(S^L   184   Ke>
ne upa se več oglasiti, sapa mu zastaja. kakor bi se bila vsedla nanj mora!
Ker je bila Šimnova postelja prav tik okna, misli Miha, da je Šimen zbežal skozi priprto okno. Da bi se pa vendar prepričal, ali ga slutnja vara ali ne, stopi k postelji in potipa rahlo z roko po odeji. Pri tej priči Šimen obupno za-kriči pod odejo, skoči iz postelje, obrne se proti oknu in puhne skozenj na veliko cesto. Zunaj pa se na ves glas zadere: »Tatje . . ., roparji; pomagajte, pomagajte!«
Grozni krik privabi vse one, s katerimi je bil Miha sporazumljen, iz njihovega zatišja. Odpro vezna vrata, in Šimen vstopi v beli obleki v vežo. Tu stoji na okrogli mizi prižgana svetilnica, toda vkljub temu zavpije Šimen, in sicer obrnen proti stopnjicam v globoko klet: »Mina luč, Mina luč!«
Med tem pa zbeži Miha po drugih stopnjicah pod streho. Vsi začno siliti v Šimna, naj gre naj pred pod streho pogledat, morda je preplašeni tat pobegnil gori. Toda Šimen pravi, da ne gre, če ga ne spremijo vsi. V to privolijo. A do-
spevši blizo vrline stopnjice, ne upa si Šimen več naprej. »Levi pojdite, levi! Jaz ne grem, pa ne grem. Ta pošast tatinska!« — In tiščal je druge pred sebe.
Kar nekaj zašumi pod vrhom, in vsi zbeže po širocih stopnjicah v vežo. Šimen se gre obleč, vzame dve sekiri, vsede se tako oborožen na težki pokrov svojega zaklada, kjer tudi presedi vso noč. Drugim pa prepove zaspati.
Miha čuteč, daje veža izpraznena, odide tiho domov spat. Zjutraj pa se poda proti Šimnovemu stanovanju. Šimen, ki je že vsem sosedom naznanil nocojšnji dogodek, pride Mihi nasproti rekoč: »Slišite! Nocoj je bila grozna reč. Tatje so nocoj k meni vdrli. Jednega sem že skoraj imel, pa te presnete ženske mi nisopustile, da bi ga bil zagrabil!«1)
x) Da ni bilo treba pogrešati v listu mnogovrstnosti, nismo priobčevali teh dogodbic nepretrgoma. Mogli bomo torej še v prihodnjem letniku podati jih nekaj blagovoljnim čitateljem v zabavo, kar bode lahko, ker je vsaka do-godbica celota sama zase.
Oblak — sreča.
Ipod nebom plaval je oblak,
f^Kot perje zdel se je lehak.
*  Vetriček se je ž njim igral,
Ga dalje proti jugu gnal.
Zaman za njim se je oko Na svitlo vpiralo nebo: Vetriček ga je dalje gnal, Ni gledati ga meni dal. —
Tako i srečo le kratko Nam daje gledati nebo, Oj naglo, naglo proč od nas Odžene nam jo veter — čas. ________________                                                                                                f Jos. Kobal.x)
x) Jako nadarjen in vrl mladenič, dijak v Gorici, umrl 23. julija t. 1. Naj hranijo te vrstice njegov spomin.