------246------
Rege ali žabe in krastavice dobrotnice
kmetijstvu.
Prebravši naslov se bode marsikdo namazal, češ, ta pa je že prazna; da nam žabe in krastavice polje poškodujejo, to v6 pri nas že davno vsak kmet.
Gotovo ne bode tedaj odveč, ako spregovorimo o tem ter ovržemo napačno in krivo mnenje, opiraje se na postave natorne in posledke ali izide iziskovanj.
Vse žabje pleme živi se edino le od živali. Da je to resnica, spričuje že sklad njihovega telesa, kteri je za rastlinski živež popolnoma neugodna. Dokler žabje živali niso še popolnoma, tedaj še le ličive ali kapelj ni ali glavači, jed6 majhine, razpadle rastline, toda tačas bivajo še vedno le v vodi, ter s tem, da vodo čistijo, več koristijo nego škodujejo.
Popolnoma izrastle žabe, ktere se žive edino le z malimi živalcami, so pa zel6 požrešne, pa zavoljo silo majhnega požiravnika velikih požirati ne morejo.
Kdor je že opazoval drevesno rego, videl je že gotovo, da je veliko mesno muho zopet iz sebe vrgla, ker je požreti ni mogla.
Žabe ali rege imajo sicer zobe, toda le v zgornji premakljivi čeljusti, ktere so tako slabe, da ž njimi še žvečiti, tem manj pa še kaj odgrizniti morejo. Kako bi pa žabe tudi kaj odgrizniti mogle, ker še toliko, kolikor bolha vgrizniti ne morejo. Žabe si svoj živež, na priliko: leteče živali, žužke itd., ktere potem cele požr6, skakaje love; zato imajo dolgi in drobni zadnji nogi. Pa tudi njih usta so posebno spretno za lov in hlastenje ustvarjena. Ko bi pa živele od rastlin, ne bi imele tacih nog, in imele bi trde, namesti mehkih čeljusti.
Pa tudi znotranja njih naprava dostojno razodeva, da žabe so v resnici mesojedci, kajti one imajo le prav kratka, k večemu dvakrat tako dolga čeva, kakor je njih truplo. Žabe pa tudi ne pijejo; dasiravno so v vodi, ne požro ne kapljice vode skozi grlo, kajti žabe nimajo ustnic; njih jeziček je popolnoma prira-ščen in tudi čeljusti so preširoke. One jemljejo za svoj obstanek potrebno mokroto skozi kožo.
Veliko krivico dela tedaj žabam, kdor jih zatira, ne vedoč, da one kmetovalcu pokončujejo in love žužke, muhe, komarje, molje, metulje itd., ter mu tako neizmerno koristijo.
Žabe so tedaj kmetovalcem prijatlice in dobrotnice, ne pa sovražnice. Kdor tedaj žabe preganja, ter jih na polji pokončuje, ravna prav tako, kakor tak bedak, kteri bi cel roj škodljivih mrčesov na svojo njivo prinesel in jo ondi razpustil. Ako so tedaj žabe na kte-rem polji, rastline pa znabiti poškodovane, niso jih žabe poškodovale, ampak polži, zelske bolhe in črvi, kterih so ravno žabe med setev lovit in pokončavat prišle, da bi tebe, kmetovalec, veče škode obvarovale.
Ako so že žabe naše dobrotnice, so pa gotovo grde in strupene krastavice (krote) naše škodljivke, ktere pa gotovo vsaki poljubno pokončevati sme, poreče znabiti kak kmetovalec.
Mi pa kar naravnost rečemo, da so krastovice še nedolžniše in koristniše živalce kakor žabe, in bi se tedaj preganjati in pokončevati nikakor ne smele.
Premišljevanje in opazovanje krastavic pokazalo je, da one niso strupene in oborožene, in da le ob času trpinčenja iz sebe izpuste oster sok, kteri na naj-občutljiviših delih telesa napravi majheno srbečico. Kdor tedaj noče, da bi se mu izvedenci posmehovali, naj tedaj nikar ne govori od strupa krastavic.
Krastavice so najbolj neutrudljive in pripravne po-končevalke žužkov; po hramih pokončujejo one stanoge ščurke, po vrtih gliste, črve in gosenice, po polji in njivah hrošče, polže, žive niti itd.   One povžijejo tedaj
vsled svoje velike požrešnosti veliko škodljivega mrčesa, škode ne pa narede najmanjše. Zel6 je tedaj žalostno, da sleherni to koristno živalco kjer in kedar more preganja.
Krastavica se je ljudem le zato tako pristudila, ker se potika po temnih, skritih in smrdljivih kotih, in ker je ona silo grda, dasiravno ne bi smeli prezirati njenih najlepših in svitlejših oči.
Prav in dobro je, da v novejšem času po nekterih krajih in deželah te nespametne in abotne predsodke opuščajo, ter korist krastavic čedalje bolj spoznavajo. Tako, postavimo, jih na sejmih v Parizu, Lionu, Bri-selnu vrtnarji dobro plačujejo, ter jih potem ma svojih vrtih skrbno oskrbujejo, da imajo le pokončevalke mrčesov. Mi jim res ukazovati ne moremo, da bi one na njivi tu ali tam ostale, vendar jim moremo pirizanašati ter jih ne preganjati, kajti to nam bode donaišalo veči dobiček (akoravno po nevidnem potu), kakor si ga misliti moremo.
Skrajni čas je že, da skoraj ljudje opustte prazno vero, ktera se je pri velikih stvareh v naravi vrinila in ohranila, ter da stvarjenje v luči uma iin pameti ogledujejo, ne pa v dozdevku in prazni misli,. Res je smešno, da ljudstvo in sploh človeštvo nektere dvoživke (to je, živali, ktere živijo deloma v vodi, dleloma na suhem) z nekim posebnim sovraštvom preganja ter jih hoče popolnoma zatreti, — a vse to zavoljo napačnih predsodkov, in — recimo naravnost — zaradi neumnosti.
Naj tedaj vprihodnje nedolžnim in koristnim žabam in krastavicam nikdo ne dela krivice! V tem pa gotovo mi učitelji v prvi vrsti vspešno delati moramo ; naj tedaj nikdo ne pozablja važne te svoje naloge!
Po „Prakt. Landw." G o v e k a, r.