Zapiski
PROFESOR W. TASZYCKI — ŠESTDESETLETNIK
V juniju letos bo praznoval šestdesetletnico znani strokovnjak na področju starie poljščine W. Taszyoki, profesor Jagellonske univerze v Krakovu. Z njegovim imenom vežemo celo razdobje znanstvenih raziskovanj, ko si je jubilant prndobil sloves odličnega poznavalca poljskega jezika. V svojih znanstvenih delih je nadaljeval jezikoslovne tradicije profesorja Jana Losa, ki je dolgo določai smer polonističnih jezikoslovnih raziskovanj.
Tudi nekateri slovenski slavisti dobro poznajo prof. W. Taszyckega iz časov univerzitetnih študij v Krakovu, drugi šele po njegovih razpravah in skrbi za poljski pravopis. Znano je, da je W,. Taszycki s sodelovanjem St. JodloviTskega že večkrat izdal po sklepu Poljske akademije znanosti Poljski pravopis, ki ga obvezno uporabljajo v javnem življenju. Pomembnost jubilantovega dela nam nalaga dolžnost, da ob tej priliki seznanimo širše vrste bralcev z njegovim delom in življenjem.
Jubilant se je rodil 20. jimiija 1898 v Zagórzanah (okraj Gorlice), gimnazijo in univerzo je končal v Krakovu; leta 1925 je postal docent slovanske filologije, od leta 1929 pa je bü profesor na univerzi v Lvovu. Po drugi svetovni vojni predava kot redni profesor staropoljske filologije na krakovski univerzi. Pri Poljsiki akademiji znanosti (PAN) sodeluje kot dopisni član.
W. Taszycki je napisal več kot 250 znanstvenih razprav, člankov in kritik, od teh navajamo txikaj samo najpomembnejše. V parvi vrsti so onomastične študije, saj so dale trden temelj poljskim raziskovanjem osebnih in krajevnih imen,, posebno študija o najstarejših poljskih osebnih imenih, Najdavoniejsze polskie imiona osobowe (Krakow 1926). V njej je zbral in razložil imensko gradivo najstarejših rokopisov. Problematiki islovanskih mestnih imen je posvetil posebno študijo Slowianskie nazwy miejscowe (ustalenie podzialu), Krakow 1946, v kateri se ukvarja z razvrstitvijo slovanskega toponomastičnega gradiva s pomenskega vidika. Metodično je zanimiva študija o patronimičnih mestnih imenih na Mazovskem, Patronimiczne nazwy miejscowe na Mazowszu (Krakow 1951); na podlagi onomastičnega materiala dokazuje, da »maizurzenje« na tem ozemlju ne more biti predzgodovinski pojav. Razen tega W. Taszycki vodi slovar staropoljstoih imen ter urejuje časopis Onomastica.
Na drugem mestu je treba omeniti njegove pomembne študije o poljski zgodovinski dialektologiji. Po raziskovanjih E. Nieminena in H. Gaertnerja si je pridobil trajne zasluge za razvoj tega znanstvenega področja. Teorija o narečni podlagi poljskega književnega jezika,, h kateri je jubUant prispeval pomemben delež, je tako dobila zanesljivo oporo v na novo odkritih jezikovnih pojavih; tako so se okrepile pozicije zagovornikov malopoljske teorije, ki jo
374
po Brückner j evi smrti hrabro brani pred mnogimi nasprotniki (glej njegovo razpravo Pochodzenie polskiego jezika literackiego. Studia staropolskie III (Wroclaw 1956). Izmed mnogih razprav naj navedemo tukaj samo študije o staropoljski spremembi ra > re (1934), ja > je (1934), tart > tert (1947), chw > f (1947), razpravo o kronologiji mazurzenja (1948) in številne razprave za obrambo malopoljske teorije o poreklu književne poljščine.
Od drugih pomembnih del W. Taszyckega naj navedemo vzorne izdaje poljskega Psalterja Florijanskega (1939), izbor staropoljskih tekstov iz 16.—18. stoletja (I. izd. 1928, II. izd. 1955), priročnik najstarejših poljskih spomenikov (III. izd. 1951), izdajo obramb poljskega jezika (Obroiicy jezyka polskiego. Wroclaw 1953).
Zanimivo je, da se je W. Taszycki na začetku znanstvenega delovanja tudi živo ukvarjal z lužiškosrbskimi vprašanji in napisal nekoliko dragocenih del (n. pr. o vplivu H. Sienkiewicza in I. Kraszewskega na lužiško književnost). Njegovo habilitacijsko predavanje se je tikalo odnosov lužiške srbščine do drugih zahodnoslovanskih jezikov (glej Symbolae Grammaticae in honorem I. Rozwadowski, Cracoviae 1928, vol. II, 127—138: Stanowisko jezyka luzyckiego).
Jan Petr