela, ki bi končno le
pritegnile v organizacijo večje število mladih. Preobrat v delu
LM, ki ga je bilo vsaj v programih čutiti po V. kongresu, se v
praksi ni posrečil. Vsebina dela organizacije je capljala za
vse bolj razvitimi interesi in potrebami mladih, vse preveč je
bilo stare navlake in fraz, ki so silile na površje povsod tam,
kjer se je pojavil kakšen funkcionar ZMS. Aktivistični del
organizacije ni bil sposoben, da bi podobno kot kasneje pred
XI. kongresom naredil res kritično analizo svoje vloge in
položaja v družbeni nadstavbi ter rezultatom ustrezno karkoli
bistvenega spremenil. Mladinski aparat ni imel niti toliko
moči, verjetno pa tudi ne interesa, da bi aktiviral vsaj že
organiziran del mladine, ki se je združeval v različnih oblikah
interesnega organiziranja, v društvih in družbenih
organizacijah, ki so v marsikaterem kraju imele precej večji
družbeni vpliv kot pa ZMS. Na VIII. kongresu so ocenili, da
je šlo za preveliko razdrobljenost v delu organizacije, čeprav
v resnici ni šlo za dejavnosti, ki bi bile kakorkoli odvisne ali
inicirane s strani ZMS. Mladi so preko različnih oblik
združevanja, sekcij, klubov in društev preprosto uresničevali
svoj interes in popolnoma nič se ne bi spremenilo, če bi ZMS
prenehala obstajati.
V družbenem prostoru, katerega dimenzije so po letu
1965 v marsičem določale posledice gospodarske reforme, se
je nemoč mladinske organizacije že bolj jasno odrazila, hkrati
pa je kriza prisilila njen aparat v nekoliko večjo radikalnost.
VIII. kongres enostavno ni mogel mimo perečega stanja
organizacije in družbe, saj so tudi delegati večinoma do vratu
tičali v njem. Kot je že običajno za kongrese so tudi na tem
340
preteklo delo v splošnem sicer ocenili za uspešno, vendar si je
kritika kljub temu utrla svojo pot. Osmi kongres ZMS je bil
prav gotovo (razen XI.) najbolj kritičen tako do stanja v ZMS
kot do potenciranih anomalij v družbi. V lastnih vrstah so
delegati grajali razdrobljenost in forumsko delo vodstev,
veliko radikalnih ocen pa je bilo izrečenih tudi v zvezi z
brezposelnostjo, tretjerazredno vlogo mladinske organizacije
v družbi, težavami v šolstvu itd. Radikalnost razprav odraža
tudi kongresna resolucija, v kateri lahko preberemo:
"Odločneje kot kdaj poprej postavljamo vprašanje
vloge, vsebine in nalog Zveze mladine Slovenije,
politične organizacije mladih. ZM se bo uveljavila kot
eden od nosilcev družbenega razvoja, če jo bomo
razvijali v zvezo aktivnih, samostojnih in odgovornih
borcev za socialistične družbene odnose v razvij-
ajočem se demokratičnem samoupravnem sistemu.
Preosnova ZM mora omogočiti zbiranje mladine v
boju za pozitivne cilje socialistične graditve v
praktično političnem in zgodovinskem smislu in hkrati
nenehno uveljavljati in razvijati samoupravna načela
oziroma množično politično in splošno družbeno
pobudo mladine." 15
Hkrati, ko resolucija seveda nenehno poudarja, da načela
in cilji delovanja ZMS izhajajo iz revolucionarnih tradicij in
programa ZK, se zavzema tudi za samostojnost posameznika
v organizaciji in družbi in za množično ZMS. Akcijski
program pa je postavil v ospredje naloge, ki jih terja
uresničevanje gospodarske reforme.
Kongres je opredelil dva principa za reševanje problemov
mladih preko ZMS.
Prvi pricip so poimenovali za načelo "idejnih jeder".
Načelo določa, naj posamezna vprašanja obravnava in rešuje
tisto okolje, ki ga ti problemi neposredno zadevajo.
Drugi princip opredeljuje dejavnost ZMS (tudi) kot
15 Resolucija VIII. kongresa ZMS, arhiv RK ZSMS
341
interesno dejavnost. Na aktivih naj bi mladi govorili le o
stvareh, ki jih zanimajo in ne o temah ki so jih določili nižji
forumi.
Na kongresu je bil tudi dosežen dogovor, da naj se vsa
stališča znotraj organizacije oblikujejo demokratično, medtem
ko naj bi ZM navzven nastopala enotno.
VIII. kongres (21-22. junij 1968) seje začel komaj 14 dni
po zboru študentov (6.6.1968) v ljubljanskem Študentskem
naselju, na katerem je bila postavljena vrsta zahtev v zvezi z
regionalno in socialno strukturo študentov, položajem
visokega šolstva, vprašanjem omejene možnosti zaposlitve
mladih delavcev in strokovnjakov, vprašanjem sodelovanja
študentov v samoupravljanju na vseh nivojih itd.
Politični vrh seveda ni tvegal, da bi mladinski kongres
neposredno samostojno ocenil študentske zahteve. Že pred
pričetkom kongresa se je sestal plenum Centralnega komiteja
Ljudske mladine Slovenije in obravnaval dogajanja v
Študentskem naselju. Oceno dogajanj je na plenumu podal
Milan Kučan, takratni predsednik ZMS. V načelu je
študentske zahteve podprl, vendar je hkrati tudi opozoril na
nevarnost, ker se lahko "vmes vtaknejo škodljive skupine in
posamezniki". Plenum je takšno diplomatsko oceno, ki so jo
že prej in tudi pozneje na veliko sprejemale tudi druge
organizacije in forumi, podprl in s tem prišel na kongres z
izdelano oceno do študentskih zahtev. Posamezni aktivisti
ZMS, predvsem tisti, ki so sami izhajali iz vrst študentov, so
bili v tem času precej bolj radikalni. Študent Ekonomske
fakultete v Ljubljani Živko Pregi je v Mladini, ki je izšla
teden dni pred kongresom, zapisal:
"Izboriti si moramo mesto v središču družbene
akcije... Čas revolucije ni čas prirejanja športnih
tekmovanj in pripravljanja proslav. Naš čas je
prizadevanje za več revolucije."i6
Čeprav je bil osmi kongres najkritičnejši v dotedanji
16 Mladina, 17.6. 1968
342
zgodovini mladinske organizacije, ni hotel ali ni mogel
vključiti med svoja stališča večino zahtev študentske
organizacije, čeprav je bila formalno del ZM. Kljub vsemu so
sklepi temeljili na že več mesecev prej pripravljanih referatih
in osnutkih. Tudi v času neposredno po kongresu, ko je ZM v
Sloveniji postajala bolj upoštevana in prodorna v političnem
življenju republike, ni uspela vzpostaviti zadovoljujočega
stika s t. i. "študentskim gibanjem", čeprav dogajanja v eni in
drugi organizaciji niso šla povsem mimo. Vendar se je vrh
organizacije (ZMS) vedno nahajal nekje vmes med uradno
dnevno politiko ter zahtevami svojega članstva iz vrst
študentov, s tem da so bili pritiski, ki jih je nanj posredno ali
neposredno izvajala dnevna politika mnogo bolj konkretni in
učinkoviti.
VII. Vse je v nas, kar je dala preteklost in vse, kar bo
terjala prihodnost
Študentski revolt junija 1968 je za mnoge prišel povsem
nepričakovano. Tudi prej so bili problemi, včasih še težji, pa
se niso reševali na takšen način. Nepričakovana so bila tudi
nekatera druga dogajanja v letu 1968, ki so odražala
specifične poglede mladih na svoj položaj. V družbi,
predvsem pa v njeni politični nadstavbi je v tem času še
živelo prepričanje, da ni ničesar, kar bi lahko pokvarilo
začrtano pot družbenega razvoja. Ta zavest je bila dodobra
privzgojena tudi mladi generaciji, posebno še, ker se je le-ta
deklarativno vedno postavljala v središče poti in ne glede na
to, da je dejansko vedno ostajala na obrobju. Tudi leta 1968
je osrednja proslava ljubljanskih srednješolcev ob 1. maju
nosila simboličen naslov: "Vse je v nas, kar je dala
preteklost in vse, kar bo terjala prihodnost."
Dogodki, ki sestavljajo študentsko gibanje v Sloveniji
(Ljubljani), so opisani in dokumentirani v knjigi Študentsko
gibanje 1968-72, ki je izšla leta 1982 pri Knjižnici
revolucionarne teorije. Zato bodo ob tej priložnosti izpuščeni
oziroma samo omenjeni tam, kjer so neposredno vplivali na
dejavnosti ZMS.
343
Revolt študentov je burnega leta 1968 sicer predstavljal
osrednje kritično dogajanje na mladinski družbeni sceni,
vendar nikakor ne tudi edino. Konfliktne situacije, v katerih
je ZMS večkrat odigrala napredno vlogo, so bile precej
pogoste. Kazalo je, kot da bi skrbno skrivani problemi
mladine naenkrat izbruhnili na dan. Takšen videz je ustvarjalo
predvsem dejstvo, da so na probleme opozorili mladi sami in
da so mnogo bolj odločno kot kdaj koli poprej posegli tudi v
njihovo reševanje. Prevladalo je spoznanje, da se na
"običajne" načine ponavadi ne da dobiti odgovorov niti na
najobičajnejša vprašanja, kar je imelo za posledico poseganje
. po bolj učinkovitih metodah.
V začetku leta 1968 so dijaki gimnazije v Piranu
presenetili svoje someščane z mirnimi demonstracijami, s
katerimi so hoteli preprečiti ukinitev njihove šole. Sklep o
tem so "pristojni" organi sprejeli, ne da bi upoštevali mnenje
dijakov in profesorjev. Po demonstracijah, ki so šele izbezale
pravo razpravo in argumente na dan, je bil sklep o ukinitvi
gimnazije preklican. Zaradi neurejenih razmer na šoli so v
tem času pouk bojkotirali tudi dijaki šentviške gimnazije v
Ljubljani.
Mladinsko in drugo javnost v Sloveniji in Jugoslaviji je
skozi celo leto 1968 razburjal tudi odlok mariborske občinske
skupščine, s katerim so poslanci določili "policijsko uro" za
nepolnoletno mladino. Zvezni mladinski list Mladost je za
spome člene odloka zahteval celo obravnavo pred ustavnim
sodiščem, ki je odlok po daljši razpravi res razveljavilo.
Zanimivo je predvsem dejstvo, da je bil eden od pobudnikov
odloka tudi mariborski mladinski komite, ki svojega mnenja
dolgo ni spremenil, čeprav je CK ZMS odlok že januarja
1968 ostro obsodil.
Na malo manj burno reakcijo je naletel tudi sklep obalnih
mladinskih forumov o ukinitvi mladinskih aktivov na
osnovnih šolah. Protesti so prihajali predvsem iz političnih
struktur, medtem ko je potencialno članstvo, ki bi moralo biti
neposredno prizadeto, ostalo povsem indiferentno oziroma je
ukinitev aktivov na OS odobravalo, ker tako ali tako niso
344
imeli nobene vloge. Položaj, ki je nastal po tem sklepu je
znova zelo nazorno pokazal, da univerzalna organizacija za
vse sloje mladih ne more uspešno funkcionirati, saj je
nemogoče tlačiti v isti koš interese in potrebe odraščajočih
učencev, njihovih učiteljev in še enkrat starejših delavcev in
študentov. Organizacija, ki kljub vsemu to počne, mnogo bolj
temelji na odmaknjeni ideologiji kot pa na realnih interesih
članstva.
Intervencija sil Varšavskega pakta na Češkoslovaškem je
travmatično aktualizirala naše le počasi uresničujoče zamisli o
splošnem ljudskem odboru. Eden od ukrepov, ki naj bi
povečal obrambno moč države, hkrati pa pri tem neposredno
mobiliziral mladino, je bila tudi akcija ustanavljanja
mladinskih vojaških odredov. ZMS se je v tej akciji precej
angažirala vse do njihove ukinitve po obračunu z "množičnim
gibanjem" na Hrvaškem. Ob tem je zanimivo, da so prav
hrvaški študentje najbolj odločno nasprotovali njihovemu
ustanavljanju.
Kadrovsko okrepljeni forumi ZMS so po VIII. kongresu
poskušali uresničevati sprejete resolucije. Aktivnosti so bile
najprej posvečene notranji demokratizaciji, ki se je formalno
odrazila v ukinitvi centralnih komitejev in formiranju
programskih in problemskih konferenc, ki naj bi se ukvarjale
z najaktualnejšimi problemi. Notranji premiki so omogočili
tudi večjo afirmacijo ZMS v družbi, ki je potekala v luči
uresničevanja besed Milana Kučana, predsednika ZMS,
izrečenih v predkongresnih razpravah:
"Zveza mladine ima v današnjih pogojih predvsem
dvojno funkcijo: prvič, da omogoči mladini politično
oblikovanje stališč in jim hkrati omogoči avtentičen
političen izraz."
Leta po VIII. kongresu so bila dejansko bogata s
prizadevanji mladinske organizacije za reševanje
brezposelnosti, odpravljanju neupravičenih socialnih razlik in
17 Mladina, 29.4. 1968
345
za večji vpliv mladih kot družbene kategorije pri sprejemanju
pomembnih političnih odločitev. V tem času je bilo med
zaposlenimi 23% mlajših od 25 let, hkrati pa je bilo le 6%
poslancev občinskih skupščin mladincev. V republiški in
zvezni skupščini so bili mlajši poslanci redke bele vrane.
ZMS je šla pred volitvami leta 1969 v akcijo za kandidiranje
mladincev v vse oblastne organe. V ta namen je bil na
skupnem sestanku predsedstva ZMS ter 10 ljubljanske in
mariborske študentske skupnosti dosežen dogovor o skupnih
predvolilnih aktivnostih. ZMS naj bi na volitvah podprla
študentske kandidate. Zaradi resnih akcij ob volitvah so se iz
. vrst starejših političnih organizacij slišala mnenja, da se ZMS
bori za prestiž v družbi, kar je bil le spreten manever ob
dejstvu, da se je o mladinski organizaciji v političnih krogih
začelo razpravljati kot o samostojnem in odgovornem
političnem faktorju. V nekaterih časopisih in revijah so se
pojavile celo obtožbe na račun mladinskih funkcionarjev, češ
da se samo vozijo v mercedesih, da zapostavljajo
revolucionarne tradicije itd. Ker nasprotja v tem času še niso
bila zaostrena, se je mladinsko vodstvo takim spletkam
uspešno izogibalo.
Junija 1969 se je v ZMS začela razprava na temo "SZDL
danes". V gradivu za razpravo so bile tudi teze, ki so
propagirale stapljanje ZMS v SZDL in ki so tretirale
aktivnosti ZMS zgolj kot del dejavnosti SZDL. Predsedstvo
ZMS je vztrajalo na izhodiščih VIII. kongresa in je takšne
teze, katerih uresničenje bi mladinsko organizacijo potisnilo v
položaj servisa za proslave in prireditve, odločno in odkrito
javno zavrnilo.
Problemska konferenca "Položaj mladih v samou-
pravljanju na srednjih šolah" je razkrila vzroke nezadovoljstva
dijakov z obstoječim stanjem v šolstvu in njih samih znotraj
njega, ko so potisnjeni v položaj objekta, s katerim se po
želji manipulira. Na nezadovoljivi socialno-ekonomski
položaj posameznih kategorij mladih pa je ZMS opozorila s
4. sejo konference konec leta 1969, na kateri je tekla beseda o
"socialni diferenciaciji". S to sejo je ZMS posegla v osrednji
346
družbeni problem tistega časa in kot prva nakazala nekatere
rešitve, ki so jih potem povzemali tudi drugi forumi.
VIII. Siti smo politikanstva!
Po letih "družbene sproščenosti", katerih vrh je
predstavljalo leto 1968, se je v začetku 70.-ih let preko
sklepov političnih forumov, dnevnega časopisja in uradnih
govornikov na proslavah spet začel vsiljevati real-političen
pogled na družbena dogajanja, ki je bil poln kritike tako
imenovanega liberalizma, potrošništva in sploh vseh možnih
odklonov od začrtane poti.
Do "streznitve" je najprej prišlo v političnem vrhu, najbolj
nazorno pa jo ilustrira naslednji stavek:
"Za družbenega delavca, ki ni v priviligiranem
položaju, da bi dogodek lahko samo razlagal, ampak
mora o njem odločati in usmerjati akcijo, ni večjega
greha od tega, da ne računa z realnostjo, oziroma da je
ne razume."is
Edvard Kardelj na razširjeni seji sekretariata CK ZKS 26.
8. 1969, ko je slovenski politični vrh obravnaval t.i. "cestno
afero".
Medtem ko je bila konsolidacija najvišjih oblastnih
struktur relativno enostavna in je potekala po preizkušeni
formuli kadrovskih zamenjav, pa je družbeni obrat k "realni
politiki" trajal nekaj let. In prav v teh letih je ZMS dosegla
največje preboje v svoji zgodovini, večinoma tako, da je sama
kot sestavni del politike presegala njene "realne okvire". V
času od VIII. kongresa do 1973 je mladinska organizacija v
Sloveniji stopila na politično sceno. Sestavni del njene
aktivnosti so bila vsa aktualna družbenopolitična dogajanja, v
katerih je večkrat nastopala kot samostojen dejavnik. Zaradi
načina funkcioniranja politike preko izvršnih organov in
posameznikov, ki se tudi v tem času ni spremenil, gre zasluga
18 Edvard Kardelj, Samoupravljanje, knjiga V., Svjetlost, Sarajevo 1979, str.
103
347
za premike v delu mladinske organizacije v tem času tudi
njenim predsednikom (Milan Kučan, Mitja Gorjup, Živko
Pregi), ki so z svojimi osebnimi kvalitetami veliko prispevali
pri ustvarjanju možnosti za avtentični politični izraz mladine,
hkrati pa jim gre tudi zasluga, da mladinska organizacija ni
bila na strani "zdravih sil" v večji meri potegnjena v politične
igre in spletke, ki so bile ob posameznih "aferah" v tem času
(cestna afera, poslanska akcija, 3. seja konference ZKS)
značilnost političnega življenja v Sloveniji. Do večine
aktualnih dogajanj je ZMS sprejela samostojno oceno, kar je
bil tudi glavni razlog za radikalni poseg v njeno kadrovsko
. politiko spomladi 1973. leta.
8. konferenca ZMS II. mandata je dala odgovore na
nekatera ključna vprašanja, ki so ostala odprta vse od VIII.
kongresa sem. Odgovor na dilemo, ali tiči v izrazitejši
usmeritvi mladinske organizacije za interese mladih
nepolitičnost ter ali je to dobro ali slabo je bil, da je usmeritev
organizacije na interese mladih dobra in nujna, da pa ZSM
zaradi te svoje usmeritve ni nič manj politična, ampak tako
bistveno prispeva k podružbljanju politike. Odnos mladih do
stabilizacije (leta 1971) je opredelil predsednik konference
Živko Pregi, ki je na 8. seji dejal:
"Mladi ljudje v veliki večini sodimo v tisti del
družbe, ki ima na stabilizacijo najmanj vpliva, od nje
pa je najbolj neposredno odvisen. "i9
Leta 1972 je tudi v ZMS potekala živahna razprava o
ustavnih spremembah. Eno od odprtih vprašanj se je nanašalo
tudi na dilemo, ali naj se ZMS opredeli v republiški ustavi ali
ne. Medtem ko je politični vrh zlasti po predavanju Sergeja
Kraigherja na mladinski politični šoli avgusta 1972, na kateri
ni podprl teze, da bi bila MO opredeljena v ustavi, sodil, da
kakršnokoli omenjanje in posebno opredeljevanje ZMS v
ustavi ni potrebno, pa je članstvo in vodstvo ZMS sodilo
drugače. Njihovi predlogi niso bili upoštevani. Ustava ni
19 Mladina, št. 26, 1971, str. 10
348
nikjer eksplicitno opredelila mladinske organizacije (za
razliko od ZK, SZDL in sindikata), ampak v temeljnih
načelih govori le o "drugih družbenopolitičnih organizacijah"
in o "mladini in njenih organizacijah".
Odpiranje ključnih problemov je pred ZMS vseskozi
postavljalo vprašanje samostojnosti. To vprašanje ni bilo
nikoli definirano kot samostojnost v smislu popolnega
političnega partnerstva drugim DPO, kajti tako dokumenti
VIII. kongresa kot normativni in programski akti, ki so se
sprejemali v tem času, vseskozi poudarjajo identičnost
dolgoročnih ciljev ZK in ZMS. Samostojnost je politična
praksa definirala kot vprašanje možnosti svobodnega
izražanja interesov mladine preko ZMS napram zahtevam
dnevne uradne politike, ki mnogokrat sama ni imela nič
skupnega s programom ZK.
Vrh samostojne pozicije ZMS predstavljajo njena stališča
v zvezi z "akcijo 25 poslancev", ki jih je predsedstvo sprejelo
11. septembra 1971.
Potem, ko je večina izvršilnih organov drugih političnih
organizacij ostro napadla in obsodila povsem zakonito akcijo
skupine poslancev, ki so predlagali dodatnega kandidata za
predsedstvo SFRJ (poleg že predlaganih kandidatov Mitje
Ribičiča in Marka Bulca s strani republiškega pol. aktiva so
poslanci predlagali najprej še E. Kardelja, ki je kandidaturo
takoj odklonil, nato pa še Emesta Petriča, kije na kandidaturo
najprej pogojno pristal, po razgovoru s Sergejem Kraigherjem
pa tudi odklonil) in se je na podlagi političnih diskvalifikacij
pričel pravi lov na iniciatorje akcije, je predsedstvo RK ZMS
obsodilo takšen način političnega obračuna ter opozorilo
poleg na odgovornost poslancev tudi na odgovornost SZDL
kot nosilke kandidacijskega postopka. V stališčih med drugim
piše:
"Predsedstvo RK ZMS meni, da v zvezi z akcijo
25. poslancev ni prevladalo kritično mišljenje, temveč
mnoge, sicer različne, a enostranske, zaskrbljujoče in
v nekaterih primerih dolgoročno nevarne
idejnopolitične teze in pojavi, kot so:
349
-teza o nepolitičnosti obnašanja republiškega zbora
skupščine SRS, ki v bistvu postavlja pod vprašaj
samostojnost skupščine kot osrednjega in vrhovnega
telesa samoupravnega odločanja;
-grobo etiketiranje, manipuliranje z neresnicami in
polresnicami in uporabljanje različnih meril pri
ocenjevanju aktualnega družbenega položaja,...;
-enostransko zanikanje možnosti in dolžnosti
poslancev, da se aktivneje vključijo v postopek, ki ga
je vodila SZDL;
-povzdigovanje stališč izvršilno-političnih organov na
raven stališč celotnih organizacij in s tem
onemogočanje razprave v organizacijah in družbi;
-ustvarjanje nezaupanja, medsebojnega nespoštovanja
in nestrpnosti v našem družbeno-političnem življenju.
Ti pojavi prispevajo k ozračju afer in politi-
kantstva. Namesto avtoritete argumentov prevladujejo
argumenti avtoritet, kar omogoča uveljavljanje
vrednot in osebnosti dvomljivih moralno-političnih
kvalitet2*) ter onemogoča dovolj široko in
argumentirano diskusijo... Prepričani smo, da bi bilo
obračunavanje s posamezniki škodljivo in nenačelno...
Zavzemamo se za to, da bi bili ekonomski problemi,
socialna diferenciacija, izobraževanje, delovni pogoji
itd. deležni vsaj tolike odločnosti in vztrajnosti
najširših družbenih sil, kot jo je bilo namenjeno akciji
20 Kritika na račun dvomljivih moralnopolitičnih kvalitet je letela predvsem na
tiste poslance, ki so najprej glasovali za dopolnilo k republiškemu zakonu o
volitvah v predsedstvo SFRJ, vendar so potem to dopolnilo in svoje tovariše iz
skupščinskih klopi v skladu z "linijo" ostro napadali in obtoževali. Tako
Mojca Murko v članku "Manipulacija s poslanci" v Mladini z dne 10. 8. 1971
na 14. strani piše: "Dopolnilo je sprejel republiški zbor 8. 6. 1971 z 5.
vzdržanimi glasovi, nihče pa ni glasoval proti in že sem dobro obveščena, je
celo sam "tožilec" v poslanski zadevi tov. Martin Košir glasoval za to
dopolnilo, očitno misleč, da gre za "formalnost", demokratični okrasek.
350
25. poslancev... Naloga ZMS je, da že začete akcije
ob teh pomembnih vprašanjih nadaljuje. Še naprej
moramo krepiti samostojno in napredno vlogo naše
organizacije in se zoperstaviti sleherni manipulaciji z
njo. Svoje naloge moramo uresničevati ne s
paternalističnim sklicevanjem na delavski razred,
mladino, množice, bazo ipd., temveč z bojem za
dejansko demokracijo, v kateri bodo te družbene
kategorije prevzele usodo v lastne roke."2i
Stališča predsedstva, ki predstavljajo primer politične
zrelosti in načelnosti, niso preprečila obračuna s poslanci. Še
več. Bila so eden od pomembnih vzrokov za obračun z
vodstvom mladinske organizacije, ki je moralo povrh vsega
opraviti še tipično stalinistično javno samokritiko sprejetih
stališč. Tako je Živko Pregi na sedmi seji konference ZMS
aprila 1973, na isti seji, ki ga je razrešila skupaj s celotnim
predsedstvom, v svojem uvodnem govoru dejal:.
"...bili smo sposobni samokritično in odgovorno
sprejeti kritiko na 29. seji CK ZKS o stališčih
predsedstva RK ZMS ob poslanski akciji.
Konstruktivna kritika je bila vedno eden izmed
elementov našega napredka."22
Pred 3. sejo konference ZKJ o mladini konec leta 1972 je
razprava o tezah za to pomembno partijsko sejo potekala tudi
v ZMS. Konferenca ZMS je o tezah razpravljala oktobra
1972. To je bila priložnost za kritično oceno svojega dela po
8. kongresu, ki pa je bila podlaga tudi za oceno partijskih tez,
za katere je bilo rečeno, da medlo govorijo o mladini. Kljub
temu pa je med članstvom ZMS živelo prepričanje, da bo 3.
seja dala odgovore na vprašanja, ki jih je pred organizacijo
mladih postavljal čas.
Obdobje po letu 1966, posebno pa čas po 8. kongresu je
21	Mladina, 37-1971, str. 15
22	Magnetogram 7. seje RK ZSMS, arhiv RK ZSMS
351
zaradi novih usmeritev (interesni princip, ukinitev demo-
kratičnega centralizma) ZMS omogočil tudi preboj
mladinskim medijem. V ospredje se je prebila Mladina, ki je
z osvežitvami tako glede vsebine kot oblike prerasla koncept
ozkega glasila politične organizacije z lahkotnimi dodatki.
Novi uredniki in nova vsebinska zasnova so spremenili
Mladino v aktualen in odmeven tednik, ki je odpiral številne
vroče teme in objavljal stvari, ki so jih uredniki večjih
časopisov v strahu za svojo kariero zaklepali na dno predalov.
Mladina je sprožila t.i. akcijo samoupravnega prebujanja
učencev v šolah, opozarjala je na priviligejije vplivnih
. posameznikov in skupin, ostro je ocenjevala napake v šolstvu,
socialno diferenciacijo, štipendiranje, našo zunanjo politiko
ter napake v gospodarstvu. Sprožila je odmevno akcijo, ko je
opozorila na nočno delo žena in deklet. V rubriki
"nezalepljena pisma" so se vrstila vprašanja najodgovornejšim
republiškim političnim in državnim uradnikom, v katerih so
uredniki, sodelavci in bralci Mladine odpirali aktualne
probleme, hkrati pa hoteli doseči večjo javno odgovornost
nosilcev družbenih funkcij. Večina vprašanih je javno
odgovorila.
Največ prahu je dvignila rubrika "Očetje in sinovi", v
kateri je Mladina objavljala intervjuje z znanimi osebnostmi
iz političnega, kulturnega in znanstvenega življenja. V tej
rubriki so med drugimi dobili prostor Ciril in Jaša Zlobec,
Edvard in Matjaž Kocbek, Mitja in sinovi Ribičič...
Edvard Kocbek je v intervjuju, ki ga je Mladina objavila
v 4. številki leta 1972, med drugim dejal:
"Javna obsodba mojega dela Strah in pogum me je
leta 1952 za 10 let vrgla v nezakonito stanje. To je
bila ena izmed najbolj bedastih kretenj takratnega
režima. Oblast me je s 47. leti nasilno upokojila in
brez sodnega procesa odvzela pravico vsakega
objavljanja...Obiski so prenehali, kajti na vogalih so
se od časa do časa pojavljali ogleduhi..."23
23 Mladina, št. 4, 1972, str. 10
352
Za intervjuja s Kocbekom in Jašem Zlobcem (urednik
Tribune v tem času) si je tako uredništvo kot republiško
vodstvo ZMS pridobilo veliki črni piki pri oblasteh. Pisanje
Mladine je bila glavna tema razgovora med vodilnimi člani
sekretariata CK ZKS ter profesionalnim vodstvom ZMS in
glavnim urednikom Mladine Slavkom Pregljem, ki je
februarja 1972 sledil tem dogodkom. Intervju s Kocbekom je
bil ocenjen kot težka politična napaka.
"V sedanjem trenutku, ko imamo opravka z
anarholiberalističnimi, idejno zmedenimi pogledi okoli
Tribune, gotovo ni primerno dati skozi Mladino v
ospredje Zlobčevega sina. Poznamo njegovo početje, s
takšnim načinom pa ga samo zavestno populariziramo.
Taka poteza je lahko politično naivna, nenamerna,
vendar v očeh bralca, tudi tistega, ki ima pošten odnos
do stvari, deluje kot prefinjena politična poteza.
Poklical sem Živka Preglja in sva se o tem pogovorila.
Prosil sem ga, naj se s Slavkom oz. v uredništvu
Mladine dogovorijo, da bodo vodili več računa o
političnem trenutku. Po tem pa izide intervju s
Kocbekom, kar po vsebini lahko pomeni poizkus
nekakšne rehabilitacije Kocbeka. Ta je igral pome-
mbno vlogo v gibanju zlasti leta 1941, ko se je del
krščanskih socialistov vključil v revolucijo, vendar je
potem deloval razdiralno. Ta njegova razdiralna vloga
se je nadaljevala tudi po vojni. Ni bil napaden samo
zaradi knjige, ki jo je izdal, ampak je šlo za vsebinske
spopade, ki niso bili v celoti javni."24
Medtem ko so posamezniki v političnem vrhu z
naklonjenostjo in podporo spremljali proces krepitve
24Andrej Marine na omenjenem razgovoru, glej Zapisnik razgovora s komunisti
iz vodstva RK ZSMS z dne 11. 2. 1972 na sedežu CK ZKS, str. 26, Arhiv RK
ZSMS
353
mladinske organizacije pa preraščanje ZMS v relativno
samostojno in odgovorno politično silo, ki je dobivala vse več
podpore med mladimi, ni bilo povšeči vsem tistim silam,
katerih monopolni položaj v družbi se je ob pojavu določene
alternativnosti v obstoječem političnem delovanju kljub
sklicevanju na delavski razred in samoupravljanje vedno
jasneje kazal.
Opozicija napram uveljajočim se spremembam v ZMS se
je pojavljala tudi znotraj aktivističnega kadra same mladinske
organizacije. Odpor novemu se je kazal v kritikah koncepta
Mladine, še posebej pa je prišel do izraza, ko so se
zaostrovala nasprotja med vodstvom ZMS ter aparati drugih
DPO.
Skupina mladinskih funkcionarjev iz predsedstva ZMS in
iz občinskih konferenc (Milan Meden, Bogo Žest, Igor
Bončina, Zvone Cvek) je na 6. seji konference oktobra 1972
skušala povzročiti razdor v organizaciji, češ da sekretariat P
RK ZMS ne deluje povsem v duhu dogovorov in politike ZK,
pisma tov. Tita itd. Skupini kljub odstopom in grožnjami z
odstopi iz predsedstva razdor ni uspel.25
V nasprotju s pričakovanji 3. seja konference ZKJ o
mladini, ki je bila od 6.-8. decembra 1972, ni dala novih
spodbud za množično aktivnost v mladinski organizaciji,
kljub temu, da je postavila temelje nekaterim spremembam.
"Bistveno in nujno potrebno je, da reorganiziramo
in temeljno preobrazimo zvezo mladine, zvezo
študentov in interesne družbene organizacije, v katerih
izvira mladina, da bi v vseh oblikah dejavnosti čim
pristneje prišli do veljave in bili socialistično
25 Bončina, 2est in Meden so s strani partijskega aktiva pri predsedstvu RK
ZMS, ki se je sestal po 6. seji konference, dobili ostre kritike. Bončina in 2est
sta kritiko sprejela, Meden pa jo je zavrnil in obvestil predsedstvo, da želi
izstopiti. Aktiv ZK je tudi zavrnil njegove obtožbe, češ da je bil deležen
posledic, ker se je vzdržal pri glasovanju o poslanski akciji. (Glej zapisnik
aktiva ZK RK ZMS z dne 4. 12. 1972), Arhiv RK ZSMS.
354
usmerjeni raznovrstni interesi, težnje in ustvarjalnost
vseh delov mladine..."26
V praksi se je zgodilo točno to, kar je napovedal
Avramovski v svojem uvodu na konferenci. Nekdo drug je
reorganiziral tako ZMS kot Zvezo študentov. Reorganizacija
ni bila delo mladih, temveč ukrep od zunaj in z vrha.
Upoštevajoč to dejstvo prav nič ne preseneča upadanje
interesa za delo v mladinski organizaciji in slabitev njene
vloge v družbi v letih 1973-1981 v Sloveniji, ko prej obrobne
in dopolnilne aktivnosti kot so delovne akcije, proslave,
manifestacije in seminarji postanejo prevladujoča dejavnost v
ZMS. V bistvu je ZMS dobila tisto družbeno vlogo, ki so ji jo
namenili že oblikovalci prvotnih tez za razpravo na temo
"SZDL danes".
7. seja konference ZMS aprila 1973 je navidezno mirno,
vendar radikalno presekala linijo 8. kongresa. S prekinitvijo
kadrovske kontinuitete v republiškem vodstvu ZMS so bili
ustvarjeni potrebni pogoji za izdelavo platforme 9. kongresa,
ki je v dokumente in ime organizacije sicer zapisal pridevnik
"socialistična", v njeno delo pa prinesel vsebine, značilne za
delo mladinske organizacije pred 8. kongresom, elitizem
mladinskih funkcionarjev ter tretjerazredno in transmisijsko
družbeno vlogo organizacije kot celote.
26 Uvodni govor K. Avramovskega na 3. seji konference ZKJ, Mladina, 19. 12.
1972
355
IX. Imamo vsega dovolj in še več za učenje, delo,
zabavo...
Pod parolo boja za samoupravljanje in demokracijo so
potekale priprave na 9. kongres ZMS (ZSMS), obenem pa so
novi kadri v organizaciji pometali po programih in
usmeritvah, sprejetih v 1. in 2. mandatu po 8. kongresu.
Formule učinkovitega političnega dela nista več sestavljali
neposredna množičnost in avtentični politični izraz različnih
slojev mlade generacije, temveč delovanje ozkega sloja
aktivistov in političnih profesionalcev med že organizirano (v
aktivih in DO-D) mladino. Tako v oceni dela Zveze mladine
Slovenije 3. mandata, izdelani decembra 1973, lahko
preberemo:
"V večini občinskih konferenc je še vedno odločno
premajhno število zaposlenih političnih delavcev."27
9. kongres ZSMS oktobra 1974 je formalno potrdil in
operacionaliziral usmeritve 3. konference ZKJ. Sprejete in
potrjene (za celotno ZSMJ) so bile tudi na zveznem kongresu
dva meseca kasneje, ki je formalno združil vse (organizirane)
dele mladih v enotno organizacijo. Josip Broz Tito je dve leti
prej na 3. konferenci ZKJ to združitev v svoji sklepni besedi
utemeljil z naslednjo argumentacijo:
"Tu je bil govor o študentski mladini. Pravilno je
bilo poudarjeno, da imata študentska in šolska mladina
svoje težave in da morata najprej o teh voditi račune.
Delavska mladina, spet, ima svoje probleme, prav tako
kmečka. Toda vsi trije deli mladine se morajo zliti v
enotno socialistično mladinsko organizacijo, ki bo
odgovorna kot vsak posameznik v njej."28
Organizacija z novim imenom naj bi dosegla širino na
podlagi t.i. kolektivnega članstva vseh interesnih organizacij,
ki združujejo mladino. Takšne ideje so se pojavljale že med
5. in 7. kongresom, vendar je družbeni razvoj v tistem času
27	Poročilo RK ZSMS z dne 6. 12. 1973, Arhiv RK ZSMS
28	Mladinski dnevnik, RK ZSMS 1978, str. 12
356
obrnil krmilo LMS drugam. III. konferenca ZKJ je definirala
kot izvir mladine. Iz tega zdravega izvira naj bi se napajala
nova socialistična mladinska organizacija.
Praksa pa ni sledila kabinetski politični strategiji.
Osnovne organizacije ZSMS, ki so po kongresu zamenjale
aktive, se iz novega izvira niso prav nič okrepile. Njihova
aktivnost, ki tudi v času aktivov večinoma ni presegala
zadovoljevanja najpreprostejših družbenih potreb mladine in
obravnavanja lokalno-političnih problemov, je upadla. Močno
se je razširilo pojmovanje (posebno v krajevnih skupnostih),
da so sedaj osnovne organizacije ZSMS postale mesto
koordinacije mladinske aktivnosti, ki pa se praktično odvija v
družbenih organizacijah in društvih. Postavljale so se v
"komandno pozicijo", kar jih je ponavadi zožilo na nekaj
najbolj vnetih ali (in) močno naivnih aktivistov. Na drugi
strani pa se vpliv mladine oziroma ZSMS na politiko
različnih organizacij in društev ni prav nič povečal. Mladi so
še naprej ostajali najaktivnejši oz. najbolj sodelujoči del
društev (posebno športnih), medtem ko so v njihovih izvršnih
in upravnih odborih še vedno sedeli razni zaslužni člani in
ugledni starejši funkcionarji.
Dogajanja v ZMS pred aprilom 1973 so pogojevala
povečano kadrovsko selekcijo za funkcije v ZSMS od
osnovnih organizacij naprej. Članstvo v ZK postane še bolj
obvezen pogoj za vsako profesionalno funkcijo v ZSMS.
Procent članov ZK med profesionalnimi mladinskimi
funkcionarji je po 9. kongresu dosegal številke od 98 do
100%, medtem ko je procent v ZK vključenega članstva
ZSMS vsaj desetkrat nižji. Podatki o strukturi delegatov na
zadnjih treh kongresih ZSMS (9.,10. in 11.) kažejo, daje bilo
med delegati 90 oziroma 95% članov zveze komunistov. Prav
tako se je po 9. kongresu povprečna starost profesionalnih
funkcionarjev povečala za nekaj let. Tipičen mladinski
funkcionar iz tega obdobja je bil delavec ali uradnik s
poklicno izobrazbo ter enoletno politično šolo CK ZKS. Zelo
malo je bilo med njimi študentov in kmetov. Struktura se je
začela spreminjati (v prid študentov, večinoma
357
družboslovcev (FSPN) šele konec 70. let.
ZSMS je praktično dobivala obliko novega skoj-a. Na to
nevarnost je posredno opozoril Kardelj leta 1977 v Smereh
razvoja..., kjer med drugim piše:
"Ce upoštevamo vse te in podobne naloge, potem
je še zlasti jasno, da naša mladinska organizacija ne
sme postati kopija nekdanjega skoja. Skoj je bil
pravzaprav posebj organiziran del komunističnega
gibanja, lahiko bi celo rekli del komunistične
partije."29
Leta 1974 je bila v Sloveniji po 14. letih zopet
organizirana zvezna mladinska delovna akcija. Med mladino
je dejanski interes za delo v brigadah narasel, posebno zaradi
solidarnostnega načina njihovega organiziranja. Mladinsko
prostovoljno delo se je v naslednjih letih izredno razmahnilo.
Aprila 1976 je bil podpisan družbeni dogovor, ki je uredil
vprašanje financiranja in organizacije MDA v Sloveniji v
tekočem srednjeročnem obdobju. V začetku 80. let pa je
interes mladine za brigadirstvo popustil, kajti stereotipni
način organiziranja akcij in brigad, pretiravanje z številom
akcij, neproduktivno delo na posameznih akcijah, razmah
"brigadirske birokracije", več ali manj hierarhični odnosi v
brigadah ter zgolj fizično delo in interesne aktivnosti kot
vseobsegajoča formula niso več ustrezali kritični presoji
mladih. Ustrezno temu se je zniževala starostna struktura
brigadirjev ter naraščalo število nepopolnih brigad in slabo
pripravljenih akcij. Omenjene probleme se je šele v zadnjem
času začelo bolj pogumno reševati z uvajanjem večjega
števila specializiranih brigad ter delovnih in raziskovalnih
taborov.
Pred 9. kongresom dopolnilne oblike aktivnosti mladinske
organizacije so po njem postale prevladujoče. Delovne akcije,
kvizi, proslave, pohodi in sploh razne manifestacije so
temeljna vprašanja družbenoekonomskega položaja mladega
29 Edvard Kardelj, Smeri razvoja..., ČZP Komunist, Ljubljana 1977, str. 210
358
človeka potisnile v ozadje, od koder so se pojavljala le
občasno in še to največkrat takrat, kadar je ZSMS
brezrezervno podprla različne ukrepe in sklepe starejših
forumov.
Analiza stališč in sklepov organov republiške konference
ZSMS v letih 1973-1980 potrjuje tezo, daje šlo v tem času za
pretežno klasično transmisijsko vlogo mladinske organizacije
in da je sklep partijskega foruma pomenil kreatorjem
mladinske politike mnogo več kot pa "avtentični politični
izraz" mladinskih interesov.
Za to obdobje je značilen tudi povratek k načelu
"demokratičnega centralizma" v ZSMS, s katerim je
teoretično sicer obračunal 8. kongres, 9. pa (praktično)
njegovo uporabo spet omogočil. V tem duhu so potekale
zamenjave občinskih mladinskih funkcionarjev na
intervencijo republiške konference in občinskih partijskih
komitejev, onemogočena pa je bila tudi vsaka diskusija o
načelnih vprašanjih.
Prelom v ZMS aprila 1973 praktično predstavlja tudi
konec problemskega koncepta revije Mladina. Njena
vsebinska zasnova je bila leta 1976 tudi formalno
spremenjena in na njeni podlagi vse do leta 1982 predstavlja
ozko, v nezahtevne teme in k objavljanju gradiv brez
komentarja usmerjeno glasilo republiškega foruma ZSMS, ki
je tudi preko pregleda krtačnih odtisov pred izzidom
posamezne številke držal svojo roko nad njeno uredniško
politiko.
10. kongres ZSMS leta 1978 ne predstavlja nobenega
mejnika v razvoju mladinske organizacije. Poleg po kičasto
okrašeni Novi Gorici se je najbolj vtisnil v spomin po
besedah takratnega predsednika ZSMS Ljuba Jasniča, ki je v
svojem govoru dejal:"Vsega imamo dovolj in še več za
učenje, delo, zabavo..." ter tako slikovito označil družbeno
skupino, ki jo je takrat ZSMS predstavljala. Dejstvo, da je
govoril kot navidezni reprezentant mlade generacije, je
ozkost skupine, ki je "imela vsega dovolj in še več" samo
poudarjalo.
359
Tudi v prvih letih po 10. kongresu so kot ZSMS
večinoma delovali forumi in še to predsedstva kot
politično izvršilni organi, medtem ko so konference samo
formalno potrjevale sklepe. Na regijskih delegatih temelječe
delovanje republiških forumov je mnogokrat izgubljalo stik
celo z občinskimi organizacijami. Protokolarni obiski
profesionalnih funkcionarjev v tovarnah, šolah in občinah
tega stika niso mogli nadomestiti.
Prve udarce družbene krize v začetku osemdesetih let je
mlada generacija pričakala z organizacijo, ki ni bila sposobna
niti dojeti stanja, kaj šele poiskati ustrezne odgovore na
vprašanja vedno bolj se zaostrujočega družbenoekonomskega
položaja različnih slojev mladine. Za pridobitev ustreznih
odgovorov je bilo najprej potrebno spremeniti organizacijo
samo.
X. Prizadevanja za smostojnost in frontnost
Prelom s staro prakso v ZSMS se je prvič nakazal že pred
11. kongresom, ko je organizaciji uspelo, da je kljub
pritiskom ubranila punk, in sploh pojavljajoče se alternativne
oblike mladinske kulture, najtežjih političnih diskvalifikacij.
Prav tako so od uveljavljene transmisijske vloge mladinske
organizacije odstopali tudi že sklepi problemske konference o
družbenoekonomskem položaju mladih in usmeritve
kulturnega plenuma.
V pripravah na 11. kongres je bilo potrebno odgovoriti na
dve ključni vprašanji. Prvo je zadevalo splošne razmere v
družbi in položaj mlade generacije znotraj njih, drugo pa tak
ustroj ZSMS, ki bi ustrezal dejanskim razmeram ter hkrati
omogočal njihovo preseganje.
Osnutek kongresnih dokumentov je predstavljal prvi
poskus odgovorov na postavljena vprašanja. To je bila
radikalna analiza globalnih in notranjih razmer, ki je
presenetila tako aktivistične kroge v ZSMS kot tudi aparate
drugih političnih in državnih organizacij. Medtem ko je bil
osnutek v organizaciji večinoma pozdravljen kot težko
pričakovana in nujna sprememba, pa so od drugod letele nanj
360
težke kritike in obtožbe. Tako je Republiški sekretariat za
ljudsko obrambo Slovenije maja 1982 poslal predsednici RK
ZSMS pismo, v katerem lahko preberemo:
"'Republiški sekretariat za LO kljub pripravljenosti
ni bil vključen v strokovno sodelovanje v pripravi
programskih izhodišč za 11. kongres ZSMS, v delu, ki
se nanaša na SLO in DS. Po sprejemu teh izhodišč pa
ugotavljamo, da niso v celoti oblikovana in zasta-
vljena v duhu sklepov 10. kongresa ZSMS, 11.
kongresa ZKJ in 8. kongresa ZKS, pa tudi ne v skladu
z ustavnimi načeli."3o Dejstvo, da je upravni organ lahko
tako avtoritarno s pozicije vrhovnega razsodnika ocenjeval,
kaj v programskih usmeritvah neke družbenopolitične
organizacije je v skladu z ustavo in celo njenim lastnim
kongresom in kaj ne, zelo nazorno ilustrira družbeni položaj,
v katerega je zdrknila mladinska organizacija po 9. kongresu.
Podrejena vloga, na katero so njeni profesionalci v zameno za
obetajočo se politično kariero brez odpora pristajali, se je
marsikomu zdela nekaj povsem razumljivega, kljub temu, da
je Kardelj že leto dni pred 10. kongresom v 6. poglavju Smeri
razvoja... opredelil bistveno drugačno organizacijo mladine,
kot pa je v praksi obstajala. Njegove formulacije, da
"...ZSMS ne sme biti ozka organizacija tistega dela
mladine, ki je ali ki naj bi bil v zvezi komunistov,
ampak se mora razvijati kot demokratična fronta
celotne socialistične mladine." ter da "...se mora Zveza
socialistične mladine tudi po svoji notranji
organizaciji razvijati podobno, kakor se razvija
socialistična zveza delovnega ljudstva."3i so šele v
dokumentih 11. kongresa doživele prvo stopnjo razdelave in
realizacije. Tako kot v času med 1948 in 1953 smo bili tudi
med 1977 in 1982 priča stanju, ko je uradna ideologija nudila
30	Dopis RSLO z dne 6.5. 1982, Arhiv RK ZSMS
31	Kot 27, str. 211
361
mnogo radikalnejše rešitve, kot pa so jih bili mladinski
aktivisti pripravljeni oziroma sposobni izpeljati.
Predlog kongresnih dokumentov, ki je bil potem v Novem
mestu brez bistvenejših sprememb sprejet, je šel predhodno še
čez rešeto aktiva ZK sekretariata predsedstva RK ZSMS in
posameznikov iz vodstev drugih republiških forumov.
Predkongresna razprava med mladino je pokazala, da so
spremembe v ZSMS nujne. V programskih usmeritvah
kongresa je bila tako ZSMS opredeljena kot "množična,
frontna, samostojna in revolucionarna organizacija, v
kateri naj veljajo in se uveljavljajo interesi članstva,
ne pa peščice aktivistov."32
Poskus preloma s transmisijsko vlogo mladinske
organizacije, tako uspešno uveljavljano po letu 1973, je
ilustrativno prikazan v uvodnem govoru predsednice RK
ZSMS Darje Colarič na 11. kongresu.
" Tovarišice in tovariši!
Pokopljimo iluzije o tem, "da imamo vsega dovolj
in še več." Mogoče se nam je tako zdelo pred štirimi
leti, toda res je, da se nam je to samo zdelo. Te na
prvi pogled lepe misli odvrzimo v ropotarnico
zgodovine in se zavedajmo dejanskih razmer, v katerih
se nahajamo."33
Kongresna razprava je izražala podporo predlaganim
programskim usmeritvam ter veliko kritičnost do razmer v
družbi, pogojeno tudi s predvidevajočimi posledicami tik pred
kongresom sprejetih interventnih ukrepov Zveznega izvršnega
sveta, ki jih je delegat Mile Šetinc označil kot "birokratski
udar". Mnogo manj pa so bili delegati kritični do lastne
prakse in do dela ZSMS v celoti, čeprav (ali prav zaradi tega)
lahko glede na starostno strukturo in funkcije delegatov z
gotovostjo trdimo, da je bil največji del delegatske strukture
kongresa na ključnih funkcijah v organizaciji v času, katerega
32	Dokumenti 11. kongresa, RK ZSMS 1983, str. 30
33	Dokumenti 11. kongresa, RK ZSMS 1983, str. 4
362
splošno kritiko je podal kongres s sprejetjem dokumentov.
Pomanjkanje konkretne kritike lastne prakse je že takrat dalo
slutiti, da bodo marsikatere izmed ključnih usmeritev 11.
kongresa ostale zgolj na papirju.
Tako se je tudi zgodilo. V celoti vzeto je bil kongres
kompromis med staro prakso in novimi hotenji, čeprav se je v
Novem mestu marsikomu zdelo, da se začenjajo povsem novi
časi v mladinski organizaciji. Prva preizkušnja "nove linije"
ali "slovenskega koncepta", kot so v nekaterih drugih
republikah poimenovali novo usmeritev ZSMS, je prišla že
takoj v pripravah na zvezni mladinski kongres. Slovenski
koncept je v Beogradu naletel tako na simpatije kot tudi na
povsem nasprotujoče si predloge, ki so vsebovali celo zahteve
po ukinitvi republiških mladinskih organizacij, predloge iz
Slovenije pa razglašali za "separatistične". Zvezni kongres je
sprejel usmeritve, ki še najbolj zaslužijo oznako iz prvega
stavka njegovega akcijsko-političnega programa, kjer piše, da
je "...11. kongres ZSMS kongres kontinuitete." V
posamezna poglavja programa je bilo sicer v obliki
amandmajev sprejetih nekaj pomembnih dopolnitev, ki bi
lahko predstavljali nastavke za pozitivne spremembe v delu
ZSMJ na posameznih področjih, vendar bi to zahtevalo tudi
drugačen način delovanja aparata ZSMJ ter odgovornejši
pristop republiških in pokrajinskih mladinskih organizacij do
skupne problematike, do česar pa ni prišlo. Slovenska
mladinska delegacija je na zveznem kongresu pristala tudi na
intervencijo s strani P CK ZKJ in na plenarnem zasedanju
kongresa ni realizirala sklepa svoje konference ter sprožila
vprašanja odgovornosti za prepozno prispelo kongresno
gradivo, kar je v Sloveniji povsem onemogočilo vsako širšo
razpravo.
Prvi poskusi realizacije programskih usmeritev 11.
kongresa ZSMS so pokazali, da kongresni dogovor še zdaleč
ni tako trden in dodelan kot pa je to kazalo v Novem mestu.
Že sam statut organizacije ne odraža naprednosti programskih
usmeritev, saj razen zamenjav za področne konference ne
ponuja novih instrumentov, ki bi omogočali uspešno
363
uresničevanje programskih usmeritev. Uveljavljanje novih
principov delovanja je bilo oteženo tudi z odpori mladinskih
aktivistov samih, kajti sledi 9. in 10. kongresa so bile prav
med njimi najgloblje. Najvažnejša ovira, ki je že od vsega
začetka preprečevala premike, pa je temeljila na dejstvu, da
so bile nove usmeritve 11. kongresa samo navidezno sprejete
tudi v drugih odločujočih družbenih strukturah, kajti večina
poskusov njihove realizacije je naletela na kritike ali celo
blokade. Tako so politični uradniki, ki so v Kardeljevih
Smereh razvoja prebrali samo poglavje o vodilni vlogi Zveze
komunistov in ultralevičarstvu, govorili, da ne potrebujemo še
ene frontne družbenopolitične organizacije, ker že imamo
SZDL ter da predstavlja zavzemanje za samostojnost
mladinske organizacije težnjo po mladi partiji.
Vse to je že kmalu po kongresu porušilo iluzijo, da je
možno doseči večje premike samo z dogovorom znotraj ene
organizacije (v tem primeru ZSMS), ne da bi ob tem prišlo do
premikov tudi v drugih strukturah družbe oz sistema. Še
posebej pa se takšna pričakovanja prelevijo v iluzijo takrat,
ko neka organizacija ne more odločati niti o minimalnih
predpostavkah svoje samostojnosti: O lastni organiziranosti in
lastni kadrovski politiki.
Dejanski premiki, do katerih je prišlo v ZSMS po letu
1981, so se v veliki meri nanašali na aktualiziranje podobnih
problemov in vsebin, kot so bili v ospredju v letih 1968-1973.
Na nekaterih točkah se je organizacija (ne da bi se njeni
aktivisti tega zavedali) vračala v čas pred 9. kongresom in
nadaljevala s procesi, prekinjenimi aprila 1973. Na 8.
kongresu opredeljena koncepcija interesne organizacije je
dobila svojo nadgradnjo v frontnosti, medtem ko se je uvedba
principa samostojnosti v bistvu ustavila na isti točki kot v
začetku 70. let. V marsičem pa bi bilo takratno pojmovanje
samostojnosti kot "oblikovanje političnih stališč mladine in
omogočanje njihovega avtentičnega političnega izraza" tudi
danes bolj ustrezno kot pa opredelitev tega pojma v
usmeritvah 11. kongresa v smislu formulacije o "povsem
samostojnih osnovnih organizacijah, ki se morajo osvoboditi
364
različnih tutorjev".
Tako odpiranje podobnih kot različnih problemov pa je
potekalo v precej drugačnih razmerah, za katere je bilo poleg
vsega ostalega značilno tudi dejstvo, da je bila zavest in
vedenje o procesih v ZMS v letih 1968-1973 prisotna v vseh
strukturah razen v mladinskih. Nepoznavanje lastne
polpretekle zgodovine se je najbolj odrazilo v že omenjenih
iluzijah, ki jih je prinesel 11. kongres. Kljub temu je prišlo do
pomembnih premikov. Nova klima v organizaciji je podobno
kot koncem 60. let omogočila nov medijski preboj Mladine,
uveljavila pa so se tudi posamezna lokalna mladinska glasila.
Zaživela je Knjižnica revolucionarne teorije, ki je s svojimi
izdajami osvežila knjižno ponudbo ter omogočila uveljavitev
številnim mladim avtorjem. ZSMS je na podlagi kongresnih
usmeritev odprla vrsto vprašanj v zvezi s podružbljanjem
varnosti in obrambe, od katerih so nekatera kljub številnim
zapletom dobila odgovore na uspešno izpeljani problemski
konferenci.
Predsedstvo ZSMS je leta 1983 dokazalo, da je sposobno
analitično oceniti ne samo razmere v organizaciji, temveč
razmere v družbi nasploh. Ob poskusu posiljenega prehoda na
nov delovni čas za razliko od drugih forumov tega
nepremišljenega eksperimenta z ljudmi ni podprlo, temveč je
jasno opozorilo na posledice, ki jih bo imela ta nepremišljena
poteza. Podobno so ravnale tudi mladinske organizacije v
tovarnah in občinah. Na ZSMS so takrat letele obtožbe, češ
da sabotira enoten političen nastop in zavira družbeno
koristno akcijo. Vendar se je že v nekaj tednih pokazalo, da
bo eksperiment popolnoma propadel. Po že ustaljeni navadi
nihče od iniciatorjev (RK za delo) in podpisnikov slavnega
Priporočila o premiku delovnega časa čimbolj proti 9. uri
(predsedniki SZDL, GZS, ZSS, skupščine SRS) ni odgovarjal
za zgrešeno potezo.
Po 11. kongresu je ZSMS okrepila svojo aktivnost v
delegatskem sistemu. Njeni delegati so nastopali s
pripombami na resolucije, zakone smernice itd. v skupščinah
in v SZDL. Mnogo predlogov je bilo tudi upoštevanih, vendar
365
se problemi niso veliko hitreje reševali. Počasi je začela
prodirati (ni pa še prodrla) zavest, da prizadevanja na
splošnem nivoju, upoštevanje takšnih ali drugačnih predlogov
v načrtih, smernicah in dogovorih ne pomenijo mnogo v
situaciji, ko se družbeni plan in dogovori tako ali tako v
glavnem ne izvajajo. Z bojem na načelni ravni ZSMS ni
pridobila potrebne širine in množičnosti, kajti ta prizadevanja
na načelni ravni vsaj kratkoročno niso prispevala k reševanju
povsem konkretnih problemov mladih ljudi v zvezi s
stanovanji, zaposlitvijo, štipendiranjem... To spoznanje je
pogojevalo oblikovanje koncepta "Mladinske samopomoči",
ki pa je zaživel le v nekaterih sredinah, ker so prizadevanja za
njegovo splošno uveljavljanje po oktobru 1984 zamrla. Prav
tako se še vedno ni uspela v praksi uveljaviti oziroma
uresničiti ideja o izvirni obliki reševanja problema
brezposelnosti z uvajanjem malih produkcijskih enot (prvotno
imenovanih kooperativ), ki je v začetku veliko obetala.
V skladu s programskimi usmeritvami so po letu 1982 v
okviru Republiške konference začeli nastajati nastavki za
mirovno in ekološko gibanje, ki pa v sami organizaciji
praktično še vedno niso dobili popolne politične podpore.
Potem, ko je posebno mirovna skupina prerasla začetne
okvire, ji prav vezanost na ZSMS oži možnosti njenega
delovanja, kar seveda kaže na dejstvo, da na kongresu
opredeljen frontni princip delovanja mladinske organizacije še
vedno (ali spet) ostaja bolj ali manj na papirju.
Dilema: "Samostojnost ali transmisija" se je mnogo bolj
ostro kot kdajkoli prej v zgodovini mladinske organizacije
zastavila v treh primerih.
Ob umiku gradiva za problemsko konferenco o
podružbljanju varnosti in obrambe, ko so aktivisti ZSMS za
svoje delo v mladinski organizaciji polagali račune samo pred
forumi Zveze komunistov, članstvo pa o dogodkih ni bilo niti
obveščeno, je vodstvo ZSMS pristalo na transmisijski položaj
svoje organizacije. V drugem primeru, po ignoriranju stališč
ZSMS do predloga zakona o spremembah vojaške obveznosti
in po zahtevi njene konference po osebni odgovornosti, so
366
delegati ZSMS v predsedstvu SZDL kljub drugačnim
direktivam partijskega foruma vztrajali na zahtevi in
spoštovali sklepe svojih organov. Tretji primer, ko je vodstvo
organizacije spet pristalo na podrejeni položaj ZSMS pa se
nanaša na spremembo kandidatne liste po prekinjeni volilno-
programski konferenci jeseni 1984.
Vsi trije primeri in sploh obdobje med 1981 in 1984
terjajo bolj podrobno analizo, ki bi med drugim morala
prispevati tudi k vedenju in poznavanju svoje včerajšnje
zgodovine in s tem preprečevati manipulacije in ponavljanje
napak iz preteklosti.
Pripis
Osnovni princip samostojnosti se je v politični
organiziranosti mladine v Sloveniji razvijal od neodvisnih
mladinskih (študentskih) gibanj v tridesetih letih do formalno
"samostojnega in organizacijsko neodvisnega SKOJ-a" (VI.
konferenca SKOJ-a) tik pred II. svetovno vojno, spet oživel v
ideji "razvijanja samostojne iniciative mladine" (Kardelj
1948) ter se afirmiral kot "avtentični politični izraz
mladinskih stališč" (Kučan 1968) oziroma v formulaciji "
zveza aktivnih in samostojnih borcev za socialistične
družbene odnose" (8. kongres ZMS) konec 60. in v začetku
70. let. Po daljšem premoru, ko se je beseda "samostojnost"
omenjala v mladinski organizaciji samo ob priliki kritike
liberalističnih tendenc v ZMS, je 11. kongres opredelil ZSMS
kot "množično, frontno, samostojno in revolucionarno"
organizacijo.
Praksa delovanja mladinske organizacije ni vedno sledila
teoretičnim opredelitvam. Le v dveh krajših obdobjih (1970-
1973 in 1981-1984) se je tudi v praksi izražala velika mera
samostojnosti ZMS oziroma ZSMS, premik pa nikoli ni trajal
več kot eno kongresno (medkongresno) obdobje.
S samostojnostjo je bila tesno povezana tudi množičnost
in učinkovitost organizacije. Podpora mladine svoji
organizaciji oziroma priznavanje mladinske organizacije kot
"svoje" je bila premo- sorazmerna z njeno samostojnostjo in
367
učinkovitostjo, čeprav ni nikoli dosegla tistega nivoja, ki bi
predstavljal preseganje klasične politične organizacije in mejo
res frontne organizacije oziroma mladinskega gibanja. Razvoj
v tej smeri je bil vedno ustavljen s pomočjo posredovanja od
zunaj pod različnimi izgovori.
Tako lahko z veliko mero gotovosti napovemo pritiske, ki
bodo poskušali doseči, da naj bi bil 12. kongres ZSMS ne po
obliki in resolucijah, temveč po vsebini kritike
medkongresnega obdobja ter dejanskih usmeritvah podoben
9. kongresu, čeprav ne bo spreminjal imena organizacije.
Mlada generacija je mlada danes in tukaj. Iz tega izhajajo
mnogi interesi, ki so specifični samo za mlade. Poleg tega je
mlada generacija najbolj neposredno ali celo izključujoče
vključena v nekatere družbene procese, ki so življenjskega
pomena za celo družbo. Izobraževanje, zaposlovanje,
obramba države... Iz te neposredne vključenosti izhaja tudi
neposreden, živ in nestrpen interes po hitrejšem reševanju
določenih problemov, ki najbolj neposredno tiščijo prav
"mlajši del delavskega razreda in občanov".
Ce hoče mladinska organizacija predstavljati in odpirati
prostor za različne interese različnih slojev mlade generacije,
potem potrebuje samostojnost. Potrebuje tisto stopnjo
samostojnosti, ki bo onemogočala, da se pod krinko
interesov, izoblikovanih med mladimi ne pojavljajo že
vnaprej sforsirani interesi ozkih skupin in posameznikov od
zunaj.
Ce so posamezni interesi v življenju samem prisotni kot
mladinski, potem se morajo tudi v Socialistični zvezi ali v
delegatski skupščini pojaviti kot mladinski, brez
vnaprejšnjega poenotenja. Tudi kadar ne gre za specifične
mladinske interese, temveč samo za različne poglede o načinu
uveljavljanja in uresničevanja interesov. Soočeni z drugimi
pogledi in mišljenji so lahko sprejeti, v boju argumentov
zavrnjeni, preoblikovani itd. Gre torej za samostojnost pri
izražanju in oblikovanju interesov in ne za samostojnost pri
njihovem uzakonjenju. Na tej ravni pridejo skupaj interesi
vseh subjektov, rezultat pa naj bi bil uzakonjenje optimalnega
368
splošnega interesa. Čas pa postavlja svoje zahteve pred
mladinsko organizacijo. Izkušnje so pokazale, da pot k frontni
organizaciji ne vodi preko dosedanjega načina organiziranja.
Posamezni deli mlade generacije morajo dobiti svoje
samostojne organizacije (predvsem študentska mladina), prav
tako pa se morajo osamosvojiti tudi mirovna, ekološka in
druga družbena gibanja. Vse druge poti vodijo nazaj.
j
369
Zveza mladinskih
organizacij in gibanj
Osnutek za program ZSMS, Katedra, maj 1988
Leta 1974 se je Zveza mladine preimenovala v Zvezo
socialistične mladine, hkrati pa je bila ukinjena Zveza
študentov kot samostojna organizacija. Ta zasuk v
ideologizacijo mladinske organizacije je sledil nekaterim
poskusom osamosvojitve v začetku sedemdesetih let, ki sami
po sebi niso predstavljali radikalne prekinitve s staro prakso,
vendar so nakazovali možnosti za širše odpiranje organizacije
različnim slojem mladine.
Da bi praktično presegla vsaj nekatere zapreke in ozkost,
ki ji je bila vsiljena leta 1974, je ZSMS od 1981. naprej
poskušala afirmirati princip frontnosti v svojem delovanju. Ta
princip je vsaj približno zaživel na 12. kongresu v Krškem,
ko je pritisk od spodaj, predvsem iz novih družbenih gibanj,
oblikoval nekaj jasnih zahtev po civilni družbi. Vendar je
praksa dela ZSMS po letu 1986 jasno dokazala, da je v tem
trenutku mladinska organizacija močno omejena tako od
znotraj kot od zunaj. Od znotraj jo omejuje lastna
organizacijska, funkcionalna in kadrovska struktura, od zunaj
pa razni koordinacijski odbori za kadrovska vprašanja,
neformalne in formalizirane politične koordinacije, monopo-
lizirani mediji, demokratični centralizem, ki deluje preko
članov ZK v vodstvih ZSMS, kjer so običajno v večini itd.
Jasno je, da taka organizacija ne ustreza niti času niti
371
prostoru in da bi že zdavnaj ostala na smetišču zgodovine, če
bi obstajala možnost politične konkurence. Zato je potrebno v
sami organizaciji do naslednjega kongresa pripraviti predlog
radikalnih sprememb. Te bi morale iti v naslednjih smereh:
1.	Praktično odpreti organizacijo vsem mladim, ki hočejo
družbeno ali politično delovati. Izsiliti možnost in ustvariti
pogoje, da se oblikujejo samostojne mladinske
organizacije kmetov, študentov, delavcev oziroma
zaposlenih in dijakov. Ohraniti mladinske organizacije
tudi v krajevnih skupnostih. Priznati družbena gibanja kot
samostojne oblike interesnega in v nekaterih primerih tudi
političnega organiziranja ter jim zagotoviti materialne
pogoje za delovanje. Gibanja tako ne bi izgubila
popolnoma nič od svoje avtonomnosti, dobila pa bi
možnost neposrednega vpliva preko politične inštitucije.
Te organizacije, ki naj bi svoje posebne interese
organizirale in zastopale samostojno in neposredno na
vseh nivojih, se s ciljem vpliva na sprejemanje splošnih in
ključnih odločitev združujejo v zvezo mladinskih
organizacij in gibanj, ki se preoblikuje iz sedanje
republiške oziroma občinskih konferenc ZSMS. Dopustiti
pa je treba tudi povsem avtonomno organiziranje mladih.
Vsaka organizacija bi morala tudi kasneje imeti možnost,
da izstopi iz zveze.
2.	V skladu s programsko in organizacijsko spremembo bi
spremenili ime organizacije, saj sedanje (Zveza
socialistične mladine) zahteva vnaprejšnje pristajanje na
socializem kot najvišjo vrednoto. Povsem jasno pa je, da
danes socializem večini mladih ni sinonim za edino dobro
na tem svetu in da mnogi med njimi verjamejo v vrednote,
za katere ni nujno, da se s socializmom izključujejo, lahko
da z njim nimajo stičnih točk ali da jih enostavno ne
zanima. Lahko bi bila to preprosto Zveza mladinskih
organizacij in gibanj, Zveza slovenske mladine ali
kvečjemu Demokratična zveza mladinskih organizacij in
gibanj.
V skladu z reorganizacijo se bo morala spremeniti tudi
372
struktura vodstev Zveze. V njih bodo zastopani izvoljeni
predstavniki posameznih organizacij in gibanj, hkrati pa
tudi ljudje, ki bodo usklajevali pa tudi konceptualizirali
skupne interese, ideje in pobude.
Reorganizirane in na novo ustanovljene mladinske
organizacije bodo delovale preko že obstoječih kanalov in
institucij (SZDL, skupščinski sistem) in z neposredno
akcijo (preko medijev, množičnih zborovanj in razprav,
solidarnostnih akcij). Hkrati pa si bomo izborili tudi mesta
za neposredno zastopanje interesov posameznih slojev
mlade generacije, kar v praksi pomeni, da bomo za
skupščinske volitve kandidirali neposredno predstavnike
zveze študentov, mladih kmetov itd. tako njihove potrebe,
želje in pobude ne bodo šle skozi serijo filtrov, ampak
bodo res neposredno prisotne na mestih, kjer se odloča o
njihovi usodi. Obenem se bomo tudi borili za stalno
sestavo skupščin (stalni poslanci).
Zveza mladinskih organizacij in gibanj in njeni organi na
republiškem in občinskih nivojih bo predstavljala
politično inštitucijo, katere program bo sestavljen tudi in
predvsem iz ključnih zahtev, ki se bodo oblikovale v
posameznih delih generacije. Če bo zveza študentov
sprejela odločitev, da zahteva reformo in avtonomijo
univerze, potem se bo tudi zveza na celotni politični fronti
tolkla za uresničitev te zahteve. Če bo zveza mladih
kmetov zahtevala ukinitev zemljiškega maksimuma, bo ta
zahteva avtomatično postala del operativnega programa
Zveze. Če bo zveza mladih delavcev zahtevala
legalizacijo stavke, se bomo s skupnimi močmi borili za
legalizacijo stavke. Če bo plenum mirovnih skupin ali
mirovno gibanje vztrajalo na priznavanju pravice do
ugovora vesti, bomo vztrajali skupaj. Hkrati pa bo Zveza
v organe v skupščinskem sistemu in v SZDL, ki se npr.
ukvarjajo s področjem ekologije, delegirala predstavnike
ekologov. Zveza mladinskih organizacij in gibanj bo tako
bistveno povečala politično moč, ki jo ima sedanja ZSMS,
hkrati pa se bo iz filtra izvornih interesov mladih prelevila
373
v političnega zastopnika teh interesov.
3.	Tako osnovne oblike organiziranja in gibanja kot tudi
najvišji predstavniški in politični organi v Zvezi
študentov, kmetov, delavcev, dijakov itd. ali v skupni
Zvezi organizacij in gibanj bi morali biti programsko,
finančno, kadrovsko in organizacijsko samostojni in
neodvisni od ostalih političnih organizacij ali državnih
organov. V ta namen je treba oblikovati samostojen
program, zagotoviti pretežno lastna sredstva za delovanje
(članarina, prispevki, lastna dejavnost), ignorirati
nelegalno vmešavanje kadrovskih koordinacij pri volitvah
predstavniških in političnih organov ter postaviti
organizacijo, ki ustreza interesom in potrebam članstva.
Zelo pomembna je materialna samostojnost. Organizacija,
katere dejavnost se financira iz sredstev članov, je od teh
članov neposredno odvisna, od njih pa so odvisna tudi
vodstva. To poleg zunanje samostojnosti krepi tudi
odgovornost znotraj organizacije. Če pa organizacija
dobiva večino ali vsa sredstva iz proračuna, pa je
materialno odvisna od tistih političnih struktur, ki imajo
največji vpliv na razdelitev proračunskih sredstev. Kljub
temu pa bi morali ohraniti tudi proračunska sredstva DPS
kot dodaten vir financiranja, saj so končno to tudi naša
sredstva, kajti velik del mladih je na tak ali drugačen
način ustvarjalno oziroma aktivno vključen v produkcijo,
plačuje davke in prispevke, iz katerih se financira tudi
politična aktivnost.
4.	Vsaka od organizacij in gibanj, ki bi bila vključena v
Zvezo, bi imela samostojno področje in program
delovanja. Zveza na republiškem nivoju bi imela samo
osnovni program, v katerem bi bili opredeljeni nekateri
demokratični principi oziroma ključne točke, za katere bi
se zavzemala, kot npr.
4.1. Svoboda posameznika, ki je omejena samo z enako-
vredno svobodo drugih, svoboda političnega
organiziranja in priznavanje politične konkurence,
kar omogoča svobodo izražanja, predvsem govora in
374
tiska;
4.2.	Tržno gospodarstvo z različnimi vrstami lastnine in z
legitim ite to vseh posledic, ki iz tega izhajajo;
4.3.	Svoboda vsakega naroda do samoodločbe vključno s
pravico do odcepitve;
4.4.	Nevtralna in aktivna miroljubna zunanja politika, ki
omejuje sodelovanje z državami, ki so v vojaškem
spopadu in izključuje vsako trgovanje z orožjem in
vojaško opremo.
Na te ključne točke, ki predstavljajo zelo široko
demokratično platformo, se lahko vežejo vsebinsko različni
programi praktično vseh organizacij in gibanj, ki so poten-
cialni člani zveze. V času priprav predlogov za reorganizacijo
ZSMS pa bo ekipa, ki si zastavlja ta program, delovala
predvsem na afirmaciji in uresničevanju predlogov, ki so se v
zadnjih nekaj letih pojavili v slovenskem političnem prostoru,
tudi v ZSMS, in ki predstavljajo na eni strani zahteve po
pravni državi in na drugi strani zahteve po vplivu civilne
družbe na politično odločanje. S tem mislimo posebej na
spremembo kazenske zakonodaje oziroma ukinitev
verbalnega delikta, na zahteve po neposrednih volitvah, na
zahteve po večji samostojnosti gospodarskih organizacij, na
predloge o upoštevanju ekoloških kriterijev v razvojnih
načrtih, na zahteve po neideološki šoli in neideološki armadi,
na zahteve po enakopravnosti jezikov in pisav v JLA, na
zahteve po samostojnosti sodstva, na zahteve po priznavanju
ugovora vesti, na zahteve po prednostnem znanstvenem in
tehnološkem sodelovanju z razvitim svetom, na zahteve po
večji vključenosti v evropske gospodarske, kulturne in
družbene tokove, na zahteve po ustanovitvi kmečkega
sindikata in kmečke mladinske organizacije, na projekt
alternativne televizije, na zahteve po osebni odgovornosti pri
sprejemanju političnih odločitev itd...
Posebno pozornost bomo posvetili ustavnim
spremembam. Naredili bomo vse, kar bo v naših močeh, da
bodo ustavni amandmaji sprejeti po demokratični poti z
referendumom in da bodo v njih smiselno zajete zgoraj
375
naštete zahteve. Izhajajoč iz pravice vsakega naroda do
samoodločbe se zavzemamo za to, da se najprej sprejme
republiška in šele nato zvezna ustava.
Podpora tem zahtevam je logična iz dveh razlogov.
Najprej zato, ker izražajo tudi naš interes in naša hotenja in
drugič zato, ker predhodna realizacija vsaj nekaterih izmed
njih sploh omogoča zastavljeno prestrukturiranje mladinske
organizacije.
Na očitek, da to niso interesi mladih, odgovarjamo s tezo,
da je treba najprej ustvariti pogoje, da se ti interesi
samostojno oblikujejo in tudi politično organizirajo, potem pa
bo takoj jasno, kaj je res in kaj ne. Smatramo, da je vloga
mladinske organizacije prav v tem, da te pogoje omogoči. Se
več. Prihaja čas, ko si mora ta generacija hočeš nočeš spet
priboriti nazaj svoje perspektive, svojo sedanjost in vizijo
prihodnje družbe, ustvariti in uresničevati svoje ideale. Prišel
je tudi čas, ko je treba jasno povedati, da smo pač svoja
generacija in ne več Titova ali čigarkoli že, da je minil čas
štafetnih direndajev, maškarad in udarniških parol in da
odrekamo pravico komurkoli, da bi manipuliral z nami.
Hočemo neideološko šolo, ki bo mlademu človeku nudila
temeljna, raznovrstna in kvalitetna znanja brez idološke
navlake in brez težnje po vzgoji usmerjenih generacij.
Hočemo gospodarsko in družbeno politiko, ki bo temeljila na
stroki, znanju in selekciji po sposobnostih. Hkrati zahtevamo
odgovornost. Odgovornost za zgrešene gospodarske naložbe,
za zgrešene družbene eksperimente, kot je usmerjeno
izobraževanje, za nespametno zunanjo in notranjo
zadolženost, za korupcijo, za neupravičeno klanje zgodnjih
petelinov, za zapravljene perspektive. Za nazaj, za sedaj in za
vnaprej zahtevamo odgovornost za vsako politično odločitev,
ki je sprejeta tudi v našem imenu oziroma za katere
materialne posledice bomo trpeli mi.
Svojih pogledov ne vsiljujemo nikomur, temveč
zastopamo stališče, da naj si tudi v drugih republikah mladi
oblikujejo mladinsko organizacijo v skladu z razmerami in s
svojimi potrebami, ki so lahko tudi bistveno različne od
376
naših. Na zveznem nivoju naj se formira taka oblika
koordinacije in organizacije, na katero bodo lahko pristale vse
organizacije v republikah in pokrajinah. Sedanja konferenca
ZSMJ je zgolj oblika nekoristnega zapravljanja denarja za
jalove manifestacije in turistična potovanja birokratov.
Zavedamo se, da je ob zaostrovanju družbene in
ekonomske krize v Jugoslaviji vsaj minimalno upoštevanje
nekaterih načel pravne države v zadnjih letih v Sloveniji
liberaliziralo politično življenje do take mere, da je možno
razmišljati tudi o resnejših in dolgoročnejših političnih
projektih, med katere uvrščamo tudi naš program. Hkrati se
zavedamo, da je ta liberalizacija do neke mere tudi rezultat
prizadevanj bloka naprednejših sil v obstoječi oblastni
strukturi oziroma v Zvezi komunistov Slovenije. Tem težnjam
bomo nudili podporo vse dotlej, dokler bodo odpirale prostor
liberalnejšim konceptom, ki ustvarjajo pogoje za
demokratizacijo.
Hočeš nočeš bo reorganizacija ZSMS v smeri, ki jo
zagovarjamo, objektivno vzpostavila polje organizirane
politične konkurence in vsaj v začetku bo zveza mladinskih
organizacij in gibanj predstavljala kanale za pretok (tudi
političnih) interesov, ki se bodo lahko oblikovali tudi izven
zveze, kar ji bo dajalo nekatere značilnosti klasične politične
stranke. Toda Zveza bi bila toliko manj stranka, kolikor bolj
bi ostale organizacije, kot npr. SZDL, vršile svojo funkcijo.
ZMOG bi že s svojim obstojem prisiljevala ostale politične
organizacije, da opravljajo svojo funkcijo organiziranja
političnih interesov na podlagi hotenj ljudi, drugače bi
objektivno izgubljale svoj vpliv in politično težo.
Na očitke, da je naš program boj za oblast, odgovarjamo
pritrdilno. Nikoli ne bomo pristali na tezo, da je oblast
rezervirana samo za nekakšno avantgardo. Naš program torej
je boj za oblast in sicer za tisti del oblasti in vpliva, ki mladi
generaciji povsem normalno pripada glede na njen prispevek
k družbeni akumulaciji in razvoju in za tisti del vpliva, ki
nam pripada glede na dejstvo, da smo mi tisti, ki bomo v
največji meri in najdlje trpeli posledice preteklih in sedanjih
377
odločitev.
S tem pa ne odrekamo pravice drugim, da sodelujejo pri
političnem odločanju. Nikakor sebe in svoje organizacije ne
smatramo za edine pametne in sposobne v tej družbi. Zato
zahtevamo možnost organizirane politične konkurence v
okviru široke demokratične platforme, ki naj na eni strani
prepreči politične monopole in na drugi strani zagotovi
učinkovito politično odločanje.
Nobenega zaupanja več nimamo v tiste, ki so nas
pripeljali v sedanjo krizo. Kljub temu pa so prav ti več ali
manj še vedno na oblasti v vseh republikah in pokrajinah,
njihov največji domet na zvezni ravni pa so zaprte seje in
komunikeji, s katerimi skrivajo jalovost svojega početja in
nesposobnost, da bi priznali prave vzroke krize in svojo
odgovornost zanjo.
Kdor je bil nesposoben šestdeset let, bo tak tudi ostal.
Zato v naš program uvrščamo tudi zahtevo po radikalnih
kadrovskih spremembah od občine do federacije, kajti
gromozanski politično-birokratski aparat, ki se je v zadnjih
desetletjih vsesal v družbeno telo, predstavlja največjo
stvarno oviro za spremembe, ki lahko omogočijo izhod iz
močvirja sedanje krize.
Smo v razmerah, ko potrebujemo učinkovito politiko,
učinkovito gospodarstvo, učinkovito državo in tudi učinkovito
mladinsko organizacijo, ponujajo pa nam na eni strani
utopijo, na drugi pa grozijo z represijo. Ta program je poskus
vzeti vsaj delček usode v svoje roke.
378
Življenje
po meri človeka
Gorenjski glas, priloga za dan mladosti, maj 1987
Dan pri nas posvečamo tistim slojem, ki jih imamo tako
ali drugače za zapostavljene. Tako imamo dan žena in dan
mladosti. Brezzvezno po svoje. In s svojo skrito logiko, o
kateri večina nikoli ne razmišlja. Obrobnost, ki počasi leze iz
svoje prisiljene nepomembnosti.
V ozadje leze pomembnost vprašanja, kdo je imel prav v
zadnji vojni. Dilema o tem ali narodna sprava da ali ne, je
prav tako potisnjena v ozadje. Zmagovalci se premalo
zavedajo tega, da skrivanje svojih napak dolgoročno prinaša
koristi zgolj poražencem. Alergični so na besedo sprava, toda
s spomenikom, ki naj bi ga postavili žrtvam Dachauskih
procesov, se gre v bistvu tudi v spravo. Tukaj se ne išče
pravica in resnica, temveč sprava. Zmagovalec (v tem
primeru rabelj) gre v spravo pod pritiskom od spodaj. Zadaj
pa je seveda politika. Vladanje. Ista politika, ki je Slovencem
voščila Božič in popustila na mnogih drugih, nekaterih celo
zelo pomembnih področjih. Igra ravnovesja, ki pa počasi
postaja vlečenje mreže, iz katere so skozi številne luknje
napak pobegnile ža skoraj vse ribe. Rohnenje proti že
premaganemu zgodovinskemu ali namišljenemu notranjemu
sovražniku je vse bolj odpiranje ust v brezzračnem prostoru.
Otroci vojščakovih potomcev se ne opredeljujejo niti za
ene niti za druge, temveč zase. Za svoje življenje. Za
379
življenje po meri človeka. Ne za ta ali oni sistem, ki se
deklarira tako, kot se pač njemu zdi. Zgolj za ureditev, ki bo
dopuščala, da se živi kolikor je mogoče svobodno, da se
razvija ustvarjalnost, da se dosegajo stvari, ki so dosegljive
glede na naš čas in prostor. Za svojo stran. Zahtevajo pravico,
da so na svoji strani. To je edina garancija za uspeh. Ena
stran je namreč izgubila vojno, druga izgublja mir.
Največ so zaenkrat nedvomno dosegli mladi kmetje.
Desetletja zapostavljen, tlačen in tudi zasmehovan kmet si je
izboril vsaj relativno svojo organizacijo. Njegov boj ni boj za
pretiž, temveč za enakopravnost. Kmečka zveza in Zveza
kmečke mladine sta res šele prvi, vendar zelo velik korak.
Slediti mora samostojna organizacija študentov. Neodvisni
delavski sindikati. Zveza mladinskih organizacij in gibanj.
Interesi se morajo organizirati. Na različne načine, odvisno
od svoje narave. Samostojno. Neodvisno. Če hoče partija
svojo mladinsko organizacijo, naj si spet ustanovi SKOJ.
Nekaj članov bi se prav gotovo našlo.
Vrsta dejstev in dogodkov zadnjih let kaže, da ima
sedanja mladinska organizacija relativno zelo velik moralni
vpliv in ugled med ljudmi ter glede na to izredno majhno
materialno moč, da karkoli premakne. Na njeno dejansko
marginalnost lahko sklepamo iz različnih podrobnosti, ki pa
so zelo zgovorne in so vedno hočeš nočeš neusmiljen
pokazatelj dejanskega stanja. Npr.:
Sedanje mladinsko vodstvo, ki v profesionalnem sestavu
obsega kakšnih 20 ljudi, dela v prostorih, za katere dvomim,
da so večji od Popitove pisarne. Podobna situacija je v večini
občin, da o drugih ravneh ne govorimo. Finančna sredstva za
delo ZSMS ne predstavljajo niti pol izdatka za zastarelo
protiletalsko raketo. Tehnična opremljenost organizacije je na
ravni podružnice kominterne pred zadnjo vojno. Funkcije v
organizaciji (razen plačanih) ne predstavljajo nobenega izziva
za večino mladih. Dejstvo, kako je partija prenove na
različnih volitvah pometala s predsednikom ZSMS Tonetom
Anderličem potem, ko je vsaj poskušal zastopati samostoj-
nejšo pozicijo prav tako dokazuje vsaj dvoje. Prvič, da ima
380
ZSMS pri delitvi stvarnega družbenega vpliva še vedno
marginalno vlogo in drugič, da se partija prenove otepa
kadrov, ki so prenovo (njeno lastno geslo) vsaj približno vzeli
resno. Če hoče mladinska organizacija delovati resno, potem
mora spremeniti svojo strateško programsko usmeritev in
organiziranost, izboriti kadrovsko in finančno samostojnost,
iz svojega operativnega programa pa še naprej trebiti stvari,
ki ji dajejo značaj servisa za manifestacije (proslave, štafete,
kvize itd.) in ki kvečjemu spadajo v dejavnost društev ali
družbenih organizacij, ne pa v dejavnost družbenopolitične
organizacije.
Čas je, da sedanje generacije začnejo igrati svojo igro.
Dovolj je bilo razvrščanja v razne Titove ali Socialistične
generacije in umeščanja na različne poti, za katere nihče ne
ve, kam dejansko vodijo. Dovolj je bilo ubijanja mladosti s
pomočjo ideologije. Hočeš nočeš je treba vzeti usodo v svoje
roke. Umetni dež in laserski žarki na stadionu JNA zgolj
prikrivajo socrealistično vsebino prireditve za dan mladosti.
Ne štafetni palici je bil pomemben korak pri izmotavanju iz
ideologizcije mladosti. Toda koliko časa je bilo potrebno
zanj? Kdaj se bomo izkopali iz močvirja krize, če bomo za
odpravo vsake take socialistične veselice potrebovali več let.
Nam časa ne bo prej zmanjkalo? Primankuje znanja, sodobne
opreme za proizvodnjo in raziskovanje, evropski trg nas
izriva, ceste in sploh infrastruktura je katastrofalna, vlaki
imajo večje zamude kot v avstroogrski, gradimo vedno manj
stanovanj, razviti svet nam uhaja, mi pa nismo sposobni vreči
zvezne vlade, ki je dve leti svojo sposobnost dokazovala zgolj
s tem, da je jemala tam, kjer se je ustvarjalo in prelivala tja,
kjer so najmanj ustvarili. Uravnilovka je v krvi sistema. Z njo
se kupuje podložnike v delavskem razredu in birokratskem
sloju ter zatira znanje in sposobnosti. Namesto odprte in
argumentirane razprave o vseh teh problemih prevladuje v
političnem in javnem življenju iskanje sovražnikov za vsako
ceno, branijo se tabuji, vsaka kritika Armade se razglaša za
specialno vojno in kontrarevolucijo. Vojska postaja kriterij in
vrednota patriotizma, prodajo orožja totalitarnim režimom
381
razglašamo za miroljubno sodelovanje in prijateljsko pomoč
neuvrščenim državam. Preganjajo novinarje, ki si drznejo
pisati o privilegijah oblastnikov in preganjajo urednike, ki to
objavljajo.
Ob takih priložnostih, kot je mesec mladosti, je treba
običajno zapisati tudi kaj lepega, veselega, optimističnega.
Tokrat pa smo v situaciji, ko je edina svetla točka upanje, da
vendarle že tako dolgo padamo, da mora biti dno blizu in da
se kljub vsemu veča število tistih, ki so pripravljeni tvegati *
svoj čas in pogum v naporu, da se stanje spremeni.
382
Kazalo
3	Predgovor
5	I. Demokracija
7	Stavka kot mejno dejanje
13	985 ali klic države v sili
17	Zgodovino narodu
21	Breme odgovornosti za kulturno revolucijo
25	Ne nasedajmo
29	Odstopi in maske
33	Tokratna ustava ne bo samo proslava
37	Dolomitska izjava II.
41	Skupne so samo še razlike
45	Pod žarometom
49	Objektivno in subjektivno
53	Priznajmo, da smo izkoriščevalci!
55	SZDL še vedno ni splošen ljudski parlament - in
verjetno tudi nikoli ne bo
59	Resolucijski absurdi
63	Narobe svet
65	Moja srečanja z Marincem
69	Akcijska opozicija
71	Cilji in sredstva
73	Državna skrivnost
75	Stane Kavčič
81	Mi smo odprti
85	II. Vojaško vprašanje
87	Za skrajšanje vojaškega roka
93	Prispevek k marksistični opredelitvi obrambe in
varnosti proletarske države
103	Vojna in strategija Lada Kocjana
107	Strategija nekega postopka
113	Vojna prinaša dobiček
117	Specialna vojna
121	Major Mihajlo Terzič in njegova pravica
127	Nezaželeni mir - poročilo o koristnosti vojne
139	Parada
145	Parada kot mirovna manifestacija
149	Vojak kot poklic
153	Oboroženo ljudstvo - teorija iz prakse
169	Neljubi gost ali jedrsko orožje v naših pristaniščih
173	Alternativni obrambni koncept
177	Enakopravnost jezikov v JLA
199	Mirovno gibanje in oboroženo ljudstvo
207	Vojaško vprašanje v novi ustavi
223	SLO in DS SFRJ na univerzi
225	Komu služi Vjesnik?
229	Boj za staro pravdo?
237	Kaj misli JLA o družbi?
241	III. Alternative
243	Nova družbena gibanja pri nas
251	Civilne iniciative in javnost
257	Ugovor vesti v Jugoslaviji - civilni službi na rob
273	Ugovor vesti v Jugoslaviji
283	Leta odločitve
287	Argumenti za civilno službo
289	IV. Mladinska organiziranost
291	Kdo postavlja (odstavlja) mladinske funkcionarje
293	Kam gre ZSMS?
301	Kam je prišla ZSMS?
309	O kongresu
317	Mladi med preteklostjo in prihodnostjo
323	Med transmisijo in samostojnostjo
371	Zveza mladinskih organizacij in gibanj
379	Življenje po meri človeka
Janez Janša
NA SVOJI STRANI
Zbornik
Časopis za kritiko znanosti
113/114 1988
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Branko
Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kim, Igor Omerza, Leo Šešerko
Uredništvo
Igor Bavčar, Srečo Kim, Milan Balažic, Andrej Klemene, Bojan Korsika,
Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Janez Janša, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Glavni urednik:
Bojan Korsika
Odgovorni urednik:
Igor Bavčar
Sekretar uredništva:
Tonči Kuzmanič
Tehnična ureditev te številke:
Bojan Pograjc
Naslovnica
Urh Slamič
Naslov uredništva: Kersnikova 4/11, Ljubljana, tel. (061) 319-498
Računalniško oblikovanje teksta: Mikro Ada
Tisk: Rangus
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije.
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena
temeljnega davka od prometa proizvodov.