KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino LETNIK 40 ŠT. 2 LETO 1992 Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, dr. Olga Janša-Zom, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic, Marija Semo- der, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk, Maja Žvanut Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zom, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec, Maja Žvanut (glavna urednica) - Opremil: Roman Hribar - Prevodi: Katja Žvanut - Bibliografska obdelava: Anja Dular - Uredništvo: Narod- ni muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana (tel. 061/218886) - Uprava: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgo- dovino, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana - Sofinansirata: Republiški sekretariat za znanstveno raziskovanje in tehnologijo in Republiški sekretariat za kulturo - Tisk: Roman Hribar [jg^ 949.712(-2)(05) YUISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XL 1992 IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5.3.1992 gre za proizvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5 % po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). KAZALO CONTENTS ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND TREATISES Branko Reisp: Zastava kranjskega plemiškega poziva iz bitke pri Sisku leta 1593 ....... 83 j The Flag of the Call-up of the Camiolan Nobility in the Battle at Sisak in 1593 j Maja Lozar Štamcar: Shrambno pohištvo v plemiških zapuščinskih inventarjih 17. in 18. stoletja na Slovenskem ...................................................... 88 The Storage Furniture in the Noblemen's Legacy Inventories of the 17th and 18th j Century in Slovenia Damijana Fortunat: Slovensko splošno žensko društvo v Ljubljani ................... 98 i The Slovene General Women's Association in Ljubljana Božo Benedik: Razvoj turizma na Bledu po drugi svetovni vojni ..................... 106 The Development of the Tourism at Bled after the World War II ZAPISKI IN GRADIVO NOTES AND MATERIALS Darko Knez: Božja pot na Dobrovi pri ljubljana - Marija v leščevju .................. 114 The Pilgrimage to Dobrova near Ljubljana DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV NOTES ON THE ACTIVITY OF OUR INSTITUTES AND ASSOCIATIONS Verena Štekar Vidic: Razstava Iz zgodovine osnovne šole v Radovljici................ 117 The Exhibition about the History of the Primary School in Radovljica IZ DELA ŠOLSKIH KROŽKOV THE WORK OF THE SCHOOL CIRCLES Razgovor z avtorjem knjige Plavi križ dr. Vasjem Klavoro {Neda Perko, profesorica zgodovine na gimnaziji v Novi Gorici) ............................................ 120 NOVE PUBLIKACUE NEW PUBLICATIONS Ivanka Tadina, Ignacij Knoblehar, 1819-1858. Veliki pionir krščanske civilizacije in odličen apostol črnih, Ljubljana 1991 {Bogdan Kolar) .............................. 123 j Jože Mlinaric, Kartuziji Žice in Jurklošter, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1991 j {Maja Žvanut)................................................................. 124 j Postrešček, kje si? Sto let dela in življenja ljubljanskih postreščkov. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992 {Boris Rozman).............................. 125 ČLANKI IN RAZPRAVE ZASTAVA KRANJSKEGA PLEMIŠKEGA POZIVA IZ BITKE PRI SISKU LETA 1593 BRANKO REISP Štiristo let bo preteklo od pomembne, za Hrvaško in Slovenijo celo najpomembnejše zmage nad Turki pri Sisku. Leta 1593 je boje- viti bosanski beglerbeg Hasan paša Predojevič po dveh letih sistematičnih vojaških operacij (leta 1592 je zgradil trdnjavo Petrinja in za- vzel Bihač) pripravil vse potrebno za glavni napad na Sisak, ki je bil poleg Karlovca in Za- greba še edini branik ostankov Hrvaške in slo- venskih dežel. Dne 15. junija se je z okoli 12.000 vojaki utaboril na desnem bregu reke Kolpe in začel oblegati Sisak, ki ga je pod po- veljstvom dveh kanonikov zagrebškega kapit- Ija branilo okoli 800 ljudi. Zbrana krščanska vojska, to je banske čete, enote hrvaškega in kranjskega fevdalnega poziva, cesarska vojska in oddelki iz Vojne krajine, je štela skupaj pri- bližno 5000 mož. Prihajajočim enotam je Ha- san paša postavil nasproti glavnino svoje voj- ske, okoli 10.000 mož, ki so prešli čez most na levi breg Kolpe. Dne 22. junija okoli poldne se je začel spopad. V bitki, ki je trajala približ- no eno uro, je številčno šibkejša avstrijsko- hrvaška vojska, predvsem zaradi modernejše oborožitve z osebnim strelnim orožjem, pre- magala vsaj dvakrat večjo turško vojsko. Pad- lo je 8000 mož, tudi poveljnik Hasan paša, štirje sandžakbegi in veliko bosansko-herce- govskih begov in spahij. Avstrijsko-hrvaške izgube so bile neznatne, le 40 do 50 mož. Med vojnim plenom so bile vojaške zastave, nekaj velikih in več manjših topov, ladje in oba vo- jaška tabora na bregovih Kolpe. Odmev te zmage je bil v vsej Evropi izre- den. Vsi so nekako podzavestno čutili, da se s tem začenja nova doba, ki jo zaznamuje pro- padanje turške vojaške moči, bosanski Turki posebej pa so spoznali, da je s tem konec nji- hovega prodiranja proti zahodu. Turški odgo- vor na hudi poraz, ki so ga pretrpeli pod Si- skom, je bila tako imenovana »dolga vojna« (1593-1606). Čeprav je na začetku te avstrij- sko-turške vojne novemu bosanskemu begler- begu Mustafa paši s pomočjo drugih turških enot uspelo za krajši čas v teku vojaških ope- racij Sisak celo zasesti, pa je bil pozneje skle- njeni mir ob reki Žitvi (Zsitva-Torok) za Tur- ke neugoden. Zaradi notranje krize, ki jo je doživljalo turško cesarstvo, zaradi krepitve centralne oblasti v habsburških deželah, raz- voja gospodarstva in tehnike na zahodu, je Habsburžanom na začetku 17. stoletja uspelo. ustvariti proti Turčiji ravnotežje sil. S tem je bila od naših krajev odvmjena neposredna turška nevarnost in prenehali so tudi skoraj dvesto let trajajoči turški vdori, zaradi katerih je preteklo toliko naše krvi in bilo uničenih toliko gmotnih dobrin. Na Hrvaškem pa so prebrodili najhujše obdobje boja za obstnak, še več, pojavila se je že misel na osvoboditev izgubljenih krajev. Končali so se težki, toda junaški in skoraj legendami časi, ki so se vtis- nili v spomin slovenskega naroda z vso močjo in za dolga stoletja. Slovenske dežele so se obranile pritiska z jugovzhoda in ohranile stik s civilizacijo in kulturo zahodne Evrope. Čeprav so imeli poveljniki drugih enot (Andrej Auersperg-Turjaški, Ruprecht Eggen- berg, ban Tomaž Erdödy) v bitki odločilnejšo vlogo, je slovenska ljudska Pesem od Ravbarja s pesniško svobodo napravila za glavne juna- ke teh dogodkov poveljnika kranjskih čet Adama Rauberja in »Kranjce«, kar značilno kaže na slovenski vojaški ponos, ki je bil za ti- ste čase razumljivo kranjsko pokrajinsko obarvan, saj so v drugih vojaških formacijah prevladovali Hrvatje in Nemci. V 2. polovici 19. stoletja, s krepitvijo slovenske nacionalne zavesti, pa je veljala bitka pri Sisku sploh za slovensko in hrvaško zmago in za povračilo po turških vpadih povzročenega trpljenja. Zato omenjeni dogodki niso spodbudili le ljudske pesniške ustvarjalnosti, ampak tudi umetniško ustvarjalnost še v nedavnem in da- našnjem času, že takrat razne literarne stvari- tve in kasneje znanstvene obravnave. Biblio- grafija del o tem dogodku je obsežna.' V nadaljevanju bom opozoril na redke da- nes znane in ohranjene predmete-muzealije, neposredno povezane z bitko pri Sisku, na masni plašč, izdelan iz ogrinjala Hasana paše, na poslikani bronasti relief bitke pri Sisku, in posebej na zastavo kranjske plemiške konjeni- ce iz bitke pri Sisku. Masni plašč in bronasti relief bitke sta bila v literaturi razmeroma po- gosto omenjena, zastava pa že dolgo ni bila v evidenci, oziroma na ta način prihaja iz poza- be. O Hasanovem plašču posnemam po članku Viktorja Steske v Kroniki slovenskih mest iz leta 1937, da je dal ljubljanski škof Tomaž Hren po bitki pri Sisku iz plašča premaganega Hasana paše napraviti kazulo (masni plašč) in dva levita, to je dve levitski obleki, imene-. 83 vani dalmatika (liturgično oblačilo diakono- v) za mašo v ljubljanski stolnici dne 22. junija na god sv. Ahaca, ki so ga začeli takrat sloves- no praznovati. Leta 1655 so premajhni plašč (kazulo) povečali z blagom obeh dalmatik. Kakor je razvidno iz latinskega vpisa na per- gamentnem lističu na podlogi plašča, so takrat namreč po dolgoletni uporabi plašč prekrojili v sedanjo obliko.2 Potem so s tem plaščem maševali vsako leto 22. junija. Toda že v 2. letnem poročilu Deželnega muzeja v Vojvodi- ni Kranjski iz leta 1839 je zapisano, da se si- cer masni plašč hrani v ljubljanski stolnici, že nekaj časa pa ga 22. junija ni videti, ker je proslavljanje obletnice po francoski invaziji prešlo v pozabo in se je slovesnost svetega mučenca in deželnega zavetnika Ahaca umaknila prazniku drugega svetnika, ki je bil oglejski škof,3 medtem ko Viktor Steska trdi, da so s tem plaščem maševali do leta 1909, potem pa ne več, ker so začeli častiti na ta dan sv. Pavlina."* (Danes je ta dan praznik sv. Pa- vlina iz Noie, praznik oglejskega škofa oziro- ma patriarha, prav tako sv. Pavlina, je 11. ja- nuarja.) Še največ razhajanj v strokovni literaturi je glede števila in nekaterih nahajališč masnega plašča. Že leta 1818 trdi Henrik Costa v du- najskem časopisu Archiv für Geographie, Hi- storie, Staats- und Kriegskunst, da se masni ornati napravljeni iz šotora (!) padlega Hasana paše uporabljajo za slovesne pobožnosti v Ribnici, na Turjaku (Ausersberg!) in v Lju- bljani v stolnici in frančiškanski cerkvi.5 V 2. letnem poročilu Deželnega muzeja v Vojvodi- ni Kranjski sta navedena poleg plašča v stol- nici še dva druga, na Turjaku in v podružnič- ni cerkvi sv. Ahaca na Gori.6 Karel Prenner govori v svojem spisu Der Tag bei Sissek v ča- sopisu Camiolia leta 1838, da obnavlja vedno bolj izginjajoči spomin na to sijajno zmago maša v ljubljanski stolnici, ki se bere v omatu, narejenem iz zastave (die Leibfahne) Hasana paše, in slavnost v nedeljo po 22. juniju na Gori sv. Ahaca pri Turjaku.7 Res pa je, daje v istem časopisu leta 1842 pisec drobnega pri- spevka popravil Prennerja. Ne gre za zastavo, ampak za plašč, latinsko »paludamentum«, ki ga nosijo vojaški poveljniki. Vendar so po nje- govem iz tega plašča napravili še dvoje mas- nih oblačil, eno za Dunaj, drugo za cerkev sv. Ahaca pri Turjaku. Kje se hrani prvi, mu ni znano, zadnji pa je, shranjenen na vlažnem kraju, kolikor je slišal, toliko kot propadel.8 Peter Radics še piše v svoji študiji o bitki pri Sisku iz leta 1861 o plaščih, ki se, kakor bi ga razumeli, rabita ob slovesnosti v ljubljanski stolnici in v cerki sv. Ahaca pri Turjaku. Omenja kazulo in štolo.9 Oboje, namreč ka- zulo in štolo, navaja v svoji zgodovini Kranj- ske leta 1875 tudi Avgust Dimitz.lO Nekaj po- datkov o plašču iz ljubljanske stolnice in štiri shke je ob tristoletnici bitke objavil v časopisu Dom in svet urednik Frančišek Lampe.'i Bla- go je svilnati brokat kardinalsko rdeče barve z zlatimi nitkami in vtkanim vzorcem granatne- ga jabolka v nekdaj modrih, rumenih in zele- nih tonih. Je orientalskega ali italijanskega iz- vora. Okoli leta 1900 se je Viktor Steska sam prepričal, da masni plašč v zakristiji cerkve sv. Ahaca pri Turjaku, ki naj bi bil po tradiciji narejen iz Hasanovega plašča, ni podoben ti- stemu v ljubljanski stolnici. 12 Sicer pa se od- slej v literaturi omenja le plašč v ljubljanski stolnici in drugih najbrž ni bilo, saj jih poro- čevalci nikoli jasno ne omenjajo, ampak le splošno. Masni plašč in manipel (stola ni na- vedena) je stolni župni urad 17. junija 1931 oddal v hrambo Narodnemu muzeju v Lju- bljani, kjer sta predmeta še danes. 13 Slika je v kulturnozgodovinskem delu Vodnika po zbir- kah Narodnega muzeja v Ljubljani iz leta 1931 in v članku Viktorja Steske.i4 Na koncu lahko zapišemo še, da je Hasanov plašč prišel v ljubljansko stolnico veijetno s posredova- njem ali kot dar enega glavnih poveljnikov in zmagovalcev v bitki, Andreja Auersperga- Turjaškega. Spomin na bitko pri Sisku ohranjajo poleg slovesnih praznovanj 22. junija, pesmi in opi- sov tudi razne upodobitve. Verjetno najstarej- ši je bakrorez Oktavijana Lanellija, omenjen v deželnih protokolih ali sejnih zapiskih že 24. septembra 1593.15 Vrsto starejših upodobitev navaja v knjižici z naslovom Pokus bibliogra- fije povjesti pobjede kod Siska njen avtor Mir- ko Breyer. Bibliografija vsebuje 100 enot, v katerih je pisano o bitki in je bila tiskana v Križevcih leta 1893 v 75 primerkih. 16 Med upodobitve sodi tudi naslednji predmet naše obravnave, bronasti relief bitke pri Sisku. Zgodovina predmeta je precej zamotana. Za časa Janeza Vajkarda Valvasorja sta bili dve veliki tabli na ogled v Ljubljani, ena v stolni- ci, druga v deželnem dvorcu. Valvasor je bit- ko posnel za veliki bakrorez v Die Ehre deß Hertzogthums Grain. 17 Velika oljna slika bit- ke pri Sisku na tanjenem bakru je pod številko 65 vpisana v nadaljevanju seznama za muzej pridobljenih darov, ki ga je objavljal kuratorij kranjskega deželnega muzeja v Illyrisches Blatt leta 1838. Izročila jo je Hcejska knjižnica z dovoljnejem deželnega gubemija z dne 24. februarja 1838.18 V 2. letnem poročilu Dežel- nega muzeja v Vojvodini Kranjski iz navede- nega leta je še podrobneje pojasnjeno, daje bil ta odlični dar prvotno last kranjskih deželnih stanov in v času tuje (francoske) oblasti shra- njen v tukajšnji licejski knjižnici. V poročilu je rečeno tudi, da je slika toliko bolj dragoce- na, kolikor bolj vse, kar spominja na velika junaška dejanja naših prednikov, izginja v me- njavah časa v pozabo. 19 Kasneje, leta 1861, piše Peter Radics drugače. Tabla naj bi bila po podrtju prvotne stolnice leta 1701 prenese- na v današnjo Semeniško knjižnico in od tam 84 v »Nationalmuseum«.20 Po Radicsu so poda- tek prevzeli še drugi avtorji.21 Dodatne zaplete povzroča kronogram na plošči SANCTVS ACHATIVS ANDREAM AB AVERSPERG IN ISTA FVRIOSA PV- GNA PERSTITIT ANNO 1593, ki da letnico 1731. Iz tega dejstva je izhajal Alfonz Müll- ner, ko je v muzejskem glasilu Argo leta 1893 o plošči podrobno razpravljal. Skušal je ugo- toviti njenega izdelovalca. Med štirimi leta 1731 v Ljubljani delujočimi pasarskimi moj- stri se mu je zdel najverjetnejši avtor slike v poklicu po odmeri davka sodeč najuspešnejši Ferdinand Gemeindler.22 Od tod se v današ- njem času navaja z vprašajem kot avtor leta 1731 izdelane slike z nekoliko spremenjenim priimkom Ferdinand Gemeinder (!)23 Proble- mi nastanka in avtorstva z Miillnerjevo raz- pravo niso bili v celoti rešeni, na kar so opo- zarjali v kasnejših zapisih.24 Tudi so domne- vali, da je bila plošča, ki se hrani v muzeju, leta 1731 le predelana in vnovič preslikana ali, da je ploščo naročil škof Hren pri slikarju Matiji Planerju (Planner, Plainer) za 200 gol- dinarjev, kakor je zapisal Peter Radics v Leto- pisu Matice slovenske leta 1878, toda svoje tr- ditve ni z ničemer dokumentiral.25 Avgust Dimitz je povezal nastanek plošče z delom Oktavijana Lanellija.26 Do danes ni pojasnje- no, kje pravzaprav sta tabli, ki ju je videl Val- vasor oziroma katera od obeh se je ohranila, seveda če predpostavljamo, da je muzejska ta- bla le predelava starejše in ni nastala šele leta 1731. V tem primeru bi podatki muzejskega kuratorija, po katerih je bila plošča izročena muzeju z dovoljenjem gubernija, govorili bolj za to, da gre za ploščo, ki je bila v lasti dežel- nih stanov, torej v deželnem dvorcu. Vendar bi se vprašanja dala bolj pojasniti le z izsledi- tvijo morebitnih novih virov. Po zgraditvi in odprtju današnje muzejske stavbe leta 1888 je bila plošča postavljena na ogled v VIL dvorani.27 Zanimivo je tudi, daje prav leta 1731 nastala nova slika bitke pri Si- sku na sedaj odstranjenem gradu Križ pri Kamniku. Podpisana je bila z: Josephus G. Mayr pinxit 1731.28 Obstajati pa je morala tudi kopija na platno, ki jo je okoli leta 1863 napravil slikar Pavel Kuni, kar izvemo iz članka Ludvika Ißleiba v časopisu Blätter aus Krain in iz separatnega odtisa, kjer pisec po- drobneje govori tudi o vsebini slike.29 Plošča je bila pogosto reproducirana, npr. v Radicse- vi študiji Die Schlacht bei Sissek leta 1861, v vrsti spominskih objav ob tristoletnici bitke, barvno v Enciklopediji Slovenije in še drugod. 30 Na plošči so predstavljeni trije sicer vsebin- sko povezani, vendar časovno in krajevno lo- čeni dogodki: bitka 22. junija v prvem planu, desno spodaj triumfalni vhod Andreja Auers- perga v Karlovac 28. junija in desno zgoraj obleganje trdnjave Petrinja naslednjega leta. Na zgornjem robu slike so upodobljeni zapo- vrstjo od leve proti desni sv. Ahac, sv. Janez Krstnik, trije angeli, Kristus v gloriji in sv. Lovrenc. Na plošči spodaj desno je tudi ome- njeni napis s kronogramom, ki s svojim bese- dilom, tako kot Hasanov plašč, zaradi znane- ga dogajanja po bitki, ponovno nakazuje neko zvezo predmeta s Turjačani. Tretji predmet, ki je v neposredni zvezi z bitko pri Sisku, je zastava ali prapor kranjske plemiške konjenice, ki se v literaturi eksplicit- no omenja le enkrat. Tudi je v seznamih za muzej pridobljenih predmetov ni bilo mogoče ugotoviti. Pač pa med muzejskimi predmeti najdemo zastavo ali prapor kranjskega vite- štva iz leta 1621. Zastava je iz češnjevordeče- ga svilenega blaga z zlatimi plamenčki, na eni strani je Kristus na križu in napis »1621 Duce crucifixo Deo«, na drugi kranjski grb z napi- som »Für das Vaterland« in spodaj »erit altera merces«. Muzeju naj bi jo posredoval, kakor je razvidno iz Dežmanovega vodnika po mu- zeju iz leta 1888, grof Otto Barbo. Takrat je bila zastava razstavljena v VIL dvorani ob ba- kreni tabli s prikazom bitke pri Sisku. Med vezeninami in izdelki raznih obrti je kratko omenjena tudi v Vodniku po zbirkah Narod- nega muzeja leta 1931.3' Zastava je omenjena še pri opisu prisrčne otroške prireditve (inici- ativo zanjo je dal učitelj Ivan Bele) ob tristo- oletnici zmage, ki so jo pripravili učenci lju- bljanskih ljudskih šol 22. junija 1893 z mašo, sprevodom šolarjev, dopoldansko šolsko slo- vesnostjo s petjem, deklamacijami in popol- danskim sprevodom v vojščake napravljenih otrok po mestu in veselico z igrami in pogosti- tvijo v Spodnji Šiški na travnikih pod takrat- nim Kozlerjevim Cekinovim gradom. Priredi- tve se je udeležilo nad 10.000 ljudi. Tu je bil med drugim »slavnostni šotor, nad katerim je vihrala zastava posneta po krščanski zastavi izza turških bojev, ki se nahaja v ljubljanskem muzeju«.32 Torej po zastavi iz leta 1621. V več opisih bitke pri Sisku, med njimi že v Valvasorjevi Die Ehre deß Hertzogthums Gra- in, je navedeno, da sta v odločilnem trenutku bitke poveljnika (stotnika) arkebuzirjev grof, Štefan Blagay in Jakob Pranck s svojima eno- tama zastavila prehod čez most na Kolpi. S tem sta preprečila Turkom kolikor toliko ure- jen umik in povzročila popoln poraz naspro- tnika. Zaradi omenjenega dogodka se zdi, je priča tega prelomnega dne, rumena zastava kranjske plemiške konjenice iz te bitke, ostala v roicah rodbine Blagay, kajti grof Ignac Ursi- ni Blagay, lastnik gradu Boštanj (Weissenste- in), je po prednikih podedovano zastavo, ka- kor piše Karel Prenner v časopisu Camiolia leta 1838, poklonil domovinskemu muzeju. Postavljena je bila v prvi dvorani poleg upo- dobitve pokojnega cesarja Franca 1.33 šele leta 1937, po 100 letih, jo ponovno omenja v pri- spevku o Hasanovem plašču v Kroniki slo- 85 venskih mest Viktor Steska in sicer takole: »V Narodnem muzeju v Ljubljani je bila (podčr- tal B. R,.) shranjena rumena zastava, ki jo je daroval grof Ignacij Blagaj v spomin, daje nje- gov prednik Stefan Blagaj z Jakobom Fran- kom zastavil most čez Kolpo, da Turki niso mogli čez reko.«34 iz omembe se vidi, da je podatke črpal iz Prenneijevega članka. Zasta- va torej ni ostala v muzeju, lastnik jo je moral leta 1838 očitno le posoditi, nato 150 let ni bila v evidenci. Pred nedavnim pa mi je sedaj pokojni ba- ron dr. Franc Lazarini prinesel sodobne foto- grafije te zastave z željo, da jih z nekaterimi podatki objavim, kar je storjeno s pričujočo obravnavo. Zastava je namreč ostala na gradu Boštanj, najprej v lasti rodbine Blagay in po prehodu gradu v last Lazarinijev, v tej rodbi- ni. Fotografije so iz septembra 1987. Z zasta- vo slikani baron Ludwig Lazarini-Zobelsperg je Boštanj med drugo svetovno vojno zapustil in se preselil v Zwettl na Spodnjem Avstrij- skem, kjer zastavo hranijo še danes. Zastava je temno rumene barve, podobne barve so plamenčki, Kristus na križu in kranj- ski grb na drugi strani sta v rjavih tonih, čezprsna zapona ali polmesečni orlov pas je rdeče šahiran, rdeč je tudi orlov jezik. Za mere zastave dajejo nekaj opore razmerja osebe in predmetov na fotografiji, ohranjenost pa ni najboljša. Take zastave s križem so dobre vid- ne na Valvasorjevem bakrorezu v Die Ehre deß Hertzogthums Grain, poreklo zastave do- kumentirata tudi na drogu pritrjena lističa z natipkanim besedilom, katerih izvirni zapis je izgubljen. Besedilo na listkih je naslednje: 1. Die Schlacht bei Sissek 22. VI. 1593 von Karl Brenner (prav Prenner, op. B. R.). Bild der Schlacht in der Domkirche in Laibach, Museum in Laibach und schloß Kreuz in Oberkrain. Valvasor XV. 526, 527 und 534. 2. Krainer Reiter-Fahne, des 1598 bei Karlstadt gefallenen Stephan Ursini Graf Bla- gay, der mit Jakob Prankh, beide Arquebu- ßier-hauptleute am 22. VI. 1593 i.d. Schlacht bei Sissek den zurückflutenden Türken die Brücke über die Kulpa Abschnitten u. sie in den Fluß trieben. Čelada na belo pogrnjeni mizici na levi strani fotografije ne sodi k zastavi, pač pa je v zvezi z rodbino Blagay. Tudi o njej je ohra- njen listek s podatkom, to pot rokopisom: Dieser Helm stammt aus dem 1840 geöffneten Grabe des 1576 verstorbenen u. in der Pfarr- kirche in Gottschee beerdigten Besitzer der Pfandherrschaft Gottschee Franz Ursini Graf von Blagay. Nazadnje bi samo omenili tudi podatek v zapuščinskem inventarju po škofu Tomažu Hrenu z dne 18. februarja 1630. Škofje hranil v dvorcu v Ljubljani v spodnjem delu omare, kakor je zapisano, bakren, pozlačen, pološčen (geschmölzte) »busigan«, ki je izhajal od Hasana paše in so ga podarili gospodje Turja- ški. Omemba tega za zdaj sicer nedoločenega predmeta iz skupine, ki je v zvezi z bitko pri Sisku, v tem primeru še bolj jasno kot pri prejšnjih izpričuje turjaški izvor.35 86 Tu obravnavani predmeti, masni plašč iz ogrinjala Hasana paše, bronasti relief bitke pri Sisku in zastava kranjskega plemiškega poziva iz bitke pri Sisku leta 1593, so za slovensko zgodovino zaradi pomena dogodka, s katerim so povezani, izjemno dragoceni in tudi časov- no zelo zgodnji predmetni viri. OPOMBE 1. Navajam le dve tehtnejši razpravi: Anton Ko- blar, boji na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 let, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (Lju- bljana) 3, 1893, str. 81 sL; Petar Tomac, Bitka kod Siska (22 juna 1593), vojni istoriski glasnik (Beo- grad) 8, 1957, št. 5, str. 59 si. — 2. Viktor Steska, Plašč Hasana paše; Kronika slovenskih mest (Lju- bljana) 4, 1937, str.. 222. — 3. Landes-Museum im Hertzogthume Krain. Zweiter Jahresbericht 1838. Laibach 1839, str. 22. — 4. Gl. op. 2. — 5. (Hein- rich) Costa, Die Äpfel-Kanonade auf der Tür- kenschanze von Laibach am Ostermantage, Archiv für Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst (Wien) 1818, str. 268. — 6. Gl. op. 3. — 7. Carl Prenner, Der Tag bei Sissek, Camiolia (Laibach) 1, 1838, Str. 87. — 8. Drei merkwürdige Meßgewän- der, Camioha (Laibach) 5, 1842, str. 92. — 9. Peter Radics, Die Schlacht bei Sissek 22. Juni 1593 am Festtage des heil. Achatius. Laibach 1861, str. 6..— 10. August Dimitz, Geschichte Krains von der älte- sten zeit bis auf das Jahr 1813, III. Laibach 1875, Str. 248. — 11. Dr. Fr. L. (Frančišek Lampe), Spo- minki z bojišča pri Sisku, Dom in svet (Ljublja- na) 6, 1893, str. 334. — Gl. op. 2. — 13. Narodni muzej Ljubljana, inv. štev. 14585, muzejski akt štev. 523/1931. — 14. Vodnik po zbirkah Narodne- ga muzeja v Ljubljani. Kulturnozgodovinski del. Ljubljana 1931, str. 148; gl. tudi op. 2, str. 221. — 15. Arhiv R Slovenije, Ljubljana, Deželni stanovi za Kranjsko, sejni zapisniki (Landtagsprotocol) 6, 1591-1595, list 547, (Stan. L, fase. 880). — 16. Mir- ko Breyer, Pokus bibliografije povjesti pobjede kod Siska 22. lipnja 1593. i obsada tvrdje Sisačke po Hasan paši Bosanskom u god. 1591 i 1592. Križev- , ci 1893. — 17. Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain. Laybach-Nümberg 1689, XV, Str. 534/535. — 18. lUiyrisches Blatt (Laibach) 1838, str. 72. — Gl. op. 3, str. 21. — 20. Gl. op. 9, str.7. — 21 Ivan Steklasa, Andrej Turja- ški, Letopis Matice slovenske za leto 1890. Ljublja- na 1890, str. 48; Josip Gruden, Slavni dan Sloven- cev pri Sisku, Dom in svet (Ljubljana) 6, 1893, str. 279. — 22. Alfons Müllner, Das in Kupfer getrie- bene Bild der Schlacht von Sissek im Laibacher Museum, Argo (Laibach) 2, 1893, kol. 107 si., 135 si. — V davčnih urbarjih mesta Ljubljane je ime za- pisano v obliki Gemaindler: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mesto Ljubljana, mestne davčne knjige (Steuer Urbarium ...), Cod. XVII, št. knjige 109-117, za leta 1728-1736. — 23. Argo (Ljublja- na) 10, 1971, str. 138; Enciklopedija Slovenije, 1. Ljubljana 1987. str. 278. — 24. Gl. op. 11, str. 332, 373; (Anton Koblar), Naša podoba, Izvestja Muzej- skega društva za Kranjsko (Ljubljana) 3, 1893, str. 120; Janko Barle, Še jedno poročilo o zmagi pri Sisku 1. 1593, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (Ljubljana) 4, 1894, str. 202. — 25. Peter Radics, Tomaž Chrön, pesnik, mecen umeteljnosti in podpornik vednosti, Letopis Matice slovenske za leto 1878, III. in IV. del. Ljubljana 1878, str. 27. - 26. Gl. op. 10. — 27. Kari Deschmann, Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfmum in Laibach. Laibach 1888, str. 166. — 28. Gl. op. 22, kol. 111. — 29. L. I. (Ludwig Ißleib), Die Schlacht bei Sissek, Blätter aus Krain (Laibach) 7, 1863, Str. 42 sL; separatni odtis, brez letnice, Knjiž- nica Narodnega muzeja sign. 2657. — 30. Peter Ra- dics, Die Schlacht bei Sissek. Laibach 1861; Dom in svet (Ljubljana) 6, 1893, str. 280; Anton Koblar, Zmaga pri Sisku dne 22. junija 1593. Ljubljana 1893; Peter Radics, Zur Siegesfeier der Schlacht bei Sissek am 22. Juni 1593. Laibach 1893; Enciklope- dija Slovenije, 1. Ljubljana 1987, str. 278. — 31. Gl. op. 27 in op. 14, str. 158. — 32. Letno poročilo I. mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne pripravljalne šole v Ljubljani. Ljubljana 1893, str. IX; gl. op. 11, str. 375. — 33. Gl. op. 7. — 34. Gl. op. 2, str. 221. — 35. Nadškofijski arhiv Ljubljana, Spisi, fase. 21/9. Podatek je posredovala Maja Žva- nut. 87 SHRAMBNO POHIŠTVO V PLEMIŠKIH ZAPUŠČINSKIH INVENTARJIH 17. IN 18. STOLETJA NA SLOVENSKEM MAJA LOZAR ŠTAMCAR Posestni in zapuščinski inventarji mestnih hiš, palač in gradov sodijo med nepogrešljive vire za preučevanje zgodovine pohištva kot dela stanovanjske kulture. Iz njih je mogoče razbrati količino posameznih tipov pohištva v določenem obdobju, njihovo razporeditev v prostorih in iz sicer skopih opisov vsaj frag- mentarno njihov izgled in materiale, iz kate- rih so bili izdelani, včasih pa celo način povr- šinske obdelave in krašenja. Številni, predvsem zapuščinski inventarji kljub različnim ravnem natančnosti in različ- nim načinom popisov premičnin za obdobje od konca 16. do konca 18. stoletja kažejo enotno pisano sliko notranje opreme plemi- ških mestnih hiš, palač, graščin in gradov, ter redkih po opremi njim podobnih neplemiških stavb. V popisih odsevajo gmotne razmere lastnikov, njihovo splošno likovno razgleda- nost in željo po pridobivanju sodobno obliko- vanih kosov pohištva na eni, ter skrb za ohra- njanje podedovanih umetnoobrtnih izdelkov na drugi strani. Iz razporeditve prostorov in iz vedenja o uporabnikih teh prostorov in pripa- dajoče stanovanjske opreme je posredno mo- goče izpeljevati tudi širše sociološko-zgodo- vinske odnose in še marsikateri drug kultur- nozgodovinski element, s čimer se zgo- dovinska stroka v zadnjem času vedno bolj poglobljeno ukvarja. Materialov, iz katerih je bilo pohištvo nare- jeno, se ne da natančno opredeliti, vendar so popisovalci skušali vsaj delno opisati zlasti vrednejše kose. Precej dosledno sta označena mehak oziroma trd les. Med kvalitetnejšimi lesovi je bila orehovina najbolj priljubljena za izdelavo rezljanih skrinj, izjemoma sta ome- njeni tudi cipresovina in bukovina, veliko shrambnega pohištva pa je bilo iz »navadne- ga« lesa, s čimer je bila najverjetneje mišljena smrekovina ali kak drug mehak les oziroma les iglavcev. Okovje se loči na »belo« - poko- sitreno železno, »rumeno« - medeninasto in »črno« - (kovano) železno. Ko popisi našteva- jo opremo po posameznih prostorih, pogosto srečamo oznake, kot so »spodnja/zgornja soba«, »soba nad hodnikom/ ob kuhinji/ nad sobo s kaminom« in podobne, ki določajo prostor glede na njegovo lego v odnosu do drugih prostorov. Oznaka lahko opozarja na glavno značilnost opreme prostora, na primer »zelena soba«, »sobica s špalirjem«, ali na ve- likost (»velika soba»). Posamezni prostori imajo svoje ime tudi glede na prevladujočo dejavnost, ki se je odvijala v njih, tako na pri- mer »obednica«, »spalnica«, »shramba«, »de- lovna soba«, ali pa je prostor poimenovan po osebi, kateri je pripadal, na primer »soba go- spodične«, »grofova spalnica«, »upraviteljeva soba«, itd. V vsaj polovici inventarjev pa je pohištvo le sumamo našteto pod naslovom Hausrath (Haus Raat), Vahmus (Fahmtis) und Mobilien, Holzwerkh ali Haus Fahrnus. Za zgodovinarja so zanimive tudi cenitve po- sameznih kosov pohištva (in druge opreme), ki so dodane opisom. Ustaljeno oceno, ki trdi, da so bili prostori zgodnjebaročnih gradov 17. stoletja skromno opremljeni le z najnujnejšim pohištvom neiz- stopajoče kvalitete, bo slejkoprej treba spre- meniti. Res se število posameznih kosov pohi- štva ne more primerjati z naslednjim stole- tjem. To je bil v Srednji Evropi splošen pojav v času, ko so se komaj polegali verski spopadi in se je moralo udobje vsakdanjega življenja še vedno podrejati varnosti in zato večji enostav- nosti bivanja. Vendar so si bogati kljub temu privoščili hišno opremo, ki je vsebovala obilo skrinj, stolov in naslonjačev, omar, postelj in drugih kosov pohištva, dopolnjenih z draperi- jami vseh vrst, z blazinami, s stenskimi oblo- gami iz blaga, z bogatimi zavesami, s prti, pre- progami, z baldahini za postelje in drugim. V drugi polovici 17. stoletja je pohištvena oprema postajala številčnejša in bogatejša, se- veda pa je bila vedno odvisna od finančne moči in okusa lastnika. Popis inventarja iz ko- mende v Veliki Nedelji iz leta 16731 našteva med srebmino, odejami, platnom, perilom, orožjem, posodo, orodjem in pribori tudi po posameznih sobah postavljeno pohištvo. V pomembnejših sobah, v katerih se je mudil deželni komtur, je bilo kar po več miz, pregr- njenih s preprogami in s suknom, več stolov in skrinj, omare, ogledala in ure. Postelje v spalnicah so imele največkrat baldahin, pre- prostejše pa so se mogle čez dan potisniti kar pod večjo posteljo ali pod mizo. Leta 1909 je Walter Smid v Camioli objavil inventar be- gunjske graščine na Gorenjskem iz leta 1681 kot zapuščino po Johannu Herbertu Kazi- anarju, v katerem so natanko popisane neštete drobnarije, ki so krasile prostore in jih napra- vile udobnejše. Med večjimi kosi se omenjajo temno lužene mize iz orehovine, naslonjači, oblazinjeni z blagom ali z rdečim kordovskim usnjem, črno lužena stenska ura, visoka oma- ra in posebno sijajen kos - velika kredenca z 88 Skrinja iz rezljane orehovine z manieristično ornamentiko, 2. polovica 17. stoletja, iz zbirke Karla Strahla v Stari Loki, Narodni muzej, Ljubljana razstavljeno namizno posodo iz kositra, majo- ' like in srebra. V spalnici so bile postelja, ena i ali dve mizi z nekaj stoli in omara.2 V tretjem doslej objavljenem popisu pohi- j štva in druge graščinske opreme s konca 17. i stoletja v graščini Radvanje^ beremo: »V je- ' dilnici daljša kredenca in vzidana omara za steklovino, v gosposki spalnici nizki podolžni omari, vsaka s po dvojimi vratci za shranjeva- ' nje posodja, v poslikani omarici s predali so ; hranili dišave, v dveh novejših omarah pa lo- \ ceno obleko in posteljno perilo; dve kabinetni i omarici sta rabili za pisalni mizici, pri eni jej omenjeno, da je iz ebenovine. Dve poslikani \ omarici sta bili vzidani v steno. Ena je bila na- i menjena za domačo lekarno.« ¦ Poglejmo še pohištveno opremo v zapuščin- j skem inventarju po kranjskem deželnem svet- niku Hansu Georgu von Cirianu za njegovo hišo na Starem trgu v Ljubljani.4 Zapisnik so 22. septembra 1665 sestavili Hans Fridrich : König von Königsfeldt, Michael Emst Schere ; von Scherenburg, Johan Baptist Pekhel inj Michael Kherschiner: železna postelja z železno zibko pozlačena rdeča postelja modro barvana tudi pozlačena postelja dve rdeči potovalni postelji j dve navadni postelji ¦ en in pol ducata enakih stolov iz orehovine klečalnik iz orehovine šest rezljanih stolov s štirimi nogami iz oreho-' vine ' šest rezljanih skrinj iz orehovine ] štiri skrinje iz orehovine, običajno izrezljane j dve skrinji z grbi, last gospe vdove majhna povprečna rezljana skrinja osem navadnih zeleno barvanih skrinj in še šest enakih tudi zeleno barvanih skrinj v spodnji sobi tri rdeče barvane skrinje iz smrekovine dve dolgi mizi iz orehovine dve okrogli mizi dve mizni plošči iz glajenega kamna s podno- žjem deset starih naslonjačev nizek stol dva igralna inštmmenta dve novi servimi mizi iz orehovine servirna miza iz navadnega lesa dve stari omari pisalna mizica iz črno luženega lesa zelena omara z rešetkastimi vratci s starimi knjigami malo ogledalo S potrebno previdnostjo ob teh skopih opi- sih se vendar da ugotoviti, da je lastnik pose- doval zavidljivo veliko opreme, že če gledamo le pohištvo v ožjem smislu in pustimo ob stra- ni vse drugo, od umetniških del, prek posodja, blaga vseh vrst do drugega, kar je bilo še v hiši. Na podobne ugotovitve nas navajajo tudi inventarji mnogih drugih plemičev 17. stole- tja, kot na primer Janeza Jurija pl. Lamberga za grad Kamen leta 1630,5 Janeza Jurija Maksimiljana Barba grofa Waxensteina za Moravče leta 1649,6 Burgkharda pl. Hitzinga na Tumu za leto 1656'' ali Doroteje Sidonije Attems grofice Schrattenbach za Brdo pri Kranju leta 1669.8 89 Skrinja iz rezljane orehovine z manieristično in zgodnjebaročno omamentiko, pozno 17. stoletje, Narodni muzej, Ljubljana Skrinja iz stružene orehovine z marketerijo iz orehovega, javorovega in hrastovega lesa, pokositreno železno okovje, datirana 1785, pozni barok. Narodni muzej, Ljubljana Na začetku 17. stoletja so med shrambnim pohištvom odločno prevladovale skrinje, mnogokrat označene kot potovalne skrinje. Pogosto so imele italijansko poreklo. Mnoge so bile barvane zeleno ali črno z naslikanimi (ali razljanimi) grbi in drugo poslikavo. Proti koncu stoletja gre vedno pogosteje za skrinje iz orehovine. Včasih so kot okrasna tehnika omenjeni »vložki«, s čimer je najbrž mišljena intarzija, torej vlaganje lesa v vdolbine v jedr- nem lesu. Poznorenesančno in zgodnjebaroč- no pohištvo pa je bilo v tem času že tudi ob- dano z okrasno sestavljenimi fumiiji v tehniki marketerije, ki je samostojno ali v kombinaciji z intarzijo postala eden glavnih okrasnih ele- mentov. Posebej se tu in tam omenja železno okovje. V drugi polovici 17. stoletja se množe rezljane skrinje, ki si jih zlahka predstavlja- mo, saj se nam je takih na srečo ohranilo kar ; precej.9 Njihovo mesto je bilo, če sodimo po \ redkih tovrstnih podatkih, na hodnikih in v i sobah, rabile pa so predvsem za hrambo oblek in listin. Od srede 17. stoletja naprej pa se začenjajo v inventamih popisih množiti tudi omare za obleko, ki so predvsem iz mehkega lesa in ze- > leno barvane, označene kot »velike« z »be- lim«, torej s pokositrenim železnim okovjem. V zadnji četrtini 17. stoletja so postale moder- ne temno lužene omare za obleko iz mehkega ali trdega lesa. Kolikor se da izluščiti iz popi- sov, so stale tako na hodnikih kot po sobah. Omenjajo se tudi shrambne omare v obedni- ; cah. V 17. stoletju so postale nepogrešljive tudi; »pisalne mizice« z mnogimi predalčki in zi 90 Kabinetna omarica iz temno luženega lesa z vloženimi raznobarvnii kamni v pietra dura tehniki, 2. pol- ovica 17. stoletja, zgodnji barok, Narodni muzej, Ljubljana omarico v sredini, ki jih danes imenujemo ka- binetne omarice. Stale so na pripadajoči mizi- ci z visokimi struženimi nogami. Izredno veli- ko jih je imel Burkhard pi. Hitzing: narejene so bile iz orehovine. 10 Janez Karl pi. Thum- Valsassina je imel pred letom 1683 v ljubljan- ski hiši eno veliko in eno majhno črno luženo kabinetno omarico, kabinetno omarico s po- zlačenim okovjem, izredno zanimivo majhno pisalno omarico z vloženimi florentinskimi kamni (s tem je zelo verjetno mišljena pietra dura tehnika krašenja, torej okras na površini, sestavljen iz okrasno zloženih koščkov različ- nih barvnih marmorjev) in še eno »damsko«, črno luženo in pozlačeno omarico, n Leta 1701, ko je umrl lastnik Jurij Andrej pl. Tril- legh, so bile črno lužene pisalne omarice z mi- zico popisane tudi na ribniškem gradu v maj- hni sobi, kjer stanuje gospodična. 12 Iz zapuščinskih inventarjev iz prvih deset- letij 18. stoletja izvemo, da so skrinje iz meh- kega ali trdega lesa še vedno sodile v grajske in mestne notranjščine in jih je bilo še vedno več kot omar. Največkrat so rezljane in opremlje- ne s ključavnico. Zdi se, da je okus narekoval tudi živahno poslikavo - rdečo in zeleno. Nji- hovo mesto, če je označeno, je največkrat v i veži. : Zdaj je nastopil pravi čas omar za obleko, i Tiste iz smrekovine so bile pogosto prepleska- j ne zeleno, črno ali rjavo, tiste iz trdega lesa pa | navadno črno lužene. Postavljene so bile v spalnicah in jih je bilo v enem samem gospo- dinjstvu, seveda premožnem, tudi po pet, naj- več pa deset. Označene kot »majhne pisalne omare«, so bile v tem času spet zelo pogoste t.i. kabinetne omarice, ki niso smele manjkati v nobeni pre- ] možnejši hiši. Po sicer skromnih opisih jih je ! mogoče identificirati kot tip temno luženih omaric z mnogimi predalčki največkrat iz tr- dega lesa in s pokositrenim okovjem. Vajkard ¦ Leopold Ursini grof Blagaj je imel v hiši v i Ljubljani v drugem desetletju 18. stoletja kar j tri ali štiri pisalne omarice, od katerih je imela ena čelnice predalov okrašene z vloženimi marogami. Morda je bila furnirana z orehovo korenino. 13 Včasih so pri kabinetnih omari- cah posebej omenjene pozlačene letve, pozla- čeni predali ali noge miz. Hanibal Alfonz Emanuel grof Portia iz Senožeč je imel v svo- jem stanovanju okrog leta 1740 dve pisalni 91 Kabinetna omarica na podstavku s struženimi no- gami, temno lužen stružen in skobljan oreh (?), pokositreno železno okovje, 2. polovica 17. stolet- ja. Narodni muzej, Ljubljana omari iz trdega lesa, od teh eno z »beneškim delom« in s predali. 14 Omenjajo se tudi shrambne omare, ki so v nasprotju z omarami za obleko, služile za shranjevanje hrane, posodja in pribora, ker so največkrat omenjene v obednicah. Bile so iz kvalitetnejših vrst trdega lesa, opis okrasja pa navadno manjka. Do štiridesetih let 18. stoletja torej, so po opisih v zapuščinskih inventarjih sodeč, pre- vladovali temno luženi kosi pohištva, poleg skrinj še omare za obleko, shrambne omare in kabinetne omarice. Z zapisnikom premoženja pokojnega Franca Sigmunda grofa Engelhausa letal739 v njegovi hiši v Ljubljani in na ižan- ¦ skem gradu, denimo, pa se uvrsti med obstoje- če tipe shrambnega pohištva »predalnik«. 15 Ker pri tem izrazu velikokrat nastopa še oznaka »z nastavkom«, je verjetno, da v veči- ni primerov ne gre le za komodo, torej predal- nik z dvema, tremi ali štirimi predali, temveč za tako imenovano tabemakeljsko omaro (ali za predalnik s pisalnim pultom), ki je svoj razcvet doživela po vseh avstrijskih deželah v času vladanja cesarice Marije Terezije (1740-1780). Tabemakeljske omare, ki so bile sestavljene iz spodnjega predalnika, srednje- ga pisalnega pulta in nastavka, izhajajočega iz prej samostojne kabinetne omarice, so imele svoje mesto v bivalnih prostorih, v delovnih prostorih lastnika ali v njegovi spalnici. Do- sledno so izdelane iz trdega lesa| »vložene«. Kabinetna omarica, črno polidran stružen in skobljan les, pokositreno železno okovje, 2. polovica 1 7. sto- letja, iz zbirke Karia Strahla v Stari Loki. Narodni muzej, Ljubljana 92 Predalnik, črno politiran les, medeninasto okovje, 1. četrtina 18. stoletja. Narodni muzej, Ljubljana torej furnirane, z »rumenim«, torej medenina- stim okovjem, pogosto se kot konstrukcijski sestavni del omenja tudi pult. Povprečno so imele graščine po eno ali največ tri tabema- keljske omare. Od približno leta 1760 naprej se v popisih imenujejo »pultne omare«. Zanimivo je, da se omenjajo tudi črno luže- ni predalniki z nastavki, kar si lahko razlaga- mo kot kombinacijo črno luženih komod s kabinetnimi omaricami. V zapuščini Ignaca Leopolda von Zorn zum Mildenheirna iz leta 174916 v ljubljanski hiši na vogalu Židovske in Gosposke ulice se je našla med drugim »omarica z nastavkom v slogu dedkov«, ki je bila »vložena s kamni v obliki ptičev, sadja, rož«, gotovo lep mizarski izdelek s krašenjem v tehniki pietra dura. Isti lastnik je imel v Zgornjem Perovem več velikih omar iz trdega lesa. Ena je bila »črno lužena s pokositrenim okovjem, s tremi predali, z enakim nastav- kom, z zunanjimi vrati in z notranjimi šestimi predali«. Druga je imela »vložene maroge, brez nastavka, z belim okovjem«. Tretja veli- ka omara je bila »čisto črna, s štirimi predali, enakim nastavkom z devetimi predali in z be- lim okovjem«. Skrinje se okrog srede stoletja v inventarjih omenjajo vedno redkeje, velikokrat kot »sta- re« ali »dedkove«. Večkrat so to pravzaprav železne blagajne. Omare za obleko so še vedno črno lužene, iz mehkega lesa pa zeleno barvane. V petdese- tih letih se pojavijo sem in tja tudi omare za obleko, ki so »vložene« - najbrž ne z jedrno intarzijo, temveč obdane z okrasno zloženimi furnirji v tehniki marketerije (primer v grofo- vem stolpu Volfa Nikolaja grofa Auersperga v Mokricah okrog leta 1759'7). Popisi našteva- jo ves ta čas tudi shrambne omare in navadne omare iz mehkega lesa. Okrog leta 1760 pa pritegne pozornost oznaka »indijanske omare« ali »omare iz indi- janskega lesa«. Ljubljanski škof Emst Amade- us grof Attems je uporabljal v svojih prostorih »dva predalnika, vložena z indijanskim lesom s pozlačenim okovjem in z rdečkasto marmor- nato ploščo«, »dve enaki vogalni omarici s pozlačenim okovjem, z marmornato ploščo in s prej pobarvanim indijanskim lesom s figura- mi« in »pisalno omaro z nastavkom s predali iz poslikanega indijanskega lesa s pozlačenim okovjem in s figuro, ki stoji na njej«. V Gori- čanah je imel še vrsto furniranih omar, pisal- nih omar (= tabemakeljskih omar) in 93 Predalnik, furnir iz orehove korenine, orehovine, javorovine in hrastovine, medeninasto okovje, sreda 18. stoletja. Narodni muzej, Ljubljana predalnikov. 18 Beseda »indijanski les« združuje različne vrste eksotičnih lesov iz Južne Amerike ali In- dije, v tem času zlasti brazilski ali cejlonski palisander z lepim črno marogastim vzorcem. Te vrste lesa so se začele uveljavljati v baroku vzporedno z vedno živahnejšo čezmorsko tr- govino. V 17. stoletju je bila priljubljena ebe- novina, vendar so jo kot poln les uporabljali res le za najbogatejše kose pohištva, pogosteje pa je ebenovinast furnir obdajal ogrodje iz ce- nejšega lesa. Izgled žlahtnega lesa so skušali izdelovalci čim bolj posnemati s temnim luže- njem tistih domačih vrst lesa, ki so imele po- dobno gosto in gladko strukturo, denimo hru- ško vine. Zanimivo je, da je imel Franc Anton baron Valvasor v petdesetih letih 18. stoletja v me- dijskem gradu več vloženih »angleških« pisal- nih omar, nedvomno neposreden zahodni import. 19 Cmo luženo pohištvo je v tretji četrtini 18. stoletja označeno v inventarjih kot staro, torej nemodemo, čeprav so bili črno luženi predal- niki še precej pogosti. Večina drugega shram- bnega pohištva, omare za obleko in perilo, za posodo, za orožje (zastekljene), pisalne omare, shrambne omare, predalniki, pultne omare (= tabemakeljske omare) in knjižne omare so Nočna omarica, češnjev les z jedrno intarzijo iz več vrst lesa, konec 18. stoletja, klasicizem. Narodni muzej, Ljubljana 94 Garderobna omara, temno lužen les, pokositreno železno okovje, konec 17. stoletja, z gradu Pukštanj pri Dravogradu, Narodni muzej, Ljubljana Garderobna omara, poslikan in skobljan mehak les, pokositreno železno okovje, 1. polovica 18. sto- letja. Narodni muzej, Ljubljana Garderobna omara, orehov, javorov, hrastov fur- nir, medeninasto okovje, 2. polovica 18. stoletja. Narodni muzej, Ljubljana ^ bile iz trdega lesa, furnirane in z »rumenim«, torej medeninastim okovjem (zlato barvo ima tudi v ognju zlačeno bronasto okovje, ki ga in- ventarji le redko omenjajo, pa tudi na ohra- njenih kosih ga skoraj ne najdemo). Vzpored- no s tem dražjim so precej uporabljali tudi po- hištvo, narejeno iz mehkega lesa. Skrinje se omenjajo le v manjšem številu. Zdaj so bile dosledno postavljene v stranske prostore, v veže, kuhinjske prostore in v prostore za slu- žinčad. Omenja se tudi lakirano pohištvo, a brez natančnejših opisov.20 Splošno uveljavljena ljubezen do eksotike se je pokazala tudi pri plemičih iz naših krajev. Leta 1785 sestavljeni zapisnik inventarja notranje opreme pogan- skega gradu po umrlem Benvenutu grofu Pe- tazziju našteje tudi »dve črni omari z mizama s kitajskim delom in s pozlačenim okovjem v grofičini sprejemnici«, ocenjeni na enajst gol- dinarjev vsaka.2i V sedemdesetih letih 18. stoletja seje števi- lo kotnih in knjižnih omar ter omar za orožje z zasteklenimi vratnicami močno povečalo. V tem času je že prišlo do slogovnega zasuka v klasicizem, proč od razgibanega baročnega oblikovanja, a se iz popisov tega zasuka ne da razbrati. Verjetno je v novem slogu izdelana »novo narejena pultna omara z dvojnim pul- i 95 Tabemakeljska omara, orehov, javorov, hrastov furnir, medeninasto okovje, 2. polovica 18. stoletja, iz zbirke Karla Strahla v Stari Loki, Narodni mu- zej, Ljubljana Predalnik z nastavkom, poslikan les, nalepljeni gra- fiki, medeninasto okovje, z Drnskega gradu pri Be- gunjah, 2. polovica 18. stoletja, Narodni muzej, Ljubljana tom in dvanajstimi predali brez okovja«, torej tabemakeljska omara še brez okovja, vredna 12 goldinarjev, ki je v času popisa stala v mi- ^ zami ljubljanske rezidence knezoškofa grofa , Karia Herbersteina, kjer sojo leta 1787 verjet- ¦ no tudi izdelali.22 ^ Tako imenovane pultne ali pisalne omare z , medeninastim okovjem so bile v iztekajočem j se 18. stoletju že »stare«, a so imele še vedno j častno mesto v delovnih sobah hišnih gospo- darjev, j V zadnjem desetletju 18. stoletja pri novem , pohištvu že ni več mogoče govoriti o baroku ' (ali rokokoju). Tipološko so se pojavljale, »Rollkasten«, torej pisalne omare z večjim ] številom predalov in s polkrožno preklopno j ploščo za zapiranje, in komode, furnirane s ; češnjevim lesom. Se vedno pa so bili v upora- i bi čmo luženi kosi shrambnega pohištva, [ »vloženo« pohištvo in precej pohištva iz meh-1 kega lesa. Z malo domišljije si je mogoče | predstavljati pisano mešanico pohištva iz dveh stoletij, ki so ga uporabljali, dokler se ni j izrabilo, nazadnje pa pristalo v prostorih za i služinčad. Primerjava z inventarji bogatejših kmetov pokaže, da so nekateri posedovali že pohištvo meščanske ali celo plemiške ravni. V zapušči- i ni Janeza Kalana iz Selške doline, umrlega' pred letom 1723, seje našla med shrambnim: pohištvom omarica s šestimi predali, tri stare ^ omarice, štiri velike žitne skrinje in kar dva- najst drugih skrinj, od katerih sta dve dobri.23 Angelos Baš je v svojem članku Pohištvo pod- ložnikov na podčetrtkovem gospostvu v 18. stoletju24 zapisal: »Od svobodnikov so imeli omare le najpremožnejši. Zato je šlo pri nji- hovih omarah za močno meščansko ali plemi- ško določene pohištvene kose, ki bi jih po nji- hovih, sicer prav skopih opisih sodeč lahko ugotovili tudi v tedanjih meščanskih ali ple- miških inventarjih.« Dosti bogatejše so notra- nje opreme kranjskih kmetov.25 Upoštevati je treba, da so ohranjeni skoraj izključno le po- pisi kmetov v plemiški službi. Zlasri izstopata po raznovrstnem in številnem inventarju in s tem tudi po shrambnem pohištvu inventarja Jožefa Jankoviča iz Šmartna pri Litiji (z dne 23. aprila 1755), ki je imel luženo komodo, več skrinj iz mehkega in trdega lesa, klečalnik in omaro za obleko iz mehkega lesa; pred- vsem pa Boštjana Erata iz Stražišča (z dne 17. julija 1758), ki je imel še dobro pisalno mizo iz trdega lesa z mizarskimi vložki, novo točil- no omaro (za shranjevanje in razstavljanje posode in za odlaganje posod z jedili v prosto- ru, kjer so obedovali) iz trdega lesa, z istimi vložki in brez stekla, enaki omari brez pod- stavka iz trdega lesa in brez vložkov, staro omaro, enak klečalnik iz trdega lesa s skrinji- co s steklom, enak nastavek brez spodnje omare, enaki skrinji iz trdega lesa z vložki,; 96 Tabernakeljska omara, orehov in javorov furnir, medeninasto okovje, konec 18. stoletja, klasicizem. Narodni muzej, Ljubljana majhen nastavek iz trdega lesa in z vložki s sedmimi predali, poslikano štirioglato omaro iz trdega lesa, tri različne velike poslikane omare za obleke iz mehkega lesa, različno ve- like točilne omare, komode itd.26 Iz zapuščinskih inventarjev izhaja pomem- bna ugotovitev, da so meje med kmečkim, meščanskim in plemiškim pohištvom marsik- daj popolnoma zabrisane. Pri ohranjenem po- hištvu tudi vidimo, da se iste forme, enaka ob- delava površin in isti okrasni elementi poja- vljajo pri pohištvu ne glede na naročnika. Bi- stvena razlika se pokaže šele v načinu, kako je delo izvedeno in pri uporabljenih materialih. Kaj se je od številnega in različnega pohi- štva ohranilo do našega časa? Najprej je treba povedati, da je premičninam sovražna usoda razpršila praktično vse historične interierje in da v Sloveniji nimamo enega samega gradu, v katerem bi bilo mogoče z gotovostjo določiti kak v inventarjih 17. in 18. stoletja omenjen kos pohištva. Nekaterim kosom ohranjene po- hištvene dediščine je mogoče slediti vsaj do zadnjega grajskega nahajališča, od koder so bili - največkrat med vojnama - prodani na dražbi. Drugo pohištvo molči o svoji preteklo- sti. Zato so ob pričujočem članku reproducira- ni nekateri najznačilnejši, v javnih zbirkah ohranjeni kosi pohištva, ki so nastali v baroč- ni dobi, in ki prihajajo s slovenskega ozemlja, čeprav kaj več o njih ne vemo. Za ilustracijo smo izbrali najpogostejše, v arhivskem gradi- vu navedene tipe pohištva, kakor na primer skrinje, kabinetne omarice, omare, taberna- keljske omare ali predalnike, ki tudi po povr- šinski obdelavi in okrasju ustrezajo sicer sko- pim inventamim opisom. OPOMBE 1. Marjeta Ciglenečki, Oprema gradu Velika Nede- lja v letu 1673, Ormož skozi stoletja. Zbornik, III, Ormož 1988, str. 58-71, zlasti str. 61—2. Walter Šmid, Der Hausrat eines krainischen Edelmannes zu Valvasors Zeiten, Camicia Šmid, II, 1909, str. 29-39, zlasti str. 33-34 — 3. Sergej Vrišer, Stano- vanjska oprema graščine Radvanje (Ober Rotwein) iz leta 1695, ČZN, 49, n.v. 14, 2/1978, str. 217 — 4. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. IX, Lit. C, št. 3. str. 95-99 — 5. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XXIX, Lit, L, št. 13, str. 112 — 6. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. V, Lit. B, št. 12, fol. 37-43 — 7. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XXI, Lit. H, št. 20 — 8. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. I, št. 15, str. 70 — 9. Vesna Bučič, Meščanska skrinja v Sloveniji, Na- rodni muzej Ljubljana 1984, kat. št. 24-34 — 10. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XXV, Lit. H. št. 20 — 11. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XLV1, Lit. T, št. 25 — 13. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. VI, Lit. B. št. 47, str. 66 — 14. AS, Zapuščinski inven- tarji, fsc. XXXVI, Lit. P, št. 11IB, str. 8 — 15. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XIII, Lit E, št. 29, str. 16 — 16. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. LII, Lit. Z, št. 33, str. 96 — 17. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. III, Lit. A, št. 65, str. 108 — 18. AS, Zapuščin- ski inventarji, fsc. III, Lit. A, št. 66, str. 45 — 18. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. IIL, Lit. U-V, št. 36, str. 22 — 20. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. IV, Lit. A, št. 81, str. 57 — 21. AS, Zapuščinski in- ventarji, fsc. XXXVIII, Lit. P, št. 197, str. 38 — 22. AS, Zapuščinski inventarji, fsc.XXIII, Lit. H. št. 89, str. 33 — 23. Rudolf Andrejka, Star kmečki in- ventar iz 18. stoletja, Etnolog, VII, 1934, str. 38-50 — 24. Angeles Baš, Pohištvo podložnikov na pod- četrtkovem gospostvu v 18. stoletju. Slovenski et- nograf, X, Ljubljana 1957, str. 49-60, str. 56 — 25. Angeles Baš, Hišna oprema svobodnikov na Kranj- skem v 17. in 18. stoletju. Slovenski etnograf, VI- VII, Ljubljana 1954, str. 121-138 — 26. Angeles Baš, Hišna oprema, str. 126-128. 97 SLOVENSKO SPLOŠNO ŽENSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI DAMIJANA FORTUNAT Uvod O ženskem vprašanju se razpravlja že več stoletij. Pavlina Pajkova je bila prva Sloven- ka, ki je leta 1884 pisala o tem vprašanju. Analizirala je položaj žensk v zgodovini vse do pojava krščanstva, za katerega je menila, daje bilo edino, ki je izreklo »modro in blagi- nje polno izjavo, da so vsi ljudje enaki, tedaj tudi moški in ženske.«' O te| temi je bilo največ napisanega v časo- pisih. Zelja po izhajanju ženskega časopisa se je na Slovenskem uresničila s časopisom Slo- venka, ki je pričel izhajati v Trstu, in sicer od 1897. do 1900. 14-dnevno kot priloga Edino- sti, v letih od 1900 do 1902 pa kot samostojen mesečnik. Prav v Slovenki je bilo objavljenih največ člankov o ženskem vprašanju oziroma emancipaciji. Težka pot žene od nešolane kmetice do delavke, učiteljice, nameščenke s srednješolsko in visokošolsko izobrazbo je ob koncu 19. stoletja privedla do samostojnih ženskih organizacij. Le-te so bile v času pred prvo svetovno vojno že dokaj številne, ustanovljene z željo po vzajemni podpori in pomoči. Ustanovljene so bile tudi organizacije za posebne namene, tako npr. ženska protial- koholna društva, ki so bila dojcaj številna na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ženske je sprva povezovala predvsem religiozna pripadnost, zlasti krščanstvo. V tem času so bila številna katoliška združenja. Klerikalci so z dr. Kre- kom na čelu leta 1894 organizirali katoliško društvo za delavke. Meščanke so bile organi- zirane v Splošnem ženskem društvu, socialno- demokratske žene pa so delovale v splošnih delavskih strokovnih organizacijah. Za čas po prvi svetovni vojni je značilno, da se vedno bolj čuti politična usmerjenost žensk, kar se je kazalo v ženskih organizaci- jah. Vključujevale so se v klerikalno Prosvet- no zvezo v Ljubljani in Mariboru, ki je bila ustanovljena leta 1923, v napredno Zvezo kmečkih fantov in deklet, ustanovljeno 1924. in v družbo sv. Cirila in Metoda. Sodelovale so še pri tako imenovanih narodno-obramb- nih, humanitarnih, podpornih, zdravstvenih in telesnovzgojnih organizacijah. Družile so se tudi v stanovske organizacije, kot so bile: Splošno žensko društvo v Ljubljani in Mariboru, Kolo jugoslovanskih sester. Zveza akademsko izobraženih žena, Slovenska krš- čanska zveza. Društvo slovenskih učiteljic in Zveza delavskih žena in deklet v Ljubljani (ustanovljena 1924). V prispevku, ki je nekoliko spremenjena in skrajšana oblika diplomske naloge, sem se os- redotočila na delovanje Slovenskega splošne- ga ženskega društva (SSŽD) v Ljubljani. V tem okviru sem skušala osvetliti delovanje Slovenk v času od 1900 do 1930. Predvsem me je zanimala njihova usmeritev glede na ta- kratno politično situacijo, njihov razvoj od nepismenih in nerazgledanih žena do visoko- šolskih izobraženk, njihov položaj v družbi ter odnos moških do njihovega boja za politično udejstvovanje in emancipacijo. Namen ustanovitve Slovenskega splošnega ženskega društva v Ljubljani, cilji in naloge »V svesti si, da je prosvetljeno, naobraže- no ženstvo največja opora naroda, v svesti si dalje, da je le v množini, v zdravi, krepki or- ganizaciji moč«,2 se je po iniciativi trgovke Jos. Vidmarjeve zbralo lepo število ljubljan- skih Slovenk, da si ustanovijo društvo. Usta- noviti žensko društvo v tistem času pa ni bilo lahko, potrebno je bilo namreč postaviti slo- vensko ženstvo na lastne noge, da bi pričelo misliti z lastno glavo, misliti in delati tudi zase.3 To je bila takrat velika predrznost. Minka Govekarjeva je zapisala: »Vajene smo pač bile, da smo stale v prvih vrstah vseh na- rodnih prireditev, kamorkoli so nas poklicali moški, prodajale in stregle smo za »narodov blagor«, da, tudi kako manifestacijo ali de- monstracijo smo s svojimi diskontnimi živjo klici oživljale ali okrepile.«^ Na ustanovitev in združitev ženstva v lastno društvo so pozivale že v časopisu Slo- venka, kjer so obsojale nemškutarjenje in pre- ziranje domačega. Slovenski narod je zapisal: »Resni časi se nam bližajo, slovenska zaved- nost kliče Slovenke na delo. Učimo se od tuj- cev, katere tako opičje oponašamo, proč s hlapčevskim usmiljenjem do tujca, bodimo usmiljeni do samih sebe, do svojih ljudi. Pod- pirajmo domačega trgovca, kupujmo svoje potrebščine pri Slovencih, ne dičimo se s tu- jim blagom.«5 Pri pregledovanju dokumentov, predvsem iz začetnega delovanja društva, je razbrati, kako močan je bil srd do nekaterih ljubljan- skih dam, ki jim je bilo očitano nemškutarje- nje, s katerim so si želele pridobiti ugled ozi- roma boljši položaj v družbi. Ljubljančanke so torej uresničile svoje želje in ustanovile dru- štvo. Pravila društva je izdelala odločna pisa- teljica Elvira Dolinarjeva - Danica.6 Ministr- stvo za notranje zadeve jih je potrdilo 5. janu- 98 Knjižnica Splošnega ženskega društva arja 1901. Takrat seje tudi konstituiral začas- ni odbor, kije pričel takoj delovati. Članice je pozival k izražanju svojih misli. »Saj je ven- dar tudi namen društva osvoboditi ženstvo duševne odvisnosti, duševnega suženjstva.«'^ Tudi ženske naj bi si namreč upale povedati svoje mnenje in nazore. Namen ustanovitve SSZD je bil sprva predvsem poskrbeti za širšo izobrazbo članic in slovenskega ženstva sploh.8 Sprva so ves svoj trud usmerile v ustana- vljanje šol, predvsem gospodinjskih. V literaturi? je kot prva strokovna šola za žen- ske omenjena babiška šola, ki je bila ustano- vljena v Ljubljani že leta 1753. Slovenke so bile mnenja, da je »dolžnost vsake ženske, da se izobražuje, naj si postane potem že služki- nja, delavka, kuharica, prodajalka, učiteljica ali zdravnica.« 10 Zdi se, da so k nevednosti žensk precej prispevali moški. Saj je še vedno veljalo načelo, naj bo žena poslušna, ter pre- poved vmešavanja žensk v tako imenovane moške zadeve. Ženske so se zavedale svoje po- drejenosti moškemu. »Ako se omoži, ji je pa še tem bolj treba temeljite izobrazbe, da more izvrševati častno svoj poklic i kot mati i kot soproga. Da temu doslej ni bilo vedno tako, so krivi v prvi vrsti moški sami, saj gospodom je bila in je deloma še ženska samo gospodinja ali pa igrača, z njeno telesno lepoto, toaletno eleganco ter z njenim denarjem se ponašajo pred svetom; čestokrat pa se dogaja tudi nas- protno: žena, hči, sestra živi od sijaja svojega moža, očeta, brata. To je sicer jako ceneno in komodno a malo častno ter docela neopravi- čeno, kajti kar je mož, oče, to nikakor še ni- sem jaz. Toda kakor rečeno: možje sami nas razvajajo. Saj razmotrivata ženin in nevesta, predno se vzameta, natančno vsa vprašanja glede stanovanja, toalet, obiskov ter zlasti gle- de dote, torej vse postransko pride na vrsto, pozablja se pa pri tem na bistvo, zaročenca pozabita premisliti, ali sta si po izobrazbi in naziranju tako blizu, da bosta mogla živeti srečno vse življenje drug poleg drugega. In pozneje ko sta si mož in žena. . . Prav red- kokdaj skuša razširiti mož svoji ženi obzorje, saj se razgovarja z njo le o najplitvejših, vsak- danjih stvareh, in ako govori že z njo o čem resnejšem, važnejšem, o višjih vprašanjih kul- ture, o dnevnih dogodkih, o literaturi in umetnosti, je vedno površen, brez vsake teme- ljitosti. Navadno ne ve žena ničesar o težnjah moža, da niti ne sluti, kaj ga boli in veseli. Dokler bodo vladale take razmere, bo imel svet - in to z vso pravico - ženske za nekaka nižja bitja, ki imajo v zakonu iste, v nekem oziru še večje dolžnosti, kot možje, nikakor pa ne istih pravic. Ženstvo pa bode imelo iste pravice in dolžnosti le tedaj, če bode srčna in 99 Klubska soba Splošnega ženskega društva umstvena izobrazba moštva in ženstva vzpo- redna. Zlasti Slovenci potrebujemo ne le una- nje elegantnih in v vedenju uglajenih dam, nego predvsem inteligentnih, izomikanih in samostojno pametno mislečih žen in dek- letx