ZGODOVINSKO PISMO O nastanku Muzejskega društva in Loškega muzeja in njegovega razvoja je bilo v Loških razgledih že dosti napisa nega ob raznih jubilejih (10, 20, 30- let nici). Dobro poznamo preteklost društva in zbirk pred vojno in po njej, v marsi čem nam je pa nejasna njuna usoda med nemško okupacijo od slovesnega prevzema oblasti, ki so ga proslavili prav pred starim rotovžem, kjer so bile v drugem nadstropju nameščene muzej ske zbirke, pa do prvih dni po osvobo ditvi. Med omenjeno proslavo sem v muzeju odstranjeval listine, ki bi jih Nemci utegnili na osnovi osemstoletne freisinške posesti uporabiti za dokazo vanje nemštva Loke. Slavnostni govor takratnega mestnega župana sem poslu šal z okna nad govorniškim odrom, po leg nemške vojaške čete sem videl tudi nekaj občinskih odbornikov, ki so mo rali prisostvovati počastitvi. Ločeno od teh uradnih zastopnikov je stalo zadaj le malo civilistov Ločanov. Po osvobo ditvi sva z društvenim predsednikom Pavletom Blaznikom že zadnji dan maja 1945 prišla v Loko in pregledala dele muzejskih zbirk, razložene pri kapuci- nih po cerkvi in v drvarnici, po čemer sva približno sklepala, kaj se je doga jalo z našim muzejem med vojno. Ko sem letos pregledoval in urejeval svoje stare papirje, sem vmes našel pis mo, ki precej stvarno pojasnjuje usodo našega muzeja med vojno. Pisal mi ga je nekdanji šolski nadzornik J. Kržišnik, takratni tajnik Muzejskega društva. Na slovljeno je v italijanščini in nemščini. Kuverta je na levem robu zalepljena s papirnim trakom, ker so pismo odprli in cenzurirali (Nemci ali Italijani?) in potem nazaj zalepili. Pismo je datirano 6. 3. 1943 in obsega štiri strani. V glav nem poroča o zadevah v zvezi z muze jem, le manjši del so opombe o Kržišni- kovih osebnih in družinskih razmerah, nekaj je tudi omemb iz družabnih kro gov. Da ostane vsaj nekaj podatkov o Lo škem muzeju iz teh zanimivih časov, navajam dele Kržišnikovega pisma do besedno. 2e meseca junija 1941 sem moral od dati Gestapu vse poslovne spise Muzej skega društva, pa tudi ključe od vrat. Kaka dva meseca nato so mi ključe zo pet izročili in v muzeju sem našel mar sikaj, česar prej ni bilo notri, predvsem mnogo predmetov iz nunskega samosta na. Odneseno ni bilo tedaj ničesar. V avgustu si je ogledal muzej uradno Gaukonservator Dr. Frodl iz Celovca, ki je takoj znal ceniti zbirke, predvsem pa trud in vnemo, ki je toliko stvari skupaj spravila. Takoj tedaj me je postavil for malno za odgovornega varuha zbirke, dokler se usoda vsega muzeja ne odloči. Z obširnimi referati o samoniklosti go renjske umetnosti in folklore, pa tudi še posebej loške zgodovine sem gospoda pridobil, da se je na pristojnih mestih odločilno zavzel, da loški muzej ostane 255 v Loki. V tej zadevi je moral tekom dveh let še večkrat energično posredo vati in dokazovati) da naš muzej spacia le v Loko. Dr. Frodl me je pozneje (v jeseni 41) vzel tudi v službo, tako da mi je od tedaj eksistenca zasigurana. Temu sledi nekaj stavkov o dobri pla či in postavitvi lastne lesene hišice. Moja služba je torej skrb za ohranitev in vzdrževanje umetnin na Gorenjskem. V veliko zaslugo si namreč štejem, da se mi je posrečilo vse umetniške pred mete, ki se nahajajo kjerkoli na Go renjskem, spraviti pod državno zašč'.to (Denkmalschutz). S tem jim je varnost absolutno zagotovljena. Radi te zaščite sem tudi rešil vse oltarje iz dražgošks cerkve', ko sicer ni ostal kamen na kam nu... Za naš muzej sem predvsem pri dobil vse slike iz obeh naših samosta nov, pa tudi več drugih zanimivih pred metov. Iz Okroglega sem prinesel zani- mive zapiske monsign. Zupana in tudi sicer mnogo »Prešernine«, ki je prav dragocena-, pa bi se bila gotovo izgubila. Sedaj snujemo muzej v Kranju, ki bi obsegel vse zgodovinske, posebno pa fol klorne predmete iz vse Gorenjske. Z dJ- lom gre počasi, kar je radi danih razmer lahko razumeti. Se to Vam moram poue- dati, da je za naš muzej letos v prora čunu celih milijon din (50.000 RM). Bo jim se, da bo ta znesek ostal neizrab ljen, ker ne morem nič kupiti. Načrt imamo, da bi poslopje prezidalis> pa naj brž ne bo delavcev in materijala. Pasi- jon in še nekaj dragocenih stvari iz ka- pucin. samostana sem na »čudežen« na čin dobil iz Miinchena. Razen tega še piše. da strank ni več in so vsi eno, da jih je strah bodočnosti, da se včasih snidejo pri Kroni in po sta rem zapojejo. da je v okraju še 30 uči- teljstva in se vsi dobro držijo. OPOMBE 1 Omembe v LR 6—1959, str. 62. in LR 16—1969, str. 12/13. 2 Našli pozneje v neki omarici in od dali pristojni ustanovi. " Prava sreča, da se niso lotili prezi dave! France Planina 256