ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 1 (114) • 33-55 33 
Andrej Pančur 
Oderuštvo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja 
1. Oderuštvo 
»Bil sem pri tisti pijavki, tisti zverini, pri tistem [...] oderuhu, ki nas je tako daleč prignal. 
Bog vé, da nisem prevzeten človek, ali serce se mi je kerčilo, noga se mi je ustavljala, ko sem 
se bližal tistemu nesrečnemu pragu; gorje, kedor ga je enkrat prestopil - njemu ni več 
pomoči! Ko zagledam óno suho, sključeno pošast, one prežeče, bodeče oči z onim vražjim 
pogledom; ko pomislim: da ta prikazen je kriva vse naše nesreče, zgrabi me jeza, vse je vrelo 
in kipelo po meni [...] - toda spomnim se tebe [žene] in otrok, zatajim se. [...] Jamem ga 
prositi kakor se bog prosi.«1 Mile prošnje seveda niso ganile trdosrčnega oderuha, naj je 
prezadolženi kmet, ki naj bi mu naslednji dan kmetijo prodah na dražbi, še tako ponižno 
prosil usmiljenja. Krute oderuhove logike ni mogel spodbiti, on mu ni storil krivice, kajti 
»posodil sem ti, na mizo sem ti naštel gotovega, dobrega denarja, samega poštenega denarja.« 
Vselej, kadar si potreboval denar, »si prišel k meni, prosil si in moledoval; dal sem se 
omečati; jaz sem dober človek, predober človek; dal sem ti, [...] na tisto tvoje siromaštvo. Če 
si slabo gospodaril, ali sem jaz kriv? Svoje hočem nazaj.«2 
S kom je simpatiziral pisec te drame iz leta 1876, ni težko uganiti. Na eni strani imamo 
obubožano, pošteno in verno kmečko družino, ki si je v trenutku stiske, ko ji je zmanjkalo 
nekaj denarja za plačilo davkov ah nakup najnujnejšega, prepotrebni denar morala izposoditi 
za oderuške obresti. Dolg pa je z leti rasel in rasel, potrebna so bila nova posojila in kmetija 
je kmalu šla na boben. Na drugi strani pa imamo nemoralnega oderuha, ki ni pripravljen 
pomagati soljudem v stiski, temveč to stisko izkorišča in jim za astronomske obresti posoja 
denar. Seveda postane kmalu nesramno bogat in svoj »pošteno« zasluženi denar z novimi 
posojili venomer pomnožuje. Ah bi ob tako povedani zgodbi kdo sploh lahko ostal hladen in 
ne sočustvoval z ubogo kmečko družino, hkrati pa ne obsojal oderuha in s tem oderaštva? 
Tudi takratno slovensko javno mnenje je bilo odločno proti oderuštvu, se pravi proti 
previsokim obrestim, in je zato zahtevalo ponovno uvedbo zakonov o oderuštvu, ki bi 
določili najvišjo dopustno obrestno mero. 
Boj proti oderuštvu je bila ena temeljnih nalog konservativne socialne zakonodaje v 
obdobju Taaffejeve vlade (1879-1893). Po konservativnem prepričanju se bo s prepovedjo 
oderaštva odstranil tudi glavni vzrok za vse večjo dolžniško krizo. »Žrtve oderaštva najdete 
v vseh slojevih človeške dražbe. [...] Glavno svoje polje pa ima v produktivnih spodnjih 
vrstah človeštva. Mah obrtnik, delavec in kmet, na te se oderuštvo spravlja.«3 Ravno kmetje 
in obrtniki so bih tisti družbeni sloj, na katerih so konservativci hoteh zgraditi svojo moč in 
z njihovo pomočjo odvrniti grozečo socialno revolucijo. Sestavni del njihove socialne politike 
v korist srednjega stanu je bila tudi zaščita tega stanu pred brezmejnim oderuštvom. Tudi v 
tem pogledu so se konservativci in drugi katoliški socialni reformatorji spustih v boj z 
1 B. M.: Odertnik, Zvon, Dunaj 1876, str. 12. 
2 B . M.: Odertnik, o.e., str. 13. 
3Govor slovenskega državnega poslanca viteza Schneida, Slovenski narod, št. 21, 27. januar 1881. 
34 A. PANĆUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
liberalnimi načeli. »Manchesterske4 teorije proste trgovine brez carine, slobodnega obrtstva 
brez dokaza sposobnosti za obrt, prostega lihvarstva (oderuštva) so kmalu podkopale 
obstanek neštevilnim poprej vsaj pošteno shajajočim obrtnim in trgovskim rodbinam, tako da 
nahajamo zdaj v mestih mnogoštevilne nad glavo zadolžene obrtnike in nekoliko boga­
tašev.«5 
2. Liberalno obdobje 
V času gospodarske depresije po letu 1873 se je avstrijsko in slovensko javno mnenje 
odločno postavilo proti oderuštvu in zahtevalo uvedbo strogih zakonov o oderuštvu. Vendar 
vedno ni bilo tako. Avstrijsko cesarstvo je imelo podobno kot ostale evropske države bogato 
tradicijo zakonov proti oderuštvu. Ko je naš pisec napisal zgornjo, srce parajočo zgodbo, je 
minilo komaj osem let, ko so bili ti zakoni preklicani. Takratne zahteve pa so bile ravno 
obratne. »Ni ga morebiti časnika, ni ga deželnega zbora, ki ne bi bil že govoril zoper obrestne 
postave (Wuchergesetze). Vriskanje je skoraj jednoglasno po prenaredbi, celò po preklicu 
obrestnih postav.«6 Kako je lahko v obdobju komaj enega desetletja prišlo do tako temeljitega 
preobrata v pogledih na obresti? 
a) Stari zakoni o oderuštvu 
Obrestni zakoni, ki so določali najvišjo obrestno mero ah so v najbolj skrajnih primerih 
celo prepovedali obrestovanje, so imeli takrat že zelo dolgo tradicijo. V antiki so zakonsko 
določili najvišjo obrestno mero. S krščanstvom pa so sčasoma vsakršno jemanje obresti 
označili za oderuštvo in ga zato prepovedali. Srednji vek je tako klasično obdobje najstrožjih 
obrestnih zakonov in tudi klasično obdobje sholastične utemeljitve prepovedi obrestovanja. Z 
napredovanjem denarnega gospodarstva in z vse večjim razvojem pa so se te prepovedi vedno 
bolj rahljale. Protioderuški zakoni so priznavali vedno več izjem in glas za popolno odpravo 
teh zakonov je bil vedno močnejši. Vendar so vse do prevlade liberalizma vsi poskusi bolj ah 
manj neslavno propadli. 
V takratnem avstrijskem cesarstvu ni bilo nič drugače. Obrestne zakone, ki so dovoljevali 
le 4-6 % obresti, je že leta 1787 odpravil Jožefu. Vendar je novi zakon veljal le do leta 1803. 
»Večletna izkušnja, ki je bila potrjena s pogostimi primeri, je le preveč ovrgla pričakovanje, s 
katerim so 29. januarja 1787 s patentom ukinili zakon, ki so ga prej izdali proti oderuštvu. Na 
mesto proste uporabe kapitalov, ki ima namen, da z naklonjenostjo podpira koristna podjetja, 
je stopil neprimeren pohlep, ki je špekuliral z neumnostjo zapravljanja in s potrebo, 
porajajočo v okoliščinah stiske, je prestrašil marljivost in podjetnost, zatiral zasebni kredit in 
je razširil najškodljivejše posledice za moralo in mišljenje.«7 Odprava zakonov o oderuštvu 
torej ni uresničila pričakovanj. Po občem državnem zakoniku je bilo tako dovoljeno 
zaračunati le največ 4 do 6 % letnih obresti. Višina obrestne mere je bila seveda odvisna od 
različnih pogojev kreditnega poslovanja.8 Višje obresti so veljale za oderuštvo in to je bilo 
kaznovano z denarno kaznijo; če je bil oderuh brez denarja, pa z zaporom od osmih dni do 
šestih mesecev. 
4 S tem izrazom so označevali teoretično najbolj skrajni liberalizem, ki je kljub socialnim nepravičnostim 
odklanjal vsakršno poseganje države na socialno področje. 
5Vošnjak, J.[osip]: Socialni problem in kmetski stan, Letopis Matice slovenske, 1885, str. 6. 
6Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, Čitalnica, I. zvezek, Gradec 1865, str. 12. 
'Aufhebung des Wucher-Patents vom 29. Januar 1787, Sr. k. k. Majestät Franz des Zweyten politische 
Gesetze und Verordnungen, Zwanzigster Band, Wien 1807, str. 131-132. 
8 Das allgemeine bürgerliche Gesetzbuch, § 993-1000. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 » 1999 « 1 (114) 35 
b) Vzroki za odpravo zakonov o oderustvu 
Že v predmarčni dobi so se pojavila javna nasprotovanja zakonom o oderustvu z zahtevo 
»po svobodnejšem, a vseeno nadzorovanem denarnem trgu,«9 torej po reformah teh zakonov. 
Z liberalno dobo zaupanja v napredek in svobodo v šestdesetih letih 19. stoletja ljudje niso 
bili več naklonjeni tem omejevalnim zakonom. Po liberalnem prepričanju naj bi ravno postave o 
oderustvu »nenaravno vzviševale obresti. One so pa tudi vzrok bile, da se je denar najemal 
zunaj cesarstva; one so ljudem morile nagnjenje do varčnosti ter so bile škodljive zlasti v tem, 
da so se z denarnimi posojili pečali le najniže vrste ljudje, ki so bile najhujše pijavke in da so 
se od denarne trgovine odtegovali najboljši kapitalisti ne samo zastran odrtijskih postav, 
ampak že stran madeža, ki se je prijel njega, kogar se je prijel priimek 'odrtnik.'«10 
Zato »ni je skoraj dandanašnji veče pritožbe od ljudi vsakega stanu kakor 'da denarja 
dobiti ni', 'da so obresti od posojil tako velike, da nikdo brez svoje očividne škode si 
posojevati ne more.' Da bi le enkrat bilo dosti denarja, da bi ga le za male obresti lahko si 
izposodil, bi si lahko v kratkem času spreobrnil celo gospodarstvo!«11 Ljudje so se torej 
pogosto pritoževali nad pomanjkanjem kapitala, nad tem, daje bilo za primerne obresti težko 
dobiti dovolj denarja, s katerim bi lahko začeli dobičkonosno podjetje. Povsem naravno je, da 
so se v isti sapi pritoževali tudi nad previsokimi obrestmi. Ker je bila industrija in trgovina v 
veliko primerih izvzeta iz določil zakonov o oderustvu, je bilo zlasti kmetijstvo tisto, ki je 
trpelo zaradi pomanjkanje kapitala. Zemljiška posojila so bila zelo redka, »celo že obstoječe 
hipoteke kar naprej odpovedujejo, odtegujejo zemljiškim posestim. In sicer jih ne odvajajo 
industriji in trgovini, pač pa nalagajo delno v tujino, delno v državne papirje.«12 
c) Liberalna teorija 
Zaradi teh razlogov so se nekateri tudi na Slovenskem v skladu z liberalnimi nazori 
odločno zavzemali za odpravo zakonov o oderustvu. V slovenščini je o tem najbolj nazorno 
leta 1865 pisal Ivan Geršak.13 Geršakov članek o obrestih je v Novicah naletel na ugoden 
sprejem. Recenzent je od Geršaka le še zahteval, da bi »stopil iz teorije in zgodovine v našo 
ubogo sedanjost, in obširno razlagal, zakaj posebno kmet in stanovnik na kmetih tako težko 
kapitala dobi, čeravno ponuja popolno varnost zastran kapitala in obresti, in bi tudi povedal, 
kako bi se kmetu in malemu obrtniku pomagalo iz silnih denarnih zadreg.«14 Čeprav so 
Novice tudi ob drugih priložnostih podpirale odpravo oderuških zakonov,15 je tako jasno in 
obširno liberalne nazore o obrestih v slovenščini zagovarjal le Ivan Geršak. 
Zato pa seveda na Slovenskem ni manjkalo nemških spisov o tej problematiki. Med njimi 
najdemo tudi delo domačega avtorja Etbina Costa iz leta 1866.16 Tako Geršakovo kot Costino 
delo sta bili povsem v znamenju liberalnih nazorov, »kateri terjajo splošno veljavnost in so 
vsepovsod enako uporabni.«17 Geršak se je opiral predvsem na delo »neumrlega Adama 
'Vodopivec, Peter: Socialni in gospodarski nazori v slovenskih in sosednjih pokrajinah v predmarčni dobi, 
Doktorska disertacija, II. del, Ljubljana 1978, str. 263. 
'"Svoboda kapitala, Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 2. 
"Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 3. 
1 2 Costa, E.[tbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirtschaft im Herzogthume Krain, Verhandlungen und Mittheilungen der iuristischen Gesellschaft in 
Laibache, Laibach 1866, Str. 386. 
1 3 Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 3-21. 
,4Slovensko slovstvo. Še nekaj o »Čitalnici«, Novice, št. 9, 1. marec 1865, str. 69. 
1 5 Svoboda kapitala, Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 1-3. 
16Costa, E.[tbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirthschaft im Herzogthume Krain, o.e., str. 382-387. 
36 A. PANČUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
Smith-a, ki so moje prizadevanje do celega prešinile.«18 Costa je v nasprotju z njim navajal 
modernejše avtorje, tako Smithovega teoretičnega naslednika Johna Stuarta Milla, potem 
Wilhelma Roscherja, utemeljitelja nemške zgodovinske ekonomske šole in naposled še 
Lorenza Steina, uglednega predstavnika avstrijskega državnega socializma. Njihova 
gospodarska teorija se je prav tako kot vsa takratna liberalna teorija »enoglasno izrekla proti 
vsaki vrsti obrestnih omejitev in obrestnih taks.«19 Zato tudi Geršak in Costa nista imela kaj 
dodati k takrat prevladujočemu mišljenju. »S teoretičnih in praktičnih stališč so že tako 
pogosto obravnavah odpravo vsake vrste obrestnih omejitev in obrestnih taks, da bi bilo zelo 
domišljavo upati, da lahko tukaj navedemo tudi le najmanjšo novost.«20 
Vpliv Adama Smitha je pri Geršaku zelo očiten. Ko ta razlaga, kateri narodnogospodarski 
zakoni vplivajo na obresti, se tu neizogibno pojavi liberalni trg ponudbe in povpraševanja. Tu 
se povsem nasloni na Smithovo oblikovanje cene v pogojih popolne svobodne konkurence, 
ki je tudi odgovorna za oblikovanje višine obrestne mere.21 Tako kot je cena blaga na trgu 
odvisna po eni strani od ponudbe tega blaga in po dragi strani od povpraševanja po tem 
blagu, tako se tudi obresti ravnajo po ponudbi in povpraševanju po kapitalu. Več, ko je 
kapitala, ki se ponuja na posodo, nižje bodo obresti (in obratno) in več, ko je povpraševanja 
po kapitalu, višje bodo obresti (in obratno). 
Ponudba kapitala je odvisna od varčnosti in omike. Večja je varčnost, več kapitala je na 
razpolago in večja je omika, več ljudje pridelajo in zato več prihranijo. »Omika je zato vir 
bogastva, omiko morajo vsi tisti želeti u svojo vas, ki bi radi denarja imeli za svoje 
podvzetje.«22 Vsemogočna omika, ki ji Geršak v skladu z hberalnim prepričanjem posveča 
največjo možno pozornost, pa vpliva tudi na zakonodajo, ki varuje posojeni kapital pred 
nevarnostjo, da ne bo več vrnjen. In večja je varnost, več ljudi posoja in s tem obresti padajo. 
Visoka omika, svoboda in naravna bogastva pa vplivajo na večje povpraševanje. 
Tudi pri razlagi, kako se na svobodnem trgu oblikuje obrestna mera, je Geršak le 
povzemal Smithove nauke. Na svobodnem trgu ponudbe in povpraševanja obresti niso nikoh 
previsoke. Če so obresti previsoke, bo vsakdo hotel posoditi svoje prihranke, hkrati pa bo 
kapital prišel še iz tujine. Obresti bodo zato padle. Če pa so obresti prenizke, bodo ljudje 
denar raje vlagali v neposredno proizvodnjo ah pa ga posojali v tujino in obresti se bodo zato 
zvišale. »Tako čudovitno, pa tudi čisto navadno in prosto (einfach) se giblje obrest okolj 
svojega središča, sedaj poskakaje, sedaj padaje po prostih narodarskih zakonih.«23 Prav tako 
kot Geršak so tudi Novice opozorile na to liberalno prepričanje, da se bodo v pogojih tržne 
svobode obrestne mere prej kot slej znižale.24 
Ali lahko za stalno določimo obresti, ki se ravnajo po ponudbi in povpraševanju 
svobodnega trga? Geršak deh obresti na dva dela. Najprej je tu zavarovalna premija, torej 
vsota, s katero posojevalec zavaruje svoje posojilo za primer, da ga ne dobi povrnjenega. Čim 
večje je posojevalčevo tveganje, tem večja je premija. Toda tveganje pri nobenem posojilu ni 
"Ibidem, str. 385. 
18Gršak, Ivan: Slovenci!, Čitalnica, Podučni list za slovenski narod, I. zvezek, Gradec 1865, str. 2. 
1 9 Costa, E.[tbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirthschaft im Herzogthume Krain, o.e., str. 382. 
2 0 Ibidem, str. 382. 
2 1 Primerjaj: Schmölders, Günter: Geschichte der Volkswirtschaftslehre. Überblick und Leseproben, 
München 1965, str. 27-28, 164-172; Ekelund, Robert B. in Hébert, Robert F.: Povijest ekonomske teorije i 
metode, Zagreb 1997, str. 108-113. 
22Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 9. 
2 3 Ibidem. 
2 4 Svoboda kapitala, Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 3. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 » 1999 « 1 (114) 37 
povsem enako.25 Prav to, da kreditna sposobnost posojilojemalca vpliva na posojilno tveganje 
in s tem na višino obresti, se je povsem jasno kazalo dobro desetletje, ko je veljala posojilna 
svoboda. Manj zadolženi kmetje so tako dobili posojila po precej nižji obrestni mere kot bolj 
zadolženi.26 
Dragi del obresti je dolžnikovo povračilo za rabo denarja, saj je s posojilom dolžnik dobil 
možnost zaslužka, ki se ji je po dragi strani posojevalec odrekel. Tudi tega dela obresti se ne 
da za stalno določiti, ker različni ljudje z izposojenim denarjem različno zaslužijo. Previsoke 
obresti so zato le tiste, pri katerih dolžnik z izposojenim denarjem zasluži manj, kot znašajo 
obresti. »Le če moram več od denarja plačati, kakor mije dobička donesel brez mojega truda, 
plačujem preobresti, to so prevelike obresti. Dokler pa mi denar več hasne kot obresti 
znašajo, ne bom preobresti plačeval, naj že plačujem od njega malo ali veliko.«27 
S takšno liberalno definicijo previsokih obresti in oderaštva, se je Costa povsem strinjal. 
Oderuštvo je, »kadar se posodi kapital, za katerega uporabo posojilodajalec zavestno terja 
več, kot je izkupiček, ki ga lahko prejemnik zasluži s pomočjo posojila.«28 Takšna posojila 
zato nikoli ne morejo koristiti produkciji, temveč le uničujejo dolžnikovo gospodarsko 
podlago. Vendar previsoke obresti težijo predvsem kmetijstvo in ne obrti, industrije in 
trgovine. Dobiček slednjih je namreč neprimerno višji kot kmetijski. »Pri poljedčljstvu ne 
raste dobiček tako kakor stroški, ampak čisti dobiček ima svojo mejo, ktere človek ne more 
prekoračiti, če že tako napenja svoje moči. [...] Kmetu je meja postavljena, na kteri je 
zapisano: do tod, a dalje ne! Na banderi obrtnikovi pa stoji: Naprej s pomočjo dušnega in 
denarnega kapitala!«29 Vlaganje v modernizacijo kmetijstva res prinaša več pridelka, ki pa je 
dražji. Najcenejše pridelke ima najbolj primitivno kmetijstvo, z modernizacijo pa se pridelki 
dražijo. Zato morajo biti posojila za kmetijstvo precej nižja kot pa za industrijo. 
Vendar to še ne pomeni, daje za kmetijstvo potrebno obdržati najvišjo dovoljeno obrestno 
mero. Ravno obratno. »Dejanski izid tovrstnih zakonskih določil je samo bistveno oteževanje 
posojanja in višanje obrestne mere.«30 Namesto v kmetijstvo kapitalisti svoj kapital raje 
nalagajo v drage, bolj dobičkonosne gospodarske panoge. Zato se tudi Novice ne strinjajo s 
strahom zemljiških posestnikov, da se bo zaradi obrestne svobode znižala vrednost njihovih 
posesti. »Mi smo pa tega prepričanja, da so te misli krive; kajti kapitalisti, ki so hotli varno 
naložiti svoj denar, so prav zastran omejenih obresti zemljiščinim posestnikom v novejših 
časih odtegovali posojila,«31 ker so lahko denar drugje naložili bolj dobičkonosno. Tudi 
državni vrednostni papirji s svojimi zanesljivimi in visokimi obrestmi spodkopavajo nizko 
obrestno mero.32 Prav to državno zadolževanje, ki zvišuje obrestno mero, so liberalci tudi 
kasneje uporabljali kot argument proti ponovni uvedbi zakonov o oderuštvu. Po njihovem 
mnenju se obrestna mera ne more spustiti z administrativno odločitvijo, temveč šele z 
odpravo zadolževanja državnega proračuna.33 
25Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 5-7, 16. 
2 6 Namesto do 25 % so plačevali 12 % obresti. Visoke obresti tarejo kmeta, Edinost, št. 13, 31. marec 1880. 
27Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 16. 
2 8 Costa, E.[tbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirthschaft im Herzogthume Krain, o.e., str. 383. 
29Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 19. 
3 0 Costa, E.[tbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirthschaft im Herzogthume Krain, o.e., Str. 384. 
3 1 Svoboda kapitala, Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 2. 
3 2 Costa, E.ftbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirthschaft im Herzogthume Krain, o.e., str. 384; Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 17. 
3 3 Staatshaushalt und Wucherfrage, Laibacher Tagblatt, št. 141, 23. julij 1879. 
38 A. PANČUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
Obrestna mera je preprosto odvisna od premnogih spremenljivih dejavnikov, zaradi česar 
seje ne da za stalno določiti. Zato tudi zakoni o oderuštvu nimajo nobenega smisla. Ti zakoni 
obrestno mero samo povišujejo.34 Dolžnik namreč veliko bolj potrebuje posojilo, kot pa 
upnik potrebuje ugodno naložbo. »Kako lahko se torej [dolžnik] obveže s prisego ali častno 
besedo in mora sedaj upniku [...] plačati še za posebno nevarnost, ki mu grozi zaradi 
zakona.«35 
Kljub tem razlogom za odpravo obrestnih zakonov pa Geršak v njih ne vidi le slabih 
strani. Tako se mu npr. zdijo angleški celo pametni, »dasiravno je tam prostost za nar važniši 
temelj narodarstva spoznana in častljena.« Ti namreč dopuščajo prosto jemanje obresti le nad 
določeno manjšo vsoto (10 funtov), posojila pod njo pa so podvržena obrestnim omejitvam. 
»Ker je ravno pri malih denarjih nar več treba plačati obresti in male denarje si izposujejo 
navadoma tudi le mali, to je revni ljudje, ki za silo denarja imeti morajo.«36 To zakonitost je 
opazil tudi avtor v Edinosti: »Dober kmet neče previsocih obresti plačevati, rajši ne vzame 
denarja na posodo, revež pa mora živeti, plača obresti, kolikor se jih zahteva.«37 
Kasneje je znani avstrijski ekonomist Eugen Böhm-Bawerk v neposredni navezavi na 
Wilhelma Roscherja opozoril na to, da so v nerazvitih ekonomijah posojila skoraj izključno 
porabniška posojila ah celo posojila v stiski in zato običajno povezana z zelo visokimi 
obrestnimi merami. Oderuška posojila zato prizadenejo v prvi vrsti eksistenčno ogrožene 
reveže, zaradi česar so tudi zakoni o oderuštvu zakoni za zaščito revežev.38 Geršak seveda teh 
nazorov ni prevzel od Böhm-Bawerka, temveč od Roscherja, katerega delo je prav tako kot 
Costa poznal tudi on. 
Čeprav torej vsi zakoni o oderuštvu niso slabi in zlasti kmetijstvo potrebuje zelo nizke, 
neoderuške obresti, se je po liberalnem prepričanju vendarle potrebno zavzeti za odpravo 
zakonov o oderuštvu. Geršak odločno poudarja, da bo šele svobodna ponudba in 
povpraševanje pripeljala do znižanja obrestnih mer in bo odpravila pomanjkanje kapitala v 
Avstriji. Kmetijstvu pa bi pomagal z hipotekarnimi bankami, hranilnicami in nenazadnje s 
poučevanjem kmeta.39 Geršakova stališča se torej povsem ujemajo s takrat prevladujočimi 
liberalnimi nazori, ki so jih npr. zastopali tudi Nemci na Kranjskem, ko »podpirajo zahteve 
po odpravi raznih omejitev na denarnem trgu (zakon o oderuhih!) in dokazujejo, da se je 
mogoče problemu oderuštva učinkovito upreti le z urejeno mrežo vsem dostopnih posojilnih 
ustanov.«40 
Costa je z odpravo zakonov o oderuštvu pričakoval prav tisto kot skoraj vsi njegovi 
sodobniki. Menil je, »da z odpravo zakonov o oderuštvu tu [v zemljiško posest] investirajo 
celo tuje kapitale [...] in da istemu pri večjih obrestnih merah svoj denar posojajo tudi domači 
kapitalisti in da končno obrestna mera pri tako nastali konkurenci ne naraste preveč, temveč 
se vsaj sčasoma zniža. Mogoče bo s tem konec onih oderuških poslov.«41 
34Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 16-18. 
3 5 Costa, E.[tbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirthschaft im Herzogthume Krain, o.e., str. 385. 
36Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 14. 
3 7 Visoke obresti tarejo kmeta, Edinost, št. 13, 31. marec 1880. 
38Hanisch, Ernst: Konservatives und revolutionäres Denken. Deutsche Sozialkatholiken und Sozialisten im 
19. Jahrhundert, Wien-Salzburg 1975, str. 352. 
39Gršak, Ivan: Obresti in obrestne postave, o.e., str. 20-21. 
4 0 Vodopivec, Peter: O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meščanstva na Kranjskem od konca 60. 
do začetka 80. let 19. stoletja, o.e., str. 22-23. 
4 1 Costa, E.[tbin] H.: Die Aufhebung der Wuchergesetze mit besonderer Rücksicht auf die Verhältnisse der 
Landwirthschaft im Herzogthume Krain, o.e., str. 387. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 53 « 1999 » 1 (114) 39 
3. Odprava zakonov o oderuštvu 
»Dandanes je splošno prepričanje, da so ograje pri posojilih gospodarstvu in pravu 
nasproti - le malo ljudi je še, ki mislijo, da se bode svet podrl, ako država ne čuje nad posojili 
in ako postave ne branijo previsocih obresti.«42 Tega seje seveda zavedala tudi vlada, katere 
gospodarska politika je bila že od neoabsolutizma dalje v skladu z liberalno gospodarsko 
doktrino. Zato je vlada že leta 1863 napovedala, da bo državnemu zboru predložila zakon o 
odpravi oderuških zakonov. Vendar je do tega prišlo šele leta 1866.43 S tem zakonom so bile 
odstranjene prejšnje omejitve obrestne mere na 5-6 % in so bih omiljeni predpisi o 
kaznovanju oderuhov.44 Prav tako so bile sedaj dovoljene obresti od obresti. Vendar s tem 
kaznovanje oderaštva še ni bilo popolnoma odpravljeno. Zakon je tako določal, »da kazni 
odrtije zapade tak, kdor nadlogo, lahkomišljenost, neskušenost ah slabo pamet dolžnikovo v 
občutljivo škodo njegovo zato rabi, da sebi ali dragim kakor koh nakloni dobiček, ki je v 
očitni neprimeri z obresti, ki so v tistem kraji navadne in v nobenem primeri s stroški, ki jih 
je posodnik imel s svojim posojilom, s kako zgubo ah sicer s kakim drugim žrtvovanjem.«45 
Kdaj je kakšno posojilo oderuško, je bilo sedaj odvisno od mnogih subjektivnih dejavnikih. 
Tistega, ki ga je sodnik spoznal krivega tega zločina, je kaznoval z denarno kaznijo, 
zločinskega povratnika pa tudi z zaporom do dveh let. 
Oderuški zakoni torej še niso bih popolnoma odpravljeni. Zato se je nadaljeval tudi 
liberalni boj proti zakonom o oderuštvu.46 Šele marca 1868 so o tem razpravljali v državnem 
zboru in sprejeti zakon je bil nato 14. junija uzakonjen.47 Takrat je liberalna večina povsem v 
skladu z liberalnimi nazori odpravila vse omejitve pri pogodbenih določitvah obresti. »Veljati 
prenehajo do sedaj obstoječe zakonske omejitve pogodbene obrestne mere in višina 
konvencionalne kazni pri posojilih in kreditnih terjatvah.«48 Višine obrestnih mer, ki jih je 
določal splošni državni zakonik, so bile sedaj odpravljene. Prav tako kot pri zakonu iz leta 
1866 je bila zakonsko določena 6-odstotna obrestna mera le takrat, če obrestne mere v 
posojilni pogodbi upnik in dolžnik nista sama natančno določila. Obrestna mera sedaj ni bila 
z ničemer več omejena in niti prav očitne oderuške obresti niso bile več kaznive. 
Kljub temu, da je velika večina takratnih sodobnikov nasprotovala zakonom o oderuštvu, 
so se vendar tudi v državnemu zboru našli poslanci, ki so tej liberalni potezi odločno 
nasprotovali. Konservativci so izrabili to priložnost in z vsemi močmi napadli liberalni 
kapitalizem.49 Najglasnejši je bil Joseph Greuter, ki je prav ob tej priložnosti prvič v 
državnem zboru načel socialno vprašanje na temelju krščanskega socialnega programa.50 
Vpliva državnih poslancev s Slovenskega med debato skoraj ni bilo čutiti. Nobeden ni 
sodeloval v generalni debati, v specialni debati pa se je oglasil le štajerski nemški poslanec 
Jožef Waser. Oglasil seje v razpravi o petem paragrafu, o katerem je tudi sam menil, »da ta 
4 2 Svoboda kapitala, Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 2. 
4 3 Reichsgesetzblatt, št. 160, 14. december 1866. 
^Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung, 1. del: 1848-1869, Graz 1972, str. 332. 
4 5 Svoboda kapitala, Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 2. 
4 6 Več o novem zakonu, o njegovih prednostih in njegovih pomanjkljivostih glej: Kaltenegger, Friederich]: 
Erörterungen zum neuen Wuchergesetze, Verhandlungen und Mittheilungen der juristischen Gesellschaft in 
Laibach, Laibach 1867, str. 89-103. 
4 7 Reichsgesetzblatt, št. 62, 14. junij 1868. 
4 8 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrates, I. Session, 78. 
Sitzung, 12. marec 1868, str. 2191. 
49Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung, 5. del: 1848-1869, Graz 1972, str. 332-333. 
î 0Wadl, Wilhelm: Liberalismus und soziale Frage in Österreich, Deutschliberale Reaktionen und Einflüsse 
auf die frühe österreichische Arbeiterbewegung (1867-1879), Wien 1987, str. 63. 
40 A. PANĆUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
paragraf ni bistven za sklenitev celega zakona.«51 Razen zagovarjanja pravne jasnosti petega 
paragrafa je povedal zelo malo. Tako je opozoril, da »toda jaz ne menim, da je to določilo 
[jemanje obresti je nezdružljivo s posojilom] primerno za sedanji čas, jaz ne menim, da je 
kanonsko pravo sredstvo za rešitev socialnega vprašanja. [...] Jaz ne menim, da bi iskalcem 
kapitala ohranitev takšnih omejitev [zakonov o oderuštvu] nudila prednosti.«52 Povsem jasno 
se je torej postavil na liberalno stališče, ki je prav v tej debati bila veliko načelno bitko s 
katoliškim taborom. Stare cerkvene nazore o nujnosti določitve najvišjih obrestnih mer so 
zlasti ostro zagovarjali tirolski poslanci. Ta opozicijski tabor je bil sicer prešibek, da bi lahko 
preprečil ukinitev obrestnih postav, vendar je njegov glas tudi prišel do izraza. To se je npr. 
jasno pokazalo prav pri glasovanju o petem paragrafu, ki je bil sprejet le z nekaj glasovi 
večine. Ker so bili takrat slovenski poslanci v opoziciji, so vsi po vrsti glasovali proti temu 
paragrafu.53 K takšnemu izidu glasovanja je še bolj pripomoglo dejstvo, da so bih kranjski 
slovenski poslanci takrat že v veliki meri odvisni od duhovščine in se zato niso smeli očitno 
postaviti na liberalno stran. Tudi slovenski štajerski poslanci, ki so zaradi volilne nedejavnosti 
duhovščine takrat občasno še lahko prisegah na liberalne nazore,54 so v tem primeru glasovah 
proti liberalnemu predlogu. 
Če se torej državni poslanci s slovenskega ozemlja niso postavili na liberalno stališče, se 
tudi niso odločno postavili na nasprotno stran in so se raje odločili, da se ne bodo aktivno 
udeležili razprave. Vendar njihovo nezanimanje za obravnavano tematiko niti ni tako 
presenetljivo. V teh letih namreč zadolževanje, predvsem kmečko, še ni doseglo tistega 
grozečega obsega, kakor ga bo imelo v naslednjem desetletju. Prav nasprotno. Takratna 
kmečka zadolženost še ni bila visoka. V naslednjih letih je odprava obrestnih zakonov celo 
dajala upanje v upravičenost liberalnih nazorov. Leta 1869 so se dolgovi na Kranjskem 
znižali.55 Vendar ta nizka zadolženost ni bila posledica odprave oderuških zakonov. Leta 1867 
seje namreč pričelo »sedem debelih let« avstrijskega gospodarskega vzpona. Poleg ugodnega 
finančnega stanja sta bih v monarhiji ravno v letih 1867 in 1868 rekordni letini, drugje po 
Evropi (razen v Ukrajini) pa so se ubadali s slabimi letinami. Kmetijstvo je za seboj v 
gospodarski vzpon potegnilo tudi ostale gospodarske panoge, ki so nato cvetele vse do 
gospodarske krize leta 1873. To je bila resnično »doba ustanavljanj«, ko so nove delniške 
družbe rasle kot gobe po dežju. Gospodarstvo se je vse bolj vrtelo okoli napihnjenih in 
nerealnih vrednostih na dunajski borzi, ki so se dokončno sesule z borznim polomom leta 
1873. Ker pa si je liberalizem pripisoval vse uspehe za ta gospodarski vzpon, so z borznim 
polomom doživele polom tudi liberalne ekonomske ideje.56 
5 1 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrates, I. Session, 77. 
Sitzung, 9. marec 1868, str. 2148. 
"Ibidem, str. 2149. 
5 3 Proti so tako glasovali Jožef Emanuel Barbo, Karel Coronini, Alojzij Lenček, Janez Lipoid, Lovro Pintar, 
Luka Svetec in Lovro Toman. Od poslancev s slovenskega ozemlja pa so za glasovali le Vinko Klun, Luigi 
Pajer in Jožef Waser. Glej: Ibidem, str. 2157. 
54Cvirn, Janez: Slovenska politika na Štajerskem ob koncu šestdesetih let 19. stoletja, Zgodovinski časopis, 
47, št. 4, 1993, str. 523-529. 
5 5 Več o višini dolgov do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja glej Vošnjak, J.[osip]: Socialni problem 
in kmetski stan, o.e., str. 18-20. 
56Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa, Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der 
Habsburgermonarchie, Österreichische Geschichte 1804-1914, Wien 1987, str. 459-466. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 53 » 1999 » 1 (114) 41 
4. Neomejeno oderuštvo 
Čeprav so tudi v teh letih dolgovi na Slovenskem naraščali, pa dolžniška kriza zaradi 
gospodarskega vzpona, ki se je odražal tudi med večinskim kmečkim prebivalstvom, še ni 
bila pereča. S krizo pa so zavese končno padle, povpraševanje je padalo, konkurenca tujih, 
zlasti ameriških in ruskih pridelkov se je večala, stroški in davki niso bili prav nič manjši, 
temveč so se nasprotno povečevali, postranskih zaslužkov ni bilo več, primernih posojil je 
bilo vse manj.57 Vse to je krepilo zadolževanje in povečevalo obrestne mere, s čimer so 
nastali idealni pogoji za divje oderuštvo.V pretežno kmetijskih slovenskih deželah58 s slabo 
razvitimi denarnimi ustanovami in slabimi možnostmi za primeren zaslužek je bilo težko 
dobiti denar na posodo. Nesorazmerje med povpraševanjem po posojilih in njegovo ponudbo 
je bilo zelo veliko. Zato si je kmet v veliki stiski potrebni denar izposodi pač kjer koli ga je 
že dobil.59 Obračal se je na vaške mogočneže, večinoma gostilničarje, velike kmete in 
trgovce, ki so razpolagali s primerno zalogo gotovega denarja. Le-ti pa so seveda izkoristili 
stisko posojilojemalca in mu denar posodili le za zelo velike, resnično oderuške obresti. 
Ustvarjeni so bili vsi pogoji za pojav predstave o izkoriščevalskem oderuhu in njegovi 
nemočni žrtvi, ki smo jo spoznali na začetku. In ta slika se je vtisnila globoko v slovensko 
zavest. 
a) Oderuške obresti 
Slovensko, zlasti katoliško časopisje je to razpoloženje proti liberalnim nazorom seveda 
prav pridno podpihovalo. Liberalno prepričanje, da se bodo po odpravi zakonov o oderuštvu 
obrestne mere znižale, se je izkazalo za lažno. »Zgodilo se je ravno narobe. Oderuhi, ki so 
prej iz strahu pred postavo nesramno svoje početje vsaj skrivah, so sedaj brez vse sramote 
začeli stiskati reveže, ki so denar iskali na posodo.«60 Na Kranjskem so kmetje zelo težko 
dobili denar na posodo. Hipotečna posojila od 20 do 50 % so bila nekaj povsem običajnega. 
Kmet je celo plačeval pet krajcarjev od sposojenega goldinarja tedensko, kar je na leto 
znašalo 250 % obresti. Pri tako kratkih plačilnih roki je bila vedno prisotna nevarnost, da bo 
kmet zamudil s plačilom obresti, s čimer je zapadel celoten dolg skupaj z obrestmi. Da bi se 
kmet temu izognil je oderuhu plačeval t.i. uslužnostne obresti, ki jih je kmet plačal v naravi61 
ali pa mu jih je oderuh po zelo nizkih odkupnih cenah zapisal kot novi dolg. Ker so bile te 
obresti odločno previsoke, da bi jih bil dolžnik sposoben izplačati iz svojih rednih dohodkov, 
se je moral vedno bolj zadolževati. Dolgovi so naraščali toliko časa, dokler ni bila posest že 
tako zadolžena, daje oderuh s pomočjo sodišča sprožil javno dražbo.62 
57Lazarevič, Žarko: Kmečki dolgovi na Slovenskem, Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih 
kmetov 1848-1948, Ljubljana 1994, str. 13-16. 
5 8 Prizanešeno ni bilo nobeni slovenski pokrajini. Tudi v Prekmurju, ki ga zaradi od avstrijske polovice 
monarhije različne ogrske zakonodaje ne bom obravnaval, so bile običajne obresti tja do 160 %. Keršovan, 
Ferdo G.: Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Prekmurju, Kronika, št. 3, 12, 1964, str. 172. 
5 9 »Pa mi utegne kdo ugovarjati: 'Zakaj pa so tako neumni, da tolike obresti plačujejo?' Kdor pozna kmečke 
razmere, bo ob enem zadel, da lakota je hud tat.« Iz Pivke, Slovenec, št. 67, 9. junij 1974. 
6 0 Postava zoper odrtijo, Slovenec, št. 144, 7. december 1875. 
6 1 Takšno prakso dolenjskih oderuhov je Janez Trdina leta 1876 opisal takole: »Denar posojajo na silne 
obresti ah ne zahtevajo novcev ampak in natura, češ da ubožec kmet, ki jim se strašno smili, ne bi tako občutil 
bremena, zlasti kak lep hrastič, kak cent suhih sliv, nekoliko veder dobre kapljice jim diši, ali se ne branijo 
niti kakega prašička ali telička.« Trdina, Janez: Podobe prednikov: Zapisi Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, 
2. knjiga, Ljubljana 1987, str. 615. 
6 2 Zoper oderuhe. Govor slov. poslanca g. Viljema Pfeiferja v seji državnega zbora od 26. aprila, Slovenski 
narod, št. 101, 4. maj 1877; Govor slovenskega poslanca Viljema Pfeiferja, Slovenski narod, št. 23, 29. januar 
1881. 
42 A. PANĆUR: ODERUŠTV0 NA SLOVENSKEM 
Tako »se je že marsikateremu dolžniku vrat zavil. Vsak dan se sliši, kako tu in tam 
odrtniki kri pijó ljudem, ki so od njih kaj na posodo vzeli.« Tako kot zgodba o posojenih 40 
gld., katerih obresti so po dobrem letu znašale neverjetnih 2468 gld. »To ni izmišljena 
historija, ampak gola resnica. Precartano maslo današnjega liberalizma!«63 Pred dolgimi prsti 
lakomnih oderuhov niso bili varni niti ljudje iz višjih krogov. Zlasti primerne tarče so bili 
oficirji, katerih življenjski stil je bil daleč nad njihovimi dohodki. Zelo veliko so dajali na 
svojo čast. Zadolženost za njih ni bila nečastna, temveč nekaj povsem običajnega. Nečastna 
je bila le plačilna nesposobnost, ki so jo skrbno prikrivali.64 Tudi oficirski podmladek pri tem 
ni bil izvzet. Tako je neki oderuh dosegel, da so iz artilerijske kadetske šole vrgli trideset 
učencev, katerih skupni dolg je v treh letih narasel za 1600 %, pri nekom od njih v poldragem 
letu celo za neverjetnih 2600 %.65 
»V večjih mestih je dosti tacih, ki imajo le malo premoženja, pa s takimi denarskimi 
opravili velik dobiček vživajo, ki v to svrho celo mešetarje dobro plačujejo in si pri tem na 
tisoče zaslužijo.«66 Zlasti zanimiva je bila vloga specializiranih mešetarjev - posrednikov.67 
Tudi v Ljubljani je bilo zelo veliko posrednic (žensk!) med posojilodajalci (tudi v večini 
primerov žensk) in posojilojemalci, ki so si zaračunale 3 do 5-odstotno provizijo pri vsakem 
posojilu na menico. Upniki so na mesec dobivah 5 % obresti, dolžniki pa so plačevali še 
veliko več, saj so morah plačati še posredničin zaslužek. Posojilojemalec je dolžniško menico 
izpolnil na račun posrednice. Posrednice so nato upnikom izplačevale dogovorjene obresti. 
Pogosto se zato dolžniki in upniki niti niso poznah.68 
Menice so bile zelo pripravne za prikrito oderuštvo. Veliko navadnih ljudi sploh ni 
razumelo funkcije menice, čeprav so z njimi poslovah. Tako je npr. sodnik neki preprosti 
dekli pokazal menico in jo vprašal, če ve, kaj je to menica. Ona mu odgovori: »Kaj bom 
vedela!«69 Zato niso bili redki primeri, ko so upniki s pomočjo menic dolžnike zavajali ah 
celo goljufali. Prav tako kot vse dolžniške pogodbe sta upnik in dolžnik tudi menično 
pogodbo lahko sklenila povsem brez ovir. Zadostoval je le njun podpis. Nepismene osebe pa 
so menično pogodbo lahko sklenile le v prisotnosti dveh pismenih prič in notarja. Notarjeve 
usluge so imele primerno visoko ceno. Te upravne stroške meničnega poslovanja so še 
povećah obvezni državni koleki.70 Pri vsaki spremembi je bila zopet potrebna pomoč notarja. 
«Novice, št. 27, 5. julij 1876, str. 216-217. 
6 4Nove šege sleparstvo, Slovenec, št. 89, 20. avgust 1878; št. 91, 24. avgust 1878; št. 92, 27. avgust 1878; 
št. 93, 29. avgust 1878. 
6 5 Zgodnja Danica, št. 39, 26. kimovca 1879, str. 310. Ker so bili študentje večinoma plačilno nesposobni 
oziroma je njihova kreditna sposobnost temeljila na premoženju staršev, so bile razumljivo tudi obresti zelo 
visoke. »Kolikor večja je nevarnost, toliko večje so obresti, n. pr. jud posodi vsakemu študentu, pa mu zaračuna 
tudi visoke obresti, ker pri mnozih svoj posojeni denar izgubi.« Visoke obresti tarejo kmeta, Edinost, št. 13, 
31. marec 1880. Primer, kako je oderuh odiral kadete, je v javnosti zelo odmeval. Proti temu oderuhu so nato 
tudi sprožili sodni proces in ga obsodili na šest let zapora. Zur Wucherfrage, Laibacher Tagblatt, št. 171, 29. 
julij 1880. 
6 6 Nove šega sleparstvo, Slovenec, št. 89, 20. avgust 1878. 
6 7 Ti so svojo obrt opravljali tudi v časih, ko so še veljali zakoni o oderuštvu. Zakon iz leta 1866, s katerim 
so omilili oderuške zakone, je tako tudi za te »mešetarje« predvideval denarne kazni. Svoboda kapitala, 
Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 2. 
6 8 Ta sistem je zelo lepo deloval, dokler neka velika posojilojemalka, ni več mogla kriti svojih dolgov, ki 
jih je plačevala z novimi posojili. Piramida se je začela sesuvati, ko so ljudje začeli dvomiti v njeno premoženje 
in ko so nato končno razkrili njene goljufije z menicami. Sodišče jo je skupaj z glavno posrednico obsodilo na 
dve leti težke ječe. Izpred sodnije, Slovenski narod, št. 47, 27. februar 1874; št. 48, 28. februar 1874; št. 49, 
1. marec 1874; št. 50, 3. marec 1874. 
6 9 Izpred sodnije, Slovenski narod, št. 48, 28. februar 1874. 
70Tavčar, Ivan: Slovenski Pravnik. Poduk o najpotrebnejših zakonih, Celovec 1883, str. 479-481. 
ZGODOVINSH ČASOPIS » 53 » 1999 » 1 (114) 43 
»Pri vknjiževanji in izknjiževanji je prevelika sitnost, draga pota in preveliki troski, ker se 
brez advokata nič ne naredi. [...] Vsi troski pri vknjiževanji in izknjiževanji z advokatom vred 
so za 100 gold. 8-9 goldinarjev, potem 6 % in pota, koja sva obadva naredila, morajo se tudi 
računati.«71 
Zaradi teh dragih sitnosti so oderani dolžnike skoraj brez težav hitro prepričali, da so sami 
sklenili posojilno pogodbo z menico. Če dolžnik ni znal pisati, »je postrežni upnik sam tako 
priljuden, da drži kmeta za roko in si na ta način prislepari njegov podpis.«72 Nepismen 
dolžnik je s tem podpisal naravnost oderuške obresti. Povsem običajno je bilo, da je 
posojilojemalec upniku izdal menico za vsoto, ki je bila veliko višja kot tista, ki jo je prejel. 
Ponavadi so tudi obresti že takoj odšteli od prejete vsote. Nič čudnega, če so se torej 
konservativni poslanci vneto zavzemali za omejitev poslovanja z menicami. Zlasti neukemu 
kmetu naj bi takšno poslovanje sploh prepovedali. »Menica, neizogibna kupčevalcu, bankirju, 
obrtniku, je pogin neukretnemu kmetu.«73 
Vendar so posojilodajalci tudi te sloje s pomočjo menic veselo odirali. Neki ljubljanski 
trgovec naj bi tako tesarju posodil 55 oziroma 67 goldinarjev za dva tedna. Vendar mu je 
moral obrtnik podpisati menico za 100 goldinarjev, za katero je upnik dobival nadaljnjih 6 % 
obresti. Prizadeti obrtnik je odgovoril na to novico in zapisal (prostovoljno aH pod pritiskom 
upnika?), da upnik razen dogovorjene odškodnine kljub že poldrugi mesec zapadli menici 
zahteva le 6 % obresti. »Sicer moram pripoznati, da sem imel priliko spoznavati drugih 
'oderuhov' tukaj v Ljubljani« in zato svojega upnika razglasi za poštenjaka.74 Le kakšne so 
bile potem obresti pri resničnih oderuhih, če te visoke obresti za obrtnika niso bile oderuške? 
Takšno poslovanje z menicami je bilo povsem običajno tudi v velikem poslovnem svetu. 
Celo država je za prejeta posojila dobila veliko manj, kot pa je bila imenska vrednost dolga. 
Obrestne mere so bile bolj ali manj enake, količina realno prejetega denarja pa je bila odvisna 
od kotiranja posojilojemalca na mednarodnem denarnem trgu.75 Ne samo država, tudi 
najvišja družbena elita ni bila varna pred takšnimi finančnimi operacijami. »Ogerski knez 
Esterhazi je na svoja posestva, ki so bila za 12 milijonov goldinarjev cenjena, vzel na posodo 
na delnice aH akcije 6 milijonov pri dunajskem Judu. [...] Po tem takem je Jud 6 miUjonov 
goldinarjev dolga dal vknižiti na posestvo kneza Esterhazija, dal mu je pa v resnici le samo 
eden milijon, pet milijonov je on kot bankir ali denarni mešetar v žep vteknil.«76 Ta svet 
visokih financ je bil navadnemu človeku še bolj nerazumljiv in zato še bolj sumljiv kot katero 
koli navadno oderaštvo. Zato je tudi finančni svet vrednotil prav tako negativno kot 
oderaštvo. 
b) Brezvestni dolžniki 
Ne le, da navadni ljudje niso razumeli logike takšnih finančnih operacij, temveč pogosto 
tudi niso razumeli delovanja in posledic povsem navadnih posojil. Preprosto podeželsko 
prebivalstvo se večinoma sploh ni zavedalo, da si s posojili, katerih obresti so bile višje kot 
donosnost kmetij, spodkopava tla pod nogami. Kmetje so stara posojila pogosto plačevali z 
novimi, še večjimi in nič manj oderuškimi. Pri tem pa so bili kratkovidno še veseli, »če dobe 
7 1 Visoke obresti tarejo kmeta, Edinost, št. 13, 31. marec 1880. 
7 2 Zoper oderuhe. Govor slov. poslanca g. Viljema Pfeiferja, Slovenski narod, št. 101, 4. maj 1877. 
7 3 Govor slovenskega poslanca Viljema Pfeiferja, Slovenski narod, št. 23, 29. januar 1881. 
7 4Glej: Slovenec, št. 38, 1. april 1875; Popravek, pojasnilo!, Slovenec, št. 39, 4. april 1875. 
7 5 Kot primer zelo črno naslikane slike o trgovanju z državnimi dolgovi glej: Pavlica, Josip: Socijalno 
vprašanje ali od kod izvira siromaščina delavskega ljudstva, Gorica 1902, str. 67-70. 
76v: Ne volite liberalcev, nemčurjev, prijateljev oderuhov in Judov!, Slovenski gospodar, št. 33, 15. avgust 
1878, str. 265. 
44 A. PANĆUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
na posodo 100 f. da plačajo dolžnih 50 f. Zdi jim se, kakor da dobili so zastonj posojene 
denarce - lahkodušni ne pomislijo, da bo treba vrniti in da bo teže vrniti 100 f. nego pred 
50.«77 Med Dolenjci je tako Trdina opazil skrajno neodgovoren odnos do svojega premoženja 
in brezvesten odnos do upnika. Kadar on nujno potrebuje nekaj denarja na posodo (dostikrat 
za življenjsko nebistvene stroške) »je sladak, ves skrušen, obeta za obresti vse, kar je in ni 
mogoče dati. Sprejemši novce pa ne misli skoraj nikoli ne na povračilo ne na obresti, treba ga 
je prijeti s hudo, navadno še tožiti in potem sovraži in raznaša upnika, daje joj.«78 Zato tudi 
Josip Godina-Verdélski svari pred zapravljivimi dolžniki, ki si denar izposodijo le zato, da ga 
zapravijo. Takšne dolgove »dela kak neporednež za to, da jih porabi samo za nepotrebne, ali 
celo škodljive reči, in katerih tudi ravno zató po navadi ne izplačuje [...], kér mu zapravljivost 
in potrata ves denar požira.« Takšen dolžnik »je po navadi tudi velik lažnjivec in sčasoma 
celò - tat.«79 
Črno bela slika o zlobnih oderuhih in ubogih dolžnikih je bila vsekakor daleč od resnice. 
Pogosto so se ljudje v dolgove spuščali brez vseh pomislekov. Šele takrat, ko jih je upnik 
tožil in jim je grozil rubež, so začeli resno ukrepati. V slogu slovenske pravdne strasti je bila 
nemalokrat njihova naravna reakcija: pravdanje na sodišču. Sicer so po izgubljenih tožbah 
zbrali dolžen denar, vendar so sedaj imeli na grbi še velike sodne stroške. Pred rubežem so 
mnogi dolžniki upnika povsem zavestno tudi ogoljufali. Svoje premoženje so preprosto 
prepisali na ženo in otroke, ga prodali bližnjim sorodnikom, na posest naložili dolg v korist 
sorodnikov ali ženine dote in podobno.80 Takšne goljufije so bile onemogočene šele leta 
1884,81 ko je bilo določeno, da so neveljavne vse takšne pogodbe, ki so bile sklenjene eno 
leto pred rubežem. Dolžniki so lahko pred rubežem svoje premoženje tudi skrili, npr. ga 
shranili pod lažnim imenom v hranilnici. Od leta 188482 dalje je bil zato dolžnik na sodno 
zahtevo upnika dolžan pod prisego pred sodiščem naznaniti vse svoje premoženje.83 
Dolžniki so si lahko pomagali tudi na bolj divjaški način. »Brezvestni dolžniki [...] 
uničujejo zarobljena (eksekvirana) posestva z ogromno prekanjenostjo: gozdi se izsekavajo in 
golijo, poslopja ali njihovo ostrešje in kozolci se prodajajo in zapravljajo, da celo sadonosno 
drevje po vitih se posekuje.«84 Še več, nekdo je »celo rodovitno zemljo za 1 1/2 do 2 čevlja 
globoko prodal in odpeljati dal.«85 Na pohodu je bila logika: če jaz ne morem imeti, potem 
tudi dragi ne bo imel, povrhu pa mi lahko pade še kak goldinar v žep. Pri tem početju so 
prišli na svoj račun tudi kupci, ki so poceni kupih posekan les in dele razstavljenih kmečkih 
poslopij. 
Oderaštvo je bilo tako vzrok, da je bil posestnik »z ženo in otroci siromak, stari oče in 
mati berača, upniki, kateri si z oderuškimi obresti prej niso pomagali, ogoljufani.«86 Noben 
zakon namreč ni prepovedoval uničevanja posesti pred prodajo na dražbi. »Če je upnik v 
77Trdina, Janez: Podobe prednikov, 1. knjiga, o.e., str. 141. 
7 8 Ibidem, 3. knjiga, str. 922. 
7 9 Godina-Verdélski, Josip: Izvirek premožnosti ali pravi pomoček za nje napravo in vstanovitev med 
ljudstvom, Trst 1873, str. 46-47. Vendar se pisec pri tem sploh ne zaveda posojil v stiski, temveč kot sredstvo 
za preprečevanje škodljivega zadolževanja omenja le čvrsto moralo. 
8 0 Tavčar, Ivan: Slovenski Pravnik, o.e., str. 467-474. 
8 1 Reichsgesetzblatt, št. 36, 16. marec 1884. 
8 2 Ibidem, št. 35, 16. marec 1884. 
83Tavčar, Ivan: Slovenski Pravnik, o.e., str. 484—487. 
84Ogulin, Anton: Zarobljenih posestev uničevanje po dolžnikih, Slovenski narod, št. 16, 21. januar 1877; 
Ogulin, Anton: Zarobljenih posestev vničevanje po dolžnikih, Novice, št. 4, 24. januar 1877, str. 26. 
8 5 Ogulin, Anton: Še enkrat: zarobljenih posestev vničevanje po dolžnikih, Slovenski narod, št. 24, 31. januar 
1877. 
8 6 Potreba postavne obrambe zoper oderuštvo, Slovenski gospodar, št. 38, 18. september 1879, str. 303-304. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 » 1999 » 1 (114) 45 
strahu za svoj denar prosil, da naj nikar ne podira, smejal se mu je dolžnik v obraz, ter ga še 
zasmehoval.«87 Mnoge seveda ni motilo, da so tako oškodovali upnike - oderuhe. Takšno 
početje so hoteli prepovedati, ker to škoduje bodočemu normalnemu delovanju kmetije in s 
tem kmetijstvu vse dežele. Poleg tega pa vsi upniki niso oderuhi in imajo to »potem v 
zahvalo, da je denar posodil in sosedu v potrebi pomagal.«88 
Ker je odlok z 20. oktobra 1870, po katerem so preganjali takšna dejanja, malo zalegel,89 
se je pričel pritisk na poslance in vlado, da naj onemogočijo takšno početje.90 Tudi 
protioderaško naravnani poslanci so se povsem zavedali tega problema. Državni zbor je zato 
ukrepal in leta 188391 je končno stopil v veljavo zakon, ki je državno oblast zadolžil z vsemi 
sredstvi preprečiti takšno škodljivo početje. Brezvestnemu upniku, delavcu, ki mu je pomagal 
uničevati, in kupcu, ki se je okoristil s tem početjem, so bile zagrožene visoke zaporne kazni, 
tudi do dveh let.92 
c) Javno mnenje 
Kljub velikemu tveganju posojilodajalcev se je javno mnenje prav zaradi vse bolj 
očitnega oderuštva nagibalo na stran dolžnikov. Za eno glavnih vodil uspešnega 
gospodarjenja so razglašali: »Ne delaj dolgov!« in »Varaj se odrtnikov!«93 Res je, da so sicer 
za svoj žalostni položaj »veliko krivi sami zanikarni dolžniki; pa vendar se mora pravemu 
rojaku srce zjokati, če vidi reveža v največji sili stotak si izposoditi, pa upniku že naprej 
plačati 30 forintov za obresti.«94 Prav tako je tudi prav, »da je vsakemu prosto, za denar, ki 
ga komu drugemu posodi, tolike obresti jemati, kolike mu je le mogoče dobiti, kajti nihče ni 
prisiljen za posojilo več plačati, kakor sam hoče; ali vse drugo je, če taki posojevalec denarja 
zadrego onega, ki denarja na posodo išče, prevarljivo, goljufho porabi in iz neskušenosti 
njegov dobiček vleče.«95 V začetku se je javno mnenje v večji meri obračalo proti 
najrazličnejšim prevarantom, ki so kljub liberalnim zakonom posojali na meji zakonitega, če 
ne že povsem nezakonito. Vendar se je sčasoma javno mnenje začelo obračati tudi proti 
zakonsko dovoljenemu oderuštvu, proti previsokim obrestnim meram, ki so jih morali 
plačevati ljudje v stiski. 
Vse bolj razkačeno javno mnenje proti oderuhom tudi liberalcev ni puščalo hladnih. Po 
Geršaku ni tako jasno liberalnih pogledov na obresti zagovarjal več noben Slovenec. 
Nasprotno, tudi liberalni Slovenski narod se je odločno postavil proti oderuštvu. »Jemanje 
prevelicih obrestij ali interesov od posojenega kapitala, oderaštvo [...] se je tako strašno 
razširilo, da kakor gosenica v želji žre na telesu našega državnega narodnega gospodarstva, in 
zmirom bolj se množe glasovi, kateri terjajo, naj se zopet ostre postave naredé, ki bodo vsaj 
nekoliko zabranjevale širjenje te krvopije ali sesavke.«96 Napadel je celo liberalno 
87Tavčar, Ivan: Slovenski Pravnik, o.e., str. 475. 
8 8 Slovenec, št. 11, 28. januar 1882. 
8 9 Ogulin, Anton: Se enkrat: zarobljenih posestev uničevanje po dolžnikih, Slovenski narod, št. 24, 31. januar 
1877. 
9 0 »Schon seit Jahren wurde von krainischen Vertretungskörpern darüber Klage geführt, daß die 
Hypothekargläubiger manchen ländlichen Realitätenbesitzern gegenüber schutzlos dastehen, indem es oft 
vorkommen,« da dolžniki pred dražbo dobesedno opustošijo svojo zadolženo posest. Ein namentlich für Krain 
nothwendiges Gesetz, Laibacher Wochenblatt, št. 73, 7. januar 1882. 
9 1 Reichsgesetzblatt, št. 78, 25. maj 1883. 
9 2 Tavčar, Ivan: Slovenski Pravnik, o.e., str. 474-476. 
93Lapajne, Ivan: Glavna vodila umnega gospodarstva na majhnem posestvu in z malim imetjem, Kranjska 
kmetijska družba, Ljubljana 1880, str. 6. 
9 4 Iz Pivke, Slovenec, št. 67, 9. junij 1974. 
9 5 Nove šege sleparstvo, Slovenec, št. 89, 20. avgust 1878. 
9 6 Proti oderuhom, Slovenski narod, št. 66, 21. marec 1879. 
46 A. PANĆUR: 0DERUŠTV0 NA SLOVENSKEM 
gospodarsko doktrino, po kateri nima smisla omejevati posojevalčeve svobode, kajti upnik in 
dolžnik sta povsem svobodna subjekta, ki sama odgovarjata za svoja dejanja. Toda njuna 
svoboda naj bi po prepričanju konservativcev veljala le v »idealnej državi, kjer sta upnik in 
dolžnik jednako izobražena, kjer dolžnik pozna gospodarstvene nasledke svojih zavez 
nasproti upniku,« kar pa ne velja za takratno Avstrijo, kjer so še »narodno-gospodarstveni 
otroci.«97 Svoboda ravnanja za vse bo torej možna šele, ko bodo ljudje dovolj poučeni o 
gospodarstvu. 
Tudi nemški liberalci pod pritiskom javnega mnenja niso več tako ostro nasprotovali 
zakonom o oderuštvu. Ko se je liberalni dolnjeavstrijski deželni zbor zavzel za zakone o 
oderaštvu, jim je katoliški Slovenec očital, da »liberalni gospodje so tako tudi le sklenili, ker 
se bojé za svojo gospodarstvo, ter so primorani, se vendar nekoliko ozirati na ljudske želje.«98 
Zlasti v predvolilnem obdobju se v javnosti ni bilo pametno ponašati s takšnimi liberalnimi 
nazori. Pred volitvami leta 1879 so se »tudi Dunajski židovski [liberalni] časnikarji [...] 
nekoliko spametovali in sedaj kličejo vlado in postavodajalstvo na pomoč zoper odrtnike.«99 
Reformno usmerjeni Marburger Zeitung pod vodstvom Franca Wiesthalerja seveda ni imel 
pomislekov pri obsojanju oderuštva.100 
Liberalni kranjski Nemci pa so se veliko bolj trdno oklepali liberalnih nazorov. V 
predvolilnem času so bili seveda bolj previdni in Laibacher Zeitung je celo objavil članek iz 
prve številke na Češkem izhajajočega časopisa z zgovornim naslovom Der Wucherfeind.101 
Po volitvah pa so bih s svojo protioderuško naravnanostjo že bolj umirjeni. Sicer so se še 
zavzemali za zakone o oderuštvu, s katerimi bi kazensko preganjali najbolj krivično 
oderaštvu, vendar so hkrati upravičeno dvomih, da bodo samo ti zakoni pomagali izkoreniniti 
oderuštvo. Poudarili so, »da oderuško nadlogo kot tako na noben način ne smemo dojemati 
kot posebno socialno bolezensko znamenje in jo v tem smislu obravnavati, temveč je veliko 
bolj tako ozko povezana z celotnimi našimi gospodarskimi razmerami, daje le od temeljitega 
izboljšanja zadnjega odvisna tudi uspešnost boja proti zlu oderuštva, ki je razširjeno na žalost 
na tako grozljiv način.«102 Odločno so tudi zavračali konservativni očitek, daje prav liberalna 
odprava zakonov o oderuštvu povzročila splošno kmečko zadolženost.103 
Vendar s temi (upravičenimi) argumenti javnega mnenja vseeno niso uspeh usmeriti nazaj 
v liberalni mišljenjski tok. Celo nekateri liberalni prvaki so se spreobrnili, kar je seveda 
katoliško časopisje s pridom izkoriščalo. Tako sta se pokesala Anton Schmerling in Franc 
Hein, ki sta obžalovala svojo zmoto, da bosta odprava oderuških zakonov in prosti trg za 
posojila pripomogla k znižanju obrestne mere. Zato tudi onadva priporočata ponovno uvedbo 
9 70drtniki, Slovenski narod, št. 5, 8. januar 1879. 
9 8 Slovenec, št. 116, 22. oktober 1878. 
" K . Lj.: Iz Dunaja (Odrtniki v Avstriji), Slovenski gospodar, št. 14, 3. april 1879, str. 104. 
1 0 0 »Darum sagen wir: wir brauchen Strafbestimmungen gegen den Wucher, und wir lassen uns auch nicht 
durch den Einwand beirren, daß durch Wuchergesetze der Wucher doch nicht ausgerottet werde. Es werden 
dann jedenfalls die ärgsten Ausschreitungen der Wucherer weggefallen.« Gegen der Wucher, Marburger 
Zeitung, št. 154, 25. december 1878. 
1 0 1 Zlasti zgovorne so tele besede: »Nun, jetzt muß das Volk selbst zu Gerichte sitzen, und ob Recht ob 
Unrecht, ein Lynchgerich der öffentlichen Vervehmung halten, es muß seine Vampyre unbarmherzig an der 
Prager stellen. Das sei der erste Schritt, die Initiative, der endlich die Regierung auch folgen muß.« Die 
Wucherfrage, Laibacher Tagblatt, št. 95, 26. april 1879. 
102Staatshaushalt und Wucherfrage, Laibacher Tagblatt, št. 141, 23. julij 1879. Pisec meni, da je najprej 
potrebno sanirati državni proračun. Ker se država na veliko zadolžuje, s tem vpliva na višanje obrestne mere. 
Privatne osebe preprosto ne morejo zahtevati nižjih obresti, kakor jih je za svoje varne državne papirje 
pripravljena odšteti država. 
1 0 3 Kmetje prihajajo k oderuhom šele potem, ko so že zabredli v nerešljive težave. Zur volkswirthschaftlichen 
Lage, Laibacher Wochenblatt, št. 102, 29. julij 1882. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 » 1999 » 1 (114) 47 
zakonov o oderaštvu.104 Poročevalec o tej spreobrnitvi tako zmagoslavno zapiše, da »sicer pa 
je res lepo, da sta [...] svoje zmote v tej reči tako pošteno priznala. Kedaj bodo pa liberalci še 
ostale svoje zmote spoznali in na pokoro misliti začeli? Čas bi že davno bil!«105 
Schmerling in Hein sta še izrecno obžalovala, da morata kot sodnika pomagati oderuhom 
pri ožemanju ubogih ljudi. »Sodnik, ki deželo ljubi, je dandenes v strašnem položaji; on, ki 
je čuvaj pravice, pokrovitelj poškodovanih, mora s krvavečim srcem, z roko, ki se strmenja 
trese, izročati nesrečnega dolžnika v roke nesramnega krvopivca in to v imenu pravice.«106 
»Najžalostnejša posledica odpravljanja zakonov zoper oderuhe pa je ta, da mora sodnik 
velikokrat najgrše oderuške čine ne samo sankcijonirati, nego mora še dostaviti: v imenu Nj. 
veličanstva cesarja.«107 Marsikateri nasprotnik oderuštva, ki je globoko sočustvoval z 
obubožanimi dolžniki, se je znašel v neprijetnem položaju, da se je kot pravnik moral držati 
zakona, po katerem je bila pravica na strani oderuha. »Oderuh zlorablja obliko zakona, da 
tepta materialno pravico. [...] Oderuh izrablja pravno varstvo, ki ga pri nas uživata lastnina in 
pogodba, da drugim odvzame njihovo lastnino. Oderuhu je zakon samo sredstvo, s katerim 
zagreši v nebo vpijočo krivico.«108 
Javno mnenje je tudi zato negodovalo proti oderaštvu, ker so bile z oderaštvom povezane 
mnoge osebne tragedije. Javnost pogosto »vidi le zadnji utrip ugasnjene življenske luči, sliši 
pok pištole, zamolkel padec v vodo. Ona odreže obešenca, pokoplje zastrupljenca ali vidi v 
norišnico odpeljane gospodarske in moralne uničence in obupance ali podvržene vragu 
alkoholu.«109 Zlasti pred volitvami leta 1879, ko so časopisi poročali o mnogih samomorih 
propadlih dolžnikov, »se je vsepovsod razširjal klic po uzakonitvi zakona o oderuštvu. V 
društvih so razpravljali o potrebnosti zakonskih odločb, da omejijo krvosesko početje 
lakomnih vampirjev. Tisk se je polastil iste teme in kmalu je javno mnenje glede tega 
vprašanja tako zelo vzvalovalo,«110 da tudi politiki niso mogli ostati neprizadeti. 
Časopisi niso samo pritegnili temu negativnemu javnemu mnenju proti oderuhom, 
temveč so ga tudi aktivno oblikovali. Pri tem je bil zlasti dejaven katoliški tisk. V katoliškem 
tisku, ki je bil namenjen širšim ljudskim množicam, so veliko pozornost posvečali 
najrazličnejšim moralnim zgodbicam. Glavni namen teh zgodb je bilo vzgajanje ljudi na 
temelju katoliške morale. S pomočjo teh zgodb naj bi se ljudje ponovno oprijeli krščanske 
morale, ki so jo zapustili zaradi oderuške svobode. »Veliko poštenjakov postalo je po njej 
odrtnikov. [...] Nekristjansko ravna sosed s sosedom, odvetnik s svojim pooblastnikom, 
upnik, odrtnik s svojim dolžnikom.«111 
V teh zgodbah so bili oderuhi prikazani v povsem negativni luči, kajti »pervi je napuh, 
drugi je lakomnost. Tedaj samo napuh je še gerši, precej pa je za njim lakomnost!«112 In prav 
oderuhi so poosebljanje lakomnosti - pohlepa. »Ljudstvo imenuje te vrste posojevalce 
denarjev 'pijavice', češ, da onim, ki jim v roke pridejo, kri popijejo, toda so še huji ko roparji, 
ki žrtve najpoprej umore in jo še le potem oropajo.«113 Še na smrtni postelji, kjer se vsak 
1 0 4 Proti oderuhom, Slovenski narod, št. 84, 14. april 1877. 
l05Oderuštvo pa očaki liberalizma v Avstriji, Slovenski gospodar, št. 27, 5. julij 1877, str. 216. 
1 0 6 Proti oderuhom, Slovenski narod, št. 84, 14. april 1877. 
1 0 7 Iz govora poslanca Greuterja, Slovenski narod, št. 19, 25. januar 1881. 
1 0 8 Gegen den Wucher, Marburger Zeitung, št. 154, 25. december 1878. 
1 0 9Th. F.: Die Erlebnisse eines Ausgewucherten. Ein Beitrag zur Lebensfrage des Beamtenthums, Marburger 
Zeitung, št. 74, 14. september 1890. 
tl0Staatshaushalt und Wucherfrage, Laibacher Tagblatt, št. 141, 23. julij 1879. 
1 1 1 K. Lj.: Iz Dunaja (Odrtniki v Avstriji), Slovenski gospodar, št. 14, 3. april 1879, str. 104. 
U2Oderuštvo pa očaki liberalizma v Avstriji, Slovenski gospodar, št. 27, 5. julij 1877, str. 216. 
1 1 3 Nove šege sleparstvo, Slovenec, št. 89, 20. avgust 1878. 
48 A. PANČUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
kristjan odkritosrčno pokesa svojih grehov, jim je bilo prvo in glavno vodilo pohlep po 
denarju. »Od hiše in zemlje bi se bil še ločil, ali od denarja, tega pa ne. Dal bi bil vse, da bi 
le denar ostal njemu. Vedel je tudi, da je jemal previsoke obresti, žal mu je bilo zato, a znižati 
jih vendar ni hotel.«114 
Vendar lahko »moralno« ljudstvo tudi takšne oderuhe užene v kozji rog. Ko je tako neki 
oderuh prevzel kmetijo propadlega kmeta, so »kmetje, katerim se je prejšnji gospodar v srce 
smilil, sklenili maščevati se nad oderuhom. Nobeden mu ni hotel delati niti za novce ne. [...] 
Žito je dozorelo, al oderuh nima koga, da bi ga požel. Naposled je hotel oderuh žito prodati, 
al nikdo ga ni hotel kupiti, in žito je ostalo na polju v hrano ticam pod nebom, ki ga niso 
sejale.«115 Namesto, da bi se oderuh mastil z žitom, ki ga ni sejal, so le tega pozobale ptice. 
Preprosta zgodba o skoraj bibličnemu maščevanju. 
Če poznamo vse te različne moralne zgodbe o grdih oderuhih, nas ne smejo presenetiti 
nekateri skrajni predlogi za boj proti oderuštvu. V Zgodnji danici so tako za rešitev 
oderuškega vprašanja predlagali malo bolj nasilno metodo. Po zgledu srednjeveške zgodbe bi 
oderuha skupaj z vsem njegovim premoženjem zaprli v ječo, kjer mu ne bi dajali niti kruha 
niti vode. Majhen košček kruha in požirek vode bi sicer lahko kupil od ječarja, vendar le po 
visoki, zares oderuški ceni. Ko oderuh ne bi hotel plačati tako visoke cene, bi se ta višala in 
višala, dokler ga lakota ne bi prisilila, da si kupi hrano. Nato bi kupoval toliko časa, dokler 
ne bi zapravil vsega svojega po krivici pridobljenega denarja. Potem bi ga izpustili, mu 
povedali hudo moralno pridigo in oderuhovo poboljšanje naj bi bilo zagotovljeno.116 Ta 
predlog seveda ni nič drugega kot le zanimiva moralna zgodba, vendar bi bilo vseeno 
zanimivo videti reakcije na takšen zakonski predlog. 
5. Ponovna uvedba zakonov o oderuštvu 
Posledice spremenjenega mišljenja o oderuštvu so se kmalu pokazale. Najprej so pričeli 
agitirati proti oderuštvu v zaostali Galiciji,117 kjer so bili kmetje na milost in nemilost 
izpostavljeni oderuhom, ki so bih večinoma židovskega rodu. Agitacija se je nato razširila še 
na Moravsko in dalje »in zdaj lete od vseh strani peticije v državno zbornico in tudi po dragih 
skupščinah se glasno zahteva, da bi se oderuštvo, ki je na ta način stopilo čez svoje vojnice, 
zopet zagradilo s primernimi postavami.«118 
Iz Galicije je tudi prišel prvi konkretni predlog o ponovni uvedbi zakonov proti 
oderuštvu. To pobudo je poslanec Andrej Rydzowski dal že leta 1874. Vlada je nato oktobra 
1875 predložila želeni zakon, ki pa naj bi bil omejen le na Galicijo in Bukovino.119 5. 
decembra je vladni predlog obravnaval državni zbor. Čeprav je vlada priznala, da so razmere 
zares kritične, je vendar v povsem liberalnem duhu odločno nasprotovala ponovni uvedbi 
najvišje dovoljene obrestne mere. »Zopetna vpeljava postavne obrestne mere ali kaznovalnih 
postav zoper oderuštvo pa bi vendar gotovo odrtije ne odstranilo,«120 temveč le prikrilo, 
zaradi česar bi bile obresti še višje kot so sedaj. Slovenec se je odločno postavil proti tej 
1 1 4 Kako je oporočal Matevž Skopâr, Domoljub, št. 14, 26. julij 1893, str. 170. 
115Novice, št. 36, 3. september 1879, str. 288. 
1 1 6 Kako težko se skopuh spreobrne, Zgodnja danica, št. 44, 29. vinotoka 1886, str. 350. 
1 1 7 O razmerah v Galiciji primerjaj: Landeshilfe gegen Wucherer und wirthschaftlichen Ruin, Marburger 
Zeitung, št. 118, 2. oktober 1878. 
1 1 8 Zoper oderuhe, Slovenec, št. 33, 25. marec 1879. 
119Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 2. del: 1869-1879, Graz 1972, str. 514. 
1 2 0 Postava zoper odrtijo, Slovenec, št. 144, 7. december 1875. 
, ZGODOVINSKI ČASOPIS « 53 » 1999 » 1 (114) 49 
liberalni logiki in čeprav so tudi v državnemu zboru konservativci poudarjali nezadostnost 
zakonskega predloga, je predlog vseeno šel v nadaljnjo parlamentarno obravnavo.121 
Vendar je državni zbor šele aprila 1877 začel obravnavati zakonski predlog in ga nato tudi 
sprejel. Oderuštvo je sedaj postalo kaznivo. Toda o tem, kdaj so obresti previsoke, je odločal 
sodnik. Poskus razširitve teh omejitev na vse ostale dežele takrat še ni uspel,122 čeprav so 
oderuhi »po Kranjskem in v Galiciji enaki, samo več jih je v Galiciji. Gališke primerjam z 
kobilicami, kranjske pa samo z gosenicami, pa resnično je, da kobilice in gosenice požro vse, 
kar dobodo, in enake bolezni morajo se zdraviti z enakimi zdravili.«123 S to slikovito 
primerjavo in z opisom žalostnih razmer na Kranjskem pa kranjskemu državnemu poslancu 
Viljemu Pfeiferju ni uspelo ganiti večine državnega zbora. 
Pritisk javnosti je bil vse večji in večji. Zato se tudi v času volitev leta 1879 temu 
problemu poslanci niso mogli izogniti. Že pred volitvami je bil dopisnik v Slovenskemu 
gospodarju glede tega zelo odločen: »Prvo naše vprašanje do kandidatov bodočega drž. zbora 
mora pa biti, kako in kaj mislijo in sodijo o svobodnih obrestih.«124 In res so nato volivci 
glede oderuštva trdo prijeli poslanske kandidate. »Prebivalstvo kmetsko je povsod, mestno pa 
pogosto, pri zadnjih volitvah glasno tirjalo od kandidatov, da morajo biti za oderuške postave, 
ako hočejo voljeni biti.«125 Volilno razpoloženje je bilo grobo rečeno preprosto takšno, »da 
pred bližajočimi se državno zborskimi volitvami ni moglo miniti nobeno volilno zborovanje, 
na katerem ne bi kandidatov izprašali o njihovem stališču do vprašanja o oderuštvu.«126 
Volilni kandidati »brez izjeme obljubujejo, delovati v to svrho in upati smemo, da se v 
bodoče poslanci ne bodo tako lahkega srca izneverili obljubam.«127 
Zato ni nič čudnega, da se je tudi na novo sestavljena Taaffejeva vlada morala spopasti s 
tem problemom, kajti z njo je konservativna socialna in gospodarska politika dobila 
prevladujoč vpliv. Že 9. oktobra 1879 je August Weeber v državnemu zboru predložil 
zakonski predlog, po katerem bi bila obrestna mera pri posojilih, kjer posojilna pogodba 
obrestne mere ni natančno določila, šest procentov. Ta zakonski predlog je bil še povsem 
civilno pravne narave. Za konservativno večino je bilo to odločno premalo, zaradi česar je 
vlada pripravila svoj zakonski predlog, ki je posegel tudi na kazensko področje. Najvišja 
dovoljena obrestna mera naj bi bila 10 % in oderuštvo bi zopet postalo zločinsko dejanje, ki 
bi bilo podvrženo zakonskim kaznim.128 
Liberalci so po volitvah zopet dvignili svoj glas129 in se takšnemu zakonskemu predlogu 
odločno upirali. »Brž je ista klika, ki v dunajskih časnikih zagovarja odrtijo, planila čez ta 
predlog, ga obira, da se Bog usmili, in se upira na kupčijske zbornice, ki so se večinoma 
izrekle zoper postavo o odrtiji.« Avtor članka sicer razume, »da take pijavke, ki so vajene brez 
dela si svoje mavhe polniti z oderanjem ljudi, kričijo, da ni treba take postave,«130 kakor 
1 2 1 Postava zoper odrtijo, Slovenec, št. 144, 7. december 1875; št. 145, 11. december 1875. 
1 2 2 Dopisnik v Slovenskem narodu je čez nekaj let zatrjeval, da so ta zakon le poskusno omejili na Galicijo, 
preden bi na njegovih negativnih ali pozitivnih izkušnjah pripravili zakon za celotno državo. Graška trgovinska 
zbornica in oderuštvo, Slovenski narod, št. 148, 1. julij 1879. 
123Govor slovenskega poslanca g. Vilj. Pfeiferja v državnem zboru, 18. maja 1.1., Slovenski narod, št. 122, 
31. maj 1877. 
1 2 4 K. Lj.: Iz Dunaja (Odrtniki v Avstriji), Slovenski gospodar, št. 14, 3. april 1879, str. 104. 
1 2 5 Potreba postavne obrambe zoper oderuštvo, Slovenski gospodar, št. 38, 18. september 1879, str. 303. 
1 2 6 Staatshaushalt und Wucherfrage, Laibacher Tagblatt, št. 141, 23. julij 1879. 
1 2 7 Graška trgovinska zbornica in oderuštvo, Slovenski narod, št. 148, 1. julij 1879. 
128Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 3. del: 1879-1885, Graz 1972, str. 69-70. 
1 2 9 Staatshaushalt und Wucherfrage, Laibacher Tagblatt, št. 141, 23. julij 1879. 
1 3 0 Postava zoper odrtijo in pa kmetijstvo, Novice, št. 49, 3. december 1879. 
50 A. PANĆUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
razume, da trgovce v trgovskih in obrtnih zbornicah ne tarejo tako močno previsoke obresti 
kot kmete. Logika teh njegovih tez je povsem ista kot zgoraj pri Geršaku in Costi, ki 
opozarjata na premajhno dobičkonosnost kmetijstva v primerjavi z industrijo in trgovino, ki 
zato lažje plačujeta višje obresti za sposojen kapital.131 Njegov sklep pa je ravno obraten in 
zahteva zakonsko omejitev te takratne svobode. 
Ta liberalni odpor je vlado prisilil, daje predlagani zakonski predlog umaknila. V novemu 
zakonskemu predlogu ni bilo več določila o najvišji obrestni meri. Takrat so bili člani vlade 
še nekateri ministri z liberalnim svetovnim nazorom, ki so ostro nasprotovali zakonom o 
oderuštvu.132 Taaffe je namreč prva leta svoje vladavine še poskušal pridobiti podporo 
nemških Hberalcev. Vendar se je liberalna vez z vlado vse bolj krhala in liberalni ministri so 
zato odstopali. Le nekaj dni pred začetkom razprave o zakonih o oderuštvu sta na začetku leta 
1881 odstopila še zadnja dva liberalna ministra. Taaffejev prelom z liberalci je bil v tem 
trenutku popoln.133 To seveda še ne pomeni, daje bil ravno zato sprejet novi zakon. Zahteve 
po vpeljavi obrestnih omejitev so bile namreč preglasne, liberalni ekonomski nauki pa preveč 
omajani. To pomeni le, da vlada od tega trenutka ni mogla več računati na podporo levice in 
se ji zato ni bilo več potrebno ozirati na njene želje. 
Januarja 1881 se je v državnemu zboru končno začela debata o zakonu o oderuštvu. 
Konservativci so v razpravi porabili vse svoje moči, da bi dokazali napačnost in pogubnost 
liberalnih nazorov. Prav tako kot leta 1868 je bil tudi sedaj najglasnejši Jožef Greuter, ki ni le 
ostro napadel liberalizma, temveč se mu je celo zakonski predlog zdel preblag. Greuterjev 
govor134 je »naredil velik vtis na vse kroge in proti njemu zginejo vsi drugi, dasi tudi izvrstni 
govori.«135 Vendar debata, ki seje nato razvnela, ni temeljila toliko na gospodarski teoriji, kot 
na razpravi o židovskem vprašanju.136 Tako kot ostali konservativci je tudi Greuter Jude 
preprosto enačil z liberalnim kapitalizmom in tega z oderaštvom. 
Vendar v Greuterjevem govoru zasledimo tudi besede, ki nam lepo prikažejo domet 
gospodarskih nazorov konservativcev, ki so gospodarstvo obravnavali bolj z moralne kot 
znanstvene plati. Tako se je spravil na sam temelj liberalnih ekonomski nazorov, na svobodni 
trg ponudbe in povpraševanja. Pomanjkljivosti svobodnega trga je slikovito opisal s sledečim 
primerom: »Država bi imela obrestno mero šestih procentov. Oderuhi mislijo: ta obrestna 
mera nam je premajhna, ne moremo tvegati denarnega posojila, obdržimo denar. Zaklenemo 
ga, zakopljemo v zemljo, mogoče še celo zavežemo v staro nogavico. Ob tem pravijo: 
obrestna mera se sprosti: potem se takoj odprejo zapahi, denar pride izpod zemlje, gre med 
ljudi. In zakaj so sedaj oderuhi in skopuhi odprli svoje denarnice? Ker so mogoče prepričam, 
da bo obrestna mera štiri aH pet procentov. Denar bodo takoj spet vzeli nazaj, ga zaklenili še 
bolj kot prej. Če niso nekoč posodili za šest procentov, bodo denar pri petih ali štirih 
procentih gotovo spet zaklenili. Toda oni pravijo, če se sprosti obrestno mero, se potem 
1 3 1 Prav to dejstvo naj bi tudi manjšalo vrednost zemljiške posesti. Če kmetija prinaša v najboljšem primeru 
5-6 %, posojen denar pa najmanj enkrat več, bo vrednost kmetije primerno manjša. Napačna razmera med tem, 
kaj posestniku nese kmetijstvo, in kar kapital v denarji, Novice, št. 10, 6. marec 1878, str. 73. 
132Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 3. del: 1879-1885, o.e., str. 70-71. 
133Obširneje o tem glej: Jenks, William A.: Austria Under the Iron Ring 1879-1893, Charlottesville 1965, 
str. 51-70. 
1 3 4 Njegov govor je objavil tudi Slovenski gospodar, za uredništvo zanimivejše odlomke pa tudi Slovenski 
narod. Možata beseda zoper svobodno oderuštvo, Slovenski gospodar, št. 10, 10. marec 1881, 78-79; št. 11, 
17. marec 1881, str. 86-87; št. 12, 24. marec 1881, str. 93; Iz govora poslanca Greuterja, Slovenski narod, št. 
19, 25. januar 1881. 
1 3 5 Slovenec, št. 10, 25. januar 1881. 
136Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich, 3. del: 1879-1885, o.e., str. 70-71. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 « 1999 » 1 (114) 51^ 
pojavi veliko denarja, kije bil zakopan. Kjer je veliko denarja, tam vlada konkurenca, kjer je 
konkurenca, tam je ceneje.«137 
Konservativci so z levo roko odpravljali liberalno prepričanje, da se bo zaradi zakonov o 
oderuštvu kapital potuhnil in ga bo zato primanjkovalo. »Poštenosti ni, prejšnja poštenost 
manjka, zato ni več prejšnjega kredita najti. Postava naj varuje poštenost, naj goji pravičnost, 
postava naj ne brani odrüje [...] in prejšnji kredit se bode zopet oživel.« S tem, ko ljudje ne 
bodo mogli več posojati za visoke (oderuške) obresti, se bo vrnila poštenost in bodo rade 
volje posojali za nizke obresti. Ker preostali oderuhi ne bodo hoteli posojati, za vse res ne bo 
dovolj posojil, vendar »raje brez kredita v skrbeh in stiskah živeti, kakor po odrtniji 
poginoti.«138 
Da je v desetletju in pol vprašanje obrestnih mer postalo zelo aktualno tudi za slovenski 
prostor, nam dokazuje to, da sta med generalno debato od sedmih govornikov bila kar dva iz 
našega prostora in to iz Kranjske. To sta bila slovenska poslanca Jožef Schneid in Viljem 
Pfeifer, ki sta skoraj ven glas nastopila za uvedbo zakonskih predlogov. Tudi ona dva sta se 
pridružila splošni obsodbi tistih liberalnih naukov, ki so pripeljali do perečega dolžniškega 
vprašanja. Prav tako sta opazila veliko razliko v razpoloženju ljudi v primerjavi z letom 1868. 
Takratni liberalni politiki so zahtevali odpravo obrestnih postav, ljudje pa so nasedli njihovim 
besedam. Vendar ljudem ne smemo zameriti, da so nasedli. »Te vrste borilcev za svobodo 
tačas ljudstvo še nij poznalo. [...] Ljudstvo, plemenito in dobro, kakeršno je, hodeč po svojem 
idealnem potu, dovolilo je zavoljo svobode, v katere imenu se je pregovoriti dalo, v 
odpravljenje postave, ki se je ustvarila ter izvrševala samo njemu v obrambo.« To svojo 
naivnost so ljudje seveda drago plačah. »Od tačas je minila doba, napolnjena s potoki solza, 
s tisoč uničenih eksistenc ter z gospodarskim propadom celih dežel. [...] Mi stojimo danes res 
na bojišči oderuštva ter vemo, kaj pomenja njegova zmaga.«139 
Razumljivo je, da so bili zaradi perečega oderuštva naenkrat skoraj vsi za ponovno 
uvedbo zakonov o oderuštvu. »Da izprevidi ljudstvo in da izprevidijo, kakor mislim, vse 
stranke te visoke zbornice, kako treba, da se oderuštvu s postavami nasproti stopa, to je važna 
prikazen našega družabnega življenja.«140 Oba poslanca pa sta kljub pozitivnemu zakon­
skemu predlogu vseeno menila, da je predlog za popolno odpravo oderuštva preblag. Kot 
mnogim dragim govornikom so se jima zlasti kazni zdele preveč mile. Schneid se je z 
zahtevo po višjih kaznih neuspešno vmešal celo v specialno debato. Na koncu pa sta se oba, 
tako kot večina drugih poslancev, sprijaznila z realnostjo in glasovala za zakonski predlog. 
Utemeljitve glasovanj so si bile zelo podobne: »Glasujem za predležeči zakon zoper oderuhe, 
ne zato, ker morebiti odgovarja vsem potrebam, ampak, ker imam raji sploh kak zakon, če 
tudi nij povsem dovršen, kakor pa neomejeno gospodarstvo oderuštva.«141 
6. Pomanjkljivosti zakonov o oderuštvu 
S sprejetim zakonom142 pa skoraj nihče ni bil zadovoljen. Na prvemu slovenskemu 
katoliškemu shodu leta 1892 je Fran Povše resda pohvalil državni zbor, ki je priboril »toliko 
potrebno postavo proti grdemu, nekrščanskemu oderuštvu, ki je, kakor prava pijavka, popilo 
1 3 7 Stenographische Protokolle des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrates, IX. Session, 
104. Sitzung, 18. Januar 1881, str. 3669. 
1 3 8K. Lj.: Iz Dunaja (Odrtniki v Avstriji), Slovenski gospodar, št. 14, 3. april 1879, str. 104. 
1 3 9 Govor slovenskega državnega poslanca viteza Schneida, Slovenski narod, št. 21, 27. januar 1881. 
1 4 0 Ibidem. 
1 4 1 Govor slovenskega poslanca Viljema Pfeiferja, Slovenski narod, št. 23, 29. januar 1881. 
1 4 2 Reichsgesetzblatt, št. 47, 28. maj 1881. 
52 A. PANĆUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
mnogo krvi iz žuljavih kmečkih rok,«143 vendar je tako kot vsi drugi tudi on odločno poudaril 
perečo dolžniško krizo. Oderuški zakon je predvsem prinašal manj, kakor so upali 
zagovorniki njegove ponovne vpeljave. Tako kot z oderuškim zakonom iz leta 1866'44 tudi s 
tem zakonom ni bila določena najvišja dovoljena obrestna mera, temveč je bilo s kaznijo 
zagroženo posojevalcu, ki »zlorabi lahkomišljenost, revščino, slaboumnost, neskušenost ali 
razburjenost izposojevalca na ta način, da sebi ali kaki tretji osebi izgovori dobiček, ki je po 
svoji neprimerni velikosti zmožen uničiti izposojevalca ali pogubo njegovega premoženja 
pospešiti.«145 To, kakšne obresti lahko uničijo dolžnika, je bilo torej odvisno od subjektivne 
presoje sodišča. In tudi kazni naj bi bile premile. Za vse svoje prestopke in zvijače je oderuh 
dobil le od enega do šestih mesecev zapora ali od 100 do 1000 goldinarjev denarne kazni. 
Razen najbolj očitnega, oderuštvo torej še ni bilo odpravljeno, s tem pa se nazori ljudi o 
oderuštvu in oderuhih niso prav nič spremenili. Oderuhi so še naprej ostajali »uši, ki se v živo 
človeško telo zajedo in ga do belih kosti oberò, ako se jim človek prepusti.«146 Neznani 
dopisnik iz Ljubljane se pri izražanju svojih čustev do njih ni prav nič obotavljal in jih je 
slikovito primerjal z vampirji. »Grozne pripovedke in bajke o krvosesih, volkodlakih, ki se po 
noči frfotaje prikazujejo in živim kri pijejo dotlej, dokler jih kdo ne izkoplje in jim glave ne 
odseka, izginile so skoro iz ljudskih pravljic; a vendar so še vedno na svetu take -
pijavke.«147 Poleg zelo priljubljenih vampirjev so za upodobitev njihovega značaja uporab­
ljali tudi druga bitja. »Kot grozljiv poUp, ki telesu izsesa najboljše sokove in to kljub vsej 
obilni hrani trpi pomanjkanje in hira.«148 Take ostre besede so si prislužili oderuhi, ki so kljub 
prepovedi jemali velikanske obresti, tudi tja do 180 %. 
Tako poročilo iz »tužne« Istre, kjer je denarja »treba, kot suhi zemlji kapelj,« poroča o 
oderuštvu italijanskih priseljencev iz severne Furlanije - »karnjelov«. »Karnjelska familija z 
gotovim denarjem 1000 gld. živi gosposko, ker si prisluži z glavnico 1000 gld. tudi 1000 gld. 
obresti.«149 Z razmeroma majhnim kapitalom so torej te družine živele zelo dobro. Edini 
predpogoj je seveda bil, da so imele kapital naložen v gotovini, ki jo je med kmeti 
primanjkovalo. Kmetje so namreč imeli kapital naložen večinoma v nepremičninah. Ker seje 
torej oderuštvo še kako splačalo, so mnogi tvegali in se poprijeli tega posla. »Oderuhi se 
nahajajo med meščani in vaščani, odirajo bogatini, nekteri trgovci, obrtniki in kmetje, odirajo 
taki ljudje, ki so se svoje dni kaj učili, pa tudi taki, ki se niso ničesar učili, ki ne znajo niti 
pisati, niti brati.«150 
Sodišča so bila po novem zakonu dolžna ukrepati proti takšnemu oderuštvu. Vendar 
veliko oderuhov sodišča sploh ni videlo. Veliko žrtev namreč oderuhov sploh ni naznanilo 
sodišču. »Prefinjenost umetnosti oderuštva je v tem, da svoji žrtvi hkrati zapreš usta. In tako 
1 4 3 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slovenskem katoliškem shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani, 
Ljubljana 1893, str. 245. 
1 4 4 Svoboda kapitala, Novice, št. 1, 2. januar 1867, str. 2. 
l45Oderuška postava, Slovenec, št. 62, 4. junij 1881. Zakon o oderuštvu je preveden tudi v Slovenskemu 
gospodarju. Oderuh je zopet kaznovanja vreden škodljivec, Slovenski gospodar, št. 23, 9. junij 1881, str. 177. 
»Kdor si pri posojilih od reveža, o katerem ve, da je v denarnih stiskah, take interese obljubiti da, o katerih 
ve, da jih dolžnik nikdar drugače plačevati ne bode mogel, nego tako, da bo od leta do leta v večji dolg lezel 
ter končno na beraško palico prišel, ta je oderuh, bodi si da zida pri tem oderuške svoje namere na 
lahkomišljenost, ali neskušenost, ali pa na revšino dolžnikovo.« Tavčar, Ivan: Slovenski Pravnik, o.e., str. 483. 
'«Slovenec, št. 77, 6. april 1886. 
147 Slovenec, št. 68, 24. maj 1892. 
1 4 8Th. F.: Die Erlebnisse eines Ausgewucherten. Ein Beitrag zur Lebensfrage des Beamtenthums, Marburger 
Zeitung, št. 74, 14. september 1890. 
1 4 9 K. J. [Kristan Josip]: Dopis iz Istre, Zadruga, št. 10, 31. oktober 1885, str. 39. 
1 5 0 Iz Ptuja (Ali imamo pomoč proti oderuhom?), Slovenski gospodar, št. 18, 30. april 1885, str. 140. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 » 1999 « 1(114) 53_ 
vsako leto tisoči in tisoči zapadejo požrešni pošasti oderaštva, ki se prikrade skrivoma, ne da 
bi svet o tem kaj izvedel.«151 Seveda so obstajali tudi primeri, ko je oderuh prejel zasluženo 
kazen. Tako je npr. znani ptujski oderuh Engelhart moral kmetu vrniti preveč plačane obresti 
in še poravnati nemajhne sodne stroške. »Tako so se oderuhu krivični groši zopet iz žepa 
stepli.«152 
Vendar prav v tej zgodbi spoznamo težavno pot, ki jo je dolžnik prehodil, preden je prišel 
nazaj do svojega denarja. Najprej je seveda moral spoznati, da so tako visoke obresti, ki jih 
je plačeval, oderuške. Potem je moral oderuha tožiti in je zato najel dragega odvetnika. 
Oblasti oderuhov namreč niso kazensko preganjale, temveč so proti njihovemu početju ljudje 
lahko sprožili le civilne tožbe, ki pa so zahtevale čas in denar.153 Mnogi se zato niso odločili 
za takšno potezo, čeprav so jih pozivah, naj to storijo. »Sploh pa svetujem vsem onim, koje 
so dobili oderuhi v roke, naj se opirajo na ... [zakone o oderaštvu] ter iščejo pri sodniji 
pomoči.«154 Veliko oderuhov je še naprej opravljalo svojo dejavnost, kljub temu, da jih je 
okolica dobro poznala. Resda so imeli malo manj trden spanec kot pred letom 1881, vendar 
dobički niso bih skoraj nič manjši. 
»Postava proti oderuhom je vsaj nekoliko omejila oderaštvo z denarjem; oderuhi so se 
vsaj nekoliko ustrašili in niso več tako drzni; ali vsaka postava ima skrivna vratca, skoz katera 
se morejo rešiti prefrigana.«155 Oderuhom ni manjkalo domišljije, ko so iskali nove načine 
odiranja.156 Tako so pred trgatvijo kmetom posodili denar. Po trgatvi so jim kmetje glavnico 
morah vrniti v gotovini, namesto obresti pa že vnaprej določeno količino vina, katerega 
vrednost je presegala vrednost posojenega denarja.157 Podoben način odiranja je slikovito 
opisal tudi Slovenski narod: Reven kmet, ki mu je davkarija zaradi zaostalih davkov hotela 
prodati zadnjo kravo, je potreben denar dobil od bogatega gostilničarja. Namesto posojenega 
denarja bi kmet po treh tednih moral gostilničarju dobaviti dogovorjeno količino lesa. Če tega 
ne bi mogel priskrbeti (gostilničarje dobro vedel, da ne bo mogel), bi mu moral vrniti dvojno 
količino izposojenega denarja. K sklenitvi takšne kupčije je veliko pripomoglo tudi 
gostilničarjevo vino, ki ga je kmet pil na up. Kmet zahtevanega zneska seveda ni mogel 
plačati, zato so mu kmetijo zelo kmalu prodah na dražbi.158 Takšna oderuška posojila so 
poznah tudi v logaškemu okraju. Vendar je tu proti takšnim postopkom uspešno nastopil 
okrajni glavar. Najprej je s pomočjo okrožnic prek uradnih organov in duhovščine ljudi 
seznanil s kaznivostjo takšnega postopanja. Nato so »zoper najhujše zatiralce kmetov došle 
do glavarstva ovadbe, in zdaj se vrše pri naših sodiščih preiskave. Ta razglas je imel v etičnem 
1 5 1 Th. F.: Die Erlebnisse eines Ausgewucherten. Ein Beitrag zur Lebensfrage des Beamtenthums, Marburger 
Zeitung, št. 74, 14. september 1890. 
1 5 2 Iz Podvinec pri Ptuji (Oderuh Engelhart), Slovenski gospodar, št. 8, 23. februar 1882, str. 60. 
1 5 3 Že med sprejemanjem zakonov o. oderuštvu je Viljem Pfeifer opozoril na to pomanjkljivost. Zakon bi 
moral biti s področja kazenskega prava, »ker oškodovani največkrat néma denarjev, da bi se dolgo in drago 
pravdal ter bi bila tedaj civilnopravna pomoč iluzorna, a pri kazenskopravnej uredbi stopi sodnik na 
oškodovanega mesto.« Govor slovenskega poslanca Viljema Pfeiferja, Slovenski narod, št. 23, 29. januar 1881. 
1 5 4 Od Drave (Oderuhi), Slovenski gospodar, št. 39, 28. september 1882, str. 308. 
155Novošegni oderuhi, Edinost, št. 57, 18. julij 1885. 
1 5 6 Domoljub je poročal o zanimivem primera iz Nemčije, kjer so upniki dolžniku morali pustiti nujna 
sredstva za preživetje. Nekemu kmetu je tako ostala le krava. Zato se oderuh domisli in medeno prijazno 
revežu kupi kozo, da bi kmet imel še drugo sredstvo za preživetje (kozo) in bi mu tako lahko zaplenil kravo. 
Vendar je revež preden so mu prišli rabiti, kozo zaklal in pojedel. Tako oderuh ni mogel zapleniti krave, ostal 
pa je tudi brez koze. Domoljub, št. 6, 17. marec 1892, str. 66. 
1 5 7 Od Drave (Oderuhi), Slovenski gospodar, št. 39, 28. september 1882, str. 308. 
158Način, kako se izogniti oderuškej postavi, Slovenski narod, št. 119, 28. maj 1883. 
54 A. PANĆUR: ODERUŠTVO NA SLOVENSKEM 
in gospodarskem ozira neprecenjen nasledek. Iz našega glavarskega okraja je izginilo 
oderuštvo skoraj popolnoma« 1 5 9 
Oderuštvo je cvetelo tudi s pomočjo privatnih tajnih posojilnic, ki so zaračunavale visoke 
obresti in so zastavljeni predmet, katerega vrednost je bila seveda višja od denarja, ki ga je 
dobila stranka, poskušale čim prej prodati. Zakon, ki je uredil področje zastavljanja, je bil 
sprejet šele leta 1885.1 6 0 Če upniki od dolžnika niso mogli dobiti vsega denarja, temveč le 
premoženje pod hipoteko, so na vse načine poskušali dobiti povrnjen celotni dolg. Takrat so 
dolžniku na dom pošiljali ironično vljudna in hkrati žaljiva pisma, na stene pisali žalitve, mu 
grozili z javnim škandalom, pri katerem ga bodo razkrinkali in očrnili pred sosedi in v službi. 
Zlasti prizadevno so hodili v njegovo službo, ga tam nadlegovali in črnih pred njegovimi 
predpostavljenimi.161 
Zusammenfassung 
Der Wucher in den slowenischen Ländern in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts 
Andrej Pančur 
Für das Christentum galt jegliche Art von Verzinsung als Wucher, und wurde als solche verboten. 
Das Mittelalter ist demzufolge das klassische Zeitalter strengster Gesetze gegen den Wucher und auch 
das klassische Zeitalter der scholastischen Begründung der Zinsverbots. Mit dem Vordringen der 
Geldwirtschaft und der Entwicklung des Frühkapitalismus wurden diese Verbote zunehmend 
gemildert. Immer lauter wurden die Stimmen, die für die Abschaffung der Gesetze gegen den 
Zinswucher eintraten. 
In der Habsburgermonarchie wurden die Gesetze gegen den Zinswucher bereits im Jahre 1787 
zum ersten Mal abgeschafft. Dennoch herrschte die Zinsfreiheit nicht lange. Schon im Jahre 1803 
wurden erneut Gesetze gegen den Zinswucher erlassen, die nur einen Zinssatz von 6 % zuließen. 
Höhere Verzinsung galt als Wucher, die mit Geld- und Gefängnisstrafe belegt war. Mit den neuen 
Gesetzen gegen den Zinswucher wurden wieder Gegenstimmen laut. Die Öffentlichkeit war ihnen 
aufgrund der fortschreitenden Ausbreitung liberaler Wirtschaftsansichten immer weniger geneigt. Mit 
der Überhandnahme des Liberalismus in den sechziger Jahren des 19. Jahrhunderts hatte die letzte 
Stunde der Gesetze gegen den Zinswucher geschlagen. 
Dem liberalen Kampf um die Zinsfreiheit schlossen sich zögernd auch die slowenischen Länder 
an. Die heimischen Autoren wichen von der allgemein verbreiteten liberalen Überzeugung keineswegs 
ab, daß die Beschränkung der Zinzsätze diese in der Tat in die Höhe treibe und die dringend 
gebrauchten Darlehen teurer mache. Allein nach den Gesetzen der freien Marktwirtschaft, auf 
Grundlage von Angebot und Nachfrage von Darlehen, könnten Zinssätze allmählich gesenkt werden. 
Freie Nachfrage werde nämlich notwendigerweise ein entsprechendes Angebot finden. An günstigen 
Krediten werde es folglich nicht mehr mangeln. Diese liberale Doktrin wurde in den slowenischen 
Ländern im Jahre 1865 von Ivan Geršak eingehend dargelegt, ein Jahr später nochmals von Etbin 
Costa. 
Im Jahre 1866 wurde der Höchstzinssatz abgeschafft. Das Verbot offensichtlichen Wuchers blieb 
jedoch noch weiterhin in Kraft. Im Jahre 1868 sanktionierte der Reichsrat schließlich die volle 
Zinsfreiheit. In den slowenischen Ländern erregte die einschlägige Gesetzesprozedur fast keine 
Aufmerksamkeit. Die in der Zeit der großen Wirtschaftskonjunktur mit dem Wucher verbundene 
Gläubigerkrise war noch nicht akut. Doch die günstige Lage änderte sich grundlegend mit dem 
159 Kmetovalec, št. 24, 31. december 1887, str. 219. 
160Slovenec, št. 98, 1. maj 1885. 
161 Zoper oderuhe in trdosrčne upnike, Slovenec, št. 297, 27. december 1889. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 » 1999 « 1 (114) 55 
Aufkommen der Wittschaftskrise des Jahres 1873. Mit ihr wurde die Nachfrage nach Krediten immer 
größer. In den überwiegend agrarisch ausgerichteten slowenischen Ländern mit schlecht entwickelten 
Geldinstituten war es schwer, geeignete Kredite zu bekommen. Deswegen borgten sich Bauern in der 
Not Geld dort, wo sie es sich eben beschaffen konnten. Damit wurden die Bedingungen geschaffen für 
uneingeschränkten Wucher, wobei ein Zinssatz bis zu 50 % etwas durchaus Übliches war. 
Wegen der kritischen Lage begann die öffentliche Meinung, die ein Jahrzehnt zuvor der 
Zinsfreiheit wohlgeneigt gewesen war, die Einführung von Gesetzen gegen den Wucher wiederum zu 
fordern. Die Presse startete eine echte Kampagne gegen den Wucher. Die slowenische öffentliche 
Meinung trat einstimmig gegen den Wucher auf. Selbst liberale Deutsche mußten der allgemeinen 
Stimmung Rechnung tragen. Forderungen nach erneuter Einführung von Gesetzen gegen den Wucher 
drangen auch bis zum Reichsrat nach Wien vor. Dennoch wurden liberale Zinsforderungen erst mit 
dem Antritt der konservativ ausgerichteten Regierung Taaffe in den Hintergrund gedrängt. Im Jahre 
1881 erließ der Reichsrat ein neues Gesetz gegen den Wucher, das zwar keinen Höchstzinssatz 
vorschrieb, den Wucher jedoch aufs strengste verbot. An den Reichsratsdebatten nahmen auch 
slowenische Abgeordnete aktiv teil. Während der Generaldebatte stammten zwei von sieben Rednern 
aus Krain: Jožef Schneid und Viljem Pfeifer. Beide unterstützten natürlich das neue Gesetz. 
Dennoch war die Wuchergeschichte damit noch nicht beendet. In einer mehr verdeckten Form 
existierte der Wucher noch weiter. Das negative Bild vom Wucher blieb in der slowenischen 
Öffentlichkeit noch weiterhin bestehen. 
Nove publikacije Zgodovinskega časopisa 
V zadnjem letu dni smo ob rednih zvezkih Zgodovinskega časopisa - ZČ izdali še 34. in 35. 
ponatisnjeni zvezek revije ter en ponatis zvezka in eno novo publikacijo Zbirke Zgodovinskega 
časopisa. 
Doslej razprodani in na novo tiskani ZČ 1-2 letnika 31/1977 (35) objavlja predvsem gradivo 
zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Kranjski gori jeseni leta 1976 (o slovenski zgodovini 
1894-1904, o nekaterih vprašanjih zgodovine Gorenjske in Koroške - od Karantanije do podpisa 
Avstrijske državne pogodbe 1955). - Cena zvezka je 2000 SIT, za člane ZZDS 1500 SIT in za 
študente 1000 SIT. 
Ponatisnjeni ZČ 1-2 letnika 30/1976 (33) objavlja šest razprav iz obdobja od 15. do srede 20. 
stoletja; štirje avtorji (Ferdo Gestrin, Miroslav Kokolj, Dragovan Sepie in Tone Zorn) so danes že 
pokojni, njihovi raziskovalni rezultati pa ohranjajo trajno vrednost. Enako velja za razpravo Ignacija 
Vojeta o vplivih osmanskega imperija na slovenske dežele v 15. in 16. stoletju ter za obširen prikaz 
Janeza Kosa o Kranjskih deželnih elektrarnah. - Cena zvezka je 1800 SIT, za člane ZZDS 1350 SIT 
in za študente 900 SIT. 
Ponatisnili smo tudi 2. zvezek Zbirke Zgodovinskega časopisa z razpravo Franca Sebjaniča 
Šolnik in domoljub Adam Farkaš (1730-1786). - Maloprodajna cena je 320 SIT, članska 240 SIT 
in študentska vsega 160 SIT. 
Nov je 19. zvezek zbirke, ki objavlja delo Roka Stergarja »Vojski prijazen in zaželen 
garnizon« : Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno. Z dodatnim 
slikovnim gradivom in kazali obogaten separami natis razprave iz 3. in 4. številke ZČ 1998 v prosti 
prodaji stane 880 SIT, za člane ZZDS 660 SIT, za študente pa 440 SIT. 
Vse številke ZČ in Zbirke ZČ lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva za Slovenijo v 
Ljubljani, Aškerčeva 2, tel. 061/241-1200, e-pošta: zgodovinski.casopis@uni-lj.si. Cenik vseh 
izdanih zvezkov revije je objavljen v vsaki številki ZČ. Člani zgodovinskih in muzejskih društev 
imajo 25-odstotni, študenti pa 50-odstotni popust.